AVTORSKE PRAVICE ZA KNJIŽNIČNO GRADIVO POSEBNE VRSTE
Zdenka Petermanec, Knjižnica Ekonomsko poslovne fakultete Univerze v Mariboru
Strokovni članek UDK 378(043.2/.3): 347.78
Abstrakt
V prispevku avtorica raziskuje rezultate ankete v fakultetnih knjižnicah na obeh slovenskih univerzah o ravnanju z gradivom, ki je rezultat izobraževalnega procesa: z diplomskimi, specialističnimi, magistrskimi in doktorskimi nalogami. Iskala je ravnovesje med slovensko avtorskopravno zakonodajo in priporočili mednarodnega bibliotekarskega združenja, med priznavanjem avtorstva in pravico biti informiran, predvsem pa jo je zanimala poštena uporaba virov, tudi na internetu.
Ključne besede: avtorsko pravo, knjižnice, knjižnično gradivo, fotokopiranje, elektronski mediji, internet
UDC 378(043.2/.3): 347.78
Abstract
In the article, the author presents the results of an inquiry about the treatment of library materials which are the result of the education and training process, in libraries at the faculties of both Slovenian universities, i.e. graduate, specialist, post-graduate and doctoral theses. The author is trying to find a balance between Slovenian copyright legislation and recommendations of the International Library Asscociation, between author's rights and the right to information; her interest was centered around fair use of sources, especially on the Internet.
PETERMANEC, Zdenka: Copyright and special library materials. Knjižnica, Ljubljana, 43(1999)1,51-74
Vražje iznajdbe tega stoletja kvarijo vse. Topovi, kolubrine, bombarde, zlasti pa še tisk, ta druga nemška kuga.
Kolikor rokopisov, toliko knjig! Tisk ubija knjigotrštvo.
Victor Hugo
Ali bomo v naslednjem stoletju enako sodili o računalniški tehnologiji in Internetu, da namreč ubija avtorstvo?
1 Uvod
Avtorsko pravo je pojem, s katerim se knjižničarji dnevno srečujemo. Morda je prav zaradi tega postal tako samoumeven. Ko pa nam dileme v knjižničarski praksi narekujejo, da mora le-ta temeljiti na teoriji avtorskega prava, se šele pokaže, kako obširno je to področje, kako resno zadeva poslovanje knjižnic, kako potrebna je jasna in splošno veljavna zakonodaja in kako se z razvojem novih informacijskih možnosti in tehnologij kopičijo tudi vprašanja s področja avtorskega prava. Hiter informacijski razvoj je povzročil občutek ogrožanja lastnikov intelektualne lastnine s strani knjižnic. Občutek škoduje skupnim interesom obojih, zato bomo poskušali ugotoviti, kako ga knjižničarji lahko zmanjšamo. Teoretična izhodišča svojega prispevka sem zasnovala torej na Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah RS (ZASP), Trampuševem komentarju le-tega in diplomski nalogi iz bibliotekarstva avtorice Pejanovičeve.
Izrazito pa nikjer v omenjenih virih ni izpostavljeno knjižnično gradivo posebne vrste, kot so diplomske, magistrske in doktorske naloge, tako tipične za visokošolske in fakultetne knjižnice.
Zanimalo meje, kako kljub temu ravnamo s tovrstnim gradivom v Sloveniji, kakšna je praksa fakultetnih knjižnic v avtorskopravno razvitih deželah Veliki Britaniji, Nemčiji in ZDA. V ta namen sem uporabila anketiranje. Rezulta te ankete sem primerjala s slovenskimi zakonskimi določili in smernicami britanske bibliotekarske zveze.
Zdenka Petermanec, vodja knjižnice Ekonomsko poslovne fakultete Univerze v Mariboru
Nekaj pozornosti sem namenila tudi dokaj specifičnemu avdiovizualnemu gradivu, podatkovnim zbirkam in drugim računalniškim medijem, predvsem internetu.
Odgovori iz anket naj bi mi pomagali izoblikovati nasvete, kako naj knjižničarji visokošolskih knjižnic ravnamo s tem gradivom, da ne bomo kršili avtorskega prava in ne načel o splošni dostopnosti informacij ter njihovem svobodnem pretoku. Na eni strani se bojujemo z argumenti etike, na drugi z črko zakona. V silnem procesu globalizacije bo učinkovita le vzajemnost obeh načel.
2 Avtorske pravice in knjižnice
Nad stopnjo razvoja današnje informacijske družbe se ni pritoževati. Informacije postajajo osnova novi ekonomiji in intelektualna lastnina je najpomembnejša valuta le-te. Ponudba informacij je obilna, problem je le v njihovem obvladovanju. To je še posebej zaznala raziskovalna in izobraževalna sfera, ki je sprožila varovalni mehanizem in del teh obveznosti prenesla na svoje knjižnice. Torej se bodo te morale preleviti v eno od možnih modifikacij: različnomedialne knjižnice, elektronske, digitalne ali virtualne knjižnice. Klasična knjižnica bo postala hibrid med fizičnim in elektronskim prostorom znanja.
Ugotovljeno je, da so med največjimi uporabniki zaščitenih informacij politične stranke, vladne inštitucije, sodišča in univerze.
2.1 Avtorsko pravo
Zasnovali so ga na zahodu skupaj s pravico do branja, svobodo govora in pravico do zasebnosti. Kot pravni mehanizem uravnava in povezuje svet idej s tržnim svetom.
Njegova glavna naloga je varovanje avtorjevega položaja kot stvaritelja dela.
Varovanje avtorskih pravic se nanaša na avtorjev končni izdelek, ne pa na idejo, načela, postopek, ali metodo delovanja. Zakon torej ne ščiti ideje, ščiti pa besede, s katerimi te ideje opišeš. Prav tako niso varovana uradna besedila (9. člen ZASP) z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja.
Avtorska pravica je sestavljena iz materialnih, moralnih in drugih pravic. Nastane samodejno na podlagi same stvaritve in je ni treba formalno uveljavljati. Je časovno omejena na sedemdeset let po avtorjevi smrti.
Moralne pravice varujejo avtorjeve osebne in duhovne vezi do njegovega dela in so neodvisne od ekonomskih. Materialne pravice pa varujejo njegove premoženjske koristi.
