V'.-' J \ 1 \ f v I ^aofttvo G '*s n/j ^ ^ LJUBLJANA * Premišljevanja o življenju našega Gospoda Jezusa Kristusa za vse dneve celega leta. - Spisal V o. Brunon Vercruysse, duhovnik D. J. Po trinajsti francoski izdaji preložili lav. bogoslovci. -- 11. zvezek. Od dne 1. malega srpana do dne 31. grudna. V Mariboru 1911. Tisek in zaloga tiskarne sv. Cirila. t'i £$%j 1 h j 108887 Z dovoljenjem preč. knezo-škofijstva lavantinskega. Druga Velika noč in drugo leto očitnega življenja Jezusa Kristusa. Dne 1. malega srpana. Čudovito ozdravljenje 38 letnega bolnika. 1. Misli si, da slišiš Jezusa, kako govori bolniku, ki je že 38 let trpel: Vadeni svojo posteljo in hodi! 2. Prosi neomabljivega zaupanja v dobroto Jezusa Kristusa. I. Jezusovo sočutjč do 38 letnega starčka. Premišljevanje. Potem, ko je Jezus z različnimi čudeži v Galileji potrdil svoje božje poslan¬ stvo, je šel iz Kafarnauma v Jeruzalem, kakor pripo¬ veduje: £Je pa v Jeruzalemu ovčja kopel, katera se; Jezus je Šel gori v Jeruzalem." (Jan. 5, 1.) Ta praz¬ nik, katerega sv, Janez tukaj omenja, je bila Velika noč, torej druga Velika noč v očitnem življenju Je¬ zusovem. Od tega dne se računi drugo leto njegove¬ ga javnega delovanja. Proslaviti ga je hotel s sijajnim -čudežem, o katerem sv. Janez (5, 2—5) tako-le pripo¬ veduje sv. Janez: £Potem je bil judovski praznik, im, po hebrejsko Betzajda imenuje, in je imela pet lop. V teh je ležala velika množica slepih, kraljevih, suho- udnih, kateri so čakali plivkanja vode. Zakaj angelj l* 4 - Gospodov je ob časih prišel v kopel, in voda je pliv¬ kala.. In kdor je po plivkanju vode stopil prvi v ko¬ pel, je ozdravel, katero bolezen koli je imel.“ Ko je prišel Jezus k tem bolnikom, videl je človeka ležati, kateri je bil 38 let bolan. Na« k. Pred vsem je treba, da si tukaj zapom¬ nimo, kako vestno je izpolnjeval Kristus zapovedi o judovskih praznikih, dasi je bil sam najvišji postavo- dajalec in torej ni bil navezan na nje. Uči se iz tega: 1. da ti ne sme biti dovolj, storiti samo to,, kar božje in cerkvene zapovedi ostro zapovedujejo, in 2. da se ne smeš s praznimi Izgovori odtegovati skupnim pobož¬ nostim, ki jih opravljajo tvoji bratje in sestre, ki so s teboj enakega stanu. Mar storiš to? . . . In storiš li to vsakokrat ? . ., Potem si moraš tukaj zapomniti, da gre naš božji Zveličar, prišedši v Jeruzalem, takoj med. vsakovrstne nesrečneže, in kako skrbi posebno za najrevnejšega. Se li ravnaš po vzgledu svojega božjega Učenika? Za koga skrbiš najbolj izmed tistih, ki so izročeni tvoji skrbi? Ali skrbiš posebno za tiste, ki so najbolj zapuščeni? Ali pa morda za tiste, ki so si tvojo ljubezen s svojimi naravnimi lastnostmi pri¬ dobili ? Izprašuj se natanko in ne zaupaj si ničesar! O b č u 11 j a j. Obudi živo hrepenenje, da bi se ravnal zvestejše in odločnejše po Jezusui, svojem bož¬ jem vzgledu. Sklep. Brez važnih razlogov se ne bom nikdar odtegoval skupnim pobožnostim, ki pospešujejo lepo krščansko življenje med verniki. II. Jezus ozdravi mrtvoudnega, Premišljevanje. Ko je zagledal Jezus tega človeka, ki že toliko časa ni mogel rabiti svojih o udov, usmilil se mu je< v srce in mu je rekel: „HočeŠ biti ozdravljen? Bolnik mu je odgovoril: Gospod, ni¬ mam človeka, ki bi me, kadar se voda skali, dejal v kopel, zakaj preden jaz pridem, drugi pred menoj sto¬ pi vanjo. 'Jezus mu reče: Vstani, zadeni svojo poste¬ ljo in hodi! In tisti človek je zdajci ozdravel ter je vzel svojo posteljo in je hodil.“ (Jan. 5, 6—9). N a u k. Jako tolažljiva misel se nam podaja tu¬ kaj, namreč, da je ravno silno velika revščina mrtvo- udnega obrnila pozornost Jezusovo pred vsemi drugi¬ mi nanj in mu pridobila prav posebno milost. Nikdar torej ne izgubimo srčnosti in zaupanja zaradi svoje revščine in duševne slabosti, če je še tako velika in mnogoštevilna! Pojdimo tja k Jezusu, opiraje se na svojega duhovnega očeta, zanesljivega moža in prir jatelja, katerega ni imel mrtvoudni, in tudi mi bomo na duši ozdravljeni. Ako ozdravimo, ne smemo poza¬ biti besed, katere je rekel Jezus mrtvoudnemu: „Glej, ozdravljen si, nikar več ne greši, da se ti kaj hujše¬ ga ne zgodi.“ (Jan. 5, 14). Molitev. Moli k svojemu ljubeznivemu Zve¬ ličarju! Prosi ga, naj ozdravi tudi tvojo bolezen, in pred vsem bolezni tvoje duše!*) (* Te molitve ali pobožne govore jako priporočajo učitelji du¬ hovnega življenja. Sv. Ignacij celo želi, da bi si jih že pri pripravi k premišljevanju določili. Občutljaji in sklepi nam podajejo k temu do- yolj snovi. Sicer pa se lahko pomnožč in uravnajo po lastni pobožnosti in lastnem navdihnenju Ob koncu je jako dobro izročiti Bogu svoje •dobre sklepe za dotični dan in ga prositi milosti, da bi v njih ostali stanovitni. Jako napačno je, ako ne storiš pri premišljevanju nikakoršnih sklepov za dotični dan, ali če ne prosiš za milost, da bi jih vestno spolnil, kakor da bi to lahko iz lastne moči storil. Po premišljevanju moli: Oče naš in Ceščena si Marija. 6 Dne 2. malega srpana. Praznik obiskovanja preblažene Device Marije. 1. Glej v duhu, kako stopa preblažena Devica Marija v hišo Zaharijevo in pozdravlja sv. Elizabeto. 2. Prosi milosti, da bodeš pri vseh svojih obiskih imel take misli, kakor Marija. I. Vzroki Marijinega obiskovanja. Premišljevanje. Kmalu potem, ko se je bila velika skrivnost učlovečenja v Mariji izvršila, se je vzdignila in je šla jadrno v gore v mesto Hebron na Judovem. In je stopila v hišo Zaharijevo in je po¬ zdravila Elizabeto . . . „In Marija je ostala pri nji okoli tri mesece." (Luk. 1, 39. 40. 56). Zakaj neki se je napotila preblažena Devica na to težavno, štiri¬ dnevno pot? Sveti očetje odgovarjajo, da je storila to: 1. ker je poslušala notranji klic milosti božje, 2. iz uljudnosti, da bi čestitala svoji teti Elizabeti na veli¬ kem čudežu, katerega je Gospod storil na njej, in 3. iz ljubezni, da bi Elizabeto do poroda prihodnjega Mesijevega preroka pri delu podpirala in k njegove¬ mu poveličevanju pripomogla. Nauk. Tudi ti imaš pogostoma priliko, koga obiskati. Ali pa niso ti obiski, kakor mnogim dru¬ gim, tudi tebi priložnost k grehu, zlasti obrekovanju in opravljanju? Glej, obrekovanje je vselej greh, na¬ vadno celo velik greh, oduren v svojem začetku, ker izvira iz zavisti, najostudnejše strasti. Ta greh ima jako žalostne nasledke, ker izpodkopuje in vničuje naj¬ dražji zaklad, dobro imo bližnjega; in kako težko je to popraviti! Pazi torej na-se; zmanjšaj svoje obiske, in po vzgledu Marije Device ne hodi nikdar nikogar 7 obiskat brez dobrega namena, iz človeške ljubezni ali Iz same uljudnosti. Tako se oboroži proti obrekovar nju, nepremišljenosti in vsakovrstnim drugim grehom, ki jih lahko storimo v pogovoru. O b 6 u 11 j a j. Prosi milosti, da boš prav raz¬ umel besede blaženega Tomaža Kempčana: ,„Kolikor- krat sem bil med ljudmi, vselej sem prišel slabši do¬ mov." (Hodi za Krist. I. 20). Sklep. Po vsakem obiskovanju se bodem pred Bogom izpraševal, kako sem se vedel. II. Sad Marijinega obiskovanja. P r eni išljevanje. Sreča in radost je sto¬ pila z Marijo v hišo Zaharijevo. »Elizabeta je bila na^ polnjena s svetim Duhom" (Luk. 1, 41), spoznala je po njegovem navdihnjenju skrivnost učlovečenja in je prejela dar prerokovanja. Otrok v njenem telesu je bil očiščen Izvirnega greha, posvečen, v milosti potr¬ jen, z umom obdarovan, in od tega časa zmožen, nabi¬ rati si zasluženja za nebesa, Marija je bila navzoča pri njegovem rojstvu; ona je pridobila očetu, ki je bil za kazen svoje nevere devet mesecev mutast, zopet dar govora, in povrh Še dar prerokovanja. Veselje je bilo splošno, in njegovi sosedi so se radovali ž njim. Elizabeta, je izrazila svoje veselje s temi-le besedami: i„Od kod to meni, da, pride mati mojega Gospoda k meni?" (Luk. 1, 43.) Nauk. Srečna hiša, srečna duša, katero po¬ lasti mati Kristusova s svojim obiskom! Njenega bož¬ jega Sina veseli, če lahko svojo ljubljeno mater s tem Počasti, da deli svoje milosti v obilni meri onim, kate- ri Marijo na poseben način častijo in si prizadevajo, ojeno češčenje razširjati. Ali se ne kaže iz navedene- 8 ga premišljevanja razločna volja božja, podeliti nam vse po posredovanju Marijinem. Ako torej hočeš, da te Mati božje milosti mnogokrat obišče, časti jo iz ce¬ lega srca in prizadevaj si, razširjevati njeno češče- nje z vsemi močmi tudi pri drugih. Glej, kar ti je tre¬ ba v tem oziru popraviti in podvoji gorečnost. ObČutljaj. Prosi preblaženo Devico, da ti zadobi vedno rastočo otroško ljubezen in vedno večjo gorečnost. S k 1 e p. Vsako priložnost bom porabil, da raz¬ širim češčenje Marijino. III. Čednosti in zasluženja obiskovanja Marijinega. Premišljevanje. Če v resnici naše za¬ sluge rastejo v razmerju s čednostnimi deli, ako jih opravljamo, koliko zasluženja si je pač pridobila, Ma¬ rija, obiskaje sv. Elizabeto! V tem obiskovanju odse¬ vajo vse čednosti: vera, pokorščina, zatajevanje, nav¬ dušenje, skromnost, velikodušnost, gorečnost, pred .vsem pa ponižnost in ljubezen. Ona, Mati božja, hiti čestitat Elizabeti, kakor da bi jo 'ta v milosti preseg¬ la ter ji služi tri mesece kot priprosta dekla! Ko jo je počastila njena teta z besedami: »Blagoslovljena si med ženami," pripisovala je ivse, kar se je na nji do¬ polnilo, Bogu samemu, rekši: »Velike reči mi je sto¬ ril On, ki je mogočen." (Luk. 1, 49). Iz cele pesmi: »Poveličuj moja duša . . .“ ,veje prijeten duh prelepih čednosti. Nauk. Premišljuj te čednosti drugo za drugo in prizadevaj si, posnemati jih, zakaj tako boš Mari¬ ji ljub, zaslužil si boš, da te pogostoma obišče, po¬ množil si boš zasluženja. Molitev. Moli k preblaženi Devici! 9 Dne 3. malega srpana. Velike prednosti preblažena Device Marije. 1. Predstavi si Marijo v trenotku, ko govori besedo : Velike reči mi je storil On, ki je mogočen. 2. Prosi milosti, da prav razumeš prednosti, s katerimi je bila odlikovana Marija pred skrivnostjo in po skrivnosti učlovečenja božjega Sinu. I. Prednosti, katere je prejela Marija pred učlovečenjem Sinu božjega. P r e m i S' 1 j e v a n j e, Marija je bila odločena z a čast, kateri ni enake na zemlji. Bog pa, kakor uči sv. Tomaž, deli svoje darove v primeri s častjo, za katero koga izvoli. Zato je pa tudi 'Marijo odlikoval, kakor nikogar drugega ne. Več sv. Očetov primerja prednosti prebl. Device Marije dvanajsterim zvezdam, kar pomenja krona iz, dvanajsterih zvezd na glavi one čudovite žene v skrivnem razodetju (12 pogi.). Ovetero jih je zadobila pred učlovečenjem Jezusovim: 1. čistost od madeža, izvirnega greha v prvem trenot¬ ku svojega spočetja; 2. obilno milosti, s katerimi je bila obdarovana od svojega rojstva; 3. razum, kate¬ rega je tudi že takrat dobila, da bi lahko zadoščala milostim; 4. spoznanje velike vrednosti devištva, ka¬ tero je zaobljubila Marija v templju, ko je bila Še-le štiri leta stara. N a u k. Združimo se večkrat v duhu z angelji, s cerkvijo, z vsemi častilci Marijinimi, čestitajoč ji na nedosežnih prednostih, ,s katerimi jo je okrasil Vse¬ mogočni. To je gotovo sredstvo, da se ji priljubimo in zadobimo po njeni priprošnji posebne milosti, zla¬ sti, da si ohranimo sveto čistost, in da po njenem vz¬ gledu rastemo neprenehoma v popolnosti pred Bogom in pred ljudmi. 10 O b č u 11 j a j. „Veseli se Kraljica nebes in zem¬ lje, zakaj velike reči ti je storil On, ki je mogočen!" Sklep. Prizadeval si bom, napredovati v ee- ščenju presvete Device. II. Prednosti, katere je zadobila Marija z učlovečenjem Sinu božjega. Premišljevanje. Prva in Marijinemu srcu najdražja prednost je ta, da je postala mati in ostala devica ter je tako združila radost in veselje materino s častjo devištva. Druga velika čast je bila ta, da je bil Sin božji po svoji človeški naravi, kate¬ ro je vzel v njenem najčistejšem naročju na-se, devet mesecev popolnoma odvjsen od nje. Živel je po njej, v njej, ž njo tako, da je imel ž njo nekako eno življe¬ nje. Tretja prednost je bila ta, da je dobivala, devet mesecev toliko več milosti, kolikor bolj se je razvijalo sveto telo učlovečene Besede. Četrtič je dobila pred¬ nost, da nam dotekajo po njej vse milosti, katere hoče izliti Bog čez ljudi, in to prednost priznava Mariji sv. Cerkev, pozdravljajoč jo „Mater milosti božje". N a u k. Premišljujoč te čudovite prednosti pre- blažene Device, naše preljube Matere, posebno to, da je mati milosti božje, vprašaj sam sebe, če imaš pra¬ vo pobožnost in popolno zaupanje do presvete Device, svoje matere. Ali ni ravno to vzrok tvojega majhnega napredka na poti popolnosti in slabega vspeha tvoje¬ ga apostolskega delovanja? Občutljaj. „0 Marija, moja mati, uči mo ljubiti tebe." (Sv. Peter Klaver.) Sklep. Vtisni si globoko v srce besede svete¬ ga 'Janeza Berchmansa: „T,ako dolgo se moram bati za svoje zveličanje, dokler nimam prave pobožnosti do Marije." 11 III. Prednosti Marijine, katere je prejela po učlovečenju Sina božjega. Premišljevanje. Prva prednost: Mari¬ ja jo bila vsled svojega brezmadežnega spočetja pro¬ sta one kazni, katero je izrekel Gospod nad Evo z besedami: „V bolečinah boš rodila. 11 (I. Mojz.. 3, 16). — Druga prednost: Pridobila si je čast, da je sode¬ lovala pri odrešenju človeškega rodu. — Tretja pred¬ nost: Sklenila je svoje življenje, ne da bi občutila one bolečine in težave, katere čutijo navadno ljudje ob smrtni uri. Njena smrt je bila zamaknjenost ljubezni. — Četrta prednost: Angelji božji niso prenesli samo njene brezmadežne duše v nebo, ampak tudi njeno deviško telo, kjer vživa že zdaj ono blaženost, katere bodo deležni drugi svetniki še-le po vstajenju. Nauk. Od tebe samega je odvisno, da se prav obilno udeležiš Marijinih milosti. Deluj pridno, da privedeš izgubljene ovčice nazaj v hlev dobrega pa¬ stirja, tedaj boš sodeloval pri odrešenju človeštva. Prizadevaj si, da boš živel kot dober učenec Jezusa Kristusa, tedaj se boš gotovo udeležil veselja Mariji¬ nega v nebesih na duši in na telesu. Molitev. Moli k preblaženi Devici! Česti¬ taj ji na teh velikih prednostih. Zahvali jo za milosti, katere si pridobil po njeni priprošnji. Prosi jo, da boš tudi zanaprej zmiraj v milosti pri njej itd. Dne 4. malega srpana. Hinavščina in zavist farizejev. 1. Misli si Jezusa, kako odgovarja tožbam hinavskih farizejev. 2. Prosi, da boš ponižnega in milostljivega srca. 12 I. Farizeji tožijo Jezusa. Premišljevanje. Po velikonočnem praz¬ niku je zapustil Jezus Jeruzalem in se vrnil v Gali¬ lejo. „Tisti 6as,“ pripoveduje sv. Matevž (12, 1), „je šel Jezus skozi setve v soboto; njegovi učenci pa so bili lačni in so začeli smukati klasje in jesti.“ Po Mojzesovi postavi (V. Mojz. 23, 25) je bilo lačnim do¬ voljeno, klasje trgati. Pa vendar so se farizeji jezili. ,,Farizeji pa, ko so videli, so mu rekli: Glej, tvoji li¬ cenci delajo, kar se ne sme delati ob sobotah." (Mat. 12 , 2 .) Nauk. Vsakdo vidi tukaj, kako skrivajo fari¬ zeji svojo zavist pod krinko gorečnosti za čast božjo, vsakdo graja in zaničuje to podlo strast. Ker se pa ta strast žal tudi zelo lahko pritihotapi v naša srca, moramo natanko pregledati, če ji ne najdemo pri se¬ bi kakega sledu. Nekdo te v tej ali oni reči prekaša, in ti ga nevošljivo opazuješ, zalezuješ vse njegove stopinje, da bi našel na njegovem početju kak pregre¬ nek; povekšuješ njegove pregrehe, če tudi jih je mor¬ da storil brez vse krivde; pripoveduješ jih drugim z nekako škodoželjnostjo; vse njegove namene, besede in vsa dejanja slabo tolmačiš itd. Vse to so znamenja, da se je vgnezdila v tvojem srcu zavist. O b č u 11 j a j. Prosi Boga, da boš samega se¬ be natanko spoznal, da boš zelo zaničeval zavist, in da boš dobil ljubeznivo in usmiljeno srce. Sklep. Navadil se bom hvaliti Boga tudi za dobro, kar drugi storijo. II. Jezus brani svoje učence. Premišljevanje. Tožba farizejev je natol¬ cevala učence in bi utegnila zapeljati ljudstvo. Po- 13 trebno je bilo torej, jih takoj zavrniti. Zveličar je sto¬ ril to tako, da je početje svojih učencev opravičeval in zraven njihovim nepravičnim sodnikom zamašil nsta. „Ali niste brali, kaj je storil David, /kadar je bil lačen, on, in kateri so bili ž njim. Kako, da je šel v hišo božjo in je jedel posvečene kruhe, katerih jesti ni bilo dopuščeno, ne njemu, ne tistim, kateri so bili ž njim, ampak samim duhovnikom? Ali niste brali v postavi, da duhovniki ob sobotah v templu soboto prelamljajo in so vendar brez greha? 1 ' (Mat. 12, 3— 5.) »Sobota je storjena zaradi, človeka, ne pa človek zaradi sobote. Torej je Sin človekov tudi gospod so¬ bote. 11 (Mark. 2, 27. 28.) N a u k. Daši zatajevanje samega sebe pripu¬ šča, da v osebnih zadevah molčimo, uči nas vendar božji Zveličar, da moramo govoriti, če je v nevarnosti čast božja, pravice in nauki cerkve ali sreča bližnje¬ ga. V takih slučajih molčati, četudi se čutimo zmožne, zavrniti zmoto, bilo bi resnico teptati; s tako zadol¬ ženo malodušnostjo bi bili dostikrat krivi hudobije bližnjega. „Je čas molčati, 11 pravi modri Salomon, „in čas govoriti. 11 (Pridig. 3, 7). Srečen, kdor tukaj pravo zadene in se po tem ravna! Kako se vedeš ti? Ali ne braniš z večjo zgovornostjo in z večjim veseljem svo¬ jega užaljenega samoljubja, kakor vero in blagor bližnjega? O b č u 11 j a j. Prosi Boga gorečnosti in razum¬ nosti, da bodeš zmiraj zmagovito branil resnico. Sklep. Le s tem namenom bom prebiral ko¬ ristne knjige, da bolj spoznam resnico in da jo dam tudi drugim okušati. III. Jezus osramoti farizeje. Premišljevanje. Jezus, hoteč farizejem 14 pokazati, tla vidi v njihova srca in dobro ve, da jih je le zavist nagnila k obtožbi, jim reče: Ako bi pa vede¬ li, kaj je to: Usmiljenje hočem, in ne daritve, bi ne bili nikoli nedolžnih obsodili." (Mat. 12, 7.) N a u k. Pazimo, da se nam- ne bo nikdar oči¬ talo, kar je očital Jezus farizejem, da bi namreč go¬ vorili in delali iz strasti, zraven pa se zavijali v za¬ grinjalo čednosti, da bi gledali bolj na prke, nego na duha zapovedi božjih in cerkvenih, da bi sodili svoje¬ ga bližnjega ostro in brezsrčno, in sicer mnogokrat zaradi malenkosti ali pa le po zunanjem videzu. Po- prašaj se, priznaj in objokuj svojo krivico I Prosi pri¬ srčno božjega Odrešenika, da te potrdi v duhu poniž¬ nosti in bratsko ljubezni, da ne padeš zopet v stare pregrehe. Molitev. Moli k svojemu nebeškemu Zveli¬ čarju. Dne 5. malega srpana. Jezus izvoli in pokliče dvanajstero apostolov. 1. Predstavi si v dahu, kako izbira Jezus apostole in jih kliče po imenu. 2. Prosi milosti, da boš svojemu poklicu zvesto zadoščeval. I. Jezus si izvoli iz svojih učencev dvanajstero apostolov. Premišljevanje. V prve dneve druge¬ ga leta javnega delovanja Zveličarjevega spada tndi jako važen dogodek, namreč ustanovitev apostolske¬ ga zbora. S tem je božji Zveličar označil slovesno podlago in hijerarhično obliko cerkve, katere namen je, nadaJjevati na zemlji Jezusovo delo izveličanja. „Zgodilo se je pa tiste dni, da je Šel na goro molit 15 in je prenočil v molitvi božji. In ko je bil dan, je po- poklica. Goreče hrepenenje, da bi temu poklicu zvesti (katere je tudi apostole imenoval): Simona, ki ga je tudi Petra imenoval, in Andreja, njegovega brata, Jakoba in 'Janeza, Filipa in 'Jerneja, Matevža in To¬ maža, Jakoba Aliejevega in Simona, ki se imenuje Gorečnik, in Juda Jakobovega in Judeža Iškarjota, kateri je bil izdajalec.“ (Luk. 12—IG.) N a u k. Izmed toliko učencev, ki so mu zvesto služili, izvolil jih je vendar samo dvanajst, skrivnost¬ no število, katero so že sedemnajst stoletij poprej pred¬ stavljali dvanajsteri knezi ali vojvodi dvanajsterih ro¬ dov izraelskih. Kolika čast, kolika sreča, za apostole, katere je Gospod, rekel bi, izvolil za svoje ljubljen¬ ce! Veselimo se ž njimi! Zakaj tudi nas je izvolil Zve¬ ličar za svoje naslednike med tisočerimi drugimi, ki so bili veliko vrednejši od nas. O b č u 11 j a j. Ponižna hvaležnost za milost klical svoje učence in jih je izvolil iz njih dvanajst ostali do konca in se odlikovali v delih krščanske go¬ rečnosti in ljubezni. Sklep. Reci večkrat z apostolom: „Po milosti božji pa sem to, kar sem.“ (I. Kor. 15, 10.) II. Posebnosti te izvolitve. Premišljevanje, Zveličar se je hotel na čisto poseben način pripraviti za izvolitev svojih apo¬ stolov. Zato je celo noč na gori premolil. „Šel je na goro molit, in je prenočil v molitvi božji.“ (Luk. 6, 12.) Ali je moral to storiti, da bi izvolitev dobro izvr¬ šil? Nikakor ne, odgovar ja sv. Ambrozij, ampak hotel nam je dati s tem lep vzgled, važen nauk. Nauk. Hotel nas je namreč učiti: 1. da mo- r amo vsekdar v molitvi Očeta luči vprašati za svet, 16 predno začnemo kaj važnega; 2. če hočemo dobro mo¬ liti, se moramo hrupu m raztresenosti sveta odtegni¬ ti in če mogoče, izvoliti za to tiho noč. Kako sem se ravnal jaz po tem božjem nauku ? V čem se morem in moram poboljšati? ObČutljaj. Prosi milosti, da bodeš ravnal vsekdar previdno, mirno in premišljeno, in da bo ta¬ ko vse, kar bos delal, po volji božji. S k 1 e p. Kadar bom v dvomu in brez sveta, zatekal se bom k molitvi in k tistim, katere mi je od¬ ločil Bog za vodnike, III. Podrobnosti pri tem izvoljenju. Premišljevanje. Pri izvolitvi dvanjate- rih apostolov nas iznenadi in se nam zdi: nerazumljivo, da nahajamo med njimi tudi izdajalca 'Judeža. Ali se je morebiti Jezus zmotil pri njem, ali, ga je le navi¬ dezno poklical k apostolstvu? Razlagalci sv. pisma odgovarjajo: Božji Zveličar je izvolil resnično Judeža za apostola, a s svojim ostudnim izdajstvom si je obr¬ nil to izvolitev v lastno pogubo. — To pa Zveličarju ni branilo, da bi ga ne izvolil, zakaj iz tega se uči¬ mo: 1. da tudi najlepši božji darovi človeku zmiraj. pustijo popolno prostost, da jih dobro ali slabo rabi; 2. da smo lahko poklicani k naj večji popolnosti, a se vendar lahko tudi pogubimo, in zato moramo, kakor nas opominja sv, Pavel, „za svoje zveličanje delovati zmiraj s strahom in trepetom” (Fil. 2, 12); 3. napo¬ sled, da moramo razločevati med družbo in posamez¬ nimi udi družbe, med dostojanstvenikom in častjo sa¬ mo; zakaj drugače bi morali trditi, da so bili aposto¬ li izdajska drhal in apostolstvo Šola izdajstva. Nauk. Okoristimo se s temi opazkami, da za¬ varujemo svoje lastno izveličanje in da bomo druge 17 poučevali. Rim. 8, 28: „Vemo pa, da njim, kateri Bo¬ sa ljubijo, vse k dobremu pomaga.“ Ce vidijo kakega Judeža pasti, jih to stori ponižne in nezaupljive proti sebi, če vidijo vstrajnost pri drugih, .vzbudi se jim zaupanje na vsemogočno milost božjo. Molite v. Moli k svetima apostoloma Petru in Pavlu. — Danes je sedmi dan osmine njunega praz¬ nika. Dne 6. malega srpana. Gorska pridiga. Blagor ubogim v duhu. 1. Misli si Jezusa sedečega na gori, kako oznanjuje svetu veli¬ častne nauke svojega evangelija. 2. Prosi milosti, da bodeš razumel te nauke in da se ti prav priljubijo. I. Posebnosti gorske pridige. Premišljevanje. 'Jezus si je izvolil 12 apostolov s tem namenom, „da bi jih poslal pridigo- vat“ (Mark. 3, 14), da bi po njih in njihovih nasled¬ nikih v apostolstvu izročil svoj božji nauk vsem ljud¬ stvom do konca sveta. Moral jih je zato najprej te¬ meljito poučiti. To je storil takoj vi takozvani gorski pridigi. „In šel je na ravno polje in truma njegovih učencev in velika množica ljudi iz vse Judeje in iz Jeruzalema in od primorja in od Tira in od Sidona, kateri so bili prišli, da bi ga poslušali. 11 (Luk. 6, 17). «K° se je bil vsedel, so pristobili k njemu njegovi li¬ cenci in je odprl svoja usta in je učil 11 (Mat. 5, 12), in govoril je slovečo pridigo na gori, katera v krat¬ kih potezah obsega bistvo celega evangeljskega zako- "a in evangeljske popolnosti. 2 18 Nauk. Izkažimo Bogu svojo hvaležnost, da smo se navodili v naročju katoliške cerkve, katera edina hrani nepoškodovane resnice, ki jih je učil Je¬ zus, večni Sin božji. Rešen bo, kdor svoje življenje po tem uravna. Pri sv. krstu smo se obvezali celo svoje življenje ravnali se po tem. Srečna dolžnost, ki nam zagotavlja neskončno slavo! Kako si zadosto¬ val do zdaj tej dolžnosti? O h č o t I. j a j. Hvaležnost. — Hrepenenje, da bi se se odlikoval a- spoznavanju in v vaji evanvelj- skih popolnosti. S k 1 e p. Spominjal se bom dostikrat besed na¬ šega božjega Učenika: »Bodite popolnoma, kakor je vaš Oče nebeški popolnoma,! “ (Mat. 5, 48). II. Nauk Kristusov o uboštvu, prvem blagru. Premišljevanje. Jezus začne s tem, da določi glavne nauke prave sreče. Te nauke so stra¬ sti paganov in predsodki Judov popačili, kakor jih 'še dandanes pači ošabni in meseni svet. Odtod ono ostro nasprotje med blagostmi, katere ponuja svet, in onimi, katere Kristus oznanjuje. Svet pravi: Bla¬ gor bogatim. Jezus pa: „Blagor ubogim v duhu" (Mat. 5, 3), to so oni. ki so ločili svojega duha in srce od dobrot tega sveta, ki potrpežljivo prenašajo pomanj¬ kanje, ali če imajo tudi največje bogastvo, hrepene po nebeškem tako, kakor bi nič ne imeli. In zakaj »bla¬ gor njim? Ker njih je nebeško kraljestvo." Že na tem svetu žive brez strahu in skrbi in vživajo tak. mir, ki je predokus nebeškega veselja, katero jih čaka po tem življenju. Nauk. Med ubogimi, katere Jezus tukaj blag¬ ruje, lahko razločujemo tri vrste. Najprej one, ki se po rojstvu in zunanjih razmerah v resnici ubogi, ki 19 so se pa vdali popolnoma božji volji; potem bogatini, ki se pa vi resnici vadijo uboštva v duhu; nazadnje prostovoljni reveži, ki so pa zapustili vse, da bi po¬ snemali v uboštvu 'Jezusa. iAko, pripadaš k posled¬ njim, veseli se, ker 'Jezus je te v prvi vrsti blagro¬ val in jim obljubil lepo plačilo. „Slehern, ki zapusti hišo itd. radi mojega imena, bo stoterno prejel in do¬ segel večno življenje.(Mat. 19, 29). Ako pa nisi med temi, ki so se prostovoljno vsega odrekli, posku¬ šaj se jim vsaj približati. Bodi varčen v svojih potre¬ bah, in kar ti preostane, daj ubogim, ki so Jezusovi bratje, ali porabi za druga dobra dela. O b 6 u 11 j a j. Zahvali Gospoda, da te je po¬ učil, spoznati sveto uboštvo, ljubiti in hrepeneti po u- boštvu v duhu in po apostolski gorečnosti. Sklep. Vadi se v uboštvu, odtegujoč srce od častnega blaga tudi v najmanjših rečeh. Ne daj se zastrašiti ali odvrniti od dobrega, Če te svet krivo so¬ di. III. Kristusov nauk o bogastvu. P r e m i Š 1 j e v a n j e. Iz nauka božjega. Zve¬ ličarja o uboštvu se lahko sklepa, kaj naj mislimo o bogastvu in njegovih častilcih. Vendar pa pristav¬ lja, kakor da bi se bal, da bi ta nauk naši pozorno¬ sti ne ušel, strašno grožnjo: „Gorje vam bogatim, zakaj svoje oveseljeipe že imate.“ (Luk. G, 24.) Gorje bogatim, ki iščejo tolažbe, miru, veselja in sreče v bogastvu tega. sveta in brezskrbno žive, ne misleč na svoj cilj in konec; zakaj v smrtni uri so brez zaslu- ženja, z grehi obloženi in se jim odpira le večno po¬ gubljenje. Nauk. Ozri se okoli sebe in glej, kaj se godi 11 a svetu! Ali se ne uresničuje ta beseda Gospodova 20 vsak dan? Zahvali Boga za posebno milost, da ti je dal prav spoznati nevarnosti, ki jih povzroča bogast¬ vo. Bodi hvaležen in podvoji svojo gorečnost, da boš nesrečnežem pomagal, katere so spravile zapeljivosti s pravega pota. Molitev. Moli k sv. apostoloma Petru in Pavlu, katerih osmino danes praznujemo! Dne 7. malega srpana. Pridiga na gori. Drugi, tretji, četrti in'sedmi^blagor. 1. Slušaj, kako Jezus govori: Blagor krotkim, žalostnim, lačnim in žejnim pravice. 2. Prosi milosti, da bodeš v številu teh blaženih. L Drugi in sedmi blagor. Premišljevanje. „Blagor krotkim," (Mat. 5, 4), to se pravi ne samo onim, ki imajo od narave krotek značaj, temveč pred vsem onim, ki so po nara¬ vi živahni in občutljivi, pa vendar brzdajo vsako ne- voljo, vsako jezo in željo za maščevanjem, z eno be¬ sedo vse one strasti, ki se ne strinjajo z dušnim mi¬ rom. „Ker oni bodo zemljo posedli." (Mat. 5, 4.) Po sv. Avguštinu: „Zakaj od vsakega čislani in ljublje¬ ni bodo vživali v miru zemeljske dobrote." Po sv. Bernardu: „Zakaj posedli bodo zemeljsko kraljestvo v svojem srcu," gospodovali čez svoj srd, človek pa, ki v jezi naglo vzkipi, nima sam sebe v oblasti. Po sv. 'Jeronimu in navadni razlagi: „Zakaj posedli bodo kot postavno dedščino deželo živili, to je nebesa." Po besedah psalmistovih: „Verujem, da bom videl Go¬ spodove dobrote v deželi živih." (Ps. 26, 13.) 21 N a u k. Ker se obetajo krotkosti že v tem živ¬ ljenju tako velike dobrote, zato je v resnici potrebno, potruditi se, da si jo pridobimo popolnoma. Popolnost v krotkosti je pa v tem, Ida hitro zadušimo že prvi pojav nevolje, da živimo v miru z osebami zopernega značaja ter si ohranimo v sredi neprijetnosti življe¬ nja popolno prostost duha in nerazrušljiv mir srca. Pa pojdimo še dalje; skušajmo si pridobiti ono stopi¬ njo popolnosti v tej čednosti, katero 'Jezus kot poseb¬ no sedmo blagost imenuje. „Bla.gor mirnim,“ ali kakor se natančneje pravi, „onim, kateri mir delijo.“ To stopinjo dosežemo, če se trudimo ohraniti mir in so¬ glasje med svojimi bližnjimi, zlasti s tistimi, s kate¬ rimi smo v ožji dotiki. Ta čednost nas stori jako po¬ dobne Bogu in nam pridobi častno ime „otroci božji“. (Mat. 5, 9.) Kako daleč sem že v popolni krotkosti? Kak mir imam s seboj in z drugimi ? O b č u 11 j a j. Obudi goreče hrepenenje, rav¬ nati se po Jezusu, ki je krotkega in ponižnega srca. Sklep. Izprašuj večkrat svojo vest, posebno glede na krotkost in dušni mir. II. Tretji blagor. Premišljevanje. „ Blagor žalostnim 14 (Mat. 5, 5), to je onim, ki so zmiraj potrtega srca in vzdihujejo pred Gospodom in tožijo čez revo preg¬ nanstva v tej solzni dolini, čez rane svoje duše, čez neštevilna in grozna razžaljenja božjega Učenika, cez mnoge nesrečneže, ki drve slepo v pogubo itd., ker oni bodo oveseljeni 14 (Mat. 5, 5); v tem življenju s tolažbami milosti in z nepopisno sladkostjo spokor¬ nih solz. „Izkusil sem večje veselje, 44 pravi sv. Av¬ guštin, „če sem objokoval četrt ure pred podobo Kri- 22 žanega svoje grehe, nego v celem mesecu pri gleda¬ liščnih predstavah." 2. Po tem življenju z neizmer¬ nim veseljem v nebesih. N a uh. Predno si nastopil pot duhovnega živ¬ ljenja, bila ti je morda ta žalost celo po imenu nezna¬ na. Menda si bil med onimi, katerim je Gospod zakli¬ cal strašno besede: „Gorje vam, ki se zdaj smejite, ker žalovali in jokali boste." (Luk. G, 25.) Živel si po¬ polnoma razmišljeno, brez vsake pobožnosti in brez napredka v čednosti. Zdaj si o tem bolje poučen in vse te opominja na to žalost, odkod torej, da jo čutiš tako poredkoma? Zakaj jo kažeš tako malo v, svojem vedenju? Morda iščeš preveč zabave? Ali ne zataju¬ ješ samega sebe? Občuti j a j. Prosi ponižno Boga pobitega in skesanega srca in celo daru solz, če je Bogu prijet¬ no. Sklep. Prizadevaj si biti zbran, tih in tesno združen z Bogom! III. Četrti blagor. Premi §1 j e v a n j e. „Blagor lačnim in žej¬ nim pravice." (Mat. o, 6.) S temi besedami blagruje .lezus goreče kristjane, ki se trudijo, da bi bili vedno boljši in popolnejši, da bi rastli v čistosti, ponižnosti, zatajevanju, združenju z Bogom, ker so prepričani, da ne moremo nikdar zadosti storiti, da bi dopolnili zapoved: „Bodite popolni, kakor je vaš Oče v nebe¬ sih popolen." Z istimi besedami pa graja tudi tiste lačne in lene kristjane, ki mislijo, da so storili zado¬ sti, Če le ne padejo v noben velik greli in se vzdr¬ žujejo na stopinji popolnosti, katero si domiš',,;ujejo, da so jo dosegli. 23 N a u k. Ce si med prvimi, veseli se, deležen k°š njihovega zveličanja ; kakor oni, boš že v tem življenju okusil mir in veselje božje tolažbe, v večno¬ sti pa boš nasičen z neštevilnimi nebeškimi dobrotn¬ im, „ker oni bodo nasičeni.“ Skrbi pred vsem, da se tvoja prava gorečnost ne ohladi in da. ne padeš poča¬ si v mlačnost in lenobo. Molitev. Moli k sv. Elizabiti, kraljici por¬ tugalski, katere praznik danes praznujemo. Odliko¬ vala se je s čudovito ponižnostjo, zaničevanjem vsega posvetnega veselja in z ognjeno gorečnostjo. Dne 8. malega srpana. Pridiga na gori. Peti, šesti in osmi blagor. 1. Slušaj, kako Jezus govori: Blagor usmiljenim, blagor njim, ki so čistega src, blagor zavoljo krivice preganjanim. 2. Prosi milosti, da boš med temi izvoljenimi dušami. I. Peti blagor. P r e m i Š 1 j e v a n j e. ;„Blagor usmiljenim* (Mat. 5, 7), to je blagor tistim, ki so ginjeni, ko vidi¬ te uboštvo svojega bližnjega ter mu pomagajo, ne iz; moveškili ali naravnih nagibov, ampak iz verskih, testis Kristus sam izrecno nalaga usmiljenje. j„Bodi- usmiljenj, kakor je vaš Oče usmiljen.“ (Luk. 6, 38.) onižal se je toliko, da predstavlja v svoji osebi vse reveže, zakaj tako-le bo govoril na sodnji dan: „Pri- '• de blagodarjeni mojega Očeta . . . zakaj lačen sem 'd in ste mi dali jesti . . . Resnično vam povem, kar ■ s te storili kateremu mojih najmanjših bratov, ste me- 111 storili." (Mat. 25, 34. 35. 40.) 24 Nauk. Ako ti daje morda tvoj poklic priliko, da opravljaš dela telesnega usmiljenja, veseli se m izvršuj svojo dolžnost z gorečnostjo in iz čistega na¬ mena, tvoje plačilo bo veliko v nebesih. Ce pa po tvo¬ jem stanu opravljaš dela duhovnega, usmiljenja: ee poučuješ otroke in nevedne, če vodiš izgubljene ovce nazaj k dobremu pastirju, ali deluješ v šolah odrasle mladine, ali si sicer prizadevaš poboljšati grešnike ter razširjati načela in resnice sv. vere, bo tudi tvo¬ ja plača velika v nebesih. Nič namreč Bogu ni bolj ljubo, tebi in bližnjemu pa koristno, kakor če oprav Ijaš dela, ki naravnost pospešujejo čast božjo in zve¬ ličanje bližnjega. O b č u 11 j a j. Prosi Boga, da naredi iz tebe in vseh, ki se s teboj vred pečajo z deli telesnega in duhovnega usmiljenja, vredno orodje svojega usmilje¬ nja. S k 1 e p. Ako ti zmanjka poguma, opravljati dobra dela, spominjaj se besed Zveličarjevih: .Bla¬ gor usmiljenim, ker oni bodo usmiljenje dosegli." (Mat. 5, 7.) II. Šesti blagor. Premišljevanje. „Blagor onim, ki so či¬ stega srca, ker oni bodo Boga gledali." (Mat. 5, 8.) Čistost srca ima različne stopnje. Ena stopnja je v lem, da si cist vsakega smrtnega greha; druga, da si čist vsakega prostovoljnega majhnega greha in vsake privrženosti h grehu; tretja, da si prost vsakega ne¬ rednega nagnenja; četrta, da si prost vsakega, še tako majhnega madeža, ki bi ti mogel braniti vhod v nebesa; peta stopinja je pa popolna čistost v mišlje¬ nju in namenih, ako človek pri vsem svojem ravnanju noče ničesar drugega, ne išče in ne ljubi nikogar, 25 kakor samo Boga. Obljubljeno plačilo je veliko: r Bo¬ ga bodo gledali" — na tem svetu z verskim razsvet¬ ljenjem in milostjo, na onem pa z resničnim blaženim gledanjem Boga samega, ki bo v razmerju z onimi različnimi stopinjami čistosti srca. N a u k. H kateri teh stopinj si prizadeval pri¬ speti? S kako gorečnostjo porabljaš potrebne pripo¬ močke: spoved, izpraševanje vesti, tihoto, samoto, zbranost duha, pazljivost na svoje počutke in srce? Tvoje prizadevanje bode obilno poplačano; zakaj vsad¬ ki novi' stopinji odgovarja višja, stopinja nebeškega veselja. O b č u 11 j a j. „Cisto srce ustvari v meni, o Bog!“ in ponovi v mojem osrčju pravega duha." (Ps. 50, 12.) Sklep. Pogumno in odločno porabljaj pripo¬ močke, da dosežeš veliko čistost srca. III. Osmi blagor. Premišljevanje. „Blagor zavoljo pravi¬ ce preganjanim," to je zavoljo njihove zvestobe v iz¬ polnjevanju božjih zapovedi, zavoljo njih poguma, s katerim porabljajo vsa sredstva premišljene in svete gorečnosti, da bi zabranili žaljenje božje, da bi po¬ množili njegovo slavo, rešili duše in branili pravice sv- cerkve. Njihovo plačilo je čez vse drago, „zakaj ojih je nebeško kraljestvo." (Mat. 5, 10.) Nauk. Ne štej v zlo onim ljudem, ki te sovra¬ žijo in preklinjajo zato, ker si Bogu zvest; obžaluj .jih marveč in moli za nje, ker zaslužijo naše pomilo¬ vanje zaradi svoje zaslepljenosti. — Morebiti si pa neobčutljiv proti zaničevanju in zatiranju sveta, pač Pa se pritožuješ nad mrzloto in nad nasprotovanjem 26 svojih bratov, sester ali prijateljev; glej, če nisi sam tega kriv vsled svoje ošabnosti, trmoglavosti in jeze. Ce je tako, ne trpiš preganjanja zavoljo pravice, am¬ pak zaradi napak in pregreškov, katere pa lahko od¬ praviš in jih tudi moraš odstraniti. Stori to, in vse tvoje tožbe bodo izginile, zakaj Bog in ljudje te bodo ljubili. Molitev. Moli k našemu Gospodu in učeni¬ ku, kateri je prenašal z nepremagljivo potrpežljivost¬ jo sovražno preganjanje celo od tistih, ' katerim je le dobrote izkazoval. Dne 9. malega srpana. Gorska pridiga. Lastnosti apostolskega moža. 1. Glej v duhu Jezusa na gori in apostole okoli njega. 2. Prosi za lastnosti, katere morajo imeti v resnici apostolski možje. Po besedah Jezusovih bi morali biti : sol zemlje, luč sveta, živa, podoba krščanske popolnosti. I, Apostoli, sol zemlje. Premišljevanje. jVsa, verska, društva obojega spola, katerih je danes že veliko, pečajo se večinoma z deli ljubezni in dušne gorečnosti. Lahko se torej reče, da so drušlveniki, če tudi niso vsi maš- niki, v nekem oziru vsi apostoli. Zato tudi njim veljajo besede, katere je govoril Zveličar svojim apostolom: „Vi ste sol zemlje; ako se pa sol spridi, s čim se do¬ solilo? Ni za drugo več, kakor da se vrže ven in po¬ tepta od ljudi.“ (Mat. o, IS.) N a u k. Ako hočeš vedeti, če si taka sol zemlje v smislu Zveličarjevem, premišljuj le malo naravne 27 lastnosti soli. Sol varuje jedila gnilobe in jih dela o- kusne, če so drugače komaj užitne. Ravno isto moraš tudi ti povzročiti v duhovnem oziru v dušah, ki so pod tvojim varstvom. O b č u 11 j a j. Prosi za to, kar je želel sv. a- postol Pavel Koiošanom: »Vaše govorjenje bodi vse¬ lej prijazno in s soljo osoljeno.*' (Kološ. 4, 6.) Sklep. Nauči se, pričakovati več od milosti božje, kakor od lastnega truda. II. Apostoli, luč sveta. Premišljevanje. Ko je rekel Jezus svo¬ jim apostolom, da morajo biti sol zemlje, pristavil je takoj, da so tudi poklicani, biti luč sveta. »Vi ste luč sveta" (Mat. 5, 14) in odločeni, da s svojimi nauki razpodite temoto malikovanja in drugih neštevilnih Mnot. Vsled tega poklica so morali tedaj Širiti apo¬ stoli spoznanje, češeenje in službo edinega pravega Koga do kraja zemlje, morali so spreobrniti in posve¬ titi ves človeški rod. Kako vestno so izpolnili apostoli svoje povelje, nam spričuje sv. Pavel izrecno, ko ver- 1 likom v Miletu pravi: »Pomnite, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati vsakega izmed vas." (Djan. apost. 20, 31.) Nauk. Tako delajo v resnici goreči kristjani, vedno in povsod, iščejo m najdejo priložnost, da pove¬ do kako besedo, katera razsveti razum in srce s Plamtečo nebeško ljubeznijo ogreje. Vedno in povsod so oznanjevalci Jezusa Kristusa, ne da bi se hlinili oti bili nadležni, ker razsvetljenje in maziljenje, ka¬ tero zajemajo iz molitve, jim teče samo od sebe iz sr- (; o in iz ust. — Občevanje s takimi kristjani je vedno llQ va spodbuda k Čednosti. Se li more to tudi o tem reči ? 28 O b 6 u 11 j a j. Ponižaj se, da je tvoje srce Še tako prazno v božjih rečeh, 'še tako mrzlo in nepri- pravno za pridobivanje duš. Sklep. Večkrat premišljuj, kako je treba z bližnjim koristno občevati. III. Apostoli, živa podoba krščanske popolnosti. Premišljevanje. ' ; „Mesto se ne more skriti, ki na gori stoji. . . Takoj naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in hvalijo va¬ šega Očeta, ki je v nebesih. (Mat. 5, 14. 16.) S temi besedami je označil božji Zveličar natanko tretjo last¬ nost, katero bi morali imeti apostoli in tisti, ki hodijo po njihovih stopnjah. Ker so namreč vedno drugih oči na njih obrnjene, morajo jim biti vsak čas v spod¬ budo ter jih z vzgledom svojih del za dobro pridobi¬ vati. Ta govor veliko bolj prepričuje, kakor najlepše pridige. Nauk. Ali je tvoje vedenje takšno v očeh ti¬ stih, s katerimi živiš ? Ali moreš roči brez strahu, da bi te kdo zavrnil, z apostolom Pavlom: ,,.Bodite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov!“ (I. Gor. 11, 1.) Kako srečen bi bil, 1 če bi se uresničile nad teboj lepe besede sv, Ciprijana, s katerimi je zavrnil zasmehovanje in grajo paganov: „Mi ne go¬ vorimo lepo, pač pa lepo živimo. “ Molitev. Moli I svojemu patronu, katerega ime nosiš. 29 Dne 10. malega srpana. Gorska pridiga. Nadaljevanje. Točno izpolnjevanje božje po¬ stave. 1. Misli si Jezusa, kako sedi na gori sredi množice ki ga z ve¬ liko pazljivostjo posluša. 2. 1 rosi za milost, da bi natanko izpolnjeval svoje dolžnosti. I. O zvestobi v izpolnjevanju naših dolžnostij. Premišljevanje. „Nikar ne mislite, da sem prišel postave razvezovat . . . zakaj resnično vam povem, dokler ne preide nebo in zemlja, le ena črka ali ena pičica ne bo prešla od postave, dokler se vse ne zgodi." (Mat. 5, 17. 18.) S temi besedami nam ka¬ že Jezus jasno in določno,, kako ( močno želi, da bi vse zapovedi božje in dolžnosti svojega stanu natanč¬ no izpolnjevali. V tem ravno se razločuje goreč kri¬ stjan od mlačnega. Goreč kristjan se ravna v vsem po navodilih sv. vere in lastne pameti ter vklepa svo¬ jo prostost v jarem zatajevanja in rednega življenja. Mlačen pa živi le po svoji volji in celo v svojih po¬ božnih opravilih se drži le svoje volje ter opusti vse, kar je nasprotno njegovi volji, ali kar tir j a nekoliko več truda. Odtod njegovi 'številni prestopki in nezve¬ stoba v izpolnjevanju božje postave in dolžnosti nje¬ govega stanu. N a u k. Kateremu izmed teli dveli si ti podo¬ ben? .. . Ali si si napravil pravilo za svoje življe¬ nje? ... In kako se ga držiš? . . . Izprašuj se posa¬ mezno, v čem si bil najbolj mlačen. Ali si točen pri vstajanju, ali greš hitro na 'delo, k molitvi. . . kadar te kliče dolžnost? Ali si resnoben v pogovorih, pre- 30 viden, tih, skromen itd.? Osrči se in stori primerne sklepe! Občuti ja j. Prosi odpuščanja zaradi doseda¬ nje malosrčnosti in nemarnosti. Sklep. Pazi posebno na sebe, da boš točen in vesten v vseh rečeh. II. Kako nevarni so tudi majhni prestopki božje postave. Premišljevanje. Premisli dobro besede Jezusove, ki. pravi: Kdor tedaj tudi le eno teli naj¬ manjših zapovedi prestopi in tako ljudi uči, ta bo najmanjši imenovan v nebeškem kraljestvu. Ker po¬ vem vam, ako vaša pravičnost ne bo popolnejša, ko pismoukov in farizejev, ne pojdete v nebeško kralje¬ stvo. “ (Mat. 5, 19. 20.) Iz teh besed lahko spoznaš, ka¬ ko skrbno se je treba ogibati tudi takih predsodkov, ki so sami po sebi lahki, pa so po svojih nasledkih jako nevarni za nas same in za druge. N a u k. Ce ti tvoja vest v tem oziru kaj očita, poglej, odkod to izvira, da odpraviš zlo. Navadno iz¬ vira iz pomanjkanja notranjega življenja ali iz raz¬ tresenosti. Zanemarjajo se namreč duhovne vaje; iz tega nastane nekaka praznota v srcu, katero skušamo nadomestiti z občevanjem z zunanjim svetom, seveda z izgovorom, da storimo to zaradi zveličanja duš ali pa zaradi uljudnosti. Ce potem opazimo velike pre- greške posvetnih ljudi, opravičujemo v svoji veliki zmoti svoje majhne prestopke, dokler sami globoko ne pademo. Občutij a, j. Prosi Boga, da te obvaruje tako hude zmote in tako žalostnega padca. Toliko bolj si prizadevaj, izpolnjevati natančno božjo postavo in svoje dolžnosti, kolikor več nezvestobe in prestopkov vidiš pri drugih. 31 Sklep. Spomni se besed sv. Dulia: „Kateri malo zaničuje, se ho sčasoma pogubil." (Ekl. 9). III. Sad vestnega izpolnjevanja božje postave. P r e m i §1 j e v a n j e. Premišljuj še dalje be¬ sede Kristusove: „Kdor pa bo (tudi najmanjše zapo¬ vedi) izpolnjeval in učil., bo velik imenovan v nebe¬ škem kraljestvu." (Mat. 5, 19'.); Velik bo imenovan, ker pokaže s tem najbolj svojo zvestobo in velikoduš¬ nost v službi božji, velik, ker ne samo z vzgledom, ampak tudi z besedami veliko pripomore, da tudi drugi v dobrem napredujejo in ostanejo stanovitni zlasti tisti, med katerimi živi. Nauk. Kak pogum nam daje to premišljeva¬ nje! Imejmo je vedno pred očmi; tedaj bomo tudi naj¬ manjše zapovedi in dolžnosti svojemu stanu vselej točno in zvesio izpolnjevali! Prosi Boga za to milost, naj te napolni z ljubeznijo, velikim navdušenjem in spoštovanjem do vseh svojih zapovedi. Molitev k sv. 'Jožefu, kateri se je v svojem tihem življenju posvetil s tem, da je svoja vsakdanja majhna opravila pridno in z Bogom združen oprav¬ ljal. Dne 12. malega srpana. Sv. Norbert, ustanovitelj premon- stratenškega reda. 1. Misli si sv. Norberta v nebeški slavi. 2. Prosi ga, da te sprejme v svoje mogočno varstvo. I. Spreobrnenje sv. Norberta. Premišljevanje. 1. Norbert se je rodil leta 1080. v Ksantu v vojvodini Klevski. Njegovi sta- 32 riši so bili v sorodu s cesarsko rodbino. Ko je dokon¬ čal izvrstno višje nauke, bil je posvečen za subdija- kona in z bogatim kanonikatom obdarovan, a kmalu potem je postal dvorni kapelan cesarja Henrika IV. Ali njegovo življenje se ni nikakor strinjalo s sveto¬ stjo njegovega stanu. Do 30. leta je živel veselo in lahkomišljeno na dvoru. Gotovo bi se bil pogubil, če se ga Bog ne bi bil usmilil ter ga s hudim udarcem odvrnil od njegovih slabili potov. Ko je namreč jez¬ dil nekega dne v Verden na Vestfalskem k neki po¬ svetni svečanosti, vrgel ga je blisk na pol mrtvega na zemljo. Ko se je zopet zavedel, vskliknil je, kakor 'drugi Savel: „ Gospod, kaj hočeš, da naj storim?" Ne¬ ki notranji glas mu odgovori: „ Varuj se hudega in stori dobro; išči miru v samoti in v pokori! Takoj, je zapustil Norbert cesarski dvor, spremenil svoje življenje, razdelil premoženje med uboge, slekel svo¬ ja dragocena oblačila, oblekel se priprosto in šel v samostan sv. Sigberta pri Kolinu, da bi pričel tam¬ kaj spokorno življenje. — Umrl je sv. Norbert 0. ju¬ nija 1134; svetnikom je bil prištet leta 1582. Po o. He- listu je imel red premonstratenski ali red sv. Norber- ta pred koncem 16. stoletja 50 provincij s 1300 moški¬ mi in 400 ženskimi samostani. — 2. Duhovne redove, katere je povzdignila božja previdnost v obrambo sv. vere, napadajo neverniki z vsemi močmi, in ravno to sili vernega kristjana, da premišljuje življenje njih ustanoviteljev. Bili so sveti in čednostni možje, zato¬ rej nas njihovo življenje močno vzpodbuja h krščan¬ ski popolnosti. Nauk. Poslušaj vselej glas božje milosti, bo¬ disi, da se ti javlja kot ljubki in nežni navdihljej, ali kot ostra, pekoča vest. Ce ti morda v tem trenotku očita vest, da se tvoje življenje ne le ne strinja s sve- 33 t°stjo tvojega stanu, ampak da ga je nevredno, me bodi zato malosrčen. Posnemaj rajši sv. Norberta! Kakor on, vzdigni se velikodušno, odpravi dosedanjo mlačnost, nastopi pot popolnosti, ostani na tem polju stanoviten, in postal boš, kakor on, svetnik, četudi je bilo tvoje dosedanje življenje pregrešno. Občutljaj. Ponižno prosi za odpuščenje. Obudi prisrčno zaupanje in se popolnoma izroči Bo¬ gu! Sklep. Nikdar se ne vdaj skušnjavi, ki bi te botela zapeljati v malosrčnost in obup. II. Evangeljsko življenje sv. Norberta. Premišljevanje. Ko je sveti Nor- bert preživel dve leti v samoti, čutil se je vnetega za čast božjo in zveličanje duš. Komaj je bil posvečen v mašnika, že je začel oznanjevati pokoro ter je povsod neštevilno ljudi spreobrnil. Skol laonski, prepričan o svetosti služabnika božjega, ga je pregovoril, da je ostal v njegovi škofiji. Norbert si je izbral v svoje bivališče divjo, samotno dolino, imenovano Premon- stre. Tukaj je bila po božji odredbi zibelka novega, reda, ki je dal cerkvi toliko svetnikov, ime Norber- tovo pa storil nesmrtno. Pravilo, katero je dal svojim učencem, je odobril papež Honorij II. (1125), in red premonstratencev se je razširil po mnogih deželah. Svetnik je bil pozneje (1127) primoran, sprejeti nad¬ škofijo magdeburško, katero je oskrboval osem let, vendar pa ni postal mlačnejŠi v ostrosti proti sebi in pa. v skrbi za svoj red. Nauk. Bog ne zahteva od tebe, da bi moral u- stanoviti kak red, ali pa postati slaven misijonar, pač pa zahteva, da v stanu, v katerega te je pokli- 3 34 eala božja previdnost, resno po svetosti hrepeniš in z lepim vzgledom pripomagaš k svetosti svojemu bliž¬ njemu. Si li to že kedaj dobro premislil P O b č u 11 j a j. Ponižaj se pred Bogom, da tako malo dobrega storiš m prosi ga, da sprejme tvojo dobro voljo. Sklep. Prizadeval si bom, vzpodbujati k dob¬ remu t ste, s katerimi živim, in skrbeti za zveličanje duš s tem, da bom molil za misijonarje in po svojih močeh podpiral razširjanje sv. vere. III. Poveličanje sv. Norberta. P r e m i S 1 j e v a n j e. Po nekaterih krajih se praznuje na današnji dan praznik pod imenom: po¬ veličanje sv. Norberta," in sicer v spomin, kako je premagal svetnik trdovratnega krivoverca Tankelina in njegove mnogoštevilne pristaše. Teh je bilo na Ni¬ zozemskem jako veliko in so zlasti v Antverpenu groz¬ no razsajali. Ker je bilo vse prizadevanje duliovske in posvetne oblasti zastonj, poklicali so sv. Norberta na pomoč. Delovanje tega apostola je imelo nepriča¬ kovano hder in čudovit uspeh. A kratkem času je po¬ polnoma izginilo krivoverstvo in katoliško bogočastje je zadobilo zopet svojo prejšnjo čast in veljavo. Nauk. Tudi mi jako želimo, da bi prišel nebe¬ ški blagoslov čez naše delovanje za zveličanje duš. Da se nam ta želja izpolni, posnemajmo sv. Norbei*- ta. Združimo po njegovem vzgledu z delom molitve, zatajevanje in čist namen, zatecimo se k. prečisti De¬ vici, sv. 'Jožefu in sv. angeljem varihom tistih, ki so izročeni naši dušni skrbi. Molitev. Moli k sv. Norbertu! 35 Dne 12. malega srpana. Gorska pridiga. Nadaljevanje — Preganjanje. 1 Poslušaj besedo Jezusove : Ljubite svoje sovražnike ; dobro jim storite, kateri vas sovražijo ; in molite za nje, kateri vas preganjajo in obrekujejo! (Mat. 5, 44.) 2 Prosi milosti, da bi mogel te nauke in zapovedi nebeškega Zveličarja izvrševati. I. Nauk Kristusov o preganjanju. Premišljevanje. Nauk in življenje Kri¬ stusovo je bila živa obsodba sprijenosti in hinavščine farizejske. S tem si je nakopal Gospod nepomirljivo sovraštvo, obrekovanje in preganjanje. — Mi pripo- znamo pred celim svetom, da smo učenci Jezusa Kri¬ stusa; sv. Pavel pa pravi, da vsi tisti, „ki hočejo po¬ božno živeti v Jezusu Kristusu, bodo trpeli preganja¬ nje, ker je njihovo življenje živa obsodba tistih, ki hudobno živijo; ni tedaj čudo, če nas sovražijo hu¬ dobneži. To je Jezus sam najprej povedal apostolom in svojim vernikom: „Hlapec ni večji, kakor njegov Go¬ spod. Ako so mene preganjali, bodo tudi vas prega¬ njali. Iz shodnic vas bodo devali; pride celo ura, da hode vsaki, kateri vas umori, menil, da stori Bogu službo. Izdajal pa bode v smrt brat brata, in oče sina, in otroci se bodo vzdigovali zoper stariše in jih bodo morili. In vi boste sovraženi od vseh zavoljo mojega imena.“ (Jan. 13, 16; 2. Mat. 10, 21. 22.) Nauk. Mi vsi smo priče slepe besnosti in za¬ kletega sovraštva brezbožnežev, morda smo tako sreč¬ ni, da tudi sami kaj trpimo. To pa nas ne sme pobiti ali žalostiti, ampak nam mora naše srce navdušiti in z veseljem napolniti, ako pomislimo na daljne besede 3 * 36 Gospodove: ,,Blagor vam, kadar vas bodo kleli in preganjali in vse hudo zoper vas lažnjivo govorili za¬ voljo mene; veselite se in od veselja poskakujte, ker je vaše plačilo obilno v nebesih; zakaj tako so pre¬ ganjali preroke, kateri so bili pred vami.“ (Mat. 5, 11. 12. ) Že zaradi tega smemo biti veseli in ponosni, da smo že v tem. telesnem, umrljivem življenju podobni božjemu Sinu. Občutij a j. Obudi željo, veliko za Boga in za njegovo cerkev trpeti. Sklep. Premišljuj in prenašaj krivice in raz- žaljenja brezbožnikov v duhu sv. vere. II. Vodila, ki jih daje Kristus o preganjanju. P r e m i š 1 j e v a n j e. Premišljuj in preudar¬ jaj zapovedi in pravila, katera nam daje Zveličar, kako se naj vedemo proti svojim preganjalcem: „Lju- bite svoje sovražnike, dobro jim storite, kateri vas preganjajo in obrekujejo, da boste otroci svojega 0- četa, ki je v nebesih, kateri daje sijati solncu na dob¬ re in hudobne." (Mat. 5, 44. 45.) Pač veličastne in razločne zapovedi čudovite krotkosti! Pa so li sploh mogoče? Da, pravi sv. Jeronim, sv. Šteian, prvak mučencev, in vsi njegovi nasledniki so to dokazali. Ti vsi so molili umirajoč za svoje trinoge. V dokaz so nam prvi kristjani, o katerih po vsej pravici velja¬ jo besede apostolove: »Kolnejo nas, in (jih) blagoslav¬ ljamo, preklinjajo nas, in mi molimo." (I. Kor. 4, 12. 13. ) N a n k. Kako pa naj molimo za sovražnike in preganjalce sv. cerkve, da bo naša molitev kaj kori¬ stila? To nas uči sv. cerkev sama, ko moli v litani¬ jah vseh svetnikov: „Da sovražnike svete cerkve po- 37 } nžaš, prosimo Te, usliši nas!“ Ona torej prosi Bo- ša, da bi jim po raznih skušnjavah in nadlogah na tem svetu odvzel moč, katero obračajo proti sveti cerkvi, da bi kakor ponižni Pavel, občutili prst božji, da bi svojo zmoto spoznali, ponižno prosili za odpu¬ ščanje, tako se spokorili in enkrat srečno umrli. Le samo s ponižanjem je mogoče, odpreti onim nesrečni¬ kom oči. Ako s svojo molitvijo to dosežemo, tedaj smo jim izkazali največjo dobroto. Občutij a j. Prosi usmiljenega Boga za ti¬ ste, kateri nas zato sovražijo, ker smo učenci Kristu¬ sovi in branitelji njegove cerkve. S k 1 e p. Imejmo vselej odkritosrčno sožalje do svojih sovražnikov, zlasti, kadar govorimo o njih hu¬ dobnih naklepih. III. Vzgled Kristusov v preganjanju. P r e m i š 1 j e v a n j e. Gospodu ni bilo zado¬ sti, pravi sv. Avguštin, da nam je dal koristne nauke in da nas je vspodbudil s prelepimi obljubami k iz¬ polnjevanju; ampak nas je hotel s svojim vzgledom k. temu primorati. Zato je molil umirajoč na križu za Svoje sovražnike: „Oče, odpusti jim, ker ne vedo, kaj delajo." (Luk. 23, 34.) N a u k. Premisli neskončno ljubezen in prečud¬ no krotkost usmiljenega Boga, katerega njegove last¬ ne stvari opravljajo, sovražijo in ga v smrt izroče, tiste stvari, katerim je storil toliko dobrega; premisli to, in ne bo se ti zdelo težko in nemogoče, odpustiti njim, ki so te razžalili ter jim hudo z dobrim povra- Sevati. Molitev. Moli k Jezusu na križu! 38 Dne 13. malega srpana. Gorska pridiga. O prazni časti. 1. Misli si, da slišiš Jezusa govoriti : Glejte da svojih dobrih del ne delate pred ljudmi, da bi vas videli 2. Prosi milosti, da bi pri vsem svojem dejanju in nehanju iskal le božjo voljo. I. Ne delaj dobrih del le zato, da bi se ljudem prikupil! Premišljevanje. Poprej nas je hotel Je¬ zus oborožiti proti napadom naših sovražnikov in pre¬ ganjalcev, sedaj pa nas hoče zavarovati tudi pred nevarnostmi in zapeljivostjo prazne časti. »Glejte, pravi on, da svojih dobrih del. ne delate pred ljud¬ mi, da bi vas videli; sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, kateri je v nebesih.“ (Mat. 6, 1.) Iz teh besed nezmotljive Resnice razvidimo, da le namen, s katerim svoja dobra dela opravljamo, določuje njih veljavo pred Bogom. Ako jih opravljamo zavoljo Bo¬ ga, so nam zaslužljiva, če pa jih opravljamo zaradi prazne časti, da bi nas ljudje hvalili, tedaj so pa brez zasluženja in celo kazni vredna. Nauk. Vsled izvirnega greha nam je ošabnost ali neredna častihlepnost, rekli bi, nekako prirojena, tako, da pri svojih zunanjih opravilih več ali manj skrivaj iščemo vedno le sami sebe ter spoštovanje in hvalo pri ljudeh. Castilakomnost je skrivna skušnja¬ va, podobna črvu, ki znotraj grize lep sad. Celo naj¬ večji svetniki so se bali njenih zanjk, dasi so prav skrbno buli sami nad seboj. Koliko bolj se moraš te¬ daj ti bati, da ne izgubiš zasluženja pri dobrih delih, ti, ki tako malo paziš sam na^se, na svoje misli, na- 39 mene in želje! Resno se o tem izprašuj, ker stvar je jako važna. Občutljaj. Moli, kakor slepec iz Jerihe: : ».Gospod, daj mi, da bom videl“ (Luk. 18, 41), daj, da spoznam, kake zanjke mi nastavlja slavohlepnost ih kaj mi je storiti, da se jih obvarujem. Sklep. Boj se časti lakomnosti! Ponovi več¬ krat dober namen. II. Delaj vse zaradi Boga. Premišljevanje. „Svetilo tvojega telesa je tvoje oko,“ pravi Zveličar. „Ako je tedaj tvoje oko čisto, bo vse tvoje telo svetlo." (Mat. 6, 22.) Pomena teh besed pač ni težko uganiti. Kar je oko telesu, to je namen volje in nagnjenje srca duši. Kakor prosto in čisto oko zmiraj celo telo vodi po pravi poti, tako tudi čisto in priprosto srce vodi vse naše misli, željf in dejanja po pravi poti k našemu zadnjemu cilju, k Bogu, največjemu gospodu in prihodnjemu sodniku. N a uk. V resnici je velik kristjan tisti, ki ima pri vsem svojem dejanju in nehanju vedno le Boga pred očmi. Hrepeni zmiraj za najvišjim ciljem, ki se le misliti da, da postane, rekel bi, enak Bogu, ker ima ž njim eno in isto hotenje. Kako srečen je tak Človek! Bog, kateri pregleduje vse skrivnosti člove¬ škega srca, mu bode vse poplačal, da, tudi najneznat- nejša dejanja, katera sama na sebi brez dobrega na¬ mena ne bi bila niti dobra niti slaba. To je Jezus sam obljubil: „In tvoj Oče, kateri na skrivnem vi¬ di, ti bo povrnil." (Mat. 6, 4.) Koliko si prizadevaš, da bi se povspel do te višine in dosegel to srečo? Brez velike čistosti srca in neprestane čuječnosti nad samim seboj, ne prideš do tega. Koliko si že v tem napredoval ? 40 O b 8 u 11 j a j. Reci prav iz srca z nekim po¬ božnim možem: „Daj mi umreti, da živim le tebi, o moj , Bog in moje vse!“ Sklep. Ponovi večkrat ta pobožen vzdihljaj! III. Delaj vse zaradi Boga samega. Premišljevanje. Ce je velik pred Bo¬ gom in srečen tisti človek, ki ima Boga vedno pred očmi pri svojih opravilih, je še veliko srečnejši tisti, ki ima vedno Boga edinega pred očmi, ki popolnoma sam sebi umre in služi Bogu zavoljo Boga, ne ozira¬ je se na obljubljeno plačilo. To je vzor ali vrhunec svete popolnosti. Po tej popolnosti moramo le hrepe¬ neti, doseči pa jo ne moremo popolnoma v tem življe¬ nju. Nauk. Ne bodimo zaradi tega žalostni, če ne moremo te popolnosti tukaj doseči. Dosegli jo bomo v nebesih, če le tu na zemlji storimo, kar je v naših močeh. Ponovimo večkrat dober namen, in če nas za¬ radi dobrega ljudje hvalijo in nas skuša hudi 'duh za¬ peljati v častilakomnosl, zavrnimo ga s sv. Bernar¬ dom: „Nisem zaradi tebe začel in tudi ne bom zara¬ di tebe dovršil." Molitev. Moli k preblaženi Devici, ki je bila pravi vzgled svete popolnosti. Dne 14. malega srpana. Gorska pridiga. Nabiranje zakladov. 1. Misli si Zveličarja sredi apostolov in množice poslušalcev. 2. Prosi Roga posebno za tri reči, ki so ti potrebne, ako si ho¬ češ nabrati duhovnih zakladov, in ti so: stan milosti božje, dober na¬ men in voljno prenašanje križev in težav. 41 I. Stan milosti božje. Premišljevanje. „Ne zbirajte si zakla¬ dov na zemlji" — pravi Jezus — „kjer jih tatje pod- kopljejo in ukradejo," kjer smrt, še hujša kakor tat- Je, uniči v enem hipu vse, da človeku ne ostane dru¬ go, kakor grenko obžalovanje in večkrat obup. Po¬ svetni ljudje, ki so kakor privezani na zemljo, si raz¬ bijajo glave, kako bi si mogli čim prej nakopičiti pre¬ moženje. Naj jim bo! Mi pa se držimo nauka Zveli¬ ča, rjevega, ki pravi: „Zbirajte si zakladov v nebesih, kjer jih tatje ne ukradejo" (Mat. 6); naša skrb naj bo, kako bi si mogli v kratkem času nabrati prav ve¬ liko zakladov za nebesa. Da to dosežemo, potrebne so nam tri reči: mi-lost božja, dober namen in voljno prenašanje križev. N a u k. Ce si hočemo tedaj' v tem kratkem živ¬ ljenju nabrati prav veliko zakladov, je pred vsem po¬ trebno, da smo v stanu milosti božje.. Sv. vera nam¬ reč uči, da dobra dela brez ljubezni, to je ako jih sto¬ ri človek v stanu smrtnega greha, nimajo nikakorŠ- nega zasluženja za nebesa. Nasprotno pa imajo veli¬ ko zasluženje vsa dobra dela pravičnega, to je člove¬ ka, ki je v milosti božji. In koliko dobrih del človek lahko stori v enem dnevu, v enem tednu, v enem me¬ secu! Ce bi ti pogostno pre'emanje sv. zakramentov ne bi drugo koristilo, kakor da bi te ohranilo v milo¬ sti božji, moral bi je že zato visoko ceniti. O b č u 11 j a j. Zahvali Boga, če si v milosti kozji, veseli se in odpri Široko vrata svojega srca milosti božji. Sklep. Skleni odslej pogostoma sprejemati sv. zakramente. 42 II. Dober namen. P r e m i š 1 j e v a n j e. Vsak dan imamo veli¬ ko opravil, ki sama na sebi niso ne dobra, ne slaba pred Bogom; taka opravila so n. pr.: jesti, piti, spa¬ ti, obiskovati prijatelje, sprehajati se itd. Pa tudi s temi opravili, ki sama na sebi nimajo nobene vredno¬ sti, si lahko veliko zaslužimo, ako jih opravljamo iz. dobrega namena. Lepo nas uči o tem sv. Pavel: „Ali jeste, ali pijete, ali karkoli delate, vse delajte v čast božjo!“ (I. Kor. 10.) Ako tako delamo, je vsako naše opravilo Bogu prijetno in nam zaslužljivo. N a u k. Bilo bi v resnici nespametno, ako ne bi uporabili tega pripomočka, s katerim si brez vsa¬ kega truda lahko naberemo velikih duhovnih zakla¬ dov. 1 Ali je to težavno, zjutraj pri jutranji molitvi darovati Bogu vsa svoja opravila in storiti dober na¬ men, da jih hočemo opravljati le v njegovo čast in po njegovi sveti volji? In med dnevom tudi lahko pono¬ vimo svoj sklep brez vsake težave s kratko molitvijo ali vsaj s pobožnim vzdihljajem. Prav dobro je, pono¬ viti večkrat dober namen, ker potem dobijo naša o- pravila Še posebno vrednost in se ni bati, da bi se prikradla v naše srce samoljubnost in prazna čast ter iznodrinila naš prvotni dober namen. — Ali si do zdaj pazil na dober namen pri svojih opravilih? Si li storil vsako jutro dober namen? Ali ga ponav¬ ljaš večkrat med dnevom? O b č u 11 j a j. Obžaluj svojo desedanjo malo¬ marnost ! S k 1 e p. Večkrat si o tem -izprašuj vest! III. Voljno prenašanje križev. Premi Sijeva n j e. Prvi veliki priporno- 43 ček, nabrati si veliko zakladov za nebesa, je, delati v se v čast božjo in zveličanje duš. Drugi pripomo¬ ček pa je voljno prenašanje križev in težav s popol¬ no udanostjo v voljo božjo. Nauk. Porabimo dobro ta pripomoček, s kate- nim si lahko naberemo bogatih zakladov. Prilike ima¬ mo dovolj, ker skušnjave, neprilike, težave in križi so vsakdanji kruh človeškega življenja; nikdo ni od tega izvzet. Radi se pritožujemo čez svoje nadloge, toda kaj nam to pomaga? Darujmo jih rajši Bogu, udano in iz ljubezni jih sprejemajmo iz roke božje, tedaj si bomo ž njimi zaslužili veliko plačilo za večno Življenje. Združimo svoje trpljenje s trpljenjem Kri¬ stusovim. Ali si doslej ravnal tako? Molitev. Danes praznuje sv. cerkev praz¬ nik sv. Bonaventure, ki se imenuje šeraiski učenik, ne samo zaradi svoje velike učenosti, ampak veliko bolj zaradi goreče ljubezni do Boga. Priporoči se mu, na.j ti izprosi milost, da bi bolj in bolj rastel v ljubez¬ ni do Boga. i Dne 15. malega srpana. Pridiga na gor'. * Različne zapovedi. 1. Predstavi si Jezusa sredi množice, ki ga pazno posluša. 2. Prosi za milost, da bi se natančno držal zapovedij Jezusovih. I. Ne sodite. Premišljevanje. „Ne sodite, da ne boste sojeni, ker kakor vi druge sodite, tako bodete sami sojeni. V očesu svojega brata vidiš smet., v svojem 44 očesu pa ne vidiš bruna." Tako uči Zveličar. S tem nas hoče opomniti, da bi ne sodili svojega bližnjega, ker naša sodba o bližnjem je navadno lahkomišljena ali celo krivična. Bližnjega sodimo le po zunanjosti, ta pa nas lahko premoti: po zunanjosti sodimo in ob¬ sojamo tudi namene, katere more poznati in soditi le .sam Bog. Ra,zven tega sodimo bližnjega največkrat iz samoljubja ali zavisti, ki nas slepi in nam ne da spoznati f resnice. Zalo lepo pravi Zveličar, da v oče¬ su svojega brata vidimo smet, bruna v svojem očesu pa ne vidimo, to je vsako najmanjšo napako na svo¬ jem bližnjem hitro opazimo in jo grajamo, svojih last¬ nih,, mnogo hujših pregreh pa ne vidimo. Nauk. Kadar te moti skušnjava, da bi sodil in zaničljivo govoril o svojem bližnjem, spomni se zgoraj navedenih besed Zveličarjevili. Vtisni si dob¬ ro v srce še druge besede 'Jezusove: Karkoli hočete, da bi drugi vam storili, tudi vi njim storite, in karkoli nečete, da bi drugi vam storili, tudi vi njim ne stori¬ te." Pomisli, da kar se tebi na drugih zdi napač¬ no ali zaničljivo, je morda pred božjimi očmi zaslu- ženje. In kaj te brigajo drugi? Na sodbi ne boš da,- jal odgovora za druge, ampak za sebe samega. — Ko bi se vedno tega držal, koliko časa bi si prihra¬ nil, kolikim neprilikam in grehom bi se izognil! O b č u 11 j a j. Obtoži se tega pred Bogom! Prosi odpuščanja. Sklep. Danes posebno pazi na to, kaj boš mi¬ slil in govoril o svojem bližnjem. II. Ne hodite po široki poti. Premišljevanje. „Idite skozi ozk.a vra¬ ta; zakaj široka so vrata in prostorna je pot, kate- 45 ra pelje v pogubljenje, in veliko jili je, ki po njej ho¬ dijo.“ (Mat. 1 1 13.) Vprašal bo kclo, kaj pomenijo te resnobne besede? Ni težko odgovoriti na to; Zveli¬ čar je dobro vedel, da bodo mnogi napačno razlagali njegov nauk in bodo zoper njegov nauk povzdigoval? posvetna načela in navade. Proti tej nevarnosti nas je hotel Zveličar zavarovati, id a bi ne poslušali kri¬ vih naukov, za katerimi jih žalibog toliko drvi. N a u k. Gotovo je tvoja trdna volja, iti rajši skozi ozka vrata v nebesa, kakor skozi široka v po¬ gubljenje. To je pa le mogoče, ako natanko izpolnju¬ ješ zapovedi božje ter se varuješ tudi majhnih pre- areškov. Morda si storil tudi že v tem trden sklep; toda ali si se upiral vselej odločno svojim počutkom, ali si se boril proti mlačnosti, ali si odbijal odločno od sebe sladke in vabljive ponudbe posvetnega duha, ki zna prav spretno izgovarjati tvojo malomarnost? Oh, koliko jih je, ki so nastopili ozko, pa pravo pot, in so se po slabih vzgledih dali zapeljati na Široko cesto, ki vodi v pogubljenje! O b 6 u 11 j a j. Prosi Boga, da te razsveti in vodi po pravi poti. S k 1 e p. Ne zaupaj samemu sebi. Vedno bodi v strahu, da bi ne zgrešil prave poti, k,er je jako tež¬ ko najti izgubljeno pot. III. Ne poslušajte krivih prerokov. Premišljevanje. »Varujte se, pravi Je¬ zus, krivih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih ob¬ lačilih, znotraj pa so grabljivi volkovi! Po njih delih jih bodete spoznali." (Mat. 7.) K prejšnjim zapovedim dostavlja Zveličar še to, da bi se varovali ne samo krivovercev in nevernikov, ampak tudi tistih, ki se 46 zunanje kažejo dobre, vendar pa z zvijačo in z lepi¬ mi besedami zapeljujejo duše. Nauk. Kakor se na dobri njivi med pšenico najde večkrat ljubka, tako se tudi v dobrih družinah in družbah nahajajo osebe, ki so nevarne za krščan¬ sko življenje tem bolj, ker veljajo za učene ali vživa- jo visoke časti. Spoznal jih boš po njih delih: njih ve¬ denje je dvomljivo, do spovedi in sv. obhajila so hlad¬ ni, v pogovorih neprevidni, zlasti radi zabavljajo čez različne pobožnosti in bratovščine itd. Varuj se jih in ne druži se ž njimi! Tudi se ne prepiraj ž njimi, ker bi več izgubil, kakor pridobil! Ali te ne uči iz¬ kušnja tako? Molitev. Priporoči se svojemu angelju vari- hu in se mu zahvali, ker te je že tolikokrat otel iz zanjk in nevarnosti, katere si si sam pripravil. Dne 16. malega srpana. Praznik Device Marije karmelske in praznik škapulirski. 1 . Misli si da ti Marija Devica ponuja škapulir. 2 . Prosi jo za pomoč, da bi vredno nosil njen škapulir. I. Zakaj se imenuje Devica Marija karmelska in kako je nastala bratovščina škapulirska ? Premišljevanje. Karmel je gora v Pa¬ lestini, kjer je nekdaj živel prerok Elija s svojimi u- čenci. Pripoveduje se, da se je ta preroška Šola ohra¬ nila celo do Kristusovih časov. Ko so začeli apostoli oznanjevati evangelij, so ga takrat živeči Elijevi u- čenci radostno sprejeli. Kakor beremo v rimskem bre¬ virju ta dan, se je tukaj najprej začelo češčenje Ma- 47 rijmo, njej na čast so postavili tukaj kapelico, kjer so ji prepevali hvalospeve. Odtod prihaja naslov Re¬ vica Marija karmelska“, in tukaj se je začel red kar- melitski. — Precej karmelitov se je sredi 13. stoletja naselilo na Angleškem. V tej deželi in sicer v mestu Cambridge se je vsled znamenite dogodbe začela ška- putlirska pobožnost. — Nekega dne je pobožni general karmelitskega reda, Simon Stock, prosil prav goreče Marijo pomoči, ker so ga ravno takrat hudo prega¬ njali. V tej molitvi se mu prikaže nebeška Kraljica (16. malega srpana 1251) s škapulirjem v roki in ga tako-le nagovori: „Sprejmi, ljubi sin, ta škapulir svo¬ jega reda, to je znamenje velikih dobrot, katere sem izprosila za tebe in vse sinove karmelitske. Kdor u- mrje s tem Škapulirjem, bo zavarovan pred večnim oanjem, to je znamenje zveličanja, bramba v nevar¬ nostih, zagotovilo posebnega varstva.“ Učeni in slav¬ ni papež Benedikt XIV. pravi v svoji knjigi „o praz¬ nikih Marijinih 11 , da popolnoma veruje tej prikazni, v kateri mu je Marija obljubila, da bo ude škapulir- ske bratovščine hitro rešila iz vic, in sicer prvo so¬ boto po njihovi smrti. Nauk. To premišljevanje te mora nagniti, da visoko častiš škapulir in da si ga želiš nositi. Ce ga tedaj še nimaš ali ga doslej nisi hotel imeti, ali si ga nosil brez prave pobožnosti, skleni danes popra¬ viti, kar si doslej zanemarjal. Občutljaj. Zahvali presv. Devico za vso dobrote in jo prosi odpuščanja, ker si ji bil doslej tako malo hvaležen. Sklep. Vse bom storil, kar je predpisano, da zadobim mnogobrojne milosti in odpustke, ki jih daje Škapulirska bratovščina. 48 II. Korist Marijinega škapulirja. Premišljevanje. • Klikor vidimo iz teh dveh prikazni, prinaša škapulir posebno veliko dob¬ rote tistim, ki ga pobožno nosijo in se vpišejo v Ška- pulirsko bratovščino. 1. Škapulir je porok posebne¬ ga varstva Marijinega v vseh nevarnostih duše in telesa, kakor nam spričujejo mnogi čudeži. 2. 'Je zna¬ menje zveličanja, ker kdor umrje s škapulirjem, bo obvarovan peklenskega ognja, to je Marija bo izpro¬ sila, da tak kristjan, če je pravičen, ostane stanovi¬ ten do konca, če je pa grešnik, da se Še o pravem času spokori in skesa. 3, Škapulir je zagotovilo, da bo tisti, ki ga nosi, kmalu rešen iz vic. 4. Kdor nosi škapulir, ostane deležen vseh dobrih del, molitev itd., različnih bratovščin in celega karmelitskega reda, zlasti, pa mnogih odpustkov, ki so podeljeni temu re¬ du. N a u k. Gotovo bi se rad udeležil vseh teh dob¬ rot. Prav lahko to dosežeš, treba je le: 1. Da si sprejet v bratovščino po kakem redovniku karmelit¬ skega reda, ali pa po drugem duhovniku, ki ima pra¬ vico, blagoslavljati in dajati Škapulir. 2. Moraš Ška¬ pulir vedno na sebi nositi, zlasti pa ob smrten uri. Ni potrebno, da bi moral biti ravno vpisan v bratov¬ ščino, dovolj je, da ti da duhovnik Škapulir, in te s tem sprejme v bratovščino; ni potrebno, da bi oprav¬ ljal posebne molitve, tudi ni treba dati znovič ška.pu- lirja blagoslavljati, če prvega izgubiš ali se ti. raz¬ trga, celo takrat ne, če ga že delj časa nisi nosil. Ce si pa hočeš pridobiti milost, da bi bil prvo soboto po* smrti rešen iz vic, moraš po svojem stanu varovati, čistost, razven tegn moraš moliti vsak dan majhno opravilo v čast Device Marije, kakor se nahaja vbre- 49 virju; izvzeti so duhovniki, ki morajo že itak moliti vsak dan brevir. Kdor pa ne zna brati, mora se vsa¬ ko sredo in soboto zdržati mesenih jedi, razven če dobi spregled, ali Če mu spovednik mesto tega naloži kako drugo dobro delo. Izprašuj se, če si doslej vse natančno izpolnjeval, m če si kaj zanemarjal, popra¬ vi v prihodnje. Molitev. Moli k sv. Devici! Dne 17. malega srpana. Oče naš aii Gospodova molitev. 1. Misli si Jezusa, kako govori pred množico ljudstva. 2. Prosi za mi,ost, da bi prav razumel Gospodovo molitev. I. Nagovor v očenašu. P r e m i š 1 j e v a n j e. Kristus je dobro zavr¬ nil hinavske farizeje, ki so z dolgimi molitvami hoteli kazati svojo pobožnost, obenem pa je svojim vernikom pokazal, kako naj molijo. Ta molitev, katero je Kri¬ stus učil, je očenaš. „Kadar pa molite, 11 rekel je svo¬ jim učencem, ,,ne delajte kakor farizeji, hinavci, in ne trudite se, da bi opravljali dolge molitve, kakor ne¬ verniki; molili bodete tako-le: Oče naš, kateri si v nebesih. Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi k nam, tvoje kraljestvo. Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj riam danes naš vsakdanji kruh. In od¬ pusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svo¬ jim dolžnikom. In ne vpelj’ nas v skušnjavo, temveč reši nas od hudega Amen." (Mat. 6, Luk, 11.) N a u k. Dobro vemo, da je očenaš najlepša mo¬ litev, da je Bogu najbolj prijetna in nam najbolj ko¬ ristna, toda, ali jo molimo vselej dostojno in pobož- 4 50 no...? Premislimo sedaj natančneje prve besede: ., Oče naš, kateri si v nebesih!" S temi besedami nas hoče Jezus opomniti, da se moramo v duhu zbrati, preden začnemo moliti; da moramo pomisliti, s kom hočemo govoriti, da moramo povzdigniti svoje misli k Bogu v nebesa. Uči nas dalje, da naj zovemo Bo¬ ga svojega očeta; s tem nas hoče opomniti, da naj z otroškim zaupanjem molimo. In če molimo oče naš, in ne oče moj, nas zopet opominja Zveličar, da smo vsi ljudje bratje med seboj, otroci enega očeta, da moramo tedaj drug za drugega moliti. Občutij a j. Zahvali Jezusa, da nas je na¬ učil tako lepo molitev. Prosi ga odpuščanja, ker si tolikokrat molil to prekrasno molitev razmišljeno in raztreseno. Sklep. Preden začneš moliti, spomni se vse¬ lej, česar te opominjajo besede. Oče naš, kateri si v nebesih. II. Prva prošnja. Premišljevanje. »Posvečeno bodi tvoje ime. Iz katekizma vemo, da pomeni ime božje Boga samega in njegove lastnosti; v prvi prošnji tedaj pro¬ simo, da bi vsi ljudje spoznali Boga, njega častili, ljubili in mu služili. Prva prošnja očenaŠa nas tedaj opominja, zakaj smo vstvarjeni, opominja nas, da je naša prva dolžnost, posvečevati in častiti božje ime najprej sami v sebi, potem pa, kolikor je mogoče, tu¬ di po drugih. Ker smo pa slabi in s svojimi močmi tesa ne moremo doseči, zato prosimo v drugi prošnji tudi za potrebne milosti, da bi mogli Boga prav časti¬ ti. Ako skrbimo pred vsem za čast božjo, skrbimo tu¬ di za svoj lasten dobiček. 51 N a u k. Koliko si prizadevaš, da bi poveliče¬ val in spodobno častil svojega nebeškega Očeta? V samem sebi častiš Boga, če si ohraniš čisto vest, ka¬ kor uči sv, Peter: Posvečujte Kristusa v svojih srcih in ohranite si čisto vest!“ (I. Pet. 3, 15 in 16.) V svo¬ jem bližnjem pa častiš Boga, ako rp vsnodbujaš v ljubezni do Boga in k čednostnemu življenju. Koli¬ ko si doslej v tem oziru storil? O b č u 11 j a j. Pošlji v nebesa iz globočine svo¬ jega srca ta-le vzdihljaj kralja Davida: „0 moj Bog, da bi te častili vsi prebivalci zemlje!" (Ps. 66.) Ce bodo ljudje Boga prav častili, bodo tudi sami sebe zveličali. Sklep. Večkrat ponovi to prisrčno molitev kralja Da,vida, zlasti pri sv. maši. III. Druga prošnja. Premišljevanje. „Pridi k nam tvoje kra¬ ljestvo!" V tej prošnji ne prosimo za božje kraljestvo nad vsemi stvarmi, ker Bog že tako kraljuje nad vse¬ mi stvarmi od začetka sveta, ampak prosimo, da bi prišlo božje kraljestvo v človeška srca, to je, da bi se vsi ljudje podvrgli božji postavi. Prosimo pa tudi, da bi se čim prej vsi znašli pred prestolom božjim in kraljevali v nebesih na vekomaj. Nauk. Moli in delaj, prizadevaj si tako žive¬ ti, kakor se spodobi otroku nebeškega Očeta. Bog naj kraljuje v tvojem srcu; on naj vodi tvoje misli, besede in dejanja po svoji sv. volji. Delaj pa tudi po svojih močeh, da bo kraljeval Bog v srcih drugih lju¬ di! Prilika se ti pogosto ponuja, le glej, da jo dobro porabiš. Molitev k Očetu, ki je v nebesih. 