Celje, marec 1955 - Letnik X., št. 3 Hmeljar izhaja po potrebi — Urejuje in odgovarja uredniški odbor — Odgovorni urednik Debič Boris — Tiska tiskarna — Številka 15 din — Za hmeljarje brezplačno — Poštnina plačana v gotovini hmeljarski odbor pri OZZ Celje Prva spomladanska dela v hmeljiščih Muhasto zimsko vreme s pozno, a debelo snežno zimsko odejo bo, upamo, skoraj pri kraju. V jeseni pravilno obdelana zemlja se je dobro napojila z vlago in sedaj si hmeljarji želimo lepih sončnih dni, ki nam bodo pomagali opraviti vsa spomladanska dela temeljito in kolikor je še mogoče pravočasno, čeprav nas je slabo marčno vreme precej zadržalo. Tudi spočita hmeljišča, polja, vrtovi, travniki, sadovnjaki čakajo na sonce, vir svetlobne in toplotne energije, da se zbude k novemu življenju. Lepo spomladansko vreme, zlasti če se je v zemlji konserviralo dovolj vlage, dobro vpliva na višino pridelka pri vseh naših kulturah. Vsem je znano, da mora biti rez hmelja izvršena v času, ki je precej kratko odmerjen. Medtem ko lahko v sadovnjakih in vinogradih izvršimo rez ob vsakem količkaj dobrem vremenu v zimskem oziroma zgodnjem spomladanskem času (pred pretakanjem sokov), je včasih za nekaj dni prezgodnja ali prekasna rez lahko usodna za količino in kakovost pridelka pri hmelju. Seveda bi vsakemu hmeljarju prav prišlo, če bi lahko lepe dneve v pozni jeseni in še bolj v zgodnji spomladi izrabil za rez hmelja in se na ta način izognil preobilici dela sredi aprila. Vendar tega noben hmeljar, ki pozna vpliv vremena na rast in razvoj hmelja, ne bo napravil, ker se zaveda, da s tem preveč tvega. Tej naši trditvi se bodo gotovo nasmejali tisti, ki so lansko leto precej nabrali kljub temu,'da so hmelj precej zgodaj ali celo jeseni rezali. Res je, v takem letu kot je bilo lansko, bi hmelj lahko zgodaj rezali, seveda pod pogojem, da bi vedeli že v naprej kakšno vreme bo v prihodnjem letu. Ker pa tega naši najboljši napovedovalci vremena ne vedo, je bolje, da tega ne tvegamo, ampak se odločimo za sigurno pot in izvršimo rez sredi aprila, čeprav je treba takrat krepko pljuniti v roke. Najbolj se nam zgodnja rez maščuje v letih, ko ugodno vreme v aprilu in maju pospešuje razvoj hmelja, junija pa nastopi poletna vročina in suša, katera prisili zgodnje rezani, stadijsko bolj razvit hmelj, da komaj 4 do 5 m visok z nerazvitimi stranskimi panogami nastavi redko cvetje in konča z rastjo. Tako je n. pr. zgodnje rezan hmelj, čeprav smo za vrvi napeljali poganjke, ki so zadnji odgnali, dal v letu 1952 za 70% nižji pridelek kot hmelj, ki je rastel pod enakimi pogoji in bil pravočasno, t. j. sredi aprila obrezan. Lansko leto se posledice prezgodnje rezi niso očitno pokazale zato, ker je vreme v aprilu in maju vplivalo na razvoj hmelja zadržujoče, v poletnih mesecih pa je dovolj dežja in ne previsoka vročina skrbela za to, da hmelj ni zdivjal. Toliko v pojasnilo in odgovor zagovornikom jesenske ali spomladanske predčasne rezi. Prekasna rez je najbolj nevarna kvaliteti. Pozno rezan hmelj nastavi navadno sicer mnogo cvetja, storžki pa pravilno ne dozore, ostanejo drobni in medli. Poleg tega v tako kasno zoreča hmeljišča pritisnejo .škodljivci in bolezni in še oni doprinesejo poslabšanju kvalitete. Najprimernejši čas je sredi aprila, nekako otl .6. do 15., izjemoma tildi do 20. aprila. Hmeljarji, kateri lahko obrežete hmelj v 5 do 6 dneh, začnite z obrezovanjem po- 10. aprilu. Kdor misli, da bi istočasno odkopavanje in rez hmelja preveč zavleklo delo v hmeljiščih, naj grobove med sadeži odkoplje že prej. vendar pa naj pazi, da sadeže ne odkrije. Okrog štora lahko zemljo odgrne samo ob rezi, kar pa bo lahko hitro izvršeno, če je bila zemlja med sadčži že prej odkopana. Rez pa ne bo dobro izvršena, če zaradi pomanjkanja delovne sile izvršujemo odkop obratno. Ob rezi odkopljemo samo okoli štora, grobove med sadeži pa ogrnemo šele po izvršeni rezi, zlasti, če si pomagamo z najetimi neveščimi delavci. Še nekaj besed o načinu rezi. Za dobro opravljeno rez mora biti štor-temeljito odkopan, tako, da ločimo enoletne trte od večletne korenine. Od roparjev in slabotnih trt očiščeni sadež moramo obrezati z ostrim nožem, tako da ostane rana po rezi gladka. Čimbolj je sadež razvit, tembolj. živo ga režemo, vendar tudi na najmočnejših koreninah pustimo še. vedno nekaj lanskoletnega lesa. Najprej obrežemo drugoletnik, in sicer tako, da pustimo na. enoletnem lesu cel kolobar oči. Tega. ne moremo izvesti pri nepravilno sejanem drugoletniku, t. j. pri takem, ki je bil sejan previsoko. LImeljišča, ki jih mislimo v prihodnjem letu izkrčiti, režemo na visoko tako, da razen bazalnih oči pustimo na enoletnem lesu še cel kolobar oči. Poleg trt se iz enoletnega lesa razvijajo tudi nove korenine, ki pomagajo starim in oslabelim- koreninam pri sprejemanju hrane. Tak način rezi daje sicer večji pridelek, močno oslabi sppdnji del korenine, kar pa pri hmelju, ki ga nameravamo izolirati, ni važno. Nikakor se pa ne izplača tako rezan star nasad obdržati še prihodnje leto, ker pri odoravanju potrgamo vse glavne korenine. Pri tistih sadežih, kjer najdemo hmeljskega hrošča, režemo tako, če le mogoče, da že z rez j o uničimo oziroma odstranimo svetlo rumeno ličinko. Kadar imamo že sadež pravilno obrezan in se nam je ličinka že malo globlje zarila v štor, tako, da jo še opazimo s prostim očesom, potem tie režemo dàlje, pač pa uničimo škodljivca s koncem žice, ki jo imamo nalašč za to pripravljeno pri rezi. Dobro je, da je žica na koncu malo ukrivljena, ker tako lahko ličinko najlažje izvlečemo in s tèm smo sigurni, da smo uničili škodljivca. Tiste štore, pri katerih izrežemo nad po- lo vico lesa, je bolje, da izkopljemo in vsadimo nov sadež. Rakavost hmelja lahko odstranimo pri rezi, vendar okužbe s tem nismo odstranili. Rakavost povzroči bakterija, ki se nahaja v zemlji. Kjer je rak že močno razširjen, nam ne preostaja drugega, kakor da izorjemo hmelj in si napravimo novo hmeljišče na drugi njivi z zdravimi sadeži. Staro njivo pa gnojimo dobro s hlevskim gnojem, odpravimo kislost zemlje in gledamo, da jo čimbolj osušimo. Kadar tako popravimo zemljo, lahko čez nekaj let na godni zemlji zopet obnovimo hmeljišče. Še nekaj besed o novih nasadih. Zaradi strojne obdelave in škropljenja sadimo prvoletnik 170 cm narazen med vrstami in 140 cm med sadeži. Prvoletnik sadimo, če je mogoče čimprej, takoj, ko imamo sadeže in pripravljeno zemljo. Samo zgodaj sajeni prvoletnik vam da še zadovoljiv pridelek in tudi pri drugoletniku dobimo pri pravočasno sajenem hmelju večji hektarski donos. Ne pozabimo pri stavljanju hmeljevk paziti na pravilno razdaljo vsaj 40 cm proč od sadeža. O gnoju in gnojenju se bomo pogovorili v prihodnji številki. Ing. Kač Lojze. Kako obrezujemo posajen hmelj Lansko leto smo v »Hmeljarju« razpravljali o novem načinu posajanja hmelja. Ta način se od običajnega razlikuje po tem, da posadimo cele sadeže s suhim delom trte vred. Takšen sadež je mnogo močnejši, ker ima do tistega časa, ko se okorenini, na razpolago v sebi več hranilnih snovi. Zaradi tega hitrejše raste in uide brazdi pri obsipavanju, da ga ne zasujemo. To se pri doslej običajnem posajanju ne doseže, posebno v starih hmeljiščih. Prav zaradi tega večina hmeljarjev posejanje opušča, ker je v večjem delu brez uspeha. Praznine, ki nastajajo zaradi manjkajočih sadik pa niso le neprijetne za oko naprednega hmeljarja, temveč so tudi gospodarska škoda. Pri prazninah imamo le delo, koristi pa nobene. Če kaže hmeljski nasad obdržati še nekaj let, potem se posa-janje še vedno izplača. Ko posajamo hmeljski sadež, ga seveda ne smemo vtakniti v zbito zemljo, to je v premajhno jamico, ker tudi v tem primeru ne bomo imeli uspeha. Izkopati že moramo takšno jamico, v kateri lahko potem nasujemo primerno količino rahle zemlje, ki jo dobimo na površini hmeljišča. To je predpogoj pri posajanju. Še boljše bi bilo, če bi v jamico nasuli komposta, vendar pridemo do tega dela zelo težko, ker je hmeljar v tistem času z delom najbolj preobložen. Mnogi hmeljarji so že poprej, še bolj pa v lanskem letu, posajali hmelj na omenjeni način. Če so ga sadili pravilno, to je dovolj globoko in poševno proti opori-hmeljevki, potem so brez dvoma dosegli uspeh. Niso pa uspeli tisti, ki so sadeže sadili pokonci oziroma navpično v neprekopane jamice ali v luknje, napravljene z železnim drogom »š tango«. Takšni posajanci so shirali ali pa sploh niso dosegli običajnih prvoletnikov. Tam so zopet ostale praznine. Pravilno posajeni sadeži pa večinoma že v prvem letu dosežejo velikost in razrast drugoletnikov. Kako pa bomo obrezali posajence? To obrezovanje se bistveno razlikuje od običajnih hmelj skih sadik, ki imajo že razraščeno korenino in štor. Tam obrežemo sadeže pri štoru tako, da ostane od sadeža za debelino prsta debel čep, iz katerega bodo potem pognale nove klice. Pri posajancih je treba obrezovati drugače in prav to je slaba stran pri tem načinu. Veščega obrezovalca pa tudi to ne bo motilo. Kadar pripravljamo sadeže za nov hmeljski nasad, jih navadno narežemo v dolžini male pedi. Sadeži tekom leta oziroma rasti olesenijo in dobijo rjavo barvo z razcefrano kožo, kakršne imajo korenine hmelja. Iz njega se razrastejo korenine v globino in širino, poganjki pa proti površini zemlje. To so poznejše vrvi oziroma trte. Te pa se potem, v kolikor so pokrite z zemljo z obsipan jem, odebelijo in s tem nastanejo, kot pravimo, sadeži. Pri novem načinu posajanja je nekoliko drugače. Ta sadež je dolg od 20 do 30 cm in seveda tudi po vsej dolžini oleseni, postane korenina. Če je bil pravilno posajen, to je poševno proti opori in ne pregloboko, potem poženejo poganjki tudi 'iz spodnjega dela sadeža. V tem primeru ga lahko obrežemo dovolj nizko oziroma globoko. Pri tem pokončnem sajenju pa poženejo klice večinoma le iz gornjega dela in le redkokdaj iz spodnjega. To pa zaradi tega, ker pridejo oči pregloboko v'zemljo in zakrnijo. Zato je potem obrezovanje težko, ker so sadeži previsoko na koreniki. Obrezovalec mora zato dobro pregledati koreniko in ugotoviti, če ima kaj oči. V nekaterih primerih so, redke namreč, večinoma pa jih ni. Če jih najde, potem lahko koreniko primerno odreže, sicer pa mora pustiti celo, pa čeprav bo na ta način spravil štor do malega na površje. V drugem primeru, kadar so sadeži na spodnjem delu korenike, jih odrežemo kot običajno, koreniko pa tik ob -njih. S tem smo dali nastajajočemu štoru pravo mesto oziroma višino. Prav bi bilo, da bi tisti hmeljarji, ki so se s tem ukvarjali, povedali kakšne izkušnje so pridobili in kakšne uspehe so dosegli. Ivan Kronovšek. Se o rezi in črvivosti hmelja Rez hmelja je najvažnejši poseg v življenje hmelja, zato ne bo odveč, da sedaj, ko smo tik pred tem, spregovorimo nekaj besed. Prečital sem članek v prejšnji številki »Hmeljarja« o »hmeljski rezi in črvivosti hmelja«, vendar pa se s piscem ne strinjam v celoti. Strinjam se, da pri močnih rastlinah izvedemo A rez ali rez na balin. Mislim pa, da tudi rezi na čep ne gre zametavati, saj če bi povsod izvedli rez na balin, bi lahko povzročili, da mnogo šibkejših rastlin sploh ne bi vzšlo ali pa bi v razvoju zaostale. Pomniti moramo, da je rez hmelja tudi regulator enakomernega razvoja rastlin in globine korenike. Pri rezi na čep pa ne sme iti v skrajnost, ker z visokim čepom lahko spravimo korenike v dveh letih na površino zemlje. Tu se je ravnati po jakosti rastline, kar mora na vsak način presoditi dotični, ki izvrši rez. Pri marsikateri rastlini rezač opazi, da ne rastejo vse trte iz »glave« korenike, ampak da tu in tam trta raste iz spodnjega dela korenike. V takšnem primeru izvršimo rez tako, da odre- žemo »glavo« korenike, trto pa, ki raste iz spodnjega dela korenike, odrežemo v višini »glave«. S tem smo rastlino pomladili, zato to rez nazivamo »pomlajevalno rez«. Kar se pa tiče črvivosti hmelja bi pripomnil naslednje: Hmeljskega hrošča (Plinthus porcatus) uničujemo pri hmelju v rezi tako, da pač črvivo rastlino obrežemo tako globoko, dokler ne pridemo do ličinke (črva). Pisec članka »O hmeljski rezi in črvivosti hmelja« trdi, da ne smemo obrezanih trt takoj odstraniti iz hmeljišča, temveč jih pustiti na soncu in vetru na kupih, da se osuše ter s tem zamorimo še živeče ličinke. Drugo kar s tem v zvezi pisec navaja je, da so kupi sadik v hmeljišču nekakšna vaba hroščev, kar utemeljuje s tem, da je pod takšnimi kupi sadik našel po več hroščev. Pripominjam, da ne verjamem, da bi sonce in veter uničila vse ličinke, ki se nahajajo v odrezanih trtah. To potrjuje tudi pisec sam s tem, da je pod kupi našel hrošče — vemo pa, da takrat, ko režemo hmelj, še hroščev ni, ker so šele ličinke iz katerih se po zabub-ljenju razvijejo hrošči. Hrošči se pojavijo šele takrat, ko hmelj že raste, t. j. ko so nove trte že pognale ter ima hrošč mesto, kamor bo legel jajčeca. S tem, da smo hmelj obrezali, smo ličinkam odvzeli sočno hrano ter smo močneje razvite prisilili, da so se takoj zabubile. Zato je popolnoma logično, da pod dalje časa ležečimi kupi odrezanih trt ali sadik lahko najdemo hrošče, ki so se razvili iz zabubljenih ličink. Navajam primer, ko smo pod vodstvom inž. Kača gojili različne gosenice v steklenih kozarcih. Ko jim je bila hrana odvzeta, so se močnejše takoj zabubile. Zato trdim, da je vse, kar pri rezi hmelja odrežemo, takoj odstraniti iz hmeljišča, bodisi za v peč ali pa kompost. Druga plat borbe proti temu škodljivcu pa je pri napeljavanju hmelja. Večkrat je bilo že poudarjeno, da hmeljevke (ali žico) stavimo ca. 40 cm od rastline, da bi omogočili razvoj rosnih koreninic ter s tem omogočili hmelju prehrano iz površinskih delov hmeljišča. Ta ukrep pa ima še drugo dobro lastnost. Vemo, da se ličinka (črv) hmeljskega hrošča prežira od zgoraj navzdol. Če je hmeljevka postavljena tik ob koreniki, ima ličinka kratko pot do korenike, kamor se bo prežrla še pred zabubljenjem ter nam jo uničila. Kjer pa je hmeljevka bolj vstran od korenike, ima ličinka daljšo pot oziroma več hrane ter bo »zrela« za zabub-Ijenje prej, preden bo načela koreniko. S tfem «mo sprejeli manjše zlo, ohranili pa vsaj zdravo koreniko, ker imamo na tak način ličinke samo v trtah. Jasno pa je, da trte, ki so položene po tleh k hmeljevki, čimprej zasujemo s prstjo, ker v nasprotnem primeru, če ostanejo trte zunaj, bi bil ta ukrep zastonj, saj vemo, da leže hrošč jajčeca v trto tik ob površini. Upam, da mi pisec članka »O hmeljski rezi in črvivosti hmelja« mojih pripomb ne bo štel v zlo, ampak kot kramljanje med dvema hmeljarjema. Šepec Anton. Borba proti divjemu hmelju »Hmeljar« prinaša zadnja leta zanimive in poučne članke za povzdigo hmeljarstva, zboljšanje hektarskega donosa, način pravilnega gnojenja z raznimi gnojili, pravilno obiranje, sušenje in shranjevanje hmelja. Nadalje navaja razne živalske in rastlinske škodljivce kakor so peronospora, rdeči pajek, hmeljska uš, voluhar itd., sredstva za zatiranje teh škodljivcev in način zatiranja, ni pa zadnje čase omenjen še en škodljivec, ki je zelo nevaren za ugled kakovosti našega hmelja, ki krade vsako leto težke tisočake našim hmeljarjem. V mesecu juliju srečamo tega škodljivca v živih mejah, v grmovju, ob potokih, strugah in rekah, rastlino z rdečimi vrvmi in bujnim listjem, to je divji in podivjani hmelj. Ta rastlina ima namesto cvetnih muh dolgo latje, iz katerega se pri najmanjšem dihu vetra kadi rumenkast sončni prah. V »Hmeljarju« št. 4 iz 1. 