Od pravic te vrste zadevajo knjižnice kot javne ustanove pravica reprodu-ciranja (23. člen ZASP), distribuiranja (24. člen ZASP), pravica javnega posojanja (36. člen) in pravica do nadomestila (37. člen). Še najpomembnejše za knjižnice pa so izjeme, ki jih je opredelila že Bernska konvencija, in sicer oblika poštene uporabe (fair use)1 v izobraževalne in raziskovalne namene. Pri tej uporabi se ne zahteva dovoljenje lastnika avtorske pravice, kar podpira tudi IFLA. Zelo razvit je ta način na Švedskem, kjer menijo: če tovrstne uporabe ne bomo resno upoštevali, lahko pravico do nje v prihodnosti celo izgubimo.V anglo-ameriškem pravnem sistemu upravičujejo avtorsko pravico predvsem ekonomski razlogi in javni interes, druge zakonodaje dajejo prednost moralnim pravicam (Pejanovič, 1998).
2.2 Kratek zgodovinski pregled
V	antiki je veljala lastninska pravica le za material, na katerem je bilo avtorjevo delo.
Ustvarjalno umetniško delo je bilo čast, za katero se ni smelo prejemati plačila.
V	srednjem veku, ki velja za dokaj mračno obdobje, dela avtorjev niso bila varovana pred prepisovanjem ali razpečevanjem. Ta potreba se je pojavila šele z iznajdbo tiska. Vendar je bilo v tem obdobju varstvo podeljeno le tiskarjem. Privilegiji so jim omogočali ekskluzivne in časovno omejene pravice tiskanja.
Avtoiji so omenjeni precej kasneje v obdobju renesanse. Takrat so bili podeljeni tudi avtorski privilegiji, kar pomeni začetek avtorskega prava v današnjem smislu. Pomenili so nagrado avtorju za njegovo stvaritev.
Humanizem je prinesel spoznanje o duhovni lastnini avtorjevega dela. Posledica tega je bil vidnejši premik varovanja od založnikov k avtorjem. Prvi pravni akt o avtorskem pravu je britanski Statue of Anne (1709), ki daje
1 BK, stockholmska revizijska konferenca, 1967)
avtorjem izključno pravico do razmnoževanja, ki je časovno omejena, sprva na štirinajst let. 1790 je bil oblikovan prvi ameriški federalni zakon o avtorskih pravicah (Copyright Act).
Danes ureja varstvo avtorskih pravic Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del (1971) in Univerzalna ali svetovna konvencija o avtorski pravici.
Evropska unija se ukvarja z vprašanjem avtorskega prava v elektronski informacijski industriji v Beli knjigi (1993) in Bangemarmovi modri knjigi Evropa in informacijska družba iz leta 1994 (Pivec, 1995).
3 Knjižnično gradivo
Vemo, kaj Zakon o knjižnicah opredeljuje kot knjižnično gradivo, vemo tudi, kaj ZASP v 5. členu opredeljuje kot varovana avtorska dela. To so individualne intelektualne stvaritve, med drugim pisana dela (leposlovna, članki, priročniki, študije ter računalniški programi).
Če analiziramo lastnosti dokumentov, ki so rezultat človeškega uma v izobraževalnem oz. raziskovalnem procesu, in jim je ta dahnil še pisno obliko ter poskrbel za vsaj omejeno dostopnost javnosti, ni razloga, da med knjižnično gradivo ne bi uvrščali, tudi diplomskih in specialističnih nalog, magisterijev in doktoratov. Za to, ali je neko delo avtorsko ali ne, ni pomembna njegova kakovost ali umetniška vrednost. Zanju veljajo povsem drugi kriteriji vrednotenja. Da delo pojmujemo kot avtorsko, mora vsako izpolnjevati pet temeljnih pogojev:
1.	Individualnost (svojevrstnost). Ni nujno, da je delo povsem izvirno, mora pa imeti dovolj individualnih potez.
2.	Intelektualnost (duhovnost). Delo mora odražati misli, občutke in spoznanja svojega stvaritelja.
3.	Stvaritev pomeni, da je avtorsko delo lahko le rezultat človekovega ravnanja, v katerega je vložen določen ustvarjalni napor.
4.	Izraženost avtorjevega dela v zunanjem svetu.
5.	Področje: delo mora pripadati znanosti, umetnosti ali književnosti (Papic, 1998)
3.1 Knjižnično gradivo posebne vrste in dejavnosti, ki so z njim povezane
Pojasniti je treba, kaj je knjižnično gradivo posebne vrste. Knjige in periodični tisk so po svoji obliki, vsebini in dostopnosti povsem običajno knjižnično gradivo. Če se opremo na Unescovo definicijo knjige, ki pravi, da je to neperiodična publikacija z najmanj 49 stranmi obsega inje izdana, potem naše obravnavano gradivo ne izpolnjuje samo te zadnje zahteve. Pa še to le pogojno, saj vedno več tega gradiva tudi tiskamo ali posredujemo v digitalni obliki. Iz tako imenovane "sive literature", kamor smo po navadi uvrščali tovrstno gradivo, postopoma prehaja v določenem tipu knjižnice (visokošolski, fakultetni ali univerzitetni) med povsem običajno gradivo.
Pri vseh teh oblikah gre za pisna dela, ki so rezultat izobraževalnega oz. raziskovalnega procesa in so za pridobitev ustreznega naziva obvezna.
Od ostalih pisnih del se razlikujejo po tem, da jih avtorji morajo napisati. Delno odgovornost za njihovo kakovost prevzemajo tudi njihovi mentorji in člani komisij.
Pri tovrstnih delih ne gre le za obvladovanje in predstavljanje strokovnih dejstev, marveč je pomembna tudi možnost njihovega vrednotenja in preverjanja. Še en razlog za to, da morajo biti javnosti dostopna! Seveda pa nikakor ni zanemarljiva tudi oblika posredovanja. Tu naj prevladujeta smotrnost in funkcionalnost, ki sta precej odvisni od tehnološkega razvoja in njegovih možnosti. Pri teh delih vsebino rešujemo z vprašanjem KAJ, obliko pa s KAKO. Jasno je, da lahko z neustrezno obliko kaznujemo tudi vsebino. Torej ni nobenega dvoma, da so tudi ta dela avtorska in kot taka tudi zaščitena, ne glede na to, ali je njihova dostopnost omejena ali ne.
Ko govorimo o avtorstvu pri gradivu posebne vrste, moramo opredeliti tudi to, kdo je AVTOR?
