BESEDA 9 772463 821805 / REVIJA ZZB ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE / november 2015 / cena 3 eur / letnik I / ISSN 2463-8218 Partizanska pesem v cerkvi v Villorbi STRAN 2 Ob obletnici smrti Srečanje pri Krnskih jezerih Franca Rozmana Staneta v spomin na vse padle STRAN 12 STRAN 36 V cerkvi v Villorbi pri Trbižu zadonela Na juriš in Vstajenje Primorske V spomin na slovenske domoljube // PIŠE: Silvana Dobrila // FOTO: Lucijan Pelicon S obota 17. oktobra je bila pose­ben dan za člane Tržaškega par­tizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič, italijanskega partizan­skega združenja VZPI -ANPI, društva TIGR in ZZB za vrednote NOB Sežana. V Villorbi pri Trbižu v Italiji smo se na­mreč udeležili spominske slovesnosti ob 70. obletnici prekopa slovenskih žrtev fašizma. Slovesnost sta pripravila tam­kajšnje Združenje veteranov italijanske pehote in občinska uprava. Ob tem pri­jetnem srečanju se je izkazalo, da različ­na govorica, različne kulturne navade in politični pogledi nikakor niso ovira. Na­sprotno: čeprav si še pred nekaj leti nih­če ni mogel niti predstavljati, da bi po­leg praporov italijanskih bersaljerjev in alpincev na spominski slovesnosti stali prapori TIGRA, VZPI -ANPI in TPPZ Pinko Tomažič, se je zgodilo prav to. Poslušali smo govor župana Marca Se­rena, predstavnika desničarske Severne lige. Obsodil je nepotrebno zgodovinsko nasilje, ki naj bo opomin tudi za današnji čas, in povzdignil spomin na naše juna­ke, slovenske domoljube, ki so verjeli v višje vrednote, v demokracijo in svobo­do govora. Njihova darovana življenja niso bila zaman, saj te vrednote v da­našnji Evropi živijo. 14. decembra 1941 je posebno fašistično sodišče obsodilo na smrt tržaške domo­ljube: Pinka Tomažiča, Viktorja Bobka, Simona Kosa, Ivana Ivančiča in Ivana Vadnala. Naslednji dan so jih usmrtili na openskem strelišču. Ker so hoteli popol­noma zabrisati spomin nanje in prikriti njihove grobove, so njihova trupla pre­peljali v manjši kraj Villorba. Vse je po­tekalo v največji tajnosti. Med vožnjo so zamenjali kar 47 voznikov. Karabinjerji, ki so se pripeljali z več tovornjaki, so ustavili ves promet skozi vas in ukazali prebivalcem, da ne smejo zapuščati sta­novanj. Izkopati so skupen grob in vanj položili vseh pet krst. Po opravljenem delu so karabinjerji še tri mesece noč in dan stražili grob. Dolgo nihče ni vedel, 2 27. november 2015 kam so pokopali Tomažiča in tovariše. Sestra usmrčenega Ivana Ivančiča, Gi­zela Ivančič, je vztrajno iskala grob in ga tudi našla. Oblasti so ji zagrozile s hudo kaznijo, zato je morala o kraju pokopa molčati vse do konca vojne. 27. oktobra 1945 so posmrtne ostanke žrtev izkopa­li in jih prepeljali v Trst. Po slovesnem pogrebu na Velikem trgu so jih pokopali na pokopališču pri Sv. Ani. V Villorbi od 25. aprila 2014 stoji na kraju, kjer je bilo nekoč pokopališče, spomenik, posvečen slovenskim do­moljubom – »dei patrioti Sloveni«. Ob njem je lepo urejen park. Pobudo za po­stavitev spomenika je dalo Združenje veteranov italijanske pehote s podporo silja nad njimi, pa tudi njihove poveza­nosti v prijateljstvu in skupnih idealih. Veriga je na sredini pritrjena na skalo in predstavlja ljubezen do rodne zemlje. Izrastki so poganjki, ki skušajo zrasti iz zemlje, vendar ne morejo vzkliti v buj­no rast: to so sanje petih junakov, sanje o svobodi, demokraciji in sožitju med ljudmi. Smrt žrtev 2. tržaškega procesa je, kot je poudarila predsednica TPPZ Rada Cergol, združila dve skupnosti, ki se sicer najbrž nikoli ne bi spoznali. Naj­bolj prijeten in nepozaben del srečanja v Villorbi je bil večer v tamkajšnji žu­pni cerkvi, kjer je nastopil Tržaški par­tizanski pevski zbor Pinko Tomažič in občinske uprave. Največ zaslug za to ima predsednik Zveze veteranov ita­lijanske pehote, vitez Onorio Ghirardi, raziskovalec krajevne zgodovine, pred­vsem iz vojnega časa. Spomenik je delo drugega veterana, viteza Silvia Massari­na, ki je želel tako počastiti tudi spomin na očeta, poveljnika italijanskih parti­zanov. Pet domoljubov predstavlja pet kovinskih lokov, ki se pnejo proti nebu, hkrati pa se nagibajo v bratski objem. Loki imajo tudi izrastke, na njih pa so plošče z imeni padlih junakov. Zvezane so z verigo, simbolom suženjstva in na­navdušil poslušalce. Partizansko petje v cerkvi je nekaj nenavadnega, priredite­lji in poslušalci, vključno z mladim žu­pnikom don Paolom, pa so ga navduše­no sprejeli. Na željo župnika je zbor po koncu koncerta dodal še udarno pesem Na juriš. Prijateljsko razpoloženje se je sproščeno nadaljevalo v župnišču. Bilo je to res nenavadno srečanje, hkrati pa tako iskreno, pristno in razigrano, kot ga človek redko doživi. In v tem tiči ves smisel sožitja, ki mora ljudi zbliževati in jih navdajati z vero v človeka in v boljše življenje. Svobodni besedi na pot // PIŠE: Tit Turnšek, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije // P o spletu okoliščin je z no­vembrom družba Svobod­na misel, ki je izdajala tudi istoimensko revijo, pristala v stečaju. Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije se zaveda, da naša organizacija potrebuje svoje glasilo. Zato smo se odločili, da bomo izdajali lastno glasilo. K vam bo vsak zadnji petek v mesecu odslej prišla Svobodna beseda, ki jo bo izdaja­ la Zveza. Pomemben del nove revije bodo tudi dosedanja »Sporočila«, ki smo jih vsebinsko integrirali v novo revijo, s tem pa bomo našim članom še naprej zagotovili pravočasno ob­ veščenost o vsem našem delovanju. Že dalj časa namreč ugotavljamo, da smo slabo obveščeni o tem, kaj se v naši organizaciji dogaja. Stališča, ki jih zavzemajo organi naše organiza­cije, težko prodrejo med naše član­stvo. K temu dodajmo še, da naši osrednji mediji le redko objavljajo naša stališča in poglede. Upamo, da bomo s svojo novo revijo to stanje bi­stveno popravili. V zadnjem času smo priče vse po­gostejšemu potvarjanju zgodovine. Izdajalce lastnega naroda poskušajo predstaviti kot nekakšne bojevnike proti – kot pravijo – »totalitarnemu komunizmu«. Priče smo poskusom kriminalizacije našega narodnoo­svobodilnega boja. Naša naloga je, da branimo zgodovinsko resnico o našem narodnem in osvobodilnem boju, o boju za obstoj naroda, za bolj­šo in pravičnejšo družbo in to resni­co predajamo mlajšim in prihodnjim generacijam. Tudi to bo ena od po­membnih nalog naše nove revije. Svobodna beseda mora odpirati dia­log, dialog s postavljanjem vprašanj. Spraševati, kakšna je vloga nacional­ne države v sodobni globalni druž­bi. Je skupni interes nad zasebnim interesom ali pa se mora ta podre­jati interesom posameznika? Ali je izobrazba državljanov stvar celotne družbe, torej države, ali le eden od virov ustvarjanja dobičkov, ali pa morda v funkciji ideološke indoktri­nacije? Enako vprašanje lahko pos­tavimo tudi glede zdravstvene var­nosti. Ali je skrb za zdravje državlja­nov ena od primarnih nalog družbe ali vir zaslužkov posameznika? Je ekonomski sistem samostojen in se mu podreja celotna družba ali pa je podrejen interesom družbe? Bolj konkretno: ali si lahko bančni sektor podredi sektor realne ekonomije ali je le v funkciji njenega nemotenega delovanja? Ali so zrak, voda, zemlja, gozdovi skrb celotne družbe ali pa lahko posamezniki s tem počnejo, kar hočejo? Je zdravo okolje dobrina vseh nas ali je prepuščena vsakemu posamezniku? Takih in podobnih vprašanj je še mnogo. Nimamo dokončnih odgovo­rov, postavljamo samo vprašanja. V tem dialogu ste dobrodošli vsi. Krite­rijev ne postavljamo po vsebini, am­pak po kulturi dialoga. Vabimo vas k skupnemu razmišljanju in spremlja­nju tega dialoga. Uspeh nove revije bo v prvi vrsti od­visen od nas vseh, od tega, ali bomo znali pridobiti nove naročnike, ali bomo Svobodno besedo znali prib­ližati našemu članstvu, ali bomo z njo znali priti tudi med pripadnike mlajše generacije, ali nam jih bo us­pelo nagovoriti. Zato potrebujemo podporo in pomoč vsakega člana posebej. Na vse vas, člane Zveze borcev za vrednote NOB Slovenije in na dosedanje naročnike Svobodne misli, se obračam s pova­bilom, da postanete naši naročniki in pomagate širiti našo in vašo revijo – revijo Svobodna beseda. 27. november 2015 3 Tone Šercer: Življenje je bilo pač tako … Ob prazniku občine Kočevje smo v tukajšnjem Pokrajinskem muzeju predstavili knjigo Antona Šercerja Življenje je bilo pač tako …, v kateri opisuje svojo življenjsko pot. Za izdajo knji­ge smo se odločili zato, ker je bil Tone Šercer naš dolgoletni član in sodelavec že od ustanovitve Zveze borcev 4. julija leta 1948. Imel je bogate izkušnje in pogo­vor z njim je bil vedno pri­jeten in poučen. Govoril je umirjeno in vsaka beseda je imela svoj pomen. Bil je neprecenljiv vir informacij in modrosti. Njegova pripoved je pri­čevanje o preteklosti Ko­čevske, saj opisuje svoje otroštvo v Ribjeku, služe­nje pri ugledni meščanski družini Sajovic v Kočevju, rudarsko življenje, odseli­ tev kočevskih Nemcev, nemško in italijansko okupacijo ter boj za osvoboditev izpod okupatorja. Njegov jezik je domač in hudomušen. Kljub velikim preizkušnjam je ohranil smisel za humor. Tudi danes je lahko marsikomu vir navdiha. V ZZB za vrednote NOB Kočevje smo s to knjigo počastili tudi 70. obletnico osvoboditve in zmage nad nacifašizmom. Vemo pa, da sta bila fašizem in nacizem največje zlo vseh ča­sov in da je OF organizirala upor proti okupatorju za osvobo­ditev in združitev vseh Slovencev, čemur se je pridružil tudi Tone Šercer. Sredstva za natis knjige smo zbirali z donacijami ter s prispevki podjetij in občin, ki jih pokriva naše Združe­nje. Pomembno delo sta opravila direktorica Pokrajinskega muzeja Kočevje Vesna Jerbič - Perko, ki je lektorirala rokopis, in Aleš Škaper, ki je knjigo pripravil za tisk. Skupaj z druži­no Šercer smo z izdajo knjige izpolnili veliko Tonetovo željo. Tone Šercer je umrl 17. julija leta 2014. Jože Oberstar Emil Škrl: Pot mojega življenja Kosovelova knjižnica Sežana je ob sodelovanju ZZB za vred­ note NOB Sežana prejšnji mesec pripravila predstavitev knji­ ge Emila Škrla Pot mojega življenja s podnaslovom Usoda ljudi in narodov, ki jim tujci vzamejo domovino in svobodo. Knjigo je v samozaložbi izdal sam avtor, sicer dolgoletni predsednik, zdaj pa častni predsednik sežanske bor­čevske organizacije Emil Škrl - Milko Bolte iz Vrem­ske doline. Škrl je bil vse življenje družbenopolitič­no aktiven, 22 let (od leta 1990 do 2012) pa je bil predsednik ZZB za vred­note NOB Sežana, zdaj je njen častni predsednik. Avtor, rojen 1. maja 1929 v Dolenji vasi pri Senože­čah, svoje spomine zače­ nja s svojim otroštvom, ki ga je preživel skupaj z družino v času italijanske strahovlade. V spomine vključuje svoje delo­vanje na terenu in pozneje kot kurir OZNE za južnoprimor­sko okrožje od maja 1944 do konca vojne, ki jo je dočakal pri osvoboditvi Kopra. Drugi del knjige je posvečen povojnemu delu v organih za notranje zadeve in zadnjemu obdobju od leta 1989 do 2012, ko je opravljal vodilne funkcije v ZZB NOB Slovenije. Opisuje delovanje borcev za vrednote NOB na re­publiški, regijski in območni ravni (Sežana), v razmerah nove­ga družbenopolitičnega življenja. Knjiga zajema pomembne dogodke Primorske iz vseh njenih obdobij, še posebno za čas od osamosvojitve Slovenije leta 1991 do danes, ko je partizan-ski boj postal predmet grobega zgodovinskega revizionizma. Knjiga vsebuje bogato dokumentarno in spominsko gradivo s številnimi fotografijami. Predsednik sežanske borčevske or­ganizacije Bojan Pahor je poudaril pomen knjige za mlade rodove, ki si lahko v njej poiščejo delček pretekle zgodovine. Knjigo lahko naročite na sedežu Združenja borcev za vred­note NOB Sežana, Partizanska c. 15, 6210 Sežana (tudi po e-pošti zbnob.sezana@siol.net). Olga Knez James Caffin: Partizan John Denvir Pri založbi Ciceron je pravkar izšel prevod knjige Jamesa Caffina Partizan John Denvir. Britanski vojak, desetnik John Denvir, je aprila leta 1941 v Grčiji padel v nemško ujetništvo. Julija se je zna­šel v Mariboru, v tabori­šču vojnih ujetnikov Sta­lag XVIII D. Pobeg je bila dolžnost britanskega voja­ka in Denvir jo je izpolnil prvič že oktobra – neuspe­šno, zato je v Mariboru tri tedne prestajal samico in postal priča množičnega umiranja sovjetskih vojnih ujetnikov. Decembra leta 1941 je Denvir pobegnil drugič, in sicer s tovariše­ ma iz Avstralije in Anglije. 6. januarja 1942 je prišel med partizane. Bojeval se je do ja­nuarja leta 1944. V Denvirjevi odpustnici iz partizanske vojske je komandant slovenske partizanske vojske, generallajtnant Franc Rozman – Stane, med drugim zapisal: »Sodeloval je v vseh težkih spo­padih te brigade, vključno v boju pri Padežu oktobra 1942, kjer je njegova enota zasegla prvi težki mitraljez. /.../ Julija 1943 je zaradi hrabrosti in sposobnosti napredoval v namestnika povelj­nika 2. bataljona Šercerjeve brigade. Konec avgusta pa je postal njegov poveljnik. ... Ves čas, ko se je John Denvir boril v vrstah slovenskih partizanov, je izkazoval izjemno hrabrost, disciplino in tovarištvo.« John Denvir - Frenk je za svoja dejanja prejel vrsto visokih odličij: med drugim najstarejše britansko kraljevo odlikova­nje za hrabrost, distinguished conduct medal, afriško zvezdo in sovjetsko medaljo za hrabrost. Ob svojem prvem obisku v Sloveniji leta 1955 je poleg partizanske spomenice 1941 dobil še tri odlikovanja in medalje za zasluge v NOB. V ime­nu maršalata je prejel listino častnega majorja jugoslovanske armade. Spomine Johna Denvirja je zapisal James Caffin, reporter re­vije Time in Life ter drugih časopisov iz ZDA, Britanije, Indije in Avstralije. Knjigo je prevedel Eduard Vedernjak, uredil An­drej Poznič, recenzijo pa je napisal Matija Žgajnar. Kot je za­pisal prevajalec: »Prevod posvečamo spominu na britanske in sovjetske vojne ujetnike v taborišču vojnih ujetnikov Stalag XVIII D v Mariboru.« E. V. Razstava Mesto pod škornjem gostuje v Ljubljani V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani gostuje razstava Muzeja novejše zgodovine Celja z naslovom Mesto pod škornjem, ki je nastala ob 70. obletnici konca 2. svetovne vojne. Razstava predstavlja vojne podobe znamenitega celj­skega fotografa Josipa Pelikana (1885–1977), posnete med leti 1941 in 1945 v okupiranem Celju, in fotografije celjskega fotografa Roberta Hutinskega z naslovom Za-bris, kot aktual­no refleksijo obdobja druge svetovne vojne. Pelikanov vojni opus obsega več kot 3.000 fotografij iz oku­piranega Celja. Kot uradni mestni fotograf je imel priložnost, dovoljenje oziroma nalogo fotografirati tudi najtemnejšo plat okupiranega Celja. Prevladujoči motiv večine fotografij je potek številnih manifestacij, zborovanj in praznovanj, ki jih je organizirala okupacijska oblast z namenom nagovoriti in motivirati najširše plasti prebivalstva ter utrditi njihovo pove- zanost z novim režimom in državo. »Vse te in številne druge Pelikanove fotografije so podobe druge svetovne vojne na naših tleh in ob 70. obletnici njenega konca je prav, da se spomnimo nanje. Zlasti ker nam o njej zmorejo povedati več od še tako izbranih besed,« je na odprtju povedal dr. Tone Kregar, avtor razstave Mesto pod škornjem Razstavo Za-bris sestavljajo fotografije oziroma fotografski kolaži iz treh tematskih serij avtorjevega opusa. Štiri dela so iz serije 20. stoletja, osem jih je iz serije Dom – Otroška zgod­ba, ostale pa so del najnovejše serije, ki je tej razstavi odsto­pila tudi svoj naslov. V njih se Hutinski vrača sedemdeset let v preteklost, v čas nemške okupacije, raznarodovanja in nasilja, znotraj katere­ga se najdlje zadrži ob njegovem najpretresljivejšem poglav­ju – usodi slovenskih odporniških družin. Javno vodstvo po razstavi Mesto pod škornjem v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani bo v nedeljo, 6. decembra, ob 10. uri J. H. Praznik partizanske pesmi V organizaciji KUD Serafin iz Ljubljane so v Festivalni dvorni pripravili 7. praznik partizanske pesmi. Na njem so nastopili Partizanski pevski zbor, Mešani pevski zbor Kolinčani, Ženski pevski zbor Generacija '57, Mešani pevski zbor Tine Rožanc, Mladinski pevski zbor OŠ Gradec, Litija, mezzosopranistka Nataša Loborec - Perovšek, Ženska pevska skupina Meden­ke, Komorni moški zbor Lek in Mešani pevski zbor Slove­nec - Slavec iz Boršta in Ricmanj v Italiji. Posebej so izstopali 67-članski Mladinski pevski zbor OŠ Gradec, ki ga vodi Ana Tori, in na koncu prireditve združena pevska zbora Partizan-ski pevski zbor in Mešani pevski zbor Slovenec - Slavec pod vodstvom Danijela Grbca ter s hamonikarjema Brankom Sla­dičem in Silvanom Kraljem, ko so skupaj zapeli Vstajenje Pri­morske. Med obiskovalci je bil tudi častni predsednik ZZB za vrednote NOB Janez Stanovnik, obiskovalce pa je nagovorila direktorica Pionirskega doma Viktorija Potočnik. Teuta Brumec Pesmi na zgoščenki so lahko tudi lepo darilo. Na zgoščenki Partizanske pesmi, ki jo je posnela Marjet ka Popovski iz Izole, je 18 partizanskih pesmi, ki jih prepeva ob spremljavi kitare in harmonike in so posnete v živo. Cena: 10 evrov, plačilo po povzetju. Kontakt: Marjetka Popovski: gsm: 041/435-207, e -naslov: marjetka.popovski@gmail.com 27. november 2015 KOLUMNA Jože Poglajen Marš koalicije Za (velike) otroke gre K atoliška cerkev v Sloveniji nam je z nesebično pomočjo petih ustavnih sodnikov priskrbela še eno drago božično darilo: referendum o tem, ali naj Slovenija ostane trinajsta država EU, ki lezbičnim in gejevskim parom zagotavlja ena­ke pravice in dolžnosti, kot jih imajo zakonske zveza ali zunajzakonske skupnosti parov različnega spola. Če bi res kaj mislili na otroke, kot se pridušajo, bi 3,2 milijo­na evrov, kolikor bo stal referendum »za otroke gre«, namenili njim, ne pa jih metali skozi okno za neko že zdavnaj povoženo cerkveno dogmo. A to nepotrebno zapravljanje našega denarja še ni najhujše. Božični referendum bo referendum, ki ga v de­mokratični državi ne bi smelo biti. Referendum, na katerem se lahko zgodi, da bo relativna večina (spet) odločila, da so geji in lezbijske drugorazredni državljani. Cerkev je na podobnem re­ferendumu (o družinskem zakoniku) marca leta 2012 prepriča-Slovenska Rimskokatoliška cerkev se do zdaj ni nikoli uradno vključila v referendumske kampanje. Tudi pred referendumi, ki posredno zadevajo cerkvene nauke, ne. To pa še zdaleč ne pomeni, da je bila nedejavna. Vedno je angažirala svoje laične izpostave in medije, po potrebi ustanavljala tudi nova zdru­ženja in »iniciative«, ki so dajali videz spontane civilnosti, se pravi politične in ideološke nevtralnosti. Tokrat je zoper geje in lezbijke na delu koalicija Za otroke gre. Koalicija že z imenom igra na čustva državljanov in kuri strahove, da bi istospolni partnerji otroke pokvarili. Če ne celo prodajali, oziroma kot piše v 6. točki poziva koalicije državljanom, »kupovali otro­ke od revnih žensk«. Šefa te »otroške« koalicije – Aleš Primc in Metka Zevnik (oba skrbita tudi za velike otroke: Primc za Janšo, Zevnikova pa za dedke in babice) v tem pozivu z nas­mehom na ustih javnosti prodajata še niz drugih milo rečeno neverjetno zavajajočih trditev. Med drugim trdita, da se s tem, da je zakonska zveza po no- la 279.937 volivk in volivcev, da so glasovali proti enako­sti lezbijk in gejev pred za­konom. Po takratni ustavni ureditvi referenduma je teh 16 odstotkov glasov zados­tovalo, da je zakonik padel. Po spremembi ustave Cerkev za to, da bi se diskriminacija lezbijk in gejev nadaljevala, potrebuje najmanj 20 od­ Če bi res kaj mislili na otroke, kot se pridušajo, bi 3,2 milijona evrov, kolikor bo stal referendum »za otroke gre«, namenili njim, ne pa jih vrgli skozi okno za neko že zdavnaj povoženo cerkveno dogmo. vem »življenjska skupnost dveh oseb«, ukinja zakonska zveza moškega in ženske, da se ukinja pomen mame in očeta za otroka in uvaja umik pojmov mama in oče iz šolskih učbenikov, da se us­tanavljajo komisije za prev­zgojo otrok, da se uvaja nova državna ideologija, po kateri si bodo otroci sami določali stotkov glasov volivcev. Proti noveli zakona, ki zakonsko zvezo opredeljuje spolno nevtralno kot urejeno skupnost dveh oseb, mora torej glasovati vsaj 343.000 ljudi. Ali bo Cerkvi tokrat proti istospolnim partnerjem uspelo nagovoriti še dodatnih 70 tisoč ljudi, je težko napovedati. Zagotovo pa ne bo lahko. Lezbijke in geji so Cerkvi očitno velik trn v peti, čeprav slednji celo med duhovniki niso redki. Toda po demokratičnem svetu se odnos – tudi kristjanov - do istospolnih partnerjev spremi­nja v smer izenačevanja njihovih pravic z drugimi. Predsodki do njih popuščajo tudi pri nas, zato je Cerkev »priostrila«, kot bi rekel škof Glavan, sicer znano taktiko. Proti njim svete voj­ne ne bije več. Ker nekako ni več v duhu časa, da bi odprto sovražili istospolno usmerjene, je bolje poudarjati »za otroke gre«! S tem lažje prikrijejo sovraštvo do istospolno usmerjenih in hkrati na svojo stran pridobijo tudi tiste, ki bi jim bilo dru­gače povsem vseeno. svoj spol, da starši ne bodo mogli več vzgajati svojih otrok v skladu s svojim prepričanjem, da zasebne (cerkvene) šole ne bo več sofinancirala država, da bodo javni uslužbenci, ki se ne bodo strinjali z radikalno LGBT (lezbično-gejevsko) ideologijo, odpuščeni. Skratka, obeta se apokalipsa Sodome in Gomore. Ni torej čudno, če ta koalicija poziva h goreči molitvi za zmago na referendumu, pri čemer naj se zgledujemo »po naših predni­kih, ki so molili na kolenih in z rožnim vencem v roki«. Skoraj do pike enake trditve so v parlamentu ponavljali tudi poslanci SDS in NSi. Mimogrede, Aleševa in Metkina koalicija ima svoj sedež na naslovu viške župnije. Glavni kanal, ki ga njuna koalicija uporablja, je spletni portal 24kul.si na istem naslovu, lastnik in direktor pa je nihče drug kot generalni taj­nik slovenske škofovske konference Tadej Strehovec. Torej ge­neral tiste organizacije, ki uradno trdi, da ta novela na glavo postavlja temelj civilizacije. Amen. 27. november 2015 KOLUMNA Martin Premk »Lanski sneg« D a naši politiki, predvsem iz »najbolj poštene stranke«, zgodovino uporabljajo samo še za zlorabe in propagando, je nedvoumno doka­zal poslanec, ki za propagandne namene sicer rad uporablja tudi svojo družino oziroma ot­roke. Prisluškovanje ameriških obveščevalcev slovenskim telefonskim klicem, operacijo Eikonal, je označil za »prodajanje lanskega snega«. Totalitarni nadzor vseh telefonskih klicev ter elektronskih ko­munikacij in sledenje ljudem prek računalnikov je torej »lan­ski sneg«, prisluškovanje in nadzor »Udbe« oziroma obvešče­valnih služb v nekdanji Jugoslaviji pa v isti stranki označijo kot nezaslišano represijo komunističnega režima. Pri tem so takšna dejanja »Udbe« dejansko