485 Do jutra jaha v krajcu lune Barbara Kaiser REKA z jezikom grlic govoriš / kot zrnje trdo zagovarjaš vodo za katero slutiš da s tokom razčesava račjo zel in da ziblje zvezde v zrcalu valovanja vržeš vanjo svojo senco s kamnitimi beločnicami dna jo opazuje drsiš počasi in napeto in jo zapeljuješ sam na bregu negotovost praznih streh strmi v najtanše dno globine tvojega drobovja in se zatika znotraj kot rezilo da se stena k steni lepi / da ti jemlje zrak ko se odločiš te ona nosi v naročju stran 486 Barbara Kaiser BRODNIK zaprtih oči si sanjski veliki voz ko vzhod dvorano jutranje pesmi odpira valček sonca posnameš z gladine z očmi ko si voznik za meglice oblek iz jelševih senc polizke zarje seštevaš v grmovju ob reki čolnar z domišljijo začaranih rac se trsje razmika in ločje vrvi pred premcem odkrivaš nov čas nikoli ni tu in ni zdaj v potovanjih skoz sanjaste vodne vrtove te vodi svetloba dokler še usta brega molčijo in veslo si sam SVEN srka nočno pego iz odkritih ust seje dih v brezmejno plodnost sluha ko se odtrga kaplja od napušča ko se spušča v temni zrak zasliši tok v kleti pljuč začuti ključ odmiranja v životu goli prsti razpletejo v jutro krče sanj po ploskvi znoja išče pot nasproti prosi da se ne zgubi in da nikoli ne pozabi njenega imena iz globine pljuč ji jemlje zrak molčanja da šumi kot smreka v vetru ko on še ni gozdar SALKA ne raznaša več šumenje severnega vetra krik prehoda prek ožine ki jo loči breg strmi nad morjem do globine zemlje brez besed srši tišina v pismih / nepopisanih papirjih bolečina potovanja razi mehko tkivo mozga da v trenutkih teže kri brez smisla kroži le ohranja z željami prevezani spomin 487 Do jutra Jaha v krajcu lune do jutra jaha v krajcu lune v izprano posteljnino bivših poležavanj toplino vpija z drobci v sebi strtega telesa sledi po skriti sledi na daljavo vedno nezavedno nevidno vstaja s tabo zgodaj zjutraj kot nema senca lakote po mrtvih sanjah slepo teče s časom v tihi želji biti Jaz ODMIRANJE ko se dotikaš skozi led se mrtva koža lepi na kristale zmrznjenega joka ko v beli pokrajini beločnice pustiš ti svetilnost mraza zenice izžge v vesolja črne luknje ostaneš brez pogleda ko v nemi sliki teka treh jelenov s sluhom zapustiš gozdove mrtvih jelk veš da je hrup motornih žag osamljenih gozdarjev zadnja pesem da te zbuja strel pogona na divjad da brez vrnitve tečemo skoz čas ¦ EVA ostala je na steni zverižena stihija priklenjena v ritem razenja po tihožitju joka zastrta za sledovi slanih strug bleščala se je v luči sveč bolj ostra kot konica zublja brez glasov jo jemljejo minute stolpnih ur stoletja temelji razpadajo v zemljo korenin strup plevela po prsti kroži v porah smrt semen (nezabeleženih) skoraj breztežnih za kar ni rojstne knjige ni popisov 488 Barbara Kaiser lahko izpuliš in boli na tvoji lastni koži in srh začutiš in kislino znoja ob dotiku srce nori da kri se zaletava v konce kapilar in ti bežiš pred sabo s sabo in v svetu iščeš večni vrt je to ljubezen prva črta? iz brez očrta rastejo gradovi na risalnih deskah arhitektov sanj oči in roke so v potezi šaha ko v belih in v črnih poljih se vrstijo sence in luči iskanja ko v grleni pesmi gnezdijo glasovi plesa kjer se noge stikajo v život in gredo v stisk dajanja uvija se pod sladkim tilom znoja praprotna postava z gozdnih stez od vil / strasti je vsa razstlana v posteljo pozabe je vtisnjena v topli vosek podzavesti še zaprtih vrat in bo iztisnjena v noči pod obokom kril bo meteor od hipne želje in bezanja vžgan v kisiku zemljinih oči bo samo iskanje v rokah ko bo gledal zvezde mogoče je le smrtna pot hoditi tiho pod cvrčanjem zvezd v tanki ponvi mraka z glavo v glavi in s čutili v neizmerjeni globini sle in v sebi zasejati sanjsko seme smeha