BREZI GRANICE str. 5 GOJITI VEČ STIKOV S PORABCI str. 6 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 25. marca 1999 Leto IX, št. 6 Madžarski premier sprejel manjšince 12. marca je premier Viktor Orban sprejel predsednike državnih manjšinskih samouprav. To je bilo prvo tovrstno srečanje med manjšinskimi predstavniki in novo vlado. Pogovora - ki je trajal več kot eno uro - so se udeležili tudi predsednik Urada za manjšine Tošo Dončev, manjšinski ombudsman Jeno Kaltenbach ter predstavnik Ministrstva za pravosodje, Istvan Somogyvari. Premier je takoj po srečanju odgovarjal na novinarska vprašanja ter ugotovil, da je tudi na manjšinskem področju veliko težav, zato so potrebna taka srečanja. Zaradi zlorabe ugodnega manjšinskega mandata v lokalnih samoupravah je nujna sprememba manjšinskega in volilnega zakona, kar bi lahko zagotovilo parlamentarno zastopstvo manjšinam. Manjšinske samouprave naj bi sestavile načrt za kulturno avto- nomijo, nenačrtovani prevzem raznih institucij drugače lahko povzroči finančne težave. Na tiskovni konferenci so sodelovali tudi manjšinci, med njimi predsedniki srbske, nemške in romske samouprave, ki so povedali, da so premieru pred srečanjem posredovali pisno gradivo, v katerem so ga opozorili na najbolj pereče probleme, kot so: nerešeno manjšinsko parlamentarno zastopstvo, težave okrog kulturne avtonomije, težave Romunov pri zadnjih manjšinskih volitvah, romska problematika... Velike težave so tudi v manjšinskem šolstvu, male narodnostne šole so v hudih finančnih težavah, kar ogroža celo uvajanje novega šolskega kurikuluma. Premier je predlagal, naj manjšinska šolska komisija pri Ministrstvu za šolstvo izdela načrt za spremembo šolskega zakona. Udeleženci so ugotavljali, da je srečanje potekalo v prijetnem vzdušju, kajti vlada sprejema manjšinske samouprave kot legitimne partnerje. K prijetnemu vzdušju je prispevalo gotovo tudi dejstvo, da je postala Madžarska prav ta dan polnopravna članica NATA. I. Pavlič Obisk državne sekretarke Mihaele Logar 12. marca je Porabje obiskala državna sekretarka Mihaela Logar, vodja Urada za Slovence V jamejstvu in po svetu, s sodelavcema Urada g. Petrom Novakom in go. Vesno Gornik. Delegaciji se je v Murski Soboti pridružil tudi g. Geza Bačič, svetovalec vlade za manjšine, v Monoštru pa dr. Zlatko Muršec, generalni konzul R Slovenije. Znano dejstvo je, da od ustanovitve državnih samouprav dobiva večidel madžarske državne podpore Državna slovenska samouprava. Zveza Slovencev na Madžarskem dobiva večino svojega proračuna iz Slovenije, za ostala sredstva pa poskrbi preko natečajev pri raznih skladih (Sklad za narodne in etnične manjšine, Sklad za manjšinsko kulturno dejavnost pri Min. za kulturno dediščino, Komisija za manjšine pri madžarskem parlamentu. ) Zveza dobiva podporo iz Slovenije neposredno od Urada za Slovence. Lanska pomoč za delovanje Zveze je znašala 4 odstotke sredstev, ki jih Urad namenja Slovencem po svetu in v zamejstvu. Urad je seveda podpiral tudi izgradnjo Slovenskega kulturno-informativnega centra. Letošnja podpora bo nekoliko nižja, je pa namenjena dokončanju Slovenskega doma ter financiranju programov in delovanju Zveze, tiskanju našega časopisa. Zakonito in namensko porabo sredstev bo zagotavljala pogodba, ki jo Urad podpiše z vsemi zamejskimi organizacijami. S strani Urada je zagotovljena tudi finančna kontrola. Člani slovenske delegacije so obiskali tudi Generalni konzulat R Slovenije v Monoštru. M. S. 2 Pogovor s profesorjem in urednikom Jožetom Hradilom Sorodniki so me vzpodbudili za učenje madžarščine Pričujoči pogovor je nastajal kar nekaj mesecev. Dogovarjala sva se in dogovarjala, toda dogovorila se nisva vse do časa, ko je bilo potrebno "projekt pripeljati'' v časnik Porabje. Jože Hradilje znano in priznano ime v slovenskih in madžarskih kulturnih, zlasti literarnih krogih. Kot profesor, prevajalec iz madžarskega in angleškega jezika, glavni in odgovorni urednik pri Pomurski založbi in seveda kot avtor treh slovarjev, Madžarsko-slo-venskega leta 1982, Slovensko-madžarskega leta 1996 in najobsežnejšega Madžarsko-slovenskega leta 1998. je tenkočuten poznavalec slovenskega, madžarskega in angleškega jezika, lahko zapišem brez najmanjšega tveganja. In upokojenec, ki nikoli nima niti malo prostega časa. "Sorodstvene vezi so bile tiste, ki so vzpodbudile učenje madžarskega jezika, oče je bil iz Transilvanije, sestra je dobro govorila madžarsko, sorodniki pa so se čudili, kako da ne govorim tega jezika, čeprav sem ga, moram reči, imelv ušesih, " se spominja in dodaja: ”Z velikimi napakami sem govoril madžarsko še takrat, ko sem končal germanistiko. " Kot številni Slovenci je Jože Hradil dobil štipendijo za poletno univerzo v Debrecenu, "pozneje pa sem se kar eno leto izpopolnjeval na filozofski fakulteti Eotvos Lorand v Budimpešti, " se spomni in poudari, da je moral tudi pozneje in vseskozi veliko brati v madžarskem jeziku. Pri prevajalskem in uredniškem delu seje srečeval in seznanil s številnimi madžarskimi pesniki, pisatelji in dramatiki. "Žal se nisem mogel srečati z Morom Jokaijem, čeravno sem začel prevajati njegova dela. Kot zanimivost naj povem, da je moj stric tiskar tiskal Jokaijeve romane, še ko je bil star 106 let in starejši kot združena Budimpešta. Pri prevajanju Jokaija sem zaznaval zahtevnost madžarskega jezika in svoje preskromno znanje, zlasti ker ni bilo slovarja, s katerim bi si pomagal. " Seveda se je Jože Hradil srečeval in še prijateljuje z madžarskimi pesniki in pisatelji pa prevajalci in publicisti, denimo s pisateljem Istvdnom Vasem, pokojnim Sdndorjem Weöresem, Ldszlom Latorjem, Magdo Szekely, v sedemdesetih letih se je v založbi Europa seznanil tudi s sedanjim predsednikom države Arpddom Gonczem... Od Jokaija je prevedel, denimo Velikaša in Velikaševega sina, od Istvdna Orkenyija Totove in Mačjo igro, Zvezde nad Egrom Geze Gdrdonyija; zbral, uredil in prevedel več antologij sodobne madžarske poezije in proze... Za prevod Petofija je dobil Petofljevo, za prevod Adyja pa Adyjevo nagrado društva madžarskih pisateljev. - Pogrešate nekdanji razgiban kulturni utrip med