1949 navaja urednik, da je češki hmeljarski strokovnjak dr. Zazvorka dognal, da ima ena sama moška rastlina divjega hmelja v svojih latastih razcvetjih do 50.000 prašnikov, v katerih se stvori do 300,000.000 prašnih zrnc, katerih vsako muore povzročiti po eno seme na storžkih žlahtnega hmelja. Prašna zrnca tega hmelja so silno majhna, zato jih že najmanjši vetrič raznaša po kilometre daleč po hmeljskem okolišu. Vsaka posamezna moška rastlina more torej tako povzročiti hmeljarjem ogromno škodo. Tudi oblast je uvidela, kakšno škodo povzroča divji in podivjani hmelj, zato je izdala Uredbo o obveznem iztrebljevanju divjega in podivjanega hmelja (Ur. list LRS št 20 z dne 17. 5. 1947), katere vsebina je: Člen 1 Da se prepreči škodljiva oploditev žlahtnega hmelja s cvetnim prahom divjega hmelja, morajo vsi lastniki, posestniki, uživalci ali zakupniki državnih, zadružnih in zasebnih zemljišč v okrajih Celje-mesto, Celje-okolica, Mozirje, Prevalje in v območjih Krajevnih ljudskih odborov Motnik in Špitalič v okraju Kamnik vsako leto najkasneje do konec maja na teh zemljiščih iztrebiti vse rastline divjega in podivjanega hmelja s štorom in koreninami vred. Člen 2 Kot zemljišče razumemo poleg obdelovalne zemljo zlasti gozdove, goščave, obrežja rek in potokov, pašnikov in sploh vse predele, kjer raste divji in podivjani hmelj. Člen 3 Kdor prekrši predpis 1. člena, se kaznuje od 50 do 5000 din. Poleg izrečene kazni se odredi, da se divji in podivjani hmelj iztrebi na njegove stroške. Kljub temu, da je Uredba še v veljavi, je treba opozoriti, da smo napravili zelo malo. Redki so posamezni hmeljarji, ki so izkopali tega škodljivca iz živih mej ob svoji zemlji, tako da je uredba ostala samo na papirju. Mnenja sem, da bi sami hmeljarji brez izdaje omenjene uredbe morali uničevati tega škodljivca, saj neposredno njim povzroča največ škode. Če samo pogledamo nazaj, je ob prevzemu hmelja letnika 19^4 bil marsikateri hmeljar razočaran. Kljub lepi zraščenosti kobul in lepo svetlozeleni barvi hmelja je bil ocenjen oziroma sprejet za II. vrsto; zakaj? še sam hmeljar ni verjel, da ima toliko semena, da ga je nemogoče sprejeti za I. vrsto. To velja posebno za predele, kjer so bili poškodovani po toči in je na hmeljiščih stala voda. Tako so rastline nekoliko zakasnele in so cvetele ob času, ko cvete divji hmelj ter so bile oplojene s prahom divjega hmelja. Poleg že opisane nezaželene oploditve žlahtnega hmelja nudi divji in podivjani hmelj idealno zatočišče klicam peronospore v vlažnih skrivališčih živih meja in grmovja. Tam varno prezimijo zimski trosi te nevarne bolezni in čakajo čez leto ina ugoden trenutek, da se razpasejo po hmeljiščih in povzročijo hmeljarjem mnogo škode. Kako ga bornio iztrebili? Najizdatnejši način zatiranja je ta, da mu vzamemo oporo, to je, da posekamo grmovje in nepotrebne žive meje, ker rastlina, ki smo ji vzeli oporo, prične hirati, ne cvete več in v nekaj letih pogine. Seveda še boljši način zatiranja je ta, da rastlino izkopljemo s korenino vred. Najenostavnejši način zatiranja tega škodljivca pa je: kjer koli in kadar koli naletiš izven hmeljišč na hmelj, se ustavi, vzemi iz žepa nož, ter prereži nit življenja tvojemu sovražniku, ki streže po glavni vrlini tvojega pridelka — kakovosti. Torej nož bodi orožje za pokonča vanje divjega in podivjanega hmelja med rastjo. Pripomnimo pa. da zatiranje divjega hmelja ni lahka reč, saj požene iz ostanka v kratkem času zopet nova rastlina, zato jo je treba vsako leto zatirati, dokler dokončno ne oslabi in ne raste več. Zaradi zatiranja divjega in podivjanega hmelja bi bilo treba uvesti množične akcije, kakor se to dogaja pri zatiranju koloradskega hrošča, kaparja in drugih rastlinskih škodljivcev. O tem je Hmeljna komisija za Slovenijo v Žalcu na svoji seji dne 18. 12. 1954 razpravljala in sklenila, da bo zaprosila šolska vodstva, da se v poletnih mesecih s šolsko mladino ob priliki športnih dni udeleže akcije zatiranja divjega in podivjanega hmelja na ta način, da porežejo sadeže divjega hmelja v grmovju, živih mejah, ob potokih, strugah in rekah. Šolam, ki se bodo najbolj izkazale v tej akciji, bo Hmeljna komisija dala izdatno denarno podporo za nabavo učil in drugih šolskih potrebščin. Smukavec Franc. Hai mo v tetu 1954 opaziti v ualìU Prvi škodljivci, ki so tse lansko leto pojavili v hmeljiščih, so bili bolhači (Psyliodes atenuata). V marsikaterem hmeljišču so listje popolnoma preluknjali, kar je razen pomanjkanja vlage v mesecu aprilu (bilo je samo 56 mm, kar je 57% 20-letnega povprečja) pripomoglo do tega, da je rastlina v aprilu in maju v razvoju močno zaostala. Zaradi zadostne vlage v naslednjih mesecih se je hmelj sicer popravil, če bi pa sledilo sušno poletje, bi bil ta zaostanek v rasti lahko usoden za količino pridelka. Nekaj besed o tem, že starem škodljivcu. Bolhači so mali hroščki 2—5 mm dolgi, temnozelene ali črnobronaste barve. Kot pri vseh predstavnikih te družine so kolki in ostali deli zadnjih nog močno razviti, kar omogoča hroščkom, da hitro skačejo po več decimetrov daleč z enako lahkoto kot bolha. Najbolj živahni so opoldne, v lepih sončnih dneh. Ob deževju in hladnem vremnu pa se skrijejo pod listje in kamenje ter so skoraj negibljivi. Hroščki, ki prezimijo v zemlji, odpadlem listju, se pojavijo zgodaj spomladi, konec marca ali v aprilu. Nastopajo v večjih skupinah in razjedajo listje na mladih hmeljnih poganjkih na ta način, da napravljajo v listju male luknjice, ki pa so pri močnem napadu tako goste, da ostane od listja samo žilni skelet. Posledica močnega napada bolhačev je splošni zaostanek hmelja v rasti. O velikosti napada v prvi vrsti odloča vreme. Pri hladnem vremenu ostanejo hroščki v zemlji, če pa je lepo in sončno, se pojavijo v veliki meri na mladih hmeljnih poganjkih. Če je poleg sončnega vremena tudi dovolj vlage v zemlji za razvoj hmelja, potem hmelj hitreje raste kakor pa morejo bolhači narediti občutnejšo škodo. Hmelj, kakor pravimo, uide bolhačem. Če pa nastopi v aprilu suša, ki bolhačem prija, hmelj pa zavira, ie škoda lahko velika. V maju mesecu znesejo samice jajčeca v luknjice y zemlji v bližini hmelja. Vsaka samica znese 2Ö0 do 300 jajčec, nakar pogine. Samci poginejo že nekoliko prej. Po 2 do 3 tednih se iz jajčeca izvali mala ličinka, ki zleze do najtanjših hmeljnih koreninic, se zavleče pod povrhnjico in živi v koreninici mesec dni. da doraste. Na koreninicah bolhačeve ličinke ne delajo občutne škode. Odrasla ličinka je 3 do 4 mm dolga, belkasta, z rjavo glavo. Ko ličinka doraste, zapusti svojega gostitelja in napravi v zemlji majhno jajčasto jamico in se v njej zabubi. Čez 15 do 20 dni se iz bube razvije hrošč in ta druga generacija bolhačev napada konec julija in v avgustu hmeljno listje, pa tudi hmeljne storžke. Storžki dobijo grd videz, se ne z apr o ni pozneje tudi porjavijo. Na listih pa ta druga generacija ne povzroča škode. Ko smo hmelj obrali, se hrošči še nekaj časa zadržujejo na rastlini, nato pa si poiščejo skrivališče v zemlji, v šopih slame, pod skorjo in počakajo druge pomladi. Kako se borimo proti bolhačem? Proti zgodnjemu spomladanskemu pojavu hroščev uporabljamo navadno prašiva, in sicer največ lindan-ska. Poleg Lindana bi lahko uporabljali Bentox, ki je pravzaprav neočiščeni Lindane in cenejši od Lindana. Bentox pušča za seboj na rastlinah neprijeten vonj, ki pa v hmeljiščih, ko hmelj še nima kobul, nič ne škoduje. Razen Lindana in Bentoxa bi lahko uporabljali tudi DDT prašiva ali pa škropiva in parationsko škropivo. Pri nas je najbolj priporočljivo uporabljati lin-danski prašek. Zapraševanje namesto škropljenja v aprilu proti bolhačem uporabljamo zato, ker je naj-cenejše in najhitrejše. Če zaprašujemo proti bolhačem hmelj v maju, ko je že primeren čas za razvoj peronospore, potem opravimo zapraševanje z bakrenim lindanom, ki nam bo očuval hmeljno listje tudi pred peronosporo. Zapraševanje moramo vršiti ob toplih sončnih dneh, takrat, ko se bolhači nahajajo na rastlinah. Najprimernejši čas za to je od 10. zjutraj do 4. ure popoldne. Če se pojavijo bolhači v juliju ali v začetku avgusta, jih škropimo z lindanskimi ali parationskimi pripravki. Te insekticide pa običajno kombiniramo z bakrenimi škropivi proti peronospori, kar nam borbo proti bolhačem močno poceni. Ker se v letu 1954 uši niso pojavile v veliki meri in zato velika večina hmeljišč ni bila škropljena z insekticidi, ampak samo z bakrenim apnom, so se marsikje pojavili tudi taki škodljivci, ki jih v letih, ko škropimo proti ušem, navadno ne opazimo, ker jih s škropljenjem proti ušem mimogrede uničimo. Dva taka redka škodljivca sta dva lepa dnevna metuljčka, katerih gosenice posamezne sadeže popolnoma obrste. Ta metulja sta: koprivar in dnevni pavlinček (Vanessa Urticae in Vanessa lo). To sta dva rjavkasta dnevna metulja, ki se zgodaj spomladi pojavita in zneseta jajčeca v večjih skupinah na listje hmelja. Čez nekaj dni se iz jajčec izvalijo gosenice, ki žive v grupah in se hranijo s hmeljnim listjem. Za svoj razvoj potrebujejo gosenice eden do dva meseca. Ko dorastejo, so navadno že hmeljno trto do golega obrstile. Ko so gosenice dorasle, se razidejo in posamezno zabubijo na skrivnih krajih. Buba je obešena na zadnji konec. Iz bube se v prihodnjem letu izleže novi pavlinček ali koprivar. Gosenice obeh metuljev so temnosive ali rjavkasto žametaste in pokrite z gostimi dlakami. V letih, ko proti koncu maja škropimo proti ušem, uničimo istočasno uši kot tudi mlade gosenice kopri- varja ali pavlinčka. Ce pa nam proti drugim škodljivcem ni bilo treba škropii, pa smo na nekaterih sadežih zapazili skupine gosenic pravočasno, potem te trte poškropimo lahko kar z nahrbtno škropilnico z lindanom ali fosferno. Ker so gosenice zelo kosmate, moramo paziti pri škropljenju, da jih dobro zmočimo. Če imamo doma kakšno lepljivo sredstvo za dodatek k škropivu, je dobro, če ga primešamo. Še en škdoljivec je letos v posameznih hmeljiščih napravil precejšnjo škodo in zato je prav, če se z njim pobliže spoznamo, čeprav je naš stari znanec. To je prosena vešča (Pyrausta nubilalis), ki spada v prvi vrsti med koruzne škodljivce, vendar poleg koruze napada še konopljo, proso, sirk, hmelj, fižol, georgine, krizanteme in razne plevele. Kot vidimo, ni prav nič izbirčna. V zelo resnega škodljivca se je prosena vešča razvila v Ameriki, v državah, kjer je njih glavna kultura koruza. Tja so jo namreč zanesli v prvi svetovni vojni iz Evrope. Prosena vešča je nočni metulj, svetlosive do sivo-rjave barve; samci so navadno temnejši od samic. Z razprtimi krili merijo približno 3 cm, dolgi pa so okrog 1,5 cm. Samci so nekoliko manjši od samic. Konec maja in v juniju se pojavijo metulji. Samica leže jajčeca po več skupaj (25—30) na hmeljno listje ali na hmeljna stebla. Zanimivo je to, da je količina jajčec in dolgost življenja močno odvisna od vremena. Povprečno znese ena samica 250—300 jajčec, kadar pa je vreme toplo, zlasti pa vlažno, znese samica 1000 in še več jajčec. V 3—4 dneh se iz jajčec izležejo gosenice, ki en dan lazijo po rastlini nezavarovane, se hranijo z vrhnjim celičjem, potem pa se zažro v hmeljno trto. Tudi gosenicam zelo prija čim večja zračna vlaga. Gosenica je gola, umazanosiva, s temno glavo, z dvemi temnejšimi progami na hrbtu in dolga 2,5 cm. Na trti, v katero so se gosenice zažrle, opazimo majhne luknjice, polne goseničnih ostankov. Večina gosenic ima v našem podnebju eno generacijo, nekatere pa, zlasti v zelo ugodnih poletjih, dve generaciji. Ko gosenica v trti doraste, se takoj zabubi, po nekaj dneh se izleže v metulja, ta pa nese jajčeca, iz katerih se druga generacija gosenic razvija v drugi polovici avgusta. V ugodnem, vlažnem vremenu se gosenice hitro raz- vijejo in še utegnejo narediti škodo na hmelju. Nekateri raziskovalci so opazili, da se tudi odrasle gosenice sele z rastline na rastlino. Škoda, ki jo napravi gosenica z uničevanjem hmeljne trte, ni velika, če pa mnogo gosenic napade sadež, je prehrana listja in storžkov tako otežkočena, da rastlina močno oslabi in škoda je lahko prav velika. Tako škodo smo imeli priliko opazovati v lanskem letu v naših hmeljiščih. Na močno napadenih rastlinah je bilo listje svetloizeleno, storžki rumenkasti, ki se niso zaprli. Barva storžkov se je na sušilnici še poslabšala tako, da se ti je zdelo, kot bi bil hmelj zažgan ali bi ga bil napadel rdeči pajek. Posebno škodo v letošnjem letu je napravila druga generacija gosenic v hmeljiščih, ki so nekoliko kasneje dozorevala, bodisi zavoljo premočnega gnojenja z dušikom ali pa fiziološke oslabelosti zaradi poplav. Zanimivo je, da ,se prosena vešča najbolj razvije v hmeljiščih v dobrih hmeljskih letinah. Za njen uspešen razvoj so potrebni prav isti vremenski pogoji, kot za uspešen razvoj hmelja: primerna toplota in dovolj vlage. Kako se borimo proti proseni vešči? Direktna kemična metoda proti proseni vešči je precej težka, to pa zaradi tega, ker moramo v tej borbi pravilno zadeti čas škropljenja. Poškropiti moramo hmelj tedaj, ko se iz jajčec valijo gosenice, to je nekako v sredini meseca junija. Hmeljne nasade poškropimo s parationskimi, lindanskimi ali DDT sredstvi. Ce škropimo v mesecu juniju proti ušern ali proli rdečemu pajku, bomo obenem močno zmanjšali napad prosene vešče. Da se prosena vešča preveč ne razširi, moramo paziti, da uničujemo hmeljno trto in koruznico pred majem, kar je pri nas že tako v navadi. Ce koruznico ali hmeljevino kompostiramo, jo moramo zdrobiti in dobro prekriti z zemljo: skozi zemljo ne more priti niti gosenica, niti metulj. Paziti moramo tudi, da nam hmelj prepozno ne dozoreva, kar se zgodi tedaj, če smo ga prekomerno gnojili z dušikom pri istočasnem pomanjkanju fosfora in kalija ali pa če smo hmelj prekasno rezali. (Nadaljevanje) Pogoji zavarovanja hmelja v letošnjem letu Marsikateri hmeljar se že vprašuje, kako bo z letošnjim zavarovanjem hmelja proti škodi po toči. Mnogo je bilo razprave v zadnjih letih okrog tega problema. Ker se nam zdi, da to vprašanje še ni zadovoljivo rešeno, smo ga tudi letošnjo zimo obravnavali z željo, da odpravimo še nekatere zapreke, ki niso spodbudne za množično pristopanje v državno zavarovanje. Po lanskoletnih pogojih zavarovanja je zavarovalo svoje nasade 445 hmeljarjev na področju 20 kmetijskih zadrug. Škodo pa je utrpelo preko 600 hmeljarjev in je tako 155 hmeljarjev, ker niso bili zavarovani, bilo oškodovanih za lepe zneske. Toda če govorimo o pogojih lanskoletnega zavarovanja, se nam zdi, da je bil velik vzrok proti vključevanju v zavarovanje visok odstotek zajetja (80%), ki je bil postavljen kot pogoj, da se lahko za področje kmetijske zadruge sklene kolektivno zavarovanje. Na ta način je vrsta KZ izpadla iz zavarovanja, ki bi gotovo sklenile kolektivno zavarovanje, če bi bila višina zajetja postavljena z nižjim odstotkom. Res, da je DOZ, vzeto zadnji dve leti, napravil okrog 7 milijonov izgube pri zavarovanju hmelja, če pa bi upošteval večkrat podane predloge o 'Spremembi ali ukinitvi odstotka zajetja, bi bil obračun zadnjih dveh let za DOZ bistveno drugačen, škodo pa bi verjetno ne utrpela tudi večina hmeljarjev, ki so izpadli iz zavarovanja zaradi prenizkega zajetja hmeljskih površin na področju KZ. Ne smemo pa prezreti dejstva, da prevzame DOZ s tem, ko zavaruje hmeljske nasade, obenem polno odgovornost za povračilo 100% škode, ki nastane. V tem je tudi prednost pred katero koli obliko drugačnega zavarovanja, ki v nobenem primeru ne daje garancije za povračilo 100% škode. Zato menimo, da je kljub pomanjkljivostim, ki še obstajajo tudi v pogojih letošnjega zavarovanja, zavarovanje DOZ edino solidno zavarovanje, v katerega so vsi hmeljarji zadnji dve leti že dobili zaupanje. Naša težnja je bila, da v bodoče sploh odpravimo višino zajetja za področje kmetijske zadruge, toda DOZ sedaj še smatra, da zaradi precejšnjega rizika, ki ga prevzame, ne more odstopiti od tega pogoja. Letošnji zavarovalni pogoji so bistveno spremenjeni. Zato je prav, da se sleherni hmeljar z njimi pravočasno seznani. Ti pogoji so naslednji: 1. Način zavarovanja: Tudi letos je možno pristopiti v kolektivno zavarovanje preko KZ po istih principih kot doslej. Odstotek zajetja je znižan od 80% v lanskem letu na 60—70%. Ta odstotek se nanaša na skupne površine, ki jih zajema posamezna kmetijska zadruga. 