Leto VIII.
V Celji, dne 13. maja 1. 1898.
Štev. 19.
Iihaja vsaki petek v tednu. — Dopisi naj se izvolijo pošiljati uredništvu in sicer frankirano. — Rokopisi se ne vračajo. — Za inserate se plačuje 50 kr. temeljne pristojbina ter od vsake petit-vrste po 10 kr. za vsakokrat; za večje inserate, kakor tudi za mnogokratno inseriranje primerni popust. — Naročnina za celo leto 3 gld., 31
pol leta 1 gld. 50 kr., za četrt leta 80 kr., katera naj se pošilja: Opravništvu „Domovineu v Celji.
Shod slovanskih časnikarjev v Pragi.
Velik; evropski reformator Napoleon, kteri je korenito proučil vsa diplomatična sredstva, ki vplivajo posredno ali neposredno na razvoj in utrdbo vzglednih držav, imenoval je časnikarstvo peto velesilo v Evropi. Njegov, vesoljne svetovne naprave prodirljiv čut uvidel je že tedaj, kaj zmore dobro organizovano časopisje na preobrat podrejenih uprav, od teh na kronovinski razvoj ter vladno smer, na jačenje narodne zavesti, na tesno spajanje vzajemnih čustev in idej med sorodnimi si rodovi. Da, ve lesila je časnikarstvo, s katero morajo račfinati najvišji državni faktorji, reorganizatorji in po-stavodajalci, ako je prišlo časnikarstvo do poslednje točke: spajati vzajemna čuvstva in so sedne ideje med etnografično sorodnimi narodi, delovati na vzajemni podlagi za prosveto celega sorodnega debla, postavljati se z združenimi močmi napram vsaki nakani narodnih sovraž nikov iti vlt»doih- st.uk«?o-av. Te&ku 1/0» jc imenovati č?.snikarstvo posameznega rodu velesilo, časnikarstvo, ki deluje sicer v najboljšem namenu z vso požrtvovalnostjo in smrtnem naporom, pri kterem se vidi, da so zastavili poedini rodoljubi vse svoje duševne in gmotne sile, a vendar se žrtvujejo osamljeni, liki nje krt za hinavskimi razjedalci, toda sam je neopazovan, k večjemu zna ceniti posamezen lastnik neu trudi ji vega zatiralca na svojem posestvu, posamezen pravimo, ker večina teh počaka ga rajši — z motiko, da lopne po njem. Tedaj ne le da ne znajo ceniti njegovo nesebično dobročiniteljstvo, ne da bi ga za njegov napor cenili ali po zaslugah negovali in branili, rajši mu založijo smrtno rano.
In tako boreče se časnikarstvo naj bi bila velemcč ? Da, velemoč, nad kojo si domišlja vsak poskusiti svoj bojni manever.
Tako se godi posameznemu slovanskemu čapopisju, taka je peza slovenskega, hrvaškega, slovaškega, češkega in vseh ostalih slovanskih časnikarjev. Ni li to neodpustna zguba, zanemarjati tako velesilo, ktero si tako lahko zagotovimo v našo premoč, sovražnikom v strah! Stara, mogočna slovanska korenika pognala je več dovolj močnih panog, ktere se zovejo: Slovenci, Hrvatje, Srbi, Bolgari, Čehi, Slovaki, Rusi, Rusini in Poljaki. Vsaka teh panog dobila je svoj vrh, toda vsaka rase na drugo stran, bojuje se zase napram viharjem in zatiralcem, nobena si pa ne zmisli oprijeti se skupne podlage, one mogočne slovanske korenike, ki jim je dala življenje, ki jim isto vzgaja in napaja.
Slovanska vzajemnost je vse preveč le na jeziku posameznih idejalnih rodoljubov, v praktičnem uvaževanju pa ima ista toliko puhlih pomislekov in obzirov, da ni skoraj nikjer še prodrla do korenike slovanskih debel.
Komu drugemu pa nnj bodi povrjeno to sveto slovansko zbliževanje ako ne našemu pioui«£»<MU posredovalcu - jikJ/nesau časupitfju t
Slovansko Časopisje — glasila slovanskih narodov — primerjamo lahko bratom, ki služijo pod raznimi, med seboj sovražnimi gospodarji. V sebičnem namenu do gospodarja svojega, da ne zgubi njegovo naklonjenost, da ne zapade njegovim ovaduhom, zataji svojega lastnega brata pod sosednjim gospodom, dal mu bo preje trpko besedo ali brco, nego prijazno besedo, s kojo bi izdal vzajemno čustvovanje. Proč s pomisleki v tem slučaju do gospodarjev in poveljnikov, sorodnost krvi pretrga naj vsake pomisleke do materijelnih ugodnostij! Naj se gospodarji med saboj videzno ali skrivno grizejo, mi sto rimo svojo dolžnost zoper nje, a v idejah obva-rujmo si nespremenjena bratska čutila, vzajemna krvna načela za lastni razvoj, za duševno ravnotežje 1
Kri ni voda!
Iz navedenih obzirov in narodne mlačnosti razvijajo se v slovanski književnosti mesto vzajemnih pojavov, hudourni prepadi. Naša slovanska književnost, naše časnikarstvo udalo se je več ali manj sužensko onemu gospodarstvu, na kojega ozemlju se je izcimilo. Ta gospodarski svet poedinih pa je obkoljen z plotom lastnih mu grbov, namazan z lastnimi mu barvami. Za to ograjo deluje slovansko časnikarstvo ter si nikakor ne upa pogledati k svojim bratom preko njega, v strahu, da ga ne zadene bomba „pan-slavizma".
Avstrijski Slovani so si na književnem polju zgubljeni otroci jedne matere. Ne poznajo se, a se niti ne potrudijo se spoznati. Delujejo pač „vsak za se in vsi za jednega", a ta jedni je nekdo drugi, nego „brat krvi". Zajemajo rajši svoje nazore iz tujčevega vira, navdušujejo se na duševnih proizvodih tujega soseda ter ga skušajo posnemati, brat Sloyan jim je nepoznan stvor. Sovražnik, poznajoč naše slabosti, slika
Ecda^gu ------v vVriiiHffiijflft' obliki kot
barbara, ljudožrca — in ta mu rajši veruje, nego bi tvegal vzpeti se čez plot ter sam pre-motrivati, kakšen da mu je brat v mislih in dejanjih.
Ta naša nevednost in brezbrižnost pa se nad posameznimi slovanskimi panogami kruto maščuje. Napada se vsako pleme posebej, krati se mu pravice ter se postavlja konečno od najvišjih faktorjev kot politično strašilo, kot nekak Bexemplum terribile". Nikdo se ne zavzema zanj, nikdo ga ne brani.
Da se ta naša narodna pregreha ozdravi, da se pogovorimo, kako nam je postaviti temelj za časnikarsko velesilo pri Slovanih, sklical se je letos na 19 , 20 , 21. in 22. rožnika shod slovanskih časnikarjev in književnikov v zlato Prago. Odzvalo se je dosedaj lepo število vseh
LISTEK.
Jubilejska razstava na Dunaji in naš cesar.
(Spomini z dne 7. maja 1898. Piše Sotelski.)
Deževne kapljice, ki jih je veter zanašal na okno moje sobice, zbudijo me iz rahlega spanja že zarana. Pokukam izpod tople odeje ter gle dam na okno: ravno se jame daniti, a nebo je temno prepreženo s črnimi oblaki, deži curkoma. Očesa ne zatisnem več. Rojijo mi vznemirjajoče misli po glavi o velikanskih pripravah na Dunaji za današnji dan prilično sijajne otvoritve jubi-lejske razstave tam v rajskem „dunajskem pra terju", koje sem se že tako veselil, misleč si: moj up je šel po vodi. Koliko zvestih državljanov in podanikov, ljubečih našega presvitlega vladarja in proslavljajočih njegovo petdesetlet nico, oziralo se je takrat kakor jaz trepetajočim srcem proti nebu, da se nas — usmili. In glej! jedva se pripravim na pot, neb<5 nas usliši, zvedri se in dobrodošel veter posuši kmalu ceste in pota. Bil je lep pomladanski dan, in vseoživlja-joče solnce s svojimi zlatimi žarki poveličuje vso
krasoto naravino, oznanujoče nam: danes je dan proslave!
Kako nespametno bi pač bilo, ako bi človek ne porabil take prilike, ki se več ne povrne v življenji. Napotil sem se torej tudi jaz s svojimi drugimi prijatelji v carsko mesto, da se razveseljujejo i naše oči izvanrednega slavlja, ter dajemo duška svojim srčnim čutom, kličoči visokemu jubilantu slovanski: „Živiou.
Ne vem, kod bi te vodil v mislih, dragi bralec, cenjena bralka, da bi ti mogel prav pred-očiti zunanje lice dunajskega mesta na dan otvorjenja jubilejske izložbe? Popisati Ti tega ne morem, mogel bi Ti le pokazati. Ceste, ulice in trgi so bili v nedeljski, prazniški opravi; kamorkoli se obrneš, oko se Ti ne more nagledati veličastnih dekoracij.* Najlepše so bile seveda ceste, po katerih se je vozil cesar do razstave. Hodili smo po „drevoredihu samih Bmajnikov". Brezbrojne zastave plapolajo mogočno v bližini, ako se pa ozremo po dolgi ulici, igra se vetrič ž njimi kakor z metuljčki, a končno izginevajo v daljavi našim radovednim očem. Raz okenj vise preproge, balkoni so vsi preoblečeni z najdražjimi tkaninami; o koliko bogatije vidi danes
Tvoje oko s ceste, ki jih moreš videti le o takem vseavstrijskem slaviju! Dražestno ženštvo in go-spodiči so gledali mirno in zadovoljno z okenj drvenje in vrvenje na široki cesti, a mi smo se rinili in rinili skozi ogromno množico, pa imeli smo potrpljenje drug z drugim, vsi smo bili veselega srca. Ušesa bila so polna šumenja in ro-potanja, društvo za društvom korakalo je z zastavami in godbo mimo nas, da nismo vedeli, kaj bi gledali, kaj poslušali, pravi nkaos" veliko-mestnega gibanja o takih prilikah, kakor si ga moreš le misliti! Vsako dete vedelo je pa, komu je vse to namenjeno. Da, vedela je vsa Avstrija, koja je bila zastopana iz vseh kronovin po svojih najrazličnejših društvih, da pokaže cesarju, kar mu je dolžna kot skrbnemu vladarju, ki je očetoval vsem avstrijskim narodom dolgo vrsto petdesetih let, plodonosno delujoč s svojo cesarsko veljavo v prid svojim podanikom; zato pa je donelo iz toliko in toliko grl hvaležnih domorodcev navdušeno:
„Bog ohrani, Bog obvari •
Nam cesarja, Avstrijo!"
Prihiteli smo do mesta, kjer so Ti na ogled krasne stavbe razstave, ki jo otvori cesar sam ob treh popoludne.
slovanskih časnikarjev v Avstriji. Kako se te vzajemne velesile boje nasprotniki, povejo nam njih tarnajoče nasprotovanje in zlobni napadi. Smemo se nadejati, da bo imelo to posvetovanje blage nasledke za slovansko bratovsko vzajemnost, da bo to krepka mobilizacija zoper naše duševne in telesne tlačitelje; nadejamo se pa tudi, da se bodo taki shodi ponovili, dokler ne stoji naše časnikarstvo nepremagljivo za pra-porjem; Vsak zase, a vsi za našo skupno slovansko bodočnost!
Petdeset let po trnjevi poti.
ii.
A ne samo večji narodi stare naše Avstrije čutili so težo takratnih razmer, tudi manjši in glede na omiko bolj zaostali, bili so do skrajnosti nezadovoljni. Da, o njih se more reči, da so nosili dvojno breme. Na jedni strani jih je žulilo obupno stanje pred revolucijsko Avstrijo in koliko dni jim je še ona dopuščala životariti, tlačili in ugonabljali so jih med njimi se nase livša gospoda „plave krvi" ter sovražno in često neverjetno nevedno uradništvo.
Smemo se li torej čuditi, da je tudi mali naš narod z veseljem pozdravil burno nastopivšo »pomlad narodov", da so se tudi naši prvobo-ritelji navdušeno oklenili takratnih ves omikani svet budečih idej? Komaj je dospela vesela novica o svobodi v naše doline, že so jeli naši narodni možje in vodje delati načrte, kako si ustvariti boljšo, srečnejšo bodočnost.
