ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO. Štev. 11. V Ljubljani, 1. novembra 1893. Leto XXII. Ob grobu prijatelja. Ii«) ri veslal je angelj suirti Iz neba na tožni svét, fNa življenja širnem vrti Jeden je ovenel ovét: Stopil ti iz naših vrst — Duh v nebó, a truplo v prst! Srečen si v neba višini, ZroČ na zèmlje solzni dol, Mrtvi tebi so spomini, Ki rode nam skrb in bol; Saj te k sebi vzel je Bog, Rešil rev te in nadlog. Duh nad zvezdami tvoj žije, Rajski ga objema žar, Srečno nanj nesmrtnost lije, Ki mu Bog naklonil v dar. Srečen moli, da i nas S tabo združi skoraj Čas! Modést. Imaš še jedno mater, — njej te zapuščam. i h mati, mati. ne pojdite od mene! Kaj naj počnem brez vas? Kdo me naj miluje, kdo me naj kliče svojo jedino hčerko, svojo drago Anico? Komu naj se potlej potožim. če me kaj zaboli, ali če me bodo ošabni otroci "zopet imenovali „ubožno raztrganko?" Oj, sladka moja mati, v čegavem naročji naj se potlej i zjokam? Kdo me naj potlej poljubi in ljubeznivo spremi k počitku v posteljco mojo, kadar vi odidete od mene?-4 Tako je jokalo osem Jet staro dekletce, sedeč ob siromašnej postelji svoje bolne matere. In če bi se nekoliko ozrl po majhnej sobi, v katerej je ležala bolna mati, videl bi povsod znamenje velikega uboštva. Stara miza, tri polomljeni stoli, omara od hrastovega lesa in postelja, a na steni sv. razpelo, podobe pre-srca Jezusovega, prečistega srca Marijinega in sv. Jožefa — vse to je pač ubožna hišna oprava ubožnih ljudij. „Ne jokaj se, srce moje," izpregovori z oslabelim glasom bolna mati, „ker tvoje solze' so meni zelo težke! O da bi mogla vsaj mirno umreti ! Glej, dobri Bog me oprašča mojega trpljenja. On me kliče k sebi v večni mir. v prekrasno nebeško domovino. Smrt, dete moje, ni nič druzega, nego prehod v boljše življenje, ali na ta prehod moramo pripravljeni biti. Poglej, hčerka moja zlata, sv. razpelo tam na steni! O dà, dà, meni se zdi, kakor da bi mi naš odrešenik s križa podajal svoji roki in me klical k sebi. Spravila sem se ž njim, in lahko bi mi bilo zdaj umreti. Ali komu naj izročim tebe, dete moje jedino? Kdo bode podal roko tebi, siroti golej in bosej? Kdo bode odprl vrata svoja in te vzel v svojo hišo, da se vsaj malo odpočiješ? Kdo ti bode dal skorjico kruha? Kdo te bode pomiloval, kdo potolažil, kdo kako prijazno besedico s teboj izpregovoril? Nù, ne jokaj se. hčerka moja ljuba! Imaš še jedno mater, njej te zapuščam. To je mati nebeška. Bodi jej vedno pokorna hčerka, spoštuj in ljubi jo, pa se ti bode dobro godilo. Ne pozabi nikoli ónih lepili molitvic, katere sem te jaz, mati tvoja, naučila; moli pobožno; kdor pobožno k Bogu moli, njega tudi Bog ljubi. Pridi po večkrat na moj grob in moli vse, kar si se naučila, da vidim od zgoraj, ali si te poslednje moje besede ohranila v spominu. Ne moreni dalje — blizu je zadnji trenotek mojega življenja, — čuvaj te Bog — hčerka moja — da se moremo kdaj videti zopet v nebesih!" Mati obmolkne ; tiho, britkostno ihtenje se je izvijalo iz prsij ubožne deklice. Prevelika je bila njena britkost, da bi mogla kaj izpregovoriti. Utrujena po tolikem govorjenji zatisne mati oči k počitku. Sirote Anica ni videla ónega blagega angelja, ki je stopil k umirajočej materi in odnesel njeno čisto dušo v srečno večnost. — H krati se zgane; mati je zaspala, vse je tiho. Neka tajna groza jo obide, ravno takó, kakor da bi čutila navzočnost óne neizprosne in brezčutne velesile — smrti. Nagrn- se sirota Anica, da vidi, kako je muten; ali mati spi, sladko spi večno spanje. Anie» britko zavpije ter poklekne kraj mrtve matere, poljubljajoč jej hladno, belo roko in jokajoč se britko, tako britko, da bi ganilo kamen. Zdaj stopi v sobo priletna ženica, hišna gospodinja. Tiho. prav tiho stopa k postelji, da bi ne vzbudila bolnice, ali na prvi pogled spozna, da se ta na tem svetu ne bode več prebudila iz svojega spanja. Pogleda ubogo dekletce in si otare solze sočutja iz svojih dobrih, blagih očij. Žena otide, pokliče dve, tri sosede, ki pridejo, da mrtvo mater oblečejo in polože na mrtvaški oder. Dobra starka tolaži Anico in jo prosi, naj ne joka, ali pri vsem tem niti ona sama ne more, da bi se ne jokala. „Sirota uboga," dejala je, „sama si zdaj na tem svetu! Tvoja mati se je vselej jokala, kadar je pomislila, kam bodeš šla in kako bodeš po njenej smrti. Nù, ne boj se, dete moje, če sem tudi ubožna, toliko vže premorem, da tudi tebe lahko preživim. In če druzega nè, košček kruha bodeš imela vedno pri meni, dokler me ljubi Bog ohrani. Imela bodeš prostorček v mojej hiši. da se ti ne bode treba potikati od praga do praga in se