državama, zlasti med budimpeštansko založbo Europa in Pomursko založbo? -me zanima. "Moram reči, da to sodelovanje zelo pogrešam. Nočem biti aktivist za tisto, česar ni več, mi je pažal, da se bogati stiki ne nadaljujejo. Škoda, ker se ne razvija sodelovanje med Pomursko založbo in Europo, ostalo je le nekaj malega. Pripravljamo prevod pesmi Sandorja Petofija v slovenščino, doslej je bil natisnjen samo moj prevod Apostola in prevod poezij Franceta Prešerna v madžarščino. Deli bosta izšli ob okrogli, 200-letnici rojstva dveh najbolj znanih pesnikov. " Jože Hradil sodi med stalne udeležencepisateljskega srečanja Vilenica. Med nagrajencije bil doslej madžarski pisatelj Eszterhdzi, ki gaje prevajal, zdaj pa prevaja zadnjega nagrajenca Vile- nice, zopet Madžara Nadasa. Prevod bo izšel čez nekaj mesecev. - Kaj pa mladi, je kaj zanimanja za prevajanje iz madžarščine, v madžarščino? - povprašam. "Pojavlja se kar nekaj zelo dobrih prevajalcev, celo v Ljubljani so se naučili madžarščino in seveda tudi obratno, na Madžarskem, v Budimpešti. Denimo Klara Kortvelyessy, Julia Balint Čeh, Judit Reiman, ena najmlajših Gabriella Zver, pa seveda Orsolya Gallos in drugi. " - In zdaj o slovarjih. Kar nekajkrat sem uporabil prispodobo - žal resnično -da v prvi ljubljanski knjigarni lahko najdem kitajski, japonski ali katerega petnajstih, dvajsetih slovarjev za različne jezike, toda med njimi ni bilo madžarsko-slovenskega ali slovensko-madžarskega slovarja. Zdaj je seveda drugače, ob treh vaših, je tu še dvojni slovar profesorice Elizabete Bernjak (Cankarjeva založba, Ljubljana, 1995). Kaj vas je napotilo ali primoralo v pripravljanje, pisanje slovarjev? "Pomanjkanje slovarjev sem zelo čutil, zlasti v časih, ko sem bil redek prevajalec iz madžarščine. Prisluhnil sem, rekel bi, neki kulturnopolitični želji in pristal na ponudbo Državne založbe Slovenije in Tankonyvkiado v Budimpešti in pripravil Madžarsko-slovenski slovar s približno 18 tisoč gesli. Bil je to prvi madžarskoslovenski slovar, če ne omenjamo besednjaka, ki smo ga sestavili Franc Šebjanič, Jože Voros in jaz. Besedišče tega slovarja je nastalo v Budimpešti, tam so mi predpisali gesla, ki sem jih prevedel in frazeološki dopolnil. Prav zaradi tega sem se pri delu počutil kar utes- njeno. " - Sledil je Slovensko-madžarski slovar "Da. To je moje samostojno delo, v katerem je skoraj 40 tisoč gesel in lani (Pomurska založba, Murska Sobota) Madžarsko-slovenski slovar, ki ima 52 tisoč gesel in 313 tisoč besed. Pri obeh slovarjih sem uporabljal številne priročnike, najtežje pa se je odločiti, katera gesla izbrati, katera so tista najpomembnejša. " -Kako se torej odločiti, kaj bo v slovarju? "Ko sem pripravljal Slovens-ko-madžarski slovar, sem odbiral besede, za katere sem bil prepričan, da so najpomembnejše. Izbira iz slovenščine je lažja, ker s tem jezikom živim, težje je bilo pri zadnjem, še obsežnejšem Ma-džarsko-slovenskem slovarju. Eno je znanje, drugo je tisto, kar čutiš in kar sta prinesla čas in razvoj: nova gospodarska in politična terminologija, razvoj znanosti, recimo elektronike, računalništva. Ravno računalništvo in uporaba računalnika, bistveno posega v nastajanje slovarjev, " pravi avtor, "ker zdaj niso potrebni listki za gesla in besede, ampak je vse lepo spravljeno v računalniku in sproti pregledno na ekranu. " Kljub tehničnemu napredku je bilo potrebnih za zadnji, Madžarsko-slovenski slovar dobrih pet let dela. Avtorju je žal, ker je dobil izbor besed od Akademia könyvkiado nekoliko pozno, zato ni mogel uporabiti celotnega gradiva. Toda če je tako, kot smo prebrali v eni izmed ocen, je Jože Hradil lahko zadovoljen, zapisano je bilo: "Avtorju je očitno uspelo ukrotiti pisano druščino madžarskih besed... " eR S predsednikom Arpadom Gonczem se je Jože Hradil seznanil v sedemdesetih letih v budimpeštanski založbi Europa, za katero je prevajal sedanji predsednik države. Zato je gospodu Arpadu Gonezu izročil še "topel" izvod Madžarsko-slovenskega slovarja. En izvod je podaril tudi slovenskemu predsedniku Milanu Kučanu. Bilo je tedaj, ko sta predsednika odprla Kulturno-informativni center v Monoštru. Porabje, 25. marca 1999 3 Štenjé Grej i kaštigo Andrej Hieng (1925) se je naraudo v Ljubljani pa tam se je včiu za režiserja (rendező). Od 1951-oga leta tadale je režiser v razni gledališčaj (Kranj, Celje, Ljubljana, Ma- ribor, Trst), od 1961 pa svobodni pisateu. Piše novele, romane, drame. Leta 1988 je daubo Prešernovo nagrado. Najbaukše novele je napiso v 50. lejtaj. Piso je zgodovinske radijske igre i televizijske drame tö. Ništerne njegove novele i romane so prevedli v madžarščino (npr. Osvajalec - A hódító). V romani Gozd in pečina (1966) piše o življenji umetnikov (művész) v Zagrebi. Hieng v svoji delaj premišlava o krivdi, o greji i kaštigi. Na priliko vnoveli In vendar (Pa donk): „ - Rudi, je rekla čisto tiho - Rudi, saj to vse skupaj, kar si povedal, ni sploh nič. Ampak nekaj si pozabil... Tri mesece bo tega... Zanosila sem. Ko sem zanosila, sem ti povedala. Bila sem srečna, vesela sem bila. Povedala sem ti pred Opero. Najbrž se spominjaš... Ti si rekel ne. Rekel si, da boš šel, če bo otrok. Peljal si me k tisti babici. Ko sem stopila v sobo, sem zavohala smrt, kot bi se skrivala pod posteljo. Zdaj je tu, v kotu, čaka. To si pozabil povedati in to bi bilo važno. Samo za trenutek je okleval, potem je odrinil vrata in izginil na hodniku. Približal sem se ženski. Težje je dihala. Sedel sem na rob postelje in ji obrisal čelo. Ne vem, koliko časa sva tako sedela. Ko je bilo že pozno, se mi je zdelo, da moram reči kaj toplega. - Marta, ali se spominjaš, sem rekel - kako smo se vrteli na stolu tvojega očeta...? Pogledala me je in se nasmehnila. - In vendar... Naglo vzbujene bolečine so ji požrle besedo. Vem, kaj je hotela reči. Ponoči smo poklicali zdravnika. Bilo je že prepozno. Ob osmih zjutraj je ugasnila. Dva dni kasneje moža še nismo našli. ” Marija Kozar Spremljajle televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi torek ob 16. 00 na 1. programu madžarske televizije. Naslodnja oddaja bo v torek, 30. marca 1999. Ponovitev v soboto, 3. aprila, ob 8. 