2. Plačilo premije: Premija se plača kot doslej po odkupu od dejanske vrednosti pridelka in se obračuna pri izplačilu trgovskega podjetja »Hmezad«. Višina premijskega stavka pa se tokrat regulira po nevarnostnih razredih, ki so za savinjsko področje naslednji: I. nevarnostni razred 3% premije od vred. prid. n. nevarnostni razred 4% premije od vred. prid. III. nevarnostni razred 5% premije od vred. prid. Področja, ki so vzeta v posamezni nevarnostni raz- red, so bila določena na podlagi večletnih podatkov o padanju toče. Namen nevarnostnih razredov je, da se diferencirajo kraji, kjer vsako leto nastaja škoda po toči v večjem ali manjšem obsegu. Seveda se bodo razredi spreminjali, če bo praksa letos pokazala, da so načelno pravilni, ker je kriterij o padanju toče vzet le nekaj let nazaj. Področja KZ, ki spadajo v posamezni nevarnostni razred, so naslednja: KZ Braslovče KZ Gorenje KZ Gotovlje KZ Gomilsko KZ Letuš KZ Družmirje KZ Ljubija KZ Kokarje KZ Mozirje KZ Petrovče KZ Celje-mesto KZ Dobrna KZ Galicija KZ Griže I. razred (3%) KZ Polzela KZ Prebold KZ Šalek-Vel. KZ Šempeter KZ Smartno-P. H. razred (4%) KZ Ponikva-Gr. KZ Strmec KZ St. lij KZ St. Janž HI. razred (5%) KZ Ljubečna KZ Lokovica KZ Ponikva-Z. KZ Radlje-Dr. KZ Tabor KZ Trnava KZ Velenje KZ Vransko KZ Žalec KZ St. Andraž KZ St. Jurij KZ Sešče KZ Smarje-J. KZ Škofja vas KZ Smartno-R. d. KZ Višnja vas KZ Vojnik Ni še znano, kako se bo zajelo hmeljišča, ki ležijo na področju druge kmetijske zadruge, kjer je premijski stavek drugačen kot na področju zadruge, kjer lastnik parcele stanuje. Gre namreč za primere, ko ima n. pr. lastnik N. N. iz Žalca na področju KZ Žalec dve parceli, na področju KZ Griže ali KZ Petrovče, kjer sta premiji drugačni, pa eno ali dve hmeljski parceli. V tem primeru nastane težak obračun plačila premije, ker le redek posestnik loči za prodajo posamezne hmeljske parcele, temveč v glavnem sortira po razredih. Ta nejasnost pa bo gotovo rešena do sklepanja kolektivnih pogodb. 3. Jamstvo; Jamstvo teče od 15. maja do posprave pridelka, ki pa mora biti končano Najkasneje 10 dni po dnevu splošne žetve. Zato je važno, da hmeljarji najkasneje do 20. aprila prijavijo pri kmetijski zadrugi domače ime zavarovalne parcele, čim točnejše število sadik in, vzeto po normalni letini, čim realnejši pričakovani pridelek. Pravočasna prijava je zelo vazna, ker se sicer sklepanje pogodb s KZ lahko za-V ece v čas, ko hmeljskim nasadom že preti nevarnost. takem primeru pride do nezaželenih sporov, ki se seveda dokončno rešujejo v okviru postavljenih terminov un pogojev. Težko je namreč vzeti v seznam zavarovanj zavarovanca oziroma oškodovanca potem, o mu je toča že opustošila hmeljišča. Vsi pa vemo iz prakse zadnjih dveh let, da je bila druga polovica maja že močno ogrožena. Leta 1953 je padala prva toča 24. maja, lani pa 30. maja. Zato je prav, da pravočasno opravimo to delo, da ne bo potem nepotrebnega godrnjanja. Vsak zavarovanec prejme potrdilo, da je sprejet v zavarovanje. To mu je dokument pri vsklajevanju vseh odnosov, ki jih ima kot zavarovanec med zavarovalno dobo z zavodom. 4. Cenitev škode: Pri cenitvi škode bodo navzoči: uradni cenilec, član odbora KZ in zavarovanec. Imeli pa bomo letos, če bo potreba pokazala — zlasti ob škodah, ki so nastale pred cvetjem oziroma zorenjem — kar tri cenitve: a) Predcenitev ali tako imenovani ogled, kjer ni mogoče ugotoviti dejanske škode. Prii tej cenitvi se ugotovijo poškodbe rastline, kar bo v glavnem služilo kot podatek za dokončno cenitev škode, ki se običajno izvaja 2—3 tedne pred obiranjem. b) Dokončna cenitev se izvrši tedaj, ko na rastlini že pričenjajo zoreti kobule in se v takem primeru, kjer je bila izvedena že predcenitev, šele pri dokončni cenitvi ugotovi stvarni odstotek škode. Od dokončne cenitve je torej odvisna višina odškodnine, ki jo prejme zavarovanec. c) Letos so vpeljali še kontrolo cenitev, ki ima namen v primerih nesoglasja ali nepravilne cenitve opraviti dokončno cenitev v dobro zavarovanca ali zavoda. To je potrebno posebno iz razloga, če je nekje odločitev cenilca silno težka ali da je prišlo do spora, kar lahko pride delno zaradi premajhnih izkušenj mlajših cenilcev ali iz drugih razlogov v času cenitve. 4. Likvidacija škod: To vprašanje je najbolj delikatno. Po praksi zadnjih let smo se posluževali različnih načinov, ki pa so bili tembolj problematični, čim manj so prišla do izraza pravična gledanja ene ali druge strani. Sedaj je DOZ postavil enoten princip, ki temelji na enotni likvidaciji škod. Postavljeno je, da se oškodovancu plača razlika med 100% pričakovanim pridelkom in pridelkom, zmanjšanim zaradi škode po toči Ta razlika je odstotek škode dokončne cenitve. Na primer: Hmeljar bi v normalni letini pridelal 1000 kg hmelja. Ker pa mu je toča povzročila 10% škode, je oddal samo 900 kg. V tem primeru plača DOZ 100 kg pridelka po povprečni ceni nepoškodovanega pridelka, od česar se odbije višina premije. Seveda je pri tem treba opozoriti na to, da bodo cenilci pri ocenjevanju škode istočasno ocenjevali obdelavo in skrb hmeljarja za poškodovano rastlino po toči, kar bo bistveni element pri ugotavljanju dokončnega odstotka škode. Razne špekulacije, ki bi le kje nastale, pa bo morala reševati kontrolna cenitev. Lani je bilo postavljeno, da se plača škoda, ki presega 5%. Za tekoče leto je ta pogoj spremenjen v toliko, da se škoda poravna že od 3% naprej. Zaradi manjših stroškov, ki jih dejansko hmeljar ima (odpade obiranje, sušenje, skladiščenje), bo DOZ pri izplačilu odškodnine odtegnil: za škodo do 29%, škodo v celoti poravna; za škodo od 30—49%, se odbije 10% pri izplačilu premije; za škodo od 50—89% se odbije 15% pri izplačilu premije; za škodo od 90—100% se odbije 25% pri izplačilu premije. Odškodnino bo DOZ izplačeval kot običajno preko KZ, vsak pa bo prejel obvestilo o višini odškodnine. Ce se z obračunom škode nekdo ne bo strinjal, bo imel možnost pritožbe v 30 dneh po prejemu obvestila. Glede tehnike zavarovanja naj omenimo, da so pogoji v glavnem isti kot do sedaj. Važna je predvsem pravočasna prijava hmeljskih površin, ki pa morajo pri vsakem zavarovancu obsegati celotne površine, ki jih poseduje. Prvoletnik se ne zavaruje, zato bi bilo najenostavneje, da ga zavarovanec ne prijavi tedaj, ko se je odločil za zavarovanje. Ce pa je tudi ta površina zajeta, tedaj je dolžnost hmeljarja,. da dobi potrdilo Hmeljne komisije, katerega nato odda pri KZ, le-ta pa napravi seznam parcel vseh površin prvoletnih nasadov in ga pošlje DOZ zaradi povrnitve odtegnjene premije za prvoletni hmelj. Na podlagi prijav in seznama vseh zavarovančev zavaruje DOZ celotne površine z eno kolektivno polico, ki jo hrani kmetijska zadruga ves čas zavarovalne dobe. Vsak zavarovanec pa prejme uradno potrdilo, da je sprejet v zavarovanje. Hmeljar sicer ima pravico pristopa v zavarovalne odnose do 15. maja toda kot smo že rekli, naj to opravi čimprej, da ne pride v primeru zgodnje nesreče do spora. Po 15. maju letos ne bodo sprejemali prijav. Pri vsaki kmetijski zadrugi se mora formirati tričlanska komisija, ki bo skrbela za pravočasno tehnično izvedbo zavarovanja. Ta bo odgovorna, da se pravočasno pripravi seznam zavarovancev, sklene kolektivna pogodba, razdeli tehnični material, potrdila itd. Končno naj podčrtam važnost pravočasne prijave škode. DOZ bo tudi letos poslal kmetijskim zadrugam, te pa zavarovancem, potrebno število kartic, s katerimi bodo v primeru nesreče oškodovanci takoj ali najkasneje v treh dneh prijavili škodo direktno DOZ, podružnici Celje. Kartico z obvestilom naj pošlje zavarovanec priporočeno tako, da ima vsak potrdilo o resnični prijavi. Tu smo imeli zadnja leta več sporov. Zavarovanci niso pravočasno prijavili škod ali so jih prijavili občini oziroma KZ, ki pa prijav niso odposlale naprej in je tudi v teh primerih prišlo do raznih neprijetnosti. Zato je najboljše, da prijavo vsak sam v postavljenem roku v treh dneh odpošlje. Hmeljarji! Ker so nastali nekateri novi momenti v bodočem zavarovanju, je umestno, da smo vas z njimi seznanili. Želeli bi, ker za izvedbo zavarovanja ne bo posebne akcije, da se pravočasno odločite, da ne bo potem, ko bo prepozno, tarnanja in jeze. Karel Kač Priiaua hmelia Te dni bodo hmeljarji prejeli od občin tiskovine za prijavo hmelja za leto 1955. Kakor je iz same prijave pod »Opombo« na hrbtni strani razvidno, je za neprijavo ali nepravilno prijavo odgovoren sam hmeljar ter je tudi predpisana kazen, zato ponovno opozarjamo vse hmeljarje, da naj bodo podatki v prijavah točni. Za netočne podatke v prijavi so imeli posamezni hmeljarji v preteklem letu nevšečnosti in zakaj? Obdavčitev po katastru in dopolnilna obdavčitev na površine zasajene s hmeljem so vzete po prijavah hmelja. Nekateri hmeljarji so prijavili večje površine, zasejane s hmeljem, kakor jih dejansko imajo (kar seveda izvira še iz časa obvezne oddaje) in so bili na to površino obdavčeni, naknadno pa so dokazali, da nimajo te površine zasajene s hmeljem. Zopet drugi so prijavili manjše površine in število sadežev Hmeljni komisiji, nato so dali pridelek zavarovati proti škodi po toči in tam navedli večje število sadežev, kakor Hmeljni komisiji. Likvidacijo izplačil po toči pa je DOZ obravnaval po podatkih, oziroma prijavah, poslanih na Hmeljno komisijo. Zopet je hmeljar iskal potrdilo o večjem številu sadežev, kot jih ima pri Hmeljni komisiji prijavljenih, ki ga pa ta ni mogla izdati. Zato so morale občinske komisije v zimski dobi na kraju samem ugotavljati število sadežev posameznih parcel, da so na podlagi tega ugotovile dejansko število sadežev. Izgovor je bil navadno, da je prijavo izpolnila in oddala na občino žena ali kateri od otrok. Smatramo, da je dolžnost vsakega hmeljarja, da tako prijavo, pa naj si jo izpolni žena ali katerikoli, preveri ali je pravilna ali ne in šele nato odda. Pri eventualnem zavarovanju pridelka proti škodi po toči, naj v zavarovalno polico navede vsak hmeljar iste podatke kakor v prijavo Hmeljni komisiji; tudi nazivi njiv naj bodo isti kakor za prijavo oziroma zavarovanje proti toči. Kar se tiče površin, zasejanih s hmeljem, naj omenimo, da je pri dosedanjem običajnem sajenju hmelja 140 X 145 in 145 X 145 na ar zasajenih ca. 48 sadik hmelja, kar znaša na hektar 4.800 sadik. Navajamo nekoliko primerov razdalje sajenja: Razdalja sajenja sadežev ar na ha 140 X 145 cm 49 4.900 140 X 150 cm 47 4.700 140 X 155 cm 46 4.600 140 X 160 cm 44 4.400 145 X 145 cm 47 4.700 145 X 150 cm 45 4.550 145 X 155 cm 44 4.400 145 X 160 cm 43 4.300 150 X 150 cm 44 4.400 Iz prijav je razvidno, da je največ hmelja sejanega v razdalji 140 X 145, 145 X 145, 145 X 150, 145 X 155, 145 X 160. Te primere navajamo, da lahko vsak hmeljar, ki ve kako razdaljo ima med vrstami in v vrsti, ugotovi površino pod hmeljem na podlagi števila sadik. Naprošamo vse hmeljarje, da prejete prijave od občin izpolnijo, kakor smo že omenili, točno ter jih oddajo občini do ;roka, označenega na sami prijavi (rok dostave občini določi občina), občine pa jih naj dostavijo Hmeljni komisiji vsaj do 20. maja t. 1. Kakor smo že lansko leto opozorili hmeljarje, so nam točni podatki glede površin pod hmeljem potrebni zato, da bi na podlagi teh površin po povprečnem letnem pridelku približno lahko izračunali predvideni pridelek hmelja. Na tej podlagi pričakovanega pridelka lahko že pred odkupom zaključi Hmezad kupoprodajne pogodbe z inozemskimi kupci. Nadalje se predujem na hmelj, katerega hmeljarji prejmejo za plačilo obiralcem, določi oziroma dodeljuje na podlagi prijave števila sadežev hmelja ter se pogosto dogajajo primeri, da hmeljar, ki ni poslal prijave, ni prejel predujma in je naknadno moral izpolniti prijavo, če je hotel, da je predujem prejel. Zakaj bi jo, če jo že mora, ne izpolnil ob pravem času? Upamo, da bodo hmeljarji upoštevali navodila in nam pravočasno poslali prijave hmelja. Smukavec Franc Tek. štev. Organizacija Število hmeljarjev Skupna j površina Stari nasadii Pridelek 1. vrste % Pridelek II. vrste % Pridelek III. vrste % Pridelek IV. vrste % Pridelek skupaj kg Povprečni hektarski donos 1 KZ Braslovče 255 172.— 159.03 13.787 6,8 116.869 57,9 61.072 30,2 10.218 5,1 201.947 1.275 2 KZ Blagovna . 9 3.52 3.37 — — 508 33,3 717 47,4 282 18,8 1.508 502 3 KZ Dobrna 20 6.20 4.90 — — 947 40,7 951 40,8 428 18,5 2.326 474 4 KZ Frankolovo 3 0.44 0.30 — — — — 32 46,— 38 54,— 70 233 5 KZ Galicija 56 12.85' 10.35 44 0,6 1.789 26,— 4.535 64,2 694 9,3 7.062 677 6 KZ Gotovi j e 106 58.86 53.86 1.052 1,6 21.996 33,— 38,912 58,5 4.605 6,9 66.565 1.235 7 KZ Gomilsko 124 86.97 78.69 5.746 5,3 49.723 45,2 45.224 41,2 9.155 8,3 109.849 1.395 8 KZ Griže 81 34.23 31.57 2.479 7,2 21.422 62,2 8.264 23,9 2.318 6,7 34.483 1.094 9 KZ Letuš 59 32.19 30.36 1.870 6,1 17.506 56,7 10.151 32,8 1.352 4,4 30.880 1.017 10 KZ Petrovče 204 157.54 145.60 9,767 5,3 103.054 55,3 62.420 33,4 11.375 6,— 186.616 1.281 11 KZ Polzela 158 111.40 105,23 7.710 5,9 59.703 45,7 54.614 41,8 8.361 6,4 130.389 1.238 12 KZ Ponikva pri Žalcu 73 27.42 22.52 1.417 8,3 12.538 73,8 2.632 15,4 396 2,3 16.983 754 13 KZ Ponikva pri Grobelnem 7 1.33 1.23 120 9,1 1.180 89,6 15 1,3 1.316 1.069 14 KZ Prebold 135 69.23 61.63 6.797 8,2 40.785 49,6 23.221 28,4 11.319 13,8 82.123 1.332 15 KZ Rečica pri Laškem 1 0.36 0.36 - jr 1 .. . , . 42 29,— 103 71,- 145 402 16 KZ Št. Andraž 85 23.83 18.53 . — — 5.435 35,7 7.749 50,9 2.057 13,4 15.242 822 17 KZ Strmec 17 6.07 5.29 — 1.769 45,9 1.636 42,3 457 11,8 3.862 730 18 KZ Šempeter v Sav. dolini 208 182.79 168.70 6.707 3,1 83.771 38,3 89.219 40,8 39.112 17,8 218.810 1.297 19 KZ Šentjur pri Celju 3 0,80 0.40 — — — — — — 325 100,— 325 812 20 KZ Šmarje p. J. 1 0.50 0.30 —. — 535 100,— — — — 535 1.325 21 KZ Tabor 195 81.26 74.88 2.376 3,2 46.407 60,4 25.741 33,5 2.217 2,9 76.743 1.024 22 KZ Trnava 77 54.75 51.08 399 0,5 14.761 21 — 36.930 52,4 18.356 26,1 70.448 1.381 23 KZ Višnja vas 9 1.34 1.27 — — 440 50,— 338 39,8 88 10,2 867 682 24 KZ Vojnik 24 4.26 3.77 — — 640 26,4 1.483 61,2 298 12,4 2.421 642 25 KZ Vransko 209 68.84 59.50 3.010 5,5 26.035 47,6 21.476 39,2 4.186 7,7 54.708 919 26 KZ Žalec 139 77.33 68.88 5,501 6,1 50.631 55,8 28.272 31,3 6.173 6,8 90.578 1.314 27 KZ Celje 50 15.44 12.74 240 2,6 3.278 35,3 4.720 50,8 1.046 11,3 9.286 728 28 KZ Škofja vas 45 18.68 17.38 172 1,1 6.213 38,4 8.551 52,— 1.407 8,5 16.343 940 29 KZ Ljubečna ^ 69 25.42 23.66 376 2,8 6.883 41,6 6.122 36,9 3.192 18,7 16.574 700 30 KZ Šmartno v Rož. dolini 41 9.34 7.77 —— 476 12,9 2.234 61,3 954 25,8 3.664 471 31 KZ Šešče 55 19.64 16.37 1.069 6,1 8.794 49,8 6.557 37,1 1.249 7,— 17.670 1.078 32 KZ Štore 6 4.53 3.91 — — 1.265 36,3 1,790 55,4 270 8,3 3.336 850 33 KZ Družmirje 28 6.18 4.11 477 10,7 1.687 37,8 2.064 46,2 236 5,2 4.465 1.086 34 KZ Gorenje 59 16.84 15.06 385 2,5 11.085 69,2 3.595 22,4 952 5,9 16.018 1.067 35 KZ Lokovica 20 5.72 3.68 79 2,1 1.912 57,1 1.151 34,3 208 6,5 3.350 837 36 KZ Ljubija 31 6.04 3.82 178 5,2 1.879 55,1 1.185 34,8 168 4,9 3.411 900 37 KZ Mozirje 15 2.56 2.05 — — 468 27,— 1.088 64,5 140 8,5 1.697 840 38 KZ Rečica ob S. 10 1.53 1.20 — — — — 209 19,3 870 80,70 1.080 900 39 KZ Florjan 12 2.01 1.51 245 21,3 719 62,7 156 13,*7 25 2,3 1.146 759 40 KZ Št. Ilj pri Velenju 81 26.88 22.03 226 1,1 9.276 48,5 7.011 36,7 2.612 13,7 19.125 869 41 KZ Šentjanž pri Velenju 58 15,— 11.32 144 1,7 5.482 63,3 2.421 27,8 611 7,2 8.659 787 42 KZ Šalek p. Vel. 12 1.77 0.70 53 6,8 594 76,3 93 12,1 37 4,8 778 1.110 43 KZ Šmartno ob Paki 93 30.40 26.02 1.033 3,7 19.320 69,8 6.139 22,3 1.168 4,2 27.662 1.064 44 KZ Velenje 35 7.39 4.90 512 9,4 2.928 53,7 1.518 27,8 495 9,1 5.453 1.113 45 KZ Radlje 5 2.40 2.08 — — 969 45,7 912 42,8 242 11,5 2.124 1.021 46 KZ Ostali 10 1.65 0.60 70 11,5 205 33,6 284 46,6 54 8,3 571 985 2993 1495.73 1342.51 73.921 4,7 760.817 48,5 584.611 37,3 149.864 9,5 1,569.213 1.169 47 Drž. posestva, zadr. ekonomije in ustanove 16 106.57 90.14 8.168 7,5 58.426 54,3 32.636 30,3 8.305 7,9 107.535 1.192 3009 1602.30 1432.65 82.089 4,9 819.243 48,9 617.247 36,8 158.169 9,4 1,676.748 1.170 Š i H Organizacija > CD 5 a VI Si ca q 03 J4 o Ul & T3 äg •+J ca w a "3 g pH 1-! 