Po slovenskem Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah je to fizična oseba, ki je delo ustvarila in katere ime je na običajen način navedeno na delu ali pri njegovi objavi. Avtor ne more biti pravna oseba. Kadar sta delo ustvarili dve osebi ali več, govorimo o soavtorstvu. Delež le-tega se določi v sorazmerju z dejanskim prispevkom pri avtorski stvaritvi. Vendar pa mentor glede na pet prej navedenih značilnosti vsakega avtorskega dela ni njegov soavtor.
Avtorsko delo je torej vsaka izvirna individualna duhovna stvaritev ne glede na to, v kakšni obliki se pojavlja. Akt avtorstva je notranji klic po komunikaciji z javnostjo.
Pri gradivu, ki nastane na univerzah v procesu izobraževanja, ne moremo govoriti o avtorjevih materialnih koristih, dokler ne postane komercialno zanimivo. Vsekakor pa moramo upoštevati avtorjeve moralne pravice, kot so identiteta, integriteta, napačno pripisovanje, pravica razkritja dela in pravica do prve objave.
Pojavlja se vprašanje, koliko ekskluzivnih pravic se pripisuje ustanovi, na kateri je delo nastalo. Slovenski zakon v svojem 74. členu nakazuje možnost neizključnega prenosa, ki upravičuje imetnika, da na dogovorjeni način uporablja delo poleg avtorja ali drugih imetnikov. Če bi bili dosledni, bi morali pridobiti soglasje slehernega avtorja pisnega dela, ko ga odda v knjižnico ali preden odide s fakultete, s katerim privoli, da se njegovi intelektualni dosežki uporabljajo v procesu nadaljnjega izobraževanja. Če študent ali ustanova, odvisno pač od interne politike, nista prepovedala kopiranja dela, se priporoča, da bi uporabnik izpolnil izjavo o kopiranju.
3.1.1 Fotokopiranje
Fotokopiranje je trenutno najbolj razširjenja oblika razmnoževanja informacij. Tehnika omogoča verno reprodukcijo avtorskih del v dvodimenzionalni grafični obliki.
Po ocenah se vsako leto v svetu ilegalno fotokopira tristo milijard strani, pri čemer avtorji in založniki izgubijo okroglih petnajst milijard dolarjev. Glavni viri fotokopiranja so znanstvene knjige in članki iz revij, ocenjujejo jih na 2500 strani po zaposlenem strokovnjaku (Bratož, 1998).
IFRRO (International Federation of Reproduction Rights Organisations) je leta 1998 organizirala v danski prestolnici seminar v zvezi z zaščito pravic do razmnoževanja.
Prizadeva si, da bi v Evropski uniji poenotili zaščitni sistem. Lahko rečemo, da je slovenska raven zaščite že primerljiva z evropsko.
ZASP v svojem 37. členu dovoljuje pravico do reproduciranja že objavljenih del (v največ treh primerkih). 50. člen aktivnosti dodatno omejuje, da je dovoljena le znotraj javnih knjižnic in izobraževalnih ustanov za privatne namene in iz lastnega primerka. Ne dovoljuje pa kopiranja celotne knjige, razen če je njena naklada že najmanj dve leti izčrpana. Osebna uporaba pomeni interno uporabo, lastni primerek pa je redno kupljeni primerek knjižnice.
Izjeme, ki jih v zvezi s fotokopiranjem navaja v svojih priporočilih Library Assotiation (LA, obsegajo poleg fotokopiranja za individualne študijske namene še:
-	kopiranje za knjižnični fond (knjižnica ne sme imeti več kot en izvod, pisna izjava, da ni osebe, ki bi lahko avtorizirala fotokopirano delo, knjižnica to fotokopiranje zaračuna);
-	kopiranje za nadomestilo v stalni zbirki (pisna izjava o izgubljeni, uničeni ali poškodovani knjigi. Kopijo bo knjižnica uporabila samo prezenčno in ne več kot v treh izvodih);
-	kopiranje za oblikovanje navodil;
-	kopiranje za izpite (kopije ne smejo biti iz eksternih publikacij oz. preteklih izpitnih zbirk).
Število fotokopij
Dovoljeno je kopirati le 1 članek iz periodike, iz monografije pa sprejemljivi del (ne več kot eno poglavje oz. več kot 5% celotnega dela); pri brošurah, ki imajo do 20 strani, pa do 10% celotnega dela. Ne smemo kopirati celotne knjige, za kar se šteje 70 % označenega števila strani knjige. Prav tako ni dovoljeno kopirati celotne številke posamezne revije. Izjemo naredimo le, ko ima uporabnik pisno dovoljenje avtorja ali je knjiga razprodana že več kot dve leti.
Knjižničarji menijo, da je nadzorovanje fotokopiranja v obsegu manj kot ene četrtine celotnega dela in za kakšne namene uporabnik fotokopije potrebuje nesmiselno in težko izvedljivo.
Zaračunavanje kopiranja
Pri uporabi kopirne kartice študenti kopirajo sami in plačujejo le dejanske materialne stroške. Predvidevamo, da so fotokopije narejene za privatno uporabo fizične osebe, kadar uporabnik ob plačilu kopij ne zahteva računa, naslovljenega na pravno osebo ali samostojnega podjetnika.2 Če opravi to storitev zanje knjižničar, bi moral k dejanskim stroškom prišteti še prispevek, ki ga mora knjižnica po veljavni Uredbi o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje nadomestiti Avtorski agenciji Slovenije (0,5 tolarja od fotokopije)3 Ustanovam je prepuščeno, da same oblikujejo cene medknjižničnih in fotokopirnih storitev.
3.1.2 Univerzitetno založništvo
Z založniško pogodbo se avtor zaveže, da bo na založnika prenesel pravico reproduciranja in distribuiranja svojega dela v tiskani obliki. Založnik pa mu zato poravna honorar (ZASP, člen 85). S pogodbo je torej urejen prenos materialnih avtorskih pravic na založnika.
2	Pejanovič, S. (1998, str. 65)
3	UL RS (1998)63, str. 4737
Običajno je tako, da fakulteta za svoje izobraževalne potrebe izdaja tudi učbenike, katerih avtorji so univerzitetni profesorji. Gre torej za avtorske pravice, s katerimi avtor izpolnjuje del svojih delovnih obveznosti. V takem primeru so materialne in druge pravice izključno prenesene za deset let od dokončanja dela na fakulteto, če ni s pogodbo drugače določeno (101. člen).