izogibati neusmiljenih ljudij." Anica pogleda s solznimi očmi dobro ženico in jej poljubi velo desnico, óno blagodarno desnico, katero jej je izvestno poslala: mati nebeška. Drugi dan so pokopali mater in z zemljo pokrili za vselej óne prsi, v katerih je nehalo biti blago, materinsko srce. Sosede so se jele razhajati s pokopališča, a dobročutna starka je prijela Anico za roko, pogladila jo po laséh in tolažila s sladkimi besedami. Gospod župnik je bil zelò ljubezniv in dobrotljiv človek, vedno pripravljen, da stori kaj dobrega, ali držal se je óne zlate slovenske prislovice: „Kar daje desnica, naj ne ve levica!" Pristopil je k starki ter milo pogledal jokajočo se Anico, svojo dobro in pridno učenko. Dolgo se je razgovarjal s staro ženico in pozvedel od nje, da se je namenila óno malo, kar jej je Bog dai, deliti z zapuščeno siroto. Zadovoljen se je podal domóv. Druzega jutra na vse zgodaj našlo se je v hiši Ančikine dobrotnice vsake vrste živeža in lepa svotica denarja; a dobrotnik, ki je vse to daroval, ni hotel povedati svojega imena. Govorilo se je, da je to delo dobrega gospoda župnika, ali on sam tega ni nikomur povedal. Anica je tudi naprej še hodila v šolo, v šoli se pridno učila in k onim lepim molitvicam, katere je vsaki dan molila še s svojo rajnko materjo, dodala še štiri druge: jedno za dušo svoje mile matere, drugo na čast nebeškej materi, tretjo za svojo dobrotnico in četrto za blagega gospoda župnika. Po večkrat je šla na pokopališče in orniti molila na grobu svoje matere, a materin duh je plaval blagoslavljajoč nad dobro hčerko Anico. Tako ste hitro miuuli dve leti. Darovi so tudi zanaprej še obilno dohajali v hišo in večkrat je dejala starka, da je le po Anici tudi ona postala srečna. In ali je to kaj čudnega, otroci moji ljubi, če je bila Marija sama, kraljica nebes in zemlje, mati in skrbnica uboge Anice V1 Bližala se je velika noč. Anica je z veseljem pričakovala tega dne, ali še z večjim veselem prve nedelje po velikej noči, ker ta dan bi imela iti k prvemu sv. Obhajilu. Oj, koliko veselje je bilo to za njo l Koliko krati je bila na pokopališči U* in pripovedovala mrtvcj materi o tej svojej velikej sreči ! In njena mati se je v nebesih z angeljei veselila temu ! Pride predvečer tega srečnega dneva. Starka prinese Anici sicer priprosto, ali krasno belo oblačilce, katero jej je poslal nepoznan dobrotnik. Vsa vesela in srečna gre k počitku. Ko zaspi, sanja se jej, da jo mati spremlja v cerkev, a z njo gre veliko veliko število prekrasnih angeljčkov, ki pa imajo vsi ravno taka oblačilca kakor ona. in mej potjo jej pripovedujejo, kolika sreča je prejeti sv. Obhajilo, kako se tudi angelji v nebesih radujejo tega dneva. Ko se je zjutraj prebudila in opravila jutranjo molitvico, oblekla jo je starka v praznično oblačilce in jej dala za spomin tega dne, lepo razpelce (križecI, katero je Aniea spoštljivo poljubila, kakor tudi roko svoje dobrotnice. Starka je zdaj sama peljala svojo ljubo Anico v cerkev, da bi bila priča njene velike sreče. Spomnila se je tudi óna tega veselega dneva iz svojih otročjih let, in oko se jej je zasolzilo spomnivši se slovesnosti prvega sv. Obhajila in óne nebeške hrane, ki jo je bila prvič prejela. Spomnila se je pa tudi dobre pokojnice in vzdihnila: „O da je zdaj ona tukaj, da bi videla svojo dobro hčerko! Nù dà. ona jo vidi, vidi iz nebes!" Kakor pravi angelj nebeški zdela se je Anica vsakemu ta dan, in to je ona tudi bila. Po sv. Obhajilu je dobila krasne podobice v spomin tega najlepšega dneva v njenem življenji od svojega predobrega gospoda župnika. Kdo naj popiše Aničino srečo?! Še tisti dan je hitela na materin grob in jej povedala vse, kako je bilo, ter je naposled še pristavila : „Kaj nè, mati moja ljuba, če bi danes umrla, prišla bi takój v nebesa?" Nato se je sladko nasmijala, znabiti da je čula materin odgovor. Veselo in srečno je završila Auica ta dau, njena dobrotnica jej je pripovedovala o ljubezni in dobroti božjej in jo potem spremila k počitku. V spanji je zopet videla óne angeljčke nebeške, o katerih je preteklo noč sanjala in jeden jej reče: „Pojdi z nami, Anica ljuba, v prekrasno nebeško domovino, da vidiš, kako se te Jezušček veseli, pa tudi tvoj oče in tvoja mati in mi vsi ! V nebesih te željno pričakujemo, pojdi torej z nami, tam ti bode mnogo boljše in lepše nego Ii tii na zemlji. Tudi ti bodeš dobila tako sijajno oblačilce in zlata krilca, kakor je imamo mi. in vedno bodeš v bližini svoje mile matere Marije!" „Pojdi z nami, Auica, pojdi!" prosili so jo tudi drugi angeljčki. „Tukaj sem", reče Anica, „rada grem z vami, ker zgoraj v