Iz dnevnika 
malega Šiškarja
PONEDELJEK
Danes večinoma počivamo, ker smo bili namreč včeraj popoldne na izletu na Katari-ni. Ata jerekel, da gremo z avtom, mama je pa dodala, da bi bilo bolj zdravo in uspešno, če bi krenili peš. Torsj smo šli peš, ker mama za-čuda vedno pogrunta najbolj pametno vari-anto. Ata pravi, da je to samo zaradi ljubega miru. No, šli smo potemtakem lepo drug za drugim v ravni vrsti po krasnem makadamu Nato je pripeljal mimo avto, besno zatrobil, ker ja ata šantal nekje proti sredini cestišča in nas pustil (avto, sevada) v oblaku prahu. Nato smo se nekoliko otepali in čistili, potem smo šli pa veselo naprej. Pripeljal je seveda še en avto in je tudi on imel lepo hupo. In tako naprej: hupa, stepanje prahu, hupa. ste-panje prahu. Mama je izjavila, da si lahko le Štef izmisli kaj tako neumnega (to je kajpak moj ata) kot iti na Katarino peš. Jaz sem ho-tel pripomniti. da si ni on tega izmislil. am-pak sem opazil. da zadeva še ni uspela za jav-no razpravo, zato sem raje molčal.
Potem smo se potovanja navadili in smo začeli celo uživati v naravi. Prišli smo do krasne rampe. Vprašal sem ateja. od kdaj na Katarino vozi vlak, pa me je čudno pogledal in pojasnil, da to niso železniške zapornice ampak čisto navadne rampe občanov, ki so v šoli prisostvovali le učnim uram o privatni lastnini, vse ostale so pa špricali... Hotel sem se malo poguncati na zapornici, pa je pritekel pes, velik kot tele in sem raje odnehal. Smo seveda potem srečali še veliko takšnih hišic in' zapornic. tako da Katarina izgleda skoraj tako kot železniška proga Celje—Rogaška Sla-tina, kjer je ena rampa na vsakih 0,17 kilo-metra.
Skratka. na izletu smo se imeli zelo lepo. Potem sem ateta vprašal, kdaj bomo imeli mi kakšno rampo. nakar je bil jezen. Saj je vse-eno — ko bom velik, bom imel tudi jaz zapor-nice pred hišo (če bo seveda še kje kaj pro-stora) ..