Če bi fakulteta avtorske pravice prepustila založnikom, bi bil tak učbenik bistveno dražji, ko bi ga morala kot izdelek lastne ustvarjalnosti ponovno odkupiti za svoje potrebe. Zato bi morale biti fakultete previdnejše pri prepuščanju avtorskih pravic komercialnim založbam.
Copyright Licencing Agency omogoča britanskim univerzam do 40% popust za lastne publikacije, prost dostop do elektronskih inačic le-teh in neomejeno kopiranje člankov ter skript za neprofitne namene. Ta triletni projekt so pričeli v Veliki Britaniji izvajati 1996. leta. Tudi na ameriških univerzah imajo razvito lastno založniško mrežo. Ker so učbeniki oz. sestavljena skripta (bulk pack) poceni, jih ne dovolijo kopirati ali se to enostavno ne splača.
Deutsche Bibliothek iz Frankfurta na Maini šteje dela, ki nastajajo na univerzi, v nacionalno zbirko, ki je v posebnem razdelku vključena tudi v nemško nacionalno bibliografijo. Zato prejme dva dolžnostna izvoda v tiskani obliki. Sklep ministrske konference za kulturo (30.10.1997) predvideva, da je možno te publikacije vključiti ali pošiljati tudi v digitalni obliki (Projekt Digitale Dissertracionen)
Pravico do objave ima samo avtor, ki poleg tiskane verzije v treh izvodih poskrbi tudi za prenos na elektronski medij - BIS. S posebnim obrazcem zagotovi njeno avtentičnost s tiskano verzijo.
3.2 Elektronski mediji
V to skupino uvrščamo:
-	računalniško programsko opremo
-	online baze podatkov
-	optične diske
-	knjige na čipih
-	internet (Žnideršič, 1995)
4 http://dochost.rz.hu-berlin.de/qjdiss/as.html
Elektronsko kopiranje
Aktivnost pomeni skladiščenje, posredovanje, manipuliranje, reproduciranje zaščitenih del v računalniški oz. strojno čitljivi obliki, pomeni pretvorbo v digitalno obliko. Zadeva niti v Veliki Britaniji niti v EU zakonodajno še ni dorečena. S fotokopiranjem so izenačene tudi druge podobne tehnike reproduciranja, npr. skeniranje in faksiranje.
Tudi skeniranje zaščitenih del je protizakonito, lahko ga dovoli samo avtor. Priporoča se, da skeniranje omejimo na dela, za katera je pridobljen copyright, na dela, katerih avtorske pravice so potekle in tista, za katera imate licenco.
European copyright user platform (ECUP) definira, katere elektronske knjižnične storitve so dovoljene in katere niso. (Watkins,1996).
3.2.1 Elektronske podatkovne zbirke
So zbirke avtorskih del in drugih podatkov. Za avtorsko delo velja zbirka le takrat, kadar gre pri izbiri, uskladitvi ali razporeditvi vsebine za individualno intelektualno stvaritev (8. člen ZASP). Slovenski zakon zajema le avtorske baze podatkov. Za zbirke, ki vsebujejo gradivo, zbrano na neizviren način, pa predvideva varstvo direktiva EU o bazah podatkov (Direktiva 96/9Eu, 11.3.1996, členi 7-11).
Baze postajajo najbolj množičen in vsakdanji intelektualni izdelek. To so kompilacije sestavin s selekcioniranim in sistemsko urejenim gradivom. Zanimivo je, da uporabnikov pri njih sploh ne zanima avtorstvo, temveč aktualnost in funkcionalnost.
Po Bernski konvenciji (december 1996) so varovane na isti način kot literarna dela. Pravna zaščita baze se opravi le v deželi nastanka in nato avtomatsko velja za obdobje 15 let povsod. Na mednarodnem simpoziju o zaščiti intelektualne lastnine na področju elektronske informacijske industrije na Dunaju je bilo jasno izraženo mnenje, da pri zaščiti podatkovnih baz niso mišljeni njihovi avtorji, marveč investitorji - oblikovalci. Najbolj pošteno se razmerja med proizvajalci informacij, prenašalci, programerji, gostitelji kot posredniki in uporabniki rešujejo z licenčnimi pogodbami, saj se vloge vseh akterjev v tej verigi ves čas prepletajo in spreminjajo. Licenčne pogodbe preko investitorja ščitijo dela več kot enega avtorja. Ponudniki baze so pri njeni uporabi občutljivi zato, ker lahko podatke na njej brez velikih stroškov kakovostno razmnožujemo v papirni ali računalniški inačici.
Uporabnik podatkovne baze ni v istem položaju, kot je bralec knjige. Ves čas uporabe je le njen najemnik in je odvisen od gostitelja oz. proizvajalca. Med iskanjem mu delo sicer bistveno olajšata, pa vendar ga pri tem ome-
jujeta. Pri uporabi opisanega medija so investitorji bolj rigorozni od avtorjev. Če je podpisana licenčna pogodba, je reproduciranje podatkov iz nje (izpisi poizvedb) sicer prosto, reproduciranje samih baz pa ni dovoljeno. Zaščita zanjo je krajša kot pri knjigi. Traja le 15 let, ko naj bi se finančni vložek povrnil.
V primerih, ko je skupaj s knjigo izdan tudi računalniški program ali elektronska baza podatkov kot njen sestavni del, je za njeno uporabo oz. izposojo treba iskati rešitev v avtorskopravnih označbah ali opozorilih. Če obstaja prepoved javne izposoje, lahko prilogo izposodimo samo prezenčno. Če posebnih oznak ni, se odločimo glede na stopnjo odvisnosti priloge od knjige. Če je ta visoka, posodimo prilogo skupaj z njo. Taka je tudi praksa v ameriških fakultetnih knjižnicah.
3.2.2 Internet ali omrežje omrežij
Za akademski svet, v katerem se je razvil, pomeni obilico raznovrstnih univerzalnih informacij. Založniki pa tožijo, da jim je razsul sistem zaščite ekonomskih interesov. Prvim znižuje stroške, drugim pa dohodke.
