5 in varstvo netopirjev, Slovensko entomo- loško društvo Štefana Michielija, Sloven- sko odonatološko društvo, Sonja Rozman, Stane Peterlin, Stanislav Gomboc, Stan- ka Dešnik, Steve Reekie, Špela Ambrožič Ergaver, Špela Borko, Špela Čonč, Špela Gorički, Špela Hočevar, Špela Jakoš, Špela Pungaršek, Špela Rakun, Tanja Menegali- ja, Tanja Poličnik, Tatjana Čelik, Tea Bizjak Govedič, Tea Drevenšek, Tea Kapun, Tea Knapič, Teja Bizjak, Teo Delić, Tilen Ba- sle, Tilen Genov, Tim Collins, Tim Faasen, Tina Fabijan, Tina Kirn, Tina Rojko, Tine Grebenc, Tinka Bačič, Tomi Trilar, Toni Koren, Urban Čoko, Urban Dajčman, Ur- ban Horvat, Uroš Kunavec, Uroš Kunaver, Urša Fležar, Urška Honzak, Urška Kačar, Urška Ratajc, Valentina Stojilkovič, Vale- rija Babij, Vane Jankovič Dolenc, Vanja De- bevec, Vasja Marinč, Vesna Cafuta, Vesna Klokočovnik, Vita Polajnar, Vito Babuder, Wolfgang Forstmeier, Zala Krajšek, Zala Strojin Božič, Zavod Symbiosis, Združe- nje EPEKA, Zoran Obradović, Žan Kuralt, Žan Lobnik Cimerman, Žarko Vrezec, Žiga Dobnikar, Žiga Tertinek, Živa Bombek, Ži- va Hanc in Živa Praprotnik. Hvala vsem! Vabljeni k oddaji prispevkov tudi za našo naslednjo številko. Rok za oddajo je 1. april 2022. Do takrat vam želim pri- jetnega branja in čim več časa za vas, vaše bližnje in za naravo. Naslovnica dvajsete izdaje Trdoživa.Naslovnica devetnajste izdaje Trdoživa. Smrtonosna pandemična bolezen – hitridiomikoza Besedilo: Mojca Vek Ko govorimo o novem in zelo nalezlji- vem patogenu, ki se je iz Azije razširil po celem svetu, njegovemu širjenju in posledicam pa ni videti konca, najbrž vsi pomislimo na SARSCoV2. A pande- mija novega koronavirusa žal ni edina pandemija, ki bi nas morala skrbeti. Pred našimi očmi se namreč že nekaj časa odvija pospešeno izumiranje dvo- živk po celem svetu, ki ga prav tako povzroča še do pred kratkim neznan patogen, ki izvira iz Azije. HITRIDIOMIKOZA IN DVOŽIVKE V ŠTEVILKAH Okužbe s hitridnimi glivami vrst Batrachochytrium dendrobatidis (Bd) in B. salamandrivorans (Bsal), poznane tudi kot hitridiomikoza, so vzrok za največjo znano z boleznijo povezano izgubo biodi- verzitete doslej. Leta 2011 so Bd zaznali pri 508 od 1.055 testiranih vrst (48 %), v letu kasneje pa je bila okužba zaznana že pri 695 od 1.377 testiranih vrst (50 %). Po zadnjih podat- kih je z Bd okuženih 50 % vseh testiranih vrst brezrepih dvoživk, 55 % vrst repatih dvoživk in 29 % vrst sleporilov, kar pri- ča o širokem naboru gostiteljskih vrst. V zadnjih 50 letih so okužbe z Bd povzroči- le drastičen upad vsaj 501 vrste dvoživk, od katerih je 90 vrst v naravi izumrlo, pri 124 vrstah pa se je številčnost osebkov zmanjšala za več kot 90 %. Izmed 24 testi- ranih vrst močeradov je Bsal smrtonosna V naravi (Monserat, Mali Antili) z Batrachochytrium dendrobatidis (Bd) okužena umirajoča velika gorska žaba (Leptodactylus fallax). Zaradi lova (za namen prehrane – njihovo meso je podobnega okusa kot pi- ščančje) in podnebnih sprememb je to vrsto danes možno najti le še na dveh otokih v Karibskem otočju. Okužbe z Bd, ki so se razširile na obeh otokih, so prvič opazili leta 2002, čez 15 mesecev pa je zaradi nje umrlo že 80 % populacije žab na enem od otokov. (foto: Gonçalo M. Rosa) 6 za vsaj 12 vrst, raziskovalci pa svarijo, da bi bile lahko izgube v Severni Ameriki ob vnosu Bsal zaradi tamkajšnje velike pe- strosti repatih dvoživk še večje. Nekateri avtorji