nebesih mora mnogo lepše biti kakor tukaj na zemlji ! Z Bogom moja mila dobrotnica ! Z Bogom moj dobri gospod župnik in vsi, kateri me ste ljubili in mi dobri bili! Jaz grem od vas, ali zgoraj v nebesih se bodemo zopet videli vsi, in do takrat bodem prosila Boga za vas!" In odnesli so nebeški krilatci njeno čisto dušico gori v nebesa, kjer je bilo nepopis(jivo veselje ob njenem prihodu. Zjutraj najde starka svojo ljubo Anico hladno, mrtvo v postelji ter se britko razjoka, kakor da bi jej bila njeno rojeno dete. Starka se ni mogla utolažiti. Na njenem grobu izpregovorili so gospod župnik lepe. besede v slovo in jo priporočili rnnogobrojnej šolskej mladini v zgled in posnemo. Rekli so: „Otroci, živite takó, da bodete mogli vsak čas slišati glas arigelja božjega, kakor je to mogla po mojem muenji sirota Anica." Vse je bilo ganeno. vse je jokalo, a Aničina dobrotnica je čutila največjo britkost po Aničinej izgubi, ker je izgubila ž njo svoje največje veselje. Naglo so padali zadnji darovi — grudice črne prsti — na leseno krsto, v katerej je bilo shranjeno Aničino telesce, in ljudje so se razšli vsak na svoj dom, le starka je še ostala pri grobu in jokala po siroti Anici, in glej. tam stoje tudi še blagi gospod župnik in gledajo od daleč, kako zasipujejo grob, v katerem leži njihova pridna od angeljev vzprejeta učenka — sirota Anica. Oko se jim zasolzi in solza za solzo se jim udere po bledem licu. Ozró se k nebu in molijo kratko molitvico za óno siroto, katero jim je priporočila nebeška Kraljica, da bi jej bili v pomoč, a zdaj je ni več tukaj na zemlji. Dolgo so še stali na tem mestu ter naposled otišli domóv z žalujočo starko, katero so vso pot tolažili, da-si se samega sebe u tolažiti niso mogli. Starka je tudi dalje še dobivala pomoč od blagega gospoda župuika, ali ne dulgo, ker je tudi njo blagi gospod kmalu po tem spremil v kraj miril in počitka. „Tudi oua se je združila s svojo Anico," dejali so globoko ganen gospod župnik, „daj Bog tudi nam, da se vidimo vsi skupaj v nebeškem kraljestvu!" (Hrvatski napisala Marija Imoi-a : poslov. Ivan T.) Moja sobica. (Pise Janko B&rlč.) ni, hm, a niti luknja, tako nekako v sredi je —• ali mi je draga, er je odmenjena meni v stanovanje. Nikarte misliti, da sem tako znamenit, da se mora moja sobica opisovati. Kaj še! Vi, prijatelji moji, moledujete me vedno, da vam kaj napišem in evo me. da vam povem nekaj o svojej sobici, će hočete, poslušajte, a drugače povejte pa vi, čitatelj ('k i moji, kaj o svojej siibici — in jaz bodem poslušal, kar se bode dalo. Koliko metrov in decimotrov meri moja sobica, s tem vam ne morem postreči, ker mi nikoli še ni na um prišlo, da bi jo bil izmeril, nù, pa vam tudi ne bodeni opisoval tega. Dovolj vam bodi, če povem, da ima dvoje oken in dvoje vrat. Skozi jedna vrata pridem na hodnik, a skozi druga v sobo starega gospoda. Seveda, starega gospoda do sedaj še no poznate, morda vam kdaj tudi o njem kaj povem, mislim, da ini ne bode zameril. Ej precej prileten je vže, ker drugače bi mu ne rekel: stari gospod; sedemdeseto leto je vže prekoračil, a vender je še vedno delaven, vesel in zgovoren. Lehko si potem mislite, da se oua vrata, ki vodijo k staremu gospodu, bolj pogostoma odpirajo, nego-li ona. ki vodijo na hodnik — jedenkrat pride 011 k meni, drugič pa jaz k njemu. Toda idimo dalje ! Ej. ej, da vam je videti, kako je urejena moja sobica. Nit dà, videl sem vže tudi katero lepše urejeno sobico, vender svojo sobico uredil sem si sam, ona služi le meni, pa mi je zató mnogo milejša. Zlatà in srebra se sicer ne vidi v njej, ali zató imam druge šare več nego dovolj. V sredi je velika miza, vjeduem kotu postelj, poleg postelje mala mizica, dalje kratek naslonjač, poleg naslonjača stara pisalna miza, pri njej nekako stojalo, a na drugej strani omara za knjige in mizica z uro. Ona stara pisalna miza, pri katerej — mimogrede bodi omenjeno — tudi sedàj slonim, ko vam to pišem, je posebno zanimiva. Staremu gospođu je služila vse njegovo življenje, a kdo vé, od ioga jo je . on dobil in kdo je vže vse pri njej pisal. Oni predalčki, na obeh straneh, stavim, da bi tudi vas zanimali, ker bi se v njih našlo morda tudi kaj za vas. V jednem so lepe podobice, v drugem razne malenkosti, a v tretjem denarji, Ini, hà I Vender kar bojim se, kam bodem v prihodnje s podobicami, ker se óni predalček z novci takó polni, da si bodem moral v drugem prostora poiskati za novce. Ti presneti kebri, mene se drže mene, pa si pridite vsaj po podobice, z veseljem vam jih razdelim. Nič manje zanimiva je omara s knjigami. Héncajte, koliko bogastva je še le v njej