Ko se je konečno dognalo, da ne gre podrejati stare naše domovine — Avstrije — veliki nemški državi, temveč, da jo je preosnovati na podlagi narodnih skupin, tedaj so se spomnili tudi Slovenci nekdanje svoje samostalnosti. Skupno so sestavili načrt za zjedinjenje vseh pokrajin, po katerih stanuje slovenski živelj, v jedno celoto z imenom »Slovenija". Slovenija naj bi se v bodoče imenovala skupna dežela v j avstrijski državi, katera bi obsegala vse raztre- i sene betve slovenskega naroda. Slovenija naj bi | si bila lastna gospodinja na svojih tleh v narodnostnem, političnem in gospodarskem oziru — z jedno besedo samostojna v okviru monarhije.
Toda dočim se je zahtevam druzih večjih narodov avstrijskih več ali manj ustrezalo, prezirala je reakcijska vlada s pomočjo nemških in rnažarskih šovinistov naše opravičene prošnje in zahteve. Našim potrebam so se tedajni mogotci porogljivo posmehovali in nam le tu pa tam vrgli kako drobtinico v začasno tolažilo. Od leta 1848. pa do današnjega dne vleče se kakor rudeča nit po naši zgodovini želja po zje-dinjenju vseh Slovencev. Želja rečem, in želja ostane že vedno, dokler bo vladal po Avstro-Ogrski sedanji duh centralizacije in prevlade nemške in mažarske silovitosti in krivičnosti.
Čitajoč našo zgodovino minulega polveka, vidimo na svojo žalost, da so nam naše nade več ali manj splavale po vodi, zapazimo takoj na prvi pogled v krutem polstoleja trajajočem
boju več prevar nego vspehov. Nikakor pa ne smemo te okolnosti pripisovati na rovaš nestanovitnim vladam in njihovim vsakodobnim privržencem, nevspeh našega boja je tudi posledica naše politične nezrelosti in otrpnelosti ter lastne nam nesloge.
Res je, da bi še ne imeli danes svoje toli zaželjene Slovenije, ko bi imeli tudi vse dobre lastnosti. Nihče pa ne dvomi, da bi bili v tem slučaju mnogo, mnogo bliže svojemu smotru, kakor smo dandanes, ko se sme reči, da smo tam, kjer smo bili leta 1848
Slovensko ljudstvo v svoji skupnosti je politično še nezrelo; ne zaveda se še ali prav nič, ali pa bore malo svoje skupnosti. Kako se delajo še dandanašnji razlike zlasti med Kranjci in Štajerci, znano je slehernemu dovelj. Pa ne samo to. Niti narod v jedni kronovini ni jedin in pripravljen za skupen nastop. Seveda ne zadeva krivda toliko njega kot takega, kolikor naše razumništvo, ki le prevečkrat zanemarja svoje dolžnosti in pozablja neredko vezi, ktere ga vežejo s prostim narodom. Niso redki narodnjaki, ktere loči tak prepad od prostaka kmeta, kakor nekdanjega viteza od svojega podložnika. Posledica temu je nevednost našega seljaka in delavca, in nezaupnost njegova v poklicane voditelje. Dremajočemu ljudstvu po nekterih krajih naše »Slovenije" pridružili so se nekdaj navdušeni in delavni narodnjaki, prepustivši polje za narodno delo mlajšemu pokolenju, vživajoč sedaj brezbrižno sad truda mladih let. 0.ii so liki suha veja na zelenem drevesu. Če pustimo raznovrstne renegate in v narodnem boju onemogle ter se ozremo po zvestejših in delavnih močeh, moremo jim sicer priznati gotovih zaslug za narod, vendar pa lahko rečemo, upoštevši vse težkoče in ovire, da bi bilo marsikaj boljše da so složni, da so odločnejši in ne tolikrat malenkostni.
Naj se mi ne očita kak slab namen, naj se tudi ne sklicuje na »politično" prirodo, ki ne dela skokov, ampak napreduje korakoma; istina je in ostane — Slovenci smo v obilni meri za krivili svojo usodoK To pa nas naj ne ovira pri bodočem delovanju, temveč učimo se iz naših napak, odstranimo jih še za časa, vzdignimo še višje naš belo modri-rudeč prapor in nosimo ga pogumnejše v boju za naše pravice, za našo samostojnost, da proslavimo bodoče petdesetletje v zjedinjeni »Sloveniji", v kateri se bomo mogli zares smatrati kot jeden pastir in jedna čeda.
(Dalje prihodnjič).
Nemški valovi ob slovenskih obalah.
»Nehajte Slovenci podpirati nemške in laške trgovce, obrtnike in podobne kroge, pa bodo krotki postali proti vam kakor — sestradana zverjad"! — Ta izrek smo čuli iz ust starega preprostega moža slovenske korenine, in — resničen je! — Če hočemo Slovenci pri sedanjej
Stali in stali smo ter čakali nestrpno tre notka najsijajnejšega, ko se pripelje vladar. Gledali smo, kako so se vrstile kočija za kočijo ter drvele proti svojemu cilju, a še bolj so nas zanimali tisti, ki so sedeli v njih. Bila je to naj-odličneja gospoda, visoki dostojanstveniki, zastopniki tujih vlad v značilnih nošah, razni aristokrati v civilnih oblekah in v bliščečih uniformah s svojimi rodbinami itd. Kar preneha to prej nepretrgano drvenje ekvipaž, nastane neka čarobna tišina in tihota, vsi zremo nepremično v jedno stran, od koder smo pričakovali viso kega jubilanta. Nenadoma zaslišimo od daleč veliki šum, ki se nam je bližal vedno bolj in bolj čez zeleni prater, naglo kakor nevihta, in kmalu razumeli smo, ko se nam približa, kaj to pomeni: cesar peljal se je že, in ogromne mno žice udanega ljudstva pozdravljale so ga z gro-movitimi pozdravi, godbe ubirajo po vrsti, kakor so razpostavljene, njegovo himno, vrste okoli nas jamejo se gibati, pozdravljajoči glasovi približujejo se bolj in bolj, in kar se prikaže izmed drevja na gladki cesti jezdec, za njim dva para vpreženih konj s cesarjevo kočijo. Kako maha vde in goreče pozdravlja svojega cesarja, stotere in storere zastave povesijo k tlom, a cesar od-
zdravlja na vse strani ljubeznjivo in ginljivo zbranemu ljudstvu. Bil je v maršalski uniformi.
Nalogo vojakov prevzeli so to pot doslu ženci (veterani), ki jih je bilo po poročilu nad 12 tisoč, in pa oddelki požarnih bramb iz vseh kronovin, kar je napravilo na vsakega prav ugoden, prijeten utis.
Ne proslavljamo pa to leto le petdesetletnice vladarjeve same na sebi, ampak proslavljamo tudi delo in napredek, ki ga je provzroče-val in pospeševal naš miljeni vladar! Plastiški, izrazovito in resnično kaže Ti to razstava, ki bode zanimala ves obrtniški, gospodarski, umetniški, znanstveni svet, kojemu predočuje živo razvoj različnih strok tekom zadnjih petdeset let. Vidimo jasno, na kateri stopinji smo bili pred 50 leti, na kateri smo zdaj, bodri nas in kliče nam pa ob jednem, da stopamo zvesto z napredkom, omiko in obrazbo: »Naprej"!
Prišel je k slavlji tudi neki sivolasi star ček z Zgornjega Štajerja, bivši vojak, ki pa že v vrsti ni mogel več stati zbok oslabelosti; hoteli so ga torej spraviti kam v zavetišče. A mož se zopet zravna ter se čvrsto brani, govoreč v svojem narečji, da hoče, predno umrje, še enkrat pozdraviti svojega gospoda in vladarja, kateremu
rastočej bojevitosti nemštva in italijanstva z uspehom odbijati udarce, ki nam jih v Avstri|i in Ogrskej namerjata imenovana dva naroda, potem moramo previdnejše se obnašati, odločneje nastopati, pa zagrabiti tudi za zdatnejše orožje, nego smo je do zdaj rabili proti njima.
Naš narodni ponos in samozavednost ne smeta več tičati le v naših nedrjih liki vijolica v grmičevji, temveč na dan ju moramo spraviti, ven — v boj zoper imenovana sovraga, v boj moramo stopiti proti njima »viribus unitis4,: s tisto vneto hrabrostjo kakor slovanski naši bratje
—	Srbi, Bolgari in Črnogorci nekdaj proti div jemu Turku! Napovejmo boj divjajočemu nem-štvu in italijanstvu povsod kjer smo z njim v ožjej zvezi, osamosvojimo se od teh ljudij enkrat za vselej, da pokažemo svojo moč nad njimi!. ..
Mi lahko doma krotimo prenasitenost in ošabnost naših sovražnikov. Do zdaj smo jih podpirali, prav lahkomišljeno podpirali, in zrasel jim je visok greben. Na Dunaji sicer rogovilijo nemške politične korifeje, doma naj se te vrste ljudi radikalno pana. Kjer so trgovina, obrt in ostala večja ali manjša podjetja v rokah Nemcev in Italijanov, tam od zdaj zanaprej ne dajmo tem ljudem ne krajcarja skupiti. »Kdor ni z nami, je proti nam"! Sovražnika pa je pravi greh podpirati! — Povsod nam napovedujejo ti nemški in lahonski ljudje brezobziren boj, povsod nam poklekujejo s koleni in kostmi na prsi, da bi nas udušili, kakor se uduši slabotna žival; in ta boj ni brezuspešen, ne, ne! Ti divjajoči politični valovi se sicer zdaj še z malim uspehom zaletavajo v slovensko obrežje in trde skale, toda te valove lahko ukrotimo, če nehamo Slovenci nositi svoj denar v nemške zavode, društva, prodajalnice in zasebne — blagajnice! Ku-pujmo blago in druge potrebščine raje od zunaj, od naših slovanskih (hrvatskih, čeških ali poljskih) tvrdk in tovarn, dobimo je istotako ceno in trpežno. Nemcu in Italijanu pa obrnimo hrbet, pa naj je na videz še tako prijazen in miren proti nam. Mi moramo pokazati tem tujcem, da se zavedamo svoje moči, in da se znamo osamosvojiti, in da nismo odvisni mtsfifc »S <war Jih bomo ukrotili in prisilili do spoštovanja. Potem bodo tudi njih politični voditelji in ščuvalci zvedeli, da politična ošabnost še ni merodajna za odvisnost in obstoj slovenskega naroda v Avstriji, marveč slaba posledica in hud udarec za tiste nem'ške ljudi, ki imajo take poslance, in ki se
—	od nas žive!
Poštne zadeve.
Slovenci, na branik za svoj jezik in narodnost!
(Vse občinske in druge urade,) ki vlože na vis. c. kr. trgovsko ministerstvo na Dunaji prošnje za slovenski poštni pečat, za dvojezične tiskovine itd. opozarjamo dodati k prošnji še sledečo točko:
je v mladih letih sam služil kot zvest vojak. Dobrega moža so seveda pustili, in temu se je iskrena želja vresničila.
Ginljiv prizor bil je tudi na drugem mestu. Ko se pelje cesar mimo, skoči nenadoma iz vrste neka stara ženica proti cesarjevemu vozu ter vrže vanj veliko pismo. Prestreže ga cesarjev adjutant, a voz drdra jednakomerno dalje. To žensko so prijeli ter jo popraševali po imenu, a zavrnila jih je na kratko, češ: moje ime ima že presvitli cesar v pismu! Sirota gotovo trpi hudo nadlogo in bedo, in tisto pismo bilo je menda prošnja. Zgrabi jo pa srčni krč, in ubo-žico so morali spraviti v varstvo in oskrbo.
Cesarja gledat prišla je tudi neka revna osemletna deklica s svojim očetom. Ta je pa tako rekoč pozabil na svojo hčerko, ki je revica zastonj poskušala prodreti z glavo goste vrste ljudij. Kar pristopi neki višji častnik, ki se mu je deklica usmilila, vzdigne jo na svoje rame, ravno ko se je cesar peljal mimo, rekoč ji: »Ali vidiš svojega cesarja?", na to je blagi gospod takoj izginil, da se mu deklica niti zahvaliti ni mogla.
Junaško delo je pa storil neki človek v noči od sobote na nedeljo, za katerega pa še
.Podpisani občinski urad vlaga to prošnjo naravnost pri visokem c. kr. trgovinskem mini-sterstvu iz tehtnega razloga, ker je c. kr. poštno in brzojavno ravnateljstvo v Gradci v mnogih slučajih jednake prošnje takorekoč odbilo in je v svojej znanej pristranosti odločilo, da se bode dal še le tedaj napraviti dvojezični pečat, kadar se nemški obrabi; ker so navadno ti nemški pečati še dobri, bi morale dotične občine čakati najmanj 20 let za jednakopravnost slovenskega jezika v c. kr. poštnem uradu; zatorej se obra čamo do vis. c. kr. trgovskega ministerstva za postavno zajamčeno jednakopravnost našega jezika v našem c. kr. poštnem uradu."
