^Izhaja 1. dné\ v mesecu m \ veljà za vse .J Jleto 2 gl. 4,0 k.(_: i za pol leta ! 1 gl. 20 kr. ! --Po poŠti : za( 'vse leto 2 gl.
60 kr., za pol , letal gl. 30kr,
vJ^

Naročnina naj se naprej plačuje in ^pošilja ured-C ništvu v šent-peterskem predmestji ' hiš. št. 15 v v Ljubljani. (Laibach).
Časopis s podobami za slovensko mladost, ^ht^af
"V6
Štev. 8.
V Ljubljani 1. avgusta 1871.
Leto I.
Zjutraj.
a. listnato vzglavje po noči naslanja Cvetica se lepa in dremlje sladko; V premehkej blazini se tičici sanja Ko trudno pod krili položi glavó. Pri materi detece ljubo zaspäva
Obličje podperto na nježne roké, In zvezde in luna in nebna višava Nad cvetjem, otrokom in tičem bedé.
Tak dolgo se luči nebeške svetijo,
Da jasno v izhodu se zopet dani; Zdaj pesni se tičje veselo glasijo
In cvetje odpira prijazne oči. In dete? — O dete še vedno počiva,
Obličje podperto na nježne roké, Al solnce ga zbuja, poljube mu vliva Skoz oknice majhno na usta sladke. Na kviško poskoči in reče premilo: „Al mamica moja me rada imaš, Da sem tako zgodaj se vže prebudilo — Le hitro molive sedaj ,oče naš'!"
Lujiza Pesjakova.
Rešitev iz algirske sužnosti.
Mornarja Anton in Roger, pervi po rodu Španjolec, drugi Francoz, sta bila skupaj v algirskej sužnosti, kjer sta po naklučji tudi delala skupaj. Bila sta si prijatelja kakor je malo takih. Prijateljstvo pa je tolažba v nesreči in omenjena dva sužnja sta uživala njeno sladkost. Drug drugemu sta razkrivala svoje grenke skerbi in nadloge. Govorila sta prav pogostoma o lepej svojej domovini, o zapuščeuej družini, o veselih in srečnih dnéh, ki bi je imela, ako bi še kedaj tako srečna bila, da bi zadobila prostdst. Sveta edinost njunih sere jima je polajševala težavna opravila, pa jima je dajala
tudi potrebnih moči, da sta toliko lože prenašala težave in nadloge, kterim sta bila izpostavljena. — Nekega dné sta morala delati cesto čez visok hrib. Za nekaj časa preneha Anton od svojega težavnega dela, prime tovarša Ro-gerja za rokò, potegne ga k sebi ter mu proti morju kazaje reče: „Glej, ljubi moj, vse moje želje so unkraj te morske ravnine ! Oh, zakaj ne morem ééz? Vsak trenotek vidim svojo preljubo žend in otročiče, ki na morskem obalu roke stezajo proti meni ter jokajo, mislé, da sem že davno mertev. Podobe svojih ljubih si ne morem izbrisati iz spomina." Nesrečni Španjolec se je vés udal enakim žalostnim mislim in kedarkoli je stopil na hrib, potovale so njegove oči po neizmernej morskej ravnini, ki ga je ločevala od mile njegove domovine in preljubljenih svojcev.
Nekega dné se ves vesel verže v naročje svojega blagega tovarša Ro-gerja, stisne ga k sebi, kakor bi hotel vsega vtisniti v svoje sercé ter radostno zavpije: „Ladija, ladija! Le poglej, dragi moj Roger, tam le je la-dija. Zdaj naj bode konec najinim bolečinam in težavam. Le hitro pobeg-niva obä!" „„Pa kako?"" vpraša Roger. „Glej, ladija", nadaljuje Anton, „je komaj pičlo uro od naju. Verziva se iz te skale doli v morjé in pla-vajva proti ladiji, ali pa umriva pri tej poskušnji; vsaj je smert gotovo sladkejša nego sužnost, v kterej midva živiva!" — „ „Ako se ti ta tvoja naméra posreči, bode me zelò veselilo in voljno hočem prenašati še nadalje svojo grenko osodo. Vsaj vés, dragi moj Anton, da te imam rad kakor samega sebe in da le smert more pretergati prijateljsko véz, katera me veže na tvoje blago sercé. Srečno tedaj potuj k svojim ljubim, Bog naj bode s tabo in njegov sveti rešnji angelj naj te spremlja —--
„Kaj neki misliš Roger" seže mu Anton v besedo, „da te tukaj v verigah sužnosti pustim samega? O nikakor ne! Moji dnevi so tudi dnevi tvojega rešenja. Midva uideva skupaj, naj že potem svoj cilj doseževa ali pa v morskej globini smert storiva!" „„Pa, ljubi moj Anton,"" zaverne ga Roger, „„ali ne veš, da jaz plavati ne znam?"" „To nič ne de," odgovori Anton, „derži se le dobro mojega pasa, a tvoje prijateljstvo, tvoje blago in dobro sercé dajalo mi bode moči, da te bom deržal nad valove." „ „Zastonj, zastonj, dragi moj tovarš ; nato se še misliti ne more" " reče Roger, „ „kajti mogoče je, da bi te jaz s svojo težo v globino morja potegnil. Jaz pa nimam serca, da bi življenje svojega najljubšega prijatelja stavil v tako nevarnost. Že sama misel nató me navdaja s strahom in grozo. Sam se tedaj reši, ljubi moj Anton; plavavec si dober. Ne mudi se! Priliko, ki se ti ponuja, vporabi! Z Bogom! Daj, da te zadnokrat še na svoje persi pritisnem!"" Pri teh besedah pade prijatelju v naročje.— „Ti jokaš Roger?" reče mu tovarš, „a solzé nama ne pomagajo zdaj nič. Bodi pogumen in serčdn ter se ne obotavljaj predolgo; kajti najmanjša zamuda nam ukrade to lepo priložnost!" To rekši prime Rogerja močno za rokó, potegne ga s seboj na bližnjo skalo in — kakor blisk se zažene ž njim v šumeče valove.