zakopanega, seveda duševnega bogastva. Večje in debelejše knjige kot mašne bukve v cerkvi, v debelih, trpežnih platnicah porazvrstile so se ondò v najlepšem redu. Tu je zastopan učeni sv. Avguštin, augeljski sv. Tomaž, prikupljivi sv. Bernard in mnogi drugi cerkveni pisatelji-svetniki in uesvetniki. Očite se pridno, ljubi moji, da bodete tudi vi mogli kdaj zajemati iz ónega živega studenca učenosti in svetosti, moja omara s knjigami vam bode vedno odprta. Mizica z uro mi je posebno všeč. Ce sem vže tedaj, ko sem bi! tolik, kot ste vi zdaj, rad poslušal oni jednakomerni stroj, ki pravi: tik, tàk, tik, tak; to nisem niti sedàj manjši prijatelj ure. Nù. in moja ura je pa še posebnost. Moj stari gospod jo je dobil od svoje gospé matere, a morala je nekdaj stati precej dragih novcev. Stoji v velikej steklenej omari na kamenitih stebrih in je okrašena na vse mogoče načine. Zadej ubija neki grški junak nekako zver s konjskim telesom in človeško glavo, gori je obrobljena z raznobarvenimi cveticami, a na vrhu je nekak okrasek z levovimi glavami. A bije, bije, da jo je milina poslušati. Vsake četrt ure se oglasi počasi in mogočno v milem zvenečem glasu, a bije četrtinke in ure. Ne vem, ali je res, ali se mi pa le dozdeva, vender vsakokrat mi je, kakor da slišim njen glas : Janko pazi se, zopet si za četrt ure bliže svojega groba. Dobrih dvanajst let je ta ura počivala, ker ima stari gospod več drugih ur, pa ni mogel vseh navijati, ko sem pa jaz prišel, poslali smo takój po onega zdravnika, ki popravlja ure, da jo je inalo izpraši! in namazal, in kmalu je bila zopet v starem teku ter naznanjala s staro resnobo dobo časa. — Da mi je ona mizica z uro tako všeč, ni vzrok samó ura, nego so tam še druge stvari. Pred vsem našel bi ondi „Vrtec", kateri mi je, kakor vam, vže mnogo dolgih let mila hrana in zabava. Ondù imam nadalje posodice s cveticami. Res imam na vsakem oknu po nekoliko priljubljenih mi cvetic, ali to mi ni dosti, ondò na onej mizici mora biti tudi nekaj tacega. V lepej rdečej z zlatom obrobljeuej posodici hranim razno suho travo in cvetice, a gori na omari za uro je tudi nekoliko posodic za cvetiee. Ker sam ne utegnem, izročil sem skrb, da bode ondù vedno kaka cvetica živim cveticam v našej hiši, in to so mala Mimica in Katica, dve veseli dekletci — sestrici — vnučici naše gospodinje. Obe sta še moji učenki, pa zató ni čudo. da radi postrežeta svojemu strogemu učitelju. Nu in gori na steni V Tam je slika ah „kontraii ranga", kakur bi se izrazil Mihaljev Tine, cele naše spoštovane družine. Dvanajst nas je, pa vender samó oče, mati in otroci. Lepo številee, lehko »ni verojamete. da mi večkrat uhaja oku tja gori na ono sliko in kaj mine bi!-- Ker vže o slikah govorim, moram povedati, da moje stene niso kar tako prazne. Prav gori nad posteljo mi je lepa slika Matere Božje, ki drži v naročji Jezuška, ki ima v roki grozd, a gleda te vedno, od katere koli strani ga opazuješ. Nad glavo sta mi sv. Ciril in Metod, slovanska apostola, a "nad pisalno mizo je sv. Jožef. Manjših podobic vam ne bodem opisoval, vender jih imam, recimo : sv. Ano, šopek cvetic iz Jeruzalema in druge. Koga naj se bojim, èe imam take varuhe in zaščitnike v svojej sobi? A ti stara, izlizana kitara, kako bi tebe mogel pozabiti in vender bi mi skoraj izpala iz peresa! Dragocen spominek si naše rodovine in gledala si vse dogodke, kateri so se dogajali v našej hi.ši dolgo, dolgo let--molče ! Dà molče, ni ga bilo, kateri bi na tebe brenkal. Moj oče te je kupil v svojih mladih letih, ali ni vabil iz tvoje notriuje milih, zamolklih glasov — saj ni nikdar utegnil, da bi se učil igrati na kitaro. Čakala si na-me in romala z menoj iz rodne hiše na moje sedanje mesto. Nič posebnega ni tvoje brenkanje in vender mi privabiš tolikokrat veselje v srcé. Sedùj zapojem to, sedàj ono pesenco, kdo bi jih preštel, in ti jih spremljaš sè svojimi glasovi tako vvrno in prijetno. Visi, le visi na steni, ponos si mi in veselje, nisi zadnja stvar v mojej sobici. Dà, tudi živih tovarišev imam v svojej sobici. Tù ne mislim glodave mišje družine, katera je štela pet sladkosnedih glav, pa je zato tudi izgubila svojo prostost v mojej pasti in žalostno poginila v lačnem mačkovem želodci, mislim plemenitejše sostanovalce. Prej so bili trije, a zdaj so le še dva, — jednega je ugrabila nenasitljiva smrt. V lepo izrezanej kletki, ki je obešena nad oknom, ziblje se namreč in leta rumeni kanarček s črno liso na glavi a doli pod njim skače v podolgastej kletki pisani lišček. Pokojni je spadal tudi med kanarčke, a poginil je v zgodnjej mladosti, pri meni je bil jedva