45, na 2. programu. Vsigdar srmacke, dapa dun veseli (3) GDA SAM SE ŽENILA 1939. leta sam 17 lejt stara bila. Tistoga ipa je lüstvo vse na Nemško delat šlau. Bojna sé je začnila, na Nemškom so moški navekša vsi mogli rutjivati, zatok je po völki marofaj trbelo delavce. Iz naše vesi - tak paumnim - se je tö kakši 22 lüdi zglasilo, ka do šli. Depa pravice, pasuše smo nej meli, po črnom smo prejk šli po zelenoj granici. Pravico je samo tisti daubo, steri je nemško rejč vedo. V Ženavcaj smo na cug seli, tam nas je več ništje nej pito, kama demo. Pelali smo se prejk Beča pa Berlina pa smo Prišli v Meklenburg na eden völki marof. Tam je vse trbelo delati, okapati, žetvo delati, krunče kopati, cukerno repo brati. Bili so takši, steri so znautra po štalaj kaulek mare delali. Trdo smo delali, tak ka je tisto zaslüženi krü bijo. Tau edno srečo smo zatok meli, ka smo po ižaj spati, 7-8 nas je bilau v ednoj iži, vsakši je emo ejkstra postelo. Bila je edna völka kaupanca, gde smo se leko čistili pa zaprali. Gesti je tö dobro bilau pa zavole, samo ka so nam tisto iz plače dolapotegnili. Mladi smo bili, veselo je bilau delati, dnevi so brž šli eden za drugim. Dostafele naroda je bilau tam: Vaugri, Slovenge, Talanji, Polaki. Vsikši je ovak gunčo, dapa zatok smo se porazmeli, gda pa nej, te smo se smejali, ka smo se vse vküp pocükali. Bojna je že trpala, gda so se fligerge više nas nosili, vej smo se mi nej smejali! Gda so sirene trobile, vsikši je gledo, kama se skrije, naj si žitek obrani. Leto je brž odletelo, pred svetki smo domau prišli, zatok smo si malo pejnez tö prislüžili. 2. februara 1940. leta sam se oženila. Samo dva mejseca sva vküp ojdla. On je z naše vesi legén bijo, poznala sam ga, dapa od lübezni nej guča bilo med nama. Gnauk mi je mioja padaškinja pravla: "Vej pa če ga tebi nej trbej, dja mo išla k njemi za ženo. " Dja sam si pa mislila: "Vej pa če de tebi dober, te de meni tö dober. " Tak je prišlo, ka za dva mejseca sva na hišni zakon staupila. Malo gostüvanje smo držali iz tisti pejnez, ka sam si na Nemškom prislüžila. Moj očim so ranč nej doma bili, ka so pri sodakom bili. Tau nji je trno žmetno stanilo, kaso na zdavanje nej mogli domau. (Dapa, Baugi vala, so zatok za par mejsecov domau prišli, nej njim je trbelo na front titi. ) Po gostüvanji na drugi zranjek so pa gospaud plebanoš prišli, ka so moja babica fejst betežni bili. Gospauda so prosili za spauved pa za slednjo mazanje. Materi so pravli. "Vej njej pa daj edno gosečo blazino pa dva vankiša, gde ta pa spala? Vej pa meni dugo več tak nede trbelo, ka dja dobim zemlo za odejvko. " Pa tak je bilau. Majuša so mrli. Z možaum sva do novembra ostala pri moji starišaj. Moj mauž je daubo kaki 300 katov zemle, tam smo si mali ram začnili redti iz tučance. Edno ižo, künjo pa malo klejt. Gda so stene stale, te so moža k sodakom notapotegnili. Vej pa lüstvo mi je pomagalo pa očim tö, ka smo strejo goradjali. Gda je mauž domau prišo, je künjo vözmajtivo. Oktobra sva se šla notra držat. Edno postelo, Sto pa dva stauca, eden špajet sva si küpila. Dapa nika nej nauvo bilau, vse sva küpila pod rokauv, ka so drugi v vesi več nej nücali. Tisto zimau nigdar ne pozabim. Mauž je v gospočko gauško lejs sejkat odo, vsikši den je telko drv prineso na plečaj, ka sam na drugi den leko nalagala. Če sam bola kürila, stene so se tak parile, ka je voda dola po njij tekla. Dostafart sam dja tö z možaum išla v gauško, ka sva šküfke brala, stere so kipüvali. Malo je dun več pejnez prišlo k iži. Dapa dosta sam nej mogla ojti, ka je preveč mrzlo bilau. Gda je mauž večer domau prišo, vse je gvant nanga zmrznjeni bijo. Dapa mladi človek dostavse vöprstoji. Gda sva dr v posteli vküppotegnila, je naja lübezen segrejvala. Avgustuša, gda je mauž na par dni domau prišo od sodakov, sam noseča gratala. Tak sam betežna bila, ka sam se kumaj vlejkla. Možej sam se samo oktobra pokisila povedati, ka dejte dobiva. Tak je rad bijo, ka me je vse dola pokišüvo. Tau je našo najprvo bogastvo bilau. Gda so trge mejseci minauli, te sam več nej betežna bila. Dapa mati so mi pravli, ka je tau zdravi beteg, bar tak so starci držali. Baug je nama pomago, zimau sva skauz spravila. Aprila 1941. leta je našo bogastvo na svejt prišlo. Edno lejpo dekličino smo dobili. E. Sukič Porabje, 25. marca 1999 4 OD SLOVENIJE... FRLEC V AMERIKI Slovenski zunanji minister Boris Frlec se je na delovnem obisku v Washingtonu srečal z ameriško državno sekretarko Madeleine Albright, pa tudi s predstavniki kongresnega in senatnega sveta za nacionalno varnost. Minister Frlec je prenesel posebno poslanico premiera Janeza Drnovška za ameriškega predsednika Billa Clintona v zvezi z aprilskim vrhom zveze NATO. PATRIARH PAVLE V SLOVENIJI Patriarha srbske pravoslavne cerkve Pavla, ki je bil na dvodnevnem obisku svojih vernikov v Sloveniji, so sprejeli ljubljanski nadškof in slovenski metropolit France Rode, predsednik državnega zbora Janez Podobnik, premier Janez Drnovšek in predsednik države Milan Kučan. Patriarh Pavle se je s premierom Drnovškom pogovarjal o prizadevanjih za mimo rešitev krize na Kosovu, s predsednikom Milanom Kučanom pa sta razpravljala tudi o verski svobodi in spoštovanju različnih ver v Sloveniji. NOVA IMENA Vlada je na korespondenčni seji Aljo Brglez Uranjek imenovala za direktorico urada za informiranje. Poleg tega je vlada Toneta Dolčiča, dosedanjega vršilca dolžnosti direktorja službe za zakonodajo, imenovala na mesto direktorja te službe, Marijo Ribič, dosedanjo državno sekretarko na ministrstvu za obrambo, pa je vlada s 1. aprilom imenovala za namestnico generalnega sekretarja vlade. MARIBORSKI REKORD Na snežnem stadionu v Mariboru je bil postavljen nov svetovni rekord za Guinnessovo knjigo rekordov. 