Uporabniki interneta v glavnem ne poznajo avtorskih pravic ali o njih ne razmišljajo. Na tem omrežju še vedno odseva akademski pogled, da v tej kulturi da vsak, kar ve, zastonj in vzame, kar vedo drugi, zastonj. Avtor postaja v tem globalnem okolju vedno bolj bran, vendar se izgublja njegovo intelektualno lastništvo. Dejstvo je, da so informacije posredovane internacionalno, zato je nadzor še bolj otežen. Obstaja verjetnost, da so kršene predvsem moralne avtorjeve pravice, saj se z njimi lahko manipulira. Poveča se možnost plagiatorstva. Ko avtorsko delo kroži po mednarodnem prostoru, se varuje po pravu tiste države, v kateri se izkorišča, oz. kjer je prišlo zaradi zlorabe do spora. Čim prej bo treba vzpostaviti koncept ;cyber prava+, kar pa bo zaradi pravnih, tehnoloških in nenazadnje praktičnih problemov izredno težko.
Če bi brkljanje po internetu veljalo za nelegalno početje in bi izdelava začasnih kopij za individualno uporabo, ki temelji na poštenih odnosih, kršila avtorske pravice, bi to lahko ohromilo današnjo informacijsko družbo. Še posebej bi to čutili uporabniki iz dežel v razvoju. Knjige se namreč v glavnem izdajajo v razvitem svetu in cene zanje se ravnajo po življenjskem standardu v teh deželah. Informacijske potrebe pa imajo ljudje po vsem svetu, ne glede na to, v kako ekonomsko razvitem okolju živijo.
Objavljanje elektronske vsebine po internetu je neomejeno, če avtor vnaprej ne postavi dostopnih omejitev. Splošno, a nepisano pravilo svetovnega spleta je, da lahko vsakdo neomejeno pregleduje dokumente v njem. Vendar
pa lahko včasih način hipertekstnih povezav krši določene pravice pri besedilih, grafičnih elementih ali blagovnih znamkah.
Hipertekstne povezave lahko obravnavamo kot navajanje vira v pisanih besedilih. Gre za obliko teksta s povezavami, ki posnema asociativno mišljenje. Če avtor prejme za objavo plačilo, je to 60% izračunane vrednosti, 40% pa dobi ponudnik tega na internetu. Cena članka temelji na kompleksnosti in številu besed (75-500 $).
Od knjižničarjev pričakujemo, da bodo vnesli nekaj več pravičnosti, reda in organizacije v internet.
IFLA je na konferenci v Pekingu leta 1996 oblikovala stališča o avtorskem pravu v elektronskem okolju. Informacije bi morale biti dostopne za vse, ne glede na to, v katerem mediju se nahajajo. Uporabnik je upravičen, da bere, posluša ali gleda na določenem mestu ali iz oddaljenih krajev, da brska po zaščitenem javno dostopnem gradivu in da ga kopira v razumnem obsegu za osebne ali izobraževalne namene. IFLAje mnenja, da izposoja objavljenih elektronskih virov za izobraževalne in kulturne namene ne bi smela biti omejena z zakonodajo. Za potrebe hranjenja bi morala knjižnica kopirati elektronske vire, če ti niso komercialno dostopni, tako kot to počne s tiskanimi.
Zaščita avtorskih pravic na internetu naj bi bolj temeljila na etiki in tehnologiji kot pa na pravu.
3.3 Kje vidijo investitorji rešitev za učinkovito zaščito elektronskih medijev?
Copyright Licencing Agency (CLA) podeljuje licence ob plačilu predvsem univerzam, vladnim resorjem, sodstvu in komercialnim družbam. V njej se nahajajo točno določeni pogoji in omejitve. Osnovna licenca določa uporabo varovanega dela na točno določen način in omogoča izdelavo več kopij. Kopirati pa je mogoče le na območju, za katerega velja mrežna licenca. Količina kopiranja ne sme preseči petih odstotkov vseh izvlečkov oz. enega poglavja iz knjige. Omogočeno je tudi kopiranje materialov za učno gradivo (skripta), ki ga prodajajo študentom za ceno, ki pokriva le stroške izdelave, ne ustvarja pa dobička. Na skriptih mora biti označeno, da jih ni mogoče dalje preprodajah ali fotokopirati.
Klasična zaščita ob starih pravnih načinih varovanja pri elektronskih medijih ni izvedljiva. Pogodba je sicer najboljši način varovanja. Z njo se natančno določijo pravice in obveznosti pogodbenih strank. Mnogi pa se ne
zanesejo le na pravne norme, marveč bolj zaupajo elektronskim sistemom upravljanja in zaščite. Najpogosteje na primer uporabljajo prepuščanje skozi IP-naslove (Internet Protokol, ko se mora uporabnik prijaviti z geslom (OCLC). Naslednji zanimiv poskus predstavlja DOI (Digital Object Identifier)5, črkovno-številčni sistem, katerega prednost je v njegovi univerzalnosti (ISBN, ISSN)6. V Veliki Britaniji poteka projekt aplikacije DOI, imenovan ByLine za oblikovanje online licenčne službe. Spet neki drugi se imenuje Digibox. Zagotavljajo, da bo nezmotljivo registriral našo uporabo informacij in nam izpisal račun zanjo.
Države EU predlagajo, da bi ustanovili sistem, ki bi povezoval interese avtorjev, založnikov, distributerjev in končnih uporabnikov informacij, imenovan CITED (Copyright in transmited electronic document). Poskusno so ga uvedli na University College v Dublinu.
Za lastnike avtorskih pravic je prav tako zanimiv ameriški projekt "PAY-PER-VIEW".
Njegova slabost pa je v tem, da zanemarja vse pravice uporabnikov za prost dostop do informacij.
4 Priprava ankete
Za anketiranje v visokošolskih in fakultetnih knjižnicah obeh slovenskih univerz sem se odločila, ker sem bila pri svojem delu velikokrat tudi sama v dilemi, kako ravnati, da bi zadostila uporabnikovi potrebi in pri tem ne prekršila avtorskopravne zakonodaje. Da vlada na tem področju zmeda, je pretirano reči, pa vendar je pri gradivu, ki ga v pretežni meri hranijo samo knjižnice tega tipa, veliko nejasnosti. Vzrok za to lahko iščemo v nepoznavanju, zanemarjanju, nerazumevanju ali morda v nepravilni razlagi zakonodaje.
Pripravila sem anketo s 13 vprašanji. Zajemajo kompleksno ravnanje z gradivom posebne vrste, ki sem ga opredelila v prejšnjem poglavju (3.1) -(zbiranje, obdelavo, hranjenje, izposojo, informacijsko dejavnost vključno s kopiranjem in izobraževanje uporabnikov v obliki osveščanja o avtorskih pravicah). 10. vprašanje opredeljuje vlogo mentorja. Eno vprašanje sem namenila neknjižnemu gradivu (razdelila sem ga na zvočno, videokasete, računalniške programe, podatkovne baze). Zanimalo me je tudi mnenje
5	Žnideršič, M. (1997)
6	http://www.doi.org/system_spec.htm
anketiranih o nadzorovanju avtorstva na internetu. Za razliko od vseh predhodnih je bilo zadnje vprašanje odprtega tipa. Dovoljevalo je različne interpretacije.