navajajo, da je zaradi hitridiomi- koze izumrlo že preko 200 vrst dvoživk. Hitro izginjanje populacij dvoživk zaradi posledic hitridiomikoze se pojavlja po vsem svetu, tudi v težko dostopnih, od- daljenih in neokrnjenih habitatih, kar je še dodaten udarec za že tako ogroženo in občutljivo skupino živali. Na svetu je na- mreč ogroženih kar 43 % vseh vrst dvo- živk. HITRIDNE GLIVE V EVROPI V Evropi je bila Bd do leta 2020 potrjena že v 23 evropskih državah, pojavnost Bsal pa je relativno lokalizirana in omejena na območje držav Beneluksa in zahodnega dela Nemčije ter na manjši del Španije. Poleg široke geografske razširjenosti ima Bd v Evropi tudi širok nabor gosti- teljskih vrst, dovzetnost različnih vrst za okužbe s hitridnimi glivami pa še ni popolnoma raziskana. Vrste, za katere je bila prisotnost okužbe v naravi v Evro- pi že potrjena in jih najdemo tudi v Slo- veniji, so hribski (Bombina variegata) in nižinski urh (B. bombina), navadna (Bufo bufo) in zelena krastača (Bufotes viridis), česnovka (Pelobates fuscus), zele- na žaba (Pelophylax spp.), sekulja (Rana temporaria), rosnica (R. dalmatina), plavček (R. arvalis), laška žaba (R. latastei), zelena rega (Hyla arborea), planinski (Ichthyosaura alpestris), nava- dni (Lissotriton vulgaris) in veliki pupek (Triturus carnifex) ter navadni močerad (Salamandra salamandra). Na Iberskem polotoku je bolezen prispevala k upadu populacij porodničarskih krastač (Alytes obstetricans), navadnih krastač in nava- dnih močeradov. Množični pogini dvoživk v Evropi so v primerjavi z nekaterimi dru- gimi deli sveta sicer redki, saj okužba pri evropskih dvoživkah ne vodi vedno do razvoja bolezni, kljub temu pa jih zaradi podnebnih sprememb in drugih okoljskih dejavnikov v prihodnosti ne moremo iz- ključiti. Vrsta Bsal ima v naravi zaradi svoje ož- je razširjenosti trenutno potrjenih manj gostiteljskih vrst, vendar so posledice okužbe s to vrsto še bolj opazne. Na Ni- zozemskem je zaradi bolezni po ocenah raziskovalcev izginilo 99 % lokalne popu- lacije močeradov. Vrste, za katere je bila prisotnost okužbe v naravi v Evropi že potrjena in jih najdemo tudi v Sloveniji, so navadni močerad, planinski in navadni pupek, v Španiji pa so potrdili okužbo pri nitastem pupku (Lissotriton helveticus). Ob morebitnem vdoru Bsal v Slovenijo bi lahko bile posledice okužb s to vrsto za prostoživeče populacije repatih dvoživk katastrofalne. KAJ SPLOH SO HITRIDNE GLIVE? Termin »hitridne glive« se v splošnem nanaša na predstavnike evolucijsko iz- vornega debla Chytridiomycota z zna- čilnimi običkanimi zoosporami, ki jim omogočajo aktivno razširjanje v vodnem okolju. Večina hitridnih gliv je saprofitov, nekatere vrste pa so tudi parazitske. Bd in Bsal sta edini poznani vrsti gliv v redu Rhizophydiales, ki parazitirata na vreten- čarjih. Od leta 1998 do nedavnega je bi- la Bd prepoznana kot edina vrsta iz rodu Batrachochytrium, leta 2013 pa je bila odkrita njena sestrska vrsta Bsal, ki prav tako povzroča hitridiomikozo in je od Bd divergirala v pozni kredi ali zgodnjem pa- leogenu. Vrsti Bd in Bsal se fiziološko razlikujeta po optimalni rasti pri različnih tempe- raturah. Prva uspeva in se razmnožuje v temperaturnem območju med 10 °C in Okužba kože dvoživke z B. dendrobatidis. Puščice označujejo sporangije v različnih fazah razvoja: nezrel sporangij (bele puščice) in zrel sporangij (roza puščici). Vidni so tudi