332 smučarjev je oblikovalo smučarski vlakec, kot ga na svetu še ni bilo. O rekordnem dosežku je bil po Guinnessovih pravilih pripravljen zapisnik, ki sta ga podpisala člana žirije plavalni ultramaratonec Martin Strel in športnik invalid Mirko Lebar. Nov svetovni rekord za Guinnessovo knjigo rekordov sodi v okvir vseslovenskega projekta Leto rekordov. Gre za četrti rekord v okviru omenjenega projekta. Némar Kejp (13) PONI, PÓNI! Eni fajni varaški muzikanti, šteri živejo v eni vesi, so dobili na pausado enoga črnoga poni konjička (Črnko). Kak ponavadi umetniki (rnűvészek), uni dostakrat tö v oblakaj odijo, pa so na začetki ranč tau nej na pamet vzeli, ka je konj na eno okau slejpi. Gda so te eno paut gimnaziji nücali enoga konja za svoj film, so ga vsigder mogli obračati, ka naj sé fotogenična (lepša) stran vidi. Tista, s štero konj tö vidi kamero. S tem so tö dosta nevole meli, ka gda se je sin, brezi sedla, gezdo po vesi, se je vsigdar čüdivo, zaka se lüstvo čüdiva, ka prej zaka té konj z eno okau šest noge ma? S psico pa so zato v stejski bili, ka je naponi breja bila. Zato so jo s padarom dali vcipiti. 'Tau zdaj ne vem, če prauti tomi, ka naj ne more meti mlade, ali pa naj ranč vole nema do šlajfanja. Injekcija es, injekcija ta, pes je nakraci že pa skoto. No, te so si küpili penski remen, vsigder so se šetali z njim samo na remli. Pes je gnauk samo pa puno črvau emo... Lüstvo v vesi pa je bilau puno čüdivanja pa hrzranja. Te pa je Slepko gnauk padaša daubo. Drugoga poni konja. To na pausado. Té je biu bejli. En cajt je bilau vse v redi, te paje po cajti Belko začno od vozajek gor na Črnka skakati. Zalübo seje v njega. Baja je nej samo tau, ka je Črnko tö pojep, liki je eške vövkopit tö. Takšo fele formo je tau sploj zopstonsko delo. Tü tak tö nedejo eške menši poni konjički. Belko pa ne vordje pa ne vördje. Samo skače. (Ka se ma ne vnauža?! ) Približa se vsigdar s tiste strani, na šteri Črnko ne vidi. Tau se Črnkoni ne vidi. Fajnim muzikantom pa bi se vidlo, ka če bi se skotili majčkeni poninge, te bi tevadva leko nazaj dali. Prava komedija! Mali pisauv neškejo, pa se kotijo, kak zavci. Ponine bi radi meli, tau pa sejim neposreči. Belko nika ne zgrba, zaman telko skače. Tau ka čini, je nej več vrejdno, kak seksualni molestalaš v Meriki, gda en Jenki šenki ne pove nikši ženski, ka lejpo frizuro ma. Leko sé pripravi, ka de v vauzo... Belko, Belko! Ti dvej oči maš, pa don ne vidiš? Poni, vejpa poni, ka pojep od pojba ne more meti mlajše! "Jejjaaa?! - Tvoja mati brejjaaa?! " - Črnko že nikše čike (proge) dobiva, kak kakša nosečnica! Takše pa ranč Poni ne poni?! Besedilo in posnetek: Francek Mukič Pismo iz Sobote Enjalo se je smučanje Edni do zavolo toga, ka se je vse vküper rejsan enjalo, bole žalostni, edni pa so tak bole veseli. Tisti žalostni de rejsan več, vesejli pa malo menje. De zatou, ka smo Slovenci trno vdarjeni na smučanje (síelés). Brezi bejli brgouv pa naši smučarov, tak moških kak ženskih, bi se svejt znan vküp süno. Dapa vsega je gnouk konec pa tak se je s skokami v Planici skončala ta naša zima tö. Ali tisti, ka so žalostni zavolo toga, so leko ške bole žalostni, ka so naši tou leto bole lagvo tirali svoje smuče in ške lagvejše z njimi skakali. Te si pa brodite, kak so trepetala naša srca, gda so nam skur vsikši den tej naši športniki pokazali, ka so nej tak trno dobri, kak smo si mislili pa kak so uni vse kouli gučali? Dobro, tü pa tam se je rejsan zgodilo, ka je kakši biu bole hiter kak pa drugi. Te, te smo pozabili na vse: na nevoule, na draginjo, nalubice, na betežnoga strica, na pogače v šparali, na slüžbo, na mlajše v kadi, pa na kakšo taščo tö. Zdaj je te vse čistak normalno. Smuče so pospravlene do drüge zime, lidje ne ojdijo kouli cejli trepetljivi od velke nevole, ka je kakši naš palik spadno tam doj po brgej in v krčmej se več nika ne guči od toga. Ka li de nas zdaj gor držalo, ka naši smučari počivlejo? Zdaj se dosta menje počütimo Slovence, ka tej šport počivle. Ge sam nej trno vdarjeni na smučanje pa zato vse tou bole glejdam tak kre kraja, prajli bi, tak bole s strani. Dosta bole pa se na smučanje razmi moj trno dober pajdaš, Pišta. Tej edno nouč prle, kak de pali smučanje na teveni, ranč ne more spati. Tou, ka nede v slüžbo, tou pa se razmej samo po sebi. Zavolo smučanja njemi je odišla ške žena. Bilou pa je tou zavolo toga, ka so nin tam v Jtaliji smpčali vnoči, pod posvejtami. Nevola pa je, bila v tom, ka je v istom časi na drügom programi bila Kasandra. Žena šké gledati njou, Pišta pa šké gledati smučanje. Vse si je že lipo pripravo: pet sendvičov, liter vina pa vode, žena pa je z vacalejžecom že čakala, gda de leko začala djoukati zavolo nesrečne Kasandre. Dapa nej eden pa nej drugi je nej nika vido. Ške prle, kak se je vse vküper začalo, sta se vküp zgrabila in na kunci je skouzi okno odletejla ške televizija. Zdaj, gda se je skončalo smučanje in nega več Kasandre, zdaj se po Varaši vküp iščeta, če bi mogouče leko pozabila na tou, kak sta se vküp zgrabila. Leko, ka palik vküper prideta, dapa, zima tö pride, pa smučanje tö. Sto vej. Nej, vej sam pa na mojo taščo Regino, trno čedno žensko, nej pozabo. Una pa na tou tak gleda, če so naši smučari dobri, te je trno vesejla, če pa lagvo smučajo, te pa pravi, ka bi se ške una boukše pelala doj po brgej. Miki SLOVENSKA SLOVNICA Slovenska slovnica Franceka Mukiča se dobi na Zvezi Slovencev v Monoštru (Deák Ferenc u. 17.). Cena: 1. 000 forintov. * * * SZLOVÉN NYELVKÖNYV Mukics Ferenc Szlovén nyelvkönyve rnegvásárolhaló Szentgotthárdon a Szlovén Szövetségen (Deák Ferenc út 17.). Ára: 1.000 forint. Porabje, 25. marca 1999 5 Brezi granice Dostakrat šanalivam tiste sodake, šteri vzimi, gda je sploj mrzlo, ali vleti, gda je vrauče, vanej pri granici ali v kakšnom krizišči stražijo. Srmacke zato dosta trpijo. Skrb majo, nej ka bi stoj prejk granice staupo. Med Andovci pa med Büdinci eno žalejzno rampo (štran- go) majo. Ta rampa, kak saga« majo prajti, je več trpala kak Jezuš na križi. Sprvoga so go zapirali, gda so pa vidli, ka še tau ne splača, ka vsakši den drügi lakat (ključavnico) morajo küpiti, te so go že samo zdravom dolavezali. Zdaj je pa že samo takgoradjana na dva drüga. Kriva je pa tak kak kravdjin rep od mantranja. Gnauk je eden sodak tau pravo: "Tü na prehodi, čeífel eden mejtar kusta žalejzna vrata bile, še tisto bi prejk zgrizli pa bi tak šli prejk. " Kak pri nas pravijo, Slovenci že več pameti majo. Oni so leseno rampo doladjali. Vejo, ka če Paröjn kama vdari, če je bola krepši