4 * 52 Dne 18. malega srpana. Prid ga na go r i. Gospodova molitev. — Dalje. 1. Misli si Jezusa, kako uči učence moliti! 2. Prosi za milost, da bi dobro molil. I, Tretja prošnja. Premišljevanje. „Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji." Kaj nam veleva Je¬ zus prositi v tej prošnji? Veleva nam prositi ne samo za milost, ki nam je potrebna, da bi mogli v pogla¬ vitnih rečeh izpolnjevati božje zapovedi, ampak še ve¬ liko več, da bi voljo božjo tako natanko izpolnjevali, kakor jo angelji in svetniki v nebesih izpolnjujejo. Vsaj hrepeneti moram po tej popolnosti in nepreneho¬ ma prositi Boga, da nam da k temu potrebne milosti. Nauk. Tebi je mnogo lažje, kakor drugim, priti do te popolnosti, h kateri nas Jezus kliče: po¬ učen si v krščanski veri bolj kakor drugi, vajen si bolj duhovnega življenja; a,ko včasih dvomiš, kaj Bog hoče, najdeš lažje svetovalca, kakor drugi; sploh v vseh rečeh lahko za gotovo spoznaš, kaj je volja bož¬ ja. Ali ni to tolažljivo? Treba ti je le hrepeneti po večji popolnosti. Kako britko boš obžaloval na smrt¬ ni postelji, če ne porabiš lepe prilike! Občutljaj. Zahvali Boga, ki ti - razodeva svojo voljo, in prosi ga ponižno pomoči! Sklep. Prizadevaj si, biti vedno miren in zbran, da lažje slišiš vsak glas božji. X IL Četrta prošnja. Premišljevanje. V prvih treh prošnjah očenaša nas uči Zveličar, kaj nam je treba storiti m povišanje božje časti, v naslednjih Štirih prošnjah 53 pa nas uči, kaj naj prosimo sami za sebe. Prva iz¬ med teh prošenj je: „Daj nam danes naš vsakdanji kruh! Kruh,“ to je vse, kar je potrebno za naše te¬ lesno in tudi duhovno življenje. „Vsakdanji“ kruh, da se spomnimo vsi skupaj, bogati in revni, da smo vsak dan potrebni pomoči nebeškega Očeta. „Danes,“ vsak dan moramo prositi, in ne preveč skrbeti za prihod¬ nji dan, ampak izročiti se previdnosti božji. Nauk. Preglej nazaj v svoje preteklo življe¬ nje, preštej v duhu \sa leta, mesece in tedne, kako ljubeznjivo in darežljivo je skrbel za te nebeški Oče! Kako pa si mu bil hvaležen za to? ... Ce te je obil¬ no oblagodaril, ali nisi zlorabil njegovih dobrot ter skušal nasititi le svoje neredne želje? . . . Občutljaj. Občuduj božjo dobroto! Zahvali Boua in ga poveličuj! Obžaluj svojo dosedanjo nehva¬ ležnost in obljubi, da boš odslej hvaležnejši. Sklep. Spomni se večkrat, kako očetovsko skrbi Bog za tebe. Prav iz srca se mu večkrat za¬ livali za vse dobrote. III. Peta prošnja. Premišljevanje. „Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. “ Tukaj prosimo ponižno nebeškega Očeta, da bi nam odpustil naše grehe m kazni, katere smo zaslužili. Jezus nam je obljubil, da nam bo nebeški Oče usli¬ šal prošnjo, toda le pod tem pogojem, da tudi mi od< pustimo tistim, ki so nas razžalili. „Ce bodete vi lju¬ dem odpustili krivice, bo tudi nebeški Oče vam odpu¬ stil vaše grehe, če pa vi ne odpustite ljudem, tudi ne- beški Oče ne bo vam odpustil." Zato nas uči v peti prošnji moliti: „kakor tudi mi odpuščamo svojim dolž¬ nikom," 54 — Nauk. Vsak dan molimo: „Odpusti nam naše dolge," pa morda brez sadu, ker ne čutimo v srcu, kar govorimo. Malokdaj smo žalibog zbrani in v svo¬ ji raztresenosti ne vidimo pregreškov, ki jih vsak dan storimo, in katerih so se svetniki vsak dan skesano spovedovali. Kakor oni, tudi mi objokujemo svoje pre¬ grehe, in Oče nebeški nam bo odpustil, pozabil bo vse, če zadušimo v svojem srcu vsako jezo in nevoljo proti tistim, ki nas s čim razžalijo. Ali ravnaš tako? Molitev. V čast sv. Kamilu Leliju, ki je imel posebno ljubezen do bolnikov in je ustanovil red za postrežbo bolnikov. Umrl je 1. 1644. Dne 19. malega srpana. Praznik sv. Vincencija Pavlanskega . 1 1. Predstavi si svetnika v nebeški slavi. 2. Prosi, da bi prav goreče hrepenel hoditi po njegovih stopinjah. I. Prečudna ljubezen sv. Vincencija Pavlanskega. Premišljevanje. Kdor prebira življenje sv. Vincencija Pavlanskega, mora strmeti nad nešte- vilnimi dobrimi deli njegove neusahljive ljubezni. Vsake vrste ljudem je znal pomagati in jih tolažiti: bolni¬ ke v bolnišnicah, gobave v zavetiščih, jetnike po je¬ čah, berače, starce, sirote, umobolne. Znal je poma- 1 Rodil se je leta 1576. v Landu (Landes) na Francoskem. V mašnika posvečen 1. 1600. Na potu iz Marselia v Narbono so ga vjeli morski roparji in odpeljali v Tunis v sužnost, kjer je ostal od 1. 1605. do 1607. Od 1. 1607 do 1609. je bival v Rimu, potem se je vrnil na Francosko, kjer je 1. 1635. ustanovil „misijon'ko družbo- (Lazaristi), katero je papež Urban Vlil. 1. 1635 potrdil. Umrl je 1. 1660; 1. 1737 je bil svetnikom prištet. 55 gati mladim ljudem zoper skušnjave, tiste, ki so že padli, je vedel spraviti nazaj na pravo pot. Skrbel je tudi za uboge otroke, katere so nečloveške matere odvrgle. — Ravno tako moramo občudovati še dve drugi izvanredni čednosti tega svetnika. Prvič, dasi- ravno je bil sam ubog, priprost duhovnik, je znal vendar najti sredstev, nabral je velikanske svote de¬ narja, s katerimi je obdaroval reveže, ustanavljal neštevilne zavode, zavetišča in bolnišnice. Drugič je znal tudi zagotoviti obstanek svojim dobrodelnim na- : pravam; v ta namen je ustanovil posebno družbo go¬ spa, iz katere so se razvile različne druge cerkvene družbe. In med temi je najimenitnejša družba usmi¬ ljenih sester, ki se imenujejo hčere sv. Vincencija Pavlanskega. N a u k. Gotovo tudi ti občuduješ, kaj je premog¬ la vse ljubezen sv. Vincencija Pavlanskega; toda ne smeš ostati pri praznem občudovanju, ampak išči iz¬ vor te prečudne ljubezni do bližnjega, ponižnosti, ži¬ ve vere in goreče ljubezni do Jezusa, ki je navdaja¬ la svetnika. Premišljuj Še dalje, kako dobro delo kr¬ ščanske ljubezni bi ti mogel storiti ali vsaj podpirati po svojem spolu, po svoji starosti, po svojem stanu. Najlepšo priliko imaš, ako pristopiš k družbi Vincen- eijevi, ki dela prave čudeže krščanske ljubezni. In če že ne moreš biti pravi ud te družbe, podpiraj jo vsaj s svojim uplivom in z darovi. Ce ti morda ni mo¬ goče obiskovati mnogih, kakor je dolžnost pravih u- dov, vzami nekatere ubožne družine v svoje posebno varstvo in jih po .svojih močeh podpiraj. In če te je postavil Bog za očeta ali za mater, uči svoje otroke ljubezni do ubogih! Glej, kaj ti je mogoče storiti in kaj hočeš storiti. . . Bodi velikodušen, vselej priprav¬ ljen in stanoviten v svojih sklepih. 56 Občuti j'a j. Pomagaj mi, o Jezus, v ubogih tebe gledati, tebe ljubiti, tebi pomagati! Sklep. Vsako dobro delo stori iz čeznarav- nih nagibov, iz ljubezni do 'Jezusa. II. Čudovita gorečnost sv. Vincencija Pavlanskega. Premišljevanje. Vsled silnih bojev, ka¬ tere je povzročila Lutrova in Kalvinova kriva vera, se je ob času sv. Vincencija vgnezdila tudi med du¬ hovščino pokvarjenost in mlačnost, in vsled tega je tudi med ljudstvom zavladala nevednost in razuzdan nost, zlasti na deželi. Vincencij, poln gorečnosti in ljubezni, ni mogel gledati te nevarne dušne bolezni svojega časa, ampak je iskal zdravila. Previdnost božja, ki ga je izbrala za svoje namene, mu je sama pokazala pot. Kot hišni odgojitelj plemenite družine Gondy, je imel priliko, opravljati v nekaterih župni¬ jah misijone med priprostim ljudstvom. Uspeh je bil velikansk, kmalu so prihajale od vseh strani Vincen¬ ciju prošnje za misijone. Da bi mogel ustreči vsem prošnjam, vzel si je na pomoč nekoliko pobožnih in gorečih duhovnikov. Tako je nastala glasovita „'Misi¬ jonska družba" ali Lazaristi, ker je bila ustanovlje¬ na v prijoratu sv. Lazarja. Ko je sv. Vincencij tako pomnožil svoje moči z gorečimi sodelovalni, delal je res prave čudeže evangelijske gorečnosti. Pošiljal je svoje misijonarje ne le v razne francoske škofije, ampak tudi v druge dežele, in Še dalje čez morje, v Algir in Tunis (v severni Afriki), na Korziko, na Istrsko, Škotsko, na otok Madagaskar (na vzhodni strani Afrike) in celo v Indijo. Po Vincencijev! smrti se je njegova družba pomnožila in širila na vse stra¬ ni, tako, da je pozneje nadomestila v misijonskem de¬ lovanju družbo Jezusovo, ki je bila zatrta proti koncu — 57 18, stoletja. Posebna zasluga Vincencijeva je, da se je vsled njegove gorečnosti poboljšala tudi duhovšči¬ na. Po njegovem prizadevanju so nastala mnoga ime¬ nitna semenišča v Parizu in drugod po Francoskem; on je največ pripomogel, da so se vpeljale duhovne vaje za duhovnike in bogoslovni zavodi za tiste,, ki se pripravljajo na sv. red. Hiše njegove družbe so bile vedno odprte duhovnikom in posvetnjakom, kj bi si hoteli v samoti okrepčati svojo dušo. Samo v misi¬ jonski hiši sv. Lazarja v Parizu je na leto 700 do 800 oseb opravljalo duhovne vaje. Nauk. Nič ni lepšega in bolj zaslužnega, ka¬ kor iz gorečnosti z Bogom sodelovati za zveličanje duš. To lahko storiš, v kakoršnem koli stanu si. Le porabi dobro v dejanju, kar si v prvi točki premiš¬ ljeval; priložnost imaš na izbiro. Občutljaj. Prosi odpuščanja za svojo do¬ sedanjo nemarnost. Sklep. Iz vseh svojih moči pospešuj razširja¬ nje sv, vere! III Čudovita popolnost sv. Vincencija Pavlanskega. Premišljevanje. Kakor občudujemo dela gorečnosti in ljubezni sv. Vincencija, tako moramo tudi občudovati njegovo življenje. Poleg tolikih zunar njih opravil je bil vendar vedno miren in zbran, ni pozabil na svojo lastno popolnost in zveličanje, ved¬ no je dajal svoji mnogoštevilni družbi najlepši vz¬ gled popolnega redo\ niškega življenja. V neprilikah je bil vedno ljubeznjiv in potrpežljiv, v sreči pa skro¬ men in ponižen; posebno je ljubil uboštvo. Proti sebi je bil strog, proti drugim prizanesljiv. Kakor v sta¬ rosti, tako je tudi v gorečnosti in čednosti vedno na¬ predoval. Umrl je v 85. letu svojega življenja, in v 58 — nebesih je sprejel prelepo plačilo za svoja neštevilna dobra dela in nenavadne čednosti. Nauk. S pomočjo milosti božje tudi ti lahko posnemaš življenje svetnikov. Le premišljuj natančno, v čem si mu najbolj podoben, in v čem mu lahko po¬ staneš podoben. Molitev. Priporoči se sv. Vincenciju. Spo¬ minjaj se ga zlasti danes večkrat! Dne 20. malega srpana. Gospodova molitev. Šesta in sedma prošnja. — Sklep. 1. Misli si, da stojiš med poslušalci Jezusovimi. 2. Prosi, da postane tvoje srce močno in dovzetno za božje reči, I. Šesta prošnja. Premišljevanje. „In ne vpelji nas v skušnjavo," to je ne pusti, da bi v skušnjavi obnema- gnli. Jasno je, da te besede ne pomenijo „zapeljati v skušnjavo", ker Bog ne more nikdar napeljevati v grešne zanjke. Nagnenje k grehu ali skušnjava v pravem pomenu prihaja le od hudiča ali pa od naše pokvarjene narave. Seme ali kal skušnjave nosimo sami v sebi. Kako naj se pa potem zavarujemo proti skušnjavam? Z molitvijo, zlasti s šesto prošnjo oče- naša: „Ne vpelji nas v skušnjavo." S tem ne prosi¬ mo, da bi odvrnil Bog od nas vse skušnjave, ampak prosimo nebeškega Očeta, da bi odvrnil od nas pre¬ močne skušnjave, da bi nam razkril zanjke hudičeve, da bi nas o pravem času spomnil večnih resnic, da bi spoznali potrebo molitve in da bi se izogibali pri¬ ložnosti, ki napeljujejo v skušnjavo. Prosimo ,r tej prošnji, da bi nam dal Bog obilno milosti, da bi ne — 59 obnemagali v skušnjavah, ampak', da bi nam bile v duhovno korist, kakor uči sv, Pavel: „Bog je zvest, ki vas ne bo pustil skušati bolj, kakor premorete, temveč bo storil tudi s skušnjavo tako, da jo boste lahko zmagali." (I. Kor. 10.) N a u k. To tedaj prosimo od Boga. Kaj pa Bog tirja od nas, da bo naša molitev uslišana? Da ne smemo zaupati samim sebi, da se moramo ogibati vsa¬ ke priložnosti h grehu m odstraniti od sebe vse, kar napeljuje v greh. Bog hoče dalje, da se v vsaki sku¬ šnjavi zatečemo z moiitvljo k njemu, in če skušnjava še le ne preneha, da jo razodenemo svojemu spovedni¬ ku in se zvesto ravnamo po njegovih navodilih. Ali si ravnal dosiej tako? Le pomisli vse na drobno! Glej, v čem si grešil in v čem se moreš in moraš poboljšati. O b C u t 1 j a j. Prosi prav prisrčno Boga, da ti podeli to, kar obsega šesta prošnja očenaša. Sklep. Kadar te popusti skušnjava, zlasti Če je bila hucia, izprašuj se vselej, kako si se vedel in bojeval, da si iz tega povzameš potrebnih naukov za prihodnjost. II. Sedma prošnja. Premišljevanje. „TemuČ reši nas od hu¬ dega. “ Kakor v prejšnjih prošnjah, tudi tukaj malo besed veliko obsega. V tej prošnji prosimo, da bi nas Bog obvaroval in rešil vsega Časnega zla: bolezni, bojev, lakote, vsake nesreče, preganjanja, obrekov- nja, opravljanja itd. Prosimo tudi, da bi nas obvaro¬ val Bog smrtnega greha, ki je še mnogo hujši, kakor vse druge časne nesreče. Prosimo dalje, da bi nas obvaroval m rešil grešne navade in pred vsem nagle smrti v stanu smrtnega greha in večne smrti, ker je to največje hudo, ki se ne da nikdar več popraviti. 60 x\ a 11 L Ali tedaj misliš, kaj govoriš, kadar mo¬ liš: 1 e m at reši nas od hudega? Ali prosiš s toliko go¬ rečnostjo. da bi te obvaroval Bog duhovnega zlega, kakor kadar prosiš za telesno srečo? In če ti Bog za ivoje dušno zveličanje pošlje kak križ, ali ga nosiš udanu, potrpežljivo, brez godrnjanja? Ravno v tem je nesreča mnogih kristjanov. Tudi za to prosimo, kadar molimo. ,.Reši nas od hudega,“ da bi v trpljenju in nadlogah ne izgubili duhovnih zakladov z godrnja*- njem m nepotrpežljivostjo. Kako veličastna molitev je vendar očenaš! To je v resnici splošna molitev, ki obsega vse, kar moremo prositi za čast božjo in last¬ no z\eučnnje. Molimo tedaj vselej zbrano in pobožno to prelepo molitev. III. Sklep očenaša. Premišljevanje. Sedmi prošnji dostavlja¬ mo besedo „Amen“, to je tako naj se zgodi! S to be¬ sedo še enkrat, povdarjamo in ponavljamo vse, kar oksegajo posamezne prošnje v očenaŠu. N a u k. Ker tedaj ta beseda „amen“ obsega, rekli bi, bistvo očenaša, zatorej jo izgovarjajmo vselej prav pazljivo in v mislili še dostavimo: Da, moj Bog, tako naj se zgodi! 'iakc naj se zgodi! Molitev. Moii v čast sv. Mateju, apostolu, ki nam je v svojem evangeliju zapisal Gospodovo mo¬ litev, katero je slišal prav iz ust Zveličarjevih. 61 Dne 21. malega srpana. O gorečnosti v službi božji. 1 Poslušaj besede sv. Pavla: Ne bodite leni v gorečnosti, bodite goreči v molitvi, služite Gospodu. (Rimlj. 12, 11). 2. Prosi za milost, da bi prav spoznal in cenil gorečnost v službi božji ter živo hrepenel po njej. I. Bistvo gorečnosti. Premišljevanje. Ce hočeš doseči ljube¬ zen in prijateljstvo nebeškega Očeta, služi mu z go¬ rečnostjo. (»oreč bUi se pa pravi: biti pripravljen ra- dovuljno in velikodušno storiti in sprejeti vse, kar se tiče suižbe božje. Ce je ta pripravnost stalna lastnost duše, tedaj zasluži ime čednosti, ker čednost je stal¬ na lastnost duše. Po nauku sv. Tomaža je gorečnost za pravo neka lastnost bogoljubnosti, drugi učeniki pa trdijo, da je lastnost ljubezni. Iz vsega se vendar vidi, da goreč kristjan veselo in hitro napreduje v krščanski popolnosti in svetosti. N a u k. „Vsak dan moramo biti gorečnejši ter bolj in bolj rasti v čednosti; toda sedaj se smatra ve¬ liko, čo je kdo mali del prvotne gorečnosti ohranil‘% pravi 'i omaž Kempčan (L knj. 11. pogl.). Te besede v grozna« »nju ljudi izkušenega moža nas pač vse jako ponižujejo; a njih resničnost nam potrjuje lastna iz¬ kušnja. Le primerjaj enkrat, kakšen si bil po prvem sv. obhajdu, ... ah takrat, ko si stopil v nov stan . ... po zadnjih duhovnih vajah ali po zadnjem misi¬ jonu, in kakšen si sedaj. Roko na srce: Kedaj si bil bolj goreč ni vesten? Takrat ali sedaj? Koliko si že izgubii od prvotne gorečnosti! Kako visoko stopinjo popolnosti bi že dosegel, ko bi se ti gorečnost ne bila zmanjšala! 62 O h č u 11 j a j. Ponižaj se pred Bogom. Ponovi svojo gorečnost. Osrei se! Sklep. Ponovi vsako jutro, ko se vzbudiš, svo¬ je dobre sklepe. II. Sreča gorečih kristijanov. Premišljevanje. Goreči kristjani se vese¬ lijo nerušljive sreče, imajo mirno vest in zato vživa- jo srčni mir in pokoj. 'Jarem njih stanovskih dolžno¬ sti jim je sladek in lahek. Najtežavnejša dela oprav¬ ljajo z veseljem in si naberejo v kratkem času veli¬ ko zaslug za nebesa. Angeljem so v veselje, bližnjemu v vzgled in kličejo božji blagoslov iz nebes na svojo družino in vsa opravila. Neprenehoma napredujejo na potu čednosti ter si s svojo gorečnostjo zagotavljajo stanovitnost do konca in večjo stopinjo nebeškega ve¬ selja. N a u k. Ce ravno ne zmiraj, bil si vendar vsaj včasih poln gorečnosti. Nisi li bil takrat v resnici srečen? Nisi li s psalmistom v svetem navdušenju kli¬ cal: „Kako sladko je služiti Gospodu!“ Poživi tedaj svojo prvo gorečnost, če je morda že ohlajena. Premi¬ sli, s kakimi pobožnimi vajami in sredstvi se bo to lahko zgodilo. Občutljaj. Verujem in sem prepričan, kako čudovit sad prinaša gorečnost. Iz srca želim in hrepe¬ nim, da bi ga dosegel. Sklep. Posnemaj gorečnost, katero vidiš na drugih kristjanih, zlasti pa v življenju svetnikov. III. Nesreča mlačnih kristijanov. Premišljevanje. Ce boš začel postajati mlačen, se ti bode začelo tudi hudo goditi. „Nema<- 63 ren in mlačen redovnik trpi veliko žalost in stisko od vseh strani; manjka mu notranje tolažbe, zunanje pa ne sme iskati.“ (Hodi za Krist. 1. knj. 25. pogl.). Ta¬ ko opisuje Tomaž Kempčan nesrečni stan mlačnih re¬ dovnikov in sploh kristjanov, in ravno to nam potrju¬ je tudi izkustvo. Mlačni kristjani opravljajo nemarno in površno svoje pobožnosti, sčasoma izgubijo vse ve¬ selje do popolnosti. Potem se obrnejo k stvarem, išče¬ jo posvetno veselje in mir tam, kjer ga ni, in se po¬ grezajo iz hudobije v hudobijo. Naposled postanejo to¬ liko hudobnejši, kolikor bolj čednostni so bili poprej. Nauk. Te misli ti morajo obuditi velik strah* ali boljše rečeno, velik stud nad mlačnostjo, in to tem bolj, ker je naša narava vsled izvirnega greha po¬ kvarjena in se nagiblje zmiraj k prijetnemu življenju in k lenobi. Ce si pa postal mlačen, poboljšaj se hit¬ ro. Tvoj duhovni voditelj ti bo pokazal pripomočke; rabi jih velikodušno in vstrajno. Prosi Boga, da ti v tem boju pomaga ter tvoje storjene grehe blagoslovi. Molite v. Moli v čast sv. Viktorju, slavnemu mučencu, katerega praznik danes praznujemo. Bil je stotnik v rimski vojski pod cesarjem Maksiminom, o- krutnim preganjalcem kristjanov. V svoji gorečnosti je hodil po cele noči od Šotora, do šotora, opominjajoč krščanske vojake k stanovitnosti do smrti iz ljubezni do Jezusa. Brez strahu je spoznal svojo vero pred cesarjem samim. Umrl je kot mučenec 1. 290. po Kr, Dne 23. malega srpana. Marija Magdalena kleči pri nogah Jezusovih v hiši farizeja Simona. 1. Postavi si v duhu v hišo Simona farizeja in glej, kako moči Magdalena s svojimi solzami Jezusove noge. 2. Prosi za občutke, katere je imela Magdalena, ko je klečal*, pri nogah Jezusovih. 64 1 . Magdalena stopi v obednico. Premišljevanje. „Nekdo izmeči farize¬ jev pa ga je prosil, da bi pri njem jedel. In je prišel v hišo farizejevo in se je vsedel k jedi. In glej! že¬ na v mestu, ki je bila očitna grešnica, zve, da je v hiši farizejevi pri jedi, in je prinesla alabastrovo pu¬ ščico mazila." (Luk. 7, 30. 37.) Stopila je v jedilnico in se vrgla k nogam Jezusovim. Kako je morala neki premagovati svoje samoljubje, da se ni zbala ljudi! Le pomisli njene okoliščine! Toda milost božja jo je že razsvetila in k sebi potegnila. Ljubezen do Jezu¬ sa, ki je izgnal iz nje sedem hudičev, prevzela ji je celo srce. Srce ji je narekovalo, da mora jasno poka¬ zati svoje kesanje in očitno popraviti pohujšanje, ki ga je napravila prej s svojim življenjem. Sedaj se ji je ponudila prilika. Hitro jo je porabila, ne meneč se za to, kaj bodo ljudje o njej mislili. Nauk. Učimo se od Magdalene, slušati hitro in radovoljno glas milosti božje. Ne opustimo nikdar priložnosti za dobra dela, ako nam jo ponuja božja previdnost, zlasti, kadar je treba popraviti storjeno pohujšanje. V takem slučaju ne smemo gledati na to, kaj bodo ljudje mislili in govorili o nas. Za svoje za¬ tajevanje bodemo prejeli lepo plačilo, kakor Marija Magdalena. Naša dolžnost in naš dobiček nas mo¬ rata nagibati, da so ne oziramo na ljudi, sodbo in zasmehovanje sveta. Krasno bo plačilo našega pogu¬ ma, kakor je bilo ono Marije Magdalene. O b č u 11 j a j. Prosi za velikodušno srce. Sklep. Svoje sklepe izvršuj brez vsakega pre¬ mi Sijanja. II. Magdalenino kesanje in ljubezen. Premišljevanje. Kakor hitro je zapa- 65 žila Magdalena Gospoda, hitela je k njemu, „in je stopila k njegovim nogam ter mu jih začela s solza¬ mi močiti in z lasmi svoje glave brisati, in mu je no¬ ge poljubovala in z mazilom mazilila.” (Luk. 7, 38.) Tu imaš lep vzgled popolnega kesanja. Vsa zgrivana in polna nežne ljubezni objokuje le to, da je razžali¬ la Boga, in ne želi ničesar drugega, kakor spraviti se z Bogom. N a u k. Kadar klečiš v spovednici pred namest¬ nikom Kristusovim, ki v njegovem imenu odpušča gre¬ he v zakramentu sv, pokore, obudi vselej v svojem srcu popolno kesanje. Da ti bo to lažje, pomisli, kako velikanski dobiček prinaša popolno kesanje: zadobiS popolno odpuščanje grehov in kazni; ljubezen božja se ti v precejšnji meri pomnoži in dobiš posebno moč zoper skušnjave in vse ovire, ki te zadržujejo na po¬ ti zveličanja. O b c u 11 j a j. Obudi popolno kesanje. Sklep. Vselej obudi pred sv. spovedjo popol¬ no kesanje. III. Jezus zagovarja Magdaleno. P r e m i š 1 j e v a n j e, „Ko je pa farizej, ki ga je bil povabil, to videl, govoril je sam pri sebi, govo¬ reč: Ko bi bil on prerok, bi pač vedel, kdo in kakšna je žena, ki se ga dotika, da je grešnica! In Jezus je odgovoril in mu rekel: . . . Simon, vidiš to ženo? Pri¬ šel sem v tvojo hišo in mi nisi dal vode za noge . . . Mojih nog nisi z oljem mazilil; ta pa mi je mazilila noge z mazilom. Zato ti povem: Veliko grehov ji je odpuščenih, ker je veliko ljubila . . . Njej pa je rekel: Odpuščeni so ti tvoji grehi! Pojdi v miru! “ (Luk. 7, 39. 44. 46-48. 50.) 5 66 N a n k. Gotovo bi rad poznal pripomoček, ka- ku bi zadostil neskončni pravici božji za grehe, v ka¬ tere padeš vsaki dan iz človeške slabosti. Jezus ti ga kaže z besedami: „Veliko grehov ji je odpuščenih, ker je veliko ljubila." Obudi tedaj pogostoma ljubezen do Boga v svojem srcu; če tudi samo z dvema bese¬ dama: Moj Bog, ljubim te! Odpusti mi, da sem te razžalil! To bo večkrat čin popolnega kesanja, kakor trdijo pobožni učeniki, dasiravno ne misliš na samo kesanje. Molitev. K sv. Mariji Magdaleni. Dne 23. malega srpana. Satan se vrne v dušo. Grešnik, ki se povrne v prejšnje grehe. 1. Misli si sv. Magdaleno pri nogah Jezusovih. 2. Prosi za milost, da hi spoznal zanjke satanove in se jih ogibal. I. Jezus izžene hudiča. Premišljevanje. Ko je bila oproščena Magdalena sedem hudobnih duhov, ni jim odprla več vrat svojega srca. Toda vsi ne posnemajo njenega vzgleda. To je pa velika nesreča, katere nas hoče 'Jezus obvarovati. Zato nam razkriva spletke hude¬ ga duha z besedami: „Kadar pa izide nečisti duh iz človeka, hodi po suhih krajih, si išče pokoja in ga ne najde." (Mat. 12, 43.) Svoje izgube in sramote ne mo¬ re pozabiti. Neprestano misli, da bi si izgubljeno zo¬ pet pridobil, nobene ovire se ne boji, da le doseže svoj cilj. Tedaj pravi: „Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem izšel." (Mat. 12, 44.) Nauk. Ali si prizadevamo toliko za oliranje- nje milosti božje in gorečnosti v dobrem, kakor si naš 67 sovražnik prizadeva, ki bi nas oropal obojega? Ža- libog, komaj se spravimo z Bogom po dobri spovedi, komaj obnovimo svojo gorečnost v duhovnih vajah, že kar hitro pozabimo na svoje sklepe, letamo za za¬ bavami in slepo živimo v napačni varnosti, ne meneč se za to, da hudobni sovražnik vedno preži na nas in išče prilike, da bi nas napadel. ,To je vzrok, da toliko ljudi pade nazaj v stare grehe in da, so jim za¬ stonj vsi pripomočki zveličanja. Da se obvarujemo tega zla, ne zaupajoč preveč samim sebi, Čujmo in mo¬ limo stanovitno. Kaj te uči lastna izkušnja? O b Č u 11 j a j. „SkuŠnjavhudičevih, reši nas, o Gospod!" (Litanije.) S k I e p. Vtisni si dobro v spomin besede sv. Petra: „VaŠ zopernik" (hudič) „hodi, kakor rjoveč lev okoli in išče, koga bi požrl," (I, Petr. 5, 8.) II. Satan se povrne. Premišljevanje. Hudobni sovražnik ne ostane samo pri načrtih in sklepih, ampak se poslu- ži tudi najhujših sredstev in pošlje, če je treba, celo peklensko drhal proti nam. . ,„Vrne se in jo najde" č u 11 j a j. Prosi za duha zatajevanja in ljubezni. Sklep. Bodi prijazen, postrežljiv in ljubeznjiv do vseh', tudi do svojih podložnikov. II. Ponižnost in živa vera stotnikova. Premišljevanje. Ko se je približal Je¬ zus stotnikovemu stanovanju, pride mu ta nasproti, poln globokega spoštovanja, in ga prosi tako-le: „ Go¬ spod, moj hlapec leži doma mrtvouden in hudo ga vi¬ je. In Jezus mu je rekel: Prišel bom in ga ozdravil. In stotnik odgovori in reče: Gospod! nisem vreden, da greš pod mojo streho; temveč reci le besedo, in moj hlapec bo ozdravljen. Zakaj tudi jaz sem človek, ki sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj in re¬ čem temu: Idi! in gre; in onemu: Pridi! in pride; in svojemu služabniku: Stori to! in stori." (Mat. 8, 6—8.) — Hotel je reči: toliko bolj zadostuje tebi, da zapoveš bolezni, pa ti bo pokorna in bo pustila moje¬ ga hlapca; ker ti si gospod narave. N a u k. To priprosto evangeljsko pripovedova¬ nje nam vzbuja občudovanje nad tem stotnikom, ka¬ terega je tako močno prevzela in razsvetila milost božja. Kaka odkritosrčna ponižnost! Kako jedrnato, prostodušno, prav po vojaško spozna svojo vero! Ko¬ liko upanja v dobrotljivega Jezusa! Naznanil mu je svojo željo, izročil mu je, rekel bi, pismeno prošnjo — in to mu je dovolj. Prepričanje o Jezusovi vsega- mogočnosti in dobroti mu ne da dvomiti, da bo usli¬ šan. — Zakaj le nimamo mi vselej pri svojih molitvah 74 takne vere in zaupanja? Morda, ker se čutimo ne¬ vredne? Toda o tem je bil tudi stotnik prepričan. Ne, temveč radi lega, ker premalo poznamo mogočnost in dobrotljivost božjega Zveličarja. Občutij a, j. Prosi prav prisrčno za veliko zaupanje in dobroto in vsemogočnost božjega Odre¬ šenika. Sklep. Misli si, ko se pripravljaš k sv. ob¬ hajilu, da 'Jezus tudi tebi govori: Prišel bom in te o- zdravil. III. Plačilo stotnikovo. Premišljevanje. Priprosta in srčna prošnja stotnikova je bila jako všeč srcu 'Jezusovemu. „Ko je pa Jezus to slišal, začudil se je in jim je re¬ kel, kateri so šli za njim: Resnično vam povem, toli¬ ke vere nisem našel \ Izraelu." (Luk. 7, 9.) In Je¬ zus je rekel stotniku: Pojdi, in kakor si veroval, ta¬ ko se ti naj zgodi! in ozdravljen je bil hlapec tisto uro.“ (Mat. 8, 13.) Takšno plačilo je sprejel torej stot¬ nik: hipoma in popolnoma mu je ozdravel hlapec in sama učlovečena Beseda mu je dala častno pohvalo, ki se do današnjega dne razlega, koder se evangelij oznanjuje in se ne bo izgubila do konca dni. Njegove besede: „Cospod, nisem vreden..." polne ponižno¬ sti in zaupanja, stavlja sv. cerkev Še dandanašnji v usta svojim duhovnikom in vernikom pred sv. obhaji¬ lom. Molitev. V Čast sv. 'Jakobu, apostolu, kate¬ rega praznik danes obhajamo. Sv. Jakob, imenovan starejši, je bil brat sv. Janeza evangelista in eden iz¬ med treh učencev, ki so bili priče 'Jezusovega izpre- menjenja na Taboru in njegove smrtne stiske na Olj¬ ski gori. Umrl je mučeniške smrti leta 43. v J e raza- /5 lerau, kjer je bil prvi škof. Posebno ga časte v Kom- posteli na Španskem, kamor so prenešeni njegovi te¬ lesni ostanki in kjer je, kakor se misli, oznanjeval sv. evangelij. Dne 26. malega srpana. Nekaj o veri. 1. Poslušaj, kaj govori Jezus stotniku: Kakor si veroval, tako naj se ti zgodi! 2. Prosi za živo in v dobrih delih plodovito vero. I. Kaj je vera in je li potrebna? Premišljevan j e. Prva med čednostmi in temelj vsem drugim je vera; ker z lučjo sv. vere spoznavamo Boga«, njegove neskončne popolnosti, nje¬ govo voljo, in kakšne namene ima z nami v, tem in o- nem življenju. Torej’ je po vsem razumljivo, da je, kakor pravi sv. Pavel, „brez vere nemogoče Bogu dopasti" (Hebr. 11, 6), ali kako čeznaravno in zar- služno delo storiti. Vera se nam je vcepila že pri sv. krstu, ko smo -se prerodili k življenju milosti, toda, kakor nas isti apostol uči, brez našega zasluženja in našega sodelovanja: „Iz milosti namreč ste bili oteti po veri, in to ne iz sebe; zakaj to je božji dar.“ (Ef. 2 , 8 .) N a u k. Ker je vera temelj vsem drugim čedno¬ stim, so poslednje toliko popolnejše, kolikor močnejša je vera. Prizadevajmo si torej po svojih močeh, da nam bo vera rastla.. Sami si je sicer nismo pridobili, a v naši moči je, da jo pomnožimo. Toda kako? Naj¬ prej z molitvijo, da molimo z apostolom: „ Gospod, po¬ množi našo vero." (Luk. 17, 5.) Potem pa, da se ne¬ prenehoma vadimo v tej čednosti, da vzbujamo pogo- 76 stoma 'dejanje vere; potem da duh svete vere preši- nja vse naše delovanje, da za pravo iz vere živimo, Kakor pravi sv. pismo: »Pravični moj iz vere živi." (Hebr. 10, 38.) Pred vsem pa imejmo živo pred očmi božjo vsegapričujočnost. Ako nas ta misel prešine, potem bomo dobro molili, V; sreči bomo skromni in ponižni, v križih in težavah pa udani in stanovitni. Vsa, tudi najmanjša dela bomo opravljali z največjim veseljem, vestno in s Čistim namenom — kratko, na¬ predovali bomo v vseh čednostih. O b č u 11 j a j. Prosi Boga, da ti pomnoži ve¬ ro, posebno pa, da te prešine z mislijo na svojo sve¬ to pričujočnost. S k 1 e p. Privadi se, imeti pred očmi božjo vse¬ gapričujočnost: Izprašuj si o tem večkrat vest. II. Vzvišenost in korist sv. vere. Premišljevanje. Vera nas povzdiguje čez telesne stvari, visoko čez vse to, kar naši počut- ki spoznavajo in kar si naša pamet misliti more, povz¬ diguje nas do nevidnega, neskončno popolnega Boga; razkriva nam veličastvo in blagor naše nebeške do¬ movine. Po veri dosežemo pravo velikost, vera nas požlahtnjuje, vera povzdiguje in čisti naše mišljenje in hrepenenje. Po veri se vzdigujemo sami nad se, nad svojo slabost in nestanovitnost, ker vera nas de¬ la močne, nepremagljive in peklu samemu strašne; podobni postanemo prvim kristjanom in milijonom mu¬ čencev, ki so po veri slavno zmagali ne le najkrutej- Še muke, temveč tudi najbolj vabljive obljube, stra¬ hovite ječe, grožnje, preganjanje in smrt. (Hebr. 11.) Vera dela naša, še tako malenkostna dejanja velika in zaslužna za večnost. 77 N a u K. Ako to vse premišljuješ, gotovo se ti vzbudi v srcu goreče hrepenenje po živi veri, ki se kaže,v dejanjih in svetem življenju. Ravno po tem, ka¬ ko se tvoje življenje strinja z vero, lahko presodiš, koliko moč in vrednost ima tvoja vera, „Izkušajte sa¬ mi sebe“ — pravi apostol, Če ste v veri, če vaša de¬ janja ne nasprotujejo temu, kar verujete. Veruješ n. pr., da moraš bolj skrbeti za neumrljivo dušo, kakor pa za telo; toda, ali niso tvoja dela ravno nasprot¬ na? Veruješ, da te Bog vidi, opazuje, da pozna tudi najskrivnejše kotičke tvojega, srca; toda kolikokrat ravnaš tako, kakor da bi nikdo ne bil priča tvoje ne¬ zvestobe in zanikrnosti, tvojega častihlepja in tvojih ničevih naklepov? Veruješ, da, brez molitve, ki tirja. zbranost in zatajevanje, ne moreš napredovati v kr¬ ščanski popolnosti, pa vendar zanemarjaš pripomoč¬ ke, s katerimi bi si pridobil duha molitve; svoje mo¬ litve opravljaš nemarno, zaspano, mrzlo, brez zataje¬ vanja in raztreseno. Presodi sam sebe, kako je s te¬ boj in glej, da se poboljšaš, in sicer Še danes in od tega trenotka . . . Molitev: K Jezusu. Spoznaj svojo pregre¬ ho. — Ponižaj se. — Prosi odpuščanja. — Stori dob¬ re sklepe. — Prosi za milost, da jih izvršiš. Dne 27. malega srpana. Jezus ozdravi mladeniča iz Najma. 1. Predoči si Jezusa, kako obudi mladeniča v Naj mu k življenju, ter ga podari zopet njegovi materi. 2. Prosi za neomejeno zaupanje v neskončno moč in dobroto našega ljubeznivega Zveličarja. I. Jezus sreča pogrebce. Premišljevanje, „In prigodilo se je, da je šel Jezus potem v mesto" (iz Kaiarnauma) „ki se 78 imenuje Najin; in ž njim so šli njegovi učenci in ve¬ lika množica. Ko se je pa približal mestnim vratom, glej! prinesli so mrliča, edinega sina svoje matere, in ta je bila vdova; in ž njo je bilo veliko ljudi iz mesta." (Luk. 7, 11, 12.) Nauk. Spomni se tukaj besecl Zveličarjevih: „Tudi vi bodite pripravljeni, ker ob uri, ko se vam ne zdi, bo prišel Sin človekov," (Luk'. 12, 40.) Pomi¬ slih: nadalje, da je obudil 'Jezus Kristus tega mlade¬ niča po čudežu svoje dobrote k življenju. ,Varuj se torej, da ne izgubiš življenja svoje duše s težkim gre¬ hom; ker vstajenje od smrti greha, k življenju milosti zahteva ravno tako velik čudež, kakor je oživljenje mrliča. Bog pa ni nikakor dolžan delati čudežev, Ce je pa vendar Bog že velikokrat storil nad nami tak čudež, je to najjasnejši dokaz njegovega usmiljenja in potrpežljivosti do nas, toda nikakor ne smemo zlo¬ rabiti teh božjih lastnosti. Občutij a j. Zahvali Boga iz globočine svo¬ jega srca, da te je že tolikokrat obudil k novemu du¬ hovnemu-življenju. Veseli se, da ti je pripravil Bog v nebesih neminljivo veselje, ne kakor ga ponuja ta svet, katero le kratko časa traja. Sklep. Svojo hvaležnost bodem posebno ka¬ zal z vestnim izpolnjevanjem svojih sklepov. II. Jezus, usmiljenja ganjen, obudi mrliča. Premišljevanje. „In kadar jo je Gospod videl, usmilila se mu je v srce in ji reče: Ne jokaj! In pristopil je, ter se dotaknil krste. Nosači pa so ob¬ stali. In je rekel: Mladenič, rečem ti, vstani! In mr¬ lič je sedel in začel govoriti: In dal ga je njegovi materi." (Luk. 7, 13—lo.) 79 N a u k. Ako premišljuješ veliko usmiljenje Je¬ zusovega srca in dobrotljivost, katero je izkazal ža¬ lostni vdovi, ki ga niti prosila ni za to, moraš uvi¬ deti, kako neodpustljiva je tvoja nezaupljivost do bož¬ jega Zveličarja. Morda praviš tu in tam: zastonj se trudim za gorečnost, ali: zastonj si prizadevam, da bi pripeljal na pravo pot tega mladeniča, tega bolni¬ ka, tega zastarelega grešnika; le po Čudežu bi se moglo to zgoditi. Dobro; zakaj pa odlašaš in ne pro¬ siš Kristusa za ta čudež njegove milosti? Zakaj dvo¬ miš, ali boš uslišan? Je li srcu Jezusovemu manj vredno življenje duše, kakor pa telesa? Pomisli na¬ dalje, da je obudil Jezus tega mladeniča iz usmilje¬ nja do njegove matere. Kakšne čudeže bo šele delal na priprošnjo svoje neomadeževane matere? Ne po¬ zabi torej nikdar, izročiti svojo priprošnjo v roke Ma¬ rijine, ako hočeš doseči veliko milost. ObČutljaj. Prosi odpuščanja za svojo do¬ sedanjo nezaupnost ’ S k 1 e p. Kadar želiš doseči od Jezusa kako milost, vselej se zateci k Mariji, ker svoji Materi ne bo Zveličar ničesar odrekel. III. Množica hvali in blagruje Jezusa. Premišljevanje. Ko so videli velik ču¬ dež, katerega je dobrotljivi Jezus ravnokar storil, je vse obšel strah, in hvalili so Boga, govoreč: „Velik prerok je med nami vstal" in „Bog je obiskal svoje ljudstvo. In to govorjenje o njem se je razglasilo po vsej Judeji in po vseli krajih okoli." (Luk, 7, 16. 17.) Nauk. Spoznajmo tudi mi čudapolne in nešte- vilne dobrote, ki nam jih deli vsemogočni in dobrot¬ ljivi Bog. In ni dovolj, da jih le spoznamo, temveč hvalimo in slavimo Boga za nje, kakor ona množica! 80 Izkažimo s tem svojo hvaležnost, da tudi sami stori¬ mo kaj za Boga; v delih se kaže namreč prava hva¬ ležnost. Ali si bil na ta način hvaležen? Molitev: K preblaženi devici Mariji. Dne 28. malega srpana. Različni učinki Jezusovih čudežev. 1. Predstavi si, kako ozdravi Jezus mutastega in slepega ob¬ sedenca. 2. Prosi za milost, da bi stanovitno napredoval v ponižnosti. I. Jezusovi čudeži razsvetljujejo in spreobračajo ponižne. P r e m i § 1 j e v a n j e. ,/fedaj mu je bil ob¬ seden pripeljan, kateri je bil slep in mutast" — na¬ sledek obsedenosti „in ga je ozdravil, tako, da je govoril in videl. In vse množice so se zavzele in rek¬ le: Ali ni ta sin Davidov ?“ (Mat. 12, 22. 23.) Nauk. Stanje tega obsedenca je prav živa po¬ doba kristjana v smrtnem grehu. 1, Kristjan v smrt¬ nem grehu je zares v oblasti hudičevi in bo na več¬ no v njej ostal, če umrje v svojih grehih. 2. Slep je, ker ne spozna svojega nesrečnega stanu in žalostnih, časnih in večnih posledic. 3. Mutast je, ker zanemar¬ ja molitev, mutast, ker ne vpraša svojega spovedni¬ ka za svet, mutast morda celo pri spovedi, če vedo- ma zamolči storjeni težki greh. Ce si bil kedaj v takš¬ nem stanu in si zdaj srečno rešen iz njega, spoznaj to ponižno kot čudež milosti božje. Koliko jih je umr¬ lo nepripravljenih v takem žalostnem stanu! O b č u 11 j a j. Občuduj dobroto Jezusovo. Za¬ hvali ga za ljubezen, katero ti je v večji meri izka¬ zal, kakor drugim. 81 Sklep. Bodi pri spovedi vselej odkritosrčen; spoveduj se torej vselej tako, da bi lahko po vsaki spovedi z mirno vestjo umrl. II. Ošabneži postanejo po Jezusovih čudežih še bolj slepi in trdovratni. Premišljevanje. Priprosto ljudstvo, pro¬ sto od predsodkov in strasti, je sodilo o Jezusu in njegovih delih po svoji zdravi pameti. Pismarji in farizeji pa so v svojem napuhu in zavisti zapirali oči luči in zakrknili svoja srca v sovraštvu do Jezusa. ,Toda čudež se je očitno zgodil, tajiti ga niso mogli. Kaj so tedaj storili? Rekli so, da s pomočjo hudiča dela Čudeže. „Farizeji pa, ko so slišali, so rekli: Ta ne izganja hudičev drugače, kakor z belcebubom, viš¬ jem hudičev. Jezus pa, ko je videl njih misli, jim je rekel: Vsako kraljestvo samo zoper sebe razdeljeno, bo razdejano ... In če satan satana izganja, je sam zoper sebe razdeljen; kako bo tedaj obstalo njegovo kraljestvo?" (Mat. 12, 24—26.) N a u k. Strastno in nespametno govorjenje fa¬ rizejev prihaja iz njihovega izprijenega srca. Tako se godi vsakemu, ki se da strasti voditi. Ali še nisi tega opazil? Morda so pa drugi že na tebi opazili. Nasprotno pa premišljuj, kako mirno in dostojno go¬ vori Zveličar. 'Jasno in odločno zavrača sicer obre¬ kovanje farizejev, ki mu hočejo spodkopati veljavo pri ljudstvu, pa le zato, da se ljudstvo ne bi dalo zapelja¬ ti. — Lep vzgled ti daje Jezus tukaj: opravičuj se, kadar je treba, pa vselej mirno, ne sme te pri tem voditi častilakomnosc m samoljubje, ampak nagibi kr¬ ščanske gorečnosti in svete vere. O b č u 11 j a j. Prosi Boga, da bi si vtisnil v srce stud do ošabnosti in zavisti. fi 82 Sklep. Bodi jako previden pred skrivnimi zanjkami teh strasti. III. Jezus hvali ponižne in graja ošabne. Premišljevanje. „Zjahvaljujem te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si skril to modrim in raz¬ umnim, in si razodel malim." (Mat. 11, 25.) S temi be¬ sedami hvali Sin božji ponižno vero in dovzetnost pri- prostega ljudstva. Tudi za nas so te besede kaj tola¬ žilne. S strašnimi besedami pa .graja napuh' in hi¬ navstvo farizejev in pismarjev, ki zapeljujejo ljud¬ stvo! — ,,Gadji rod! Kako morete dobro govoriti, k.er ste hudobni?" (Mat. 12, 34.) Strašno preti tudi nespo- kornim mestom: „Gorje tebi, Korozajn! Gorje tebi, Betsajda! Zakaj, ako bi se bili v Tiru ali Sidonu go¬ dili čudeži, kateri so se godili pri vas, bi se bili že davno v ostrem oblačilu in v pepelu pokorili ... In ti Kaiarnaum! Ali se boš do neba povzdignil? V pe¬ kel boš pahnjen; zakaj, ko bi se bili v Sodomi go¬ dili čudeži, kateri so se godili y tebi, da bi še do današ¬ njega dne morda stala. Pa vam tudi povem, da bo sodomski zemlji lažje na sodnji dan, kakor tebi." (Mat. 11, 21. 23. 24.) N a u k. Da se te strašne grožnje ne izpolnijo nad nami, ki imamo toliko milosti in pripomočkov za zveličanje, varujmo se vsakega hinavstva in napuha, kar 'Jezus tako ostro graja na farizejih. Bodimo v sr¬ cu priprosti, kakor golobi, in ponižni, kakor otroci, bodisi da smo stari ali mladi, učeni ali priprosti. Molitev: K Jezusu, našemu božjemu Uče¬ niku. 83 Dne 29. malega srpana. Poslanci sv. Janeza Krstnika. 1. Predstavi si v duhu ječo, v katero je Herod zaprl predhodnika Zveličarjevega. 2. Prosi za udanost in potrpežljivost, kakoršno je sveti Janez amel v svojem trpljenju. I. Gorečnost sv. Janeza Krstnika v ječi. Premišljevali j e. „Janez pa, ko je slišal v ječi dela 'Jezusova, je poslal dva svojih učencev in mu je rekel: Si ti, kateri ima priti, ali naj drugega čakamo?" (Mat. 11, 2. 3.) — Zakaj pošilja sv. Janez poslance in zakaj tako povprašuje? Ali lioče vedeti, je-li Jezus resnično obljubljeni Odrešenik? Nikakor ne, ker o tem ni nikdar dvomil. Morda pa hoče bož¬ jega Odrešenika s tem opomniti, da. zdihuje zapuščen v ječi brez pomoči? še manj, ker tudi on je slišal in vedel, kako srečni so, kateri so zaradi pravice prega¬ njani. Kaj je torej nameraval? Hotel je dati svojim učencem priložnost, da bi Jezusa videli, ga spoznali, se ga oklenili in mu sledili. N a u k. Koliko lepih misli nahajamo v tem do¬ godku! Janez Krstnik, ki je celo svoje življenje de¬ lal le dobro, je v ječi navidezno pozabljen in zapu¬ ščen. Nobenega čudeža ne stori Jezus zanj. In ven¬ dar Janez niti najmanj ne toži, njegova vera ne pe¬ ša, Ti pa tako malo dobrega storiš in vendar si ta¬ koj nestrpljiv, tožiš in omahuješ, če ni uspeh prime¬ ren tvojemu naporu, ali če se moraš v neprilikah za¬ našati le na lastne moči. — Premišljuj nadalje, kako skrbi sv. Janez tudi v ječi, po možnosti izpolnjevati dolžnosti svojega svetega poslanstva: pripravljati pot Gospodu. Ker drugo ne more storiti, pošlje svoje u- 6 * 84 čenče le 'Jezusu. Kako daleč pa si ti od te gorečnosti in junaške stanovitnosti! Malenkostna težava, majhno trpljenje že zadostuje, da zanemariš svoje dolžnosti do Boga in do bližnjega celo ali vsaj deloma, kakor da bi bil le zato na svetu, da bi skrbel sam za-se! O b č u 11 j a j. Kesaj se in studi svojo malomar¬ nost. Sklep. Ne pritožuj se zaradi svojih malih te¬ žav in kratkotrajnega trpljenja. II. Odgovor Jezusov poslancem Janezovim. Premišljevanje, Jezus je odgovoril z dejanjem na vprašanje poslancev, da je on od prero¬ kov obljubljeni Odrešenik. Storil je namreč pred nji¬ hovimi očmi več čudežev, katere je prerok Izaija (po¬ glavje 35) izrecno napovedal kot dela OdreŠenikova, Dokazal jim je torej s čudeži in obenem z izpolnjeva¬ njem preroštev, da je res obljubljeni Odrešenik, Po¬ tem se je obrnil k poslancema in jima rekel: „Pojdi- ta in povejta Janezu, kar sta slišala in videla. Slepi spregledujejo, hrom; hodijo, gobavi se očiščujejo, glu¬ hi spreslišujejo, mrtvi vstajajo, in ubogim se oznanju¬ je evangelij. Jn blagor mu, kateri se nad menoj ne pohujša!“ (Mat. 11, 4—6.) N a u k. Po vzgledu svojega Gospoda in Učeni¬ ka pokaži tudi ti bolj z deli kakor z besedami, da si v resnici otrok večnega Boga, ld je sama čistost, sve¬ tost in dobrota! — Pokaži svetu, da si učenec in de¬ dič Jezusa Kristusa, posnemajoč njegove čednosti in živeč v njegovem duhu. Kaj ti pomaga, če imaš lepo ime kristjan, če se pa tvoje življenje ne strinja ž njim? Občutij a j. Prosi za milost, da bi živel po duhu krščanske vere in svojega poklica ter v tem duhu vedno napredoval. 85 S k' 1 e p. Prizadevaj si za prave čednosti. Vtis¬ ni si v srce besede apostolove: „Božje kraljestvo ni v govorjenju, temveč v moči“ (I. Kor. 4, 20), to je: le oni pripadajo ki božjemu kraljestvu, kateri živijo po volji božji. III. Jezus pohvali sv. Janeza. Premišljevanje. „Kadar sta bila pa Ja¬ nezova poslanca odšla,tako poroča sv. Lukež (7, 24—26), „začel je govoriti Jezus množicam o Janezu: Koga ste šli gledat v puščavo? Trsta, od vetra maja- nega? . . . Človeka, v mehko oblačilo oblečenega? . . . Ali koga ste 'šli gledat? Preroka? Zares, povem vam, še več, kakor preroka." (Luk. 7. pogl.) Te besede so najlepša pohvala za sv. Janeza; le sam božji Sin zna ceniti zasluge, ker on sam vidi v notranjost srca. N a u k. Ne glej na človeško hvalo, prazna je. ker gleda le na zunanjost. Pač pa se trudi, da si pridobiš priznanje tistega, kateri vidi v tvoje srce in ki te bo enkrat sodil. Da. si zaslužimo njegovo po¬ hvalo, moramo si pridobiti zlasti dve čednosti, kate¬ ri je Gospod na Janezu posebno hvalil: stanovitnost v dobrih delih in popolno krotenje neredne poželjivo- sti. Žalibog, da nam ravno tega primanjkuje! Kakor trst, katerega maje veter, smo nestanovitni v svojih sklepih, redko kedaj jili izvršimo. Slabo nagnenje in poželenje nas nagiblje sedaj na to, sedaj na ono stran. Molitev, Moli v čast sv. Janezu Krstniku in sv, Marti, sestri Lazarjevi, katere god danes praz¬ nujemo. Njena priprošnja veliko premore, ker je Go¬ spodu velikokrat postregla v svoji hiši. 86 Dne 30. malega srpana. Jezus nas uči, kako da postanemo njegovi sorodniki. 1. Glej v duhu Jezusa, učečega sredi množice, ko dobi poročilo, da je prišla njegova mati in sorodniki. 2. Prosi za milost, da bi se čim tesneje združil z Jezusom. I. Kdo je Jezusov sorodnik? Premišljevanje. Ko je govoril Jezus množicam, naznanijo mu, da je prišla njegova mati in bližnji sorodniki iz Nazareta, in da želijo ž njim govoriti. „Kekel mu je pa nekdo: Glej, tvoja mati in tvoji bratje' 1 (to je bližnji sorodniki), »stoje zunaj in te iščejo. On pa odgovori: Kdo je moja mati in kdo so moji bratje? In je stegnil roko na svoje učence, rekši: Glejte! moja mati, in moji bratje!" (Mat. 12, 47-49. Prim. Mark. 8, 31—84; Luk, 8, 20. 22.) N a u k. Tukaj nas Jezus uči, da moramo poza¬ biti na vse, kar nas veže na zemljo, ako tir j a to čast božja, blagor bližnjega in naše lastno posvečenje. Da, če je treba, moramo žrtvovati ljubezen do sorodnikov ljubezni in zvestobi do Boga, z drugimi besedami: svoje sorodnike in znance moramo ljubiti le zaradi Boga, Boga samega pa čez vse, iz celega svojega sr¬ ca. Ali si doslej ravnai tako? Občuti j a j.. Prosi Boga pomoči, da bi vsaj odslej celo svoje življenje izvrševal to zapoved. S k 1 e p. Pazi na svoje naravno nagnenje do sorodnikov. II. Kako postanemo bratje Jezusovi. Premišljevanje. »Zakaj kdorkoli," je do¬ stavil Jezus, »izpolnjuje voljo mojega Očeta., pat eri 87 je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati.“ (Mat. 12, 50.) V katerem pomenu se imenuje oni, ki izpolnjuje voljo nebeškega Očeta, brat, sestra 'Jezusa, Kristu¬ sa? Ce je pokoren v vseh rečeh volji nebeškega Oče¬ ta, ki je tudi volja Jezusova, ta je v svojem mišljenju in hotenju Jezusu popolnoma podoben in v tem smislu je tudi v duhovnem oziru ž njim v sorodstvu. Nadar lje si ohrani milost in ljubezen božjo, kdor zvesto iz¬ polnjuje voljo nebeškega Očeta; milost božja pa nas stori otroke nebeškega Očeta in dosledno brate in se¬ stre Jezusa Kristusa. V tem oziru je Še ob drugi pri¬ liki imenoval Zveličar apostole svoje brate. „Pojdite,“ dejal je po svojem vstajenju pobožnim ženam, „in o- znanite to mojim bratom.“ (Mat. 28, 10.) N a u k. Velike važnosti je tedaj, da svoje živ¬ ljenje tak’o uravnamo, da bo naša volja popolnoma e- naka božji volji. Ne glede na, druge neštevilne dob¬ rote, zaslužimo si s tem častitljivo ime bratje in se¬ stre Jezusa Kristusa. S tem postanemo nekako nje¬ mu enaki in dobimo pravico do tistih dobrot, katere nam je zaslužil s svojim trpljenjem in smrtjo. Občutij a j. „Vse, o Gospod, naj se zgodi z menoj v meni in po meni, kakor je tvoja volja zdaj in vekomaj. Amen.“ (Molitev čast. P. de Ponte.) Sklep. Stori velikodušno in udano vse, kar ti nalaga božja previdnost po tvojih poglavarjih ali stanovskih dolžnostih, če tudi ni prijetno tvojemu na¬ ravnemu nagonu. III. Kako more kristijan postati mati Jezusova? P remi š 1 j, e v a n j e. »Kdorkoli stori voljo mojega Očeta, je moj, brat, in moja sestra, in moja maiti,“ pravi Jezus. Brez dvoma, to je Še veličastnej- še, Še čudovitejše in bolj neumljiv«, kakor biti brat, 88 sestra Jezusa Kristusa. Poslušaj tedaj, kako razlaga sv. papež Gregorij Veliki te besede. „Mati Jezusu Kristusu," pravi, „je tisti, ki pomaga oznanjevati be¬ sedo božjo, da ljudje spoznavajo in ljubijo Jezusa; ker tedaj se on rodi v njih srcih." Ta razlaga sv. papeža se strinja z besedami sv. apostola Pavla na Galačane: „Moji otročiči, katere spet rodim, dokler ni Kristus zopet upodobljen v vas! “ (Gal, 4, 19.) N a u k. Vsi lahko dosežemo to veliko čast, če tudi nismo pridigarji in spovedniki. Po svojih močeh namreč lahko pripomagamo k razširjanju sv. vere, z molitvami, z obhajilom in s spokornimi deli, ako jih darujemo Bogu za spreobrnjenje nevernikov in krivo¬ vercev, kratko, če se trudimo, da se rodi in živi Je¬ zus tudi v srcih drugih' ljudi. Ali si delal doslej ta¬ ko? Kako in v čem bodeš v prihodnje boljše ravnal. Molitev, Moli ponižno svojega Zveličarja. Dne 31. malega srpana. Praznik sv. Ignacija Lojolanskega 1 , ustano¬ vitelja družbe Jezusove. 1. Predstavi si v duhu sv. Ignacija v nebeškem veličastvu. 2. Priporoči se mu, da bi ti izprosil pri Bogu to milost, da bi vselej vestno poslušal glas božji. I. Čudežni učinki milosti božje na sv. Ignaciju. Premišljevanje. „Po milosti božji sem, kar sem." (1, Kor, 15, 10.) Te besede sv. Pavla ve¬ ljajo tudi v polnem pomenu o sv, Ignaciju, ker v res¬ nici je malo svetnikov, pri katerih bi bili učinki mi¬ losti božje tako očitni in čudežni, kakor pri njem, Le pomisli, kako ga je milost božja čudovito vodila od 1 Bojen 1491. Prvi general družbe Jezusove 1541. Umrl 31. ju¬ lija 1556. Blaženim prištet 1609; svetnikom pa 1622. 89 stopinje do stopinje do svojega cilja! Božja previd¬ nost je izbrala Ignacija, da bi ustanovil red, M bi naj oviral razširjanje Krive vere v 16. stoletju in po¬ magal celiti rane, ki so jih vsekali krivoverci sveti cerkvi. Toda do svojega tridesetega leta išče Igna¬ cij z vsemi močmi le bojne slave. — Pri mestu Pam- peloni pa je bil težko ranjen in se je moral vleči v posteljo. S tem ga je hotela pripeljati milost božja na pravo pot. Tu se mu odprejo oči, da spozna, kako prazna je vsa posvetna Čast in slava. Milost božja mu navdahne misel, strogo se pokoriti za svoje po¬ prejšnje grehe. Ko je ozdravel, šel je v neko votlino, kjer je deset mesecev premišljeval in se pokoril, V tem Času ga je milost božja po različnih izkušnjah in večkratnem razsvetljenju naučila vstrajnega, duhov¬ nega življenja; postal je v resnici mojster v duhov¬ nem življenju in v vodstvu djuš, kakor priča njego¬ va knjiga: „Duhovne vaje", katero je takrat spisal. — Ignacij je bil namenjen za apostola in očeta druž¬ be apostolskih mož, a k temu mu je manjkalo še po¬ trebnih vednosti. Milost božja mu tedaj vzbudi vese¬ lje do učenja ter ga napoti na vseučilišče v Pariz. Tukaj mu je že izbrala tovariše za ustanovitev nove¬ ga reda. V vseh se vzbudi ista želja: darovati se po¬ polnoma Bogu z obljubo uboštva, Čistosti in pokoršči¬ ne, oznanjevati sv, vero povsod, kamor jih pošlje na¬ mestnik Kristusov, m zlasti skrbeti za vzgojo mladi¬ ne. Kar so sklenili, so izvršili. Leta. 1540, so izročili načrt nove družbe papežu Pavlu III., ki je poln za¬ čudenja vskiiknil: „To je prst božji!" Ignacij je pa s pomočjo milosti božjo tako izvrstno vodil novo družbo celih šestnajst let, da ga je tridentinski cerkveni zbor očitno pohvalil. V kratkem se je razširila družba po vseh krajih, Ignacij pa je bil 50 let po svoji smrti prištet zveličanim. 90 N a u k. Preglej v duhu svoje preteklo življenje in prepričal se boš, da je tudi tebe milost božja na poseben način podpirala, navdihovala in vodila že od otroških let, Ljubeznjivo te je navajala k Bogu, po¬ magala ti je v skušnjavah, in če si zablodil, te je pripeljala zopet na pravo pot. Po milosti božji si to, kar si, .milosti božji se imaš zahvaliti, da se nisi. iz¬ gubil. O b 6 u 11 j a j. Občuduj dobroto milosti božje. Zahvali Boga in se mu popolnoma izroči. S k J e p. Bodi vedno zvest in pokoren glasu milosti božje, ki se javlja v tvojem srcu. II. Kako je sv. Ignacij sodeloval z milostjo božjo. PremiŠl j evan j e. Odkar je milost božja, razsvetila Ignacija, prizadeval si je popraviti, kar je poprej zamudil, in si pridobiti potrebnih lastnosti za svoj novi poklic. Skrivaj zapusti mesto Lojolo, obesi svoj bojni Ščit na oltar Marije Device v Montseratu ter si obleče beraško obleko. Potem opravi veliko spo¬ ved, pri kateri je celo solze prelival nad svojimi gre¬ hi. Naložil, si je tako ostro pokoro, da se mora človek čuditi, kako je mogla prenesti njegova narava taka pokorila. Ko je postal tako nov človek v Kristusu, po¬ svetil se je popol-noma delom krščanske ljubezni in gorečnosti. Da bi pa mogel tem uspešneje delovati, se je tudi pridno učil. Z nenavadno srčnostjo in sta¬ novitnostjo je premagal vse težave in ovire, ki so se mu stavljale na pot pri njegovih naukih in pri usta¬ navljanju novega reda. Ko je sestavljal redovna pra¬ vila, potegnil se je v tiho samoto, postil se, molil in prosil Boga, da bi bila< nova družba popolnoma po božji volji in v večjo čast božjo. Te besede: „,Vse v večjo čast božjo 1 ' se ponavljajo v njegovih pravilih 91 več kakor tristokrat. Ignacij se je popolnoma odpove¬ dal vsej posvetni Časti ter živel odslej edino le za Bo¬ ga. Tako zvesto je sodeloval z milostjo božjo. N a u k. Po vzgledu sv. Ignacija moramo tudi mi zvesto in stanovitno sodelovati z milostjo božjo. Mi¬ lost božja nam bodi svetovalka v dvomih, tolažnica v trpljenju, pomoč v duhovnem boju. Ona nam bo pri¬ dobila krono zveličanja, ki je obljubljena tistim, kate¬ ri si izberejo njo za vodnico In pod njenim vodstvom iščejo le večjo čast božjo. Molitev: K sv. Ignaciju. Dne 1. velikega srpana. Prilika o semenu. 1. Predstavi si v duhu Jezusa, sedečega v čolnu, iz katerega govori množici, zbrani na obrežju. 2. Prosi za milost, da bi prav spoznal, kaj pomeni prilika o se¬ menu. L Nekaj semena je padlo na pot. Premišljevanj e. Zdaj pridemo do one dobe Jezusovega javnega življenja (po priliki v sre¬ dini drugega leta), ko je razlagal ljudstvu resnice v priprosti, pa prikupljivi obliki prilik. Ena izmed naj¬ imenitnejših je ona o semenu. „Sejavec je Šel sejat svoje seme; in ko je sejal, ga je nekaj padlo poleg pota, in je bilo pohojeno, ptice neba so ga pozobale. In drugo je padlo na skalo; in kadar je pognalo, je usahnilo, ker ni imelo vlage.“ (Luk. 8, 5. 6.) N a u k. Pomen prvega dela prilike je Zveličar sam razložil: „Kateri so pa poleg pota so tisti, kate¬ ri poslušajo; potlej pride hudič, in vzame besedo iz njih srca, da ne bodo verujoči zveličani. Kateri so pa na skali, so tisti, kateri, kadar slišijo, z veseljem be- 92 sedo sprejemajo; in ti nimajo korenine, ker nekaj ča¬ sa verujejo, in ob času skušnjave odstopijo." (Luk. 8, 12. 18.) — S temi besedami nas torej Zveličar opo¬ zarja na dvojno zapreko, zakaj premišljevanje bese¬ de božje v nas ne prinaša sadu. Prva zapreka je razmišljenost, katere se satan poslužuje, da nam vza¬ me dobre misli iz srca, druga zapreka pa je pustost, suhota in naša trdosrčnost, ki ne pusti, da bi padla božja beseda na dno srca in se tam ukoreninila. Te¬ meljito izpraševanje samega sebe te bo prepričalo o tej resnici., O b e u 11 j a j. Potoži se ponižno Bogu, da si navadno razmišljen, mrzel in neobčutljiv za besedo božjo. Sklep. Poskusi si s posebnim izpraševanjem vesti pridobiti zbranost duha in skesano srce. II. Nekaj semena je padlo med trnje. Premišljevanje. „In drugo je padlo med trnje, in trnje, ki je ž njim vred rastlo, ga je zaduši¬ lo." Na prošnjo apostolov je Gospod to tako-le razlo¬ žil: „Katero je pa med trnje padlo, so tisti, kateri so slišali in gredo, in so od skrbi, in bogastva, in slad- nosti življenja zadušeni in ne obrode sadu." (Luk. 8, Mark. 4.) Nauk. Na lastne oči se lahko prepričaš ža¬ lostne resnice, katero je izrekel 'Jezus v drugem delu prilike o semenu. Poznaš gotovo veliko kristjanov, ki so imeli od svojega rojstva veliko dobrot in pripo¬ močkov sv. vere, pa vendar živijo kakor neverniki in se za vero ne zmenijo veliko. Ce Še tudi izpolnjuje¬ jo bistvene verske dolžnosti, morda gredo še o praz¬ nikih v cerkev k sv, maši, tu in tam poslušajo Še be¬ sedo božjo, toda nikakšne koristi nimajo od tega, njih 93 srce za to nič ne ve. Med posvetnim hrupom, v raz¬ ličnih skrbeh in. veselicah, se zaduši v njihovem sr¬ cu vsak klic bogoljubnega, krščanskega življenja. Sčasoma postanejo nezmožni, da bi povzdignili svo¬ jega duha k Bogu, k nebeškemu veselju in dobrotam, za katere so ustvarjeni, Ali niso ti kristjani vredni obžalovanja, — Celo svoje življenje se mučijo z raz¬ ličnimi skrbmi, poleg tega pa drvijo naravnost v ne¬ srečno večnost. Varuj se, da se tudi tebi tako ne zgo¬ di. Ne uda,j se preveč posvetnim skrbem, da bi pri tem pozabil na to, kar je poglavitno: na svoje zveli¬ čanje, na svojo večnost, O b č u 11 j a j. Prosi za milost, da bi zanjke sa¬ tanove spoznal in se jih izogibal. Sklep, Ne mešaj se brez potrebe v reči, ki ne spadajo v tvoj poklic in se ne strinjajo s tvojo službo. III. Nekaj semena je padlo na rodovitna tla. Premišljevanje. „In drugo je padlo v dobro zemljo; in je rastlo in storilo stoteren sad,“ to je — po razlagi 'Jezusa Kristusa samega: „Katero je pa v dobri zemlji, so tisti, kateri besedo slišijo, in jo v dobrem in najboljšem srcu ohranijo in obrode sad v potrpljenju.“ (Luk. 8, Mark. 4.) Nauk. Gotovo vsi želimo, i da bi bili tudi mi med temi. Kaj nam je storiti, da to dosežemo? Po be¬ sedah Zveličarjevih moramo poslušati besedo božjo in premišljevati z dobrim srcem, ki je čisto vsakega pre¬ grešnega nagnenja, z gorečo željo, da bi spoznali res¬ nico, in s trdno voljo tudi izpolnjevali, kar slišimo. Ali delamo vselej tako? Premisli, kaj bi mogel in mo¬ ral boljše storiti. Molitev: K božjemu Zveličarju. 94 Dne 2. velikega srpana. Praznik sv. Alfonza Liguorija, utemeljitelja družbe presvetega Odrešenika*. 1. Predstavi si svetnika, molečega pred sliko Marijino. 2. Prosi za milost, da bi ga vstrajno nasledoval. I. Sv. Alfonz nas opominja k delu. Premišljevanje. V življenju svetnikov moramo iskati ne samo nauk, ampak tudi vspodbudo. In to nahajamo posebno v življenju sv. Alfonza. Ta svetnik nas zlasti osrčuje in vspodbuja K delu, in prav tega nam je večkrat treba v naših težavnih oko¬ liščinah. Odkar je postal duhovnik, je do svoje viso¬ ke starosti neprenehoma pridigoval, spovedoval, vo¬ dil duhovne vaje in napravljal misijone. K vsemu te¬ mu je vodil še 13 let izročeno Škofijo in 42 let je bil predstojnik' svoje velike družbe. Že to bi bilo dovolj opravila za celo življenje. Toda Alfonz se je zaoblju¬ bil, porabiti vsak trenotek, in tako je našel, kar je skoraj neverjetno, še dovolj časa, da je spisal 52 več¬ jih in manjših del, V svojem delu „Nra,vno (moralno) bogoslovje' 1 in v knjigi ..Slava Marije" navaja toliko mest iz spisov, drugih pisateljev, da smemo reči, da je prebral vse, kar je o tem kdo pisal. Čeravno je toli¬ ko delal in še k temu bolehal, živel je vendar 90 let. N a u k. Glej, če nisi med tistimi, ki se iz skr¬ bi za zdravje odtegujejo delu, ki si nikdar ne upajo začeti kaj velikega in težavnega ter postanejo napo- * Rojen v Nap olju 1696. V mašnika posvečen 1726. Leta 1732. je postal predstojnik svoje družbe. Leta 1762. je postal škof. L. 1775. se je odpovedal škofovski časti. Umrl je leta 1787.; za svetnika raz¬ glašen 1839; od Pija IX. je bil prištet k cerkvenim učenikom. 95 sled nadležni sebi ui drugim. Posnema] tiste, ki so sicer slabotnega telesa, pa ravno v delu iščejo sred¬ stvo zoper svoje slabosti. Pametno in redno delo po¬ daljšuje življenje; to vidimo pri sv. Alfonzu, O b č u 11 j a j, Hva-li Boga za vse, kar je sto¬ ril dobrega po svojem služabniku sv, Alfonzu. Sklep. Ne bodi preveč boječ za’ svoje zdravje. II. Sv. Alfolnz nas spodbuja h gorečnosti. Premišljevanje. Celo življenje je bilo svetemu Alfonzu vaja v gorečnosti. Skoro vsa mesta in vasi napoljskega kraljestva so bile priče njegove gorečnosti, ki je pa tudi žela lepe uspehe, nenavad¬ ne spreobrnitve, da, včasih prave čudeže. Več ko sto se jih nahaja v kanoničnih preiskavah o njegovem življenju. Včasih so ga videli med sveto mašo ali pri¬ digo, da se je vzdignil od zemlje; včasih je naenkrat prenehal , v pridigi m priporočil svojim poslušalcem v molitev to ali ono važno osebo, ki je kje v daljnem kraju umirala. Večkrat je odkril tistim, ki so ga pro¬ sili pomoči, najskrivnejše misli njihovih src; večkrat je samo z znamenjem sv. križa ozdravil bolnike, za katere se je mislilo, da jim ni več pomoči, da, celo njega samega so videli v istem času na različnih me¬ stih. Tako je 22. kimovca 1774 stal pri smrtni poste¬ lji papeža Klementa XIV., dasiravno je bival tisti čas v Napolju. Nauk. Ako hočemo dobiti od Boga velikih mi¬ losti, se moramo vaditi v gorečnosti. To storimo lahko na različen način. Posebno pa moramo pri tem po vz¬ gledu svetnikovem imeti Čist namen, to je čast božjo in zveličanje duš. Ali si ravnal vedno tako? 96 O b č u 11 ] a j. Prosi za milost, (la bi mogel ve¬ liko in dolgo delati v vinogradu Gospodovem. Sklep. Poživljaj svojo gorečnost z mislijo na nebeško slavo, katero si s tem lahko zaslužiš. III. Sv. Alfonz nas opominja k zaupanju do Marije. Premišljevanje, Malo svetnikov je tako srčno častilo Marijo, in obenem toliko storilo za raz¬ širjanje njenega ČeŠčenja z besedo in dejanjem, ka¬ kor sv. Alionz Liguorski. V dokaz temu navajamo sa¬ mo nedolžno delo „Slava Marije 11 , Pobožnost in uče¬ nost tekmujeta v tem delu. Prestavljeno je že v vse jezike (tudi v slovenski) in povsod je poživilo češčenje Marijino. — Marija je pa tudi od svoje strani hotela svetniku očitno pokazati svojo ljubezen. Ko je neke¬ ga dne pridigoval v Amaliiju pred neštevilno množi¬ co, in je klical Marijo, videli so naenkrat, kako se je nekoliko stopinj nad prižnico vzdignil, obdan s pre¬ čudno svetlobo, ki je iz neke Marijine podobe sijala nanj (1. 1756). N a u k. Imej prav otroško ljubezen do Marije v svojem srcu; pri vsaki priliki razširjaj in pospe¬ šuj njeno češčenje, in tudi ti bodeš čutil njeno moč in materinsko ljubezen. Molitev. K svetemu Alfonzu, Z občudova¬ njem preudarjaj, koliko dobrega je storil in Še sedaj dela po udih svoje družbe. Priporoči se mu, da ti iz¬ prosi nekaj svoje odločnosti, svoje gorečnosti, svoje nežne ljubezni in češeenja do nebeške kraljice. 97 Dne 3. velikega srpana. Prilika o luliki in pšenici. 1. Predstavi si, kako Jezus pripoveduje in razlaga priliko o lu- Jiki in pšenici. 2. Prosi za milost, da bi ta nauk dobro razumel in iz njega dobil veliko koristi. I. Pomen in splošen nauk prilike. Premišljevanje. „Drugo priliko jim je povedal, govoreč: Nebeško kraljestvo je podobno člo¬ veku, kateri je vsejal dobro seme na svojo njivo. Ka¬ dar pa so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, in je prisejal Iulike med pšenico, in je Šel proč... Ko je pa zelenje zrastlo in rodilo sad, tedaj se je tudi lju¬ bka prikazala. Pristopili pa so hlapci hišnega gospo-* darja in so mu rekli: Hočeš, da gremo in jo pobere¬ mo? In reče: Nikar, da kje z luliko vred ne populite tudi pšenice. Pustite oboje rasti do žetve, in ob* času žetve porečem ženjicam: Poberite najprej luliko in jo povežite v snope, da se sežge, pšenico pa spravite v mojo žitnico." (Mat, 13, 24—30), Nauk. Na prošnjo apostolov je Zveličar to priliko tako-le razložil: „Kateri seje dobro seme, je Sin človekov. Njiva pa je svet, dobro seme pa so ot¬ roci kraljestva; lulika pa so otroci hudobe. Sovraž¬ nik pa, kateri jo je vsejal, je hudič; žetev je konec sveta; žanjci pa so angeli. Kakor se tedaj lulika po¬ bere in v ognju sežge, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in bodo pobrali iz njegovega kraljestva vse pohujšanje, in tiste, kateri krivico delajo; in jih bodo vrgli v ognjeno peč, Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat se bodo pravični svetili kakor solnce v kraljestvu svojega'Očeta,“ (Mat. 13, 37—43.) Zahvali se ljubemu Jezusu, 'da je tako 7 98 obilno vsej at dragoceno seme svoje milosti v tvoje sr¬ ce ter mu dal rast, in je tako tvoje srce s svojo milo¬ stjo obvaroval škodljive lulike, to je zapeljivosti sve¬ ta. Vendar ne smeš biti popolnoma brez strahu, ne smeš preveč zaupati, ker tudi v pobožnih in celo v svetih dušah skuša hudič zasejati plevel mlačnosti in greha, kar se mu, žalibog, velikokrat posreči. Morda se je že tudi pri tebi tako zgodilo? Bati se moraš, to¬ da ne obupati; misel na poslednjo sodbo naj ti utrju¬ je pogum, to je misel naj plačilo pravičnih in hudob¬ nih. O b č u 11 j a j. Prosi, da bi spoznal samega sebe in da si ne bi preveč zaupal. Prosi' tudi za srč¬ nost in stanovitnost. Sklep. Varuj se posvetnega duha in navdi¬ hov hudičevih, II. Poseben nauk te prilike. Premišljevanje. Njiva, na kateri raste pšenica z luliko, je lahko vsaka krščanska hiša. Pše¬ nica so oni, ki so polni gorečnosti, ki zvesto izpol¬ njujejo svoje dolžnosti in dan na dan napredujejo v čednosti. Lulika pa so tisti, ki so sami mlačni, pa tudi druge nadlegujejo in ovirajo v dobrem, ali pa jih celo za seboj potegnejo. Nauk. Tukaj se da mnogo premišljevati. 1. Ako ti je dana oblast Čez druge, varuj se, da ne boš prizanašal pogreškom in neredom, misleč, da so to le malenkosti. Hudobija raste in se množi, ka^- kor ljubka,, težko se je pozneje upirati pogubnim po¬ sledicam in zadržati, da se tudi dobri ne pokvarijo. 2, Ako pa nimaš nikakšne oblasti čez druge, pa zapaziš, da je ta ali ona oseba tvoje družbe na kri¬ vem potu, nikar ne bodi osoren proti njej, ampak mo- 99 ii prav prisrčno in si prizadevaj, da jo spraviš na pravo pot. Ce ima Bog potrpljenje s talci mi, je mora¬ mo tudi mi imeti, tem bolj, ker nam labko veliko ko¬ ristijo v duhovnem napredovanju, ko nam dajejo pri¬ liko, vaditi se v mnogih Čednostih, posebno v ljubez¬ ni, potrpežljivosti m gorečnosti. In tudi je Še vedno upanje, da bodo prišli do spoznanja svojih napak in da bodo postali vzgled pokore in gorečnosti. 3, Izprašaj naposled natanko samega sebe in prosi Boga za razsvetljenje, da spoznaš, če nisi v tem ali onem oziru morda sam lulika, da se ne bi kje nad teboj izpolnile besede Kristusove: „V očesu svo¬ jega brata vidiš smet, bruna v svojem očesu pa ne vidiš, “ Molitev: K nebeškemu Očetu. Dne 4. velikega srpana. Praznik sv. Dominika*, utemeljitelja domini¬ kanskega reda. 1. Predstavi si svetnika molečega pred podobo Marijino. 2. Prosi za milost, da bi ga mogel posnemati. I. Sv. Dominik, vzgled nesebičnosti in zatajevanja samega sebe. Premišljevanje. Dominik, rojen iz mo¬ gočne in bogate obitelji kastiljske, je imel izvrsten govorniški dar, i in že v rani mladosti ga je milost božja napeljevala k pridigovanju. Njegovi someščani so ga radi poslušali in očitno hvalili njegove govore. Toda Bog ga je odločil za večje apostolsko delo. On * Rojen 1170. Prvi general od papeža Honorija III. potrjenega dominikanskega reda 1221. Svetnikom prištet od Gregorija IX. 1234. — 100 — bi naj spreobrnil Albinžane k pravi veri, oznanjeval evangelij mnogim narodom, in svoje apostolsko delo¬ vanje, rekel bi, ovekovečil z utemeljevanjem novega reda. Dominik' je poslušal glas iz nebes. Raztrgal je vse vezi, ki so ga vezale na svet, zapustil je premože¬ nje, družino, časti in si oblekel priprosto duhovno ob¬ leko. Hodil je skoro vedno bos, živel je od miloščine in si prizadeval iz vseh moči, da bi z neprestanim mrtvičenjem samemu sebi odmrl, in živel samo za Bo¬ ga. Z nekaterimi duhovniki, ki so bili ž njim enega duha in mišljenja, je izpreobracal grešnike in krivo¬ verce. N a u k. Na ta način je postal Dominik božji mož, mož, mogočen v besedi in dejanju, ustanovil je red, ki je za sv. vero veliko storil in dal cerkvi mno¬ go svetnikov in slavnih učenjakov. Tudi mi bomo lah¬ ko sledili glasu milosti božje in uspešno delovali v vi¬ nogradu Gospodovem, če se otresemo vsega pozemelj- skega, sami sebi odmrjemo in le za Boga živimo. Ali si doslej delal tako 0 Ali si ostal zvest v vsem, kar si obljubil Bogu, ko si stopil v svoj stan ali pa pri zad¬ njem misijonu. O b č u 11 j a j. Vzbudi željo in prosi za milost, da bi sebi in svetu vedno bolj odmiral. Sklep. Spominjaj se večkrat besed 'Jezuso¬ vih: „Kdor hoče iti za menoj, naj zataji samega se¬ be." (Mat. 16, 24.) II. Sv. Dominik vzgled pokore in mrtvičenja. Premišljevanje. Za oznanjevalca evan¬ gelija ni dovolj, da se odreče posvetnega blaga, gasit in samega sebe, ampak zanj veljajo tudi besede sv.- apostola Pavla: „Jaz nosim znamenja ran Gospoda 'Jezusa na svojem telesu." (Gal. 6, 17.) „Mrtvenje Je- 101 zusovo nosimo vedno na svojem telesu." (II Kor. 4, 10.) To je sveti Dominik umeval; zato je vi vel jako strogo navzlic velikim težavam svojega apostolskega delovanja. Odpovedal se je za vselej vživanju mese¬ nih jedi, postil se je skoro vedno ob suhem kruha in vodi. Spal je na goli zemlji, večkrat je cele noči pre¬ molil, in nosil je na telesu oster pas. N a uk. Ce tudi ne moreš tako mrtvičiti svoje¬ ga telesa, vendar pa se lahko upiraš nerednemu po¬ želenju svojega mesa. Lahko si naložiš pokoro, kate ro ti nasvetuje spovednik, lahko krotiš neprenehoma svoje oči, svoja ušesa, svojo sladkosnednost, vse svo¬ je počutke. Slednjič lahko krotiš svoje; telo z natanč¬ nim izpolnjevanjem svojih (stanovskih dolžnosti in storjenih dobrih sklepov. — 'Ali si doslej to storil? Da se osrčiš, pomisli večkrat, kako ti bo na smrtni po¬ stelji; po tem, kako sedaj delaš, bodeš imel takrat sladko tolažbo ali pa bridko kesanje. O b č u 11 j a j. Priporoči se sv. Dominiku, da ti izprosi pravega duha, pokore. S k 1 e p. Izprašuj se večkrat, posebno v zata¬ jevanju samega sebe. III. Sv. Dominik uzor krotkosti, gorečnosti in pobožnosti. Premišljevanje. Akoravno je bil sveti Dominik proti sebi jako strog, vendar je bil proti drugim poln krotkosti, ljubezni in usmiljenja, zlasti proti nesrečnim Albinžanom, tem divjim in grozovi¬ tim krivovercem, ki so opustošili vse z ognjem in me¬ čem. Zastonj so bila proti njim vsa sredstva, orožje in križarske vojske; sv, Dominiku je bila prihranje¬ na slava, da jih je privedel nazaj k pravi veri s svo¬ jo ljubeznivostjo in krotlcostjo, z gorečnostjo in s ču¬ deži. Med drugim je obudil tudi mrtve k življenju. 102 — Svojo moč je zajemal pred vsem v molitvi, zatajeva¬ nju, ponižnosti, zaupanju v Boga, posebno pa v Če- ščenju do nebeške kraljice. Od nje se je naučil lepo in mogočno molitev rožnega venca, katero je povsod razširjal in razširjal ž njo češčenje preblažene Devi¬ ce in njenega božjega Sina, Nauk. Ce želiš pri svojih podjetjih in dobrih delih blagoslova z nebes, poprimi se teh sredstev, katera so pridobila sv, Dominiku tako sijajne uspehe, in tudi tebi se bo želja izpolnila. Molitev: V čast sv, Dominiku. Dne 5. velikega srpana. Prilika o gorčičnem zrnu, o kvasu in o skritem zakladu. 1. Postavi se v duhu med poslušalce Gospodove. 2. Prosi za milost, da bi to priliko dobro razumel iu iz nje imel prav veliko koristi. I. Prilika o gorčičnem zrnu. Premišljevanje. „Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, katero je Človek vzel in na svojo njivo vsejal. To je sicer najmanjše izmed vseh semen; kadar pa zraste, je večje, kakor vsa zelišča, in je drevo, tako, da ptice pridejo izpod neba in pre¬ bivajo na njegovih vejah.“ (Mat. 13, 81. 82.) Ta prili¬ ka pomeni čudovito razširjenje svete cerkve. Kako majhna je bila za časa, ko je bival 'Jezus na zem¬ lji! Kako majhna še na prvi binkoštni praznik! V resnici je bila gorčično zrnce. Ali to zrnce je ogre¬ vala ognjevita gorečnost apostolov, zalivali so je mu¬ čenci s svojo krvjo, misijonarji pa s svojim potom, pred vsem pa je milost božja rosila nanj, da je na- — 103 — rastlo do ogromnega drevesa, katero z blagodejno senco pokriva celi svet. Bogati in siromaki, izobraže¬ ni in priprosti iščejo in najdejo v tej senci oni mir srca in duše, katerega svet ne more dati,. N a u k. Prvi nauk, ki nam ga daje to premiš¬ ljevanje, je ta, da moramo biti majhni v svojih očeh, ako hočemo postati veliki pred Bogom. To se pravi: naše prizadevanje in hrepenenje po popolnosti se mo¬ ra naslanjati na ponižnost. Bodimo torej v svojih o- čeh, to je v svojem mišljenju vedno majhni, Še manj¬ ši kakor gorčično zrno, tedaj bo rosil Bog s svojo mi¬ lostjo na naše sklepe in dobra dela, ki nam bodo pri¬ našala stoterni sad, — Drugič se učimo tukaj, da mo¬ ramo svoj mir, svoj pravi pokoj in srečo iskati le v. ponižnosti. Občutij a j. Občuduj prelep nauk 'Jezusov. — Veseli se ga in zahvali se Jezusu zanj! Pošlji mu srčne vzdihljaje v nebesa! S ki e p. Prizadevaj si pri vsaki priliki,' da se vtrdiš v pravi ponižnosti. II. Prilika o kvasu. Premišljevanje. „Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, katerega je žena vzela in vmesila med tri mernike moke, da se je vse skvasilo." (Mat. 18, 31.) Ta prilika se da obrniti na presveto telo Jezusa Kristusa, katero sprejemamo pri obhajilu. Ta skriv¬ nostni kvas nas čisto prevzame, povzdigne nad naše slabosti, daje naši duši nadnaravno moč in združuje nas najtesneje z Jezusom, ki pravi: „Kdor je moje meso, ostane v meni in jaz v njem.“ (Jan. 6, 57.) Nauk. Prav vestno in skrbno se vselej pri¬ pravljaj na sprejem tega nebeškega kvasa. Kake ču¬ deže bo delal v tvoji duši! Dal ti bo nadnaravno moč, — 104 — storil te bo nepremagljivega; postal bog človek po srcu božjem, duhovni, nebeški Človek. O b e u 11 j a j. Obžaluj svojo dosedanjo mlač¬ nost pri sv. obhajilu, — Prosi odpuščanja. Sklep. Pripravljal se' bodem vedno prav skrbno za sv. obhajilo. III. Prilika o skritem zakladu. Premišljevanje. »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, katerega je člo¬ vek, ki ga je našel, skril, in od veselja nad njim gre in proda vse, kar ima, in kupi tisto njivo.“ (Mat. 13, 44.) — Pomen te prilike je umljiv za vernega kristja¬ na, ker lahko spozna, da je ta zaklad, o katerem Je¬ zus govori, krščanska popolnost, milost božja in pri¬ jateljstvo z Bogom, na drugem svetu pa večno vese¬ lje. Posvetnim ljudem je pa to zakrito. N a u k. Spomni se večkrat, koliko so se svet¬ niki trudili za ta zaklad; prestali so zanj najstraš¬ nejše muke. Glej, koliko si še dandanes prizadevajo za ta zaklad pobožni kristjani obojnega spola: od¬ povejo se svetu in vsemu njegovemu veselju ter ži¬ vijo v samoti in v uboštvu. Kaj si pa ti storil doslej, da bi si pridobil ali ohranil ta zaklad? Molitev, Izroči se Mariji Devici, ker danes je njen praznik pod imenom Marije Snežne. — 105 — Dne 6. velikega srpana. Prilika o biseru, o mreži in o hišnem očetu*. X. Predstavi si Jezusa, kako uči ljudstvo, ki ga željno posluša. 