rizoidi (r) in novotvorjene zoospore v sporangiju (z). (foto: Gonçalo M. Rosa, Institute of Zoology, Zoological Society of London, UK) Nespolno razmnoževanje kulture Batrachochytrium in vitro. Življenjski cikel B. dendrobatidis poteka v fa- zah A–E, medtem ko pri B. salamandrivorans opazimo dodatne faze življenjskega cikla B1–B2: (A) gibljive običkane zoospore; (B) encistirana zoospora; (B1) kaljenje s kalitveno hifo; (B2) prenos celične vsebine v novonastalo steljko; (C) cista zoospore z rizoidi; (D) nezreli sporangij; (E) zrel monocentrični zoosporan- gij s cevasto strukturo za odvajanje zoospor (na desni), kolonijska steljka, ki vsebuje več sporangijev, vsak s svojo cevasto strukturo za odvajanje zoospor (na levi). (ilustracija: Mojca Vek; po Van Rooy in sod., 2015) r r r r z z 0 µm 25 B2 B1 B D E A C 7 ni) ali ob najdbi osebkov z razjedami, te- mnimi območji na koži pa tudi ob najdbi podhranjenih in manj odzivnih osebkov. OD KOD IZVIRA BOLEZEN, KAKO IN ZAKAJ SE ŠIRI? Bd se je po svetu razširila okoli leta 1950 s Korejskega polotoka, Bsal pa domnev- no izvira iz jugovzhodne Azije. Obe vrsti zaradi dolgotrajne koevolucije z gosti- teljskimi vrstami na območju naravne razširjenosti ob okužbi ne povzročata bo- lezenskih znakov in sta praviloma asimp- tomatski. Glivi se širita neposredno s stikom oku- žene živali z neokuženo ali posredno ob stiku neokužene živali s kontaminirano vodo ali površino. Nedavni pojav in širitev hitridiomiko- ze je najbrž posledica antropogenega transporta dvoživk, ki vključuje trgovi- no s hišnimi ljubljenčki, premike živali iz živalskih vrtov, živilsko industrijo, la- boratorijsko trgovino (npr. krempljarka (Xenopus spp.)) in biotično zatiranje ško- dljivcev (npr. aga (Bufo marinus)) ter ne- namernih ali namernih izpustov dvoživk iz ujetništva v okolje. Širjenje s trgovino z živalmi poteka še danes in veliko dvo- živk v prodaji je pozitivnih na skoraj vse znane seve Bd, vključno s smrtonosnim sevom BdGLP. Vnos Bsal v Evropo je naj- verjetneje vezan na trgovino terarijskih 28 °C, Bsal pa med 5 °C in 20 °C, kar kaže na to, da glivi zasedata različni ekološki niši, obe pa dobro uspevata v zmernem podnebnem pasu. POSLEDICE OKUŽBE S HITRIDNIMI GLIVAMI ZA DVOŽIVKO Razvoj okužbe je zaradi keratinofagnega metabolizma hitridnih gliv vezan zlasti na tanko poroženelo plast povrhnjice. Okužba z Bd poleg lokalnih razjed vodi tu- di do hiperkeratoze, v primeru katere se lahko keratinizirani sloj povrhnjice ode- beli 2 do 30-krat, intenzivnejše okužbe pa lahko vodijo tudi do luščenja kože. Kli- nični znaki pri dvoživkah po preobrazbi zajemajo še anoreksijo (izguba apetita in hujšanje), letargijo (neodzivnost) in ata- ksijo (težave s koordinacijo in gibanjem). Vzrok pogina dvoživk je običajno srčni zastoj, ki ga okužba z Bd povzroči zaradi motenj privzema in manjše koncentracije elektrolitov v tkivih. Mehanizmi okužbe in vpliv na gostitelja pri Bsal še niso povsem raziskani. Klinični znaki okužbe so anoreksija, letargija, ata- ksija, razjede na koži, mehurji in luščenje kože, kar vodi v pogin živali, okužba z Bsal pa za razliko od okužbe z Bd ne vodi do hiperkeratoze in hiperplazije. Na okužbo s hitridnimi glivami lahko po- sumimo ob večjih poginih dvoživk (pogin lahko sicer povzročijo tudi drugi patoge- živali. Predvideva se, da je Bsal v evrop- sko okolje prišla z odpadno vodo s farm azijskih močeradov ali