2Ž •* o a) 3 g S > fcti % *5 aj m CD ^ TJ . % U w (D H ■a *> 'i-I ’> a, r % w> •M J* Ü •-> M JJ «S g (2 p--2 8 p O d) o 1 KZ Braslovče 256 165.63 156.44 31.724 14,4 163.359 74,2 18.581 8,3 7.199 3,1 220.864 1.456 2 KZ Blagovna 6 5.56 2.56 — — 680 39,5 864 51,7 133 8,8 1.678 655 3 KZ Dobrna 23 5.48 5.17 — — 1.303 29,2 2.265 50,6 905 20,2 4.473 865 4 KZ Frankolovo 1 0.14 0.14 — — — — — — 137 100,— 137 978 5 KZ Galicija 63 13.46 12.37 509 4,2 5.908 48,9 . 4.442 36,8 1.222 10,1 12.082 976 6 KZ Gotovi j e 105 53.78 52.05 4.264 7,— 45.919 76,2 6.774 11,3 3.352 5,5 60.309 1.159 7 KZ Gomilsko 125 85.43 79.61 11.323 9,7 82.368 70,7 17.940 15,4 4.918 4,2 116.550 1.456 8 KZ Griže 77 34.97 32.44 6.564 18,3 23.363 64,9 3.992 11,1 2.055 5,7 35.975 1.090 9 KZ Letuš 59 29.87 29.14 7.354 17,7 25.287 61,3 6.566 15,8 2.108 5,2 41.315 1.367 10 KZ Petrovče 206 147.44 142.61 7.648 5,5 91.125 60,4 44.777 29,6 7.306 4,5 150.857 1.054 11 KZ Polzela 160 104.07 100.50 29.599 20,8 96.127 67,8 11.728 8,3 4.459 3,1 141.913 1.405 12 KZ Ponikva pri Žalcu 77 26.21 24.30 2.589 10,6 14.566 58,3 5.360 21,4 2.430 9,7 24.946 997 13 KZ Ponikva pri Grobelnem 8 1.47 1.39 ■ , 189 15,5 841 69,5 179 15,— 1.209 863 14 KZ Prebold 135 67.79 65.27 18.474 20,4 61.933 68,3 6.708 7,4 3.478 3,8 90.593 1.372 15 KZ Rečica pri Laškem 1 0.28 0.21 — — 85 28,2 179 59,5 36 12,3 301 1.257 10 KZ Št. Andraž 93 24.35 22.56 1.052 4,2 13.085 52,5 6.502 26,— 4.287 17,3 24.927 1.083 17 KZ Strmec 17 6.62 6.31 385 6,1 4.263 68,2 938 15,- 662 10,6 6.249 991 18 KZ Šempeter v Sav. dolini 213 174.52 167.07 38.999 18,3 143.229 67,4 24.855 11,3 5.330 2,9 212.413 1.264 19 KZ Šentjur pri Celju 3 0.85 0.62 - . 321 67,7 _ 153 32,3 474 679 20 KZ Šmarje p. J. 1 0.50 0.50 633 80,5 — — 153 19,5 — — 786 1.570 21 KZ Tabor 200 79.81 74.06 7.911 9,4 58.195 69,3 13.461 16,— 4.294 5,3 83.862 1.114 22 KZ Trnava 79 54.86 52.87 19.388 25,6 45.538 58,9 7.607 9,8 4.888 5,7 77.421 1.460 23 KZ Višnja vas 9 1.32 1.29 — — 461 47,5 350 35,7 162 16,8 974 749 24 KZ Vojnik 15 3.92 3.87 — — 1.179 61,9 412 21,6 312 16,5 1.903 491 25 KZ Vransko 210 65.86 63.45 5.520 8,9 34.844 56,7 14.689 23,9 6.385 10,5 61.391 960 26 KZ Žalec 139 78.18 74.01 19.207 20,5 62,258 65,9 7.883 8,3 5.101 5,3 94.387 1.259 27 KZ Celje 50 14.54 13.61 904 7,2 5.828 46,5 4.771 38,2 1.007 8,1 12.510 919 28 KZ Škofja vas 40 16.36 15.58 — — 5.145 52,6 3.663 37,4 966 9,9 9.775 630 29 KZ Ljubečna 69 23.05 22,90 409 2,8 2.853 18,5 8.208 53,3 3.919 25,4 15,390 669 30 KZ Šmartno v Rož. dolini 49 9.28 9.11 . _ 1.879 32,- 2.646 43,8 1.435 24,1 5.960 654 31 KZ Šešče 57 19.80 17.84 1.929 10,6 11.587 63,5 3.453 18,9 1.315 7,- 18.286 1.015 32 KZ Štore 10 5.14 4.97 ' — 1.109 25,6 2.887 66,7 329 7,6 4.326 865 33 KZ Družmirje 25 5.67 5.33 740 13,8 2.746 51,1 1.584 29,4 296 5,7 5.367 1.000 34 KZ Gorenje 62 18.24 16.81 932 4,6 14.940 72,8 3.649 17,7 997 4,8 20.518 1.206 35 KZ Lokovica 22 6.44 6.11 607 10,6 3.181 56,— 1.384 24,4 510 9,— 5.982 979 36 KZ Ljubija 36 6.32 5.77 280 5,6 3.360 66,8 924 18,4 466 9,2 5.031 871 37 KZ Mozirje 19 3.42 2.72 — — 1.522 59,6 686 26,9 343 13,5 2.551 911 38 KZ Rečica ob S, 9 1.45 1.31 — » 159 12,2 789 60,2 360 6,8 1.309 1.006 39 KZ Florjan 10 1.55 1.47 — — 869 74,9 193 16,7 96 8,4 1.159 794 40 KZ Št. Ilj pri Velenju 84 25.69 24.81 454 1,7 17.187 64,1 6.566 24,7 2.595 9,5 26.803 1.080 41 KZ Šentjanž pri Velenju 66 13.86 13.45 345 2,7 4.362 34,8 6.239 49,7 1.605 12,8 12.552 929 42 KZ Šalek p. VeL 10 1.91 1.64 253 13,7 1.213 65,6 318 17,2 64 3,5 1.848 1.126 43 KZ Šmartno ob Paki 95 28.88 27.57 5.897 16,3 22.831 63,3 5.686 15,8 1.675 4,6 36.089 1.312 44 KZ Velenje 34 7.44 6.92 595 6,6 5.327 58,8 2.250 24,9 880 9,7 9.053 1.293 45 KZ Radlje 5 2.23 2.23 — — 1.594 65,6 399 16,5 435 17,9 2.428 1.088 46 KZ Ostali 15 1.96 1.96 761 23,6 1.646 50,9 560 17,4 271 8,1 4.705 607 3048 1443.22 1372.92 225.997 13,6 1,084.923 65,— 264.722 15,9 91.035 5,5 1,666.677 1.214 47 Drž. posestva, « zadr. ekonomije in ustanove 16 107.69 98.29 24.262 22,3 64.721 59,5 15.706 14,4 4.098 3,8 108.787 1.107 3064 1550.91 1471.21 250.259 14,1 1,149.644 64,7 280.428 15,8 95.133 5,4 1,775.464 1.208 Pregled površin in proizvodnja hmelja v letu 1953 in 1954 Precej smo že razpravljali o lanskoletnih uspehih in neuspehih. Čeprav so številke izredno puste, pa vendarle mnogo povedo. Zato ne bo odveč, če v naslednjem prikažemo hmeljarjem, kakšna je bila proizvodnja hmelja lani na področju kmetijskih zadrug in socialističnega sektorja v odnosu do proizvodnje v letu 1953. Da bi bila slika popolnejša, objavljamo tudi podatke o kvaliteti, ki nas opozarjajo, da v tej smeri delamo naprej. Ko boste premotrili podatke, boste lahko najlepše videli, kaj je treba storiti, da bomo v tem letu napravili še en korak naprej. Slične analize so napravile tudi nekatere kmetijske zadruge po vaseh. Morda ne bi bilo napačno, če bi si to uredile vse kmetijske zadruge za vsa leta po vojni ali, če obstajajo podatki, tudi za leta predvojnega hmeljarstva. No, sicer pa bodo naslednji podatki verjetno sami zbudili žive razprave med hmeljarji in med kmetijskimi zadrugami. Zato se glede tega tokrat omejujemo na pregled, ki ga objavljamo in ki naj služi široki razpravi. Kaj govorijo številke, boste razbrali iz tabel na 8. in 9. strani. Še o hmeljarstvu v Ameriki Prejeli smo še popolnejša poročila o površinah in proizvodnji hmelja v ZDA, zato jih objavljamo v našem listu, ker so za hmeljarje vsekakor podatki o tamkajšnjem hmeljarstvu zanimivi: Površine so se v letu 1954 znižale za 243 ha ali za 2 %. Toda kljub temu se je pridelek zvišal za 765.65 ton ali 4 % v primerjavi z letom 1953. V letu 1953/54 so izvozili iz ZDA 5,162.35 ton hmelja, letnika 1954 pa bodo izvozili okrog 6.470 ton. Prav tako se je dvignil uvoz v zadnjem letu od 1,605.25 ton na 2,825.8 ton. Od tega je Amerika uvozila iz Zap. Nemčije 67,3 %, Jugoslavije 31 %, Belgije 1 %, Nizozemske 0,6 %, Kanade 0,1 % in Anglije 250 kg. (Hopfen-Rundschau št. 6 — 15. III. 1955.) Področja 1953 1954 1953 1954 Povprečni donos na ha (tonah) < c/3 Ctf U rj > Ä O > % od skup. površine Površina v ha % od skup. površine Skupni pridelek v tonah % od skup. 1 proizvod, j Skupni pridelek v tonah % od skup.' proizvodnje 1953 1954 Idaho 607 5 647 6 1.476,45 8 1.560,35 8 2,43 2,41 Washington 5.463 48 5.625 50 10.011,65 53 10.466,15 53 1,84 1,86 Oregon 2.752 24 2.307 21 3.115,25 16 3.128,40 16 1,13 1,36 Kalifornija 2.549 23 2.549 23 4.358,10 23 4.572,20 23 1,71 1,80 SKUPAJ 11.371 11.128 18.961,45 19.727,10 1,67 1,78 Hmeljarstvo v svetu Naše hmeljarje bo zanimalo, kakšna je proizvodnja hmelja v svetu, predvsem v deželah — članicah Evropskega biroja za hmeljarstvo, v katerega je vključena tudi naša država. Poročila so govorila o rekordni letini 1953, delno pa tudi v letu 1954. Zato objavljamo pregled, ki nazorno prikazuje stanje zadnjih dveh let. Številke, zlasti one, ki govorijo o hektarskih donosih, so silno zanimive. Le-te se ujemajo s poročili, ki govorijo o rekordni žetvi v letu 1953. Razen v Franciji, kjer pridelek Burgundske pokrajine in Lorrenske znižuje povprečni hektarski donos, so pridelki v ostalih pokrajinah in deželah izredno visoki. Temu je seveda pripomoglo zelo ugodno vreme leta 1953. Posebno so zanimivi donosi v Zahodni Nemčiji, kjer so n. pr. v Hallertau pridelali čez 2000 kg na hektar, v Spaltu 1900 kg, povprečni donos za vse nemške pokrajine pa znaša v tem letu 1970 kg, v Angliji 1523 kg, v Belgiji 1783 kg in v Franciji 1330 kg na hektar. Skupno je bilo pridelano leta 1953, vštevši tudi jugoslovansko proizvodnjo, v državah — članicah EHB 36.515 ton suhega hmelja. Te države so za lastne potrebe porabile 24.200 ton, kar dokazuje, da je samo v teh deželah nastal tržni višek za preko 12.300 ton. Če pri tem upoštevamo preko 20.000 ton pridelka v Ameriki, tržne viške v Češki in ostalih državah, tedaj res nismo mogli pričakovati krepke trgovine brez resnih pretresljajev, ki so nastali zaradi nadprodukcije v omenjenem in minulem letu. Še bolj pa so zanimivi podatki iz lanskega leta. Že kongres evropskih hmeljarjev v Londonu je resno razpravljal o posledicah, ki lahko nastanejo, če se bodo površine in s tem proizvodnja anarhično dvigale. Cenitev lanskega pridelka v deželah — članicah EHB v začetku avgusta znaša od 15—20% izpod proizvodnje v letu 1953 delno na račun zmanjšanja površin, delno pa tudi na račun neugodnih vremenskih prilik. Končni podatki kažejo, da je bila cenitev precej točna. V Nemčiji so površine skrčili za 458 hektarjev, pridelek pa je bil manjši za 15% ali 2507 ton. V Angliji so površine padle za 474 hektarjev in pridelek za 12% ali 1669 ton. V Franciji so znižali površine za 40 ha, pridelek pa za 23% ali 572 ton. Vtem ko so se v Belgiji površine znižale le za 8 ha, je padla proizvodnja za celih 24% ali 335 ton. Proizvodnjo je dvignila samo Španija za 62,5 ton, najbrž na račun povečanih površin, in Jugoslavija za okrog 100 ton na nespremenjenih hmeljskih površinah. Res, da podatki govorijo o bistvenem padcu hektarskih donosov lansko leto, našega hmeljarja pa ti donosi vendar le težko prepričujejo. Osebno smo namreč videli, da tudi v teh deželah obstajajo zelo slabi nasadi, ki jim človek 'ni prisodil, da bodo dali vsaj minimalni pridelek. Takšnih nasadov tudi v Hallertau ne manjka. Izrazito pa so izbijali izredno oskrbovani nasadi, kjer je bilo pričakovati visoke donose. Ce te stvari gledamo takšne kot so, tedaj nas številka o povprečnem donosu 1590 kg težko prepriča, da je realna. Saj vidimo sami kako je pri nas. Tudi v Savinjski dolini so hmeljarji, pri katerih se njihovi donosi redno gibljejo od 1600 do 1800 kg na hektar. Vendar precejšnje hmeljske površine onih hmeljarjev, ki se zadovoljujejo z donosi od 1000 do 1200 kg in morda še manj, sigurno znižujejo povprečni hektarski donos, tako pri nas, tako drugje po svetu. Če že obstajajo takšni donosi, tedaj obstaja verjetnost, da ti bazirajo na skritih hmeljskih površinah, ki niso nikjer evidentirane, dejansko pa vplivajo na višino povprečnega hektarskega donosa. S temi očmi lahko gledamo tudi na donose v evropskih državah. Vsekakor pa so za nas podatki interesantni, ki nas, če so že realni (kar dvomimo), res opozarjajo, da našo hmeljsko proizvodnjo gledamo skozi prizmo hektarskih donosov. Povprečno še vedno zaostajamo, to je dejstvo, če že ne sicer za količine, ki jih kažejo podatki, pa vendar le za nekaj odstotkov, ki bistveno vplivajo na proizvodne stroške. Zato bodo morali naši hmeljarji v bodoče voditi še bolj žilavo borbo za višje hektarske donose, ker to je osnova za razpravo, ali se izplača hmeljariti ali ne. Poglejmo še kako stojijo stvari v ostalih deželah Evrope in drugje v svetu. V Avstriji so nekako pred tremi leti začeli s poskusnim sajenjem hmelja. Po podatkih so tam zasadili okrog 20 ha površin. Vse pa kaže, da do sedaj ni vidnih uspehov, saj so pridelali v glavnem nekvalitetno blago in zato o njihovem hmeljarstvu do sedaj ne moremo mnogo govoriti. Češka. Čehi so zelo skopi s svojimi podatki. O njihovi lanskoletni proizvodnji vemo le to, da še vedno zaostajajo za predvojnim hmeljarjenjem. Vse govori, da tamkajšnje gospodarske razmere niso povoljne in ne dajejo hmeljarjem posebne volje za pospeševanje hmeljarstva. Izvozili so nekaj pridelka zadnji dve leti v Belgijo, Francijo, SSR in Anglijo. Toda hmeljarstvo v ČSR je treba spremljati resno, saj lahko s svojo dolgoletno tradicijo zelo hitro postane resen faktor na svetovnih tržiščih. Tudi Poljska dosedaj proizvaja zelo male količine hmelja, ki ga poleg uvoza (večji del iz Rusije) porabijo za domačo proizvodnjo piva. Švedi se do sedaj bavijo šele s poskušnjo in imajo v ta namen zasajenih okrog 11 ha površin. Sedaj poskušajo vzgojiti sorto, ki bi odgovarjala njihovi klimi. Vzgojili so baje sorto tako imenovano »SV-85«, ki dozori dva tedna prej kot nemški hmelj, zato bolje odgovarja švedskim kratkim poletjem, V ZSSR je hmeljarstvo zelo pestro. Ceni se, da so lansko leto pridelali okrog 2500 ton suhega hmelja, katerega pretežno večino uporabijo domače pivovarne. Ko govorimo o sovjetskem hmeljarstvu, bi omenili, da je prvotna domovina hmeljske rastline med Dnje-prom in Volgo, od koder se je nato ob priliki preseljevanja narodov razširil v Srednjo Evropo in dalje po svetu. Danes so največje površine v Ukrajini, okoli Žitomira, Kijeva, Vinice in Kamenec — Podolskega. Manjše površine pa so v okolici Moskve in v pokrajini Čuvasen, kjer hmeljišča zavzemajo čez 20% obdelovalne površine. Nasadi so opremljeni z žičnicami, za oporo pa uporabljajo motvoz, slično kot v Angliji ali pri nas v Bački. Hektarski donosi gredo vštric z zahodnoevropskimi in znašajo od 1550 do 1600 kg po hektarju. Večina se tam bavijo s hmeljarstvom kolhozi, saj govorijo, da se samo v Čuvasiji bavi s hmeljarstvom okrog 150 teh kmetijskih organizacij-Izredno skrb polagajo strokovnemu proučevanju in kvalitetni proizvodnji. Po državnih normah mora imeti prvovrstni hmelj najmanj 15% grenkih snovi. Analize pa kažejo, da prvorazredno blago v Čuvasiji dosega teh snovi tudi do 20%. V Španiji nadzoruje proizvodnjo hmelja drža-va. Hmelj odkupuje družba, ki je pooblaščena od države. Značilno je to, da odkupujejo v tej državi blago v svežem stanju. Omenjena družba blago posuši in nabaše v balote po 50 kg. Odkupno ceno proizvajalcem določi kmetijsko ministrstvo. Zelo si prizadevajo, da bi dvignili kvaliteto, kar jim uspeva iz leta v leto. Končno še poglejmo kako je s proizvodnjo hmelja v izvenevropskih državah. O proizvodnji in razmerah v ZDA ne bi govorili, ker je o tem pisala že zadnja številka našega lista. Na Japonskem imajo s hmeljem zasejanih okrog 800 ha površin in so lani pridelali 1670 ton pridelka, kar pomeni, da so pridelali na ha 217o kg, seveda po naših pojmih skoraj nemogoča stvar. Proizvodnjo nadzorujejo velike pivovarne in v glavnem zadostuje za njihove potrebe. Najboljši pridelek dajejo pokrajine: Fukušimo, Yamagata, Nagano, medtem ko dajeta pokrajini Hakkaido in Yamanashi slabši pridelek. V Avstraliji se bavita s hmeljem dve pokrajini. Tasmanija ima 546ha in Viktorija lit ha. Lani so pridelali skupno na 657 ha površin 1290 ton, kar znaša povprečno na hektar 1965 kg. Hmelj obirajo večinoma s stroji, slično kot v ZDA. Govorijo celo, da je neugodno vreme povzročilo v lanskem letu okrog 350 ton manj pridelka kot v letu 1953. V Kanadi gojijo v pokrajini Chilliwacka (Britanska Kolumbija) okrog 440 ha hmelja. Tudi tu so pridelali lani izreden pridelek, ki je znašal skupno 762 ton ali 1745 kg na hektar. Nova Zelandija goji znano hmeljsko sorto »Fuggles«, prevladuje pa še kalifornijska sorta, ki so jo zasadili pred 60 leti. Vsa površina znaša 284 ha. Skupaj so lani pridelali 442 ton ali na hektar 1560 kg. Proizvodnja krije v celoti lastne potrebe, eventualni presežek pa prodajo v Avstralijo. Pred kratkim so ustanovili poskusno postajo Riwaka, ki se bavi predvsem z vzgojo novih sort. V Južni Afriki je neke vrste združenje hmeljarjev, ki je obenem družba z omejenim jamstvom in pripada tamkajšnjim pivovarnarjem. da družba poseduje 115 ha hmeljskih površin, ostalih 18 ha pa pripada dvem hmeljarjem. Lani so pridelali 87,8 ton ali povprečno 660 kg na hektar pridelka. Zelo neugodne vremenske razmere — močno deževje v oktobru, nato pa v novembru in decembru izredna vročina in suša — so vzrok, da je bil pridelek nasproti rekordni letini 1953 zelo nizek. Argentina porabi letno do 600 ton hmelja za svoje potrebe. S poskusnimi nasadi so pričeli leta 1953 v Sierra de la Ventana na področju Buenos Airesa. Tej pokrajini sta po vojni sledila področje Dionizije in Rio Negra. Zasedaj imajo 130 ha površin, na katerih so pridelali lani 76,2 toni oziroma povprečno 590 kg na hektar hmelja. Na področju Rio Negra so sicer pridelali do 1000 kg na hektar, medtem ko je v ostalih pokrajinah dono® izredno nizek, saj ne dosega niti 500 kg na hektar. Navedli smo nekaj skopih podatkov o hmeljski proizvodnji, površinah in donosu v deželah, ki se bavijo š proizvodnjo hmelja. Ker mislimo, da so od časa do časa podatki iz inozemstva vendarle interesantni, smo se namenili, da jih bomo posredovali našim hmeljarjem iz zapiskov in poročil, ki jih bomo prejemali iz ostalih držav Evrope in ostalega sveta. Kač Karel Pregled površin, proizvodnje, prodaje in cen hmelja v evropskih državah — članicah Evropshega biroja za hmeljarstvo v primerjavi z letom 1954 DEŽELA — PODROČJA 5 ■ tanje 19 5 3 Stanj e 1 9 S 4 Površina v ha Hektarski donos v kg Pridelek v kg Cena pridelku od — do Prodaja Površina v ha Hektarski donos v kg Pridelek v kg Cena pridelku od — do Prodaja NEMČIJA Hallertau Spalt Hersbrücker Gebirge Jura Tettnang R — H — W Baden Rheinpfalz Ostala področja 5.635,— 913.