stara vsaj par desetletij in vedno iztrgana iz dejanskih okoliščin dogajanja v preteklosti. Takšna dvoličnost je nesramnost brez primere, toda pri nas se poslancem ali strankam za­radi takšnega početja ali iz­jav nikoli nič ne zgodi. Ker so šle te izjave že čisto mir­no mimo nas, so res posta­le »lanski sneg«, kar lahko pomeni, da se pri nas tako običajni ljudje kot poslanci strinjajo, da se nam lahko sledi in prisluškuje ter da je to pač »normalno«. Očitno pa napovedala vojno Islam­ Nihče pa se ni vprašal, kako so ski državi, ki je nekaj let ne­vsemogočne obveščevalne službe moteno grozila vsemu svetu, lahko dopustile takšne dobro dokler ni njenih položajev na­ padla Rusija. Če bi se vojna pripravljene in obširne napade, tam nadaljevala, bi se po vsej posebno če imajo dovoljenje za verjetnosti širila tudi na mu­prisluškovanje prav vsem. slimanska območja Kavkaza, je v »zahodni demokraciji«, v kateri živimo, treba imeti popoln nadzor nad vsemi državljani in njihovim početjem. Menda je to potrebno zaradi varnosti, saj nam preti nenehna teroristična grožnja. Vsa stara celina je bila ta mesec pretresena zaradi teroristič­nih napadov in nedolžnih žrtev, nihče pa se ni vprašal, kako so vsemogočne obveščevalne službe lahko dopustile takšne dobro pripravljene in obširne napade, posebno če imajo do­voljenje za prisluškovanje prav vsem. Nihče ni niti zahteval odstopa kakšnega vodilnega obveščevalca ali ministra za notranje zadeve. Čeprav so očitno zatajile obveščevalne in varnostne službe, pa lahko trdimo, da so pri zadnjih terori­stičnih napadih svoje delo brezhibno opravila vsa zahodna »sredstva javnega obveščanja«. Dogodke v Franciji so vsa sredstva za »odnose z javnostmi« predstavila hitro, neposred­no in tako strokovno, da je človek lahko dobil vtis, kot da gre za neposredni prenos koncerta kake velike glasbene zvezde ali za končnico svetovnega prvenstva. Čez nekaj dni je francoski predsednik razglasil »vojno«, ki naj bi zajela kar vse države evropske zveze. Vse skupaj je že začelo spominjati na razlago nacističnega zločinca Hermanna Görin­ga, ki jo je prostodušno izustil na procesu v Nürnbergu. Tam je sodnikom razložil, da je razumljivo, da si »navadni ljudje« ne želijo vojne, a jih je zelo preprosto pripeljati do tega, da jo sprejmejo, če so se voditelji zanjo odločili. Ljudem je le treba povedati, da so napadeni, nato pa pacifiste obtožiti pomanj­kanja domoljubja in da s svojim početjem ogrožajo državno varnost. Da ta proces povsem enako poteka prav v vsaki drža­vi, je dodal debelušni nacistični morilec. Evropa je po drugi svetovni vojni doživela že več terorističnih napadov, a nikoli še ni bilo treba razglasiti »vojne«. Po napadih v Franciji pa je celotna Evro­ južne Rusije in Kitajske. Rusi­ ja je grozljive napade islam­skih teroristov tudi že doživela pred desetletjem ali več, zato je predvsem ta država najbolj zainteresirana za umiritev na tem območju, pa tudi zaradi mirnega nadaljevanja vzpostavljanja gospodarskih in političnih povezav z Evropo in Kitajsko. Zaradi velikega števila žrtev v Franciji in razburjenosti ljudi verjetno ni več dvoma, da bodo Evropejci podprli kakršno koli vpletanje v vojno v Siriji, tudi kopenski vdor zahodnih sil v Si­rijo. Upati moramo, da bo tam res potekala vojna za umiritev razmer na Bližnjem vzhodu in da nadaljevanje vojne v Siriji in Iraku ne pomeni poslabšanja razmer na teh območjih ter da bodo napadi Rusije in evropskih držav na Islamsko državo potekali v usklajenem zavezništvu. Že tako zapleten položaj na Bližnjem vzhodu se lahko brez sodelovanja med evropskimi državami in Rusijo kaj hitro zaplete celo v neposredne spopa­de oziroma izbruhne v »pravo« tretjo svetovno vojno. Potem bo »lanski sneg« postal svet, kakršnega poznamo. 27. november 2015 Rasizem ter sovražni in prijazni govor Pri razmišljanju o begunski krizi hitro naletimo na vprašanje nena­ tančnosti in zastarelosti terminologije kritične teorije – navajeni smo govoriti o rasizmu, a prav v primeru migracij in Evropske unije se po­ kaže, da begunci in begunke niso enotna »rasa«, ki bi jo sovražila in zavračala prav tako enotna evropska »rasa«. V obeh primerih, na obeh straneh schengenskih bodečih žic, je množica narodnosti, ver, jezikov in kultur, drugače kot pri klasičnem kolonialnem rasizmu, ko so ob­stajale striktne, toge, psevdobiološko določene rasne taksonomije in hierarhije. Po drugi strani tisto, na kar danes mislimo, ko govorimo o rasizmu, niso več diskurzi in tehnike kolonialnih osvajanj in genocidov, temveč diskurzi in prakse obrambe, varnosti, varovanja mej in evrop­ske kulture (ter svobode, človekovih pravic in demokracije), tehnike nadzorovanja in obvladovanja migracijskih tokov iz nekdanjih kolonij (in današnjih vojnih območij) v nekdanje kolonialne prestolnice. // PIŠE: Primož Krašovec // V saj v današnji Evropi rasizem ni več stvar rase oziroma dis­kurzov in praks rasne nadvla­de, podrejanja in prevlade, frenologije in evgenike. Sama beseda rasizem je zato vsaj nekoliko anahro­nistična, a to ne pomeni, da so izginile tudi prakse množičnega zatiranja dru­gačnih, nenormalnih, nezaželenih in neprimernih, le da se te danes izvajajo drugače in z drugačnimi metodami. Za­ton klasičnega rasizma po protikoloni­alnih bojih in rasnih nemirih ter po boju za enake pravice v drugi polovici 20. stoletja ne pomeni tudi izginotja praks sistemske družbene segregacije in iz­ključevanja. Te drugače od morda dobronamernih, a površnih, liberalnih interpretacij be­gunske krize ne moremo reducirati na sovražni govor. Bodeče žice in ograje na schengenski meji, zapiranje in poli­cijsko-vojaški nadzor beguncev, depor­tacije, centri za tujce in odrekanje poli­tičnih in socialnih pravic niso jezikovne igre ali stvar predsodkov, nerazumeva­nja drugačnih kultur. To ne pomeni, da zmanjšujemo pomen sovražnega govo­ra, da ga banaliziramo ali odvračamo kritiko. Sovražni govor seveda obsta­ja:, v medijih, na spletu, v kavarnah, na ulici in tudi v parlamentu in nikakor ni nepomembna obstranska stvar. A vsee­no moramo, ko govorimo o rasizmu (če 27. november 2015 8 ohranimo to sicer zastarelo besedo, ker nimamo druge), ločiti dve ravni: sistem­sko raven in raven individualnega sov­raštva, ki morda izvira iz predsodkov in se izraža v sovražnem govoru. Sistemska raven rasizma Na sistemski ravni je rasizem stvar drža­ve, natančneje kapitalistične države. Je način, na katerega kapitalistične države 21. stoletja vladajo odvečnemu prebival­stvu na svojem ozemlju in nezaželenim tujcem na svojih mejah. Gre za niz prav­no-policijskih postopkov odločanja o tem, kdo lahko vstopi v določeno državo in v njej živi, ter selektivnega podeljeva­nja in omogočanja političnih in socialnih pravic. Tisti, ki v državo vstopijo »ilegal­no«, ki nimajo ustreznih dokumentov ali ki so zadrževani na meji ali zaprti v cen­trih za tujce, se znajdejo v položaju, ko nimajo pravnega pokritja in zaščite (saj niso državljani), a so vseeno podvrženi policijskemu nadzoru in represiji ter ne­nehnemu tveganju deportacije oziroma zavrnitve vstopa. Državni rasizem danes je policijska država v senci in na mejah pravne, policijsko upravljanje tistih, ki nimajo statusa državljana in temu pri­padajočih političnih in socialnih pravic, pa tudi tistih z delnimi in nepopolnimi statusi (revnim migrantom z začasnimi delovnimi dovoljenji in vizumi, ki se pre­življajo na robu legalne ekonomije ali z dejavnostmi sive ekonomije). Teh praks in političnih oziroma bolje re­čeno policijskih tehnologij ne motivira sovraštvo do drugačnih kultur; ne gre za to, da bi se srečali dve ali več kul­tur in bi nato bodeče žice na mejah in centri za tujce pognali iz nerazumeva­nja in neizobraženosti, ki jo lahko vsaj ublažimo, če že ne odpravimo, s prija­znim govorom in izobraževanjem za odpravljanje predsodkov. Ne, to so dr­žavne prakse, ki s sistematično segre­gacijo šele ustvarjajo in fiksirajo dolo­čene družbene identitete – identiteto begunca na eni in identiteto državljana na drugi strani, ki lahko šele na podlagi te državno vzpostavljanje ločnice bodisi skoči v bran človečnosti bodisi zahteva še bolj dosledno obrambo meja države, svobode, demokracije in evropskega načina življenja. Šele državni rasizem A obstaja še ena oblika sovražne­ga govora, o kat­ eri običajno ne govorimo, temveč jo le iz­vajamo – nekaj, kar bi lahko imenovali socialni rasizem srednjega razreda. nam sploh omogoča in dovoli razliko­vati med nami (tudi če je to v imenu člo­večnosti, humanitarnosti in strpnosti) in njimi. Sistemski, državni rasizem se ne pojavi, ko sovražni govor doseže do-ločeno kritično maso, ni prevod spon­tanega sovraštva »malega človeka« v državno politiko. Frontex (agencija za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic, op. ur.), policisti na schengenski meji in uradniki v centrih za tujce ne čakajo na signal iz »ljudstva«, da začnejo svoje operacije. Nasprotno, država (in EU) sta tisti, ki sta razglasili in suvereno vodita begunsko krizo po logiki, ki je notranja kapitali­stičnim državam kot državam in neod­visna od stanja ali stopnje sovražnega govora na Facebooku. Državni rasizem tudi ni stvar izključno politične desnice. Desne vlade so morda nekoliko bolj neučakane pri postavljanju ograj na mejah in svojemu upravljanju begunske krize dodajo nekaj neofašistič­ne šminke, a razmere v grških begunskih taboriščih pod vlado Sirize niso veliko boljše kot drugje v EU. Leva vlada v Gr­čiji z begunci ne ravna dosti drugače kot desne ali sredinske vlade v Evropi, razli­ke so bolj ali manj retorične. Državni ra­sizem, to je družbena selekcija in segre­gacija, ki ju deloma določajo omejene možnosti blaginje ter formiranje odveč­nega prebivalstva v kapitalizmu in delo­ma sama ekskluzivnost modernih naci­onalnih držav (narod je narod le v razliki do drugih narodov – narodu ne more pripadati vsakdo), je vpisan v samo lo­giko delovanja kapitalističnih držav, kar pomeni, da se mu ne morejo izogniti niti državotvorne levice. Sovražni govor Poudarjanje državnega rasizma in razli­ke med njim in sovražnim govorom to­rej ni ignoriranje nevarnosti sovražnega govora. Poudariti želim le, da obstaja ogromna – politično morda celo uso­družbene vezi v kapitalizmu. Družbe­no razmerje konkurence posameznike hkrati povezuje in razdvaja, postavlja v medsebojno tekmovalne in s tem sov­ražne položaje. Sovraštvo in sovražni govor sta zato v kapitalističnih družbah povsem običajni, vsakdanji stvari. Na individualni ravni se bojimo in vidimo zem srednjega razreda. To sta strah pred navadnimi ljudmi in sovraštvo do njih, ko se razredna ločnica ideo­loško premesti na os urbano–ruralno ter obiskovalci centrov urbane kultu­re tožijo in se zgražajo nad zaosta­lostjo, neukostjo, neizobraženostjo plebejskih množic na način, ki je pre- Zapora v Guantanamu niso postavili podivjani kavboji iz Teksasa, bodeče žice na meji danes ne napeljujejo podivjani podeželani iz Ambru­sa in utrjevanje srednjerazrednih urbanih mil­ jejev in prijazen govor nista nobeno zagotovilo, da tisti, ki so ju, tega ne bodo nadaljevali. kot grožnjo vsakega tekmeca, s kate­rim skupaj čakamo na hodniku, da nas bodo poklicali na pogovor za službo (ki jo bo na koncu dobil le eden); vsakega mladega in ambicioznega sodelavca, ki nas bo morda prehitel v karierni hie­rarhiji; na bolj skupinski ravni prekarni delavci sovražijo redno zaposlene, ki jih vidijo kot privilegirane, medtem ko redno zaposleni vidijo prekarne delav­ dna – razlika med sovražnimi občutki, motiviranimi s predsodki ali medijskim vplivom, in državnim rasizmom, ki ga izvajajo vojska, policija in parapolicij­ske ustanove, kot so centri za tujce, in ki se izraža v zapiranju, odrekanju pra­vic, zavračanju vstopa v državo in de­portacijah. To sta povsem drugačna in ločena družbena pojava, ki imata tudi različni družbeno-zgodovinski genezi. Sovraž­ni govor lahko razumemo (čeprav ga to nikakor ne opravičuje), če razume­mo delovanje konkurence kot osnovne ce kot nelojalno konkurenco. Podob­no velja za odnos med zaposlenimi v zasebnem sektorju in tistimi v javnem sektorju. Rasistični sovražni govor je torej le prenos teh povsem vsakdanjih občutkov na raven družbe kot celote oziroma države, ko se konkurenca po­javi na mejah, ko se pojavi nevarnost, da nam bodo tujci vzeli službe in stori­tve (naše) socialne države. A obstaja še ena oblika sovražnega govora, o kateri običajno ne govori­mo, temveč jo le izvajamo – nekaj, kar bi lahko imenovali socialni rasi­senetljivo podoben diskurzivni logiki vsakdanjega rasizma (ko je ta usmer­jen proti drugim »rasam«, kulturam, etnijam, veroizpovedim). Anekdotič­ni »dokazi« (dovolj je, da se dva sov­ražna govorca s spleta fotografirata s traktorjem) se po logiki stereotipa razširijo na celotno ruralno prebival­stvo in se sprevržejo v moralno pani­ko. Takšna oblika sovražnega govo­ra se sicer izogne politično korektni cenzuri oziroma sama deluje v ime­nu politične korektnosti, a vseeno mislim, da je (družbeno) patološka, saj ne gre za iskreno kritiko rasizma (ta bi morala upoštevati tudi oziroma predvsem državni rasizem), temveč prej za vzpostavljanje in obnavljanje razrednega razločevanja z izkazova­njem domnevne kulturno-intelektu­alne superiornosti srednjega razreda nasproti neukim, ruralnim »primitiv­cem«, pri čemer posamezni primeri dejanskega sovražnega govora ljudi s podeželja delujejo le kot instru­ment za utrjevanje tega razrednega razločevanja (»ne le da namesto ele­ktronike poslušajo harmoniko, še ra­sisti so!«). Znova: ne gre za to, da si rasistič­ni sovražni govor ne zasluži kritike ali da je nepomemben, a obstajajo bolj produktivne kritike tega govora od srednjerazredno rasističnih in po­membnejša mesta boja od ovajanja o neumnih izjavah na Facebooku – za­pora v Guantanamu niso postavili po­divjani kavboji iz Teksasa, bodeče žice na meji danes ne napeljujejo podivjani podeželani iz Ambrusa in utrjevanje srednjerazrednih urbanih miljejev in prijazen govor nista nobeno zagotovi­lo, da tisti, ki so ju, tega ne bodo na­daljevali. 27. november 2015 Na smetišču zgodovine še ena jugoslovanska blagovna znamka Dokončno slovo tiskovne agencije Tanjug Medijsko javnost je novica o prenehanju delovanja Srbske tiskovne agencije Tanjug nedvomno zelo presenetila. Kdor koli ima opravka s profesionalnim novinarstvom, natanko ve, kakšen pomen za po­ samezno državo ima nacionalna tiskovna agencija kot javni servis. Nam novinarjem, zlasti pa mlajši generaciji, je danes bolj znana Slo­venska tiskovna agencija (STA), ki je v 90. letih zasnovana na načelih profesionalne tiskovne agencije zaživela z našo novo samostojno dr­žavo. Njen servis doma »pokriva« celotno slovensko medijsko kraji­no, saj ga uporablja velika večina tiskanih in elektronskih medijev, v medagencijski izmenjavi pa je navzoča tudi v drugih državah. // PIŠE: Željka Zagorac // T udi sama sem bila kot nekda­nja Tanjugova novinarka, saj sem »prehodila« kar dvajse­tletno pot od novinarke pri­pravnice v 70. letih pa vse do glavne in odgovorne urednice uredništva Ta­njuga za SR Slovenijo in direktorice v 80. letih, nemalo presenečena, ko sem slišala, da Tanjuga po 72 letih ni več. Hkrati je treba povedati, da danes to niti približno ni tisti Tanjug, v katerem sem delala. Takrat je bila to nacionalna agencija vseh republik in obeh avtono­mnih pokrajin nekdanje skupne države Jugoslavije. Toda po razpadu Jugosla­vije je od Tanjuga ostal le en njegov de-lček, ki se je na koncu leta 2006 »skrčil« le še na srbsko državno agencijo. Ko­nec 80. in na začetku 90. let, ko smo bili priče krvavim vojnam na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu, je Tanjug pri ljudeh zunaj Srbije (pa tudi v njej) izgubil veliko svoje verodostojno­sti. Dejstvo je, da je z razpadom Jugo­slavije v 90. letih ta tiskovna agencija doživela velik padec v vseh pogledih – od svoje velikosti in pomembnosti pa do velikega padca profesionalnosti in tega, da je bila v času vladavine Slobo­dana Miloševića pod hudimi politični­mi pritiski, zato so jo številni kritizirali in jo omenjali kot glas Miloševićevega režima. Tanjug je že takrat ostal brez ugleda in slovesa, ki si ga je pridobil v 10 27. november 2015 skoraj polstoletni navzočnosti na sve­tovnem zemljevidu tiskovnih agencij. Peta agencija na svetu Spomnim se, da je v Tanjugu v njegovih najboljših letih delalo 1200 zaposlenih, po velikosti svoje produkcije novic in novinarskih prispevkov je bil peta agen­cija na svetu. Imel je veliko mrežo dopi­snikov (50 novinarjev) na vseh celinah, polovica teh so bili dopisniki iz držav v Tanjug v desetletjih po drugi svetovni vojni kot agencija socialistične države zgradil avtoriteto zelo znane medijske hiše, a je v času razpada Jugoslavije postal del propagandnega stroja Miloševićevega režima razvoju. Imel je uredništva v vseh šes­tih republikah in obeh avtonomnih pok­rajinah nekdanje Jugoslavije, sedež z glavnim novinarskim deskom pa je bil v Beogradu (Obilićev venac 2). Tanjug je bil v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja blagovna znamka svetovnih razsežnosti in je takrat deloval v povsem drugačnih okoliščinah. Tudi zdaj ob prenehanju delovanja agencije je Radio Svobodna Evropa (RFE) poročal, da je »Tanjug v desetletjih po drugi svetovni vojni kot agencija socialistične države zgradil av­toriteto zelo znane medijske hiše, a je v času razpada Jugoslavije postal del propagandnega stroja Miloševićevega režima«. Nekateri starejši kolegi, ki so delali kot dopisniki iz New Yorka, se denimo da­nes spominjajo, da jim je bil v novinarski sobi v Združenih narodih v New Yorku v 70. in 80. letih Tanjugov servis na voljo skupaj z novinarskimi izdelki znanih vo­dilnih svetovnih agencij, kot so Reuters, UPI, AFP, AP, TASS itd. Takrat je bil Ta­njug tudi najpomembnejši med tiskov­nimi agencijami iz neuvrščenih držav. Decembra leta 1975 je bil na podlagi dogovora treh ustanoviteljev: Tanjuga, tiskovnih agencij Tunisa (TAP) in Indije (PTI), ustanovljen Pool tiskovnih agen­cij neuvrščenih kot združenje tiskovnih agencij tretjega sveta, v katerem je bilo čez dobrih deset let vključenih že 100 na­cionalnih in regionalnih tiskovnih agen­cij tretjega sveta. Izmenjava novic in informacij Tanjuga s temi agencijami je potekala nenehno 24 ur, tako da je bilo, denimo, dobro desetletje po ustanovitvi Poola v tem servisu na dan štiri tisoč različnih novinarskih izdelkov. Pozneje, leta 1985, je bil ustanovljen še Ecopo­ol servis, prek katerega je 60 tiskovnih agencij iz Poola neuvrščenih vsak dan pošiljalo najpomembnejše novice iz go­spodarstva svojih držav. Ecopool je iz­brane novice objavljal v angleščini, fran­coščini, nemščini in španščini, za doma­če naročnike pa v srbo-hrvaščini. Tanjug je kot vse velike svetovne ti­skovne agencije imel zelo širok nabor svojih novinarskih izdelkov. V progra­mu, ki je bil namenjen predvsem medi­jem, je bil največji in najpomembnejši splošni servis, prek katerega jim je po­šiljal povprečno 300 informacij na dan o najpomembnejših političnih, gospo­darskih, kulturnih in športnih dogodkih doma in v svetu. Poleg tega je Dnevni ekonomski servis (EKOS) na dan prip­ravil približno 50 informacij, analiz in informacij iz gospodarstva ter še prib­ližno 80 različnih (dnevnih in tedenskih) biltenov, specializiranih za različna pod­ročja v gospodarstvu. Mediji so imeli na voljo tudi fotografije Tanjugovih fotore­porterjev in svetovnih agencij ter Fono servis. Za tega smo novinarji vsak dan posebej (glasovno) pripravljali (posne­li) poročila, ki so jih naročale radijske in televizijske hiše. Tanjug je imel tudi veliko produkcijo različnih dnevnih in­formativnih biltenov, dnevni bilten v angleščini, številne informativne publi­kacije, ekonomske biltene in servise, posebno uredništvo za tujino oziroma informativne programe za tujino, servis za klipinge, razvrščen po področjih (po­litika, gospodarstvo, kultura, znanost, svet, šport ipd.), v katerem je bil zajet pregled pisanja približno 100 dnevnih časopisov in tednikov. Vse to je le del velike in pisane produkcije Tanjuga iz njegovih boljših časov, ki se je po no­vinarski kakovosti svojih izdelkov lahko kosal s katero koli svetovno tiskovno agencijo. Spoštovanje profesionalnosti Tanjugovi dopisniki so večkrat med prvi­mi poročali o prelomnih dogodkih, kot je bilo na primer vietkongovsko zavzetje Sajgona, o invaziji ZDA na Prašičji za­liv in Kubo, o vkorakanju vojakov Var­šavskega pakta v Prago ter o strmog­lavljenju romunskega diktatorja Cea­usescuja. O tem dogajanju v Romuniji so Tanjugova fonoporočila v angleščini uporabili v programu BBC in še neka­terih drugih radijskih postaj. Posebno pozornost so namenjali vsakodnevni kakovosti novinarskih izdelkov, saj je bil Tanjug takrat sinonim za profesio­nalizem. Novinarji smo morali spošto­vati ključna pravila hierarhije in dolži­ne člankov, saj smo natančno vedeli, da morajo vsi naši članki imeti kratke in jasne naslove, iz katerih je razvidno bistvo članka, kajti naslov je blagovna znamka članka. Tako imenovani uvodni povzetek je moral biti novinarsko atrak­tiven in jasen, članek pa vsakič z na­tančno navedenim virom informacije. Pomembni sta bili natančnost, hitrost, od zvrsti je bila odvisna in določena dolžina članka. Pomembna je bila na­tančnost pri navedbah imen, pri števil­kah in navajanju dejstev, saj je bil profe­sionalni pristop osnovno vodilo. Danes arhiv Tanjuga hrani 3,5 milijo­na fotografskih negativov in fotografij, več milijonov člankov in informacij, ki nemo pričajo o najpomembnejših do­godkih v nekdanji Jugoslaviji in svetu od druge svetovne vojne oziroma od 5. novembra 1943, ko je bil Tanjug usta­novljen, pa do danes. Dokumentacijo, ki je nastala v vseh teh 72 letih, bo prevzel Arhiv Jugoslavije. Kaj bo s Tanjugom Srbije po koncu no­vembra, še ni natančno znano. Od leta 1992 je bil Tanjug tiskovna agencija Zvezne republike Jugoslavije, od leta 2003 tiskovna agencija državne skup­nosti Srbije in Črne gore, od leta 2006 pa nacionalna tiskovna agencija Srbije. Po 72 letih delovanja je zadnji dan oktobra uradno prenehal obstajati in je bil izbri­san iz registra podjetij. Po neuradnih informacijah naj bi skoraj 200-članski kolektiv te agencije sicer deloval še do konca novembra, potem pa zaposlene čaka zavod za zaposlovanje. Po nekate­rih informacijah naj bi srbska vlada, ki je pod velikim pritiskom javnosti, iskala poti za rešitev Tanjuga, ki ga je sicer dr­žava v dveh poskusih privatizacije neu­spešno prodajala za 760 tisoč evrov. Tiskovno agencijo Tanjug – s polnim imenom Telegrafska agencija nove Ju­goslavije – je Moša Pijade ustanovil 5. novembra 1943 v Jajcu (BiH) z name­nom obveščanja domače in tuje javno­sti o narodnoosvobodilnem boju. Nje­na prva velika profesionalna naloga je bila, da obvesti domačo in tujo javnost o drugem zasedanju Avnoja (Antifaši­stični svet narodne osvoboditve Jugo­slavije), ki je 28. in 29. novembra 1943 potekalo v Jajcu. 