Anketo smo ob pomoči svetovalke za visokošolske knjižnice poslali na 62 naslovov obeh slovenskih univerz. Zaradi že navedenih možnih odgovorov, med katerimi je bilo treba relevantnega samo izbrati, smo zaprosili, da nam ankete vrnejo v enem tednu. Odzvalo se je 39 knjižnic. Rezultate smo grafično obdelali s pomočjo Excela.
Pri posameznih vprašanjih smo ob izidih anketiranja poiskali še verjetne vzporednice iz Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah in v njegovem komentarju (ZASP).
Pobrskali pa smo tudi po izkušnjah ene od izredno pedantnih nemških knjižnic Univerze v Bayreuthu (UB) in Central Bodleian Libray v Oxfordu (CBL, Oxford).
Temu sledijo še napotki, ki jih je prav za visokošolske knjižnice pripravila Library Association (1996), London (LA). Vsebujejo tudi smernice evropskega avtorskega prava.
5 Rezultati ankete
Odziv
Od 62 poslanih ariket smo dobili v roku vrnjenih 39, kar pomeni 63 % odzivnost. Med njimi so tudi vse večje knjižnice, ki opravljajo naloge strokovne osrednosti.
Na mariborski univerzi se je naši prošnji odzvalo vseh osem fakultetnih knjižnic.
Vprašanje 1
Kako je zbiranje diplomskih, specialističnih, magistrskih in doktorskih del urejeno na vaši fakulteti?
Odgl	Odg2
35	4
1	2
sistemsko	naključno
Sistemsko, ko jih v knjižnico kot obvezni izvod pošljejo referati za študentske zadeve, ima to urejeno 35 knjižnic. Običajno so pravila zapisana že v navodilih za diplomiranje. Hranjenju v knjižnici je praviloma namenjen
izvod v trdi vezavi. Število zahtevanih izvodov je od fakultete do fakultete različno (med 3 in 4).
V 4 knjižnicah je odločitev o tem, ali bo izvod diplome predal v knjižnico prostovoljno, prepuščena študentu oz. mentorju. Torej je v 4 primerih zbiranje naključno.
Na večini nemških univerz je to praviloma urejeno z navodili, ki jih pripravi vodstvo univerze (Prdfungsamt der Universitdt), potrdi pa Deutsche Forschungsgemeinschaft. Avtorji disertacij morajo sami poskrbeti, da fakultetna knjižnica prejme:
-	v družboslovju in humanistiki do 80 izvodov;
-	v naravoslovju in tehniki do 40 izvodov;
-	3-6 izvodov, če bo delo objavljeno v periodiki oz. preko verificiranega založnika (izdanih najmanj 150 izvodov);
-	3 izvode v obliki, pripravljeni za tisk, in 50 izvodov v obliki mikrofiša.
Tako veliko število obveznih izvodov služi zamenjavi med univerzitetnimi knjižnicami po vsej Nemčiji.
Kandidat mora pisno delo objaviti dve leti po zagovoru. Samo dekan lahko ta rok podaljša ali ob izvedeniškem mnenju objavo celo zavrne. Tudi za magisterije in diplome velja pravilo, da ga kandidat lahko javno objavi po preteku enega leta od izdaje spričevala. Tretja oseba lahko stori to le z njegovo privolitvijo. Napisano delo izdati pomeni, da postane Ie-to v fizični obliki in zadostnem številu izvodov dostopno širši javnosti. Vsaka izdaja pomeni tudi objavo, medtem ko objava še ni izdaja.
Vprašanje 2
Ali v knjižnici in kako dolgo hranite vsa diplomska, specialistična, magistrska in doktorska dela, ki so jih kandidati obranili na vaši fakulteti?
Odg 3	Odg 4
2	37
3	4
jih ne hranimo	hranimo jih trajno
Samo 2 knjižnici gradiva ne hranita, ostalih 37 pa ga hrani trajno. Manj kot 5 let gradiva ne varuje nobena od knjižnic, ki so na vprašanje odgovorile.
Ko smo v Arhivu Rebublike Slovenije povprašali o smernicah za hranjenje tovrstnega gradiva, nismo dobili jasnega odgovora. V Pokrajinskem arhivu Maribor pa so mnenja, da je gradivo sestavni del dokumentacije izobraževalne ustanove in kot tako ima torej arhivsko vrednost, in bi ga bilo potrebno hraniti trajno. Pri diplomskih nalogah bi veljalo narediti vsaj izbor najboljših in jih kot dokumentarno gradivo hraniti določen čas. To je zapi-
sano tudi v Priročniku za strokovno usposabljanje delavcev, ki delajo z dokumentarnim gradivom. V njem se magistrske naloge, disertacije in druge znanstvenoraziskovalne naloge navajajo kot arhivsko gradivo.
Nemške fakultetne knjižnice so dolžne izvod, ki so ga prejele kot zameno, ohraniti 4 leta.
Vprašanje 3 Gradivo vključimo:
Odgl	Odg 2	Odg 3
18	20	1
1	2	3
v osn. knjiž. zbirko	v posebno zbirko	ga ne vključimo
18 knjižnic ga vključi v osnovno knjižnično zbirko, 20 v posebno. Ena knjižnica ga ne vključuje v svoj fond. Predvidevamo lahko, da je od tega odvisno tudi ravnanje s tem gradivom. Če spada v osnovno knjižnično zbirko, veljajo zanj vsa običajna pravila za izposojo, če pa je uvrščeno v posebno, velja zanj posebna obravnava. Prav bi bilo, da je uporabnik s tem seznanjen v pisni obliki (v knjižničnem redu, informativnih gradivih, na domači strani knjižnice). Kar je povezano že z vprašanjem 4.
Vprašanje 4
Je informacija o njem dosegljiva v sistemu COBISS?