Pa tudi zdaj je bilo Rogerja težko pregovoriti, da bi se čversto deržal Antonovega pasa. Plašno se je oziral Anton na svojega tovarša in ga spodbujal naj se terdno derži njegovega pasa, ter je tako s svojim bremenom
vred plaval proti ladiji. — Mornarji, ki so iz daljave videli ta pogumen skok omenjenih dveh prijateljev, premišljevali so, kaj bi to pomenilo; toda kmalu vgledajo šalupo, ki je za begunoma hitela ter si na vso moč prizadevala, da bi ju dobila. Roger šalupo pervi zagleda in vidši, da njegov prijatelj Anton že opešuje, reče: „„Predragi moj Anton, šalupa za nama hiti! Reši se sam in pusti mene, da tukaj v valovih morja umerjem. Bog s tabo!" " Pri teh besedah popusti Antonov pas in se spusti v morsko globočino.
Prijateljska gorečnost oserei blagega Antona, pa se tudi on potopi v globino, da bi tam poiskal svojega najljubšega prijatelja in tovarša. Nekaj časa ni bilo nobenega iz vode. — Šalupa ne vedé, na ktero stran in kam sta se beguna potopila, verne se nazaj. Med tem časom pa veslà čolnič od ladije na pozvédbo. Kmalu se je prikazal Anton na poveršji morja čversto deržaje svojega prijatelja Rogerja za ramo in na vso moč si prizadevajo, da bi dospel s težkim svojim bremenom do čolniča, ki ni bil več daleč od njega. Usmiljeni mornarji so veslali zdaj še hitreje pogumnemu plavavcu naproti in k sreči so prispeli še o pravem času k njemu, ter ga vzeli s prijateljem vred k sebi v čoln. Anton je bil od dolgega plavanja in teže svojega prijatelja ves vspehan in oslabljen. „Pomagajte, pomagajte mojemu prijatelju!" zavpije v čoln stopivši in zdajci pade v omótico ter se zgrudi na tla. Roger je ležal brez vse zavédnosti na duu rešilnega čolniča. Vendar so vsestranske pomoči in prizadevanja usmiljenih mornarjev kmalu zdala toliko, da so ga zopet k življenju obudili. Toda kaka žalost ga obide, ko vidi zvestega svojega Antona ležati kakor mertvega v sredi miloserčnih samaritanov. Na ves glas se je začel jokati, pulil si je lasé iz glave in še celò v morje se je hotel vreči, ako ga ne bi bili mornarji nazaj deržali.
Čez nekoliko časa vzdihne Anton globoko. „Še živi, še živi!" vpili so veseli mornarji in mu prihiteli na pomoč. Posebno je Roger delal nevtrud-ljivo, molil in prosil je dobrotljivega Boga v nebesih, da bi njegovemu ljubemu prijatelju zopet podelil življenje. Bog je vslišal njegovo gorečo prošnjo in Anton se je kmalu zopet zavédal. Med tem so priveslali do ladije in tudi drugi mornarji so z veseljem sprejeli rešenca.
Ko Anton zopet spregleda in vidi svojega zvestega prijatelja zraven sebe, povzdigne roki proti nebesom in reče: „Neskončna hvala tebi vsemogočni in dobri oče nebeški, da si mi rešil dobrega mojega tovarša Rogerja." To rekši ga pritisne na svoje persi ter ga objema in poljubuje, da so vsim nazočim solzé ginljivosti v océh igrale.
Drugi dan so prijadrali na suho, kjer sta se rešenca z veliko hvaležnostjo od mornarjev ločila ter se kmalu potem vsak v svojo domovino podala.
Iv. Libijanski.
Skerb in smert.
Sv. Peter in Pavel — tako pripoveduje stara legenda — prehodila sta kot revna popotnika zemljo, da bi pozvedela, kje se nahaja radodarnost ia
8*
gostoljubnost, kje pa skopost in terdoserčnost. Enkrat dospeta že pozno zvečer trudna, od dežja vsa premočena in lačna v neko vas; tukaj terkata na duri bogatin ce v in revežev, a nikdo se ne zmeni za prošnjo, da bi jü prenočil. Slednjič se ju usmili neka stara, revna, raztergana žena, sprejme jü v svojo kočico, a dati jima ne more druge postelje, nego malo slame, kajti žena sama nima boljšega.
„Sva že zadovoljna" reče jej Peter, ko se žena izgovarja „pa tudi spoznam da si dobra in usmiljena, a povej mi kako se imenuješ, klical bi te rad po imenu !"
„Kličejo me skerb" odgovori mu starka in še zraven pristavi : „Ko bi vama vsaj mogla dati lepih hrušek, ki je rodi drevó pred mojo hišico, a otresli in pobrali so mi tatovi pretečeno noč vse zrele hruške, kar jih je bilo na drevesu."
Nebeška gosta si odpočijeta, kolikor jima je bilo mogoče in drugo jutro, ko jemljeta slovó od stare ženice, pravita, da bi jej rada spolnila kako žćljo.
Želje pa so mnogotere. Dolgo premišljuje skerb, kaj bi si izvolila, a nobena želja ni jej bila po godu. Nazadnje pa si izvoli, da bi drevo pred hišico imelo moč vsakega, ki bi se mu približal, obderžati, in ga ne poprej izpustiti, dokler bi žena v to ne privolila. Z glavó majaje jej gósta spol-nita to Čudno željo in gresta dalje.
Kmalu potem gré žena na polje. Tat, kteri je že poprej hruške kradel, verne se zopet, da bi še te hruške vzel, ki so med tem časom dozorele. Komaj pa zleze na drevó, vzdignejo se veje in vejice, ter se ga tako terdo oklenejo, da se ne more nikamor ganiti.
Na njegovo vpitje pridejo ljudjé skupaj, in dva soseda zlezeta celò na drevo, da bi ga oprostila, pa glej čudo! — tudi ta dva ne moreta več iz drevesa.
Ko se gospodinja tega prečudnega drevesa zopet domu poverne, najde celo množico vaščanov pod drevesom, in kako se še le zavzame, ko zagleda tudi vjetnike na drevesu, ki so bili v nepopisljivem strahu.