bola rancrazvdari. Pa dosta se zato njim nej vrejdno mantrale ka vaščani že majo tiste pejške poti, stere v Evropsko unijo pelajo. Tau je nej vsigdar tak bilau. Lüstvo je leko ojdlo prejk v sosedno ves, te gda je stelo pa sodake so teta tam stali. Od tauga de nam malo pripovejdala Kmetijska Rejza Zato oni, ka so oni najbliže bili vsigdar k meji Zaka ste vi bili najbliže k meji? - Zato, ka je naša hiša od granice samo stau mejtarov daleč bila. Odli ste kaj prejk tisti cajt na Slavsko? - Odla sam dosta, pa nej samo dja, liki vsikši, pa Slovenge so tö odli prejk k nam. Cejlak do Sobote sam odla. Te so tö stali sodaki na granici, samo prajti trbelo, kama dem pa gda pridem nazaj, pa so nas pistili. Tak na gausti so stali sodaki, ka so sé vidli. Te so Še Makedonci tü bili. Zaka ste odli tistoga ipa na Slavsko? - K žlati smo odli pa švercali smo. Cejla ves je švercala. Od nas smo dujan (tobak) prejk švercali, od tistac pa djajca pa palinko. Tam so djajca fal bile, tam smo je küpili, tü v Andovci smo pa Zetjinuma Začaka odali. Po sau, žajfo pa po čaj smo vnoči odli. Gda smo šli prejk-graničare, te smo sodaki prajli, zaka demo pa naj nas čaka, ka dobi dujan. Pa na tisti cajt, kak smo se zgučali, smo Prišli nazaj. Nas je sodak Čako, nej ka bi kakšni drugi sodak vcuj prišo. Naš Djuši je gnauk palinko prejk neso pa so ga Vogrski sodaki v naši majauri vidli. Začnili so ga cmariti, on drügo nej vedo, deset litrov palinke je nutra v mlako lüčo, deset pa nutra v ritunja skrijo. Zaman so ga sodaki zgrabila pri njem je že nika nej bilau. Tau je tak šlau cejlak do drüge bojne. Potistim so že nauri cajti prišli. Ranč vcuj k granici smo nej smeli, nej ka bi prejk šli. Večer so Vogrski sodacki začnili spejvati, ka: "Megállj, megállj kutya Szerbia, nem lesz tied soha a Bosznia", pa gda so tau zospejvali, te so se začnili strejlati prejk granice. Naša Margit se je tak zbojali ka gora na Sto skočila pa tam sejdla. Gronsko je bilau te. Dva večera so tak strejlali. Zazrankoma sam v Varaš üšla, ka sam jagode nesla na odajo. Pri Djauskí stanem, Vidim, ka eden velki auto stoji. Skrak dem pa Vidim, ka na autoni nika gorasklajeno. Tjöpanjak (plašč) goraubrnem pa Vidim, ka sedem Vogrski sodakov dolazustrejlani tam leži. Drügi den so policaji vöprišli pa so pitali, ka sam vidla. Ka bi vidla v kmici? Nika ne samo tau sam čüla, ka se je eden, steroga so nej tastrejlili, sploj žaurgo, zato ka so ga Srbi prejk granice vlekli. Gnauk prejk prišo eden s Slaskoga, tak se je zvau, ka Prdan pa mužej tau pravo: "Leto dni mo šli do Rabe! " Srauš, nej do Rabe üšo, tam ostaneš, gde si. Tak sta se vtjüp svadila pa tak sta se korila, ka je vse grmelo. Ka mislite, Vaugri so se bojali od Slavov? - Mislim ja, zato ka smo vö meli dano, ka vsakši mora bunker naprajti doma pri rama. Šauštarstji so tak velkoga pa lejpoga meli, ka še leko spau v njem. Oni so meli kala (peč) nuta, Sto (mizo), štokedlina, dva pa poslalo. Bili so nücam tej bunkerji? - Vejš, gda so šli repülöndja (letala). Smo mogli nutra bejžti. Tü so zato nej strejlali? - Ka so nej strejlali? Tvojga tistoga, Vejpa so löjčali dola akne (mine) tö. Gde dolaspadno tašo löjknjo vövdarila, ka bi en ram leko nutrazakopo. Löjčali so dola z letala taša lejpa mala posvejta pa klabajse tö. Gorejnski mlajši tü v sausadi so pa gorapulauvili. Dvakrat dünüo pa malomi vse rokau rancvtrgnilo pa črvau. Zato so dolalüčali, naj stoj gorazema pa ma v rukej tadöjne. Sakramensko te bilau. Gnauk sam na augrada krave pasla pa sausadica tö. Nika gnauk samo začnilo buvnjati tak, ka se je vse zemla trausila. Ona pravi: "Dja mo je domau gnala. " Dja pravim: "Dja mo v gauško gnala notra, vej za pet minut že odidejo. " Srali so. Prejk pau vöre so šli eden za drudjim. Strejlali so pa akne lüčali. Lüčali so še dola taša lejpa srebrna papire tö pa lampaše. Ništja nej smo goravzeti? - Vrag je smo. Gora bi vzejo pa bi ti rokau dola vtrgnilo. Ta mladina si tau ranč ne vej zmisliti, ka je te bilau. Kak so tau taprajli, gnauk samo čüjamo, ka nika trzari pred oknom. Sodaki pa dejo gledat "prehod". - Srmaki, zato dosta trpijo -, pravi Rejza. Dja si pa mislim, naj bi trpeti tisti, steri so proti, da bi se odprla granica pri Andovci. K. H. Spoštovani rojaki! V imenu Lokalne in slovenske manjšinske samouprave v Števanovcih se obračam na ljudi (Slovence ali druge narodnosti) naše vasi in vsega Porabja, ne glede na to, kje živijo v svetu. V našem težkem položaju računamo na ljudi dobrega srca. V novi madžarski demokraciji - po sedanjem sistemu-financiranja - morajo pokriti proračunski primanjkljaj same občine/samouprave. Le-ta v primeru naše občine znaša letno 10 milijonov forintov. 7, 5 milijona primanjkljaja se nam pojavlja pri financiranju naše male narodnostne šole, ki deluje v vasi že 1 OO let. Nobenih rezerv nimamo več, zato se obračamo na ljudi dobre volje. Vaše prispevke bomo uporabili za obnovo in delovanje šole ter olepšanje vasi. Pred kratkim smo ustanovili Društvo za ohranjanje kulturne in naravne dediščine ter ga tudi uradno registrirali. Prosimo, vaše prispevke nakažite na naslednji žiroračun: 11747068-200 l 7565 Apčtistvdnfalva Hagyorndnyorzo es Faluszepito Egyesulet OTP BANK Rt Szentgotthdrd. Prosimo, navedite tudi to, ali ste prispevek namenili za šolo ali za olepšanje vasi. Za kontrolo porabljenih sredstev bo na razpolago finančna dokumentacija -Za vaše prispevke se že vnaprej zahvaljujemo. Dr. Dorina Dončec, županja Tisztelt Honfitársaink! Apátistvánfalva Szlovén Kisebbségi és Települési Önkormányzata nevében reményteli kéréssel fordulok minden e községből és e kistérségből elszármazott szlovén vagy bármilyen nemzetiségű, a világ bármely csücskében élő, segítő szándékú, emberhez. Településünk legnagyobb problémája, hogy az alakuló magyar demokráciában - az állami pénzügyi finanszírozás jelen felállása szerint - a helyi önkormányzatok feladatává teszik a községek költségvetési hiányának előteremtését. Ez településünkön évente átlagosan 10 millió forintot jelent. Ebből 7, 5 millió forint forráshiány egyetlen nemzetiségi általános iskblánk költségvetéséből hiányzik. Az elmúlt évek alatt minden egyéb vagyonát