pa celo z neposre- dnim vnosom teh živali v okolje. PREPREČEVANJE ŠIRJENJA IN NADZOR HITRIDIOMIKOZE Razširitev hitridiomikoze v naravnem okolju je nepovratna, zato je pri prepre- čevanju nadaljnjega širjenja bolezni iz- rednega pomena preventiva. Posameznik lahko poskrbi za razkuženo terensko opremo, ki jo prenaša iz enega vodnega telesa v drugega. Zadošča čiščenje z 10-% vodno raztopino belila za opremo (škor- nji, mreže ...) in kombinacija toplote ter sušenja za oblačila. S prostoživečimi dvo- živkami je treba rokovati v nitrilnih roka- vicah brez smukca, ki jih med rokovanjem s posameznimi osebki zamenjamo, saj pomembno zmanjšajo verjetnost prenosa patogena. Največje tveganje za širjenje hi- tridnih gliv predstavlja nenameren in na- ključen transport dvoživk. Najpogostejša načina razširjanja sta uporaba dvoživk kot ribiške vabe in izpuščanje dvoživk iz ujetništva. PRVA POTRJENA OKUŽBA DVOŽIVKE S HITRIDNIMI GLIVAMI V SLOVENIJI! Ker je hitridiomikoza prepoznana kot glavni vzrok upadanja števila vrst dvoživk in izgube biodiverzitete na lokalni ter glo- balni ravni, smo za dopolnitev obstoječih podatkov o pojavnosti hitridnih gliv v Evropi izvedli prvo usmerjeno raziskavo o prisotnosti hitridnih gliv v Sloveniji. Z njo smo uvedli tudi molekularno-biološko la- boratorijsko diagnostiko okužb. Raziska- vo smo opravili v sklopu moje magistrske naloge Testiranje dvoživk na prisotnost hitridnih gliv v Sloveniji na Katedri za zoo- logijo in Katedri za molekularno genetiko in biologijo mikroorganizmov na Oddel- ku za biologijo Biotehniške fakultete. V testiranje smo vključili 19 domorodnih in 3 tujerodne vrste dvoživk. Vzorčenje je potekalo na 50 lokacijah, kjer smo od- vzeli brise prostoživečim živalim, in treh lokacijah, kjer smo vzorce odvzeli živalim v ujetništvu. Skupno je bilo pregledanih Na Iberskem polotoku je hitridiomikoza prispevala k upadu populacij porodničarskih krastač (Alytes obstetricans), kot je na sliki prikazano na primeru iz francoskih Pirenejev. (foto: Gonçalo M. Rosa) Zemljevid Slovenije s 50 lokacijami vzorčenj za detekcijo hitridnih gliv. Dvoživko, pozitivno na B. dendrobatidis, smo potrdili na lokaciji na Gorič- kem, označeni z rdečo. (zemljevid: Mojca Vek) Odvzem brisa nižinskemu urhu (Bombina bombina). (foto: Nino Kirbiš) Odvzem brisa sekulji (Rana temporaria). Zaradi tesnega stika s podlago so okončine in medenično polje najbolj dovzetni za okužbo s hitridnimi gli- vami, zato jih je treba vzorčiti še posebej natanč- no. (foto: Nino Kirbiš) 8 110 različnih vzorcev. Okužbo z Bd smo potrdili pri enem odraslem osebku zelene žabe v Prekmurju. Prisotnosti Bsal na ob- močju Republike Slovenije nismo potrdili. KAJ PA SEDAJ? Kljub uspešni vzpostavitvi diagnostične- ga laboratorija so za učinkovito zaščito dvoživk pred okužbami s hitridnimi gli- vami potrebni tudi širše zastavljeni ko- raki. Treba bi bilo vzpostaviti monitoring prisotnosti okužbe v naravnih okoljih, izdelati akcijski načrt ukrepanja v prime- ru okužbe, ki bi povezoval javne službe z raziskovalnimi in naravovarstvenimi ustanovami, nevladnimi organizacijami ter drugimi strokovnjaki. Za preprečeva- nje ali omejevanje prenosa okužbe bi bilo po vzgledu Združenih držav Amerike in nekaterih evropskih držav smiselno vpe- ljati nadzor ter omejiti trgovino z dvoživ- kami in drugimi potencialnimi prenašalci okužbe. Pozornost bi morali nameniti tu- di