— 747 — 145,— 725,— 246.— 39,— 31,— 12,— 2.085,— 1.915.— 1.675.— 1.380.— 1.850,— 1.340 — 1.665,— 1.925.— 11,749.000,— 1,748.400.— 1,221.230,— 200.100,— 1,341.250.— 329.640,— 64.935,— 59.675,— Za 1 kg 2,5 — 6,5 DM Prodaja se je v začetku normalno razvijala. Kasneje so pivovarnarji izkoristili velike zaloge, ki so vplivale na padec cen in so nakupili po nizkih cenah (od 2,5—3 DM za kg) velike količine blaga 5.345,— 896,— 647,— 132,— 707,— 241,— 35,— 30.— 1.950.— 1.535.— 1.080.— 1.590,— 1.640,— 1.215.— 1.630.— 1.405,— 10,422.750.— 1,377.360.— 698.760,— 209.880.— 1,159.480,— 292.815.— 57.050,— 42.150.— Za 1 kg 8—6 DM Prodaja se vrši. Podatki o prodanih količinah bodo znani šele med letom. Producenti nimajo na zalogi več hmelja, zaloge pri trg. podj. in na zadružnih skladiščih so po poročilih V. D. H. e.V. malenkostne, medtem ko inozemske revije govorijo še o zalogah okrog 2.000 ton. Skupaj 8.493.— 1-970 16,714.230.— 8.033,— 1.775,— 14,260.245.— ANGLIJA Kent-Vzh. del Kent-Sred. del Kent-Weald Hampshire Surrey Sussex Herefordshire Worcestershire Ostala področja 1.021,— 1.231.— 2.703.— 272,— 49.— 868.— 1.866,— 851.— 21,— 1.814,— 1.553.— 1.536,— • 1.386 — 1.860,— 1.472,— 1.412,— 1.409,— 1.757.— 1,852.094.— 1,911.743.— 4,151.808,— 376.992,— 91.140.— 1,276.696,— 2,634.792.— 1,199.059,— 36.897,— Povprečna fiksna cena je znašala L 27,10 za cwt. ali 434 din za kg Razen 104.000 kg pridelka, ki so ga izvozili v azijske države, so vso količino pokupile domače pivovarne. Uvozili so le okrog 50 ton boljših vrst hmelja iz Zap. Nemčije. Ker je bil pridelek večji od povpraševanja, je ostalo precej neobranega hmelja na njivah. 967,— 1.162,— 2.557.— 236,—r 47,— 818,— 1.784,— 808.— 20,— 1.631.— 1.540.— 1.529,— 1.176.— 1.424.— 1.373.— 1.325,— 1.409,— 1.690.— 1,577.177.— 1,789.481'.— 3,919.653.— 277.535.— 66.928.— 1,193.114. — 2,363.800,— 1,138.472.— 33.800.— Povprečna fiksna cena znaša L 29 za cw. ali 464 din za kg Od pridelane količine bodo izvozili 660 ton v azijske države. Vso ostalo proizvodnjo bodo porabili doma. Uvozili bodo ca. 65 ton žlahtnega hmelja iz Zap. Nemčije, Belgije, ČSR ,in Jugoslavije .Skupaj 8.882,— 1.523.— 13,531.221,— 8.399,— 1.462,— 12,359.980.— FRANCIJA Alsace Flandres Bourgogne Lorraine 1.030.— • 235,— 175,— 30,— 1.750,— 2.200.— 570.— 800,— 1,802.500,— 517.000.— 99.750,— 24.000,— Za 1 kg Fr. fr. 240—420 140—360 240—400 Od pridelanih količin hmelja so izvozili 539 ton v razne evropske države in francoske kolonije. Ostalo količino so porabili doma. K temu pa so še uvozili 675 ton iz Nemčije, ČSR in Jugoslavije 1.010,— 230,— 170,— 20,— 1.465,— 1.290,— 440.— 1.000.— 1,479.650,— 296.500.— 74.800.— 20.000.— Za 1 kg Fr. fr. 320—420 300—380 320—400 Od pridelanih količin hmelja bodo izvozili 275 ton v evropske in prekomorske države ter franc, kolonije. Za domače potrebe bodo poleg ostalih količin uvozili iz Nemčije in Jugoslavije okrog 460 ton hmelja Skupaj 1.470,— 1.330.— 2,443.250.— 1.430,— 1.049,— 1,870.950,— BELGIJA Poperinghe Alost-Asse V odelee-Romedenne 505,— 235.— 7.— 1.850,— 1.900,— 1.600,— 934.250,— 446.500,— 11.200,— Za 1 kg Frs. B. 26—66 30—66 62—120 Od pridelka so izvozili 50 ton v Zap. Nemčijo in CSR. Za domače potrebe so poleg preostalih količin porabili 1.200 ton hmelja, ki so ga uvozili iz Zap. Nemčije, ČSR in Jugoslavije 495,— 235,— 9,— 1.400.— 1.500,— 1.250.— 693.000,— 352.50Q.— 11.250.— Za 1 kg Frs. B. 44—62 44—62 Ni še jasno, kakšne količine bodo izvozili v razne evropske države. Nakupili pa bodo ca. 1.360 ton iz Nemčije, Jugoslavije, ČSR, Francije, ZDA in Anglije Skupaj i. 747,— 1.783,— 1,391.950,— 739.— 1.383,— 1,056.750,— ŠPANIJA Za 1 kg Pridelane količine so v celoti porabili do- Za 1 kg Galicia 126.000,— 4—6 DM ma. K temu pa so 127.500.— 5—7,5 DM Pridelek bodo porabili Leon Ni podatkov 27.000,— (preraču- uvozili iz Francije Ni podatkov 80.000,— (pre- doma, k temu pa uvozili Asturias-Santander 8.000.— nano v DM) in Zapadne Nemčije 15.000,— računano iz Zap. Nemčije in Fran- Vasco-N evarra 4.000,— okrog 125 ton hmelja 5.000.— v DM) cije okrog 75 ton hmelja 165.000,— 227.500,— Kemična zaščitna sredstva Naše kulturne rasiline so od seive do žetve in še v skladiščih izpostavljene mnogim boleznim ih Škodljivcem kot so: virusi, bakterije, žuželke, glivice, glodalci in pleveli, proti katerim se moramo boriti, če hočemo pridelati dovolj kvali’elnega blaga. Za borbo uporabljamo največ kemična zaščitna sredstva, ki čuvajo naše rastline pred okvaro na polju in v skladiščih. Virusi povzročajo kužne bolezni na rastlinah, to so strupene snovi, ki se razmnožujejo v živih celicah in prenašajo z okuženim sokom, bodisi s cepljenjem, z gnojili ali sesajočimi žuželkami, iz okuženih rastlin na zdrave. Pri nas so najbolj poznane krompirjeve virusne bolezni (mozaik, črta-vost, kodravost itd.). Proti virosom ne poznamo do sedaj še nobenih kemičnih sredstev. Bakterije so redki zajedavci na rastlinah. Povzročajo pa nekatere hude bolezni kot so: krompirjeva črna noga, gniloba krompirja in podobno. Kemična sredstva, s katerimi se borimo proti bakterijskim boleznim, se imenujejo ba-k t e r i c i d i. Glivice so glavne povzročiteljice rastlinskih bolezni. Te male rastlinice se nasele na živih, višje razvitih rastlinah, jemljejo od njih hrano in jih na ta način uničujejo. Sem spadajo: peronospore, pepelaste plesni, sneti, rje, škrlup, moni-lija itd. Kemična sredstva, ki jih uporabljamo v borbi proti glivičnim boleznim, imenujemo fungicide. Žuželke ali insekti so glavni rastlinski škodljivci iz živalskega sveta. Žuželke grizejo rastlinske dele, to so tako zvani grizoči škodljivci (hrošči, gosenice, kobilice, bramorji), ali pa sesajo rastlinske sokove, to so tako zvane sesajoče žuželke (uši, kaparji, pršice). Kemična sredstva, ki jih uporabljamo v borbi proti žuželkam, imenujemo i n s e k t i c i -d e. Proti pršicam, med katere spada rdeči pajek, uporabljamo kemična sredstva, nazvana a k a r i c i d e. Glodalci, kot miši, voluharji in zajci, povzročajo veliko škodo z objedanjem podzemskih in nadzemskih delov rastlin. Za uničevanje teh se poslužujemo vab, odvračil in sredstev za zaplinjevanje. Pleveli ovirajo rastline v rasti, jim jemljejo svetlobo in hrano. Kemična sredstva, ki jih uporabljamo v borbi proti plevelom, imenujemo herbicide. S kemičnimi sredstvi rastline škropimo, prašimo, zapli-njamo ah zalivamo. Okužena semena namakamo ah zapra-šujemo. Škodljivce v zemlji uničujemo s posipanjem, zalivanjem ah injiciranjem kemičnih sredstev. Leseno kolje v nasadih impregniramo, da ga obvarujemo pred glivičnimi boleznimi. Nekaterim večjim škodljivcem nastavljamo odvračila. Tako uporabljamo v zaščiti rastlin škropiva, prašiva, razkužila, mazila, vabe, odvračila, sredstva za zaplinjanje sredstva za posipanje, sredstva za zalivanje, sredstva za injiciranje, sredstva za impregnacijo. Najpogosteje uporabljamo škropiva in prašiva. Škropiva so ah tekočine ali močljivi praški ali paste, ki vsebujejo poleg aktivnega sredstva, še neaktiven nosilec. Primešana so. jim navadno še sredstva, ki jim izboljšujejo lepljivost, aprejemljivost ter lebdivost v vodi. Škropiva dajo z vodo emulzijo, suspenzijo ali pravo raztopino. Če je aktivna snov raztopljena v olju, temu pa dodan emulgator, dajejo ta sredstva z vodo emulzijo. To so belkaste tekočine, v katerih je olje enakomerno porazdeljeno po vsem škropivu. Če v emulziji prehitro izstopajo oljni madeži, je tako škropivo neuporabno. Močljivi prašek, razredčen z vodo, daje suspenzijo. V suspenziji lebdijo najmanjši delci praška enakomerno v vsej tekočini. Čim manj se suspenzije sesedajo, tem boljše je škropivo. Nekatera sredstva pa dajejo z vodo prave raztopine, kakor na primer modra galica. Prašiva so navadno sestavljena iz aktivnega sredstva in neaktivnega nosilca, ki je navadno lojevec (smukec ah talk). Neaklivno sredstvo služi za boljšo razdelitev aktivne snovi na rastlinah. Procent aktivne snovi v prašivih mora biti označen na etiketi. Kemična industrija se pri nas vedno bolj razvija, tako da dobivamo na tržišče več in več zaščitnih sredstev. Če k temu prištejemo še sredstva, ki jih uvažamo, jih imamo na razpolago lepo število, tako da se je včasih že težko spoznati v njih. Ker nosijo sredstva navadno sicer lepo zveneča tovarniška imena, ki pa nam ne povedo dosti, se včasih v tej množici imen težko spoznamo. Iz tega razloga in pa, da bi lahko sledili vedno bolj razvijajoči se industriji zaščitnih sredstev, je potrebno, da spoznamo zaščitna sredstva po aktivni, delujoči snovi, ki se nahaja v sredstvu in ne samo po imenu. Moramo se bolje poučiti o načinu delovanja posameznih grup zaščitnih sredstev, ki imajo isto aktivno snov, da si bomo znali izbrati sami zaščitna sredstva, ne da bi nas pri tem motih trgovski nazivi. Zanimajmo se zato za vsako sredstvo, kakšno aktivno snov vsebuje, pa se bomo lažje spoznali v množici zaščitnih sredstev. To je tem lažje, ker sedaj dobivamo v trgovini zaščitna sredstva v ovitkih, na katerih so označeni vsi podatki, ki jih moramo vedeti. Podajamo seznam sredstev po aktivnih snoveh, ki so pri nas v prodaji in ki se pri nas najčešče uporabljajo. Vsa strupena sredstva so zaznamovana z besedo in se moramo pri uporabi le-teh držati navodil, ki so pri vsaki grupi strupenih škropiv napisana. V splošnem pa moramo pri uporabi vseh sredstev skrbeti za to, da jih pri škropljenju ne vdihavamo in ne uživamo, da med škropljenjem ne jemo, ne pijemo in ne kadimo, da pri pripravi škropiv vse za seboj pospravimo, tako da ne ostanejo za nami niti doze ah zavitki, v katerih so bila škropiva, niti razlita škropiva na tleh, ki jih moramo pokriti s peskom, zemljo ah žagovino. Nobeno škropivo ni zdravju koristno in če ne drugega, večinoma škodljivo čebelam. Bakrena sredstva Bakrena zaščitna sredstva uporabljamo v borbi proti vsem glivičnim boleznim, razen pepelastih plesni. Kljub temu, da spadajo med najstarejše fungicide, smo z njihovo učinkovitostjo še vedno zadovoljni. Modra galica je bakreni sulfat v temnomodrih kristalih. Uporabljamo jo za pripravo bordoške in burgundske brozge, za škropljenje zelenih rastlin, kot sredstvo za razkuževanje semena, vreč in sredstvo za impregnacijo. Bordoška brozga, ki je vodna raztopina modre galice in apna, je glavno zaščitno sredstvo proti peronospori v vinogradih. Apno primešamo kisli raztopini galice za nev-traljziranje. V praksi uporabljamo 1—1,5% bordoško brozgo (1 — 1,5 kg na 100 lit. vode) za letno škropljenje in 3% bordoško brozgo (3 kg na 100 lit. vode) za zimsko škropljenje sadnega drevja. 1% bakreno brozgo pripravimo na naslednji način: potrebujemo 2 posodi, ki ne smejo biti niti iz bakra niti iz železa, ampak lesene ali iz cementa. Modra galica kakor tudi bordoška brozga poškodujeta metale. V 50 lit. vode raztopimo 1 kg modre galice. To naredimo na ta način, da zvečer pred uporabo obesimo v posodo z vodo v vrečici ali košarici odtehtano količino modre galice. Ce želimo, da se bo modra galica hitro raztopila, jo siolčemo in namočimo v topli vodi. V drugi, večji posodi, zmešamo v 501 vode, 0,5 kg živega apna ali pa 1,25 kg gašenega apna. Gašeno apno moramo precediti skozi krpo ali sito, da nam umazanija ne maši šobe pri škropilnici. Ko so raztopine pripravljene, vlijemo počasi modro galico v apneni belež ter stalno mešamo. Kadar vlivamo galico v belež, se brozga ne seseda tako hitro kakor tedaj, če delamo obratno; taka brozga se tudi bolje lepi na listje. Napravljena brozga mora imeti nevtralno reakcijo. Zato moramo jemati točno tehtane količine apna in galice. Kljub točnemu tehtanju pa je potrebno, da preizkusimo reakcijo pripravljene brozge z belim fenol-fialeinovim ali rdečim lakmusovim papirčkom. Beli fenoP fialeinov papir v nevtralni brozgi narahlo pordeči, rdeči lakmus pa pomodri. Če se barva papirčkov ne spremeni, je znamenje, da je brozga še kisla in moramo dodati apnenega mleka. Apneno mleko dolivamo oprezno, da ne postane škropivo preveč alkalično. Brozga namreč ne sme bih niti kisla, ker zažge zelene dete rastline, niti preveč alkalična, ker je manj učinkovita. S pripravljeno bordoško brozgo moramo takoj škropiti, ker se drugače pokvari. Če nam zaradi vremena ali kakih drugih tehničnih zaprek ni mogoče porabiti brozgo tisti dan, ko smo jo pripravili, moramo pripravljeni brozgi dodati na 100 I tekočine 10 d,kg sladkorja ali 1 1 posnetega mleka. Taka brozga je uporabna tudi do 10 dni. V vinogradih uporabljamo za prvo škropljenje proti peronospori navadno 0,75% (0,75 kg na 100 1) brozgo. Po cvetenju zvišamo koncentracijo na 1%. Število škropljenj z bordoško brozgo proti peronospori je odvisno od vremenskih prilik. Povprečno je pri nas v navadi štirikratno škropljenje. Čas škropljenja je najbolje, da določimo po napovedih pravilno postavljene antiperonosporne službe. Bordoško brozgo z uspehom uporabljamo tudi proti peronospori na hmelju (4—5 kratno škropljenje) in proti plesni na krompirju in raznih vrtninah (2—3 kratno škropljenje). Bordoško brozgo uporabljamo v borbi proti drugim vrstam glivičnih bolezni. Pri zimskem škropljenju uporabljamo 3% raztopino (3 kg na 100 1), proti kodravosfi breskev in listni luknjičavosti. V času odpiranja brstov škropijo sadjarji proti škrlupu z 1—2% (t. j. 1—2 kg na 100 1) bordoško brozgo. Po cvetenju lahko pečkarje škropimo samo z 0,5% (f. j. 0,5 kg na 100 1) bordoško juho, ker višji procent povzroča zažig na plodovih in listih. Čim vlažnejše je podnebje, tem večja je nevarnost požiga. Koščičarje po cvetenju sploh ne škropimo z modro galico. Pri škropljenju z bordoško brozgo, kakor tudi pri ostalih bakrenih pripravkih, si moramo zapomnili naslednje: z modro galico ne zdravimo bolezni, ampak jo samo preprečujemo, zato moramo škropiti, preden se je bolezen pojavila, ali natančneje, preden so trosi bolezni prišli v list. Važno je, da vso rastlino zavijemo v meglo s škropivom in da pazimo, da je listje škropljeno na spodnji strani. Vse škropljenje pa bo zaman ali bo celo naredilo škodo, če ne bo bordoška brozga pravilno pripravljena. Da bi pocenili škropljenje proti boleznim in škodljivcem, dajemo brozgi še sredstva proti škodljivim žuželkam, ar-zenske preparate, nikotinske, DDT in parationske preparate. Lindana ne smemo mešati z bordoško brozgo. Za istočasno uničevanje oidia primešamo bordoški brozgi žveplene preparate (Sumporol, Cosan, Kumulus). Burgundska brozga ima isto delovanje kot bordoška in jo uporabljamo v enakih koncentracijah kot bordoško. Razlika med burgundsko in bordoško brozgo je samo v tem, da burgundsko brozgo nevtraliziramo s sodo. Na 1 kg galice dajemo 0,5 kg kalcinirane sode ali pa 1,2 kg navadne sode. Tehtati moramo natančno. Učinek burgundske brozge je še močnejši kot bordoške, moramo pa biti pazljivi pri pripravljanju, da ne požgemo rastline. Burgundska brozga se uporablja zlasti v vrtnarstvu in hmeljarstvu, ker ne pušča madežev. Modra galica kot razkužilo. Razen tega, da z modro galico pripravljamo burgundsko in bordoško brozgo za škropljenje, uporabljamo modro galico tudi za razkuževanje pšeničnega semena. V 1% raztopini namakamo seme 30 minut, potem ga pa takoj posušimo. Modra galica ne daje tako dobre rezultate gri razkuževanju semen kot živo-srebrna razkužila. Seme namreč rado izgubi na kaljivosti. 