2. Prosi, da bi tudi tvoje srce občutilo željo za ukom. I. Prilika o dragocenem biseru. Premišljevanje. „NebeŠko kraljestvo je podobno kupcu, kateri išče 'dobrih biserov. Kateri, ko je našel drag biser, je Šel, in prodal vse, kar je imel, in ga je kupil.“ (Mat. 13, 45. 40..) Dragoceni 1 biseri po¬ menijo čednosti, katere morajo zaljšati naše duše. Vse so dragocene, dražje, kakor najčistejše zlato in sreb¬ ro; ali najdragocenejša med vsemi je ljubezen; zato se tudi imenuje „kraljica“ čednosti. Njej je obljublje¬ no nebeško kraljestvo. Kolikor imamo sedaj ljubezni, toliko bomo imeli v nebesih slave in veličastva, N a u k. Nam ni treba iskati bisera; ker dan nam je bil pri sv. krstu. Ali lahko ga izgubimo; hu¬ dič, ki ga je prvi izgubil, se je zarotil, da ga tudi nam vzame. V svojem sovraštvu in nevošljivosti iz¬ mišlja vedno nova sredstva, kako bi nas oropal tega zaklada. Kako previdni' moramo biti, zaupljivi sami v sebe! Ali smo? Lepoto bisera pa tudi lahko povi¬ šamo, ako pomnožimo svojo ljubezen. Sredstev imamo dovolj in jih tudi poznamo; kako jih pa rabimo? Ob čutljaj. Zahvali Gospoda, da se ti je dal spoznati in okusiti svojo božjo ljubezen. Sklep. Prizadevaj si, da pomnožiš ljubezen do Boga, * Ako želiš premišljevati skrivnosti današnjega dneva, namreč preobraženje Kristusovo, glej premišljevanje na dan 2. kimovca. — 106 II. Premišljevanje. „Nebeško kraljestvo je podobno," nadaljuje Jezus, „mreži, katera se vrže v morje, in zajme ribe vsake vrste. Ko je napolnjena, jo izvlečejo, in na bregu sede odbero dobre v posodo, malovredne pa odvržejo. Tako bo ob koncu sveta: Angelji pojdejo venkaj in bodo odločili hudobne iz srede pravičnih; in jih bodo vrgli v ognjeno peč; tam bo jok in škripanje z zobmi." (Mat. 18, 47—50.) — Ta mreža je brez dvoma podoba 'Jezusove vidne cerkve, katera ima že od svojega začetka v svojem naročju ne samo pravične in izvoljene, ampak tudi hudobne iri zavržene. Na sodnji dan bodo angelji ločili pra¬ vične od hudobnih: prvi pojdejo v nebeško kraljest¬ vo, pogubljeni pa v večni ogenj. N a u k. Med pogubljenimi bodo tudi hinavci, ki prav zvito zakrivajo svoje hudobije in malopridno življenje ter se znajo prikupiti tudi pobožnim osebam, celo cerkvenim predstojnikom. Kakšna sramota, kakš¬ no obupanje bo to na sodnji dan, ko bodo videli, da so njihove pregrehe razkrite pred celim svetom, da ničesar več ne morejo zakrivati in da so Še vrh te¬ ga na vekomaj zavrženi od Boga. Izprašuj se in pre- išči najskrivnejše kote svojega srca, in če najdeš leje kaj hinavščine, hitro jo preženi. — Varuj se pa tudi, da bi druge sodil, ker le Bog pozna srce človekovo in njegova dejanja. „Ti pa, kdo si," vpraša« sv. Ja¬ kob, „da sodiš bližnjega?" (Jak. 4, 18.) O b č u 11 j a j. Napolni me, o Gospod, s svojim svetim strahom in varuj me, izkaži na meni svoje ve¬ liko usmiljenje. Sklep. Vprašaj se večkrat: Kaj si neki misli Bog o sedanjem stanu moje vesti in o mojem življe¬ nju. 107 — III. Prilika o hišnem očetu. P r e m i š I j e v a n j e. 'Jezus vpraša apostole :i ,,’Ali ste razumeli vse to? Oni mu odgovore: Smo,. In jim reče: Zato je vsak pismouk, ki je poučen o ne¬ beškem kraljestvu, podoben hišnemu gospodarju, ka¬ teri nosi iz svojega zaklada novo in staro“ (Mat. 13, 51. 52), to je, vsak pravi učenik krščanske cerkve podaja različnim ljudem po njihovih potrebah različ¬ no duševno hrano, Nau k. To velja zlasti za pridigarje in učeni¬ ke, da ne bi vedno enega in istega mlatili, tako, da se naposled pristudi vsem; ampak naj si nabirajo vedno novih vednosti in naj si prizadevajo, podajati večne resnice v novi obliki, vedno jasneje in zanimi¬ vo. Zlasti naj iščejo pripomočke, kako bi vzbudili v mladini gorečnost, ljubezen in veselje do verskih res¬ nic. Ali si delal doslej tako? Molitev. K sv, trem apostolom Petru, Ja¬ kobu in Janezu, ki so bili tako srečni, biti priče pre- obraženja Jezusovega, katerega spomin danes cerkev praznuje. Dne 7. velikega srpana. Jezusa občudujejo sicer v Nazaretu, ali sprejmejo ga neprijazno. 1. Predstavi si Jezusa, kako pridiguje v shodnici v Nazaretu. 2. Prosi za milost, da bi ti to premišljevanje obrodilo obilno sadit. I. Jezusa občudujejo v Nazaretu. Premišljevanje. „In zgodilo se je, ko je nehal Jezus govoriti v prilikah, da je šel od tod. In prišel je v Nazaret, in je Šel po svoji navadi sobotni — 108 — dan v shodnico, in je vstal, da bi bral. In dane so mu bile bukve Izaija preroka. In ko je bukve razgr¬ nil, našel je mesto,“ kjer Izaija opisuje namen in de¬ la bodočega Mesije, „Ko je prebral, je razlagal. In čudili so se ljubeznivim besedam, ki so tekle iz nje¬ govih ust, in so govorili: Odkod ima to vse? In kakš¬ na modrost mu je dana? In kakšni čudeži, ki se go¬ dijo po njegovih rokah ?“ (Luk, 4, Mark. 6.) N a u k. Zakaj je po dveh letih hotel zopet en¬ krat nekoliko dni bivati v Nazaretu? Ali si je hotel oddahniti med svojimi znanci in someščani, ali je iskal morda ondi pohvale? Gotovo ne; marveč hotel jim je pokazati svojo ljubezen, da bi jim pomagal in jih zveličal. Iz tega vidiš, da ti je svobodno ljubiti domovino, svoje rojake in someščane ter med njimi delovati za čast božjo in njihovo dušno zveličanje, toda to ljubezen moraš posvetiti z dobrim namenom, to je v čast božjo moraš delovati, ne pa iz častihlep¬ nosti ali drugih sebičnih namenov, — Kako si doslej v tem oziru mislil in delal? O b č u 11 j a j. O 'Jezus, uči me delati vedno le k tvoji večji časti in za zveličanje svoje duše! B k I e p. Skušaj naravno ljubezen do sorod¬ nikov in domovine spremeniti v nadnaravno, to je za¬ radi Boga, II. Jezusa zaničujejo v Nazaretu. Premišljevanje, Prijaznost, ki so jo Na¬ zarečani izprva kazali Jezusu, se je hitro spremenila v zavist, mislili so si, da jih bo njegova slava poni¬ žala. Od nevošljivosti so prišli do zaničevanja, od zaničevanja do pohujšanja, ker so se spodtikali nad njim, naposled pa do nevere. Božji Zveličar je doka¬ zal svojim rojakom, da je on obljubljeni Odrešenik. — 109 — 'Ali tega niso hoteli umeti. Zakaj ne? Zaradi nevoš¬ ljivosti in zavisti. Zato so vprašali zaničljivo: „Ali ni to tesarjev sin? Ali se njegova mati ne imenuje Ma¬ rija in njegovi bratje 'Jakob, Simon in Juda? Odkod ima tedaj vse to? 'In so se pohujševali nad njim" (Mat. 13, 55—57); spodtikali so se nad tem, da bi on, mož neznatnega rodu, nastopil kot učenik v Izraelu in se izdaval za obljubljenega Mesijo. N a u k. Spoznaj iz tega naravo in žalostne po¬ sledice nevošljivosti. NevoŠljivec ne trpi, da bi ga drugi v učenosti, zaslugah, v uspehu presegel, ali da bi mu višji več zaupali, Prav iznajdljiv je, kadar treba razkriti prave ali izmišljene slabosti bližnjega; včasih še celo dobra dela drugih na slabo obrača. Na Stanovnikih nazareških vidimoi jasno grde lastnosti nevošljivosti ali zavisti. Studijo se nam; toda poglej¬ mo na dno svojega srca, presodimo svoje nepristran¬ sko mišljenje in delovanje, morda najdemo tudi na sebi kaj takega. Varujmo se tedaj skrbno zavisti in njenih nasledkov. Občutij a j. Prosi Boga, da te obvaruje gr¬ de strasti — nevošljivosti. S k' 1 e p. Upiraj se takoj v prvem začetku vsaki zavisti. III. Z Jezusom v Nazaretu grdo ravnajo. Premišljevanje. Nazarečani so Jezusa ravnokar obsodili za čisto navadnega človeka; misli¬ li so si pri tem, da bi s celo vrsto čudežev ovrgel njihovo sodbo. Pa ravno s to mislijo so se pokazali nevredne te milosti. Božji Zveličar jim je dal to ume¬ ti: „Kaj pa da mi boste rekli ta pregovor: Zdravnik, ozdravi samega sebe! KakorŠne reči smo slišali, da si jih delal v Kalarnaumu, 'delaj jih tudi tukaj v svo- no¬ jem lcraju. Resnično vam povem, 'da, ni nobeden pre¬ rok priljubljen v svojem kraju ... In vsi v shodnici, ki so to slišali, bili so polni jeze. In so vstali, in so ga ven iz mesta izgnali; in so ga peljali na rob go¬ re, na kateri je bilo njih mesto sezidano, da bi ga doli sunili.“ (Luk. 4, 23. 24. 28, 29.) N a u k. Glej, kako daleč privede človeka strast, ako je ne premaguje! Presodi samega sebe in poglej, če nimaš morebiti te ali one strasti, katero samemu sebi prikrivaš; obrni pregovor, ki ga navaja Jezus: Zdravnik ozdravi samega sebe! nase in odločno nar stopi proti tej nevarni strasti. Bog ti bo pomagal, Če le sam ne boš odbijal njegove pomoči. Molitev: K svojemu sv, angelu varihu. Dne 8. velikega srpana. Jezus razpošlje dvanajst apostolov. 1. Predstavi si, kako Jezus razpošilja dvanajst apostolov, da bi v raznih pokrajinah galilejskih pridigovali. 2. Prosi Jezusa, da bi ti podelil apostolskega duha gorečnosti in ljubezni. I. Jezus razpošlje apostole. Premišljevanje. 'Jezus se je čudežno o- tel iz rok Nazarečanov in je šel v okolico oznanjevat evangelij. „Kadar je pa videl množice, 11 ki so priha¬ jale od, vseh strani k njemu, „so se mu v srce smili¬ le, ker so bile otrujene in razkropljene, kakor ovco, ki nimajo pastirja, Tedaj reče svojim učencem: Žetev je sicer velika, ali delavcev je malo. Prosite tedaj Go¬ spoda žetve, da pošlje delavce v svojo žetev, 11 (Mat. 9, 36—38,) — Ko je tako razplamtel njih gorečnost, hotel jih je poskušati, in „je začel pošiljati dva, in dva" (Mark. 6, 7), da bi izgubljenim ovcam Izraelove hiše oznanjevali kraljestvo božje. (Mat. 10, 6. 7,) Nauk. Premišljuj pazljivo besede Jezusove, ki so prišle iz dna njegovega ljubezni in usmiljenja polne¬ ga srca. V srce se mu je smililo ljudstvo, ko je vi¬ del njegovo duševno uboštvo. Kakšna čustva pa imaš ti v svojem srcu, ko vidiš toliko izgubljenih duš, ki nočejo poslušati glasu svojega pastirja; še bolj pa, ko pomisliš, da tisoči in tisoči Še niso slišali besede božje zaradi pomanjkanja oznanjevalcev sv. evange¬ lija? Ti so, ki po besedah psalmistovih Še »sedijo v temi in v smrtni senci,“ (Ps, 106.) Morda je tvoje sr¬ ce čisto neobčutljivo? Nič ne storiš, da bi pomagal tem siromakom? Kaj pa naj storim? vprašaš morda. Glej, 'Jezus ti odgovarja: »Prosite Gospoda žetve, da pošije delavcev v svoj vinograd." Občutij a j, Prosi prav prisrčno in goreče nebeškega pastirja, da pošlje v svoj vinograd ljudi, mogočne v besedi m dejanju." Sklep. Ponovi to molitev pri vsaki sv. maši med povzdigovanjem. II. Oblast in zapovedi, ki jih Jezus daje apostolom. Premišljevanje. Preden so nastopili a- postoli svojo pot, „dal jim je moč in oblast čez vse hudiče, in bolezni ozdravljati." Potem jih je poučil z besedami: „Na pot nič ne jemljite, ne palice, ne tor¬ be, ne kruha, ne denarjev, tudi ne imejte dveh su¬ kenj; ker delavec je vreden svojega plačila." (Luk. 9, 1, 3.) »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mat. 10, 8.) »Kjerkoli pridete v hišo, ostanite tam, dokler od- ondod ne greste. In katerikoli vas ne sprejmejo, in vas ne poslušajo, pojdite od tod, in otresite prah od svojih nog njim v pričevanje." (Mark. 6, 10. 11.) 112 — Nauk. Iz teh besed spoznamo, kakšnega duha morajo biti apostoli Kristusovi in vsi oni, ki nadalju¬ jejo delo Zveličarjevo, to je kateri oznanjujejo sveti evangelij bodisi, kristjanom ali nevernikom, in kateri poučujejo mladino. Najprej je treba zaupanja na Bo¬ ga; ker če nam da Bog kakšno zapoved, da nam tu¬ di potrebno pomoč, da jo izvršimo. Potem je treba po¬ polne udanosti v božjo previdnost, katera oskrbuje svoje služabnike z vsem, kar jim je potrebno. Nadalje je treba duha zatajevanja in popolne ravnodušnosti; apostolu Kristusovemu mora biti vse enako, kakšno stanovanje, hrano in obleko ima. Naposled duha miru in krotkosti, celo naposled nehvaležnim in trdovrat¬ nim. Ali nas preŠinja ta duh? Kako se trudimo, da bi si ga pridobili, oživili in okrepčali. Občutij a j. Zahvali Jezusa, da ti je dal spoznati pravega apostolskega duha, in prosi ga, da bi te vedno bolj in bolj prešinjal ta duh. Sklep. Pripomagaj k razširjanju svete vere, Če ne z drugim, pa vsaj z molitvijo. III. Uspeh in vrnitev apostolov. PremiŠlje v a n j e. I „In so šli, ter so po vaseh hodili in evangelij oznanjevali. In so veliko hu¬ dičev izgnali, in veliko bolnikov z oljem mazilili in o- zdravili. In apostoli so se zbrali k 'Jezusu in so mu vse povedali, kar so bili storili in učili. In jim je re¬ kel: Pojdite na stran v samoten kraj, in si malo po- čijte! “ (Luk. 9, Mark. G.) N a u k. Tukaj uaje Zveličar prav lep nauk ti¬ stim, ki so se popolnoma posvetili ljubezni do bližnje¬ ga, bodisi da strežejo bolnikom, ali poučujejo mladi¬ no, ali sicer delujejo za blagor svojega bližnjega. Kar je Zveličar apostolom svetoval, svetuje tudi njim. Da 113 — tudi sebe zveličajo in posvetijo, svetuje jim 'Jezus, da od časa do časa zapuste posvetni hrum in se poteg¬ nejo v samoto ter ondi požive in, okrepčajo svojega duha in svojo gorečnost. Molitev: K Jezusu. Prosi, da bi te preši¬ nil s svojim duhom. Dne 9. velikega srpana. Jezus pripravlja apostole na preganjanje. 1. Misli si Jezusa v sredi med apostoli, ki ravno od dela od- počivajo. 2. Prosi za duha pravega apostola Kristusovega. Božji Zveličar pripravlja svoje apostole na preganjanja, ki jih čakajo. I. Po svojem prerokovanju. Premišljevanje. V onem kratkem času, ko so po zapovedi Jezusovi opravljali misijonsko de¬ lo, niso izkusili ne sovraštva, ne preganjanja. Tako bi bili lahko mislili, da se jim bo tudi v bodoče tako godilo. To krivo mišljenje pa bi jim lahko veliko Ško¬ dovalo. Potrebno je bilo, da jih Jezus pouči. Zato jim pove že naprej, da bodo pozneje v svojem pravem a- postolskem delovanju prišli kakor ovce med volkove. ,,Glejte, pošiljam va,s kakor ovce med volkove, jim je rekel.“ (Mat. 10, 16,) Kakšna prilika! . . . Kakšne mi¬ sli so neki obhajale apostole pred težkimi boji, ki jih bodo morali prestati! . . . N a u k'. Ravno to, da so že naprej vedeli vse težave, ohranilo je vero in pogum apostolom in prvim učencem. Nič jih ni moglo omajati v njihovi srčnosti. — Ce smo res učenci Jezusovi, pomislimo, da so vsa^ kovrstni križi in težave tudi naš delež na tem svetu. 8 114 — Ce pridejo tedaj nad nas nadloge, ne smemo omaho¬ vati in obupati, Ne dajmo se premagati, ampakj bo¬ jujmo se, 'kakor pravi vojaki Kristusovi! — Ali misliš tako? . . . O b č u 11 j a j. Prosi, da bi mogel iz ljubezni prav veliko trpeti za 'Jezusa. S k 1 e p. Že koj v jutro se spomni, da te bodo po dnevu zadele vsakovrstne težave. Tako je ravnal neki pobožni mož in vse neprilike, ki so ga po dnevu zadele, so bile veliko manjše, kakor si je zjutraj mi¬ slil. II. Po mučeništvu sv. Janeza Krstnika. Premišljevanje. Sv. Janez je ravno ta¬ krat umrl mučeniške smrti, ko so opravljali apostoli svoje misijonsko delo, in to jim je Še globlje vtisnilo v srce besede Jezusove. Življenje Tezbsevo je bilo prav apostolsko, polno čiste gorečnosti in brez vsake se¬ bičnosti. Apostoli so to dobra vedeli, saj so slišali sa¬ mi, kako ga je bil Jezus pohvalil. Sedaj pa zvedo, da .je postal Janez žrte\ svoje gorečnosti. Nesramni ženski na ljubo ga da Herod obglaviti, ko ga je imel že poldruga leto zaprtega v ječi. Božji Zveličar pa se ni potegnil zanj! ... Iz tega. so lahko spoznali, kaj pomenijo njegove besede: „Blagor njim, ki zavoljo pravice trpijo preganjanje, ker njihovo je nebeško kraljestvo!" Nauk. MučeniŠka smrt sv. 'Janeza Krstnika nas opominja, da moramo zadušiti vsak strah pred ljudmi, kadar je treba izpolnjevati svoje dolžnosti, ali storiti ‘kako dobro delo krščanske gorečnosti. — Ce nas zaničujejo ali preganjajo, izročimo se popolnoma v roke božje, Bog bo vse na dobro obrnil. Janez je bil neusmiljeno umorjen, pa ravno smrt mu je dala — 115 — mučeniški venec na glavo in mu pridobila čast, da je ondi v predpeklu kot predhodnik Kristusov prvi na¬ znanil njegov prihod, O.bČutljaj. Obudimo srčno željo za muče- ništvom in pripoznajmo, da nismo vredni tolike časti. Sklep. V izpolnjevanju svojih dolžnosti se o- ziraj le na čast božjo in zveličanje duš. III. Z obljubami in z vzgledom. P r e m i š 1 j e v a n j e. K vsemu temu, kar je Gospod odkril in napovedal apostolom, da bi jih osr- čil, je dostavil še tolažljive besede: „Na svetu bode¬ te trpeli veliko preganjanja, pa ne bojte se; jaz sem premagal svet. — Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta. — Niti las vam ne bo padel z glave brez vašega Očeta. Kdor izgubi življenje zaradi mene — in zaradi evangelija — je bo našel — v nebesih." In za vzgled jim postavlja samega sebe: »Učenec ni Čez učenika: če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas; hlapec se čuti srečnega, če ravnajo ž njim, ka¬ kor ž njegovim gospodarjem." ('Jan. 15—-16, Mat. 10.) N a u k. (Vtisnimo si globoko v srce te besede Zveličarjeve, Kakor apostole, bodo tudi nas osrčeva- le v neprilikah, v borbi in preganjanju. Zlasti je to- lažljiva in, osrečujoča sličnost med učencem in učeni¬ kom, kar velja pred vsem za prihodnje življenje, ka¬ kor je razvidno iz besed Jezusovih: „In jaz vam pri¬ pravljam kraljestvo, kakor je Oče meni pripravil." »Luk. 22.) Molitev: K Jezusu, ki je naš Gospod in naš vzgled. s* Dne 10. velikega srpana. Kakšen duh mora prešinjati naša dela go¬ rečnosti in ljubezni? 1. Misli si, da slišiš Zveličarja, ki pravi: Duh je, ki oživlja, duh daje vrednost našim delom. 2. Prosi prav prisrčno za takega duha. I. Duh nesebičnosti. Premišljevanje. Ljudje, katerim želimo ublažiti duševno bedo in polajšati njihove težave, mo¬ rajo videti, da delamo iz čeznaravnih nagibov, da i- mamo pred očmi le njihovo duševno korist. Kakor hitro zapazijo, da iščemo lastno hvalo, čast in dobi¬ ček, izgube zaupanje do nas in ne marajo več za na¬ še nauke. Ali se ni pri tebi že to izpolnilo? . . . N a u k. Zapomni si dobro to preimenitno res¬ nico. Izprašuj se natančno, kakšen duh te vodi in navdaja pri tvojih dobrih delih? Ali je to duh božji ali posvetni duh, to je želja, da bi se ljudem prikupil in da bi te hvalili. Resno izpraševanje v tem oziru je tem bolj potrebno, ker je velika nevarnost za člove¬ ka, da se ga polasti samoljubje, ako očitno opravlja kaka dobra dela, O b c u 11 j a j. Prosi za milost, da bi mogel po pravici reči o sebi: „Ne iščem drugega, kakor le Bo¬ ga in zveličanje svoje duše.“ Sklep. Pri svojih dobrih delih ponovi več¬ krat dober namen. II. Duh zatajevanja. Premišljevanje. Ce hočemo uspešno de¬ lovati za blagor svojega bližnjega, moramo z nese- 117 bičnostjo združiti tudi dulia zatajevanja, to je, odpo¬ vedati se vsemu, kar ugaja našim počutkom in naši častilakomnosti. Prav ta duh mora biti nekak pečat tistih, katerim je v resnici za blagor bližnjega. — Vsi ljudje niso za vse, zatorej naj se loti vsak tiste¬ ga, za kar se čuti sposobnega. In če opravlja vsak svoje delo v duhu vere in zatajevanja, sme biti pre¬ pričan, da dela po volji božji in da bo Bog njegov trud obilno poplačal. N a u k. Obudi in utrdi v sebi duha vere in za¬ tajevanja. Lastna oseba naj. izgine v tvojih očeh, le Boga samega imej pred očmi, in tedaj smeš biti pre¬ pričan, da te bo Bog vodil v vseh okoliščinah tako, da boš storil ravno to, kar je po njegovi volji. Priza¬ devaj si, spoznati v vseh rečeh božjo voljo in niče¬ sar se toliko ne boj, kakor tega, da bi kedaj kaj delal iz samoljubja in po svoji lastni volji. O b č u 11 j a j. Prosi za pravega in svetega duha zatajevanja. S k 1 e p. Kadar hočeš storiti kako dobro delo, presodi natančno in nepristransko nagibe, ki te na- vračajo k delu. III. Duh potrpežljivosti. Premi Šljev a n j e. „Vsi, kateri hočejo po¬ božno živeti v Jezusu Kristusu, morajo trpeti prega¬ njanje," pravi sv. apostol Pavel. Tem več pa morejo Še trpeti tisti, ki se upirajo razširjanju hudobije in brezbožnosti, ki si prizadevajo vleči nesrečneže iz brezna, v katero jih je sunila njihova strast. Taki morajo biti že naprej pripravljeni, da ne bodo želi za svoj trud drugo, kakor preziranje, očitanje in obre¬ kovanje. 118 N a u k. Pa vse to te ne sme motiti in oslabiti tvoje potrpežljivosti, ampak neomahljivo in neumorno moraš delovati za blagor bližnjega, kakor mnogi dru¬ gi, na katere je sv. cerkev po pravici ponosna. Naj te osrčujejo besede Kristusove: „Ce bodo ljudje go¬ vorili vse hudo zoper vas zaradi mene, veselite se, ker vaše plačilo je veliko v nebesih. 11 (Mat. 5.) Molite v. Priporoči se velikemu mučencu sv. Lovrencu, katerega god danes praznujemo. Od nje¬ ga se lahko učiš pravega duha nesebičnosti, zataje¬ vanja:, potrpežljivosti in stanovitnosti tudi v najstraš- nejših mukah. Umrl je mučeniške smrti leta 285. po Kr. Dne 11. velikega srpana. Nadaljevanje. 1. Misli si, da slišiš apostola Pavla, črka ubija, duh pa oživlja. (II. Kor. 3). 2. Prosi za duha, ki mora oživljati tvoje dela, t. j.: I. Duh čistosti in svetosti. P r e m i Š 1 j e v a n j e. Namen prejšnjega! in današnjega premišljevanja je, da. se popolnoma pre¬ pričamo o tej-le prevažni resnici: Kolikor bolj se od¬ likujemo v duhu Kristusovem, toliko bolj zaslužljiva in uspešna so naša dela, ker duh Kristusov je, ki da¬ je življenje našim delom. Duh čistosti je pa pred vsem duh Kristusov. Duha čistosti imamo, če se varujemo' greha in če smo vedno tesno združeni z Bogom po po¬ svečujoči milosti, ki je neobhodno potrebna za naša dobra dela. Le če je posvečujoča milost božja duša naših dobrih del, le tedaj smemo upati, da bodo us¬ pešna in da nam prineso obilno sadu. Ravno to nas 119 — uči tudi Kristus, ki pravi: „Kdor ostane v meni" — po ljubezni — „in jaz v njem, ta bo rodil obilno sadu." (Jan. 15.) Nasprotno pa piše sv. Pavel: „Ce nimam ljubezni, sem kakor zvoneč bron" (I. Kor. 13), to je človek brez ljubezni božje, če stori kaj dobrega, na¬ pravi sicer veliko hrupa med ljudmi, toda ne spreo¬ brne nikogar in tudi nima zasluženja. N a u k. Ce hočeš, da ti blagoslovi Bog tvoje delo, moraš se ne le prizadevati, da ostaneš v milo¬ sti božji, ampak hrepeneti moraš po svetosti in po¬ polnoma čisti vesti. Kako si si doslej za to prizade¬ val? Kako se ogiblješ tudi manjših pogreškov? Kake pripomočke rabiš? Koliko se poboljšaš od spovedi do spovedi? O b č u 11 j a j. Obudi srčno željo, da bi imel prav čisto vest. Sklep. Z novimi močmi porabljaj vsa sred¬ stva, da to dosežeš. II. Duh ljubezni in krotkosti. P r e m i š 1 j e v a n j e. Prisrčna ljubezen in krotkost sta dve najlepši lastnosti našega božjega. Zveličarja. „Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil." (Jan. 13, 34.) ..Učite se od mene, ker jaz sem krotek in iz srca po¬ nižen." (Mat. 11, 29.) Ta duh mora torej prešinjati tudi tiste, ki hočejo v tem življenju, kolikor je mogo¬ če, hoditi zvesto za Kristusom, zlasti za tiste, ki ga hočejo v gorečnosti posnemati. Naša ljubezen mora bi¬ ti brez vsake osornosti in želje po maščevanju. „Sto¬ rite dobro onim, kateri vas sovražijo, in molite za nje, kateri vas preganjajo in obrekujejo." (Mat. 5, 44.) Kar se tiče krotkosti, moramo biti podobni jag¬ njetom in golobom: .(Pošiljam vas, kakor ovce med — 120 — volkove. Bodite torej priprosti, kakor golobi." (Mat. 10, 16.) Izpolnjujoč to zapoved Zveličarjevo, katero je sam s svojim vzgledom potrdil, so apostoli in njihovi nasledniki spreobrnili svet, spremenili so volkove v jagnjeta. N a u k. Z ljubeznijo in krotkostjo moramo te¬ daj tudi mi spreobračati tiste, ki so se odvrnili od Boga. Osorno in srdito obnašanje nam odvrača in za¬ pira srca, ljubezen in pohlevnost pa nam jih prido¬ bivata in odpirata. Ali te ne uči tako izkušnja? O b č u 11 j a j. Prosi odpuščanja, če si s svojo nepotrpežljivostjo, slabo voljo in jezo sebi in drugim napravil kako Škodo., S k 1 e p. Ne grajaj in ne kaznuj nikogar, dok¬ ler se ne umiriš sam in tudi tisti, katerega moraš posvariti ali kaznovati,. III. Duh pobožnosti in molitve. P r e m i Š 1 j e v a n j e. Brez srčne in popolne pobožnosti, brez duha molitve ne moremo kaj prida storiti za zveličanje duš. Vse naše delovanje mora i- meti v Bogu svoj začetek, brez božje milosti je vse naše delo prazno. „On ni nič, kateri, sadi, in nič, ka¬ teri priliva," piše sv. Favel, „ampak Bog je, kateri daje rast." (I. Kor. 3.) N a u k. PritožujeŠ se, da pri vsem svojem tru¬ du in gorečnosti nahajaš povsod le mlačnost in zani- kernost; toda ali nisi tega sam kriv? Odkupnina za duše, pravijo svetniki, jo kri, odkar je Bog. za nje prelil svojo kri. No, kaj pa storiš ti za nje? Koliko zatajevanja in spokornih del si si v ta namen že na¬ ložil? Koliko molitev in devetdnevnic si že opravil, da bi ti dal Bog svoj blagoslov? Oh, morebiti se o- slanjaš le na človeške pripomočke? Kakšen uspeh bi 121 mogel potem pričakovati? Bodi mož (žena) po volji ■božji, mož molitve in zatajevanja, in vse se ti bo po¬ srečilo. Molitev: K Jezusu. Prosi ga, naj te pre¬ šine s svojim duhom, da boš mogel prav veliko sto¬ riti za blagor svojega bližnjega. Dne 12. velikega srpana. Praznik sv. Klare. 1. Predstavi si svetnico v nebesih med neštevilno množico devic, katere je v nebesa pripeljala. 2. Prosi, da po njenem posredovanju zadobiš pravega duha za svoj poklic. I. Velikodušnost sv. Klare. P r e m i Š 1 j e v a. n j e. Bog je Klaro poklical, da bi med ženskim spolom vpeljala ter razširjala, du¬ ha in strogi red sv. Frančiška Asiškega, ki je bil njen rojak. Njeni stariŠi so jo hoteli med svetom za¬ držati, pa svetnica zbeži, komaj 18 let stara, Iz oče¬ tove hiše v Porcijunkulo; tukaj si da ostriči lase in prosi sv. Frančiška za spokorno obleko. To veliko¬ dušnost in gorečnost je Bog mladi Klari poplačal s tern, da ji je privedel veliko tovarišic. S temi je usta¬ novila nov red. Klaro si izvolijo za, svojo prednico (1212). Po vzgledu svoje začetnice se zatajujejo tudi vse njene hčerke, kar je bilo med njihovim spolom do tedaj neznano ali vsaj ne v navadi. Hodile so bose, spale na golih tleh, zdrževale se mesenih jedi in se postile večji del leta; da, celo mleka, jajec in rib ni¬ so vživale. Nosile so robato obleko iz dlake in vsako noč so vstajale ter opravljale molitve. Svetnica sama 122 _ pa si je iznašla Se drugih sredstev, da je to strogo življenje še poostrila.*; N a u k. Kaj vse premore velikodušno srce! Ne pozna, da tako rečem, 'nobenih ovir, nič mu ni ne¬ mogoče. O kako bi se radi zatajevali, kako bi v čed¬ nosti napredovali, če bi nas prešinjala velikodušnost sv. Klare! Občutij a j. Prosi goreče svetnico, da ti iz¬ prosi velikodušno srce. Sklep. Poglej, v Čem ti posebno primanjku¬ je velikodušnosti in napravi primerne sklepe. II. Uboštvo sv. Klare. P r e m i Š 1 j e v a n j e. Kako je ljubila sv. Kla¬ ra uboštvo, je res čudno. Pridržala je za-se, kar je bilo na.jslabšega in najnižjega v hiši. V redovnih pra¬ vilih je predpisala skupno življenje. Nobena sestra, tudi prednica ni smola imeti niti najmanjše stvari v ■svoji lasti, nobena zadruga gotovih dohodkov, ampak vse naj bi živele od dela svojih rok in od miloščine. Ko sta papež Gregorij IX. in Inocencij IV. tudi nji¬ hovim samostanom hotela zagotoviti stalne dohodke, kakor so jih imeli drugi ženski samostani*), se je Kla¬ ra temu z vso močjo uprla. Ce so ji očitali, da preti¬ rava svoje uboštvo, je odgovorila, da je božji Zveli- * Za čudo; od smrti sv. Klare je preteklo že šesto let in še dandanes vidimo, kako hčere sv. Klare vkljub mehkužnosti in pred¬ sodkom sedanjega časa vsa ta stroga dela opravljajo. * Nekateri samostani so pozneje z dovoljenjem papeža Urbana IV. sprejeli premoženje. Zatorej so se imenovale TJrbanke ali „bogate Klarise" in so se razločevale od ,,ubožnih Klaris", ki so dobile tudi ime Iioletinke od sv. Kolete Boilet, katera je prejšnjo ostrost zopet vpeljala in kateri se je tudi največ tedanjih Klaris pridružilo (1420 do 1446). 123 — čar ravno tako delal in učil, Ako bodo njeni samosta¬ ni ljubili uboštvo tako kakor On, ne bodo se izpridili, ker se med njimi ne bodo mogle vgnezditi notranje razprtije, posvetni dali in lakomnost predstojnikov. N aii k. Premisli dobro, kako je opravičevala svojo veliko ljubezen do evangeljskega uboštva, po¬ tem je boš tudi ti čislal in ljubil. Uboštvo ti ne bo nikakor pretežko, ampak s svojim vzgledom boš pri¬ pomogel, da je bodo čislali tudi drugi. Kako si rav¬ nal dosedaj v tem oziru? O b č u 11 j a j. Piosi za ljubezen in duha evan¬ geljskega uboštva. S k 1 e p. Da boš po vzgledu sv. Klare ljubil u- boštvo in njegove težave, osrčuj se s premišljevanjem nbožnega življenja ‘Jezusa Kristusa. III. Pobožnost sv. Klare. P r e m i š 1 j e v a n j e. Sv. Klara je našla to¬ lažbo in moč v pobožnosti, v pogostem sv. obhajilu, v premišljevanju in molitvi, katere celo po noči ni opu¬ ščala. Z molitvijo je čudežno 'rešila svoj ‘ samostan pred Saraceni in mesto Assisi velike nesreče. Od me¬ ščanov je dobival njen samostan vsakdanji živež. Za¬ to jim je bila hvaležna in je zahtevala, da se veliko moli za nje. N a u k. Molimo tudi mi za svoje dobrotnike in pokažimo, koliko je dolžan svet pobožnim osebam, ki v tihih samostanih povzdigujejo svoje roke k nebu in odvračajo pravično jezo božjo, katero drugi s svojimi grehi kličejo. Molitev: K sv. Klari, 124 Dne 13. velikega srpana. Čudežno pomnoženje kruha. 1. Glej, kako apostoli delijo čudapolai kruh med množico. 2. Prosi, da bi bolj in bolj napredoval v veri, upanju in ljubezni Čudežno pomnoženje kruha. Dogodba. Premišljevanje. 'Jezus j r e peljal svoje a- postole na samoten kraj. Pa tudi tje so Šle za njim trume, in kmalu ga je obkolila velika množica ljud¬ stva. 'Jezus jih je tedaj poučeval o kraljestvu božjem, množice pa so ga zvesto poslušale. Tako je minul dan in. večer so je približal. ,,Kadar se je pa večer storil, so pristopili k njemu njegovi učenci, rekoč: Kraj je samoten in ura'je že prešla; spusti množice, da gre¬ do v vasi in si kupijo jesti. Jezus jim je pa rekel: Ni jim treba hoditi; dajte jim vi jesti." (Mat. 14, 15, 16.) S tem jim je povedal, da hoče vkljub njihovi malover- nosti storiti velik čudež. Nauk. Ali iščemo tudi mi, kakor ono verno judovsko ljudstvo po povelju Gospodovem pred vsem božjega kraljestva in njegove pravice? Ali ne mora¬ mo nasproti priznati, da za telo, zdravje in ugodno življenje bolj skrbimo kakor za čast božjo, za čed¬ nost in svetost? Žalibog velja to o mnogih kristjanih (da, celo redovnikih). In mnogi nimajo zopet pravega zaupanja v Boga, če jih zadene kaka nadloga in si z lastnimi močmi ne morejo pomagati. Tisti, ki je Ču¬ dežno pomnožil kruhe, lahko tudi nam pomaga iz vsa¬ ke zadrege. Ali si se ravnal vselej po tem? O b e u 11 j a j. Spoznaj svojo krivdo, i Sramuj se in kesaj. Obudi živo vero. Zaupaj v previdnost božjo. - 125 S k i e p. Išči pred vsem kraljestva božjega in njegove pravice in gotovo bodeš dobil vse drugo, če¬ sar potrebuješ k življenju. To nam je 'Jezus obljubil in z mnogimi čudeži potrdil. II. Velikost tega čudeža. P r e m i Š 1 j e v a n j e. Sv. 'Janez nam ta ču¬ dež tako-le opisuje: ,.Jezus je rekel Filipu: Odkod bomo kupili kruha, da bi ti jedli? To je pa rekel, da bi ga skušal . . . Filip mu je odgovoril: Za, dvesto denarjev kruha jim ni dosti, da bi vsakateri kaj ma¬ lega dobil. Reče mu Andrej, Simona Petra brat: Mla¬ denič je tukaj, ki ima pet ječmenovih kruhov in dve ribi. Ali. kaj je to med tolike? Jezus pa je rekel: Re¬ cite ljudem posesti! . . . Tedaj so se vsedli okoli 5000 števila. Tedaj je vzel Jezus kruhe in je zahvalil ter jih razdelil med sedeče,. Ravno tako tudi rib, kolikor so hoteli. Ko so bili pa nasičeni, reče svojim učen¬ cem: Poberite kosce, kateri so ostali, da konca ne vzamejo. Tedaj so pobrali in napolnili 12 košev s kos¬ ci, ki so ostali od pet ječmenovih kruhov tistim, kate¬ ri so jedli." (Jan. G, 5—13.) N a u k. Pet tisoč ljudi nasititi s petimi kruhi in dvema ribama, je res velikanski čudež! Ko bi bil jaz priča takega čudeža! — si nehote misliš. „Pa ti si priča tega," pravi sv, Avguštin, „če vidiš, kako Bog preživi vsako leto milijone ljudi z nekaterimi zr¬ ni, ki se vržejo v zemljo." O b č u 11 j a j. Občuduj, hvali in poveličuj mo¬ gočnost in dobrotljivost božjo. S k' lep. Pred in po jedi povzdigni po vzgledu Jezusovem svoje oči in misli k Bogu, ki nam z darež¬ ljivo roko daje jed in pijačo, ter ga prosi blagoslova. Po jedi pa se mu iz celega srca zahvali. 126 — III. Učinki tega čudeža. Premišljevanje. Čudež, ki ga je Zveli¬ čar storil množici v prid, je napravil velikansk vti- 'sek na vse. Sv. 'Janez nam to pripoveduje (6, 14): ,.Ko so tedaj ljudje čudež videli, so rekli: On je res¬ nično prerok, kateri ima na svet priti!“ Potrjeni v veri so podvojili svojo ljubezen in vdanost do 'Jezusa Kristusa, ,,'Ko je tedaj Jezus spoznal," pripoveduje:sv. Janez (6, 15) dalje, „da hočejo priti in ga po sili vze¬ ti. da bi ga kralja storili, je zopet sam zbežal na go¬ ro." N a ii k. Ce obiščeš Jezusa v tabernaklju, po¬ sebno pa Če ga sprejmeš pri sv. obhajilu, katero ta čudež ravno pomeni, oživi tudi ti svojo vero, ljube¬ zen, udanost in hvaležnost. Te Čednosti Srce Jezuso¬ vo najbolj razveseljujejo Molitev: K sv. Janezu Berhmansu iz jezu¬ itskega reda, čegar praznik danes obhajamo. Prvo- krat je sprejel sv. obhajilo v cerkvi sv. Petra v Ri¬ mu dne 28. maja 1865. Čudeži, ki so se v velikem 'šte¬ vilu v naših časih na njegovo priprošnjo zgodili, na.j nas napeljujejo, da ga z velikim zaupanjem kličemo na pomoč in razširjamo njegovo češčenje. Dne 14. velikega srpana. Bilja pred Marijinim vnebovzetjem. 1. Misli si apostole pri smrtni postelji Marijini. 2. Prosi za mirno in srečno smrt. I. Smrt Marijina je bila brez bridkosti. P r e m i Š 1 j e v a n j e. Preblažena Devica se je morala po božji sveti volji Še enkrat ponižati, pred- 127 — no je bila vzeta v nebesa. Morala je namreč umreti, da bi bila tako v vsem enaka svojemu Sinu. Pa ker je bilo njeno spočetje in življenje brez grelia, morala je biti tudi njena smrt brez vsake bolečine. Zlasti tri reci napravijo smrt grenko, kakor pravi sv. Al¬ fonz. Prvič nagnenje do bogastva 'tega sveta. „0 smrt,“ pravi sv. Duh, „kako grenek je tvoj spomin človeku, ki išče svojo srečo v premoženju! “ (Sirah 41, 1.) S toliko težavo in toliko let se je trudil, da si je nakopičil bogastva, in zdaj ga mora za vselej za¬ pustiti, niti trohice ne more vzeti seboj. Samo gren¬ ka, brezuspešna žalost mu ostane od vsega. Cisto dru¬ gače je ravnala Marija. Komaj tri leta stara, je daro¬ vala Bogu svoje stariše in vse, kar ji je svet mogel dati, Bogu samemu je posvetila vso svojo ljubezen. Ničesar več ni imela zapustiti. Zato je le edino žele¬ la, da bi se kmalu ločila iz tega, sveta in se z Jezusom v nebesih združila za večno. N a u k. Ce si tudi ti po vzgledu Marijinem pre¬ trgal vsako zvezo s svetom ali se vsaj odpovedal ne¬ rednemu nagnenju do posvetnih reči, veseli se; ka¬ kor Marija, bodeš tudi ti lahko zapustil ta, svet, Ce v tem sklepu ostaneš do konc^ stanoviten, bo tvoja smrt le tolaž. in vesela vrnitev iz pregnanstva v domovino. Občuti j a j. „Umrje naj' moja duša smrti pra¬ vičnih in moje poslednje bodi njihovemu enako!“ (4. Mojz. ‘23, 10 .) S k 1 e p. Ce si se vsemu odpovedal, ne navezuj svojega srca na ničvredne reči. II. Smrt Marijina je bila mirna. Premišljevanje. Nemirna vest, ki nam jo misel na storjene grehe in božjo pravičnost povz¬ roča, je drugi vzrok, zakaj je smrt. tako strašna, Ka- 128 - ko pa bi se mogla nemirna vest polastiti srca prehla¬ jene Device, ki je bila najčistejša med vsemi stvarmi? njene čiste duše ni omadeževal niti najmanjši greh, celo njeno življenje je bilo polno bogatih del, ki so jo na smrtni postelji klicala: mi smo tvoja dela, mi te ne zapustimo; mi stopimo s teboj pred božji prestol, da povišamo tvojo stavo. N a u k. Izbriši s spokornimi deli madeže svo¬ jih prejšnjih grehov! Pazi tem bolj, da ne padeš na¬ zaj vanje; potem te ne bo ob smrtni uri pekla vest, temveč poln zaupanja , in veselja se boš bližal večno¬ sti. O b č u 11 j a j. „ Operi me Čedalje bolj in bolj inoje krivice in očisti moje pregrehe!" (Ps. 50, I.) S k 1 e p. Daruj vsako jutro Bogu s spokornim srcem vse svoje delo in trpljenje, da s tem poravnaš svoje prejšnje napake in lenobo. III. Smrt Marijina je bila brez strahu. P r e m i Š 1 j e v a n j e. „ Človek ne ve, je li lju¬ bezni ali sovraštva vreden." (Ekli. 9, 1.) „Ce na te besede sv. Duha mislim,^ je rekel sveti Bernardin Sijenski, „se mi dostikrat pripeti, da se na celem te¬ lesu tresem in, rekel bi, padem v smrtni boj." — Ne¬ gotovost večnega zveličanja dela tretjič smrt tako tež¬ ko; ta negotovost napolni bolj, kakor vse drugo, umi¬ rajočega s strahom in bojaznijo; in ne brez vzroka. Kaj bi pa moglo Mater božjo navdajati s strahom, ko je videla veličasten prestol, ki je bil pripravljen za njo v nebesih na desnici njenega Sina? Z največjim hrepenenjem je pričakovala trenotka, da bi se znebi¬ la vezi, ki so jo še zadrževale na zemlji. N a u k. Tebi ni Bog razodel, če prideš gotovo v nebesa. Zato se vzbudi včasih strah in dvom v tvo- 129 — ji duši Tei le, vznemirja. Koliko vzrokov imaš, da smeš za trdno upati! Pred vsem besede Kristusove: ..Kdor zapusti svojo hišo . . . ali svojo njivo zaradi mene, bo imel večno življenje/ 1 (Mat. 19, 2.9.) In cerkveni uče¬ niki soglasno uče: Častilec Marijin se ne pogubi. Od¬ pri svoje srce tolažljivhn občutkom polnega zaupanja. Tvoja, mati ti bo stoterno povrnila, kar za njo storiš in pretrpiš. Ob smrtni uri ti bo gotovo pomagala, ka¬ kor sv. Stanislaju Kosiki*), ki je v zadnjih trenotkili še zatrjeval, da vidi presveto Devico, ki gre ponj, da bi ga, odpeljala v nebeško veselje. Pripravi se z naj¬ večjo skrbjo na praznik Marijinega vnebovzetja, da boš tudi ti zadobit one milosti, ki jih deli Marija svo¬ jim otrokom na 'dan svojega kronanja. Molitev: K sv, Stanislaju Kostki. Dne 15. velikega srpana. Vnebovzetje Marijino. 1. Predstavi si v duhu, kako angelji Marijo v nebesa nesejo. 2. Prosi za milost, da bi vredno obhajal ta veliki praznik. I. Marijino vstajenje. P r e m i š 1 j e v a n j e. Nenavadna, je bila smrt presvete Device, nenavadno je bilo tudi njeno vstaje¬ nje. Sv. Janez Damaščan pripoveduje po ustnem iz¬ ročilu, ki se strinja tudi z razodetjem sv. Brigite, o smrti Marijini tako-le: Apostoli (razven sv. Tomaža) * Ta mladi svetnik, 18 let star, novinec jezuitskega reda, si je izprosil milost, da je po noči od 14. do 15. avgusta umrl in tako pra¬ znoval slavnost svoje matere. 9 130 — so na čudežen način prišli ravno ob smrti Marijini v Jeruzalem. Pokopali so njeno telo v njen grob zraven vrta Getzemani. Te dni so angelji nad grobom pope¬ vali. Na prošnjo sv. Tomaža, ki je pozneje prišel, so apostoli odprli grob, pa. niso nič našli v njem, , raz- ven mrtvaških prtov. Iz tega so sklepali, da Jezus ni hotel povišanja svoje matere odlagati do splošnega vstajenja, to je do sodnjega dneva, ampak jo je obu¬ dil in na angeljskih rokah z dušo in telesom vred dal prenesti v nebeško slavo. Katoliška cerkev to veruje, čeravno tega Še ni slovesno razglasila za versko res¬ nico (dogmo). V brevirju in pri sv. maši današnjega dne kliče: Marija je bila v nebo vzeta! N a u k. Veselimo se na ta veliki praznik, pre¬ mišljujoč častito vstajenje naše ljube matere. Združi¬ mo se v duhu z angelji v nebesih in s sveto cerkvijo in blagrujmo Marijo. Veselimo se pa tudi sami spo¬ minjajoč se svojega lastnega vstajenja. Naše vstaje¬ nje sicer ne bo takoj po smrti, pride pa enkrat, in če le hočemo, bo tudi srečno in častno. Občutij a j. Obudi vero v prihodnje vsta- nje mrtvih: „Verujem v vstajenje mesa.“ S k 1 e p. Prizadevaj si, zatirati svoje občutke. Toliko lepše bo namreč vstalo tvoje telo iz groba, ko¬ likor bolj je v tem življenju krotiš, II. Vnebovzetje Marijino. Premišljevanje. ,,'Marija je bila vzeta v nebo.“ Premišljuj, kaj sv. Anzelm in sv. Bernard pra¬ vita o tej veliki skrivnosti. Kažeta nam milijone an- geljev, ki hitijo z nebes na zemljo, se globoko prikla¬ njajo pred Marijo in jo potem s svetim spoštovanjem nesejo proti nebesom. Kažeta nam milijone zveličanih, ki ji pridejo z nebes nasproti in očarani od njene ne- 131 beške lepote kličejo: „Kclo je tista, ki prihaja iz pu¬ ščave" (zemlje) »sladkega veselja polna?" (Vis. pes. 8, o.) Opisujeta nam njen prihod v nebesa, ■ kjer jo sprejme božji Sin, pozdravi in pelja k prestolu večne¬ ga Očeta med pozdravljanjem angeljev in svetnikov: »Hosana! Slava in čast hčeri Davidovi! Pozdravlje¬ na bodi, ki prideš k nam kot naša kraljica v imenu Gospodovem! “ N a u k. Čast in veselje materino je tudi čast in veselje otrok. Udajmo se tedaj svetemu veselju na današnji dan, ko praznujemo spomin vsprejetja naše ljube matere v slavo in veselje nebeško. Zraven pa ne pozabimo, da je bila Marija samo zato tako povi¬ šana, ker je biia najponižnejša dekla Gospodova. Sa¬ mo zalo je njeno srce sedaj polno radosti, ker je kra¬ ljica mučenikov. O b 6 u 11 j a j. Občuduj Marijino veličastvo, ve¬ seli se ž njo in blagruj. Obudi srčno željo, da bi po njenih stopinjah dospel do visoke stopinje ponižnosti in zatajevanja, S ki e p. Misli v vseh težavah, telesnih in duš¬ nih, na veselje in radost v nebesih. III. Kronanje Marijino. Premišljevanje. Kronanje Marijino za kraljico nebes in zemlje dovršuje veličastno skrivnost njenega vnebovzetja. Zamisli se prav, živo v ta pri¬ zor. Glej deviško mater pred prestolom nebeškega 0- četa, ki ji da venec na glavo in žezlo v roko ter raz¬ glasi celemu nebeškemu zboru, da je Marija kraljica angeljev in ljudi, kraljica nebes in zemlje, delilka mi¬ losti in mati usmiljenja, SluŠaj, kako jo slavijo nebe¬ ški prebivalci: »Hosana! Čast in slava naši kraljici! 9 * 132 Bodi češčena, o kraljica, mati usmiljenja! Gospoduj čez nas ti in tvoj božji Sin.“ N a u k. Združimo se z duhom in srcem z ne¬ beškimi prebivalci. Pozdravimo in slavimo Marijo tu¬ di mi z ljubeznijo in vdanostjo! Potem pa tudi pre¬ mislimo, da je Marija le zato najbližje prestolu svo¬ jega božjega Sina, ker ga je v trpljenju najbolj zve¬ sto posnemala. Nosimo tedaj tudi mi velikodušno svo¬ je križe. Nesimo svoj križ z Jezusom na goro Kalva¬ rijo in ž njim na križu umrimo. M o 1 i t e v. K najsvetejši Devici Mariji. Moli s svojimi besedami: Ceščena bodi kraljica. . . Dne 16. velikega srpana. Viharna noč po čudovitem pomnoženju kruhov. 1. Predstavi si apostole, kako se na galilejskem morju borijo z viharjem. 2. Prosi za zaupanje v Boga in stanovitnost v vseh nadlogah življenja. I. Apostoli napenjajo vse svoje moči. P r e m i š 1 j e v a n j e. Na dan, ko je 'Jezus čudovito pomnožil kruhe, so se on in apostoli veliko trudili. Od jutra do večera niso imeli ne trenotka mi¬ ru. Po noči, bi človek mislil, se bodo odpočili. Pa ne! Komaj so apostoli razdelili ljudstvu kruh in pobrali kosce, ukaže jim Jezus, kakor pripoveduje evangelij, stopiti v čoln in se pred njim proti Betzajdi prepelja¬ ti, on pa bode med tem odpustil množico. (Mark. C, 45.) Odpravil jih je pa zato, da bi se ne dali zapelja¬ ti od ljudstva, ki ga je hotelo postaviti za kralja. „0n sam pa je Šel na goro mčlit.“ (Mat. 14, 23.) Zapoved 133 — ni bila iahka, iker to po dnevnem trudu 'še po noči morali nastopiti težavno in nevarno vožnjo čez mor- le. N a uk. Tudi naš stan, v katerega nas je Bog poklical, je polu truda in vsakdanjih težav. Koliko¬ krat moramo tudi mi po noči opravljati težavna dela. Pa kako radi se zavoljo tega pritožujemo, godrnjamo m se čutimo nesrečne! Pomislimo vendar, kako ko¬ ristno je za nas, če imamo veliko opravila. Delo nas obvaruje marsikaterih izkušnja,v, ki postopače nadle¬ gujejo. In če svoje težavno delo opravljamo vestno, udano in Bogu v čast, krajšamo in zmanjšujemo si s tem trpljenje, ki nas čaka v vicah, v nebesih pa se nam zmanjšujejo zasluge za večni mir, za večno ve¬ selje. Ce si tedaj večkrat truden in spehan od dela, ne godrnjaj in se ne pritožuj, marveč daruj ves svoj trud Bogu. O ta č u 11 j a j. Prosi za velikodušnost sv, Fran¬ čiška Ksaverija, ki je v najhujših težavah klical: „Se več, o Gospod, še več!" Sklep. Osrčuj sc v žalostnih urah z beseda¬ mi sv. Avguština: „Ce je delo grenko, bo pa plačilo tem bolj sladko." II. Apostoli se bojujejo po noči z viharjem. P r e m i š I j e v a n j e. Apostoli so na povelje Jezusovo stopili v čoln in se spustili na 'Jezero; pa veter jim je pihal nasproti. Zastonj so skušali, ob obrežju priti v Betzajdo, kamor jih je bil Učenik po¬ slal. Tako so delali in se trudili do polnoči. ..Morje pa, ker je pihal močen veter, se je vzdigovalo." (Jan. d, 18.) „Colnič pa je bil na sredini morja od valov semfertje metan." (Mat. 14, 24.) Kaj je storil Zveli¬ čar v tem trenotku? „In jih' je videl truditi se z ves- 134 — Ijanjem." (Mark. G, 48,) Pa vendar se je še obotav¬ ljal, priti njim na pomoč in pomiriti vihar. Zakaj ne¬ ki? Da bi jih utrdil, pravi sv. Krizostom, da bi nji¬ hovo vero, ponižnost, zaupanje pomnožil , in da bi dobroto božje pomoči bolje uvideli. N a u k. Ravno tako ravna Bog z nami, in si¬ cer iz istih vzrokov. On pripusti, da v izpolnjevanju svojih stanovskih dolžnosti, ali pri kakem drugem de¬ lu, ki ga storimo iz pokorščine in ljubezni z najbolj¬ šim namenom, naletimo na vsakovrstne zapreke in težave, ali da uspeh ni takšen'kakor trud. Pogostoma pripusti, da smo dolgo časa v: duhu nemirni ali da pri¬ dejo težke skušnjave nad nas, ki se vkljub molitvi in drugim pripomočkom ne dajo pregnati. Kaj naj v ta¬ kih slučajih storimo? Pred vsem se moramo otresti vsakega nezaupanja in obupanja, kakor bi nas Bog zapustil. Prepričani moramo biti, da Bog živi in po¬ zna našo stisko in naše prizadevanje, da je pri nas in nas z molitvijo podpira; da ne zahteva od nas ve- Jikega uspeha, ampak le zvestobo in stanovitnost, da nam bo naposled po viharju izkušnjav in stisk podelil zopet sladici mir in veselje. . Glej, v čem moraš svoje misli in dela spremenit' in stori potem svoje sklepe. Molitev. K Jezusu. Daruj mu svoje sklepe in prosi ga pomoči, da bi jih tudi izvršil. Dne 17. velikega srpana. Nadaljevanje. 1. Glej Petra, kako gre po valovih Jezusu nasproti. 2. Prosi za pomnoženje spoznanja in ljubezni do Kristusa. I. Jezus pride po vodi k apostolom. Premišljevanje. Ko je prišel čas, da je Jezus hotei priti apostolom po svoji modrosti na po- 135 — moč. „je ..koli četrte rečne straže" (torej proti dnevu) „priš-el k njim, gredoč po morju." (Mark. G, 48.) ..In ko so ga videli po morju hoditi, so se prestrašili, rek- si: Prikazen je!“'(Mat. 14, 26.) Zavoljo teme ga nam¬ reč Še niso mogli natančno spoznati. N a u k. Apostoli so se zelo motili, ko so imeli svojega Učenika za prikazen. Ali pa se ne motimo mi še bolj, ko sledimo svoje domišljije (iluzije), ki pri¬ hajajo iz naših strasti? Ali nimamo večkrat božjih navdihov, opominov milosti božje in glasu svoje ve¬ sti le za nespametno domišljaj e in neutemeljen nemir ter otročjo bojazen? Nasprotno pa imamo radi nered¬ no poželjenje po ljubezni do samega sebe, svoje me- senosti in svojega napuha, za voljo božjo in glas bož¬ je milosti. O bčut 1 j a j. Prosi za milost, da bi vselej spo¬ znal, kakšen duh te vodi. Tako boš rešen nevarno¬ sti, da bi imel kedaj satana za angelja svetlobe ali narobe angelja svetlobe za satana. S k 1 e p. Posvetuj se v tern oziru odkritosrčno in zaupno s svojim spovednikom. II. Jezus pomiri svoje apostole. P r e m i š 1 j e v a n j e. Človeška postava, ka¬ tero so imeli apostoli od daleč za prikazen, je priha¬ jala, zmiram bližje naravnost proti njim. Sedaj so se Še hujše prestrašili, tako, da, so vpili od strahu. 'Je¬ zus jih tedaj ogovori in reče: „Imejte zaupanje, jaz sem; nikar se ne bojte!" (Mat. 14, 27.) Nauk. Apostoli so se le na povelje Jezusovo spustili v nevarnost na morje, zatorej so smeli tudi pričakovati pomoči; in zares ni izostala. Iz tega sle¬ di, da smemo vselej pričakovati božje pomoči, kadar delujemo v vinogradu Gospodovem ali opravljamo kar 136 — ko delo krščanske ljubezni, čeravno se moramo izpo¬ staviti nevarnostim in izkušnjavam. Ali ni tolažljiva in vspodbudna ta resnica? O b čuti j a j. Prosi Jezusa, da tudi.tebi v stra¬ hu in potrebi ljubeznivo poreče: Zaupaj, jaz sem! Ne boj se! S k 1 e p. Nikar se ne udaj obupnosti in strahu, kjer gre za kako dobro delo. III. Jezus dovoli Petru, po vodi k njemu priti. Premišljevali j e. Komaj je zaslišal sv. Peter glas svojega ljubega Učenika, je od veselja pre¬ vzet zaklical: „Gospod, ako si ti, reci mi po vodi k tebi priti. On pa je rekel: Pridi! In Peter je stopil iz čolniča in je Šel povrh vode, da bi prišel k Jezusu. Ko je pa videl silno veliki val, se je zbal, in ko se je začel topiti, je zavpil, govoreč: Gospod, reši me! In zdaj je stegnil Jezus svojo roko, ga je prijel in mu rekel: Maloverni! zakaj si dvomil? In ko sta stopila v čoln, je veter nehal. Ti pa, kateri so bili v čolnu, so padli pred njega in ga molili, govoreč: Res, ti si Sin božji!" (Mat. 14, 28—38.) Nauk. Koliko poučljivili in koristnih misli se vzbudi človeku, če bere te čuda pol ne vrste sv. pisma! Najprej zapazimo gorečo ljubezen sv. Petra in nje¬ govo močno hrepenenje, biti pri svojem učeniku; po¬ tem njegovo živo vero, katero mu je Jezus s tako ve¬ ličastnim čudežem poplačal: potem njegovo nestano¬ vitnost v veri, ki je bila le na videz trdna, in se mu je takoj omajala, ko je veter močneje potegnil. Z dru¬ ge strani pa moramo občudovati dobrotljivost Jezuso¬ vo, ki je podal roko svojemu učencu, da bi ga rešil, in mu je v spodbudo rekel: „Malovrednež, zakaj si dvomil?" Glej, kakšna je tvoja vera in ljubezen. 137 — Molitev: K Jezusu. Moli ga, kakor aposto¬ li. Prosi ga, da ti pomnoži vero in ljubezen. Dne 18. velikega srpana. Vera Genezarečanov. Čudna ozdravljenja. 1. Glej Jezusa med bolniki, ki skušajo dotakniti se vsaj roba njegovega oblačila. 'Z. Prosi za milost, da bi posnemal vero Genezarečanov. I. Njihova vera je bila živa. P r e m i š 1 j e v a n j e. Čolnič, v katerem se je vozil 'Jezus s svojimi apostoli, je obstal zjutraj na obrežju Genezar, ali Genezaret. Glas o čudežnem po¬ množeni ti kruhov prejšnji dan se je tukaj že razši¬ ril. Priče čudeža, ki so po noči od ene strani jezera, prišle semkaj, so o njem pripovedovale. Kakor hitro so tedaj prebivalci tega kraja, ki so bili pridni in po¬ šteni ljudje, zvedeli za prihod Jezusov, so polni žive vere vreli od vseh strani skupaj in ga vsprejeli kot preroka, poslanca božjega, kot svojega Mesijo. Vsi so mu bili iz srca vdani. Jezus je bil v sredi med svojimi. N a u k. Ce bi bila naša vera živa, bi tudi naša srca Jezusu hitela nasproti, kadar pridemo v cerkev ali kapelo, v kateri osebno prebiva, kadar smo pri sv. maši, kadar se nam v javno češeenje izpostavi, nam razkriva svoje Srce in prijazno kliče: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obloženi, in jaz vas bom. poživil." O b č u 11 j a j. Oživi svojo vero, moli in ljubi tako velikega Boga, tako mogočnega, ljubeznivega in darežljivega Odrešenika. — 138 — Sklep. Kaclar greš mimo cerkve, v kateri je presv. Rešuje Telo, misli na pričujočnost Jezusovo in ga prosi za kako milost. II. Vera Genezarečanov je bila delavna in polna ljubezni. Premišljevanj e, „.V Kristusu 'Jezusu ve- lja vera, katera dela po ljubezni" (Gal. 5, 6), pravi apostol narodov. To dokazujejo tudi pridni prebivalci genezareŠki, ko so sprejeli v svojo sredo božjega Zve¬ ličarja. Njihova prva in največja skrb je bila, tudi druge pripeljati k tej sreči. 'Ziatorej so prihod Jezu¬ sov na vse strani razglasili, da bi bolniki tudi od da¬ leč lahko prišli in iskali pomoči. 'Tudi sami so jih nesli k 'Jezusu. „In so ni »tekali vso tisto stran in za¬ čeli bolne na posteljah prinašati, kjer so slišali, da je on.“ N a u k. Posnemajmo to ljubezen, Genezareea- nov! Imejmo tudi mi dejansko usmiljenje z vsemi bol¬ niki in trpečimi. Storimo še več. Združimo s telesni¬ mi deli usmiljenja tudi dušna, dela pobožnosti za iz- preobrnenje grešnikov. Pokažimo jim nevarnost nji¬ hove dušne bolezni in nagovarjajmo jih, naj iščejo samo pri onem pomoči, ki jim lahko pomaga in da več¬ no življenje. Koliko priložnosti imamo, pokazati na ta način svojo skrb za duše! Le porabimo jih vselej! O b č u 11 j a j. Ponižaj se pred Bogom zavoljo svoje mrzlote, ko vidiš toliko duševno revščino bliž¬ njega, S k 1 e p. Glej, kje ti manjka posebno gorečno¬ sti in popravi to. III. Ta vera je bila polna spoštovanja in zaupanja. P r e m i š 1 j e v a n j e. Ta dvojna lastnost ve¬ re Genezarečanov je bila z mnogimi čudapolnimi o- 139 — zdravljenji poplačana. „In kamorkoli je Sel, v vasi in trge ali v mesta, so pokladaJl bolnike na ulicah in ga prosili, da bi se smeli dotakniti vsaj roba njegovega oblačila, in kolikor se jih je dotaknilo, so bili ozdrav¬ ljeni." (Mark. 6, 56.) Nauk. PremiSijuj tukaj preveliko dobrotljivost in ponižnost svojega božjega Gospoda in učenika. On pristopi k vsakemu bolniku in dopusti, da se ga do¬ takne; nobenega ne odbije od sebe, ki sili k njemu, da bi našel pomoči pri njem. Nobene nevolje ni videti na njem, niti senca kakšne jeze ali nepotrpežljivosti se ne pokaže na njem. Ravnaj se tudi ti po njem. Premišljuj nadalje, da je 'Jezus s tem ozdravljal bol¬ nike, da so se dotikali njegovega oblačila. Storil pa je to, kakor pravijo razlagalci sv. pisma, zato, da bi nas poučil, kolike milosti in koliki darovi so združeni z neposrednim dotikanjem njegovega telesa v presv. obhajilu. In ravno o teh darovih je hotel na ta dan govoriti v shodnici v Kaiarnaumu. , Molitev: K Jezusu, božjemu zdravniku na¬ še duše. Pokaži mu rane svoje duše in prosi ga o- zdravljenja. Dne 19. velikega srpana. Jezus obljubi zakrament presv. Rešnjega Telesa. 1. Predstavi si Jezusa, kako v shodnici kafarnaumski uči. 2. Prosi ga dovzetnega duha in dobre volje. I. Jezus kara prebivalce kafarnaumske. P r e m i š 1 j e v a n j e. Ko je obhodil 'Jezus v enem dnevu genezareŠki okraj in ozdravil vse bolni¬ ke, prišel je drugi dan v Kafarnaum. Bilo je v petek proti večeru, ko se je začel že sobotni praznik. Ne da 140 — bi si kaj odpočil, šel je takoj v shodnico. Tukaj naj¬ de veliko množico ljudi, večinoma, tiste, katere je pred kratkim na gori čudežno nasitil. .Jako so se razvese- lili, ko so ga zagledali. Ta njihova gorečnost je sicer hvalevredna, a bila je brez zasluženja, ker je izha¬ jala le iz naravnih, čutnih nagibov. Zato jih tudi 'Je¬ zus graja: .»Resnično, resnično vam povem, iščete me, ne ker ste čudeže videli, temveč ker ste od kruhov jedli in bili nasičeni." (Jan. 6, 26). N a u k. Ne zmanjšaš li tudi ti večkrat zasluže¬ nja svojih dobrih del s tem, da jih opravljaš iz samo- pašnih in ničevnih nagibov? Ali ne storiš pogostoma kakega dobrega dela ljubezni in usmiljenja le zato, ker te veseli, ali pa, ker želiš, da bi te ljudje hvali¬ li ? Da pa v tem nepristransko presodiš samega sebe, glej, ali ti je vsejedno, opravljati službo in storiti dob¬ ro delo, ki ostane zakrito pred ljudmi, ali pa tisto, ki prinese človeku čast in pohvalo. Ali ti ni poslednje ljubše ? O b č u 11 j a j. Sramuj se. — Obudi gorečo že¬ ljo, da bi sebi in svetu zmiraj bolj odmiral. S k 1 e p. Pazi danes posebno, kakšni nagibi te vodijo pri tvojih opravilih. II. Jezus obeta zakrament presv. Rešnjega Telesa. P r e m i Š 1 j e v a n j e. Jezus je hotel pripra¬ viti ljudi na neizrekljivo skrivnost presv. RjeŠnjega Telesa. Porabil je ugodno priliko; ko so želeli nje¬ govi poslušalci zemeljskega kruha, obljubil jim je ne¬ beškega, govoreč: „Ne trudite se za jed, katera mi¬ ne, ampak za jed, katera ostane za večno življenje, katero vam bo dal Sin Človekov . . . j Jaz sem živi kruh, ki sem z nebes prišel. Ako kdo je od tega kru¬ ha, bo živel vekomaj; in kruh, katerega, bom jaz dal, 141 je moje meso za življenje sveta. 'Judje so se tedaj pre¬ pirali med seboj, govoreč: Kako nam more ta svoje meso dati jesti? Jezus jim je tedaj rekel: Resnično, resnično vam povem; Ako ne boste jedli mesa Sina človekovega in pili njegove krvi, ne' boste imeli živ¬ ljenja v sebi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Zakaj moje meso je res jed, in moja kri je res pija¬ ča. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v me¬ ni in jaz v njem.“ (Jan. 6, 27. 51—57.) N a u k. Te besede morajo obuditi v nas naj¬ srčnejšo hvaležnost 1. zato, da nam je Jezus vse dal, kar nam je dati mogel, ko nam je dal samega sebe v dušno hrano: 2. zato, da je resnico te velike skriv¬ nosti tako jasno in razločno povedal, da je pametne¬ mu človeku nemogoče dvomiti; 3. zato, da smo roje¬ ni v katoliški cerkvi', v kateri moremo to hrano veli¬ kokrat zavživati, O b č u 11 j a j. Obudi živo vero hvaležnosti in ljubezni. S k 1 e p. Bodi velikodušen proti Bogu, ker je on tako darežljiv proti tebi. III. Mnogi odpadejo od Jezusa. Apostoli mu ostanejo zvesti. P r e m i Š I j e v a n j e. Veliko njegovih učen¬ cev, ko so slišali, je reklo: To govorjenje je trdo in kdo ga more poslušati ? . . . Odsihmal je veliko nje¬ govih učencev odstopilo, in niso t eč ž njim hodili, 'Je¬ zus je tedaj dvanajsterim rekel: Hočete li tudi vi od¬ iti? Simon Peter mu je tedaj odgovoril: Gospod! h komu hočemo iti? Besede večnega življenja imaš; in mi smo verovali in spoznali, da si ti Kristus, Sin ži¬ vega Boga.“ (6, Gl 67—70.) — 142 — N a u k. Združi se s sv. Petrom in zatrdi tudi ti svojo neomaliljivo vdanost in zvestobo do 'Jezusa Kristusa. V svoji slabosti pa prosi prisrčno Jezusa, naj podpira tvojo slabost in te varuje prekanjenih sovražnikov. Molitev,. Moli k Jezusu Kristusu, ljubezni¬ vemu pastirju naših duš, katere s svojim lastnim me¬ som in krvjo živi. Dne 20. velikega srpana. Praznik sv, Bernarda. 1. Predstavi si svetnikovo veličastvo v nebesih. 2. Priporoči se mu, da ti izprosi srčno hrepenenje po popolnosti. I. Življenje sv. Bernarda med svetom. Premišljevanje. Bernardi je imel na svojo srečo stariše, ki so bili ne le po rodu, ampak tudi po čednosti plemeniti. Skrbno vzrejen in že od narave obdarovan z globokim umom in nenavadnimi zmožnostmi, zlasti za govorništvo, je, Bernard lepo napredoval v vseh vedah. Njegova pobožna mati mu je zgodaj vcepila v srce ljubezen do devištva in Ma¬ tere božje. In trud ni bil zastonj. V,čistosti je bil njen sin pravi junak. Zavoljo enega samega neprevidne¬ ga pogleda se je vrgel v mrzlo vodo. S kako nena¬ vadno gorečnostjo in s kakim uspehom je razširjal povsod slavo Marijino, je v obče znano. V svojem 23. letu čuti notranji poklic, da naj vstopi v cisterijenski red, potem ko ga, je prenovil in zboljšal zveličani Ro¬ bert. Temu klicu se je udaJ s toliko gorečnostjo, da je premagal vse zapreke, ki so mu jih stavili njegovi bratje, in Še 24 drugih plemenitih mladeničev je pre¬ govoril, da so stopili v red. Vsi so stopili eden in i- 143 sti dan v red ter storili prihodnje leto (1114) sloves¬ no obljubo pred opatom, sv. Stefanom. N a u. k, 'Ozri se tukaj malo na sebe. Premisli, v kako srečnih okoliščinah si rojen in odgojen; kako primeren stan si si izbral, pa boš sprevidel, da Bog ni bil proti tebi nič manj radodaren, kakor proti sv. Bernardu. O b e u 11 j a j. Zahvali za to Boga in obžaluj, da mu ne po vračaš njegove milosti tako zvesto, kakor sv. Bernard. S k 1 e p. Pomisli večkrat, koliko milosti ti je že Gospod podelil v tvojem stanu, da bi se zveličal. II. Življenje sv. Bernarda v samostanu. Premišljevanje. Najbolj čudno v redov¬ nem življenju sv. Bernarda je, da njegova gorečnost ni nikdar pojemala. V kratkih letih je postal popoln vzgled vseh Čednosti. Ko je preživel že celo leto v samostanu, ni Še vedel, kakšen strop ima njegova spalnica in koliko oken je na cerkvenem koru. Njego¬ va vsakdanja hrana je bila kruh, ki ga je namakal v toplo vodo. Le pokorščina ga je primorala, da je ne- katerekrat zaradi bolezni použil nekoliko zelenjave z oljem in medom. Svetu in sebi je čisto odmrl, lastne volje ni imel več, in nič ga na svetu ni več mikalo. Z veseljem je opravljal najnižja in najtežavnejša opra¬ vila v samostanu. Molil pa je v resnici brez preneha¬ nja., Nikdar ni pozabil na pričujočnost božjo, tudi Če .is občeval s posvetnimi ljudmi. Odtod ona prečudna miloba, ki mu je pridobila srca vseh, ki so ž njini občevali. Da bi pa ne izgubil svoje gorečnosti, je več¬ krat izgovarjal besede: „Bernard, Bernard, k čemu si prešel sem?“ — 144 Nauk. Ti se kesaš morda, da si od prve gorečnosti odstopil, kako visoko stopinjo popolnosti bi sedaj že dosegel! Pa ne ostani pri samem kesu, ki je brez sadu! Preteklost ni več v tvoji oblasti. Podvoji svojo, gorečnost v prihodnje, da popraviš zamujeno. O b 5 u 11 j a j. Kesaj se! Prosi Boga za moč in stanovitnost! S k 1 e p. Reci vsako jutro sam sebi, kakor sve¬ ti Bernard p Zakaj sem prišel sem, to je v ta stan? III. Življenje sv. Bernarda med različnimi opravki. P r e m i Š-l j e v a n j e. Mir in sreča-, ki ju je našel Bernard v samostanski, samoti, je bila never¬ jetna. Pogostoma, je vskjliknil: O srečna samota! O edina samota! Pa Bog je pripustil, da so, ga večkrat v njegovi samoti motili. Svetnik je postal opat klervo- ški (Clairvaux) in ,ie s svojo nenavadno modrostjo o- brnil na-so pozornost cele cerkve. Knezi in kralji so ga vabili za sodnika v svojih prepirih, papeži so ga pošiljali kot poslanca v zapletenih in težavnih poslih, da, bi napravil mir med razdvojenimi narodi, da bi vo¬ dil cerkvene zbore, preprečil razkolništvo .ali pa o- znanjeval križarsko vojsko. Pa v vseh teh častnih službah, med težavami, posvetnimi opravili ni izgubil svetnik nič od svoje ponižnosti in občevanja z Bogom. Imel je, kakor pravi njegov življenjepisec, samoto vod¬ no pri sebi. N a uk. Skušajmo tudi mi tako delati, da bomo tudi mi zrni raj in povsod sklenjeni z, Bogom. M o 1 i t e v: K sv,. Bernardu, 145 — Tretja Velika noč in tretje leto javnega življenja Jezusa Kristusa. Dne 21. velikega srpana. Hinavstvo in zavist farizejev. 1. Predstavi si Jezusa, kako se s pismarji in farizeji pogovarja. 2. Prosi za prav živi stud pred vsakim hinavstvom in za veliko ljubezen do čednosti. I. Jezus ne gre v Jeruzalem k velikonočnemu prazniku. P r e m i 'š 1 j e v a. n j e. Iz Kafarnauma je šel Jezus v Galilejo; ker „v 'Judejo ni hotel iti, ker so ga Judje iskali, da bi ga umorili." ('Jan. 7, 1.) Božji Zve¬ ličar tedaj to leto ni Šel v 'Jeruzalem k velikonočnemu prazniku. Po postavi so bili sicer vsi 'Judje dolžni, priti ob velikonočnem času v Jeruzalem, Če niso bili postavno zadržani; Jezus pa kot postavodajalec ni bil na njo navezan, Razven tega, je imel opravičen vz¬ rok, ker so ga 'Judje zasledovali. N a u k. Iz tega se učimo, da ne smemo nikdar- soditi drugih, če vidimo, da to ali ono storijo ali opu¬ stijo, kar je proti postavi ali navadi. Pomisliti mora¬ mo, da so morda iz važnih vzrokov oproščeni od po¬ stave. To zahteva od nas krščanska ljubezen do bliž¬ njega, Jezus nas uči nadalje, da se smemo z begom ali z drugimi dovoljenimi pripomočki odtegniti prega¬ njanju nevernikov ali svojih sovražnikov. Nasprotno, brez pravega vzroka ostati v nevarnosti, se pravi, zanašati se preveč na svoje moči. Bog daje milost, doseči mučeniško krono le onim, katerim hoče, in le tedaj, kadar je njegova volja. Ce bi se pa vselej pre- 10 146 — pustili svojim sovražnikom, tedaj bi jim Se pomagali izvršiti njihove hudobne naklepe. O b č u 11 j a j. Prosi odpuščanja za svoje pre¬ nagle sodbe, S k 1 e p. Ne sodi v prihodnje nikogar brez vzroka, II. Jezus očita farizejem, da človeške naredbe bolj spoštujejo, kakor postavo božjo. P r e m i š 1 j e v a n j e. Ko so Judje videli, da ne morejo Jezusa umoriti, so iskali prilike, da bi vsaj zmanjšali njegovo veljavo pri ljudstvu. ,„iTakrat so prišli k Jezusu iz Jeruzalema pismarji in farizeji, go¬ voreč: Zakaj prestopajo tvoji učenci izročilo, starih? Ne umivajo namreč rok, kadar jedo kruli.“ (Mat. 15, 1, 2.) S temi besedami so dovolj pokazali zavist in hinavstvo svojega, srca; vedeli so namreč dobro, da so besede pri preroku Izaiju: ,,Umijte, očistite se!“ (Iz. 1, 16) duhovnega pomena. Bjožji Zveličar jih je dobro zavrnil: „Prav je prerokoval Izaija od vas hi¬ navcev, kakor je pisano: iTo ljudstvo me z astmi ča¬ sti, njih srce pa je daleč od mene . . . Zapoved božjo namreč opuščate in izpolnjujete Človeško izročilo: u- mivanje vrčev in kozarcev in veliko drugega temu e- nakega,“ (Mark. 7, 6. S.) N a u k. Dve poglavitni pregrehi pismoukov in farizejev sta bili hinavščina in zavist. Gotovo se ti studita obe. Toda. nimaš li sam kaj takega na sebi? Preišči svoje misli in besede! Kako se vedeš' naspro¬ ti tistim, ki svoja dela dobro in uspešno opravljajo in za to hvalo žanjejo! O b čuti j a j. Prosi za, milost, da j bi spoznal tudi najskrivnejše želje svojega srca. Sklep. Varuj se zavisti in napuha. 147 III. Jezus razlaga, kako vsaki greh pride iz srca. P r e m i Sijeva n j e. ..In je množice k sebi poklical in jim je rekel: Poslušajte in umejte: Kar gre v usta, ne ognusi človeka, ampak kar gre iz ust, to ognusi človek a. “ (Mat. 15, 10. 11.) „In ko je od množice v hišo Šel, so ga njegovi učenci vprašali za priliko. In jim reče: Tako ste tudi vi neumni? Ali ne razumete, da, karkoli gre od zunaj v Človeka, ga ne more ognusiti, ker ne gre v njegovo srce? Kar iz človeka pride, to ognusi človeka. 11 (Mark. 7, 17—20.) Iz srca namreč izhajajo .hude.misli, uboji, prešestva, nečistost, tatvine, krivo pričevanje, preklinjevanje, To je, kar človeka ognusi ; z neumitimi rokami pa jesti, ne ognusi Človeka,. 11 (Mat, 15, 19. 20.) Nauk. Te besede ti kažejo jasno: 1. da ti-rja Bog pred vsem čistost vesti; 2. da vse izkušnjave, misli, domišljaji in občutki, ki pridejo od zunaj, naše¬ ga srca ne morejo omadeževati, če jih ne pustimo no¬ ter; 3. da moramo prav skrbno varovati vse Čute svojega srca. Kako se držiš tega,? Ali ni pri tem ali onem nagnenju drugače? Ne kraljuje li v, kakem skri¬ tem kotu tvojega srca mali malik, katerega sam sebi prikrivaš ? Molitev: K sv. Frančiški Šantalski, katere praznik danes praznujemo. Dne 22. velikega srpana. Čudapolna vera kananejske žene. 1. Glej kananejsko ženo, ki pred Jezusom kleči. 2. Prosi za trdno vero in veliko zaupanje. 10 * 148 — I. Njena vera in prošnja je bila ponižna. Premišljevanje. „In Jezus seje od ondot vzdignil in je šel v kraje iTira in Sidona; in je pri¬ šel v hišo in ni hotel, da bi kdo vedel, pa se ni mo¬ gel prikriti. Zakaj žena, katere hči je imela nečiste¬ ga duha, je brž, ko je od njega slišala, prišla in mu padla k nogam“ (Mark 7, 24. 25) „in mu je rekla: Usmili se me, Gospod, Sin Davidov! moja liči veliko trpi od hudega duha," (Mat. 15, 22.) N a u k. Občuduj prošnjo te žene in posnemaj njene Štiri lastnosti! Sla je k 'Jezusu: 1. brez obo¬ tavljanja in dvoma; 2. polna žive vere v njegovo vse- gamogočnost — kot Boga —, v njegovo usmiljenje — kot človek —: ..Gospod, Sin Davidov!" 3. v svesti si svoje nevrednosti, je polna ponižnosti: „Usmili se me!“ 4. s popolno udanostjo; pripoveduje mu nesrečo svo¬ je hčere in prepusti vse njegovi dobroti. Moliš li tu¬ di ti tako? O b 5 u 11 j a j. Prosi razsvetljenja in moči, da spoznaš pomanjkljivosti svoje molitve in jih odpraviš. Sklep. Obudi vsakokrat pred molitvijo Čustvo vere in ponižnosti. JI. Njena vera in molitev je bila stanovitna. Premišljevanje. Zdi se, kakor bi hotel Kristus v naše poučenje skušati vero in zaupanje te žene. „Ni pa ji odgovoril niti besede. In njegovi učen¬ ci so pristopili in ga prosili, govoreč: Pusti jo ven¬ dar od sebe, kajti vpije za nami. Odgovoril jim je ter rekel: Poslan sem le samo k izgubljenim ovcam hiše Izraelove. Ona pa je prišla in ga prosila, govoreč: Gospod, pomagaj mi!" (Mat. 15, 23—25.) — 149 — N a u k. Glavni vzrok, 'da naše molitve večkrat niso uslišane, je ta, ker smo premalo stanovitni in vstrajni, Radi bi n. pr. zadobili ocl Boga posebne mi¬ losti za sebe ali za koga drugega, pa začnemo v ta namen celo kako devetdnevno pobožnost. Dva, tri dni opravljamo obljubljene molitve zvesto in pobožno; ka¬ ko pa Šesti, sedmi dan? Kako hitro se naša, gorečnost ohladi! Zakaj nehamo moliti, ako drugo- in tretjokrat ne dosežemo zaželjene milosti? Kenda iz strahu, da bi postali Bogu nadležni? Vzgled kananejske žene naj nam odvzame to boječnost, ker nam kaže, da Gospod ljubi sveto „nadležnost“, to je da ga tako dolgo pro¬ simo, dokler nas ne usliši. O b c u 11 j a j. Spoznaj svoje pregreške in ske¬ saj se jih! S k i e p. Posnemaj nepremagljivo zaupanje te žene! III. Jezus poplača njeno vero in molitev. Premišljevanje. Akoravno je vera in zaupanje kananejske žene dosedaj vse skušnje pre¬ stala,’ hotel jo je Jezus vendar še bolj skušati, prej ko ji je uslišal prošnjo. „In je rekel k njej: Daj, da se poprej nasitijo otroci; kajti ni prav, če se vzame otrokom kruh in vrže psom. !Ona pa mu je odgovori¬ la in rekla: Da, Gospod, pa tudi psički jedo pod mi¬ zo od drobtinic otrok. On pa ji je odgovoril in rekel: Žena, velika je tvoja, vera; zgodi se ti, kakor želiš. Zavoljo te besede pojdi; hudobni duh je Šel iz tvoje hčere. In ko je prišla v svojo hišo, našla je svojo hčer ležečo na postelji brez hudega duha.“ (Mark. 7, 27-80, Mat. IS, 28.) N a u k. Ta hči, za katero je bila mati v toli kih skrbeh, je lepa podoba naše duše, kakor pravi 150 sveti. Jeronim; skrij materina, pa je podoba velikih skrbi, ki jih moramo imeti zaradi svoje duše, da jo rešimo ne le oblasti hudičeve,, ampak da jo zavaruje¬ mo najmanjšega upiiva, katerega more imeti hudi duh čez njo. Ti pa se morda udaš, temu pogubnemu upli- vu in tega niti ne zapaziš, ker nisi zbran, nisi dovolj goreč v molitvi in premalo zaupaš na Boga. Molitev: K 'Jezusu, Prosi ga, naj ti da spo¬ znati, koliko je vredna tvoja duša in kako skrbno jo moraš varovati. Dne 23. velikega srpana. Koliko je vredna naša duša. 1. Misli si, da slišiš Jezusove besede: Kaj premore človek, da reši svojo dušo? (Mark. 8, 37). 2. Prosi, da bi jasno spoznal vrednost svoje duše. I. Naša duša je več vredna, kakor celi svet. P r e m i š 1 j e v a n j e. ,„Nič, niti celi svet,“ pravi sv. 'Janez Zlatoušt, „se ne da primerjati z vred¬ nostjo duše." Ena edina duša — tedaj tudi tvoja du¬ ša — je neskončno dragocenejša, kakor vse vidno stvarstvo z vso svojo lepoto in krasoto, ker je svet nekaj materija!nega ((varnega) in minljivega, naša duša pa je duhovna, neumrljiva, ima razum in pro¬ stost ter je poklicana k čeznaravnemu življenju. Nauk. iz te nepobitne resnice očividno sledi, da je boljše izgubiti celi svet, kakor pa izgubiti dušo. in vendar koliko duš se pogubi dan na dan! ,,Videla sem v nekem zamaknjenju," pravi sv. Terezija, .,'da so padale duše v pekel, kakor pada listje z dreves." Od tistega časa je podvojila svetnica svoje molitve, — 151 solze in spokorna dela za. spreobrnjenje grešnikov. Kako pa se trudiš ti za zveličanje duš? Občuti j a j. Ponižaj se pred Bogom, ker si tako brezsrčen in brezskrben za svojo dušo. Prosi ga, da vname v tvojem srcu ogenj podjetne, vstrajne, velikodušne in junaške gorečnosti. S k 1 e p. Porabi z novo vnemo vse pripomočke, ki so v tvojih močeh, da rešiš duše, posebno one, ki so izročene tvojemu varstvu. II. Naša duša je toliko vredna, kakor kri Sina božjega. P r e m i š 1 j e v a n j e. Po grehu naših prvih starišev je prišla naša duša. v oblast satanovo, Le Jezus Kristus, Bog in človek, jo je mogel zopet odre¬ šiti ter jej povrniti pravico do nebeške dedščine. In to je tudi storil. Pa za kako ceno? h ,Človek'," kliče sv. Avguštin, „tukaj moreš spoznati pravo vrednost svo¬ je duše. Premišljuj, koliko je Sin božji za njo plačal, in vedel boš, koliko je vredna.“ In koliko je plačal? S čim jo je odkupil? Sv. apostol Peter (I. 1, 18. 19) nam to pove: „Vi veste, da niste odrešeni z minlji¬ vim zlatom ali srebrom . . ., ampak z dragoceno krvjo Kristusovo." N a u k) In ti, kaj storiš za, svojo dušo? Ali za Bogom spoštuješ in ljubiš najbolj svojo dušo? Se li ne brigaš bolj za časno srečo in za svoje telo, kakor za dušo? Najmanjša senca, ki pade na tvojo Čast, te žalosti, za neštevilne grehe pa in napake, s katerimi vsak dan omadežuješ svojo dušo, si neobčutljiv. Tru¬ di^ se neumorno, da bi olikal svoj um ter si pridobil vednosti, da bi pa ozaljšal svojo dušo s krepostmi in dobrimi deli, za to ti je malo mar. Ce le majhna bole¬ zen napade tvoje telo, greš takoj k’ zdravniku in se zadovoljno podvržeš njegovim zapovedim; tvoja duša 152 pa morda že dolgo boleha v slabosti in mlačnosti, ki jo vleče vedno bliže k smrti, in še vedno zanemarjaš "hiteti k svojemu dušnemu zdravniku in porabiti pri¬ pomočke, ki ti jih priporoča. O b č u t J j a j. Občuduj sam svojo malomarnost. Prosi odpuščanja in milosti. S k 1 e p. Stori v prihodnje za svojo dušo vsaj toliko, kakor za svoje telo. JII. Naša duša je v nekem oziru toliko vredna, kakor Bog sam. P r e m i Sijeva n j e. Kako so smeli mnogi svetniki rabiti ta izraz? 1, Ker je naša duša duh bož¬ ji. ..Naredil je tedaj Gospod Bog človeka iz ila zem¬ lje in je vdihnil v njegovo obličje duha življenja, in bil je človek živa stvar.“ (I. Mojz. 2, 7.) 2. Ker je vstvarii Bog dušo po svoji podobi. Ona je tedaj živa podoba božja na zemlji. „ln Bog je vstvarii človeka po svoji podobi, po podobi božji ga je vstvarii.“ (I. Mojz. i, 27.) — 3. Ker se je Bogrčlovek za njo daro¬ val." (Gal. 2, 20.) — 4. Ker bode Bog sam njeno pla¬ čilo. ,,'Jaz sem . . . tvoje preveliko plačilo." (I. Mojz. IS, 1.) K a u k. Napolnjeni s to visoko mislijo, mislih so svetniki, da ne morejo nikdar zadosti storiti za, re- Šenje in zveličanje svoje duše. Delaj kakor oni, in lahko boš izročil ob smrtni uri, kakor oni, z zaupa¬ njem in veseljem svojo dušo v roke njenega Stvarni¬ ka, lahko boš rekel z Zveličarjem: <„Oče, v tvoje ro¬ ke izročim svojo dušo!" (Luk, 23, 46.) Molitev: K angelju varilni. 153 Dne 24. velikega srpana. Jezus se vrne v Galilejo. Ozdravljenje gluho¬ nemega. 1. Predstavi si, kako gluhonem kleči pred Jezusom. 2. Prosi Jezusa, da te obvaruje duševne gluhote. I. Jezus zapusti Fenicijo in pride v Dekapolis (deželo desetih mest). Premišljevanje. Ko konča sv. Marko pripovedovanje o kananejskji ženi, 'še pristavlja: Je¬ zus je odšel zopet iz pokrajin Tirovih in je prišel Čez Sidon li Galilejskemu morju, v krajino desetih mest.