Hitro oprosti sosede, a tatu ne izpusti poprej, dokler jej ne obljubi, da ne bode nikoli več kradel njenih hrušek, pa tudi premoženja drugih ljudi ne. Odsihmal je bilo drevo v najlepšem miru in lehko je uživala žena njegov sad.
Nekega dné pa pride popotnica, ktera vedno potuje po zemlji, imenuje se smert, in poterka na duri stare žene skerbi. Toda kako se začudi, ko vidi, da se je žena prav nič ne ustraši.
„Kako da si tako mirna, kedar jaz pridem?" vpraša jo smert.
„Kaj se te bom neki bala, ker sem že takó stara in sem se že tudi naveličala tega življenja; že dolgo te težko pričakujem," odgovori skerb.
„Dobro, pojdi tedaj z menoj," pravi smert vesela, da jo je vendar enkrat en človek komaj pričakoval.
„Rada" odgovori žena, „toda poprej bi vendar še rada jedla hruško iz tega drevesa, ki je vse moje posestvo in sera vedno ljubila njegov sad."
„No, toliko pa že še počakani, le vzemi si hruško in snéj jo!" odgovori smert dobre volje.
„Joj" vzdihne starka „ali ne vidiš, da me moji stari udje ne nesejo već, pa da ne morem na drevo? Moram tedaj prositi soseda, ali pa bodeš znabiti ti tako dobra in prijazna, da mi odtergaš eno hruško in mi spolniš mojo željo?"
Gotovo da smert ni imela ta dan veliko opraviti, ker starej, čme-rikavej ženi tudi to željo spolni. Komaj pa zleze na drevó, že se čuti vjeto in zelò se huduje in jezi, da jo je starka tako prekanila. Starka pa stoji pod drevesom in se jej smeje. Več dni je bila smert vjeta in noben človek ni umeri ta čas. Ko pa le vidi, da se nikakor ne more oprostiti iz drevesa, pogodi se naposled z ženo, da jej nikoli ne bode več blizo prišla, ako jo samo za zdaj še izpusti in reši tega prečudnega drevesa. Žena v to privoli. In glej ! v tem hipu izpustile so jo veje, smert je bila drevesa prosta in gre zopet dalje opravljat svojo službo po svetu. Skerb pa je ostala živa, in tako §e zdaj živi pa svetu.
Albina Pire.
Poletje.
Po letu solnee gorkeje sije nego spomladi. Nebó je čisto in jasno, vročina narašča, solnee od dneva do dneva hujše pripeka. Žito na polji zori, listje na drevji temni, cvetice na trati obešajo svoj « glavice pod pekočimi solnč-nimi žarki. Ljudje in živali in vsaka stvar rada počiva v senci košatega drevja. Jagode, borovnice in maline so zrele. Otroci je tergajo in nabirajo v kozule in canjice, še rajše je pa zobljejo. Po letu so dnevi najdaljši; zjutraj ob štirih Že gredč pridni kmetovalci na delo in pozno zvečer se otroci še igrajo zunaj na prostem zraku. In kako prijetno je poletensko jutro! Komaj se začne svitati, že žvergolijo drobne ptičice po zraku in plavajo urne ribice po vodi, ter se radujejo in hvalijo svojega dobrotljivega stvarnika. Rumeno solnee vzhaja in razliva presvitle svoje žarke po verhovih visokih gorž, pozneje po hribcih in naposled po vsej cvetočej planjavi. Rosa se sveti kot zlató in srebró po zelenej travi, po pisanih cveticah in košatih drevesih. Pastirji vesele pesmice prepevaje ženč svoje črede na pašo. — Čez dan pa tudi solnee zmiraj hujše pripéka. Tam po cvetočej loki se podé razno pisani metulji, po zraku plešejo mušice in druge krilate zaželke, po zemlji lazijo černi žužki in skačejo lehkonoge kobilice. Okoli živine na paši posedajo pastaričice in tresljajo z dolgimi repki. Iz germov in izpod vej drobé in gostolé male pevke svoje prijetne pesmice, nektere bolj tiho, nektere zopet glasneje, kakor se jim najbolje zdi. Vse živi, vse se giblje,

vse se veseli in slavi svojega stvarnika. Otroci veseli skakljajo po polji in travnikih ter si nabirajo raznih cvetlic. Tam pod unim drevesom na zelenem gričku sedijo dečki in deklice, pa si vežejo šopke in pletó venčike iz nježnih cvetlic, ki so si je natergali po cvetočej livadi. Kako lepo se podä venec iz modrih plavic k rumenim kitam nedolžne deklice! Prav je otroci, le nabirajte lepe cvetličice, ki so najlepši kine in krasota nedolžne in vesele mladine. Te najdraže cvetlice so: nedolžnost, ponižnost in žlahnost sercä.
Po letu pa tudi večkrat nebó otemm, privlečejo se v soparni zrak temne megle in se združijo v sivo-éèrn oblak, ki preti s hudo nesrečo. Bliski švigajo, grom bobni, oblak versi in vré. Že padajo debele težke kaplje; vse beži pred ploho pod streho, pa je bilo tudi že na času, kajti že poka toča po strehah. Molitev, jok in stok je slišati v vsakej hiši, na vsakem pragu. Ni dolgo, in ves kraj je zagernjen z belim mertvaškim pertom. — Ves up je splaval ubogemu kmetovalcu po vodi; a on vendar povzdigne svoje misli proti Bogu in pravi : Bog je dal, Bog je vzel, imé Njegovo bodi hvaljeno na véke. — Čednosti pa, ki rastejo in cvetijo v dobrem človeškem serci, ne vstrašijo se nobenega viharja, marveč klijejo večno in nas spremijo celò unkraj — našega groba. Poprimite se torej lepih čednosti in nabirajte si je, dokler je še dan! Kedar pride noč, zastonj je bote iskali.
Le čednosti cvetličice
Naj lepšajo vam serčice.
Voda nima vej.