1% raztopino modre galice uporabljamo tudi za razkuževanje vreč, v katerih se je nahajalo okuženo žito. Modra galica kot sredstvo za impregnacijo. Poleg tega uporabljamo, modro galico za impregnacijo vinogradniškega kolja in spodnjih delov hmeljevk. Za impregnacijo jemljemo modro galico v 5% raztopini. Pri impregnaciji hmeljevk moramo paziti na to, da namakamo samo spodnje dele in v hmeljišču postavimo popolnoma suhe hmeljevke, ker se hmelj nerad ovija po hmeljevki, ki je po vrhu prepojena z modro galico. Bakreno apno je svetlozeleni prah na bazi bakrenega oksiklorida. Izdeluje ga »Zorka« v Šabcu. Njegovo delovanje je slično delovanju bordoške brozge, samo da je pripraviti škropivo mnogo enostavnejše. Za 1% bakreno apno zmešamo 1 kg bakrenega apna z malo vode, da se naredi gosta kaša. To kašo vlijemo v 1001 vode, dobro premešamo in brozga je gotova; Uporabljamo jo v enakih koncentracijah kot bordoško brozgo. Lepljivost bakrenega apna je manjša kot pri bordoški brozgi. Največ uporabljamo bakreno apno v 1% koncentraciji (1 kg na 1001 vode) proti peronospori na hmelju in plesni na krompirju. Pri škropljenju z bakrenim apnom se moramo držati istih navodil kot pri škropljenju z bordoško brozgo. Tudi bakrenemu apnu lahko primešamo vsa tista škropiva kot modri galici, poleg tega pa še lindan, ampak samo tik pred uporabo. Cupravit (Ob 21) je preparat nemške tvrdke »Bayer«, ki vsebuje 50% metalnega bakra, ter ga zato uporabljamo samo v 0,5% koncentraciji (0,5 kg na 1001 vode). Skoraj bodo začeli tudi pri nas izdelovati dvojno koncentrirana bakrena sredstva, ki so učinkovita v 0,5% (koncentraciji. Perenoks je opekasio rdeč prah na bazi bakrenega oksida angleške tvrdke »Plant Protedion«. Proti peronospori ga uporabljamo v 0,5% koncentraciji (0,5 kg na 1001). Z dobrim uspehom ga lahko uporabljamo tudi za razkuževanje pšeničnega in ječmenovega semena proti trdi sneti. Kuprikarb je bakreni preparat (karbonasti hidroksid), ki se uporablja za razkuževanje pšenice. Zelenkasti prašek izdeluje tovarna »Zorka« v Šabcu. Učinkovitost kuprikarba je nekoliko slabša od živosrebrnih preparatov, ne uničuje pa kaljivost. Proti trdi in smrdljivi sneti na pšenici dajemo na ICO kg semena 200 gramov kuprikarba in vrtimo v bobnu 5 minut. Orfosan je podobno sredstvo, ki ga uporabljamo v dozi 300 gr na 100 kg. Žveplena sredstva Žveplena sredstva uporabljamo v glavnem za borbo proti boleznim, v prvi vrsti škrlupu in raznim plesnim. Razen tega so se odlično obnesla tudi za zimsko škropljenje proti kaparju. Uporabljamo jih tudi za poletno škropljenje proti rdečemu pajku. Vendar v borbi proti rdečemu pajku zaostajajo v učinkovitosti za perationskimi in sistemičnimi sredstvi. Nekatera žveplena sredslva uporabljamo tudi za razkužila. Žvepleno apnena ali kalifornijska brozga, je žvepleno škropivo, ki vsebuje polisulfide. Žvepleno apneno brozgo lahko kuhamo doma, lahko pa že pripravljeno kupimo v frgovini. Kalifornijsko brozgo kuhamo po naslednjem receptu: 20 kg žvepla in 9 kg živega apna Cali 27 kg gašenega apna), dobro zmešanmo in v primeru, da smo vzeli živo apno, še dolijemo nekoliko vode, da apno ugasimo. Višino 1001 vode na kotlu ali na mešalnici začrtamo in mešanico kuhamo tako, da počasi vre tri četrt ure. Kuhamo v železnem ali pološčenem kotlu, ne smemo pa uporabiti bakrenega, ker žveplo baker razjeda. Med kuhanjem brozgo večkrat mešamo in dolivamo izhlapelo vodo, tako, da imamo stalno 1001. Ko začne dobivati oranžno rdečkasta brozga zelenkasto barvo, jo takoj odstavimo, da ne bi zgubila učinkovitosti. Kuhano brozgo shladimo, pustimo, da se usede in bistro tekočino odlijemo. Brozgo vskladiščimo tako, da nam ne more zmrzniti in da ne pride do nje zrak. Tako kuhana brozga ima 20° Bé. V trgovini lahko kupimo že pripravljeno navadno apneno brozgo 20° Bé ali pa koncentrirano žvepleno apneno brozgo, ki ima gostoto 30—32° Bé. . Žvepleno apneno brozgo uporabljamo kot dobro sredstvo za zatiranje raznih bolezni in škodljivcev kot so: škrlup, razne pepelaste plesni, oidij na grozdju, kodravost in luknjičavost koščičarjev, ameriški kapar, pršice, rdeči pajek, bolšice, pa tudi mah in lišaji. Za zimsko škropljenje sadnega drevja proti kaparju in drugim škodljivcem, pa tudi boleznim, uporabljamo 20—25% navadno apneno žvepleno brozgo (20—251 brozge na 80 odnosno 751 vode) ali pa 10—15% koncentrirano žvepleno apneno brozgo (10—151 brozge na 90 odnosno 851 vode). Za poletno škropljenje, ko z brozgo škropimo v glavnem proti krastavosti, pršicam in rdečemu pajku, uporabljamo 2% navadno žvepleno apneno brozgo ali pa 1—1,5% koncentrirano žvepleno apneno brozgo. Po cvetenju breskev več ne škropimo z brozgo, ker so za njo občutljive. Pri, poletnem škropljenju z žvepleno apneno brozgo, lahko mešamo tudi druga sredstva proti škodljivcem, kajti brozga v nizki poletni koncentraciji deluje samo proti boleznim in pršicam. Sredstva, s katerimi se brozga lahko meša, so: arzenaii, nikotinski preparali, perationski preparati, lindan, DDT pripravki. DDT in lindan zmešamo z. brozgo tik pred uporabo. Z rumesanom, mineralnimi olji ali drevesnimi karbolineii, žvepleno apneno brozgo pri zimskem škropljenju ne smemo mešati. Že pripravljeno žvepleno apneno brozgo izdeluje tvornica »Pinus« v Račah. Nabavljamo jo v sodih po 200 1. Pri nabavi žvepleno apnene brozge moramo paziti, kakšno brozgo kupujemo, ali navadno ali koncentrirano, da znamo pripraviti pravilno škropivo. Brozgo moramo imeti vskla-diščeno tako, da nam pozimi ne zmrzne. Z brozgo ne sme priti v dotik zrak, zato je brozga v napol polnih sodih, ki se večkrat odpirajo, v kratkem neuporabna. Brozgo ne smemo dajati v bakrene posode in moramo paziti na to, da po uporabi škropilnico in cevi dobro operemo. Žvepleni prah se v glavnem uporablja v borbi proti pepelnicam (Oidium) na vinski trti. Redkeje kot na vinski trti se v naših prilikah pojavlja pepelnica na jablanah in včasih celo na hmelju, pogosto pa na vrtnicah. Žvepleni prah mora biti fino zmlet, da je učinkovit (imeti mora vsaj 75° po Chan-celu). Žvepleni prah sedaj le redko uporabljamo, namesto njega škropimo s koloidnimi žvepli. DARIJEVI POLISULFIDI STRUP Sumbarit je žvepleno škropivo na bazi bari-jevih polisulfidov. Sumbarit uporabljamo prav tako kot apneno žvepleno brozgo, in sicer: za zimska škropljenja 2—5% (2—5 kg na 100 1 vode), za letno škropljenje pa 1% (1 kg na 1001 vode). Škropivo najprej^zmešamo v kašo, potem ga pa vlijemo v vodo. Škropivo dobro premešamo, pustimo, da se usede in škropimo z bistro zelenkasto tekočino. Sumbarit izdeluje tovarna »Zorka« v Šabcu in je temnosiv strupen prah, zato moramo biti pri delu z njim pazljivi. STRUP Polibarit je tujega izvora, uporablja se prav tako kot sumbarit. STRUP Solbar Bayerjev preparat se zlasti uporablja v vrtnarstvu za škropljenje proti plesni na vrtnicah. Solbar se uporablja v enaki koncentraciji kot sumbarit. KOLOIDNA ŽVEPLA Sumporol (ali suliko!) je koloidni žvepleni preparat za-maz?n? rumene barve, ki ga uporabljamo za borbo proti glivičnim boleznim, v prvi vrsti pepelasiim plesnim na vinski trti, jabolkah, ribezlu, vrtnicah in krizantemah. Razen proti boleznim uporabljamo sumporol tudi proti rdečemu pajku Sumporol uporabljamo v 0,2—0,3% koncentraciji (200—300 gr na 1001 vode). V zelo vročih dneh moramo paziti, da v naj-iiujši vročini z žveplom ne škropimo. V vinogradih škropimo s sumporolom na ta način, da ga mešamo z modro galico in se istočasno borimo proti peronospori in proti plesni. Proti škodljivcem primešamo sumporolu arzenske ali pa parationske preparate. Cosan je prav tako koloidno žveplo, ki ga izdeluje tvrdka »Riedel-de Haen«. Uporabljamo ga proti istim boleznim in istim škodljivcem kot ostala koloidna žvepla v koncentraciji od 0,2 do 0,75% (20—75 dkg na 1001 vode). 0,20% cosan uporabljamo v vinogradništvu, 0,60 % pa v sadjarstvu pred cvetenjem, 0,20 do 0,40% pa po cvetenju. Kadar ga mešamo z modro galico ali ostalimi bakrenimi pripravki, moramo jemati nižjo koncentracijo 20 dkg na 1001. Mešamo ga lahko prav tako kakor ostala koloidna žveplena sredstva z vsemi škropivi, ki jih uporabljamo poleti. Kumulus je tudi koloidno žveplo, ki ga izdeluje tovarna »Bayer«. Uporabljamo ga v koncentraciji od 0,15 do 0,40% (15 do 40 dkg na 1001). Če ga uporabljamo proti rdečemu pajku na sadnem drevju, jemljemo višjo koncetracijo (0,75% i. j. 75 dkg na 1001). V vinogradu uporabljamo v zvezi z modro galico 0,2% kumulus (20 dkg na 100 1). V vrtu uporabljamo 0,2 do 0,4% kumulus (20—40 dkg na 1001), v hmeljišču pa 0,25% kumulus (25 dkg na 1001.) Thiovit je koloidno žveplo švicarskega izvora. V' vinogradništvu ga uporabljamo v 0,40% koncentraciji (40 dkg na 1001 pred in 20 dkg na 100 1 po cvetenju). V sadjarstvu rabimo pred cvetenjem 75 dkg thiovita na 1001, po cvetenju pa 50 dkg thiovita na 1001. Sulfopin ali ultra žveplo »Pinus« je koloidno žveplo, ki ga izdeluje tvornica »Pinus«. Uporabljamo ga v 0,2 do 0,5% koncentraciji. ORGANSKO ŽVEPLO Pomarsol je organsko vezano žveplo Bayerjeve tvrdke, je sivorumen prah, ki se uporablja v 0,5 do 0,75% koncentraciji. Uporablja se v glavnem proti fuzikladiju. Mešamo ga lahko z ostalimi poletnimi škropivi. ŽVEPLENA RAZKUŽILA STRUP Ogljikov žveplec (CS„) je rumenkasta, bistra, na zraku hitro hlapljiva tekočina. Ogljikov žveplec je izredno nevaren, ker je zelo strupen, se rad vname in eksplodira. Z njim moramo ravnati zelo previdno. Uporabljamo ga v glavnem za razkuževanje skladišč, zlasti žitnic. Z njim se borimo proti črnemu žužku, fižolarju, žitnemu molju, itd. Za vsak m3 uporabimo 2,5 do 3 del ogljikovega žvepleca, katerega postavimo v plitko in široko posodo. Žveplec pustimo v skladišču 1 do 2 dni, potem ga pa dobro prezračimo. Žveplec uporabljamo tudi za razkuževanje zemlje, zlasti v toplih gredah. Z injektorjem vbrizgamo ca. 1 del na m2 površine. Če bi bil žveplec cenejši, bi ga kazalo uporabljati ludi za razkuževanje zemlje v starih sadovnjakih, preden površino na novo zasadimo. Z žveplecem uničujemo bramorje, rove gosenic v sadnem drevja, in osja ter mravljinja jajca, in sicer na ta način, da primerno količino vlijemo v rove odnosno gnezda. Žveplov dvokis uporabljamo v kletarstvu za razkuževanje sodov. Žveplov đvokis dobivamo na dva načina; ali z zažiganjem žveplenih trakov ali pa topljenjem kalium me-labisulfita v vodi ali v vinu, bodisi v obliki soli ali v obliki tablet. Tvornica »Zorka« v Šabcu izdeluje vinobran sol, ki je belorumenkasti kristal in vinobran tablete. Za žveplanje uporabljamo na 1001 vina 5—20 gr soli ali pa 0,5—2 tableti vinobrana, za zdravljenje vina pa 10—25 g soli ali 1—2,5 tab. V ivornicah uporabljajo žveplov dvokis tudi za konserviranjé sadja in povrtnine. Dimne patrone, iki vsebujejo žveplov dvokis, uporabljamo za razkuževanje skladišč, največ pa proti škodljivim glo-dalcem v zemlji Cmiši, voluharji). Dimne patrone zažgemo, porinemo v rov, v katerem ugotovimo voluharja ali miši in ga zapremo. Miši in voluharji se v nastalem dimu zaduše. Zineb sredstva V novejšem času se proti glivičnim boleznim vseh vrst uporabljajo razni organski preparati, med katerimi naj omenimo samo sredstva na bazi cinkovega etilen-bisdithiocar-bamata, to je organske cinkove soli ali kratko zineba. Dithane je rumenkast fin prah, ki se lahko meša z vodo. Uporabljamo ga v koncentraciji 0,2 do 0,3% (20—30 dkg na 1001 vode). Uporabljamo ga proti peronospori na vinski trti, hmelju, krompirju, proti škrlupu na sadnem drevju in vsem glivičnim boleznim na vrtninah. Pri škropljenju se držimo istih navodil kot pri škropljenju z bakrenimi pripravki. Lahko ga mešamo za istočasno borbo proti škodljivcem z DDT preparati, lindanom, fosfornimi škropivi in arzenali. Včasih dobimo že kombinirane pripravke, in sicer dithane in lindane. ' Živosrebrna sredstva Zivosrebrne preparate uporabljamo v glavnem za razkuževanje žit. Zita razkužujemo na ta način, da jih pomešamo z aktivnim prahom ali pa, da jih namakamo v živosrebrnih ali bakrenih raztopinah. Tako razlikujemo dve vrsti razkužil: mokra in suha. Ker so vsa živosrebrna sredstva močno strupena, se moramo držati pri ravnanju z njimi naslednjih navodil: shranjevati jih moramo ločeno od živil. Pri delu ne smemo vdihavati njihovega prahu. Najbolje je, če zapra-šujemo v rokavicah in pazimo, da se notranjost rokavic ne umaže s prahom. Ne smemo se dotikati živosrebrnih sredstev z vlažnimi rokami, ker povzročajo kožna obolenja. Po delu moramo dobro umili roke ali obraz ali se celo okopati. Paziti moramo, da stroje in vreče, kjer smo imeli razkužena žita, pred uporabo temeljito očistimo. Znaki zastrupitve z živim srebrom so: glavobol, krči v želodcu, ofežkočeno dihanje, v težjih primerih delna paraliza mišičevja. Bolnika moramo prisiliti na bruhanje in poklicati zdravnika. Kot protistrup dajemo živini žveplo, in sicer za govejo živino in konje 2 do 5 gr, za ovce in svinje 0,5 do 1 gr. Poleg žvepla dajemo živini še oglje v prahu, mleko in laneno seme. Poklicati moramo živinozdravnika. STRUP Agrosan je opekasto rdeč prah, ki ga uporabljamo za razkuževanje žit. Za pšenico, rž in koruzo 200 gr na 100 kg, za ječmen 200 do 300 gr na 100 kg, za oves in peso pa 300 gr na 100 kg. Agrosan je zelo strupen in zaprašena zrna ne smemo več uporabljati za prehrano. Uporabljamo ga proti progavosli, trdi sneti, snežni plesni, pokalicam in trohnobi na korenini. Živosrebrna sredstva lahko uporabljamo tudi proti trohnobi na ključih vinske trte in proti trohnobi hmelja. STRUP Ceresan — suhi je proizvod tvrdke »Bayer« in se uporablja v enakih dozah kot agrosan, za peso pa 600 gr na 100 kg. STRUP Ceresan — mokri je preparat tvrdke »Bayer« in se uporablja za namakanje pšenice, rži in ječmena v 1 % raztopini, za namakanje ovsa pa v 2 % raztopini. Ceresan uporabljamo tudi za razkuževanje zemlje, in sicer 100 gr za 1 m3 prsti ali pa 10 litrov 0,5 % raztopine. STRUP Ceretan — suhi je prav tako živosrebno razkužilo, katerega uporabljamo v naslednjih dozah: za 100 kg pšenice ali rži 150 gr praška, za enako količino ječmena 200 gr praška, ovsa 350 gr in pese 600 gr. STRUP Mergama C, ki mu je primešan lindan, je razkužilo za semena tvrdke »Plant Protection«. Poleg razkuževanja semen ščili Mergama tudi mlade rastline pred pokalicami in bolhači, ker vsebuje poleg živega srebra tudi lindane. Poleg teh najbolj razširjenih razkužil naj omenimo še STRUP Duphar, Fillex, Germisan, Abavi! — suhi in mokri. Arzenška sredstva Arzenova sredstva so želodčni strupi, ki učinkujejo na grizoče žuželke. Niso pa strupena samo za žuželke, gosenice in hrošče, ampak tudi za ljudi, živino in čebele, zato moramo biti pri delu z arzenali izredno previdni. Z arzenali lahko škropimo samo do 1 ali 1 in pol meseca pred trgatvijo. M(ed delom s svinčenim arzenalom se ne sme jesti, pili in kaditi. Po delu se moramo dobro oprati. Paziti moramo, da se ne pase živina na travi, ki je bila škropljena s svinčenim arzenafom. Škropivo, ki je ostalo, moramo zliti v gnojnico ali pa v jamo, ki jo zakopljemo, nikakor pa ne pustili na travi ali pa jo zlili v vodo. Znaki zastrupitve so: splošna slabost, krči in bolečine v želodcu, driska, vnetje sluznic, glavobol, itd. Pri živalih opazimo zastrupitev po naslednjih znakih: krvava driska, slinjenja, bruhanje. Pri ljudeh moramo pospešiti bruhanje, da se strup čimprej izloči. Poklicati moramo zdravnika. Živini damo večje količine grenke soli in pokličemo živinozdravnika. STRUP Svinčeni arzenal je bel ali modro oziroma rožnato pobarvan prašek, ki se v vodi ne topi, ampak lebdi, zato moramo škropivo dobro premešati tudi med uporabo. Uporabljamo ga proti vsem grizočim žuželkam, kot so: jabolčni zavijač, jabolčni molj, razne gosenice, koloradski hrošč, in sicer v koncentraciji od 0,5 do 0,75 % (odnosno 50 oziroma 70 dkg na 100 litrov). Brozgo pripravimo tako, da stresemo najprej prah v malo vode, napravimo gosto kašo, to pa zlijemo v vso količino vode in dobro premešamo. STRUP Kalcijev arzenal je bel prašek, ki v vodi lebdi. Uporabljamo ga v 0,4 do 0,5 % koncentraciji (40 odnosno 50 dkg na 100 litrov). Z njim se borimo proti istim škodljivcem kot s svinčenim arzenalom in ga tudi enako pripravljamo. Kot svinčeni arzenal tudi apneni arzenat mešamo z modro galico, bakrenimi pripravki ali pa z žvepleno apneno brozgo tako, da se istočasno borimo proti boleznim in škodljivcem. Pazili moramo, da ob vlažnem vremenu z njim ne požgemo listja. Kalcijev arzenat uporabljamo tudi za prašenje, kar pride v poštev v krajih z malo vode. Z apnenim arzenalom delamo tudi vabe za zastrupljevanje krtic, bramorjev in drugih golazni. 