dobra dva tedna. Nu. toraj sem ga dostojno zagrebel. Žalostno novico sem naznanil najprej Mimici in Katici, oni dve sta nabrali najlepših cvetic, kar jih premore naš vrt in okrasili tružieo, v katerej je ležal mrtvi kanarček. Cvajnov Francek je bil pogrebec, a zaslužil je pri tej priliki svitlo dejačo (desetico). V jedno roko je vzel rovnico, v drugo tružieo, Katica in Mimica sta ga spremljali, in jaz sem zadej igral na orgeljce veselo pesen in hajdi na vrt. kjer smo ga pokopali pod staro jablano. Skoda tako lepo rumenega ptička ! llazven teh dveh stalnih stanovalcev prihaja k meni še vsakega jutra imeniten gost v osebi lepe domače griiee. Jaz imam mala dva ptička, a stari gospod ima štiri grlice. Ne vem. kako je to, on je srečnejši od mene; jaz sem izgubil jednega ptička, a njemu se je izvalila baš te dni še peta grlica. Saj je pa tudi veselja ! Kadar se le vsede k mizi, vže dela grudice iz kruha za grlice, ki mu priletč na glavo in golč<; po svoje. A on, on se pa zopet z njimi razgovarja in šali. Ker sem vam vže vsako malenkost opisal, ne smem pozabiti niti razgleda iz moje sobice. Nù, takega razgleda ni kakor vrh Triglava, sploh ni nikakega razgleda. ker se tja v daljavo razprostira jednolična ravnina, toraj sem večkrat pri oknu, da gledam v — dvorišče. Dvorišče je sicer dvorišče, a vender me zanima. Na moj glas se zbere pod oknom vsa mnogoštevilna kokošja drulial in glasno kokodajska in se puli za óna zrnca, katera jim vržem. Poznam jih pa vse do jedne. Najinilejša mi je seveda óna beluška z golim, rdečim vratom, ker je moja lastnina, ali mile so mi tudi óne druge, Evo ta pisana je šiirčica, ona poleg nje je viigiea, ona katera tako pridno pobira zrnca je čukiea, ona s čapico na glavi je knkmica. a tam so še črnčica, žučica in vidrica. Petelina sta dva; rdeči čukan in beli capasti capliin. Da-si je čukan prav ponosen petelin, vender sva ga s staro gospodinjo obsodila na smrt, zató ker vedno preganja caplaua, ki je tak ubožček. da še jednega zrnca ne more mirno pobrati, da bi se óni grdavs ne zakadil v njega. Kadar bomo prvič jedli z veliko žlico, zavijemo mu vrat. Poprej je bil vedno mir, ali odkar je čukan premagal caplana v dvoboji, od tistih inai nima caplan več miru na dvorišči. Ked se pa inora zopet povrniti! Po našem dvorišči izprehaja se tndi čvetero ščetinastih tovarišev, a to so maleš in riičko (kodravec) in perajica (z velikimi peraji ali ščetinami) in pa gičica. To so gospoda male vrste, ali velikega trebuha in res dobe večkrat kak zalogajček, samó ne vem, če v njih ali v našo korist, ker so ti ubožčeki vže po svojem poklicu obsojeni na grozovito smrt. Nil, mogel bi vam še marsikaj povedati o naših kravicah, katere vsaki dan po dvakrat koracajo mimo mojih oken, kadar trobi vaški črednik na svoj rog. Dragulja je posebno ponosna, vselej hodi prva. menda vže zató, ker nosi zvonec. Bodi jej to veselje ! Zdaj bi na vrsto prišel tudi naš stori sluga Ivo, katerega po večkrat vidim, še večkrat pa slišim pod svojim oknom, povedati bi vam moral kaj malega o našem havliavu „bundašu," ki varuje vso hišo, o nadležnih vrabcih, kateri mi ves božji dan prepevajo, in o mnogih drugih stvareh, ali kdo bi vse to opisal, izinanj-kalo bi mi črnila in papirja. Nù o priložnosti pa vender še kaj ! Vidite, otroci moji ljubi, da sem povsem zadovoljen. Kam bi šel iskat si zabave, če je v mojej sobici tako prijetno ? In da ni prijetno, kdo bi se usojal trditi ? Tega pač ni mati rodila ! Toraj. če ne verojamete, pa me obiščite, vrata moje sobice so vam na stežaj odprta. Pridite, le pridite, ne bodete se kesali ! li Za vas j 6. j^ura vpraša: „Kam, kam, kam V (iosa kliče: „Ga, ga, ga! Sama še domóv ne znam!" Li ne veš, kje si doma V" Furman reče: „Kavder käl, Gosman vpije: „Ga, ga, { Kaj, kaj, kaj, naj bi se bili!" Naj domóv te ne skrbi!" Raca v luži, nvé, ve, vé! Vse preveveč pogumne sté! Kdor se dòma bolj drži, Ogne sc nevarnosti!" A. K. S-oe. ,, Palček in medved. vročem poletji sprehajala sta se po gozdu medved in volk. Medved čuje prelepo ptičje petje in vpraša volka: „Čuješ brate, kak ptiček je to, ki tako lepó poje?" — „To je ptičji kralj", reče volk, „temu se morava prikloniti;" bil je namreč palček. „Če je res tako", reče medved, „rad bi videl tudi njegovo kraljevo palačo: pojdi in pelji me tjà.". „To ne gre tako lahko, kakor si ti misliš", odgovori volk, „počakati moraš, da pride njegova gospa kraljica." — Kmalu nato pride gospa kraljica, imela je hrano v kljunu, in gospod kralj tudi, iu sta hotela mladiče napitati. Medved bi bil rad šel takój za njima, ali volk ga potegne nazaj, rekoč: „nò, počakati