“ (Mark. 7, 31.) Evangelij tedaj ne poroča o nobenem drugem čudežu in o nobeni drugi spreobrnitvi, ki bi jih bil storil Ziveličar v Feniciji. Iz tega se da skle¬ pati, da je Jezus samo zato potoval tje, da bi ono po¬ gansko ženo naplačal za njeno živo vero in trdno za¬ upanje ter jo iz poganstva privedel na pot zveličanja, do spoznanja pravega Boga, kratko, da bi rešil nje¬ no dušo. N a n k. S tem nas uči Odrešenik, da je ena edina duša dostojno plačilo za trud in delo, naj si bode še tako veliko. Ta misel je jako tolažilna za o- ne, ki morejo delovati za zveličanje le nekaterih duš, ali pa imajo pri svojem delu na videz le malo uspe¬ ha. Dalje se lahko učimo iz tega, da moramo tudi v omenjenem.'delokrogu z ravno isto gorečnostjo delova¬ ti, kakor v velikem in narobe, ker je naše zasluženje v obeh slučajih odvisno od naše dobre volje. — Go¬ tovo veruješ resnico teh. božjih naukov; se li pa tu¬ di ravnaš po njih? V kateremkoli stanu si, vsak ti daje 'dovolj prilike, da deluješ za zveličanje duš in si 154 — množiš zasluženje. Le glej, da v svojem stanu vsako priliko v ta namen dobro porabiš. O b č u 11 j a j.. Prosi za milost, da bi prav go¬ reče deloval za zveličanje duš. S k 1 e j). Išči pred vsem Boga in njegovo sveto voljo, II. Jezus ozdravi gluhonemega. P r e m i š 1 j e v a n j e. Komaj je prišel 'Jezus v Galilejo, „že so prinesli k njemu gluhonemega, pro¬ seč ga, naj položi roko nanj. In ga. je odvedel na stran iz množice, položil svoje prste na njegova uše¬ sa, dotaknil se njegovega jezika s slinami, ozrl se pro¬ ti nebu, vzdihnil in mu rekel: Efeta, to je, odpri sel In takoj so se mu odprla njegova ušesa, in vez nje¬ govega jezika je bila razvozijana, in govoril je prav.“ (Mark. 7, 32-35,) N a u k. V tej lepi povesti govori vse na srce. Najprej osebe: 1. „Množiča.“ Od vseh krajev vre k Jezusu in se ne more ločiti od njega, Ti pa si prelen, da bi ga obiskal v presv. Rešujem Telesu, in čimprej hitiš iz cerkve. 2. „Kristusova oseba sama." Iz vse¬ ga. njegovega postopanja in obnašanja, veje le dostoj¬ nost, svetost in neizrekljiva miloba, Kako vse to na¬ sprotuje tvoji lalikomišljenosti, (tvojemu posvetnemu vedenju in vihrastemu obnašanju. 3. „Glulionem.“ Le s pogledom ljubezni in zaupanja izraža svoja čustva. Jezus pa ga popolnoma razume in je od tega ginjen. En pogled poln ljubezni in sočutja na podobo Križa¬ nega, zadobi ti toliko milosti, in ti tega ne storiš! Poglej nadalje ,,dejanja!" Kako skrivnostna in poučljiva, so! Jezus odvede gluhonemega na, stran, da bi nas učil, kako se naj ogibljemo vse nečimernosti in ljudske hvale. Dotakne se s prstom ušes gluhonemega in s — 155 — slinami njegovega jezika, ozre se proti nebu in moli, da bi nam pokazal, kako težavno je ozdravljenje du¬ ševno gluhonemega, da presega naše moči, da si je moramo zato z. vstrajno in prisrčno molitvijo pridobi¬ ti! Kako se držiš naukov božjega Zveličarja?*) O b čuti j a j in s k 1 e p. Kakor se razvidijo iz. premišljevanja. III. Jezusa občudujejo in hvalijo. P remi Sijeva n j e. Ljudstvo, ki je videlo čudež, katerega je storil Zveličar ravnokar na glu¬ honemem, kakor tudi na mnogih drugih, je naJduŠe- no klicalo: „Vse je dobro storil!" (Mark. 7, 37.) N a u k. Kako srečen bi bil, ko bi se v resnici mogle na tvoj grob zapisati besede: .,Vse je storil dobro!" Dobro pred Bogom; ker vse je storil tako, kakor je Bog hotel, z veliko (gorečnostjo in s čistim namenom; — dobro pred ljudmi, ker deloval je vedno v pokorščini in v spodbudo svojega bližnjega. Ne za¬ mudi nobene prilike, da si zaslužiš tako spričevalo. Molitev: K sv. apostolu 'Jerneju, .katerega praznik danes slavimo. * Način premišljevanja, kakor je tukaj v tej točki, je jako pri- prost in koristen in se lahko uporabi v vseh dogodkih iz življenja božjega Zveličarja. Na kratko si predstavimo zgodovinsko povest evan¬ gelija, potem premišljujemo osebe, njih besede in dejanja ter si iz njih., vzamemo primerne nauke in dobre sklepe za svoje življenje. — 156 — Dne 25. velikega srpana. Druga pomnožitev kruha. 1. Predstavi si, kako štiri tisoč ljudij sedi v gručah. 2. Prosi za živo vero, zaupanje in ljubezen. I. Kako se je vršil čudež. P r e m i Š 1 j e v a n .j e. Iste okoliščine, v kate¬ rih je 'Jezus prvikrat pomnožil kruli, vidimo tudi tu¬ kaj. Sv. Marko nam o tem pripoveduje tako-le: „V onih dneh, ko je bila zopet velika množica skupaj in ni imela kaj .jesti, sklical je Jezus svoje učence sku¬ paj in jim rekel : Meni se sinili ljudstvo, glejte že tri dni je pri meni in nima nič jesti. In če jih lačne pu¬ stim domov, bodo na potu onemogli; ker nekateri iz¬ med njih so prišli od daleč. In odgovorili so mu li¬ cenci: Odkod bode mogel kdo dobiti tukaj v puščavi kruha, da se nasitijo? In jih je vprašal: Koliko hle¬ bov imate? Rekli so: sedem. In jo ukazal množici, da posede na zemljo. Potem je vzel sedem hlebov, za¬ hvalil, jih razlomil, in dal svojim učencem, da jih po- lože pred ljudstvo; in položili so jili pred ljudstvo. Imeli so pa tudi nekaj ril), in je blagoslovil tudi te ter jih dal predložiti ljudstvu. In so jedli ter so bili nasičeni. In od koscev, ki so ostali, nabralo se je še sedem polnih jerbasov.P (Mark. 8, 1—8.) »Njih pa, ki so jedli je bilo 4000 mož brez žen in otrok’.“ (Mat. 15, 38.) N a n k. Kako je zopet v tej povesti vse pouč- ljivo in navdušljivo! »Meni se smili ljudstvo!“ Glej, kako dobro in občutljivo srce ima. Jezus za naše teles¬ ne in dušne potrebe! Kako tolažljiva .je ta misel! »Že tri dni so pri meni.“ Božji Zveličar si tedaj natanko zapomni Čas, dneve in minute, ki jih prebijemo v nje- 157 govi službi. „In nekateri izmed njih so prišli od da¬ leč. 11 On ne Šteje samo časa, kako dolgo mu služimo, ampak ceni tudi trud, da bi nas enkrat primerno po¬ plačal. Kolika vspodbuda! „In če jih lačne odpustim, bodo na potu obnemogli," On skrbi tudi za našo pri¬ hodu jost, Zakaj si tedaj v tolikih skrbeh za svojo pri- hodnjost? Saj ljubeznjivi Zveličar vidi že vse naprej. On pozna, razne prilike, v katere bomo prišli, nevar¬ nosti, katerim bodo izpostavljeni, pomoč, katere bomo potrebni. V svoji neskončni dobroti nas bo oskrbel z vsem; storil bo tudi čudež, Če bi bilo treba, Tukaj imamo za to dokaz. Občuduj, poveličuj in slavi dob¬ roto 'Jezusovo! Občuti j a j. Imej zaupanje do njega. S k 1 e p. Išči svojo pomoč in tolažbo v Srcu Je¬ zusovem. II. Skrivnostni (mistični) pomen čudeža. P r e m i š 1 j e v a n j e. Mnogi pobožni pisate¬ lji opozarjajo na skrivnostni razloček med prvim in drugim pomnoženjem kruha, Oboje, pravijo, da kaže razločno razmerje Zveličarja, do sv. cerkve, staroza- konske sinagoge, ter do vernikov stare in nove za¬ veze, Pri prvi pomnožitvi kruha pomenijo peteri hle¬ bi staro zavezo, oziroma pet Mojzesovih knjig, v kar- terih se nahajajo stare postave; pri drugi pa se s šte¬ vilom sedmih hlebov zaznamuje nova zaveza z ozi¬ rom na sedem sv. zakramentov,, iz katerih pritekajo milosti v novi zaveži. — Pri prvem čudežu se pripo¬ veduje, da .je iskalo ljudstvo 'Jezusa, ker je jedlo od kruha.; pri drugem se o tem nič ne omenja, ker krist¬ jani, ki žive po duhu nove postave, morejo svoje srce ločiti od pozemeljskih reči, in je obrniti' k nebeškim. Pri prvem čudežu se deli ječmenov kruh, hrana snž- 158 — lijev, pri drugem pa rženi, hrana otrok. — Slednjič ostane pri prvem še 12 polnih jerbasov, ki pomenijo dvanajst očakov stare zaveze, pri drugem pa, 7, ki nam predočujejo sedem darov sv. Duha, ki bi naj nas spremljali na potovanju v večnost, N a n k. Občuduj modrost božjo v starem in no¬ vem zakonu. Hvali Gospoda, da si se rodil v novi za¬ vezi, ki staro neizmerno prekaša, ker mi imamo to v „ resnici, kar so imeli Judje le v predpodobah. Mi ima¬ mo Besedo, ki je meso postala, njim pa, je bila le ob¬ ljubljena. Naposled se mi hranimo z Jezusovim last¬ nim mesom in krvjo, dočim so imeli oni le mano, pred- podobo sv, Rešnjega Telesa, Toda kolikor večji so darovi, toliko večjo svetost tirja Bog od nas. Kako se pa trudiš ti, da bi jo dosegel? Molitev: K preljubemu Zveličarju. — Za¬ hvali ga za vse darove in čudeže njegove dobrote, ki jih dela še vedno v naš prid. Prosi ga prav prisrč¬ no, da utrdi v tebi svojo sveto ljubezen ter pomnoži zaupanje in duhovno veselje. Dne 26. velikega srpana. Jezus v pokrajini Magedan. Farizeji in sadu- ceji skušajo Jezusa. 1. Predstavi si Jezusa med farizeji in saduceji. 2. Prosi duha priprostosti in odkritosrčnosti. I. Jezus stopi na suho v Magedanu. P r e m i Š 1 j e v a n j e. Hitro potem, ko je ču¬ dežno pomnožil kruh, je 'šel božji Zveličar na vzhod¬ no obrežje Galilejskega jezera, da. bi se tako odtegnil hvali množice. „Polem pa je Šel takoj s svojimi učen- — 159 ci v ladijo in je prišel v pokrajinoDalma&iita 11 (Mark. 8, 10) ,,ali,“ kakor poroča sv. Matevž (15, 20), „v po¬ krajino Magedan*). Razlagalci sv. pisma opozarjajo pri tej priliki, da, je 'Jezus gotovo kotel oznanjevati svoje nauke celi hiši Izraelovi. Zato tudi niti enega dela Judeje ni opustil, da ga ne bi prehodil. Ce toč¬ no zasledujemo pota božjega, Zveličarja, vidimo, da je res tako. To je bila obenem predpodoba tega, kar so imeli pozneje apostoli po celem svetu storiti. N a u k. Primerjaj tudi svoje ravnanje z ravna¬ njem božjega Zveličarja, Ce se ti posreči kako pod¬ jetje, ki vleče na-se oči množice, tedaj rad ostaneš v javnosti, daš se rad videti itd. Ce ti pa spodleti, tedaj se pa hitro umakneš in odtegneš očem ljudi, Jezus pa dela ravno nasprotno, nič mu ni bolj na skrbi, ka¬ kor da se odtegne onim, ki bi ga zaradi čudeža hva¬ lili. Zakaj je tvoje ravnanje tako različno od ravna¬ nja Gospodovega? Občutljaj. „Ne nam, o Gospod, ne nam, ampak svojemu imenu daj čast. 11 (Ps. 113, 9.) S k 1 e p. Imej vselej le Boga za pričo svojih dobrih del, II. Jezus graja farizeje in jih odpravi. Prem i Sijeva n j e. Evangelisti ne omenja¬ jo nič o pridigah in čudežih, ki jih je storil Gospod v Magedanu, Poročajo le o hinavskem ravnanju fari¬ zejev in saducejev, to je tistih judovskih krivovercev, ki so, kakor vsi krivoverci, živeli med seboj v vednem prepiru, in le v boju proti resnici so bili vedno slož¬ ni. Dogovorili so se, kako bodo Jezusa skuSali. „Pri- feli so pa farizeji in saduceji k njemu, da bi ga, sku- * Ti dre pokrajini nista bili veliko oddaljeni druga od druge. 160 — Šali; in prosili so ga, naj bi jim dal videti kak čudež. “ (Mat. 10, 1.) Niso tedaj nič drugega nameravali, ka- kor ponižati Zveličarja pred ljudmi, in mu. očitati ne¬ zmožnost, če ne bi storil nikakšnega čudeža;, če bi ga pa storil, obdolžili bi ga, da je vražar, in v druž¬ bi z belcebubom. Jezus pa je sprevidel njih hudobi¬ jo, zgrabila ga je sveta jeza in je rekel: „Hudobno in prešestno ljudstvo zahteva znamenje, pa ne bo mu dano znamenje, kakor le znamenje Jona preroka. In zapustil jih je ter odšel.(Mat. 16, 4.) Nauk. Uči se tukaj delati za dobro reč, ka¬ kor delajo hudobneži za hudobno reč, ki celo svoj lastni prid in svoje prepričanje darujejo, da se tako skupno vojskujejo proti Kristusu in njegovi cerkvi.. Proč tedaj z vso sebičnostjo, zavistjo, trmoglavostjo! Složni v duhu in srcu, v molitvi in dejanju, moramo na same sebe paziti, da le izvojujemo zmago dobrega, čez hudo, resnice čez laž. Kako si delal doslej v tem oziru ? O b č u 11 j a j. Prosi Boga, da zamori v tebi vso sebičnost, nečimurnost in zavist. Sklep. Pazi danes posebno na svoje misli, skrbi in namene! III. Jezus graja apostole, ker premalo zaupajo in premalo razumevajo. P r e m i Š 1 j e v a n j e. Ko je Jezus v Mageda- nu dovršil svojo nalogo, stopil je zopet v ladijo in se vrnil v Galilejo. Med vožnjo je hotel apostole posva¬ riti pred krivimi učeniki, zato jim reče: „Varujte se kvasu farizejev in saducejev. In mislili so si pri se¬ bi in rekli drug drugemu. Nismo vzeli kruha seboj. Jezus pa je to vedel in jim je rekel: Vi maloverneži, kaj se skrbite med seboj, da nimate kruha ? . . . Se 161 ne spominjate petih, kruhov za onih pet tisoč mož, in koliko jerbasov ste nabrali? Še li tudi vi ne razumete? Zaka j ne umejete, da vam nisem t govoril o kruhu, rek- Ši: Varujte se kvasu farizejev in saducejev. Tedaj so razumeli, da ni rekel, naj bi se varovali kvasu kru¬ hovega, marveč naukov farizejev in saducejev.“ (Mat. Ki, 6—12.) Nauk. Nismo li tudi mi istotako graje vred¬ ni, kakor apostoli, zaradi premajhnega zaupanja, in premajhne dovzetnosti za duhovne reči, mi, ki imamo toliko posebnih dokazov božjega varstva, in smo že od mladih nog poučeni v skrivnosti sv. vere. Molitev: K svojemu sv. patronu. Dne 27. velikega srpana. Jezus ozdravi slepca v Betzajdi. 1. Glej, kako se Jezus dotakne slepževih očij. 2. Prosi za razsvetljenje in milost sv. Duha. I. Jezus usliši tiste, ki prosijo za slepca. Premišljevanje. StopivSi na suho,, je šel Jezus s svojimi apostoli v Betzajdo. „In prišli so v Betzajdo. In prinesli so k njemu slepca, ter ga pro¬ sili, naj se ga dotakne. In prijel je slepca za roko, peljal ga izven mesta, pomazal njegove oči s slinami, položil nanj svoje roke in ga vprašal, če kaj vidi. In spregledal je ter reke): Vidim ljudi, kakor drevesa hoditi." (Mark. 8, 22—24.) N a u k. ,,'Jezus je peljal slepca izven mesta in pomazal njegove oči s slinami." V teh besedah nahaja Beda Častitljivi podobo tega, kar, dela, v nas sv. Duh. Ce hočemo popolnoma spoznati in izkusiti božje reči, li 162 moramo popolnoma zapustiti svet in njegovo raztrese¬ nost, odtegniti se moramo posvetnemu hrupu v samo¬ to in molčečnost. Kakor evangelijski slepec, si tudi ti morda na duhu slep, ne vidiš duhovnih, čeznarav- nih reči, ampak le telesne in časne, ki bi ti morale služiti le kot sredstvo za zveličanje. O b čuti j a j. Obudi v sebi gorečo željo, da bi postal bolj zbran, nagnjen bolj k duhovnim rečem, bolj pobožen. Sklep. Prizadevaj si iz vseh moči, da to do¬ sežeš. II. Jezus le polagoma povrne slepcu vid. Premišljevali j e. ..Potem je položil svoje roke še enkrat na njegove oči; in začel je gledati, in njegov vid je bil ozdravljen, tako, da je vse razločno videl.“ (Mark. 8, 25.) To čudežno ozdravljenje je po¬ menljivo ravno zaradi tega, ker ga je'Jezus polagoma dovršil. Nekateri mislijo, da zato, ker je bil slepec premalo pripravljen in je tedaj njegovo pripravo Zve¬ ličar sam spopolnil. Drugi pa mislijo, da nam je ho¬ tel Kristus s tem predočiti učinke milosti božje, ki večkrat brez nagle spremembe delujejo počasi, od sto¬ pinje do stopinje. N a u k. Iz tega se učimo, da Bog navadno ta¬ ko upliva na naša srca, kakor jih najde pripravlje¬ na. Ce je naša priprava dobra, stori veliko; Če je pa le površna in majhna, so tudi učinki njegove milosti manjši. Prav to je krivo, da mnogim njihove navadne pobožne vaje in pogosto prejemanje sv. zakramentov tako malo koristi. Pomanjkljivost skrbne in goreče priprave zadržuje milost božjo in ne pripušča Bogu, da bi vso svojo darežljivost in usmiljenje izlil v nas. Ali ti ne pove tega lastna izkušnja? Drugi imeniten 163 nauk v tem čudežu pa je, da ne sinemo obupati in iz¬ gubiti potrpežljivosti, če se nam včasih po daljšem trudu in vstrajni molitvi ne izpolnijo tudi popolnoma opravičene želje, n. pr. izpreobrnjenje kakega greš¬ nika ali ozdravljenje tvoje lastne duše od kake slabe navade itd. Bog že ve za pravi trenotek, počasi nas hoče pripeljati do svojega cilja. Le potrpi in mu ne delaj ovir. Kaka je tvoja potrpežljivost? S k 1 e p. Izpolnjuj vsa svoja opravila z živo vero in trdnim zaupanjem. III. Jezus zapovč slepcu, naj gre domov in naj se ne mudi v Betzajdi. P r e m i š 1 j e v a n j e. „In poslal ga je domov, rekši: Pojdi v svojo hišo, ne pravi nikomur, kar se ti je zgodilo." (Mark. 8, 26.) Zapove mu, naj gre do¬ mov, da se zbere in pomisli, koliko dobroto je ravno¬ kar sprejel in naj hvali Boga za to. Prepove mu pa, ustreči radovednosti prebivalcev v Betzajdi, ki so iz premnogih čudežev, katere je storil Jezus med njimi, imeli le malo duhovnega sadu, kakor nam kažejo be¬ sede: „ Gorje ti, Korozajn; gorje ti, Betzajda! ker, če bi se v Tiru in Sidonu godili čudeži, ki so se pri vas godili, bi že davno pokoro delali." (Mat. 11, 21.) N a u k. Spominjaj se vedno hvaležno božjih dobrot in ne boj se ničesar tako, kakor da bi dobrote božje slabo porabljal, Ali si nimaš v tem ničesar oči¬ tati ? Molitev: K preblaženi Devici, naši pr (proš¬ ti ji ci pri Jezusu. 11 * 164 — Dne 28. velikega srpana. Praznik sv. Avguština*, škofa in cerkvenega učenika. 1. Predstavi si svetnika, držečega v roki plameneče srce. 2. Priporoči se mu, da ti izprosi zgrivano in pobito srce. I. Kako se je Avguštin odvrnil od Boga. P r e m i 'š 1 j e v a n ,j e. 'Avguštin jo imel od na¬ rave nenavadne darove : čudovito zgovornost in bistro¬ umnost. Pa v njegovih mladih letih mu je to več Ško¬ dovalo, kakor koristilo. Visokost njegovega uma in splošna pohvala, ki mu je donela od vseli strani, ga je storila ošabnega in ga je odvrnila od Boga. V svo¬ jem napuhu se ni hotel podvreči materi cerkvi, am¬ pak je zabredel v manihejsko krivoverstvo, Izgubiv- ši strah božji, postal je suženj svojih strasti ter je ži¬ vel do 30, leta v razuzdanosti in nečistosti. Njegov veliki duh je izprevideL v kako sramotne vezi je za¬ padel; sramoval se jih je in jih je hotel otresti, toda ni imel v sebi dovolj moči. Iskal jo je v cerkvi, dasi še niti krščen ni bil. N a u k. Ozri se nazaj v svojo mladost, Ali nisi bil podoben Avguštinu v mladih letih? — Ali se nisi tudi ti udal strastem, zapustil Boga ter se zakopal v svetni napuh in meseno vživanje? Morda si bil več¬ krat daleč od'Boga v okovih kake grde pregrehe? Ce ti vest kaj takega očita, zahvali Boga, da te je s svo¬ jo milostjo potegnil iz groznega propada k sebi. Ce si pa svoja mlada leta lepo preživel, hvali še tem bolj Boga, da te je obvaroval čistega. *Rojen 354, krščen 387. Postal je škof v Hiponu 395; umrl 430. 165 O b č li 11 j a j. Obžaluj pregrehe svojih mladih let. Zahvali Boga in mu zagotovi zvestobo. S k 1 e p. Prosi za tiste, katere je odvrnil greh od Boga. II. Avguštin se vrne k Bogu. P r e m i S 1 j e v a n j e. Težke in dolge boje je imel Avguštin, pred.no je raztrgal sramotne okove in premagal svoje grešne razvade. V svoji knjigi ..Iz¬ povedi" pripoveduje, da so urn postale grešne navade druga narava; zdelo se mu je nemogoče, živeti 'cisto, trezno in zdržno. Pravi pa dalje, da se mu je le zato zdelo vse to nemogoče, ker mu je manjkalo trdne vo¬ lje in pa molitve. ..Bil sem podoben," pravi, ,,Človeku, ki hoče vstati ob določeni uri, kadar pa pride tista ura, se ne more vzdigniti, ampak odlaša, dokler zo¬ pet ne zaspi." Naposled je pa vendar milost božja pre¬ magala zastarelega, grešnika. Postal je vzor pravega spokornika, imeniten branitelj sv. vere, strah krivo¬ vercev in eden najimenitnejših očetov in učenikov ka¬ toliške cerkve. N a u k. Lahko se zgodi, da tudi najboljši kri¬ stjan izgubi sčasoma prvotno gorečnost in se naleze grešnih navad, postane len in mlačen; nemarno o- pravlja svoje pobožnosti, ali pa jih celo opušča: svo¬ je molitve opravlja raztreseno brez vsake pobožnosti, nič se ne zmeni za mnogotere manjše pregrehe itd. Četudi njegove grešne navade niso tako hude, kakor Avguštinove, vendar jih je jako težko odpraviti, kakor uči vsakdanja izkušnja. Vendar ni treba obupati: Z milostjo božjo je vse mogoče, samo je treba tudi od svoje strani delati stanovitno. Ce se tedaj izgovarjaš, da ti je nemogoče opustiti slabe navade, varaš sam sebe in kažeš ravno s tem svojo slabost in malomar¬ nost. Ali ni tako? 166 Občuti j a j. Priznaj svojo krivdo. Prosi Bo¬ ga odpuščanja in pomoči. Sklep. Nikdar ne obupaj nad milostjo božjo in svojim poboljšanjem. III. Avguštinova ljubezen do Boga. P r e m i š 1 j e v a n j e. Sv. Avguština slikajo navadno, kako drži v roki plamteče srce, kar pomeni njegovo gorečo ljubezen do Boga, katero je res tudi v dejanju pokazal. Ko je v svojem 32. letu sprejel sv. krst, je potem neprenehoma — 43 let - do svoje smr¬ ti pridigoval in pisal, NeŠtevilno grešnikov je spravil z Bogom, tisoče in tisoče krivovercev in razkolnikov je pripeljal nazaj v naročje prave vere. In svoje delo nadaljuje Avguštin Še do današnjega dne po svojih spisih in po redovih obojega spola, ki po njegovih vodilih delajo prave čudeže krščanske ljubezni. Molitev: K sv. Avguštinu. Naj ti izprosi go¬ rečo ljubezen do Boga in do bližnjega, kakor tudi go¬ rečnost za tvoje lastno zveličanje. Dne 29. velikega srpana. Vera in prvenstvo sv. Petra. 1. Predstavi si Jezusa, ko govori Petru: Ti si Peter (t. j. skala), in na to skalo bom sezidal svojo cerkev. 2, Prosi za nežno ljubezen do cerkve Jezusove. I. Sv. Petru je razodeto, da je Kristus pravi Bog. P r e m i s 1 j e v a n j e. „Prišel je pa 'Jezus v kraje Cezareje Filipove, in je vprašal svoje učence, govoreč: Kdo, pravijo ljudje, da je Sin človekov? Ci¬ ni pa so rekli: Nekateri, da je Janez Krstnik, neka¬ teri pa, da je Elija, nekateri pa, da 'Jeremija ali pre- 167 ?okov kdo. Jezus jim reče: Vi pa, kdo pravite, da sem? Odgovoril je Simon Peter in rekel: Ti si Kri¬ stus, Sin živega Boga, In Jezus je odgovoril in mu rekel: Blagor ti, Simon, Jonov sin! ker meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj OČe, ki je v nebe¬ sih. Pa tudi jaz povem tebi: Ti si Peter, in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in vrata peklenska je ne bodo premagala. In tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva, in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zave¬ zano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zem¬ lji, bo razvezano tudi v nebesih.“ (Mat. IG; IG—19, Mark. 8, Luk. 9.) N a n k. Pazi posebno na to, da Jezus moli, preden izbere poglavarja med apostoli, kakor je mo¬ lil tudi takrat, ko si je izbral dvanajstere, S tem nas Jezus uči, da je treba vse z molitvijo začeti. — Dalje vpraša Jezus, kaj govorijo ljudje o njem, ne morda iz radovednosti, ampak ker hoče dati apostolom priliko, da ga pripoznajo kot Boga, zlasti pa Petru, da slo¬ vesno izpove svojo vero. — Tudi ti morda želiš vede¬ ti, kaj ljudje o tebi mislijo in govorijo, toda zakaj ? A- li zato, da bi. spoznal bolj samega sebe in se pobolj¬ šal? — Ali morda iz radovednosti in nečimernosti ? — Ali pa celo zato, da bi se maščeval nad tistimi, ki neugodno sodijo o tebi? — O b' č u 11 j a j. Pomagaj mi, o Jezus, da spo¬ znam samega sebe in popravim svoje pogreške. S k 1 e p. Vprašajmo se pogostoma, ne, kaj mi¬ slijo ljudje o nas, ampak, kaj misli Bog o nas, ter si prizadevajmo, da se bo vse naše dejanje in nehanje strinjalo z njegovo sveto voljo. II. Jezus izroči Petru prvenstvo v svoji cerkvi. P r e m i š 1 j e v a n j e. Obilno je bila poplača¬ na slovesna izpoved vere, s katero 1 je spoznal Peter — 168 — božanstvo Kristusovo, 'da je 'Sin živega, Boga, to je od vekomaj rojen iz Očeta. Jezus ga je ljubeznivo pogle¬ dal in rekel: Tudi jaz tebi pravim: ll? jTi si Peter, .in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in vrata, pek¬ lenska je ne bodo premagala,“ (Mat: 16, 16.) Te be¬ sede jasno kažejo, da bo stala cerkev do konca sve¬ ta, da jo bodo hudo preganjali, pa, ona bo premagala, vse svoje sovražnike. N a u k. Boje in zmage napoveduje tedaj Kri¬ stus svoji cerkvi in njenemu vidnemu poglavarju. Blizu 10 stoletij se izpolnjuje že to prerokovanje. Ne sme nas tedaj motiti, če vidimo/ kako se rotijo dan¬ danes brezbožne sile proti sv. cerkvi, proti vidnemu poglavarju in vsem služabnikom sv. cerkve. Kakor v prejšnjih časih, tako bo'tudi sedaj naposled slavno zmagala svoje sovražnike. In mi, če smo zvesti ot¬ roci matere sv. cerkve, tolažimo jo in podpirajmo jo z gorečo molitvijo, z lepim življenjem in dobrimi, deli. Kaj smo do zdaj storili? Morda samo skrivaj vzdihu¬ jemo in tarnamo nad preganjanjem sv, cerkve in na- tihoma psujemo njene sovražnike? — Delati je treba! O b č ut 1 j a j. Daruj se Bogu kot spravna da¬ ritev za sv. cerkev. Prosi ga, naj poniža njene sov¬ ražnike. S k 1 e p. Ce bi me tudi ljudje zasramovali, za¬ smehovali in preganjali, nikdar ne bom tajil, da sem zvest in pokoren otrok sv. matere katoliške cerkve. III. Jezus obljubi Petru ključe nebeškega kraljestva. P r e m i S1 j e v a n j e. Ni. Š,e bilo dovolj, da je izročil Jezus Petru prvenstvo reda in oblasti nad vo- jujočo cerkvijo, dal mu je tudi oblast do zmagujoče cerkve. Besedam: „Ti si Peter, in. na to .skalo bom zidal svojo cerkev ..." je dostavil: „In tebi bom dal 169 ključe nebeškega, kraljestva: karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih, in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih.“ N a u k. Izredna oblast, katero je podelil Kri¬ stus sv. Petru, in po njem vsem njegovim nasledni¬ kom, rimskim papežem, ga'povzdiguje ne le čez vse pozemeljske kralje, ampak tudi čez druge apostole. Kristus je rekel tudi vsem apostolom: „Prejmite sv. Duha, katerim odpustite grehe,, so jim odpuščeni" itd., toda le edinemu Petru je rekel: ^Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva," znamenje najvišje oblasti. Ve¬ selim se, da je Gospod Petra, tako odlikoval, veselim se tem bolj, ker je izročil Kristus to oblast Petru, ne za njega samega, ampak za nas, da bi nam odprl ne¬ beška vrata. Molitev. Moli v čast sv. apostolu Petru in pa sv, "Janezu Krstniku, ki je bil na današnji dan ob¬ glavljen. Dne 30. velikega srpana. Jezus napoveduje svoje trpljenje in pripo¬ roča zatajevanje. 1. Misli si Jezusa, kako nosi za nas težki križ. 2. Prosi za duha zatajevanja in ljubezni do križa. I. Jezus naznani apostolom svoje trpljenje in smrt. P r e m i 'š 1 j e v a n j e. Apostoli sicer niso dvo¬ mili, da je Kristus pravi Bog, vendar so si domišlja¬ li, da bo ustanovil mogočno kraljestvo tukaj na zem¬ lji. In ta misel .je prav ugajala, njihovemu samoljub¬ ju. Jezus jim hoče izbiti iz glave to prazno in krivo misel, zatorej jim naravnost pove: „Da mora iti v Je¬ ruzalem in veliko trpeti, in zavržen biti od starešinov 170 In velikih duhovnikov in pismarjev, in umorjen biti in čez tri dni zopet vstati.“ (Mark. 8, 31.) Peter, ki je ves gorel za čast svojega Gospoda, ni mogel tega razumeti, zatorej vzklikne: „Ne, Gospod, to se ti ne sme zgoditi!" Tako govorjenje je bilo ravno nasprot¬ no namenom božjega Sina, ki je prišel zato na svet, da bi odkupil s svojim trpljenjem človeški rod. „ Za- torej se obrne Jezus k Petru, ga pokara in se mu za¬ grozi, govoreč: Pojdi od mene, satan*), ti si mi v spodtiko, ker ne razumeš božjih reči, ampak, le po¬ svetne." (Mark. 8, Mat. 16.) N a u k. Ta ukor se tiče nekoliko tudi nas. Tu¬ di nam so posvetne reči bolj pri srcu; bolj se trudi¬ mo za posvetne vednosti, kakor za sveto vednost, raj¬ ši prebiramo kratkočasne, posvetne knjige, kakor du¬ hovne, rajši opravljamo dela, ki nam prinašajo čast pred ljudmi in telesne dobrote, kakor pa dela poniž¬ nosti, zatajevanja, pobožnosti. — Ali ni tako? Izpra¬ šuj se natančno in si potem odkritosrčno odgovori na to vprašanje, O b Č u 11 j a j. Občuduj svojo slepoto, sramuj se in kesaj. Sklep. Podvoji svojo gorečnost za duhovne dobrote. II. Jezus nam naroča popolno zatajevanje. P r e m i š 1 j e v a n j e. Človek', katerega je o- tel Zveličar s svojo smrtjo in s svojim vstajenjem več¬ nega pogubljenja, pride do večnega življenja, in ve¬ selja le po stopinjah Tistega, ki je zaradi človeka, sa¬ mega sebe popolnoma zatajil. Ne samo apostolom, am¬ pak vsem vernikom je rekel: ..Kdor hoče priti za me- * Beseda satan pomeni prvotno sovražnika, ker je pa hudič naj¬ hujši sovražnik Boga in ljudij, zatorej to ime dajemo hudiču. 171 noj" — v večno življenje „naj zataji samega sebe“. (Mark. 8, Luk. 9.) N a u k]. Zatajevanje, katero Kristus tukaj tir- ja od nas, obsega vse tisto, kar bi nas moglo ovirati, da se zveličamo; niti naše življenje ni izvzeto. „Ker,“ pravi 'Jezus, „kdor hoče ohraniti svoje življenje, je bo izgubil; in kdor izgubi svoje življenje zaradi me¬ ne. je bo našel." To se pravi: Pravo življenje člove¬ kovo ni na tem svetu, ampak na drugem svetu v več¬ ni sreči ali v večni nesreči. Kdor hoče tedaj ohraniti in poboljšati svoje življenje na tem svetu, pa zanema¬ ri pri tem dolžnosti do Boga, izgubil bo večno srečo na drugem svetu. Kdor pa izgubi na tem svetu rajši svoje življenje, kakor bi storil greh, zagotovi si na drugem svetu večno m srečno življenje. „Ka.j pomaga človeku" — pravi Kristus — „če si ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi?" (Mark. 8.) O b č u 11 j a j. Zahvali Boga, da ti je dal spo¬ znati pravo vrednost življenja, in da te je navdal z mislijo, izgubiti rajši vse pozemeljske dobrote, kakor se spustiti v nevarnost večnega pogubljenja. Sklep. Prizadevaj si, vedno bolj in bolj od¬ mirati svetu in samemu sebi. III. Jezus nam naroča, da nosimo križ za njim. P r e m i Š 1 j e v a n j e. K prejšnjim besedam: ..Kdor hoče priti za. menoj, naj zataji samega sebe," je dostavil Zveličar: „ln naj vzame svoj križ, in naj hodi za menoj." (Luk. 9.) N a u k. Nositi svoj križ, sicer nasprotuje naše¬ mu naravnemu nagnenju, vendar je lažje, kakor za¬ tajevati se. In križ, ki nam ga nalaga Jezus, ni nje¬ gov križ, ampak naš; naš križ pa. je veliko lažji, k a- 172 kor njegov. In 'dalje, tega križa nam za, pravo ne na¬ laga Jezus, marveč naš stan in naša narava sama — vsled izvirnega grelia. Ce nosimo ta križ po Jezuso¬ vih stopinjah s tem namenom, da bi zadostili pravi¬ ci božji, da bi postali njemu tem bolj podobni, zdaj v trpljenju in enkrat v nebeškem veličastvu, tedaj je ta križ lahek; sčasoma se ga bomo privadili, postal nam bo celo sladek. Molitev: V čast sv. Rozi Limanski, ki je ne¬ navadno ljubila križ. Daši je ohranila neomadeževa- no krstno obleko, vendar si je nalagala ostro pokoro. Danes se slavi njen praznik. Dne 31. velikega srpana. Tri stopinje zatajevanja in ponižnosti. 1. Predstavi si žalostno Mater božjo, kako stoji pod križem Jezusovim. 2. Prpsi za ljubezen do topljenja in zaničevanja zavoljo Jezusa. I. Prva stopinja zatajevanja in ponižnosti. P r e m i š 1 j e v a n j e. V .zatajevanju do sa¬ mega sebe in nasproti posvetnim rečem, katero ti rja Jezus od nas, razločujemo več stopinj. Zlasti se raz¬ ločujejo tri: prva je v tem, da je človek. „pripravljen" izgubiti vse: premoženje, čast, zdravje, celo življenje; in da rajši vse pretrpi, kakor bi storil le eden smr¬ ten greh. Ta stopinja zatajevanja, je potrebna, vsake¬ mu kristjanu, ako hoče ostati na potu, ki vodi v več¬ no življenje. Ako ni vsaj na tej stopinji, ne more re¬ či, da ima ljubezen do Boga, in če to trdi, je lažnik. N a n k. Sreča tvoja, da si na tej stopinji zata¬ jevanja; veseli se. Toda nikar si preveč ne zaupaj, brez pomoči milosti božje, in sicer v nekaterih okoli- Ščinah posebne milosti, ne moreš' ostati stanoviten do konca. Bodi tedaj vedno ponižen, ne zaupaj sam sebi, v skušnjavah’ išči pomoči v molitvi. Občutij a j. Obudi vero, ponižnost, zaupanje v milost božjo, nezaupanje 'do sebe. S k 1 e p. Skrbno se varuj vsake grešne prili¬ ke. II. Druga stopinja zatajevanja in ponižnosti. P r e mi sijeva n j e. Ako hočemo od pogo¬ ste spovedi imeti obilno in stalno korist, je velike važnosti, da po spovedi oživimo: 1. vero v ta močni zakrament; 2. da ponovimo svoje sklepe in 3. da prosimo za milost, da bi jih mogli zvesto do¬ polniti. N a u k. Koristno je torej, da po prejeti od¬ vezi vzdihnemo: Verujem, o Jezus, da je tvoja kri po tem zakramentu tekla v mojo dušo in da si jo očistil jn z novimi milostmi okinčal! Iz srca ti za¬ hvaljujem zato in ponavljam svoj sklep, da bosebno tega pregrešika, tega greha . . . ne bom več storil. Naložim si za pokore . . ., če zopet padem vanj. Po¬ magaj mi, o Jezus, in blagoslovi mojo slabo voljo, da to resnično storim. Molitev: K Jezusu Kristusu, ki je posta¬ vil ta zakrament. Zahvali ga. Prosi odpuščanja za vse pregreŠke in nemarnosti v prejšnjih spovedih, krosi ga pomoči, da bi v prihodnje boljše opravljal svoje spovedi. 14 : 212 — Dne 15. kimovca. Jezus pride v Jeruzalem. 1. Predstavi si Jezusa, kako uči v templju pred veliko množico. 2. Prosi za milost, da bi mogel posnemati gorečnost in potrpežlji- O Jezusu v Jeruzalemu različno sodijo. Premišljevanje. Jezus je bil svoje po¬ tovanje v Jeruzalem tako uravnal, da je Še-le tretji dan praznika šotorov tje prišel. Tako je preprečil zaroto, katero so larizeji snovali, da bi ga umorili. Prišel je v mesto s svojimi apostoli proti večeru in niso ga opazili, še-le prihodnji dan, v soboto se je prikazal v templju. Pa že prvi dan se je povsod go¬ vorilo o njem, ker čudež, katerega je bil nedavno storil na deseterih gobavih, je še bolj pomnoževal njegovo slavo. „;Judje so ga tedaj iskali o prazniku in so rekli: Kje je on? In med ljudmi je bilo na ti¬ hem veliko govorjenja zavoljo njega. Zakaj nekateri so rekli: Dober je; nekateri pa so rekli: Ni 'tako, temveč ljudi zapeljuje." (Jan. 7, 11. 12.) N a uk. Ne smeš se čuditi, da ljudje tako raz¬ lično sodijo v Jezusu. Tako je bilo in bo pri vseh ljudeh, ki se res potegujejo za dobro stvar. Nekateri hvalijo njihovo gorečnost, drugi, sicer dobri, jo gra¬ jajo in ji podtikajo slabe namene. Naj te nikdar kaj takega ne vznemirja. Naj te nikar ne moti, Če tvoji prijatelji, znanci in predstojniki različno sodijo o te¬ bi, p tvojih zmožnostih in namenih. Ce si v resnici ponižen in samega sebe dobro poznaš, se moraš ču¬ diti, da še te nekateri čislajo, in Če se ti kaj posreči, moraš sam najbolj nad tem strmeti. Ce pa te drugi neugodno in' krivično sodijo, obrni si tudi to v svoj — 213 — prid, premišljujoč, kaj si pred Bogom. Ali si delal tako .? Občutij a j. Prosi za milost, da bi bil v vsem .Dravi učenec ponižnega 'Jezusa. Sklep. Spomni se pogosto besed Kristusovih: „ Kadar storite vse, kar vam je zapovedano, recite: Nepridni hlapci smo.“ (Luk. 17, 10.) II. Jezusa učečega v templju občudujejo. P r e m i š 1 j e v a n j e. Kadar je bil: pa praz¬ nik že deloma minul — praznovali so ga osem dnij — „je šel Jezus v tempelj in je učil. In Judje so se čudili, govoreč: Kako ume on pisma, ker se ni učil? Jezus jim je odgovoril in rekel: Moj uk ni moj, am¬ pak tistega, kateri me je poslal . . . Kdor sam iz se¬ be govori, išče svoje časti; kdor pa išče časti tiste¬ ga, kateri ga je poslal, on je resničen, in v njem ni krivice. (Jan. 7, 14. 15. 10. 18.) N a u k. Nauk, katerega nam namestniki Jezu¬ sovi oznanjujejo, ni njihov, ampak Kristusov. Kar nam oznanjujejo, je beseda božja, zatorej moramo poslušati goreče in z živo vero. Ge tako poslušamo besedo božjo, nam bo prinesla gotovo obilo sadu. — Ako pa sami oznanjujemo besedo- božjo, premislimo, da to, kar oznanjujemo, ni naše, zatorej pazimo, da vsled slabe priprave ne mešamo svoje modrosti z be¬ sedo božjo. Ne iščimo nikdar svoje časti in hvale člo¬ veške; s tem bi grešili proti resnici, ker bi jo kva- r *Ii, in pa proti pravičnosti, ker bi Bogu zasluženo čast kratili. Prevdarjaj, ali si nimaš nič očitati v tem eli onem oziru. Občutij a j. Prosi odpuščanja, da si doslej tako malo sadu imel od poslušanja besede božje 214 vslecl lastne nemarnosti. Prosi za milost, 'da bi mogel dobro poučevati, duše prepričevati in srca mehčati. S k 1 e p. Razlagaj božjo besedo vselej z ve¬ likim spoštovanjem in dostojnostjo, tudi tedaj, Če se gre za najmanjše resnice. — Prizadevaj si, da ti bode poslušanje besede božje prineslo obilo sadu. III. Jeruzalemski velikaši sovražijo Jezusa. Premišljevanje. Pismarji in, velikaši so se silno bali, da ne bi spoštovanje božjega Zveličarja zmanjšalo njihove lastne veljave; zato so že dolgo tuhtali, kako bi mu škodovali med občinstvom, ali ga celo ugonobili. Da jim pa ne bi očitali umorstva, so skušali ljudstvo spuntati, katero seveda, ni pozna.- lo njihovih nakan; Jezus jih je pa poznal ter jih pred množico vprašal: „Zakaj me iščete umoriti?" (Jan. 7, 20.) V svoji veliki nesramnosti so se pa kazali raz¬ žaljene vslecl teh besed ter so klicali z najeto drhal¬ jo: „Hudiča imaš; kdo te išče umoriti?" (Tam.). N a u k. T-udi dandanes napuh in brezbožnost tako ravnata; zlobno obrekujejo Kristusa in njegovo cerkev, poglavarja sv. cerkve in njene služabnike, posebno pa pobožne redovnike, in s tem dražijo ljud¬ stvo ter mu spodkopavajo vero. Ne dajmo se torej mo¬ titi, ampak storimo, kar je storil naš nebeški Učenik, ki na vsa obrekovanja ni nič odgovoril, temveč s tem večjo gorečnostjo učil ljudstvo, svaril pred zapeljiv¬ ci in branil. Ali tudi ti tako ravnaš? Molitev: K preblaženi Devici. Kliči jo da¬ nes — osmi dan po njenem rojstvu — s posebno no- božnostjo na pomoč. — 215 Dne 16. kimovca. Jezus znovič uči v templju. 1. Postavi se v duhu med množico, ki od vseh strani hiti v tempelj, da bi slišala od Jezusa besedo božjo. 2. Prosi za milost, da nikdar ne preslišiš Jezusovega nauka. I. Jezus vabi k sebi vse, ki so žejni pravičnosti. PremiŠljevan ,j e. Zadnji dan praznika Šo¬ torov se je prikazal 'Jezus drugič v templju. Ta dan se je praznoval s spiošnim veseljem. Judje so Šli k studencu Siloe na vznožju tempelskega hriba, da bi pili iz njega, in duhovnik je zajemal vodo in jo v zna¬ menje veselja nad prihodnjim Zveličarjem izlival na oltar. Med tem so peli besede: ,,Z veseljem boste za¬ jemali vodo iz studencev Zveličarjevih.“ (Iz. 12, 3.) Te besede so dale Zveličarju priliko, da je spregovo¬ ril: „Ako je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije,“ to je, če koga žeja po resnici in pravičnosti, ki deli duši čeznaravno življenje in rodovitnost, „naj pride k meni, naj veruje v me in upa na me, ker jaz sem vir življenja, in okrepčan bode. Kdor v me veruje, Poteko, kakor pravi pismo, potoki žive vode iz nje¬ govega osrčja" ('Jan. 7, 37. 38), to je, sprejel bo toli¬ ko milosti od Sv. Duha, da se bo iz njega tudi na ttruge izlivala. Nauk. Prosi Jezusa iskreno za to vodo čez- oaravnega življenja, vodo posvečujoče milosti, vodo, ki nas napolnjuje z duhom božjim in nas dela aposto- ki razprostirajo na 'široko prijeten duh Jezusa Kri- stusa, ter s svojim dobrim vzgledom, z besedo in mo- ‘tvijo dajejo dobrim delom pravi uspeh. Občutij a j. Prosi Jezusa, da postaneš flu- k°vni človek in apostol njegove ljubezni. — 216 — Sklep. Obudi večkrat željo po tesnem in trd¬ nem združenju z 'Jezusom, ki je vir, vzgled in vrhu¬ nec vse popolnosti. II. Hlapci, poslani od velikih duhovnikov, izgubijo pogum, da bi Jezusa prijeli. . P r e m i š 1 j e v a n j e. Velikaši ljudstva in ve¬ liki duhovniki so bili sklenili, prijeti Jezusa in posta¬ viti pred sodišče, če bi se prikazal Še enkrat v temp- lu. S tem namenom so bili poslali več služabnikov v tempel. Toda Jezusova mogočna beseda jih je tako premagala, da si niso upali kaj žalega mu storiti Ne¬ kateri izmed njih pa so ga hoteli prijeti, toda nihče ni roke položil nanj. Hlapci so prišli tedaj k velikim duhovnikom in iarizejem. In ti so jim rekli: Zakaj ga niste pripeljali? Hlapci so odgovorili: Nikoli ni no- •ben človek tako govoril kakor ta.“ (Jan. 44—4G.) N a u k. Akoravno je naš Zveličar dobro vedel, da so bili nekateri poslani, naj bi ga v templju pri¬ jeli in vrgli v ječo, vendar se ni zbal, ampak je Šel v tempelj, kamor ga je klicala ljubezen in skrb za du¬ še. Posnemajmo njegovo srčnost in gorečnost! Bodimo zvesti v izpolnjevanju vseli svojih dolžnosti kot kato¬ liški kristjani (ali redovniki), če bi morali tudi pro¬ stost in življenje izgubiti vsled tega- — Dalje se pra¬ vi tukaj: „nihče ni rok položil nanj;“ ker dan in ura še nista prišla, ko se je hotel prepustiti Jezus rokam svojili sovražnikov. Iz tega moramo sklepati, da nam hudobneži le tedaj in le toliko morejo škodovati, ka¬ dar in kakor Bog pripusti. Nikakor pa zaradi tega ne smemo neprevidno in nespametno ravnati; Jezus nam je tudi v tem oziru dal vzgled: Šel je šele tretji dan praznika v Jeruzalem in se je samo v templu očitno pokazal. — 217 — O b e u 11 j a .j. Prosi za živo vero v božjo pre¬ vidnost, ki čuje nad nami, in za milost, vedno in pov¬ sod živeti po tej veri. S k 1 e p. Zaničuj vsako prazno bojazljivost. III. Nikodem zagovarja Jezusa pred velikim zborom. P r e m i Š 1 j e v a n j e. Nevoljni radi tega, ker jim je spodletel hudobni naklep zoper Zveličarja, so se zbrali pismarji in veliki duhovniki proti večeru, da bi se na novo posvetovali, kako bi se polastili Je¬ zusa. Bil je pa med njimi mož, kateri se je potegnil za Jezusa, Nikodem (tisti, ki je bil po noči k njemu prišel), in jim je rekel: „Ali obsoja naša postava člo¬ veka, ako ga poprej ne zasliši in ne spozna, kaj de¬ la? Odgovorili so in mu rekli: Kaj si tudi ti Galile- jec? PreiŠči pisinal in poglej, da iz Galileje noben pre¬ rok ne vstane. In so se vrnili vsak na svoj dom.“ (Jan. 7, 50. 53.) N a u k. Po pravici smo nevoljni zaradi krivič¬ nosti in zaslepljenosti farizejev. Toda sami posnema¬ mo te krivične sodnike, ako sodimo svojega bližnjega in ga grajamo, ne da bi spoznali vzrok njegovega ravnanja in vedenja. Molitev: K svetniku, katerega si si izbral za patrona v tem mesecu. Dne 17. kimovca. Prešestnica.* 1. Predstavi si Jezusa, ko reče ženi: Pojdi in nikar več ne greši! (Jan. S, 11). 2. Prosi za milost, da bi mogel Jezusa vedno bolj spoznavati, in da bi te vedno bolj prešinjal njegov duh. 218 — I. Jezusa Silijo, da bi sodil prešestnico. P r e m i š 1 j e v a n j e. Ko je Jezus na Oljski gori blizu 'Jeruzalema v molitvi prenočil, je ,,zjutraj zgodaj zopet prišel v tempel, in vse ljudstvo je pri¬ šlo k njemu; in jih je sede učil. Pripeljejo mu pa pis- marji in farizeji ženo, ki so jo bili dobili v prešestvu; in so jo postavili v sredo in mu rekli: Učenik! ta že¬ na je bila najdena zdaj v prešestvu. V postavi pa nam je zapovedal Mojzes, take kamenjati. Kaj tedaj ti praviš? To so pa rekli, ker so ga skušali, da bi ga mogli zatožiti." (Jan. 8, 2—0.) N a u k. Premišljuj tukaj prav pazljivo, kako prekanjeni farizeji nastavljajo Gospodu zanjko, v ka¬ tero ga mislijo čisto gotovo vjeti. Ce bi se branil iz¬ reči sodbo, tedaj po njihovem mnenju pokaže molče, da ni poslanec božji, da ni največji učenik v Izraelu, in s tem se bo zameril ljudstvu. Ako pa sodbo izreče, tedaj bode prešestnico ali oprostil, kar se sme priča¬ kovati od njegove ljubezni in usmiljenosti; tedaj ima¬ jo vzrok, obsoditi ga k smrti, ker bi nasprotoval Moj¬ zesu in bi prelomil postavo; ali pa, jo bode obsodil po postavi, da se naj kamenja, in tedaj mu bodo oči¬ tali neusmiljenost in ga dolžili, da. sam sebi oporeka, ker je še nedavno rekel, „da ni prišel duš pogubljat, ampak rešit." (Luk. 9, 56.) Toda kaj premore zlobnost zoper Boga! Takoj boš sprevidel, kako podere Jezus zvijačo svojih sovražnikov ter jih celo osramoti, raz- videl boš, kako resnične so besede sv. pisma, katere beremo v knjigi Pregov. (21, 80.) „Ni ne modrosti, ne razumnosti, ne sveta zoper Gospoda." Potem boš za¬ čel božjega Zveličarja tem bolj občudovati, čislati in ljubiti. O b č u 11 j a j. Občuduj in hvali neskončno modrost božjo. — 219 — S k 1 e p. Daj se voditi od Boga, ki je ravno ta¬ ko dobrotljiv kakor moder. II. Jezus osramoti tiste, ki so prešestnico zatožili. P r e m i Š 1 j e v a n j e. Jezus pa, spoznavši neizmerno zlobnost onih, ki so prešestnico pred nje¬ ga pripeljali, ni jim nič odgovoril, ampak se je pri¬ pognil in je pisal s prstom po tleh. 'Ko pa niso neha¬ li ga izpraševati, se je vzdignil in jim je rekel: „Ka- teri izmed vas je brez greha, naj vrže prvi kamen v njo. In se je zopet pripognil in pisal po tleh.“ Ne¬ kateri razlagalci mislijo, da je pisal ‘Jezus skrivne grehe tožnikov v prah. Bodi kakorkoli, to je res, da kadar so to slišali, „so Šli drug za drugim ven, naj¬ prej starejši, in je ostal Jezus sam, in žena, ki je v sredi stala.“ (‘Jan, 8, 6. 7. 9.) Nauk. Prizadevaj si, besede Jezusove vedno v spominu ohraniti: „Kateri izmed vas je brez greha, “ brez napake in brez vsake slabosti, v svojem vedenju, naj prvi vrže kamen v svojega bližnjega; Če to po¬ misliš, boš zmiraj s seboj manj zadovoljen, kakor z drugimi; potem boš izpolnjeval zapovedi prave poniž¬ nosti in ljubezni, to je, strog boš proti sebi in priza¬ nesljiv proti drugim. O b č u 11 j a j. Sramuj se in kesaj! S k 1 e p. Zapiši si v srce besede sv. Pavla in se jih spomni o pravem Času: ,,V čemur drugega, so¬ diš, sam sebe obsojaš; ravno to namreč delaš, kar sodiš." (Rimlj. 2, 1.) III. Jezus odpusti skesani prešestnici. Premišljevanj e.. Ko so bili vsi tožniki odšli in je ostal Jezus sam z ženo med množico, ji je — 220 — rekel: „Žena, kje so tisti, kateri so te tožili? Ali te ni nobeden obsodil? Ona je rekla,: Nobeden, Gospod! Jezus pa je rekel: Todi jaz te ne bom obsodil; pojdi in nikar več ne greši.“ (Jan. 8, 10. 11.) Tako je bila rešena obenem telesne in dušne smrti. Kako srečno se je morala pač čutiti ta žena! Kaka čustva, strem¬ ljenja, kesanja, ljubezni in hvaležnosti do Jezusa so- pač takrat napolnjevala njeno dušo. N a u k. Premisli, koliko je storil ravno tisti Bog za. tebe, iz kolike nevarnosti te je rešil, koliko grehov ti je odpustil! Kaki občutki pa napolnjujejo tvojo dušo? Obudi v tem premišljevanju v svojem sr¬ cu čustva, katera je imela, ta grešniea, pozneje pa jih tudi dejansko pokaži. Molitev: K Jezusu, k našemu Odrešeniku in Učeniku. __ Dne 18. kimovca. Jezus luč sveta. 1. Poslušaj Jezusove besede: Jaz sem luč sveta. 2. Prosi za obilno razsvetljenje božje. I. Jezus je luč sveta. Premišljevanje. „Jaz sem luč sveta.“ (Jan. 8, 12.) S temi slovesnimi besedami je začel Je¬ zus svoj tretji pouk v templu. Da boš prav razumel, kaj je dolžan svet božji luči, ki je postala v Jezusovi osebi meso, premisli samo malo, kakšen je bil svet pred prihodom Kristusovim, NajneumnejŠe in najgrozo¬ vitejše malikovanje je izpodrinilo češčenje pravega Boga; izkazovali so božjo čast malikom iz lesa, kame¬ na in železa, da celo živalim. Darovali so jim ljudi z neverjetno grozovitostjo; večina, človeškega rodu je stokala v sužnosti; z ljudmi se je ravnalo kakor z — 221 neumno živino. Otroci so bili prepuščeni popolnoma samovolji starišev, kateri so jih lahko vzredili ali pa zavrgli, kakor jim je bilo drago. In slednjič se niso sramovali strašnega razkošja, temveč so častili stra¬ sti celo kot bogove. Nauk. Komu se imamo zahvaliti, da še dan¬ danes ne tavamo v takih zmotah, da ne gnijemo še dandanes v vseh teh poganskih nesramnostih? Edi¬ no le 'Jezusu Kristusu in luči prave vere, katero je razširil po svojih apostolih po vsej zemlji. Njemu, in le njemu samemu se imamo zahvaliti za vse dobrote, naravne in čeznaravne, katere dandanašnji uživamo. On je vse ljudi razsvetlil, kateri svojih oči njegovi luči sami radi ne zapirajo. On je jasno in razločno pokazal dostojanstvo človekovo, vzvišenost našega po¬ klica., imenitne dolžnosti do Boga, do bližnjega in do samih sebe. Ako se te dolžnosti zvesto izpolnjujejo, store vsakega posameznega in ves človeški rod čas¬ no in večno srečnega. Kako hvaležni 'moramo biti Go¬ spodu za vse to! Ali premišljuješ večkrat o tem? Ali si prizadevaš, da bi se tudi drugi tega zavedali? O b č u 11 j a j. Ponižaj se, o Gospod, in raz¬ svetli s svojo lučjo tudi one narode, ki sede še v temi in smrtni senci, S k I e p. Moli pogosto za razširjanje sv.ivere in opominjaj, naj tudi drugi za to molijo. II. Kdor hodi za Jezusom, ne hodi v temi. Premij 1 jeva n j e. „Kdor hodi za menoj, ne hodi po temi“ (Jan. 8, 12), ne po potili zmote in pre¬ grehe, temveč po jasnili potih resnice in kreposti. Pa- gani in divji narodi, ki so sprejeli evangelij Kristu¬ sov in se po njem ravnali, so bili in so Še _ 222 _ zdaj vsem rodovom lep, vzgled v vseh čednostih. Ti¬ sti pa, ki so se evangeliju odpovedali, kakor n. pr. privrženci Mohamedovi, za,bredli so zopet v barbar¬ stvo. Zopet drugi, ki so spridili sv. evangelij s kri¬ vimi nauki, in onečastili, so zabredli v zmešnjavo dvomov in človeških izmišljij. Tisti pa, ki so se udali razkolništvu, so zapadli samovolji,zemeljskih velika,Šev. N a u k. Kako sladko in tolažilno je pač za nas premišljevanje teh velikih resnic,; Gospod Bog nas je po besedah sv. Petra „iz teme paganstva poklical k svoji prečudni luči“ (J. Petr. 2, 9); naši katoliški stariši so nas od prve mladosti napeljavah k spozna¬ nju in resnični ljubezni do 'Jezusa Kristusa, Glej, 'da ne boš nehvaležen za take milosti! O b Č n 11 j a j. Zahvaljuj Boga. Obudi hrepene¬ nje po večjem spoznanju in večji ljubezni do Kristu¬ sa, S k 1 e p. Prizadevaj si spoznanje in ljubezen do Jezusa Kristusa bolj in bolj razširjati. III. Kdor hodi za Jezusom, ima luč življenja. P r e m i Š 1 j e v a n j e. ,„Kdor hodi za menoj, ne hodi po temi, ampak bo imel luč življenja,“ to je luč tistega dušnega življenja, ki vodi k večno zveli¬ čavnemu gledanju Boga,. Človek, ki je v milosti bož¬ ji brez smrtnega greha, ima, prvo stopinjo tega duš¬ nega življenja; kdor se pa varuje tudi vsakega ma¬ lega greha, povzdigne se na drugo stopinjo; tisti pa, ki se popolnoma odpove svetu in si prizadeva hoditi popolnoma za Jezusom, je dosegel tretjo stopinjo. N a u k. Gotovo blagruješ in zavidaš tiste, ki so srečno dosegli tretjo stopinjo, ker ti vživajo že na tem svetu v obilni meri razsvetljenje iz nebes in neizmer¬ no tolažbo; v nebesih pa jim je pripravljeno veliko — 223 večje veselje. A ne obupaj, tudi ti lahko to dosežeš. ‘Jezus te vabi ter ti podaja sredstva: rabi jih v po¬ nižnosti, zaupanju in vstrajnosti; uspeh bode prime¬ ren tvojemu trudu. Molitev: K svojemu sv. angelju varihu. Dne 19. kimovca. Nasprotovanje in silovitost farizejev. 1. Misli si pismouke in farizeje, kako sramotijo Jezusove nauke. 2. Prosi za živ stud nad prepirljivostjo in nasprotovanjem. I. Nasprotovanje farizejev. PremiŠlje v a n j e. ,,'Jaz sem luč sveta." Komaj je Gospod te besede izrekel, že so mu preseka¬ li farizeji besedo, rekši: „Ti. sam od sebe pričuješ; tvoje pričevanje ni resnično." Jezus jim je odgovoril in jim je rekel: Ce tudi jaz sam od sebe pričujem, je moje pričevanje vendar resnično . . . In ako jaz so¬ dim, je moja sodba resnična, ker nisem sam, ampak jaz in Oče, kateri me je poslal, pričuje od mene. Te¬ daj so mu rekli: Kje je tvoj Oče? 'Jezus je odgovoril: • . . ako bi mene poznali, bi pač tudi mojega Očeta po¬ znali . . .“ Potem se je obrnil k onim, kateri so vanj verovali, ter jim je rekel: „Ako ostanete v moji bese¬ di," to je v veri mojih naukov in jih izpolnjujete, go¬ dete v resnici moji učenci; in boste spoznali resnico, in resnica vas bo oprostila od sužnosti greha., Tedaj s o mu odgovorili nekateri izmed farizejev: Abraha¬ mov rod smo, in nismo nikoli nikomur služili; kako d praviš? Boste prosti? Jezus jim je odgovoril; Res¬ nično, resnično vam povem: ,Sleherni, kateri dela gveh, je suženj greha." (Jan. 8, 13—Id; 31—34.) _ 224 — Nauk. To pogostno in nesramno seganje v besedo kaže, da so si postavili farizeji za nalogo, na¬ sprotovati in oporekati Kristusu, ker jih je v vedi, svetosti in veljavi jako prekosil. To je žalilo njihovo ošabnost, in od tod njihova zavist in nasprotovanje. Ali se ne kaže ta duh tudi v tebi, in morebiti ravno proti tistim, katerim si dolžan podvreči se in molčati, to je proti namestnikom Kristusovim in tako proti Kri¬ stusu samemu? Izprašuj svojo vest natanko! O b č u 11 j a j. Prosimo za čisto spoznanje v onih rečeh, v katerih nas ošabnost najlažje zapelje. Sklep. Boj in varuj se zavisti in nasprotova¬ nja. II. Gorečnost in potrpežljivost Jezusova. PremiŠiljevja n j e. Hudobni in nesramni farizeji niso mogli oslabiti gorečnosti in potrpežljivo¬ sti-dobrega pastirja. Se enkrat je poskušal, da bi jih spreobrnil. „Ako ste Abrahamovi otroci," jim re¬ če, „delajte tudi Abrahamova dela. Zdaj pa me iščete umoriti, človeka, kateri sem vam govoril resnico, ki sem jo slišal od Boga; tega Abraham ni storil... Vi ste iz očeta hudiča ; in hočete želje svojega očeta iz¬ polnjevati. On je bil od začetka ubijalec in ni v res¬ nici ostal . . . ker je lažnik in oče laži. Ce pa jaz go¬ vorim resnico, mi ne verujete . . . Kdor je iz Boga, besedo božjo posluša . . . Ako kdo dopolni mojo bese¬ do, ne bo videl smrti vekomaj, 'Judje so tedaj rekli: Zdaj smo spoznali, da imaš hudiča! Abraham je umrl In preroki in ti praviš: Ako kdo dopolni mojo bese¬ do, ne bo okusil smrti vekomaj! . . . Koga sam sebe delaš?" (Jan. 8, 39. 40, 44. 47, 51-53.) Nauk. Občuduj gorečnost In potr pežljivost n a r Šega božjega Učenika in prizadevaj si, posnemati ga. 225 — Fe se v svoji skrbi, za duše, pri postrežbi bolnikov ali pri drugih delih ljubezni do bližnjega nameriš na trdovratne, celo nespokorne in nesramne ljudi, ne za¬ pusti jih in nikar ne obupaj, da jih ne bi mogel pri¬ dobiti. In če tudi ne dosežeš njih spreobrnjenja, bode tvoja skrb in ljubezen vendar poplačana, O, bčutlja j. Izprosi si srce po srcu sv. Frančiška Salezijana in sv. Vincencija, Pavlanskega, ki sta s svojo nepremagljivo potrpežljivostjo in krat¬ kostjo pridobila toliko trdovratnih grešnikov Bogu! S k i e p.. Prizadevaj si, ravnati se po besedah sv. Pavla: „Ne daj se hudemu premagati, temveč premagaj hudo z dobrim.“ (Rim. 12, 21.) III. Strašni nasledki nasprotovanja in upornosti proti milosti božji. Premišljevanje. Jezus poskuša zadnji¬ krat, rešiti svoje sovražnike, dokazujoč jim, da je on pravi Sin božji, Mesija, katerega so narodi željno pri¬ čakovali in preroki napovedali. „Ce jaz sam sebe Ča¬ stim, moja Čast ni nič; moj Oče je, kateri me Časti, o katerem vi pravite, da je vaš Bog. Abraham, vaš o- če, se je silno veselil, videti moj dan; videl ga je in je bil vesel. Judje so mu tedaj rekli: Se petdeset let nimaš, in si Abrahama videl? Jezus jim je rekel: Resnično, resnično vam povem, preden je bil Abra¬ ham, sem jaz.“ Judje so spoznali iz teh besed, da mi¬ sli Jezus na svoje božje bitje. Zato so rekli, da pre¬ klinja Boga in so »pobirali kamenje, da bi vanj biča¬ li, Jezus pa se je skril in je Šel iz templa,“ (Jan. 8, 64, 56—59.) Nauk. 'Da boš mogel prav sovražiti naspro¬ tovanje in upornost proti milosti božji, premišljuj, kam so prišli učeniki in čuvaji izraelske postave: do du¬ ševne slepote, do upornosti, trdovratnosti v hudem, do 15 226 — popolne nespokornosti, kakor vidimo iz Zveličarjevih besed: ,,Vi boste v svojem grehu umrli.“ (Jan. 8, 21.) Varujmo se torej nasprotovanja, ki navadno pripelje hitro do upornosti in trdovratnosti, ki je najhujša ne¬ sreča. Molitev: K sv. Januariju, mučeniku, kate¬ rega praznik se danes slavi. Dne 20. kimovca. Ozdravljenje od rojstva slepega človeka. 1. Glej, kako Jezus od rojstva slepemu pomaže oči s slinami. 2. Prosi, da bi prav čislal in ljubil „slepo“ pokorščino. I. Zakaj je bil ta človek od rojstva slep? P r e m i § 1 j e v ia n j' e. Preden je zapustil Zve¬ ličar Jeruzalem, hotel je dati svojim sovražnikom nov dokaz svoje božje narave, dasiravno si tega nikakor niso zaslužili. Storil je v ta namen čudež, ki se je raznesel po vsem svetu in je prišel tudi do ušes viso¬ kega zbora. Sv. Janez nam pripoveduje to-le: „lnko je šel Jezus mimo, je videl od rojstva slepega člove¬ ka, In so ga vprašali njegovi učenci: Učenik! Kdo je grešil, on ali njegovi stariši, da je slep rojen. Jezus je odgovoril: Ni grešil ne on, ne njegovi stariši, tem¬ več, da se razodenejo božja dela nad njim." (Jan. 0, 1—3.) Kristus tukaj ne taji grehov slepega in njego¬ vih starišev, temveč zatrjuje le, da niso bili grehi vzrok njegove slepote. Bog mu je bil poslal to trp¬ ljenje, da bi po njegovem čudapolnem ozdravljenju po¬ stalo očitno božje poslanstvo Jezusa Kristusa. Nauk. Iz tega se učimo, da ne smemo vseh nadlog tega življenja smatrati kot kazni za grehe, ampak nekatere kazni pošilja Bog pravičnim in celo — 227 — največjim svetnikom, da bi jih skušal, pomnožil nji¬ hove zasluge in sebe z njihovo potrpežljivostjo pove¬ ličal. To vidimo pri 'Jobu, T obl ji in mnogih svetnikih stare in nove zaveze. Iz tega sledi za naše vsakdanje življenje, da v nadlogah in izkušnjavab, ki nam jih pošilja Bog, ne smemo izgubiti srca in zaupanja, am¬ pak da se moramo vedno bolj veseliti tega po bese¬ dah apostola Jakoba: „V veliko veselje si Štejte, mo¬ ji bratje! kadar padete v, mnogotere izkušnjave.“ ("Jak. 1, 2.) In če vidimo, da zadene druge ljudi kaka nesreča, ne smemo takoj sklepati, da je to očitna ka¬ zen božja za njih pregrehe. Kakšno je bilo tvoje rav¬ nanje do zdaj. v tem oziru? O! b č u 11 j a j. Prosi za milost, da bi mogel križe in težave, katere ti Bog; pošilja, srčno in veselo sprejemati. Sklep. Prosi zlasti ob času izkušnja,ve za to milost. II. Čudapolno ozdravljenje sleporojenega. Premišljevanje. :„Potem je; pljunil Je¬ zus na tla in napravil blato iz pljunka in je pomazal z blatom njegove oči; in mui je rekel: Pojdi, umij se v kopelji Siloe. T‘edaj je šel in se je umil in se je vr¬ nil videč.“ (Jan. 9, 6, 7.) N a u k. Ne vemo, kaj bi bolj občudovali, ali način, kako se hoče prepričati Jezus o veri in pokor¬ ščini slepega, ali pa radovoljno poslušati slepca, ki ne spregovori besedice, kakor bi bilo samo ob sebi umevno, da se mora v kopelji Siloe umiti. Ta, dogo¬ dek ima v sebi dragocene resnice. Uporabljajmo jih, da se okrepčamo v veri in popolni udanosti v božjo previdnost, ter se izurimo v „slepi“ : pokorščini. Tu¬ kaj vidimo zaslugo in plačilo te kreposti. Česa nam je še treba, da se je odločno poprimemo? 15 * 228 — O b č u 11 j a j. Prosi za bolj živo vero in po¬ polnejšo pokorščino. Sklep. Moli pogosto s sv. Avguštinom: „0 Gospod, delaj z menoj, kar hočeš-; saj vem, da me ljubiš. “ III. Strmenje med ljudmi. Premišljevanje. Slepec je bil kot be¬ rač po vsem svetu znan; zato je vzbudilo tudi nje¬ govo ozdravljenje veliko pozornost. Sosedje tedaj, in „kateri so ga poprej videli, da je bil berač, so rek¬ li: Ali ni ta tisti, kateri je sedel in prosil miloščino? Eni so rekli: On je. Drugi pa: ; Nikakor ne, ampak podoben mu je. On pa je rekel: Jaz sem. Tiedaj so mu rekli: Kako so se ti odprle oči? Odgovoril je: Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato, in je pomazal moje oči in mi je rekel: Pojdi h kopelji Siloe in umij se. In sem šel in se umil in vidim.“ (Jan. 9, 8—11.) N a u k. Iz tega priprostega, odkritosrčnega govora je razvidno, da je slepec svoje ozdravljenje pripisoval edino le Bogu in njegovi vsemogočnosti, ki je podelil blatu in vodi v Siloe moč, kakoršne po naravi nima. Po vzgledu tega slepega verujmo in spoznajmo tudi mi vsikdar, da se imamo le Bogu zar hvaliti, če kaj imamo, ali se nam kaj posreči. ,To je dobro sredstvo, da. se obvarujemo nečimernosti in da zadobimo novih milosti od Boga. Kako uporabljaš to sredstvo ? Molitev: K božjemu Zveličarju. Spoznaj, da ne moreš nič dobrega storiti brez pomoči njegove mi¬ losti. — Zahvali ga, da ti je že tolikokrat pomagal storiti kaj dobrega. — Prosi 'ga za udano srce, kate¬ ro vsa povelja višjih brez premisleka izvršuje. 229 Dne 21. kimovca. Nadaljevanje prejšnjega premišljevanja. 1. Predstavi si slepega pred velikim zborom. 2. Prosi za odkritosrčnost in blagodušnost, kakoršno je imel ta Slepec osramoti veliki zbor. Premišljevali j e. Veliki čudež, katerega je bil Jezus storil na slepcu, je silno razdražil iari- zeje. Na vsak način so hoteli- potemniti njegovo bli- šeobo, bodisi, da bi ga utajili ali da bi obdolžili Go¬ spoda, da je naredil sobotni dan mazilo in slepca ma¬ zilil. Poklicali so torej sleporojenega in njegove sta- riše pred veliki zbor. Stariši dokažejo, da je ozdrav¬ ljen njihov sin in da je bil slep na svet prišel. Sle¬ pec pa je sam znovič zatrdil, da ga je Jezus ozdra¬ vil. „Blata mi je djal na oči, in sem se umil in vidim." Ker tedaj o resničnosti dogodka niso mogli več dvo¬ miti, lotili so se Kristusove osebe. ,„T'a človek ni od Boga, ker sobote ne posvečuje," so rekli slepemu. S tem so hoteli reči, da je od hudiča obseden, in ravno k temu so hoteli slepca pripraviti. Toda zastonj. ..Kar svet stoji," odgovoril je ta, „se ni slišalo, da bi bil kdo odprl sleporojenemu oči. Ko bi ta človek ne bil od Boga, bi ne bil mogel nič storiti." Vsi osramočeni in divji od jeze, da jih je nevedni berač tako zavrnil, so se vzdignili zoper njega, rekši: „V grehih si rojen ves, in ti nas učiš? In pahnili so ga venkaj." (Jan. 9 , 15 , 16 , 32 - 34 .) N a n k) V naše poučenje in tolažbo je navdih¬ nil sv. Duh te besede evangelistu, da jili je zapisal in da se ohranijo tako do konca dni. Obračajmo jih to¬ rej v svoj prid, da bomo grdo strast zavisti vedno — 230 bolj spoznavali in sovražili. Kaj nam koristi zavida¬ nje? Vsaj farizejem ni pomagalo nič, ampak njihovo ime je s tem na vekomaj osramočeno. — Ako pa nas nevošljivci zasledujejo, ne 'ustrašimo se; dokler je čednost in resnica pri nas, ,nam' paši nevošljivci ne bodo mogli Škodovati, ampak le koristiti. Tako je tudi vse, kar so 'Jezusovi sovražniki iz zavisti zoper njega storili, le še potrdilo resnico njegovih Čudežev in njegovega božjega bitja, »Njim, kateri Boga, ljubi¬ jo, pomaga vse k dobremu," (Rom. 8, 28.) Kaj more biti bolj tolažilno? O b e u 11 j a j. Prosi za veliko odkritosrčnost in priprostost srca, za stud do zavisti in vsega, kar je ž njo združeno. S k 1 e p. Veseli se vselej dobrega, od koderkoli prihaja, in kdorkoli je stori. II. Slepec spozna svojega božjega dobrotnika in ga moli. Premišljevanje, Odkritosrčnost in bla- godušnost, s katero je ozdravljeni slepec pred veli¬ kim zborom počastil 'Jezusa, je bila prelepo poplača¬ na. Jezus je slišal, da so ga pahnili izi shodnice, in ko ga je našel, je rekel: »Veruješ vi Sinu božjega? On je odgovoril in rekel: Gospod, kdo je, da veru¬ jem vanj? In Jezus mu je rekel: Videl si ga, in ka¬ teri s teboj govori, on je. On pa je rekel: Gospod, verujem. In je padel in ga molil, 11 ' (Jan. 9, 35—38.) Tedaj je ta srečen človek poleg telesne luči sprejel tudi luč duše, dar vere. Izročilo pravi, da je hodil od tega časa z božjim Zveličarjem, da je postal eden izmed dvainsedeindeseterih učencev, da je s sv. La¬ zarjem prišel čudovito čez morje na. Francosko in po blagonosnem delovanju kot svetnik v, Ajksu (Aix) u- mrl. Poglejmo nadalje, kako so se izpolnile tukaj be- 231 sede sv, Petra: „Bog se ustavlja napuhnjenim, poniž¬ nim pa daje milost.“ (1. Petr. 5, 5.) Napuhnjeni fari¬ zeji so namreč zapadli v dušno slepoto, v trdovrat¬ nost in popolno nespokornost; sleporojeni pa, ki se smatra za najzadnejšega človeka in ki ne more do¬ volj očitno pokazati svoje hvaležnosti, prejme obilnih milosti in večno veselje v nebesih. Na u. k. Ako hočeš postati v posebni meri dele¬ žen darov in milosti 'Jezusovih, se moraš izkazati ve¬ likodušnega in posebno hvaležnega proti njemu. Zar¬ ivali ga večkrat, da ti je odprl oči ter se ti na po¬ seben način razodel, ker te je s posebno milostjo pri¬ vedel na pravo pot. Prizadevaj si, da mu pokažeš svojo ljubezen posebno s tem, da vodiš tudi druge k spoznanju in ljubezni do njega. Molitev: K božjemu Zveličarju, Dne 22. kimovca. Jezus razpošlje dvainsedemdeset učencev. , 1, Predstavi si Jezusa, kako dvainsedemteseterim učencem nauke daje. 2. Prosi za dovzetnost in gorečnost. I. Jezus izvoli in razpošlje dvainsedemdeset učencev. Premišljena n j e. Ko je zavaroval 'Jezus svoje učence pred izkušnjavami farizejev, zapustil je Jeruzalem, da bi tudi drugim mestom in vasem v Ju¬ deji oznanjeval evangelij. Delo, ki mu je Še preosta¬ lo, je bilo veliko, čas pa kratek, ker konec njego- v ega življenja na zemlji se je bližal; samo pol leta j! 11 ! Je še preostajalo. Da bi torej delo olajšal in hkra- tl izuril evangelijske delavce, je izvolil „Še drugih 72 hcencev in jih je poslal po dva pred svojim obličjem 232 v vsako mesto in kraj, kamor je imel sam priti." (Luk. 10, 1.) N auk. Morebiti zavidaš te presrečne učence? Kolika sreča, si misliš, od Kristusa samega izvoljen biti, se v njegovi Šoli učiti in sprejeti od njega čast¬ no in zaslužno nalogo, pripravljati in pridobivati mu človeška srca. Gotovo zavidanja vredna sreča; toda je nismo li tudi mi deležni? Ali nismo tudi mi kot ver¬ ni kristjani (duhovniki, redovniki) poklicani, da bi posebno za Gospodom hodili? Ali nismo poklicani, da delujemo za zveličanje duš in opravljamo dela ljubez¬ ni do bližnjega, kakor dvainsedemdeseteri učenci Go¬ spodovi? Ob čuti j a j. Veselje. — Zahvala, — Hrepe¬ nenje, da bi bil vreden svojega poklica, S k 1 e p. Ce si v kaki družbi ali v redu, izpol¬ njuj zvesto predpisane dolžnosti, če ne, pa bodi zvest v svojih stanovskih dolžnostih. II. Gospod daje nauke dvainsedemteseterim učencem Premišljevanje, Gospod je dal novim delavcem v svojem vinogradu enake nauke, katere je bil pred nekoliko meseci dal apostolom, poslavši jih v Galilejo, oznanjevat evangelji. Rekel jim je: Jaz vas pošljem, kakor jagnjeta med volkove. Ne nosite moš¬ nje, ne torbe . . . in nikogar na. potu ne pozdravljajte," to je ne mudite se nikjer brez potrebe.. „In v katero hišo koli pridete, recite naprej: Mir bodi v tej hiši!... Ne hodite od hiše do hiše! In v katero mesto koli pridete in vas prejmejo, jejte, kar se postavi pred vas . . .: v katero mesto koli pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite ven ... in recite: Tudi prah, kate¬ ri se je nas od vašega mesta prijel, otresemo na vas; -- 233 vendar pa to vedite, da se je božje kraljestvo pribli¬ žalo. (Luk. 10, 3. 4. 5. 7. 8, 10. 11.) N a u k. Vtisni si globoko v srce te nauke in jih pazljivo premišljuj, da se boš mogel o priliki po njih ravnati. Jedro celega nauka- je: krotkost, nese¬ bičnost, stanovitnost, miroljubnost, priprost in zbran duh, združen z apostolsko gorečnostjo in velikodušno¬ stjo, to so lastnosti delavca v vinogradu Gospodovem. Glej, česa ti še manjka! O b e u 11 j a j. Prosi za milost, da prav spo¬ znaš, kaj manjka še tvoji gorečnosti in ljubezni do bližnjega, da bodo tvoja dela. Bogu bolj prijetna in bližnjemu bolj koristna, S k 1 e p. Imej v vseli svojih delih samo Boga in zveličanje duš pred očmi. III. Gorje mestom, ki besedi božji nasprotujejo. Premišljevanje. La del obsega nekaj, kar nas mora močno pretresti in prestrašiti; tukaj slišimo namreč Jezusa, kako žuga mestom, ki nočejo sprejeti njegovega nauka, „Gorje tebi, Korozajn! gor¬ je tebi, Betsajda! zakaj, ko bi se bili v Tiru in Sido¬ nu godili čudeži, kateri so se godili pri vas, bi se bili zdavno v ostrem oblačilu in v pepelu pokorili. Pa vam tudi povem: Tiru in Sidonu bo lažje na sodnji dan, kakor vam. In ti Kafarnaum! ali se boš do ne¬ ba povzdignil? V pekel boš pahnjen.(Mat. 11, 21— 23.) N a u k. To žuganje nas mora napolniti s sve¬ tim strahom. Mi nismo manj prejeli, kakor Kafarnaum, Je li naše sodelovanje boljše? Izprašuj svojo vest! Premišljuj, koliko in kake milosti ti je Bog podelil in ti še deli. Od vseh boš moral dati na sodnji dan ra- — 234 čun. Prosi Zveličarja, da ti odpusti tvojo zanikernost ter mu obljubi, da se hočeš poboljšati. Molitev: K sv. Mavricijui, katerega praz¬ nik se danes praznuje. Dne 23. kimovca. Dvainsedemdeseteri učenci se z veseljem vrnejo. 1. Predstavi si Jezusa v sredi veselih učencev. 2. Prosi za tako veselje, kakoršno naš Odrešenik odobrava. I. Jezus zmanjša učencem veselje. Premišljevanje. Poslani učenci so do¬ segli najboljši uspeh, ker, so se držali zvesto vseh zapovedi Gospodovih. Ker so bili pokorni, premagali so vse težave sveta in pekla. „Dvainsedemdeseteri pa so se z veseljem vrnili, govorec: Gospod! tudi hudi¬ či so nam pokorni v tvojem imenu." To veselje je bi¬ lo primerno; toda iz 'Jezusovih besed je razvidno, da ni bilo brez ničimurnosti. „In jim je rekel: Videl sem satana, kakor blisek pasti z neba" (Luk, 10, 17, 18), kakor bi hotel reči: Pazite in varujte se nesrečne ne- čimurnosti; ona petja k napuhu, in napuh vas pri¬ pelje lahko v propad, kakor Luciferja in njegove to¬ variše. N a u k. Uči so iz tega dve prevažni resnici. Prvič, ravnaj se vedno po zapovedih svojega dušne¬ ga voditelja, oziroma spovednika, ker si s tem zago¬ toviš v vseh opravilih dober uspeh. Drugič, ako da Gospod uspeh tvoji gorečnosti, tedaj se varuj zanjk, skrivnih potov in zvijač nečimernosti, ki ti hoče tvo¬ je zasluge popolnoma ali deloma uničiti. — 235 — O b č u 11 j a j. Prosi za sveti strah pred ne- čimernostjo in za milost, 'da bi jo mogel srečno pre¬ magati. Sklep. Kadar te napadajo izkušnjave napu¬ ha, obudi vselej ponižnost tako ali podobno: Bog, bodi meni ubogemu grešniku milostljiv! Ne daj mi Pozabiti, koliko zaničevanje zaslužim zaradi svojih grehov! To je dobro sredstvo, s katerim si lahko iz- kušnjavo obrneš v prid. II. Jezus spopolni svojim učencem veselje. Premišljevanje. Učenci so bili veseli zaradi dobrega uspeha, katerega so dosegli na svojem Potovanju. 'Jezus jim ie pa hotel pokazati, da jih ta nagib lahko zvodi na krivo pot, tem bolj, ker uspeh ni naše delo, ker nas ne opravičuje ter nam sam na sebi še ne daje pravice do plačila. Zato je dal njim in vsem njihovim naslednikom drug, bolj zanesljiv po¬ vod veselja: „Ne veselite se tega, da so vam pokorni duhovi; veselite se pa, da so zapisana vaša imena v nebesih." (Luk. 10, 20.) N a u k. Smemo sicer želeti uspeh svojim de¬ lom, da, moramo se celo zanj truditi; tudi se smemo veseliti, ako se nam podjetje posreči, in žalovati, Če se nam ne posreči; toda naš namen mora biti čist, 1° je, povod vsem tem dušnim prikaznim mora. biti e dino čast božja in zveličanje duš. Kaj pa, je navad¬ no vzrok, da nas slab vspeh vznemiri in žali? Naj¬ večkrat to, da nam je mar več za lastno čast, kakor za čast božjo. Ali pa zahteva Bog od nas uspeh? Ali imajo naša dela uspeh ali ne, njih zasluženje ostane mto, če le po nemarnosti nič ne zakrivimo. Ce pa z druge strani kar gorimo za dobra dela, ki nam mo¬ rejo pridobiti dobro ime, za malenkostna se pa veliko — 236 ne zmenimo, kaj je pač temu vzrok? Zopet nesebič¬ nost. Povzdigni, se nad to ponižujočo strast in daj večjo prostost svojemu srcu! Išči svojo srečo in ve¬ selje vselej ,s tem, da se Bogu omiliš in da bo zapi¬ sano tvoje ime v Srcu 'Jezusovem, v knjigi življenja. O b c u 11 j a J. Prosi za take misli. Sklep. Stori iz lastne moči, kar moreš; u- speli pa prepusti Bogu. III. Jezus se veseli z učenci. Premišljevanje. Jezus je svoje učence prisrčno ljubil; zato je občutil njih veselje in se ga je udeležil v popolni meri, tem bolj, ker je bilo to ve¬ selje dar nebeškega Očeta. ,,Tisto uro se je razvese¬ lil v svetem Duhu in je rekel: Zahvaljujem te, Oče, Gospod nebes in zemlje! ! da si to zakril modrim in razumnim in si razodel malim. Tako Oče! zakaj tako je bilo tebi všeč.“ (Luk. 10, 21.) N a u k. Veselimo se tudi mi z drugimi, Če ima¬ jo njihova dela, dober uspeh, in če nas prekosijo; za- terimo zavist in sumljivost, kakor hitro se v nas ga¬ ne. Zahvalimo rajši nebeškega Očeta, da jim je svoje darove podelil v tako obilni meri. Poleg tega se pa udeležujmo dobrot, katere storijo drugi, kjer smo vsi ljudje enega in istega skrivnostnega (mističnega) te¬ lesa. Ali si doslej ravnal tako? Molitev: K sv, Linu, mučeniku in prvemu nasledniku sv. Petra, katerega spomin se danes praz¬ nuje. - 237 — Dne 24. kimovca. Jezusova ljubezen in milo vabilo. 1. Poslušaj glas Jezusov : Pridite k meni vsi ! Vzemite moj ja- re m na-se ! Učite se od mene, ker jaz sem krotek in iz srca ponižen! 2. Prosi za milost da bi poslušal ta glas božji. I. Jezus nas vabi k sebi. PremiŠljevan j e. Dasiravno je skrbel božji Zveličar posebno za svoje apostole, vendar ni Pozabil na ljudstvo; ker njegova sočutna ljubezen je obsegala vse otroke Izraelove hiše. Pozneje se je raz¬ širila ta ljubezen po apostolih in učencih po celem svetu. Da bi jim svojo usmiljeno, vsegaboječo ljubezen Prav vcepil v srce, govori vpričo njih one ganljive besede: ,,Pridite k meni vsi, kateri se trudite, in ste obteženi, in jaz vas bom poživil." (Mat, 11, 28.) Niko¬ gar sicer ne izvzame; pa tisti Imajo prednost, katere svet sovraži in zametuje, kateri so revni in neučeni, in ki trpijo, N a u k. Tukaj imaš vzgled, po katerem se ti je ravnati nasproti bližnjemu. Ako hočeš biti svojemu božjemu Učeniku podoben, mora biti tvoje srce ved¬ no odprto, tudi najubožnejšemu in najrevnejšemu. Ne pbupaj nikdar, ker Jezus, ki po* tebi in v tebi deluje, ie vsegamogočen in tudi na te ne bo pozabil, ampak te bo podpiral s svojo milostjo, da boš srečno prema¬ gal vse težave, ki se upirajo tvoji slabi naravi. „Hva- J a bodi Bogu," kliče sv. Pavel, „kateri nam da vselej Premagati v 'Jezusu Kristusu!" (II. Kor. 2, 14.) O b č u 11 j a j. Prosi za vedno večjo in vstraj- no ljubezen. Sklep. Hiti v vseh revah in nadlogah s trd¬ nim zaupanjem k Jezusu* 238 — II. Jezus nas vabi, da bi vzeli njegov jarem na-se. Premišljevanje. Potem, ko je povabil 'Jezus k sebi tiste, ki trpijo, obrnil se je dji onih, ki so se dali zapeljati praznim obljubam in so vzeli na svoje rame jarem satanov, naposled pa niso našli drugo, kakor bridkost, nemir in sramotno sužnost gr¬ dih strasti, „Pridite k meni vsi., in vzemite moj jarem na,-se . .,; moj jarem je namreč sladek, in moje bre¬ me je lahko.“ (Mat, 11, 30.) N a ui k, Ti si sicer morda med tistimi, ki so poslušali povabilo Jezusovo, toda, ‘žalibog, morebiti 'šele takrat, ko si služil že veliko let svetu in živel v sužnosti svojih strasti. Tedaj pa tem lažje spoznaš razloček med jarmom Zveličarjevim in jarmom sata¬ novim, in tem bolj boš tudi vedel ceniti svoj poklic ter Bogu tem zvestejše služiti. Cim večja in stanovit- nejša, bo tvoja gorečnost v službi božji, tem jasneje boš sprevidel, 'da, rekel bi, celo z rokami otipal, kako resnične so besede Gospodove: „Moj jarem je sladek! — Vzemite ga narse,“ in našli boste mir svojim du¬ šam, to je oni mir, katerega svet ne more dati, in ka¬ terega svet ne pozna; tisti mir, ki je nekak predokus nebeškega miru. Občutij a j. Zahvali Boga za milost pokli¬ ca. Prosi odpuščanja, ako si opustil, kar bi bil mo¬ ral storiti. Sklep. Služi Bogu velikodušno zavoljo njega samega, ne pa zavoljo njegove tolažbe. III. Jezus nas opominja, da se vadimo v ponižnosti. Premišljevanje. ,,Učite se od mene, ker jaz sem krotek in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam.“ Iz teli Kristusovih besed je razvidno: ‘239 — 1. da moramo biti krotki in ponižni, ; ali pa si vsaj prizadevati za ti dve čednosti, ako hočemo vživati oni dragoceni mir, katerega je obljubil božji Zveličar svojim zvestim učencem; 2. da. moramo po vzgledu Zveličarjevem nehvaležnost, zaničevanje in krivico voljno prenašati kot pravično kazen za svoje grehe; in 8 . da moramo kot učenci Jezusovi razžaljenje z do¬ broto povračevati. N a ni k. Da bomo voljno prenašali vse nadloge in neprijetnosti, ki nasprotujejo naši slabi naravi, moramo imeti vedno pred očmi vzgled nebeškega Zve¬ ličarja in pa njegove obljube. Ako storimo to, nam bo vse lahko in prijetno. Molitev: Moli k preblaženi Devici Mariji, po kateri imamo vedno pristop k Jezusu in njegove¬ mu usmiljenemu srcu. Sv. katoliška, cerkev jo časti danes v brevirju in pri sv. maši pod naslovom: „Na- ša ljuba Gospa, rešiteljica jetnikov." Dne 25. kimovca. Jezus osramoti zlobnega pismarja. 1. Predstavi si hinavškega pismarja, kako stoji sred množice pred Jezusom. 