Ako dobi ministerstvo mnogo tscih prošenj, bode moralo v osobju poštnega in brzojavnega ravnateljstva v Gradci izvesti izpremembe ustrezajoče tudi potrebam našega naroda, in v Gradci bodo takoj čutili, da se Slovenec ne da več lako tlačiti kakor se je žalibog do sedaj povsod godilo.
(Iz področja c kr. poštnih uradov) v Jur kloštru, Zidanemmostu, Celju, Ljutomeru, Št. Lenartu v Slovenskih goricah, Laškem trgu, Ivanj-cih in Štoreh, kjer smo dotične občinske urade pozvali uložiti prošnje pri vis. c. kr. trgovskem ministerstvu za slovenski poštni pečat itd., še nemarno nobenih poročil, da bi se bilo že kaj onde v tej zadevi ukrenilo. Samo občinski urad Ponikva je že uložil jednako prošnjo. Slovenci smo počasni kakor polži! Ponujal nam slovenskih napisov in poštnih pečatov nikdo ne bode! Ganimo se torej!
(Občina Svetina) je prošena pridružiti se občini Teharje in občini Sv. Lovrenc pri Prožinu ter uložiti na vis. c. kr. trgovsko ministerstvo na Dunaji v slovenskem jeziku pisano prošnjo za slovenski poštni pečat, za slovenske poštne vrednotnice, tiskovine itd. in za slovenske napise zunaj in znotraj c. kr. poštnega urada v Štoreh Te tri občine so kompetentne vložiti tako prošnjo, kajti vse tri spadajo v področje imenovanega poštnega urada. Občina Svetina je štela za ljudskega štetja 1890. leta 546 prebivalcev (sedaj približno 580), kateri so vsi brez izjeme Slovenci. Občina Teharje 1823 prebivalcev (sedaj približno 1870) med katerimi je samo jeden Nemec, a občina Sv. Lovrenc pri Prožinu 1002 prebivalca (sedaj približno 1040), kateri so vsi brez izjeme Slovenci in torej zahtevajo, da se da slovenskemu jeziku v poštnem uradu popolna po stavna veljava.
Celjske novice.
(Umrla je) dne 9. t. m. gospa Marija Ullepitsch pl. Krainfels, udova prvega kranjskega dež. predsednika v Ljubljani in mati predsednika okrož. sodišča v Celji dvornega svetnika Rudolf Ullepitsch pl. Krainfels. N. p. v m !
(Za .Spodnještajarski jubilejski zaklad") dovolil je si. okrajni zastop v Slov. Bistrici 600 kron, in si. okrajni zastop v Ljutomeru 200 kron.
(Za .Spodnještajarski jubilejski zaklad") so vplačali nadalje: SI. trg Sv. Jurij n. j. ž. 100
zdaj ne vejo * Čisto na vrhunec jednega zvonika votivne cerkve** (ki ima, kakor znano, dva stolpa) pritrdil je 10 m dolgo in 2 m široko cesarsko zastavo z drogom vred na nerazumljiv način, in to v temi, ker bi ga bila sicer policija opazila sigurno. Piezati je moral deloma po žici strelovoda, deloma po zunanji strehi okoli 100 m visokega zvonika. Povod k temu dejstvu dajalo mu je gotovo patrijotično čuvstvo koncem velikega slavlja otvorjenja jubilejske zastave.
Vrnil sem se s svojimi tovariši veselega, zadovoljnega srca domov ter sem napisal te vrstice, kar sem videl in slišal, z namenom, da vstrežem vsaj tistim, ki ne bodejo, imeli prilož no3ti ogledati si jubilejske razstave, o kateri bodemo pa čitali v tem listu gotovo obširneja poročila, ker je važna še posebno glede našega perečega gospodarstvenega, obrtniškega vpraša nja. Da bi imela tudi dober vspeh v svojem dobrem namenu.
* Baje se piše ta mož Franki, a njegova žena je zgotovila zastavo.
** Zaobljubna cerkev, zidana v spomin srečno i prestane, znane smrtne nevarnosti cesarjeve na tem mestu.
kron; si. okr. hranilnica v Slov. Gradcu 40 kron si. občina Gomilsko 20 kron; si. posojilnica v Celju 1000 kron (drugi donesek poleg prej vplačanih 1000 kron); g. Rafael Krušic in Franc Babič, c. kr. orožni vodji v Poličanah & 1 krono; preč. g. Anton Rančigaj vikar v Celju 20 kron; preč. g. Ivan Kranjčič, kaplan v Celju 10 kron; si. okr. zastop Slov. Bistrici 600 kron.
(Na korist .Katoliškemu podpornemu društvu v Celji") priredi .Celjsko pevsko društvo" v nedeljo dne 22. majnika t. 1. v veliki dvorani .Narodnega doma" veselico z naslednjim vsporedom: 1) M. Hubad: a) .Ljubca povej, povej", b) .Je pa davi slanca padla", poje mešani zbor; 2.) M. Hubad: a) .Stoji stoji tam Beligrad", b) .Zmiraj vesel", poje moški zbor, 3.) .Berite Domovino", vesela igra v enem dejanji, 4) dr. Ipavic- Schwab: a) .Tam za goro", b) .Mrak", udarja tamburaški klub .Celjskega Sokola", 5.) Telovadsko atletske produkcije, izvajata gg. M. Benčan in Zabukušek, 6) M. Hubad: a) .Bratci veseli vsi", b.) .Luna sije", poje mešani zbor. Začetek veselice ob 8. uri zvečer. Vstopnina: Sedeži I. in II. vrste 1 gld. III. do V. vrste 70 kr. VI. do IXX 50 kr. Sedeži na balkonu 80 kr. Stojišče 30 kr., dijaške in garnizijske vstopnice 20 kr. Preplačila se z ozirom na dobrodelni namen hvaležno sprejemajo. Vstopnice prodaja tvrdka Dragotin Hribar ter se dobivajo iste na dan veselice od pol 8. ure zvečer naprej tudi pri blagajni. Kakor že zgoraj omenjeno, pripade čisti dobiček .Kat. podpornemu društvu". Podpore prepotrebno društvo ima blagi namen, podpirati našo revno, a pridno šolsko mladino. Kar je vsem Slovencem družba sv. Cirila in Metoda, to je za naše lokalne razmere .Kat. podp. društvo", ktero pa potrebuje v dosego svojega bla- j gega namena v prvi vrsti gmotne moči. Gotovo je torej vse hvale vredno, da se v ta namen prirejajo veselice, ter se tako odboru .Kat. podp. društva" olajšuje vršiti svojo nalogo. Da je pa naša šolska mladina podpore potrebna, o tem nihče ne dvomi, kdor pozna naše razmere, kajti ravno to društvo marsikateri pridni in bistri glavici omogoči šolski obisk.
(Tožbo zoper državno upravo.) V dopol-njenje, oziroma v popravljenje poročila v zadnji številki .Domovine" od 6. maja t. 1. navajamo še, da je g. Andrej Presker dobil, ko so ga odpustili iz orožniške službe sicer odpravnino, enkrat za vselej 450 gld. ali s tem zneskom ni se mogelj zadovoljiti, ker je imel pravico zahtevati pokojnino.' Ko so bile prošnje za pokojnino zastonj, vložil je konečno po g dr. I v a n u D e č k o, odvetniku v Celju tožbo zoper avstrijsko državo, oziroma ministerstvo na državno sodišče. Sedaj pa, ko je ministerstvo za domobramstvo dobilo tožbo, se je isto takoj udalo, ne da bi čakalo obravnave, ter dovolilo g. Andreju Preskerju letne pokojnine po 168 gld. 75 kr. za ves čas sem počenši s 1. majem 1892, tako, da se istemu po odbitku vže leta 1892 prejetih 450 gld. odpravnine, izplača koj blizu 600 gld., zanaprej pa do njegove smrti še tudi letna pokojnina 168 gld. 75 krajcarjev.
(Klub biciklistov ^Celjskega Sokola") iz volil je na svojem letošnjem občnem zboru naslednje gg. v odbor: predsednikom dr. A. Praun-deis, namestnikom P. Majdič, tajnikom Fr. Kranjc, blagajnikom Miroslav Zor, rednikom Iv. Spindler in Iv. Kobilca.
(Poskusen samomor.) Ferdinand Velser, pešec 11. štotnije 87. pešpolka v Celji, doma od Sv. Roka pri Rogatcu, ustrelil se je dne 10. t. m. ob pol 7. uri zvečer v desne prsi zarad prepira s svojim tovarišem v tukajšnji glavni vojašnici. Upati je, da vendar okreva.
(Cerkev sv. Jožefa) in samostan čč. oo. lazaristov s skromnim zeliščnim vrtom zraven, ne da celjskim Nemcem pokoja. V zadnji obč. seji vzprejel se je vsestransko sklep, da začne mestna občina tožbo zoper omenjen samostan, češ, da je zemlja, na koji stoji samostansko poslopje kakor tudi vrt okoli — mestna last. Ni nam sic&r znano, pod kakšnimi pogoji je dobil samostan tisti košček zemlje, gotovo pa je, da je bila cerkvena oblast v to opravičena, sicer ni prav verjetno, da bi bila še le celjska vlada j letos zagledala, da stoji samostan na njihovem ! zemljišču. Ta bojaželjnost naših Celjanov pa
ima seveda vse kje drugje svojo korenino, nego le v skrbi za varčno gospodarstvo mestne občine, ki je toliko deset letij živela brez tiste pedi zemlje vrh Jožefovega hriba.
(Mestna klavnica) celjska je že skoraj povsem zgotovljena; po kakšnem načrtu se je ista zidala, nam ni znano, ne poznajo načita pa menda niti mestni očetje sami, ker šinilo je le-tem v glavo, ko je bilo poslopje postavljeno, odposlati dva strokovnjaka (jeden mesar, drugi zemljemerec) na mestne troške na Dunaj, Gmun-den, Line in ne vemo kam še vse, da proučita praktičen slog ondotnih klavnic ter potem primerjata, v čem so Celjani — .zavozili". In res sta se ravnokar vrnila oba veščaka s potovanja ter izpovedala v zadnj« občinski seji, da je stavba celjske klavnice — .total verhaut" to je po domače: cela stavba je zidana po ničvrednih načrtih ter v ničem ne odgovarja dejanskim zahtevam. Pač nesrečno roko imajo naši očanci pri zgradbah, naj pa si bo ista „Waldhaus" ali — .Ochsenhaus". Kaj je tedaj bolj .plump" nego naš ponosni .Narodni dom".
Spodnje-štajerske novice.
(Duhovniške premembe.) Mestnim vikarjem za Ptuj imenovan je č. g. Fran Moravec; č. g. dr. Martin Matek, profesor bogoslovja v Mariboru imenovan je kustosom škofijskega muzeja. Župnijo v Gotovljah oskrboval bo začasno č. g. M. Koren, župnik v Žalcu. Premeščeni so čč. gg. kapelani: Martin Kranjc iz Rogatca v Svičino, Štefan Pivec iz Rečice v Škale in Mel-hior Zorko iz Solčave v Rečico; kapelanom je zopet nastavljen č. g. Fr. Bratkovič, provizor v Rogatcu ravno tam. Umrl je v Gorici dne 3. t. m. č. g. Ivan Kurnik, bivši kapelan na Dobrni. Pokoj njegovi duši!
(Župnijski izpit) napravili so v Mariboru čč. gg. kapelani: Fr. Bratkovič, Fr. Kakuška, M. Lah, J. Menhart, Anton Mojzišek, Mat. Štrakl in Matija Vaupotič.
(Odlikovanje.) Polkovniku 87. pešpolka g. Guzeku, bivšemu poveljniku avstrijskega vojaštva na Kreti, podelil je turški sultan Medšidije red II. razreda ter tem načinom pripoznal slovenskim vojakom izvanredno pohvalo.
(Na Teharjih) bode .Kat. slov. politično društvo" v nedeljo 15. t. m. počenši ob polu štirih popoludne v gostilni g. Ignaca Cajhena zborovalo, pri kterem se bode govorilo o sedaj-nem lovskem zakonu in o oddaji ob činskega lova v najem.
(Smrt.) Iz Gomilskega se nam piše: Včeraj je umrl bivši dolgoletni župan Grajske vasi ter upravni odbornik „Južnoštajerske hranilnice" v Celji Gašpar Šorn. Pokojni bil je odličen in zaveden narodnjak, Pogreb njegov, ki se je vršil v ponedeljek 9. t. m. bil je sijajen dokaz, kako je bil čislan in spoštovan blag in delaven mož. Blag mu spomin!