Janezek je imel napako, da je rad po vodi brodil in se pri njej igral. Kedar so šli mati prat, šel je ž njimi, če mu tudi niso dovolili. Med tem ko so mati prali, je Janezek vodo gradil, mline narejal in sim ter tje po vodi brodil. Mati so mu večkrat djali: „Janezek pazi! voda nima vej, kako lehko bi utonil, ker si tako brezskerben in prederzen." Toda Janezek se ni veliko zmenil za svarilne besede svoje skerbne matere, mislil si je, da so mati le sitni in mu kratijo njegovo priprosto in nedolžno veselje.
Nekega vročega poletnega dné, ko Janezek ravno kravo iz paše domu prižene, pride k njemu sosedov Lukec in mu pravi: „Pojdiva se kopat, voda bo gotovo gorka, ker solnce tako silno pripéka." „ „Nesmem" " odgovori žalostno Janezek, „ „mati so mi rekli, da moram za njimi na polje iti, kakor hitro priženem kravo domu." "
„No vsaj bova kmalu nazaj," prigovarja ga Lukec, „in mati od tega tako ne bodo nič vedeli."
Janezek se pusti pregovoriti in hitro koraka z Lukcem proti mlinu, kjer se je šumeča reka z belimi penami valila po ozkej strugi čez visoko nastavljeno jéz.
Prišedši na odločeno mesto se sleče ta na skali blizo sivomodrega to-muna. Lukec berž skoči v vodo in ker je bil zelo spreten plavavec je kmalu preplaval reko ter veselo zavpije iz une stani; „Janezek poglej me, sem že
céz!" A Janezek, ne znavši dobro plavati, si ne upa v vodo, zató pa reče Lukcu: „„Idi na sredo in pomeri vodd" " Lukec se berž zopet spusti na sredo tomuna, postavi se po konci in v šali vodo jahaje reče svojemu tovaršu: „Le poglej, do brade mi seže." Janezek, ki je bil nekoliko veči od tovarša, verjame Lukcu ter skoči tudi on v vodo, pa — o joj — voda ga zagerne od vseh strani. Čez nekoliko časa se je začela prikazovati zdaj glava, zdaj roka na poveršji dereče reke. Ves prestrašen ne vé Lukec kaj bi počel; naposled se vendar odloči, da grò v vodo Janezku na pomoč. Ali Janezek ga tako silno zgrabi in se ga tako terdo oklene, da ga s seboj vred v glo-bočino vode potegne.
V tem trenotku pride mlinar iz mlina. Ko vidi ta žalostni prizor, berž skoči v čoln in hiti utopljencema na pomoč. Srečno ju potegne zopet na suho in pokliče hlapca, da sta ju tako obernila, da sta vodo lehko iz sebe vergla ter ju potem v mlin odnesla.
Lukec je bil kmalu po konci, le omahoval je še, kakor bolnik po dol-gotrajnej bolezni. Nad Janezkom pa so mlinarjevi pričeli oživljevdnje. Hlapca ga dergneta po vsem životu s pogretimi cunjami, kakor tudi z ostrimi ker-tačami po podplatih, in mu pišeta zrak skozi nosnice. Po takem ravnanji se jima vendar posreči, da se Janezek začne polagoma zopet gibati.
Ker je bil mlinar bogat, dober in usmiljen človek, Janezek pa je imel revne starše, pošlje mlinar tudi po zdravnika. Srečnega se je štel, ko je videl, da je rešil obä dečka.
Janezek je zopet ozdravel, ali vselej, kedarkoli se je spomnil na ta dogodek, spreletela ga je velika groza. Mati so mu pa rekli: „Ali ti nisem večkrat djala, da voda nima vej ; prepričal si se zdaj zadosti o resnici mojih svarilnih besed. Zahvali se ljubemu Bogu, da ti je po mlinarji poslal svojega angelja varuha, ki te je rešil žalostne smerti."
-f-.
Božja mavrica.
Po velikej nevihti se je na nebu prikazala prekrasna božja mavrica. Janezek je ravno skoz okno gledal in berž veselo zavpije: „Tako lepih barv še nikoli nisem videl ! Kako čudno se tam pri starej verbi iz visočine spuščajo na zemljo! Gotovo se vsi listeki na drevesu svetijo od prelepih barv. Hitro grérn tje, da si jih veliko näherem in svoje školjke ž njimi napolnim." ,
Pri teb besedah skoči in dirja k staremu drevesu. Ali kako se zavzame, ko nič druzega ne vidi nego le dež. Ves moker se verne domu in pripoveduje svojemu očetu celo dogodbo.
Oče se nasmejejo in rekó: „Te barve ljubi moj, se ne morejo spraviti v nikakoršue školjke; nam se le dozdeva, da so deževne kapljice pobarvane, a to stori solnce, ktero je obséva. Tako je, ljubček moj, tudi s slavo tega svetä; zdi se nam, da je nekaj, pa je le prazna senca.
Svitloba na^-te ne gol j fa, Ki prave radosti ne dà.
(Po K. Šmidu.)
Orjaška igrača.
(Iz nemškega Chamtaona prevel Jov. Kpseski, *)
Nidek je grad v Alzacji pravlici dobro znan, Višava, kjer je grad bil orjaški neki dan, Zidovje vse poderto, in gol in pust je kraj, Kdor vpraša po orjacih, jih več ne najde zdaj.
Enkrat iz grada pride orjaška deklica, Igravši se sprehaja, brez pesterne je b'la, Polagoma po hribu v dolino se spusti, Ogledati je želj na, kaj doli se godi. —
Z nekoliko stopinic preteče gozd in log, In proti A si a m urno v človeški pride krog, Tam sela, mesta, njive, polj in nebrojni cvet, So bili njenem vidu neznano čuden svét.
* To prekrasno pesem smo vzeli iz Koseskijevih poezij, da bi se jo naša slovenska ©ladina naučila na pamet, in jo o kakej priložnosti deklamovala.
Ko zdaj oči pobesi, razloči vse do tal, Opazi enga kmeta, ki pridno je oral; Ta mala stvar gomazi tak' čudno sèm ter tje, Tak svitlo v solncu pluga čertalo bliska se.