2. Prosi za pravo, notranjo in velikodušno ljubezen do bližnjega. I. Kaj nam je storiti, da se zveličamo ? Premišljevanje. Ko je Šel Jezus v so¬ boto po svoji navadi v sinagogo, da bi tam učil, sto¬ pi pred njega učenik postave, da bi ga skušal, in Pravi: „Učenik, kaj moram storiti, da dosežem več¬ no življenje?" (Luk. 10, 26.) Ker pa je hinavec le za¬ lo vprašal, da bi Zveličarja skušal, in ker je Jezus to dobro vedel, bi mu ne bilo treba odgovoriti na nje- govo vprašanje. Vendar mu je odgovoril, ker je hotel navzočim koristiti. N a u k, Ako prideš v dotiko z nevernimi ali s takozvanimi „prostomišljeniki“, ki ti stavijo zvita vpra¬ šanja ali pa dvomijo v veri., nikar ne misli, da jim boš koristil z dokazi in jih prepričal, ker oni ne ma¬ rajo spoznati resnice, ampak se hočejo le Šaliti s te¬ boj. V takih slučajih si le tedaj dolžen odgovoriti, ako zahteva to čast sv. vere in pa korist in spodbuja po¬ slušalcev. Toda bodi tudi takrat previden; ker 'Je¬ zus ni vsem brez razločka rekel: „Ne skrbite, kako ali kaj bi govorili; zakaj dano vam bo tisto uro, kaj boste govorili. — 'Jaz vam bom dal namreč usta in modrost, kateri se ne bodo mogli ustavljati, ne na¬ sprotovati vsi vaši nasprotniki." (Mat. 10, 14. Luk. 21, 15.) Ako pa nisi duhovnik in siv takih vprašanjih premalo poučen, ogiblji se vsakega razpravljanja, ker bi utegnilo škodovati veri in navzočim, nevernim pa bi dal pogum in bi mislili, da so sijajno zmagali. N a u k. Prosi Gospoda, da bi bil po njegovi zapovedi zvit, kakor kače, in pohleven, kakor golobi. (Mat. 10, 16.) S k 1 e p. Pazi na vse svoje besede in stopinje. II. Kako moramo Boga ljubiti? Premišljevanje. Jezus je hotel pokazati pismoučenemu, da njegovo vprašanje ne izvira iz ne¬ vednosti in iz hrepenenja po pouku; zatorej mu odgo¬ vori; „Kaj je zapisano v postavi? Kako bereš? On pa mu odgovori in reče: Ljubi Gospoda svojega Bo¬ ga iz vsega svojega srca, in iz vse svoje duše, in iz vse svoje moči, in iz vse svoje misli: in svojega bliž¬ njega, kakor sam sebe In mu je rekel: Prav si od¬ govoril; to stori, in boš živel." (Luk. 10. 26—28.) — 241 Nauk. Prizadevaj si, da, prav razumeš smi¬ sel te velike zapovedi ljubezni in jo prav strogo iz¬ polnjuješ. Boga ljubiti iz'v se g a srca se pra - vi, da ne smemo ničesar tako ljubiti, kakor Boga, in vse drugo le v Bogu in zavoljo Boga; ali z drugimi besedami, moramo biti pripravljeni storiti vse in pre¬ trpeti vse za Boga; poprijeti se vsega, kar vodi k Bogu, in vsega se ogibati in vse zaničevati, kar nas odvrača od njega. Boga ljubiti iz vse svoje d u Š e se pravi, nobenega truda in dela se ne ustrašiti, ves čas, vse dušne in telesne moči, zdravje in pokoj, z e- no besedo vse žrtvovati, da bi le Boga poveličevali. Boga ljubiti iz vse svoje misli se pravi, neprenehoma se truditi, da bi neskončno po¬ polnega Boga, njegovo sveto voljo in njegove želje vedno bolj spoznavali, vse učenje in druga dela le radi tega opravljali, da bi se v službi božji čim bolj utrdili. Presodi potem, koliko si že napredoval v lju¬ bezni do Boga. f O b č 11 j a j. Obudi živo vero v te resnice. Kesaj se in prosi za gorečo ljubezen. Sklep. Prosi večkrat Boga, da bi ga mogel tako ljubiti, kakor on hoče. III. Kako moramo bližnjega ljubiti? Premišljevanje. Pismar pa se je hotel opravičiti in se dela, kakor bi odkritosrčno zahteval, da ga, pouči Jezus o postavi, da bi jo mogel izpolnje¬ vati. Zato pravi Jezusu: ..Kdo pa je moj bližnji?“ (Luk. 10, 29.) Toda tudi drugo vprašanje se mu je ravno tako ponesrečilo, kakor prvo, Jezus mui odgovo¬ ri s priliko o Samaritanu in tako vsem očitno pokaže 16 — 242 — napuh, sovraštvo in sebičnost farizejev in pismouČe- nih. N a uk. Tako se tudi nam godi, a,ko se delamo pravične, kakor ta pismar; vedno se opravičujemo, pa vedno globokeje padamo pred Bogom in pred ljud¬ mi. Molite v. Moh k našemu božjemu Zveličar¬ ju. __ Dne 26. kimovca. Prilika o usmiljenem Samaritanu. (Besedni pomen te prilike.) 1. Predstavi si usmiljenega Samaritana. 2. Prosi za pravo ljubezen do bližnjega. I. Sebičnost duhovnika in pismarja. P r e m i Š 1 j e v a n j e, V priliki, ali kakor ne¬ kateri cerkveni očetje mislijo, v pripovesti, o osmilje- nem Samaritanu nam je hotel božji Zjveličar prav ži¬ vo pred oči postaviti sebičnost pismoučenih. in fari¬ zejev. Ti so namreč učili, da se le judje smejo smat¬ rati kot bližnji, a vsi drugi ljudje pa, Samaritani in pagani, se smejo kot nasprotniki sovražiti. Na vpra¬ šanje pismoueenega: „Kdo je moj bližnji?" odgovori Jezus in reče: ,,Neki Človek je 'šel od Jeruzalema v Jeriho, in je padel med razbojnike, kateri so ga tudi oropali in z ranami obdali, ter so Šli in ga pustili na¬ pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel neki duhov¬ nik po tistem potu; in ga je videl in je šel mimo. — Ravno tako je tudi levit, ko je prišel na to mesto, in ga videl, mimo šel.“ (Luk. 10, 30—32.) N auk, S tem nam je Jezus v prav živi podo¬ bi pokazal, kar nam spričujejo tudi druga poročila iz — 243 tistega časa, Kako malo ljubezni je bilo takrat med duhovniki in leviti judovskega ljudstva. Koliko tolaž- liivejša je ljubezen, katero izkazujejo krščanski du¬ hovniki in redovniki. Ni nevolje na svetu, ne v teles¬ nem, ne v duševnem oziru, kateri bi si ne prizadevali »omagati; postavili so po vsem svetu zavode., ki slcr- be za revne in nesrečne: za otroke y zibelki, za za¬ puščene male, za starčke, za slepe, za gluhe, muta¬ ste, slaboumne, za kužne in neozdravljive, z eno be¬ sedo, za bolnike in reveže vsake vrste, vsake staro¬ sti in vsakega stanu. Njihovo ljubezen pa tudi čudo¬ vito podpirajo posvetnjakj; da, celo ženski spol do- prinaša denar, zdravje in življenje v polajšanje Člo¬ veške reve, doma kakor tudi vs daljnih krajih onkraj morja. Tudi ženski spol pomaga, misijonarjem in dru¬ gim duhovnikom mehčati trda srca in jih pripravlja¬ ti za milost božjo. O b Č u 11 j a j. O 'Jezus, tebi, tvojemu nauku in tvojemu vzgledu se mora,mo zahvaliti za to čudovito ljubezen do bližnjega; ti si zemljo prečudno prenovil. Čast ti in hvala!, S k 1 e p. Varuj se, da ne postaneš neobčutljiv, in mrzel, ko gledaš tolikokrat reve in nadloge tega življenja. II. Blagodušna ljubezen Samaritanova. Premišljevanje. Duhovnikovi in levito- vi osorni'in napuhnjeni 'sebičnosti postavlja Jezus nasproti Samaritana, enega tistih ljudi, katerih ljudje na noben način niso hoteli spoznati za svoje bližnje; in ravno na njem pokaže pravo znamenje odkritosrč¬ ne ljubezni. „Neki popoten Samaritan pa je prišel do njega, in ko ga je videl, se mu je v srce smilil. In je pristopil in mu obvezal rane, in je vlil vanj o- 16 * 244 — lja in vina in ga je posadil na svoje živinče, ter ga peljal v gostilnico, in ga oskrbel. In drugi dani j e vzel dva denarja, in jih je dal gostilničarju, in je rekel: Skrbi zanj, in kolikor boš več izdal, ti bom jaz nazaj grede povrnil.“ (Luk. 10, 30—35.) N a uk, Jezus nam lioče tukaj očitno pokazati: 1. da moramo ljubiti vse ljudi brez razločka, ali so tega ali onega naroda, te ali one vere; 2. da je le ti¬ sta ljubezen prava, katero se v dejanju kaže; 3. da priprosti ljudje, če so pošteni, svoje dolžnosti boljše izpolnjujejo, kakor ošabni učenjaki; Samaritan osra¬ moti takoj Juda, posvelnjak duhovnika in levita. Tu¬ di dandanes vernega kristjana v dobrosrčnosti i in ljubezni prekosi večkrat nevernik ali krivoverec. O b' č u 11 j a j. Prizadevaj si, pri vsaki prilož¬ nosti se vaditi v ljubezni, S k 1 e p. Vadi se v ljubezni posebno do tistih, ki ti niso prav pri srcu. III. Poniževalno priznanje pismoučenega. Premišljevanje. Ko je povedal Jezus to priliko, vprašal je pismoučenega: „Kateri teh treh se ti zdi, da je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike? On pa je rekel: Tisti, kateri mu je usmi¬ ljenje skazal. In Jezus mu reče: Pojdi in tudi ti ta¬ ko stori!“ (Luk. 10, 30. 37.) N a u k. „ Stori tako!“ S temi besedami nam lju¬ bi Jezus jasno pove, da mora biti naša ljubezen, ka¬ kor onega Samaritana, dejanska in blagodušna; da se ne smemo ustrašiti ničesar, ne truda, ne težav, ne bolezni, da celo smrti ne, ako gre za dušni blagor našega bližnjega. Kako daleč pa sega tvoja ljubezen? Kaj ji manjka? — 245 Molitev. Moli kj Mariji Devici, ki je mati prave, lepe ljubezni. Dne 27, kimovca. Samaritan. (V prenesenem smislu.) 1. Predstavi si usmiljenega Samaritana, kako streže nesrečnemu ranjencu. 2. Prosi neprenehoma, da bi bilo tvoje srce polno ljubezni do bližnjega. I. Človek, ki je padel med razbojnike, je podoba grešnika. P r e m i S l j e v a n j e. Skrivnostni pomen, ka¬ terega tudi sv. očetje nahajajo o priliki o Samarita¬ nu, in katerega je imel pač tudi Jezus pred očmi, je razumljiv, Sta ( vlja se nam namreč pred oči vse člove¬ štvo, katero je bilo po grehu prvega človeka oropano in ranjeno, po 'Jezusu Kristusu pa, Odrešeniku sve¬ ta, zopet ozdravljeno. V ožjem pomenu pa je podoba vsakega posameznega grešnika, kateremu da božji Zveličar milost izpreobrnenja, Premišljuj najprej, kar ko se vse, kar se je pripetilo nesrečnemu popotniku, lepo prilega opi duši, katera je zabredla po nesreči v hude grehe. Oropana je vsega premoženja; nima obleke nedolžnosti, ne svatovskega oblačila posveču¬ joče milosti, ne čeznaravne lepote, katerai jo stori an- geljem enako. Nima pravice do dedščine nebeškega Očeta in je brez zaslug, Razven tega pa je še pokri¬ ta z gnojnimi ranami, katere ji je vsekal greh; ker še ima mogoče vero, a ljubezen je že izgubila, zato je v resnici le še na pol pri življenju. Nauk. Kako nesrečen sem bil! moraš tukaj vsklikniti, Če bi bil le tudi eden edini smrtni greh 246 — storil v svojem življenju, V takem žalostnem stanu si bil morda več tednov in mesecev, in si ga moreta za¬ krivil, ali ti je še celo ugajal! Kje bi bil zdaj, ko bi te bila takrat zadela smrt? Tjocla odkod vsa ta nesre¬ ča? Od tod, da si šel od Jeruzalema v Jeriho, to je, da si svoje misli, svoje srce odvrnil oel Boga, od ne¬ bes, od svojega cilja in smotra in je obrnil na posvet¬ no blago in veselje. Tudi pobožni kristjani, celo du¬ hovniki in redovniki lahko zaidejo tako daleč; varuj se tedaj, da ne zabredeš v roke dušnega morilca, ki vedno na te preži. O b Č u 11 j a j. Prosi, da bi se Boga bat in sam sebi ne preveč zaupal. Sklep. Boj se in varuj se razmišljenosti; ker raztresena duša lahko Boga izgubi; navada, ustre¬ zati telesnemu poželenju, mas dela posvetne ter nas vodi do vsakovrstnih nerodnosti, II. Usmiljeni Samaritan je podoba Jezusa Kristusa. Premišljevanj e. Na usmiljenem Samari¬ tanu lahko spoznaš Jezusa, svojega ljubega Zveli¬ čarja; sličnost med obema, je velika. Jud, ki je ležal na pol mrtev na cesti, je bil Samaritanu tujec, bil je njegov nasprotnik od mladih nog in povrh še v ostudnem stanju. Pa komaj ga je zagledal, že se mu je v srce smilil, stopi raz svoje živinče, hiti k umira¬ jočemu in mu pomaga. Tudi mi smo postali po grehu tujci in sovražniki božji; pa pri vsem tem se nas je Sin božji usmilil, ko nas je videl v takšni revi, stopil je iz nebes, postal je po učlovečenju naš bližnji in nam je pomagal iz nesrečnega stanu. Premišljuj nar dalje vse, kar je storil Samaritan za nesrečnega, da bi mu pomagal in ga ozdravil, pa boš spoznal, da je Jezus še nepopisljivo več storil za-te. V tvoje dušne — 247 — rane vliva vino — kesanje — in olje — posvečujoče milosti božje ter jo ozdravlja z balzamom svoje pre¬ drage krvi v zakramentu sv. pokore. Ni te položil na živinfie, ampak kot dobri pastir te je vzel na svoje lastne rame in_ te nesel, o kristjan, ne v kako gostil¬ nico, temveč v svoje lastno stanovanje, kjer te je iz¬ ročil svojim namestnikom s poveljem, da naj skrbe za vse tvoje telesne in dušne potrebe, dokler ne pri¬ de sam in te vzame s seboj v hišo večne slave. N a u k, Ako te je že ljubezen onega Samarita¬ na v priliki napolnila z notranjim čutjem in občudo¬ vanjem, koliko bolj se ti mora 'še vneti srce, Če po¬ misliš na Jezusa, pravega Samaritana, ki se ti ska- zuje vse dni kot dobrega in blagodušnega! Pa kako mu boš pokazal svojo ljubezen in hvaležnost? Z go¬ rečnostjo v njegovi službi, pokorščino do njegovih na¬ mestnikov, zlasti pa s tem, da rajd pomagaš ubogim in revnim; ker v njih živi in trpi Jezus Kristus sam, kakor pravi: „.Bolan sem bil in ste me obiskali, la¬ čen sem bil in ste mi dali jesti . . .; zakaj, kar ste storili kateremu teh mojih n apni a j Šili bratov, ste me¬ ni storili.“ (Mat. 25, 40,) Ali si na ta način hvaležen? 'Molitev. Moli k usmjiljenemu Samaritanu, Jezusu Kristusu, in pa k dvema slavnima bratoma in mučencema Kozmi in Damijanu, katerih spomin danes praznujemo. Bila, sta zdravnika in sta z nesebično ljubeznijo, s katero sta ozdravljala, bolnike, pridobila veliko paganov za Jezusa Kristusa in jih rešila več¬ nega pogubljenja. Priporoči se jima, da ti izprosita Popolno zdravje na duši. — 248 — Dne 28. kimovca. Nagibi k bratovski ljubezni. 1. Poslušaj sv. Petra, ki pravi: Pred vsem pa imejte vedno lju¬ bezen med seboj! (I. Petr. 4, 8). 2. Prosi za veliko bratovsko ljubezen. I. Zapoved Jezusova — prvi nagib. Premišljevanje. Premišljevanje o usmi¬ ljenem Samaritanu nas spominja bratovske ljubezni, ki podaja veliko milobo in mičnost družabnega življe¬ nja. Koliko nagibov imamo, da hrepenimo po, popolni bratovski ljubezni! 1. Božji Zveličar je bratovsko lju¬ bezen ne le zapovedal, ampak jo je celo posebno lju¬ bil in cenil: „|To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil." ('Ja,n. 15, 12.) 2. Tia ljubezen bi naj bila pravo znamenje njegovih učen¬ cev: „V tem bodo vsi spoznali, daj ste moji učenci, a- ko boste imeli ljubezen med seboj." (Jan. 13, 35.) 3. Vsi imamo enega Očeta, v nebesih, ki nas vse hrani in živi. 4. Vsled sv. obhajila teče v naših žilah ista kri — , kri Jezusa Kristusa, N a, u k. Ako vse te nagibe pazljivo premišlju¬ ješ, boš nehote visoko cenil bratovsko ljubezen; sto¬ ril boš odkritosrčen in trden sklep, zvesto jo gojiti, pred vsem si boš prizadeval,- živeti v_Jepi složnosti z 'drugimi ljudmi. K temu pa je potrebno dvojno: pr¬ vič, da ne prenašaš samo slabosti svojih tovarišev, ampak jih tudi zakrivaš in opravičuješ. Drugič, da storjeno krivico hitro odpustiš in pozabiš, in je ne pripisuješ zlobni volji, ampak naglosti, živahnosti njegovega značaja itd. Ne sme se tedaj slišati iz tvo¬ jih ust: Jaz se ogibljem tega ali onegai človeka, da ne postanem nepotrpežljiv, ker ne morem prenašati 249 - njegovega značaja; ali jaz hočem z vsakim živeti v miru, če me pa kdo razžali, ga takoj opozorim, 'da se naj poboljša itd. ;Tio se ne pravi, živeti v složnosti, i- meti potrpljenje; tako ne govori ljubezen, tako govo¬ ri svet. O. b č u 11 j a j. Ponižaj se pred Bogom, ker i- niaš tako malo ljubezni,. S k 1 e p. Izprašaj večkrat svojo vest o tem predmetu. II. Vzgled Jezusov — drugi nagib. Premišljevanje. Celo 'Jezusovo življenje je bilo sama ljubezen. Nikogar ni nadlegoval ali ža¬ lil, temveč „hodil je okoli in delil dobrote 1 * (Djanje ap. 10, 38) in se ni pritožil Čez nehvaležnost, katero je žel. Vzel je naše bolečine na-se, da bi je olajšal; ce¬ lo vse naše grehe, da bi je opral. Po trudapolnem življenju je umrl kot mučenik ljubezni, in še celo svo¬ je morilce je opravičeval: „Oče, odpusti jim, ker ne vedo, kaj delajo! 11 (Luk, 23, 34.) N a u k. Učimo se po vzgledu ljubega Zveličar¬ ja, žrtvovati za bratovsko ljubezen tudi zdravje in življenje, če je treba. Potrudimo se vsaj, skrbno se ogibati vsega, kar bi utegnilo žaliti naša sobrata; to je potrebno, ako se hočemo med seboj razumeti. Kdor pa hoče dospeti do te stopinje, mora se znati zataje¬ vati in vsem vse postati. Ako tedaj veš, da je ta ali ona tvoja lastnost drugim neprijetna, skrbi, da to od¬ straniš; ako so tvoje Šale razžaljive, opusti jih, ali če si večkrat slabe volje in nepotrpežljiv, potem pazi na ( samega sebe, da ne bodo drugi trpeli radi tvoje slabosti. Kako izpolnjuješ ta glavna pravila, ljubez¬ ni? V Čem posebno grešiš? 250 — 0 b 6 u 11 j a j. Prosi za milost, da bi natanko izpolnjeval vse, kar zahteva prava ljubezen in med¬ sebojna zastopnost. S k 1 e p. Prizadevaj si, da postaneš , z aposto- tom vsem vse. (I. Kor. 9, 22.) III. Obljube in žuganje Jezusovo — tretji nagib. Premišljevanje. Iz besed Jezusovih je razvidno, da nas bo na sodnji dan sodil po delih lju¬ bezni, katera sedaj storimo. ..Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! in posedite kraljestvo, katero vam je pripravljeno od začetka sveta. Zakaj lačen sem bil, in ste mi dali jesti; žejen sem bil, in ste mi dali piti“ itd. In: „Poberite se izpred mene, prokleti! Zakaj lačen sem bil, in mi niste dali jesti, žejen sem bil, in mi niste dali piti.“ (Mat. 25, 34—43.) N a u k. Kako močan nagib je pač to, da se prav marljivo vadimo v bratovski ljubezni, če gleda¬ mo le na svoj lastni dobiček! Kako si moramo torej prizadevati, da se odlikujemo v bratovski ljubezni, da se ogibljemo vsega, kar je nasprotno, posebno pa, da premagujemo svoje neredno samoljubje, ker to je korenina vseh grehov zoper zapoved ljubezni. Molitev. Moli k 'Jezusu, ki je kralj vseh mu¬ čenikov ljubezni. Dne 29. kimovca. Lastnosti bratovske ljubezni. 1. Poslušaj Jezusa, ki pravi: Ljubite se med seboj, kakor sem jaz vas ljubil. (Jan. 15, 12). 2. Prosi Boga za milost, da bi dejanski izvrševal pravo bratovsko ljubezen. — 251 I. Bratovska ljubezen mora biti čeznaravna in splošna. Premišljevanje. 'Jezus hoče, da bi se med seboj ljubili, kakor je on nas ljubil. On pa nas je ljubil s čeznaravno in splošno, z dejansko in so¬ čutno, z velikodušno, da, z junaško ljubeznijo. Takš¬ ne lastnosti mora imeti tedaj tudi naša ljubezen. Pred vsem mora biti naša ljubezen čeznaravna, to je, za podlago mora imeti vero, tako, da vidimo v svojem bližnjem podobo božjo in ga ljubimo kot udje skrivno¬ stnega telesa Kristusovega, da, Jezusa Kristusa sa¬ mega moramo gledati v svojem bližnjem, ker on pra¬ vi: „Kar ste storili kateremu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili." (Mat, 2&, 40.) Ako je naša ljubezen Čeznaravna, potem je tudi splošna; ker ti razlogi ljubezni veljajo za vse ljudi brez razločka. Nauk, Ali se ne motiš tudi ti, kakor mnogi drugi, ki si domišljajo, da imajo ljubezen, pa še poj¬ ma nimajo o njej. Taki ljudje so navadno mrzli in malomarni, vedejo se le proti onim pozorno in po- strežljivo, ki jim kaj dobrega storijo, ali pa proti o- nim, katerih značaj in zunanje vedenje jim ugaja. To pa ni nič drugega, kakor sebičnost in čutnost. Va¬ ruj se take zmote in si prizadevaj, napredovati v pravi ljubezni, v oni čeznaravni ljubezni, ki te uči, ljubiti vse ljudi v Kristusu, vse enako čislati. O b č u 11 j a j. Vzbudi v sebi prav živo hre¬ penenje po vzorni in popolni bratovski ljubezni. Sklep. Ne daj se motiti od sebičnosti in čut¬ nosti, kadar je treba dejanski pokazati bratovsko lju¬ bezen. II. Bratovska ljubezen mora biti delavna in potrpežljiva. Premišljevanj e.'Ljubezen Jezusova se ni kazala samo v usmiljenem srcu, ampak tudi v dej ar — 252 — nju. Celo njegovo jasno življenje je bilo, kakor smo dosedaj premišljevali, nepretrgana veriga del ljubez¬ ni, in sicer najdejavnejše in najpostrežljivejše ljubezni, N a uk. Ima ii tudi tvoja ljubezen te lastnosti? 'Je li delavna? Se li kaže v dejanju, v stanovitnem prizadevanju, pomagati svojim sobratom z besedo in v dejanju, jim olajšati njih breme, jih tolažiti itd., ko¬ likor je v tvojih močeh ? Je li postrežljiva, to je paz¬ ljiva na potrebe in reve drugih? Ali se ne daš dolgo prositi za kakšno dobro delo, katero si potem tvoj bližnji s svojo ponižno prošnjo kupi od tebe? Ali ni¬ si tudi ti med tistimi, ki mislijo, da storijo že dovolj, če svojega bližnjega v trpljenju pomilujejo, dasirav- no bi mu lahko pomagali, ali če mu že pomagajo, sto¬ rijo to le z nevoljo. Ko bi bila tvoja vera. bolj živa, potem bi bila tudi tvoja ljubezen popolnejša, tedaj bi .še iskal priložnosti, da bi pomagal onim, ki potrebu¬ jejo pomoči, spominjajoč se besed Kristusovih: Kar ste storili kateremu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili." O b Č u 11 j a j. Prosi za živo vero, za delav¬ no in postrežljivo ljubezen. Sklep. Ce si koga nehote razžalil, prosi ga odpuščanja in izkazuj mu zanaprej tem večjo ljubezen. III. Bratovska ljubezen mora biti velikodušna in junaška. Premišljevanje. Ljubezen, katero nam je izkazal Jezus, ne obsega samo telesnih dobrih del, ampak celo posebno meri na blagor naše neumrle duše. Ta ljubezen ga je prisilila, da je z junaškim zatajevanjem samega sebe daroval za nas. „Večje ljubezni od te nima nikdo, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje," (Jan. 15, 13.) Pa on je imel še večjo, ker ni dal svojega življenja, za svoje prijate¬ lje, ampak za najhujše sovražnike. 253 — N a u k. To mora biti uzor in merilo naše lju¬ bezni. Naša ljubezen mora biti velikodušna in srčna; da žrtvujemo vse za časni in večni blagor svojega bližnjega. Ako bližnji ni v sili in ne zahteva od nas velikih žrtev, moramo pa zato skrbeti, da vse voljno prenesemo, drug, drugega vspodbujamo in dajemo dru¬ gim lepe vzglede. Dolžni smo za druge moliti, da bi napredovali v vsem dobrem na duši in na telesu. Ali si doslej umeval tudi ljubezen in jo tudi izpolnjeval? V čem si se navadno pregrešil? Molitev. Moli k nadangelu Mihaelu, ki je zaščitnik sv. katoliške cerkve in vseh pravovernih kristjanov. Današnji dan je posebno njemu posvečen. Dne 30. kimovca. Jezus v hiši Marte in Marije. 1. Predstavi si, kako Marija Magdalena v premišljevanje za¬ maknjena sedi pred Jezusovimi nogami. (Luk. 10, 39). 2. Prosi za milost, da bi vedno združeval delo in molitev. I. Jezus pride v hišo Marte in Marije. Premišljevanje. Odkar je bil 'Jezus za¬ pustil Kalarnaum, ni imel nikjer stalnega bivališča ter je iskal prenočišče, kjer mn ga je gostoljubnost ponudila. „Zgodilo se je pa, kadar so Šli, da je šel on v neko vas, in neka žena, Marta po imenu, ga je sprejela v svojo hišo. In ona je imela sestro, po imenu Marijo, katera se je tudi vsedla k nogam Gospodo¬ vim in poslušala njegovo besedo, Marta pa sl je dala s postrežbo veliko opraviti." (Luk. 10, 38—40.) N a u k'. Kakor je skrbna Marta podoba delav¬ nega življenja, tako je Marija pred Gospodovimi no- — 254 — gami podoba premišljevalnega. Dasiravno ne vidimo med njima nič sličnega, bili sta si vendar sestri. To nas opominja, da je vsakemu od nas mogoče, da celo potrebno, premišljevalno življenje, to je molitev zdru¬ žiti z delavnim življenjem. To delavno-premišljeval- no življenje je ono prečudno zedinjenje, katero podvo¬ ji vse naše zasluge. To zedinjenje pa ni samo v tem, da združimo s svojimi deli za blagor ‘bližnjega pobož¬ nost, temveč v tem, da smo pri vseli svojih opravilih, celo sredi posvetnega veselja in hrupa zedinjeni z Bogom, ne samo po dobrem namenu, ampak tudi z duhom in s srcem. O b č u 11 j a j. Prosimo sv. Duha, da nam da svojo milost k temu prečudnemu zedinjenju. S k 1 e p. Prizadevaj si, ohraniti to zedinjenje z Bogom in s pogostnimi vzdildjeji. II. Jezus odgovori Marti, ko se je pritožila čez Marijo. P remi Sije vanj e. Ko se približa ura ko¬ sila, ostane Marija pri 'Jezusovih nogah v, sladkem in tihem premišljevanju ter okrepčuje svojo dušo z bož¬ jo besedo. „Marta pa si je dajala s postrežbo veliko opraviti." (Luk. 10, 40.) Ko pa zapazi, da se Marija celo nič ne potrudi, da bi ji pomagala, misli si, da morda Jezusu samemu to ni prav. „ Gospod!" reče ona, „ti ni mar, da me moja sestra pusti samo stre¬ či? Reci ji tedaj, da naj mi pomaga! In Gospod je odgovoril in ji rekel: Marta, Marta! skrbna si in si veliko prizadevaš; pa le eno je potrebno. Marija je izvolila najboljši del, kateri ji ne bo odvzet." (Luk. 10, 40-42.) Nauk, Preudarimo pazljivo te besede Jezuso¬ ve. „Skrbna si in si veliko prizadevaš." Koliko, sicer skrbnih in gorečih ljudi je pač, katerim velja ta gra- — 255 ja našega Gospoda, ker se pečajo z rečmi, ki so nji¬ hovemu stanu tuje, ali pa dolžnosti svojega stanu le z naglico opravljajo, ne brez sebičnosti; vedno se bo¬ ječ slabega uspeha. Glej, v čem se besede Jezusove tičijo tudi tebe, in se poboljšaj.: Le eno je potrebno, to se pravi: marsikaj je v tem ali onem stanu potreb¬ no, toda kdor ima pred očmi svoj' cilj in namen, za katerega je ustvarjen, je le eno neobliodno potrebno, to je, da izpolnjuje božjo voljo in si zagotovi večno zveličanje. Tega ne more nikdo drugi storiti mesto nas, kakor pravi sv. Avguštin: „Bog, ki nas je u- stvaril brez nas, ne bo nas zveličal brez nas.“ Za svoje dušno zveličanje moraš tedaj bolj skrbeti, ka¬ kor za vse druge opravke. Ali delaš tudi v resnici tako? 'Je li to opravilo prvo, na katero misliš zjutraj, ko vstaneš, in poslednje zvečer, ko se vležeš. ,,Marija je najboljši del izvolila, kateri ji ne bo odvzet.“ Za¬ kaj daje tukaj Jezus prednost delu Marijinemu, ker je premišljevala božje reči? 1. Ker ta del ostane tudi po naši smrti, ko bo vsa naša delavnost prenehala; to bo naša radost in veselje v nebesih, ker v tem obstoji blaženost zveli¬ čanih, da premišljujejo na veke božje popolnosti. 2. Ker nam odkriva premišljevalna molitev ne¬ skončno ljubezen božjo ter nas vnema k ljubezni, k delavni in velikodušni ljubezni, ki daje krščansko po¬ gumnost, In res, ni Marta, ampak Marija je, katero vidimo neprestrašeno na gori Kalvariji pod križem Jezusovim. Pomni pa tudi, da bi bila velika zmota, ako bi hotel premišljevati takrat, ko je čas za delo. Vsaka reč ima svoj čas, pravi sveto pismo; in To¬ maž KempČan pravi: „Včasih moramo Boga radi Bo¬ ga zapustiti," to je v molitvi in premišljevanju pre¬ nehati, da delamo in opravljamo dela gorečnosti in ljubezni. Tudi pri zunanjih opravilih smo lahko zbra- 256 — ni v duhu, če imamo le dober namen in med delom večkrat vzdihnemo k Bogu, Na tak način lahko iz¬ polnimo povelje Jezusovo: ,„Treba je vedno moliti in ne prenehati,“ (Luk. 18, 1.) Kako se trudiš, da bi iz¬ polnil te važne nauke? Molitev.; Moli k. sv, Jeronimu, cerkvenemu učeniku, čegar spomin se danes praznuje. Prosi ga, da ti zadobi pri Bogu milost, da boš po njegovem vz¬ gledu združeval vedno notranje zedinjenje z Bogom — z zunanjimi opravili. Prva nedelja v vinotoku. Praznik sv. rožnega venca*. 1. Predstavi si blaženo Devico, kako se prikaže svetemu Do¬ miniku ter ga uči sv. rožni venec. 2. Prosi za milost, da bi prav spoznal in cenil vrednost in ko¬ rist sv. rožnega venca. I. Začetek sv. rožnega venca. Premišljevanje. Začel se je sveti rožni venec v prvih letih trinajstega stoletja (1208), ob ča¬ su velikih stisk, posebno na Južnem Francoskem, kjer je albižanska krivovera razsajala ter pokončeva- la z ognjem in mečem vse. Po mnogem in brezuspeš¬ nem delovanju, da bi zatrli to krivovero, pošljejo tje sv. Dominika, ustanovnika reda pridigarjev ali domi¬ nikancev. Sveti mož postavi vse svoje upanje v po¬ moč najsvetejše Device Marije in jo prosi noč in dan * To premišljevanje vzami prvo nedeljo v tem mesecu; če prvi vinotok pade na kak drugi dan, vzami naslednja premišljevanja. — 257 pomoči. In ni se motil. Mati božja se mu prikaže in ga nauči ono pobožno molitev, ki je danes znana pov¬ sod pod imenom „rožni venec“ ter mu obljubi, da bo obrodila ta molitev izvanreden in stanoviten sad, ako nauči kristjane te molitve. Obljuba, se je izpolnila, uspehi so bili velikanski. Več kakor sto tisoč krivo¬ vercev je odstopilo- od krive vere, in brezštevilna množica najhujših grešnikov se je izpreobrnila. Tako je pokazal Bog očitno pred vsem svetom, kako moč ima ta molitev; zato jo je tudi brez obotavljanja spre¬ jel ves krščanski svet. Papeži so ustanovili bratov¬ ščino sv. rožnega venca in jo obdarili z obilnimi od¬ pustki. Razven tega pa so 'še zaukazali, da se praz¬ nik sv. Rožnega venca slavi vsako leto prvo nedeljo meseca vinotoka, in so odobrili tudi posebno duhov¬ no opravilo (oficij) za ta praznik. Nauk. Ta praznik nas mora tedaj: 1. utrditi v zaupanju na božjo previdnost, ki čuje čez cerkev in ji v nevarnih časih s primernimi sredstvi pomaga; 2. nam očitno kaže, kako resnične so besede sv. Bernar¬ da: „Bog nam lioče dati vse po Mariji;" 3» mora po¬ množiti naše zaupanje do preblažene Device Marije in spoštovanje do sv. rožnega venca. Naj nam lepi praznik današnjega dne prinese prav obilno sadu! Občutljaj. Zahvali Marijo za prelepi dar sv. rožnega venca, prosi jo odpuščanja, da si doslej molil brez pazljivosti m gorečnosti sv. rožni venec. Sklep. Moli vsak dan z veliko pobožnostjo sv. rožni venec. II. Vrednost sv. rosnega venca. Premišljevanje. , Da se prepričamo o vrednosti in koristi sv. rožnega venca, treba je le, da spoznamo njegov začetek, kakor tudi molitve in 17 — 258 skrivnosti, iz katerih je sestavljen. Dala nam ga je Mati božja sama. Obsega petnajstkrat po deset „Ce- Ščena Marij" po vzgledu stoinpetdesetih psalmov v cerkvenih dnevnicah. Vsaka dekada (deset „Ceščenih Marij") se začne z „Očenašem“ in se konča s „Cast bodi Bogu Očetu" itd. ter obsega premišljevanje ka¬ ke skrivnosti iz življenja našega Zveličarja. Teh pet¬ najst skrivnosti nas spominja vseh dolžnosti, katere imamo do božjega Zveličarja. Sv. Rožni venec obse¬ ga tedaj vse, kar je potrebno, da ne le obvarujemo svojo dušo pred večnim pogubljenjem, ampak da do¬ sežemo tudi največjo stopinjo popolnosti. N a u k. Ali si popolnoma prepričan o vredno¬ sti in koristi rožnega venca, katerega vsak dan mo¬ liš? Odgovoriš. si lahko na to vprašanje, če pomisliš, kako ga moliš. Morda opravljaš to pobožno molitev ob nepriličnem času, ali na neprimernem mestu? Morda opuščaš premišljevanje svetih skrivnosti? To se pravi, odpovedati se najlepšemu sadu svetega rož¬ nega venca. Glej, kaj imaš še popraviti, in stori to z radovoljnim srcem. O b č n 11 j a j. Prosi za milost, da dobiš od sv. rožnega venca prav mnogo koristi, in da ne zabre¬ deš nazaj v prejšnjo lenobo. Sklep. Prizadevaj si, da boš dobro molil sv. rožni venec. Skušaj tudi druge prepričati o koristi in vrednosti te molitve. III. Kako se naj sv. rožni venec moli? Premišljevanje. Mnogokrat se pritožu¬ jejo ljudje, da je težko moliti rožni venec pobožno in prav zbrano. Vzrok temu je, da se vedno ponavlja ena in ista molitev, dasi najboljša med vsemi drugi¬ mi molitvami. Drugi vzrok je ta, da so oči proste in 259 niso vezane na ničesar, ker molimo to molitev brez knjige. To razmišljenost pa lahko odstranimo s tem, ako si predstavimo skrivnost prav živo, rekel bi, v podobi pred oči, in nanjo upiramo svoje oči in domiš¬ ljijo med celo dekado. Če pri tem tudi ne mislimo na posamezne besede in njih pomen, je vendar uprta po¬ zornost na osebo 'Jezusa Kristusa, in to je dovolj, ker molitev v navadnem pomenu ni nič drugega, kakor povzdigovanje duha (Srca) k Bogu. N a u k. Poskusi moliti rožni venec na, ta način; tako boš v svojo največjo korist brez vsakega truda zedinil ustno molitev z notranjo, svojega duha boš napolnil z bogoljubnimi mislimi, svoje srce navdahnil s svetimi sklepi in občutljaji. Molitev. Moli k sv.. Dominiku, Blagruj ga, da je dobil od preblažene Device to blagonosno moli¬ tev. Zahvali ga, za gorečnost, s katero je razširjal med verniki to prekoristno molitev. Prosi ga za po¬ moč, da bi molil rožni venec pobožno in v svojo duš¬ no korist. Dne 2. vinotoka. Prilika o lakomnem bogatinu. Nesreča in nevarnost bogastva. 1. Misli si Jezusa, ko pravi: Glejte in varujte se vse lakomnosti. (Luk. 12, 15). 2. Prosi za milost, da bi imel prav veliko sadu iz tega pre¬ mišljevanja. I, Bogastvo ne stori človeka srečnega. Premišljevanje. Ko je 'Jezus poučeval nekega dne zbrano množico, reče mu nekdo izmed ljudstva: ,,Učenik! reci mojemu bratu, naj deli z me- 17* 260 — noj dediščino. Jezus pa mu odgovori: Človek! kdo me je postavil sodnika, ali delivca čez vaju? In je rekel množici: Glejte in varujte se vsake lakomnosti; za¬ kaj nihče ne živi od obilnosti svojega premoženja.* (Luk. 12, 13-15.) Nauk. Zakaj je neki Jezus odbil prošnjo, da bi poravnal prepir med bratoma zaradi dedščine ? Za¬ to, da bi nas poučil: 1. da je prišel na svet zaradi duhovnih dobrot in ne zaradi časnih; 2. da se mo¬ ramo pred vsem zatekati k Njemu v potrebah, tičočih se naše duše in večnosti; 8, da se ne smemo mešati v 'prepire, razven Če nam to veleva dolžnost ali pa ljubezen. — ,Toda zakaj je Zveličar dostavil pri tej priliki pomenljive besede: „Glejte in varujte se vsake lakomnosti* — nerednega poželjenja, po bogastvu —; „ker človek ne živi od obilnosti svojega premoženja?" Mnogi razlagalci pravijo, da je hotel razložiti imenit¬ no resnico, na katero svet premalo misli, namreč, da prinaša bogastvo navadno s seboj požrešnost, razuz¬ danost, skrbi, prepire in tožbe ter tako le greni in krajša človeku življenje, nikakor pa mu ga ne daljša in ne slajša. O b č u 11 j a j. Prosi za milost, da bi te nikdar ne zaslepilo in zapeljalo bogastvo s svojim vabljivim bliščem. Izprosi si spretnost in milost, da prepričaš, spreobrneš in zveličaš svojega bližnjega. Sklep. Pogosto se spominjaj besed sv. Av¬ guština: „Kar ni večno, ni nič.“ II. Bogastvo stori človeka večkrat nesrečnega. Premišljevanje. Da bi prav jasno poka¬ zal ničevnost posvetnega bogastva, dostavi Jezus Še to-le priliko: „Nekega bogatega človeka polje je rodi¬ lo obilo sadu. In je mislil sam pri sebi, govoreč: Kaj — 261 bom storil, ker nimam, kamor bi spravil svoje pridel¬ ke? In je rekel: To bom storil: podrl bom svoje žit¬ nice in večje naredil; in vanje bom spravil vse, kar mi je zrastlo, in svoje blago. In porečem svoji duši: Duša! veliko blaga imaš spravljenega za prav veli¬ ko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje! Bog mu je pa rekel: Neumnež! to noč bodo tirjali tvojo dušo od tebe; kar si pa spiavil, čegavobo? Tjako je s tem, kateri si nabira bogastvo, in ni bogat v Bogu," (Luk. 12 , 16 — 21 .) Nauk. Kako resnično pač popisuje tukaj božji Zveličar obžalovanja vredno usodo ne samo skopu¬ hov, ampak slehernega človeka, ki hrepeni preveč po posvetnem premoženju. Tak človek je v resnici ne¬ srečen; celo svoje življenje le računi, hrepeni in leti za dobičkom, po noči in po dnevi misli, kaj bi storil, česa bi se poprijel, kako ukrenil to in ono, da bi Še bolj obogatel. K temu se še pridruži strah, da bi mu utegnilo kaj spodleteti, in če ima. kakšno izgubo, ne more spati, nek’ črv ga vedno grize, mnogi nazadnje celo obupa in se umori! Tak človek nima nikdar mi¬ ru in pravega veselja. Ce se mu pa dobiček množi, rastejo ž njim tudi skrbi; in ko naposled misli, da bi lahko počival in mirno vžival, kar si je nakopičil, pride smrt — in vse je proč. iOstane mu le mrtvaški prt in rakev. O b č u tl j a j. Prosi Boga, da te obvaruje ne¬ nasitnega. hrepenenja po bogastvu. Ce si bogat, pro¬ si ga, da te obvaruje nevarnosti, ki so nastavljene bogatinom. Ce si pa morda v redovniškem stanu in si storil obljubo radovoljnega uboštva, zahvali za to Bo¬ ga. Sklep. Varuj skrbno svoje srce pred vsakim nerednim hrepenenjem po posvetnih rečeh. 262 III. Bogastvo stori človeka pogostoma tudi večno nesrečnega.. Premišljevanje. Lahko bomo zaničevali bogastvo, če pomislimo, da stori ono neštevilno ljudi večno nesrečnih, ne le samo po sebi, ampak vsi e d ne- rednosti in greha, v katerega zapelje človeka. Boga¬ stvo odvrača naše misli od Boga in nebes, zaduši po¬ božni čut v človeku, stori, da začne človek opuščati cerkvene dolžnosti in ga zapelje polagoma v skopost in lakomnost, krivico, požrešnost, razuzdanost; tak človek postane trdovratnega srca in vsled tega ne- spokorjeno umrje. Zveličar ni rekel zastonj: „Gorje vam, bogatinom!“ (Luk. 6, 24.) „Kako tesko pojdejo oni, kateri imajo bogastvo, v božje kraljestvo!“ (Luk, 18, 24.) „Zak'aj kateri hočejo obogateti, padejo v iz- kušnjavo," pravi sv. apostol Pavel (I. Timot. 6, 9). Nauk. Ce nimaš posvetnega premoženja, ne' bodi zaradi tega žalosten; ne zavidaj bogatinom nji¬ hovega imetja, Zahvali Boga, ki ti daje toliko, koli¬ kor ti je potrebno. Ce ti je mogoče, pritrgaj si kaj in pomagaj onim, ki so v večji potrebi, kakor ti. Molitev. Moli k sv. Matevžu, ki je bil po¬ prej bogat, pa je postal ubog, da bi posnemal ubož- nega 'Jezusa. _ Dne 3. vinotoka. O nagli smrti. 1. Predstavi si Zveličarja, ko pravi: Bodite pripravljeni; ker ob¬ lin, ko se vam ne zdi, bo prišel Sin človekov. (Luk. 12, 40). 2. Prosi za milost, da bi mirno in sveto umrl. I. Nagla in nenadna smrt. Premišljevanje. Prilika o skopem boga¬ tinu, in posebno njegova nagla In žalostna smrt, je- — 263 — napravila na poslušalce Jezusove prav globok vtisek. Pri tej priložnosti jih pa 'Jezus opomni, naj čujejo vedno, da jih’ ne najde smrt nepripravljenih. „Tudi vi bodite pripravljeni; ker ob uri, ko se vam ne zdi, prišel bo Sin človekov.Slučaji nagle smrti niso red¬ ki. Je-li j m vselej nagla smrt velika nesreča? Nika¬ kor ne; pogosto je milost, katero so si pobožni krist¬ jani kot poseben dar izprosili od ! Boga, da bi jih v dolgi in hudi bolezni hudi duh s svojimi izkušnjava- mi preveč ne mučil. Nagle smrti same na sebi se nam tedaj ni treba bati, pač pa nagle in nenadne in ne- previdene smrti, to je nagle smrti v stanu smrtnega greha. Zato pa tudi cerkev ne moli: od nagle, am¬ pak: od nagle in neprevidene smrti reši nas, o Go¬ spod! (Litanije vseh svetnikov.) N a u k. Kaj pa. mora storiti, kdor hoče, da nje¬ gova smrt ne bo nagla in neprevidena? Nikdar ne sme vedoč v smrtnem grehu živeti, Ce je bil kdo ta¬ ko nesrečen, da je smrtno grešil, pa vedno odlaga, se z Bogom spraviti, je to največja predrznost in ne¬ previdnost. Ali nisi bil v takem slučaju nikoli lahko- mišljen in predrzen? Občutij a j. Zahvali Boga za njegovo usmi¬ ljeno potrpežljivost, če si bil kedaj tako nepreviden in predrzen, in prosi ga goreče, da te ohrani vedno v stanu svoje milosti. S k 1 e p. Ce bi utegnil biti kedaj tako nesrečen, da bi hudo grešil, spravi se z Bogom, kakor hitro je mogoče. II. O nagli pa prevideni smrti. Premišljevanje. Za gorečega kristjana je nagla smrt ali hipna ločitev iz tega sveta v več- 264 — nost nekaj takega, kakor za sleporojenega, če naen¬ krat spregleda. Kakšno veselje, kakšna radost se raz¬ lije v duši pravičnega, ko zagleda Boga, neskončno lepoto; onega Boga, za katerega je velikodušno dal in žrtvoval vse, v katerega službi je preživel toliko let, za katerega je prenašal veliko poniževanja, po¬ manjkanja in bolečin; pred katerim je trepetal tudi zaradi najmanjšega razžaljenja, na katerega je obra¬ čal vse svoje nagnjenje, želje in dejanje, katerega je noč in dan molil in ga klical na pomoč, ter že tež¬ ko hrepenel po trenotku, da bi ga gledal večno od obličja do obličja. Ta trenotek je prišel. Nebeški že¬ nin kliče pravični duši: ,,Pridi, moja nevesta, pridi, venčana boŠ!“ (Visok. pes. 4, 8,) „Pojdi v veselje svo¬ jega Gospoda!" (Mat. 25, 21.) N a u k, Ziakaj bi se tedaj bali tega trenut¬ ka? Zakaj bi nas bilo strah nagle smrti? Ali ni veliko bolj nagla smrt za nas sreča,, ker nas prenese v enem trenotku v večno srečo? O b 6 u 11 j a j. Obudi hrepenenje po Bogu, da bi ga skoraj gledal m užival. „Kedaj bom prišel in se prikazal pred božjim obličjem?" (Ps. 41, 3.) Sklep. Ne bodi žalosten, kadar se spomniš na smrt. III. Navadna smrt. Premišljevanje. Največkrat naznanjajo dolge bolezni prihajajočo smrt. Ce bo tudi tvoja smrt taka, moraš se svetu odpovedati, udati se v voljo bož¬ jo in potrpežljivo prenašati bolečine. Četudi bodo tvo¬ ji domači s teboj lepo in ljubeznjivo ravnali, vendar se lahko zgodi, da včasih odidejo po svojih opravkih in te dolgo časa nikdo ne bo obiskal in ne bodo u- stregli vsaki želji tvojega srca. Razven tega še upli- — 265 — vajo telesne bolezni tudi na dušo, da postane človek proti svoji volji nevoljen in nepotrpežljiv. Nauk. Srečni so oni, ki se nauče v zdravih dneh brez ljudi v samoti iskati tolažbe, ter le z Bo¬ gom, z angeljem varihom in s svetniki občevati; ka¬ teri znajo vse potrpežljivo prenašati in voljno potrpe¬ ti nemarnost ali pozabljivost tistih, od katerih bi po pravici smeli zahtevati postrežbo. Ce se vsega tega dosedaj nisi naučil in si še sedaj ne prizadevaš za to, lahko, da bo tvoj konec žalosten in boš dal s svo¬ jim vedenjem Še pohujšanje drugim. Glej tedaj, kaj imaš še popraviti ali predrugačiti, in >remisli, kako važno je, da si še v Potezni pridobiš kaj zaslug s po¬ trpežljivostjo in udanostjo. Molitev. Moli k sv, Jožefu, zavetniku (pat- ronu) umirajočih. Dne 4. vinotoka. Praznik sv. Frančiška Asiškega ustanovnika frančiškanskega reda*. 1. Predstavi si svetnika v nebeškem veličastvu v brezštevilni množici njegovih sinov. 2. Prosi za pravega duha krščanskega uboštva in ponižnosti. I. Plačilo sv. Frančiška za uboštvo. Premišljevanje. O sv. Frančišku sme¬ mo reči, da je v ljubezni in vaji evangeljskega .ubo¬ štva dospel do vrhunca. Ko je bil star kakih 25 let, je tirjal oče, da se pred škofom asiškim odpove oče¬ tovski dedščini, ker je bil preveč radodaren do ubo¬ gih in je preveliko daroval cerkvi sv. Damijana. Frančišek se takoj odpove, položi svoja oblačila k no- * Rojen 1182; umrl 1226. Svetnikom prištet od papeža Grego- gorija IX. 1228. 266 — gam očetovim ter se poslovi z besedami: odslej bo Bog in božja previdnost moja jedina podpora (1207). Potem si obleče ostro obleko, kakoršno so takrat no¬ sili revni ljudje na kmetih, živi le od miloščine in si izvoli za stanovališče podrto cerkev sv. Damijana. Nekega dne sliši med sv. mašo besede sv. evangeli¬ ja : „Ne imejte ne zlata, ne srebra, nc\ denarja v svo¬ jih paseh; ne torbe na poti; tudi ne dveli sukenj, ne čevljev, ne palice; zakaj delavec je vreden svoje< .pe¬ di." (Mat. 10, 10). Tedaj vrže od sebe še čevlje in palico, vzame mesto usnjatega pasai vrv in začne o- znanjevati pokoro. Bog pa je tudi z, izrednimi milosti bogato poplačal svetnikovo požrtvovalnost in veiiko- dušje. Njegove pridige so napravile, mogočen utisek na poslušalce, veliko duhovnikov in posvetnih ljudi j, se ga je oklenilo in so postali njegovi učenci. Svet¬ nik jih združi v pobožno družbo,; za katero mu je papež Inocenci j III. leta 1215 potrdil pravila. Tri le¬ ta pozneje je že bilo 00 samostanov, ki so se vzdrže¬ vali le od milodarov, ker noben ud ni imel ne beliča. Tako je obogatila božja previdnost uboštvo svetega Frančiška. N a u k. .Čislajmo po vzgledu tega svetnika ubo¬ štvo, za katero je Zveličar obljubil sijajno plačilo. Čislajmo tudi tiste, ki so se odpovedali svetu in z re¬ dovnimi obljubami vzeli nase radovoljno jarem evan¬ geljskega uboštva. — In pe Smo morda sami v ta¬ kem redu, bodimo ponosni na to in vestno izpolnjuj¬ mo v najmanjših rečeh pravila svetega uboštva. O b č u 11 j a j. Prosimo za milost, da bi ta dra¬ gocen zaklad uboštva vedno bolj spoznavali, vedno- bolj cenili in ljubili. S k' 1 e p. Pospešuj ljubezen in spoštovanje do krščanskega uboštva; podpiraj po svojih močeh re- 267 — Sove, ki prav v duhu svetega Frančiška žive od mi¬ loščine. II, Plačilo sv. Frančiška za ponižnost. Premišljevanje. Premišljuj prečudno ponižnost tega svetnika. Dokler je še živel kot sin ne¬ znatnega in priprostega trgovca med svetom, je bil v svojih lastnih očeh velik, poln častilakomnosti, na¬ puha in maščevalnosti, tako da. je hotel o neki priliki svojo čast celo z orožjem rešiti. Sedaj, ko je postal poglavar (general) čez dvanajst tisoč redovnikov, ko ga celi svet povzdiguje in občuduje, se isti Franči¬ šek smatra majhnega in nevrednega, da bi sprejel mašniški red, dasi je bil že dijakom Le po tem hre¬ peni, da bi bil zavoljo božjega imena; in časti pozab¬ ljen, obrekovan in zaničevan. Od kod to čudno' na¬ sprotje? Razsvetila ga je nebeška luč, ki mu je dala jasno spoznati, da vse dobro in lepo v nas in okoli nas prihaja le od Boga, je njegova last, in da le nje¬ mu gre vsa čast in slava, nam pa zaničevanje in pre¬ ziranje, ker smo grešniki, vedno h grehu nagnjeni ter sami ,po sebi popolnoma nezmožni za vsako čez- naravno in zaslužno delo. Nau k. Tudi nam so se te resnice mnogokrat razlagale; ne morejo nam torej biti neznane. Odkod tedaj to, da nimajo v nas tistega yspeha, katerega občudujemo na sv, Frančišku, da nas ne storijo po¬ nižne? Morda se preveč sami s seboj pečamo in smo preveč razmišljeni, da si teh resnic ne vzamemo k srcu? Ko bi jih imeli vedno pred očmi, postali bi tu¬ di mi ponižni, kakor sv. Frančišek', in bi lepo napre¬ dovali v vseh onih čednostih, ki izvirajo iz ponižno¬ sti. Bon bi nam podelil tudi svojo milost v obilni me¬ ri, kakor sv. Frančišku, ker ponižnim je Bog oblju- 268 — bil svojo milost. Združimo se na današnji praznik l mnogobrojnimi sinovi sv. Frančiška, ki po šeststolet- nem preganjanju in stiskah se vendar kot vrli sino¬ vi svojega očeta še dandanes po celem svetu razšir¬ jajo in njegov nauk oznanjujejo. Prosimo svetnika prav prisrčno, da bi nam s svojo mogočno priproš¬ njo izprosil — ne svojega zamaknjenja, ne svojih ran in daru čudežev , pač pa duha krščanskega ubošt¬ va in ponižnosti. 'Molitev^ Moli k sv. Frančišku in se veseli ž njim njegove sreče. Prosi ga, da, ti izprosi prave¬ ga duha uboštva in ponižnosti. Dne 5. vinotoka. Jezus ozdravi ženo, ki je bila že osemnajst let bolna. 1. Misli si, kako Jezus stegne svojo roko nad bolno ženo in jo ozdravi. 2. Prosi za milost, da bi bile ozdravljene tvoje dušne bolezni. I. Žalostni stan bolne žene. Premišljevanje. Ko je Jezus zapustil Betanijo, je nadaljeval svojo evangeljsko pot. in je zar znamoval vse svoje stopinje z dobrotami. Ko je po svoji navadi nekoč sobotni dan učil v shodnici (sina¬ gogi), „glej bila je žena, ki je imela že osemnajst let nekega duha bolezni; bila je skrivljena, in nikakor ni mogla kvišku gledati. 1 ' (Luk. 13, 11.) N a u k. 'Mučno stanje, ki ga je povzročil hudi duli ubogi ženi, nam vzbuja usmiljenje do nje; in vendar je le slaba podoba nesrečnega stanja, v ka¬ terega pahne hudi duh lakomnosti in nečistosti toliko — 269 — število kristjanov. Njihove misli in nagnjenja tako Priklene na zemljo in na. zemeljske, mesene sladnosti, da ne morejo svojega duha in srca k nebu povzdig¬ ni in misliti na Boga, na svoj zadnji ,cilj in na več¬ nost. Nesrečni položaj te. žene je nadalje prava, pa žalostna podoba kristjanov, katere duh mlačnosti dr¬ ži priklenjene. Njih težnje in želje ne poznajo nič vzvišenega, nič nebeS,ke)ga; postali so nespdsobni Povzdigniti se k; Bogu, v Bogu iskati in najti tolažbe hi miru. Nevidna roka jih nekako tišči na zemljo, k najnižjim rečem. Kako bi bil ti pomilovanja vreden, Če bi bil v takem stanju. O b č u 11 j a j. Prosi za milost, da ne postaneš suženj mlačnosti. Sklep. Boj in varuj se vsakega sledu mlač¬ nosti v službi božji. II. Ozdravljenje bolne žene. PremiSljevan je. „Ko jo je pa 'Jezus vi¬ del, poklicat, jo je k sebi in ji rekel: Žena, rešena si svoje bolezni!, In je položil roke na njo, in takoj se je vzravnala in je Boga častila. (Luk. 18, 12, 13.) Nauk. Pazimo tukaj na kraj in člas ozdrav¬ ljenja te žene; iz teh okoliščin se dajo izvajati važ¬ ni nauki. Božji Zveličar je ozdravil to ženo v shodni¬ ci (sinagogi), tedaj na kraju, kjer so se opravljale vsako soboto ob določeni uri verske pobožnosti. Ko bi žena ta sveti kraj manj pridno in vstrajnoj obiskoval a, bi bila zamudila priložnost, sniti se z Zveličarjem; celo svoje življenje bi bila ostala nesrečna. Kako važ¬ no je tedaj, da nikdar ne opustimo skupnih duhovnih vaj! Ne vemo, s katero teh vaj je združil Gospod Bog za nas svojo naklonjenost in svoje posebne (milosti. Ce — 270 — tedaj pri kateri izostanemo, pridemo v nevarnost, da izgubimo kako veliko duševno dobroto. Včasih mor¬ ja, izostanemo iz malenkostnih in ničevnih vzrokov? Po 18. dolgih letih trpljenja so bile prošnje uboge že¬ ne končno uslišane! Kako čudovita potrpežljivost! Ka¬ ko daleč pa sega naša? O b 6 u 11 j a j. Po vzgledu one ozdravljene že¬ ne moraš tudi ti slaviti Boga s ponižno hvaležnostjo, z zaupanjem in z neomejenim darovanjem samega se¬ be. S k 1 e p. Skrbi, da ne opustiš nobene pobožne vaje brez važnega vzroka. III. Hinavska srd shodničnega predstojnika. Premišljevanje. Med tem, ko se je „vse ljudstvo veselilo nad slavnimi deli, ki jih je 'Jezus sto¬ ril" (Luk, 13, 17), so se larizeji jezili. Slava Jezuso¬ va, jih je bodla v oči. Da bi jo pa zatemnili, se niso bali nobenega sredstva, ki jim ga je nasvetovala ne- vošljivost; le na to so se ozirali, kako bi svojo hinav¬ sko prekanjenost skrili pod krinko gorečnosti za po¬ stavo. Zato „je rekel predstojnik sinagoge, ker je bil nevoljen, ker je Jezus v soboto ozdravljal, k ljudstvu. Sest dni je, ob katerih se mora delati, ob teh pridite in se dajte ozdravljati, ne pa na dan sobote." (Luk. 13, 14.) Pa hinavec se ne izogne zasluženemu poniža¬ nju. „Gospod pa je odgovoril," kakor nadaljuje sveti Lukež, „in je rekel pred celim zborom: Vi hinavci, ne odveže li vsak izmed vas na sobotni dan svojega, vola ali osla od jasli in ga žene napajat? In ta hči Abrahamova, katero drži satan že 18 let priklenjeno, naj bi se ne rešila teh vezi na sobotni dan? In ko je to rekel, so se sramovali j vsi njegovi nasprotniki." (Luk. 13, 15-17.) 271 N a u k. Vsaka hinavščina se enkrat odkrije. Sovraži to pregreho i? celega srca! Razodeni svoje srce z vso priprostostjo svojemu duhovnemu voditelju in Bogu, on, ki rad občuje s priprostimi dušami, te bo ozdravil vseh tvojih duševnih bolezni. Molitev. Obrni se do Jezusa, ljubeznivega zdravnika vseh naših slabosti. Dne 6. vinotoka. Praznik sv. Brunona, ustanovitelja kartuzi¬ janskega reda. 1. Misli si sv. Brunona, kako kliče: o blažena samota! 2. Prosi za ljubezen do samote in molčečnosti. I. Božja previdnost pri ustanovitvi kartuzijanskega reda. Premišljevanje. Sv, Bruno se je rodil v Kolin u (1035) od imenitnih in premožnih starišev ter je bil od Boga odločen, da obnovi v Evropi življenje starih puščavnikov v Tebah. Natihoma ga je priprav¬ ljal Bog na izvršitev svojih namenov s tem, da mu je Vzbudil v srcu veliko ljubezen do samote, spokornosti in premišljevanja, Pokoren tem migljajem milosti bož¬ je, zapusti Bruno mesto Rems, kjer so ga zaradi ve¬ like učenosti in nenavadnih čednosti visoko spoštova¬ li. Nekaj časa se je mudil v opatiji Solesmes, potem se je napotil s šestimi tovariši h Hugonu, škofu gre- nobelskemu. Ta škof, kateremu je bil razodet v pri¬ kazni namen Brunov m njegovih tovarišev, jih odve¬ de v „kartuzijansko“ samoto (Chartreuse), kake Štiri ure od mesta Grenoble, sredi golega pečevja, ki je skoro celo leto pokrito s snegom in zavito v goste megle. Daleč od vsake človeške družbe, so'si sezidali — 272 — tamkaj kapelico in celice, ki so stale za nekaj kora¬ kov vsaka za sebe. Tukaj so se z neverjetno goreč¬ nostjo posvetili molitvi, premišljevanju in spokornim delom, To je začetek kartuzijanskega reda, ki je po¬ stal po celem svetu tako glasovit. Še dandanes, čez 800 let, cvete še na istem kraju, kjer se je najprej začel. Nauk. Predstavi si v svojem duhu glavne po¬ teze svojega življenja, odkar si se posvetil službi bož¬ ji, in vzbudila se ti bodo živa čustva hvaležnosti in vere, zaupanja in veselja, ljubezen do svojega pokli¬ ca ti bo na novo oživela, vzbudilo se ti bo hrepene¬ nje po duhu poklica sveto živeti. O b č u 11 j a j. Prosi za milost, da to hrepene¬ nje tudi dejanski izvršiš,. S k 1 e p. Spominjaj se večkrat dogodkov svoje¬ ga življenja, v katerih se posebno razodeva pomoč božje previdnosti. II. Božja previdnost v razširjanju kartuzijanskega reda. P r e m i š 1 j e v a n j e. Bruno in njegovi tova¬ riši bi ostali morda svetu čisto neznani, ko bi se po božji previdnosti ne bilo zgodilo nekaj posebnega. Pa¬ pež Urban II, ki je bil v Remsu učenec Brunonov, ga je poklical v Rim za svojega svetovalca. Ta viso¬ ka čast, katero je izkazal papež svetemu ustanovite¬ lju in s tem tudi njegovim učencem, je mnogo pripo¬ mogla, da je postala njegova ustanova znana daleč po svetu in si pridobila splošno spoštovanje. Bruno, ki je le nerad zapustil svojo ljubo samoto, je dobil po mnogih prošnjah vendar dovoljenje, da je smel iti v neko samoto v Kalabriji, precej daleč od Rima, In tamkaj je ustanovil drugo »kartuzijo", Tukaj se je Bruno posvetil premišljevanju in strogi poko- 273 — ri; tukaj je dokončal delo svojega posvečenja in izro¬ čil svojo dušo v roke Gospodove dne 6, vinotoka 1. 1101. Nauk. Ce ne moremo, kakor sv. Bruno in nje¬ govi goreči učenci živeti v samoti in v vednem postu, trudimo se vsaj, da bomo živeli v zbranem duhu inv vednem zatajevanju, da bodemo hitro napredovali na poti svetosti in popolnosti. Občutij a j. Vzbudi v sebi gorečo željo do popolnosti! S k 1 e p. Premisli večkrat besede v knjigi „Ho- di za Kristusom 1 ' (1. kn. 20. pogl.): „Največji svet¬ niki so se ogibali kakor mogoče občevanja s svetom!" III. Božja previdnost v ohranitvi kartuzijanskega reda. Premišljevanje. Zgodovina spričuje, da izmed vseh starih redov edino kartuzijanski red ni¬ kakor ni bil preosnove potreben. Ta čudovita prika¬ zen je očividno učinek one posebne previdnosti, ki je vedno čuvala nad redom. Mnogo je k temu pripoma- gal način, kako so živeli kartuzijanci. Kartuzijanski red se razločuje od drugih v tem, da žive kartuzijan¬ ci po navodu starih anahoretov (pušČavnikov) popol¬ noma ločeni od sveta, ker je odmerjeno vsakemu’ po¬ sebej majhno stanovanje. Zraven tega se morajo stro¬ go zdržati mesa, celo v bolezni, vedno se postiti in molčati, nositi spokorno obleko, katere nikdar ne od¬ ložijo, pol dneva in noči .slovesno v koru moliti in pe¬ ti. Ni li potemtakem umevno, da so redovniki, ki ta¬ ko živijo, obvarovani pred vsako duševno mlačnostjo in nerednostjo. N a u k. Brunonovo in njegovih učencev življe¬ nje pač mora osramotiti našo mehkužnost in mlačnost v izvrševanju storjenih sklepov, zlasti onih, ki se ti- 18 — 274 eejo zatajevanja. Pomisli, katere vaje zatajevanja o- puščaš ali zanemarjaš ... in začni jih, zopet z novo gorečnostjo. Molitev: K sv. Brunonu. Dne 7. vinotoka. Smrt mlačnega in gorečega kristijana. 1. Misli si, da si na smrtni postelji. 2. Prosi za razsvetljenje, da samega sebe spoznaš, in za milost, da se poboljšaš in da umreš smrti pravičnega. Smrt mlačnega kristjana. Premišljevanje. Prav dobro in iz izkuš¬ nje pravi Tomaž Kempčan: „Bolezen ne predrugači človeka, ampak razodene, kakšen da je.“ To prihaja odtod, ker je takrat mnogo težje, kazati se drugačne¬ ga, nego je Človek v resnici. Premišljuj, kako se ta izrek vresničuje pri mlačnih kristjanih. Kako se ve¬ dejo v svoji zadnji bolezni? Ravno tako, kakor že dolgo poprej: nenasitljivi v svojih zahtevah, brez za¬ tajevanja, nepotrpežljivi, polni skrbi za svoje telo, a za svojo dušo malo skrbeč. Kljub opominom in očivid- nim nevarnostim vendar slepijo sami sebe in nočejo spoznati svojega nevarnega stanu. Le govori takemu človeku o srečni smrti gorečega kristjana, o zasluže- nju, katero si pridobi za nebesa, ako velikodušno in radovoljno daruje Boga za svoje življenje in prenaša potrpežljivo vse bolečine; nagovarjaj ga, naj moli za teboj kako molitvico, beri mu kako pobožno knjigo; za nič mu ni mar; še poslušal te ne bo. Nasprotno go¬ vori mu o dnevnih novicah, o zdravilu, katero zdravni¬ ki priporočajo, takoj postane pazljiv in mu začne te- — 275 — či beseda. Sicer pa ni zapaziti, da bi s pobožnimi vzdihljaji svoje srce povzdignil večkrat k Bogu in svetnikom; ne pride mu na misel, da bi se priporo¬ čal prijateljem in znancem v molitev, nič ne razodeva želje, da bi sprejel večkrat sv. obhajilo.. Kateri ta¬ kim bolnikom strežejo in jih obiskujejo, z 'žalostjo za- radi njihovega žalostnega stanu pri sebi govore: Tak. pa jaz ne bi hotel biti v zadnji bolezni. Koliko zaslu- ženja pač izgubi za večnost tak človek! Nauk. Tudi ti praviš: Na smrtni postelji jaz ne bi hotel biti v takem stanu. Prav imaš. Da pa ne boš takrat v takem stanu, moraš biti zdaj v drugač¬ nem, dokler si zdrav; ker kakšno,'življenje, taka smrt. Ce si v zdravih dnevih v svojem dejanju in nehanju podoben onemu bolniku, bodi prepričan, da tudi v bolezni ne boš v boljšem, stanu. Torej! Še je čas; preiskuj samega sebe, v čem si mu enak in v čem moreš popraviti svoje dosedanje vedenje. Brez obo¬ tavljanja idi na delo! O b č n 11 j a j. Prosi za milost, da, natančno spoznaš samega sebe in se resnično poboljšaš. Sklep. V .neodločnosti in dvomih se večkrat vprašaj, kako bi si to ali ono želel na smrtni postelji. II. Smrt gorečega kristjana. Premišljevanje. ITudi gorečim kristja¬ nom velja oni izrek: Bolezen Človeka ne predrugači, ampak razodene, kakoršen je, vendar v čisto nasprot¬ nem smislu. Kolikor bolj jih opazujemo v njihovi bo¬ lezni, toliko bolj jih moramo čislati, ker se šele sedaj vidi, kaj so bili v resnici, pa so v svoji ponižnosti skrbno zakrivali, namreč kristjani prave in trdne kreposti, ki so svetu in samim sebi popolnoma odmr- 18 * — 276 — li ter skrbeli pred vsem za svojo dušo. Ivo se jim bo¬ lezen shujša, prosijo prisrčno, da bi se jim odkrito¬ srčno povedalo, kaj misli zdravnik. Ce izvejo, da je njihov konec blizu, takoj darujejo svoje življenje ve¬ likodušno Gospodu Bogu v dar. Hitro zahtevajo za¬ kramente umirajočih. V bolezni dajejo vsem najlepši vzgled potrpežljivosti, udanosti v voljo božjo in hva¬ ležnosti za vsako najmanjšo uslugo. Največja skrb jim je, da Še ta kratek, čas svojega življenja prav iz¬ koristijo. S pobožnimi občutljaji se večkrat združijo z Bogom in si štejejo v največjo srečo, če morejo prav pogostoma prejeti sv. obhajilo. In zaradi tega se pri¬ tožujejo, da svojih molitev ne opravljajo, kakor po¬ prej, in pobožnih knjig ne morejo brati. Zato pa pro¬ sijo domače, da jim glasno kaj čitajo, ali se o pobož¬ nih rečeh ž njimi pogovarjajo, , o nebeškem veselju, katero je obljubil Zveličar svojim služabnikom. Med takimi pogovori njihovo srce že čuti nebeško slast in se tako pripravlja na veselje, ki jim je pripravljeno v nebesih. Nauk. Kaj ne, taka smrt je vesela? Gotovo si želiš' tudi ti umreti take smrti, Živi sedaj kot goreč kristjan in tvoja želja se bo izpolnila: ,„Kakoršno živ¬ ljenje, takšna smrt." Napolnjuj svoje srce že zdaj z mišljenjem in občutljaji, katere bi na smrtni postelji rad obudil. Zaznamuj si mesta v sv. pismu, v „Hodi za Kristusom" in drugih pobožnih knjigah, da si jih zapomniš in se boš na smrtni postelji ž njimi tolažil. Ce tega Še nisi storil, začni takoj 'danes. Molitev: K sv. Jožetu, zaščitniku srečne smrti. — 277 — Dne 8. vinotoka. Jezus obeduje pri nekem farizeju. . 1. Misli si Jezusa pri mizi, kako s svojim dostojanstvom vzbuja spoštovanje pri mnogobrojnih gostih. 2. Prosi za milost, da notranjega, kakor tudi zunanjega človeka uravnaž po vzgledu Kristusovem. I. Jezus očita farizeju, da le za zunajnost skrbi. P r emišlje v a n j e. „Nek farizej je prosil Jezusa, da. bi. pri njem obedoval. In je šel notri ter se je vsedel za mizo. Farizej pa je začel pri sebi mi¬ sliti in govoriti: Zakaj se ni umil pred obedom? In Gospod mu reče: Vi farizeji snažite pač, kar je zu¬ naj kozarca in sklede; kar je pa znotraj v vas, je poino ropa in hudobe." (Luk) 11, 37—39,) S to prispo¬ dobo, v kateri se človek primerja s posodo, ‘Jezus neče reči, da se človek ne bi smel za zunanjost bri¬ gati, ampak le, da je treba skrbeti pred vsem za not¬ ranjost, to je za čistost duše, k,i daje pravo vrednost človeku v božjih očeh. N a, u k. Ce se hočemo tedaj takemu očitanju iz¬ ogniti, moramo pred vsem delati na to, da spopolni- mo ..notranjega človeka," moramo hrepeneti po teme¬ ljiti čednosti, pri tem pa ne zamenjati »zunanjega člo¬ veka". Krivo bi bilo misliti, da notranja pobožnost in čistost srca odveže človeka od pravil zunanje uljudno- sti in dostojnosti. Neotesano zunanje vedenje bi bilo vzrok, da bi svet sovražil in zaničeval notranjo po¬ božnost. O b Č u 11 j a j, 'Obudi v sebi gorečo željo, po¬ stati popolen pred Bogom, kakor tudi pred ljudmi. S k 1 e p. Spomni se večkrat besed apostolovih: „Mi ne skrbimo za dobro samo pred Bogom, ampak tudi pred ljudmi. — 278 — II. Kristijan, ki skrbi za svojo notranjost. Premišljevanje. K „notranjemu“ Člove¬ ku, to je človeku, ki je po duhu in volji božji, spada¬ jo posebno tri reči. 1. „Čistost duŠe“, ki je v tem, da smo prosti ne samo blata smrtnih grehov, marveč tudi vsakega prahu odpustljivih grehov, kolikor je v naših močeh. Kolikor večja je ta čistost, toliko ljubša je duša Bogu in toliko bolj ji deli svoje razsvetljenje in tolažbo. 2.,,Združenje z Bogom v duhu molitve z večkratnimi zaupljivimi vzdihljaji, tako, da postane¬ mo po besedah apostolovih „ljudje božji" (II. Tim, 3, 17), ki iz Boga in v Bogu živijo, Boga v vsem In vse v Bogu vidijo. 3. „Pravi namen", da iščemo v vsem le voljo božjo in tako, rekel bi, svoja dejanja stori¬ mo dejanja božja, N a u k. Kako je s teboj glede Čiste vesti., zdru¬ ženja z Bogom in dobrega namena? Kako uporabljaš sredstva, in pobožne vaje, ki so vsakemu neobhodno potrebne, ki hoče biti popolen v čistosti vesti, v zdru¬ ženju z Bogom in v dobrem namenu? O b e u 11 j a j.Ponižaj se pred Bogom, ker Še je v tebi tako malo „notranjega“ z Bogom združenega človeka, človeka božjega. Sklep. Z novo odločnostjo uporabljaj sred¬ stva, da izpopolniš v sebi notranjega človeka, III. Kristijan, ki skrbi za svojo zunanjost. P r e m i Š 1 j e v a n j e. Ker gledajo ljudje na zunanjost in je ta nekako zrcalo notranjosti, zato sodi svet notranjost po zunanjosti. Zatorej je dolžnost vsa¬ kega kristjana, ki hoče, da se čednost spoštuje, in - 279 — ki hoče koristiti svojemu bližnjemu, da svoje zunanje vedenje tako uravna, da si pridobi ljudi za. sebe, do¬ sledno za Boga. Iv temu je potrebno zlasti troje: 1. »Dostojno vedenje"; ponižnost in dostojnost brez vsa¬ ke prisiljenosti; prijaznost in potrpežljivost v občeva¬ nju brez hlimbe ali prevelike priljudnosti. 2. Nese¬ bična darežljivost": duhovna gorečnost z modrostjo in kratkostjo, priprostost z učenostjo in razsodnostjo, ne¬ prisiljena in ljubezniva postrežljivost, združena z ver¬ sko resnobo. 3. „Enakomernost“ v vsem vedenju; sta¬ novitnost in ravnodušnost v neprilikah in preganja¬ nju; ponižnost pri dobrih uspehih in v sreči. N a u k. Prosi Boga za razsvetljenje in izpra¬ šuj se, kaj ti Še od vsega tega, manjka. Le pogumno na delo! Ne bo Šlo naenkrat, toda, Bog ti bo pomagal, in ž njegovo pomočjo si boš sčasoma pridobil vse, kar ti sedaj Še manjka. Molite v. V čast sv, Brigiti, ki je kot zakon¬ ska žena in kot vdova s finim in olikanim vedenjem svojega visokega rodu združila globoko pobožnost in je močno upi i val a na visoke in nizke svojega časa. Danes slavimo njen praznik. Dne 9. vinotoka. O nerodovitnem figovem drevesu. 1. Predstavi si Jezusa, kako govori množici, ki ga željno po¬ sluša. 2. Prosi za milost, da obrodiš sad zveličanja in svetosti. I. Nerodovitnost figovega drevesa. P r e m i š 1 j e v a n j e. „Bili so pa tisti čas ne¬ kateri navzoči, ki so mu pripovedovali o Galilejcih," — 280 — katere je dal Pilat pomoriti, ko so ravno v templu da¬ rovali. 'Jezus je porabil to priložnost, da jim v oblilo prilike razloži, da se tudi njim in celemu njihovemu narodu ne bo boljše godilo, ako ne bo obrodila pri njih sadu milost, katero jim že tri leta ponuja. „Nek- do je imel figovo drevo,“ je rekel, „ki je bilo vsajeno v njegovem vinogradu, in je prišel sadu na njem iskat in ga ni našel. Rekel je pa gorniku: Glej! tri leta je, kar hodim iskat sadu na tem figovem drevesu, in ga ne najdem; posekaj je tedaj! Cernu še prostor jemlje? On pa je odgovoril in mu rekel: Gospod! Se to leto je pusti, da je okopljem in mu pognojim; če kje sad obrodi; Če pa ne, je boš potlej posekal.“ (Luk. 13 , 6 - 9 .) Nauk. Razlagalci sv. pisma pravijo, da 'Je¬ zus v tej priliki, ni imel v misli samo Judov, ampak sploh vse, ki zadobijo kakršnokoli milost v izredni meri. Zlasti veljajo te besede tudi za tebe, krščanska duša, ki te je zasadil nebeški Oče v rodoviten sad sv. cerkve, skrbno te je negoval in zalival z roso svo¬ je milosti. Kje je torej sad svetosti? Kje je napredek v čednostih? Ah, morda ni zapaziti sadu, to je na¬ predka, ampak le nerodovitnost, le zlorabo premno¬ gih milosti! Prosi Boga za razsvetljenje! O b č u 11 j a j. Sramuj se, obudi strah in kesa¬ nje v svojem srcu. S k 1 e p. Podvoji svojo gorečnost, da zamujeno poravnaš. II. Obsodba smokvinega drevesa ali duše krščanske. P r e m i Š 1 j e v a n j e. Premisli Škodo, ki iz¬ vira iz neplodnosti tvoje duše in tvoje mlačnosti. Bo¬ gu si prikrajšal čast, ki mu gre, izgubil si sad Je¬ zusovega bridkega trpljenja, svojega bližnjega si o- — 281 ropal marsikatere dobrote, katero bi mu bil lahko iz¬ kazal, svojo družino marsikaterega blagoslova, kate¬ rega bi ji bil v svoji gorečnosti lahko pridobil, sam sebi pa neštevilno zaslug za nebesa. Le premisli vse natančno in prepričal se boš, da je res tako. Pomi¬ sli dalje na nevarnosti, v katere te je spravila mlač¬ nost in dušna nerodovitnost; besede Jezusove ti to dovolj jasno povedo: »Vsako drevo, ki ne prinaša sa¬ du, bo posekano in v ogenj vrženo.“ In zopet: »Vr¬ zite nevrednega hlapca v zunanjo temo: ondi bo jok in Škripanje z zobmi.“ N a u k. Med nerodovitnimi drevesi in maloprid¬ nimi hlapci, nad katerimi je izrekel Zveličar ostro obsodbo, je morda tudi kak tvoj znanec, ki je vzbujal iz početka najlepše nade, toda sčasoma je popustil prvotno gorečnost, postal nerodovitno drevo, prina¬ šajoč le slab sad, in je obsojen vsled tega v večni o- genj! To te mora pač pretresti in navdahniti s sve¬ tim strahom, da resno in natančno izprašaš samega sebe in storiš dobre sklepe. O b č u 11 j a j. Zahvali Boga za njegovo pri¬ zanesljivost. Prosi ga razsvetljenja in pomoči, ki ti je potrebna, da samega sebe prav spoznaš in se po¬ boljšaš. Sklep. Odkrij popolnoma svoje srce spoved¬ niku in se ravnaj po njegovih nasvetih, da se ne za¬ pleteš v zanjke nepotrebnega strahu ali pa napač¬ ne gotovosti. III. Prizanesljivost s smokvinim drevesom in dušo krščansko. P r e m i š 1 j e v a n j e. V osebi ljubeznivega in gorečega vrtnarja, ki je izprosil od gospodarja še e- no leto potrpljenja za smokev, lahko spoznaš Jezusa, našega Odrešenika, ki nas kot človek zagovarja pred — 282 Očetom in nam izprosi podaljšanje življenja in novih milosti. Prav lepo in tolažljivo nas tega zagotavlja sv. Janez, ki pravi: „Imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa, pravičnega." (Jan. 2.) N a u k. Te misli naj napolnijo tvoje srce z za¬ upanjem, poživi svoj pogum in reci z apostolom: „Vse premorem v njem, ki me močnega dela." Porabi dob¬ ro prizanesljivost in pomoč, ki se ti ponuja. Razodeni se svojemu spovedniku, ki je namesto Jezusa vodnik tvoje duše, in ga prosi,, naj ti pokaže pripomočke, s katerimi bi se rešil duhovne toposti in postal rodovit¬ no drevo, prinašajoč obilno sadu zvestobe. Te pripo¬ močke pa moraš tudi porabiti, če bi te stalo še toliko truda. Molite v. Moli k svojemu angelu variliu, ki je priča tvojih prestopkov, pa tudi dobrih sklepov. Dne 10. vinotoka. Farizeji skušajo Jezusa zastonj zastrašiti. 1. Predstavi si nekoliko farizejev, ki govorč Jezusu: Herod te hoče umoriti, pojdi od tod. (Luk. 13). 2. Prosi milosti, da se ne bi dal nikdar odvrniti od dobrega niti po zvijači hudičev', niti iz strahu pred ljudmi. I. Farizeji skušajo Jezusa preplašiti. Premišljen a n j e. Jezus je daleč od Je¬ ruzalema z velikim uspehom oznanjeval evangelij po pokrajinah galilejski!'.. To je vzbudilo zavist pri fari¬ zejih. Sklenili so preprečiti njegovo uspešno delova¬ nje in ga celo s prav čudnim razlogom pripraviti, da bi zapustil one kraje. Pristopili so k njemu in mu hi¬ navsko govorili: Učenik, vemo, da ti Herod (ki je bil — 283 dal umoriti Janeza Krstnika.) streže po življenju, va¬ ruj -se tedaj in »pojdi odtod!" N a u k. Ravno tako dela hudič s tistimi, ki se posvetijo delom krščanske gorečnosti.. Poln zavisti, ne more gledati njihovih dobrih del in jim izkuša po¬ kvariti dober uspeh ali jih celo odpraviti iz, tistega kraja, kjer delujejo v blagor bližnjega. Včasih jih iz¬ kuša preplašiti in jim vzeti pogum, včasih jim pošlje lažnjive prijatelje, ki jih skušajo odvrniti od dobrega in odpraviti od onega kraja, češ, da se tako izognejo prazni slavi ali nemirom med ljudstvom. Večkrat zo¬ pet skuša doseči svoj namen z obrekovanjem in o- pravljanjem. — Tudi ti lahko postaneš žrtev takih spletkarij: vsem pravim služabnikom božjim se je ta¬ ko godilo, toda niso se dali premotiti. Izročili so se popolnoma v roke božje In Bog jim je pomagal v po- skušnji ter jih poveličal. O b č u 11 j a j. Prosi za, milost, da> bi premagal vselej z živo vero spletke nevošljivosti in hudobije. S k 1 e p. Stori, kar je prav in dobro, ne glej na grožnje in potrpežljivo prenašaj vsakovrstno na¬ sprotovanje. II. Stanovitnost in pogumnost Jezusova. Premišljevanje. Mirno je odgovoril Je¬ zus iarizejem, ki so ga hoteli napolniti s strahom in boječnostjo ter jih zraven zagotovil, da bo še nadalje¬ val svoje delo; »Pojdite in recite temu lisjaku" (He¬ rodu),. »da imam še hudiče izganjati in bolnike ozdrav¬ ljati danes In jutri in pojutranjem," to je tako dolgo, dokler se mi bo zdelo potrebno. Res velikodušen in pogumen odgovor, kateremu se ne da nič prigovorih! S tem je hotel reči: 'Jaz delam, kar hočem in kar 284 - tirja moja misijonska služba; ne bojim se nikogar, umrl bom takrat in tako, kakor sem sam odločil, N a u k. Pravičen človek, kristjan, ki vestno izpolnju¬ je svoje dolžnosti, sme tudi in mora, reči isto brez strahu: delam le to, kar Bog hoče; ne bojim se niko¬ gar, kakor le Boga, umrl bom takrat in tako, kakor mi je Bog odločil. Blagor mi, če umrjem kot učenec svoje dolžnosti, svoje gorečnosti in svoje ljubezni! Imaš li ti tako stanovitnost, tak pogum? Izprašuj' se, se li nisi dal včasih iz - strahu odvrniti od kakega dobrega dela, kjer m bilo pravega vzroka, ampak zdelo se ti je le težavno in neprijetno, bal si se na¬ sprotovanja, ali pa si se bal le za svojo čast? O b c u 11 j a, j. Frosi Boga za močno, veliko¬ dušno, udano srce, ki ne pozna drugega strahu, ka¬ kor le strah pred Bogom. S k 1 e p. Stori dobro in prenašaj potrpežljivo vse nasprotovanje. III. Jezus obžaluje nesrečo jeruzalemskega mesta. P r e m i š 1 j e v a n j e. ,„Noben prerok ne umr¬ je zunaj 'Jeruzalema." S temi besedami je hotel pove¬ dati Zveličar farizejem, da pozna njihove zanjke, ka¬ tere mu nastavljajo, hoteč ga spraviti v glavno mesto Jeruzalem; on bo sicer umrl tam, toda le takrat, ka¬ dar bo sam hotel. Spominjajoč se te strašne usode, ki bo zadela Jeruzalemčane, je vzdihnil in rekel: „Jeru¬ zalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in jih kamenjaš, kateri so k tebi poslani, kolikokrat sem hotel zbrati svoje otroke, kakor zbira koklja svoja piŠČeta pod svo¬ ja krila, pa nisi hotel!" (Mat, 23, 37.) N a u k. Kako ganljivo in pretresljivo se nam razodeva, tukaj Srce Jezusovo! O ko bi bilo naše sr- - 285 ce podobno Jezusovemu, ki je tako ljubeznjivo, tako goreče! Ko bi tudi mi pozabili na lastne bolečine in nadloge ter mislili le na to, kako bi olajšali trpljenje in potrebe svojih bratov in sester v Kristusu, ki so izročeni naši skrbi! Koliko si prizadevaš, da bi pri¬ šel do te popolnosti? Molitev. Moli v Čast sv. Frančišku Borgia, ki je bil tretji general Jezusove družbe in katerega praznile danes slavimo. Dne 11. vinotoka. Prilika o izgubljeni ovci. 1. Misli si Jezusa, dobrega pastirja, kako nese na ramah naj¬ deno ovco. 2. Prosi za srce polno zaupanja in ljubezni. I. Kako dober pastir išče izgubljeno ovco. Premišljevanje, S to ganljivo priliko je spopolnil Jezus nauk o dobrem pastirju; povedal jo je farizejem, ko so mu očitali, „da, sprejema grešnike in ž njimi je,“ (Luk. 15.) „Kdo izmed vas,“ je rekel, „ki ima sto ovac in eno izgubi, ne zapusti devetinde- vetdeseterih in ne gre iskat izgubljene ovce, dokler je ne najde ?“ Premišljuj o tej priliki, kako urno gre do¬ ber pastir za izgubljeno ovco; kakor hitro jo zgreši, nič ne odlaša, ampak urno teče za njo, ne misleč ne na hrano, ne na drugo, kar je treba za pot; dalje premišljuj stanovitnost in skrb- dobrega pastirja, s ka¬ tero išče izgubljeno ovco, nič ga ne zadržuje, ne da¬ ljava, ne slaba pot, ne utrujenost; 'ne miruje prej, dokler ne najde svoje ljubljene ovčice. — 286 — N a u k. Ni li Bog prav tako ravnal s teboj, ko si se po nesreči izgubil in z grehom oddaljil od njega? Ali te ni klical po glasu vesti, tuge in strahu, ki ga je vzbudil v tvoji duši, dokler naposled njegova milost ni premagala tvoje upornosti in zvijače hudičeve? Občutij a j. Občuduj, poveličuj in blagruj dobroto Gospodovo do tebe. Sklep. Kakor dela Bog z nami, tako tudi mi ravnajmo s svojimi podložniki, ali ki so sicer izroče¬ ni naši skrbi.- II. Kako pastir ravna z najdeno ovčico. Premišljevanje. Ko pride pastir na sled. izgubljeni ovci, kliče jo milo k sebi, dokler ga ne po¬ čaka. In ko jo dobi v roke, nikajkor ne ravna ž njo hudo, marveč jo gladi in boža v znamenje, da nima nikakšne jeze na njo. To 'še ni vse. Videč, da je od dolgega pota trudna, „zadene jo z velikim veseljem na svoje rame“ in jo nese v ovčinjak. N a u k. V tej prelepi priliki imamo podobo pa¬ stirja svojih duš; prav tako ravna tudi/Zveličar, Vsak grešnik, ki se skesa, je priča tega; v onem trenotku, ko se odpove grehu in se iz srca povrne k Bogu, ne¬ ha ga, peči vest, mesto nepokoja pride v srce sladki mir, milost božja ga spremlja in podpira povsod. Nič mu ni več težavno, kar se mn je zdelo prej nemogo¬ če, mu je zdaj lahko. Veselje, k.i ga, ima služabnik božji, ker je rešil eno dušo, čuti tudi skesan grešnik, Vživa mir in srečo, kakoršne že zdavna ni imel. Kaj ti pravi v tem oziru lastna izkušnja? O b Č u 11 j a j, „0 Gospod, kako dober in sla,- dek je tvoj duh v vseh rečeh!" (Kuj, modr. 12.) Sklep. V občevanju z bližnjim posnemaj mi¬ lobo in usmiljenost dobrega pastirja, 287 — III. Kako razodeva dobri pastir svoje veselje, ko najde iz¬ gubljeno ovco. Premišljevanje. „Dobri pastir," pravi Jezus dalje, „ko se vrne na svoj dom, pokliče prija¬ telje in sosede in jim reče: Veselite se z menoj, ker sem naišel izgubljeno ovco.“ (Luk. 15.) Konec prilike je posebno pomenljiv zaradi lepe naobračbe, katero nam podaje ljubi Zveličar. Pravi namreč: „Povem vam, da bo večje veselje v nebesih nad enim grešni¬ kom, ki dela pokoro, kakor nad devetindevetdeseteri- mi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore. N a u k. Kaj nas učijo te božanske in nedvom- ljive besede? Učijo nas spoznavati in ceniti neskonč¬ no dobroto in usmiljenje božje nasproti skesanemu grešniku. Kažejo nam dalje, kako krivico delamo Bo¬ gu in samim sebi, ako se udarno zaradi storjenih gre¬ hov otožnosti, strahu, obupnosti, kakor da bi nam ne bilo odpuščanje zagotovljeno, kakor da bi mogel Bog preklicati, kar je že enkrat odpustil. 