ozaveščanju o potencialnih načinih raz- širjanja okužbe in preventivnih ukrepih ter izdelati protokole čiščenja in razkuže- vanja opreme za terenske biologe, ribiče, jamarje in drugo javnost, ki se giblje po naravnih okoljih, kjer živijo dvoživke. Zavzemanje za ohranitev vrst je usmerje- no predvsem v vzdrževanje raznovrstno- sti živega sveta in posledično ohranitev primernih pogojev za obstoj človeške vrste. Habitati, kjer je prisotna zadostna vrstna in številčna pestrost dvoživk, odra- žajo zdravo in uravnoteženo okolje. Priso- tnost hitridnih gliv v Sloveniji predstavlja posredno in neposredno grožnjo vsem vrstam dvoživk v naravi. Ob prvi potrjeni okužbi zato nujno potrebujemo primer- no ukrepanje in nadaljnje raziskave ter spremljanje okužb na ravni pristojnih dr- žavnih služb, ki bodo natančno določile razširjenost patogena in preprečile nje- govo širjenje. Vzpostavitev sistema za de- tekcijo omenjenega patogena je namreč predpogoj za izdelavo ocene ogroženosti dvoživk v Sloveniji ter za izdelavo načrtov za nujne preventivne ukrepe in akcijskih načrtov v primeru okužbe. V primeru najdbe večjega števila poginulih dvoživk ali dvoživk z razjedami in/ali ko- žnimi spremembami, si zabeleži čas in lokacijo najdbe. Vse bolne ali poginule dvoživke fotografiraj in pošlji fotografije ter podatke na info@herpetolosko-drustvo.si. Vse vrste dvoživk v Sloveniji so uvrščene na Rdeči seznam, zavarovane z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah in varovane z Bernsko konvencijo. Nekatere so strožje varovane in so uvrščene v Prilogo II in/ali IV Direktive o habitatih. Direktiva določa tudi prioritetne vrste in habitatne tipe, pomembne za Evropsko unijo, na podlagi katerih se znotraj državnih meja določijo posebna varstvena območja. V Sloveniji med vrste evropskega varstvenega pomena uvrščamo šest vrst dvoživk (proteus, hribski in nižinski urh, laška žaba, panonski in veliki pupek). Glede na mednarodne obveze, ki jih je Slovenija sprejela s pristopom v Evropsko unijo (Bernska konvencija, Konvencija o biotski raznovrstnosti, Direktiva o habitatih) ter z do- ločili Zakona o ohranjanju narave, je priprava in izvajanje aktivnih ukrepov varovanja in ohranjanja biodiverzitete, s tem tudi dvoživk, ena izmed pomembnejših nalog države na področju ohranjanja in varstva narave. POPRAVEK V Fotoživu zadnje številke Trdoživa se nam je na str. 28 zatipkalo. Avtor foto- grafije male podlasice, ki je uplenila velikega volu- harja, je namreč Slavko Prijatelj. Za napako se avtorju in bralcem opra- vičujemo. (foto: Slavko Prijatelj) PROTOKOL RAZKUŽEVANJA Pred odhodom na teren si priskrbi: » krtačo za ustrezno čiščenje opreme, » razpršilne plastenke in posode za razkuževanje opreme, » ustrezno razkuževalno sredstvo (npr. Ecocid S), » večjo posodo s čisto vodo (za čišče- nje opreme in za pripravo razkuže- valne raztopine), » prazno večjo posodo za zbiranje od- padne vode pri čiščenju, » rokavice, » plastične vrečke, » vreče za smeti za umazano opremo, » razkužilne robčke. Pred in po vzorčenju ali menjavi loka- cije: » terensko opremo ustrezno očisti s krtačo in odstrani večje kose uma- zanije, » opremo razkuži z razkuževalno raz- topino, » opremo po razkuževanju ustrezno izplakni s tekočo vodo, » po delu opremo posuši, » občutljivo opremo obriši z razkužil- nimi robčki. (foto: Živa Hanc) Odvzem brisa česnovki (Pelobates fuscus). (foto: Nino Kirbiš)