3 do 5 kg apnenega arzenala pomešamo s 100 kg suhih otrobov. Ko smo otrobe in arzenat dobro premešali, jih enakomerno navlažimo (za 100 kg otrobov 60 litrov vode); tako pripravljeno vabo posipamo, jo sejemo po njivi, po pašnikih ali po vrtovih. Vabe sejemo na predvečer in jih porabimo 20 do 30 kg na ha (brez vode). STRUP Arzenol je gosta tekočina ali pasta mlečno kavne barve. To je koloidni svinčeno arzenasti preparat tvornice »Zorka« v Šabcu. Arzenol se dobro lepi na list, se ne seseda tako hitro kot praški in dež ga teže izpira kol ostale arzenate. Uporabljamo 0,5 % raztopino. Paziti moramo, da pred uporabo dobro premešamo posodo v kaleri se nahaja arzenol. Če arzenol dolgo stoji se na površini izloči tekočina, aktivna snov pa pade na dno. STRUP Merilol škropivo in prašivo je apneni arzenal tvrdke Schering iz Berlina. Škropivo uporabljamo v 0,4 % koncentraciji, medtem ko se prašivo uporablja za zapra-ševanje. STRUP Natrijev arzenit je bel strupen prah, ki se topi v topli vodi, iz njega pa delamo vabe za bramorje, sovke, kobilice in miši. Za miši kuhamo pšenično zrnje eno uro v 3 do 4 % raztopini arzenila. Zrnje posušimo in ga zgodaj spomladi polagamo v odprte mišje luknje. Za kobilice, bramorje in sovke zastrupljamo otrobe (4 kg arzenita na 100 kg otrobov in 35 litrov vode). Kobilicam trosimo zgodaj zjutraj, bramorjem in sovkam pa zvečer. Tudi natrijev arzenit je strupen in se moramo pri ravnanju z njim držati istih navodil kot pri svinčenem arzenalu. Barijeva sredstva Barijeva sredstva uporabljamo v borbi proti grizočim žuželkam, mišim, vranam, srakam. Tudi barijeve soli so hudi strupi in se moramo pri uporabi držati istih navodil kot pri arzenskih preparatih. STRUP Barijev klorid, je bel kristal, ki ga uporabljamo za pripravo škropiva proti grizočim žuželkam. Izdeluje ga »Zorka« in prodaja v lesenih sodih. Največ ga uporabljamo v borbi proli repni pipi in to v koncentraciji 4 do 5 %. Uporabljamo ga lahko tudi proti gosenicam in hroščem, ki objedajo rastline. Barijev klorid je izredno hud strup in moramo z njim ravnati kakor z arzenskimi preparati. STRUP Barijev karbonat je bel prah brez vonja in okusa. Uporabljamo ga za napravljanje vab proti poljskim mišim, vranam in srakam. Vabe pripravimo tako, da en del karbonata in štiri dele koruze ali pšenične moke zamesimo in obarvamo z malinovim odnosno pesnim sokom. Pečeno pogačo nastavljamo na polja, za miši pa jih- namakamo v mleko in nastavljamo v rove. Barijev karbonat je hud strup in moramo biti v ravnanju z njim zelo previdni. Piretrinska sredstva Piretrinska sredstva dobivamo iz cveta bolhača (lat. Pyretrum). Ta marjetici podobna rastlina raste pri nas v Dalmaciji in tudi drugje po svetu. Piretrin je strupen samo za žuželke, ni pa strupen za ljudi. Danes ga tovarne uporabljajo za dodatek drugim insekticidom. Piretrocid je temna tekočina ali prah, ki se uporablja za škropljenje proti ušem v dvoodstotni koncentraciji z dodatkom 1 % mazavega mila. Piretrocid se uporablja tudi za zapraševanje proti ušem, golim gosenicam in muham ter nekaterim mušicam. Nikotinska sredstva Sredstva na podlagi nikotina so dotikalni strupi, ki delujejo na živčni sistem žuželk. Uporabljajo jih v prvi vrsti proti sesajočim žuželkam in mladim gosenicam. Nikotinski pripravki niso strupeni samo za žuželke, ampak delujejo tudi na živčni sistem in dihalne organe ljudi. Paziti moramo, da jih preveč ne vdihavamo, zato moramo paziti na to, da so posode, v katerih jih hranimo, hermetično zapre. Nikotinska sredstva se hitro razpadejo in izgubljajo na učinkovitosti. STRUP Surovi nikotin uporabljamo v 0,08 do 0,12 % koncentraciji (80 do 120 cm3 na liter). Da povečamo njegovo učinkovitost, da se bolje prilepi na rastlino, dodamo raztopini 0,5 do 1 kg mazavega mila na 100 litrov. Uporabljamo ga v borbi proti ušem, kaparjevim ličinkam in proti golim gosenicam. Je zelo strupen, zato bodimo pri ravnanju z njim previdni. STRUP Nicotinol je gosta rjava tekočina, fer ga pri nas izdeluje tovarna »Zorka«. Uporabljamo ga vi do 2 % koncentraciji proti ušem in proti nekaterim golim gosenicam. Nerazredčeni nicotinol izpuhteva hlape, ki so strupeni za ljudi in živino. Zato moramo paziti, da so posode z nicoii-nolom dobro zaprte. To je važno tudi iz tega razloga, ker z izhlapevanjem izgubi nicotinol na učinkovitosti. STRUP Tobačni izvleček je črnkasta oljna tekočina, ki jo izdelujejo iz tobačnih odpadkov. Uporablja se v različnih koncentracijah od 2 do 5%. Zato se moramo vedno držati navodila, ki je izvlečku priložen. Da je učinkovitost tobačnega izvlečka večja, dodamo brozgi 0,5 do 1 kg mazavega mila. STRUP Nikotinski sulfat je rjava gosta tekočina, iz katere nikotin ne izpareva in zato s starostjo ne izgubi na učinku kot na primer nicotinol ali tobačni izvleček. Nikotinski sulfat uporabljamo v 0,3% raztopini (3 del na 100 litrov). DDT sredstva DDT (Diklor-difenil-triklor-eian) pripravki so organska škropiva, ki učinkujejo proti večini žuželk. Delujejo kot kontaktni strupi na živčni sistem mrčesa, učinkoviti so pa tudi kot želodčni strupi. Z DDT preparati se borimo proti gosenicam, kapusovem belinu, proti sovkam, bolhačem, koloradskemu hrošču, jabolčnemu zavijaču, češnjevi muhi, raznim objedajočim gosenicam na sadnem drevju, jabolčnemu cveto-žeru, proti ličinkam kaparja, proti škodljivcem v skladiščih in proti mrčesu. Za ljudi in večje živali v malih dozah niso strupeni, imajo pa to neprijetno lastnost, da se nakopičijo v telesih ljudi, ki stalno z njimi delajo in v večjih količinah učinkujejo tudi strupeno. Zato moramo biti pri delu z njimi previdni in paziti na to, da jih ne vdihavamo ali po neprevidnosti uživamo. Uporabljamo, jih v sadjarstvu, vinogradništvu, poljedelstvu, vrtnarstvu, v hlevih in stanovanjih. Pri kulurah, ki jih napada rdeči pajek, jih ne uporabljamo, ker z njimi uničujemo pajkove zajedalce in pospešujemo razvoj pajka. V poslednjem času jih močno izpodrivajo heksa preparati, ki hitreje in močneje učinkujejo. Prednost DDT pa je njegovo dolgotrajno delovanje. Pepcin tekoči je oljna emulzija DDT, ki ga izdeluje tovarna »Zorka« v Šabcu. Temna tekočina daje z vodo belo škropivo, ki se uporablja za poletna škropljenja proti koloradskemu hrošču, gosenicam, jabolčnemu zavijaču, ušem, kaparjevim ličinkam, v 1 % koncentraciji (1 liter na 100 litrov vode), za zimsko škropljenje proti kaparju pa v 3 % koncentraciji (3 litre na 100 litrov). Pepein prašivo izdeluje tovarna »Zorka« v Šabcu. To je bel prah, ki vsebuje 5 ali 10 % DDT. Uspešno ga uporabljamo za prašenje poljskih kultur, pa tudi za zatiranje mrčesa v hlevih, stanovanjih in na živalih. Če s pepeinom prašimo polje, porabimo na hektar 15 do 20 kg pepeina. Z njim se borimo tudi proti mravljam in skladiščnim škodljivcem. Pantakan tekoči je prav tako sestavljen kot pepein, vsebuje 16,5 % DDT in se uporablja v enakih koncentracijah, to se pravi, 1 % za letna (1 liter na 100 litrov) in 3 % za zimsko škropljenje (3 litre na 100 litrov). Pantakan tekoči je izdelek tovarne »Chromos«. Pantakan prašivo je izdelek tovarne »Chromos« v Zagrebu. Vsebuje 5 ali 10 % DDT. Uporablja se na isti način kot pepein v prahu. Rapein izdeluje »Zorka« in je pripravljen v prvi vrsti za uničevanje mrčesa v skladiščih, hlevih, pa tudi v stanovanjskih prostorih. Uporablja se proti komarjem, muham, stenicam, bolham, moljem in rilčkarjem v skladiščih. Škropimo z ročnimi škropilnicami, ne da bi ga razredčili z vodo, in sicer tako, da na 25 m2 porabimo 1 liter rapeina. Didiiin je proizvod tovarne »Zorka« v Šabcu. Oljno emulzijo uporabljamo v gospodinjstvu in kmetijstvu. V gospodinjstvu ali za kopanje domačih živali, da jih rešimo mrčesa, uporabljamo 5 % koncentracijo (5 litrov na 100 litrov vode), za zaščito rastlin pa v 2 % koncentraciji (2 litra na 100 litrov). Gesarot 50 je švicarski preparat na bazi DDT. Preparat je v obliki belega močljivega praška, ki se meša z vodo. Uporabljamo 0,2 % suspenzijo, to je 200 gr gesarola na 100 litrov vode. Odlično deluje skupaj s fosferno v borbi proti češnjevi muhi. Diliden je sredstvo tovarne »Zorka« v Šabcu. Sestavljen je iz DDT in lindana in deluje hitro (lindan) in dolgo časa (DDT). Uporabljamo ga v glavnem za zapraševanje krompi-rišč proti koloradskemu hrošču, poleg iega~~pa tudi proti drugim hroščem in gosenicam. Na hektar potrebujemo 20 do 25 kg dilidena. Uporabljamo ga tudi v gospodinjstvu, proti moljem, ušem, bolham, stenicam in drugim hišnim golaznim. Heksa sredstva Heksa preparati so organski preparali na bazi heksa-klor-ciklo-hexana (C« H« Cio) ali kakor je kratko označen 666, gama preparat, BHC ali HCH. Heksa je želodčni in živčni strup. Deluje močneje in hitreje kot DDT pripravki, ni pa toliko časa učinkovit, samo v zemlji traja njegova , učinkovitost tudi leto dni. Heksa sredstva uporabljamo proti ušem, hroščem, gosenicam in proti škodljivcem v zemlji kot so ogrci in strune. Za ljudi heksa preparati niso strupeni v manjših količinah, vendar moramo paziti, da jih pri delu z njimi ne vdihavamo ali zaradi nepazljivosti uživamo. Heksa preparali so zmes raznih zelo sorodnih kemičnih spojin (izomerov). Med njimi so tudi taki, ki imajo močan duh po plesni. Zato jih ne smemo uporabljati pri korenčni-cah (korenje, krompir) za posipanje po tleh, ker gomoljnice prevzamejo duh po .plesni. Če pa med heksa preparali naj-učinkoviiejši gama-izomer izoliramo, dobimo lindan, ki je brez neprijelnega vonja. LINDANSKA SREDSTVA Lindan iekoči je oljna emulzija, ki ga izdeluje tvornica »Pinus« Rače. Uporabljamo ga v koncentraciji 0,15 do 0,20% (1,5 do 2 del na 1001). Z njim škropimo proti ušem, koloradskemu hrošču, drugim hroščem in raznim gosenicam. Lindan prah je izdelek tvornice »Pinus« v Račah. Uporabljamo ga proti istim škodljivcem kot tekoči lindan, in sicer tako, da s pomočjo prašilcev zaprašimo rastline. Na 1 ha porabimo 15—25 kg lindanovega prahu. Uporabljamo ga pa tudi za zatiranje škodljivcev v zemlji, in sicer na la način, da ga posipljemo od 80—160 kg na 1 ha površine, nato pa zemljo zaorjemo ali zabranamo. Na ta način uničimo ogrce, strune, mravlje in drugo golazen v zemlji. Na travnikih posipljemo lindan pred dežjem, če pa dežja ni, pa polijemo travnike z vodo ali še bolje z gnojnico. Lindan irosimo pozno jeseni ali zgodai spomladi. V zemlji ostane lindan aktiven 9—12 mesecev. V trsnicah in drevesnicah zagrebemo prah h koreninam. Bakreni lindan je sredstvo na bazi lindana in bakrenega apna. Z njim se istočasno borimo proti škodljivcem in plesni. Uporabljamo ga v glavnem za zapraševanje krompirišč proti krompirjevi zlatici in krompirjevi plesni. Poraba prašiva je 20—25 kg na hektar. Lindapin je močljiv prašek, ki ga izdeluje tovarna »Pinus« v Račah. Uporabljamo ga v naslednjih koncentracijah: od 0,3 do 0,4% koncentraciji (30—40 dkg na 100 I). Ambarin je fin prašek na bazi lindana. Izdeluje ga Ivrdka v Šabcu. Uporabljamo ga za uničevanje skladiščnih škodljivcev. Z njim zaprašujemo pšenico, ječmen, koruzo, fižol, grati, bob. Z njim zaščitimo tudi močnate izdelke proti vsem vrstam rilčkarjev in drugim insektom, ki žive v skladiščih. Na 100 kg zrna damo 100 g praška. Živila ne zaprašujemo direktno, ampak zaprašujemo samo ovoje, v katerih so živila shranjena. Stara skladišča očistimo in zaprašimo tako, da porabimo 1—2 kg ambarina na 100 m2. Toksol tablete vsebujejo 98% čistega lindana in jih uporabljamo za uničevanje muh, komarjev, ščurkov, mravelj, bolh, uši in stenic v prostorih. Za 30—40 m3 potrebujemo 8 tablet za uničevanje navadnega mrčesa. Če pa hočemo uničiti stenice, moramo vzeti za enako' prostornino 20 tablet. Tablete damo na vročo ploščo (štedilnik, pločevina) v zaprtem prostoru: Z njimi zadimimo prostor in ga po dveh urah prezračimo. SREDSTVA NA POpLAGI TEHNIČNEGA HEKSA PREPARATA Ben!ox5 je gama preparat, ki ga izdeluje tovarna »Pinu« v Račah. Sveilosivkasti prašek ima neugodni duh po plesni, zaradi tega se ne sme -prašiti njive, kjer vzgajamo gomolje za ljudsko prehrano (krompir). Za zapraševanje rastlin ga uporabljamo 20 kg na hektar. V glavnem ga uporabljamo za uničevanje ogrcev, strun in drugih škodljivcev v zemlji. Na hektar raztrosimo 70—150 kg bentoksa. Gamexan ali Gamadin, ki ga izdeluje tvrdka »Zorka« v Šabcu, ima prav tako duh po plesni kot benlox in ga prav iako uporabljamo. Agrocide 2 je gama prašivo, ki ga izdeluje angleška firma »Plani-Proteciion«. Za prašenje rastlin ga uporabljamo v dozi od 15—20 kg na hektar. Za škodljivce v zemlji pa 150—200 kg na hektar. Agrocide 7 uporabljamo za napravo vab proti bramorjem, sovkam itd. Na 100kg zdrobljenega odpadnega žita ali otrobov, primešamo 3—4 kg agrocida. Na 1 ha porabimo 30 kg vabe. Perfektan je heksa preparat tovarne »BASF«. Tekoči perfektan uporabljamo v 0,2% koncentraciji. V isti koncentraciji uporabljamo perfektan močljivi prašek, medtem ko perfektan v prahu uporabljamo za prašenje rastlin. Parationska sredstva Parafionski pripravki so organski insekticidi na osnovi estrov fosforne kisline (Dieiil-para-nitrofenil-thiofosfat, ihyo-glykol fosforni ester). Ta sredstva so izredno učinkovita tudi v nizkih koncentracijah, pa tudi zelo strupena za ljudi in živali. Uporabljamo jih v glavnem v borbi proti ušem, kaparjem, rdečemu pajku, raznim muham in drugim gosenicam. Parationska sredstva strupeno učinkujejo skozi kožo, če jih vdihavamo in če pridejo v telo skozi usta. Učinkovitost in obenem strupenost parationskih preparatov uničujemo s klorovim apnom in alkaličnimi raztopinami. Ker so para-fionska sredstva zelo strupena, se moramo držati naslednjih navodil: Vsa parationska sredstva moramo čuvati zaklenjena in pod nadzorstvom. Nikdar jih ne smemo skladiščili v stanovanjih, hlevih ali pa v prostorih, kjer imamo jestvine ali posodo. Najstrože je zabranjeno uporabljati prazne kante pa-raiionskih sredstev ali pa prelivati parationska sredstva v druge