„O joj igrača zala! domu jo nesem koj", — Izreče pokleknivši, razgerne robec svoj, In kupoma pomede v ohrambo rutnih gub, Kar pred-njo vse se giblje, in stisne vogle skup.
Veselo spet skakaje — otrok je tak se vé, — V grajščino gor po hribu, iskat očeta gre; „Moj oče, ljubi oče, igračico imam, Tak' lepe še na naših višavah ne poznam!
Prehladno vino pivši pri mizi star sedi, Prijazno hčerko gleda in tako govori: „ „Bercljivo stvar prineseš in nepokojno zlo, Ti plešeš od veselja, pokaži, kaj je to?""
Zdaj ona razgernivši kernir pazljiva vsa Postavi v rajdo kmeta, drevo, in vola dva, Kjer, kakor gre po redu, na mizi vse stoji, Berluzgne v roke pridno in skače v radosti.
Temnivšega obraza pa glavo ziblje star: „ „Si lepo naredila, to ni igrdča mar ! Kjer si ratarja vzela, tje nesi ga nazaj, Kaj pade ti na misel? Igrača kmet? — aj aj!
In urno brez mermranja dopolni, kar sem djal! Če kmeta bi ne bilo, kdo kruha bi ti dal? Orjaško steblo raste iz kmečkih korenin, Kmet ni igrača za-te! to bodi ti v spomin.""
Nidek je grad v Alzacji pravlici dobro znan, Višava, kjer je grad bil orjaški neki dan, Zidovje vse poderto, in gol in pust je kraj, Kdor vpraša po orjacih, jih več ne najde zdaj.
Zlata tobačnica.
Neki polkovnik pokaže častnikom, ki so pri njem kosili, novo, verlo lepo, zlato tobačnico. čez nekaj časa potem je hotel nosljati in išče tobač-nico po vseh žepih, pa je le ni. Nazadnje vpraša ves osupnjen: „Kje neki je moja tobačnica? Gopodje, poglejte vsak v svoj žep, znabiti da jo je kdo v pozabljivosti spravil."
Častniki hitro vstanejo, vse žepe preobernejo, ali tobačnice ni. Samo poročnik ni hotel vstati in ves zmešan reče: „Jaz svojega žepa ne preobernem, pa zastavim pošteno svojo besedo, da tobačnice nimam." Častniki so se kmalu potem z glavo kimaje razšli in vsak je imel poročnika za tatu.
Drugo jutro ga polkovnik k sebi pokliče in mu reče: „Tobačnico sem našel. Moj žep je bil malo pretergan, pa je zlezla med podvleko. Ali povejte mi vendar, zakaj niste hotli včeraj tudi vi svojega žepa preoberniti, ko so to vsi drugi storili?"
Poročnik reče: „Vam, gospod polkovnik, le vam hočem resnico razo-deti. Moji starši so revni. Zató jim dam polovico svojega plačila, a sam ne jém opoldne nič toplega. Ko ste me vi h kosilu povabili, sem imel že svoje kosilo v žepu, — in sram bi me moralo biti, ko bi bil žep preobernil in bi bil kos černega kruha in ena suha klobasa padla iz njega.
Polkovnik reče ves ganjen: „Vi ste zelò dober sin! Da pa bote svojim staršem lože pomagati mogli, bote odslej vsaki dan pri meni obedovali."
Kmalu potem povabi zopet vse častnike k slovesnemu kosilu in jim nedolžnost poročnika razodene, kteremu v znamenje svojega posebnega spoštovanja zlato tobačnico podari.
Kdor starše ljubi in spoštuje, Bogu, ljudem se prikupuje.
_	(Po K. Šmidu.)
Otroci! ne vsedajte se za vozove, da vas kaka nesreča
ne zadene.
Frice, sin ubogih staršev, je hodil iz bližnje vasi v Gorico v šolo. Pot iz vasi v mesto je bila pol ure dolga in ubogi deček jo je moral vsaki dan po štirikrat prehoditi. Pa kaj si je hotel? Kdor se hoče kaj prida naučiti, mora že zgodaj truditi se in potiti. — Nekega poletnega dné, ko je bila najhujša vročina, maha jo naš Frice prav klaverno iz šole proti domu. Znòj se mu cedi po obrazu, a verhi tega je še truden in lačen. Ko deček prav počasi in žalostno naprej krevsa, priderči lepa kočija po cesti, ki je bila berž ko ne v vas namenjena. Hitro skoči Frice za njo, ter se vsede od zadej na prazen prostorček ves vesel, da mu ni treba z nogami po cesti prahu pometati. Kočijaž dečka ni videl, pa tudi vedeti ni mogel, da sedi zadej za kočijo. Al senca je Friceta izdala. Kočijaž švigne parkrat z bičem nazaj in ubozega dečka prav hudo po obrazu opläzi. Frice je hotel hitro raz voza skočiti, pa revež se spotakne in — noga mu pride pod kolò. — Neki človek, ki je ravno po cesti šel, vidi to nesrečo in opominja kočijaža, da naj konja ustavi.
Nesrečnega in zelò ranjenega Friceta so vzdignili in ga k žalostnim staršem na dom odnesli. Frice je sčasoma zopet ozdravel, al nikoli ga ni bilo več volja za vozove se vsedati.
Ta kratka povestica naj bode v svarilo vsem tistim lehkomiselnim otrokom, ki se tako radi za vozove vsedajo.
I. Libijanski.

— 123 — Tiskarstvo znajdeno.
V starodavnih časih ljudje niso imeli tiskanih, ampak zgolj pisane knjige. Posebno so se minihi pečali s prepisovanjem knjig, zatò so pa krasopisje dognali na zelò visoko stopnjo. To se ve, da so taka prepisovanja stala mnoga časa in truda. Ni čudo tedaj, da so bile knjige v istem času zelo drage in da je ena sama po več sto goldinarjev veljala. Prosto ljudstvo takrat ni moglo brati, kajti le pri duhovščini in posebno bogatih ljudéh dobila se je kaka knjiga. Iz tega pa tudi lehko povzamemo, da je takratni šolski nauk moral bit jako pomankljiv, dasiravno je bil zelò drag.
