Prvi Prva kaplja dežja, z njo se začne, ker žeja je huda in suša še hujša. Poletje se opije z nevihtnimi besedami, razsvetlile bodo tudi nebo, da bo ovilo otoke in gore in bogove in junake. Ti sam ostal si, brat neurje, in pasel ranjene ovce, mrtve koze, vso blaženo drobnico. Oči si razprl široko, vanje se ugnezdi svetloba. Nikdar več ne razsvetli temne ženske, postala je, kar se ji ljubi, in ne, kar ljubil bi, ko si bil na čelu črede: levi rog pozlačen, desni krvav, jezik težak, da ti je visel iz gobca, brat moj, umit z mojo solzo, nečistim draguljem. Še preden so se prebudili delavni, premnogi, strah in kletev je šla od njih po stezi, dvigajoči se na dvoglavo goro, si me poljubil, brat ženska, sladkega vonja, slečen v luč, zvezda na čelu, pentagram onkraj neba, požar opoldan pobeli ceste, stopnišča in grob. Ivo Svetina Danajski darovi 392 Sodobnost 2016 Sodobna slovenska poezija Drugi Sam, preveč sam? – s podobami umrlih, tudi ti njihov: prikazovanja mrtvih nikdar ne poniknejo. Mnogo prej, preden si dobila oči, jastreb spustil jih je v gnezdo, petja še ni bilo, le gnilo meso, zvezda je krožila izgubljena, dež je ni dosegel, četudi je bil darilo za nevesto, pričakovanje sámo. Romanje se začne, bosi in obuti, pred vami je cilj, ki ga ne dosežete, saj debela ženska je kača, ki sonči se pred vami na poti. Oblak, ki šel naj bi z vami, romarji, utopil se je v morski pokrajini, gozdnati, skalnati, topeči se kot sadna kupa. Četudi sredi puščave doživeli boste brodolom, les ozelenel bo, palica popotna, umirajoč veslo. Usoda? Prekletstvo? Neznanje? Vera! Ki slepce vas je podojila, brezzobe gospodarje bolečin in muk, nikdar dopolnjenih. Sodobnost 2016 393 Danajski darovi Ivo Svetina Tretji Skoraj – zlati plamen, ki napisal ga je nekdo drug, sem ljubil, nemočen, zasut v molka grob. Četudi veliko bi ti lahko povedal, od tam in od prej, bolj resnično, bolj zares, iz globin, nad katerimi sem izgubil razum, srce vpregel kot konja. Pred tvojimi nogami, ne da bi slutila, še manj jaz, začel se je obred trpljenja, vonjev in rožnih gnezd. Moje življenje, popoldan na mokri travi, med odpadlim listjem, rožnato, s kito kačo, ovito krog čela, noseči mesec. Ljubosumje spremlja vojščaka, zapuščajočega dom in nosečo ženo, otrok že ima njegov obraz, a sosed meč trdno zapičen pred vrati tvojega doma … zveni … hladna blazina za glavo, vrat in dlani. V tvoji duši se je naselila čebela, željna medu in cvetnega prahu, da s slino in želom izdela smrtonosno orožje, ki usmrti oko. 394 Sodobnost 2016 Ivo Svetina Danajski darovi Četrti Naselil sem se v tvoja stopala, da hodim s teboj, ližem prah in pesek in luže in marmor, ko vstopaš v bambusovo palačo in opice kričijo … Je to svatbena pesem, krik sovraštva ali zvok, ki razpara nebo, še preden se rodi nevihta? Rumeni zobje, smrad razpadajočega mesa, mravlje že slavijo praznik mrtvih. Srce hiti, puščica, sulica, teče maratonec, da poroča o porazu, temna kri buta ob oblake, četudi jasnina požira svet, reke Hindustana poplavljajo zmagovita mesta. Nihče več se ne predaja igri, niti pesniki, le poljub se dotakne zapuščenega otroka, pogrezajočega se v brazdo obupa, nekoč skoraj mater srečnih pridelovalcev opija. . Sodobnost 2016 395 Danajski darovi Ivo Svetina Peti Peti dar bi moral biti smrtni dar, osmerolistna roža mojega življenja: dvoje rok, grabežljivi kremplji, stegujejo se globoko navzdol, v korito žejne reke, bele v zimi, zelene maja, ko se je v meni zaredila bolečina, gnusna, gnojna, gnila. Kokra! Reka, komaj reka, ker sinovi so ledeni potoki, ubijajoči aprilske cvete: petletni deček, pričakujoč razodetja mesa, ko postane beseda brezglava pošast, nastopajoča v dokumentarnem filmu. Vonj po lipi, cvetoči, četudi je december, a ni čaj, ki v otroških hlapih vre kot dim iz koncentracijskega taborišča v nebo. Ostani z menoj, ljubosumje, ponos in kamen, na katerem se raztreščim. Dozorel sem za najvišji val, za smrtonosni ocean, sredi katerega je srce edini splav. 