(Drevesnice v spomin cesarjeve 501etnice.) Več občin v Spodnji Avstriji je že sklenilo v spomin cesarjeve. 501etnice osnovati na svoje troške drevesnice, iz katerih bodo potem občani prejemali drevesa, ali zastonj, ali pa vsaj po znižanej ceni. Taki sklepi so res vse hvale vredni in so storjeni tudi povsem v smisla visokih želj Njih Veličanstva in mi naše slovenske občine opozarjamo, da te občine posnemajo, ter povsod tam, kjer še ni nikake drevesnice, sklenejo v ta spomin isto osnovati. V vinorodnih krajih pa se naj poleg drevesnice osnuje tudi še amerikanska trsnica. To bode prebivalstvu mnogo koristilo in se bode tako gotovo veliko dobrega storilo, kar v prvi vrsti želi Njih Veličanstvo, naš presvitli cesar.
(Iz Poljčan) se poroča: V Marijno Celje bode tudi letos vozil vlak za slovenske romarje po posebno znižani ceni in sicer nekaj dni pred Veliko gospojnico. Odbor bode skrbel, da bode vožnja še ugodnejša kakor lani. Romarji slovenski, shranite vsaki teden 10 krajcarjev, in lahko se potovanja udeležite. Natanjčneji vzpored se bode pravočasno objavil.
(Poljčane) Tukajšnji narodnjaki sklenili so ustanoviti .Bralno društvo" za Poljčane in okolico, ki bode že najbrž začelo delovati okolo sv. Cirila in Metoda. Tega društva je tako treba, kakor kruha. Zato možje na noge, združimo se!
-
(Bralno društvo v Studenicah) priredi v nedeljo 22. t. m. v gostilni g. Koropeca veselico s petjem in gledališko igro. Natančneji vspored te veselice objavi se v prihodnji številki.
(»Bralno društvo na Frankolovem") priredi v nedeljo dne 22. maja t. 1. ob 3. uri popoludne v prostorih g. Dominik Bezenšek a društveno veselico s petjem, govorom in glediško igro. Govoril bo potovalni učitelj g. Ivan Bele o zelenem cepljenju ameriških trt. Igrala se bo veseloigra »Svoji k svojim". Ker se posebna vabila ne bodo razpošiljala, vabi tem potom nai-uljudneje predsednik.
(Učiteljska vest.) Mesto podučitelja v Jur-kloštru nadomestuje upokojeni ondotni nadučitelj g. Janez Belec.
(Nov trtni škodljivec) prikazal se je po nekterih vinogradih v Pišecah. Pojavila se je namreč neka neznana gosenica, ki odjeda popke mladikam. Vinorejci si morajo najeti delavce, ki pokončujejo ta mrčes od trsa do trsa.
(Od Kapele) se nam piše: Vinogradi letos jako lepo kažejo. Ob svojem času bodemo vinske trgovce na dobro našo kapljico opozorili, kajti doslej leži trgovina z vinom tukaj v rokah špekulantov in ljudstvo ne dobi primernega plačila za svoj pridelek.
(Izlet) napravili so dne 1. majnika pilštan-ski rodoljubi v družbi povabljenih Kozjanov na takozvane Pašence. Vrle pevke zapele so več primernih pesmic, kakor »Lepi maj", »Zima minila" i. dr. Za pogoščenje skrbela sta narodnjaka Supančič in Čižek, kakor gospa Supančičeva. Ko ristni so taki vzajemni sestanki zavednih sosedov.
(V Sakušaku pri Jursincih) imajo še tudi župana slovenskega pokoleDja, a nemškutarskega mišljenja. Nad tem grdim madežem toži nam britko nek ondotni narodnjak. Škoda, da nam ne preostaja prostora ves, dokaj dovtipen dopis priobčiti. Za take spake v slovenskih občinah bil bi komaj dovolj — »neusmiljen Brivec". Uraduje se baje v omenjeni občini le nemško, pri tem ima pa neki tudi gospa županja (!) vplivno besedo, ki kaj rada povdarja, da se slovenskim otrokom slovenščine učiti ni treba. Res obžalovanja vredna občina! Naša trdna vera pa je, da temu ne bo več dolgo tako Zavedni ob-činarji ne bili bi vredni našega sočutja, temveč preziranja, ako si pri prihodnji volitvi ne izbero županom odločnega slovenskega možaka. Operite tedaj ta madež!
(Drevo ga ubilo.) Dne 29. m. m. sekal je blizu Ljutomera posestnik Josip Saboti velik bor, pri padu pa se zvali deblo na njega ter ga ubije na mestu.
(Vabilo k spomladanski konjski dirki na Cveni pri Ljutomeru), ki se bode vršila v četrtek dne 19. maja (na Križevo) ob dveh popoldne. Tekmovati smejo 3 do 10 let stari, na Šta-jarskem rojeni in izrejeni žrebci in kobile, ki so v lasti kmetskih posestnikov. Vršita se dve vožnji in sicer: vožnja s prvenci, za koje so razpisana darila v znesku 420 kron vštevši en amerikanski dvokoles (gyg) vreden 150 kron in ena ameri kanska dirkalska vprega vredna 50 kron. Druga je plemenska vožnja z darili v znesku 450 kron v gotovini. Pri vsaki vožnji je po šest daril. Vloga 6 kron. Naznanila je poslati M. Samliču, trgovcu v Ljutomeru, najdalje do 15. maja 9. ure predpoldnem. Poznejša naznanila se sprejemajo le s podvojeno vlogo. Žrebanje tistega dne ob 10. uri predpoldnem. Dirkalcem se svetuje, da se držijo reda. Pol ure pred dirko naj se zberejo v sredi dirkališča, da se jim porazdele številke, po vrsti kterih naj se na, iz tribine dano znamenje nahajajo pri Startu. Vsak, ki bo oviral red, bo izključen od dirke in mu zapade cela vloga. Na dirkališči svira godba. Programi se bodo dobivali od 16. maja naprej pri trgovcih L. Semlič in Al. Vršič v Ljutomeru po 10 kr. Če bi bilo 19. maja že od jutra naprej slabo vreme, se vrši dirka v nedeljo 22. t. m. z istim vsporedom. Pojasnila daje g. Jože Mursa, predsednik dirk. društva ljutomerskega.
(Pogorelo je) v nedeljo dne 1. t. m. pri Sv. Lenartu v Slov. goricah poslopje posestniku Gregorju Simonič ter njegovim sosedom z vsemi pohištvi in živili. Zgorelo je pet poslopij, zažgali so baje Simoničevi vnuki, igraje se z užigalicami.
(Žalostna vest) se poroča od Št. Ilja v SI. goricah. Dne 11. t. m. bila je občinska volitev v Cirknici; prodrla je nemškutarska stranka. Nemški listi grohotajo se ošabno, češ, to je maščevanje za slovensko zmago v Št. Petru v Sav. dolini. Celjski narodnjaki bi pri enaki nevarnosti v svoji bližini gotovo zastavili vse moči — opravičeno tedaj kličemo: »Mariborski narodnjaki, kje ste?!"
(Ustrelil se je) v Mariboru dne 1. t. m. 671etni privžitkar Filip Petz, doma iz Selzthal. Bil je zapravljivec in ko je vse pognal po grlu, pognal si je v glavo kroglo.
(Vodstvo južne železnice) obdarovalo je 23 delavcev, ki službujejo že 40 let v železnični tovarni na koroškem kolodvoru zunaj Maribora. Za slučaj onemoglosti obljubljena jim je tudi primerna pokojnina.
(Deželno nadsodišče v Gradci) dobilo je nedavno od pravosodnega ministerstva takozvani »uradni nos". Znano nam je, kako ljubo je višjemu sodišču v Gradcu, kakor i okrajnim sodiščem po Slovenskem, ako se le zamorejo na kakšen način izmuzniti pri pripoznanju ravno-pravnosti Slovencem. Po dolgi »muki" zapomnila so si naša sodišča — vsaj po nekod, povsod seveda še ne — da imajo slovenskim strankam priskrbljevati izrečene sodbe v slovenskih prevodih. Kaj rada pa se naša sodišča tudi v tej naredbi »spozabijo" ter pošljejo slovenski stranki le nemško razsodbo. Vse premalo odločnosti pa imajo take stranke, da se ne pritožijo takoj v vsakem takem slučaju. Da niso enake pritožbe vedno brezvspešne, pove naslednji slučaj: Neka slovenska stranka na Kranjskem vložila je bila v neki razsodbi priziv, ter dobila rešitev na istega samo v nemščini. Proti takemu pošto- j panju pritožila se je stranka na pravosodno ministerstvo, ktero je »poučilo" graško nadsodišče, da ima isto skrbeti, da se take razsodbe kakor prizivi iz slovenskih sodnih okrajev, rešujejo sicer v nemščini, a podrejenim sodiščem ukazati je, da prevedo iste v slovenščino ter dajo strakam slovensko pisane odloke. Upamo tedaj, da bodo storila naša sodišča svojo dolžnost v smislu omenjenega ukaza, ne da bi bilo treba istih za vsak posamezen slučaj urgirati.
Druge slovenske novice.
(Prihod prem. knezoškofa dr. Antona Jegliča v Ljubljano.) Iz Ljubljane se nam iz zanesljivega vira poroča, da pride vsled došlega obvestila novi knezoškof v Ljubljano dne 20. maja t. 1. dopoludne ob pol 12. uri. — Pri sprejemu postavljen bo od južnega kolodvora do knezoško-fijske palače ob obeh straneh ceste in ulic špalir.
(Nemških buršev čepice v varstvu — državnega pravdništva in baron Heinove policije.) Iz Ljubljane se nam poroča 9. t. m: V petek, dne 13. maja t. 1. prične se pri deželnem sodišču ljubljanskem štiri dni trajajoča obravnava proti nedolžnim demonstrantom v ljublj »Zvezdi" na pustno nedeljo, zarad izzivajočih nemških buršev. Toženih je 20 oseb, vmes štirje dijaki. Vladni policijski nadkomisar Wratschko in državni pravdnik Jože Pajk si bosta pri tem junaškem činu pridobila lovorov venec, nekteri pa trdijo da tudi — kos blamaže. „Ja, Bauer, das ist was anderes!"
(Imenovanje predsednikovega namestnika pri deželnem sodišči v Ljubljani) se vleče kot trakulja od Dunaja-Gradca in Ljubljane. Dasi imamo v Gradci tri slovenščine zmožne nadsvet-nike, v Ljubljani zmožnih mož za nadsvetnike, hoče se nam vendar usiliti take slabotne in razmeroma mlade juriste slovenščine le deloma zmožne, kot sta — ljubljanski drž. pravdnik Pajk in dež. sod. svetnik Schneditz. Slovenski drž. poslanci, kaj pa delate na Dunaji?
(Umrl je v Ljubljani) občeznani trgovec Friderik Janez Soss. Rajni bil je pred leti duša raznim čitalničnim veselicam in zabavam. Društvo »Sokol" in čitalnica ga gotovo ohranita v blagem spominu.
(Nadvojvode na Kranjskem.) Dne 7. t. m. bil je v Ljubljani nadvojvoda Evgen, dne 10., 11. in 12. pa je obiskal Krško, Kostanjevico in No-vomesto nadvojvoda Rainer, vrhovni poveljnik domobranstva. Dne 8. t. m. prišel je na Bled nadvojvoda Josip Ferdinand, obedoval tam ter
odišel potem na Pokluko na lov na peteline, kjer ostane kakih deset dni.
(Zidje v Ljubljani.) V Ljubljani bi se rad stalno naselil nek kramarski Žid kot trgovec, ki sedaj pohaja le ljubljanske sejmove. Ni se čuditi, da ga mso obupani Nemci naprosili, ker je znano, kako dobro služijo čifutski privan-dranci nemškutarskim in lahonskim nakanam. Slovenci se ga seveda odločno branijo ter se je naprosilo vse ljubljanske hišne posestnike, da nihče ne prepusti svoje strehe Židu.
(Dolenjska železnica) je imela dosedaj kaj neugodne zveze, ker je bilo treba potnikom vozečim se iz Ljubljane v Novomesto izstopati v Grosupljem. Sedaj pa uvedejo direktno zvezo, kar bo gotovo pospešilo promet in zadovoljilo občinstvo.
(V Kamniku) ustanovi občinski odbor v spomin cesarjevega jubileja mestno hranilnico.
(Posojilnica v Zigorji na Savi) imela je 1897. leta 336 596 kron 27 vin., leča 1896 pa 174.018 kron 2 vin., tedaj več v lanskem letu za 162 578 kron 25 vin. Čisti dobiček znaša 1619 kron 15 vin. Rezervni zaklad pa znaša 3040 kron.
(Himen.) Poročil se je dne 12. t. m. g. inženir Rajmund Lapaine iz Reke z gospodično Minko Lapajne, hčerko ravnatelja meščanske-šole v Krškem g. J. Lapajne-ta. Mladim poročen cem naše čestitke s željo, da bi bilo srečno na mnoga leta!
(Ustrelil se je) dne 8. t. m. v Kočevju načelnik ondotne orožniške postaje Ulrik Ambrožič.
(Trojna zlata poroka) obhajala se je dne 4. t. m. v Stepičah. Slavljenci so posestnika Janez Btkopec in Matija Kobe ter umirovljeni učitelj Florijan Kalinger. Vsi trije poročili so se 9. februvarija leta 1848 ter imeli tedaj skupaj 71 let, a danes jih brojijo skupno 222 let; neveste imele so tedaj skupaj 53 let, a sedaj 206.
(Ubil se je) dne 25. m. m. pri Postojim 291etni Mat. Spilar. Med potoma v Narin padel je namreč čez 14 m. visoko strmino.
(Na Gosposvetskem polju) pri Celovcu našli so pri razkopavanju jako dragocene starinske reči, tako krasna, 33 kvadratnih metrov velika tla iz redko lepih kamenčkov zložena in z ži vimi barvami iz rimske mitologije slikana. Našlo se je tudi dobroohranjenih zlatih prstanov, rimskega denarja i. dr. Preiskovalno kopanje nadaljujejo vojaki, ki tudi branijo, da mnogobrojni radovedneži česar ne pokvarijo.
(Osebna vest.) C. i kr. vojni kurat II. razr. v Trstu, č. g. Anton Jaklič, povišan je z 1. maj-nikom v I. razred.
(Trgovinsko sodišče v Trstu) ima sodno osobje, ki bi bilo ravno dobro kvalificirano za — Kalabrijo. Dne 4. t. m. vršiti se je imela pri istem neka razprava, koje zastopnik je bil dr. Gregorin. Razprava pa se ni vršila — ker ni umel nikdo pri sodnem dvoru slovenski. Pregovoriti in konečno prisiliti je hotel predsednik slovenskega odvetnika, naj vendar govori itali janski — neveščemu sodišču na ljubo, ter še pripomnil, da ni najti v celem Trstu prisednika, ki bi znal slovenski! Taka gniloba pri c. kr. sodišču na slovenskem ozemlju raztogotiti mora pravično vsakogar. Ker ni dr. Gregorinu niti na misel prišlo udati se lahonskim ugodnostim, preložil je predsednik razpravo z razlogom, da členi sodnega dvora ne znajo slovenski ter treba vsled tega poiskati tolmača, kterega sedaj ni pri rokah; zapisnik pa se bo pisal tudi tedaj italijanski, naj se kdo napram temu tudi pritožuje! Odločno zoprstavil se je tudi dr. Gregorin podpisati italijanski zapisnik. Zanašati pa se smemo, če pride ta slučaj v državni zbor, potolažil bo pravosodni minister interpalanta, da je bila to zopet le posamezna pomota — sicer je preskrbljeno za popolno jednakopravnost.
(Istrske posojilnice.) Italijanski in nemški časniki so se nedavno hvalili, kakor da bi bili Italijani te dni prvo posojilnico v Istri osnovali, namreč mal Raiffeisenov zavod tik Pulja. Kaj še ! To je prazno hvalisanje. Istrski Slovani imajo že veliko let posojilnice v Kopru, Pulju, Podgradu in Pazinu. Osnovali so jih pa še v Voloskem, Buzetu in Medulinu. Snujejo se pa še drugod, n. pr. na Kvarnerskih otokih. Trda pa letos prede tem posojilnicam, ker je kmet vsled lanske
F
slabe vinske letine silno osiromašen. Posojilnice ne dobe dovolj hranilnih vlog, da bi mogle kmetom pomoči, kakor zaslužijo. Zato morajo same iskati denar na posodo, n. pr. posojilnice v Pulju, Pazinu, Voloskem. — Da so se pa nove posojilnice v Buzetu in Medulinu osnovale, dala je vlada 2000 gld. podpore.
Druge avstrijske novice.
(Jubilejno razstavo) otvoril je cesar sam dne 7. t. m. ob 3. uri popoludne na Dunaji Takoj prvi dan obiskalo je razstavo nad 40 000 oseb. S tem je storjen pričetek jubilarnim slavnostim. Ker je upati, da porabi to redko lepo priliko tudi dokaj Slovencev, opozarjamo obiskovalce, da lahko obiskujejo za svojega bivanja na Dunaji čitalnico akademičnega društva „Slovenijau VIII. Lederergasse 20 I. 5, k čemur jih vabi čitalnični odbor.
(Avstrijske delegacije) sestale so se dne 9. t. m. Predsednikom delegacij izvoljen je bil skoraj jednoglasno vitez Javorski, podpredsednikom pa grof Vetter. Nato izvršile so se še volitve v verifikacijski in peticijski odsek.
(Državni zbor) imel je zadnjo sejo dne 6. t. m. ter so se nato seje vstavile, ne da bi bilo zasedanje pretrgano in preloženo, ker tedaj bi se ne izplačalo ves ta čas počitnic poslancem na dan 6000 gld., kar bi bilo najbrž v škodo davkoplačevalcem. Prihodnja seja zna biti 2. junija, ali tudi pozneje, ali pa — letos sploh ne več. Poslancem naznanilo se bo svoječasno pismeno, kako pokaže parlamentarni barometer. — Omenili smo zadnjič, da je izmed brezštevilnih govornikov rajnih strank v jezikovni debati dobil dne 4. t. m. besedo slovenski poslanec dr. L. Gregorec, da pojasni stališče Slovencev v imenu „Slov. krščanske zveze". Z njegovo izjavo pa se niso strinjale slovanske stranke; slovenski listi strmijo nad njegovo kapitulacijo napram nemštvu, a celjski nemški listič se muhasto posmehuje. Sicer pa je res nedoumno, kako je mogel dr. Gregorec borbo 50. let tako preskočiti in vse to, za kar smo se borili in se še borimo, kot ničevo smatrati in nemštvu dati tako prednost. Trpkih izjav našega naroda o tem skoku nečezno priobčiti, omenimo pa, da je dr. Grego rec veliko izgubil na političnem ugledu, radi te nepotrebne izjave. — Govorilo je zadnja dva dni zasedanja mnogo poslancev v jezikovni debati, predsednik sklical je tudi vse predsednike klu bo v cele zbornice, da se sporazumejo v načelih, kako bi bilo izvesti dolgotrajno debato. Levica pa je ostala tudi to pot pri svoji trmi, naj se prekličejo jezikovne naredbe predno se sploh dogovor nadaljuje, ter da je o vseh jezikovnih predlogih skupno glasovati kot nujnih. Tu pa je bila stavljena desnici nemška past. Med vzpre-jetimi predlogi bil je tudi Steinwenderjev naj se jezikovne naredbe takoj razveljavijo. Kupili bi bili tedaj s kurami tudi — lisico. Možje na desnici so vendar nakano v začetku spoznali ter vsako tako dogovarjanje zavrnili. Zadnji dan pa se je jezikovna debata nakrat pretrgala; poslanec dr. Verkauf je prišel z nujnim predlogom, naj se prekliče carina na žito za dva meseca, ker se je isto storilo tudi v Italiji, v Franciji in Španiji, da se zabrani lakota. Razven Dalmatinca Vukoviča in nekterih Židov, ni nikdo vstopil za to nujnost; baš, ker se je ta nujnost izcimila med Židi, bati se je, da bi odprava carine bore malo koristila trpečemu ljudstvu, nego židovski špekulaciji, ki bi si sedaj naročili brez carine ogromno žita za zaloge ter po žetvi vplivali na nizke cene domačim pridelkom. Vendar je poslala vlada svojega sekcijskega šefa v Budapešto, da prigovarja ogrski vladi v tem smislu. Ogri pa nočejo do sedaj ničesar slišati o odpravi carine. Koncu zasedanja vložilo se je nekaj interpelacij, tako ona poslanca Spinčiča o jezikovnem razmerju na Primorskem, ter poslanca Povšeta in tovarišev za zgradbo direktne železnične zveze Trsta po državni železnici.
(Sedajna večina državnega zbora) se bojda v kratkem premeni, ker Poljaki omahujejo. Grof Dzieduszycki se je izrazil med poslanci, da Poljaki ustanove drugo večino in žrtvujeje uboge Slovence.
(Na Reki) je mažarska vlada zelo na sla bih tleh; niti župana ne morejo več izvoliti. Dne
4. t. m. bil je tretjič izvoljen županom Majlander, ki je obekrat naravnost izpovedal, da nikoli ne priseže na krivične mažarske zakone; pri tretji izvolitvi se ga niti vprašalo ni več, nego guverner grof Szapary je razjarjen proglasil izvolitev ničnim, rekoč, da je to živ dokaz puntanja Re-čanov napram vladi. Občinstvo pa je njegovo jezo le še netilo s tem, da je burno pozdravljalo Majlanderja. Na Reki je mažarska vlada skoraj pri kraju z ugledom in razumom.
(Odlikovana češka poslanca) Cesar je podelil red železne krone 3. vrste državnemu poslancu Karolu Adamek ter deželnemu poslancu Venceslavu Janda, očetu državnega poslanca Armina Janda.
(Mažarske šole na Hrvaškem.) Zarad ma žarskih uslužbenikov ogrske državne železnice vrinila je mažarska vlada po vseh večjih mestih Hrvatske in Slavonije mažarske šole. Obiskovali so take šole do sedaj res le otroci omenjenih uslužbencev, kar se pa ne zdi Mažarom dovelj vspešno za pomažarenje. V Oseku spoznali so nakrat, da je sedajna mažarska šola premajhna. Zidati hočejo obsežno poslopje, a sprejemalo se bode vse otroke, kojih stariši žele mažarščino, ako tudi ne služijo pri železnici. Potreba ma-žarskih šol na Hrvaškem je tedaj ravno tista, kakor pri nas, ako se zbok vsake opekarne in oglarnice z italijanskimi ali nemškimi delavci, preustroji cela domača šola v utrakvistično, ako se celo ne vstanovi čisto nemška šola par pri-hajačem na ljubo.
(Ogrske delegacije) izvolile so si predsed-
1 nikom Kolomana Szell, podpredsednikom pa grofa Julija Szapary.
I
Ogled po širnem svetu.
(Nemiri v Italiji.) Delavski nemiri posameznih krajev bili so v znamenje najbrž dogovorjene in pripravljene zarote, tako, da so istočasno napočile prave ustaje po celih provincijah. Res, da je prvotni vzrok glad stiskanih slojev. Ne-le da pobira država od žita visoko car no, prepustilo se je še občinskim upravam nalagati na moko in kruh občutno užitnino. V začetku se vlada ni dosti menila za take, tam že skoraj vsakdanje nemire. Izvestni prekucuhi porabili so ljudsko bedo in nevoljo v ščuvanje zoper državne uprave. Še le krvavi izgredi z 1. maj-nikom opozorili so vlado na resnobo. Storila je takoj vse, kar je denarno propali državi storiti mogoče: odpravila je carino na žito, napravila državne pekarne, kjer se je gladnemu ljudstvu za nizko ceno prodajal vojaški kruh ter poklicala cel letnik rezervistov pod orožje. Kmalu pa se je pokazalo, da to ne ozdravi več nastalih nemirov, ker so se isti prelevili že večinoma v politične smotre. Lombardija gotovo ni posebno izstradana pokrajina, a vendar so se godili naj-grozovitejši spopadi v Mdanu. Uporniki naskočili so več palač, iznosih drago pohištvo na trg ter napravili iz teh predmetov barikade proti vojaštvu. Spopadli so se z vojaki ter ubili jednega ritmojstra in ranili mnogo vojakov; seveda je tudi vojaštvo na raznih krajih postrelilo mnogo upornikov. Tramvaj-vozovi so razbiti ali sežgani, električna razsvetljava razdrta. Uporniki vstavili so celo vlake, misleč, da vozijo novo vojaštvo. V Milanu razglašena je nagla sodba ter poverjena vojaška in civilna oblast nekemu generalu, ki je takoj prepovedal razpošiljanje brzojavnih poročil, da svet ne zve o krvavem plesu v Italiji. Govori se, da je pobitih najmanj 200 upornikov. Ako še sploh ni prepozno, obrniti bo mu rala kraljeva vlada v Italiji svoje krmilo na drugo stran, opustiti bo morala vsako tekmovanje z ostalimi velemočmi za zunanjim ugledom in bliščem, ter se poprijeti edino le vzgoje in ozdravljenja podložnih svojih otrok.
(Na Španskem) se nadaljuje revolucijonarno gibanje po nekod tako silovito, da se morajo ustašem odmikati orožniki in policisti. Vzdržuje in podpihuje pa javno mržnjo do vladarske hiše takozvana „Karlistična stranka", koje neposredni vodja je don Karlos iz vladarske rodovine, ki ruje zoper sedajno kraljico ter njenega nedoraslega sina. Poslanec Mella iz omenjene stranke zaklical je oni dan v poslanski zbornici pri pogovoru o položaju: »Gorje narodom, kteri so obsojeni, da imajo za vladarje ženske in otroke!"
Vladi prijazni minister Sagasta je zavrnil govornika jako ostro za ta klic. Obsedno stanje okli-cano je že za premnoge okraje, pri vedno rastočih nemirih vpelje se najbrže po celem kraljestvu. Kraljica dobiva v tem obupnem stanju sočutke skoraj vseh evropskih vlad, to pa ji najbrže ne zagotovi obstoja na tronu.
(Špansko-ameriška vojska.) Pretekel je cel teden po osodni bitki pri Manili, ne da bi bil došel nov glas o nadaljnem razvitku bojnih spletkarij. Niti o prvi vojni nismo imeli dolgo jasnega poročila, a tudi sedaj se moramo zadovoljiti le z ameriškimi poročili, ki pa niso kaj ve-rojetna. Po teh poročilih ugonobila je ameriška vojska pred Manilo vseh 11 španskih ladij (to liko jih baje niti v zalivu ni bilo), nad 900 Španjcev je mrtvih, nekaj sto ranjenih, dočim je ameriško brodovje povsem zdravo ter ima le par ranjenih, a nikogar mrtvega. General Devey, ki pa je bil takoj imenovan admiralom, je sedaj jako oboževana oseba v Zjedinjenih državah; vrh laskavih pohval, poklonila mu je ameriška vlada častno sabljo in pravico ostati do smrti član kongresa. Na otoku Panay pa je prišlo zadnje dni do krvavega spopada med Španci in ustaši-domačini. Bilo je baje nad 4000 ustašev, od teh so pobili Španci 500 mož, vzeli mnogo orožja ter obsvobodili več španskih duhovnikov. Španci so zgubili 44 mož, med temi je jeden štabni častnik ter jeden podčastnik. Ves teden pa kroži špansko, kakor ameriško brodovje v neznani smeri. Razširila se je sicer zadnje dni vest, da je prišlo dne 7. t. m. do vroče vojne med španskim brodovjem iz Kapverdških otokov ter med ameriškim pod vodstvom Sampsona na otoku Domingo blizu mesta Monte Christi. Cela vest pa temeljuje na poročilih tujih mornarjev, ki so slišali od dotične strani grom topov, ter videli drugi dan v bližini 17 ameriških ladij. Mogoče je, da sta se srečali le dve sovražni ladiji ter pričele medsebojno streljanje. Ameriška vlada zanaša se povsem mirno na splošno premaganje Španske ter si že računi, kaj napravi z Filipinskimi otoki, ter koliko bo zahtevala vojne odškodnine. Treba bo pa seveda še poprej računati tudi s špansko stalno vojsko na suhem.
Dopisi.
Ponikva. Večkrat se čita o Ponikvi in skoraj vedno kaj lepega in dobrega. Žal, da ni vse res tako lepo in dobro, kakor bi lahko bilo. No pa je že tako, človek ima svoje dobre in slabe, včasih pa tudi smešne strani. Tudi Pon-kovljani ne delajo izjeme, in nekteri izmed njih — njih število ni malo — delajo čast Višnje-gorcem ali Lemberžanom. Evo ti čitatelj nekaj v dokaz!
Na zahodnji strani ponkovške vasi razprostira se takozvana Bgmajna", na kateri se obhajajo živinski sejmovi, kjer je nekdanje pokopališče, sedanji šolski vrt in kjer stavijo naši očaki novo šolsko poslopje podobno „kurniku"! Ostali svet rabi se dolgo let za pašnik, na katerega so gonili od nekdaj sosednji kmetje svoja mršava in krivonoga kljuseta, ne toliko zato, da se najedo nizke poteptane in povožene trat-nice, kolikor zato, da zapuste za par ur zaduhle hleve in se navžijejo svežega zraka.
To „gmajno" lastila si je občina, ki plačuje tudi od nje davke. Tudi je prepustila kos tega prostora za zgradbo nove šole. Zdajci pa se oglasi jednajstorica kmetov-veljakov, hoteči zabraniti že pričeto stavbo, češ, „gmajna" je naša, pa naša. Prišlo je do pravde, v kteri je podlegla občina nasproti svoj'm občanom. Od precej velikih pravdnih troškov prisojena je polovica že itak zadolženi občini. Drugo polovico pa trpe tožitelji. Pa to še ni smešno. Tožniki so zajedno občani in so si tako nakopali nekoliko troškov prisojenih občini in se tako dvakrat ugriznili. In če se še pomisli, da ves prepirni svet ni toliko vreden, kolikor znašajo troški, da so se pravdali za svet, kterega jim dejanski nihče ni jemal niti kratil, sme se pač reči, da so vredni nasledniki srednjeveških Lemberžanov. Nihče jim ni prej ne pszneje branil vežbati svoje „arabce" za „dirko v mačkinji žalosti". Pravdo so pričeli zgolj iz nevoščljivosti do svoje občine oziroma njenega, imenovanim ^gospodom
bahadolskim" neljubega župana, hoteči ga gmotno oškoditi. A škodo trpe največ sami.
Pa še ni dovelj. Ker goni po svoji stari navadi še par drugih manj visokih kmetov svoje »čile" žrebce in muhaste buše na »gmajno" na sprehod, hoče omenjena jednajstorica tej ubogi živini tudi to redko razvedrilo in zabavo prepo vedati, češ, da moti in zajeda njihove »šve-dravce" — v resnici pa le iz — nevoščljivosti. Že se govori o novi pravdi, ki naj stori konec jedinemu veselju nekterih »kopitarjev" in »parklježev."
Tako postopanje imovitih kmetov naše ob čine zasluži, da se pribije. Mimogrede bodi omenjeno, da so ti in enaki »slavni potomci Slom-šekovi" največja ovira slehernemu narodnemu podjetju in delovanju. Stvar je sama ob sebi malenkostna, in ima le deloma pomen za slovensko javnost. Kdor se bo pa lotil kedaj spisati zgodovino slavnega Lemberga, naj se še poprime Ponkovljanov, tukaj ima malo gradiva.
Eden za mnogo druzih.
Od Malenedelje. V zadnji številki je dopisnik A. B. ožigosal »Slov. gospodar" in nje govega »narodnega dopisnika", ki si je upal na pisati nekaj o našem poštnem pečatu. Vilo lepo! Nič me ne boli, ali mi je dajal taka in taka imena, ako mi je nalagal te in one naloge, ne, to je postranska stvar. Omenjam le sledeče: Dopis, ki sem ga poslal »Slov. Gospodarju", ni bil nikako pisan tako ostro, kakor se je izražalo uredništvo. Pač je res, da sem v nekoliko krepkih izrazih polagal tamošnjemu ljudstvu na srce, naj se vzbudi, da sem omenjal tudi »vplivne može", in jim polagal na srce, naj store potrebne korake.
Da je pa našlo dotično uredništvo v mojem dopisu kako ostrost in imenovalo naše može »narodne zaspance", mi je nedoumno. Da so naši narodnjaki malonedeljski storili potrebne korake že pred par leti, in sicer brez vspeha, mi je bilo znano. Toda z dotičnim dopisom sem hotel le provzročiti, naj se store sedaj, ko je za čela »Domovina" svoje hvalevredno početje v delovanju za dvojezične pečate, potrebni koraki. Drug namen me ni vodil in me ne bo nikdar, kajti drugi nameni bili bi podli in brezznačajni. Naj vpošteva dopisnik moje besede, ker popolnoma krivo je govorilo uredništvo »Slov. Gospo darja" v svoji izjavi. — 0 naših razmerah kaj več prihodnjič!
Narodno-gospodarske novice.
Hlev za perutnino.
Majhna in drobna je navadno živad perutnina, pa tudi ta je zraven drugih živalij za gospodarstvo potrebna. Ne računamo tukaj na okusen prigrizek ob slovesnih prilikah, ne, takšni sladkosnedi pa že nismo! Pač pa imamo v mislih velik pomoček za vsako kuharico ali gospodinjo — jajca, brez katerih si naše ženske težko pomagajo v svojem poslu. Sploh pa se nam zraven gosposkega tudi vsako kmetsko dvorišče zdi nekako prazno brez brbljave kuret-nine, bodi si ta že te ali one vrste.
Ne upoštevaje, da blizu mest nese reja perutnine še dvojen dobiček, ker se ondi takšno »blago" lahko speča, priporočuje to vrsto domače živine še posebno to, da veliko dobo časa — celo poletje — ne potrebuje veliko krme ali živeža iz žitnice, temveč si jo najde sama. Seveda v tem je izvzeta vzgoja mladih živalic, katerim je tudi v tem času treba nekoliko postreči. Odraščena perutnina pa se poleti večinoma pase po vrtu in travniku, kjer je večkrat dobro došla, pobiraje razne žuželke, kebre in kobilice. Le kjer je polje blizu, tam je tudi ta gost ni vselej na pravem mestu, ker — v množini — si rad prisvoji več, nego mu kdo privošči. Tam je seveda treba tudi nekake obrambe zoper njegovo veliko poželjivost, razne ograje ali strašila navadno zadostujejo.
Toda danes ne mislim opisovati perutnine in nje navad ali svojstev, pač pa mislim nekoliko pogledati in priporočati v skrb dom njen, in to je, po navadi rečeno, »kurjenk". Od naprave kurjega hleva, kakor tudi od hranitve, odvisna je skoraj vsa pozimska reja perutnine.
Na kmetih, kjer imajo še vse po starem, imajo navado, da v zimskem času spravljajo pe-
rutnino čez noč v — izbo, kjer napravijo zanjo pod kakšno klop običajen »koteč". Ali ta navada ni vredna piškavega lešnika, ker prvič napravlja vsaki dan dosti dela z perutnino, drugič ta onesnaži izbo in tretjič tako hranjena perutnina tudi ne more biti zdrava. Gospodinje navadno tarnajo, da so kokoši bolne na nogah, katerej bolezni se navadno putika pravi. Ta pa izvira največ od premrazenja. Kokoš je navajena v sobi na gorkem, kakar se izpusti na prosto, pa ji škoduje mraz, da dobi otrple noge in greben se ji nekako osmodi. To še tem lažje, ker plaha žival pogosto zleti v sneg, da ondi do dobrega prezebe. In vsega tega je kriva navada, uganjati perutnino čez noč v toplo izbo.
Napravimo rajše »kurjenk" ali hlev za perutnino ; ali kje naj bo, da bode žival zdrava in se dobro ohranila? Marsikje imajo nad hlevom, drvarnico ali še drugje nalašč narejen hlev za perutnino. Biti mora dobro z deskami obit, da ga vsaj veter ne izpreletava, kar bi v mrziej zimi živali gotovo škodovalo. Če se tako okovari, pa je navadno hlev popolnoma teman, da se žival ondi ne more krmiti ter mora zategadelj tudi v najhujšem mrazu se spuščati na prosto, kjer večkrat prezeba. Tudi na ta način hranjena perutnina zahteva dosti skrbi in postrežbe. Tudi takšno perutnino rada nadleguje putika, pa še nekaj jej manjka, namreč peska. Tega pa perut nina neobhodno potrebuje za prebavljenje.
Kje toraj naj bode hlev za kurjad, da bode ugajalo tej živali? Kjer imajo na kmetih obokane kuhinje in je količkaj mogoče, naj se napravi hlev za perutnino nad obokom kuhinjskim. Ondi se naj prostor primerno ogradi ali obije z deskami, pa tako, da se na svetlo stran (kjer bodi okno, da ne more mraz skozi), le toliko zadela, da žival ne more zkozi, pač pa svetloba v hlev. Tam naj bo nekaka ograja z vraimi, če niso te že drugje. Sedaj ni treba druzega, nego znotraj napraviti v hlevu več »gred" ali povprek naloženih tramičev, kjer se žival razvrsti, da prenočuje. Treba je tudi par dolgih jaslic, kamor se daje živalim krma, ob enem pa tudi več posod za vodo, katere ne sme manjkati. Svetovati je, da se po zimi daje topla voda, katera ne zamrzne kmalu, da se napije tudi najbolj plaha žival, predno voda zamrzne.
Ako je te živali več vrst, treba je prostor v hlevu pregraditi, da mogočni purani in trmasti stari petelini drobnejšo živad ne odganjajo od jedi', ali je še celo ne pokončajo. Sploh se ta različna živad ne ujema s svojim žlobudranjem, ker kmalu sledi pretep, kateremu seveda mora slabejša podleči, — dostikrat z razbito glavo. Treba je torej hlev pregraditi, da se žival po volji razvrsti.