27. november 2015 11 Ob obletnici smrti Franca Rozmana Staneta V Pirničah rojstna hiša kot muzej // PIŠETA: Jožica Hribar, Bogdan Perko // FOTO: Iztok Pipan, Bogdan Perko // T ragična nesreča, ki se je zgo­dila 7. novembra 1944 pri pre­skušanju angleškega minome­ta na osvobojenem ozemlju v Lokvah pri Črnomlju, je zahtevala živ­ljenje Franca Rozmana -Staneta, na­rodnega heroja, španskega borca, le­gendarnega poveljnika in komandanta Glavnega štaba NOV in POS. Ob oble­tnici njegove smrti se na spominskih slovesnostih vsako leto spomnijo nanj. Delegacije borčevskih in veteranskih organizacij so tudi letos položile cvetje pri spomeniku Francu Rozmanu -Sta­netu v Vojašnici I. brigade SV v Ljublja­ni in v vojašnici v Celju, ki nosi ime po njem. Pirniče Osrednja spominska slovesnost je bila letos v Pirničah pri Medvodah, Staneto­vem rojstnem kraju, pod naslovom Samo en cvet. Prisrčno in sodobno zasnovano prireditev sta pripravila KUD Pirniče in Televizija Medvode, rdeča nit pa so bili begunci v različnih obdobjih: naši ljud­je, ki so pred prvo vojno kot ekonom­ski migranti odhajali v tujino (pretežno v Ameriko), z domačih ognjišč izgnani tisoči Slovencev med drugo svetovno vojno, begunci iz balkanskih vojn in da­našnji begunci, ki bežijo čez naše ozem­lje v upanju na boljše življenje. Slike je povezovala zgodba o kurentu, ki išče mir in rešitev; glasbeni del pa sta med drugim oblikovali tudi ženski skupini Sorške kresnice in Katice. 12 27. november 2015 Na prireditvi, ki se jo je med drugim udeležila tudi Zora Konjajev, ki je asisti­rala pri operaciji ranjenega komandanta Staneta leta 1944, so podelili posebna priznanja ZZB za vrednote NOB Slove­nije. Prejeli so jih KUD Pirniče, Televizi­ja Medvode in družina Rozman, ki vzor­no ureja in vzdržuje rojstno hišo Franca Rozmana - Staneta v Spodnjih Pirničah, v kateri je tudi muzej. Slavnostni govor­nik je bil Ladislav Lipič, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo. Lokve pri Črnomlju Dan pozneje je bila slovesnost tudi pri spomeniku tragično umrlega komandant Staneta in njegovih soborcev na Lokvah pri Črnomlju, ki so jo zaznamovali mno­žična udeležba številnih Belokranjk in Belokranjcev ter slavnostna govornica Violeta Tomič, poslanka državnega zbora. V svojem nagovoru je med dru­gim opozorila na trenutna aktualna do­gajanja v EU in še posebej na Balkanu ter tudi na vrsto neskladij in strankarskih grdobij v zdajšnji notranji politiki. Med udeleženci so vidno mesto zavze­mali predstavniki Slovenske vojske, predstavniki veteranskih združenj ter vseh treh belokranjskih občin in neka­terih političnih strank, ZB za vrednote NOB ter drugih organizacij in posame­znih predstavnikov in ne nazadnje tudi sorodniki in sokrajani komandanta Sta­neta. Kulturni program pa so prispevali MPZ Samospev iz Črnomlja, Mladinski pevski zbor OŠ Komandanta Staneta Dragatuš, recitatorji OŠ Mirana Jarca Črnomelj in glasbena skupina Glasbene šole Črnomelj. Ob premieri filma Doberdob – Roman upornika Manj znani Prežihov Voranc »Za Slovence v Italiji ima roman Doberdob poseben status, saj sta nam Doberdobska planota in zgodovinsko dogajanje v teh krajih zelo blizu. Ko sem pripravljal dokumentarec, sem presenečeno spoznal, da v Sloveniji ta roman spada med Vorančeva manj brana in cenjena dela. Tudi Vorančevo življenje je večini neznano, čeprav je to ena tistih 'filmskih' življenjskih zgodb, ki jih je vredno spoznati in ceniti.« // PIŠE / FOTO: Jožica Hribar // S temi besedami je Martin Turk, v Trstu leta 1978 rojeni in v Lju­bljani šolani režiser, na ljubljanski premieri filma Doberdob – Roman upornika pospremil svoj film. Čeprav sta rdeča nit filma Doberdob in prva svetov­na vojna, o kateri govori roman in ki jo je Lovro Kuhar, bolj znan kot Prežihov Voranc, prav na tej planoti tudi sam do­živel, pa iz filma izvemo presenetljive in tako rekoč neznane podatke tudi o sa­mem Vorancu. Dokumentarno-igrane­mu filmu dajejo posebno težo pripovedi širši javnosti manj znanih zgodovinar­jev, za piko na i pa je s svojo pripoved­jo poskrbela Vorančeva vnukinja Mojca Petrič. Čeprav je bila sama stara le šest mesecev, ko je dedek umrl, pa je svoje otroštvo preživljala z babico in mamo in neštetimi zgodbami o peripetijah svoje­ga deda ter med množico ljudi, ki so se ustavljali v njihovi hiši in obujali spomi­ne na Voranca. Petričeva s svojo hudo­mušno pripovedjo daje ton filmu, ki ga s podatki zaokrožajo drugi nastopajoči v filmu, in tako se pred nami razgrne osu­pljiva zgodba klenega koroškega upor­nika, borca za pravice delavcev, enega najpomembnejših članov Kominterne in osebnega prijatelja Josipa Broza. Zgodba o nastanku romana Doberdob pa je skoraj neverjetna: leta 1930 je Cankarjeva založba napovedala izid vojnega romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca. Roman naj bi popisal tragične zgodbe vojakov, ki so se v prvi svetovni vojni bojevali na Do­berdobski planoti, kjer se je bojeval tudi takrat dvaindvajsetletni pisatelj. Roman pa je v resnici izšel šele leta 1940, pisa­telj pa ga v desetih letih od napovedi iz­ida napisal kar trikrat na novo, saj je ro­kopis vedno znova izginil v nenavadnih okoliščinah – tudi zato, ker je nastajal v obdobju, ki ga je Prežihov Voranc kot preživel v italijanskem ujetništvu, po koncu vojne pa se je vrnil domov in se zaposlil v jeklarni na Ravnah, sprva kot delavec, nato kot uradnik. Leta 1925 je izdal svoje prvo knjižno delo Povesti. Ker je bil aktiven član Komu­nistične partije in agent Kominterne, je bil v letih 1930–1939 politični emi­grant; selil se je po vsej Evropi in med temi selitvami spoznal in prijateljeval s tako rekoč vsemi pomembnimi ljudmi tedanjega evropskega naprednega gi­banja. Vmes je bil večkrat zaprt, a je v tem času napisal nekaj svojih najbolj znanih novel: Boj na požiralniku, Jirs in Bavh, Odpustki. V zaporu je začel pisati tudi svoja velika romana: Požganico in Doberdob. Sčasoma je postal eden vodilnih mož Komunistične partije Jugoslavije. Po sporu z Josipom Brozom -Titom se je leta 1939 ilegalno vrnil v Slovenijo in skrivaj bival v Ljubljani. Do začetka Voranc namreč ni bil le pi­satelj, ampak tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popotnik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije. politični aktivist največ preživel v ile­gali. Voranc namreč ni bil le pisatelj, ampak tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popot­nik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije. V izčrpni predstavitv, ki so jo pripra­vili ob premieri v Kinodvoru, izvemo, da se je pisatelj Lovro Kuhar rodil leta 1893 v revni kmečki družini v Podgori pri Kotljah na Koroškem, kjer je pre­živel otroštvo in končal osnovno šolo. Svoje zgodbe je začel objavljati že leta 1909. Leta 1914 je bil vpoklican k vojakom – bojeval se je tudi na Do­berdobski planoti. Pozneje je pobegnil iz avstrijske vojske in bil v odsotnosti obsojen kot vojni dezerter. Dve leti je druge svetovne vojne se je umaknil iz politike in se posvetil pisanju. Po usta­novitvi Osvobodilne fronte je bil znova dejaven v partijskih organih in v različ­nih komisijah Osvobodilne fronte. Na začetku leta 1943 so ga aretirali pripa­dniki MVAC in ga predali Italijanom. Po kapitulaciji Italije so ga Nemci odpeljali v zapor v Begunje in nato na nadaljnja zasliševanja na sedež gestapa v Berlin, od tam pa so ga poslali v koncentracij­sko taborišče Sachsenhausen in janu­arja leta 1945 v Mauthausen, od koder se je po vojni vrnil v domači kraj. Izdal je še dva romana in potopis ter kratke zgodbe, v letu 1949 pa je dočakal še izid svoje zadnje knjige Solzice. Nadalj­nje pisateljske načrte sta mu prepreči­li izčrpanost in bolezen. Umrl je leta 1950. 27. november 2015 13 Moji spomini: December 1944 na Menini planini Bil sem borec 1. bataljona 3. brigade Vojske državne varnosti (VDV). Od 1. do 4. decembra 1944 smo bili skupaj z Brači­čevo brigado na položaju Šmihel - Lepa Njiva nad Mozirjem. Vse štiri dni smo imeli hude boje z več kot 400 vojaki dobro oborožene sovražnikove vojske. Zaradi prevelike sovražnikove premoči smo se morali umakniti. Izza obzidja pri šmihelski cerkvi sva se zadnja umaknila komandant bataljona Benja­ min Žižmunt in jaz, njegov kurir. // PIŠE: Tone Tratnik // B il sem borec 1. bataljona 3. brigade Vojske državne varnosti (VDV). Od 1. do 4. decembra 1944 smo bili skupaj z Bračičevo brigado na po­ložaju Šmihel - Lepa Njiva nad Mo­zirjem. Vse štiri dni smo imeli hude boje z več kot 400 vojaki dobro obo­rožene sovražnikove vojske. Zara­di prevelike sovražnikove premoči smo se morali umakniti. Izza obzid­ja pri šmihelski cerkvi sva se zadnja umaknila komandant bataljona Be­njamin Žižmunt in jaz, njegov kurir. Po nalogu štaba 4. operativne cone smo odšli na nove položaje, na Kranjski Rak in Kisovec. Takoj ko smo prišli na planino Kisovec, smo postavili zasede pri Pasji peči, na sedlu med Perčevim vrhom in De­belim robom, ter v smeri Kranjske­ga Raka. Iz smeri Stahovice in Črne je proti našim položajem prodiralo približno 2.000 sovražnikovih voja­kov, med njimi tudi četa domobran­cev iz Kranja. Že prvi dan je bila na­padena naša zaseda pri Pasji peči. Napad je bil uspešno odbit po zaslu­gi budnosti borcev. Drugi dan, 5. decembra, sem moral kot kurir odnesti sporočilo načelni­ku 3. brigade VDV Anteju Jukiču -Matu, ki je bil takrat v štabu 4. ope­rativne cone pri Kranjskem Raku. Gazil sem po visokem snegu proti naši zasedi. Po približno pol ure hoda sem zagledal večjo skupino sovraž­nikovih vojakov, oblečenih v bele ha­lje. Vrgel sem se v sneg in se splazil za rob. Stekel sem do naše zasede in borce obvestil o nevarnosti. Skupina borcev je takoj stekla v smer, od ko­der sem prišel, da prepreči morebi­tno obkolitev bataljona. Mitraljezec je z rafalom po sovražniku opozoril bataljon. Sam sem nadaljeval pot do Kranjskega Raka in izročil pismo na­čelniku brigade Matu. Povedal sem mu, da je bataljon verjetno napa­den. Na vprašanje, ali vem, kam se bo bataljon umaknil na nove položa­je, sem mu povedal, da verjetno na Malo planino. Bilo je že pozno popoldne, ko mi je dal načelnik Mato pismo in naročil, naj ga takoj odnesem v bataljon. Ni­sem vedel, kaj storiti. Ko sem odšel na pot, sem vedel, da je Mala plani­na više od Kranjskega Raka v smeri zahoda. Po približno treh urah hoje po visokem snegu in v mrazu sem prišel na vrh, ne vedoč, kje natančno sem. Vedel sem samo, da bom na vrhu našel svoj bataljon ali pa sov­ražnika. Nisem hodil niti pet minut, ko sem zaslišal rezek glas: »Stoj! Kdo tam?« Odgovoril sem: »Sine!«, kakor so me klicali v bataljonu. »A, ti si! Smo že mislili, da so te ubili!« Oddal sem pismo, v katerem je bilo sporočilo, naj bataljon nemudoma krene proti revirjem. Takoj smo zapustili Malo planino. Po vojaško smo se razvrstili v kolono, spredaj predhodnica, zadaj zaščitnica. Pre­zebli, lačni in nenaspani smo kreni­li na pot proti Kranjskemu Raku in Krašni planini do kmeta Laznika. Tam smo pojedli, bolje rečeno popi­li malo krompirjeve vode. Zaradi nenehne navzočnosti sovraž­nikovih enot na cesti Gornji Grad– Črnivec se je štab bataljona odločil, da ceste ne bomo prečkali podnevi. Zato smo na pot proti Menini planini krenili, ko se je stemnilo. Ko je pred­hodnica našla varen prehod, smo v tišini in s pospešenim korakom preč­kali cesto, nad vasjo Nova Štifta pa krenili proti Menini. Šele takrat se je začela prava muka za utrujene, pre­zeble in lačne borce. Više v strmini je bilo snega čedalje več. Kolona je počasi premagovala strmino. Na čelu je bil namestnik komandanta bataljona Dominik Smodiš - Mali, na koncu pa komisar Jože Pirc - Soso. 14 27. november 2015 Po koloni je prišlo povelje: »Kolo­na stoj!« Borci smo polegli v sneg in številni tudi zaspali. Čez približ­no četrt ure nov ukaz: »Kolona nap­rej!« Vsakdo v koloni je bil dolžan zbuditi borca za sabo in preveriti, ali je sprejel ukaz. Začnemo hoditi in čez približno pol ure pride ukaz: »Komisar naprej!« Ko se obrnem, da predam ukaz naslednjemu za seboj, ugotovim, da komisarja ni. Kriv sem bil jaz, saj sem bil predzadnji v kolo­ni in se nisem prepričal, ali je komi­sar za mano. Trije borci smo ga šli iskat in ga našli še spečega v snegu. V zavetju visokih smrek na Menini planini je bataljon dalj časa počival. Proti jutru smo prišli do skupine hiš pri Gornjem Tuhinju. Sredi dne smo doživeli pravi bombni napad. Ena od zažigalnih bomb je zanetila hlev, ki se je držal stanovanjske hiše. Bataljon se je takoj zbral. Ugotovili smo, da ni bilo žrtev. Ker pa je sovražnik odkril položaj bataljona, smo takoj krenili proti Motniku, kjer smo šli čez cesto, ki vodi proti Vranskemu, zvečer pa prečkali še cesto proti Trojanam. Kolona bataljona se je vzpenjala po strminah Čemšeniške planine. Končno smo prišli v Revirje, kjer smo se počutili kot doma. Tu so nas čakale nove naloge. 20. decembra smo sredi noči prišli na Vrhe. Pri kmetiji Lesnik se je nastanil štab ba­taljona. Pri štabu smo bili za stražo odgovorni člani prištabnega osebja: kurirja, bolničar, obveščevalec in pi­sar. Bolničar Tone je šel prvi na stra­žo. Drugi sem bil na vrsti jaz. Lahko si predstavljate, da sem bil popol­noma izčrpan po 20 dneh nenehnih pohodov v mrazu in skorajda brez hrane, in ko sem prišel na toplo, sem legel na klop ob topli peči in zaspal kot top. Ko me je bolničar Tone po eni uri poklical, da grem na stražo, sem se zbudil. Dvignil sem se, sedel na klop in … sede spet zaspal. Po opravljeni nalogi pa je seveda tudi bolničar Tone legel in zaspal. Med tem časom sta bila namestnik ko­mandanta Mali in komisar Soso pri četah, ki sta jih razporedila na so­sednjih kmetijah. Ko sta se vrnila, pred štabom ni bilo straže! Name­stnik komandanta Mali je pridrvel v sobo z naperjeno pištolo v roki in zavpil: »Kdo bi moral biti na straži?« Bolničar mu je odgovoril: »Sine!« Bil sem preplašen in prepričan, da me bo ustrelil. V položaj je posegel ko­misar Soso. Nekako je prepričal Ma­lija, da se je pomiril. Brez besed in poklapan sem odšel v črno noč na stražo. Seveda nisem zaspal. V hudem mrazu sem se tre­sel – od strahu. Star sem bil komaj 17 let ... Begunci kot realnost // PIŠE: Marko Vrhunec // S vet ZZB za vrednote NOB je na svoji prvi seji v novem mandatu na predlog častnega predsedni­ka Janeza Stanovnika razpravljal o begunskem vprašanju. V vsebinsko bogati razpravi so člani med drugim opozorili, da je sodobno množično begunstvo posledica dveh global­nih pojavov. Na eni strani so to ne­enakopravni, nepravični in neurejeni mednarodni odnosi in razmere, ki jih povzročata sodobni imperializem in neoliberalistični kapitalizem, hkrati pa tudi demografski primanjkljaj v razvitih državah, predvsem v Nemči­ji. To pa povzroča tri glavne globalne probleme, ki že vodijo v katastrofo. To so: vojne, tiranije in terorizem; go­spodarska zaostalost, vse večji pre-pad v razvitosti in delitev svetovnega dohodka v nepravičnem razmerju 1 : 99 ter onesnaženje okolja. V mednarodnih odnosih se ne upo­števajo več vrednote NOB in zahte­ve sodobnih naprednih sil po trajno­stnem razvoju in humanizmu, pot­rebnem predvsem za odpravo revšči­ne, zato na drugi strani naraščajo nestrpnost, ksenofobija in neonacifa­šizem, kar ovira prepotrebno medna­rodno sodelovanje soodvisnega sve­ta. Pri urejanju begunske problema­tike EU žal deluje neorganizirano in neučinkovito, kar povzroča razdelje­nost držav članic pri sprejemu ustrez­nih ukrepov in strategij. Republika Slovenija, ki sama ni kri­va za te delitve, se pa sooča z velikim številom beguncev, mora sprejeti svojo geopolitično vlogo, beguncem olajšati trpljenje, upoštevati njihove želje, z njimi ravnati humano, mo­bilizirati državo in civilno družbo, sprejeti azilante, pri tem pa zagoto­viti varnost državljanov in preprečiti širjenje sovraštva in strahu. Ker begunska kriza spreminja med­narodni položaj držav in naj bi se po napovedih čez Slovenijo v prihodnjih letih na zahod napotilo tudi po 500 ti­soč ljudi na leto, pa se moramo ustre­zno pripraviti institucionalno, organi­zacijsko in finančno, in to v sodelova­nju s sosedi in EU. 27. november 2015 15 Višnja gora v času kapitulacije treh držav (1941–43–45) Prva: kapitulacija Kraljevine Jugoslavije V času druge svetovne vojne smo v Višnji Gori doživeli kapi­tulacije – razpade kar treh držav v razdobju štirih let, od 17. aprila 1941 do 8. maja 1945. Kako so potekali ti dogodki v Višnji Gori, opisujejo tudi trije pisci spominov in kronike, in sicer vojak, sodnik in župnik. Dodal bom nekaj lastnih spomi­nov in nekatere zgodovinske podatke ter posledice posame­znih kapitulacij v tem kraju. Najprej je kapitulirala Kraljevina // PIŠE: Franc Godeša // D r. Dragiša Cvetković, pred­sednik vlade Kraljevine Ju­goslavije, je 25. marca 1941 podpisal pristop države k trojnemu paktu. Ljudstvo se je zgrnilo na ulice Beograda in drugih jugoslovan­ skih mest ter protestiralo z znano paro­ lo: »Bolje rat nego pakt!« Sledil je ofi­ cirski puč in general Simović je prevzel vlado. Hitler je zaradi dogodkov v Beogradu ukazal napad na Jugoslavijo, ki se je za­čel na cvetno nedeljo 6. aprila 1941 z bombardiranjem Beograda. Druga sve­tovna vojna se je začela tudi na ozemlju Kraljevine Jugoslavije, katere vojska pa je že 17. aprila 1941 podpisala brezpo­gojno kapitulacijo. Spomini vojaka Tone Fajfar, pozneje kot krščanski socialist soustanovitelj Osvobodilne fronte slovenskega naroda 27. aprila 1941 (dejansko 26. aprila), je opisal ka­pitulacijo Kraljevine Jugoslavije v svoji knjigi Odločitev. Kot vojak rezervist je bil na cvetno ne­deljo 6. aprila 1941 v mitralješkem ba­taljonu Triglavske divizije na Polici nad Višnjo Goro. Tu so vojaki zvedeli, da so nemška letala bombardirala Beograd in da se je začela vojna. Tedaj so nemški bombniki napadli tudi radijsko postajo v Domžalah in nekaj skladišč v Zalogu. Njegova enota se je nato na lojtrskih vo­zovih z volovsko vprego premaknila na Peščenik nad Višnjo Goro in se nastani­ 16 27. november 2015 la v posameznih hišah. S skupino voja­kov se je zadrževal v gostilni Pri Jurju, kjer jim je Jurjeva mama, gostilničarka, kuhala čaj in zaskrbljeno vzdihovala: »Ubogi ljudje, kaj vse boste morali pre­trpeti!« Iz ljubljanske smeri so prihajale kolone vojakov, med njimi tudi vojaška godba, ter se pomikale naprej proti Vi­šnji Gori in Dolenjski. Na veliki petek 11. aprila je do njih prišla vest, da so v Zagrebu ustanovili Nezavisno državo Hrvatsko (NDH). Na kolodvoru v Viš­nji Gori se je začelo plenjenje vagonov vlakov, ki so prevažali različne pridelke (jajca, lešnike, orehe, pomaranče, rozi­ne, moko, vino itd.), predvsem iz Grči­je, namenjene za izvoz na zahod. Začel se je razkroj jugoslovanske vojske. Cele gruče vojakov so nato na vozovih, to­vornjakih in peš prihajale iz smeri No­vega mesta proti Ljubljani. Oficirji so začeli zapuščati vojsko. Vojaki so od­metavali orožje. Fajfar piše, da se je tudi sam odpravil proti Polici ter si tam pridobil civilno obleko in prisedel na lojtrski voz, ki je peljal vojake proti Ljubljani. Ko se je prikazal ljubljanski grad, je videl, da nad njim na stolpu plapola bela zasta­va – znamenje predaje središča slo­venskega naroda. Na dolenjski mitnici so jih ustavljali orožniki in jih usmer­jali v vojašnice, kjer so izvajali vpis v Narodno legijo. Narodni svet, ki je bil 11. aprila 1941 ustanovljen v Ljubljani iz predstavni­kov legalnih strank, pa je tedaj izdal proglas, s katerim je pozival Slovence k redu in miru ter proti uporabi orožja zoper tujo silo. Jugoslovanski kraljevi vojaki pa so se sicer uprli nemški vojski na sever­ni meji ter pri tem utrpeli 212 žrtev. V sami Višnji Gori ni bilo smrtnih žrtev. Vsaj trije naši krajani pa so kot vojaki Kraljeve jugoslovanske vojske padli v nemško vojno ujetništvo in so se do­mov vrnili šele po končani vojni. Spomini sodnika Dr. Josip Rus je bil sodnik okrajnega sodišča v Višnji Gori, kjer je živel z dru­žino v letih od 1928 do 1934. Pozneje je kot sodnik v Ljubljani večkrat nadome­ščal sodnike v Višnji Gori, tu je bil tudi v aprilskih dneh leta 1941. Kot predstav­nik levega krila Sokola je bil tudi sousta­novitelj Osvobodilne fronte slovenske­ga naroda. V svojih spominih opisuje, kako so ko­munisti, ki jih Narodni svet kot nelegal­no stranko ni hotel vključiti vanj, in drugi prostovoljci z Borisom Kidričem na čelu 9. in 10. aprila 1941 s kolesi potovali skozi Višnjo Goro proti Novemu mestu z namero, da se tam vključijo v kraljevo jugoslovansko vojsko. Ob tem se spomi­nja tudi Franeta Milčinskega - Ježka, ki je skrbel za smeh in dobro voljo. Na veliki petek 11. aprila 1941 je Rus zjutraj telefoniral na bansko upravo v Ljubljani ter spraševal, kdo je zdaj na oblasti. Po daljšem čakanju je dobil od­govor, da gospod ban sporoča, da se ne ve. Nato je naročil občinskemu taj­niku, naj skliče občinske odbornike na sejo na kolodvoru, kjer je tedaj potekalo plenjenje železniških vagonov. Okoliški prebivalci so se na kolodvor pripeljali kar z vozovi, Višnjani pa s samokolni­cami ter nalagali vanje vse, kar je bilo v vagonih. Odborniki so neuspešno po­skušali vzpostaviti red, vendar ljudstva, ki je kričalo, lezlo drug čez drugega in se tudi pretepalo, ni bilo mogoče zau­staviti. Že 15. julija 1941 pa je bilo na Polževem srečanje aktivistov OF, ki so se ga med drugimi udeležili tudi Boris Kidrič, Zdenka Kidrič, Boris Ziherl, dr. Jože Rus in krajevni aktivisti. Spomini župnika Franc Vidmar, tedaj župnik v Višnji Gori, je te dogodke opisal v kroniki žu­pnije Višnja Gora. Takole med drugim piše: »Na cvetno nedeljo 6. aprila 1941 so nemška letala napadla Beograd ter mesto spremenila v razvaline. Hrvaška se je razglasila za samostojno državo. V par dneh je bila Jugoslavija premaga­na. V Višnji Gori je bilo na veliki teden polno jugoslovanskega vojaštva, tudi v župnišču je bilo nastanjenih mnogo ča­stnikov. Na veliko sredo, 9. aprila 1941, se je generalštab 6. dravske divizije pre­maknil proti Novemu mestu. Za njim pa je ponoči prišlo v Višnjo Goro iz Lju­bljane z vso vojaško opremo mnogo vo­jaštva ter se jih je kakšnih sto nastanilo v poslopjih župnišča. Ponoči so vdrli v vinsko klet in shrambo ter popili skoraj vse vino. Ko se je naredil dan, so se vo­jaki razšli ter pustili za seboj vso bojno opravo in municijo. En vojak je za slovo Prvi vojni ujetniki v meljskem taborišču pri Mariboru aprila 1941 tudi ustrelil farovškega psa, ki je bil si­cer priklenjen na verigo. Na veliki petek, 11. aprila 1941, je ljudstvo drlo na kolodvor, kjer so ropa­li železniške kompozicije. Cerkev pa je bila na veliki petek zjutraj med veliko­nočnimi pobožnostmi prazna, ker je vse drvelo za 'mamonom' (pohlep po bo­gastvu) na kolodvor. Na veliko nedeljo 13. aprila 1941 pa so bili že nabiti po Višnji Gori nemški plakati, da se mora oddati vse vojaško in zasebno orožje, in na občini je zaplapolala nemška zastava s kljukastim križem. To je trajalo le ne­kaj dni, nato je prišlo v Višnjo Goro brez vsakega odpora italijansko vojaštvo. Skozi mesto so šli kot na paradi: spredaj majhni tanki, za njimi bersaljerji na ko­lesih s čopi petelinjih peres na čeladah, za njimi vojaška vozila s topovi.