moraš, da kralj in kraljica zopet otideta." In tako sta si medved in volk zapomnila luknjo, v katerej je stalo gnezdo, in šla sta dalje. Ali medvedu ni dalo mini, videti je hotel kraljevo palačo in vrnil se je na prejšnje mesto. V tem času sta bila kralj in kraljica vže otišla. Medved pogleda v gnezdo iu vidi v njem pet do šest mladih. „Ali je to kraljeva palača ?" zavpije medved, „to je golo siromaštvo in vi tudi niste kraljevi otroci, vi ste otroci nepo-štenjaki." Ko so mladi palčki to slišali, bili so neizmerno srditi in so zavpili : „ne, to mi nismo! Naši starisi so pošteni ljudje: in ti medved bodeš moral dokazati, kar si govoril." Medveda in volka obide strah, vrnila sta se in skrila v svoja brloga. Mladi palčki so pa še vedno npili in se togotiU. Ko sta jima stara prinesla zopet hrane, rekli so : „uè, mi se ne dotaknemo niti najmanjše mušice, če bi nam bilo tudi poginiti, dokler ne bode izpričano ali smo pošteni otroci ali n<; : bil je medved tukaj, pa nas je pital z nepoštenjaki." Nato dejc kralj : „le tiho bodite, to se bode izpričalo." — Nato zleti z gospo kraljico pred medvedov brlog iu zavpije vanj: „Ti stari godrnjav8, zakaj si pital moje otroke z nepoštenjaki ? le čaj. to se ti bode slabo izteklo, dokazati bodeš moral v krvavej vojski." Tako je bila medvedu napovedana vojska in vse čveteronogate živali so bile sklicane skupaj, vol, osel, krava, jelen, srna in vse, kar jilt nosi zemlja, Palček pa je tudi sklical vse, kar leta po zraku : ne samó ptic velikih in majhnih, tudi komarji, sršeni, čebele in muhe so morale skupaj. Ko pride čas, da bi se imela začeti vojska, razpošlje palček oglednike na vse strani, da bi izvohali, kdo bode poveljnik sovražnikove vojske. Komar, najbolj navihan izmej vseh, začelje rojiti po gozdu, kjer se je zbirala sovražnikova vojska: skril se je ped list gozdnega drevesa, pod katerim se je sklepalo o vojski Medved pozove lisico in jej reče : „lisica, ti si najbolj zvita mej vsemi živalmi, ti bodi poveljnik našej vojski!" „Dobro", reče lisica, „ali kakšno znamenje naj si dogovorimo V" Nobena živalij ni znala povedati tega. Nato lisica: „jaz imam lep dolg in košat rep, ki je podobeu lepej rudečej perjanici, zatorej čujte : ako jaz rep vzdignem, bodi vam znamenje, da dobro gre naša stvar in vi kar pogumno naprej stopajte za menoj, ako pa rep povesim k tlam. potlej pa le bežite, kolikor vsak zua in more." Ko je komar to slišal, vzleti v domač tabor in vse to povč palčku. Ko napoči dan, da se začne krvava vojska, hit, tu prideró vse čveteronogate živali s takim šumom in rjovenjem, da se kar zemlja trese. Palček privrši tudi s svojo četo po zraku, ki roji in upije, da človeka groza izpreletava. Obe stranki se bližate. Palček pa zapové sršenom, da naj gredó doli in se sedejo lisici [»d rep ter jo zbadajo, kolikor morejo. Sršeni store, kakor jim je bilo ukazano. Lisico je to zbadanje zelò bolelo; ko so jo sršeni prvič zbodli, stresla se je in privzdignila jedno nogo, a rep je vender še po konci vzdržala : pri drugem vzbodu je morala rep vže nekoliko povesiti, a pri tretjem ne more več strpeti, zavpije na ves glas ter stisne rep med noge. ćvetoronogate živali to videč, mislile so, da je vže vse izgubljeno in jele so bežati vsaka v svoj brlog. Takó so ptiči dobili zmago. Gospod kralj in gospa kraljica sta zdaj šla domov k svojim otrokom in jim rekla: „otroci, veseli bodite, jejto in pijte, kolikor se vam poljubi, zmaga je naša!" Mladi palčki pa so rekli : „še ne bomo jedli né. dokler ne pride medved pred naše gnezdo, da nas prosi odpuščenja in javno izreče, da smo pošteni otroci." Nato vzleti palček pred medvedov brlog in mu reče : „Medved godrnjava ! ti moraš pred gnezdo k mojim otročičem, prositi jih moraš odpuščenja in javno priznati, da so pošteni otroci; ako ne storiš tega, polomljena ti bodo vsa rebra v tvojem telesu." Z velikim strahom se medved izkobacà iz svojega brloga, gre pred ptičje gnezdo in prosi odpuščenja. Stoprav zdaj so bili mladi palčki zadovoljni, jedli so in pili ter se veselili pozno v noč. fi-o „Grimm-u* jml. If. TJ Mladi Hajko piše. l>Jeri, zlata mati moja, Kar ti piše drobna roka Žalujočega otroka. * Ki ga dobra skrb je tvoja ' V mesto véliko poslala. V šolo ga učiti dala, Da si glavo bi razbistril S knjigami razum si čistil. Danes god ti svoj praznuješ In prijatelje gostuješ — Vender v tem veselji tudi Tvoje se okó poiniidi Nad vrsticami v tem listi, Ki v ljubezni jih jo čisti Pisal tebi Rajko tvoj, Ker zdaj god praznuješ svoj : Kad zlata bi ti poslal. Da ga meni kdo je dal, Dobre kaše mere tri Dal bi in dvanajst gosij, Tudi raca, velik