'Morda je tudi pri tebi tako? Ce je res tako, pripoznaj svojo krivico, in če bi te še v prihodnje nadlegovala misel, da ti niso odpuščeni grehi, katerih si se že zgrivano spo¬ vedal, spomni se besed Jezusovih, da je tvoje Spre¬ obrnjenje v veliko radost angeljem in svetnikom v ne¬ besih. Ta misel te bo utrdila v zaupanju, olajšala ti bo srce in te krepko podpirala na potu popolnosti. Molite v. Moli k nebeškemu Pastirju naših duš. _ Dne 12. vinotoka. Kaj tirja Jezus od onih, ki hočejo biti nje¬ govi učenci? 1. Predstavi si Jezusa med množico ljudstva. 2. Prosi za milost, da bi spoznal in tudi storil, kar tirja Jezus od svojih učencev. — 288 — I. Sveto „sovraštvo“ do bližnjega. Premi'šlje v a n j e. Med' neštevilnimi po¬ slušalci, ki so Šli za Jezusom in ga poslušali iz čisto drugačnih namenov, kakor hinavski farizeji, so mno¬ gi želeli, da bi jih sprejel v število svojih učencev. Kako so jih neki osupnili pogoji, katere je stavil 'Je¬ zus za vsprejem med svoje učence! Rekel je namreč: „Ce kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, svo¬ je matere, svoje žene, svojih otrok, svojih bratov in sester, ne more biti moj učenec." (Luk. 19.) „Ce ne sovraži svojega očeta .. ..." to se pravi, če nima toli¬ ko moči, izgubiti rajši prijateljstvo z očetom itd, ka¬ kor prijateljstvo z Bogom; ako nima moči in volje u- stavljati se jim in jih čelo zapustiti, ako v važnih re¬ čeh nasprotujejo volji božji. Nauk. Prvo, kar tir ja. Jezus od tebe, ako ho¬ češ biti njegov učenec, je to, da mu v vseh okolišči¬ nah odločiš! prvo mesto v svojem srcu in v svojem mišljenju. Odtrgati se moraš od sveta in ohraniti svo¬ je srce prosto- od vsakega nagnenja, ki bi motilo tvo¬ je občevanje z Bogom, ki bi te zadrževalo, posvetiti se popolnoma Bogu in njegovi sveti volji, Ali je ohranilo tvoje srce v tem oziru popolno svobodo? V kakem sta¬ nu je sedaj? O b Č u 11 j a j. Odstrani vse, kar je nerednega v tvojem nagnenju. Prosi za odpuščanje. S k 1 e p,. Zahvali Gospoda, da te je tolikokrat v težavnih trenojkih podpiral s svojo milostjo. II. Sveto „ sovraštvo 11 do sebe. Premišljevanje. „Kdor ne sovraži svoje¬ ga lastnega življenja, ne more biti moj učenec." Kaj — 289 — pomeni ta drugi pogoj? Kaj hoče reči Gospod s temi besedami? Kakor razlaga sv, 'Jeronim, pomenijo te besede, da moramo biti pripravljeni, žrtvovati rajši svoje življenje, kakor izgubiti vero in milost božjo; sovražiti in. odvreči moramo vse, kar mika naše sa¬ moljubje in čutnost in kar bi moglo omadeževati našo dušo pred Bogom: „Sovražiti se v tem življenju, se pravi, ljubiti se za večnost," pravi sv. Avguštin. N ant Da izpolnimo ta drugi pogoj, ki ga ta¬ ko odločno tirja božji Učenik, je treba dveh reči: 1. Skrbno bedeti in čuti čez svoje počutke in najskriv- nejše gibljaje svojega srca; 2 . treba se z vso silo in neprenehoma boriti proti navdihom napuha in nered¬ nemu nagnenju svojega srca. Z;ato pravi Zveličar: j,Nebeško kraljestvo silo trpi in le silni si je prisva¬ jajo." (Mat. 11.) Ravno pomanjkanje Čuječnosti in sile proti samemu sebi je vzrok, da si še tako malo odmrl samemu- sebi, svetu in njegovim slabostim, da si še tako nepopoln učenec Kristusov. O b č u 11 j a j. Prosi Boga prisrčno za spo¬ znanje in pravo sovraštvo do samega sebe in do vse¬ ga, po čemur posvetni ljudje hrepenijo in s čemur kradejo Bogu dolžno čast ter obtežujejo svojo vest. Sklep. Cuj bolj skrbno nad seboj', bodi bolj strog proti sebi. III. Sveta ljubezen do križa. P r e m i s 1 j e v a n j e. ;,,In kdorkoli ne nosi ■svojega križa vsak dan, ne more biti moj učenec." (Luk, 9 in 14.) To je tretji pogoj, ki ga tirja Zveličar od vseli, ki hočejo biti njegovi pravi učenci. Besede Kri¬ stusove so jasne in. razumljive vsakemu kristjanu, ki je količkaj poučen; nositi svoj križ za Jezusom, se pravi, iz ljubezni do njega potrpežljivo prenašati vse, 19 — 290 kar nas zadene, kar je zoprno našim mislim, željam in počutkom; vse, kar nasprotuje naši samovolji, na¬ šim nagnenjem in navadam, vse, kar nas teži na du¬ ši in na telesu.. Nositi svoj križ za 'Jezusom, se pra¬ vi: ,,nositi zatajevanje 'Jezusovo v svojem telesu,“ pravi sv. Pavel (II. Kor. 4); to je zatajevati se ne¬ prenehoma v vseli refieli, tako, da popolnoma odmr- jemo svetu in sebi ter živimo le za Boga. Nauk. Izprašuj se natančno, koliko si že na¬ predoval v duhu zatajevanja, v darovanju samega sebe, Ce te prešinja ta duh, blagor tebi; če ga Še ni¬ maš, si v veliki nevarnosti. Sv. apostol Pavel izrec¬ no pravi: „Kateri so li (lastnina) ,,'Jezusa Kristusa, križajo svoje meso z vsemi' njegovimi sladnostmi. Kdor pa nima tega duha ‘Jezusa Kristusa, ni njegov 11 (Kristusov). (Gal. 5,; Rimi j. 8.) Molitev. Moli k svojemu patronu. Dne 13. vinotoka. O zatajevanju ali mrtvenju. 1. Misli si apostola Pavla, ki pravi: Mrtvite svoje ude. (Kološ 3) 2. Prosi, da bi zadobil spoznanje, spoštovanje in ljubezen do Kaj je zatajevanje. Premišljevanje. Od narave imamo v se¬ bi vsi močno nagnenie do vsega, kar mika naše po- čutke, in od tod izvirajo neštevilni grehi in druge ne- rednosti. Ustavljati se temu nagnenju, se pravi, za¬ tajevati se. Zatajevanje je tedaj čin volje, s katerim odbijemo in zamorimo grešne želje, ki se rode iz po- željivosti, to je nekako zatajimo v sebi čutnega Člove¬ ka, Ako storimo to iz čeznaravnih nagibov, in nam — 291 to preide v navado, tedaj je to čednost zatajevanja. Velik' razloček je tedaj med činom ali dejanjem zata¬ jevanja, in med čednostjo zatajevanja, ali mrtvenja. Kakor druge čednosti, tako ima tudi ta različne sto¬ pinje; toliko popolnejša je, kolikor več urnosti in sta¬ novitnosti si Človek pridobi v zatajevanju. N a 11 k. Že zgodaj si bil gotovo poučen o čed¬ nosti zatajevanja, ker je prav ta čednost podlaga du¬ hovnega življenja, kakor pravi Zveličar sam: „Ce hoče kdo priti za menoj, naj zataji sam sebe in naj nosi svoj križ vsak dan,“ (Luk. 9, 23.) Kako pa je pri tebi z zatajevanjem? Koliko si že napredoval v tej čednosti ? Nisi li med tistimi, ki so začeli z veliko vne¬ mo gojiti to čednost, toda sčasoma, so popustili od pr¬ ve gorečnosti, ker jih je stalo nekaj truda, in sedaj so popolnoma tuji duliu zatajevanja? Sklep. Z novo gorečnostjo se poprimi del za¬ tajevanja. II. Kako potrebno je zatajevanje. Premi Sijev a n j e. Vse, kar je nad nami in okoli nas, nam kliče, kako neizogibno potrebno je zatajevanje, Nad seboj imamo ukaz in vzgled Jezusov, nauk in vzgled apostolov in neštevilnih svetnikov. Ali najdeš katerega svetnika v nebesih, ki bi se ne bil odlikoval v zatajevanju? Kar je v nas in okoli nas, to je vsakdanja izkušnja nas uči, da Čim manj stano¬ vitno in odločno se borimo proti grešnemu poželjenju svojega srca, tem bolj zabredemo v vsakovrstne pre¬ grehe in nerednosti, Zato pravi apostol: „Ce bodete po mesu živeli, boste umrli; Če pa bodete po duhu deja¬ nja mesa morili, boste živeli.“ (Rimlj. 8, 18.) Nauk. Brez zatajevanja tedaj ni stanovitnosti, ni zveličanja za nas, brez zatajevanja ni napredka in 19 * 292 — dednosti. Položi roko na srce in priznaj, da je ravno pomanjkanje zatajevanja krivo, da si tako nestanovi¬ ten v svojih sklepih, tako malomaren za molitev; da si tako površen in nezvest v izpolnjevanju storjenih sklepov in stanovskih dolžnosti; da je v tebi tako ma¬ lo ljubezni, gorečnosti, potrpežljivosti, udanosti v, voljo božjo. Izprašuj se vestno pred Bogom. O b čuti j a j. Priznaj in sramuj se svoje po¬ manjkljivosti v zatajevanju. Prosi za duha zatajeva¬ nja. III. Kako imenitno in koristno je zatajevanje. P r e m i š 1 j e v a n j e. Zatajevati ali mrtviti se, se pravi, odmreti sebi in svetu ter živeti le za Bo¬ ga; to se pravi, krotiti „greh, ki v nas prebiva," da govorimo z besedami apostolovimi. (Rimlj. 7, 17.) Za¬ tajevati se, se pravi, prepustiti gospodstvo v svojem srcu 'Jezusu, najvišjemu Gospodu; zatajevati se, se pravi, odstraniti vse, kar bi nas oviralo na potu po¬ polnosti, vse, kar je mrzko pred božjimi očmi; to se pravi „ljubiti Boga" po delih in v resnici (I. Jan. 3, 18); to se pravi, nositi dalje svoj križ za Jezusom, biti križan z Jezusom, kakor pravi sv. Pavel: „S Kristusom sem pribit na križ." (Gal. 2, 19.) N a u k. Ali te ne bo to ganilo, da se z vso vne¬ mo poprimeš svete ostrosti krščanskega zatajevanja? Ce .je tvoje zdravje še tako slabo, tvoja narava Še ta¬ ko rahla, vendar se lahko zatajuješ na sto načinov. — Kako je sedaj s teboj? Obnovi svojo prvotno go¬ rečnost. Koliko veselja boš imel ob smrtni uri! Koli¬ ko zaslug si boš pridobil za nebesa! Molitev. Moli k sv. kralju Edvardu; danes se praznuje spomin prenesitve njegovega telesa, ki je bilo najdeno nepokvarjeno 36 let po njegovi smrti. — 293 — To je bilo plačilo za njegovo sveto čistost, ki je bila sad velikega zatajevanja. Dne 14. vinotoka. Dolžnost zatajevanja je posledica naše čutnosti. 1. Predstavi si apostola, ki pravi: Čutim v udih svojega telesa postavo, ki nasprotuje postavi mojega duha. (Rimlj. 7, 23). 2. Prosi, da bi' bil bolj in bolj uverjen o potrebi zatajevanja. I. Čutnost nas vleče k hudemu. P r e m i š 1 j e v a n j e. Nujna potreba zataje¬ vanja je posledica slabega nagnenja, katero je zapu¬ stil izvirni greli v naši naravi in katero imenujemo čutnost ali poželjivost. Čutnost ali poželjivost je tedaj znotranje, močno nagnenje k vsemu, kar mika počutke in ponuja telesu vživanje in dosledno odvračanje od vsega, kar nas stane truda. „Želje in misli člove¬ kove," pravi sv, Duh, „so od mladosti nagnjene k hu¬ demu." (1. Mojz. 8.) Iz tega grešnega nagnenja, ki tiči v nas do smrti, izvira vse neredno teženje in hre¬ penenje, ki nas odvrača, od Boga, našega prvega in zadnjega cilja. Kdor se temu nagnjenju ne ustavlja odločno z vednim zatajevanjem, bo brezdvomno zgre- ■ šil svoj namen. Nau k. Žalibog, tudi mi le preveč čutimo v se¬ bi to grešno nagnjenje, ki nas vleče neprenehoma v nerodnosti: 1. v nerodnost v pogledu; vse hočemo vi¬ deti, vse prebrati, vse si ogledati; naše oči radoved¬ no zasledujejo vedenje naših poglavarjev in drugih, nam enakih; sploh, vse hočemo videti, kar nam mi¬ ka oči. Od tod neštevilne krive sodbe, izkušnjave, grehi. 2. Nerednost v posluhu; vse hočemo izvedeti, — 294 kar se kje zgodi, kar kdo govori ali dela in vrh tega še rajši poizvedujemo po slabem, kakor po dobrem; od tod brezkrajni pogovori, nepotrebni obiski, s kate¬ rimi tratimo dragi čas; od tod opravljanje, godrnja¬ nje, natolcevanje, prepiri, od tod raztresenost duha, praznota srca, nezmožnost, zbrano moliti in premišlje¬ vati, 3. Nerednost v okusu, v spanju, v skrbeh za te¬ lo; kako radi prestopimo mero v jedi in pijači; kako radi si podaljšamo čas., ki je odločen za spanje, koli¬ ko skrbi imamo za svoje zdravje, koliko več, kakor je naša. dolžnost! To so učinki čutnosti, ki postajajo ved¬ no hujši, ako se jim človek ne ustavlja z vednim zata¬ jevanjem. O b c u 11 j a j. Prosi Boga prav prisrčno, s solzami, da ti pokaže, v čem se moraš posebno zata¬ jevati, in da ti da k temu potrebno pomoč. S k 1 e p. Razodeni spovedniku svoje izkušnja- ve in tudi najmanjšo popustljivost proti poželjivosti, in se ravnaj po njegovih nasvetih. II. v . • / * - ; ■* tj* Čutnost nas odvrača od hudega. Premi šljev a n j e. Kakor smo rekli v pr¬ vi točki, Čutnost ni samo močno notranje nagnenje k temu, kar mika naše počutke, marveč nas tudi odvra¬ ča od vsega, kar nam je težavno, kar nas stane ne¬ koliko truda. Od tod prihajajo toliki prestopki postave božje in cerkvene in pogostoma tudi pohujšanje; od tod nemarnost v izpolnjevanju naših, stanovskih dolž¬ nosti, od tod nepopolnost v duhovnih vajah in drugih opravilih, v obče od tod naša, mlačnost! Nauk. Ni težko dokazati te žalostne resnice; čutimo jo sami pri sebi. Vprašaj le svojo vest in ta ti bo rekla, da izpolnjuješ le oni del svojih dolžnosti, ka¬ teri ti ravno ugaja, zanemarjaš pa, kar je neprijet- — 295 — no in težavno tvojemu okusu, značaju in navadam. Vest ti bo povedala, zakaj si opustil dobre sklepe, ka¬ tere si storil pri zadnjih duhovnih vajah, pri zadnjem misijonu, pri zadnji spovedi, namreč le zato, ker bi te stalo nekaj truda, Če bi jih hotel izvršiti. Da si pri molitvi nemaren, pri vstajanju počasen, v izpolnjeva¬ nju svojih sklepov in dolžnosti len in površen, priha¬ ja od tod, ker si ne delaš sile. Četudi moraš to pri¬ znati, vendar še ne obupaj, marveč obnovi svojo go¬ rečnost, obudi v sebi duha zatajevanja in mrtvenja, in se tolaži, da bode zmaga tem sijajnejša, plačilo tem večje, Čim več te stane sedaj truda. Molitev. Moll k sv. Tereziji, ki se je poseb¬ no odlikovala v zatajevanju, 'Jutri bo njen praznik. Dne 15. vinotoka. Praznik sv. Terezije, ustanovnice preustro- jenegra karmelitskega reda*. 1. Slušaj, kako svetnica kliče: ,.Trpeti ali umreti! 11 ■2. Priporoči se ji, da ti izprosi veliko ljubezen do Jezusa. I. Notranji boji sv. Terezije. Premišljevanje. Sv. Terezija pripozna- iv,a v svojem življenjepisu, da se je prvih 20 let kot redovnica v karmelitskem samostanu v, Avili vedno ustavljala milosti božji, ki jo je priganjala, da se od¬ pove prepogostemu m preprijaznemu občevanju s po¬ svetnimi ljudmi. Tako piše: „Bog me je klical na eno stran, svet pa me je vlekel na drugo. Moja duša je * Sv. Terezija se je rodila 1. 1515. v Avili na Španskem; leta 1536. je vstopila v samostan; umrla je 1. 1582.; 1. 1614. je bila zve¬ ličanim, 1. 1622. pa svetnikom prišteta. Prvi samostan z obnovljenimi strogimi pravili je ustanovila 1. 1562. 296 — bila zmiraj nemirna. Dvanajst let sem živela v takem boju; velikokrat sem pa zelo padla, počasno sem vsta¬ jala. Nisem vživala veselja, ki napolnjuje zveste slu¬ žabnike božje; pa tudi posvetnega življenja ne.“ N a u k. Ta izpoved nam podaja koristnih in vs- podbudnih naukov. Tukaj se učimo: 1. da nam moti vsaka nerednost dušni mir, ovira duhovni napredek in zedinjenje z Bogom; 2. da so bili svetniki iste na¬ rave kakor mi, torej tudi slabotni in grehu podvrže¬ ni; 3. da so bili mnogi od njih dolgo Časa na nizki stopinji popolnosti in 4. da ne smemo obupati nad se¬ boj in nad milostjo božjo. Občutij a j. Zahvali Boga, da je imel tako dolgo potrpljenje s teboj, S k 1 e p. Ne odlagaj dalje, darovati se popolno¬ ma. Bogu. II. Sv. Terezija kot zmagovalka. Premišljevanje. Svetnica nam pripove¬ duje: nekega dne sem iskreno molila na spovedniko¬ vo povelje, da bi mi dal Bog spoznati svojo voljo. Na¬ to sem bila zamaknjena in sem slišala besede: ,,'Jaz hočem, da od zdaj naprej občuješ le z angeli.“ — To je bil žarek, ki je razsvetil njeno dušo. Odpovedala se je svetu za vselej in hrepenela le trpeti za Jezu¬ sa, Odslej je zelo napredovala v popolnosti, in Bog ji je izkazoval izvanredne milosti. Bila, je namreč ču¬ dež svojega časa, in kakor so jo že takrat slavili, tako jo Častimo še tudi zdaj. Vedno je klicala, k Bogu: „Za tebe umreti in trpeti! ‘ Bog je uslišal njeno prošnjo. Zmiraj je trpela namreč na telesu in dolgo časa so jo preganjali, imeli jo za hinavko, krivoverko, od hu¬ diča obsedeno, sanjarieo. Ona pa je bila prilvsem tem vedno ponižna, krotka in potrpežljiva, - 297 — N a u k. Tudi mi se darujemo po vzgledu svete Terezije Bogu, nosimo radovoljno križ, ki nam ga je naložil Bog, in on nas bo obsipal s svojimi darovi. O b č u 11 j a j. Pred sv. Terezijo, ki bi ti iz¬ prosila od Boga gorečo ljubezen do 'Jezusa in potr¬ pežljivost v križih in težavah. S k 1 e p.. Zedini svoje prizadevanje s prošnja¬ mi svetnikov, III. Sv. Terezija, prenoviteljica karmelitskega reda. Premišljevanje. Sloveči in Častitljivi karmelitski red je vsled preselitve iz jutrovega v za¬ pahne dežele leta 1229., in vsled žalostnih razmer iz¬ gubil veliko od poprejšnjega duha. Bog je navdihnil sv, Terezijo, da je zopet oživila ta red. Ne le ženske, temveč tudi moške samostane je preustrojila, kar je v resnici največji čudež iz njenega življenja. Kako so ji nasprotovali od vseh strani! Kako se je morala tru¬ diti, koliko sitnosti prestati v dvajsetih letih pri tem težavnem podjetju! Le neomejeno zaupanje v Boga in prirojena spretnost v takih rečeh ji je pripomogla, da je dosegla svoj namen. Preustrojila je 17 ženskih in 15 moških samostanov. Se dandanes se preustroje- ni red lepo razširja in Šteje veliko svetnikov in re¬ dovnikov, ki se odlikujejo v Čednostih, zmožnostih in neumornem delovanju za večni blagor. N a u k. Zahvalimo Boga za vse dobro, kar je storil sv. Tereziji, in po njej tudi nam. Častimo to svetnico in prizadevajmo si tudi mi, storiti kaj velike¬ ga do Boga, vsaj to, da skrbno delujemo za lastno zveličanje. Molitev: K sv, Tereziji. — 298 — Dne 16. vinotoka. Nadaljevanje poprejšnjega premišljevanja. Duhovna načela sv. Terezije. 1. Predstavi si sv. Terezijo, kako piše vodila duhovnega življenja. 2. Prosi za milost, da bi živel po teh vodilih. I. Kako se nam je vesti v besedi. Premišljevanje. Mnogo spisov imamo od, sv. Terezije, ki so ravno tako pouči ji vi, kakor njeno življenje samo. Med temi spisi se nahajajo tudi pra¬ vila in navodila k popolnosti, katere je zapustila u- dom karmelitskega reda kot dokaz svoje ljubezni. Pre¬ mišljujmo danes v svoj prid nekatera teh pravil! Pra¬ vila, kako moramo rabiti svoj jezik: ; ,„Govorimalo, po¬ sebno, ako občuješ z mnogimi! 1 Ne govori o sebi, o svojem znanju, o svojih dobrih delih, razven, Če mi¬ sliš, da je koristno in potrebno; ako pa govoriš, sto¬ ri to ponižno in bodi si svest, da so to le darovi bož¬ ji. Ne opravičuj se nikdar, ako nimaš posebnih vzro¬ kov. Ne bodi prepirljiv, posebno ne v malih rečeh. Nagovori vsakega s primerno prijaznostjo. Ne preti¬ ravaj ničesar in ne zatrjuj nikdar, česar ne veš na¬ tančno. Ne govori, česar nisi dobro premislil, sicer lahko koga razžališ. Ako kdo govori o duhovnih re¬ čeh, poslušaj ga rad. V vseh pogovorih se oziraj tu¬ di na duhovno življenje, s tem se boš izognil praznim pogovor om.“ N a u k. Premisli dobro ta modra pravila in jih porabljaj v življenju. Premišljuj, kako sl dosedaj iz¬ polnjeval ta pravila, in kako jih hočeš izpolnjevati v bodoče. O b Č u 11 j a j. Prosi za milost, da bi ostal sta¬ noviten pri svojih sklepih. 299 — Sklep. Pri izpraševanju vesti se oziraj zla¬ sti na to, kako si se vedel v pogovorih. II. Kako se moramo vesti v dejanju. P r e m i Š 1 j .e v a n j e. Navadi se oseb, s ka¬ terimi občuješ,; vsem moraš biti vse, da vse pridobiš. Izogibaj se, kolikor mogoče, izjem in posebnosti, ker to je velika neprilika v vsaki družbi. Opravi vsako delo tako, kakor bi imel Boga pred seboj; to je goto¬ vi pripomoček, ako hočeš napredovati v Čednosti. Ne odkrivaj pobožnosti svojega srca, razven, kadar je res potrebno; „moja tajnost ostane moja," sta govori¬ la sv. Bernard in sv. Frančišek. Ne poizveduj in ne povprašuj po rečeh, ki te nič ne brigajo. Bodi ljubez- njiv proti druigim, strog proti sebi. Ako si postavljen drugim za poglavarja, ne grajaj jili, kadar si raz¬ burjen, ampak počakaj, da se ti jeza poleže. V (veselju bodi zmiraj ponižen, krotek in zmeren. Spovedniku od- krij vse svoje skušnjave in nepopolnosti, 'Jed in pija¬ čo vživaj le ob določenem času. Ponižuj in zatajuj se v vseh rečeh in imej posebno pobožnost do sv. Jožeta. N a u k. Priznati moraš, da ta pravila nikakor ne presegajo tvojih moči. Tudi veš, kako jih moraš uporabiti v blagor sebi in svojemu bližnjemu. O b č u 11 j a j. Precej danes se bom ravnal po teh pravilih. O Bog, podpiraj mojo voljo, ki je tajko slaba! Sklep. Preglej svoj dnevni red, da spoznaš, kako in kje boš izvršil svoje dobre sklepe. III. Kako se moramo vesti v mislih in željah. P r e m i Š 1 j e v a n j e. Misli celi dan na to, kar si zjutraj premišljeval. Premišljuj večkrat dobro- — 300 — to božjo. Ne misli na nepopolnosti 'drugih, ampak na njihove čednosti; pri sebi pa misli le na napake. Po¬ misli, da, imaš le eno dušo, da boš samo enkrat umrl, da imaš kratko življenje in da je le eno veselje, ki traja večno. Išči Boga v vseh rečeh. Tjvoja želja bo¬ di gledati Boga, tvoj strah Boga izgubiti; tvoja edina žalost naj bo, da še nisi združen z Bogom; tvoje ve¬ selje naj bo vse, kar vodi k Bogu, tedaj boš vžival velik mir, N a u k. Stori sklep, popraviti v svojem vede¬ nju vse, kar nasprotuje tem pravilom. Molitev: K sv. Tereziji, Prosi jo, da bi ti izprosila vsaj nekaj onih nebeških milosti, katere si je pridobila ona v tako obilni meri. Dne 17. vinotoka. Prilika o najdenem denarju. 1. Predstavi si božjega Zveličarja, kako pripoveduje to priliko. 2. Prosi za milost, da bi dobro razumel in uporabil to priliko. I. Denar je podoba posvečujoče milosti. .Premišljevanj e. Prilika o izgubljenem denarju ima isti namen, kakor prilika o izgubljeni ov¬ ci. Jezus hoče poučiti farizeje, da je prišel na svet iskat in zveličat grešnikov, Jezus se je obrnil k fari¬ zejem in jim rekel: „Katera žena., ki ima 10 denar¬ jev,, ako en denar izgubi, ne prižge luči in ne pome¬ te hiše, ter ne išče skrbno, dokler ga ne najde ?“ (Luk. 15, 8.) Ta žena je podoba vsakega kristjana, ki je izgubil posvečujočo milost božjo. Primera je si¬ cer nepopolna. Denar (drahma) ni imel velike vred¬ nosti, posvečujoča milost božja, ima pa neskončno vred- - 301 nost, ker nam jo je Zveličar sam zaslužil s svojo kr¬ vjo. Za 'denar se dobi le kaj posvetnega-, z milostjo božjo pa dobimo pravico do nebeškega, kraljestva. To¬ da ona uboga žena je bila nesrečna, ker je izgubila ta denar in ni mirovala prej, dokler ga ni našla, N a n k.. Ako premišljujemo to priliko, boli nas slepota tolikih kristjanov, ki so s smrtnimi grehi iz¬ gubili posvečujočo milost božjo; morebiti so že več let brez nje, pa se Še niso potrudili, da bi si jo zopet pridobili, Ti nesrečneži so s posvečujočo milostjo iz¬ gubili prijateljstvo božje in pravico do nebeškega kra¬ ljestva ter so si sami odprli pekel. Ako umrjejo v ta¬ kem stanu, izgubljeni so na večno, 'Obžalujmo njiho¬ vo slepoto in si prizadevajmo, odpreti jim oči in jih napolniti z zveličavnim strahom; pred vsem molimo za nje. Občutij a j. „Razsveti, o Gospod, te, kateri sede v temi in smrtni senci!" (Luk. 1, 79.) S k 1 e p. Moli goreče vsak dan za izpreobrne- nje grešnikov, II. Denar je podoba pobožnosti. Premišljevanje. Žena v priliki o naj¬ denem denarju so pa tudi oni kristjani, kateri so iz¬ gubili pobožnost. Dokler so bili pobožni, bili so sreč¬ ni v svojem poklicu; napredovali so v čednosti, bili so združeni z Bogom, Pobožnost jim je pomagala, da so z veseljem prenašali vsako neprijetnost. N a u k. Posebno nas mora boleti, ako izgubi¬ mo dar pobožnosti, ker ona je vir neŠtevilnih dobrot, Kaj pa nam je storiti, ako hočemo izgubljeno pobož¬ nost zopet pridobiti? Tukaj ni dovolj, vzdihovati in klicati z Jobom; „Kdo mi bo dal, da bi bil. . . kakor sem bil v dnevih svoje mladosti" — moje prve goreč- — 302 — nosti — „ko je bil Bog v moji hiši?" (Job. 29, 2—4.) Prizadevati si moramo, da se ravnamo zvesto po svo¬ jih vodilih, z zbranim duhom moramo opravljati du¬ hovne vaje; sploh obnoviti moramo ono gorečnost, ka¬ tero smo imeli v začetku svojega duhovnega (redov¬ nega) življenja. Na ta način bodemo našli izgubljeni denar, namreč dar pobožnosti. O b č u 11 j a j. Prosi Boga za pomoč, da bi mo¬ gel odločno in natančno izvršiti svoje dobre sklepe. Sklep. Varuj se vsega, kar bi ti utegnilo o- majati pobožnost. III. Veselje nad najdenim denarjem je podoba angeljskega veselja nad spreobrnjenim grešnikom. Premi šljevan j e. Pomisli, kakšno veselje je imela žena nad najdenim denarjem. „In kadar ga najde, pokliče prijateljice in sosede, govoreč: Veseli¬ te se z menoj, ker sem našla denar, katerega, sem bi¬ la izgubila." (Luk. 15, 9.) N a u k. Kakšna resnica je zakrita v tej podo¬ bi ? Ako bi je ne bil odkril Zveličar sam, gotovo bi je ne našli; nahaja se v besedah: ,,T'ako vam povem, bo med angelji božjimi veselje nad enim grešnikom, kateri se spokori." (Lnk. 15, 10.) ITem besedam lahko dostavimo: takšno bode tudi veselje nad kristjanom, ki se vzdigne iz mlačnosti in vrne k čednosti. Ako si žalostil angelje božje z ‘dolgoletno mlačnostjo, glej, da jih razveseliš z odkritosrčnim poboljšanjem. V prid bo to tebi samemu. Molite v, (Moli k svojemu angelju varihu. — 303 — Dne 18. vinotoka. Prilika o veliki večerji. 1. Predstavi si Jezusa, kako pripoveduje to priliko učencem. 2. Prosi za milost, da bi sam premagal in tudi drugim pomagal premagati tri zadržke k zveličanju, katere je Jezus označil v tej priliki. I. Ošabnost je prvi zadržek k zveličanju. Premišljevanje, „Neki človek," rekel je Jezus, „je napravil veliko večerjo in jih je veliko po¬ vabil. In so se začeli vsi skupaj izgovarjati. Prvi mu je rekel: Pristavo sem kupil in moram iti in jo ogle¬ dati ... In clrugi je rekel: Pet jarmov volov sem ku¬ pil, in jih grem poskusit . . . In drugi je rekel: Ože¬ nil sem se, in torej ne morem priti . . . Tedaj se je hišni gospodar razsrdil in je rekel svojemu hlapcu: Pojdi brž po cestah in ulicah mesta, in pripelji sem uboge, in hrome, in slepe, In kraljeve . . . Pojdi na pota in na prelaze in primoraj jih noter iti, da se na¬ polni moja hiša. Povem vam pa, da. nobeden onih mož, kateri so bili povabljeni, ne bo okusil moje večerje." (Luk. 19, 16—24.) Ta prilika je podoba poklica Ju¬ dov in paganov k sv. veri. Premišljujmo tri zadržke, ki branijo ljudem pristop k nebeški večerji, v večno veselje v nebesih. N a u k. „Pristavo sem kupil in moram iti in jo ogledati; prosim te, imej me izgovorjenega." (Luk. 14, 18.) Slavohlepnost, napuh'in častilakomnost, to je prvi zadržek' k zveličanju. Kako bi bilo tudi mogoče, da bi podaril Bog onim nebesa, kateri niso zanj nič storili, in so v vseh stvareh iskali le lastno čast in zanemarjali njegove zapovedi? O nesrečni in nespa¬ metni ljudje! Ko si morebiti z velikim trudom prido¬ be malo posvetne časti, padejo globoko v, pekel in po- — 304 — stanejo gnusoba pred očmi božjimi. Hvalimo torej Bo¬ ga, ker nas je poučil, kaj je prava čast. Potrudimo se, pri prvi priložnosti odstraniti ošabnost in poka¬ žimo, da je naša prava velikost le v tem, da smo od¬ visni samo od Boga, ki je neskončni gospod nebes in zemlje. Občuti j a j. Prosimo za milost, da bi nas te resnice tako prešinile, da bi o tem lahko prepričali tudi svojega bližnjega. Sklep. Iščimo pri sebi in pri drugih le čast in slavo božjo. II. Lakomnost je drugi zadržek k zveličanju. Premišljevanj e, „Pet jarmov volov sem kupil in jih grem poskusit; prosim te, imej me izgo¬ vorjenega." (Luk. 14, 19.) Tukaj nam kaže 'Jezus dru¬ gi zadržek k zveličanju. Ta je lakomnost, skopost in preveliko poželenje bogastva. Kako bo prišel lakom- než v nebesa? Noč in dan premišljuje in tuhta, kje in kako bi si mogel zopet kaj novega pridobiti; nič ne pomisli, da ne bode večno živel na tem svetu. De¬ nar je njegov Bog, kateremu daruje vse. Pa denar ga ne bo rešil ne smrti, ne pekla,. N a u k. Nič m bolj nevarnega, kakor lakom¬ nost, to je neredno hrepenenje po bogastvu tega sve¬ ta. Želja po imetku Človeka natihoma zapelje v lakom¬ nost. Mnogi, ki prej z vsem ognjem obsoja lakomnost, postane polagoma sam lakomnež. Zatorej ne sme za¬ upati človek samemu sebi, vedno mora bedeti proti zvitim zanjkam in napadom te strasti. Najboljši in Bo¬ gu najbolj prijeten, pripomoček zoper lakomnost je, ako daješ tem več miloščine, čim bolj se ti množi ime- tek, O b Č u 11 j a j. Hvali Boga, da ti je dal spozna¬ ti nevarnosti, ki izvirajo iz lakomnosti. — 305 Sklep. „Bodi darežljiv, kolikor moreš. Ako imaš mnogo, daj mnogo, ako pa, malo, daj z dobrim srcem od tega, kar imaš." (Tob. 4.) Ravnaj se po tem nasvetu. III. Poželjivost je tretji zadržek k zveličanju. Premišljevanje. Oženil sem se, in to¬ rej ne morem priti." (Luk. 14, 20.) Božji Zveličar nas hoče s temi besedami poučiti, da človek, ki se preveč uda posvetnemu veselju, hitro pade v nečistost, in po¬ stane duševno tako len, da sploh ne more misliti na kaj vzvišenega. Zveličar ne obsoja zakonskega sta¬ nu,-kakor so trdili nekateri krivoverci, ampak nas hoče opozoriti, da moramo biti previdni, da nas ne premaga ta odurna in potuhnjena strast. Zlasti mora¬ mo paziti na sebe, ako hočemo spraviti nečistnike na pravo pot. N a u k. Molimo, da bi nas ne premagala izkuš- njava poželjivosti, prosimo goreče, da bi nam blago¬ slovil Bog delo, kadar se trudimo, izpreobrniti nesreč¬ nega nečistnika. Molitev. Moli k, božjemu ZVeliČarju, Dne 19. vinotoka. Prilika o nezvestem hišniku. 1. Predstavi si, kako se stiska množica ljudstva okoli Jezusa, da bi ga slišala. 2. Prosi za milost, da bi se zvesto ravnal po nauku Jezusovem. II. Zadrega nezvestega oskrbnika. Premišljevanje. „,Bil je neki bogat člo¬ vek, kateri je imel hišnika, in ta je bil obdolžen pred njim, kakor da bi bil zapravljal njegovo premoženje, 20 — 306 In ga je poklical in mu rekel: Kaj to slišim od tebe? Daj odgovor od svojega hiševanja; : zakaj odsihmal ne boš mogel-več gospodariti." (Luk. 16, 1, 2,) Oskrb¬ nik je bil v veliki zadregi, ker se ni mogel opravičiti pred svojim gospodom. Kako bode v prihodnje živel? ,,Hišnik pa je sam pri sebi rekel: Kaj bom storil, ko mi moj Gospod odvzame hiševanje? Kopati ne morem, miloščine prositi me je sram." (Luk, 16, 8.) N a u k. Ta oskrbnik sem jaz; Bog je oni boga¬ ti lastnik, kateremu pripada vse bogastvo. Izročil mi je v oskrbovanje mnogo dragocenih reči: telo z vsemi počutiti in močmi, dušo z mnogimi Čudovitimi zmož¬ nostmi, življenje, čas, prostost, neštevilne druge da¬ rove in veliko stvari, katerim sem jaz gospodar. Ne¬ kega dne, kadar bodem najmanj mislil, bode zahte¬ val strogi račun od mene, kako sem oskrboval vse to. Moje oskrbovanje ni povsem po njegovi volji, ako izročeni darovi ne prineso potrebnega sadu, ako sem jih porabljal le za sebe, mesto njemu v čast. So li moji računi v redu? Ako bi me Bog, v tem trenotku pokli¬ cal in rekel: daj račun od svojega hiševanja, ali bi ne bil jaz še bolj v zadregi, kakor oni krivični oskrb¬ nik v sv. pismu? Ob čuti j.a j. Prosi za milost, da bi spoznal samega sebe in da bi bil tvoj račun po volji božji. Sklep. Vsaki dan si natančno izprašuj vest, zlasti pa vselej pred spovedjo. II. Kako si je pomagal krivični oskrbnik? Premi Šljeva n j e., „Vem, kaj bom storil,“ rekel je krivični oskrbnik, „da me, kadar bom odstav¬ ljen od hiševanja, vzamejo v svoje hiše. Tedaj je po¬ klical vse dolžnike svojega Gospoda in rekel prvemu: Koliko si dolžan mojemu Gospodu? On pa je rekel: 307 — Sto čebrov olja. In mu je rekel: Vzemi svoje pismo, vsedi se hitro in zapiši petdeset.“ Enako je storil z drugimi dolžniki. „In Gospod je hvalil krivičnega hiš¬ nika, da je bil modro storil; zakaj otroci tega sveta so modrejši v svojem rodu, kakor otroci luči." (Luk. 16, 4-8,) N a u k, S temi besedami ne odobrava božji Iz- veličar nezvestobe oskrbnikove, temveč hoče osramo¬ titi nas, ki tako malo skrbimo za svojo dušo. Zato nam kaže posvetne otroke; ti so namreč bolj skrbni za časne stvari in bolj previdni, kakor otroci luči, kakor mi kristjani, poklicani k duhovnemu življenju (duhov¬ niki, redovniki) v opravilu svoje službe in večnega zveličanja. lAli ni res tako, in sicer ravno pri tebi? O b Č u 11 j a j. Spoznaj svojo krivico, sramuj se in jo obžaluj. S k 1 e p. Zopet se bom poprijel tistih pripomoč¬ kov, kateri so mi nekdaj v prvi gorečnosti pomagali do znatne stopinje popolnosti. III. Kaj nas uči prilika o krivičnem hišniku? Premišljevanje. Premišljuj besede, s katerimi sklepa Zveličar to priliko: „In jaz vam po¬ vem: delajte si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas, kadar obnemorete, vzamejo v večna prebivali¬ šča." (Luk. 16, 9.) N a u k. Kako naj ravnam po tem nauku Zveli- Čarjevem, kako naj delim miloščino ubogim, da bi mo¬ lili za me, Če sem pa sam ubog, in nimam ničesar? — Ce si ubog, pa skrbi, da bodo delili drugi milošči¬ no, priporočaj svoje uboge sobrate premožnim ljudem; in če že ne moreš deliti miloščine^ posvetnim blagom, pa dajaj duhovno miloščino,ki je še veliko boljša. Z duhovnimi deli usmiljenja pomagaj drugim v nebesa, 20 * 308 — da bodo potem tudi oni za tebe prosili. Sv. vera nam kaže neštevilne duše v vicah, ki so še večji reveži in bolj usmiljenja vredne, kakor ubožci na tem svetu, ker si ne morejo nič pomagati in ne morejo klicati na pomoč. Ali jim ne bomo torej pomagali z duhovno miloščino, z molitvijo in zlasti z odpustki, ako jih na¬ menimo za verne duše v vicah? Molite v. Moli k sv, Petru Alkantarskemu, katerega god danes praznujemo. Dne 20. vinotoka. Nauk Kristusov o zvestobi v malih rečeh. 1. Misli si božjega Zveličarja, da ti pravi: Kdor je v malem zvest, ta je zvest tudi v velikem. 2. Prosi za zvestobo in stanovitnost v malih rečeh. I. Zvestoba v malih rečeh. Premišljevanje. 'Jezus je porabil pri¬ liko o krivičnem oskrbniku, da bi nam pokazal, ka¬ ko se moramo varovati nezvestobe tudi v malih rečeh in kako hvalevredna je zvestoba v malem. „Kdor je v najmanjšem zvest," je rekel, „ta je zvest tudi v ve¬ likem." (Luk. IG, 10.) Ravnajmo se po teh besedah, imejmo zvestobo v malih rečeh kot vodilo v vsem svo¬ jem delovanju, K temu nas nagiba mnogo stvari: 1. Bog sam. Prva naših dolžnosti je ljubiti Bo¬ ga, to je kazati mu zmiraj dejanski svojo ljubezen. To pa storimo najboljše in najlažje, ako izpolnimo njegovo sveto voljo vselej do pičice, in to nam je mo¬ goče vsak dan, da, vsak trenotek. 2. Naš bližnji. Vsi si. želimo, mnogo storiti za zveličanje duš; celo največje grešnike bi radi rešili; 309 — to se pa ne more zgoditi brez posebne pomoči božje. Da to zadobimo, moramo biti velikodušni proti Bogu, to je moramo mu biti zvesti tudi v najmanjših rečeh. Bog podpira namreč velikodušno one, kateri mu slu¬ žijo zvesto in velikodušno. 3. Mi sami. Božji Zveličar nam zatrjuje, da, kdor je zvest v malem, bo tudi zvest v velikih rečeh, v odločilnih poskušnjali in velikih izkuŠnjavah, N a u k. Premišljuj resnico teh nagibov. Poglej, kako si zvest v malem pri svojih vsakdanjih oprav¬ kih. O b Č u 11 j a j. Prosi Boga za milost, da bi bil vedno zvest v malem. S k 1 e p. Večkrat izprašuj svojo vest, kako si zvest v- malih rečeh. II. Nezvestoba v malih rečeh. Premišljevanj e.. ,„Kdor je v malem ne¬ zvest," dostavlja- Jezus, „bo nezvest tudi v velikem." (Luk. 16, 10.) To načelo, ki prihaja iz ust nezmotlji¬ ve resnice same, nas mora prepričati, da pogostna ne¬ zvestoba pri izpolnjevanju nekaterih opravil, ki se nam zde malenkosti, lahko povzroči pri nas in za dru¬ ge jako slabe nasledke; 1. oropamo se s tem neizmer¬ nih zaslug za nebesa, 2.. oskrunimo svojo dušo z mno¬ gimi madeži, katerih sicer sami ne zapazimo, ki nas pa vendar kazijo v očeh božjih;' 3. oviramo delova¬ nje milosti in darežljiv osti božje; postanemo sčaso¬ ma mlačni in zapeljemo tudi druge v mlačnost; zakaj slab vzgled enega uda potegne včasih celo družbo za seboj in naredi za dalje Časa. občen nered. Na ta na¬ čin so se popačile že cele družbe, ki so bile poprej vzgled krščanskega življenja. — 310 — N a u k, Te resnice pač zaslužijo, 'da jih resno premislimo. Drži se zvesto besed Jezusovih, naj govo¬ re in počenjajo drugi, kar hočejo. „Kdor je v malem nezvest, bo tudi v velikem." Ako ti vest v tem oziru kaj očita, poboljšaj se takoj. Občutij a j. Obžaluj dosedanjo nezvestobo. Prosi ponižno pomoči. S k' 1 e p. V prihodnje bodi bolj pazljiv in na¬ tančen tudi v malih rečeh, III. Vzrok nezvestobe v malem. Premišljevanje. Vsi smo prepričani, kako koristno je, ako vestno in natančno izpolnjujemo svoja najmanjša opravila in dolžnosti. Zakaj vendar¬ le zanemarjamo tolikokrat majhne reči? Ker stano¬ vitna zvestoba v malih rečeh zahteva neprestano po¬ korščino, trud, zatajevanje, žrtev; vedno zatajevanje samega sebe pa naši spačeni naravi ne prija, in v tem je pravi vzrok nezvestobe v malih rečeh. A mi si ga zakrivamo, in če tudi se oglaša vest, pomirimo jo s temi ali enakimi razlogi: „ Svetost ne obstoja v ma¬ lenkostih; nisem več otrok, moj značaj ni za take ma¬ lenkosti. Brigam se le za glavne stvari. Malenkosti so za male duhove." N a u k. Zavrzi taka načela in se drži le besed večne resnice: „Kdor je v malem nezvest, nezvest je tudi v velikem." (Luk. 16, 10.) „Kdor se boji Boga, ne zamudi ničesar." (Eccl. 7, 13.) Ravnaj se tudi po načelih in vzgledih svetnikov, „Nikdo“, pravi sv. Fran¬ čišek Ksav., „se ne bo odlikoval v velikih delih, ki se ne odlikuje, v malih." „RajŠi se dam v kose raztrgati," pravi sv. Janez Berehmans, „kakor da bi prestopil prostovoljno le eno pravilo." Molitev. Moli k nebeškemu učeniku Jezusu Kristusu. Dne 21. vinotoka. Praznik sv. Uršule. 1. Misli si, da vidiš svetnico v veličastvu nebeškem, v sredi ve¬ like množice devic, katere jo pozdravljajo kot mater. 2. Prosi za duha sv. vere, za duhovno gorečnost in velikodušnost, katera je navdajala sv. Uršulo. I. Devištvo in mučeništvo sv. Uršule. P r e m i Š1 j e v a n j e. Sv. Uršula se je rodi¬ la leta 360. na Angleškem, kjer je takrat katoliška vera najlepše cvetela. Oče se je zval Dionak in je bil kralj Kornvelški. Dal jo je najizvrstneje odgojiti, Bog ji je pa pomagal z velikimi milostmi, da je zelo na¬ predovala v pobožnosti in obljubila Bogu večno tievl- 'štvo. Med tem jo je pa zaročil njen oče nekemu ang r leškemu knezu Konanu, ki si je z bojno srečo osvojil Armoriko, današnjo Bretanijo, eno najlepŠih franco¬ skih pokrajin, proti njeni volji, z mnogimi drugimi de¬ vicami, ki so bile namenjene gospodi in vojakom, ka¬ terim je razdelil Konan svojo novo državo. A Bog je vsprejel obljub-o svetnice in je uredil vse tako, da ji je bilo mogoče držati storjeno obljubo do smrti. Malo brodovje, ki je nosilo pobožno družbo, je zanesel vi¬ har na obrežje Severnega morja, proti izlivu reke Ren. Tukaj pade v roke Hunom, surovemu paganske- mu narodu. Gami, njih poveljnik, zavzet od Uršuline lepote, poskusi vse, da bi se Odpovedala krščanski veri in postala njegova žena. Svetnica pa prizna glas¬ no in naravnost, da je nevesta Kristusova in da ona, kakor tudi njeno spremstvo, rajši tisočkrat umrje, 312 — kakor da bi se izneverila storjeni obljubi. Srditi pa- gan ukaže vse pomoriti. Tako je bila okjnčana Uršu¬ la z dvojno krono deviŠtva in mučeništva, N a u k. Premišljuj in občuduj previdnost bož¬ jo, ki tako modro ravna s svojimi izvoljenci Po čudo¬ vitih potih jih vodi k njihovemu zadnjemu cilju. Celo besnost narave in liudbbije brezbožnikov zna. porabi¬ ti v ta namen. Burjo, ki je zagnala Uršulo in njene tovarišice v tako divjo deželo, kjer so mučen iške smr¬ ti umrle, smatrali so njeni sorodniki in znanci goto¬ vo za veliko nesrečo. Marsikdo je morda rekel: Zia- kaj vendar Bog ni čuval nad osebami, ki so mu bile tako udane? Zakaj jih ni rešil iz burje in pripeljal na določen kraj ? Pa ravno ta nevihta in ta nesreča je bila po milostljivih božjih sklepih namenjena, da/jih pripelje v varno luko zveličanja in jim pridobi večno slavo in venec mučeništva, Tako tistim, „ki Boga lju¬ bijo, pomaga vse k dobremu.“ (Rim, 8, 28.) Te misli naj utrdijo našo vero, na'še zaupanje in našo vstraj- nost v vseh nezgodah. Občutij a j. Prosi po posredovanju svetih mučenic za prav trdno zaupanje v božjo previdnost. S k l e p. Ob času izkušnjave misli in delaj po načelih svete vere. II. Apostolska delavnost sv. Uršule. Premišljevanj e, i Sv. Uršula je imela redko srečo med osebami svojega spola, da je zdru¬ žila venec mučeništva in deviŠtva z vencem apostol- stva. Ko so se device, katere bi imela peljati s seboj v Galijo, zbrale okoli nje, opominjala in utrjevala jih je, naj ohranijo vero, ljubezen do Boga in nedolžnost, da bi bile vredne nevesto Jezusa Kristusa, V odločil¬ nem boju ostale so vse zveste do smrti. Sv, Uršuli 313 — gre čast, da jih je obvarovala zapeljivosti, storila za vselej neveste 'Jezusove in častitljive mučenice, kate¬ re časti in kliče na pomoč ves krščanski svet. A Ur- šulino apostolstvo ni nehalo ž njeno smrtjo. Bog sam nadaljuje njeno apostolsko delo po neštevilnih družbah devic, ki se imenujejo po njej Uršulinke in z enako gorečnostjo poučujejo in vzgajajo mladino ter obvaru¬ jejo na tisoče mladih duš zapeljivosti sveta in jih pri¬ vedejo v večno življenje. 'Tako živi duh sv. Uršule v neštevilnih družbah devic, ki ga zopet širijo, med svojimi gojenkami. N a u k. Tudi mi se moramo truditi, da ohrani¬ mo in utrdimo v sebi duha onih mož, ki so prvi pri nas oznanjevali sveto vero, ali ki so ustanovili naše redove in družbe, kakor tudi duha naših krstnih pat- ronov. In če nam je izročena vzgoja mladine, širimo tudi med njo takega duha; glejmo, da iz svojih go¬ jencev storimo otroke božje, dediče nebeškega kralje¬ stva, in s tem tudi sebi zaslužimo veliko plačilo v ne¬ besih. Molitev. Moli k sv. Uršuli, združi se ž nje¬ nimi mnogoštevilnimi hčerami, ki so v nebesih in na zemlji, ter jo slavi in prosi, da bi ti s svojo prošnjo pridobila posebno pomoč božjo v tvojem poklicu. Dne 22. vinotoka. Nadaljevanje poprejšnjega premišljevanja. Apostolstvo krščanske vzgoje. 1. Misli si v duhu sv, Uršulo med njenimi tovarišicami, katere opominja h kreposti. 2. Prosi za milost, da bi umno in goreče deloval k zveličanju onih, ki so izročeni tvoji skrbi. — 314 — I. Apostolstvo vzgoje sploh. P r e m i š 1 j e v a n j e: UrŠulinke so se prve med vsemi redovnicami posvetile vzgoji mladine. Dan¬ danes je mnogo več družeb, katere se pečajo z vzgo¬ jo in s poukom mladine, kakor onih, ki so se posveti¬ le premišljevalnemu življenju. To je posebna nared- ba božje previdnosti v sedanjih časih, ker od tega je odvisna vsa sreča človeštva. In v resnici vpliva vz¬ goja, ne samo na posameznega človeka, temveč tudi na -celi prihodnji zarod; ona odločuje usodo kakor posameznikov, tako celih družin, narodov in držav za sedanjost in večnost. Prava vzgoja daje cerkvi vred¬ ne služabnike, državi dobre postavodajalce in pošte¬ ne uradnike, družini vzgledne očete, pobožne matere in pridne otroke, veri zaščitnike, nebesom svetnike. Res, da so Še druga dela krščanske gorečnosti bolj slavna in imenitna, kakor poučevanje otrok in vzgo¬ ja mladine, ali bolj plodonosnega bolj zaslužnega in častitljivega opravila ni pred Bogom in ljudmi, kakor vzgoja mladine, N a u k. Ta misel naj ti bo vedno pred očmi, naj te navdušuje in osreuje, če se te poloti včasih ne- volja in malosrčnost pri težavnemiopravilu, Če te nad¬ leguje izkušnjava, da bi popustil pouk, varstvo in vodstvo mladine, češ, da bi svoje zmožnosti lahko dru¬ god boljše porabil. O b č u 11 j a j. Ako ti je kakorkoli izročena vz¬ goja mladine, moli mnogokrat za milost, da bi to apo¬ stolsko delo zmiraj prav iz srca opravljal. Ako ne, pa moli pridno za druge, ki vzgajajo mladino, in jih po svojih močeh podpiraj v težavni službi, S k 1 e p. Podpiraj in pospešuj po svojih močeh dobre šole. - 315 II. Pripomočki za uspešno delovanje pri vzgoji mladine. P r e m i g 1 j e v a n j e. Kakor je vzvišena in častna krščanska vzgoja, tako pa so tudi z druge strani velike in mnogovrstne težave, ki jih mora iz¬ kusiti vzgojitelj. Da se torej kaj doseže, je dobra vo¬ lja .premalo, rabiti se morajo bolj uspešna sredstva. Pred vsem si moramo pridobiti z bolj gorečo ljubez¬ nijo, veliko ponižnostjo in čisto voljo ter dobrim na¬ menom pomoč in blagoslov božji za svoje delo. Po- gostoma moramo moliti, da bi nam ohranila milost po¬ gum in pomagala brzdati toliko svojeglavnib, neobčut¬ ljivih, strastnih in vihrastih značajev. Lepa sloga mo¬ ra vladati med nami in našimi poglavarji, kakor tudi s tovariši, ki z nami vred delujejo. Svojim učencem moramo biti vzgled in jih bolj s celim svojim vedenjem in ravnanjem, kakor z besedami, opominjati k dobre¬ mu. Tej siužbi se moramo posvetiti z dušo in telesom, četudi nas Še tako mika kako drugo delo. Skratka mo¬ ramo imeti duha gorečnosti, zatajevanja in požrtvo¬ valnosti. N a uk. Vzgoja, mladine pa tudi ni brez nevar¬ nosti, zatorej je treba previdnosti. Potrebna je 1, Ču¬ ječnost; karkoli bi utegnilo dati pohujšanje, se mora odstraniti; 2. dober vzgled, brez katerega je ves po¬ uk zastonj. Paziti pa moraš 3. zlasti na sebe, da se obvaruješ vsake neredne in svetne naklonjenosti, pri¬ stranosti, mlačnosti m nagle jeze. Občutij a j. Prosi Boga, da ti podeli, kar ti manjka Še v tem oziru. Sklep. Ne ustraši se nobene žrtve, katero zahteva vzgoja mladine. 316 — Dne 23. vinotoka. Prilika o izgubljenem sinu. 1. Misli si, kako se iztrga lahkomišeljni sin rokam svojega ža¬ lujočega očeta. 2. Prosi za milost, da bi ostal vedno udan in zvest svojemu nebeškemu Očetu. I. Mlajši sin zapusti očetovo hišo. Premišljevanje. „Neki človek je imel dva sina; in mlajši izmed njiju je rekel očetu: Oče, daj mi del blaga, kateri meni gre.. In jima je razde¬ lil premoženje. In malo dni potlej je mlajši sin vse pobral ter šel v daljno deželo." (Luk. 15, 11—18.) Starejši je ostal pri očetu. Ta, oče je Bog in dva sina, pravi sv. 'Jeronim (Ep. ad Dam,), pomenita dve vrsti, v kateri je razdeljeno celo človeštvo:, vrsto onih, ki so Bogu zvesti in ničesar ne zahtevajo, kakor da bi srečno živeli pod njegovo postavo, in vrsto onih, ki so Bogu nezvesti in hočejo vživati popolno prostost. Mlajši brat pomenja, drugo vrsto. Njegova sreča naj nas svari in napolnjuje z velikim strahom, da- ne zlo¬ rabimo svoje prostosti. N a u k. Ali si bil vedno v prvi vrsti? Ali nisi tudi kdaj v svojem življenju zlorabil prostosti, živel v grehih daleč od Boga, v veliki nevarnosti, iti iz te¬ ga življenja v nesrečno večnost? Bog te je obvaroval take nesreče. Storil je Še več; odprl ti je oči, dal ti je čas in te poklical v stan, kateri ti podaja toliko sredstev, popraviti poprejšnjo zamudo in nehvalež¬ nost. Kako porabljaš ta sredstva? O b č u 11 j a j. Hvaležnost — kes — hrepene¬ nje, mnogo delovati in trpeti za Boga, — 317 — II. Izgubljeni sin se vara. Premišljevanje. S precejšnjim premože¬ njem in popolnoma neodvisen, mislil je izgubljeni sin v daljni, neznani. deželi poskusiti svojo srečo, vživa- ti življenje in zadovoljiti vse želje svojega srca. „In malo dni pozneje je mlajši sin pobral vse, ter je od¬ šel v daljno deželo in je zapravil tam svoje premože¬ nje z razuzdanim življenjem. Potem pa, ko je vse zar pravil, je nastala velika lakota v tisti deželi, in on je začel trpeti pomanjkanje. In on je šel ter se pridru¬ žil nekemu mestjanu tiste dežele, in ta ga je poslal na svojo pristavo svinje past. In je želel napolniti svoj trebuh z lušči nami, katere so jedle svinje, in ni¬ hče mu jih ni dal.“ (Luk. 15, 14—16.) N a u k, S temi besedami nam riše božji Zveli¬ čar podobo tistih ljudi, kateri iščejo svojo srečo v pre¬ stopanju božjih zapovedi in v zadovoljenju svoje me- senosti. In ravno to velja tudi o kristjanih, ki popu¬ ste prvotno gorečnost, odtegnejo se službi božji in iš¬ čejo pri stvareh svojo srečo. A kaj se zgodi? Ko v kratkem zapravijo neizmerne zaklade milosti in za¬ slug, čutijo v svojem srcu grozovito praznoto, katere ne more nič napolniti; njihov duh se napolnjuje s po¬ svetnimi in nečistimi mislimi, katere so podobne svi¬ njam v priliki; nimajo miru ne podnevu, ne ponoči. To je usoda vseh onih, ki iščejo svojo srečo izven Bo¬ ga. Ali si bil morebiti tudi ti tako nesrečen, da si to vsaj nekoliko pri sebi okusil. O b č u 11 j a j. „Daj mi zopet veselje svojega zveličanja: z močnim duhom me potrdi." (Ps. 50.) S k 1 e p. Varuj se, da se ne udaš katerikoli strasti v najmanjši stvari. — 318 — III, Ponižanje izgubljenega sina. Premišljevanje. Da bi bila revščina po¬ polna, pridružil se je gladu spomin na prejšnjo sre¬ čo in spoznanje, kako nizk'o je padel in kako globoko je sedaj pod tistimi, ki so mu nekdaj služili. „Koliko najemnikov mojega očeta ima obilno kruha, jaz pa tukaj lakote poginjam" (Luk. 15, 17), sredi med neči¬ stimi živalmi, izmeček človeške družbe. Nauk, „Glej,“ kliče sv. Krizolog, taka usoda je človeku, ki neče več imeti Boga za očeta." Kako se je ponižal, enak neumnim živalim, in je njim po¬ doben," pravi psalmist. (Ps. 48, 13. 22,) Ti morda ni¬ si padel tako globoko, ali si se vsaj hitro vzdignil in vrnil nazaj k svojemu očetu, k'j je v nebesih. Toda ar li si ostal na vrhuncu prejšnje gorečnosti, ali nisi marveč navezal svojega srca na kako posvetno reč, ki ti kali in moti popolno ljubezen in udanost do Bo¬ ga? Ali se ne čutiš tu in tam ponižanega, če vidiš, kako najdejo navadni verniki krepke in sladke hra¬ ne za svojo dušo v molitvi, v duhovnih pogovorih in v sv,, obhajilu, dočim ti ne čutiš nobene sladkosti, no¬ benega krepčila. Morda se da o tebi reči, da sredi obilnosti gladu umiraš. Molitev. Moli k svojemu angelu varilni. Dne 24. vinotoka. Izgubljeni sin. Dalje. 1. Misli si tega nesrečneža sredi med nečistimi živalmi. 2. Prosi za velik stud pred vsem, kar bi te moglo od Boga od¬ vrniti. — 319 - I. Izgubljeni sin v hiši svojega očeta. Premišljevanje. Misli si v najlepšem delu krasne, rodovitne, senčnate doline prostorno zi¬ dano poslopje, v katerem vlada mir in bogastvo. Tam je živel, prej ko je zapustil dom, izgubljeni sin v druž¬ bi ljubeznivega brata in pod oblastjo in modrim vod¬ stvom dobrega očeta. Božja previdnost mu je pripra¬ vila najlepše življenje, kakoršno si človek le želeti more. Brez nadlog in skrbi, bogat na vsem, kar le more olepšati življenje in pripomagati k duševni iz- omik'i; revščino sveta pozna le iz pripovedovanja, N a u k. Podobno srečo vživajo tudi verske druž¬ be v svojih redovnih hišah. Prosti posvetnih skrbi, med ljubimi redovnimi tovariši, žive pod očetovsko skrbjo svojih višjih, kakor v kakoršnem pozemeljsk.em raju; za vse telesne in duševne potrebe je preskrb¬ ljeno. Izkušaj tedaj izpodbiti krive predsodke posvet- njakom, ki mislijo, da je redovno življenje neznosen jarem, zlasti tistim, ki kažejo poklic za redovni stan, pa se boje njegove strogosti.: ; „Bratje,“ klical je več¬ krat nek bogaboječ redovnik, „ko bi le znali prav ce¬ niti svoj poklic, kako veselo in sveto bi bilo naše živ¬ ljenje; svoj poklic bi vedno bolj ljubili, in ta ljube¬ zen bi nam utrdila vstrajnost in nas storila sposob¬ ne, napredovati na poti kreposti. Resnično je govoril, ker ko bi bil neumen sin spoznal svojo srečo, ne bi bil nikdar na to mislil, da bi zapustil očetovo hišo. O b č u 11 j a j. Moli vstrajno, da dobiš vedno večjo ljubezen In spoštovanje do svojega poklica. Sklep, V trenotkili, ko si potrt in žalosten v svojem stanu, reci sam sebi s psalmistom: b ,Zakaj si tako žalostna moja duša in zakaj me žališ ?“ (Psalm. 41 , 6 ,) 320 — II. Izgubljeni sin daleč od očetove hiše. Premišljevanje. Opazuj sedaj reveža v drugem stanu. Vse svoje premoženje je zapravil; to¬ variši, ki so mu pomagali zapravljati denar, so ga zapustili; sedaj je osamljen, zapuščen v tuji deželi, trpi lakoto in nagoto. Razuzdanje in pomanjkanje ga je tako spremenilo, da ga ni moči spoznati. Bled je, upadlega obraza, suh in ves razcapan. Poglej ga v tem strašnem položaju med berači, kako steguje roke, da bi dobil kakšen milodar, pa vsakdo ga prezira. Kolika beda! Nauk. Ce si bil tako nesrečen, da si padel v greh in mlačnost, vidiš v tem mladem, nesrečnem člo¬ veku stanje svoje lastne duše. Premisli vse natančno, kaj ga dela tako pomilovanja vrednega, našel boš v njem svojo lastno podobo. Ganil te bo ta pogled, usmi¬ lil se boš samega sebe, dobil boš pogum in moč, da se vzdigneš iz grešnega blata in otreseš svojo duhov¬ no lenobo. O b č u 11 j a j. Prosi za milost, ‘da bi to dose¬ gel. Sklep, Ogiblji se vsega skrbno, kar te vodi v mlačnost. m. Izgubljeni sin v tuji službi. Premišljevanje. ( „In je Šel in se pridru¬ žil nekemu mestjanu tiste hiše,“ (Luk'. 15, 15.) Kdo je ta gospod, pri katerem išče zavetja izgubljeni sin? Sebičen človek, brez srca do reveža, ki ga prosi za košček kruha. Ne da mu stanovanja, noč in 'dan mo¬ ra biti pri svinjah, celo tiste hrane mu ne privošči, katero so svinje dobivale. Kaka izprememba! Kak pretresljiv pogled! Ta mladenič — pred kratkim Še v 321 Časteh in obilnosti — obdan z mnogimi služabniki, se¬ bi zdaj brez vsake pomoči, od vseli zaničevan, med svinjami, in gladu umira. N a u k. S kako živimi barvami, kako natanč¬ no in resnično slika, Zveličar ponižanje in uboštvo Onih, ki odvržejo njegov sladek in Časten jarem, pa se mlaju v službo sveta, tega neusmiljenega trinoga. In koliko jih je, ki tako neumno ravnajo! Mogoče, 'da si tudi ti nekdaj ravnal tako; a zasvetilo se je v tvo¬ jem srcu, spoznal si svojo pregreho in se vrnil h Go¬ spodu svojemu Bogu. Okleni se ga zajvedno in popra¬ vi z gorečnostjo svojo prejšnjo nezvestobo. Molitev, Moli k sv. Avguštinu, ki je živel do svojega 30. leta kakor izgubljeni sin, ki pa je po svojem izpreobrnjenju Boga tem srčneje ljubil, čim hujše ga je bil poprej žalil. Prosi ga, da ti zadobi s svojo priprošnjo ono kesanje, ono ponižnost, ono lju¬ bezen, kakršno je imel on. Dne 25. vinotoka. Nadaljevanje. 1. Predstavi si sina, kako objema očeta 2. Prosi za zaupnost in ljubezen. I. Izgubljeni sin se vrne. P r e m i š 1 j e v a n j e. Strast človeka omami, nesreča ga pa spametuje in pripravi, da se poboljša. To nam izpričuje izgubljeni sin. Začel je resno pre¬ udarjati, pravi sv. evangelij. Sedaj spozna, kako grešno je ravnal, kako nesrečo si je nakopal, ker je zapustil očeta. Vest mu ne da miru; in to je trenotek milosti in on ga porabi. Premišljuje, kako bi se vz- 21 1 322 — dignil iz svoje bede, kako bi si rešil življenje, Le eno samo sredstvo se mu zdi pripravno, in sicer, da se vrne k očetu in ga prosi odpuščanja. Tukaj stori sklep in ga tudi izvrši. „Vzdignil se bom,“ pravi, „in pojdem k svojemu očetu, in mu bom rekel: Oče, gre¬ šil sem zoper nebo in zoper tebe; nisem vreden, da bi se tvoj sin imenoval, imej me kakor enega izmed tvo¬ jih hlapcev. In on se je napotil in šel k svojemu oče¬ tu." (Luk, 15, 18-22.) Nauk. Zveličar nas tukaj uči: 1. da so zoper- nosti, nemirna vest, ponižanje, ki nas včasih doletijo, v božji roki sredstva, da začnemo preudarjati in da nas pripravijo, zapustiti tužno stanje greha in mlač¬ nosti, v katerem umira naša, duša; 2, da se v takih trenotkih ne smemo udati nezaupanju in obupnosti, ker bi še le shujšali svoj stan, marveč da moramo misliti na sredstva in delati primerne sklepe, kako bi se rešili iz žalostnega stanja; 3, da se moramo zate¬ či k Bogu, kot svojemu očetu, ne pa kot svojemu sod¬ niku, ako hočemo zadobiti pomoč in vstrajnost za iz¬ vršitev svojih sklepov. Ako kličemo Boga „oče“, pre¬ magamo njegovo pravičnost in napolnimo svoje srce z zaupanjem. O b č u 11 j a j. Spoznaj svojo krivico. Prosi od¬ puščanja, ker imaš tako malo zaupanja. Š k 1 e p. Kadar te tresejo nadloge in te peče vest, zateci se k Bogu, svojemu Očetu, „ očetu milo¬ sti in tolažbe," (II. Kor, 1, 3.) II. Oče vsprejme izgubljenega sina. Premišljevanje. Kako je vsprejel oče iz¬ gubljenega sina? Kaj pravi Kristus? „Ko je bil paše daleč, videl ga, je njegov oče.“ (Luk. 15, 20.) Začetkom ga ni spoznal, ker njegova beda ga je jako spreme- — 323 — Tiila. A ko ga je spoznal, usmilil se mu je ter mu te¬ kel nasproti. Tukaj pade zgrivani sin na kolena ter med stokanjem in jokanjem pripozna svoje grehe: „ Či¬ če, grešil sem!“ Pa oče mu ne pusti govoriti, vidi namreč njegovo bolest in kesanje, in to mu je dovolj. »On gai vzdigne, objame in poljubi." (Luk. 15, 20.) N a u k. T a dober in ljubezniv oce ni nihče dru¬ gi kakor oni, katerega posebno imenujemo svojega očeta, gospod naši Bog, katerega službi smo se za vse¬ lej posvetili. A kako napačno delamo, kako zastonj togujemo, kako veliko krivico delamo Bogu, če imamo nemirno vest, akoravno so naši grehi, že odpuščeni in pozabljeni, kakor da bi bili v službi trdosrčnega in osvetoželjnega. gospoda. O b č u 11 j a j. Spoznajmo svojo zmoto in krivi¬ co. Prosimo odpuščanja, S k 1 e p. Služimo odslej Bogu, s srcem polnim zaupanja, veselja in ljubezni! III. Gostija na čast najdenemu sinu. Premišljevanje. 1 Premišljuj še zadnjo točko o izgubljenem sinu, v kateri nam predočuje 'Je¬ zus nebeškega Očeta. Očetu še ni dovolj, da odpusti skesanemu sinu in pozabi vse, kar je storil, marveč mu vrne tudi vse prejšnje pravice v domači družini. Zatorej pokliče hlapce ter jim ukaže: „Hitro prinesite najboljše oblačilo in oblecite ga ter dajte mu prstan na, roko in čevlje na noge; in pripeljite pitano tele ter je zakoljite; in napravimo gostijo ter se veselimo. Za¬ kaj ta moj sin je bil mrtev in je -zopet oživel, bil je iz¬ gubljen ter je najden." (Luk. 15, 22—24.) Nauk. Vsa dobrota, ki se tukaj kaže, ponav¬ lja se pri izpreobrnjenju vsakega grešnika. Ne le, da mu odpusti Bog vse grehe, marveč povrne grešniku 21 * 324 — vse pravice, katere je bil izgubil: obleko posvečujo¬ če milosti božje, prstan v znamenje prijateljstva, čev¬ lje, to je milost, da more boditi po poti pravičnosti; naposled mu dodeli pravico, udeleževati se gostije pri mizi Gospodovi, kjer nam deli obilne dobrote, in nas navdaja z nepopisnim veseljem! Pomnožimo torej svo¬ jo ljubezen in zaupanje do tako dobrega in radodar¬ nega Gospoda. Molite v. Moli k nebeškemu 'Očetu. Dne 26. vinotoka. O bratu izgubljenega sina. 1. Predstavi si očeta, ki gre k svojemu starejšemu sinu in ga prosi, naj vstopi v hišo in se udeleži vesele gostije. 2. Prosi za milost, da vselej zmagaš v boju proti nevoščljivosti in sebičnosti. I. Nevolja starejšega brata. P r e m i § 1 j e v a n j e. »Njegov starejši sin pa- je bil na polju, in ko pride ter se približa hiši, je za¬ slišal petje in ples. In je poklical enega izmed hlap¬ cev ter vprašal, kaj da je to? On pa mu je rekel: Tvoj brat je prišel in tvoj oče mu je zaklal pitano te¬ le, ker ga je dobil zopet zdravega nazaj. Ujezil se je pa in ni hotel notri dih (Luk. 15, 25—28.) N a u k. Ta nevolja je prihajala gotovo iz ne- vošljivega ter sebičnega srca,. Ako.bi ta brat ljubil svojesa brata kakor samega sebe, bi bil gotovo poln veselja hitel k njemu, ga objel in poljubil, kakor je bil oče storil. Menda ni napake, v katero bi lažje za¬ padli, kakor ravno nevoŠljivost in sebičnost. Ce ima¬ jo drugi več talentov ali so spretnejši od nas in bolj napredujejo; Če se njihova dela bolj cenijo ali jih — 325 predniki odlikujejo, ker si to zaslužijo: tedaj nam pogostoma izgine pogum, polasti se nas neka mržnja v srcu, neka skrivna moč, ki ne miruje, dokler ne pride na dan, Ako bi nas navdajal pravi Kristusov duh, rekli bi s sv. Pavlom: „Ivaj je že? Da se le, ka¬ korkoli si že bodi, Kristus oznanjuje . , .; tega se ve¬ selim in'se bom tudi veselil" (Filip 1, 1.8), ali pa bi rekli s sv. 'Janezom Krstnikom: „On mora rasti, jaz se pa pomanjšati." (Jan. 3, 30.) O b č n 11 j a j. Sramuj se! —» Kesaj se! — Prosi odpuščanja, prosi prave ponižnosti in zaniče¬ vanja samega sebe. S k 1 o p. Nevo.siji ve in zavidne misli odločno odvračaj. II. Pritožba starejšega brata. Premišljevanje. „)Tedaj je 'šel njegov oče ven in ga je začel prositi. On pa je odgovoril in rekel svojemu očetu. Glej, toliko let sem ti služil in nisem nikoli prestopil tvojega povelja, in nikdar mi nisi dal kozliča, da bi se bil gostil s svojimi prijate¬ lji. Ko je pa prišel ta tvoj sin, ki je zapravil svoje premoženje, si mu zaklal pitano tele." (Luk. 15, 28— 30.) Kako nespametna je ta pritožba, kako nehvalež¬ na, brez ljubezni, kako razžaljiva za očeta! S čim se je neki pregrešil oče proti svojemu starejšemu sinu? Ali se more zameriti očetu, ako se veseli nad sinom, „ki je bil mrtev in je zopet oživel, ki je bil izgubljen in je najden?" 1 N a u k. Nismo li mi ravno tako nespametni in krivični, ako kažemo svojo nevošljivost in nevoljo do drugih tudi pri nebeškemu Očetu, če ne v besedah, pa vsaj v dejanju, tako namreč, da v takih slučajih — 326 — zanemarjamo svoje 'duhovne vaje in druge dolžnosti do Boga? Ob čuti j a j. Prosi s skesanim srcem Boga odpuščanja, da si zaradi nevolje, nevošljivosti in za¬ visti nasproti svojim sobratom tako slabo opravljal dolžnosti do njega in obljubi, da se boš resnično po¬ boljšal. S k 1 e p. Skleni, da zaradi svojih grešnih na¬ gibov ne bodeš zanemarjal svojih duhovnih vaj. III. Očetov odgovor. Premišljevanje, i„On pa, mu je rekel: Sin! ti si zmiraj pri meni, in vse moje je tvoje. Go¬ stiti pa se in veseliti, se je spodobilo, ker je ta tvoj brat bil mrtev, in je zopet oživel; bil je izgubljen in je najden." (Luk. 15, 81. 32.) Starejši sin je mislil, da mu je krivica, ker se mu nikdar ni priredilo izvan- redno odlikovanje, in vendar je bil uprav on srečnej¬ ši od svojega mlajšega brata in ravno njemu bi se moralo zavidati. Ali morda ni bila večja sreča, biva¬ ti vedno v hiši svojega očeta, kakor se vrniti domov iz dežele bede in pomanjkanja? Mar ni boljše vživati vedno prostost, katero imajo otroci doma, kakor pa biti rešen iz bridke sužnosti neusmiljenega gospodar¬ ja? Ni li lepše, ako me oče neprestano ljubi, kakor da si njegovo ljubezen Šele zopet Izprosim? Ali se naj vse to poravna po gostiji, katera se je priredila v Čast vrnivšemu se mlajšemu sinu? Zato pravi oče svoje¬ mu starejšemu sinu: Sin! ti si zmiraj pri meni, in vse moje je tvoje." N a u k. Zavedajmo se vedno svoje sreče in ne bodimo podobni slepcem. Ne izvanredna tolažila, niti kaki posebni dokazi naklonjenosti, kateri se navadno izkazujejo onim, ki se iz grešnega stanja vrnejo v 327 - prostost otrok božjih — ne, ampak to je naša prava sreča, da neprenehoma bivamo in delujemo v hiši svo¬ jega nebeškega Očeta, ker tako se izognemo velikim grehom in neštevilnim grešnim nevarnostim, in po¬ stajamo tako od dne do dne vrednejši božjega prija¬ teljstva in očetovske ljubezni, ker vse svoje moči ve¬ stno posvečujemo službi Gospodovi. To srečo skušaj¬ mo si od dne do dne bolj zagotoviti. Molitev. Za to milost prosi svojega nebe¬ škega Očeta. Dne 27. vinotoka. Prilika o bogatinu in ubogemu Lazarju. 1. Predstavi si bogatina v peklu in pomisli, kako hude bolečind trpi, ker vpije: . . . grozovito trpim v tem plamenu. (Luk. 16, 24). 2. Prosi za milost, da bi spoznal ničevnost vsega minljivega in da bi ne oklepal svojega srca na posvetno blago. I. Kaj je vsebina te prilike? Premi Sije v a n j e. Naš božji Zveličar nam tukaj predočuje enega izmed onih bogatinov, ki vso svojo srečo iščejo v tem, kar nam daje življenje zar vživati, za trpečega siromaka pa nimajo srca. ..Bil je pa neki bogat mož, kateri se je oblačil v škrlat in tančico, in se je vsak dan imenitno gostil." (Luk. 16, 19.) Nasprotno pa nam predočuje siromaka, ki je v svoji veliki bedi vendar pravi vzgled čednosti in u- danosti. „In bil je neld ubožec po imenu Lazar, kar teri je ležal pred njegovimi vrati poln ran in se je želel nasititi z drobtinicami, katere so padale od mi¬ ze bogatinove, in mu jih nihče ni dal; ampak psi so hodili in so lizali njegove rane.“ (Luk. 16, 20. 21.) Pa kako sta, končala? „Prigodilo se je pa, da je umrl -- 328 — ubožec in so ga odnesli angeli v naročje Abrahamo¬ vo. Umrl je pa tudi bogatin in je bil pokopan v pe¬ kel." (Luk. 16, 22.) N a u k. Tudi dandanes opazujemo žalostno na¬ sprotje med brezmernim bogastvom in neznosnim u- boštvom. To bode trajalo, dokler bodo ljudje na sve¬ tu. Toda nekaj je pri nas, česar pogrešaš pri 'Judih: z ene strani veliko število bogatinov, kateri so ubogi v duhu in zatorej velikodušno podpirajo siromake, z druge strani pa mnogo ubožcev, ki so bogati na Čed¬ nostih in udanosti v voljo božjo. Iz tega pa smemo iz¬ vajati tolažilni sklep, da bodo obojni tudi srečno umrli. O b č u 11 j a j. Zato pa se imamo zahvaliti le Jezusovemu nauku, zatorej pa ga hvalimo in poveli¬ čujmo ! S k 1 e p. Porabimo vsako priložnost, da pospe¬ šujemo krščansko ljubezen in življenje med bogatini in siromaki. II. Kaj namerava ta prilika? P r e m i S 1 j e v a n j e. Ako pogledamo, v kaki zvezi stoji ta prilika z drugimi nauki v evangeliju, v katerem je zapisana, spoznamo, da je hotel božji Zve¬ ličar izdreti s to priliko Judom Škodljivi predsodek, češ, da je posvetno blago dokaz in nasledek čednost- nega življenja, pozemeljska sreča pa vedno kazen za greh. Polni takih predsodkov, dejali so: 1. da je vsak revež že tudi grešnik, ki ni vreden usmiljenja; 2. da je posvetno bogastvo največja sreča za človeka. — Dandanes sicer večina kristjanov nima tega predsod¬ ka, toda žeja po bogastvu in vžitku ni nič manjša. O koliko kristjanov privede iz ceste, ki pelje v nebesa,, v večno pogubljenje! N a u k. Naša dolžnost je, ljudi, ki imajo krive predsodke, poučevati in svariti-, da se ne zvrnejo v 329 - brezno, kateremu se bližajo. V to svrlio pa moramo gledati, da v občevanju z ljudmi vsadimo v njili srca večne resnice, katere smo že tolikokrat premišljevali; kako je namreč na svetu vse prazno in ničevno, v grobu je konec vsega posvetnega veličja, zatorej si moramo zbirati zaklade v nebesih, kakor nas opomi¬ nja Zveličar, Ne izgovarjajmo se, da nimamo prilož¬ nosti, ker to bi bilo znamenje, da nimamo prave go¬ rečnosti. O b č u 1 1 j a j. Prosi prisrčno Boga, da ti po¬ množi vero in podpira tvoje delovanje za, Časni in večni blagor bližnjega, Sklep. Porabi vsako priložnost, celo prijaz¬ ne in vesele zabave, da opominjaš bližnjega na ver¬ ske resnice, III. Kaj nas uči ta prilika? P r e m i 3 1 j e v a n j e. Kaki posebni sad pa naj posnamemo iz te prilike,'ali česa nas uči ta pri¬ lika ? Prvič, da naj zaničujemo vse, kar je minljivo in brez vrednosti za večnost, n. pr. prijetno, razkošno življenje, priljubljenost pri ljudeh, slava zaradi veli¬ ke nadarjenosti, visoke službe, imenitnega, podjetja, sijajnih uspehov. Drugič pa nas uči ta prilika viso¬ ko ceniti čednostim življenje, poniževanje in trpljenje, katero moramo potrpežljivo prenašati z namenom, da bi ugodili Bogu in popravili z grehi storjeno krivico. N a.u k. Ako se ti torej pripeti, da se ti zara¬ di manjše nadarjenosti, ali za radi,Slabega zdravja, ali slabega uspeha pri učenju ali pri drugih opravilih določi le kako neznatno mesto, ali če te izpodrivajo ali na stran potiskajo, — in če ti vrh tega, primanj¬ kuje Še telesnega zdravja: nikar ne bodi žalosten, ni¬ kar ne toguj in ne godrnjaj, ampak pomni, da ti u- — 330 — smiljem Bog sam vse to pošilja in ti daje priložnost, vaditi se v potrpežljivosti in ponižnosti ter si nabirati neizmernih zakladov za večnost. Zato bodi Bogu hva¬ ležen in smatraj se srečnega! Kako misliš in kako se vedeš v tem oziru? Molitev. Zateci se v goreči molitvi k svoje¬ mu angelu varihu. Dne 28. vinotoka. O peklu. 1. Predstavi si Jezusa, ki pravi: Umrl je pa tudi bogatin, in je bil pokopan v pekel. (Luk. 16, 22). 2. Prosi, da bi te strah božji vedno in povsod navdajal. I. Misel na smrt. Premišljevanje. Včerajšnje premišlje¬ vanje o žalostnem koncu bogatega požrešnika opozo¬ rilo nas je na pekel. Dobro in koristno je, spominja¬ ti se pogosto pekla, da se spomin na pekel naši duši globoko vtisne, ter nas tako ohrani v zveličavnem strahu božjem. Ker tudi nad najboljšega kristjana včasih pridejo trenotki slepe strasti in razburjenosti, iz katerih ga reši le spomin na peklenski ogenj, ki ga pretrese in spametuje. Brez dvoma je to vzrok, zakaj je božji Zveličar nauk o peklu tolikokrat pov- darjal, kadar je poučeval ljudstvo, ali pa tudi samo apostole. Nauk. To premišljevanje pa je za nas Še po¬ sebno koristno, da napredujemo v duhovnem življe¬ nju. Sv. Frančišek Borgia se je vsled pogostega pre¬ mišljevanja o peklu povspel do najlepših čednosti. Kadar se je gledal v duhu na robu peklenskega brez- — 331 na, in je opazoval neznansko število angelov in Lju- usmiljenje dosegli.“ ('Mat. 3, 7.) N a u k. Začnimo s tem, da današnje sveto ob¬ hajilo in današnji popolni odpustek darujemo dušam v vicah. Potlej pa glejmo, kaj moremo in hočemo v prihodnje za. nje storiti. M o 1 i t e v. Moli v Čast vsem svetnikom, da bi podpirali v nebesih naše prošnje. Dne 3. listopada. O smrti. 1. Predstavi si kristjana svojega stanu na smrtni postelji. 2. Prosi, da bi premišljevanje o smrti obudilo v tvojem srcu goreče hrepenenje po popolnosti. I. Skrivnost smrti. P r e m i š 1 j e v a ti j e. Misel na smrt je nad vse koristna! Vsi smo brez izjeme prepričani, da bo¬ mo umrli in da je od te enkratne smrti odvisna uso¬ da naše duše in našega telesa za vso bodočnost. Med vsemi imenitnimi dogodki je torej smrt najimenitnej¬ ša, Zdrava pamet nam kaže, da bi morali za smrtno uro bolj skrbeti, nego za vse drugo; ■ žalibog, da je ravno nasprotno. Je li na svetu kaj, na kar bi ljud- — 348 je manj mislili, kakor na smrt? Še več, nalašč se o- gibljemo vsake misli na smrt, in Če se nam vendar včasih vsili, takoj jo skušamo pregnati. N a u k, Mar ni tako? Mar nisi ti sam tak? Ro¬ ko na srce, ali moreš reči, da si se vsak teden vsaj enkrat resno spominjal smrti in se vprašal: ko bi moral ta trenotek umreti, kaj bi pač smel upati, česa se bati? Kako bi v smrtni uri želel, da bi bil prej ži¬ vel? Morebiti ti vest pravi, da se nikdar o tem ne iz¬ prašuješ?. Kadar misliš, da je kak znanec umrl, in se ti misel na smrt z vso močjo ne vsiljuje, mar ne pre¬ ženeš takoj te misli z drugo, rekši: kaj, saj sem Še mlad; ali: sem sicer starejši, kakor on, vendar pa Še popolnoma zdrav in močan; ne bom še tako hitro umrl. — O kaka zaslepljenost! Od kod neki prihaja? Tega se sramuje vsak povedati, vendar pravi vzrok je ta: Ako bi pogosto in resno mislili na smrt, tedaj bi morali začeti drugače živeti, morali bi se premago¬ vati in truditi; drugače naša vest ne bi mirovala. Da bi si torej ohranili goljufiv mir, zato se kar najbolj ogibljemo misli na smrt, misli, ki je tako koristna. O kakšna zaslepljenost! — In kak dobiček imamo napo¬ sled, ako se tako sami sebe varamo? Mar se bo zato smrt obotavljala priti, ali je morebiti sploh ne bo, ker se nam ne zdi vredno misliti? O b Č u 11 j a j. Obudi svet stud do samega se¬ be. S k 1 e p. Spominjaj se pogosto lepih besed v „Hodi za Kristusom*: „Srečen, kdor ima uro svoje smrti vedno pred očmi in se pripravlja vsak dan na dobro smrt.“ (1, 23.) II. Priprava na smrt. Premišljevanje. Danes meni, jutri tebi! Prav živo si predstavi, da je prišel za te ta „jutri", - 349 — da ležiš nepremičen na smrtni postelji, da čutiš, ka^- ko življenje gine iz vseli udov tvojega telesa, kako se¬ že izvija duša telesnim sponam, da bi stala v neka¬ terih' trenotkih pred božjim stolom. V tem zadnjem tre- notku se ti vsiljuje dvojno vprašanje; prvič: Imam li Še kaj na svoji vesti, kar me teži, imam li Še kak dvom, s katerim se ne bi rad prikazal pred Bogom? O sedaj je Čas; torej stori nemudoma, kar boš želel v smrtni uri, da bi bil poprej storil. Svoje dvome raz¬ odeni spovedniku in se ravnaj po njih z otroško pri- prostostjo in s popolnim'zaupanjem. Drugo vprašanje: Kako mislim sedaj v smrtni uri o svojem preteklem življenju? Kako moram sedaj soditi o njem? Mar ne maram z mnogimi drugimi klicati: Ziakaj nisem bil bolj goreč in iskren, kristjan, zakaj nisem bolj ljubil zatajevanja! Sedaj spoznavam, kolikoršnih nemarno¬ sti, napak in grehov sem kriv! O ko bi mogel Še en¬ krat začeti! Moj Bog! moj Bog! povrni mi zopet zdravje; daruj mi le Še eno leto in bom čisto druga¬ če živel, za vse storjene grehe bom zadostil! Nauk. Prosi razsvetljenja od Boga in povpra¬ šaj se še posebej: 1, Kaj boš na smrtni postelji želel,, da bi bil opustil z ozirom na Boga — z ozirom) na svo¬ je krstne (redovne) obljube — z ozirom na svoj stan. — z ozirom na svojo službo? 2, Kako bodeš želel, da bi bil svoje duhovne vaje opravljal? 3, Katere čedno¬ sti ti Še prav posebno primanjkuje? Kako žrtev Bog od tebe posebno zahteva? Stori potem tvoje sklepe in položi jih po Mariji ip sv. 'Jožefu k nogam svojega Sodnika, kateri je sedaj še poln dobrote in usmilje¬ nja do tebe. Molitev. Moli k prečisti Devici in sv, Jože¬ fu: Prosita za nas uboge grešnike zdaj in ob naši smrtni uri! 350 — Dne 4. listopada. Prilika o delavcih v vinogradu v besednem pomenu. 1. Predstavi si oskrbnika, kako delavcem plačilo deli. 2. Prosi, da bi dobro obdelal vinograd, ki je tvoji skrbi izročen. I. Gospod pošlje delavce v svoj vinograd. P r e m i g 1 j e v a n j e. „Nebeško kraljestvo,“ pravi Kristus, „je podobno hišnemu gospodarju, ka¬ teri je Šel zjutraj zgodaj najemat delavcev v svoj vi¬ nograd. Kadar je pa delavcev najel po denarju na dan, jih je poslal v svoj vinograd. In ob tretji uri je šel ven in videl druge na trgu stati brez dela, ter jim je rekel: Pojdite tudi vi \ moj vinograd , . . In oni so Šli. Zopet je šel ven ob 6, in 9. uri, In je ravno tako storil. Okoli enajstih je pa šel ven in našel druge po¬ stajati, in jim reče: Kaj stojite tukaj brez dela celi dan . . . Pojdite tudi vrv moj vinograd! (Mat, 20, 1—7.) N a u k, V besednem pomenu se ta prilika tako¬ le razlaga: Gospodar vinograda je oče velike druži¬ ne človeškega rodu, to je Bog; vinograd je človeški rod. Delavci so Bog, očaki, preroki, sodniki, apostoli, katere je Bog v različnih dobah poslal na svet, da bi obdelovali vinograd, to je gojili in budili v človeškem rodu upanje v obljubljenega Odrešenika, Naposled je prišel Odrešenik sam, ki je odprl nebesa vsem, ki si jih zaslužijo. O b č u 11 j a j. Občuduj, hvali in poveličuj pre¬ vidnost in dobroto božjo, ki tako očetovsko skrbi za svoj vinograd — človeški rod — v vseh časih. Zakaj imajo pa vendar ljudje tako malo koristi iz tolikih mi¬ losti? — Zakaj nisi ti sam bolj zvesto porabljal milo¬ sti božje v različnih dobah svojega življenja? 351 — S le 1 e p. Vsako jutro stori dober sklep, 'da, bo¬ deš čez dan prav pridno delal v vinogradu Gospodo¬ vem. II. Plačilo delavcev. Premišljevan j e. „Ka.clar. se je pa večer •storil, reče Gospod vinograda svojemu hišniku: Po¬ kliči delavce in daj jim plačilo in začni od. poslednjih do prvih,“ (Mat. 20, 8.) Besedni pomen je ta-le: Daši So bili 'Judje prvi poklicani v božje kraljestvo, v sv. cerkev, vendar bodo zadnji, ki se ji bodo celotno pri¬ družili. Z malimi izjemami se bodo Judje ustavljali do konca dni luči milosti božje. Zato pravi Zveličar: >,Mnogo jih je poklicanih, pa malo izvoljenih," to je vsi Judje so poklicani, pa le malo jih je, ki sprejme¬ jo moj nauk in stopijo v moje kraljestvo. N a u k. Besede Kristusove: »Mnogo jih je po¬ klicanih, pa malo izvoljenih," merijo tedaj pred vsem na trdovratne Jude, ki niso hoteli sprejeti Jezusove¬ ga nauka. Nam kristjanom pa ne smejo vzeti poguma: mi smo deloma že izvoljeni, ker smo Se v božjem kra¬ ljestvu na zemlji, v sv, katoliški cerkvi. Četudi smo Pozneje poklicani v vinograd Gospodov, vendar bomo dobili popolno plačilo, ako pridno delamo v vinogra¬ du, nam izročenem. Ob čuti j a j. Zahvali Boga, da te je po sv. krstu sprejel med izvoljene, med delavce svojega vi¬ nograda. Moli za izpreobrnjenje 'Judov, Sklep. Čim manjša je bila moja gorečnost v Preteklosti, tem večja mora biti v prihodnjosti. III. Nezadovoljnost delavcev. Premišljevanje. »Prišli so sedaj, kate¬ ri so bili okoli 11.