felélte az önkormányzat, hogy megmentse ézén oktatási intézményét, mely 100 éve működik. Nincsenek további tartalékaink. Pénzadományaikat elsősorban iskolánk felújítására és működési költségeinek fedezésére, másodsorban pedig községünk arculatának szebbé tételére kívánjuk fordítani. Ennek érdekében megalakítottuk Apátistvánfalva Hagyományőrző és Faluszépítő Egyesületét, melyet a cégbíróság is bejegyzett. Kérjük, adományaikat utalják Egyesületünk számlaszámára: 1 1747068-20017565 Apátistvánfalva Hagyományőrző és Faluszépítő Egyesület OTP BANK Rt Szentgotthőrd. Tüntessék fel, "hogy a pénzt az Iskolára vagy a faluszépítésre szánják. Az adományok felhasználásáról elszámolunk. Segítőkészségükét előre köszönöm a település lakóinak nevében. Dr. Doncsecz Dorina, társadalmi meabízatású polgármester Porabje, 25. marca 1999 6 Sto ka drži za svojo srečo... ... je žmetno zavaditi pa je, po mojem, tau sploj relativno tü. Če človek tak malo za hejc pita lüdi, gda pa zakoj bi se držali za srečnoga človeka, mislim, največ nas bi tak prajlo, ka je človeki sreča, če dosta pejnaz ma. Pa sto je eške nej senjo, da bi na lotoni ali na kakši drugi igri dosta dosta pejnaz daubo? Pa če bi rejsan tak zaistino sploj dosta pejnaz meli, rejsan bi srečni bili? Nika bi nam nej falilo? Sto bi leko tak pravo, ka bi ja baukše bilau, liki brez pejnez biti. Pa mi je te Zdaj napamet prišo eden možak, steri je nej dugo v ednoj kompaniji - gde sam ge tü tam bila - etak pravo: "Deca! Nej je tau najvekša pogüblenost, če nejmaš pejnaz. Vekša pogüblenost je tau, če je maš pa je ne moreš čedno, veselo gor ponücati. " Mis-lili bi, ka takšo tü geste na svejti? Pa geste. O tejm si moremo malo premišlavati. Od vsega toga mi je na pamet prišla Ibolya Neübau-er-Čuk z G. Senika. Kak pa ona pride med te misli? Tau je tak, ka sam ge že sploj dosta lejt zadobila (nej sam stara! ) pa se spominjam na tau, gda se je pred dostimi lejtami 1. januara v Varaši kak prvo dejte v toj pokrajini narodila edna mala dekla. Njeni stariške so z Gorenjoga Senika. Naša Državna zavarovalnica (Állami Biztosító) eške gnes ma tau šego, ka tistim, ki se na nauvo leta najoprvin naredijo, da darilo (polico), stero dobijo v roke, gda so 18. lejt stari. Ibolya je tistoga reda dobila 20 gezero forintov tak, ka gda de 18 lejt stara, te ji tau šumo v roké dajo. Pa se je pred nistarnimi lejtami nazaj že tau tü zgodilo. Ibolya, za toga volo se za srečno žensko držiš, ka si tistoga reda takšo srečo mejla? Ka ti je tau v živlenji znamenüvalo? "Ne morem povedati, da bi se samo za toga volo držala za srečnoga človeka. Vsakši zna, ka če bi tiste pejnaze moji starišje leko te v roke vzeli, gda sam se narodila, bi njim več pomagajo. Liki gda sam 18 lejt stara bila, te sam eške nisterne pejnaze mogla vcuj djati pa sam si za tau leko küpila eden televizijo. Depa zatok je zavarovalnica skauz pazila namé. Dobila sam kak šaular vse potrejbno pa vsakšo leto darila, odvisno od toga, kelko lejt sam bila stara. Gnes je tau v mojom živlenji bola tak kak edna zanimivost (érdekesség). " Že često leto včiš na gorenjesenički šauli. Gda si eške mala bila, si si tau senjala ali kaj drugo? "Tak se spominjam, ka gda sam mala bila, če me je stoj pito, ka boš, gda boš velka, sam napona tak odgovorila, ka mo ge leranca. Gda sam pa gorzrasla, sam se najoprvin zbojala od toga. Nej sam vüpala, ka mo se leko tak dugo lejt včila. Depa moja "Usoda", tak se vidi, je rejsan tau bila, da bi staupila kak leranca v Žitek. " Če te človek sreča, na tebi se vsigdar vidi, da si dobre vole, ka vsigdar maš edno dobre rejč za drugoga, ka si nej takša, s sterim si človek žmetno zguči. Zadovolna si s svojim delom, s svojim živlenjom s svojov držinov? "Leko, ka de se stoj s toga smejau, depa ge sam zadovolna s svojim živlenjom. Nej sam puno pejnaz, nej sam ne vem kakši velki funkcionar, liki ka sam, s tejm sam zadovolna. Leko v svojoj rojstnoj vesi včim, rada mam deco, rada mam svojo delo. Nej naleki, depa dosegnila sva z možom, ka mava svoj mali dom, svoj ram. Ge tau ne zapüstim, tüj sam Vesela, tüj sam rada. Pa ka mi je eške bole fontoško, stariše, rodbino tü tüj mam. " 21. februara je na G. Seniki sploj lejpi den bio. Državna slovenska samouprava je organizirala kulturni zad- večerek. Tam sam vidla, da si s svojimi šaulari, z vašo folklorne skupino program dala. Kak dugo vodiš v šauli skupino, sto ti je na pomauč pri strokovnom deli? Deca rada pleša naše plese? Gda sam pred 6. lejtami prišla včit na šaulo, sam od ravlateljice Erike Glanz dobila folklorne skupino pa pevski zbor tü. V šauli skauz delata ta dva krožka, stera vodim. Morem povedati, da mi je pri folklorni skupini vodstvo odrasle skupine pa Lali Hanžek kreda gdakoli na pomoč skočiti. Pri zbori je že nej tak, depa naša deca navekša zna lepau spejvati, ranč tak kak plesati. Istina, ka v folklornoj skupini dvej dekle moreta za pojbe plesati, Vüpam pa, da tau po cajti nede tak. Gor škemo držati te skupine, na veselje deci, našim lüdam, pa za tau tü, gda deca zraste, leko not stane v odrasle skupine. Po mojom je takšo delo potrejbno. Zdržimo, obranimo naše plese pa pesmi. " Od tvojoga privatnoga živlenja, od držine sva eške nej dosta gučala. Znam, da Vogrina maš za moža, maš ednoga sina ta. Kak sta kaj z našim jezikom pa kulturo? "Neškem se valiti, liki moj mauž, kakoli je nej Sloven, poštüje vse, ka je našo, slovensko. On je v držini tisti, steri nama batrivnost dava za vse kaj takšega. On se dobre čüti med našimi lüdami, je poštüje, rad je tüj. Sin Zdaj odi v 5. klas. Nej da bi sé valila, liki on je v šauli pri vsakšomi krožki, ka je za slovenščino. Je član lutkovne, folklorne skupine, pa ranč tak pri pevskem zbori tü dela. Bojala sam se, da pri lutkaraj nede mogo uspešno delati za narečja volo. Depa režiser Miki je povedo, ka bi sploj velka Škoda bila, če bi on v tauj nauvoj igri nej igro. Tak je Miki pravo, ka je sploj uspešen pri lutkaraj tü. Tau me sploj veseli, da njega zanima vse tau, ka je našo. Pa morem povedati vsakšomi stariši, naj püstijo deco se jezike včiti pa v različni skupinaj delati zatok, ka so takši mali za vse, sploj njim tau naleki dé. " Zdaj