396 Sodobnost 2016 Ivo Svetina Danajski darovi Šesti Šesti? Si res ti, ko je avgust in vročina v senci, ki jo sanjajo tamariske in žejne lilije, odhajajoče s prizorišča ljubezni? Vonj sredi poletja si, bučnega, hrupnega in po olju dišečega, ker belo meso rib umira v slastnem požirku udomačenega ognja: ponižanega, ker kovač, Hefajst po imenu, je poslal sporočilo Prometeju, naj vendar stopi s stene in jastrebe položi na žerjavico, s katere odidejo vsi pijani in hrustljavi na svatbo zemlje in neba. Blazino položil mi je, angel?, pod utrujeno glavo, knjižnico, kjer so se popisane strani slekle in gole legle k pesnikom, prozaistom in historikom – saj filozofija je mogoča tudi brez besed: jezik umolkne in že je modrost. Sodobnost 2016 397 Danajski darovi Ivo Svetina Sedmi Ničesar ni globlje od tvoje odsotnosti, ničesar bolj žejnega od žeje same, žival tiho stopa prek jase, dlaka zlata, lisica ali rosomah, sanje o rojstvu, ki bo obsodilo mladiča, otroka in meglico. Kako naj opišem maternico, ko z menoj je ugasnila, zahodno nebo nad Pontom! Sam s seboj občujem, božanski občutek umiranja, meso gori, sperma se razliva med dlanmi, knjigami in sanjami. Bruham, ejakuliram, stisnem se, grem vase, ud v žensko, ki sem komajda še. Eno samo razkošje sem, pošast debela, vonj razžira sluznico, čebele so se posladkale z menoj – še preden sem utonil, noč v polnoč. Materina znamenja ali ozvezdja, tako blizu kot na blazini, kjer ljubkujem svojo glavo, mezopotamsko opeko, da povodenj je njena smrt. Ničesar ni globlje od moje odsotnosti. 398 Sodobnost 2016 Ivo Svetina Danajski darovi Osmi Kdo sem, ki poskušal sem najti sledi, za katerimi bolj pes kot pesnik šel sem v majski noči deset let po osvoboditvi? Nihče, rekel bi nesrečnež, zbotan z reko, ki odnesla mu je dom. Stihotvorec, mislil bi si, ki utaplja se v ljubosumju, zavisti morda? Kaj iskal sem, ko oblečen kot deklica skakal sem, kobilica, po vrtu med potonikami? V dekliški sobi, nežni palači, bil sem okno, skozenj videle so se Alpe in Mediteran. Oko, izbrušeno do visoke slepote, sijaj smrtni, temni, opojni, mrak, v katerem raztapljajo se dobrave. Zunaj sprehajal se je spomenik, v ognju ujeti kamen, mrtev junak, bronasti pesnik ali nagrobnik, ki išče brezimnih žrtev? Na sneženi planjavi figa krvavi, noč neusmiljena, kolikokrat se boš še vrnila? Med kurbami čakam nate … Sodobnost 2016 399 Danajski darovi Ivo Svetina Deveti Trpí, zelo trpí, ki ne najde poti: oči gredo kot ovce prek pašnika, trava zabada se v tačke in belo runo, a smrt s tem nikakor ni odgnana, nasprotno: vonj po gnilobi vabi muhe, mrčes in zalego, da ranam so gnojni ovratniki: ustnice, rdeče od poezije in karmina. V bolečini se topijo reči, do tega trenutka zaveznice, sestre in ljubice, bleščeče, sijoče, ne zvezde, a vendar visoko na nebu, prepolno hvalnic, ki spesnile so jih prikazni, resničnejše od poldneva, ko senca previje in očisti vse rane. 400 Sodobnost 2016 Ivo Svetina Danajski darovi Deseti Zdaj pa sprašujemo se, vnuki humanistov, zakaj meč se ni spremenil v snežno belo perut, krožeče nad večnim oltarjem večne pomladi? Ljubim težke verze, da neprestano tonejo proti dnu, k leščurjem, zvezdam in klobasam. Navzdol, srebrni potoki v črne struge, med mrtve junake, povzdignjene na ščite. Žito sem ugledal, ko sem bil star že pet let: zlato klasje, venci slave žanjcem in žanjicam, morilcem, severnjakom, spuščajočim se k izviru srda in lepote: k studencem, potkam, gajem in materi, ki zanosila je s sinom. Sodobnost 2016 401 Danajski darovi Ivo Svetina