“ (o, zvečer) »ure najeti in so spre- — 352 jeli vsak po denarju. Ko so pa prišli tudi prvi, so mi¬ slili, da bodo več prejeli; pa tudi oni so po denarju sprejeli. In ko so ga sprejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, govoreč: Le ti poslednji so le eno uro delali, in si jih enake storil nam, ki smo težo dneva, in vročino prenašali! On pa je odgovoril in rekel enemu izmed njih, govoreč: prijatelj, ne delam ti kri¬ vice; ali se nisi za denar z menoj pogodil? Vzemi kar je tvojega in pojdi; hočem pa tudi temu poslednjemu dati, kolikor tebi, Ali mi ni pripuŠčeno storiti, kar ho¬ čem? Je-li tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober ?“ (Mat. 20, 9—15.) Po razlaganju nekaterih sv. očetov je mislil 'Jezus tukaj na Jude, ki so godrnjali, ko so bili tudi neverniki sprejeti v sv, cerkev in so dobili iste pravice, kakor pokrščeni 'Judje. Tudi mi se ne smemo ponašati, Če smo že dolgo let v službi .Gospo¬ dovi in zaradi tega zaničevati in zavidati svoje sodru- ge. Molite v. Moli v Čast sv, Karolu Boromejske- mu, ki je bil goreč in vzgleden delavec v vinogradu Gospodovem. Danes slavimo njegov praznik. Dne 5. listopada. Prilika o delavcih v vinogradu. 1. Predstavi si gospodarja, ki daje plačilo svojim delavcem. 2. Prosi za milost, da bi bil dober delavec v vinogradu, ki je izročen tvoji skrbi. I. Gospod pošlje delavce v vinograd. Premišljevanje. Vinograd, za katerega hišni gospodar, Bog, tako neumorno skrbi, je v skriv- 353 — kostnem pomenu naša duša, vstva-rjena po božji po¬ dobi, porošena z drago krvjo 'Jezusa Kristusa. Bog nam pripušča skrb za svojo dušo; vabi nas in opo¬ minja, naj od jutra do večera svojega življenja skrb¬ no obdelujemo ta vinograd, da bi rodil obilno sadu svetosti. In da bi vzbudil našo gorečnost, obeta nam za delo neskončno veliko plačilo. Imamo sedaj povoda dovolj, da se obdelovanju tega vinograda popolnoma Posvetimo v mladosti, v zreli dobi, kakor tudi proti koncu svojega življenja. N a u k, S kako gorečnostjo si doslej obdeloval ta vinograd? Kako v svoji mladosti? — Kako pozne¬ je, ko si si izvolil stan? — Kako zadnja leta! — Ce si morebiti že v enajsti uri, , to je pri koncu svojega Življenja, o ne daj se preplašiti, skrbi, da. še vsaj se¬ daj nadomestiš izgubljeni Čas. Podvoji svojo gorečnost in, delavnost, prenašaj potrpežljivo in v duhu pokore vse trpljenje in zoprnosti. Tedaj smeš upati, da do¬ biš popolno plačilo, katero je obljubljeno pridnim de¬ lavcem. O b Č u 11 j a j. Obžaluj dosedanjo malomarnost. Zaupaj in se vspodbujaj k velikodušnosti v službi božji. S k 1 e p. Vsako jutro skleni čez dan prav prid¬ no delati v svojem vinogradu, katerega ti je izročil Gospod. II. Plačilo delavcev. Premišljevanje. Premisli tukaj, da go¬ spod vinograda šele zvečer ukaže izplačati delavcem zaslužek: „Kadar se je pa storilvečer . . ,“ Dokler na zemlji živimo, nam gospod Bog ne izplača obljublje¬ nega plačila, ampak Šele po smrti, to je v večnosti. To odlaganje plačila pa se nam ne sme zdeti pre- 23 • — 354 - dolgo, ker naše življenje mine hitro, kakor en dan. Zato imenuje Kristusi življenje dan, ker v primeri z večnostjo je v resnici „.tisoČ let kakor en dan.“ (II. Pet, 3, 8.) Pomisli nadalje, da je ukazal Gospod poklicati vse delavce in dati vsakemu enako plačilo. :To pomeni večno plačilo v nebesih, ki je v bistvu e- nalco za vse, vendar pa pripušča različne stopinje, kakor si je kdo pridobil z lastno pridnostjo večjih ali manjših zaslug. — Pomisli naposled, da so oni, ki so prišli najpozneje v vinograd, in delali samo eno uro, dobili ravno toliko, kakor oni, ki so pričeli zjutraj svoje delo. Iz tega bi se naj učili, da Bog ne gleda toliko na število let, ampak na gorečnost, s katero mu služimo. Zato se sme po praviči reči, da se da čas z gorečnostjo nadomestiti,. Nauk. Kako poučljive in tolažljive so te misli! Spominjaj se jih vedno, da te ohranijo v gorečnosti in obvarujejo obupnosti, kakor bi bilo za te že prepozno. Daruj se le popolnoma gospodu Bogfu. O b Č u 11 j a j. Obudi živo vero v te resnice, katere si ravnokar premišljeval, S k 1 e p. Kolikor manjša je bila moja! gorečnost doslej, toliko večja mora biti odslej.. III. Delavci godrnjajo. Premišljevanje, Kdo so tisti, ki godrnjar jo? Oni, ki so bili prvi poklicani v vinograd in so že dolgo delali ,preden so zadnji prišli. In zakaj godr¬ njajo? Ker so poslednji sprejeli-ravno toliko, kakor oni,- in ker so imeli na videz nekako prednost, ko so dobili prvi plačilo, N a uk. Nekateri cerkveni pisatelji umevajo pod onimi, ki so prišli prvi na delo, stare ljudi, ki so že od mladih nog težko delali, a na starost pa večkrat 355 — zabredejo v slične napake, kakor oni delavci. Poloti se jih nezadovoljnost, lakomnost, zavist, sumničenje, nepotrpežljivost; postanejo godrnjavi, nikdo ne more brez njih kaj prav opraviti, in kar je še hujše, posta¬ nejo duševno zaspani, kar Še pospešuje tudi telesno sla¬ bost. Oboroži se tedaj še o pravem Času zoper te napa¬ ko. Moli prav goreče s kraljem Davidom: br Ne zavrzi me ob času starosti; ko peša moja moč, me ne zapusti.“ aik nam je tudi mogočna voditeljica in braniteljica proti vsemu hudemu. Prišla je vsa čista na ta greš¬ ni in revni svet ter je postavila mogočen jez preteči pogubi, ki je prišla od Adama na ves človeški rod. Pri njej najde vsakdo zavetje in pomoč, kdor le ho¬ če. V skrivnosti današnjega, dneva kaže se nam Ma¬ rija zares kot jutranja zarja našega zveličanja za vsakega posebej, kakor za vse človeštvo. Danes, ko se tako veličastno slavi njena zmaga čez greh, ne želi pač ničesar bolje, nego da bi tudi nam pomagala u- ničiti greh ter nas storiti deležne zveličavnih darov, katere je prejela ona že pred spočetjem v tako obil¬ ni meri. Nauk. Ako si hočemo pridobiti obilno koristi iz današnjega praznika, moramo pod varstvom in po vzgledu brezmadežne Device napovedati boj grehu, in sicer z novo gorečnostjo in navdušenjem. Brez- dvomno nam je zagotovljena zmaga, ako le storimo v vojskovanju svojo dolžnost, za to nam jamči naša slavna voditeljica. Molitev. ^Pribežališče grešnikov, prosi za nas! “ III. Današnji dan je sramoten in strašen za pekel. P r e m i š 1 j e v a n j e. Danes se začenja iz¬ polnjevati, kar je zagrozil Bog v raju peklenski kači, ko je bila zapeljala našo prvo mater Evo: „Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo, med tvojim zarodom in njenim zarodom; ona ti bode glavo strla in ti boš zalezovala njeno peto." (I. Mojz, 3, 15.) Hudobni duh, zavrženi angelj, je le z zvijačo premagal ženo, zdaj pa je premagan sam s pomočjo žene, katera položi brez strahu svojo Čisto nogo na zmajevo glavo. Pred Marijo se ni porodil noben otrok, kateri bi ne bil za- — 449 — padel takoj pri spočetju hudiču v oblast. Marija je prva, katere se hudi duh ni smel dotakniti, ker sveti Duh si jo je vstvaril za nevesto, sv. Duh jo navdaja z najprisrčnejšo ljubeznijo in milostjo. Sedaj vidi hu¬ dobni duh, da je prišla njegova premagovalka, da, je prišel čas, ko mora biti konec njegovi oblasti, ko mo¬ ra ponehati njegovo kraljestvo. Nauk. Marija je s svojim brezmadežnim spo¬ četjem začela premagovati hudobnega duha kot po¬ vzročitelja vsega greha. Popolnoma pa ga je zmagal njen Sin z daritvijo na križu, in od tega. časa nima hudi duh nobene oblasti do nas, ako se mu le prosto¬ voljno ne udarno. To je pač velika tolažba za nas. Kako nespametno pa je in kako grda nehvaležnost do Marije in njenega božjega Sina, ako se kljub temu vdamo v sužnost hudemu duhu. O b Č u 11 j a, j., „Da,nes je praznik brezmadež¬ nega spočetja preblažene Device Marije, katera, je s svojo deviško nogo zdrobila kači glavo.“ (Iz dnevnih molitev.) S k 1 e p. Daruj danes Mariji Devici sv, obhaji¬ lo, sv. mašo, vse molitve, vsa, opravila in vse težave. Dne 9. grudna. Premišljevanje o lastnostih božjih. Bog je. 1. Misli si, da slišiš Boga, govorečega po Mojzesu: Jaz sem, ki sem. (II. Mojz. 3, 14). 2. Trosi Boga, naj ti podeli milost, da bi te vedno in povsod prešinjala misel o njegovi vsepričujočnosti in neskončnem veličastvu. I. Lastna pamet nas spominja Boga. Premišljevanje. ; Mo^e notranje bitje, moja pamet spominja me Boga ter mi neprenehoma 29 — 450 - kliče: „Spominjaj se svojega Stvarnika!" (Ekl. 12, 1.) Prav resnično! Ako le nekoliko premislim, mora mi pritrditi lastna pamet: 'Jaz sem, torej je tudi Bog; ker iz ničesar ne postane nič. Ce bi pa kedaj ničesar ne bilo, potem tudi ne bi moglo nič nastati, ker je po¬ polnoma nemogoče, da bi iz ničesar kaj nastalo. Mo¬ ra biti torej večno in nevstvarjeno bitje, ki je vsemo¬ gočno in neskončno in po katerem je vse, kar je; brez njega pa tudi mene ne bi bilo in sploh ničesar, kar je zunaj mene. To bitje imenujemo Boga. To mi spričuje moja pamet, to me uči moja vera : Verujem v Boga Očeta, vsemogočnega stvarnika nebes in zemlje! N a u k. Na sebe mislim vsak dan, Boga pa, ki mi je vendar podaril življenje in zmožnosti, se le red¬ ko spominjam! Ziunanje stvari me, rekel bi, silijo, da mislim na svojega Stvarnika, tem bolj bi me moralo vse, kar je v meni, neprenehoma spominjati Boga, da bi ga hvalil in poveličeval, da bi ga ljubil in moli!. Ni li to jasen dokaz, kako raztreseno in razmišljeno živim ? O b č u 11 j a j. ;„Hvali, duša moja, Gospoda, in vse, kar je v meni, njegovo sveto ime!" (Ps.. 102.) S k 1 e p. Prizadeval si bom, živeti vedno v pri- ČujoČnosti božji. II. Pogled na vesoljni svet nas spominja Boga. Premišljevanje. Ako se ozrem po sve¬ tu, na katerem živim in kjer se vrši vse po nespre¬ menljivih naravnih zakonih, nehote moram misliti na najvišjega reditelja, na neodvisnega postavodajalca, na stvarnika nebes in zemlje. Mar ni tako? Ce me spominja kakšno umetno delo umetnika, kako me ne bi čudoviti red v neizmernih svetovih in v vsakem 451 PajmatojŠem delu sveta spominjal Boga in dolžnosti, Pjega moliti in poveličevati po vzgledu kraljevega Preroka, ki je, zroč stvarstvo božje, zaklical: „Nebe- s a pripovedujejo veličastvo božje." (Ps. 18, 2.) ,,Go¬ spod, naš Gospod, kako čudovjto je tvoje ime po vsej žemlji!" (Ps. 8, 2.) Na u k. Ako vendar to Čudovito stvarstvo bož¬ je ne napravi na mene posebnega vtisa, da bi vedno Pustil na nevidljivega Boga ter ga bolj in bolj obču¬ doval in ljubil, izvira pač iz tega, ker nam tudi naj¬ bolj čudežna dela postanejo vsakdanja in nimajo za Pas posebnih učinkov. Zato pa na,m je potrebno, da Premišljujemo večkrat stvarstvo božje in si tako po¬ sivimo misel na Boga. Ali ravnaš tako? Zakaj ne? O b č ui 11 j a j. Zavidaj one srečne, zares not¬ ranje in premišljujoče duše, katere razveseli in yna- Pie za Boga tudi najmanjša stvarca. Prosi za milost, da boš tudi ti dosegel to. III. Vsa ljudstva nas spominjajo na Boga. Premišljevanj e. Ljudstva vseh časov «o verovala, da je Bog ter so ga Častila, To namspri- Puje največji govornik paganskega Rima, Ciceron. "Nobeno ljudstvo," pravi, „ni tako divje, da bi ne ve- delo, da je Bog.“ Na drugem mestu piše: „Kje je li Nov,ek, ki bi imel tako malo pameti, da bi ga opazo- v a,nje Boga ne prepričalo, da je Bog, ki vlada vesolj¬ ci svet.“ (Tusc. 1, 30—70. De nat. deor. 1, 16; 2, 5.) l'riča nam tudi poglavar prvega amerikanskega na¬ boda, katerega so našli Spanci, Užaljen radi surove¬ ga ravnanja Spancev, rekel je glavar: „Vi beli ljud¬ je ste sicer močnejši, kakor mi; toda veliki duh tam £ori vas bo enkrat kaznoval, kakor si zaslužite." 29 * — 452 — Nauk. Kako vzvišeno je vendar soglasje tet spričevanj, katero dajejo vse duševne zmožnosti in vsi narodi vseh vekov o Bogu, vsemogočnem Stvarnikui! Vse stvari nam kličejo, vsaka po svoje: On nas i e naredil in ne mi sami. (Ps. 99, 3.) One nas vabijih da bi ga častili in hvalili: Hvalite Boga vsi rodovi! (Ps. 116, 1,) Molitev. Molimo v Čast sv. angelju varilni- Prosimo ga, da naj obrne prav pogosto naš razum in naše srce na Boga. Dne 10. grudna. O lastnostih božjih. — Nadaljevanje. O božji neskončni popolnosti. 1. Predstavi si sv. Pavla, ki pravi: „Vse je vstvarjeno po njero in v njem“. (Kol. 1. 16). 2. Prosi za milost, da bi rastel v spoznanju in ljubezni do Boga- I. Bog je neskončno in najboljše bitje. Premišljevanje. Ker mora biti Bog ve¬ čen in zato neomejen v svojem bivanju, zato je tudi v vsakem drugem oziru neomejen in neskončen, to je, on ima v svojem in iz svojega bistva vse mogoče -po¬ polnosti v najvišji meri; ali z drugimi besedami: Bog je najpopolnejši, je največje dobro. Kot začetek vseh stvari ima v sebi v neskončni meri popolnosti vseh stvari, katere so ali so le mogoče. Karkoli si moreš misliti dobrega in lepega, vzvišenega in mogočnega, veselega in osrečeva.lnega, to vse ima Bog v neskonč¬ ni meri. Kdor ima torej Boga, ima in vživa hkrati vse stvari. Ker so pa vse te stvari v primeri z Bogom prazen nič, zato je tisti, ki ima Boga, neizrekljivo — 453 — Sj, eČnejši, kakor da b.i imel vse stvari, ki so izven Bo¬ ga. N a u k. Ali ne spoznaš po tem premišljevanju jasneje, kakor prej, kako pameten je tvoj sklep, iz lju¬ bezni do Boga vse zapustiti ter njega zato enkrat na v ek'e imeti, popolnoma se Bogu posvetiti ter si tako za¬ gotoviti večno posestvo božje? Uči se pa tudi iz te¬ ga premišljevanja, da boš prav spoznal važne bese¬ de božje: ,,'Ja.z sem tvoje varstvo in tvoje zelo veliko plačilo 1 * (I. Mojz. 15, 1), in slednjič visok pomen vro¬ čega vzdihljeja: Moj Bog in moje vse, — kar je sveta thiščavnika Antona in Pavla navdajalo z nepopisljivo Radostjo. Občutij a j. Zalivali Boga za to spoznanje. Zaničuj vse, kar ni božjega, in kar ne vodi k Bogu. Sklep. V vseli rečeh misli le na Boga in nje¬ ga samega išči. II. Bog je nedoumljivo bitje. Premišljevanje. Človek in vsaka stvar ■je po svojem bistvu končen in omejen. Bog pa je brez¬ končno bitje. Ker pa končno nikakor ne more umeti brezkončnega, zato ne more umeti Boga ne samo na¬ ša pamet, ampak tudi ne noben razum kakega dru¬ gega stvarjenega bitja. Ko bi tudi imel razum in i žnanje vseh učenjakov, vseh svetnikov in angeljev, kateri gledajo Boga po besedah apostolovih od oblič¬ ja do obličja, vendar Še ne bi mogel Boga zapopasti hi popolnoma Umeti.. Bog je namreč, da govorim s kra¬ ljevim prerokom, kakor ocean (morje), Čegar širokost in globokost sta neizmerni. Zveličani v nebesih, ob¬ dani s tokom zveličavnega veselja, gledali bodo celo v ečnost vedno novo lepoto v njegovem brezkončnem — 454 — bitju. Brezkončno se ne bo nikdar izcrpilo in obseglo od končnega. N a u k, Prizadevajmo si, dokler živimo, da ra¬ stemo v spoznanju božjem. Cim bolj ga spoznajmo, tem bolj ga bomo ljubili; in čim bolj ga ljubimo na zemlji, tem bolj bomo poveličani v kraljestvu veličast¬ va, tem večje bo tedaj naše blaženstvo v nebesih. O b č u 11 j a j,. Večkrat ponovi prelepo molitvico sv. Avguština: „0 Bog, dodeli mi, da spoznam tebe, in da spoznam sebe." S k' 1 e p. Pogosto premišljuj božje popolnosti. III. Bog; je večno, nespremenljivo bitje. Premišljevanje, Ne moremo si Boga dru¬ gače misliti, kakor bitje, obstoječe že od vekomaj, ker namreč svojega bitja ni sprejel od nikogar, ampak je bil vedno sam iz sebe. Kaj pa se pravi, Bog je ve¬ čen? Večno je, kar nima ne začetka, ne konča, Mi ne moremo večnosti prav umeti. Najboljše jo je razložii menda sv. Avguštin, ki pravi: ,,Večnost je bistvo bož¬ je samo.“ Večen je ta, kateri je brez preteklosti in brez prihodnjosti. Pri Bogu se tedaj ne vrsti bitje za bitjem, ne preteklost in prihodnjost, skratka, pri Bo¬ gu ni spremenjenja. Njegovo bitje je popolno, Bog je nespremenljiv, njegova volja ali njegova dela se_ne morejo spreminjati. Ce se pa v sv. pismu bere: „Bog se je kesal," ali „Bogu je bilo žal“, ne pomenja to, da se je Bog spremenil, ampak to je rečeno le po našem slabem razumu. Nauk. Večnost in nespremenljivost božja pa nas učita, da, kakor resnično živimo, tako resnično nas je Bog že od vekomaj ljubil; ker je od vekomaj odločil stvariti nas v času ter nam odmeril večno zve- — 455 ličanje. S koliko hvaležnostjo in ljubeznijo mora to na¬ polnjevati naSšo dušo! Ta misel na,s mora storiti vsaj stanovitnejŠe, četudi ne nespremenljive v izpolnjeva¬ nju naših dolžnosti do Boga,. Zlagaj pa nismo bili do¬ slej stanovitni in nespremenljivi v svojih sklepih? M d 1 i t e v. Moli v 6a,st brezmadežni Devici Mariji, Materi božji, ki je od občudovanja in svetega veselja vsa prevzeta vskliknila: „Veliko je storil nad menoj, on, ki je mogočen"! (Luk, 1, 49.) Dne 11. grudna. O lastnostih božjih. — Nadaljevanje. Bog [e čisti in neizmeren Duh. 1. Predstavi si presv. Trojico, kakor jo navadno slikajo. 2. Prosi Boga, da te razsveti ter vname tvoje srce s svojo Bog je čisti duh. Premišljevanje. Ker je Bog neskončno popolen, ne more biti iz ničesar sestavljen. Bog je neskončno čisti duh, akoravno je neizmeren in brez¬ mejen, ka,tepi ima vse popolnosti, ki si jih le misliti moremo. Seveda mi ločimo in; razločujemo te popolno¬ sti in lastnosti božje, ker bi jih drugače ne mogli v duhu obseči, niti z besedami izraziti. V resnici pa je vsemogočnost, modrost, pravičnost in usmiljenost božja ena, in ista lastnost, eno in isto večno in neskončno, nespremenljivo in nedeljivo bitje, katero sicer obsega vse stvarstvo, vendar ni v drugačni zvezi ž njo, ka¬ kor je vzrok z učinkom, Stvarnikom s stvarmi. Vse to nas uči sv. vera; ali mi tega ne moremo ometi, ker presega meje našega razuma, 456 N a, u k, Jezus hoče, da bi hrepeneli po popolno¬ stih nebeškega Očeta, ko pravi: „Bodite popolni, ka¬ kor je vaš Oče v nebesih popolen." (Mat. (5, 48.) To¬ da, kako naj posnemamo Boga v popolnosti? S pri- prostostjo, ki obstoji v tem, da se varujemo in zaniču¬ jemo hinavščino, potuhnjenost in prisiljenost v govo¬ ru in vedenju, zlasti v občevanju z višjimi in duhov¬ nimi vodniki. Govorimo tako ž njimi, kakor bi govori¬ li vpričo Boga. Skratka: Ne smemo jim nikdar nič prikrivati, ampak vedno moramo biti odkritosrčni, is¬ kreni, pošteni, istiniti, preprosti. Kako si gojil doslej te čednosti ? ObČutljaj. Obudi iskreno hrepenenje, da bi zaslužil pohvalo, katero je nekoč izrekel Zveličar nad Natanaelom, rekši: „ Glejte pravega Izraelca, v kate¬ rem ni zvijačnosti.“ (Jan. 1, 47,) S k 1 e p. Posnemaj sv. Janeza. Berchmansa, ki je večkrat rekel: „.Proti svojim višjim hočem biti ved¬ no kakor Čista voda v kristalni posodi." II. Neizmernost in pričujočnost božja. P r e m i š 1 j e v a n j e, Daši. je božje bitje po¬ polnoma enostavno, nesestavljeno, v,endar je Bog ne¬ izmeren, to je, noben prostor ga ne more obseči. „Ne- bo in nebes nebesa, o Gospod, te ne morejo obseči," 8 Kralj. 8.) Zato je pa Bog tudi povsod navzoč. Bog je pri nas, kadar molimo, kadar nas nadleguje izkuš- njava, kadar smo žalostni, kadar opravljamo kako dobro delo. Njegova dobrota ohranjuje naše bitje; nje¬ gova modrost nam daje moč spoznavanja; njegova vsemogočnost nam daje zmožnost za delo, njegova mi¬ lost nas nagiba, da hočemo in delamo dobro ter si nabiramo zaslug za večno življenje. Vseeno je, kam te kliče tvoja dolžnost; kjerkoli si, povsod je Bog s — 457 — leboj, ali bolje, ti živiš v Bogu, kakor pravi apostol: „V njem živimo, gibljemo se in smo.“ (Dej. ap.) Ka¬ kor riba živi in se giblje v vodi, tako tudi mi v Bo¬ gu. Nauk. Imej to resnico vedno pred očmi. Koli¬ ko koristi boš imel od tega,! 1. Na vsakem kraju se boš dostojno vedeli; nikdar ti ne bo prišlo na misel: tukaj sem sam; nikdo me ne vidi, nikdo ne sliši. 2. Ne boš iskal hvale in priznanja ljudi za svoja dela, za svoje žrtve; Bog ti bo vse v vsem. 3. Lahko boš delal vse iz dobrega namena; pri delu boš vedno združen z Bogom, v vsaki izkušnja,vi ga boš hitro kli¬ cal na pomoč. 4. V, težavah in nadlogah' boš srčen in pogumen, Četudi te vsi ljudje zapuste; tolažil se boš: Bog je moj svedok, Bog je moj plačnik, on mi bo po¬ magal. Na ta način boš postal v resnici duhoven člo¬ vek, človek božji. Molite v. Moli k preblaženi Devici in jo pro¬ si — sedaj v osmini njenega praznika —, da bi ti ta premišljevanja o božjih lastnostih, zlasti o božji vse- gapričujočnosti, prinesla veliko sadu. Dne 12. grudna. Lastnosti božje. — Dalje. Božja vsemogočnost, svetost in blaženstvo. 1. Misli si Jezusa, ko pravi: Pri Bogu je vse mogoče. (Luk. 18.) 2. Prosi za milost, da bi napredoval v ponižnosti pred mogočno roko božjo. I. Vsemogočnost božja. P r e m i š 1 j e v a n j e. Nemogoče je, misliti si stvarstvo brez božje vsemogočnosti,. Ker vstvariti, to je, storiti nekaj iz ničesar, Četudi najmanjše zrno pes- 458 — ka, je delo neizmerne moči. Kdor veruje, da je Bog, mora dosledno verovati tudi, da je vsemogočen. „Ve- rujem v Boga očeta, vsemogočnega stvarnika nebes in zemlje!“ Kakor je neskončno božj;e bitje, tako je neskončna, tudi njegova moč. Z eno samo besedo, ali bolje, s samim hotenjem je vstvaril iz nič neizmer¬ ne svetove. ,.Rekel je, in vse je bilo storjeno," pravi psalmist. (Ps. 32.) In s samim hotenjem bi v enem hi¬ pu zopet lahko spremenil vse v nič. N a u k. Pred nekaterimi leti sem bil tudi jaz - nič. Božja vsemogočnost in dobrota je storila, da zdaj sem. „On je, ki nas je vstvaril." (5, 'Mojz. 32.) 'Jaz sem torej popolnoma božja lastnina,; vse počutke svojega telesa, vse zmožnosti svoje duše moram rabiti le po njegovi sveti volji. Bog pa nam razodeva svojo voljo 1 >o deseterih zapovedih, dalje po cerkvenih zapovedih in po ukazih mojih poglavarjev. Ako to izpolnjujem, zagotovljeno mi je večno plačilo v nebesih. .Bodi zvest do smrti," pravi Gospod, „in dal ti bom krono A-ečnega življenja." (Skr. razod. 2, 10.) O b č u 11 j a j. Občuduj božjo vsemogočnost, Ve¬ seli se, da si tako odličnega izvora in imaš tako vz¬ višen namen. S k 1 e p. Glej, da v vseli rečeh spoznaš in iz¬ polniš sv. voljo božjo. II. Svetost božja. Premišljevanje. Svetost, to je ljubezen do dobrega, je bistveno isto, kakor bitje božje, in za¬ torej tudi neskončna. Zato pojejo angeljski kori pred prestolom božjim: „Svet, Svet, Svet si ti, Gospod Bog Sabaot!" Vsied te lastnosti ljubi Bog naše čednosti in vse, kar storimo dobrega, nasprotno pa strašno sov- — 459 — raži hudo in greli. „Gospod, ljubil si pravico in sov¬ ražil hudobijo," pravi psalmist (Ps. 44). Ker je Bog neskončno svet, je tudi neskončno resničen in zvest; ne more nas varati v tem, kar nam razodeva, ne mo¬ re biti nezvest v svojih obljubah. Nauk. »Bodite sveti, ker sem jaz svet!“ (3. Mojz. 15.) Ne le dopuščeno, marveč zapovedano nam je, hrepeneti po svetosti. Kako skrbno moraš pač iz¬ polnjevati to zapoved! Toda kako je to mogoče? — Mogoče je, ako: 1. skrbno paziš, da bi ohranil svojo dušo čisto grešnih madežev ter jo skrbno očiščuješ onih grehov in slabosti, v katere vkljub vsej pazljivo¬ sti Še vendar padeš; 2. ako si prizadevaš, da bi o- zaljšal svojo dušo pred božjimi očmi z lepimi Čednost¬ mi ter tako ohranil v sebi podobo božjo, ker Človek je vstvarjen po božji podobi „v pravičnosti, v svetosti in v resnici," (Elež. 2.) O b č u 11 j a j. »Posvečeno bodi tvoje ime" — v moji duši, v vsem, kar sem in kar delam! S k 1 e p.Spominjaj se večkrat besed sv. Duha: »Kdor je svet, se posveti še bolj." (Skr, razod, 22.) III, Blaženost božja. Premišljevanje. Ker je Bog neskončno bitje, neskončno svet, vsemogočen, pravičen itd., je nujno tudi neskončno srečen, ali da jasneje govorimo, Bog je sam sebi vse, sam sebe neskončno spoznava in ljubi, z eno besedo, on je neskončna in največja bla¬ ženost. V tem neizmernem morju sreče in blaženstva vživajo angelji in svetniki vedno enako in vedno novo. veselje, katerega ni kraja ne konca. • N a u k. Raduj se, da si tudi ti poklican, udele¬ žiti se veselja svetnikov, blaženstva Boga samega. In 460 — ta udeležba bo tem večja, cim več zaslug si sedaj pri¬ dobiš. Zato pravi Jezus: ,,V h’iši mojega Očeta je ve¬ liko prebivališč." (Jan. 14.) »Nabirajte si tedaj zakla¬ dov za nebesa," (Mat. 6.) Molite v: K Jezusu, začetniku in dopolnje¬ valcu naše svetosti. Dne 13. grudna. Lastnosti božje. — Dalje. Božja vsevednost, lepota in miloba. 1. Misli si, da slišiš apostola, ki kliče: O'globočina bogastva, modrosti in znanja božjega! (Rimlj. 11). 2. Prosi za milost, da bi vedno bolj napredoval v spoznanju in ljubezni do Boga. I. Vsevednost božja. Premišljevanje. Naše znanje, katero si le polagoma in s trudom pridobimo, je omejeno in pod¬ vrženo zmotam. Pri Bogu pa ni tako. Ker je Bog, ne¬ skončno, večno, neizmerno, nespremenljivo bitje, ne more si Bog ničesar pridobivati vporedoma, v njem ni nič preteklega, nič prihodnjega, zatorej v njem ni ni- kakŠnega domnevanja, v pravem pomenu se ne more reči, da kaj »naprej" ve ali vidi, ker mu je vse seda¬ nje. Znanje božje je prosto gledanja vsega, kar je, ali kar bi moglo biti; ali z drugimi besedami, Bog gleda vse, kar je bilo, kar je., kar še bo, in kar bi moglo biti, ko bi se izpolnil neki pogoj. Bog pozna te¬ daj naše misli, naše nagnenje, najskrivnejše želje in pobožne vzdihljaje našega srca. »Vse je golo in odkri¬ to pred njegovimi očmi," pravi apostol. (Hebr. 4.) N a n k, Ta resnica je močno tolažljiva za kri¬ stjana, ki služi Gospodu v priprostosti svojega, srca — 461 in ki lahko reče s Petrom: „Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim. 1 * (Jan. 21.) Nasprotno pa je strašna za onega, ki se kaže le zunaj kristjana in se dela pred ljudmi čednostnega, da bi ga hvalili, pred Bogom pa je ostuden hinavec, poln nesnage, kakor je očital Zve¬ ličar pismarjem in farizejem. Izprašaj se skrbno. O b e u 11 j a j. Obudi živo vero v resnice o bit¬ ju božjem, katerih s svojim umom ne moreš obseči. Sklep. Hodi zmiraj pred Bogom v priprostosti svojega srca; ne glej na hvalo ali grajo ljudi. II. Božja lepota. Premišljevanje. Koliko lepote se nahaja v vesoljstvu! Nad nami je obnebje, polno neŠtevilnih zvezd, ki migljajo tako ljubko v tihi noči in dušo ne¬ hote vzdigujejo k molitvi, po dnevu pa, svetlo solnce, ki ogreva zemljo in daje življenje vsem stvarem. Okoli nas: cvetoče livade, rodovitna polja, bujne doline, ve¬ ličastne gore, prijazni holmci, okrašeni z vsakovrst¬ nim drevjem, rastlinjem, cvetjem in sadjem. K temu še lepota v živalskem kraljestvu: ljubke ptičice s svo¬ jim pisanih perjem in milogjlasnim petjem ter nešte- vilne druge živali! Kaj še le, ko bi mogli gledati le¬ poto duhovnega sveta, angeljev in človeških duš! Pa vsa ta lepota je le slab odsev,[neskončne lepote božje! o ko bi mogli le vsaj trenotek videti to lepoto, nič več nas ne bi mikalo na svetu! Ničesar ne bi več ljubili, kakor le Boga samega. N a u k. Ce te včasih lepota kalke reči moti in napeljuje k hudemu, obrni hitro svoje oči proti ne¬ skončni lepoti, k Bogu, in reci s kraljevim prerokom: „Pokaži se mi, o Gospod, in varen bom pred hudim.“ (Ps. 79.) In če izkušnjava le še ne preneha, kliči ga — 462 — na pomoč, kakor on: „ Gospod, pridi mi na pomoč, po¬ magaj mi!“ (Ps. 09'.), Koliko grehov se bog obvaroval, če boš tako ravnal! O b č u 11 j a j. Ponavljaj večkrat besede sv. Avguština: „,0 lepota vedno stara in vedno nova, ka¬ ko pozno sem te začel ljubiti! “ — kako malo te. ljubim! “ Sk k 1 e p. Gledajoč lepoto stvarstva, nauči po¬ vzdigovati svojega duha. k neskončni lepoti božji. III. Božja miloba. Premišljevanje. Miloba je ena najlep¬ ših človeških lastnosti. Ker prihaja od Boga vse, kar je lepega, mora biti v njem tudi. ta lastnost. In. kakor je vse drugo, kar je v Bogu, neskončno, mora biti neskončna tudi ta popolnost. „GIejte,“ kliče kralj Da¬ vid, „kako sladek je Gospod!“ (Ps. 33.) — Res, Bog nam daje zapovedi, pa ne čez naše moči,. Podpira nas s svojo milostjo, da, jih moremo izpolnjevati; osrčuje nas v težavah in nam obeta lepo plačilo. In Če po ne¬ sreči prestopimo katero njegpvih zapovedi, je vselej pripravljen, odpustiti nam. N a. u k. Kako pa se kaže v tebi miloba in krot- kost? Ali zaslužiš tudi ti spričanje, kakoršno beremo večkrat v življenju svetnikov: Bil je trd in strog pro¬ ti sebi, pa poln milobe, dobrote in prizanesljivosti pro¬ ti drugim . . . ? Glej, kaj ti manjka in skušaj to izpo¬ polniti. Molitev: K sv. devici in mučenici Luciji, katere praznik danes praznujemo. - 463 Dne 14. grudna. Lastnosti božje. — Dalje. Božja previdnost, pravičnost in usmiljenost. 1. Misli si Davida, ko pravi: Bog me vodi in nič mi ne bo manjkalo. (Ps. 22). 2. Prosi za milost, da bi po tem premišljevanju dobil strah pred pravico božjo, ob jednem pa neomejeno zaupanje v njegovo dobrotljivost. I. Previdnost božja. Premišljevanje. Verovati v „Boga očeta., vsemogočnega stvarnika nebes in zemlje“, se pravi, verovati v previdnost božjo, to je verovati, 'da skrbi Bog po očetovsko za vse svoje stvari in daje vsem po¬ trebne pripomočke, da dosežejo svoj namen; pred vsem pa za človeka, katerega je vstvaril po svoji po¬ dobi za Čeznaravni namen. Malopridni oče bi bil, ka¬ teri bi se ne brigal za svoje otroke; kak,o bi mogel Bog tako storiti. Njegova očetovska skrb sega Čez TAOllI -J milijonov ljudi, ki stanujejo na zemlji, in čez vsake¬ ga posameznika posebej. ,„Bog ima eno skrb za vse,“ beremo v knjigi modrosti (pogl. 6); in to lahko raz¬ umemo, če pomislimo, da je Bog povsod pričujoč, da je navzoč pri vsakem izmed nas. Sv. pismo govori skoro na vsaki strani o očetovski skrbi božji za svo¬ je stvari. Pri Izaiju n. pr. beremo: „Ce bi mogla ma¬ ti pozabiti svojega otroka, jaz tebe ne bom nikdar po- zab.il. “ (Pogl. 49.) Tudi vsi narodi verujejo v previd¬ nost božjo. N a u k. Gotovo si že zapazil ljubeznjivo delo¬ vanje božje previdnosti, opazujoč dogodke svojega last¬ nega življenja. Kako čudno zna. božja previdnost hu¬ do porabiti v dobro, nam je priča egiptovski Jožef, — 464 — katerega so bratje prodali v tujo deželo, po bčžji pre¬ vidnosti pa je postal prvi za kraljem in rešitelj cele dežele ob času lakote. Ravno tako čudno ve Bog hu¬ dobne naklepe sovražnikov sv. cerkve obrniti v dob¬ ro; to nam spričuje cela zgodovina sv. katoliške cerk¬ ve. Kako ljubeznivo nas varuje, rekel bi, vodi za ro¬ ko v dušnih in telesnih nevarnostih, pomaga nam premagati skušnjave, zadržke in težave, ki se nam stavljajo na pot! Občuti ja j. Poln strmenja in hvaležnosti kliči s psalmistom: „Bog me vodi,“ Bog skrbi za me, „in nič mi ne bo manjkalo," kakor mi tudi doslej ni. „V tebe“ sem zaupal, Gospod, ker si ti pomagal moji duši v njenih stiskah. (Ps. 23 in 31.) S k 1 e p. Imej 'neomejeno zaupanje v previdnost božjo. II. Božja pravičnost in usmiljenost. Premišljevanje, O teli božjih lastnostih ne moremo niti najmanje dvomiti. Pravičnost tirja nje¬ gova neskončna svetost, ki sovraži in kaznuje vse hudo, greh, in plačuje sedaj in v večnosti vse dobro, čednost. Usmiljenost božja pa izvira iz njegove dob¬ rotljivosti, zato pravim večkrat — kakor po nagonu —: o dobri Bog! T,a, dobrotljivost se imenuje prizaneslji¬ vost, v kolikor čaka Bog grešnika, da bi se spokoril; imenuje se pa usmiljenost, k,adar skesanemu grešniku odpusti njegove grehe. „Bog je počasen v kaznovanju in jako usmiljen," pravi psalmist. (Ps. 102.) Ker je Bog neskončno bitje, je neskončna tudi njegova pra<- vičnost in usmiljenost. Vero in pravičnost božjo izpo- vedamo, akp verujemo, da bo Bog, naplačal vekomaj dobre, kateri so umrli v njegovi milosti, in vekomaj kaznoval grešnike, ki nespokorno umrjejo, A sv, pis- — 465 — mo pravi, da je „usmiljenje božje čez vsa njegova de¬ la". (Ps. 105.) Sv, Peter pa pravi (2, 1. 3): „Bog ne odlaša izpolniti obljube, ali je počasen v kaznovanju, ker neee, da bi se kdo pogubil, ampak da, bi se vsi vrnili k pokori." Lep vzgled božjega, usmiljenja, nam je desni razbojnik in neštevilni drugi spokorniki, N au k. Tudi ti si priča božjel prizanesljivosti in njegovega neskončnega usmiljenja. Kolikokrat si kli¬ cal k ; sebi božjo pravico, kolikokrat si dobil odpušča¬ nje, pa zopet z nehvaležnostjo povračeval božje usmi¬ ljenje! In Bog ti še vedno daje dobro za hudo! — Kako hudo tedaj grešiš, kako se moraš, sramovati, ar ko si proti svojemu bližnjemu trd in neusmiljen, ali če obupaš nad poboljša,njem grešnika, ki hitro ne izpol¬ ni tvoje želje. Obžaluj to in skleni odslej bolj posne¬ mati božjo prizanesljivost in potrpežljivost. Molitev. Moli svojega Gospoda, Boga in 0- četa, ki te je vstvaril iz nič in tako skrbno čuje nad teboj; kateri ti je velikodušno odpustil ves dolg, ki te je obsipal z neštevilnimi darovi in ti pripravil v nebe¬ ški domovini neizmerno plačilo. Dne 15. grudna. Lastnosti božje. — Konec. Velikost in veličastvo božje. 1. Misli si kralja Davida, kako kliče: Kako velik je Gospod! 2. Prosi, da bi te prešinile misli in čutenja, dostojna Boga. I. Velikost in veličastvo božje se kaže v njegovih delih. Premišljevanje, Misel na? velikost božjo nas navdaja s spoštovanjem, katero smo dolžni Bogu. Pojem neskončne velikosti božje obsega v sebi vse n j e nove lastnosti. Zato nam tudi sv. pismo pogostoma 30 — 466 st avl,j a pred oči velikost božjo: „ Velik je Bog in nje¬ gova velikost nima mej,“ (Ps. 144.) ,,'On je velik, vzvi¬ šen nad vse drugo, in neizmeren.“ (Baruh, 3.) Da do¬ bimo nekak pojem o božji velikosti, pomislimo na ne¬ izmerne svetove, ki se sučejo okoli sobica, med kate¬ rimi je naša zemlja le majhna točka. Z ! di se nam si¬ cer velika, in v nekem oziru tudi je: njen obseg meri devet tisoč milj; ko bi bil Šel kdo okoli zemije in bi prepotoval vsak dan 10 milj, potreboval bi poltretje leto, da bi prišel okoli zemlje. In vendar je zemlja proti solncu le majhna krogljica, ker sobice je tako ogromno, da bi se iz njega, lahko napravilo okoli mi¬ lijon dvesto tisoč zemelj! V resnici, to je nekaj veli¬ kanskega! Pa; vse to je še malo proti 'drugim zvez¬ dam, ki se nam zdijo le kakor majhne pičice. Pa vse to je pred Bogom manjše, kakor zrno peska proti celi gori! Nauk. Pomislimo na to, kadar molimo, kadar klečimo pred Najsvetejšim, kadar gremo k sv. obha¬ jilu 1 ; kadar nas nadleguje skušnjava, da bi z grehom razžalili Boga, ali kadar je treba obuditi kesanje za storjene grehe. V viseli teh prilikah nas bo podpirala misel pa neizmerno velikost in veličastvo božje; ta misel nas bo napolnila s ponižnostjo, zveličavnim stra¬ hom, z zvestobo in z veliko udarnostjo do Boga. O b č u 11 j a j. Kako velik si ti, o Gospod, ka¬ ko majhen pa sem jaz! „Moje bitje je kakor nič pred teboj." (Ps. 38.) Sklep. Premišljuj večkrat o lastnostih božjih. II. Velikost in veličastvo božje se kaže posebno v nebeških svetovih. Premišljevanje. Da, dobimo popolnejši pojem o velikosti in veličastvu božjem, pomislimo tu- — 467 di, kako daleč je. naša zemlja od solnca. Ta daljava meri najmanj 34 milijonov milj; pot tedaj, ki ga stori naša zemlja vsako leto okoli solnca, iznaša po prili¬ ki 204 milijone milj.. Kako velikanski je že ta prostor, ki ga obliodi zemlja! — In Bog vse to napolnjuje! Kaj šele druge žvezde-nepremičnice, ki so tisoč- in ti¬ sočkrat dalje od nas kakor solnce! — In ves ta og¬ romni prostor napolnjuje Bog! Nekatere so tako straš¬ no daleč, da jih niti ne vidimo 1 ; njihova svetloba pre¬ leti sicer v eni minuti štiri milijone milj, vendar dose- da.j Še ni prišla do nas! Kako majhni smo pač mi proti tem velikanskim svetovom! Pa kaj je vse to v primeri z Bogom? — „Ka,kor kaplja jutranje rose" (Knj. Modr, 11), izgine v prvih solnčnih žarkih! N a u k. In ta veliki Bog. se je ponižal, da je po¬ stal človek, majhno dete, ki se je rodilo v betlehem¬ skem hlevu! O neizrekljiva in neskončna, skrivnost ljubezni in ponižnosti! Ravno sedaj se nam približu¬ je preiineniten praznik, ki nas spominja tega velikega dogodka. Jutri začnemo Sdnevnico na praznik Rojstva Gospodovega; pripravimo se tedaj dobro, da gai bomo dostojno praznovali. Molite v. Moli Gospoda, svojega Boga,, Pre¬ mišljujoč čudeže božje vsemogočnosti, njegovega veli¬ častva in dobrote, obudi v svojem srcu čustva, katera so navdajala kralja Davida, ko je klical: „Gospod, gospod naš, kako veličastno je tvoje ime po celi zem¬ lji!" (Ps. 8, 1.) 30 ’ — 46R Dne 16. grudna. Devetdnevnica za praznik rojstva Gospo¬ dovega. Nagibi, da dobro oprav'mo devetdnevnico. 1. Predstavi si Izaijo, preroka, ki pravi: Pripravite pota pred Gospodom. ( ogl. 40). 2. Prosi, da bi prav cenil nagibe, dobro opraviti devetdnevnico. I. Okolnosti božičnega praznika — prvi nagib. P r e m i š 1 j e v, a n j e. Božični praznik je pr¬ vi in zadnji med Gospodovimi prazniki. Ziadnji v te¬ ku leta, prvi pa med skrivnostmi zemeljskega življe¬ nja Gospodovega., Verjetno je, da so 'Jezus, Marija in Jože! vsako leto praznovali s posebno pobožnostjo ta imeniten 'dan. Na« k. Že to je močen nagib, da se z ^dnevni¬ co skrbno pripravimo za ta visoki praznik in da ni¬ česar ne zanemarimo, kar bi moglo povečati slavnost, veselje in pobožnost na ta dan. T ( em bolj, ker smo morda ostale praznike v tem lepi praznovali mlač¬ no. Kar smo morda zamudili, popravimo še sedaj pri zadnjem prazniku tega leta s tem večjo gorečnostjo. O bi čuti j a j. Obžaluj dosedanjo nemarnost. — Prosi za milost, da bi sedaj zamujeno popravil. S k 1 e p. Natančno si določi, kaj misliš oprav¬ ljati vjsjk dan v tej 9dnevnici, da pripraviš svoje sr¬ ce za novorojenega Zveličarja. II. Vzgled sv. cerkve — drugi nagib. Premišljevanje. Sv. mati cerkev skrb¬ no opominja svoje otroke, da se prav dobro pripravi- — 469 jo za, veliki božični praznik. Zato je 1. odločila celi adventni čas za pripravo na božični praznik; 2. je vpeljala izvanredne slovesnosti za sam božični praz¬ nik, kakor: da se opravlja prva sv. maša o polnoči, da sme vsak duhovnik ta dan darovati tri sv. maše v čast trojnega rojenja Gospodovega: od vekomaj od ne¬ beškega Očeta, v betlehemskem lilevcu — in na du¬ hovni način v naših srcih; 3. odpravila je post na ta dan, če pade slučajno na petek. N a u k. Ce si zvest otrok sv. matere cerkve, ti bo njen vzgled ne le opomin, ampak dolžnost, da se Pripraviš prav na božični praznik. In ta dolžnost ti mora biti prijetna, saj se pripravljaš na rojstvo svo¬ jega Boga. in Zveličarja. Občutij a. j Obudi v svojem srcu gorečo že¬ ljo, da bi se za letošnji božični praznik bolj pripra¬ vil, kakor kedaj poprej. S k 1 e p. Pomnožuj svojo gorečnost, čim bolj se približuje praznik rojstva Gospodovega. III. Velike milosti združene z božičnim praznikom — tretji nagib. Premišljevali j e. Daši je Jezus vedno pripravljen, uslišati naše prošnje in nam podeliti svo¬ jo milost, vendar deli še posebne dobrote ta dan, ko se obhaja spomin njegovega rojstva, ko je prišel v to solzno dolino, da bi bil naš tolažnik in pomočnik. N a uk. Tudi ti, katerega koli sta.pu si, lahko zadobiš ta dan posebnih milosti, brez katerih bi sicer težko odpravil nekatere napake in grešne navade, težko premagal izkušnjave in napredoval na poti po¬ polnosti. Bodi prepričan, da te milosti gotovo zado¬ biš, toda le pod enim pogojem: da se za-nje dostojno pripraviš. Kako močen nagib je to, da dobro opra- 470 — viš Ddnevnico! Premisli, kakšno milost si želiš po¬ sebno dobiti oct božjega Deteta, ter s krepko voljo in veliko gorečnostjo opravljaj pobožne vaje, katere si si določil v prvi točki. Molitev: K preblaženi Devici, ki je imela srce in dušo tako lepo pripravljeno za sprejem izred¬ nih božjih milosti. . Dne 17. grudna. Kaj je potrebno, da dobro in uspešno opra¬ viš devetdnevnico. 1. Misli si, da slišiš Mojzesa, ki pravi: Storite to, kar je pri¬ jetno pred očmi Gospoda, vašega Boga. (5. Mojz. 13). 2. Prosi za razsvetljenje in pomoč, da ostaneš stanoviten v tej devetdnevnici. I. Goreče želje. Premišljevanj e. Nikdo ne izkaže rad posebne milosti in dobrote tistemu, ki tega ne ve ce¬ niti. Darovi milosti božje so pa neskončne vrednosti. Kdor nima prav goreče želje in hrepenenja po milosti božji, je tudi ne ve ceniti; ta ne bo dobil na božični praznik nič kaj velikega. Prvi pogoj tedaj, ki ga, tir- ja Zjveličar od onih, ki hočejo dobiti od njega poseb¬ ne milosti, je srčno in veliko hrepenenje, da bi se že kmalu približali božični prazniki in nam prinesli za- željene milosti. N a u k. Obudi tedaj živo in prav goreče hrepe¬ nenje v svojem srcu, da bi dobil od novorojenega Zveličarja prav veliki dar milosti in blagoslova. In da se ti srce bolj vžge močnega hrepenenja, premišljuj, kako daleč si Še od tiste popolnosti, katero bi si že- — 471 lel na smrtni postelji. To spoznanje te bo ganilo, 'da si bos želel prihod Zveličarjev bolj goreče., kakor bol¬ nik zdravnika. O b Čuti j a j. „Pridi. katerega pričakujejo narodi! Pridi, reši nas! Pridi, odkupi nas, ne odlar šaj! “ Sklep. Ponovi večkrat te srčne vzdihljaje, ka¬ tere sv. cerkev te dni skoro v vseh svojih molitvah ponavlja. II. Veliko zaupanje. Premišljevanje. Drugi ravno tako po¬ treben pogoj je — veliko in trdno zaupanje. Bogu je to jako všeč, ker če prosimo Boga prav veliko in z močnim zaupanjem, priznavamo in Častimo s tem nje¬ govo moč, dobroto in darežljivost. Tudi v evangeliju beremo, da je tirjal Jezus pred vsem vero in zaupa¬ nje od tistih, ki so ga prosili kake milosti. „Ali ve¬ ruješ," je rekel slepcu, „da ti to morem storiti? Za¬ upaj hči," rekel je grešnici, ,,tvoji grehi so ti odpu¬ ščeni." Te besede nas učijo, da bomo prejeli toliko, kolikor bomo želeli in zaupali. N a u k. Ravno zaupanja nam največkrat pri¬ manjkuje v molitvah. Ali nam ne tiči na dnu srca na¬ vadno neki dvom, ali bomo uslišani? Od kod prihaja ta nezaupnost, ki Boga tako žali? Navadno od tod, ker premalo poznamo neskončno dobroto božjo, včasih pa tudi od tod, ker mislimo, da smo nevredni božje milosti. Kako bi mogel Bog takemu grešniku kaj sto¬ riti, kakor sem jaz ?' — pravimo večkrat. Toda čim u- božnejši si, temveč pravice imaš do božje pomoči, ker Kristus pravi: ,,Zdravi ne potrebuje zdravnika, am¬ pak bolni." — 472 — O b c u 11 j a j. „V tebe zaupam, Gospod, veko¬ maj ne bom osramočen." (Ps. 30.) S k 1 e p. Cim bolj se te hoče polastiti malosrč- nost, tem večje zaupanje imej v Boga. III. Velikodušnost. P r e m i š 1 j e v a n j e, 'Jezus nas hoče oboga¬ teti s svojimi darovi, toda on tir ja, da tudi mi stori¬ mo, kar je v naših močeh. Hoče, da velikodušno ž njim sodelujemo: JKdor bo velikodušen proti meni, proti temu bom tudi jaz velikodušen.“ Ne glede na milosti, katere daje božja previdnost vsakemu Člove¬ ku brez razločka, prejel bo vsak na božični praznik toliko več posebnih milosti, kolikor velikodušnejšega se pokaže Jezusu in, kolikor več si bo prizadeval, pridobiti si njegovo prijateljstvo. Nauk. iTo nas mora vspodbujati, da. storimo vse, kar je v naših močeh. ,Glej tedaj, kaj bi bilo božjim očem najbolj mrzko na tebi, in kaj Bog poseb¬ no želi od tebe; prvo skušaj odstraniti, drugo si pri¬ dobiti. Molite v. Prosi Jezusa, da ti on sam podeli, kar želi najti v tvojem srcu na božični praznik. Dne 18. grudna. Zadržki in ovire pri opravljanju devet- dnevnice. 1. Misli si, da slišiš Izaijo preroka, ki kliče: Poravnajte pot Gospodu! (Pogl. 40). 2. Prosi za milost, da bi srečno premagal vse ovire, ki se. ti stavljajo na pot. — 473 I. Prvi zadržek: brezbrižnost. P r e m i š 1 j e v a n j e.. Nič bolj ne žali dobrot¬ nika, kakor Če vidi, da so malomarni in brezbrižni tisti, kateri so mu dolžni hvaležnost. Vzemimo si vz¬ gled: Neki oče ima šest otrok; ko se bliža, njegov rojstni dan, pet izmed teh se prav, nič ne zmeni za to, k večjemu mu na, ta dan s suhimi besedami česti¬ tajo in se udeleže pojedine, katero oče ta dan pripra¬ vi. Šesti in najmlajši otrok pa si vse mogoče priza¬ deva, da bi povečal slovesnost očetovega godu; že dolgo časa poprej se pripravlja na to. Oče ve za vse to; katerega bo sedaj rajši imel? — Brezdvomno naj¬ mlajšega,. in prav ima. Nauk. Ta vzgled velja tudi za kristjana. Vzrok, da mnogi kristjani dobe tako malo milosti o božič¬ nih praznikih, je ta, da so podobni onim peterim o- irokom. Ti pa bodi podoben šestemu, najmlajšemu! O b Č u 11 j a j. Obžaluj brezbrižnost premno¬ gih kristjanov. Prosi Jezusa, da se jih usmili in da iz tvojega srca prežene vsako mlačnost. S k 1 e p. Bodi danes prav zvest v vsem, kar si si odločil za Ddnevnieo; rajši kaj dostavi, kakor bi kaj opustil. II. Drugi zadržek: duhovna raztresenost. Premišljevanje. Drugi zadržek, iz ka¬ terega navadno izvira prvi, je raztresenost duha. Med šumom sveta, med vsakovrstnimi novicami, skrbmi, opravili, pogovori, družbami, človeški duh le težko misli na verske, duhovne reči, kakor tir ja blagor na¬ še duše in kakor se spodobi o velikih praznikih. To je nesreča mnogih kristjanov. Nekateri celo življenje — 474 ne pridejo iz vrtinca posvetnih skrbi in v takem sta¬ nu stopijo v večnost! N a u k. Zahvali Boga, da ti je dal v tvojem stanu bolj spoznati tvojo pravo korist; da imaš v pre¬ mišljevanju in.duhovnem berilu orožje proti raztrese¬ nosti duha. Vendar ne zaupaj preveč sajnemu sebi. Dobro pazi, kje in kako izgubiš zbranost duha, da se boš vedel tega varovati, zlasti v tej Odnevnici. O b č u 11 j a j. Prosi za milost, da bi srečno premagal vse ovire, ki te hočejo oropati posebnih mi¬ losti na božični praznik. Sklep. Prizadevaj si, da ostaneš danes in prihodnje dni prav zbran. III. Tretji zadržek: nestanovitnost. P r e m i š 1 j e v a n j e.. Tretji zadržek za dob¬ ro opravljanje Ddnevnice je nestanovitnost, to je lah- koumnost našega duha in omamljivost naše volje; mnogo dobrih reči začnemo, pa jih ne dovršimo. V- sled te nestanovitnosti menjavamo neprenehoma sto¬ je sklepe, ali pa jih opustimo, komaj ko smo jih sto¬ rili. Ravno glede na 9dnevnice nas žalibog izkušnja, uči, da smo toliko bolj površni, mlačni in nemarni v duhovnih vajah, katere smo si določili, kolikor daije smo od prvega dneva in kolikor bližje prazniku, V.\- krat celo pozabimo, kaj smo si prvi dan naložili! N a u k. Naj te vsaj dosedanja izkušnja izga- metuje. Zlasti sedaj, ko se pripravljaš na najimenit¬ nejši praznik, naj te vedno spominja tvoje omahlji¬ vosti, da skrbno paziš na sebe in ostaneš vnet do konca. Da to dosežeš, posnemaj tiste pobožne, ki svo¬ jim prvim vajam toliko več dostavljajo, kolikor bolj se približuje praznik. — 475 — Molitev: K Mariji, materi božji. Danes* /e praznuje Marijin praznik, ki se imenuje: ExspectatiO’ I'artus B. M. V. Pričakovanje poroda bi. D. M. Pro¬ si jo, naj ti zadobi nekaj onih čutil, katera so napol¬ njevala njeno dušo zadnje dni pred porodom '.Jezusa Kristusa. Dne 19. grudna. Skrivnost božičnega praznika. 1. Misli si, da slišiš besede evangelista Janeza: Beseda je mesa postala in je med nami prebivala. (1, 14). 2. Prosi, da bi, kolikor je človeški pameti mogoče, spoznal vi¬ soko skrivnost, da jo Bog postal slab in umrljiv človek. I. Kdo je ta „Beseda, ki je meso postala"? P r e m i S 1 j e v >i n j e. To je večna Beseda, druga oseba presv. Trojice, enakega bitja z Očetom. Stvarnik nebes in zemlje je postal slaboten in umr¬ ljiv človek, vendar je ostal zraven Bog. V eni osebi se je združila božja narava s Človeško, ne da bi se med seboj pomešali, ali druga v drugo spremenila. Kolik čudež modrosti, moči in ljubezni! Obenem pa kolik čudež ponižnosti. Vsemogočni Bog je postal maj¬ hen otrok! N a u k. Ko bi imel bol] živo vero v to skriv¬ nost ponižnosti, ne bi gojil ošabnih misli, ne bi tožil zaradi poniževanja, marveč sramoval bi se celo vsa¬ ke neprostovoljne, nečimerrie misli, ljubil bi in celo iskal poniževanje. Take ponižnosti so se navzeli svet¬ niki, premišljujoč božje Dete v jaslicah. Občutljaj. Poživi svojo vero, — Občuduj globoko ponižnost učlovečene besede. Zateri svoj na¬ puh, svojo nečimernbst. 476 — Sklep. Obudi te občutljaje, kadar koli izgo¬ varjaš ali slišiš-izgovarjati besede: „In Beseda je me¬ so postala. “ II. Zakaj je Beseda meso postala? P r e m i š 1 j e v a u j e. Dobro vemo, zakaj je Beseda meso postala, pa le po redko na to mislimo, namreč da bi nas oslobodila iz žalostnega stanu, v katerega nas je pahnila nepokorščina prvega člove¬ ka. Nobena stvar, noben Človek, celo angelj ni mogel tega, storiti, ker je tirjala božja pravičnost zadošče¬ nje, primerno razgaljenju in dostojno neskončnega ve¬ ličastva božjega,.. Takega zadoščenja pa ne more dati nobena stvar. Le učlovečena Beseda edino je to pre¬ mogla: kot človek je trpel Sin božji, kot Bog je dal svojemu trpljenju neskončno vrednost. N a u k. Skrivnosti učlovečenja se imamo tedaj edino zahvaliti, da smo dobili nazaj pravice otrok bož¬ jih, pravico do nebeškega kraljestva, in da nas po tem trudapolnem življenju čaka vesela večnost. Koliko hvaležnosti smo tedaj dolžni Zveličarju, da je nas, sovražnike božje, spravil z razžaljenim Bogom, kakor lepo pravi apostol Pavel: „Ko smo bili Še sovražniki, smo bili spravljeni z Bogom poj njegovem Sinu.“ (Rimi j. ■ 5 , 10 .) O b č u 11 j a j. Prosi Gospoda, da bi ga ljubil s prav prisrčno, nesebično ljubeznijo. S k 1 e p. Ponovi večkrat besede sv. Frančiška Ksaverija: „Moj Bog in Odrešenik, ljubim te ne za¬ radi tvojih obljub ali groženj, ampak ker si ti moj kralj, moj Bog.“ III. Zakaj se je učlovečena Beseda tako ponižala? Premišljevanj e. Božjemu Sinu bi bilo do¬ volj, da bi nas odrešil, ako bi bil vzel na sebe le člo- 477 — veško telo, prosto od vsakega trpljenja, kakor je bilo Adamovo pred greliom; dovolj bi bil za odkupljenje grešnega 'človeka le en zdihljaj. Zakaj je pa vzel ven¬ dar na-se vse človeške slabosti, zakaj je toliko trpel, zakaj je bil tako ponižan ? — Zato, da bi s svojo pre¬ veliko ljubeznijo tem močneje potegnil k sebi naša sr¬ ca, da bi se ga mi popolnoma in za vselej oklenili „zaradi prevelike ljubezni, s katero nas je ljubil,“ ka¬ kor pravi apostol. (Efez. 2, 4,) N a u k. Večina ljudi pa ne mara za to ljubez¬ nivo in milo vabilo božjega Zveličarja! Z nehvalež¬ nostjo, preziranjem in nemarnostjo mu povraČajo lju¬ bezen! In ti sam, ki si mu dolžan še posebno ljube¬ zen, kako ga ljubiš? Kako skop si proti njemu, sto¬ riš le to, kar je ravno stroga dolžnost! In če še tudi včasih kaj več storiš, pa kako površno in nepopolno! Da popraviš dosedanjo zanikernost in pokažeš svojo dobro voljo, dostavi danes še nekatere pobožne vaje onim, katere si si odločil prvi dan. Molitev: K pastirjem, katerim je naznanil angeli veliko skrivnost. Dne 20. grudna. Izvolitev, prednosti in priprava Matere učlovečene Besede. 1. Pradstavi si nadangelja Gabrijela, ko naznanja Mariji: Spo¬ čela in rodila boš sina in imenuj njegovo ime Jesus. 2. Prosi, da bi vedno bolj napredoval v spoznanju, češčenju in. ljubezni do Device Marije. I. Izvolitev presv. Device za mater Sina Božjega. P r e m i Š 1 j e v a n j e. Noben človek si ne iz¬ bira sam matere, Le eden si jo je izbral sam, nam- -- 478 - reč Bog in Človek Jezus Kristus. Po svoji božji nara¬ vi rojen vekomaj iz Očeta, moral si je od vekomaj iz¬ brati mater, ker je hotel v času postati človek. In za to visoko čast je bila izvoljena hči Joahima in Ane, iz kraljevega rodu Davidovega, obenem pa tudi iz ko¬ lena Aronovega. Vsled te izvolitve je postala Marija najimenitnejša, najsrečnejša med vsemi stvarmi, po¬ stala je mati božja,. N a u k. Veseli se zaradi tega, odlikovanja Mari¬ jinega, ker po tej izvolitvi je postala tudi tvoja mati. Toda nikdar ne pozabi: Če si otrok tako odlične ma¬ tere, moraš hrepeneti po popolnosti in svetosti, po¬ snemajoč njen vzgled in njene Čednosti. Prizadevaj si zato zlasti v tej 9dnevniei. O b č u 11 j a j. Prosi za nas, sv. božja porodni¬ ca, da postanemo vredni obljub Kristusovih! S k 1 e p. Pospešuj, kolikor moreš, slavo in če- -ščenje Marijino. II. Prednosti podeljene presv. Devici kot materi Božji. Premišljevanje. „Bog ne pusti svo¬ jih del nepopolnih,“ pravi sv. Tomaž Akv,, ,„vselej podeli tudi milosti in prednosti, primerne dostojanstvu, katero je namenil svoji stvari, da, more prav izpol¬ njevati svoje dolžnosti." Mariji 'Devici pa je namenil najvišjo Čast, zatorej ji je dal tudi izvanrednih milo¬ sti, kakor: 1. da jo je obvaroval madeža izvirnega greha; 2. da jo je utrdil v milosti, da nikdar niti naj¬ manjši greh ni omadeževal njene duše; 3. podelil ji je čast matere, vendar je ohranila pri tem svoje devi- štvo; 4. v prvem trenotku njenega življenja jo je obo¬ gatil z neŠtevilnimi milostmi in darovi sv. Duha; ‘5. kakor mislijo mnogi sv. očetje, dal jej je koj po spo¬ četju razum, tako, da je že od tistega Časa ljubila Boga, — 479 — N a u k. Tudi tebi so podeljene velike prednosti pri sv. krstu: postal si otrok božji, brat 'Jezusov, de¬ dič nebeškega kraljestva. Tudi milosti ti ne manjka, da si ohraniš te prednosti. Kako pa si jih rabil? Obeu/tljaj. Zahvali Boga za vse to. Obža¬ luj, Če nisi dovolj sodeloval z milostjo božjo. S k 1 e p. Tvoja gorečnost ne sme poznati mej, ker si dolžan Bogu toliko hvaležnost. III. Priprava presv. Device za mater Božjo. P r e m i Š 1 j e v a a j e. Življenje presv. Device od njenega rojstva do spočetja božje Besede, je bilo vedna priprava na ta,, veliki dogodek. Skrbno je bede¬ la vedno Čez svoja čutila, čez vsa nagnenja svojega srca, dasi ni bila podvržena hudim strastem, kakor mi. V tretjem letu svojega življenja je prišla v tem¬ pelj Gospodov in tamkaj je preživela svoja mlada leta a: zbranosti, molitvi in dobrih delih. N a u k. Tako se moramo tudi mi pripravljati na praznik rojstva Gospodovega. Kako si opravljal doslej Odnevnico ? Ali si se začel, kaj pripravljati že v začetku adventa, kakor želi sv. cerkev? Glej, k,aj si zanemaril, in skušaj to popraviti Še te dni pred Bo¬ žičem, Jezus ti bo podelil zato obilno blagoslova. Molitev: K presv. Devici, materi božji in naši materi. — 480 - Dne 21. grudna. Okolnosti časa, ko se je prikazal Zveličar. 1. Misli si apostola, ko pravi: Ko je prišla polnost časa, je po¬ slal Bog svojega Sina. (Gal. 4.) 2. Prosi, da bi vselej udano in potrpežljivo čakal časa, ko ti Bog pošlje pomoč ia tolažba. I. P r e m i š 1 ;j e v a n j e, Kedaj se je prikazal na. zemlji Zveličar sveta? štiri tisoč let potem, ko je bil obljubljen prvim starišem. Štiri tisoč let so ga pra¬ vični stare zaveze pričakovali, vzdihovali po njem in se pripravljali nanj! Zakaj je neki tako dolgo odla¬ gal svoj prihod? Sv. očetje odgovarjajo, da, ko bi Zveličar prišel hitro po Adamovem grehu, človek ne¬ bi nikdar prav spoznal strašnih nasledkov greha, ter svoje slabosti in nezmožnosti, vzdigniti se iz žalost¬ nega stanu. Sedaj se je v tem svetlejši luči pokazala •potreba, velikost in dobrota odrešenja. Vendar tudi v tem dolgem Času svet ni bil popolnoma zapuščen brez vseh pripomočkov k zveličanju, imel je stari svet ob¬ ljube in trdno zagotovilo, da pride Zveličar; lahko se je zveličal s pričakovanjem Odrešenika in po za¬ slugah z ozirom na prihodnjega Mesijo. 'Zgodovina nam spričuje, da so vsi narodi brez razločka priča¬ kovali nekoga, ki bi jih odrešil. N a, u k. Bog hoče, da smo popolnoma prepriča^ ni o lastni bedi in nezmožnosti. In če imamo to spo¬ znanje, tedaj nam še-le podeli svoje darove, da jih tem bolj cenimo, da smo mu tem bolj hvaležni in do¬ bimo tem več koristi iz njih. O b č u 11 j a j. Občuduj in moli prečudno rav¬ nanje božje v odrešenju sveta in posvečenju njegovih zvestih služabnikov. 481 Sklep. Pričakuj odslej bolj potrpežljivo Čas milosti in tolažbe, zlasti bodi stanovitnejši v milosti. II. Premišljev a n j e. Kedaj se je prikazal Zveličar na zemlji? Kadar so se izpolnile vse prerok¬ be in predpodobe, tičoče se obljubljenega Odrešenika. Z različnimi prerokovanji in predpodobami, ki so po¬ stajale vedno določnejše, je hotel Bog polagoma pri¬ praviti človeški rod za vero v največje skrivnosti, kakoršne so v evangeliju in cerkvi Kristusovi, N a u k. Tako pomaga Bog naši slabosti; pomar ga nam verovati nezapopadljive skrivnosti, dajoČ nam zunanje nagibe in dokaze verjetnosti, kakor nas pod¬ pira v čednostih in dobrih delih z dejansko milostjo. Ali nisi tega že izkusil v najtežjih opravilih, najres¬ nejših okoliščinah ? O b č u 11 j a j. Občuduj in hvali božjo dobroto, ki se poniža do naših slabosti. S k 1 e p. Prosi Zveličarja, naj pripravi tvoje srce in dušo za vsprejem njegovih darov, III. Premišljevanje. Kedaj se je prikazal Zveličar na zemlji ? V 14. letu vladanja cesarja Av¬ gusta, ko so bili poznani A or o vsi narodi takratnega sveta in podložni rimskemu cesarstvu. Po celem tak¬ rat znanem svetu so veljale iste postave in po celem svetu je zavladal takrat mir. Ogromni obseg rimske¬ ga cesarstva in splošen mir po tolikih stoletjih krva¬ vih bojev, to je bilo očitno orodje v rokah božje pre¬ vidnosti, da se je lažje širil sveti evangelij in da so vsi narodi postali ena družina v 'Jezusu Kristusu. N a u k.Obrnimo le svoje oči, razsvetljene z lučjo sv.vere, na dogodke, ki se vrste na svetu od (stoletja do 31 482 - stoletja, pa bomo lahko, spoznali v njih roko božje pre¬ vidnosti, ki prečudno vodi in porablja vse v dosego svojih večnih namenov. Varujmo se tedaj, godrnjati nad dogodki, kakor ljudje, ki imajo premalo vere. Maloverni in neverni ljudje vidijo le „slučaj“ in „uso- do“, po njih mnenju je vse odvisno od modrosti ali ne¬ umnosti človeške. Ti pa v luči sv. vere sodi drugače. Blagruj in poveličuj roko božjo v vsem, kar se dogo¬ di 1 ; bodi prepričan, da vodi roka božja vse v dosego svojih sklepov in namenov, ki so nam večkrat popol¬ noma neznani. S tem boš Bogu drag, bližnjemu boš dal dober vzgled, samemu sebi boš pomnožil vero, upanje in ljubezen do Boga. Molitev. Moli v čast sv. Tomažu, katerega praznik danes praznujemo. Naj ti izprosi prav živo vero i.n. ljubezen, kakoršno je imel on, ko mu je rekel Zveličar, naj položi svoj prst v njegovo stran; on pa je vzdihnil: ,„Moj Gospod in moj Bog!“ Dne 22. grudna. Dobrote, katere smo prejeli od večne Besede. 1. Misli si Dete Jezusa, kako se joče v betlehemskih jas¬ licah. 2. ‘ Prosi za milost, da bi prav cenil poglavitne dobrote, ka¬ tera nam ja podelil nebeški otrok. I. Dobrota življenja. Premišljevanje. Sv. 'Janez začenja svoj evangelij z vzvišenimi besedami: „V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda. Vse je po njej storjeno, in brez nje ni nič storjeno, kar je storjeno , . . In Beseda, je meso posta¬ la in med nami prebivala." (Jan. 1, 1, 3, 14.) „Večna - 483 Beseda," ki je vzela v času na-se umrljivo človeško naravo, je ustvarila ves svet; in ker brez nje ni nič storjeno, tedaj smo tudi mi vstvarjeni po njej. Večni Besedi imamo torej zahvaliti za svoj obstanek tukaj na svetu in enkrat v večnosti. N a u k. Te dni, ko se pripravljaš, da bi do¬ stojno praznoval rojstvo večne Besede, se spodobi, da se spominjaš tudi svojega rojstva in tistega, ki te je vstvaril. S kako ljubeznijo in hvaležnostjo moraš pač misliti na to, ker si v svojem življenju prejel že toliko darov milosti božje! Kolika dobrota je že to, da si se rodil po rojstvu Odrešenikovem, v novi za r vezi in v deželi, kjer sveti luč sv. evangelija! Ali mi¬ sliš večkrat na to dobroto? Ali hvališ Boga za to? O b Č u 11 j a j. Obudi ljubezen in hvaležnost. Daruj samega sebe. S k 1 e p. Ko opravljaš svoje molitve, misli na tistega, od katerega si prejel življenje. II. Dobrota odrešenja. Premišljevanje, Druga dobrota, za ka¬ tero smo dolžni hvalo učlovječeni Besedi, je odreše¬ nje. To je delo neskončne ljubezni božje, da je večna Beseda hotela prevzeti na-se prokletstvo, v, katerem smo vzdihovali, ter nas s svojo krvjo oprala grešnih madežev. Dobrota odrešenja je še večja, kajkor dob¬ rota vstvarjenja, „ker nič nam ne bi koristilo roditi se, če ne bi bili odrešeni," pravi sv. Avguštin. sf)e- l-o- odrešenja, kaže -še večjo ljubezen božjo, kakor v- stvarjenja, „ker nič nam ne bi koristilo roditi se, Če ne bi bili odrešeni," pravi sv. Avguštin. Delo odre¬ šenja kaže še večjo ljubezen božjo, kakor vstvarje- nje. Za vstvarjenje je bilo treba le ene besede; „Re- 31 * — 484 — tel je, pa je bilo; “ za naše odrešenje pa je moral Sip božji preliti svojo kri. Nauk. V betlehemskem hlevcu je božje Dete začelo delo našega odrešenja; tukaj je darovalo bož¬ ji pravici prve solze. Kolika ljubezen nas mora pač prešiniti, ako premišljujemo to skrivnost nskončne lju¬ bezni ! „Z»ato,“ pravi apostol, „tisti, ki živijo, naj ne živijo več sebi, ampak za njega., ki je za njih umrl in vstal." (II. Kor. 5.) Kako nehvaležno in grešno bi bilo, ako bi v svojem mišljenju in hrepenenju ne dal prvega prostora Zveličarju, ako bi več cenil svojo sladkost in čast? Pa.vendar kolikokrat si že to storil! O b Č u 11 j a j. O Jezus, naj sebi odmrjem, da le za tebe živim! — Ponovi večkrat ta vzdihljej. Sklep. Odmiraj bolj in bolj sebi z neprestar nim zatajevanjem. III. Dobrota posinovljenja božjega. Premišljevanje, Ne le, da nas je večna Bes*eda odkupila iz sužnosti greha in nas spravila z nebeškim Očetom, marveč storila nas je tudi otroke božje in dediče nebeškega krailjestva. To dobroto, ki presega vse, kar si le misliti moremo, nam je podeli¬ la božja, Beseda s tem, da je vzela nabse našo narar vo in nas je tako storila deležne svoje božje narave. Premisli dobro besede apostola Pavla: „Ko je prišla polnost časa, je poslal Bog svojega Sina, da bi po¬ stali posinovljeni otroci." (Gal. 4.) „:Tedaj, če smo ot¬ roci božji, smo tudi dediči, dediči božji in sodediči Kristusovi." (Rimlj. 8.) N a u k. O ko bi imeli to vedno pred očmi, kar ko plemenito bi mislili, kako sveto živeli!, Storimo, kar se da! Molitev: K Jezusu, našemu Zveličarju. — 485 — Dne 23. grudna. Lastnosti božjega Deteta. 1. Misli si, da slišiš Zveličarja: Ako ne postanete kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo. 2. Prosi, da bi prav spoznal, kako moremo postati podobni otrokom. I. Naravna čistost pri otroku. Premišljevanje. Kadar premišljujemo o učlovečeni Besedi, si moramo predstaviti božje De¬ le kakor navadnega otroka, ki je vtvsem podoben dru¬ gim otrokom; toda ker je Dete 'Jezus že pri razumu, moramo v njem opazovati tudi če zn ar av n e prednosti ip lastnosti ter jih porabiti v svoje posnemanje. Pr¬ va taka lastnost je čistost, prosta od vsakega made¬ ža. Ta čistost je pri drugih otrocih naravna in brez zaslužen ja, ker je otrok nezmožen grešiti, pri božjem Detetu pa, ki ima že duševne zmožnosti odraslega člo¬ veka, je čednost. N a u k. Ce hočeš biti tedaj drag božjemu Dete¬ tu in če hočeš, sprejeti od njega kake milosti, sovraži in studi pred vsem greh; prizadevaj si, napredovati v čistosti vesti, zlasti se varuj napak, v katere si do¬ slej največkrat padel, O b 6 u 11 j a j. „Cisto srce vstvari v meni, o Bog. Operi me Čedalje bolj in bolj moje krivice.“(Ps.50.) Sklep. Z novo gorečnostjo porabi sredstva in pobožne vaje, da se zavaruješ proti nekaterim greš¬ nim navadam, II. Naravna ponižnost v otroku. Premišljevanje. Ponižnost in pohlevnost je druga lastnost otrokova. Toda ta ponižnost je brez — 486 — zasluženja, ker otrok ne more biti ošaben, ko ne spo¬ znava svoje veljave in ne čuti poniževanja. Pri Dete¬ tu Jezusu pa pi tako, Jezus tudi kot otrok spozna popolnoma dostojanstvo svoje osebe in Čast, katero so mu dolžne vse stvari, tudi čuti prav dobro poniževar nje, zapuščenost, uboštvo, zaničevanje. Toda. on ne toži radi tega, nad nikom se ne maščuje. Radovpljno se podvrže vsemu, ker je to v Čast nebeškemu Očetu, ki je bil tako hudo razžaljen po našem napuhu in ne¬ pokorščini. N a u k, V tem moramo postati podobni otrokom in ljubi božjemu Detetu 'Jezusu, da ravnodušno spre¬ jemamo vsa poniževanja. Stori tedaj trden sklep, hre¬ peneti po vedno večji ponižnosti, bodi rajši z Jezusom od sveta pozabljen in zaničevan, kakor češčen in slavljen od ljudi j. Ob čuti j aj. Prosi božjega Zveličarja, ki se je tako globoko ponižal, naj ti da, milost, da bi bolj in bolj napredoval v ponižnosti in vedno bolj preziral samega sebe.. S k 1 e p. Porabi vsako priložnost, da se utrdiš v ponižnosti. III. Otročja pokorščina. Premišljevanje. Majhni otroci so vsi po¬ korni, ker še ne morejo kljubovati. Pustijo se voditi in nositi, kakor kdo hoče; ne povprašujejo, zakaj to ali ono, toda njihova pokorščina je brez zasluženja. Pri večni Besedi ni tako. Dete Jezus ima popolno spo¬ znanje, peskončno modrost. Dobro ve, kaj se godi ž njim, toda ne kaže niti najmanjše nevolje, pokorno se uda v vse. N a u k. Blagor jim, kateri so pokorni po čed¬ nosti, kakor so otroci pokorni po naravi! Skrbimo, da mi tudi to dosežemo. 487 — Molitev. Moli k prebiaženi Devici, ki je bi¬ la priča globokega ponižanja večne Besede, ki je po¬ stala za nas majhen otrok, da bi nam tako s svojim vzgledom potrdila nauk: „Ako ne postanete kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo."' Dne 24. grudna. Sv. večer. Kakšno mora biti danes naše mišljenje in čutenje? 1. Misli si, da slišiš besede:. Danes bodete videli, da bo prišel Gospod, in jutri bodete videli njegovo slavo. (Antiiona v današnjih hvalnicah.) 2. Prosi za tako mišljenje in duševno razpoloženje, kakor se spodobi za današnji dan. I. Kakšno mora biti danes naše mišljenje? Premišljevanje.. Človek je po naravi mi¬ sleče bitje. Naš duh deluje neprenehoma. Nikdar ni¬ smo popolnoma brez misli. Včasih se zgodi, da ne ve¬ mo, kaj mislimo, ne zavedamo se svojih misli. Tako mišljenje potem ni niti dobro niti hudo. Take misli da¬ nes odbijajmo; vse naše mišljenje naj meri danes na jutrajšnji praznik.. N a u k. Misli na ta imeniten dogodek zlasti pri sv. maši in pri spovedi, eo jo danes opraviš, skušaj obuditi prav živo kesanje. Premišljuj potem tudi pri delu, kaj se je ta dan godilo, kako sta Marija In Jo- žei potovala iz Nazareta v Betlehem; spremljaj ju na potu, predstavi si, kako težavno je bilo to potovanje, glej v duhu preblaženo Devico, kako mirnega in ved¬ rega obličja je navzlic vsem težavam, celo takrat, ko ne moreta dobiti v Betlehemu prenočišča. Te misli ti — 488 — bodo pomagale, da ostaneš danes zbrani in tako do¬ stojno pripraviš svojo dušo na jutrajŠnji praznik, ka¬ kor želi sveta cerkev, O b Č u 11 j a j. Občuduj svojo previdnost, ki je Storila, da je ravno takrat cesar Avgust zapovedal popisovanje, da je Šla Marija na pot, da nista dobila prenočišča v Betlehemu, Sklep. Pazi danes posebno na svoje misli in jih obračaj na skrivnosti jutrajšnjega praznika, II. Kakšno mora biti danes naše čutenje? Premišljevanje. Naše srce je podvrže¬ no vsakovrstnim vtiskom. Ne moremo vselej po volji nad njim gospodovati, vendar s trdno voljo lahko v njem vzbudimo občutke, kakoršne hočemo, N a u k. Porabi danes svojo prosto voljo in sku¬ šaj ohraniti v svojem srcu olčutljaje, ki dolikujejo jutrajšnjemu prazniku. Ti chčutljaji so: občudovanje, da ]e postal vsemogočni Bog za, pas človek, majhen otrok, dalje želja, da bi se duhovno rodil tfudi v na¬ šem srcu; strah, da mu pi eslabo pripravljamo pre¬ bivališče, obenem pa zaupanje v njegovo neskončno dobroto. Občutij aj. Obudi večkrat v srcu te občut- ljajo. Sklep, Odvračaj od sebe vse drugo čutenje in malosrčnost, III. Kakšna naj bodo danes naša opravila? Premišljevanje. Morda imaš celi dan prav veliko opravkov. Četudi ravno ne delaš težko, vendar imaš dovolj drugih skrbi in domačih' oprav¬ kov, Najboljše bi seveda bilo, ko bi bili danes prosti 489 vseh drugih skrbi in se pehali le s premišljevanjem velikega dogodka, toda. to ni mogoče, na take dneve imamo navadno največ opraviti. Kaj nam je tedaj sto¬ riti ? Nauk. Premnogi opravki naj te ne motijo v pripravi na jutrajšnji praznik. V ta namen: 1. loti se vsakega opravila iz ljubezni do Boga; 2. daruj vsa opravila Bogu v duhu pokore, zlasti post, ki je danes zaukazan; 3, med delom večkrat natihoma opravi kratko molitvico ali srčen vzdihljaj, obudi srčno željo in veselje nad prihodom Zveličarjevim, T ako boš kljub mnogim opravilom združil premišljevanje z delom, in na ta način boš pripravil v svojem srcu dostojno pre¬ bivališče novorojenemu Detetu. Molitev: K sv, Jožefu, ki je bil deležen ža^- losti in veselja Marijinega. Dne 25. grudna. Božič ali sveti dan. Premišljevanje o Detetu Jezusu, ki v jaslicah leži v bornem betlehem¬ skem hlevu. 1. Predstavi si betlehemski hlev. 2. Prosi za čustva, katera sta imela Marija in Jožef pri rojstvu Jezusovem. I. Ljubeznivost božjega Deteta. Premišljevanje. „Kristus se nam je ro¬ dil, pojdite, molimo ga!“ Tako kliče danes. sv. cerkev v svojih molitvah višem vernikom. Poslušajmo njen glas, pojdimo v duhu v Betlehem, gledat in molit Zve¬ ličarja sveta. Koliki čudež neskončne ljubezni se od¬ kriva našim očem! Bog, stvarnik nebes in zemlje, je postal reven otrok, vse veličje svojega božanstva je 490 prikrii, da bi se ga ne bali, da bi si pridobil naša, sr¬ ca! Kako je ljubezpjiv, kako nas ljubi! Kako steguje svoje ročice k nam, kakor bi nam Kotel reci: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Nisem prišel na svet, da bi ga sodil, am¬ pak zveličal, (Mat. 11, Jan, 12.) Nauk. Kdo bi mogel gledati to Dete, ki je iz ljubezni do nas stopilo iz nebeških višav v borni hlev, da bi nas povzdignilo k nebesom, in bi ga, ne ljubil ? Kdo bi mogel poslušati besede njegovega lju¬ bezni polnega srca, in bi ne bil napolnjen s sladkim in trdnim zaupanjem, da mu bodo vsi grehi odpušče¬ ni? O b B u 11 j a j. ZJagotovi Zveličarju svojo ljube¬ zen, udanost in zaupanje. Sklep. Ohrani v: srcu te občutke celi današ¬ nji dan in imej vedno pred očmi Jezusa, ležečega v bornih jaslicah, II. Uboštvo in potrpežljivost božjega Deteta. Premišljevanje. ..Zanidi. vas je postal ubog, ko je bil bogat, tako, da niti 'najpotrebnejših stal je v resnici ubog, tako da niti najpotrebnejših reci ni imel. Le poglej, duša krščanska, kraj, kjer se je rodil. Kaj vidiš? Zapuščen hlev, odprt vetru in dežju, jaslice, in v njih nekoliko slame. T.o je zibelka novorojenega Deteta Jezusa, Zveličarja sveta! Kakšn¬ im uboštvo in pomanjkanje! , 'Tako je že pri svojem rojstvu izpolnil besede preroka Izaija, ki pravi, da bo ou: Mož bolečin, ki bo poznal našo slabost, (Pogl. 3J3.) N a u k, 'Jezus trpi brez tožbe in godrnjanja to uboštvo, katero si je sam izvolil iz same ljubezni. Za¬ kaj neki? — Da bi nas učil prezirati dobrote in slad- 491 — nosti tega sveta, ki so največ! a ovira za zveličanje. Dalje, da bi po njegovem vzgledu ljubili in častili u- boštvo in zatajevanje, ki nam pomore do nebeških dob¬ rot in radosti, Občuti j a j. Zahvali 'Jezusa, ki ti je dal spo¬ znati zakriti zaklad v trpljenju in uboštvu; da ti je dal vzgled, kako je treba prenašati uboštvo, potrpež¬ ljivo, vdano, ker le tako si naberemo neprecenljivih zakladov za večno življenje. Sklep. Vzdihni danes večkrat k božjemu De¬ tetu Jezusu, ki toliko trpi z n nas že pri rojstvu v bet¬ lehemskem hlevu, III. Ponižnost in krotkost božjega Deteta. P r e m i š 1 j e vi a n j e. „,Učite se od mene, ker jaz sem krotak in ponižen iz srca.“ (Mat. 11.) „UČite se od mene,“ zapuščen in zavržen sem od sveta, pa nič ne godrnjam, ampak sem ,,krotek in ponižen iz sr¬ ca." Kolika skrivnost ponižnosti in krotkosti! Vsemo¬ gočni Bog, neskončna modrost je v, človeških močeh le navaden majhen otrok, slab, zavržen od sveta, po¬ ložen na kupček slame, v zapuščenem hlevu, med ne¬ mimi živalmi, kakor da bi bil nevreden, prebivati med človeškimi otroci. N a,uk, Glej, moja duša, kako globoko se je moral ponižati učlovečeni Bog, da bi tebe učil poniž¬ no in potrpežljivo prenašati poniževanje in zaničeva¬ nje. Koliko hvale si mu dolžna zia ta nauk in vzgled! Molite ,v„ Moli pobožno v jasli položeno De¬ te. 492 — Dne 26. grudna. Praznik sv. Štefana, prvega mučenca. 1. Predstavi si svetnika, kako pred svojo smrtjo povzdigne oči k nebu in, moli za svoje sovražnike. 2. Prosi, da bi tudi ti dobil nekaj žive vere, poguma in ju¬ naške ljubezni, kakor sv. Štefan. li¬ živa vera sv. Stefana. Premišljevanje, jTudi Stefan je imel iz- prva predsodke svojega naroda o posvetni velikosti Mesijevi. Toda nauk Jezusov mu jih je izbil iz glave. Od tega 'časa se je z dušo in telesom posvetil Zveli¬ čarju ter je postal njegov zvesti učenec. Misli se, da je bil eden. izmed 72. učejicev Jezusovih. Pozneje je bil izvoljen za dijakona. Od sv. Duha je sprejel dar nenavadne žive vere ter je z veliko gorečnostjo oznar njeval Jezusov evangelij, delal čudeže in mnoge iz- preobrnil, Tako beremo v Dejanju apostolskem (6, 58), da je bil „,poln vere in sv. Duha. In je delal čudeže in velika znamenja med ljudstvom." Nauk.. Tebi je dano, da si se odtrgal od sve¬ ta, ki ima tudi velike predsodke o velikosti, sreči in bogastvu. Nauk Jezusov in milost božja ti je pripo¬ mogla, da si prezrl dobrote tega sveta ter si izvolil čednosti in večno plačilo v nebesih. Tjoda je-li vera obrodila v tebi sad svetosti in gorečnosti, kakor pri sv. Stefanu? Občutij a j. Zalivali Jezusa, da ti je s svo¬ jim vzgledom poučil, zaničevati svet in_hrepeneti po neminljivih dobrotah nebeške domovine. Sklep, Prizadevaj si, da boš vedno bolj ce¬ nil in ljubil to, kar si je izvolil Jiezus iz ljubezpi do tebe. — 493 — II. Velikodušnost sv. Stefana. Premišljevanje, Uspehi o oznanjevanju Jezusovega evangelija so nakopali Štefanu hudo sov¬ raštvo pismarjev in velikih duhovnikov. Poklicajli so ga pred svoje sodišče. Štefan je dobro vedel, da mu strežejo po življenju. Vendar je brez strahu in obo¬ tavljanja, pred sodiščem očitno priznal, da je Kristus pravi Bog, ter jim naravnost očital, da so zavrgli ob¬ ljubljenega Odrešenika in da se trdovratno ustavlja¬ jo sv. Duhu. Med govorom je imel nebeško prikazen in je zaklical: ,„Vidim nebesa odprta in Sina človeko¬ vega na desnici božji.“ (Dej. ap, 7, 55.) Na, te besede so planili njegovi sovražniki Čez njega, vrgli so ga iz mesta in kamenjali. Svetnik se jim ni ustavljal; smat¬ ral si je za čast, darovati svoje življenje za vero Kri¬ stusovo. Doletela ga je čast, d«a je dobil prvo krono mučepiško za vero Jezusovo. Nauk. Ti najbrž ne boš imel prilike, umreti mučeniške smrti za Kristusa. Tjoda, tolaži se, razven mučeništva krvi je tudi mučeništvo želj, mučeništvo ljubezni, mučeništvo zvestobe v svojih dolžnostih, mu¬ čeništvo v dušnem in telesnem trpljenju, ako je rado- voljno in potrpežljivo prenašaš iz ljubezni do Jezusa. Za tako mučeništvo ti ne manjka priložnosti, le dobro je porabi. O b Č u 11 j a j. Prosi Boga, da, ti po priprošnji sv. Štefana podeli moč in srčnost, katera ti je potreb¬ na v vseh okoliščinah, da bi ne izgubil potrpežljivosti in vztrajnosti v težkih izkušnjah, od katerih je morda odvisno zveličanje tvoje duše. Nauk, V težavah' in 'trpljenju se osrčuj z mi¬ slijo, koliko je pretrpel Jezus in koliko so pretrpeli mučenci. — 494 — III. Junaška ljubezen sv. Štefana. Premišljevanje. S krvjo oblit in Še malo živ, je sv,. Stefan po vzgledu svojega UŠenika zakli¬ cal: v -Gospod, ne Štej jim tega za greh. In ko je to izrekel, je zaspal v Gospodu." (Dej. ap. 7, 50.) N a uk. Tako je izpolnil prvi mučenec zapoved Zveličarjevo: ,„Molite za one, ki vas preganjajo; stori¬ te dobro onim, ki vas sovrajžijo." Kako pa ti izpolnju¬ ješ to zapoved v mnogo lažjih okoliščinah? Molite v. Moli Dete Jezusa, ki za nas v jas¬ lih trpi. Dne 27. grudna Angelj naznani pastirjem rojstvo Zve¬ ličarjevo. 