posode. V prazne kante nasujemo klorovega apna in jih globoko zakopljemo. Za škropljenje z parationskimi pripravki uporabljamo samo škropilnice z metalno posodo. Pripravljeno škropivo ne smemo na njivi pustiti nenadzorovano. Neuporabljena škropiva vlijemo v novo izkopano jamo na mestih, kjer ni nevarnosti, da bi se zastrupili ljudje ali živali in jih posipljemo s klorovim apnom ter jamo zakopljemo. Po končanem delu vse škropilnice z vodo dobro izperemo. Obleko, ki se je zmočila s škropivom, namakamo 12 ur v 5% raztopini sode in jo potem operemo. Poškropljene njive zaznamujemo z znamenji: »POZOR! STRUPENO ZAŠČITNO SREDSTVO! SMRTNA NEVARNOSTI« Iz poškropljene njNe ne smemo 6 tednov trgati plodov za uživanje. Prav tako ne smemo iz sosedne njivske in travniške parcele najmanj 8 dni uporabljati travo ali plodove. Škropilci morajo biti pri delu- oblečeni v nepremočljivo obleko (pajac ali plašč s kapuco iz polivinila odnosno gumiranega platna, gumijasti škornji). Neoblečene dele kože namažemo z zaščitno mastno kremo. Pripravljamo škropivo na planem, pri pripravljanju nosimo gumijaste rokavice. Pri škropljenju, kakor tudi pri pripravljanju škropiva, imejmo vedno pripravljeno čisto vodo in milo, da se lahko vsak čas temeljito umijemo. Če si zmočimo obleko z nerazredčenim sredstvom, jo takoj slecimo, kožo pod njo dobro umijmo, zastrupljeno obleko pa namakajmo najmanj 12 ur v 5% raztopini sode. Najbolje je, da pri delu nosimo zaščitno masko, ki ji moramo dnevno premenjati filter. Če nimamo maske, si zavarujmo dihalne organe vsaj z rutico. Pri delu absolutno ne smemo piti, niti kaditi. Pred vsako jedjo temeljito operimo roke. Če nosimo no njivo malico, jo imejmo spravljeno daleč od njive, kjer škropimo. Čim začutimo, da nam postaja slabo, da nas boli glava, ali da postajamo omotični, moramo takoj prenehati z delom. Če smo pri delu močno vdihnili škropivo, se odstranimo od delovnega mesta in mirno odpočijmo. Če nam je škropivo prišlo v usta, vzemimo 1—2 žliči živalskega oglja, pomešanega z nekoliko vode. V vseh primerih vzemimo dve tableti atropina (0,5 mg) v eni uri. V težjih primerih (bruhanje, driska, otežkočeno dihanje, zoženje zenic) prepeljimo bolnika takoj, ko smo mu nudili prvo pomoč, kot je zgoraj opisano, v bolnišnico. Pri škropljenju moramo imeti vedno pripravljeno »vodo za umivanje, živalsko oglje, pitno vodo in atropin tablete ter prospekte za zdravnika, na katerih piše zanj navodilo. STRUP Parathion 20 je parationsko sredstvo, ki ga izdeluje tovarna »Pinus«. Uporabljamo ga proti ušem, kaparjem, češnjevi muhi, jabolčnemu zavijaču, rdečemu pajku, krvavim ušem, stenicam, gosenicam itd. V sadjarstvu ga uporabljamo v koncentraciji od 0,07 do 0,15 (f. j. 0,7 do 1,5 del na 1001 vode), v vinogradništvu- v koncentraciji 0,05 do 0,1 % (0,5 do 1 del na 100 I vode), v hmeljiščih pa 0,5 % koncentraciji (0,5 del na 100! vode). Paration se ne sme mešati z modro galico, lahko pa ga mešamo z bakrenim apnom, toda samo neposredno pred uporabo. STRUP Fosferno 20 je preparat angleške tvrdke »Plant-Protection«. Uporabljamo ga na enak način kot paration in v istih koncentracijah. STRUP E 605 forfè je sredstvo nemške tvrdke »Bayer«, ki, ga uporabljamo v koncentracijah od 0,04 do 0,06% (t. j. 0,4 do 0,6 del na 1001 vode). Uporabljamo ga proti istim škodljivcem kot fosferno in paraiion. SISTEMIČNA SREDSTVA Med parationska sredslva spadajo tudi sisiemična ali notranje terapeviična sredstva. To so sredstva, ki jih rastlina bodisi skozi listje ali pa skozi korenine sprejme in se z njimi vsa .prepoji. Ta sredstva se transportirajo v rastlini po žilah, ne da bi rastlini škodovala. Rastlinski sok ostane zastrupljen 3—6 tednov in uniči vse sesajoče žuželke, ki se v tem času naselijo na rastlini. Prednost takega delovanja je v naslednjem: pri uporabi sistemičnih sredstev ni potrebno pogosto škropljenje, ampak največkrat dvakrat v sezoni. Škropivo prodre v vse celice in uniči tudi skrite zajedavce. Ko prodre skozi listje, ga dež ne more več izprati. V listju ubija samo škodljivce, ne pa koristnih žuželk kot so pikapolonice, tenčičarice in druge.■ Slaba stran teh škropiv je, da so zelo strupena in zalo se moramo točno držati navodil, ki smo jih navedli pri paratiooskih sredstvih. STRUP Sys'ox je sistemično sredstvo nemške tvrdke »Bayer«. Uporabljamo ga v koncentraciji 0,05% C0,5 del na 1001 vode). V glavnem se z njim borimo proli rdečemu pajku in ušem v hmeljiščih, drevesnicah in na nerodovitnem sadnem drevju. V zadnjem času ga uporabljajo tudi v krom-piriščih in pri sladkorni pesi, da bi z uničenjem listnih uši omejili virusne bolezni. STRUP Pesiox je sredstvo angleške tvrdke »Plant-Protection«. V svojem delovanju je podoben systoxu, samo -da je nekoliko počasnejši in dalje deluje. Uporabljamo ga v koncentraciji 0,15% t. j. 1,5 del na 1001 vode, v enakih primerih kot systox. STRUP Terra Sytam je zanimivo sredstvo angleške tvrdke »Murphy«. Z njim rastline ne škropimo, pač pa zalivamo na koreninski vrat. Uporabljamo ga v glavnem za hmeljišča. Uporabljamo ga v 0,5% koncentraciji po 1 del na rastlino. Dinitroortokrezolna (DNOC) ali rumena sredstva Dinitroortokrezolne ali rumene pripravke uporabljamo za zimska škropljenja in za impregnacijo lesa. Aktivna snov, ki deluje na škodljivce in na glivice, ki povzročajo razne bolezni (trohnenje lesa) je dinitroortokrezol. Z rumenimi pripravki se borimo tudi proti plevelom. Rumeni pripravki so strupeni za ljudi in živali, zato jih spravljamo ločeno od živil in krme. Poškropljene detelje ali trave ne pokladajmo živini. Pri škropljenju se zaščitimo s širokim klobukom, ne vdihavajmo razpršene megle. Kožo si namažemo z vazelino ali z mastjo. Škropimo v rokavicah. Med delom ne jejmo, ne pijmo in ne kadimo. Škropimo vedno v smeri vetra. Po škropljenju se vedno umijmo s toplo vodo in milom. Ostanke škropiva ne vlivajmo v potoke, ampak jih zakopljimo. Pri zasirupljenju se pojavi težko dihanje, glavobol, nezavest, znojenje in povečanje temperature. Bolnik naj takoj zapusti delovno mesto, pospešiti mu moramo bruhanje, v primeru vročine mu moramo dati mrzel obkladek in poklicati zdravnika. Tudi zastrupljeni živini skušajmo izpraznili želodec in pokličimo veterinarja. Rumeni pripravki močno pobarvajo kožo, notile, lase in obleko. Madeži se ne dajo ali pa se težko izperejo. Zato uporabljajmo pri škropljenju samo staro obleko in pazimo, da se z rumesanom preveč ne zamažemo. Izsušeni rumeni pripravki so močno vnetljivi, zato jih shranjujmo v zaprtih posodah in v zaklenjenih prostorih. Pazih moramo, da nam ne zmrznejo, ker se zmrznjeni zelo težko topijo in jih moramo topiti v vreli vodi. STRUP Rumesan je rumena kristalinična pasta, ki se topi v vodi. [zdeluje ga tovarna »Pinus« v Račah. Uporabljamo ga v 1 — 2% koncentraciji. Za zimsko škropljenje proli kaparju pripravimo 2% raztopino. Za škropljenje spomladi, ko so popki že napeli in pa za škropljenje koščičarjev pripravljamo 1% raztopino. Rumesan uničuje ameriškega kaparja, jabolčnega cvetožera, zimskega pedica, prsteničarja, » druge kaparje, listne uši, rdečega pajka, mah in lišaje, pa tudi trose raznih bolezni, kot na primer monilija in breskova kodravost. Z rumesanom škropimo v zgodnji spomladi, zlasti pred brstenjem. S spomladanskim škropljenjem tik preden se brsti začenjajo odpirati uničimo tudi cvetožera. Rumesan lahko mešamo z mineralnimi olji in karbolineji, z DOT pripravki, lindanovimi pripravki in bakrenimi pripravki. Ne smemo pa mešati rumesana z žvepleno-apneno brozgo. Z rumesanom se tudi uspešno branimo plevelov. Tako 1 % rumesan uniči predenico, če z njim zalijemo okuženo deteljišče spomladi, preden še predenica cvete in'se osemeni. Okuženo mesto pokosimo in zažgemo, pokošena mesta pa zalijemo z 2—31 1% rumesana na m2. Zalivamo v suhem vremenu. S tem uničimo predenico, osmodimo pa tudi nekoliko deteljo, samo ta si kmalu opomore. STRUP Kreosan je enako sredstvo kot rumesan, proizvaja ga tovarna »Zorka« in velja za njega isto pravilo kot za rumesan. STRUP Selinon je Bayerjev DNOC preparat, ki ga uporabljamo v 1% koncentraciji. STRUP Ksilon U je impregnacijsko sredstvo, ki ga uporabljamo za impregnacijo kolja v kmetijstvu (sadjarstvu, vinogradništvu, hmeljarstvu, cvetličarstvu), pa tudi za impregnacijo lesa za plotove, ostrešje čebelnjakov, kurnikov, barak, silosov, orodja in toplih gred. Staro kolje se namaka 6—8 dni, sveže kolje 3—5 dni v 1,5 do 2% (1,5 do 2 kg na 1001) raztopini). Impregnirani les pustimo 6—8 dni pod streho, da se dobro posuši. Za 1 m3 lesa potrebujemo 4 kg ksilona. Če les ne moremo namakati v raztopini ksilona, ga 2—3-krat premažemo s čopičem. Vroča raztopina pospešuje impregnacijo. Drugo in treljo impregnacijo ponovi, ko se je prvotna posušila. Če moramo impregnirati večje količine lesa, ga škropimo z vinogradniško škropilnico. Emulzija mineralnega olja in DNOC Posebno učinkovite za zimsko škropljenje so se izkazale mešanice mineralnih olj in DNOC. Na žuželke delujejo tako, da jim mašijo dušnike in razjedajo kožo, poleg tega pa izredno dobro delujejo na jajčeca. Tudi ta sredstva so strupena in veljajo pri uporabi ista pravila kot pri rumenih pripravkih. STRUP Rumesan olje je preparat, ki ga izdeluje tovarna »Pinus« Rače. V vodi se lahko topi. Uporabljamo ga vso zimo od odpada listja pa do spomladi. V 3% koncentraciji (31 na 1001 vode). Voda, s katero škropimo, ne sme biti premrzla, imeti mora vsaj 5° C, če hočemo da bomo uspešno škropili. Najbolje je, če škropimo tedaj, ko sta zrak in skorja vlažna. STRUP Difrol je Schellov preparat, ki ga uporabljamo v 5% koncentraciji. STRUP Capsine je preparat »Plant Protection«, ki ga uporabljamo v 8% koncentraciji za pečkarje in 6% koncentraciji za koščičarje. Dinitro-butil-fenolna sredstva Le-ia uporabljamo za zimska škropljenja. Učinkovita so proti kaparju, ušem, jajčecem rdečega pajka itd. Ta sredstva so zelo strupena in se moramo pri uporabi držati istih navodil kot pri rumenih pripravkih. STRUP TABP 38 je sredstvo angleške tovarne »Plant-Proteciion«. Uporabljamo ga V 0,7% koncentraciji (7 del na 100 1 vode). * Mineralna olja Mineralna olja vsebujejo olja, ki se dobe pri destilaciji petroleja, so zimska škropiva, ki jih uporabljamo proti kaparjem, jajčecem listnih uši, bolšicam, metuljem itd. in za poletno škropljenje proti ušem in kaparju. Pri uporabi mineralnih olj moramo paziti, da se dobro mešajo z vodo. Največkrat se škropivo pokvari na skladi- šcu, če nam zmrzne. Zaio ga moramo skrbno vskladiš>' če nočemo, da nam ne bo neuporabno. Z njimi ne škropimo v mrazu ali če pričakujemo mrzlo vreme. Parapin je proizvod tovarne »Pinus« Rače. Z vodo daje belo škropivo. Uporabljamo ga v koncentraciji 3—4 kg na 100 I. Priporočljivo je za jesensko škropljenje v kombinaciji s spomladanskim škropljenjem z rumesanom. Bela ali letna olja se prav tako dobe pri destilaciji petroleja, uporabljajo pa se za poletna škropljenja, ker ne žgo listja. Z njimi škropimo proti kaparju, krvavim ušem, rdečemu pajku in listnim ušem. To so navadno želatinaste paste, ki jih uporabljamo v koncentraciji 1—2%. Njihova prednost je v tem, da niso strupena. Katranska sredstva Drevesne karbolineje uporabljamo za zimska škropljenja sadnega drevja. Sestavljeni so iz katranskih olj in emulator ja. V prodaji imamo dve vrsti karbolinejev; navadne in koncentrirane. Uporabljamo jih prve v koncentraciji 6—15 %, druge pa 4—8%. Koncentrirane karbolineje uporabljamo v koncentraciji 4% za koščičarje in 8% za pečkarje. Pri vsakem posameznem sredstvu se moramo držati navodil. S karbolineji škropimo samo pozimi, ko vegetacija miruje. Paziti moramo, da nam karbolineji ne zmrznejo. Če plava olje, ko smo pripravili škropivo, Pa površini ali pa če se je olje sesedlo, so karbolineji neuporabni. Breskve in marelice škropimo s karbolineji samo do februarja. Sem spadajo: STRUP Arborin, STRUP Lohsol, STRUP Resol ter drugi, ki pa jih pri nas sedaj ni v prodaji. KATRANSKE EMULZIJE uporabljamo lahko pred brstenjem, navadno v 4—6% koncentraciji. Mešamo jih lahko z bordoško in kalifornijsko brozgo, medtem ko karbolineje ne smemo. Z njimi škropimo proti kaparjem in škodljivcem, ki prezimijo na skorji, proti mahovom in lišajem ter jajčecem listnih uši, metuljev ter bolšic. Hormonska sredstva V telesih rastlin se prav tako kot pri živalih in ljudeh nahajajo hormoni, ki regulirajo rast in razvoj. Ker je kemični sestav mnogih rastlinskih hormonov znan, izdelujejo v tovarnah njim slična sredstva, ki jih uporabljamo tudi pri zaščiti, v prvi vrsti v borbi proti plevelom. V sadjarstvu uporabljamo hormonska sredstva za redčenje cvetja, proti odpadanju plodov, za ukoreničenje podtaknjencev. V vrtnarstvu s hormonskimi sredstvi dosežemo lepše in več plodov (paradižnik). Hormonska sjedstva proti plevelom uporabljamo v žitih in travah proti širokolistnim plevelom: divji repici, gorjušici, labodi, slaku, kokolju,, maku itd. Ne učinkujejo pa hormonska sredstva proti ljulki in pirnici. S hormonskimi sredstvi škropimo spomladi, ko je trava in žito 'še majhno. Prav tako koruzna polja tedaj, ko je koruza šele 1 — 1,5 dem visoka. Agroxon (2-metil-4 klor fenoxiacetai ali kratko 2,4 sredstvo) uporabljamo tako, da pride na hektar 71 sredstva. Če torej porabimo za škropljenje 10001 vode, primešamo vsakim 100 1 7 del agroxona. Fernoxon je prav tako sredstvo na bazi 2, 4, hormona. Hormonska sredstva za preprečitev kalitve krompirja so: Belvitan K je preparat Bayerjeve tvrdke. V skladiščih in kleteh potrosimo po krompirju 200 g belvitana na 100 kg krompirja. Razna sredstva Žgano in gašeno apno uporabljamo za nevtralizacijo bordoške brozge in žgano apno kot razkužilo. Mazavo milo uporabljamo kot dodatek raznim škropivom kot so nikotinski preparati, piretrinski prah, da ojačimo delovanje in lepljivost. Uporabljamo ga navadno v 0,5% koncentraciji. / Formalin se uporablja za razkuževanje semena, in sicer je izvrstno sredstvo proti ovseni sneti. Dajemo ga 2,5 del na 1001 vode in v njej namakamo seme 10 minut, nakar ga takoj osušimo. Ker vpliva formalin na kalivost semena, moramo pri sejanju jemati 10 kg ovsa več na hektar. Formalin rabimo tudi za razkuževanje zemlje. 101 2,5% raztopine damo na m3 zemlje in jo pokrijemo za dva dni z vrečami. Po dveh dneh jo prekopljemo in pustimo stati 14 dni, da je godna za sajenje oziroma sejanje. Hipermangan uporabljamo včasih za borbo proti oidiju, zlasti kadar se pozno pojavi, in sicer na ta način, da 1001 bordoške brozge dodamo 13 dkg hipermangana. Če damo hipermangan v čisto vodo, mu primešamo 1,5 kg gašenega apna. Zelena galica je zeleni kristal, katerega raztopino uporabljamo proti predenici. Defeljišče, ki ga je napadla pre-denica, zalijemo s 15—18% raztopino (8001 na hektar). Za zdravljenje kloroze škropimo klorotične rastline, vinsko trto in breskve z 21% raztopino. STRUP Kalcijev cianid (apneni cianid) je lemnosiva drobno zrnata snov, iz katere se v prisotnosti vlage razvija strupena cianovodenična kislina. Tovarna dušika v Rušah ie izdelovala približno 30% apneni cianid. Cianid uporabljamo za razkuževanje prostorov, v glavnem rastlinjakov proti ušem in pršicam. Za m3 rabimo 2—3 g cianida. Cianid uporabljamo tudi v borbi proti voluharju. Uporabljamo ga na ta način, da dajemo v rove 1 žličko cianida in rove zapremo. Strupeni plin voluharja umori. Ker ima cianovodikova kislina vonj po mandeljnih, ne deluje na voluharja odbijajoče. Najbolj deluje cianid v vročih dneh, ko je v zemlji primerna vlaga. Apneni cianid je hud strup in moramo biti v ravnanju z njim zelo previdni. Dibenol to so para-diklor-benzolski brezbarvni kristali, ki močno diše po mandeljnih. Uporabljamo ga v glavnem proti moljem. Preparat izhlapeva in deluje na dihalne organe žuželk. Izdeluje ga »Zorka« v Šabcu.