ptič, Lepo, pernato vezilo Dobro bilo bi kosilo — Pa ubožec nimam nič ! Kar pa svojega imam, Srčno rad za god ti dam, Ker smo v šoli se učili, Da je prvo mej vezili : Žčlje so iz dna srca, Ki liité mi do Boga. On daj vsega ti obilo: Mastno vsaki dan kosilo, Dosti pila, dosti jela. Malo pòsla, malo dela ; Mnogo daj ti srečnih lét, Pota ti posiplji evét, Da po njem ti noga hodi, Ki v nebesa te privodi ! Lojzetu Lamovcu v spomin. (T'mrl dnó 30. septembra na Dobrovi pri Ljubljani.) jič kaj veselega vam nimam danes povedati, ljubi otročiči. Zadnji čas čujemo £iz raznih krajev naše domovine, kako močno razsaja huda bolezen „griža". Koščena žena s koso, ki hodi za to boleznijo, pa sega ravno najbolj — mej vaše vrste, mladi čitatelji ! Glejte, kako res je, kar so vam gospod katehet vže večkrat rekli, da Če tudi ste še mladi, se morate toraj tudi vi večkrat spomniti na smrtno uro, vzlasti tedàj, kadar bi imeli kaj napačnega storiti ter ljubega Boga razžaliti. Tudi na Dobrovi je vzlasti pretečenega meseca septembra pomrlo mnogo šolskih otrok: pri nekaterih hišah kar po dva. Mej drugimi je umrl tudi Lojze Lamovec, ućenee v IV. oddelku. Bil je pokojni Lojzek zal dečko, a še lepša je bila njegova dušica. Seveda vam ne morem vsega lepega o njem povedati, omeniti hočem samó, kako je bil pokojni Lojzek lepega, izglednega vedenja, pa pobožnega srca. Kaj grdo je, če se otroci iz šole ali cerkve grede pehajo, kregajo, upijejo itd. Pa žal, da mnogi izmej vas preradi pozabijo, kaj so vam gospodje učitelji v šoli naročili, kako se imate lepo po poti vesti. Rajnki je bil v tem vsem učencem v lep izgled. Navadno je hodil v šolo sam zsi-se, pa tudi iz šole grede je malo za drugimi zaostajal, da mu ni mogel nikdo nagajati. — Bil je pa naš Lojzek tudi prav pobožen, bogoljuben otrok. Lepo in pobožno je opravljal doma svoje vsakdanje jutranje in večerne molitve. Pri sv. maši pa je bil kakor zamaknjen v sveto opravilo. Tudi v cerkvi si je poiskal tak prostor, da je bil nekoliko bolj sam, da ga niso drugi v pobožnosti motili. Ko je sv. maša minula, precej časa je on še pred oltarjem klečal in pobožno molil. Dà, večkrat sino opazili, da ni bilo sploh nobenega človeka več v cerkvi, a Lojzek je še klečal sam in molil. Bog zna, za koga vse je on ljubega Boga prosil V Morebiti tudi za vas, ki se vam mnogokrat tako iz cerkve mudi, da niti ne morete počakati, da bi mašnik v žagrad otišli. Da-si je imel Lojzek do farne cerkve tri četrti ure, vender ni še eeló v mrzlem adventnem času nobenkrat zornic zamudil, takó tudi meseca mejnika šmarnične pobožnosti ne. Pač, dvakrat ni bil letos pri šmarnicah ; ali kakó je potem tarnal in jokal, ker ga niso mati poklicali ; bil je namreč zaspal I Zaradi tako lepega vedenja in tolike pobožnosti so ga mislili gospod kate-het vže letos spustiti k prvemu sv. Obhajilu, da-si je komaj dopolnil 10. leto. A z ozirom na druge učence vender tega niso storili. Ko je zbolel za grižo, takój je čutil, da ga v kratkem Bog pokliče v sveta nebeBa. Srčno milo prosi sv. Obhajila, katero je tudi prejel z veliko pobožnostjo, kakor tudi sv. poslednje olje. Žareče in lepo mu je bilo obličje; gospod župnik sami niso mislili, da je tukaj kaka smrtna nevarnost, a on je čutil, da ni več daleč oni trenotek. — Še dve želji ima predno zatisne svoje telesne oči : videl bi rad še jedenkrat višnjavo zvezdnato nebo in pa svojega gospoda kateheta ! Bili so namreč zadržani, da ga niso mogli sami obhajati. Obe želji sti se mu izpolnile. Oče ponesó bolnega dečka ven na prosto, da še jedenkrat vidi nebeške lučice, ki so mu takó ljubko nasproti žarele in ga vabile v nebeške višave; obiskali so ga pa tudi gospod katehet, ki so rajnkega prisrčno ljubili. O kako se je zveselil dobri deček pri njihovem prihodu I Hudo ga je vilo, pa kakor bi mu bile bolečine zmanjšane, postane popolno miren in vesel. Lepó ga potolažijo, nekoliko pri njem pomolijo, izroče ga v varstvo božje, potem pa se užaljeni zaradi njegovega trpljenja poslove. — Še par dni je trpel voljno udauo v božjo voljo, potem pa se je ločila njegova dobra dušica od telesa ter splavala v nebeške višave, po katerih je tako hrepenela. Umrl je v dan 30. septembra, stav deset let in dva meseca. Lahko si mislite, otroci ljubi, kako so žalovali pri njegovem grobu njegovi stariši, sorodniki in drugi! Te vrstice pa sem vam napisal, da bi si tudi vi, čitateljčki moji ljubi, prizadevali tako lepo se obnašati in bogoljubno živeti, kakor pokojni Lojzek, potem bodete tudi vi jedenkrat tako lepo umrli. Povem naj vam se, da je par tednov na to umrla tudi njegova sestrica- Marijca še-le štiri leta stara, a njegova osem let stara sestrica Francika je tudi v velikej smrtnej nevarnosti. Molite zä-njo! L. Kaj narava pripoveduje otrokom. (Po Wiedemann-u posi, Anton Brezovnik.) Jablana. jfc^T^ (Dalje.) 