« Spomini otroka Kot otrok v sedmem letu starosti se spominjam, da je bilo povsod v Višnji Gori in okolici ogromno konj, ki jih je jugoslovanska vojska uporabljala za vleko topov in za prevoze. Ceste so bile polne topov, povsod je bilo tudi polno odvržene vojaške opreme, predvsem pušk. Višnjani so nesli v Ljubljano k sorodnikom jajca, ki jih je bilo polno zapakiranih v železniških vagonih, ter orehe in pomaranče, kar jim je prišlo prav za velikonočne praznike. Doma pa je še vedno ostalo mnogo jajc, olušče­nih orehov in lešnikov ter pomaranč. Spominjam se tudi, da je na veliki če­trtek 10. aprila 1941 v Višnji Gori v eni od hiš izbruhnil dimniški požar. Kot je bil tedaj običaj, je mežnar zvonil, ven­dar je pozabil, da so po velikonočnem običaju zvonovi »odšli v Rim«, kar je pomenilo, da za tiste dni cerkveni zvo­novi utihnejo. Požar so gasilci pogasili z ročno brizgalno, ki je še vedno razsta­vljena v gasilskem domu. Posledice kapitulacije Kraljevine Jugoslavije Po zasedbi Ljubljane 11. aprila 1941 se je italijanska vojska v naslednjih dneh premikala proti Dolenjski in zasedla tudi mesto Višnjo Goro, ki je ostalo pod italijansko okupacijo vse do kapitulaci­je Italije 8. septembra 1943. V okoliških vaseh pa ni bilo italijanskih posadk, ker so se tu večinoma zadrževale partizan­ske enote, na Polici pa od oktobra 1942 posadka vaške straže – legionarjev ozi­roma MVAC (prostovoljna protikomuni­stična milica), ki je bila tudi v Fedranovi hiši na Hudem pri Ivančni Gorici. Že 15. julija 1941 pa je bilo na Polže­vem srečanje aktivistov OF, ki so se ga med drugimi udeležili tudi Boris Kidrič, Zdenka Kidrič, Boris Ziherl, dr. Jože Rus in krajevni aktivisti. Tudi za leto 2016 je na voljo koledar s fo­tografijami Josipa Broza Tita. Cena koledarja je 5 evrov, naročila spre­jema Marjan Lipovšek na telefonski številki 041/769-200. 27. november 2015 17 Mačkolje pri Trstu Kaj nam pripovedujejo spomeniki // PIŠE: Marta Ivašič // FOTO: arhiv organizatorjev Mačkolje so majhna vas pod Socerbom, v Bregu, med Trstom, Krasom in Istro, med morjem in planotami v zaledju, med industrijskimi delavskimi in meščanskimi središči in kmečkimi zaselki, tik ob meji z Republiko Slovenijo. Vas je že iz davnine delila svojo pot z vsemi našimi kraji. Na partizanskem spomeniku nas zato nagovorijo Gregorčičevi verzi iz pesmi Kmetski hiši, ki jo je naš veliki in priljubljeni goriški rojak spesnil še v 19. stoletju: »da dni nam priboré jasneje ter naše proslavé ime«. 18 27. november 2015 N a spomeniku pred vasjo so vklesana imena 29 pa­dlih. Najmlajši med njimi je imel 15 let, rojen je bil leta 1929, najstarejši je bil star 46 let, bil je letnik 1897. Tragedija se je zgodila 3. oktobra 1943, ko so v ve­ liki nemški ofenzivi med Zazidom in Rakitovcem, nedaleč od domačega kraja, sovražne čete zajele in ubile dvanajst aktivistov in borcev. Deset domačinov je takrat padlo in njim je bil po osvoboditvi postavljen nag­ robni spomenik na domačem poko­ pališču. Tam sta pokopana tudi dva neznana borca jugoslovanske arma­ de, ki sta padla ob osvoboditvi. Še drugi borci so izgubili življenje v bli­ žini domače vasi, mnogi pa so pad- li daleč od doma, na Dolenjskem, v Bosni, na Hrvaškem. Nekateri so bili odpeljani v koncentracijska tabori­ šča. Eden od njih je umrl v tržaški Rižarni, trije v avstrijskem Mauthau­ snu. Treba je bilo uničiti partizanski upor. Že 2. oktobra 1943 so bile tudi Mačkolje požgane. Požigi in napadi že pred vojno V nekaterih italijanskih mestih so partizanski spomeniki posvečeni tudi prvim žrtvam fašističnega nasi­lja, tistim, ki so padli že v letu 1920 in 1921. Posebno hudo je bilo ob italijanskih parlamentarnih volitvah maja 1921. Tudi Mačkolje so tak­rat doživele tragične trenutke, prve požige hiš, fizične napade, padli so streli. Takrat je bil ob fašističnem napadu ranjen tudi domači, osap­ski župnik Franc Malalan. Padle so prve smrtne žrtve in prišlo je do mnogih aretacij. Stare tihotapske poti so kmalu postale poti ilegalcev: komunistov iz Komunistične stran­ke Italije, članov radikalne narodno revolucionarne organizacije Borba in tigrovcev. Tod mimo so že davno pred vojno vodile ilegalne antifaši­stične poti v Jugoslavijo, a tudi v Pa­riz in v notranjost Italije. Poti upora so povezale slovenske, hrvaške in italijanske antifašiste iz Istre, Trsta, Notranjske in Krasa. Partizanski spomeniki nam govori­jo o velikih in hudih časih. To niso bili trenutki preprostih odločitev. Svetovni vrtinec je zajel naše kra­je, ko sta minili komaj dve desetletji od konca prve svetovne vojne. Naši ljudje, avstrijski vojaki, so bili v prvi svetovni vojni med poraženimi, nji­hova vojska se je razsula. Dvajset let pozneje so se morali ljudje spet prebijati skozi vojni čas, skozi vsak­danje, vse trše življenje. Treba je bilo preživeti. Obenem pa se odlo­čati o velikih stvareh, ki so zadevale ves svet. Bila je vojna in v njej so se nagrmadile in zategnile v trd vozel vse napetosti, družbene in politič­ne, svetovne in domače, krajevne in osebne. Negotovost, nezaupanje, dvomi so se zajedali v ljudi. Prihaja­lo je do izdaj, okupator je netil spo­re, vrival svoje agente in se znašal nad ljudmi. Vsak trenutek, vsak ko­rak je bil lahko usoden. Zato rečemo epopeja – kot v starih epih je bil tudi ta čas poln velikih in junaških de­janj, poln človeške bližine in solidar­nosti, a še bolj poln hudih trenutkov in krutosti, premišljenih odločitev in nepremišljenih dejanj. Takrat so pri nas Slovenci in Hrvati, skoraj vsi med njimi, in z njimi tudi mnogi Ita­lijani, zlasti iz delavskih vrst, videli edino pot v slovenski Osvobodilni fronti, v Komunistični partiji Slove­nije, v novi Jugoslaviji. Kaj nam govorijo spomeniki Spomeniki sooblikujejo svoj kraj – zato stojijo na posebnem mestu, na začetku vasi, na trgu, pred pomemb­nimi stavbami. Spomeniki pomagajo ohranjati spomin, a ga na svoj na­čin tudi umirijo. Ohranjajo spomin, a postavljajo tudi potrebno razda­ljo, ko se bolečine in vse napetosti popredmetijo na istem mestu, v og­rajenem, lepo urejenem prostoru, v vklesanih simboličnih besedah. Tako pomagajo stopiti v čas miru, da gre­mo naprej in živimo novo življenje. Spomenike seveda postavljajo zma­govalci in predstavljajo izraz novega časa in novega reda. A tudi to ne po­teka vedno enako in nima vselej iste­ga pomena. Vsaj pri nas ne. Spomeniki govorijo tudi o času, v katerem so bili postavljeni. Morda predvsem to. Pri nas so mnogi par­tizanski in drugi antifašistični spo­meniki nastali že kmalu po zlomu nacifašističnih sil, ob osvoboditvi. Na nekaterih sta bila pritrjena rdeča zvezda in ob njej versko znamenje križa. Ko je minilo več let, ko je od­rasla generacija sinov in hčera starih borcev in ljudi, ki so vojno dožive­li, so nastali mnogi novi partizanski spomeniki. Pri nas so takrat, okrog leta 1970, tudi šole dobile imena. To je bil čas, ki je sledil trdim letom po­vojne obnove, to so bili svetlejši časi upanj in pomembnih sprememb. Za ženske, za študente, za delavski razred. A to je bil tudi čas, ko so oblastni krogi marsikje skušali za­ustaviti ta razvoj. Postavljanje par­tizanskih spomenikov je pri nas za mejo takrat, okrog leta 1970, tudi glasno dalo vedeti, v katero smer želimo, da gredo naši kraji, Italija, Evropa in svet. In čutili smo veliko povezanost z matično Slovenijo in z Jugoslavijo. Že dolgo si želimo, da bi pri nas na Primorskem napočil čas, ko bi lahko vsakdo zaupal drugim in tudi javne­mu spominu svoja doživetja, svojo družinsko pripoved, svoje bolečine, trenutke veselja, osebna spoznanja, dvome, ne da bi kdo njegove bese­de izrabljal in preobračal. Primor­ska in Istra, Primorci in Istrani vseh narodnosti, vseh socialnih slojev in iz vseh krajev, kjer danes živimo, bi znali in zmogli zase in za druge poiskati in najti globlje in perspek­tivnejše poti spomina in nove poti v prihodnost. Dogaja pa se prav na­sprotno. K nam skušajo sedaj vnesti spopade, ki jih na Primorskem tak­rat, v vojnih letih, ni bilo. To hočejo prenesti iz osrednje Slovenije, pred­vsem iz vrst slovenske desnice, obe­nem pa smo že več let priče napa­dom, ki prihajajo iz oblastnih krogov Italije. Prvi in drugi brezobzirno sto­pajo po naši zgodovini, spet in spet netijo spore in izrabljajo bolečine in težke osebne preizkušnje ljudi in družin. Tudi ljudi, o katerih pravijo, da z njimi sočustvujejo. Ob tem pa nam vsiljujejo predstavo, da je bilo 20. stoletje pri nas povsem uničujo­če, da nikjer drugje ni bilo tako hudo in da iz njega ne moremo dobiti nič dobrega. Iz preteklosti se učimo za prihodnost A ne gre za preteklost. Za seda­njost gre. Preteklost lahko skušamo spoznati in razumeti ter iz nje črpati za svoj čas. Lahko pa jo izrabljamo in preobračamo. Zato je partizanski boj na udaru. Ker nam narodnoo­svobodilni boj tudi danes govori o tem, da so vedno možne poti v pra­vičnejši, svobodnejši, nacionalno in socialno enakopravnejši in bolj bratski svet. Partizanski boj nam go­vori tudi o tem, da lahko vzamemo v roke svojo usodo in se otresemo hlapčevanja, občutkov nemoči in brezizhodnosti, razdrobljenosti in vse večje osamljenosti. Zato mi ta boj proslavljamo ob po­membnih zgodovinskih dneh. Zato se danes zbrano in radostno spomi­njamo tudi obletnice, ko je na vho­du v vas ponosno zrasel partizanski spomenik in domači kraj idealno povezal z drugimi bližnjimi in naj­bolj oddaljenimi kraji partizanskega spomina. Pred časom mi je to lepo pojasnil stari borec Prešernove bri­gade Tine Tomazin, nekdanji župan Tržiča na Gorenjskem, ki se je v voj­ni kot mlad komandir partizanske čete bojeval tudi na Primorskem. Njegove besede so bile jasne in upr­te v sedanjost, kot to vedno znajo iz­raziti stari borci: »V teh sedanjih vi­harnih časih je dobro, da vsega tega ne pozabimo.« 27. november 2015 19 Slovesnost v Sv. Antonu pri Kopru Praznovanje z obnovljenimi spomeniki // PIŠE: Alojzija Zavnik // FOTO: Milan Božič V nedeljo, 5. oktobra, smo v Sv. Antonu pri Kopru praznovali krajevni praznik, ki ga sicer zaznamujemo 2. oktobra v spomin na žrtve okupatorjevega zločinskega pohoda v slovenski Istri pred 72 leti. O b tej priložnosti smo na pobudo članov Zveze bor­cev Sv. Anton in s svojim prostovoljnim delom ter s pomočjo krajevne skupnosti in neka­ terih krajanov obnovili tri spominska znamenja: v zaselku Pečki, pod zasel­ kom Šušteti in v zaselku Turki. Slove­ snost smo začeli s pohodom, na kate­ rega so se kljub dežju podali številni pohodniki, ki so med potjo obiskali vsa spominska znamenja. Še posebej slovesno je bilo v zasel­ ku Pečki, kjer je bila ob obnovljenem spomeniku tudi krajša slovesnost, na kateri so sodelovali Oktet Aljaž pod vodstvom Mateja Lazarja, domačin­ ka, narečna pesnica Alferija Bržan in recitatorka Dragica Lipovšek. Predse­ dnica krajevne organizacije ZB Irma Černac se je ob tej priložnosti zahva­ lila vsem, ki so sodelovali pri obnovi spomenika, delegacija pa je položila venec k spomeniku. Dogodka so se udeležili tudi praporščaki. Osrednja proslava je potekala v dvo­rani krajevne skupnosti, kamor so prispeli tudi pohodniki. Tudi številne praporščake so udeleženci nagradi­li z aplavzom. Sodelovala je domača godba na pihala pod vodstvom Gior­gija Prašla, udeležence pa je posebej navdušil prisrčen nastop najmlajših iz Osnovne šole Elvire Vatovec Prade, podružnice Sv. Anton, ki so se lani preselili v novo šolo in bodo po za­gotovilih ravnateljice Franke Glavina poskrbeli, da spominska znamenja ne bodo samevala. Svoj nastop so prip­ravili pod vodstvom mentoric Nata­lije Gorenc, Barbare Ercigoj in Ondi­ne Kavrečič. Prisotne sta nagovorila predsednik Sveta krajevne skupnosti Bogdan Kavrečič in predsednica kra­jevne organizacije ZB Irma Černac. V kulturnem programu je sodeloval še domači Mešani pevski zbor Brnistra pod vodstvom Sonje Mezgec. Osrednji govornik je bil Valter Koda­rin, član krajevne organizacije ZZB. V svojem nagovoru je spomnil, da bo »2. oktober 1943 ostal za vselej zapi­san v zgodovinskem spominu sloven­ske Istre kot njen najbolj tragični dan. Nemška soldateska je skupaj z istrski­mi in tržaškimi fašisti tega dne morila in požigala. Streljali so na pastirje, ki so pasli živino, na matere z otroki, na staro in mlado. Trupla so ležala vse­povsod, pobite pa so pred smrtjo veli­kokrat tudi zverinsko mučili. V Deka­nih so umorili devet ljudi, v Črnotičih enajst, v Truškah deset, v Trebešah 26, v Sv. Antonu, vključno z bližnji­mi zaselki, pa kar 28. Vse to ne sme v pozabo, še posebej ker v zdajšnji krizi znova dvigata glavo fašizem in naci­zem. Množične migracije obubožanih in sestradanih so na evropskem po­litičnem zemljevidu močno okrepile strah pred drugačnimi.« V nadaljevanju je spomnil na odpor proti okupatorju in opozoril, da je partizanski boj spremljal izjemen za­nos stoletja tlačenega ljudstva, ki si je samo priborilo pravico do vnovične rabe slovenskega jezika v šoli in celo cerkvi. Končal je: »Priključitev k ma­tični domovini nam ni bila podarjena na diplomatskem parketu. Odločilna sta bila primorska vseljudska vstaja in oborožen boj. Tega ne smemo poza­biti že zaradi tistih, katerih imena so vklesana na spomenike v sleherni iz­med naših vasi. Zato bodimo skupaj ponosni na naš primorski narodnoo­svobodilni boj.« 20 27. november 2015 90 let Karmela Kocjančiča // PIŠE: Alojzija Zavnik V Sv. Antonu, v zaselku Kocjančiči, prelepi istrski vasi­ci, živi Karmelo Kocjančič. Rodil se je 5. oktobra leta 1925 v preprosti kmečki družini s šestimi otroki. Imel je tri sestre in dva brata. Že kot otrok je občutil revščino in je moral trdo poprijeti za delo. Februarja leta 1943, sredi priprav na praznovanje pustnih norčij, so prišli v vas italijanski fašisti in odpeljali vse moške in fante, starejše od sedemnajst let. Z mlajšim bratom Ivanom sta bila mobilizirana isti dan in sta se pridružila številnim drugim Primorcem in Istranom, ki so jih fašistične oblasti mobilizirale konec leta 1942 in še posebej na začetku leta 1943 ter jih odpeljale v južno Italijo. Mobiliza­cija je bila odgovor na vse večji razmah partizanskega gibanja v slovenski Istri. Najprej so Karmela prepeljali v zbirno taborišče v Aquili, po­zneje pa so ga odpeljali v Catanzaro. Bil je pripadnik tako imenovanih specialnih bataljonov, iz katerih je samo iz pok­rajine Kalabrija prišlo v NOVJ približno 700 borcev. Karme­lo Kocjančič je skušal večkrat pobegniti iz italijanske vojske, vendar mu ni uspelo. Na območju Catanzara je bila že pred kapitulacijo Italije povezana napredna skupina fantov, ki so kmalu prišli v stik z jugoslovansko narodnoosvobodilno vojsko v Bariju. Tudi Karmelo se je v Bariju pridružil 3. pre­komorski brigadi. V Monopoliju, v bližini Barija, so se marca 1944 vkrcali na ladjo Ljubljana, ki jih je v spremstvu zave­zniških patruljnih čolnov varno pripeljala na svobodni otok 90 let Stanka Berginca // PIŠE: Ludvik Renko S tanko Berginc iz Ljubljane je 16. novembra skupaj s svo­jimi najbližjimi praznoval 90. rojstni dan. Rodil se je oče­tu Ivanu in materi Tereziji v vasi Kamno pri Kobaridu, v družini pri Miklavžu, kot se je po domače reklo, v kateri je bilo sedem otrok. Kraj na Primorskem, v katerem je Stanko preži­vel svojo mladost, je tedaj pripadal Italiji. Že kot učenec osnov­ne šole je občutil prezir italijanskih učiteljic zaradi tega, ker je bil Slovenec. Učiteljice so slovenske otroke pogosto lasale in jih zmerjale z razbojniki in sužnji, uporabljale pa so tudi palico. Fašističnemu režimu se je uprla vsa družina in vsi so podpirali NOB. Da bi se Stanko izognil vpoklicu v italijansko vojsko, je Vis. S prihodom 3. prekomorske brigade se je obramba otoka okrepila. Karmelo je sodeloval v bojih za osvoboditev Bra­ča, Korčule, Pelješca in Splita. Tu se je srečal tudi s svojim mlajšim bratom Ivanom in s starejšim Marjanom. Žal je bilo to njihovo zadnje skupno srečanje, saj je brat Ivan leta 1945 umrl v bojih v okolici Zadra. Borbenost borcev na polotoku Pelješac je 3. prekomorski brigadi dodala naziv udarna. Sledile so še bitke za Knin in Mostar. Konec januarja leta 1945 je bila zima zelo huda, na pohodu proti Mostarju je Karmelo dobil hude ozebline in od­peljali so ga v splitsko bolnišnico na zdravljenje. Po večme­sečnem zdravljenju so ga prepeljali v Postojno in ni sodeloval v sklepnih bojih 3. prekomorske udarne brigade. Karmelo je pot proti Trstu nadaljeval z vlakom in šele tam užil težko pri­čakovano svobodo. Po končani vojni se je Karmelo vrnil v rojstne Kocjančiče pri Sv. Antonu in se poročil. Zaposlen je bil v tovarni Tomos. V zakonu sta se mu rodila sin in hči, ima vnuke in pravnuke. Pred petimi leti mu je umrla žena. Za dom in toplo zavetje zdaj skrbi hči Majda. Karmelo Kocjančič je nosilec številnih odlikovanj, med njimi izstopajo medalja za zasluge za narod, medalja za hrabrost, spominska medalja ob 40. obletnici ustanovitve 3. prekomor­ske brigade in red dela s srebrnim vencem. Ob 90. obletnici rojstva ga je na njegovem domu obiskala delegacija krajevne organizacije ZB za vrednote NOB iz Sve­tega Antona in mu ob tej priložnosti izročila spomenico ob­činskega odbora ZZB za vrednote NOB Koper kot aktivnemu članu ZZB za vrednote NOB. Spomenico mu je podelil tajnik občinskega odbora Lucijan Pelicon. Tovariš Karmelo je bil obiska zelo vesel in ganjen. V živahnem pogovoru z njim in njegovo družino je čas hitro tekel, poslovili smo se z željami za dobro zdravje in vnovično snidenje. 4. februarja 1943 odšel v partizane, v Gradnikovo brigado. Dva meseca zatem je bil v boju z Italijani na Golobarju težje ranjen. Zdravil se je v partizanski bolnišnici pod vasjo Krn. Po zaslugi partizanskega kurirja Gabrijela iz vasi Vrsno, ki je žrtvoval svo­je življenje in je ob boju z Italijani omogočil umik bolnice na varnejši kraj, je Stanko ostal živ. Po kapitulaciji Italije in ob pri­hodu nemške vojske so se razmere še poslabšale. Po okrevanju se je Stanko vrnil v partizansko enoto in se bojeval v različnih krajih na Primorskem, Kobariškem, Bovškem in v Benečiji. V jeseni 1944 so ga poslali na poveljniški tečaj v Gorenjo Trebu­šo. Ta tečaj je odločilno vplival na njegovo poznejše življenje in kariero. S svojimi enotami se je maja 1945 v Vidmu srečal z enotami anglo-ameriško vojske. Še vedno se spomni, kako hudo je bil razočaran, ko je moral s svojo enoto zapustiti Trst. Njegova družina je med vojno plačala velik davek: njegovi bratje Janez, Maksim in Rajko se niso vrnili domov, vsi trije so padli v NOB. Stanko pa je po vojni ostal v JNA kot aktivni oficir protiletalskih enot. Služboval je v Tuzli, Osijeku in Bre­žicah in se ob upokojitvi preselil v Ljubljano. Že med vojno je spoznal ženo Marijo, v zakonu sta se jima rodila hči Mihaela in sin Igor, z ženo sta dočakala tudi rojstvo dveh pravnukov. 