Odgl	Odg 2
32	7
1	2
DA	NE
Z DA je odgovorilo 32 knjižnic, 7 pa z NE. Za katero obdobje so dela dostopna javnosti, je odvisno od tega, kdaj se je knjižnica aktivno vključila v njihovo računalniško obdelavo. Zanimiv pa je tudi kriterij, ko se v katalogu pojavijo le tista dela, ki so bila ocenjena z odlično oceno. Žal nimamo podatka, ali ima teh 7 knjižnic preostali fond že v javno dostopnem online katalogu ali ne.
Vprašanje 5
Kolikšen del fonda v odstotkih obsega tovrstno gradivo?
Povprečje 7,36%
Izračunano povprečje kaže na 7,36%, kar predstavlja skoraj desetino knjižničnega fonda. Mislim, da bi bilo zanimivo pridobiti tudi podatek o frekvenci izposoje tega gradiva. Po predvidevanjih bi ta podatek, ki je zagotovo visok, dvignil njegovo pomembnost.
Vprašanje 6
Kje se gradivo nahaja?
Odg 1	Odg 2	Odg 3
7	9	23
prost Pristop
čitalnica
arhiv
V prostem pristopu ga ima sedem knjižnic, v čitalnici 9 in arhivu 23.
Torej je jasno, da to gradivo obravnavamo po posebnih kriterijih. Pri tem vprašanju so bile možne tudi kombinacije, da je gradivo hkrati v čitalnici in prostem pristopu (mešata se prostor in način hranjenja), ali pa se po določenem času (obdobje petih let) iz prostega pristopa preseli v arhiv.
Vprašanje 7
Kako izposojate to gradivo?
Odgl	Odg 2	Odg 3
10	27	1
1	2	3
na dom	v čitalnici	ga le arhiviramo
Prosta izposoja velja po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah v knjižnicah za vsa pisna dela. Zanje ni potrebno pridobiti posebnega avtorjevega dovoljenja, kar je v skladu z dobrimi običaji in ne ogroža avtorjevih legitimnih pravic do njegovega dela.
10 knjižnic gradivo, po katerem smo povpraševali, posodi na dom; 27 le v čitalnico; 1 pa ga samo arhivira.
Prav je, da so izsledki, ki so plod izobraževalnega ali raziskovalnega procesa - nekateri med njimi izredno kakovostni in inovativni - dosegljivi akademski in širši strokovni javnosti.
To podpirata tudi Bernska in Univerzalna konvencija ter 5. načelo avtorja Chafeeja: "zaščita avtorja ali imetnika pravic ne sme zavirati neodvisne ustvarjalnosti drugih; zato mora biti dovoljena uporaba posamičnih delov nekega varovanega dela pri neodvisnem ustvarjanju drugega avtorja."7 Zapirati tovrstne informacije bi bilo po načelih intelektualne svobode nedopustno. S kakšnimi ukrepi vodstvo posamezne fakultete bdi nad zlorabo dragocenih podatkov, pa je seveda v smislu avtonomnosti prepuščeno posameznim fakultetnim vodstvom.
7 Pejanovič, S. (1998), str. 26.
Vprašanje 8
Ali smejo uporabniki gradivo kopirati?
Odgl	Odg 2	Odg 3
12	19	8
1	2	3
DA	NE	delno
12 knjižnic od 39 dovoli neomejeno kopiranje, v 19 to prepoveduje vodstvo fakultete oz. knjižnice ali mentor naloge. Zanimivo je, da sta pri prepovedih zelo usklajeni mnenji knjižnice in poslovodstva. Slednje želi s prepovedjo preprečiti množično prepisovanje, ne vemo pa, kaj želi s tem doseči knjižnica. Osebno menim, da bi tudi v tem primeru morali ravnati po načelih Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah. Zanimivi so komentarji 8 knjižnic, ki dovolijo delno kopiranje, o tem, kolikšen je ta dovoljeni obseg:
-	kak odstavek
-	nekaj strani
-	tretjina
-	četrtina
-	polovica
-	del, ki ga kdo potrebuje
-	kazalo
-	seznam literature
-	v skladu z zakonom.
Iz odgovorov je razvidno, da takega kopiranja ni mogoče nadzorovati.
ZASP predvideva, da bi bilo možno kolektivni organizaciji, ki zastopa avtorje, povrniti poplačilne pravice pavšalno, glede na običajno število kopij in pod pogoji, ki jih navaja 50. člen. Tudi pri nas bi moral biti v treh letih vpeljan sistem avtorizacije za fotokopiranje, ki so ga dolžne upoštevati tudi knjižnice, če fotokopije stranki zaračunavajo. Podrobnosti o tem se lahko določijo sporazumno. Od celotnega števila kopij, ki jih naredijo v neki knjižnici, odštejemo ocenjeno število kopij iz nevarovanih gradiv. Bernska konvencija zagovarja stališče, da je kopiranje dovoljeno do tiste mere, ko še ne škoduje redni uporabi avtorjevega dela in ne prizadene njegovih zakonitih interesov.
V	UB Bayreuth gradivo posojajo na dom, če se s tem strinja avtor le-tega. Hkrati ga je dovoljeno tudi kopirati z omejitvami, ki jih predvideva nemška zakonodaja s področja avtorskega prava.
V	centralni bodleianski knjižnici v Oxfordu ni fotokopirnih strojev za samostojno kopiranje. Kopije izdelajo v knjižnici po naročilu v enem dnevu in pri tem se strogo držijo pravil britanskega avtorskega prava. Sploh pa ne
kopirajo rokopisov, tiskov izpred leta 1800 in poškodovanih ali obsežnejših knjig. Za vsako naročilo fotokopiranja mora uporabnik izpolniti obrazec, ki ga nato knjižnica hrani še nekaj let.
Enaka so priporočila LA (Library Association). Če knjižnica kopira za svojega uporabnika ali za potrebe medknjižnične izposoje, mora naročnik izpolniti obrazec. Ta obrazec naj bi knjižnica hranila 6 let od kopiranja, če bi ga v primeru kakršnihkoli zlorab morala uveljavljati. Odgovornosti za kopiranje na območju knjižnice prevzema knjižničar. Pomembno je, da so v bližini fotokopirnih strojev vidna obvestila, ki opozarjajo na določila ZASP. (Priloga: izjava o fotokopiranju)
Vprašanje 9
Ali svoje uporabnike opozarjate na avtorske pravice in zahteve po citiranju uporabljenih virov?
Odg 1	Odg 2	Odg 3	Odg 4	
6	3	29	13	51
2+3	2+3+4	3+4		
1	1	9		
1	2	3	4
ne opozarjamo	pisno	ustno	na uvajal. pre-dav.