'jÉ3£M.-'eje 'n m'a11 da ga o Božiči v zlate suknjice oblečenega obešajo na božično drevesce, ki je z mnogo-brojnimi lužicami tako lepo okrašeno. Oj koliko sladkega veselja nam daje zavest, da smo drugim kaj dobrega storili. (Konec prttođnjiS.) Mstp i» Delo in uboštvo. Kjer v I liši dosti dela je. UboŠtvo v hišo tam ne gre. Kjer rok za delo v hiši ni Uboštvo v hišo kar leti. Ivan T. ¥ Otročje narodne pesenee. (Zapisal po Belej Krajini Janko Barle.) XVI. Jože, Jože Vozi kože; Kam obrne Tam prevrne. (Griblje.) XVII. Frsince, Frànce z Ribenee Dela lonce piskrce, ima pomagače Raztrgane hlače. (Slauma vas.) xvra. Bara, Bara, Barbara, Kakó domä si var vala? Kokoš ti je ukradena, V topli peči pečena, V belem gradu jedena. Gospé so jele, Gospod je span, V peči ga čaka Pečen puran. XIX. (Slamna vas.) Otroci Štejejo: En doj Strta noj Aija, vija, Kompanija, Siva, raka, Tika taka, Vija. vaja Voja vèn. XX. (Slanina vas.) Čipu, Čipu. čipulfn Na vo.Un, na kilvn Moj glas, tvoj glas, Skoči baba na dovde, Zgubila je tombolàc, Našel ga je trgovac Daj trgovac tombolile, Ne ču vera, dokler ne, bu Puna vriča *), Buka luka Sène na stran (vèn). (Griblje.) A Uganke. 1) Kje ljudje več jedó, v mestu ali v vasi ? 2) Ušesa ima in zijalo, pa zija, dokler se mu kaj ne dà? 3) Druge oblači, a sama góla hodi. Kaj je to? 4) Zija pa nima jezika. Kaj je to ? 5) Na kdmenu ropota in godrnja: vse polje sem pozobal, pa se še nisem nazobal. (Odgonetke ugank r prihodnjem listo.) ¥ Nove knjige in listi. * Zgodovinske povesti za meščanske šole. Sestavil Ivan Vrbovec, c. kr. profesor. I. stopnja. Ljubljana. 1892. Založili in tiskali J. Blaznikovi nasledniki. 8°. 73 str. (Cena 50 kr.) — To je zopet nova šolska knjiga, katero /, veseljpm in ') Puna vriča = polna vreča. z veliko zadovoljnostjo pozdravljamo. Želimo, da bi se tudi ta knjiga skoraj uvedla v vse višje oddelke naših ljudskih večrazrednic. kder bode izvestno mnogo koristila pri nsvšej uka/.eljnej »olskej mladini. —č. * Knjižnica „Družbe sv. Cirila in Metoda". Vili. zvezek. Janez Cigler, slovenski pisatelj. V spomin stoletnice njegovega rojstva spisal Ivan Vrhovnik. župnik trnovski v Ljubljani. S tremi podobami. V Ljubljani. 1892. 1 z d a 1 a i n založila „Družita sv. < ' i r i 1 a in Metoda". 8". 54 str. (Cena 20 kr.) — To jako lično knjižico priporočamo vsem našim šo-larskim in drugim knjižnicam, ker je vredna, da se prav pridno čita. -MM- Eešitev rebusa v 10. „Vrtčevem" listu: t'ax je kakor O er oca roda, ce nam kaj donese, nam zopet potoma vzame. Prav so ga rešili: Gg. Jak.IngliČ, naduč. v Idriji ; Ivan Kuret, naduè. v Šmariji pri Kopru ; M. Rant, naduč. na Dobrovi; Jarnej Pavlic, uč. v St. Janžu na Peči (Štir.); Matej Vurnik. org. v Mirni Peči ; Aleksander Lap pri D. M. v Polji : Jarnej Pire in Jos. Kumar v Idriji; France Pe- ternel, mladenič v Novakih (Gor.); Ivo Kuparjev, Polde ftimanov, Franci Mikletov in Jak. Kitajec v Ljubljani ; Samo Vošnjak, dijak v Ljubljani : Boris Zamik, uč. v Ljubljani ; Rad. Rabu/.a, dijak v Celji; Drag. Koderman. uč.. Frankolovo (Štir.) ; Viljem Rössner, Frid. Drobnič, Jak. Kukenberg. Fr. Strnad, Jak. Vratnik in Stanko J are, učenci I v Braslovčah (Štir ) ; Karol Pestevsek, Fr. Do-eaver in Maks Wreg, učenci v Slivnici pri Mari-! boru. — Rozalija Vizjak, učit. soproga v Gornji [ Ponikvi (Štir.) ; Albina in Tomazina Treven in Amalija Murnik v Idriji ; Ivanka Kuhar pri Dev. Mariji v Polji ; Albina Rupnik, učiteljica v Lcs-I kovci ; Marija in Leopoldina Rant na Dobrovi ; Matilda Rössner. Ana Planinec, Emilija Jare, Helena Juhart, Alojzija Povše, Marija Šketa, Mar-, jetica Bošnak in Ana Brišnik, učenke v Braslovčah (Štir.) ; Ana Milavec, Ivana Primožič, Ivana Podboj, Jožefa Milavee. Marija Bob-, Albina Gartner in Ivana Kovšca. učenke v Planini ; Li/.ika Breg v i Slivnici pri Mariboru. 0^* Imamo še nekoliko nepopolnih „ Vrtčevih" letnikov z leta i SUO., pri katerih manjka samo 't. iterilo. Kdor želi tak nepo-polen letnik imeti, dobi ga s poštnino vred za J oO kr. UpravnUttvo Vrtievo." Rebus. (Priobčil F. Stegnar.) EšK i W (Rešitev in imena reäilcer t prihodnjem listn.) „Vrtec" izhaja 1. dné vsacega meseca in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., ta pol leta 1 gld. 90 kr. Napis: OpramlitT« .Vrtčevo", mestni trg, 4ter. 23 t Ljubljani. Lzdajatelj, uložnik in urednik Ivan Tomàie. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani,