292
KRONIKAKRO IKA
Vasko Simoniti
GOVOR OB PO^ASTITVI DNEVA
REFORMACIJE V LJUBLJANI 2005
Spoštovani,
kulturniki naši reformaciji težko pripisujemo kaj drugega kot po-
zitivne lastnosti, posebej še ob dnevu, kakršen je danes. Najprej je z
versko reformo zasejala v naš svet nekatera miselna ali filozofska jedra
renesanse, iz katerih je sama izhajala, in najbrž niso usahnila z
odpravo reforme, ampak so se vsaj tu in tam ohranila kot seme
bodočega spraševanja o človeku in njegovem okolju. Konkretno pa
nam je prinesla slovenščino, povzdignjeno v knjižni jezik, prvo slo-
vensko knjigo, tiskarno, stanovsko šolo itd. in predvsem s knjigo ozi-
roma knjigami odprla vstop v prostor, ki nam dotlej ni bil dostopen.
Še več, dala nam je tudi ljudi, kakršnih dotlej nismo poznali: oseb-
nosti, brez katerih ljudstvo ne more imeti svoje zgodovine. Če so
Slovenci dotlej poznali ljudsko umetnost in v njej nemara kakšnega
junaka, pa – razen tega ali onega imena plemenskega vodje – niso
imeli ne svojega voditelja ne karizmatičnega človeka preteklosti.
Odslej so bili tu ustvarjalni posamezniki, ki so vodili in spodbujali
naš razvoj, dobili smo nastavke tiste kulturne javnosti, ki predpo-
stavlja in vzdržuje zavest skupnosti.
V tem smislu je reformacija na Slovenskem naš začetek, zato ni
čudno, da nas vedno znova privlači; veliko stvari nas še danes pozi-
tivno preseneča in daje zgled, saj se zdi, da je v svojem razvoju ostala
neomadeževana – morda zato, ker njene potrebe še niso bile zado-
voljęne do te mere, da bi postala represivna, kot se je pozneje zgodilo
marsikje drugod. Tam je seveda prinesla dosti novega in pozitivnega,
a ni odpravljala avtoritarnosti in trde oblasti, nasprotno, potem ko
se je utrdila, je prevzemala geste in poteze, ki se nato v teku stoletij
niso veliko razlikovale od tistih, ki jih je spočetka zavračala. Danes bi
293
KRONIKA
v zvezi s tem bilo moč našteti nemalo primerov. Reformacije s prote-
stantizmom kot oblastno ideologijo potemtakem ni mogoče idea-
lizirati. Kdor torej protestantizem oblači samo v lepe barve, ga po-
nareja – ali počne to s sumljivimi nameni.
Toda vse to je vendarle videti nekako zunaj naše zgodbe o refor-
maciji. Ta na Slovenskem razen na severovzhodu iz znanih razlogov
sicer ni mogla obstati in se razvijati do današnjih dni, toda v času le
nekaj desetletij je kljub vsemu ustvarila izjemno veliko tistega, kar
nas je konstituiralo kot narod. V njej je prvič v naši zgodovini prišlo
do svojevrstne kulturne prebuje, čeprav je bil prvotni motiv zanjo
religiozen. (A ta vidik bo gotovo tema drugih razmišljanj.) Toda
posledice so bile daljnosežnega pomena prav za kulturo: pripravljena
so bila tla domači ustvarjalnosti. Tu mi ni treba posebej navajati
Trubarjevih del, Dalmatinovega prevoda Biblije, Bohoričeve slovnice
in drugih – in čeprav je bilo veliko teh del kmalu prepovedanih, je
bila zlasti Dalmatinova Biblija za tisto, čemur danes rečemo jezikovna
politika, v bodočih stoletjih obvezujoča. Po mnenju nekaterih je
postala tudi temelj naše književnosti.
A o tem ne bi širše govoril. Z današnjega vidika se mi zdi posebno
zanimivo nekaj drugega: med drugim na primer, s kakšno vnemo so
se protestanti lotili pisanja v slovenskem jeziku. Če globlje pomislimo,
lahko rečemo, da je v tem bilo tudi nekaj, kar bi označil za kulturni
upor zoper tedanjo slovensko mizerijo, popolno anonimnost in
neznosno potlačenost ljudstva, ki pod tujim gospodarjem niti ni
imelo svojega imena. Tega upora si drugače ni mogoče razlagati kot z
izjemno ljubeznijo do ljudstva, ki je bilo potrebno pomoči, in zato
človek ne sprašuje za ceno svojega angažmaja. Mislim, da v slovenski
zgodovini ljubezen te vrste ni ravno pogosta. Pri posameznikih jo je
sicer srečati večkrat, a manjkrat pri gibanjih in skupinah. Pa vendar:
najbrž bi jo slabih 300 let kasneje našli pri Prešernovem krogu, ki se
je s podobno vztrajnostjo boril proti filistrom in potem s Prešernom
dosegel visoko umetnost, in še slabih 200 let po Prešernu pri sloven-
skih patriotih, ki so se nesebično borili za svoj narod in državo.
In danes?
Nedvomno podobno erotično silovitost pri posameznikih sreča-
mo tudi danes. Toda pri marsikom je uplahnila, pri celi plasti neke
294
KRONIKA
slovenske populacije kot da se je docela izčrpala. Vzemimo spet jezik;
s kakšno dosledno skrbjo in strastno ljubeznijo so slovenščino pisali
protestanti! Danes se lahko vprašamo, ali sta slovenska država in
njeno prebivalstvo v tem hipu pripravljena na tak trud, pripravljena
spoznavati, priznavati in razvijati bogastvo trubarjevsko-prešernov-
skega jezikovnega izročila kot vrednoto v novem stoletju. Žal ni malo
pojavov, ob katerih je odgovor na to vprašanje negotov: če v Ljubljani
že težko najdemo gostinski lokal s slovenskim imenom, če slovenski
podjetniki zahtevajo nove in nove izjeme od zakonske določbe, da
mora biti firma v slovenščini, itd., itd., potem je jasno, da smo pri tej
točki daleč od naših protestantskih predhodnikov.
Seveda pa moram povedati, da problem s slovenščino v javnosti
danes ni enostaven. Ne gre vsega pripisati bodisi indolenci, zaniče-
vanju slovenščine ali celo sovražnosti do nje pri delu podjetnikov.
Vprašanje obstoja jezikov malih narodov – in ve se, da celo veliko
večjih, kot je slovenski – je svetovni problem, posebej pa problem v
Evropski uniji. Znotraj nje bo največ odvisno od nas samih, kako
bomo svoj jezik znali zavarovati, in to tako, da se ne bomo izolirali
od sveta. Ostati bomo morali odprti, tujim vplivom pa se upreti z
lastno ustvarjalnostjo, ki pa brez stika s tujo vrhunsko ustvarjalnostjo
ne bo presegla lokalnega okolja. K tej odprtosti nas zavezujejo naš
zgodovinski začetek v času reformacije, a tudi tisti, ki so pred nami
spoznali človeško in duhovno globino ter pomen naših protestantov.
Mit o njih nam je v tem primeru lahko spodbuda.