pa va nazaj na začetek pa te pitam, za srečno se držiš? "Morem povedati, ka sploj. Moja sreča je mojo delo, moja velka dužnost do svoji šaularov pa do svoje držine. Kak sam že povedla, nej sam bogata, mojo bogastvo je šaula, moja ves, moja držina. Samo naj baude zdravje pa mir, se ne bojim nikoga nej. Vsakšomi pa tau tü želejm. " I. Barber Gojiti več stikov s Porabci S Porabjem, to pozabljeno slovensko krajino, sem se prvič srečal pred leti, ko smo še živeli v Jugoslaviji in je hrepenenje Slovencev po lastni državi dosegalo svoj vrhunec. Da sem se nekega lepega dne znašel v Monoštru, se imam zahvaliti mojim ameriškim prijateljem, ki proučujejo gobe, pa tudi druge lepote tega sveta. Ne vem po kakšnem naključju, vsekakor pa so pred menoj odkrili to pristnost, nepokvarjenost in enkratnost porabskega sveta in ljudi. Ko so me povabili kot mikologa in prevajalca za nekaj dni na Madžarsko, sprva sploh nisem vedel, da gre za kraje, kjer živijo Slovenci, da gre za pokrajino, ki je ohranila prastari značaj in svojo podobo. Zato sem bil toliko bolj presenečen, ko sem se srečal s prvim Porabcem, da sva se pogovorila kar lepo po slovensko. To je bil Jožek Hirnök, ki je takrat opravljal svojo službo v Kulturnem centru v Monoštru. Z znanim ameriškim piscem največjega priročnika o gobah, Davidom Auroro in z drugimi ameriškimi, madžarskimi in slo- venskimi prijatelji, sem preživel v Porabju nekaj nepozabnih dni, tudi v spoznavanju svoje lastne, slovenske identitete. Takrat sem namreč spoznal, v kako krivični izolaciji so živeli Slovenci onkraj meje, vse do padca sovjetske nadvlade. Živim nekako z občutkom krivde, da smo v Sloveniji premalo storili za Porabce v prejšnji državi in upam, da bomo z globljimi stiki lahko nadoknadili zamujeno. Moja prva srečanja s porabskimi Slovenci so oživila blede slike iz ranega otroštva, ki sem ga preživljal med griči Slovenskih goric. Zato mi je bil jezik Porabcev takoj domač, srcu bližji kot knjižna slovenščina. Kdo bi si mislil, da je mogoče v domačem jeziku pisati in se izražati tako pristno, da se tudi pri branju knjige ali časopisa počutiš kot doma Moram priznati: mi v Slovenskih goricah izgubljamo svojo identiteto, saj mnogi izrazi, ki jm rabite tudi vi, v slovenskem knjižnem jeziku niso priznani. Nikoli ne bom pozabil starejše porabske ženice, ki se je bala govoriti po domače, ker je mislila, da je ne bom nič razumel. Bil sem močno ganjen, saj me je v vsem zelo spominjala na mojo, že zdavnaj pokojno mamo, da so se mi orosile oči. In to je tisto, kar sem hotel s tem pisanjem povedati: nikoli se ne sramujte svojega maternega jezika, temveč ga spoštujte, hranite in negujte. Moje zadnje srečanje s Porabci je bilo lanskega oktobra na Pindži, kjer so člani mariborskega gobarskega društva "Lisička" uživali v zvokih ansambla Lacija Korpiča. Upajmo, da bo takšnih srečanj v bodoče več, tudi na drugi strani meje, kjer so gobe vsakdanja stvar, zato tudi gobarjev, ki pa morda še niso organizirani v društvu, ne manjka. Če je v tej smeri ah pa tudi sicer, potrebna kakršnakoli pomoč, se bomo radi odzvali. Morda bi veljalo začeti s kakšno gobarsko razstavo na osnovni šoli. Vsem Porabcem lep pozdrav! Anton Poler Porabje, 25. marca 1999 7 Milivoj M. Roš Pesmi škrata Babilona Te, gda se je škrat Babilon nej čujsko po rouraj in šteu masne saje, je trno rad piso pesmi. Té njegve pesmi so nej takše, ka ji leko preštemo v knjigaj. Té njegve pesmi so bole takše čüdno smejšne. Té njegve pesmi so takše, kak ji vsigdar cvili prle, kak zača s svojo čelerijo. Té njegve pesmi so ranč nej pesmi. Té njegve pesmi so fküp sklepane reči. Dapa té njegve pesmi nin ne moremo prešteti, tou pa zato, ka ji piše s svojimi dugimi nojetami po zraki. Pa te tak kak ji napiše, ji vöter brž odnese vse kouli po naši krajini. Človik mora meti trno dobre vüje, ka ji čüje. Gda je škrat Babilon rejsan najbole dobre vole, te se leko čüje takša kleparija iz njegvi rejči: Nikan se mi gnes več ne midi, tü pod suncom mo zdaj sedo, vragouvom žene zapelavo, Vmejs tikveni olipiu, nojelom püsto aj rastejo, vsikši den mo trno nedelo. Gda je pa nej dobre, je lagve vole in te se vse čüje čistak nači: Grrrmolino -grrrmolin eden vrag pa stou mrlin, bole brodim, menje vejm. Grrrmožarna -grrrmozrej napravo mo té velki grej, ka niške nigdar tö nej zvej, kak sam čüko po bregej. Zmejs med tou dobra pa lagvo volou naš škrat Babilon, se vej, zganja svojo čelerijo. Če šké, ka de pri rami dosta mlajšov, te se tou tak čüje: Dosta mlajšov aj breči, po kiklaj in pa po dvouri. Velka sreča aj se čüje, aj se nigdar doj ne züje. Bousa sreča je nesreča, vaša depa srečna sreča. Škrat Babilon je včasi zalübleni tö. Dapa kak se tisto čüje, nikomi ne smem vöovadi, ka tisti, steri tou čüje brž zalübleni grata. Ranč tak kak škrat Babilon. Tou je ške velka čelerija. Moja vas Porabje leži na zahodnem delu Madžarske. Državna meja ga ločuje od Slovenije in Avstrije. V Porabju živijo Slovenci, Nemci, Madžari in Romi. Pred nekaj leti je bilo število Slovencev veliko večje kot danes. Moja rojstna vas so Števanovci. Ležijo sedem kilometrov od Monoštra. Sredi vasi je šola, kamor se vsak dan vozijo šolarji iz okolice. V števanovski šoli se učenci učijo slovenski jezik in tudi pri nekaterih drugih predmetih rabijo slovenščino. Najmlajši hodijo v vrtec. V otroškem vrtcu tudi slišijo slovensko. V bližini je kulturni dom, pošta, trgovina, gostilna. Žal, v cerkvi ni slovenske maše. Na Verici dela najbolj znan porabški lončar Karel Dončec. V Števanovcih nekaj let deluje ženski pevski zbor, katerega vodi Magda Bartakovič. Te ženske pojejo seveda slovenske pesmi. V mladinskem taboru so sobe, kuhinja in jedilnica. Tu kuhajo tudi upokojencem in skupinam, ki prihajajo taborit k nam. Vas se razvija. Dobili smo vodovod in telefon. Naša vas je zelo lepa, rada živim tu. Anita Kovač 4. r., Gimnazija Monošter Maturantski ples 6. februarja so četrtošolci monoštrske gimnazije pripravili slovesnost, na kateri sta razredničarki pripeli trakove na obleke gimnazijcev. Ti trakovi z letnicama izražajo, da smo v zadnjem letniku ter dase pripravljamo na maturo. Slovesnost se je začela