27. november 2015 21 Ljubljana V Ljubljani smo počastili spomin na padle partizane NOB, talce, internirance in umrle v prvi sve­tovni vojni in vojni za Slovenijo leta 1991. Pri grobnici narodnih herojev smo položili cvetje, na Žalah, v parku pri spomeniku NOB, pa je bila komemoracija za vse padle s kulturnim pro­gramom, v katerem sta nastopila Partizanski pevski zbor in Orke­ster slovenske policije, nagovor je imel župan Ljubljane Zoran Janković. Na spominski slovesnosti na Urhu je imel nagovor Milan Brglez, predsednik Državnega zbora Republike Slovenije.Vkulturnem programu so sodelovali: Partizanski pevski zbor, Orkester slovenske policije, Godba na pihala Vevče in recitatorji. Komemoracije s polaganjem cvetja so bile tudi v Gramozni jami, Kozlarjevi gošči, Črnučah, Stožicah, Dravljah, v Mostah, na Škofljici, Brezovici, v Šentvi­du in na Golem. MO ZZB NOB Ljubljana // Fotografije: Janko Šertel Jarše pri Domžalah KO ZB za vrednote NOB Jarše -Rodica je tudi letos pripravila spominsko slo­vesnost v spomin padlim borcem, aktivistom OF, internirancem v nacističnih taboriščih, talcem in drugim žrtvam okupatorjevega nasilja v drugi svetovni vojni v letih 1941–1945 z Rodice, iz Spodnjih, Srednjih in Zgornjih Jarš ter iz tovarne Industrije platnenih izdelkov Induplati, ki so umrli na domačih tleh ali po vsej Evropi. Med 83 žrtvami je bilo pet talcev, ki jih je nacistični oku­pator ustrelil 29. avgusta 1941 nasproti spomenika, čez železniško progo kot maščevanje za ponesrečen partizanski napad na okupatorjevega ovadu­ha Mladena Halužana, uslužbenca tovarne Induplati. To so bili: Jakob Dacar, Ignac Merzel, Jože Vider, Franc Vudmar in Lovrenc Dragar. Streljanje talcev je skrivaj z vlaka posnel Viktor Ručigaj z Dobena. Avtor je kasneje padel v partizanih, fotografije hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. Spomenik ohranja tudi spomin na prve partizane s tega območja, ki so padli kot borci Radomeljske čete v spopadu z enoto nemške vojske na Golčaju nad Blagovico 28. avgusta 1941. To so bili: Franc Kobilica, Franc Kokalj in Viktor Rožič. Njim v spomin je krajevna skupnost Jarše -Rodica iz­brala 28. oktober za krajevni praznik. Na območju Rodice, Spodnjih, Srednjih in Zgornjih Jarš je bil že konec leta 1941 ustanovljen Krajevni odbor OF. Letošnjo spominsko slovesnost so s pesmijo začeli učenci OŠ Rodica,zbrane pa je pozdravila Draga Jeretina Anžin. Prireditve so se udeležili tudi podžu­panja občine Domžale Renata Kosec, predsednik sveta KS Jarše -Rodica Ja­nez Juhant, predsednik KO ZB za vrednote NOB Jarše -Rodica Stane Ukmar, praporščaki, člani PGD in člani številnih domoljubnih organizacij. Posebej toplo so zbrani pozdravili učence 4. b in 5. b razredov OŠ Rodica z učite­ljicami in slavnostnega govornika, partizanskega komandanta, vodjo ope­rativnega štaba Šlandrove in Zidanškove brigade, Franca Severja - Franto. V svojem nagovoru se je spomnil obdobja druge svetovne vojne in ob­dobja osamosvojitve, ki nam ni prinesla tega, o čemer smo sanjali. »Nisem nostalgik in imam rad svojo domovino in državo, moram pa se vprašati in vprašam vsakega našega državljana, kateri današnji dosežek na področju zdravstva, socialne varnosti, šolstva, vojske … je boljši, kot je bil v Titovi Jugoslaviji? Opozoriti moram, da smo Slovenci naravnani tako, da veliko kritiziramo in za vse nezgode krivimo državo, ne nalijemo pa si čistega vina, ko bi se vsak od nas vprašal, kaj je dobrega storil za to našo edino državo, ki jo imamo,« je med drugim poudaril Franta. Mohor Podbevšek // FOTO: arhiv Občine Domžale Logatec Osrednja slovesnost v spomin borcem NOB v Logatcu je bila pred spomeni­kom Stojana Batiča, letos umrlega kiparja, sicer borca Kozjanskega odreda. Prireditve se je udeležilo veliko ljudi, med njimi tudi župan Berto Menard, v programu pa so sodelovali Ženski pevski zbor Društva invalidov in DU Logatec, harmonikar Gašper Levišar in recitatorka Sara Šantej. Slavnostna govornica je bila Sonja Trček. Med drugim se je zahvalila županu za pomoč pri obnovi spomenika, ki je bil sicer postavljen leta 1958. Združenje borcev in njegove krajevne organizacije so pripravili še več manj­ših proslav: 22. oktobra je Osnovna šola 8 talcev Logatec pripravila prvo proslavo pred spomenikom talcem v Ljubgojni pri Horjulu, drugo pa v Loga­tcu, pred vhodom v šolo. Šoli se je zahvalila Vesna Jerina, podpredsednica ZZB za vrednote NOB Logatec, ki jih je nagovorila v Ljubgojni pri Horjulu. Proslavi sta krajevni organizaciji iz Laz, doma v Lazah in krajevna organi­zacija Logatec Tabor pripravili pri spomeniku NOB pred gradom v Gornjem Logatcu. Repantabor Že tradicionalno proslavo pa so 7. novembra pripravili v italijanskem Repen­taboru, kjer je na krajevnem pokopališču pokopan rojak iz Laz, slavni slo­venski partizanski komandant italijanske Bazoviške brigade, Franc Nemgar. Govornica je bila Vesna Jerina. Matjaž Vizjak // Fotografije: Vesna Jerina Rab/Hrvaška Na spominskem pokopališču žrtev taborišča Kampor na otoku Rab je tudi tokrat sredi septembra potekala krajša tradicionalna slovesnost ob 72.oble­tnici osvoboditve koncentracijskega taborišča in 70. obletnici konca druge svetovne vojne, ki smo jo obogatili s kulturnim programom. Potekala je pod pokroviteljstvom Občine Rab in župana Nikole Grgurića v skupni organiza­ciji Občine Rab, Združenja antifašističnih borcev in antifašistov otoka Rab in Taboriščnega odbora Rab -Gonars. Povabilu na spominsko slovesnost so se poleg naše odzvale tudi delegacije Združenja antifašističnih borcev in antifašistov Čabra, občin Kočevje, Lopar in Čavle, UABA Republike Hrva­ške in Primorsko-goranske županije. Člani Taboriščnega odbora Rab Gonars smo organizirali tudi skupinski odhod, tako da se je slovesnosti udeležila skupina iz Kočevja, skupaj nas je bilo na Rabu približno 100 udeležencev. Kulturni program so izvedli ženska pevska skupina Polanski odmev z do-mačimi napevi, član taboriščnega odbora Janez Maršič z recitacijami pesmi interniranega pesnika Iga Grudna in povezovalec programa Miljenko Tari­ba. Z domačimi napevi se je na majhnem prostoru ustvarilo izredno lepo, intimno in domače razpoloženje, ki je bilo po mnenju udeležencev zelo prijetno. Na slovesnosti so priložnostno spregovorili predstavniki sodelu­jočih delegacij, med drugim tudi vodja delegacije ZZB za vrednote NOB in predsednik Taboriščnega odbora Rab - Gonars, Herman Janež ml. Krajšo slovesnost smo imeli tudi na območju nekdanjega ženskega tabori­šča, kjer smo prižgali sveče, predstavniki mesta Rab so položili šopek, prof. Ivo Barič je opisal območje taborišča, o svojih spominih pa je spregovoril tudi preživeli taboriščnik Jože Prepeluh. Herman Janež ml. Ilirska Bistrica Člani ZB, organizacije TIGR in simpatizerji so se pred dnevom spomina na mrtve tudi letos zbrali na Hribu svobode v Ilirski Bistrici in se poklonili spo­minu na žrtve za svobodo domovine. Obiskali so spomenike padlih v prvi in drugi svetovni vojni ter desetih ustreljenih tigrovcev iz ilirsko-bistriške občine. Položili so jesensko cvetje in prižgali svečke. Za slovesen trenutek je poskrbela tovarišica Dora s prebiranjem partizan­skih pesmi. Člani omenjenih organizacij so obiskali tudi spomenik dvema junakoma, 19-letnemu mladincu Josipu Čeligoju s Topolca in 37-letnemu Jakobu Pecmanu izSmrij,ki so ju fašisti obesili sredi Ilirske Bistrice.Obiskali so še grobnico na mestnem pokopališču s posmrtnimi ostanki 15 borcev Šercerjeve brigade in žrtev zločina nemških okupatorjev, pobitih spomladi leta 1944 za bistriškimi vojašnicami. Za edini ohranjeni grob iz te skupine žrtev, grob 21-letne partizanke Anice Cemič, že vrsto let vzorno skrbi tova­rišica Dragica. Obiskani in lepo okrašeni so bili tudi drugi grobovi in spome­niki po vsej ilirskobistriški občini. Na fotografiji: zbrani pred spominskima ploščama padlih sto domačinov v prvi svetovni vojni. Vojko Čeligoj Podgorje Ob dnevu spomina na mrtve so se kakor vsako leto tudi letos v Podgorju zbrali številni obiskovalci ob spomeniku padlim borcem v NOB. S polaga­njem vencev, trenutkom tišine in lepim kulturnim programom so se spom­nili vseh umrlih in hkrati počastili 70. obletnico osvoboditve. Komemora­cije, ki jo pripravljata KS Podgorje in Združenje borcev za vrednote NOB Koper, so se udeležili tako vaščani kakor svojci padlih, člani KS in ZZB, pra­porščaki in nastopajoči.Vbogatem kulturnem programu so nastopili učenki osnovne šole Dekani, Gaja Škerjanc in Anamarija Morato ter pevska skupina Cvet v laseh z Marjetko Popovski, ki je program tudi vodila. Kot slavnostni govornik je zbrane pozdravil in nagovoril predsednik ZZB za vrednote NOB Koper Marjan Križman, ki je ob tej priložnosti podelil še zahvalo pevki in voditeljici Marjetki Popovski za številna sodelovanja na proslavah, za ohra­njanje vrednot NOB in za negovanje partizanske pesmi. Marjetki Popovski so podelili tudi posebno zahvalo in priznanje KS Podgorje za dolgoletno sodelovanje na komemoracijah in drugih srečanjih v Podgorju. Zahvalo ji je podelil predsednik KS Podgorje Jože Rojc. Vaščani pa so položili vence tudi k drugim spomenikom v njihovi okolici. Benečija, Rezija Tudi letos so delegacije ZZB za vrednote NOB Bovec, Kobarid, Tolmin in Upravne enote Tolmin 31. oktobra položile vence na grobnice padlih parti­zanov in se poklonile pomembnim kulturnim ustvarjalcem in duhovnikom v Benečiji in Reziji. Oblikovani sta bili dve delegaciji, ki sta sprva skupno položili vence in šopke rož na pokopališčih v Landarju, Špetru in Ljesah. Ena delegacija je nato vence položila na grobnice v Štoblanku, Gorenjem Tarbju, v Černetičih pri sv. Pavlu in v Matajurju. Druga delegacija je položila vence v Topolovem, Hlodiču, Podutani (Šentlenart), Oborči, Čeneboli, Fojdi in Oso­ 27. november 2015 23 janah v Reziji. Šopek rož sta delegaciji položili tudi na grob Ivana Trinka v Trčmunu in Siega Artura v Ravenci. Osrednja prireditev je bila v Čedadu ob spomeniku odporništva z udelež­bo številnih beneških in furlanskih županov, vseh treh posoških županov, ministra za Slovence po svetu in v zamejstvu Gorazda Žmavca, generalne konzulke Slovenije v Trstu Ingrid Sergaš, konzulke Eliške Kersnič -Žmavc, predstavnikov A. N. P. I. in vojaških predstavnikov. Pri slovesnosti in pola­ganju vencev sta pela zbora Planinska roža iz Kobarida in Justina Kogoja iz Dolenje Trebuše. Še posebno ganljivo je bilo ob spomeniku v vasi Matajur, kjer je o težki osebni preizkušnji in bojih spregovoril partizan Oton Medveš, takrat star komaj štirinajst let. Povedal je, da ga je boj na Matajurju prekalil vmoža,kar mu je pozneje še kako služilo vnjegovem nadaljnjem življenju.Z željo, da se take stvari nikoli ne bi več dogajale, je pozval k miru med vsemi narodi (na fotografiji: slovesnost v Matajurju). Vojko Hobič Vodice 23. oktobra smo se na poko­pališču v Vodicah s komemo­racijo ob dnevu mrtvih pri spomeniku padlih borcev in talcev NOB spomnili vseh umrlih v letih od 1941 do 1945. Spomnili smo se tudi vseh pokojnih bork in borcev ter pokojnih članov ZB Vodi­ce. Na prireditvi so sodelo­vali učenci OŠ Vodice s pev­skim zborom, recitatorji in harmonikarjem, govornik pa je bil predsednik KO ZB Vo­dice Franc Durič. Prireditev smo končali ob zvokih har­monike Henrika Lamovška. KO ZB Vodice Štore Na grob ruskega vojaka Rdeče armade o člani ZB Štore in organizacije Se­ver za celjsko območje ter predstavniki drugih veteranskih in častniških or­ganizacij in župan občine Štore Miran Jurkošek položili cvetje. Slovesnosti so se udeležili tudi praporščaki omenjenih društev ter iz borčevske organi­zacije Tone Grčar iz Zagrada pri Celju. Cvetje smo položili tudi pri Ocvirkovi domačiji v Kompolah, kjer so med vojno izgubili štiri družinske člane. Cvetje in sveče pa smo položili še pri spominskem znamenju na mestu, ki je bila pred 74 leti ustanovljena 1. celjska partizanska četa, ter pred spomenikom na Svetini, kjer je pokopanih 30 partizanov in aktivistov OF. Srečko Križanec Adlešiči Po jutranji maši v Adlešičih na dan spomina na umrle že tradicionalno sledi slovesna komemoracija na pokopališču ob spomeniku padlim v drugi sve­tovni vojni, ki jo organizira tamkajšnja ZB za vrednote NOB. Tudi letos je najprej opravil obred adlešiški župnik Vinko Guna, sledil pa je kulturni pro­gram, v katerem so nastopile recitatorke podružnične Osnovne šole Adlešiči in pevska skupina Kresnice.Venec na spomenikadlešiškim vojnim žrtvam je položila delegacija ZZB, priložnostni nagovor pa je imel predsednik lokalne organizacije Rudi Hotujec, ki se je spomnil vseh umrlih in tudi žrtev povoj­nih pobojev. Program je povezovala osnovnošolka Jana Miketič. Boris Grabrijan Gornja Radgona Spominsko slovesnost so tudi letos pripravili ob spomeniku NOB, ki stoji tik ob edinem semaforiziranem križišču v kraju. Prireditev so pripravile Občina Gornja Radgona, Osnovna šola Gornja Radgona in ZZB za vrednote NOB Gornja Radgona. V programu, ki ga je povezoval Dušan Zagorc, ravnatelj radgonske osnovne šole, so nastopili Ženski pevski zbor Društva upoko­jencev Gornja Radgona, ki ga vodi Dragica Černe, recitatorji Osnovne šole Gornja Radgona in učenci zasebne glasbene šole Maestro Gornja Radgona. Prisotni pa so bili člani Zveze vojnih veteranov za Slovenijo, veteranske organizacije Sever in Združenja šoferjev in avtomehanikov Gornja Radgona. Številne, ki so se na ta dan zbrali pri spomeniku NOB, je nagovoril Stanko Rojko, župan Občine Gornja Radgona. Ta je spomnil, da je bilo radgonsko območje skozi zgodovino »na prepihu«, vendar so tu kljub temu ostali za­vedni Slovenci. Pričakuje, da bo tudi v prihodnje tako. Delegacije so položile cvetje tudi ob nekaterih pomnikih polpretekle zgodovine na širšem radgonskem območju: na grobu Maistrovih borcev na tamkajšnjem pokopališču, ob nagrobnem spomeniku jugoslovanske vojske, na grobu Alojza Gaubeta (bil je žrtev desetdnevne vojne) ter na grobu ča­stnih občanov, akademika dr. Antona Trstenjaka in Franca Puncerja. To so storile še ob spominski plošči na zgradbi Trate 17, na zgradbi nekdanje po­šte na Partizanski cesti 26, ob ploščo na nekdanji šoli dr. Janka Šlebingerja (vsa znamenja so v spomin sodelavcev NOB), pri Admontu (spomin na de­setdnevno vojno) in na stavbi nekdanje železnine, kjer je spominska plošča Janezu Svetini, ki je bil prav tako žrtev desetdnevne vojne za Slovenijo. Franci Klemenčič Koprivnik V Koprivniku pri Kočevju je tudi letos potekalo spominsko srečanje, pos­večeno 70. obletnici osvoboditve in zmage, 71. obletnici zmagovitih bo­jev XVIII. divizije pri obrambi Bele krajine in 73. obletnici roške ofenzive. Proslavo so pripravili Združenje borcev za vrednote NOB Kočevje, Odbor skupnosti borcev XVIII. divizije in Občina Kočevje. Pomen tega velikega partizanskega uspeha je bil dvojen. Nemško-domo­branske sile so utrpele enega največjih porazov v Sloveniji. Politično je bila ta zmaga pomembna tako za ohranitev svobodnega ozemlja kot za rast in utrjevanje nastajajoče slovenske države. Pozdravni nagovor udeležencem je izrekel Jože Oberstar, predsednik ZB Kočevje. Sledil je nagovor dr. Vladimirja Prebiliča, župana Občine Kočevje. V imenu skupnosti borcev XVIII. divizije je spregovoril Marko Vrhunec, ta­kratni politkomisar X. ljubljanske brigade. Udeležence je nagovorila tudi Tina Žigon, predstavnica Puntarjev. Slavnostni govornik je bil generalmajor dr. Andrej Osterman, načelnik generalštaba Slovenske vojske, program je povezovala Irma Grbec. Na slovesnostih smo podelili letošnja priznanja ZZB Slovenije. Pred sre­čanjem je delegacija ZB Kočevje položila vence pri spomeniku na Hribu, na križišču, na grob neznanega partizana in na pokopališče v Koprivniku. Ob koncu pa smo z vojaškimi častmi položili še venec ob spominski plošči na stavbi nekdanje OŠ. Spominska plošča je posvečena v Koprivniku pad­lemu narodnemu heroju Alojzu Kolmanu -Maroku in aktivistu OF Maksu Torbarju. Jože Oberstar Zgornja Kungota Petindvajsetega septembra smo v Zgornji Kungoti, v kra­ju ob slovensko-avstrijski meji, pripravili slovesnost v počastitev 70. obletnice konca druge svetovne vojne, ob tem pa smo odkrili tudi dodatno spominsko ploščo, ki je vgrajena na spomenik padlim v NOB. Posvečena je pogumnim borcem Lacko­vega odreda, ki so 25. sep­tembra 1944 na tem mestu razorožili nemško orožniško postajo. Razlogov, da smo se v Območni organizaciji Zve­za borcev za vrednote NOB Kungote, Pesnica in Šentilj odločili, da je tudi ta do­godek izpred 71 let treba zaznamovati s spominsko ploščo na že obstoječem spomeniku padlim v drugi svetovni vojni,je več.Za takšne vojaške akcije je bil potreben velikpo­gum, saj se borci tvegali lastna življenja, s tem pa so izkazali svojo narodno pripadnost. To pripadnost smo potrdili tudi leta 1991, ko se je Teritorialna obramba skupaj s policijo in drugimi organi zaščite in reševanja ter s pogu­mnimi občani uspešno ubranila vojaškega napada JNA. Danes, ko imamo relativen mir, pa nas skrbi padanje slovenske nacio­nalne zavesti. Zavedati se moramo, da smo si ustvarili svojo državo, zanjo pa smo dolžni odgovorno skrbeti. Predajanje nacionalnega premoženja v lastništvo tujcem, slabitev nacionalnega premoženja, slabitev nacionalne varnosti, ideološka razdvojenost, slabitev ekonomske moči občanov, odtu­jevanje znanja z odhodom visoko izobraženih ljudi v tujino vsekakor niso spodbudni in vzbujajo našo skrb. Pomen dogodka, ki mu je namenjena posebna plošča, je na prireditvi osvetlil zgodovinar dr. Marjan Žnidarič: povedal je, da je imel Lackov odred po večkratnem preoblikovanju pomembno vlogo v sklepnih bojih na obmo­čjih Pohorja, Kozjaka in Slovenskih goric ter Pomurja. To so bila obmejna območja, kjer je bilo odpor težko organizirati, občuten pa je bil tudi vpliv osebnosti narodnega heroja Jožeta Lacka, po katerem je odred nosil ime. Ob prireditvi sta se nam pridružila tudi vnuk Jožeta Lacka Andrej Lacko in borec Lackovega odreda Ivan Skočir. Slovesnosti pa so se udeležili številni predsedniki in člani okoliških organizacij ZB za vrednote NOB. Vladimir Koren Laško Dan spomina na mrtve smo v naši občini počas­tili v Šentrupertu, Rimskih Toplicah in Radečah že v petek pred počitnicami, saj so na prireditvah sodelo­vali učenci osnovnih šol. Na dan spomina na mrtve pa so bile slovesnosti na Vrhu nad Laškim, v Laškem pred kulturnim centrom (na fotografiji), na poko­pališču v Zgornji Rečici in v Marija Gradcu pred do-mom krajanov. V programu sta sodelovala Godba na pihala Laško in Moški pev­ski zbor Laško. Andrej Mavri Šentlovrenc Krajevna organizacija ZB za vrednote NOB Velika Loka obsega območje šti­rih krajevnih skupnosti v občini Trebnje. Že pred leti so se dogovorili, da bodo imeli spominsko slovesnost pred 1. novembrom pred spomeniki NOB vsako leto v drugi krajevni skupnosti. Letos so se s kulturnim programom poklonili spominu na padle in žrtve fašizma v Šentlovrencu. Brane Praznik Odprto pismo KO ZB za ohranjanje vrednot NOB iz Bohinjske Bistrice je na svoji seji razširjenega predsed­stva in nadzornega odbora med drugim raz­pravljala tudi o odprtju Gorenjskega muzeja Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici in o odzivih udeležencev NOB na ta dogodek. Prebrani sta bili dve protestni pismi na temo razstave v muzeju, v katerih opozarjajo vodstva gorenj­skih organizacij za ohranjanje vrednot NOB na grobo potvarjanje zgodovine druge svetovne vojne. V Bohinjski Bistrici so 4. julija letos odprli pre­novljen muzej prvoborca, soorganizatorja bo­hinjske vstaje, komunista in športnika Tomaža Godca. Razstava pod imenom Bohinj in Bohi­njci 1914–1918 in 1941–1945 je posvečena 100. obletnici začetka prve svetovne vojne in 70. obletnici konca druge svetovne vojne in zmage nad fašizmom in nacizmom. V prvem delu je prikazano v glavnem število padlih ne glede na to, zakaj in za koga so umirali. Pri­kazanih je tudi veliko različnih eksponatov, ki so se uporabljali pri vojskovanju. Drugi del razstave, ki pa je bistveno manjši, pa prika­zuje drugo svetovno vojno v Bohinju, in to z zgodbami petih reprezentativnih ljudi (tako jih imenujejo), ki naj bi osvetljevali dejanja v Bo­hinju. Predstavljeni so trije partizani, v nemško vojsko rekrutiran domačin in baje ubit oziroma umorjen duhovnik. Vsi so predstavljeni z imeni in priimki. Nikjer pa ni zaslediti, zakaj so se Bohinjci že leta 1941 množično uprli zavojevalcem. Kako je mogoče, da je bila v gozdovih okoli Bohinja organizirana saniteta in bolnišnica E preko 4G, v kateri se je zdravilo več kot sto ranjencev iz različnih partizanskih enot? Šolstvo, različne delavnice itd., vse to ne bi bilo mogoče brez velike podpore domačinov. Postavlja se vprašanje, kaj je hotel avtor te razstave povedati oziroma pokazati. Da je bila vojna v Bohinju postranski dogodek oziroma festival, ki se je pač končal? Pri drugi svetovni vojni pa ni šlo samo za to, da se je vojna konča­la, ampak je šlo za veliko zmago nad fašizmom in nacizmom in ne nad delitvijo na zvezdo in križ, temveč na poštene in nepoštene ljudi. Od občinskih strokovnih služb bi kot zaintere­sirana stran, saj smo registrirani kot društvo, pričakovali vsaj obvestilo o pripravah in pote­ku priprav na razstavo. Od Gorenjskega muzeja pa vnovič zahtevamo, da na razstavo vrne od­tujene eksponate iz muzeja, vključno s pred­meti o prvoborcu in revolucionarju Tomažu Godcu, čigar ime tudi nosi muzej. Za pripravo podobnih razstav v prihodnje zahtevamo, da se za tematiko druge svetovne vojne angažirajo strankarsko neodvisni zgo­dovinarji in ne lokalni spreobrnjenci, ki skrbi­jo samo za svoje interese in za interese tistih, ki jim služijo. Drzno potvarjanje zgodovine druge svetovne vojne v Bohinju je nevaren poskus, da bodo podobne akcije nadaljevali na širšem območju Gorenjske, toliko bolj, ker idejni organizatorji to delajo z davkoplače­valskim denarjem pod okriljem Gorenjskega muzeja. Ljubo Sušnik, predsednik KO ZB za vrednote NOB Bohinjska Bistrica Begunska kriza in nova svetovna ureditev Ko so napadli in bombardirali Srbijo zaradi Kosova, so vsi podpirali vojno. Ko so napadli in bombardirali Afganistan zaradi talibanov, so vsi podpirali uničevanje. Ko so napadli in bombardirali Irak in Libijo zaradi diktatorjev Sadama Huseina in Gadafija, so vsi navijali za nasilje in razdejanje. Ko so vzniknile arabske revolucije, so vsi navijali za nerede in anarhijo, ki je zavladala v Siriji in številnih drugih arab­skih državah. Jaz sem bil proti takšnim neumnostim, zato sem bil označen za radikalca, ki naj ne bi pod­piral novodobnega napredka. Označen sem bil za podpornika diktatorjev, ki ne razume sodobne demokracije. Poučevali so me, da so vojne, nasilje in razdejanje v bistvu napredek za demokracijo, saj se tako utrjujejo človeko­ve pravice pred teroristi in diktatorji. Zdaj ko je prišel račun za plačilo takšne politike, ko so prišli številni begunci v Evropo, da se reši­jo pred vojno, razdejanjem in uničevanjem, ki so jo podpirale in sponzorirale evropske elite v sodelovanju z Združenimi državami Amerike po vsem svetu, se naenkrat nihče več ne po­čuti odgovornega za nastali položaj, ki nam je pripeljala begunce pred naša vrata. Nihče več se ne spomni, da so nekoč podpirali človekove pravice in demokracijo. Nihče se več ne spom­ni, da so zagovarjali vojne in uničevanje. Danes se beguncem zanikajo osnovne človekove pra­vice do življenja, ker naj bi bili po nekih norih teorijah plačani, da islamizirajo Evropo. Zanimivo je, da se islamizacije bojijo prav tisti, ki sploh niso kristjani in jih niti preprosta Jezu­sova učenja o ljubezni in bratstvu niso prepri­čala, da bi vsaj enkrat na teden molili v cerkvi. Zdaj pa naj bi jih islam prepričal, da petkrat na dan molijo k Alahu? Lepo vas prosim … Be­gunci ne iščejo možnosti za širitev islama, za graditev džamije, ampak iščejo začasno nasta­nitev, da zaščitijo svoje življenje pred teroristi, ki jim strežejo po življenju. Mar nismo v Evropi deset let poslušali zgodbic, da hodimo v vojne proti teroristom, da bi lahko zgradili varnejši svet za vse ljudi? V Siriji pa dopuščamo, da is­lamski teroristi režejo glave in uničujejo kul­turno dediščino sveta vsem na očeh! Nekateri se sprašujejo, zakaj potem begun-ci ne hodijo v druge zalivske države. Mogoče zato ne, ker bi bilo to tako, kot če bi Judje pred Hitlerjem bežali v fašistično Italijo? Države, ki naj bi bile naše zaveznice na Bližnjem vzho­du, so v resnici najbolj totalitarne diktature na svetu. Sirija, Irak in Libija so bili malenkost v primerjavi s tem, kar počnejo danes v nekate­rih drugih zalivskih državah. Ljudje so postali begunci zaradi evropske politike širjenja de­mokracije, zato so naša odgovornost. Zausta­vite raje teroriste na Bližnjem vzhodu. Zausta­vite raje širjenje Islamske države, ki najbolj uničuje in preganja ljudi iz svojih domov, ne pa da zaustavljate ljudi, ki bežijo zato, da rešijo svoje življenje. Ali pa da zagovarjate rušenje sekularnih držav, kot so bile Irak, Libija in Siri­ja, kjer so preprosti ljudje živeli bolj mirno kot mi v Evropi. Dokler jim nismo pripeljali svoje pokvarjene demokracije. Cilj nove svetovne ureditve je ustvarjati kaos in zmedo, širiti vojno in uničevanje ter deliti in vladati svetu. Nehajte torej nasedati takšnim fintam in raje združite svoje moči proti siste­mu, ki ustvarja krize in vojne, kjer lahko potem nekateri kujejo še večje dobičke in širijo oblast. Točno vemo,kdo je krivza nastali položaj na Bli­žnjem vzhodu. Zakaj niso Tonyja Blaira in Geor­ga Busha pripeljali v Haag? Kdaj bomo dočakali dan, ko bodo kaznovani vsi zločinci in teroristi, ki nam uničujejo in otežujejo naše mirno življe­nje? Kako dolgo bomo še prenašali dvoličen sis­tem, ki zagovarja obstoj takšnih dvojnih meril? 