1. Predstavi si pastirje, kako strme poslušajo angeljeve be¬ sede. 2. Prosi za čustva, katera so imeli pastirji vsled angeljeve- ga oznanila. I. Angelj naznani rojstvo Zveličarjevo. Premišljevanje. Za zveličanje sveta Se je rodil. Jezus v betlehemskem hlevu; trebalo je torej, da izve svet za njegovo rojstvo. Pa komu je bilo naj¬ prej naznanjeno? VelikaŠem, bogatinom in mogotcem tega sveta? — Ne, ampak revnim pastirjem, svetu ne¬ poznanim, pred Bogom pa Čistim in bogaboječim. E- vangelist Lukež nam ta dogodek tako-le opisuje: „Bi- li so pa v onem kraju pastirji, ki so Čuli pri svojih čredah. In glej, angelj Gospodov pristopi K njim, in luč nebeška jih je razsvetila, in so se silno prestra- 495 - šili. In angelj jim reče: Ne bojte se, ker naznanjam vam veliko veselje, katero bo vsemu ljudstvu, ker dar nes se vam je rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod, v mestu Davidovem." (Luk. 2, 8 — 11.) Nauk. Tudi ti gotovo goreče želiš, da bi bil deležen sreče pastirjev, da bi 'Jezus tudi tebe napol¬ nil z nebeško svetlobo in ti dal čutiti svojo navzoč¬ nost. Verjami, ta želja se ti izpolni, toda. le pod tem pogojem, da obraniš Gospodu Čisto vest ter mu poka¬ žeš svojo ljubezen z vestnim izpolnjevanjem njegovih zapovedi. Ta. dva pogoja stavlja Jezus sam, ko pra¬ vi : „Blagor jim, ki so čistega srca, ker oni bodo Bo¬ ga gledali." (Mat. 5, 8.) „Kdor mene ljubi, bo izpol¬ njeval moje zapovedi, in moj Oče ga bo ljubil, in bo¬ va k njemu prišla in pri njiem prebivala." (Jan. 14, 21 .) O b č u 11 j a j. Blagruj pastirje, ki so bili prvi povabljeni k jaslicam Gospodovim, Priporoči se jim. naj ti izpolnijo obilo milosti od božjega Deteta. Sklep. Podvoji Čuječnost Čez svoje počutke in čez svoje srce. II. Znamenja Odrešenikova. Premišljevanje. „,In to vam bodi zname¬ nje, po katerem ga bodete spoznali: Našli bodete De¬ te v plenice povito in v jasli položeno." (Luk, 2, 12.) Otrok pomenja ponižnost, plenice ubožnost, jasli pa krotenje samega sebe. Po teh treh znamenjih naj bi spoznali pastirji in mi vsi Jezusa kot Odrešenika sve¬ ta. In zares, kot Odrešenik je moral zadostiti: 1. za naše grehe, ki izvirajo iz trojnega vira: napuha, la¬ komnosti in mesenega poželjenja; 2, moral nam je po¬ kazati bolj z vzgledom, kakor z besedami tri edino uspešna zdravila in način, kako jih uporabljati, Oboj- — 496 do je storil na prečudni način že pri svojem prihodu na svet; ker nosil je trojno znamenje: ponižnosti, u- božnosti in zatajevanja samega sebe. N a. n k. Bral si morda že večkrat ali slišal be¬ sede sv. evangelija, katere smo ravnokar premišlje¬ vali, pa nisi spoznal njih' globokega pomena, nisi u- videl, kako lepo se strinjajo; znamenja., katera je napo¬ vedal angelj pastirjem, z lastnostmi OdreŠenikovimi. Okoristi se s to opombo in skleni odslej pri vsakem premišljevanju prodreti do dna resnicam, katere pre¬ mišljuješ, Le Če Človek spozna prav posamezne resni¬ ce, rode se v srcu primerni občutljaji. O h Č u 11 j a j. Prosi 'Jezusa, da ti razsveti um in ogreje srce. Sklep. Skušaj si pridobiti tri lepe čednosti Jezusove: ponižnost, ljubezen do uboštva in zatajevar nje. III. Slavljenje Odrešenikovo. Premišljevanje. Le en sam angelj — mnogi mislijo, da, je nadangelj Gabrijel — je bil od¬ poslan, da bi naznanil rojstvo Jezusovo pastirjem. Ker je pa hotel Bog svojega Sina poveličati, odposlal je legije angeljev, In takoj, ko je povedal angelj pa¬ stirjem svoje naročilo, je bila pri angelju množica ne¬ beške vojske, ki je hvalila Boga z besedami: „Cast Bogu na visokosti in mir ljudem na zemlji, ki so do¬ bre volje!“ (Luk,2, 13. 14.) Nauk. Zaradi svoje globoke ponižnosti je za r služilo božje Dete ta krasni slavospev, ker ravno s to ponižnostjo je povrnilo Bogu dolžno Čast ter prine¬ slo ljudem „dobre volje“, mir in srečo. Glej, da ta to- lažljiva misel ne ostane prazna za tebe, ainpak naj krepča tvojo voljo in podpira tvoj trden sklep, sebi u- — 497 — mreti in iskati v vsem le večjo čast božjo. Potem boš našel srečni mir, vedno pripravnejŠi boš tudi drugim ga deliti in po tem življenju boš v nebesih poveličan Molite v„ Združi se z angelji ter hvali in ma li božje Dete, ki je vzelo grehe sveta na~se, za kate¬ re dela pokoro s svojimi solzami že pri porodu in za katere bo enkrat popolnoma zadostilo s svojo smrtjo na križu. Dne 28. grudna. Pastirji hitijo v Betlehem. 1. Glej v duhu, kako se napotijo pastirji kar najhitreje v Betlehem. 2. Prosi za tista čustva, katera so imeli pastirji pri po¬ gledu Božjega Deteta. I. Pastirji se medsebojno vspodbujajo na pot v Betlehem. Premišljevanje. Ko so odšli angelji od njih v nebesa, so pastirji med seboj rekli: ^Pojdimo do Betlehema in poglejmo to stvar, katera se je zgo¬ dila, ki nam jo je naznanil Gospod." (Luk. 2, 15.) Zdi se, kakor bi začeli pastirji dvomiti, potem, ko je izginil angelj. Res je pa bilo tudi to mnenje Čisto ne¬ navadno, da bi se bil rodil Odrešenik v tako nizkem stanu, čisto nasprotno, kakor so ga pričakovali in si domišljevali Judje. Nekateri so se torej obotavljali, ali bi Šli tje. Razv^n tega so morali Še čuvati svoje črede, pot je bil pol ure daleč in v temni noči bi mo¬ rali iti. Toda drugi, bolj goreči, so jih pregovorili, navdušenje se je poprijelo vseh; sklenili so, odpravi¬ ti se takoj na pot. N a u k'. Srečna je družipa, v kateri so vsi ene misli in hrepene z združenimi močmi po popolnosti, 32 498 — se medsebojno vspodbujajo in navdušujejo, v kateri ne vlada druga častilakomnost, kakor prekositi drug drugega v postrežljivosti, v ljubezni in ponižnosti. Ali si morda ti kriv, da ni tako srečna družba, v kateri živiš ? O b' S u 11 j a j. Ziahvali Boga, da ti je dal tak:o mnogo dobrih tovarišev, kateri ti svetijo s svojim, le¬ pim vzgledom. Prosi, da bi bili vsi skupaj še bolj go¬ reči. Sklep, Večkrat se vprašaj, ali si v spodbudo svojim tovarišem, in trudi se, da jim daješ dober vzgled, II. Pastirji se napotijo hitro v Betlehem. Premišljevanje. Ko so se pastirji en¬ krat odločili, se dalje niso posvetovali, temveč hitro so se odpravili na pot, dasiravno je bila temna noč in so bili utrujeni od bedenja. Evangelij pravi izrečno: Hiteli so in prišli. Odkod ta pripravljenost in urnost? 1. Iz njihove žive vere, katero so jim vcepile besede angeljeve, 2, Iz njihovega gorečega hrepenenja videti in moliti Zveličarja, svojega Odrešenika. 3, Iz upanja, da bodo od njega blagoslovljeni in bogato obdarovani z milostmi. Nauk. Vsaki dan te vabi v jutro, ko se pre¬ budiš, tvoj angelj varih, da bi šel k jaslicam svojega ljubezni polnega Odrešenika, da bi ga obiskal z zaj- kramentu ljubezni, da bi mu daroval prve darove dneva. Koliko milosti, tolažil in blagoslovov je v zve¬ zi s tem prvim obiskom Naj svetejšega. In če ti ravno zgodaj ni mogoče hoditi v cerkev, pa obišči Gospoda pozneje, Ali ne opuščaš tu in tam obiskovanja iz ne¬ marnosti? In zakaj? Morda tratiš čas s praznimi po¬ govori, z nepotrebnimi obiski, 499 — Občutij a j. Prosi odpuščanja za svojo ne¬ marnost in lenobo, kateri si bil dosedaj udan.. S k 1 e p. Posnemaj gorečnost pastirjev v obisko¬ vanju najsvetejšega zakramenta. III. Pastirji najdejo svojega Odrešenika v Betlehemu in ga molijo. Premišljevanje. Ko so prišli pastirji na kraj, katerega jim je bil arigelj, napovedal, ,„našli so Marijo in Jožefa, in dete, v jasli položeno." (Luk. 2, 16.) Njihovo telesno oko ni (videlo ničesar druzega, ka¬ kor navadno dete; z očmi vere pa so gledali v tem u- bogem detetu neskončno veličastvo božje, svojega Od¬ rešenika. Koliko veselje so morali čutiti, ko so bili tar ko blizu božjemu Detetu, in koliko pobožnih milosti so zadobili! Nauk. Ravno tistega Odrešenika še pod ubož- nejšimi podobami imamo na svojih oltarjih. Obiskuj ga tudi večkrat s tistimi občutki, ki so prešinjali pa¬ stirje, zlasti imej tako živo vero, kafkor oni. V resni¬ ci je tudi vse odvisno od vere. Oživi tedaj svojo vero, kadar greš v cerkev, kakor bi gledal Jezusa v kaki vidni podobi; na potu v cerkev si misli, da greš v betlehemski hlev, gledat in moliti Jezusa; ali greš v ubožno hišo v Nazaret, ali v jeruzalemski tempelj, ali v hišo Marte in Marije, ali v obednico zadnje večer¬ je, a.li na, Kalvarijo, kjer na križu visi, za nas prosi, za nas umira. Na ta način boš obiskoval najsvetejši zakrament z večjim veseljem, z večjo pobožnostjo in z večjo koristjo. Molitev. Druži se s pastirji in moli Jezusa; ali pa z nedolžnimi otročiči, katere Častimo danes kot mučenike, ker jih je pomoril Herod iz sovraštva do božjega Zveličarja. 32 * 500 — Dne 29. grudna. Vrnitev in gorečnost pastirjev. 1. Glej v dahu pastirje, kako se vračajo polni veselja od jaslic novorojenega Odrešenika. 2. Prosi za milost, da bi šel vsakokrat s takimi čustvi iz bližine Gospodove. I. Pastirji razglašajo povsod veselo novico. Premišljevanje, Ko so opravili pastirji svojo pobožnost in položili svoje skromne darove k nogam Marije in Jožefa, „vrnili so se“, kakor poroča sv. Lukež, nazaj k svojim Čredam, ,„in so Častili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, kakor jim je bilo od angelja povedano.“ (Luk. 2, 20.) To so torej učinki božje ljubezni, katere so dobili pri jasli¬ cah v svoje srce. Jezus je v njihovem srcu, Jezus je v njih ustih. Hoteli so, da gaj celi svet spozna in lju¬ bi, zatorej govorijo polni navdušenja z vsemi, katere srečajo, in jih nagovarjajo, 'da bi tudi šli gledat in molit svojega Zveličarja. Ljubezen jih je napravila ar postole. N a u k'. Ce je Jezus v tvojem srcu, bo tudi več¬ krat na tvojih ustih, ker on sam pravi: „JJsta govo¬ re od obilnosti srca.“ (Mat. 12, 34.) Ko bi bili prefi¬ njeni od ljubezni in gorečnosti za njegovo čast, trudili bi še po svojih močeli, da bi ga, celi svet ljubil in jmu služil. Ne le, da bi ne zamudili nobene priložnosti, temveč bi jo še iskali, da bi dosegli svoj visoki smo¬ ter. Sicer .nam pa priložnosti nikdar ne manjka. Rav¬ no po tem lahko spoznaš, če je Jezus v tvojem srcu. Izprašuj se! Občutij a j. Prosi prav goreče božje Dete, da pride v tvoje srce, da. te napolni z ognjem svoje ljubezni, — 501 — Sklep. Z vso svojo močjo si prizadevaj, v vsa¬ kem premišljevanju pomnožiti v svojem srcu Ijubez n božjo in jo širiti tudi po drugih. II. Ljudje se ne zmenijo za poročilo pastirjev. Premišljevanje. ,„In vsi, ki so slišali, so se čudili temu, kar so jim pastirji praiviili.“ (Luk. 2, 18.) Pripovedovanje pastirjev je moralo res s ču¬ dom napolniti prebivalce Betlehema in okolice: roj¬ stvo Zveličarja v hlevu, prikazen angeljev, njih oz ra¬ nilo, njih petje! Vsak bi si mislil, da so na to poro¬ čilo hiteli vsi k hlevu molit svojega Odrešenika, da so vsi. goreče 1 tekmovali, kdo bi ga. vzel pod streho. Toda to se ni zgodilo. Samo čudili so se vsi in mno¬ go govorili o tem, storili pa niso nič. V svoji brez¬ brižnosti so kmalu vse pozabili. N a u k, Kaj koristi, če si morda tudi ti pre¬ mišljeval z visokim občudovanjem v teli dneh nezapo- padljive skrivnosti, če drugo nič ne storiš, Če si ne. prizadevaš, posnemati čednosti, za katere ti je dal e- zus tako krasen vzgled! O b č u 11 j a j. Pojdi v duhu v betlehemski hlev in moli tam svojega Odrešenika; hvali, slavi, povLj- čuj ga, da bi vsaj nekoliko zadostil za nemarnost to¬ liko ljudij. Sklep. Ne pripusti nikdar, da bi tvoja pre¬ mišljevanja ostala le občutki in želje, temveč, vselej stori sklep za dotični dan. III. Marija je hranila v svojem srcu spomin na vse to, kar se je zgodilo. Premišljevali j e. ...Marija pa je ohranila vse te besede in jih premišljevala v svojem srcu.“ — 502 (Luk, 2, IS.) V največjem nasprotju je ravnanje Ma¬ rijino in Judov, katerih pregrešno brezobzirnost smo ravnokar premišljevali. ,,,'Ohranila je,“ pravi evange¬ list, „vse te besede." Vse, kar se je o njenem božjem Sinu govorilo, in kar se je zgodilo, Vtisnila si je glo¬ boko v srce, to je bil predmet njenega premišljevanja in srčnih občutljajev. Tako je hranila preblažena De¬ vica kakor dragoceni zaklad okoliščine in skrivnosti skritega življenja najšega božjega ZfveliČarja. Od nje je tudi bojda zvedel sv. Lukež posameznosti, katere nam popisuje v svojem evangeliju o učlovečenju, o o- bisku, molitvi pastirjev in očiščevanju. Nauk. Uči se od svoje dobre matere, v koliko korist ti je premišljevanje, a,ko se večkrat med dne¬ vom spomniš jutranjega premišljevanja, ter obnoviš občutljaje in dobre sklepe, katere si imel zjutraj pri premišljevanju. Dobro premisli, v Čem si do zdaj gre¬ šil in kaj moraš izboljšati. Molitev: K božjemu Detetu Jezusu. Skleni svoje udanostno spoštovanje in ljubezen z onim pre- blažene Device in sv. Jožefa; ali pa moli k slavnemu škofu in mučeniku, sv. Tomažu iz Kanterbury (izg. Kentebiri), katerega praznik danes slavimo. Prosi ga, da bi ti izprosil majhen del ljubezni do cerkve, kate¬ re je gorelo njegovo srce. ,„Za njo,“ je vzkliknil, ko je opazil svoje morilce, ,.hočem rad umreti! “ (Umrl v h 1170.) Dne 30. grudna. Trojni nagib h gorečnosti. 1. Poslušaj, kaj pravi apostel: Bodite hvaležni. — Ne bodi¬ te mlačni v gorečnosti. 2. Prosi za duha gorečnosti v službi božji. - 503 — I. Nagibi h gorečnosti od strani Boga. Premišljevanje. Premišljevanje o učlo¬ večenju in rojstvu večne Besede kaže nam neskončno ljubezen božjo do ljudi v obče in do vsaka! er ega od nas posebej. „Bog je svet tako ljubil, da je dal svo¬ jega edinorojenega Sina, da kdorkoli vanj veruje, . . . ima večno življenje." (Jan. 3,. 16.) Ljubezen z ene strani pa zahteva tudi ljubezen od druge. To pa mo¬ ramo pokazati pred vsem z gorečnostjo v službi božji, po besedah apostolovih: „Bodite hvaležni!" (Kol. 3, IS.) „Ne bodite leni v gorečnosti; bodite goreči v du¬ hu; služite Gospodu." (Rimlj. 12, 11.) Sklenimo tedaj premišljevanja z nekaterimi resnimi in praktičnimi mislimi, ki bodo našo gorečnost netile in množile. Pr¬ va misel, ki se kar sama ponuja, je tau Bog nas je vštvaril in odrešil; to je velika dobrota; A pomisliti moramo obenem, da je to sklenil Bog od vekomaj, da nas je torej ljubil že od vekomaj. Na tem svetu pa i- niarno tako malo časa, da bi povrnili Bogu to ljubezen in si nabrali zaslug. N a u k. Ta misel je bila svetnikom vedno pred očmi, vzdržala jih je v njihovi gorečnosti, ter jih ne¬ prenehoma. vspodbujala, 'da so vsak dan na novo nar predovali na poti popolnosti. Kaj, mislili so si, Bog se je pečal od vekomaj z menoj tako ljubeznivo, meni pa preostaja le kratek čas, povračati njegovo ljube¬ zen, ali naj še ta čas potratim z mlačnostjo v službi božji? Ne, to se ne sme zgoditi! Pogum, moja duša, podvoji svojo gorečnost in delavnost tem bolj, čim bolj se približuje konec pozemeljskega življenja. Ko bi pač misel na večno ljubezen božjo obudila v tebi enaka Čustva, enake velikodušne sklepe! O bč u 11 j a j. „10 moja duša, ljubi ljubezen, ki te ljubi od vekomaj!" (Častiti P, Alvarec de Paz.) — 504 — S ki 1 ep. Navadi se, velikokrat to kratko, pa prisrčno molitvico ponavljati, II. H gorečnosti nas nagiblje ljubezen do samih sebe. Premišljevanje. Kakor zahteva od nas gorečnost ljubezen do Boga, tako tudi urejena ljube¬ zen do samega sebe. Ziakaj nas je neki Bog postavil na ta svet — v ta Stan? Ali ne zato, da bi ga ljubili, da bi mu zvesto in udano služili ter si s tem zaslužili večno plačilo v nebesih? Toda vse to je nemogoče, če nismo goreči, želo goreči v službi božji. Ce hočemo tedaj odkritosrčno svoj visoki namen doseči, moramo se varovati, da se nam ne ohladi gorečnost, da se nas ne poloti mlačnost. N a u k. Ali si ostal do sedaj v svoji prvi go¬ rečnosti; ali Si nazadoval? To je preimenitno vpraša¬ nje, ki ti samo sili na jezik sedaj Ob koncu leta. Ni težek odgovor na to vprašanje; predstavi se v duhu nazaj' v tisti Čas, ko si se posvetil službi božji (ko si stopii v duhovski in redovni stan), in primerjaj svoje takratno delovanje s sedanjim. Primerjaj tedaj svoje takratno ravnanje s sedanjim, sodi se sam. Iz tega boš spoznal, kaj ti je storiti. Občutij a j. ;„|Gospod, daj mi zopet veselje svojega zveličanja, in potrdi me z močnim duhom.“ (Ps, 50, 14.) Sk,lep. Vprašaj se večkrat: Zakaj sem na svetu? Zakaj sem v tem stanu? III. H gorečnosti nas nagiblje ljubezen do bližnjega. Premišljevanje. Vsak kristjan je dolžan skrbeti za svojega bližnjega. Skrbeti mora za njego- 505 — ve potrebe, zlasti duševne, in pred vsem, za njegovo večnost. Odvračati mora od njega vse hudo in nape¬ ljevati ga k dobremu. K temu pa je potrebno, da si združen z Bogom v prisrčni ljubezni, da podpira Bog tvoje delo. Tvoje priprošnje bodo potem veliko poma¬ gale. A k vsemu temu pa je zopet potrebna gorečnost in velikodušnost v službi božji. N a u k. Gotovo si želiš, da bi prav veliko sto¬ ril za zveličanje duš, in da bi rešil veliko duš. Ce so te tvoje želje resne, če si goreč, boš lahko posve¬ til sebe in druge. „In za nje se jaz sam posvečujem, pravi 'Jezus, „,da, so tudi oni posvečeni v resnici.“ (Jan. 17, 19.) Bodi torej goreč v službi božji, potem boš pravi apostol, in blagoslovljena bo tvoja goreč¬ nost. Molite v, K svetnikom, katere si med letom klical najprej na pomoč. Dne 31. grudna. Zadnji dan leta. 1. Misli si, da stojiš pred božjim prestolom in vsemi nebe* ščani, in da daješ račun o svojem življenju v preteklem letu. 2. Prosi za milost, da bi svojo preteklost prav spoznal in po tem uredil svojo prihodnjost. I. Kaj je bilo to leto za tebe? Premišljevanje. Kar se tiče Boga, bilo ti je to leto nepretrgana vrsta dobrot v naravnem in čeznaravnem življenju. Ohranil ti je življenje in zdravje med tisoč nevarnostmi,. v, katerih so mnogi drugi izgubili življenje. Skrbel je kakor ljubeznjivi oče za vse tvoje potrebščine, tako, da ti ni ničesar manjkalo. In s kako očetovsko skrbjo je čuval nad — 506 tvpjim zveličanjem, krepčal te je v nevarnih trenotkih’ s posebpo milostjo in odvračal od tebe skušnjave, v katerih bi se bil pogubil! Pojdi od dneva do dneva in težko boš našel katerega, ko ne bi bil sprejel po¬ sebnih milosti. Nauk. Kaj pa je bilo. to leto od tvoje strani ? Ali si se ravnal tako, kakor je Bog za svoje velike dobrote smel od tebe pričakovati? Ali je bilo leto go¬ rečnosti v njegovi sveti službi, napredovanja v nje¬ govi sveti službi, napredovanja v njegovi ljubezni, ali pa morda leto nehvaležnosti, mlačnosti in nemarnosti, O b č u 11 j a j. Zahvali Gospoda za vse dobro¬ te, katere ti je podelila njegova očetovska roka in prosi odpuščanja za svojo nehvaležnost. S k 1 e p. Pečaj se s to mislijo pri sv. maši in bodi vsaj zadnji dan pravi goreč, II. Kaj ti ostane od tega leta? Premišljevanje. [Kaj ti ostaja (zadnji dan od vsega, kar se je zgodilo v tem letu? Nič; vse je prešlo, ne le trudi in težave, katere si imel pri dob¬ rih delih, ampak tudi grešno veselje in vživanje. Mi- noli so vsi napori, katere so izkusili goreči kristjani, ki so hoteli dobro opravljati svoje duhovne vaje, u- stavljati se grešnemu nagnjenju, zatajevati se in vest¬ no izpolnjevati dolžnosti svojega stanu; vse je prešlo. Z druge strani pa tudi mlačnim kristjanom, ki so stregli svojemu poželenju in veselo živeli, ,ni ostalo nič. Vse je prešlo za ene in druge, pa s tem razloč¬ kom, da je prvim spomin na preteklo leto sladek, po¬ slednje pa peče vest in bodočnost se jim obeta žalost¬ na.. ' : i ' I : :■ [ f Ui I L!! N a u k. .Okoristi se dobro s tem premišljeva¬ njem. Zberi svoje misli in prosi Boga, da bi ti dal — 507 spoznati, katerim od teh si ti enak, Ce gorečim, ve¬ seli se; če pa mlačnim, kesaj se bridko, da si tako malo mislil na ostro odgovornost, ki jo bo Bog od te¬ be zahteval, in na milosti, katere si izgubil. O b Č u 11 j a j. Naj bodo primerni spričevalu, ki ti ga daje v tem trenotku tvoja vest. Sklep. Naberi si danes še prav mnogo za¬ slug, III. Kaj ti ostane od tega leta? Vse; nič se ne izgubi. Premišljevanj e. Kakor lahko zadnji dan leta resnično porečeš, da je vse minolo, je v drugem oziru ravno tako res, da, nič ne mine; kajti sad našega delovanja nam ostane in bomo prejeli nekdaj ali večno plačilo, ali pa večno kazen. In to velja o vseh naših mislih, o vseh besedah in dejar- njih, ,Vse je že Bog pretehtal na tehtnici svoje ne¬ skončne pravičnosti. Za vse bomo prejeli ali preveli¬ ko plačilo ali pa strogo kazen. N a u k. Ko bi ti bila ta resnica vedno pred oč¬ mi, kako bi bil pozabil svojo priložnost k dobremu, kako previdno bi se bil ogibal vseh grehov, koliko zaslug si pridobil v teku tega leta! Trudi se, to v prihodnjem letu storiti, potem se bodo resnično izpol¬ nile Čestitke, katere boš jutri sprejel; potem boš sreč¬ no doživel novo leto. Molitev: K preblaženi Devici in sv. Jože¬ fu, sv. angelju varihu, k svojemu krstnemu patronu in mesečnim patronom preteklega leta. Zalivali jih za varstvo, prosi jih, da te Še nadalje podpirajo, in po¬ vabi jih, da molijo s teboj v zahvalo „,Te Deum lau- damus“. Premišljevanje za prvi petek vsakega meseca. Mali srpan. O pobožnosti prvi petek vsakega meseca. 1. Predstavi si društvo pobožnih kristjanov, ki opravljajo pobožnost pred podobo najsvetejšega Srca Jezusovega. 2. Prosi za milost, da bi prav spoznali namen, korist in na¬ čin te pobožnosti. I. Namen te pobožnosti. Premišljevanje. Namen, katerega ho¬ čemo doseči s pobožnostjo prvi petek vsakega mese¬ ca, je: 1. vzdržati gorečnost med udi bratovščine Sr¬ ca 'Jezusovega. V ta namen praznujemo ob začetku vsakega meseca pobožnost Srca Jezusovega z neka¬ ko slovesnostjo, da tako zaprečimo, da se ne ohladi polagoma, ali celo ne izgine iz spomina pobožnost k božjemu Srcu Jezusovemu. 2, Da bi se utrdilo in razširilo češčenje božjega Srca. Zaradi tega oprav¬ ljamo vsak mesec javne pobožnosti z večjo veličastjo. 3. Da darujemo presv. Srcui Jezusovemu prva dari¬ la vsakega meseca, da bi prejeli tako novih milostij. N a u k. Da dosežemo ta trojni smoter, imejmo ga danes celi dan pred očmi. Zjdaj v tem trenotku sklenimo, točno opraviti današnjo pobožnost., Skrbi¬ mo, da se bomo dapašnji dan večkrat spomnili Srca Jezusovega, tako svetega in velikodušnega, ki ima v - 509 — sebi vse. popolnosti, ker je srce božje, srce, katero o- življa Bog sam. — To premišljevanje naj vname našo ljubezen in pobožnost k Jezusu, naj pomnoži naše hrepenenje, da bi bilo naše srce bolj in bolj podobno Srcu Jezusovemu. O b Č u 11 j a j, Pred nogami svojega ljubezni¬ vega Zveličarja obudi vroče hrepenenje, popolno do¬ seči smoter tega dneva. Sklep. Da ti ne izgine iz spomina danes Sr¬ ce Jezusovo, ponovi večkrat pobožni vzdihljej: „0 presladko Srce Jezusovo, daj, da te vedno bolj in bolj ljubim!“ II. Korist te pobožnosti. Premišljevanje. Razven teh, iv prvem delu označenih dobrot, ima pobožnost prvega petka še to korist, da ponuja vernikom priliko, opraviti mnogo pobožnosti, katere bi sicer opustili, kakor so: spoved, obhajilo, obiskovanje Najsvetejšega, molitvena ura pred najsvetejšim zakramentom, pridiga, darovanje samega sebe božjemu Srcu Jezusovemu, prošnja za odpuščanje grehov itd. Ta dan nas spominja posebno božjega Zveličarja in obljub, katere smo mu storili, spominja nas njegove neskončne ljubezni in vspodbu- ja k zaupanju, daje nam priložnost, zadobiti si velike milosti, katere so obljubljene Častilcem presv. Srca Jezusovega, Naposled naj bi nas misel na veliko ne¬ hvaležnost, s katero ljudje tolikokrat žalijo presveto Srce, vspodbudila, da podvojimo svojo gorečnost in tem odločneje hrepenimo po krščanski popolnosti. N a u k, To premišljevanje nas uči, kako mora,- mo visoko čislati priložnost prvega petka,, skrbno jo opravljati in tudi druge k njej napeljevati. Res je, si¬ cer, da nimajo vsi iz te pobožnosti enake koristi, mor- 510 — da tudi mi ne postanemo veliko boljši. Kdo pa je kriv temu? Ali nisi sam kriv, ker si to majhno pobožnost v Čast Srcu Jezusovemu tako mlačno in malomarno opravljal? Izprašuj se. O b Č u 11 j a j. Prosi odpuščanja za svojo prejš¬ njo malomarnost. — Prosi za milost, da bi bil v pri¬ hodnje goreČnejši. Sklep. Kolikor je v mojih močeh, trudil se bom, da bo ta dan za mene da,n milosti in blagoslova božjega. III. Kako se opravlja ta pobožnost? Premišljevanje. Kaj naj storimo ta dan v počeščenje presv. Srca Jezusovega? 1. V Čast naj- svetejšega Srca Jezusovega opravljajmo to, kar dru¬ ge dneve, pa bolj pobožno in goreče. 2. Bodimo ta dan prav zbrani v duhu, spominjajmo se vedno lju¬ bezni in bolečin najsvetejšega, Srca. B. Storimo nekaj ta dan za pokoro ali pa oprajvjmo kako posebno po¬ božnost, n. pr. sv. križev pot. 4. Preiskujmo, v kakš¬ nem oziru bi še lahko spopolnili gorečnost prejšnjega, meseca, da bi Srcu svojega najljubeznivejšega Odre¬ šenika bili tem ljubši. Nauk. Skleni te vaje zvesto izpolnjevati. Do¬ loči si vsako posebej. Prosi za milost, da bi jih danes točno opravil. 'Molitev: K blaženi Margareti Mariji Ala- kok (Alacogue), katero je božji Odrešenik počastil, da ji je razodel vzrok in namen pobožnosti k njegovemu božjemu Srcu ter po njej obljubil tudi neštevilne dob¬ rote častilcem presv. Srca,. 511 Veliki srpan. Ljubezen Srca Jezusovega v najsvetejšem zakramentu oltarja. 1. Glej v duhu Jezusa, kako govori besede: Jaz sem z va¬ mi vse dni do konca sveta. (Mat. 28, 30.) 2. Prosi za milost, da bi prav spoznal čudeže ljubezni, ka¬ tere za nas dela Srce Jezusovo v najsvetejšem zakramentu. I. Jezus je v sv. hostiji tovariš našega pregnanstva. Premišljevanje. Ljubezen Srca Jezuso¬ vega! je storila za nas čudež, presegajoč vso moč Člo¬ veške ljubezni. Umrl je za svoje, pa vendar se ni lo¬ čil od njih. Kako je to storil? Postavil je najsvetejŠi zakrament, V njem stanuje resnično, s telesom in z dušo, kot Bog in človek v naši sredini, četudi skrit našim telesnim očem. Tako nam je postal tovariš v pregnanstvu, in da nikdo ne bi pogrešal njegove nav¬ zočnosti, pomnožuje se na vseli krajih sveta. Iz taber¬ naklja, ki je kakor pribežališče usmiljenja, vabi lju¬ beznivo vse ljudi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil.“ (Mat. 11, 28.) Nauk. Uporabimo priliko današnjega dneva, da pokažemo svečano ljubeznivemu Srcu Jezusovemu dolžno zahvalo, čast in ljubezen, da mu izrazimo svo¬ je obžalovanje, ker smo se tako malomarno ravnali po njegovih opominih, tako redko ga obiskovali v čud¬ nem zakramentu njegove ljubezni, tako malo ljubili njegovo božje Srce in ga tolikokrat žalostili s svojo mlačnostjo in nezvestobo. O b č u 11 j a j. Pečaj se nekoliko časa s temi pobožnimi mislimi. Sklep. Obišči večkrat Jezusa Kristusa v za¬ kramentu njegove ljubezni, ali vsaj bolj pobožno, ka¬ kor doslej, ■ , L .i I ‘ ■' ■ j 1 .j "1 512 — II. Jezus v sv. zakramentu je jagnje, ki se neprestano za nas daruje. Premišljevanje. To je 'drugi čudež, ka¬ terega dela vsemogočna ljubezen n Sega božjega Od¬ rešenika v najsvetejšem zakramentu. Vedno, do kon¬ ca sveta, ponavlja pri sv. maši ono daritev, ki jo je žrtvoval za nas na gori Kalvariji. Daritveno jagnje in duhovnik obenem se daruje po rolca,h maŠnikovili. Edina razlika med daritvijo na, križu in mašo je ta, da je prva krvava, ta pa nekrvava. Po besedah cer¬ kvenih učenikov daruje v tej daritvi duhovnik 'Jezusa le z mečem posveČevalnih besed (v konsekraciji). Za¬ radi tega moramo reči s sv. Janezom Zlatoustom: „Daritev sv. maše ima ravno tisto vrednost, kakor da¬ ritev na križu.“ Nauk. Kolika korist, kolika sreča za mene, da sem lahko večkrat, morda vsaki dan, pri tej sveti dar ritvi! Kako pa sem navzoč? S kakšno vero? S kakš¬ nim spoštovanjem? S Kakšno pobožnostjo? Kako sem se dosedaj pregrešil y tem?, Ali sem morda že danes opustil ali celo pozabil tiste pobožne vaje, ki so mi bile tako koristne za pobožno navzočnost pri sv. maši ? O b Č u 11 j a j. Občudujmo in slavimo danes, ko se združujemo v duhu s tako mnogimi in pobožnimi služabniki Jezusa Kristusa, z vso prisrčnostjo ljube¬ zen, ki nam jo je podelilo Srce Jezusa, Kristusa v naj- svetejšem zakramentu. Sklep. Z novo gorečnostjo si zopet prizade¬ vaj, biti pri sv. maši prav pobožen in zbran ter se tako obilno udeležiti sadu sv. daritve. III. Jezus v najsv. zakramentu je hrana naših duš. Premišljevanje. Ljubezen,, katero nam izkazuje Jezus v sv. zakramentu, doseže svojo popol- 513 nost s tem, da hoče biti hrana našim dušam in se ta¬ ko popolnoma z nami skleniti, tako, da mi v njem ži¬ vimo, on pa v nas. Poslušaj in dobro premisli njego¬ ve lastne besede: „Vzemite in jejte, to je moje telo.“ (I. Kor, 12, 24.) „Kdor je moje telo in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem.“ ('Jan. 6, 57.) N a. u k. Od kod to, da si po tolikratnem svetem obhajilu še vedno tako nepopolen, tako posvetnega mišljenja, tako malo podoben Jezusu Kristusu ? Vzrok je brez dvoma ta, da nisi skrbel za potrebno du¬ ševno zbranost, ali si bil celo mlačen, bodisi pri pri¬ pravi, bodisi pri vsprejemu samem, ali pa pri zahva¬ ljevanju. Dobro pomisli, kaj ti je manjkalo, kaj moraš popraviti. 'Molitev: K svetim angeljem, ki molijo noč in dan Jezusa Kristusa v zakramentu njegove ljubez¬ ni. Kimovec. Pokorščina Srca Jezusovega. 1. Misli si Jezusa, da ti kaže svoje Srce, govoreč: Vzgled sem vam dal, da tudi vi tako storite, kakor sem jaz vam storil. (Jan. 13, 15.) 2. Prosi za milost, da bi bilo tvoje srce podobno Srcu Je¬ zusovemu. I. Občudovanja vredna je pokorščina Srca Jezusovega do svojega nebeškega Očeta. P r e m i š 1 j e v a n j e. Pokorščina je prvi sad ponižnosti. Jezus je ponižnega srca, kakor sam spri- čuje; zato pa je tudi od srca podložen in pokoren. Zagotavlja nas sam, da je bila volja njegovega nebe¬ škega Očeta njegova volja: ,,,'Oče, ne moja, ampak 33 514 tvoja volja naj se zgodi!" (Luk.. 22, 42,) „Moja hrana je, da storim voljo onega,, ki me je poslal.“ (Jan. 4, 34.) Dalje pravi, da se ravna vselej in v vseh rečeh po volji svojega Očeta: ,,'Jaz delam vselej to, kar je njemu všeč," ('Jan. 8, 390, Njegovja pokorščina je po¬ polna, ker je njen temelj popolen. On izpolnjuje vo¬ ljo svojega Očeta, ker je njegova volja. V tem ga ni mogla ovirati njegova človeška narava, kakor nam spričuje smrtni boj na Oljski gori. Nauk. Kako lep vzgled ti daje Zveličar! Ali si si prizadeval, posnemati ga? Ali je bila tudi tebi božja, volja vodilo tvoje volje? Ali si prenašal različ¬ ne dogodke tega življenja, prijetne in neprijetne, s po¬ polno pokornim srcem in udan v violjo Onega, brez katerega se nič ne zgodi na tem svetn? Je-li izvirala tvoja pokorščina vselej iz vere in ljubezni? O b Č u 11 j a j. O Jezus, daj mi milost, da spo¬ znam prav podložnost in pokorščino tvojega srca in te vestno posnemam! Sklep. Opravljaj danes vse, malo in veliko, v duhu pokornosti. II. Občudovanja polna je pokorščina Srca Jezusovega do preblažene Device in sv. Jožefa. Premišljevanje. „Bil jima je pokoren." (Luk. 2, 51.) Te kratk.e besede obsegajo celo zgodovi¬ no življenja Jezusa Kristusa do njegovega 30. leta. Toda kaj? Bog je pokoren svojim stvarem? Ali se strinja ž njegovim najvišjim in neomejenim gospod- stvom, katero ima, kot Bog čez vse stvari? Ne; ker Jezus je pokoren kot Človek in je podložen preblaženi Devici in sv. Jožefu, ker je to volja njegovega nebe¬ škega 'Očeta, 515 N a u k. Glej tukarj vzor in vzgled v veri ute¬ meljene pokorščine, prave pokorščine: Bogu biti po¬ koren v osebah, ki ga nadomestujejo, in o katerih ve¬ ljajo besede: „Kdor vas posluša, “ mehe posluša.” (Luk, 10, 16.) ,To je edina, prava pokorščina, ki se spodobi kristjanom; ta jih nikdar ne ponižuje, temveč povišuje in požlahtnjuje. Pokoren biti, je torej toliko, kot eno in isto voljo imeti z Bogom. Izprašuj se torej, če si v takšnem duhu vere pokoren in vse svoje po¬ stavne višje ubogaš, ne glede na njihove osebne za¬ sluge. Takšna pokorščina bo potem podobna pokor¬ ščini tvojega božjega Učenika; pokorščina bo z ene strani voljna, velikodušna in občna, od druge strani pa, polna zaslug pred Bogom. O h č u 11 j a j. Visoko Časti in ljubi pokorščino, utemeljeno v veri. — Prizadevaj si, da bi se bolj in bolj v njej odlikoval. Sklep. Varuj se čisto človeške pokornosti, ki je utemeljena več ali manj v lastnem dobičku, ali pav hlapčevskem strahu. III. Občudovanja vredna je pokorščina Srca Jezusovega do različnih ljudij. Premišljevanje. Iz nagiba, ki smo ga ravnokar premišljevali, bil je 'Jezus pokoren celo lju¬ dem, polnim hudobij, katerih potuhnjenost je očitno pred ljudmi grajal: Veliki duhovnik Kajfež ga zaro¬ ti, naj mu pove, ali je Sin božji, ali ne, in Jezus, ki je do zdaj molčal, začne takoj govoriti in spričevati resnico. Iz tega nagiba je bil celo paganom pokoren. Judovski namestnik Poncij Pilat ga, obsodi k smrti na križu, in takoj se mu podvrže Jezus brez ugovora. In ta nagib ga je gnal celo tako daleč, da je. bil po¬ koren tudi svojim rabljem. Zapovejo mu, naj stegne 33 * 516 svoje roke na križ, in takoj jili razprostre s popolno pokorščino. , r Tiako je bil, 11 kakor pravi apostol, ..po¬ koren do smrti, cla, do smrti na križu. 11 (Fil, 2, 8.) N a uk.. Iz ljubezni do nas, v naše poueenje in v našo tolažbo, nam je dal Jezus te prelepe vzglede pokorščine. Spominjaj se jili vedno in ne boš se nik¬ dar pritoževal, da zahtevajo tvoji višji preveč, ali da ti dajejo pretežke zapovedi, 'Misel sama: ,/Jezus je bil pokoren zarnie do smrti na križu, 11 ti bo vse olajšala in osladila. Veselil se boš celo, da boš imel priložnost, izkazati mu svpjo ljubezen in hvaležnost z žrtvami, ki so tvoji naravi nasproti. Molitev: H kakemu svetniku, ki se je v po¬ korščini posebno odlikoval. Vinotok. Kakšne dolžnosti imamo do Srca Jezuso¬ vega v najsvetejšem zakramentu oltarja? 1. Glej v duhu Jezusa, kako ti kaže iz tabernaklja svoje ljubezni goreče srce, proseč te: Daj mi tvoje srce! (Preg. 11, 29.) 2. Prosi goreče Jezusa, da užge tvoje srce s svojo lju¬ beznijo. I, Kaj dela Srce Jezusovo v najsvetejšem zakramentu oltarja za nas ljudi ? Premišljevanje. V zakramentu oltarja posreduje Srce Jezusovo, ker neprenehoma prosi za nas. Da Bog ne ukonča Človeškega rodu zaradi nešte- vilpih pregreh, ki vpijejo v nebo po maščevanju, sme¬ mo biti trdno prepričani, da se imamo zahvaliti Srcu Jezusovemu. Neprestano namreč prosi usmiljenja svo¬ jega Očeta: ,,Oče, odpusti jim; ne vedo namreč, kaj delajo. 11 (Luk. 23, 34.) V tem zakramentu opravlja Sr- 517 — ce Jezusovo „službo duhovnika", ker se žrtvuje vsaki dan za nas na tisoč in tisoč oltarjih'. V njem opravlja „službo očetovsko"-, hrani nas namreč in okrepčuje z lastnim svojim mesom in krv¬ jo. V njem opravlja „službo učitelja"; v, revnih po¬ dobah kruha nas uči čednosti, ki so nam najbolj po¬ trebne: zbranosti, molčečnosti, ponižnosti, potrpežlji¬ vosti, zaničevanja sveta, zatajevanja samega sebe, po¬ korščine. N a u k. To so le nekatere pravice, ki jih' ima Srce 'Jezusovo do naše ljubezni. Toda oli, pri vsem tem sem mrzel in brezčuten tudi vpričo Najsvetejšega, da celo pri sv., obhajilu! Kaj je temu vzrok? Mogoče, ker je premalo odtegnjen samemu sebi in svetu? Ali zato, ker je vtopljeno moje srce v pregrešna ali vsaj brezčutna nagnjenja? Občuti j a. j. O najsvetejše Srce Jezusovo, uči me, da sebi celo odmrjem, da živim le Še za te in v tebi! S k 1 e p. Danes obudi večkrat pobožne občut¬ ij aj e., II. Kaj storijo ljudje za Srce Jezusovo? Premišljevanje. Da ne govorimo o brez¬ vercih, j udih in krivovercih, vprašamo: Kaj dobi Je¬ zus v povračilo za svojo ljubezen od katoliških krist¬ janov, ki verujejo v njegovo navzočnost v najsvetej¬ šem zakramentu? Nekateri redki mu izkazujejo seve¬ da noč in dan dolžno čast, hvaležnost in otroško lju¬ bezen, a malo je teh! Kaj mu pa dajejo milijoni dru¬ gih 1 ? Brezbrižnost, mlačnost, pozabljivost, nespoštova¬ nje, zaničevanje, oskrunjenje. Nauk. Ali si nimaš tudi ti kaj tiacega očitati ? Koliko vzrokov imaš v svoji preteklosti, da se sramu- — 518 — ješ.! Kakšen si pa sedaj? To, da si tako len v obisko¬ vanju Srca 'Jezusovega v zakramentu ljubezni, da si tako malo pobožen v njegovi pričujočnosti, tako malo¬ maren in mlačen, kadar se pripravljaš na sv. obhaji¬ lo, to te mora po vsej pravici navdajati z bojaznijo, da nisi takšen, kak.oršnega si želi Srce 'Jezusovo. Sklep. Vse mogoče si prizadevaj, da vresni- čiš to hrepenenje. III. Kaj pričakuje Srce Jezusovo od nas posebno na današnji dan? Premišljevanje, Pričakuje od nas 1. da mu vsaj nekoliko povrnemo z gorečo pobožnostjo in nenavadno vnetostjo pozabljivost, zaničevanje in ne- časti, katerih še zakrivijo neštevilni katoličani, 2. da ga. v ta namen danes večkrat obiščemo, dai smo bolj pobožni pri sv. maši in pri sv. obhajilu, slednjič pa, da prosimo pri blagoslovu iz cele duše, naj nam od¬ pusti božje Srce dosedanje zanikernosti. Nauk. Koliko nagibov imamo, ki nam nalaga¬ jo dolžnost, danes storiti vse to z velikodušnim sr¬ cem! Kdo izmed nas nima velikih dolgov plačati Sr¬ cu Jezusovemu, mnogo pregreškov in nemarnosti po¬ praviti, prositi mnogih milosti in dobrot? K tem oseb¬ nim nagibom pa pridejo že drugi, občni, blagor cele¬ ga sveta, družbine zadeve, v katerih ti živiš, potre¬ be sv. cerkve, katero tako silno preganjajo. Ce imaš res odkritosrčno voljo, našel boš tisoč in tisoč vzro¬ kov, častiti preljubeznivo Srce Jezusovo, ter si pri¬ dobiti njegovo naklonjenost. Molitev: K blaženi Margareti Alacogue (izg. Alakok), katero je Jezus počastil, da ji je odkril skriv¬ nosti svojega Srca, — 519 — Listopad. Krotkost Srca Jezusovega. 1. Glej Jezusa v duhu, kako nam kaže svoje Srce in go¬ vori: Učite se od mene, ker jaz sem krotek od srca. (Mat. 11, 29.) 2. Prosi, da bi ; visoko cenil in ljubil krotkost. I. Jezus kaže v celi svoji osebi, da je krotkega srca? Premišljevanj e. Ena najlepših lastnosti je krotkost, na,d katero se vsi vzglednjejo in jo čisla¬ jo. Spoznati človeka krotkega in pohlevnega srca, se pravi, začeti ga, že tudi ljubiti.. Vse nas vleče k njemu in le težko se ločimo od njega. Tako si zdaj lahko predstavimo krotkost Srca Jezusovega, kateri ne moremo najti enake, S kakšno močjo je vleklo člo¬ veška srca narse! Znano nam je iz evangelija, da. je okoli 4000 ljudi vseh stanov tri dni bilo vedno pri njem in so celo na hrano pozabili. (Mat. 15, 32.) Ta¬ ko zelo jih je vlekla, in vezala na-se ljubezen in mili¬ na, ki je odsevala v celi njegovi osebi in izvirala iz njegovega krotkega Srca,! N a u k. Hočeš li vedeti, če si po vzgledu svo¬ jega božjega vzora od srca krotak? Poglej, Če so ti naklonjeni in ti zaupajo tvoji tovariši, s katerimi ob¬ čuješ. Ali so radi v, tvoji bližini, posebno, kadar trpi¬ jo, ali se pa mogoče daleč od tebe oddaljujejo, boječ se tvojih ukorov, zabavljanja, osornosti in prepirljivo¬ sti. O b Č u 11 j a j. O sladko Srce Jezusovo, uči me, da bom po tvojem vzgledu od srca krotak? S k 1 e p.Izženi iz svojega srca vso osornost in trdosrčnost. — 520 — II. Krotkost Srca Jezusovega se kaže v njegovih besedah. P r e m i Š1 j e v a n j e, To nam s pričuje vsaki list v evangeliju. Kakšna krotkost je v besedah: „Jaz sem dober pastir. Dobri pastir da svoje življenje za svoje ovce!" ('Jan. 10, 11.) ,,'Jeruzalem! Jeruzalem!... kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor koklja svoja piščeta pod peruti, in nisi hotel." (Luk. 18, 84.) »Prijatelj! čemu si prišel? Judež! s poljubom izdajaš Sina človekovega.?" (Mat. 26, 50. Luk, 22, 48.) „,0ee, odpusti jim; ne vedo namreč, kaj delajo!" (Luk. 23, 34.) N a. u k. Ce je res, da govore usta to, česar je srce polno, ali ne moram iz tega. sklepati, da sem do- zdaj le kaj malo napredoval v prizadevanju, da bi si preustroji) svoje srce po vzoru svojega Odrešenika. Kako še sodim ostro svojega bližnjega, takoj sem pri¬ pravljen odkriti njegove napake, povečati jih in mu jih očitati! Jezus odgovarja mirno in krotko svojim sov¬ ražnikom, ko ga- tožijo najhujših zločinov: jaz pa se z osornimi besedami znašam nad onimi, ia mi očitajo moje resnične pregreške! Jezus odpusti svojim rabe- ljem, jaz pa tako težko odpustim in pozabim najmanj¬ še razžaljenje! Takoj zamerim, če se kdo brez slabe¬ ga namena ne ozre na mene, ali se me ne spominja; morda sem že nevoljen, če samo sumim, da. mi je kdo nasprotnik. O b č u 11 j a j. Pripoznajmo in kesajmo se, da smo tako malo napredovali v šoli svojega božjega U- Čenika, ki nas dan na dan tako lepo uči: »Učite se od mene; ker jaz sem krotkega, in ponižnega srca," S k 1 e p. Danes bom posebno pazil na svoje be¬ sede in nagone svojega srca. — 521 III. Jezus kaže krotkost svojega Srca v svojih dejanjih. Premišljevanje. Kako težke izkušnje je imelo prestati Srce Jezusovo! Ves čas svojega javne¬ ga življenja je bil neprenehoma predmet sovraštva, najtrpkejšega natolcevanja in žaljenja od strani iari- zejev, in pismoukov. Sli so tako daleč, da so mu vpri¬ čo vsega ljudstva rekli v lice, da je obseden od hudi¬ ča in da dela čudeže le s pomočjo Belcebuba, najviš¬ jega hudičev. (Mat. 12, 24.) Pa vkljub vsemu temu ni nikdar prenehala krotkost Jezusova ; ostala je nespre¬ menljiva do zadnjega njegovega vzdiha.. Po vsej pra¬ vici torej pravi: „Učite se od mene, ker jaz sem kro¬ tek in ponižen od srca..“ Nam k. Ni težko biti krotek ih potrpežljiv med tovariši, ki so polni ljubezni, se pa te ozirajo in so ti prijazni. Tukaj ni krotkost prava zaslužljiva Čednost. Kdor je v resnici krotkega in ponižnega srca, ta ve krivice drugih potrpežljivo prenašati in po vzgledu Jezusovem hudo z dobrim povračati. Ali si moreš da¬ ti takšno spričevalo? Trudi se neprenehoma, da se izpolnijo nad teboj besede Kristusove; „Blagor krot¬ kim; ker oni bodo posedli zemljo.“ (Mat. 5, 4.) Molitev; K sv. Frančišku Šaleškemu, ki se je odlikoval s čudovito krotkostjo. Gruden. Velikodušnost Srca Jezusovega. 1. Glej v duhu Jezusa, kako ti kaže svoje srce in pravi: G-Iej tukaj to srce, ki je ljudi tako ljubilo! 2. Prosi, da bi bilo tvoje srce popolnoma posvečeno Jezusu Kristusu. — 522 — I. Jezus kaže velikodušnost svojega Srca žrtvujoč svojo čast. Premi šljeva p j e. Velikodušnost človeške¬ ga srca sodimo po velikosti žrtev, katere 'je kdo sto¬ ril v blagor svojega bližnjega. Po tem nam je tudi soditi velikodušnost Srca 'Jezusovega. Kaj ni vse za nas žrtvovalo. Med vsemi dobrotami tega sveta, je lju¬ dem najdražje poštenje in dobro ime, in to po pravici. Pa ravno to je žrtvoval Jezus Kristus, da, bi zbrisal nečasti, storjene po greliu njegovemu nebeškemu Oče¬ tu, in nas spravil tako zopet ž njim. Ne le, da je ho¬ tel biti žrtva najostudnejŠega obrekovanja, temveč ho¬ tel je tudi z izgubo svojega dobrega imena končati svoje življenje. Glej ga, kako visi na križu!. Porog¬ ljivo ga zbadajo od vseh strani, naj stopi iz križa, če je res Sin božji. (Mat. 23, 40.) On pa ne zapusti kri¬ ža, tako, da so mogli njegovi sovražniki navidezno po pravici reči, da to ni Sin božji, ampak navaden slepar, izvržek človeštva. Tako umrje! N a u k. Od tebe ne bo Bog. najbrž tirjal, da bi mu žrtvoval celo svoje dobro ime, kakor je zahteval od nekaterih svetnikov, med drugimi od sv. Janeza od Križa. Tega so vrgli v ječo in tukaj je umrl kot žrtva obrekovanja, ne da bi se bil le z eno besedico potožil. Kar pa Bog od tebe večkrat zahteva, to je, da sprejmeš tiho in brez vsakega izgovora posvarila, celo tudi kazni, katere ti naložijo tvoji predstojniki, če¬ tudi včasih morda po krivici. Ce to tudi niso junaške žrtve, vendar so ljube Gospodu Bogu in ti pridobe njegovo naklonjenost. Občutljaj. Prosi za velikodušno srce, ki bo prenašalo za našo naravo še tako težke žrtve, ako bi bilo kedaj potrebno. 523 S k i e p. Skrbi za svojo čast in dobro ime le v tej meri, kolikor jo zahteva služba božja, in blagor bliž¬ njega, II. Velikodušnost Srca Jezusovega se kaže v tem, da je žrtvo¬ val vse veselje tega življenja. Premišljevanje. Jezus je bil sama ne¬ dolžnost. Ni se mu bilo treba, za nič pokoriti. Imel je torej pravico, vživati vse dovoljene radosti tega živ¬ ljenja. A vendar se jim je velikodušno odrekel in pre¬ živel celo svoje življenje v naj večjem pomanjkanju, v dušnih in telesnih težavah, kaikoršnih ni nikdar no¬ ben človek pretrpel. Zakaj li ? Ker je prevzel nalogo, zadostiti božji pravičnosti, za vse tisto grešno vese¬ lje, katero smo si mi dopustili. Zakaj še? Ker nas je hotel s svojim vzgledom ohrabriti, da živimo tukaj kot spokorniki in bomo tako vživali v drugem življenju večno srečo v nebesih. N a n k. Mi smo grešniki in se imamo za mno¬ go pokoriti. Ce presegajo naše moči velike in ostre spokorne vaje, potrudimo se vsaj v duhu spokornosti, pritrgati si kako majhno reč, krotiti se in trpeti ra- dovoljno vse zopernosti. To je malo; pa s kakšno nav¬ dušenostjo in stanovitnostjo smo doslej to opravljali? O b č u 11 j a j. Občuduj — hvali — slavi veli¬ kodušno Srce Jezusovo. S k lep. Z veseljem porabi vsako priložnost, krotiti se in žrtvovati kaj iz ljubezni do Jezusa,. III. Jezus kaže velikodušnost svojega Srca v žrtvi svojega življenja. Premišljevanje. Najplemenitejša žrtev, ki jo more po spričevalu OdreŠenikoviem človek iz lju- — 524 — bežni do drugega storiti, je, iako da svoje življenje zanj. „Večje ljubezni od te nima nihče, da kdo da. svo¬ je življenje za svoje prijatelje." (Jan. 15, 13.) Ali se ni žrtvoval Jezus za nas, za slehernega izmed nas? Da., mi vsi lahko rečemo z apostolom: „Ljubil me je, in dal samega sebe za me." (Gal. 2, 20.) N a u k. Ali imam vedno pred očmi to največjo, nepresegljivo žrtev ljubezni, ki jo je storil Jezus za¬ me? Ali obujam večkrat v svojem srcu primerne čute hvaležnosti? Se li kaže ta hvaležnost v dejanju, v mnogih žrtvah? Kolikokrat se mi ponuja k temu pri¬ lika, toda opustim jo iz ničevnih razlogov. O, ko bi bilo moje srce podobno Srcu Jezusovemu ! Molitev. Vrzi se pred Srce ljubeznivega Zveličarja, ponižno ga proseč odpuščanja. Posveti in daruj se mu na veke! Premišljevanja za sv. obhajilo. Glej zvezek L, str. 540—553. Dostavek I. za redovne družbe. Premišljevanja za mesečno duhovno pre- novljenje.* Prosinec. Nagibi in sredstva, da prav pretresemo in prenovimo svoje dušno stanje. 1. Predstavi si Zveličarja, da ti klice: Daj odgovor od svo¬ jega hiševanja! ((Luk. 16, 2.) 2. Prosi za milost, da prav spoznaš, kako si pretekli mesec preživel. I. Nagibi, da dobro spoznaš in obnoviš svoje dušno stanje. P r e m i S 1 j e v. a n j e.. V začetku vsakega me¬ seca moramo premišljevati, kako smoi preživeli pre¬ tekli mesec. To nam priporočajo svetniki in voditelji duhovnega življenja- Vsaj družba, v kateri sem jaz. veliko gleda rta to. Pa tudi Bog je gotovo združil s tem velike in izredne milosti, posebno ker gre za re¬ či, namreč za dušo in njeno večnost, — V minolem mesecu, odkar sem zadnjič pretresoval svoje dušno stanje, trudil sem se mnogo za druge; mar bi bilo te¬ daj pametno, ko bi sam sebe zanemaril? Morebiti je * Ta premišljevanja so namenjena pred vsem redovnim družbam. -- 526 — to zadnjikrat, kar svoje življenje premišljujem. Kako bi tedaj to opravil, ko bi gotovo vedel, da je res zadnjič? Na vsak način bode tirjal Bog o tem strog račun, ker je to velika milost. Bog, Koče, da bi mi to premišljevanje pripomoglo, da bi se varoval mnogo¬ terih napak; da bi ne pozabil dobrih sklepov, ki sem jih storil v zadnjih duhovnih vajah; da ne bi sčaso¬ ma zanemaril vsakdanjih duhovnih vaj, ker sicer ne bi zamogel zajemati moči, katere mi je treba, da se vzdržim v boju zoper samega, sebe, zlasti v trenotkih, od katerih je morda, odvisna vstrajjnost v mojem po¬ klicu. Nauk. Moram torej: 1. pridno premišljevati, da spoznam svoje dušno stanje. 2. Paziti, kaj sem z lastno krivdo zanemaril pri zadnjem prenovljenju. 3. Odločiti, da se sedaj tega varujem ter po priprošnji svojega mesečnega patrona ostanem zvest in stano¬ viten v svojih sklepih. O b Č u 11 j a j. Izroči Gospodu svoje želje, dvo¬ me in nade. S k 1 e p. Ne bodi ti žal nobenega truda, da si zagotoviš sad tega pretresovanja. Odloči si čas, ki ga boš za to porabil. II. Pripomočki, da dobro opraviš dušno prenovljenje. Premišljevanje. Prvo sredstvo po bese¬ dah sv. Duha je: „Strah Gospodov, je začetek mod¬ rosti" (Ps. ilO, 10), strah, da nismo bili dovolj skrb¬ ni in vestni v duhovnem prenovljenju, ker smo je že večkrat opravljali. Drugo sredstvo je v tem, da od danes naprej obračaš vse svoje misli na. to pretreso- vanje, ter da si po tem tudi razvrstiš točke razmiš¬ ljanja. V ta. namen si izberi predmet, kateri bode tvo- 527 — j ega 'duha. razsvetlil in ti ganil srce h kesanju.* — Tretje sredstvo je to-le: Preden zaspiš, obudi vročo željo in trdno zaupanje, da dobodeŠ iz tega pretreso- vanja obilen sad, da postaneš boljši in srČnejŠi ter sposobnejši za službo božjo in da uspešneje deluješ za zveličanje duš. — Da pa ta srečni uspeh dosežeš, priporoča se ti zlasti Še Četrto sredstvo, da si s po¬ sebno pobožnostjo pri sv. maši, da v ta namen tudi sv. obhajilo prejmeš in opraviš nekatera dela pokore in zatajevanja. N a u k. Gotovo bodeš priznal, da ta sredstva lahko uporabiš brez posebnega truda; z druge stra¬ ni pa so gotovo zelo važna in koristna. Loti se torej prav pridno dela! Občutij a j. ^Pripravljeno je moje srce, pri¬ pravljeno moje sree!“ (Ps. 107, 2.) ,,UČi me izpolnje¬ vati tvojo voljo, ker moj Bog si ti; tvoj dobri duh naj me vodi po ravnem potu!" (Ps. 142, 10.) Sklep. Pretresaj sedaj prav pridno svoj duš¬ ni stan. II. Prosi, da obnovljenje prav opraviš. Premišljevanje. Da popolnoma dosežeš smoter mesečnega prenovljenja, da namreč napredu¬ ješ v čednosti, moraš gledati, da natafeično spoznaš ter jasno sprevidiš, v Čem se moreš in moraš pobolj¬ šati. V ta namen izprašaj svoje dušno stanje v pre¬ teklem mesecu. V mnogih duhovnih družbah je nava¬ da, da se uspeh tega preiskovanja razodene spovedni¬ ku, in res nič ni boljšega, nič koristnejšega, kakor * Prvi dve točki tega premišljevanja lahko danes vzameš za predmet premišljevanja. Za sledečih pet mesecev pa najdeš premišljevanja naznačena na dotičnih straneh. - — 528 - to. Da ti bode delo uspešno, moraš se 1. pripraviti, da lab k o daš račun o svojem dušnem stenju, kakor treba. 2. Da razodeneš svoje srce duhovnemu očetu z največjo odkritosrčnostjo in brezpogojnim zaupanjem. O b Č u 11 j a J. Vest lahko tako-le izprašaš: 1. Zberi se pred Bogom v primernem času in priprav¬ nem kraju. 2. Prosi za milost, da se natančno spo¬ znaš in prav spoznati daš. 3. Izprašaj vest z ozirom na pretekli mesec. Molitev: Moli k svojemu mesečnemu patro- nu. Svečan. P r emišljevanje o peklu. 1. zv., str. 220, Sušeč. P r e m i Š 1 j e v a n j e o smrti. I. zv., str. 03. Mali traven. Premišljevanje o gnusobi greha. T. zv., str. 140. Veliki traven. P r e m i š 1 j e v a n j e o sodbi. I. zv., str. 200. Rožnik. Premišljevanje o nasledkih greha. I. zvezek, str. 105. Mali srpan. (Glej prosinec.) — 529 Veliki srpan. Premišljevanje o smrti, II. zv., str. 262. Kimovec. Premišljevanje o gorečnosti v službi božji. II. zvezek, str. 355. Vinotok. Premišljevanje o nerodovitni smokvi. II. zvezek, str, 400, Listopatl. Premišljevanje o smrti mlačnega in go¬ rečega kristjana (redovnika). II. zv., str. 274. Gruden. Premišljevanje o poslednjem dnevu v letu. II. zv., str. str. 505. 34 Dostavek II. za redovne družbe. Vprašanja, katera polajšujejo izpraševanje vesti.* Prvi del. O redovniških dolžnostih. Kaj je z menoj? I. Z ozirom na.Bogat. 1. Grehi? — Napake? — Nemarnost? 2. Zaupanje? — Velikodušje, vstrajnost v nad¬ logah ? 3. Vaja o pricujočnosti božji v vzdihljejih? II. Glede na poglavarje, pokor g Sin o, pravila. 1, Notranje in zunanje spoštovanje in ljubezen? — Kako govorimo o njih? — Kako ž njimi? 2, Se li vjema moja volja in razum ž njimi? — Ali jih' grajam? — Kritikiujem? — Ali jih tožim? — Ali so mi zoprni? 3, Sem jim li v veselje ali žalost? * Ni dovoljeno niti najvišjim predstojnikom, zahtevati od podložnikov, da jim odkrijejo svojo vest, bodisi ustmeno ali pis¬ meno (manifestatio conscientiae). (S. Congr. Episc. et Reg. 3. jan., 3. marca, 10. marca, 15. aprila 1863.) Povedati krivnjo ni prepo¬ vedano od Sacr. Congr. v „Animadversiones.“ Toda to se naj ne izamenja s prvim. — 531 4. Sem li pokoren iz ljubezni in vere? — Ali iz strahu? — Ali iz posvetnih ozirov? 5. Skupno življenje? — Posebnosti? — Nepri¬ merne izjeme? 6. Zvestoba glede na izpolnjevanje pravil? — Hišnega reda? — Navad? III. Glede na bližnjega,. 1. Neprijazne in trde sodbe o drugih? — Zani¬ čevanje? — Žaljenje? 2, Dušna gorečnost? — Modrost? — Dober vzgled pri obiskih, na potovanju i, dr, ? IV. G 1 e d e na s o r e d o v n i k e. 1. Vzajemno prenašanje? — Edinost? — Prizar nesljivost in strogost v besedah in mišljenju? 2. Neprijaznost? — Nevoščljivost? — Žaljenje? — Naklonjenost? 3. Dober vzgled? — Skrb za njih napredek? — Za blaginjo družbe? V. G 1 e d e na spoštovanje in ljubezen do svojega poklica, Sem li hrepenel po popolnosti? Sem li obudil to hrepenenje vsako jutro, ko sem se prebudil? VI. Glede na svojo službo in opravilo. Ali vestno opravljam vse? 1. Iz pokornosti in po ukazih, ki sem jili dobil? — Ali po lastni volji ? 2, Natančno? — Vestno? iz naravnih nagibov? VII. Glede na samega s e b e. 1. Kako je z mojo obljubo? — Uboštvo? — Či¬ stost? — Kako je s skušnjavami? — Priložnostmi? 34 * — 532 — 2. Imam li silne strasti? — Težave, da jih ukro¬ tim? — Kake? 3. K alk o je s posebnim izpraševanjem vesti? — O kateri točki? — S kakim uspehom? 4. Kako je s pobožnostjo? — Sem li zvest v majhnih rečeh? — Opravljam li posebne pobožnosti? 5. Ponižnost? — Zatajevanje? — Spokorne var je? 6. Delam li po načelih vere in razuma? — Ali po volji in po okolnostih? 7. Sem li goreč ali mlačen? Vlil. G 1 ,e d e na p o d 1 o ž n e (učence—spoveden- ce—bolnike). 1. Sem li previden in moder? — Blag in odlo¬ čen proti njim? — Sem li goreč in potrpežljiv? 2. Dajam li jim dober vzgled? — Zatekam li se k Bogu in angeljem varihom? Drugi del. Glede na dušni napredek posebej. Sem li napredoval, kar se tiče: 1. Čistosti vesti ? V čem ? 2. Ali se lahko upiram skušnjavam in strastem, katerim sem udan ? 3. Da izrujem pregrehe in napake? — Da si pridobim čednosti ? 4. Kar se tiče ponižnosti? — Zatajevanja? — MrtviČenja? — Vršenja redovnih pravil? 5 . da se lahko z Bogom zedinim? — Da z zu¬ nanjim življenjem združim tudi lahko notranje? G. Pobožnost in gorečnost pri duhovnih vajah? — 533 — Tretji del, Glede na duhovne vaje posebej. 1. Ali rofino vstajam in koj srce k Bogu povzdi¬ gujem? 2. Storim li vse, kar je potrebno za premišlje¬ vanje P 3. Pripravljam li se skrbno za premišljevanje? — Ali je opravljam pobožno in koristno? 4. Opravljam li pred sv. mašo, med sv. mašo in po sv. maši, spovedi, obhajilu itd. to, kar in kakor so me učili v novieijatu, ko sem to opravljal koristno in veselo. 5. Uporabljam li znana mi sredstva, da posve¬ tim vsa svoja, tudi najnavadnejša dnevna opravila ? Stvarno kazalo A Alfonz Ligvorski — vzgled delavnosti, gorečnosti in zaupanja do Marije, II. zvezek, str. 94. Alojzij sv. — vzgled popolnosti — njegov praznik, I., 562. angelj — naznani pastirjem rojstvo Odrešenikovo, II., 494; ženam vstajenje Gospodovo, I., 266. angelji varihi — njih dostojanstvo, služba, dolžnosti do njih, II., 175. apostoli — sol zemlje, luč sveta, vzgled popolnosti, II., 26; njih iz¬ volitev, II., 14.; prepir zaradi prvenstva. II., 191. Avguštin — sv. — vzgled spokornosti in ljubezni do Boga, II., 164. B beg v Egipet, I., 74. Bernard sv. — njegovo življenje, II., 142. bičanje Kristusovo. I., 183. binkoštni praznik — priprava nanj, L, 378, 381—398. blagri — osmeri, II., 17. bogastvo, II., 19; njega nevarnost. II., 259. bolečine dušne, I., 119. božični praznik, II., 489. bratje Jezusovi, II., 86. bratovska ljubezen — nje nagibi, II., 248; lastnosti, II.. 252. Brunon sv. — ustanovitelj kartur. reda II., 271. C Cerkev — nje ustanovitev, L, 383. Č čas — njena vrednost in poraba, I, 22, 25: čas rojstva Kristusovega, II., 480. častilakomnost, II., 191. 536 čistost srca II., 24, 118. čudež — v Kani gal., L, 461; v sv. obhajilu, I., 553. 13 dar uboge udove, II., 403. darovanje Jezusovo v templju, I., 57. darovi — sv. Duha, I., 370; sv. treh kraljev in naši, I., 40. delavci v vinogradu, II., 352. denar najdeni — podoba milosti božje in pobožnosti, II., 300. devetdnevnica — v čast sv. Duhu, I, 356; v čast Srcu Jez. I., 409; v čast rojstvu Gosp., II., 468; zadržki, da je dobro ne opravimo II., 472. dober pastir, II., 285. dobrote božjega Deteta: dobrote življenja, odrešenja, posinovjenja, II., 482. dobrotljivost božja, I., 324. dolžnikom odpuščati, II., 200. Dominik sv. — vzgled zatajevanja, pokore, krotkosti, gorečnosti in pobožnosti, II., 99. Duh sv. — vodnik in razsvetljevalec, I., 60; tolažnik in učenik apo¬ stolom, I., 375; njegovi učinki, I., 321; njegovi čudeži na apo¬ stolih, I., 390; na prvih kristjanih, I., 395; v človeški družbi, I, 398. duh Kristusov: prizanesljivost, usmiljenje, ljubezen, II., 204. duhovno napredovanje: nagibi, znamenja pripomočki, I., 439. duša — nje vrednost, II., 150. dušni dan, II., 344. F farizeji — njih hinavščina in zavist, II., 11, 145; njih nasprotovanje in upornost. II., 229; skušajo ga, II., 158, in zalezujejo, II., 223; Jezus jim žuga, II., 412. farizej in cestninar, II., 336. Frančišek Asiški — njegovo uboštvo in ponižnost, II., 265. Frančišek Ksaver, II., 433. \ G gorečnost Jezusova, I., 468; za zveličanje duš, II., 335; za čast božjo, L, 471; duhovna gorečnost, II., 355; nagibi h gorečnosti, II., 502. grehi — mali, II., 441; njih obilnost, žalijo Boga, pomnožujejo tr¬ pljenje Kristusovo, I., 146. grehi smrtni, I., 165. 537 grob Jezusov častitljiv, I., 257; grob posvetnih ljudij in zvestih učen¬ cev Jezusovih, I., 257. H hinavščina, I., 38, 131; II., 11. hišnik nezvesti, II., 305. I Ignacij Lojolanski, II., 88. Ime Jezus, I., 16. izgubljeni sin, II., 316. J Janez Krstnik oznanjuje Zveličarja, I., 453; njegova gorečnost, II.. 83; od Jezusa pohvaljen, II., 85. Jezus — dvanajstletni v templju. I., 85; Jezus v Nazaretu, I., 91. 82; vzgled pokorščine, I.. 99; raste v modrosti, v starosti in milosti, L, 108; Jezus zapusti svojo mater, I.. 466; njegovo javno živ¬ ljenje, krst in poveličanje, I., 441; Jezus v puščavi, I., 444: Jezus si izbere učence, I, 455; in jih razpošlje, II., 234; raz¬ pošlje 12 apostolov, I., 336, II., 119; obljubi jim svojo pomoč, I., 339; Jezus napovč trikrat svoje trpljenje, II., 169, 188, 363; Jezusov pogovor z Natanaleom, I., 558; Jezusovo sočutje s sla¬ bostmi človeškimi, I., 506; Jezus ozdravi sinu kraljiča v liafar- naumu, I., 497; ozdravi gluhonemega, II., 154; slepca, II., 161; obljubi zakrament presv. Rešnjega Telesa, II,, 139; Jezusov slo¬ vesni vhod v Jeruzalem, II., 388; se joče nad Jeruzalemom, II., 391; Jezusov govor po zadnji večerji, II., 423; Jezus na križu, I., 223; njegovih sedem besed na križu, I., 214; Jezusova smrt, I., 237; v grob položen, I., 240; Jezusovo prikazni po vstajenju: Mariji Magdaleni, I., 268; ženam, I., 271; Petru, I., 2Ti; učem cema na potu v Emaus, I., 279; apostolom, I., 293; Jezus luč sveta, II., 221; dobri pastir, I., 282; vernikom obljubi večno zveličanje in dar čudežev, I., 340. Jožef sv., njegova stanovitnost, ravnodušnost, previdnost, I., 82; sv. Jožef patron naše domovine, krščanske družine in mladine, I., 301; praznik sv. Jožefa, I., 556. Judež izdajalec, I., 131, II., 386. K Klara sv., njena velikodušnost, njeno uboštvo in pobožnost, II., 121. križanje, I., 211. križi glej nadloge, zatajevanje. — 538 - kronanje s trnjevo krono, I., 189. krotkost, II., 20; krotkost Jezusova, I., 102. L ladija Petrova — podoba sv. cerkve, 1., 515; in verne duše, L, 516. lakomnost zadržek zveličanja, II,, 304. lastnosti božje, II., 449, 467; lastnosti Jezusove in naše po vsta¬ jenju, I., 246. Lazarjeva bolezen in smrt, II., 360, obujenje, II„ 374. ljubezen (in krotkost), II., 119; ljubezen do Boga, II., 240; do bli¬ žnjega, II., 241; do križa, II,, 289; ljubezen in vabilo Jezusovo II., 237; ljubezen do revežev, L, 521; do sovražnikov, I., 214; ljubezen Srca Jezusovega v najsvetejšem zakramentu, I., 412. ločitev od starišev, I., 509; prijateljev, I.. 510. lulika in pšenica., II., 97. IVI malosrčnost učencev Jezusovih, I., 512. Marija — nje brezmadežno spočetje, II., 446; izvoljena za mater Večne Besede, II., 477; Marijino rojstvo začetek našega veselja in upanja, II., 193; Marijino oznanjenje, I., 558; Marija, vzgled ponižnosti, pokorščine, potrpežljivosti, II., 443; revščine I., 56; Marijinih sedem žalostij, I., 217; Marija ob vstajenju Gospodo¬ vem, L, 260; Marijina smrt, II., 133; vnebovzetje in kronanje, II., 129; Marijine prednosti pred učlovečenjem, pri učlovečenju in po učlovečenju Sina Božjega, II,, 9. Matevž poklican za apostola, L, 523. Matija — izvoljen za apostola, I., 367. miloba Jezusova, II , 334. milost božja — nje učinki, I., 154: poslušnost do nje, L, 30. mir Jezusov, I., 296; sedmi blagor, II., 20. misli jutranje, I., 51. mlačnost, i., 128. molčečnost, L, 144, II., 269. molitev, II., 382; nje lastnosti, I, 529, II., 207; molitev Jezusova, II., 427; apostolov, I., 359; molitev uslišana, I, 124; kako se vesti pri molitvi, L, 114. mrtvoudni — ozdravljen na duši in telesu, I., 520. N nadloge v življenju — niso vselej kazen za greli, II, 227, najmski mladenič, II,, 77. namen dober, I., 96; dober in slab pri naših delih, II., 236. — 539 — napadi hudičevi, II., 183. napuh, njega hudobija in nesreča, L, 480. natančnost v izpolnjevanju zapovedij in dolžnostij, II., 4, II, 29—31, 183, 188. nedovzetnost duhovna, II„ 187. nehvaležnost, II., 208. nesebičnost, II., 116. nezaupnost, II.. 181. Nikodem pri Jezusu, I., 473; zagovarja Jezusa, II,, 210. notranjost in zunanjost kristijauova, II,, 278. O obhajilo — zagotovilo neskončne ljubezni, I., 548; vstajenja, I., 549; čudežni učinki, I.. 550; priprava na sv. obhajilo, 1., 540, obiskovanje Marijino in naše, II., 6; presv. Rešnjega Telesa I., 49, obrezovanje, I., 14. obsedenost, L, 517, II. 180. obup, I., 160. opominjevanje bratovsko, II., 198, ošabnost, gl. napuh. oznanjevanje besede božje (in poslušanje), II., 215. F* pastirji v Betlehemu, II., 497; njih gorečnost, II., 500. pekel nagih k pokori. I., 226; peklenske muke, it., 332. Peter, ribič, I., 316; njegova gorečnost, I., 330; vera, II., 167; prven¬ stvo, II., 166, 188; Jezus mu napovč mučeniško smrtj in ga graja zaradi radovednosti, I., 330; njegov prvi govor, L,£393. pobožnost Jezusova, I., 102. pogovor Jezusov s Samaritanko, I., 491. pohujšanje in njega kazen, II., 189, 196. poklic, I,, 46. pokora — nje potreba, I., 125. pokorščina trojna I., 79; Jožefa in Marije, I., 76; slepa, I., 319. pomnoženje kruhov, II , 124, 156. ponižnost — nje lastnosti in korist, I., 483, II., 192; pripomočki, I., 489. poslanstvo apostolov, I.. 298. poslušnost, II., 207. postni čas, kako naj ga preživimo, I., 111. potrpežljivost, II., 117. poželjivost zadržek zveličanja, II., 305. pravice lačni in žejni, II., 22. - 540 — preganjanje zaradi pravice, II., 25, prerokovanje Simeonovo, L, 65. prešestnica pred Jezusom, 11, 217. prikazni Jezusove po vstajenju, I., 278, 271, 274, 276. 310, 316, 333. prilika o bogatinu in ubogem Lazarju, JI., 327; o delavcih v vino¬ gradu, II., 350; o kvasu, II., 103; o luliki in pšenici, II., 97; o gorčičnem zrnu, II., 102; o skritem zakladu, II., 104; o biseru, II., 105; o mreži, II., 106; o hišnem očetu, II,, 107; o izgu¬ bljenem sinu, II., 316. JR Rane Jezusovega poveličanega telesa, 1., 249. redovniški poklic, I., 526. rožni venec, II., 256. S Samaritan usmiljeni, II., 242. seme, ki je padlo na pot — med trnje — na rodovitna tla, II., 91. skrivnost božičnega praznika, II., 475. skromnost Jezusova, I., 102. skušnjave Jezusove, I., 447; sploh, I., 450. slepec iz Jeriha, II., 368. sleporojen, II., 226. smrt nagla, II., 276; mlačnega in gorečega kristijana, II., 274; pri¬ prava na njo, I, 63, II., 358; misel na smrt, II., 330; zagoto¬ vilo srečne smrti, L, 65. sočutje Jezusovo z bolniki, II, 3. sodba človeška, II., 212; sodba nagib k pokori, sodnji dan napovedan, II., 409. spokornost I., 154. spremenjenje Gospodovo, II., 178. Srce Jezusovo, predmet našega češčenja, I., 409; njegova čistost, I., 415; ponižnost, I., 418; pokornost, I., 421; krotkost, I. 424; velikodušnost, I., 427; gorečnost, L, 430; dobrotljivost in lju¬ bezen, I., 433; v najsv. zakramentu, II.. 511; naše dolžnosti do Srca Jezusovega, II., 516; pobožnost k Srcu Jezusovemu, II., 508. stanovitnost v veri, I., 530. staro leto, II., 505. svetniki — njih vojske, II., 339; zmago, II., 340; veselje, II., 341. Š Štefan sv. — vzgled žive vere, velikodušnosti, ljubezni, II., 492. — 541 T Terezija sv. — njeni boji, II., 295; zmage, II., 296; duhovna načela II., 299. Tomaž apostol, njegova nevera, I.. 307; veroizpoved, I., 313, Trojica presv. — praznik, I.. 109. trpljenje Kristusovo, I., 114 — 240. U Uboštvo v duhu, I., 17. učinki Jezusovih čudežev, II., 80. umivanje uog, II., 418. Uršula sv. II., 311. usmiljenje, II., 201; (peti blagor), II., 23. ustanovitev presv. Rešuj ega. Telesa, I., 545. V večer sv., II., 487. velikodušnost, II., 459; v službi božji, I, 114, II., 436. vera — živa, I., 37, II., 184; nje zasluženje, 1., 313; vera Genezare- čanov, II., 138; kananejske žene, II., 147. veselje posvetno, I., 304. vihar na morju, I., 542, II., 133. viničarji hudobni, II., 406. vnebohod Gospodov, I., 353. vstajenje Gospodovo, I., 243; sad Jezusovega vstajenja: temelj vere, zagotovilo našega vstajenja, tolažba v križih, I., 254. Z zadnja večerja, I., 555, II., 416. zadolženje pred Bogom, II., 200. zakrament sv. pokore, I., 298, II., 209. zatajenje Petrovo, I., 151. zatajevanje — potreba in dolžnost, II., 117, 290; Jezus naroča, II., 170; tri stopinje, II., 172. zaupanje v molitvi, I., 342; zaupanje in trdna vera, II., 183. zavist, II., 12, 230; zavist Janezovih učencev, I., 476; Jezusovih na¬ sprotnikov, II., 378. znamenje sv. križa, I., 406. zvestoba v malih rečeh, II., 308. — 542 — Ž žalost Jezusova, II., 395; žalost otrok božjih, I., 306. žalostni oblagodarjeni, II., 22. žene ob grobu Zveličarjevem, L, 263. življenje dejavno in premišljevalno, II., 158. Q^ g>- KAZALO. —# — Premišljevanje. Druga velika noč in drugo leto očitnega življenja Jezusa Kristusa. Mali srpan. Stran 1. Čudovito ozdravljenje 38 letnega bolnika. 1 2. Obiskovanje prebl. Device Marije. 6 3. Velike prednosti prebl. Device Marije. !) 4. Hinavščina in zavist farizejev.11 5. Jezus izvoli in pokliče dvanajstero apostolov.14 6. Blagor ubogim v duhu.17 7. Drugi, tretji, četrti in sedmi blagor.20 8. Peti, šesti in osmi blagor.23 9. Lastnosti apostolskega moža ..26 10. Točno izpolnjevanje božje postave.29 11. Sv. Norbert, ustanovitelj premonstratenškega reda ... 31 12. Preganjanje.35 13. O prazni časti.38 14. Nabiranje zakladov ..40 15. Različne zapovedi.43 16. Praznik Device Marije Karmelske in praznik škapulirski . 46 17. Oče naš ali Gospodova molitev.49 18. Gospodova molitev. — Dalje.'52 544 — Stran 91. Praznik sv. Vincencija Pavlanskega.54 20. Oče naš. — Šesta in sedma prošnja.58 21. O gorečnosti y službi božji.61 22. Marija Magdalena pri nogah Jezusovih.63 23. Satan se vrne v dušo. Grešnik, ki se povrne v prejšnje grehe 66 24. Molitev in ozdravljenje gobovega človeka.69 25. Stotnik prosi Jezusa, da bi mu ozdravil hlapca .... 72 26. Nekaj o veri.75 27. Jezus ozdravi mladeniča iz Najma.77 28. Različni učinki Jezusovih čudežev.80 29. Poslanci sv. Janeza Krstnika.83 30. Jezus nas uči, kako da postanemo njegovi sorodniki ... 86 31. Sv. Ignacij Lojolansld, ustanovitelj Jezusove družbe ... 88 Veliki srpan. 1. Prilika o semenu.91 2. Praznik sv. Alfonza Liguorija.94 3. Prilika o luliki in pšenici ^—.97 4. Praznik sv. Dominika.99 5. Prilika o gorčičnem zrnu, o kvasu in o skritem zakladu . . 102 6. Prilika o biseru, o mreži in o hišnem očetu.105 7. Jezusa občudujejo sicer v Nazaretu, ali sprejmejo ga neprijazno 107 8. Jezus razpošlje dvanajst apostolov.110 9. Jezus pripravlja apostole na preganjanje.113 10. Kakšen duh mora prešinjati naša dela gorečnosti in ljubezni 116 11. Nadaljevanje.118 12. Praznik sv. Klare. 121 13. Čudežno pomnoženje kruhov.124 14. Bilja pred Marijinim vnebovzetjem.126 15. Vnebovzetje Marijino.129 16. Viharna noč po čudovitem pomnoženju kruhov .... 132 17. Nadaljevanje . 134 18. Vera Genezarečanov. Čudna ozdravljenja.137 19. Jezus obljubi zakrament presv. Rešnjega Telesa , . . .139 20. Praznik sv. Bernarda.142 21. Hinavstvo in zavist farizejev.145 22. uudapolna vera kananejske žene.147 23. Koliko je vredna naša duša . 150 24. Jezus se vrne v Galilejo. Ozdravljenje gluhonemega . . . 153 25. Druga pomnožitev kruha.156 26. Farizeji in saduceji skušajo Jezusa.158 27. Jezus ozdravi slepca v Betzajdi.161 28. Praznik sv. Avguština.164 — 545 — Stran 29. Vera in prvenstvo sv. Petra.166 30. Jezus napoveduje svoje trpljenje in priporoča zatajevanje . 169 31. Tri stopinje zatajevanja in ponižnosti. . 272 Kimovec. 1. Praznik angeljev vari hov.1 . 175 2. Spremenjenje Gospodovo.178 3. Mesečen in od hudega duha obseden človek.180 4. Jezus ozdravi obsedenega dečka . 183 5. Jezus napoveduje učencem svoje trpljenje .186 6. Davek za Jezusa in Petra.188 7. Apostoli se prepirajo za prvenstvo.191 8. Praznik rojstva prebl. Device Marije.193 9. Jezus obsoja pohujšanje.196 10. Kristus uči, kako moramo bližnjega bratovsko opominjati . 198 11. Prilika o kralju in njegovih podložnikih.200 12. Dogodki Da potu v Galilejo.203 13. Deset gobavih.206 11. O vrednem prejemanju zakramenta sv. pokore.209 15. Jezus pride v Jeruzalem.212 16. Jezus znovič uči v tempelju.215 17. Prešestnica.217 18 Jezus luč sveta. 220 19. Nasprotovanja in silovitost farizejev.223 20. Ozdravljenje od rojstva slepega človeka . . . • . . . . 226 21. Nadaljevanje.229 22. Jezus razpošlje dvainsedemdeset učencev.231 23. Učenci se z veseljem vrnejo.234 24. Jezusova ljubezen in milo vabilo.237 25. Jezus osramoti zlobnega pismarja.239 26. Prilika o usmiljenem Samaritanu.242 27. Samaritan.245 28. Nagibi k bratovski ljubezni.248 29. Lastnosti bratovske ljubezni.250 30. Jezus v hiši Marte in Marije.253 Vinotok. 1. Praznik sv. rožnega venca.256 2. Prilika o lakomnem bogatinu.259 3. O nagli smrti.262 4. Praznik sv. Frančiška Asiškega.265 5. Jezus ozdravi ženo, ki je bila že 18 let bolna.268 6. Praznik sv. Brunona.. . . . 271 35 — 546 — Stran 7. Smrt mlačnega in gorečega kristijana.274 8. Jezus obeduje pri nekem farizeju.277 9. O nerodovitnem figovem drevesu.279 10. Farizeji skušajo zastonj Jezusa zastrašiti.282 11. Prilika o izgubljeni ovci. ... 285 12. Kaj tirja Jezus od svojih učencev ?.287 13. O zatajevanju in mrtvenju.290 14. Dolžnost zatajevanja je posledica naše čutnosti .... 293 15. Praznik sv. Terezije. 295 16. Nadaljevanje.298 17. Prilika o najdenem denarju.300 18. Prilika o veliki večerji.303 19. Prilika o nezvestem hišniku.305 20. Nauk Kristusov o zvestobi v malih rečeh.308 21. Praznik sv. Uršulo.311 22 Nadaljevanje.313 23. Prilika o izgubljenem sinu.316 24. Izgubljen sin. Dalje.318 25. Nadaljevanje.321 26. O bratu izgubljenega sina.324 27. Prilika o bogatinu in ubogem Lazarju.327 28. O peklu.330 29. Jezusova prijaznost, miloba in gorečnost.333 30. Prilika o farizeju in cestninarju.336 31. Bilja vseh svetnikov.339 Listopad. 1. Praznik vseh svetnikov. 341 2 Vernih duš dan.344 3. O smrti.347 4. Prilika o delavcih v vinogradu v besednem pomenu . . . 350 5. Prilika o delavcih v vinogradu.352 6. O gorečnosti.355 7. Jezus vabi bogatega mladeniča k evangeljski popolnosti . . 358 8. Bolezen in smrt Lazarjeva.360 9. Prvi dogodek na potu v Betanijo.363 10. Drugi dogodek na potu v Betanijo.366 11. Tretji dogodek na potu v Betanijo.368 12. četrti dogodek na potu v Betanijo.371 13. Jezus pride v Betanijo.374 14. Judje se posvetujejo, kako bi Jezusa umorili . . . . . 377 15. Jezusova samota v Efremu in naše duhovne vaje .... 379 10. Treba je neprenehoma moliti.382 547 Stran 17. Drugi prihod v Betanijo. 18. Slovesni vhod Jezusov v Jeruzalem. 19. Nadaljevanje. Jezus se joče nad Jeruzalemom . 20. Drugi dogodki na cvetno nedeljo. 21. Praznik darovanja Device Marije v templju 22. Dogodki v pondeljek velikega tedna. 23. Dogodki v torek velikega tedna .....•• 24. Nadaljevanje. 25. Dogodki v torek velikega tedna. Sklep. 26 Dogodki v sredo velikega tedna. 27. Dogodki v četrtek, predzadnji dan življenja Jezusovega 28. Nadaljevanje .. 29. Nadaljevanje. 30. Nadaljevanje.. 385 388 391 391 397 400 403 406 409 412 415 418 421 423 Gruden. 1. Nadaljevanje in sklop. 2. Bilja pred praznikom sv. Frančiška Ksaverija . 3. Praznik sv. Frančiška Ksaverija. 4 O velikodušnosti v službi božji . . . 5. Priprava na praznik prečistega spočetja 6. Drugi dan priprave. 7. Tretji dan priprave. 8. Praznik brezmadežnega spočetja. 9. Premišljevanje o lastnostih božjih . . . . 10. Nadaljevanje. 11. Nadaljevanje . . . . . •. 12. Lastnosti božje. Dalje. Id. „ j, )). Ih. ,, „ „ • ‘ . 16. Devetdnevnica za praznik rojstva Gospodovega. 17. Kaj je potrebno, da dobro in vspešno opraviš devetdnevnico 18. Zadržki in ovire pri opravljanju devetdnevnice. 19. Skrivnost božičnega praznika. 20. Izvolitev, prednosti in priprava Matere učlovečene Besede 21. Okolnosti časa, ko se je prikazal Zveličar ..'... 22. Dobrote, katere smo prejeli od večne Besede. 23. Lastnosti božjega Deteta ;. 24. Sveti večer. 25. Božič ali sv. dan. 26. Praznik sv. Štefana, prvega mučenca. 27. Angelj naznani pastirjem rojstvo Zveličarjevo. 427 430 433 436 438 441 443 446 449 452 455 457 460 463 465 468 470 472 475 477 480 482 485 487 489 492 494 548 — Stran 28. Pastirji hitijo v Betlehem.497 29. Vrnitev in gorečnost pastirjev.500 30. Trojni nagib h gorečnosti.502 31. Zadnji dan leta.505 Premišljevanja za prvi petek vsakega meseca. Mali srpan O pobožnosti prvi petek vsakega meseca.508 Veliki srpan. Ljubezen Srca Jezusovega v najsv. zakramentu oltarja . . .511 Kimovec. Pokoščina Srca Jezusovega.513 Vinotok. Kakšne dolžnosti imamo do Srca Jezusovega v uajsvetejšem zakra¬ mentu oltarja.516 Listopad. Krotkost Srca Jezusovega.519 Gruden. Velikodušnost Srca Jezusovega.521 Dostavek I. za redovne družbe. Premišljevanje za mesečno duhovno prenovljenje.525 Dostavek 11. za redovne družbe. Vprašanja, katera polajšujejo izpraševanje vesti.530 o. /. \ / I /. v