Ko sem rekel, naj bode ograja hleva obrnjena proti svetlej strani, kjer naj bode okno, da je nekaj svetlobe pod streho, ne morem dosti priporočati okna na strehi! Te vodijo svetlobo v podstrešne prostore, da se ondi vsaki kotiček lahko porabi za shrambo mnogih rečij. Od tega okna naj se napelje svetloba skozi mrežo — bodi si ta kakoršna je pri roki — v kokošnjak in dosti je: če tudi ni svetloba popolna, žival se je kmalu navadi, da vidi jesti, več pa treba ni. Po potrebi se v tak hlev še pripravi nekaj mehkega v kakšnem kotu, da si ondi kokoši napravijo gnezdo.
Prednosti tacega hleva so: 1. Ni treba z živalijo imeti druzega opravka, nego, da se ji
—	vsaj enkrat na dan — da hrana in pijača. Da bi se ta lovila in podila po snegu, ta nebo-ditreba popolnoma izostane. 2. Se počuti žival na kuhinjskem oboku prav dobro, ker je obok primerno in zmiraj enako topel, da razne bolezni, zlasti putika ne nadlegujejo kokošij. 3. Si žival v sili na kamenitem oboku izkljuje sama potrebni pesek, katerega pa je svetovati, da se zaprtej živali ne pozabi včasih vreči v hlev. 4. Se jajca lahko pobirajo najgotovih gnezdih, ter se ne raztrošavajo in razgubljajo. 5. Pa je tudi snažnim ljudem ugodno to, da so vsi prostori glede perutnine ves čas, ko je ta v hlevu, snažni in da je mir pred to
—	večkrat kričečo — perjadjo.
Mislim, da V3i ti vzroki napotijo kakšnega kmeta, da ne bode imel ali trpel več »koteča" v hiši, pa ne bode imel živali na prevelikem
mrazu, temveč prenesel bode kokošji hlev nad kuhinjo, kjer se bode prepričal, da je zanj pravo mesto.
(Kako ohraniti zeljnate glave, ki so namenjene za seme?) Pravilno je, da se ob spravljanju zelja z zeljnika puščajo najlepše glave, katere se imenujejo »glavatičnice", da se porabijo za roditev zeljnatega semena. Te se z korenino vred izderejo in rahto postavijo kje v klet, pa da se ne tiščijo preveč med seboj. Sedaj velja vprašanje: Se li sme glava od nege ločiti in porabiti, ker je nje vendar škoda, da bi segnila? Nekteri menijo, da je to škodljivo za rast sadike, ali to ni res. Glava zeljnata se sme porabiti, pa se mora zato lepo od noge ali stebla odluščiti. Oaa seže namreč v sredino stebla in mora se čuvati, kadar se jemlje, da se ji vrh ne poškoduje. Na steblu prav v glavi se nahaja-jočem, se namreč rode cime ali kali, in ko bi ta del popolno odtrgali od stebla, seveda bi ono kaliti ne moglo. Ker se je to že večkrat zgodilo, rodila se je misel, da je jemanje glav od stebla sploh škodljivo steblu, da poznejo ne raste ali poganja.
Kako pa treba ohraniti take sadike, da ne gnijejo kmalu? V tem nam svetuje nek strokovnjak sledeče: Napravi v kleti nekako, da boš imel na zračnem prostoru počez nekak diog, ob katerega se naj zeljnate glave z koreninami vred na vrvicah obesijo. Paziti je pred vsem, da se glave ob ničesar ne dotikajo, kar jim kmalu povzroči gnjilobo. Kadar se pa glava potrebuje, naj se lepo odloči od stebla, katero naj se nato postavi na tla in korenine z prstjo vsaj deloma pokrijejo. Tako se ni bati, da bi odjemanje glave steblu škodovalo, ker bode steblo z korenino v prsti po novih kali h kmalu pokazalo. Čez vse pa je svetovati, da se skrbi za primerno toploto v kleti, ker od te je navadno odvisno shranjevanje sadežev, da le primerno poganjajo kali! Prenaglo rastoče v kleti rade odpadajo, ko pridejo presajene na prosto; ako pa v kleti čisto ne poganjajo, rade usahnejo. Torej tudi v tem pozor!	Pohorski.
Razne stvari.
(Srečen Slovenec v tujini.) V \Vorishofenu, znanem bivališču pokojnega Kneipa, živi naš rojak g. Okič kot urednik zdravstvenega lista »Kneipp Biatter". Pred par leti iznajšel je zdravilno milo, zo kojega patent mu ponujajo kupci 100.000 mark, a ga noče oddati. Prodal je ž a tri patente za 40 000 mark. Okič je znan dobrotnik bolnikom iz naših dežel.
(Slovenci v Ameriki) dobivajo moč in ugled, kjer so v večjih skupinah naseljeni. Nedavno priborila sta si dva rojaka. Anton Kočevar in Josip Skala, mandata za občinske svetnike v mestu E;y v Minesoti. Slovenec s pridnostjo in vztrajnostjo nikjer ne propade.
(Katoliki v Hercegovini) Katoliško prebivalstvo v Hercegovini se močno množi. Tako je prebivalo v Trebinju pred zasedanjem Bosne in Hercegovine le sedem katoliških rodbin a sedaj jih je toliko, da imajo svojo lastno katol ško cerkev. Vseh katoliških župnij bilo je tedaj osem, sedaj jih je 40 Pred 30 leti ni b<lo ni jedne katoliške cerkve, le 25 duhovnikov in 36 tisoč pripadnikov katoliške vere; dandanes šteje dežela 22 cerkev, 70 duhovnikov ter 100 tisoč katoliških vernikov.
(Ne v Ameriko!) Iz Brazilije in Južne Amerike prišlo je zadnje dni na svoje kranjske ro jake par pisem, ki ilu3trujejo žalostno stanje in položaj prevaranih naših izseljencev. Mnogo jih živi tam v taki bedi, da jim je obupati, sredstev pa nimajo, da bi se vrnili v domovino. Brezvestni agentje pa se smejejo v pest! Ljudje, bodite previdni!
Koledar.
Petek (13.) Servacij, škof. — Sobota (14.) Bonifacij, m. — Nedelja (15.) 5 povelikonočna. Sofija, m. — Pon-deljek (16.) Janez Nep. — Torek (17.) Maksima d. — Sreda (18.) Venancij, m. Križev teden. — Četrtek (19.) Vnebohod Kristusov. — Mlaj dne 20. ob 2. uri 4 minute zvečer.
Sejmi.
Dne 16. maja v Vojniku, Arnovžu, Št. Ilju pri Mariboru, Studenicah, Rogatcu, Cmureku, Pilštanju, na Bizeljskem. Dne 17. maja v Marijinem Brezju pri Mariboru Dne 18. maja v Braslovčah, Konjicah, pri Sv. Lovrencu v Slov. gor., na Ptujski gori, v Turniščah pri Ptuju (svinjski). Dne 20. maja pri Lenartu v Slov. gor.
Loterijske številke.
Trst dne 7. maja 1898: 37, 35, 78, 42, 27 Line „ » „	39, 34, 42, 85, 63

-K

Edini narodni sladčičar!
Podpisani usoja si naznaniti slavnemu občinstvu ter velečastiti duhovščini, da otvori v nedeljo, dne 15. maj-llika t. 1., V „Narodnem domu."
v Celji svojo
sladčičarno
kjer bode imel razen sladčic v zalogi tudi razne likerje po nizkih. cenah..
Zlasti za godove, za veselice in nove maše se vsa potrebna naročila hitro izvrše.
Zagotavljajoč ceno in točno postrežbo znamenuje
z najodličnejirn spoštovanjem
Ivan Vrečko
sladčičar.
(151) 8-1
V to sladčičarno vzprejme se tudi eden učenec m ena prodajalka.

lismonoša ali postiljon

IMI3CtMI3CIMI3CIMI3CfH»
Jednonadstropna hiša
v kateri je prodajalnica za mešano, blago in leži poleg okr. ceste v vasi Družmirje pri Šoštanji je oddati; ima poleg lep vrt in je vse v najboljem stanu, ker je hiša zidana pred 8 leti. Oddati je tudi v trgovini blago.
Več se izve pri
(150> 4-1	Fran Rajšter-ju
posestnik hotela v Šoštanji, Stajarsko.
Šolska stavba.
V Št Petru na Medvedovem selu,
pošta Pristava se ima v prihodnjem letu od Velike noči do jeseni postaviti na sedaj pritlično šolsko poslopje jedno nadstropje. — Delo, ki je preračunjeno na 7520 gld., se bo oddalo v celoti pod običajnimi pogoji pri zmanjševalni dražbi dne 6. junija t. 1. ob devetih dopoludne. Načrt, stroškovnik in dražbeni pogoji morejo
se pregledati pri šolskemu vodji vsaki dan.
(153) i	Načelnik Anton Hajnšek.
Zahvala.
^Učiteljsko društvo za celjski in laški okraj" izreka tem potom si. krajnemu šolsk. svetu celjskemu najsrčnejšo zahvalo za velikodušno podaritev svote 19 gld. 68 kr., koja se je porabila za B. Kregarjev spo-minik. — Tudi g. Zupancu v Gaberjih lepa hvala za podarjen nagrobni kamen.
Ivan Kvac Armin G-rad.išnik
t. č. tajnik.	t. č. predsednik.
IRa.zgla.s-
Pri podpisanem krajnem šolskem svetu se bedo potom ofertov oddala skupno ali posamezno naslednja, na 10 936 gld. proračunjena: zidarska, tesarska, mizarska, ključarska, kleparska in slikarska dela.
Pravilno izpolnjene, kolekovane in zapečatene s 5% vadijem opremljene ponudbe vložijo naj se najkasneje do 29. maja, 10. ure dopoldan.
Načrti, proračuni in stavbeni pogoji leže v šolski pisarni na ogled.
Krajni šolski svet Sv. Vid nižejPtuja,
dne 5. maja 1898. (152) 2-1	Načelnik: Jakob^Illofschegg.
S £
Uljudnej pozornosti posebno 'priporočeno!
V vsakem poštno-oddajnem okraji, v vsakej fari in po potrebi in želji tudi v vsakej občini, nastavi se razumna, delavna in zanesljiva oseba kot
zaupni mož in posredovalec 1 "jjg
z ozira-vrednim postranskim zaslužkom, ki se vedno množi in mnoga leta traja, od nekega, čez trideset let obstoječega domačega denarnega podjetja, priznane zanesljivosti in prve vrste. Pismene ponudbe pod „20.298", Gradec, poste restante.
9
čvrstega, najrajše velikega ponija, ki je do dobra izvežban v ježi in vpregi, zanesljiv ter neboječ,
želi se kupiti. Ponudbe pošiljati je upravništvu ^Domovine".
XdLer želi
dobre in cene gosli, gitaro, citre, tamburico. harmoniko in vse druge potrebščine godal, kakor tudi najbolje strune, obrne naj se na trgovino
Drag. Hribar ja
v Celji.
P
25 do 35 let star se vzprejme pri neki pošti na Štajarskem. Prosilci morajo biti popolnoma vešči branja; kteri so bili ali so še v jednaki službi, imajo prednost. — Ponudbe je pošiljati pod št. 100 upravništvu „Domovine".
Na Jesenicah ob Savi proda se pod ugodnimi pogoji iz proste volje nekdanja „Hočevarjevau
iiiša.
z dvema večjima in dvema manjšima sobama in s tremi kletmi. Poleg hiše sta dva mala vrta in malo gospodarsko poslopje. Hiša, v katerej je bila od nekdaj gostilna, stoji tikoma Save, kjer ostajajo brodarji z lesom (flosarji). Od tod je glavni lesni izvoz za vso Kranjsko in Samo-borsko okolico na Hrvaškem. Bila bi najpripravnejša za kakega lesnega trgovca.
Pojasnila pri Pr. Petriču, gostilničarju na Vel. Dolini, p. Jesenice, Dolenjsko.	(142) 2—2
Ezji
se temu nismo da se stvar brez
lava.
Po mestu in okolici raznašajo se razne vznemirjajoče govorice, ker smo tajnika Antona Gregorič od službe odstavili.
Ker je zgubil zaupanje, mogli izogniti, da si je upati, vsake škode poravna!
Ni res, da bi bil prejšni tajnik poneveril 20.000 ali 30.000 ali 40 000 gld., kakor je pisal graški časnik! Tistim pa, ki imajo pri posojilnici denar na obresti naložen, ne preti prav nobena nevarnost, ker znaša rezervni zaklad nad 90.000 gld., vplačani deleži nad 52 000 gld., ker je ves denar varno izposojen, velik del t. j. nad 136 584 gld. proti vknjižbi.
Hudobni ljudje porabili so tudi to priliko, da vznemirjajo druge, da spodkopajo našemu zavodu zaupanje!