26 27. november 2015 Verjetno me bodo zaradi tega spet označili za zagovornika islamizma, čeprav nisem musli­man. Številni me bodo označili za simpatizerja diktatorjev, čeprav Evropa sama podpira obstoj različnih diktatorskih sistemov na Bližnjem vzhodu. Poskusite se preseliti v Savdsko Arabi­jo ali Katar! Veste zakaj vam ne bo uspelo? Ne zaradi njihovega šeriatskega prava, ki tam vla­da, ampak zato ne, ker so v teh državah mesta rezervirana samo za mednarodno bogato elito. Torej je vstop v te države rezerviran samo za privilegirani bogati sloj prebivalstva. Mi siro­maki, ki živimo v Evropi in preostalem delu svetu, se lahko samo obrišemo pod nosom. Zakaj se potem pobijamo med samo, da lahko bogataši služijo na račun naše neumnosti!? To mi ni bilo nikoli jasno! Nasilje in krivica bosta na svetu vladala tako dolgo,dokler bodo dobri ljudje tolerirali hinav­ce, dvoličneže in prikrite tirane, ki nam vladajo v imenu demokracije. To je bistven problem, ki ga imamo v Evropi, kjer so politiki in voditelji poosebljanje hinavščine in pokvarjenosti brez primere v zgodovini človeštva. Odnos do be­guncev to dokazuje. V prihodnje nas čaka po­doben odnos, če bomo molčali še naprej. Ven­dar močno dvomim, da bo vse to, kar sem na­pisal, pomagalo prebuditi zavest ljudi. Večina žal rada živi v iluzijah in sovraštvu. Kljub temu verjamem, da bosta na koncu zmagali pravica in resnica. Milan Mrđenović Zahtevam V TV Dnevniku na nacionalni televiziji so 29. oktobra predvajali novico, da se je predsednik države v imenu Republike Slovenije opravičil za umor, ki so ga zagrešili partizani na začetku leta 1944. Presenetilo me je, ker se je opravi­čeval za storjeno dejanje v vojni, ki nikakor ni povezano s tako imenovanimi povojnimi po­boji.Vvojni se zgodijo hude reči.Ljudje se med seboj pobijajo. Tudi nedolžni – in predvsem ti – trpijo, doživljajo hude travme. V vojni ljud­je lahko izgubijo vse, tudi življenje. V vojni ni civilnih sodišč, ni varuha človekovih pravic, je le boj.Na koncu vojne slavijo zmagovalci.Ti se ne opravičujejo poražencem. Še več! Kar se da strogo jih kaznujejo, saj jih krivijo za vse nes­reče in gorje, ki jih je povzročila vojna. Tako je po vsem svetu. Od nekoč. Nato nihče ne obtožuje zmagovalca, ko poravna račune. Od nekoč. Nihče ne pričakuje od zmagovalcev, da se opravičijo za dejanja v vojni. Amerika se ne opravičuje za civilne žrtve, ki jih še danda­nes povzroča; Anglija se ni opravičila za žrtve vojn, ki jih je povzročala, tudi ne Francija, Ita­lija, Rusija, Sovjetska zveza. Po vsaki vojni pa gorje poražencem! Nihče ne razmišlja o njihovi nedolžnosti. Še najbolj strogi pa so vsi pri ka­znovanju tistih, ki so iz lastnih vrst, iz lastnega naroda sodelovali s poraženci. Kdor v vojni so­deluje s sovražnikom, je povsod označen kot narodni izdajalec. Koliko teh preživi po vojni? Na Norveškem nobeden, v Franciji tudi ne, po­dobno v Belgiji, na Nizozemskem, da Sovjetske zveze ne omenjam. In v nobeni od teh držav nimajo ti nobenega spomenika, še označenih grobov ne. Kljub pieteti do umrlih. Naša podalpska deželica je v tem svetovni uni­kum. Ne samo da smo jim postavili in jim še načrtujemo postavljanje spomenikov, še več! Predsednik države se opravičuje za medvojne žrtve. Nihče od preživelih poražencev pa se do danes ni opravičil, da ne rečem pokesal, za hu­dodelstva in nedolžne žrtve, ki so jih množično počeli med vojno. Nihče od njih se ni opravičil za dejanja Črne roke, dejanja na Sv. Urhu, za vse tiste nedolžne, ki so jih poslali v taborišča vNemčijo.In številni niso preživeli.Boris Pahor je o tem prav lepo pisal v svoji Nekropoli. Sam sem iz povojne generacije in sem o voj­nih grozotah zvedel tudi od staršev. Globoko sem prepričan, da pričevanja staršev, očeta in mame,niso bila politično obarvana.Za pričeva­nja, ki smo jih izvedeli v šoli, bi lahko tudi trdil tako. Šolski programi povsod po svetu hvali­jo le tisto plat zgodovine, ki trenutni oblasti ustreza. Zato večina naših šolarjev ne pozna Bolnice Franja, ne poznajo niti ljudi, po kate­rih še vedno nosijo imena nekatere šole, ulice, trgi. Njihov svet je danes in jutri. Zanje je to pomembno. Zgodovina je le eden od predme­tov v šoli. Poznavanje zgodovine je pri šolarjih odvisno od predavateljev in učnega programa, ki dandanes pozna le tisto plat, ki je politič­no sprejemljiva. Logično je, da španski otroci niso imeli v svojem programu učenja o zločinih frankistov, da francoski učenci niso zvedeli za zločine v Alžiriji in Indokini, da celotna Itali­ja ne ve za zločine fašistov pred in med vojno na naših tleh. Slednji pa se dobro spominjajo vsakega svojega umrlega na tem ozemlju ne glede na njegova dejanja in morebitno krivdo. Narodna sprava poteka v državah, kjer po voj­nih morijah odpravljajo nastale travme. Sprava pomeni, da vsaka preživela stran spozna svo­ja dejanja, jih obžaluje in se zanje opraviči. Ko se sprava opravi, si sprti strani podata roko in konec. Pri nas pa od osamosvojitve dalje poslušamo, gledamo in doživljamo le opravičila ene strani drugi. Opravičila za povojne poboje. Ti so naj­bolj sporni, ker jih ne obravnavajo neodvisni zgodovinarji, in so zato zelo čustveno obarvana. Druga stran pa sistematično odklanja ta opravi­čila ne glede na to, kdo jih izreče – predsednik države, visoki državni predstavniki in uradniki, predstavniki borčevskih organizacij in drugi. Še živeči pripadniki bele garde, klera in njihovi po­tomci do dandanes niso izrazili niti ene besede v opravičilo ali obžalovanje za nečastna hudo­delstva, ki so bila storjena med vojno. Če lahko verjamemo (in zakaj ne bi) nedavno umrlemu prvemu predsedniku slovenskega parlamenta, spoštovanemu dr. Francu Bučar­ju, ki je ob razglasitvi samostojnosti izjavil, da se je šele takrat končala državljanska vojna, potem pade fikcija o povojnih pobojih. Po nje­govi tezi je bila od maja 1945 do junija 1991 v Sloveniji državljanska vojna in se torej ti poboji niso zgodili v mirnem času, niso bili povojni, ampak medvojni poboji. Sam verja­mem tudi, da velikanska večina drugih v tem obdobju ni čutila vojnega stanja. Čutili pa smo povojno zagnanost za obnovo in razvoj. In do­živeli smo tako obnovo kot tudi razvoj. Kaj pa čutimo po koncu te naše »državljanske vojne«, ki naj bi se končala 1991. leta? Čutimo poni­žanje, vidimo propad vsega, kar smo ustvarjali, čutimo strah pred prihodnostjo, vsesplošno nezaupanje v sistem demokracije, ki jo je nek­do označil za demograbijo. Živimo v času pro­pada vseh vrednot, v katerih smo rasli, zrasli in živeli. Zato zahtevam od predsednika države, da kon­ča politiko poveličevanja in hvaljenja poražen­cev, da neha enostransko opravičevati dejanja samo ene strani. Če je predsednik vseh Sloven­cev, naj se v imenu slovenske države opravi­či tudi vsem žrtvam, ki jih je storila ta druga stran. Vsak naj pokoplje svoje mrtve in posve­timo se urejanju današnjih težav. Ne čutim se odgovornega za početje naših očetov in dedov. Razumem, da so se zgodili v duhu časa, po ve­ljavni zakonodaji takratne dobe in po moralnih vrednotah, ki so takrat veljale. Zoran Markuža, Ankaran 27. november 2015 27 Treba je vedeti (spravi in sprevračanju zgodovine na rob) V četrtek, 15. oktobra, je bila v Kozlarjevi go-šči na Ljubljanskem barju komemoracija, na kateri smo se poklonili spominu na žrtve bar­janskih črnorokcev. Človek se ob tem nehote vpraša, kdo so bili krvniki ljudi, katerih ime­na so zapisana na spomeniku. Kdo se je tako zverinsko znesel nad svojimi sosedi in znanci, katerih edini greh je bil, da so se sklenili up­reti okupatorju oziroma pomagati tistim, ki so odšli v gozdove branit domovino? To so bili Franc Frakelj ali Peter Skalar, povelj­nik domobranske postojanke na Barju, nje­gov namestnik Martin Oblak, semeniščnik iz Vrbljen, Jože Grum iz Podkraja, brata Franc in Jože Švigelj iz Bresta, Jakob Modic iz Vrbljen, Franc Požar iz Strahomera, Matija Baumgar­tner iz Ljubljane, brata Franc in Ludvik Stojc z Iga, Anton Modic iz Matene, Platner po doma­če, Sedejev iz Iške vasi in Ivan Juha iz Matene. Več kot polovica imenovanih je padla že med vojno, nekateri so bili takoj po vojni obsojeni na smrt, nekateri so pobegnili v tujino. Jože Grum in Jože Švigelj sta bila »specialista« za posamezne umore. Vse podatke o Francu Fraklju in njegovih »apostolih« kot tudi nekaj opisanih okrutnih umorov, ki jih bom v zelo skrajšani obliki povzel v nadaljevanju, so pov­zeti iz knjige Jožeta Vidica Po sledovih črne roke. 20. decembra leta 1943 so Frakljevi morilci ob petih hiteli proti Kozlarjevi gošči. Iztekale so se zadnje minute šestih ljudi. Jože Grum si je »rezerviral« svoje nekdanje dekle, Franc­ko Brancelj. »Nisi me hotela, zdaj pa se bom napil tvoje krvi!« je rjovel in kazal zobe. »Da veš, napil se bom tvoje krvi,« je kot nor po­navljal. S silovitim potegom je z nje strgal kri­lo in modrček, jo stisnil k sebi, odprl usta in z zobmi zagrizel tja, kjer otrok dobiva mleko. Kriknila je in ga skušala pahniti od sebe, a že sta priskočila še dva krvoloka in jo prijela za roke. Iz prsi ji je tekla kri, Grum pa je še kar stiskal zobe in sesal kri. Ko je potešil žejo po krvi, jo je z glavo butal ob drevesa in vlekel po gozdu skozi grmovje, dokler ni obležala. Po vojni je Angela Kumše iz Vrbljen svojemu bratu, ki je že od leta 1938 živel v Ameriki, na­pisala: »Dvanajst domobrancev nas je izpred domobranske postojanke odgnalo proti Ru­dniku. Ker nas je bilo enajst, smo bili po dva in dva skupaj zvezani štirje pari, le jaz sem bila še z dvema v trojki. Spotoma se je bil Martin Furlan nekako rešil vezi, s katerimi je bil zve­zan skupaj s svojo zaročenko. Spustil se je v beg, a od kolone se mu je uspelo oddaljiti le kakšnih dvajset metrov, ko ga je domobranec na moji desni ustrelil. Martin je padel. Ali je bil mrtevali ne,tega ne vem.Videla sem samo, kako je knjemu pristopil OblakovMartin.Začel ga je suvati s škornji in s kopitom brzostrelke. 'Boš vstal,boš šel znami?'je kričal.Furlan se ni ganil. Oblakov mu je spustil rafal v prsi. Vide-la sem plamen, ki je švigal iz cevi brzostrelke, nato je vzel pištolo in ga dvakrat ustrelil še z njo, rekoč: 'Tu imaš, kurba partizanska, pa beži, če moreš!'« 7. februarja 1944 so domobranci na Ig pri­peljali Ivanko Bolha. Frakelj ji je dejal: »Vi­diš, kako smo dobri. Pripeljali smo te domov umret, da ne bo preveč stroškov s pogrebom.« Ivanka ni mogla verjeti, da govori resnico. Fra­kelj se je obrnil k domobrancem in vprašal: »Grum, si še žejen človeške krvi?« Grum pa je odgovoril: »Bojim se, da ima zastrupljeno kri, lahko se nalezem komunističnih klic.« Frakelj se je ustavil sredi vasi, trije domobranci pa so Ivanko odpeljali proti pokopališču, kjer so jo postavili za zid, jo hudo zasramovali in nato ustrelili. To so bili Martin Oblak, Ludvik Juha z Iga in Jože Grum. Pretresljivo je pričanje Štefke Strle, hčere umorjene mlekarice Angele Modic z Ižanske ceste. »Barjani so spomladi 1944 z muko do­segli, da so žrtve iz Kozlarjeve gošče lahko po­kopali. Iz jarka so dvignili trinajst žrtev, med katerimi je bila tudi moja mama. Naložili so jih v krste in jih odpeljali proti Tomišlju. Bil je res žalosten sprevod, jokali smo in jokali. Ko smo se vračali s pogreba, sem srečala domo­branca Martina Oblaka iz Vrbljen. Vprašal me je, ali je imel Škrabov Matic lep govor (Mati­ja Škraba je bil sekretar rajonskega komiteja KPS Barje, op. av.). 'Zraven bi šel, pa bi slišal,' sem mu zabrusila. Takrat sem na njegovi roki zagledala prstan svoje mame. 'Ti si jo ubil!' sem kriknila in planila vanj. A kaj sem mogla, slabotno štirinajstletno dekle?« Od takrat je minilo že več kot 70 let. Bila je vojna, kruta vojna. Na eni strani so bili krv­niki, na drugi žrtve. Kaj je bil vzrok za vse te zločine, kaj njihova posledica? So bili partiza­ni res roparji, ki so ponoči vdirali v vasi pod Krimom in ustrahovali ljudi, kot se je zapisalo vidni predstavnici podmladka SDS na Igu v septembrski številki občinskega glasila Mos­tiščar? Ali bodo nekateri ob podpori RKC res še kar naprej sejali sovraštvo med Slovence in z njim zastrupljali mlade? Boris Reven, Ig Moje razmišljanje o gibanju TIGR Kot član Zveze borcev za vrednote NOB sem v reviji Svobodna misel pozorno prebral članke v zvezi z gibanjem TIGR – tako 28. avgusta letos, ko ga je napisala Vera Vezovnik, kot tudi 25. septembra letos, ko ga je podpisal Luci­jan Pelicon, in 23. oktobra, ko ga je napisal Miha Pogačar. Ob prebiranju teh člankov sem se globoko zamislil in se spomnil, kaj mi je o tem pripovedovala moja pokojna mati (rojena leta 1898), ki je obiskovala učiteljišče in ime­la sošolke tudi Primorke – med njimi Primor­ko Olgo Madon, s katero sta bili veliki prija­teljici in zelo povezani. Takoj po izgonu oku­patorja iz naše domovine se o gibanju TIGR pri nas ni govorilo, še manj pa pisalo, kajti gibanje TIGR se ni omejevalo na politični boj, ampak na iskreno domoljubje in svobodolju­bje. O tem sem napisal tudi komentar v časo­pisu Dnevnik 30. septembra letos, ko sem se odzval na prispevek Vilija Kovačiča v tem ča­sopisu,ki je bil objavljen 17.septembra.Vtem svojem prispevku sem navedel svojo misel, ki me je obšla: Slovenija je prekrasna dežela izpod planin, a narod moj slovenski je velik trpin! Nikakor se ne moremo otresti in zne­biti ideološke razklanosti, svoje medsebojne ideološke nestrpnosti! Na prispevek Vere Vezovnik s Škofij, ki je bil objavljen v reviji Svobodna misel 18. avgu­sta, se je odzval Vili Kovačič in svoj odgovor poslal 21. septembra letos na uredništvo Svo­bodne misli, da ga v reviji objavijo, a ni bil objavljen. Prav pa bi bilo, da ga objavijo, saj so njegove misli gotovo prav tako svobodne, kot so njene! Metod Škerjanec, Ljubljana 28 27. november 2015 Aleksander Valič // PIŠE: Matjaž Kmecl // Aleksander Valič, slovenski umetnik in borec za svobo­do, se je odpravil v večnost, konec oktobra smo se pos­lovili od njega – od njegove minljivosti; kar je ustvaril neminljivega, pa ostaja z nami. Z nami ostajajo njegova mnogoobrazna gledališka podoba, njegovo odtehtano, prijazno zastajajoče govorjenje, značilna fiziognomija, predvsem pa popolna predanost teatru in slovenstvu. On jo je imenoval ljubezen. Bil je eden tistih bolj ali manj srečnih ljudi, ki so za svoj življenjski poklic vedeli že v zgodnjih otroških letih, že takrat sta ga očarala film in teater: igral bo – v gledališču, v filmu, na televiziji, na radiu, kjer koli! Pri tem so ga več kot privlačile neizmer­ne možnosti, ki jih ponuja jezik, in to celo tisti jezik, ki ga ni smel govoriti, materni. Ljubezen do tega jezika, do svojih ljudi, to je tistih, ki ta jezik govorijo, ga je ob začetku druge svetovne vojne, ko je vse kazalo, da nas bi hoteli dve naduti in surovi velesili zbrisati s sveta, pobiti in razseliti – tudi vpoklicala v partizane. Zanj, kot še za mnoge Primorce in tudi ve­čino drugih Slovencev, je to bila narodnoosvobodilna ali celo kar jezikovnoosvobodil­na vojska, ki je zagotavljala jezik svobode – da smo res lahko bili in ostali Slovenci, ne le ponaredki samih sebe. Ponaredek ponosni goriški Slovenec Aleksander Valič pač ni hotel biti nikoli in za nobeno ceno. Tako mu je veleval zapovrh tudi genius loci – duh primor­ske dežele: vesel, sproščen, uporniški – pravo nasprotje Aleksander Valič se je rodil slovenski materi in očetu v družini treh otrok v italijanski Gorici 10. februarja 1919. Oče je bil po poklicu kovač, mati pa je skrbela za otroke. Oba z dušo in srcem Slovenca, kar je ujezilo takratno italijansko politično in duhov­niško srenjo, ki je v duhu in v času razcveta fašizma in tistega neizmernega navdušenja nad vsem kar je italijansko in sovraštva do Slovencev, videla v zavedni slovenski družini sovražnika, ki je in mora biti kriv za vse težave in nesreče, ki so se dogajale v takratni italijanski družbi. S silo so se lotili slovenskega kovača Vincenca Valiča, da bi mu povedali, da Gorica ni njegova domo­vina. A kaj, ko so se spravili na kovača! Ne grde besede izrečene na račun slovenstva, ne njihova številčnost niso pomagali, da ne bi okusili moči slovenskega kovača Vincenca Valiča, in leteli so po zraku skozi vrata. In tako se je začela emigracija slovenske družine, ki je našla zatočišče in kratkotrajni mir v Ljubljani, a le do začetka druge svetovne vojne. siceršnji vseslovenski zamorjenosti. Prav zato se – med drugim – ni branil nobene vloge, niti najbolj žaltavega in zakrknjenega fašista, ki jih Primorci še posebej niso marali, jo je pač podložil z ironijo ali kakšnim drugim izrazom osebnega odpora do kreature, kakršno so mu kot igralcu naložili; saj umetnost hvala bogu ni nikoli enosmerna cesta. V zgodnjem partizanskem času je rad rekel, da se hitro po 'igri' pač preobleče v partizansko uniformo in je spet pravi stari, resnični Valič. Hitro je tako postal dragocen, svetel kamen v mozaiku slovenske narodnoosvobodilne kulture, tudi še po vojni, ko je šlo za Trst in ko so ga skoraj neposredno iz kulturniške skupine 7. korpusa delegirali v ansambel na novo ustanovljenega Narodnega gledališča za Slovensko Primorje in Trst. Ob tem pa ne smemo niti za hip pozabiti, da je v narodnoosvobodilnem boju tista leta padlo več kot petdeset slovenskih pesnikov in pisateljev in na stotine drugih kulturnikov, da torej Valičeva odločitev in delovanje nikakor nista bila samoumevna ali celo udobna, temveč sta bila pogu­mno dejanje mladega moža iz rodu, ki bi ga Cankar, če bi ga doživel, primerjal samo še s kmečkimi puntarji in njihovo samozavestjo. Ob slovesu od umetnika in bor­ca zato ponovimo Cankarjeve besede: »Njive, ki je imela take orače in take sejalce, ne pomo­ri slana, ne pobije toča ...« Zato nas ob vsej žalosti preplavlja tudi ponos, da smo imeli Aleksandra, za bližnje Sandija Valiča; da smo imeli take može! Vincenc Valič je bil prestar za boj proti okupatorju. A dovolj star je bil, da je čutil svojo slovensko zavest in pripadnost narodu njegov sin, Aleksander Valič, ki je odšel v partizane in kot član Cankarjevega bataljona bil bitko za svobodo svojega naroda. Aleksander Valič je v tistih viharnih letih, ki niso prizanesli ne narodom in ne ljudem, sebe vedno čutil za Slovenca in Primorca. Bil je vedno in predvsem najprej Slovenec, rojen v lepi primorski v deželi, ki jo je vse življenje ljubil in čutil kot svojo matično do­movino. Čeprav je vse življenje živel in dela v Ljubljani in tukaj kot igralec doživel uspeh svojega življenja, kronan z Borštniko­vim prstanom kot nagrado za življenjsko delo, mu je bila Gorica vedno ljubo rojstno mesto. »Ni italijanske in slovenske Gorice, je samo ena Gorica – slovenska, moja Gorica. Tam živijo moji ljudje, ki me najbolj razumejo in katerih govorica je prava melo­dija za moja ušesa. Tam me sonce najbolj ogreje. Ker tam je moj rojstni kraj,« je pogosto govoril! 27. november 2015 29 Franc Intihar Sredi avgusta smo se v Iški vasi poslovili od Fran­ca Intiharja, borca NOB in vsestransko dejavnega krajana. Rodil se je 29. maja 1926 v kmečki družini, ki je štela osem otrok. Otroštvo je preživljal v takra­tnih težkih gospodarskih in političnih razmerah. Ko se je narod začel pripravljati na organiziran odpor v okviru OF, je v njem sodelovala tudi njegova družina. Franc je že s 17 leti, leto za bratom Janezom, odšel v partizane, v Ljubljansko brigado, kjer je bil težko ranjen, po okrevanju pa je bil dodeljen v Cankarjevo brigado. Bil je hraber borec, za kar je dobil številna priznanja, med njimi najpomembnejše, medalje za hrabrost. Brat Janez je žal padel kot komandant ba­ taljona. Po končani vojni je Franc ostal leto dni v Dalma­tinski brigadi, nato pa je služboval na oddelku za notranje zadeve, v Kmetijski zadrugi Mokrc, Agrokombinatu Barje in do upokojitve v Ljubljan­skih mlekarnah. Takoj po vojni se je poleg službe­nih obveznosti vključil tudi v obnovo doma ter v organizacijo gospodar­skega in političnega življenja v vasi. Z ženo Rozo sta si ustvaril družino na podedovani kmetiji, kjer sta obnovila stanovanjsko hišo in povečala gospo­darsko poslopje. Z vzrejo piščancev sta bila kar 27 let kooperanta podjetja Emona perutnina Zalog. V zakonu so se jima rodili trije otroci, v jeseni življenja je Francu lepšalo življenje sedem vnukov in zatem še štirje pravnuki. Neprecenljiv je njegov prispevek k vsesplošnemu ra­zvoju Iške vasi. Bil je vsa leta dejaven član gasilskega društva, v njem je sodeloval tudi pri graditvi novega gasilskega doma, angažiral se je pri obnovi vaškega vodovoda in graditvi vodnega zbiralnika Krvavice. Že kot mladinec je deloval v kulturi, bil je soustano­vitelj KUD Iška vas. Dolga leta je prepeval v meša­nem pevskem zboru, potem pa v Moškem pevskem zboru Iška vas. Bil je predsednik SZDL, organiziral je številne zbore krajanov. Njegova zasluga je, da smo se krajani Iške vasi, Iške in Gornjega Iga organizirali v svojo krajevno skupnost, v kateri je sam opravljal številne funkcije. Na njegovo pobudo je bila obnov­ljena tudi osnovna šola. Dolga leta je vodil organizacijo Zveze borcev Iška vas in skrbel za negovanje vrednot in tradicij NOB. Bil je pobudnik postavitve spominskih znamenj in spomenikov v okolici. Pred leti je organiziral obnovo partizanske bolnice Krvavice. Na svoj prispevek v NOB je bil vedno ponosen, pogosto je glasno na­stopil proti potvarjanju zgodovinskih dejstev o NOB in udeležencih te vojne. Za svoje zasluge je dobil številna priznanja, med drugim red dela s srebrnim vencem, medaljo zaslug za narod, lani pa srebrno plaketo ZZB. Ivan Žagar Anka Skrušny Na pragu poletja je v boju s hudo boleznijo omagala naša zvesta in delavna članica Anka Skrušny. Rodila se je 20. julija leta 1946 v Beogradu, v družini pre­kaljenih revolucionarjev in partizanskih prvoborcev: oče Boris Ziherl je bil pomemben član najvišjih teles OF in KPS že med NOB, po vojni pa se je ob visokih družbenopolitičnih funkcijah uveljavil tudi kot viden marksistični mislec in sociolog; mati Marija, s parti­zanskim imenom Ančka, je bila nosilka partizanske spomenice in po vojni ugledna knjigotrška delavka. Anka se je po diplomi na oddelku za tekstilno teh­nologijo Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani leta 1971 zaposlila v Gorenjski predilnici v Škofji Loki. Od tam se je leta 1981 prese­lila v bližnjo tovarno Odeja, kjer je vse do upokojitve v letu 2001 opravljala naloge direktorice. Odeja se je pod njenim vodstvom raz­ vila v uspešno, moderno, visoko tehnološko opre­mljeno in sodobno organi­zirano, pa hkrati delavkam prijazno podjetje, za kar je Anka dobila tudi vrsto jav­nih nagrad in priznanj. Ob uspešni poslovni karieri pa sta vsa njena ljubeča pozornost in skrb veljali domu in družini, možu, sinu in hčeri ter vnukoma. Zvesta družinskemu uporniškemu izročilu in glo­bokemu socialnemu čutu ni mogla ostati nema in pasivna ob vse agresivnejših poskusih prevrednote­nja dediščine narodnoosvobodilnega boja, ki smo jim priče v zadnjih letih pri nas, kakor tudi ne ob vse bolj drastičnem socialnem razslojevanju ter siromašenju čedalje širših slojev za delo, službe in dostojanstvo oropanih ljudi. Zato se je z vsem organizacijskim ža­rom in predanostjo vključila v delo Krajevne organi­zacije ZZB za vrednote NOB Majda Vrhovnik v Lju­bljani, v kateri je delovala vse do prezgodnje smrti. J. S. 30 27. november 2015 Kveta Klinar - Eva Na začetku septembra smo se na kranjskem poko­pališču poslovili od udeleženke NOB. Kvete Klinar - Eve, rojene Kodrič. Rodila se je leta 1924 v Ružomberoku v takratni Če­škoslovaški republiki, zdaj Slovaški. Par let pozneje se je družina Kodrič preselila v Kranj. Razen najmlaj­še Kvete so bili vsi člani zaposleni v tekstilni indu­striji. Oče je bil tkalski mojster v Tekstilni tovarni Jugočeška Kranj. Družina je bila zavedna, delavska, levo usmerjena in zelo liberalna. Oče kot udeleženec obeh balkanskih vojn in prve svetovne vojne je bil zaradi boja otrok proti okupatorju do konca vojne leta 1945 zaprt v Be­ gunjah. Celotna družina je bila povezna z bojem proti okupatorju. Sestra Lida je kot borka Prešernove bri­gade padla januarja leta 1944 v Železnikih. Tovarišica Kveta je poleti leta 1942 začela izvajati manjše akcije na območju Kranja in okolice. Sep­tembra leta 1942 je začela organizirano delati za NOB s skupino Jare Marek (aretirana decembra 1942), ki je bila povezana s partizani na terenu Kropa. V tem času je bila Kveta zaposlena v tovarni LGW, kjer je delovala skupaj s starejšo sestro Lido, Zdenko in Kveto Zikovo (padla v NOB). Zaradi predanosti ideji NOB in aktivnega dela na terenu je bila maja 1943 sprejeta v SKOJ in avgu­sta 1943 v KP. Kmalu zatem je bila izdana in je 17. avgusta 1943 skupaj s sestro Lido odšla v partizane, postala je borka Kokrške čete Gorenjskega odreda. Do konca vojne je tovarišica Eva menjala lokacije: do konca 1943. leta je delovala v Okrajnem komiteju v Kropi, v Tehniki Jelovica II in Selški tehniki Okraj­nega komiteja. Leta 1944 je delovala v Agitrprorpu PK KPS za Gorenjsko ter v štabih Gorenjskega odre­da in štabu IX . korpusa. Konec vojne je pričakala kot obveščevalna podoficir­ka obveščevalnega oddelka IV. armade na Tržaškem vojnem področju, kjer so zanjo ob koncu vojne po­dali naslednjo oceno: »Disciplinirana, samoiniciativ­na, zavedna, dobra borka, mirnega značaja in vesele narave, iskrena, marljiva, poštena, odkritosrčna, ki se hitro vživi v novo okolje. Do ljudi je tovariška in med borkami in borci priljubljena, Ima pravilen odnos do nadrejenih in podrejenih. Predana je narodnoosvo­bodilni borbi.« Spomladi leta 1946 se je Kveta poročila z Janezom Klinarjem, ki ga je spoznala v partizanih. Povila mu je tri otroke, hčerko Tanjo sta leta 1952 nesrečno izgubila. Skupaj sta bila 71 let. Po opravljanju raznih služb se je kot uslužbenka Zavoda za rehabilitacijo invalidov leta 1974 upokojila. Odšla je kot zadnja iz družine, ki je iz Tater pod slo­venske prišla planine, družine, ki je v Sloveniji pog­nala korenine, ustvarila potomce in družine. Danilo Klinar Rudi Železnik V 89. letu starosti je umrl Rudi Železnik, borec Gub­čeve brigade in jurišnega bataljona 15. divizije ter predan aktivist borčevske organizacije. Rodil se je v siromašni kmečki družini v Gorenjih Lakencah pri Mokronogu. Okupacija domovine ga je zelo prizade­la. Prizadevni aktivisti OF v bližnjem Mokronogu in prvi dolenjski partizani, ki so se spomladi leta 1942 pojavili v domačem kraju, ter sla po svobodi so ga privedli v vrste Gubčeve brigade. Z njimi je bil vse bitke od Ajdovca, Police pred vrati Ljubljane, zmago­vitega pohoda po Beli krajini in Žumberku. Posebej se je izkazal s hrabrostjo v znameniti zmagi sloven­skih partizanov v Jelenovem žlebu. Ob kapitulaciji Italije je sodeloval v razorožitvi italijanske divizije v domačem kraju. Med nemško ofenzivo oktobra leta 1943 se je izmaknil s tovariši prek Gorjancev in nato sodelo­val v blokadi in v napadu na Novo mesto. Spomladi 1944 so ga zaradi njego­ve neustrašnosti uvrstili v jurišni bataljon 15. divi­zije, kjer je srečal ožjega rojaka in poveljnika Cirila Vidmarja. Ob napadu na Trebnje je bil Rudi hudo ranjen in prav poveljnik Ciril ga je na plečih odne­sel iz boja do previjališča. Zato sta prijateljevala vse do poslednjih Cirilovih dni. Po dolgem okrevanju je odšel v Beograd v Titovo gardo, kjer je kot častnik služboval vse do upokojitve. Po upokojitvi se je vrnil v Slovenijo in nekaj časa delal v Domu Maksa Perca v Ljubljani. Pozneje je v domačem kraju zgradil hišo z vinogradom. Aktivno je deloval v borčevski orga­nizaciji v Mokronogu in v skupnosti borcev Gubčeve brigade. Za zasluge v vojnem času je dobil več vo­jaških in državnih odlikovanj, med drugimi tudi red za hrabrost, za delo v borčevski organizaciji pa zlato plaketo ZZB NOB. Lojze Lenič - Mile 27. november 2015 31 ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV NA VREDNOTE NOB SLOVENIJE FINANCIRANJE ZVEZE, ZDRUŽENJ (DRUŠTEV) Predsedstvo Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je na seji 3. novembra 2015 sprejelo na podlagi 23. člena Statuta Zveze S K L E P O OSNOVAH IN MERILIH ZA RAZDELITEV PRORAČUNSKIH SREDSTEV ZA NALOGE V JAVNEM INTERESU 1. Sredstva, ki so v državnem proračunu RS namenjena Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, se s finančnim načrtom Zveze razdelijo na Zvezo in na združenja ter na druge kolektivne člane Zveze. V zvezi s financiranjem ima enak status kot drugi kolektivni člani tudi Koordinacija taboriščnih odborov. Kot sredstva,ki se namenijo za izvajanje nalog vjavnem interesu,se šte­jejo tudi sredstva, ki jih ZZB NOB nameni za delovanje Ustanove Franc Rozman - Stane, revije Borec in Inštituta za promocijo vrednot NOB. 2. Združenja in drugi kolektivni člani zveze, ki želijo participirati pri sredstvih iz 1. odstavka 1. točke tega sklepa za uresničevanje svojih nalog v javnem interesu na področju vojnih veteranov NOB, žrtev vojnega nasilja in vojnih grobišč ter drugih nalog v smislu 7. člena Statuta Zveze, sporočijo Zvezi vsako leto do 20. novembra napove­dnik programa za naslednje leto na obrazcu, ki je sestavni del tega sklepa. 3. Sredstva bodo združenjem oz. društvom razdeljena v sorazmerju s številom upravičenih točk po merilih napovednika, s tem da bo do­danih še 20 točk za vsakega člana, ki ima status vojnega veterana NOB, upoštevajoč podatke Ministrstva za delo, družino, socialne za­deve in enake možnosti. Vrednost točke bo označena tako, da bo vsota sredstev, namenjenih združenjem oziroma društvom, deljena s skupnim številom upravi­čenih točk po napovednikih vseh združenj in društev ZB. Pri tem bo zagotovljeno, da nobenemu združenju ali društvu ne bodo sredstva znižana za več kot 10 odstotkov v primerjavi z letom 2015, če bo Zveza iz proračuna pridobila najmanj toliko sredstev kot v letu 2015. 4. Za delovanje Pokrajinskih svetov se del sredstev nameni s finančnim načrtom. Mestni zvezi Ljubljana pripada 25 % sredstev, do katerih so upra­vičena združenja na območju mesta, če se združenja ne dogovorijo drugače. 5. Razdelilnik sredstev po osnovah in merilih iz tega sklepa predlaga vsako leto Komisija predsedstva Zveze za finančna vprašanja, sprej­me pa jih Predsedstvo na prvi seji, ki datumsko sledi podpisu po­godbe z Ministrstvom za obrambo o pridobitvi sredstev za izvajanje nalog v javnem interesu. O dodelitvi, razporeditvi in pogojih koriščenja sklene Zveza z vsakim upravičencem posebno pogodbo. Zveza bo nakazovala sredstva upravičencem praviloma po trimeseč­jih oziroma po isti dinamiki, kot bo pridobivala sredstva iz proračuna. Osnova za nakazila so podpisana pogodba, oddani napovedniki in poročanje o porabi za minulo leto in o tekoči porabi, če to zahteva državni organ, ki sredstva dodeli ZZB NOB (vsaj polletno in letno). 6. Sredstva so namenska in se uporabijo izključno za namene, ki jih določata Zakon o vojnih veteranih in Zakon o žrtvah vojnega nasilja. Računovodstva upravičencev so dolžna o namenski porabi sredstev po tem sklepu voditi posebno evidenco. 7. Priporočena najnižja enotna članarina je 10 EUR na člana na leto. Član,ki ima manj kot 400 EUR mesečnih prihodkov,lahko plača samo evidenčno članarino v znesku 1 EUR. Predvsem članom organov or­ganizacije priporočamo, da plačajo tudi prostovoljni prispevek. Vsa članarina, prostovoljni prispevki, dotacije in vsi drugi prihodki se nakažejo na transakcijski račun združenja, vsi odhodki pa se izvr­šujejo s tega transakcijskega računa. To velja tudi za vsa sredstva, ki pripadajo krajevnim organizacijam in odborom enot in služb NOV in POS, s tem, da o teh sredstvih odločajo le predsedniki teh enot in da združenje vodi posebno evidenco o teh sredstvih. 8. Pri finančnem poslovanju je treba dosledno upoštevati načelo zako­nitosti in s sredstvi skrbno gospodariti. 9. Z uveljavitvijo tega sklepa preneha veljati sklep o osnovah in meri­lih za razdelitev proračunskih sredstev za naloge v javnem interesu (Sporočila Zveze št. 6/2014). Ta sklep začne veljati takoj. PREDSEDNIK ZZB NOB Slovenije Tit Turnšek DEJAVNOSTI DELOVNIH TELES IN ORGANOV ZVEZE OD 1. 11. DO 30. 11. 2015 3. 11. Poročilo o izvrševanju sklepov in potrditev sklepnega zapisnika prejšnje seje; Informacija o stečaju družbe Svobodna misel in sklep o izdajanju glasila ZB; Sklepi o spremembi meril za .nanciranje nalog v javnem interesu; Usmeritve za program nalog Zveze v letu 2016; Sklep o izdaji Zbornika NOB 2016 in o imenovanju Janeza Stanovnika za urednika in dr. Nevenke Troha za tehnično urednico; Informacija o uresničevanju .nančnega načrta Zveze in sklep o tekočih .nančnih zadevah; Seznanitev s pismom predsednika ZB NOB Grosuplje in z zapisnikom odbora Združenja; Druga medsebojna obvestila in dogovori. Člani predsedstva so se udeležili: 1. 11. komemoracij ob dnevu mrtvih na Urhu in v Begunjah; 6. 11. polaganja cvetja in spominske prireditve ob 71. obletnici smrti narodnega heroja Franca Rozmana - Staneta v Pirničah pri Medvodah; 18. 11. zborovanja članov vodstev ANPI - VZPI dežele Furlanije - Julijske krajine v Vidmu (Italija); 23. 11. slovesnosti ob dnevu Rudolfa Maistra in dnevu 72. brigade Slovenske vojske na Ravnah na Koroškem. Vsak torek, razen prvega v mesecu 2. 11. Dogovor o delovanju komisije; Informacija o uresničevanju .nančnega načrta za leto 2015; 23. 11. Sklep o merilih za delitev sredstev za naloge v javnem interesu; Informacija o stečaju družbe Svobodna misel d. o. o. in o sklepu za izdajanje glasila ZZB Svobodna beseda; Tekoče .nančne zadeve. Potrditev zapisnika prejšnje seje; Obravnava osnutka .nančnega načrta za leto 2016; Razno. 5. 11. Dogovor o delovanju Nadzornega odbora; Informacija o uresničevanju .nančnega načrta za leto 2015; Informacija o stečaju družbe Svobodna misel d. o. o. in o sklepu za izdajanje glasila ZZB Svobodna beseda; Druga medsebojna obvestila in dogovori. 17. 11. Pogovor o vlogi in nalogah komisije; Predlogi za načrt dela v letu 2016. 19. 11. Finančni načrt za leto 2016; Razno. 19. 11. Begunska problematika 20. 11. Pozdrav novoizvoljenim članom odbora; Pregled razdelitve priznanj po regijah v letu 2015 do vključno 20. 11. 2015; Obravnava in potrditev prispelih predlogov za priznanja v okviru kvot za 2015; Obravnava in potrditev predlogov za podelitev priznanja praporščakom; Potrditev načrta za razdelitev kvote zlatih in srebrnih priznanj po regijah v letu 2016; Program dela odbora za priznanja v letu 2016; Razno. 27. november 2015 33 Utrinki iz govorov Zaradi vsega naštetega, pred­ vsem pa zaradi grozodejstev in mučenja, ki so se dogajali na tem kraju, Urh ni le eden od spomenikov o hrabrem boju naših partizanov, ki so se brez oklevanja odzvali klicu domovine, ko jih je ta pot­rebovala, ampak je pomnik vsem nam, ki moramo danes živeti z dejstvom, da je bila tu na Urhu postavljena mučilnica prav za te fante, ki so si želeli le eno – osvoboditev lastne domovine. Danes na žalost nekateri politiki partizan-ski odpor in narodnoosvobodilni boj ozna­čujejo z »revolucionarnim terorjem« ali enačijo z revolucijo, kar je ne samo oma­lovažujoče, ampak tudi zavržno do tistih, ki so se okupatorju uprli in se bojevali za svobodo. Fantje in dekleta, ki so odšli v hoste, ki so na oltar domovine položili naj­več, kar so imeli – svoje življenje, niso šli v hoste zato, da bi se bojevali za kakršno koli revolucijo. Edina »revolucija«, ki so jo želeli izpeljati, je bila osvoboditev slovenskega naroda, ki je krvavel pod tujim škornjem. Zato, spoštovani gospe in gospodje, ne pozabimo – partizanski boj je nekaj svetlega in častivrednega v naši zgodovini. Brez njega danes ne bi bilo ne Slovencev in ne samostojne Slovenije! Urh, kjer stojimo danes, pa mora ostati živa priča o tem, kdo je bil na pravi strani zgodovine. Ne pozabimo, pomen parti­zanskega boja so priznali in priznavajo tudi zahodni zavezniki, zato je bila ob 70. obletnici začetka akcije v Normandiji na slavje povabljena tudi delegacija sloven­ske Zveze združenj borcev. In to je tisto, kar v mednarodni skupnosti šteje.« Iz govora dr. Milana Brgleza, predsednika Državnega zbora, na komemoraciji na Sve­tem Urhu pri Ljubljani 1. novembra 2015 Danes je čas, da tudi mi s tega mesta pozovemo vse svetovne voditelje, da se zaustavijo, da premislijo in da za mizo poiščejo rešitve, ki bodo umirile ta podivjani svet, svet poh­lepa in brutalnih odnosov v mednarodni skupnosti, kjer znova, kot v času hladne vojne, prevladuje sla po moči in pridobitvi nadvlade v svetu. Letos, ko praznujemo 70. obletnico ustanovitve ZN, je prilož­nost, da se doseže uresničitev temeljnih ciljev organizacije ter da se prihodnji rodovi obvarujejo pred strahotami vojne. Zato se mora prizadevanje za mir v svetu nadaljevati s še višjo stopnjo zavesti in sodelovanjem vseh z vsakim, kajti mir je mogoč tam, kjer so pravice vsakega človeškega bitja priznane in spoštovane v skladu s svobodo in pravičnostjo. Naj se vrnem k ugotovitvi, da je heroj Stane kot komandant slovenske parti­zanske vojske vedel, da je vojska hrbte­nica države in da je njena naloga braniti varnost svojega naroda, njegovo čast in dostojanstvo. Ali je treba tej ugotovitvi kaj dodati? Za čas, v katerem je živel in poveljeval komandant Stane, gotovo ne. Za čas, katerega živimo danes, pa prav gotovo!« Iz govora Ladislava Lipiča, predsednika Zveze veteranov vojne za Slovenijo, na slove­snosti v Pirničah ob obletnici smrti Franca Rozmana - Staneta 6. novembra 2015 Danes se zato še posebej spominjamo dolgoletnega dobravskega učitelja in borca za slovensko svobodo Staneta Žagarja. Ko beremo njegov življenjepis, se nam prikaže sko­raj neverjetna podoba cankarjanskega idealista in pokončneža, Maistrovega borca za slovensko Koroško, vzgojitelja slovenske kmečke mladine, voditelja na­šega partizanskega upora za svobodo od začetka vojne naprej; moža, na katerega so nacisti razpisali posebno nagrado, ker so ga imeli za glavno oviro pri ponem­čevanju in nacifikaciji Gorenjske ter za prvega moža narodnoosvobodilne vstaje. Ko se je na pomlad 1942 našel izdajalec in so ga skupaj s 14 borci nad Crngrobom ubili, so si zato globoko oddahnili. Toda – Žagar ni bil samo mož, bil je že takrat tudi ideja; bil je učlovečenje boja za pra­vico in svobodo; bil je poosebljenje slo­venskega upornega duha. Ideje pa pač ni mogoče ubiti: človek premine, človeštvo ne (spet po Prešernu), in prav tako ni mo­goče pokončati ničesar, kar storimo zanj. – Ne pozabimo: Stane Žagar je padel za pravico Slovencev, da imajo prostor pod soncem, in za pravico vseh ljudi na Zemlji do svobode! In njegov sin skoraj istoča­sno, čeprav daleč od njega, prav tako.« Iz govora dr. Matjaža Kmecla, podpred­sednika ZZB za vrednote NOB Slovenije, ob grobovih narodnega heroja Žagarja in drugih padlih borcev na Srednji Dobravi pred dnevom mrtvih 22. oktobra 2015 Smo prva generacija po drugi svetovni vojni, ki bo žive­ la slabše od svojih star­ šev. Starejši pri nas so po zadnjih podatkih po tveganju revščine pri vrhu držav EU. Ta je še pose­bej visoka pri ženskah in materah samoh­ranilkah. Celoten politični vrh prisega na doktrino neoliberalizma – torej še vedno vztrajajo pri istih politikah, ki so nas v to krizo pripeljale. Milijarde se stekajo v banke za reševanje dolgov kapitala, uva­jajo se davčni odpustki za bogate in nižje plače za delavce. Skratka, jemljejo rev­nim in dajejo bogatim. Znižujejo nam so­cialne, delavske in demokratične pravice. Šolski in zdravstveni sistem se ne razvi­jata, temveč nazadujeta. To se ne dogaja samo pri nas, ampak po vsej Evropi. Prav zato smo po celotni Evropi priče vnovičnemu vzponu skrajne desnice. Od Nacionalne fronte v Franciji do grške Zlate zore in Jobbika na Madžarskem, pa vse do neonacistov v ukrajinski vladi. Danes ne smemo pozabiti, da je bil faši­zem vedno odziv političnih elit na krizo kapitalizma. Ves svet pretresajo zgodbe o beguncih, ki bežijo pred nasiljem in siromaštvom, kar je posledica imperialističnih politik zahodnih velesil, ki so uničile njihova gospodarstva. Ob tem se rojevajo novo sovraštvo, rasizem in nasilje. Naše oblasti to izkoriščajo, po hitrih postopkih dajejo Spomin na naše rajne, ki so med vojno po večini zelo mladi umrli, nas znova vabi, da kljub letom, ki jih že štejemo, pomladimo svoje srce, in sicer s tem, da poživimo vrednote slovenstva, pristne slovenske besede in ljubezni do domovine ter hkrati v srcu obudimo tudi vero in pripravljenost za te vrednote kaj žrtvovati. Toda svoje žrtve ne okličimo za edino zveličavne! Drug drugemu priznajmo mladostni idealizem, iskrenost srca in spoštujmo pristne vred­note, za katere živimo in se žrtvujemo. Nekoč bomo vsi presenečeni: najprej nad tem, kako je Bog dober, usmiljen in velikodušen do nas, in potem nad tem, koliko lepih misli in čistega hrepenenja, pa tudi bridkega trpljenja je bilo skritega v naših srcih. Zato je ta trenutek naša dolžnost, da smo drug do drugega dobri in prizanesljivi ter da si znamo in zmore­mo dati za stvari, ki so dobre in pleme­nove pristojnosti vojski, s čimer nižajo de­mokratične in civilne standarde. Namesto razvoja in novih služb se pogovarjajo o novih zidovih na mejah in o kratenju pra­vic – za katere so številni naši predniki plačali s svojim življenjem. Nevzdržno stanje rešujejo samoorganizirana civilna družba in prostovoljci, s čimer izražajo te­meljne vrednote solidarnosti in tovarištva. Ta rešitev pa je zgolj začasna, odpraviti bo treba vzroke, ki so begunsko krizo sploh povzročili. Stanje postaja vse bolj podobno času pred drugo svetovno vojno. Iz govora Andraža Malija, člana KO ZB Šenčur in regijskega koordinatorja Iniciative za demokratični socializem, članice Združe­ne levice, ob dnevu spomina na mrtve v Šenčurju 1. novembra 2015 nite, iskreno priznanje. Naj nam k temu pomagajo tudi naši dragi pokojni, ki se jih danes spominjamo ter zanje prosimo in molimo.« Iz pridige patra Bogdana Knavsa med mašo za umrle partizane in žrtve vojne v cerkvi sv. Jerneja v Ljubljani 31. oktobra 2015 27. november 2015 35 90 let Viktorije Gašperšič Zmage // PIŠE: Ivica Smajla 17. novembra je praznovala častitljivih 90 let Vikto­rija Gašperšič, z dekliškim priimkom Tomažič, rojena v številni družini v Hujah sredi prelepih brkinskih gričev. Kot radoveden in zelo živahen deklič se je podila po gmajnah in z najljubšim bratom Francetom iskala ptičja gnezda. Včasih je bil to pravi podvig, saj je sledila deč­kom visoko v krošnje dreves, se prijela za sam vrh in se zagu­gala navzdol. Ob nekem takem podvigu se je vrh odlomil in navihanka je obležala pod drevesom, dokler je niso zbudile krave, ki so čakale, da jih odžene s paše. Komaj petletna jih je že pasla … pa saj so krave same vedele, kam naj gredo, ona jim je samo sledila – včasih v joku, da so jo slišali domači, ki so delali na polju na sosednjem hribu! Tako je teklo življenje do začetka vojne, ki je kruto prekinila veliko otroštev. To, da so obiskovali italijansko šolo, je male upornike manj motilo, saj so pridno nagajali učiteljem, mama pa jih je doma učila slovenske besede in pesmi. Vojna je mlado dekle s partizanskim imenom Zmaga in njene sestre zaznamovala z izkušnjo italijanske internacije, od ko­der so po kapitulaciji Italije pobegnile, očeta pa so Nemci iz italijanskega taborišča odpeljali v Mauthausen. Brat je bil v partizanih, doma je na pogorišču ostala mama še s tremi mla­doletnimi otroki. Po vrnitvi iz taborišča je Zmaga v Brkinih na­daljevala svoj upor kot aktivistka OF in partizanska učiteljica. Po osvoboditvi je vso svojo mladostno energijo usmerila v graditev požgane in uničene domovine, za kar je bila neš­tetokrat odlikovana in pohvaljena – to ji seveda ni prineslo velikega bogastva, a v tistih časih to ni bilo tako pomembno! Veljale so druge vrednote: čast in poštenje, pa trdo delo od jutra do mraka. Teh vrednot sva se nalezli tudi jaz in sestra in tako učiva svoje otroke, zato sva ponosni nanje! V tem času je spoznala najinega očeta – tudi žrtev vojne. Bil je 100-odstotni invalid vojne, ki je bil ranjen v glavo, a ga je veliko bolj bolela duša kot glava. Do smrti smo mu lajšale žalost in razočaranje nad izkrivljanjem zgodovine in iskanjem novih zmagovalcev. Naša mama pa se n predajala! Izbojevala je še veliko bitk – premagala je hude in malo manj hude bolezni ter dočakala visoko starost. Nekaj let je preživela blizu starejše hčere, a se je pred kratkim odločila za vrnitev med svoje ljube griče. Lepe jesenske dneve preživlja med znanimi obrazi in govo­rico, med sorodniki in prijatelji. Osebje Doma starejših ob­čanov v Ilirski Bistrici ji s svojim humorjem, prijaznostjo in izjemno lepim odnosom lepša jesenske dni. Želimo ji, da jih bo čim več. Krn Pri velikem Krnskem jezeru vsako leto novembra pripravijo slovesnost, na ka­teri počastijo spomin na umrle v 1. sve­tovni vojni, posebej na tisoče sloven­skih fantov in mož, ki so svoja življenja izgubili na soški fronti. Hkrati pa se ude­leženci pohoda, ki zadnja leta prihajajo tudi iz drugih krajev Slovenije in iz tuji­ne – Avstrije, Italije in Madžarske pok­lonijo tudi spominu vsem borcem v 2. svetovni vojni in osamosvojitveni vojni. Nedaleč od Doma pri Krnskih jezerih je tudi spominsko znamenje madžarskim vojakom, pohoda pa se udeležuje vse več pripadnikov veteranskih in domo­ljubnih organizacij, med drugim se je letos do Krnskih jezer povzpelo več kot 20 članov Območnega združenja slo­venskih časnikov Laško. Moji spomini: »Rado, glavo dol!« // PIŠE: Lado F. Jelarčič // T a klic sem večkrat slišal od svojega soborca Toneta Kašnika, ki me je med vojno pogosto opozarjal, naj svojo glavo držim čim niže, če hočem ostati živ. Večkrat mi je rekel: »Veš, če jo dobiš (mislil je kroglo) v nogo, v roko ali kam drugam, te bodo bolničarji ali bolničarke nekako zakrpali, toda če jo dobiš v glavo, običajno ni rešitve. Tam je edina rešitev – smrt! Te pa si zanesljivo ne želiva, saj hočeva živa in zdrava priti v Slovenijo!« Bil sem dosti mlajši od Toneta, imel sem komaj 16 let, ko sem se v Srbi­ji, kamor smo bili izgnani, pridružil partizanom. Tone je bil mitraljezec, jaz pa njegov pomočnik in ga nisem vedno takoj ubogal. Zato je v bit­kah pogosto sledilo takšno opozori­lo, in če ga nisem ubogal, tudi krc po glavi, s čimer me je Tone resno opozoril, da se preveč izpostavljam sovražnim strelcem. Očitno so bila Tonetova opozorila učinkovita, sicer me danes ne bi bilo več med živimi. Oba sva vojno srečno preživela, žal se je njegovo življenje zaradi nes­rečne reakcije na injekcijo v Novem mestu končalo pred dobrim letom in je umrl pred menoj. Do konca življenja pa se ga bom spominjal kot zvestega soborca in partizana, s ka­terim sva se skupaj bojevala za svo­bodo naše Slovenije. Do smrti mi bo ostal v trajnem spominu predvsem zaradi pogostega opozorila: »Rado, glavo dol!«, s katerim mi je zagotovo pogosto rešil življenje. 36 27. november 2015 Člani društva TIGR na obisku v Istri Obujanje spominov in tkanje prijateljstev // PIŠE: Miloš Mikolič // FOTO: Marko Mitja Feguš Č lani ljubljanske enote in simpatizerji Društva za ne­govanje rodoljubnih tradi­cij organizacije TIGR Pri­ morske smo z letošnjo jesenjo za­ okrožili program obiskov obmejnih ali čezmejnih območij, pomembnih za naše seznanjanje z obdobjem fa­ šističnega zatiranja in odpora proti temu nasilju. Tako smo v zadnjih letih obiskali slovenski rojake v Be­ nečiji, na tržaškem Krasu in v Tr­ stu, na Koroškem in Štajerskem v Avstriji, primorske rojake, izseljene v Pomurje (Marof-Benica), ter Slo­ vence v Porabju. Povsod smo veliko izvedeli o njihovem boju in življenju ter o zdajšnjem položaju. Z vseh teh ekskurzij smo se vračali bogatejši za spoznanja o celoviti usodi in per­ spektivah pripadnikov našega naro­ da na teh še danes zelo občutljivih območjih. Na občnem zboru ljubljanske eno­te društva TIGR smo se dogovorili, da letos obiščemo hrvaško Istro, ki je v svojem odporu proti italijanske­mu fašizmu tesno povezana z naši­mi tigrovci. Prvo žrtev fašističnega nasilja predstavlja ustrelitev Vladi­mirja Gortana iz okolice Pazina po sodnem procesu v Pulju (leta 1929), med štirimi bazoviškimi junaki leto pozneje pa je bil tudi Hrvat Zvoni­mir Miloš. Na pot smo se podali 20. oktobra, pridružili so se nam tudi poznaval­ci zgodovine na tem območju. Še več o dogajanjih v Istri pa smo iz­vedeli v pogovoru z gostitelji, člani Združenja antifašistov v Pazinu, ter ob obisku spominskega parka istr­skih junakov v tem mestu. Sprejel nas je tudi župan Pazina ter predsta­vil zgodovino in razvoj kraja. Nato smo se ustavili pri spomeniku in grobnici Vladimirja Gortana, kjer smo položili venec; postanek je bil tudi pri spomeniku na kraju spopa­da istrskih tigrovcev – gortanovcev s fašisti. Popoldan pa je bil name­njen obisku Labina v vzhodni Istri, kjer sta že leta 1921 izbruhnila oster spopad krajanov in delavcev (rudar­jev) s porajajočim se fašizmom in stavka. Ljudje so zavzeli rudnik in razglasili Labinsko republiko; med njenimi pobudniki in voditelji so bili tudi nekateri slovenski rudarji. Pre­cej je bilo tudi žrtev. Tudi tu smo po­ložili venec ter se srečali s pripadni­ki združenja antifašistov in občine. Z gostitelji smo se pogovarjali tudi o zdajšnjih razmerah, ki niso nak­lonjene protifašističnim prizadeva­njem in delovanju (odstranjevanje spomenikov ipd.). Gostitelji so nam razkazali mesto, predstavili razvoj mesta od časa industrializacije do zdaj in načrte za turizem. Obisk je bil zanimiv, poučen in aktu­alen tudi z vidika nekaterih zdajšnjih dogodkov in pritiskov tako v naših dveh državah kot širše v Evropi. Društvo bo podobne ekskurzije prip­ravljalo tudi v prihodnje. Obiskati nameravamo Primorce, pregnane v Bosno, društvo Slovencev Bazovica na Reki in druge kraje, kjer so naši ljudje našli zatočišče; tako jim bomo pokazali, da niso pozabljeni. 27. november 2015 37 Ljubljana Skupnost internirancev Dachau vabi na letno srečanje in počastitev 70. obletnice konca dru­ge svetovne vojne, ki bo v soboto, 28. novem­bra, ob 11. uri v M hotelu, Derčeva ulica 4, Lju­bljana. Gost na srečanju bo zgodovinar dr. Božo Repe, v kulturnem delu pa bodo sodelovali učenci glasbene šole Tržič in člani skupnosti s svojimi prispevki. Poljane KO ZB NOB Poljane in organizacijski komi­te prireditve Po stezah partizanske Jelovice prirejata srečanje s kulturnim programom v spomin na poljansko vstajo decembra leta 1941. Srečanje bo pri Brdarju na kmečkem turizmu Pri Ljubici v Vinharjih, v soboto, 5. decembra, ob 12. uri. Slavnostna govornica bo dr. Ljubica Jelušič, podpredsednica ZZB NOB Slovenije. Dostop je mogoč z avtomobili iz Poljan. Prip­ravili pa bodo tudi pohod, ki bo organiziran iz dveh smeri: iz Poljan bo začetek pohoda ob 9.30 pri spomeniku NOB v Poljanah. Informaci­je Milena Sitar, 031/869-629. Druga smer po­hoda bo iz Žirov, kjer bo odhod ob 8. uri izpred trafo postaje, Cesta pod griči. Informacije pi vodji pohoda Janezu Jerebu, tel. 041/421-919. Celje ZZB za vrednote NOB Celje in Društvo pohod­nikov Stari pisker Celje vabijo na tradicional­ni pohod Po poti osvoboditeljev zapornikovStarega piskra iz Celja do Šmartnega v Rožni dolini. Pohod bo v soboto, 12. decembra, s pri­četkom ob 9. uri izpred Starega piskra v Celju. Radovljica ZZB za vrednote NOB Radovljica in Odbor Prešernove brigade organizirata v soboto, 12. decembra, od 11. uri spominsko slovesnost ob 72. obletnici boja III. bataljona Prešernove bri­gade. Slovesnost bo na mestu boja – pri spo­meniku na Goreljku v bližini hotela na Pokljuki. Slavnostni govornik bo Milan Gorjanc, član predsedstva Zveze združenj borcev za vredno­te NOB Slovenije. Cerkno ZZB za vrednote NOB Idrija -Cerkno vabi na spominsko slovesnost, ki bo v soboto, 26. decembra, ob 11. uri na Nemcih pri Orehku v občini Cerkno. Slovesnost je posvečena pr­vim padlim borcem NOB na Cerkljanskem v decembru 1942. Z avtobusne postaje Cerkno bo ob 10.15 organiziran brezplačen avtobusni prevoz na prireditev. Pripravljajo pa tudi spo­minski pohod iz vasi Reka čez Rodne na Nem­ce. Zbor pohodnikov bo med 7. in 8. uro pred gostilno na Reki. Priznanje za novinarja Organizacijski odbor prireditve Par­tizanske smučine – Cerkno ’45 je ob 70. obletnici te prireditve podelil spominski listini Jožici Hribar, od­govorni urednici Svobodne misli, in Janezu Aliču, novinarju Dnevnika, v zahvalo za »dolgoletno predano in uspešno delo pri pripravi organiza­cije in izvedbe vsakoletnega tradici­onalnega smučarskega spominske­ga tekmovanja«, kot so med drugim zapisali v obrazložitvi. Spominski li­stini jima je na posebni slovesnosti v Ljubljani ob prisotnosti nekaterih cijskega komiteja. Ob tem je posebej ditve, ki že 38 let poteka v spomin aktivnih udeležencev NOB podelil poudaril pomen novinarskega poro-na smučarsko tekmovanje leta 1945 Miha Butara, predsednik organiza-čanja ob vsakoletni izvedbi te prire-v osrčju takratne okupirane Evrope. ZZB za vrednote NOB Krško je tudi letos izdalo poseben koledar, za katerega pravijo, da »ni namenjen temu, da bi z njim šteli tedne in mesece, ampak je nekaj posebnega zaradi vsebine, ki jo prinaša.« Koledar za leto 2016 namreč govori o okupatorjevih zločinih na Slov­enskem. Teh je bilo veliko, za koledar so jih izbrali dvanajst, za vsak mesec po enega. Vsak mesec tako prinaša krajši zapis o zločinu in manjšo sliko ustreznega spomenika ter risbo, ki jo je naslikal učenec. Tudi letos so se namreč v ZZB za vrednote NOB Krško povezali s šola­mi, risbe šolarjev so objavljene na koledarju. Na naslovnici pa je slika talca iz Gramozne jame v Ljubljani. Koledarje je mogoče po ceni 4,5 evra + poštnina naročiti do 7. decembra 2015 na e-naslov: zdruzenjeborcev.kk@siol.net ali na telefonski številki 041/226-661. Božo Repe: Milan Kučan, prvi predsednik Človeka spoznaš, ko ima moč Pri Založbi Modrijan je na začetku novembra izšla zagotovo najzanimivejša knjiga leta: Milan Kučan, prvi predsednik, ki jo je napisal zgodovinar Božo Repe. V obsežnem delu, ki zajema več kot 600 strani, predstavi prvega predsednika samostojne Slovenije in gotovo najpomembnejšega politika v desetletjih ob prelomu v tretje tisočletje. Z dovolj gotovosti je mo­ goče reči, da je Kučan tako v prvem kot dru­ gem predsedniškem mandatu za večino ljudi os­tal politična in moralna avtoriteta in da se je uveljavil kot tedaj verjetno edini slovenski državnik, zmožen zmehčati marsikateri negativni poli­tični pritisk, ki bi povzročil nove de­litve v družbi ali Milana Kučana in njegovih najožjih sodelavcev. Repe je povedal, da mu je nekdanji predsednik dal na vo­ljo svoj res obsežni arhiv, vključno z osebnim dnevnikom, ki ga je pisal v svojem zadnjem aktivnem obdob­ju. Opravil pa je tudi zelo veliko for­malnih in neformalnih pogovorov z ljudmi, ki so bili Kučanu v različnih obdobjih zelo blizu. poglobil stare, da Javna predstavitev knjige, na kateri pa je bil pri svoji bo sodeloval tudi Milan Kučan, bo v politični dejavno­ okviru Slovenskega knjižnega sejma sti ujet v politični tok, ki njegovim v Cankarjevem domu v petek, 27. idejam dostikrat novembra. Brezplačne vstopnice so ni bil naklonjen. na voljo pri blagajni Cankarjevega Ne nazadnje so doma. ga omejevala tudi predsedniška po­oblastila, kot so jih prav zaradi njega zapisali v ustavo. Najbrž ni zgrešena niti ugotovitev, da so mu ljudje izka­zovali več zaupanja in spoštovanja kot pa politične elite.« Tako v predgovoru pravi Božo Repe, ki je povedal, da je ideja za knjigo zorela kar petnajst let, vse od leta 1996, ko se je bližal koncu Ku­čanov prvi predsedniški mandat in ko sprva ni nameraval vnovič kandi­dirati. Zaradi ponovne kandidature je Repe idejo o knjigi odložil, kar pa ne pomeni, da Kučanovega življenja v tem času ni raziskoval – med dru­gim je namreč Božo Repe tudi avtor številnih del o demokratizaciji Slo­venije na prehodu tisočletja. Avtor si je pri svojem delu pomagal z zelo obsežnim gradivom tako iz državnih arhivov kot tudi iz osebnega arhiva Delo zajema obdobje od Kučanove­ga otroštva prek vstopa v politiko do obdobja, ko je bil dva mandata predsednik Slovenije, pa tudi obdob­je, ki ga preživlja kot upokojenec in nekdanji predsednik. Glede na to, da je bil in je še Milan Kučan nenehno tarča političnih napadov domačih političnih nasprotnikov, so dragoce­na tudi pričevanja njegove družine, saj so se njegova soproga Štefka in obe hčeri Ana in Špela vedno znova znašle sredi skoraj neverjetnih poli­tičnih konstruktov, ki so na trenutke grozljiv in žalosten odsev slovenske politične resničnosti. Na vprašanje, kaj je po njegovem mnenju največja odlika Milana Ku­čana, Božo Repe odgovarja, da »člo­veka spoznaš takrat, ko ima moč«, in Kučan je v teh obdobjih pokazal, da je velik humanist. In je tudi v ne­demokratičnem sistemu skušal de­lovati kot demokrat. J. H. NAGRADNA KRIŽANKA BES E D A OSTUD­NOST GESLO IZDELKI IZ ŽGANE GLINE TURŠKI VELIKAŠ RIBJA KOST FRANCO­SKI ZGO­DOVINAR (HIPPO­LYTE) NICK FALDO VEDA O ODNOSIH ORGANIZ­MOV DO OKOLJA SLABŠA­LEN NAZIV ZA LJUBLJAN­ČANA OBLASTEN ČLOVEK ŠTUDENT­KA GEO­GRAFIJE SOROD­NIKI PO MOŠKI STRANI OBLAK BRANE POSTAVI­TEV V KLET VAS V TU­HINJSKI DOLINI NIČLA MUSLIMANSKA STAVBA ZA VERSKE OBREDE ANTON NOVAČAN BES E D A ESKIMSKI JEZIK NASPROT­NIK NAPREDKA ČEKAN, CEPINOV OKEL BES E D A UM, RAZUM AMERIŠKA IGRALKA BANCROFT OKRAS EDVARD RUSJAN PLUG HERCEGO­VEC PONOSEN MOŠKI LUIGI GALVANI AMERIŠKI IGRALEC MINEO TITAN PRISTAŠ SEKTE OTROŠKO VOZILCE, SKIRO ZVIŠANI TON E NAPOVEDO VALKA BAŠ NASILNEŽ NAJVEČJI INDONE­ZIJSKI OTOK BORNEO NAŠ POLITIK RIBIČIČ KRAJ PRI OPATIJI PISATELJI­CA PEROCI KARL ALPIGER POPOLN VZOR, IDOL MOŽNOST, UPANJE EDOUARD LALO MICHAEL CAINE ŠALJIVEC NAŠA PO­POTNICA IN PISKA KARLIN PEVEC PLE STENJAK VEČ OVC PREVLEKA ZA PREŠITO ODEJO DEL TRUPA MED LOPA­TICAMA NASPROT­JE ZLA STEKLO V OKNU B HOMERJEV EP O TROJANSKIVOJNI S E D A TOČENJE SOLZ, PLAČ E AMERIŠKOŽIVINO­REJSKO POSESTVO (IZ: ČRNA) ZLATNIK VODNO PLOVILO ROMANA LOGAR HUDOBIJA VELIKA ŠKOLJKA (IZ: VEZA) ZVRST JAMAJŠKE GLASBE BISTVO, BIVANJE ŠPANSKA IGRALKA IN PEVKA SASTRE (IZ: ENIS) SKUPINA GLASBE­NIKOV ČASO­PISNO PODJETJE LIV ULLMANN ČEHOVIN URH VODJA ODDELKA V JAVNI UPRAVI PREBIVA­LEC ARNAČ PRI VELENJU NADAV, AVANS, PREDUJEM NAJVIŠJA GORA ISTRE OBČUTEK, KI GA VZBUDI KAJ ZELO GRDEGA, ODVRAT­NEGA, GNUS, OGABA BE S E DA Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili CD s partizanskimi pesmimi Marjetke Popovski Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov: Revija Svobodna beseda, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka«, do 18. decembra 2015. Ime in priimek: ________________________________________ Naslov: _______________________________________________ Geslo 1. številke SB: NAGRADNA KRIŽANKA BES E D A OSTUD­NOST GESLO IZDELKI IZ ŽGANE GLINE TURŠKI VELIKAŠ RIBJA KOST FRANCO­SKI ZGO­DOVINAR (HIPPO­LYTE) NICK FALDO VEDA O ODNOSIH ORGANIZ­MOV DO OKOLJA SLABŠA­LEN NAZIV ZA LJUBLJAN­ČANA OBLASTEN ČLOVEK ŠTUDENT­KA GEO­GRAFIJE SOROD­NIKI PO MOŠKI STRANI OBLAK BRANE POSTAVI­TEV V KLET VAS V TU­HINJSKI DOLINI NIČLA MUSLIMANSKA STAVBA ZA VERSKE OBREDE ANTON NOVAČAN BES E D A ESKIMSKI JEZIK NASPROT­NIK NAPREDKA ČEKAN, CEPINOV OKEL BES E D A UM, RAZUM AMERIŠKA IGRALKA BANCROFT OKRAS EDVARD RUSJAN PLUG HERCEGO­VEC PONOSEN MOŠKI LUIGI GALVANI AMERIŠKI IGRALEC MINEO TITAN PRISTAŠ SEKTE OTROŠKO VOZILCE, SKIRO ZVIŠANI TON E NAPOVEDO VALKA BAŠ NASILNEŽ NAJVEČJI INDONE­ZIJSKI OTOK BORNEO NAŠ POLITIK RIBIČIČ KRAJ PRI OPATIJI PISATELJI­CA PEROCI KARL ALPIGER POPOLN VZOR, IDOL MOŽNOST, UPANJE EDOUARD LALO MICHAEL CAINE ŠALJIVEC NAŠA PO­POTNICA IN PISKA KARLIN PEVEC PLE STENJAK VEČ OVC PREVLEKA ZA PREŠITO ODEJO DEL TRUPA MED LOPA­TICAMA NASPROT­JE ZLA STEKLO V OKNU B HOMERJEV EP O TROJANSKIVOJNI S E D A TOČENJE SOLZ, PLAČ E AMERIŠKOŽIVINO­REJSKO POSESTVO (IZ: ČRNA) ZLATNIK VODNO PLOVILO ROMANA LOGAR HUDOBIJA VELIKA ŠKOLJKA (IZ: VEZA) ZVRST JAMAJŠKE GLASBE BISTVO, BIVANJE ŠPANSKA IGRALKA IN PEVKA SASTRE (IZ: ENIS) SKUPINA GLASBE­NIKOV ČASO­PISNO PODJETJE LIV ULLMANN ČEHOVIN URH VODJA ODDELKA V JAVNI UPRAVI PREBIVA­LEC ARNAČ PRI VELENJU NADAV, AVANS, PREDUJEM NAJVIŠJA GORA ISTRE OBČUTEK, KI GA VZBUDI KAJ ZELO GRDEGA, ODVRAT­NEGA, GNUS, OGABA BE S E DA Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili CD s partizanskimi pesmimi Marjetke Popovski Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov: Revija Svobodna beseda, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka«, do 18. decembra 2015. Ime in priimek: ________________________________________ Naslov: _______________________________________________ Geslo 1. številke SB: BESEDA 9 772463 821805 / REVIJA ZZB ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE / november 2015 / cena 3 eur / letnik I / ISSN 2463-8218 Partizanska pesem v cerkvi v Villorbi STRAN 2 Ob obletnici smrti Srečanje pri Krnskih jezerih Franca Rozmana Staneta v spomin na vse padle STRAN 12 STRAN 36 V cerkvi v Villorbi pri Trbižu zadonela Na juriš in Vstajenje Primorske V spomin na slovenske domoljube // PIŠE: Silvana Dobrila // FOTO: Lucijan Pelicon S obota 17. oktobra je bila pose­ben dan za člane Tržaškega par­tizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič, italijanskega partizan­skega združenja VZPI -ANPI, društva TIGR in ZZB za vrednote NOB Sežana. V Villorbi pri Trbižu v Italiji smo se na­mreč udeležili spominske slovesnosti ob 70. obletnici prekopa slovenskih žrtev fašizma. Slovesnost sta pripravila tam­kajšnje Združenje veteranov italijanske pehote in občinska uprava. Ob tem pri­jetnem srečanju se je izkazalo, da različ­na govorica, različne kulturne navade in politični pogledi nikakor niso ovira. Na­sprotno: čeprav si še pred nekaj leti nih­če ni mogel niti predstavljati, da bi po­leg praporov italijanskih bersaljerjev in alpincev na spominski slovesnosti stali prapori TIGRA, VZPI -ANPI in TPPZ Pinko Tomažič, se je zgodilo prav to. Poslušali smo govor župana Marca Se­rena, predstavnika desničarske Severne lige. Obsodil je nepotrebno zgodovinsko nasilje, ki naj bo opomin tudi za današnji čas, in povzdignil spomin na naše juna­ke, slovenske domoljube, ki so verjeli v višje vrednote, v demokracijo in svobo­do govora. Njihova darovana življenja niso bila zaman, saj te vrednote v da­našnji Evropi živijo. 14. decembra 1941 je posebno fašistično sodišče obsodilo na smrt tržaške domo­ljube: Pinka Tomažiča, Viktorja Bobka, Simona Kosa, Ivana Ivančiča in Ivana Vadnala. Naslednji dan so jih usmrtili na openskem strelišču. Ker so hoteli popol­noma zabrisati spomin nanje in prikriti njihove grobove, so njihova trupla pre­peljali v manjši kraj Villorba. Vse je po­tekalo v največji tajnosti. Med vožnjo so zamenjali kar 47 voznikov. Karabinjerji, ki so se pripeljali z več tovornjaki, so ustavili ves promet skozi vas in ukazali prebivalcem, da ne smejo zapuščati sta­novanj. Izkopati so skupen grob in vanj položili vseh pet krst. Po opravljenem delu so karabinjerji še tri mesece noč in dan stražili grob. Dolgo nihče ni vedel, 2 27. november 2015 kam so pokopali Tomažiča in tovariše. Sestra usmrčenega Ivana Ivančiča, Gi­zela Ivančič, je vztrajno iskala grob in ga tudi našla. Oblasti so ji zagrozile s hudo kaznijo, zato je morala o kraju pokopa molčati vse do konca vojne. 27. oktobra 1945 so posmrtne ostanke žrtev izkopa­li in jih prepeljali v Trst. Po slovesnem pogrebu na Velikem trgu so jih pokopali na pokopališču pri Sv. Ani. V Villorbi od 25. aprila 2014 stoji na kraju, kjer je bilo nekoč pokopališče, spomenik, posvečen slovenskim do­moljubom – »dei patrioti Sloveni«. Ob njem je lepo urejen park. Pobudo za po­stavitev spomenika je dalo Združenje veteranov italijanske pehote s podporo silja nad njimi, pa tudi njihove poveza­nosti v prijateljstvu in skupnih idealih. Veriga je na sredini pritrjena na skalo in predstavlja ljubezen do rodne zemlje. Izrastki so poganjki, ki skušajo zrasti iz zemlje, vendar ne morejo vzkliti v buj­no rast: to so sanje petih junakov, sanje o svobodi, demokraciji in sožitju med ljudmi. Smrt žrtev 2. tržaškega procesa je, kot je poudarila predsednica TPPZ Rada Cergol, združila dve skupnosti, ki se sicer najbrž nikoli ne bi spoznali. Naj­bolj prijeten in nepozaben del srečanja v Villorbi je bil večer v tamkajšnji žu­pni cerkvi, kjer je nastopil Tržaški par­tizanski pevski zbor Pinko Tomažič in občinske uprave. Največ zaslug za to ima predsednik Zveze veteranov ita­lijanske pehote, vitez Onorio Ghirardi, raziskovalec krajevne zgodovine, pred­vsem iz vojnega časa. Spomenik je delo drugega veterana, viteza Silvia Massari­na, ki je želel tako počastiti tudi spomin na očeta, poveljnika italijanskih parti­zanov. Pet domoljubov predstavlja pet kovinskih lokov, ki se pnejo proti nebu, hkrati pa se nagibajo v bratski objem. Loki imajo tudi izrastke, na njih pa so plošče z imeni padlih junakov. Zvezane so z verigo, simbolom suženjstva in na­navdušil poslušalce. Partizansko petje v cerkvi je nekaj nenavadnega, priredite­lji in poslušalci, vključno z mladim žu­pnikom don Paolom, pa so ga navduše­no sprejeli. Na željo župnika je zbor po koncu koncerta dodal še udarno pesem Na juriš. Prijateljsko razpoloženje se je sproščeno nadaljevalo v župnišču. Bilo je to res nenavadno srečanje, hkrati pa tako iskreno, pristno in razigrano, kot ga človek redko doživi. In v tem tiči ves smisel sožitja, ki mora ljudi zbliževati in jih navdajati z vero v človeka in v boljše življenje. Božo Repe: Milan Kučan, prvi predsednik Človeka spoznaš, ko ima moč Pri Založbi Modrijan je na začetku novembra izšla zagotovo najzanimivejša knjiga leta: Milan Kučan, prvi predsednik, ki jo je napisal zgodovinar Božo Repe. V obsežnem delu, ki zajema več kot 600 strani, predstavi prvega predsednika samostojne Slovenije in gotovo najpomembnejšega politika v desetletjih ob prelomu v tretje tisočletje. Z dovolj gotovosti je mo­ goče reči, da je Kučan tako v prvem kot dru­ gem predsedniškem mandatu za večino ljudi os­tal politična in moralna avtoriteta in da se je uveljavil kot tedaj verjetno edini slovenski državnik, zmožen zmehčati marsikateri negativni poli­tični pritisk, ki bi povzročil nove de­litve v družbi ali Milana Kučana in njegovih najožjih sodelavcev. Repe je povedal, da mu je nekdanji predsednik dal na vo­ljo svoj res obsežni arhiv, vključno z osebnim dnevnikom, ki ga je pisal v svojem zadnjem aktivnem obdob­ju. Opravil pa je tudi zelo veliko for­malnih in neformalnih pogovorov z ljudmi, ki so bili Kučanu v različnih obdobjih zelo blizu. poglobil stare, da Javna predstavitev knjige, na kateri pa je bil pri svoji bo sodeloval tudi Milan Kučan, bo v politični dejavno­ okviru Slovenskega knjižnega sejma sti ujet v politični tok, ki njegovim v Cankarjevem domu v petek, 27. idejam dostikrat novembra. Brezplačne vstopnice so ni bil naklonjen. na voljo pri blagajni Cankarjevega Ne nazadnje so doma. ga omejevala tudi predsedniška po­oblastila, kot so jih prav zaradi njega zapisali v ustavo. Najbrž ni zgrešena niti ugotovitev, da so mu ljudje izka­zovali več zaupanja in spoštovanja kot pa politične elite.« Tako v predgovoru pravi Božo Repe, ki je povedal, da je ideja za knjigo zorela kar petnajst let, vse od leta 1996, ko se je bližal koncu Ku­čanov prvi predsedniški mandat in ko sprva ni nameraval vnovič kandi­dirati. Zaradi ponovne kandidature je Repe idejo o knjigi odložil, kar pa ne pomeni, da Kučanovega življenja v tem času ni raziskoval – med dru­gim je namreč Božo Repe tudi avtor številnih del o demokratizaciji Slo­venije na prehodu tisočletja. Avtor si je pri svojem delu pomagal z zelo obsežnim gradivom tako iz državnih arhivov kot tudi iz osebnega arhiva Delo zajema obdobje od Kučanove­ga otroštva prek vstopa v politiko do obdobja, ko je bil dva mandata predsednik Slovenije, pa tudi obdob­je, ki ga preživlja kot upokojenec in nekdanji predsednik. Glede na to, da je bil in je še Milan Kučan nenehno tarča političnih napadov domačih političnih nasprotnikov, so dragoce­na tudi pričevanja njegove družine, saj so se njegova soproga Štefka in obe hčeri Ana in Špela vedno znova znašle sredi skoraj neverjetnih poli­tičnih konstruktov, ki so na trenutke grozljiv in žalosten odsev slovenske politične resničnosti. Na vprašanje, kaj je po njegovem mnenju največja odlika Milana Ku­čana, Božo Repe odgovarja, da »člo­veka spoznaš takrat, ko ima moč«, in Kučan je v teh obdobjih pokazal, da je velik humanist. In je tudi v ne­demokratičnem sistemu skušal de­lovati kot demokrat. J. H.