Pozneje so začeli ljudjé na gladke lesene deščice ali ploščice raznoverstne svete podobe in druge reči vre-zoväti, katere so prevlekli z barvami in je potem na per-gamen ali papir pritisnili. Taki lesorézi so bili iz za-jsnez Gutenberg. četka prav slabo narejeni in podobe je bilo komaj za spoznati. Kmalu potem so začeli posamezne besede in tudi réke iz sv. pisma v lés rezati in je na papir natiskovati. Ako so pa hotli celo knjigo natisniti, morali so ravno toliko lesenih tablic imeti, kolikor strani je imela knjiga. Vse to, kar je bilo na enej strani pisanega, morali so vrezati na eno teh lesenih tablic, ktere so potem prevlekli s cerno barvo in je na papir pritisnili. Kako težavno, sitno in počasno je bilo to delo, lehko umeje vsaki, kdor si le količkaj debelo knjigo misli.
O tem času je živel plemenitaž Janez Gutenberg, ki je bil iz Moguncije na Nemškem domi Ta gospod je večkrat mislil, kako bi se dale knjige natisniti s posameznimi lesenimi čerkami. V ta namén si je napravil več ravnih, enako debelih in enako dolgih lesenih klinčekov, na verh je vsakemu vrezal podobo pismenke in potem vse skupaj zvezal v verstice. Ko je hotel tiskati, prevlekel je veršičke s černo barvo in pritiskal papir na njé. Toda ta njegova perva poskušnja ni mu šla po želji, kajti lesene čerke so bile premehke in so se kmalu polomile.
Leta 1450 stopi Gutenberg z bogatim zlatarjem Janezom Faustom in Petrom Schöfferjem v zvezo. Združene moči zdajo zmerom več nego posamezne. Po nasvetu Schöffe r j evem so začeli čerke zlivati iz rudnin in jih niso več rezali iz lesä. Schöffer je tudi znajdel prav dobro tiskovno cernilo in tako je začela ta občekoristna umetnost zmerom bolj napredovati. Leta 1456 je bilo najpred sv. pismo v latinskem jeziku in potem nekoliko psalmov natisnjenih. Sv. pismo se je razprodajalo po 30 zlatov, ki je poprej 600 veljalo. Ljudjé se tej umetnosti niso mogli nikoli zadosti načuditi, kajti nikakor niso mogli razumeti, kako je mogoče v tako kratkem času toliko sv. pisem spisati. (Čerke so bile namreč onim z roko pisanim popolnoma podobne.)
A pri vsem tem je imel Gutenberg prav malo dobička od svoje znajdbe, kajti bil je reven in si ni mogel vseli potrebnosti za tiskarstvo sam oskerbeti. Kakor se pripoveduje moral je še celò mnogo pomankanja in lakote terpeti. — Tiskarstvo se je začelo kmalu širiti po vsem svetu. Mali broj pisanih knjig se je moral umakniti tiskanim knjigam, umetnosti in znanstva so se začela razširjevati, šole odpirati, nauki so postajali cenejši, ob kratkem: s pomočjo tiskarstva seje človeku odperla pot do njegove više izobraženosti.
Anton Leban.
Knjige naši najzvestejši prijatelji.
Cul sem že marsikterega učenjaka, pa tudi kakega drugega pridnega bralca, ki je rekel: „Knjige so mi najljubši prijatelji, ki je imam". — In rés, — te besede niso prazne, ampak so skozi in skozi gola resnica. Komu bi tudi mogli knjige bolje primerjati, nego prijateljem, od kterih imamo vse to, kar od pravega prijatelja pričakujemo, želimo in zahtevamo. — Knjige nas podučujejo, tolažijo in kratkočasijo ; — one storé, da se solzimo; ali pa radujemo; knjige nas krepé za delo, pa nas tudi večkrat zazibljejo v sladko spanje. — Knjige govoré, kedar hočemo, — molèé, kedar hočemo, — pridejo, kedar je pokličemo, ■— gred<5, kedar se jih naveličamo. Knjige prenašajo voljno vse, naj je grajamo ali hvalimo; — oblačijo se po našej volji, — ne ganejo se iz mesta, dokler se nam ne poljubi, — imajo jezik za zobmi, — jim ni mar niti za čast niti za stan, ampak ostanejo po več stoletij ravno take, kakoršne so bile. Ako v svojej sivej starosti nimajo več zmožnosti, da bi se krepko ustavljale neprizanesljivemu zobu časa, imajo pa vendar še zmerom dostojnih moči, iz kterih si motamo in ustvarjamo zopet druge — enake prijatelje,
T,
Lilija.
Deklica:	Lilija:
Vsa si lepa lil'ja bela,	O ne tergaj dekle mlado
Ti si zgled nedolžnosti,	Mene lepe rožice!
Kak te rada bi imela!	Le od daleč gledaj rado
Al te smem stergati?	Belo moje ličice.
Bog me vstvaril v podučilo Vam je mladim deklicam; Naj vam bode pa v svarilo, Da le v cvetji zgled sem vam.
Iv. Libijanski.

ne pozna in ljudje pravijo, da je neumen, ker se dà lehko ujeti. V resnici pa kalin ni neumna ptica, kar se iz tega lehko razvidi, da se nauči težke melodije ponavljati in se sploh ljubeznjivo obnaša. V naših krajih živi kalin najraje po gorskih lesovih, posebno v jelovji. Gnjezdo si nareja po košatih mladih smrekah, še raj še pa na širokih vejah kakega starega drevesa. Iz suhljadi si naredi najpred podlago, potem postavi na-njo svoje rahlo gnjez-dice, ki je spleteno iz vitkih koreninic in lišajev, in je znotraj z dlakami obloženo. Samica sedi na 4 ali 5 okroglastih, tenkolupinastih, černomaro-gastih jajčekih, on jej pa skerbi za hrano. Mladiče pitata obà, iz začetka z različnimi žužki, pozneje pa z razmočenim seménjem. — Ko zapade na zimo sneg po gorah, zmanjka mu hrane in takrat pride v večej družbi v naše niže hoste, v vertove in germovje, kjer so veje golega drevja obložene z jagodami, iz kterih prav spretno lušči jederca. V sili tu in tam odterga tudi kako berst ali popek, a škoda vendar ni nikoli tako velika, kakor nekteri ljudje mislijo. Odtod je berž ko ne dobil tudi imé popkar in b e r s t n i k.
Petje, ktero se kalin nauči od svojih starih, ni ravno veliko prida. Svojo kratko pesmico tako okorno škriplje, da človeka skorej ušesa bolé; ako pa pride kalin pravemu umetniku v roke, izuri se kmalu v takega pevca, da ga je veselje poslušati. Naučeno pesmico odžvižga s tako ugodnostjo, z mehkim, čistim in zvonečim glasom, da se ga človek ne more z lepa naslušati. To se vé, da vsi kalini nimajo enakega talenta za petje; nekteri se uéé lehko in hitro, drugim gré zopet težko v glavo; nekteri izpojejo vso pesmico, ktero so se naučili od konca do kraja, kakor se spodobi, drugi
Kalin ali popkar.
Kalin ali popkar(Frin-gilla Pyrrhüla) je vrabčeve velikosti, zgorej siv, spodej rudeč kakor cinober. Na glavi ima černo kapico, pa tudi rep in perotnice ima černe. Samica je spodaj modrasto-siva ; mladiči nimajo černe kapice na glavi. Kalinov kljun je kratek, debel in terd, tedaj popolnoma sposoben, da lušči jedra iz različnega seménja. — Kalin je sploh tiha in mirna ptica. Človeških zvijač
zopet zacnò berž kaj dražega peti, kar jim ravno v glavo pade. Tudi se dobé taki kalini, kteri to, kar so se z velikim trudom naučili, prav hitro zopet pozabijo. — Po nekterih krajih na Nemškem se ljudjé posebno radi ukvarjajo z odrejo in priučenjem kalinov, ktere potem izučene prav drago prodajajo daleč po svetu, celò v Ameriko. Najdraži so taki, ki pojo zmerom, kedarkoli jim človek zapové; cenijo je večkrat po 15 do 20 gold, in še tudi po več. Pri izurjevanji kalinov je največ na tem ležeče, da zna mojster sam lepo in čisto žvižgati in da mu popevko po večkrat na dan, vselej brez presledka in prav dobro prežvižga. Kalin kmalu začne posnemati, s početka nekako tiho in boječe, pozneje pa čedalje pogumniše in glasnejše, ter naposled prekosi celò svojega mojstra.
E.
Vinska terta.
Vinska terta (Vitis vinifera), ki nam daje žlahno in sladko grozdje, je Azije domi Pokrajine, ki lezé pod Kavkazom med černim in hva-linskim morjem, so prava domovina vinske terte. V teh krajih se dobi še dandanes vinska terta v svojem pervotnem stanu, ki rodi prav dobro in tečno grozdje. — Čas ali doba, kedaj se je prav za prav vinoreja začela, ne more se natanko določiti, kajti v starodavnej zgodovini jo omenjajo najstareji zgo-dopisci. Iz zgodovine sv. pisma nam je znano, da si je bil Noe po vesoljnem potopu zasadil nograd, ter se je pečal z vinorejo. Kato, najstareji pisatelj vinoslovja, našteva samo osem tert, ki so bile tedanjemu ljudstvu znane. Luksenburško tertoslovje pa šteje dandanes že nad 1400 različnih versti tert. V obče je pravo poznanje tert zelò težavno, ker je mnogo tert zelò različnih, še več pa imén za posamna plemena; skorej v vsakej okolici so druga imena ne samo za različne versti, nego tudi za ravno isto verst, ktera se nahaja tudi pri nas. Vinoslovci še dandanes prav ne vedò, po kterem načelu bi to stvar sledili.
Iz južne Azije se je udomačila terta najpred po Gerškem in v gorkej Italiji, odkoder se je pozneje razplodila po vsej južnej in srednjej Evropi takò, da jo najdemo dandanes skorej povsod tudi v Afriki in Ameriki.
Terta ima koljeucaste veje, ki se, ako se ne porežejo, spenjajo jako visoko na druge terte in drevesa, kterih se derže s svojimi ročicami ali vi-ticami, ki stoje listom ravno nasproti. Listi so dolgopeceljnasti, okroglasto-serčasti, globoko-kerpi in debelo napiljeni; dokler so mladi, so spodej kosmati. Majheni rumenkasto-zeleni cveti izrastejo v gostih kitah, so zelò občutljivi in mraz jim veliko škoduje. Grozdove jagode so krogljaste ali po-dolgasto jajčaste in lešnikove debelosti. Kolikor veče in debeleje so jagode, toliko veči in lepši je tudi grozd. I)obé se nekteri grozdi, ki so čez čevelj veliki in tehtajo nekoliko funtov. V sočnatej grozdovej jagodi leži 2—5 semenskih zernic, nektera plemena jih pa prav nič nimajo. Jagode so rumenkaste, svitlo-zelene, rudečkaste ali pa modre barve.
Bazne
stvari,
Drobtine.
(Če človeka čebela piči) ni boljega pripomočka kakor rano berž pomazati z oljem; ako to hitro storiš, kmalu jenja bolečina in rana ne oteče. Vsako olje, da je le čisto, je dobro v ta namén. Na L a š k e m menda tudi zoper Škorpijonov pik olje rabijo.
(P er v a vožnja) je bila na sanéh po snegu in ledu, v gorkih deželah pa po stermih bregovih in rebrih. Vpregali so najpred pse in druge manjše živali, pozneje še le konja, osla, vola i. t. d. Pozneje so naredili namesto sanincev kolesa in tako perva kola.
(Limbar ali lilija) je pri nas podoba nedolžnosti in pobožnosti, pri Turkih pa podoba svobode in zgovornosti. Podoba svobode menda zató, ker se čez vse druge cvetlice prevzetno povzdiguje, a zgovornosti, ker ima njeno perje nekako enakoličnost z jeziki.
Pametnice.
*	Ves dan naj bodo pri delu tvoje roké, pri Bogu pa tvoje sercé, in srečno bo tvoje življenje.
*	Pravo bogastvo je v serci ne v
skrinji.
*	Ponižnost je Bogu inljudém ljuba.
*	Sladka zavest je v potrebi pomagati bližnjemu.
*	Dobra dela, ki je storiš na skrivnem, so najboljša.
Kratkočasnice.
* „Zakaj je Adam jabelko vgriz-nil?" vpraša učitelj učenca. „Gotovo zató, ker še ni imel noža," odreže se učenec.
*	„Kaj misliš Jaka," vpraša kmet svojega hlapca „ali nam je solnce potrebniše ali luna?" — „ „No, to je pač neumno vprašanje," " odreže se hlapec „ „to vendar vsak človek dobro ve, da je luna bolj potrebna nego solnce, kajti po dnevi je že tako svetlo." "
*	Fajmošter vprašajo pri izpraševanji ženina: „Koliko je oseb?" Ženin odgovori : „15 oseb in 6 godcev" mislé si, da ga vprašajo za osebe pri svatovščini.
*	Učitelj: Povej mi Lukec, koliko elementov ali pervinje?
Lukec: Elementov je čvetero.
Učitelj: Kako se imenujejo?
Učenec: Pervi ogenj, drugi voda, tretji zrak, in četerti —• — četerti --
Učitelj: Nó, — na čim pa stojiš?
Učenec: Četerti moje škornje.
*	„Ali vam nič ne dé, če tobak pijem" vpraša mlad pobalin, ki je bil komaj kakih 12 let star, nekega starega moža, s kterim se je po železnici peljal. „ „Meni nič ne dé" " odgovori mu prav dobro stari mož, „ „ako le tebi ne!""
Besede, ki tudi nazaj brane nekaj
	pume ni ju.		
Boj =	Job,	Lev =	vel,
Laž =	žal,	Mak =	kam?
Ruda =	A dur,	Beč =	čer,
Bor =	rob,	nego =	°gen(j)>
Breg =	gerb,	Lesen =	nesel,
Véz =	zév,	Tabor	robat,
Star =	rast,	i =	pel,
Leto	otel,	Rak =	kar.
*VWWWW>
Skakalnica.
(Priobčil Ivan Drenovski.)
ni-	Um	ne	sa-	boš,	span.
po-	ne	ak	za-	sre-	in
ti	si	ča,	terd-	bri-	jo
gla-	sta-	je	Za	ne	te
dan,	uk	Iš-	Pa	šel	pre-
ve;	ve,	Na-	si	če	čed-
(Refitev skakalnice in imena reševalcev v prihodnjem listu.)
Zastavice.
1)	Kteri mertvi nas največ lepega uče?
2)	Kaj ima moder mož vedno pred očmi ?
3)	Kdo v človeškej obleki okrog hodi, a vendar ni človek?
4)	Kdo ima tri pare čevljev, pa nima nog?
5)	Kteri podplati najdalje terpé?
Rešitev zabavne naloge in skakalnice v 7. listu „Verteca."
S f Rešitev zabavne naloge:
V	\	a	
\	/ ;	&	fr
z? \		\	
		V	
	V\ ''	V	
fr	\ a X		\a
			\
	\		\
Zabavno nalogo so prav rešili:
Gosp. Josip Mavčiskl, učitelj; Fr. Juh, mla-deneč v Hrenovicab; gospodičina Alb. Pire t Ter-žiču; Rud. Malič, učenec t Ljubljani.
Rešitev skakalnice: Naj zmisli, kdor slepoto ljubi sveta, In od veselja do veselja leta, Da smertna žetev vsak dan bolj dozori.
_ Prešerin.
Skakalnico so prav rešili:
Gosp. BI. V. na Primskovem ; Iv. Libijanski r Gorici ; Fr. Govekar, učitelj na Igu; Ant. Bezeužak, dijak v Celji; P. Mažgon, tretjeäolec v Gorici; J. B-n-k, učitelj v Hrenovtcah ; A Leban, učitelj v Me-dani; Anton Vrečar, sem. hišnik v Celji; Ant. Los-kovec, učenec 4. razreda v Idriji; gospodičina Ulrika Lipoldova v Idriji in Albina Pire v Teržiču.
Uganjke zastavic v 7. listu „Yerteca": 1. Odmev; 2. Zmerznjena voda (led); 3. Oralno drevo (plug); 4. Nikjer, kajti le terta raste; 5. Dimnikar; 6. Toliko, kolikor na svetu.
Slovensko slovstvo.
5. avgusta t. 1. bo začel izhajati v Ljubljani nov list pod naslovom „Južni sokol", ki bo prinašal članke o telovadbi z zabavno-podučnimi stvarmi. Celoletna naročnina mu je 2 gld. 16 kr., ktera se naj pošilja pod napisom J. Z. Vesely šentp. predm. štev. 140 v Ljubljani. Mi želimo, da bi se ta list prav obilno razširil med ljudstvo, posebno pa med naše učitelje iu slovensko mladino.
Listnica. Nekteriin pisateljem, ki bi radi, da jim vselej berž pismeno naznanimo, ako bomo drobtinice, ktere nam pošljejo, v Vertecu priobčili ali ne, povemo enkrat za vselej, da vrednistvo ne more za vsako malenkost pismeno odgovarjati, če smo poslane reči prejeli ali ne, kakor tudi nato ne, če je bomo v Vertecu ponatisnili; kajti k temu bi morali imeti mnogo časa in novcev za poštnino, obojega nam pa manjka. — G. Drag. Str. v G. Zna-biti se pozneje enkrat vporabi. — Vsem čast. pisateljem in naročnikom, ki nas pri našem težavnem delu krepko podpirajo: Serčna hvala!
Vse č. gg. naročnike, ki nam še niso poslali naročnine za drugo polletje, prosimo, da to kmalu storé, da bo mogel „Vertec" tudi za naprej redno izhajati.
M'redniitvo.
Izdatelj, založnik in vrednik Ivan Tomšič. — Tisk Egerjev v Ljubljani.