popoldne ob petih v gledališču. Dvorana je bila polna. Najprej smo skupaj zapeli himno, potem sta ravnatelj in en tretješolec imela govora. Ravnatelj je pripel traka razredničarkama, potem sta razredničarki pripeli trakove svojim dijakom. Mi, dijaki smo tudi dali trakove in šopke našim profesorjem in profesoricam. Najprej je nastopil naš razred: peli smo, zaplesali dva plesa, enega latinsko- ameriškega in enega takšnega, kot ga plešejo v "Friderikusz-show"-u, igrah smo skeče. Na koncu smo peli pesem s svečami v roki, bilo je zelo ganljivo. Nastop paralelke je bil zelo lep in prijeten. Zvečer ob 9. uri se je začel ples. Vsak je imel lepo in elegantno obleko. Najprej smo plesali s svojimi starši, potem pa s profesorji in profesoricami. Plesala sem z mojim profesorjem nemščine. Ansambel Jambo je igral več vrst glasbe, klasično, glasbo npr. valček in tudi sodobno glasbo, hause, twist itd... Imela sem dolgo modro krilo in belo bluzo s kratkimi rokavi. Nimam rada nakita, ampak tokrat sem imela zlate uhane, prstan in verižico. Imela sem čopek, kar je praktično za dolge lase. Doma smo spekli več vrst peciva, pripravili sendviče pa tudi moja botra je prinesla torto. Moji gostje so se počutili kar dobro in tudi jaz sem bila dobre volje. Takšen je bil ta večer. Komaj čakam poletne počitnice, ker je pred mano še matura. Ampak: Kar kdo seje, to bo tudi žel! Katalin Daniel,. 12. b-r., Gimnazija Monošter Porabje, 25. marca 1999 BOGATCI V BUGACI Gda smo vsi turisti z lampami pa očami gledali, kak elegantno trapčejo manekenski žrebci pa kobile v Bugac pusti, se je en mali pojbiček nika nej brigo za té plemenske čüde. Raj se je špilo v pejški, je grad zido. Pri sebi je emo dva kamla. Enoga je zvau Divdji Maček, drugoga pa Strašen Vuk. Z njima še je zmejs pogovardjo. Gda se ma je porüšo grad, ma je šlebavo vö z lamp spadnila filozofska miseu:,, Vejs vlajzi Vuk, živlenje je buma tesko! ’.. Konjički pa so gizdavo trapkali mimo: trap, trap, trap... Gda so domanji konji eške divdji konji bili, so male žrebce nikanej poclali. Narodili so se, pa so takcofart mogli čofigati, kak stau vragauv, ka so za njimi Že tulili vucké. Žrebec prej tak na svejt pride, ka zmejs njegva mati leti. Naleki se skoti... Té konjički so nej samo lejpi, liki žilavi tö. Prej zvekšoga stoječki spijo tö. Pri stauli samo v Bugaci dojsedejo, zavolo turistov, pa malo nika žülijo, za hejca volo. Tau, ka na zapauved dojležejo, je nej namenjeno samo tihinskim in domačim Zijalam, liki v stari cajtaj so sebečari (rokovnjači) tak skrivali, naj je njini neprijateli ne zaglednejo na ravnici. Té konji so čedni tö. Nej jim slobaudno dostakrat z roke cuker davati, ka se sledik razvüznejo. Gda jim gazda pozabi dati, ga na fajni začnejo gristi. Dostakrat gratajo ron-jave lače na riti... Pošteni so tö, pošteni. Pa vorni svojomi gospodari. Če bi nej tak bilau, mislite, ka bi pistili, ka bi čikoš s košatimi bodjüsi, šurkimi bejlimi lačami, črnim klobükom pa ostrim bičom leko kralüvo, kak boža krona, na peti žerdjavi Gromski Strejlov... Na nebi tö ne dela strašanjsko obliskanje pa rogatanco Eliaš, liki njegvi zrebci s kočüjom. Ka je človek v Bugaci, drugi najvekši pusti na Madžarskom, največ naredo, je tau, ka je Balamovoga somara (osta) tö navčo, naj na zapauved dojsede na svojo rit. Besedilo in posnetke Francek Mukič ganiti - meghatni hrepenenje - vagyakozas krivičen - igazsagtalan morda - talan, esetleg naključje - veletlen namen - cel/szandek negovati - ov, ved občutek - erzes ogrožati - veszelyeztetni otroštvo - gyermekkor pravičen - igazsagos pristnost - eredetiseg pridružiti se - csatlakozik proučevati - tanulmanyoz smučati - siel urad - hivatal varnost - biztonsag vrhunec — csucspont vzdušje - legkor/hangulat značaj - jelleg/jellem ZA SMEJ Nika zvünredno Naš Laci se strašno boji (je ljubosumen) za svojo ženo. Na žalost pa takšo delo ma, da Večkrat more na eden, dva ali tri kedne daleč oditi za slüžbe volo. Etognauk so ga tü v Debrecen poslali na tri kedne. Pravo je svojmi najbaukšomi padaši, ka če bi pauleg žene kaj zvünrednoga vido ali zvedo, naj ma pošle eden telegram. Lacina padaš, Vili za dva kedna pošle Lacina telegram: "Nika zvünrednoga je. Pridi domau. " Naš Laci tak nagnauk na cug sede pa v Varaša na železniškoj postaji pita Vilina: "No, ka se je zgodilo? " "Dragi moj padaš! Tvoja žena je pet dni eden za drugim s poštašom spala pri vas, na vašoj posteli. Na šesti den je pa Poštaš več nej prišo. Tau je meni nika zvünrednoga bilau. " Na ja! Minka je etognauk v Varaš üšla pa je sploj dosta dela mejla. Gda je vse zgotovila, je že prauto večera bilau. Do autobusa si je malo v parki doj sedla na edno stolico. Kak etak tam sedi, gnauk samo ta sede eden sploj raz-traušani, tazanjani moški pa go etak pita: "Gospa, neškete z menov doj ležti? " Minka pa od glave do pete pogledna toga laufara pa ma etak pravi: "Ka pa vi mislite? Ge sam poštena ženska. " Eno malo te laufar pa etak pravi: "Rejsan ste gvüšni, ka neškete z menov doj ležti? " Minka pa: "Samo ešče edno rejč pa ne vejm, ka napravim. Nej vas je sram? " Laufar pa: "Na, dobra. Te se pa Zdaj spucajte z moje "postale" zatok, ka bi si ge že rad doj lego. " Dobri tanači Našomi Belani toga reda že sploj fajn de njegva bauta. Na teltja, ka je že ednoga delavca tü leko gor vzeo za pomauč. Samo ka je njegvo veselje nej dugo trpelo. Etognauk je domau prišo iz Varaša pa ka se je Zgodilo? Te grdi pomočnik se je z njegvov ženov v posteli kobaco... Bela je Zdaj üšo k žüpani pa ga proso za tanače (nasvete), ka naj dela. Žüpan pa: "Ka, ka. Zaženi tvojo drago ženo pa kreda. " Bela pa pravi, ka je tau nej mogauče zatok, ka on trnok rad ma svojo ženo. Žüpan pa Zdaj tak tanačiva, naj zažene toga pomočnika. Bela pravi, ka je tau tü nej mogauče zatok, ka te vrag za vse njegve foliške stopaje zna. Žüpan pa Zdaj etak: "Dragi Bela! Te drugo nega znak, tavö lüči postelo. " I. B. Porabje ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deók Ferenc út 17, p. p. 77, tal.: 94/380-767 Tisk: SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062 Časopis izhaja z denamo pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.