Zamolčati ne moremo, da je nemška mestna hranilnica v Ptuji bivšemu našemu tajniku na vležno knjižico našega zavoda posodila 4000 gld., da pa ni poznala do nas toliko kolegijalnosti, da bi nas bila na katerikoli način opozorila, da je napravil naš tajnik pri njej dolg!
Na Ptuji, dne 2. majnika 1898.
And Jurca ravnatelj. Mih. Brenčič, dr. Franc Jurtela, Tomaž Miki, Simon Oschgan, dr Jak. Ploj, Jos Zelenik, (156) 1	odborniki,
»Hranilno in posojilno društvo v Ptuji".
registrovana zadruga z neomejenim poroštvom.
IDragi bralci „Domovine" I
Svoji k svojim I
Anton P. Kolenc
trgovec v Celji v „Narodnem domu" in „pri kroni".
Priporoča čast. duhovščini in slav. občinstvu svojo bogato zalogo raznovrstnega
špecerijskega blaga
po jako nizkih cenah, kakor tudi vino, na debelo in drobno. — Imam tudi več 100 kg.
finega belega kislega zelja na prodaj.
Kupujem vsake vrste deželnih pridelkov, kakor: oves, pšenico, rž, ječmen, ajdo, proso, suho bučno seme, orehe, konoplje, la-neno seme, detelno seme, krompir na cele vagone, sploh vse deželne pridelke po najvišjih cenah. Vzamem tudi še fižol vsake vrste in vsako množino, kakor tudi jajca in ku-retnino.
(159) 52—42 Z velespoštovanjem
Anton P. Kolenc
,Pri dobrem pastirju.'
Trgovski učenec
vešč slovenskega in nemškega jezika, s primerno dobrimi spričevali iz meščanske šole ali prvih dveh razredov gimnazije se takoj sprejme pri tvrdki
S. F. Schalk (139) 2—2	v Sevnici.
JJ
Hiša v Rušah"
s krčmo in njivo se proda po nizki ceni. „Leži ob cesti na nasprotni strani novega šolskega poslopja in je gostom priljubljena. — Več pove
Miha Gornjak
(137) 2—2	v Smolniku pri Rušah
GWč) s^rs v trgovino z mešanim blagom,
ki je izpolnil 14. leto in je čvrst, vzprejme takoj
Ivan Tribuč
(134) 4—3	trgovec v Mozirji.
Iteenea
gr ITse stroje sa poljedelstvo.
Vnovič znižane cene I
Trijeri (čistilni stroji za žito)
natančni izvršitvi. Sušilnice za sadje in zelenjavo. Škropilnice proti peronospori, zboljšani sestav Vermorelov.
Mlatilnice, mlini za žito, stiskalnice (preše) za vino in sadje različnih sestav, (te stiskalnic" imajo skoro ono tlačilno moč kakor hidravlične (vodovodne) preše.
Slamorezniee
jako lahko za goniti in po zelo zmernih cenah.
St skalnice za seno in slamo, ter vse potrebne, vsakovrstne poljedelske stroje prodaja v najboljši izvršitvi
IG. HELLEP^ na Dunaju II2 Praterstrasse 49.
Zastopniki se iščejo. — Pred ponarejanjem se je treba varovati.
(41) 22
Mauthner's
ebruar und
Aussaatzeit
Marz. Saatweite: der Reihen, Bodenbeschaffenheit:
reeht nahrhaft und nicht friseh gediingt.
cm. Abstand in der Reihe. Tieflocker,^


Mauthner-jevih
slovitih
zeliščnih in cvetličnih semen
v
zaprtih, oblastveno zavarovanih zavojih
s sodnijsko vpisano varstveno znamko 3;,medved."
se nahajajo
komisijska skladišča
pri največ
veletrgovinah z mešanim blagom v Avstriji.
V vsakem kraju je poverjena komisijska prodaja 80 najbolj zahtevanih vrst zeliščnih in cvetličnih semen le jedni tvrdki, toraj postavljena le jedna omara. Iz krajev, kjer se ne nahaja komisijonelna zaloga vzprejemajo se naročitve.
Kot sveža in pristna semena tvrdke Edmund Mauthner (Budimpešta, Andrassystrasse 23.) veljajo le ona, ki so zaprta v izvirne zavitke z letnico 1898 in na katerih se nahaja, kakor kaže poleg stoječa podoba, slika medveda in ime Mauthner. Pred ponarejenji se svari.
Čas setve: Koncem februvarija in marca. Prostor za posejatev: 25—30 cm oddaljenost Vrst 10 cm v vrsti.
ICalto-v-ost zemlje _ Globoko zrahljana, redilna in ne novo pognojena.	(62) 12—10
Aktiva.
Bilanca za leto 1897.
Pasiva.
i
2
3
4
5
9 10
11
Račun inventarja: Stanje 31. decembra 1897 . . „ posojil: Stanje 31. decembra 1897 . . . . „ naloženega denarja v raznih den. zavodih:
Stanje 31. decembra 1897 ......
„ postne hranilnice: Stanje 31. decembra 1897 „ pro diversi: Stanje predplačanih ekspensar-jev 31. decembra 1897 . . . gld. 735 58 Stanje predplačane zavarovalnine 31. decembra 1897 . . . „ 468 63 Stanje prehodnih zneskov 31. de
cembra 1897 ....... B 2 690 01
n vrednostnih listin: Stanje 31. dec. 1897 . . „ nerabljenih knjižic in tiskovin: Stanje 31 decembra 1897 ...........
„ raznih obresti: Stanje 31. decembra 1897
Zaostale obresti od posojil......
Nevzdignjene obresti od naloženega denarja v raznih denarnih zavodih .... Nevzdignjene obresti pri poštni hranilnici Za leto 1998. predplačane obresti od teko
čega računa ...........
Zaostale obresti od tekočega računa . . „ splošne rezerve: Stanje splošne rezerve na ložene na lastno knjižico št. 2696 31. decembra 1897 ...........
„ hiš in zemljišč:
a) ^Narodni dom v Celji:
Stanje vrednosti 31. decembra 1897 . . Stanje vrednosti inventarja 31. dec. 1897
Zaostala najemnina.........
Neplačana kupnina za stavbeni materijal h) „Hiša v Graški ulici št. 1 v Celji:" Stanje vrednosti 31. decembra 1897 . . .
Vrednost hišnega inventarja......
c) Stanje izdatkov za zdražbana zemljišča
31. decembra 1897 .........
_blagajne: Gotovina 31. decembra 1897 .
gld.
390 1179U96
156350 1626
kr.
26
03 08
3894 101
400
35284
6955 JO
728
305
1000
258197 7271 932 100
22 70
14
03 85
40
96
12 76
86
37956 04 81 —
14 30221
06
1726S16 51
Celje, dne 31 decembra 1897
Račun deležev: Stanje glavnih deležev 31. decem
bra 1897 .......gld. 13110 —
Stanje opravilnih deležev 31. decembra 1897 . . . „ 28 393 — „ hranilnih vlog: Stanje 31. decembra 1897 .....gld. 1,468.551 83
Kapitalizovane obresti za
leto 1897 ....... 51 947 38
tekoči: Stanje pasiv 31. decembra 1897 . . raznih obresti in dividende: Za 1. 1898. predplačane obresti od posojil Nevzdignjena div. od deležev 31. dec 1897 nagrad in podpor: Stanje neizplačanih podpor 31. decembra 1897 .......
vknjiženih dolgov: Stanie vknjiženega dolga
na hiši 31. decembra 1897 ......
splošne rezerve: Stanje 31. dec 1897 . . posebne rezerve: Stanje 31. dec. 1897 . . dobička in zgube: Čisti dobiček leta 1897
gld.
kr.
41503
1520499	21
35611	50
7010	06
1304	68
150	—
230	—
6o00	—
101141	39
13366	67
1726816 51
Dr. Josip Sernec 1 r.
(154) 2-1	ravnatelj.
Lovro Baš 1. r.
nam. ravnatelja.
Ta računski sklep z glavnimi in pomožnimi knjigami primerjali in v redu našli.
Za nadzorstvo:
Fran Lončar 1. r.	Ivan Krušič 1. r.	Fran Ogradi
tajnik.	predsednik.	ud nadzorstva.
r.
Popolni vspeh uradno potrjen!
Polysulfin
je najnovejša iznajdba za rabo pri pranji, belenji in čijčenji v domačiji, obrtu in industriji. Snov - v obliki praška — obstoji iz žveplenih spojin, ki se v vodi brez vsakega duha razpustijo ter nikakor ne škodujejo niti perilu niti rokam.
Najboljše čistilo za volneno blago.
Z vporabo tega sredstva prihrani se mnogo navadnega mila, časa, kurjave in drugega belila, zaradi tega se vsaki gospodinji naj-topleje priporoča, ker je za perilo najceneja, izvrstna in brez vsake najmanjše škodljive primesi sestavljena snov.
-Do"bi se -v -vseh. irgovinah.
(99) 20 Glavni založnik
Jožef Matic v Celji.
Popolni vspeh uradno potrjen!
izbera pri najnižjih cenah!
Za.log-£L narejenih oblek za
gospe in gospodične.
Pomladanske jakete, vremenske plašče, vratnike, suknene in porhantne bluze, velika zaloga športnih lepo-tičnih srajc, empire-predpasnike v vsaki velikosti in kakovosti. Brokat-predpasnike, kakor suknene in drugačne itd. itd. priporoča.
KAROL ROSSJ\SER
krojač ženskih oblek Oelje3 Graška cesta štev. 4
Prevzamejo se naročila po merah po najnovejših žurnalih od priproste do najbolj elegantne naprave.
(91) 10-
Jvanova jama"
romantičen del širom znane Hude luknje pri Velenju ima gotovo neprecenljivo bodočnost, ker bo zgrajena v kratkem železnica prav do nje, a vodstvo železnice obljubilo je, da dovoli skoraj gotovo postajo v poletnem času prav pred vhodom v jamo. Sedajni lastnik rad bi priskrbel že sedaj primeren razvitek, a ker je sam za večjo podjetnost slaboten in bolehav, išče soposestnika, ki bi stalno bival v baraki pri jami, krčmaril in tujce sprejemal. — Oglasiti pa se zamore tudi kupec, ki ve dostojno ceniti bodočnost te štajarske Postojne
pri lastniku Janez Vivod
(132) 3-2	~<r IDoliču. pri "Velenju.
„Landauer" in „Breg"
v prav dobrem'stanu in po ceni proda:
Franc Kolšek
(140) 5—1	na Vranskem.
HM



i«
ilki
občine „Okolica Celje" z letno plačo 480 gld. in prostim stanovanjem oddati je takoj. Plača zviša se tudi kasneje po meri rabljivosti. Ponudbe z dokazi šolske izomike in porabnosti poslati SO dr. Josip Serneou v Celji (144) 2-1
TN	V *
lil b
c kr. priv. izdelovatelj glasovirov
v Celji, Ljubljanska cesta.
Lastnik mnogih diplom, svetinj in dveh c. kr. privilegij. Izdeljuje glasovire z dunajsko in pariško dvojno ponavljalno mehaniko, s svojo najnovejšo iznajdbo dvojnih odmevnikov ter z zvezo, podobno tele fonu.
Priporoča svoje lastne proizvode po izvanredno
• nizkih, cenah.
(45) 12
Velečastiti duhovščini in slav, občinstvu
priporoča podpisani svojo
velikansko izbiro
pomladanskih in poletnih oblek
kakor: vsakovrstne završnike, haveloke, cele izgotovljene salonske in moderne obleke iz najboljšega in najraznovrstnej-šega blaga po najnovejših krojih za izvanredno nizke cene.
Na razpolago so sukna vseh priznanih najboljših svetovnih izdelkov.
^S JSp Naročila izvrše se hitro in natanko.
Uzorci blaga pošiljajo se na željo poštnine prosti na dom.
§
Jos. Hočevar
založnik krojaških izdelkov Celje, G-rašita cesta. št. 19.
■ C (U8) 5
i

V trgovino 135 2 1
sprejme se samostojna prodajalka, katera je že nekoliko izurjena v tem; šivilje imajo prednost. Pogoji ugodni. — Več pove upravništvo tega lista.
oooodooooooodooooooooooooooooooooooooooooocdoooc^ooooooooooooooooooocooo
Cukerin

350krat siajši od sladkorja 1 kos.....2 kr.
lbOkrat slajši od sladkorja 1 kos .... P/a kr. Cukerin v malih zavitkih komad po . . 1 kr. Pošilja najmanj 100 komadov
Jindnh Vojieh
Nusle-Praga. Trgovcem in prekupcem velik popust.
(92) lč
^r-noOOOOOOOCOOOOOOOCOC~OOOOOCOOGOOCOOpOOO~.CO