Na to jih opozarja 6 knjižnic. Nekaj jih opozarja pisno in ustno, glavnina le ustno v posameznih primerih, 13 pa izrabi priložnost za to na uvajalnih predavanjih za uporabnike, kar se mi zdi še najbolj učinkovito.
Vprašanje 10
Kakšno vlogo ima pri omenjenih delih mentor?
Mentor	diplome	mag.
je avtorju enakovreden	3	2
je sekundarni avtor	29	30
ni pomemben	1	1
Na vprašanje, kakšna je pri teh delih vloga mentorja, jih večina meni, da je sekundarna pri vseh treh tipih gradiva. Soavtorstvo se priznava pri delu, h kateremu vsak od soavtorjev ustvarjalno intelektualno prispeva svoj del. Torej mentor po definiciji iz Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah ni v vlogi soavtorja, marveč ima le svetovalno in ocenjevalno vlogo. V enem primeru se zdi povsem nepomemben; v 3 pa menijo, da je avtorju enakovreden. Torej bi lahko uveljavljal avtorske pravice. Menimo, da je na pojmovanje sekundarnega avtorja preveč vplivala bibliografska analogija sekundarnega avtorstva (ilustrator, prevajalec, urednik...).
Vprašanje 11
Kdo mora po vašem mnenju skrbeti za avtorske pravice?
Odg 1	Odg 2	Odg 3	Odg 4	
21	17	16	9	63
1	2	3	4
avtor	založnik	avtor, agenc	knjižnica
Za avtorske pravice naj bi po večinskem mnenju anketirancev skrbel avtor sam. Prav tako jih je veliko, ki menijo, da je to skrb založnika; v našem primeru je to torej fakulteta oz. univerza. Če pogledamo enega od prejšnjih odgovorov (8), v katerem le-ta omejuje fotokopiranje, smemo predvidevati, da je to verjetno njen prispevek k varovanju avtorskih pravic.
9 jih meni, da je to izključno knjižnica, veliko pa je takih, ki nadzor porazdelijo med vse naštete (3x), med avtorja in založnika (8x), med avtorja in knjižnico (3x).
Vprašanje 12
Sestavlja sklop vprašanj o neknjižnem gradivu in njegovi izposoji.
vrsta gradiva	Nimajo	Odgl	Odg 2	Odg 3	Ni odgovora
a - zvočno gradivo	3	17	8	5	6
b - video kasete	5	16	8	4	6
c - diskete	2	18	8	8	3
d - CD ROM - podatkovne baze	1	21	3	13	1
1	2	3
ne izposojamo	na dom	v medioteki
Bibliotečna tantiema je pri posojanju pisnih del v knjižnicah zaradi kulturnega in izobraževalnega poslanstva izključena. To pa ne velja za drugo knjižnično gradivo, npr. avdio in videokasete, računalniške programe. Njihovo prosto posojanje bi zaradi možnosti reproduciranja lahko ogrozilo interese avtorjev. Zato je zanje dovoljena le prezenčna izposoja ali plačilo nadomestila za izposojo (avdio- in videokasete, kartografsko gradivo) Avtorski agenciji za Slovenijo (ZAMP in SAZAS, kolektivna organizacija, ki bi zastopala filmarje, režiserje, producente oz. avtorje videokaset, še ne obsta-
ja).
Nekaj knjižnic tovrstnega gradiva sploh nima, nekaj pa jih na vprašanje ni odgovorilo. Po pričakovanjih tega gradiva večina knjižnic ne izposoja ali pa ga izposoja v medioteki, kjer je predvajanje v izobraževalne namene dovoljeno. Presenetil pa nas je odgovor, da 3 knjižnice izposodijo domov celo baze
na CD-ROM-ih, kar ni v skladu z zakonom. Javno posojanje izvirnikov, računalniških programov in baz podatkov Zakon sicer eksplicitno nikjer ne prepoveduje, je pa to izključna pravica njihovega avtorja (36. člen). Privatno in drugo lastno reproduciranje podatkovnih baz ni dovoljeno (50. člen ZASP). Izpisi iz teh baz se lahko brez plačila zagotovijo znotraj javnih knjižnic. Varstvo zbirke se nanaša samo na njeno strukturo, ne pa na njene posamezne vsebinske dele.
Uporaba podatkovnih zbirk, ki ponujajo celotne tekste, je določena z licenčnimi pogodbami. Pogodbena določila strogo ločujejo uporabo v akademske in komercialne namene.
Vprašanje 13
Namenili smo ga komentarju v zvezi z nadzorom avtorstva na internetu.
Večina knjižničarjev meni, da je nadzor nad avtorskimi pravicami v tem mediju delno ali težko obvladljiv, skoraj nemogoč. Zamerijo mu kaos, nepreglednost, nezanesljivost, kršenje moralnih avtorskih pravic, nestrokovnost. Negativno nastrojenost pripisujem knjižničarjevemu občutku za red in sistematičnost, kar je zagotovo strokovna vrlina, ki jo večina postavlja pred ažurnost in aktualnost.
Med nakazanimi rešitvami se je enkrat pojavil celo DOI.
Digitalni identifikator objekta postaja pomemben mednarodni standard za identifikacijo publiciranih avtorskih del, dostopnih online.
6 Sklepne ugotovitve
Komisija EU se posveča programu uskladitve zakonodaje na področju avtorskih pravic svojih članic. Področja, kjer usklajevanje še poteka, pa so: računalniški programi, podatkovne baze, zaščita, izposoja, privatno kopiranje, oddajanje preko kabelskih povezav in moralne pravice.
Za pobiranje tantiem, nadomestnih plačil in dodeljevanje licenc naj bi ustanovili krovni odbor, ki bi ga sestavljali tako avtorji kot založniki. To zahteva tudi WIPO (World Intellectual Property Organisation).
Računalniški guru Nicholas Negroponte v svoji knjigi Being Digital napoveduje konec avtorske zaščite v smislu Gutenberga. (Pivec, 1995). Ameriški kongres je Negroponte pozval, naj sprejme akt o digitalnem depozitu.
Cena intelektualne lastnine se gradi z uporabo v različnih medijih. Sestavljata jo tržna in promocijska vrednost. Pri njenem vrednotenju moramo upoštevati, kdaj je bila intelektualna lastnina ustvarjena, ali že ima licenco v kakem drugem mediju, ali pridobivamo licenco za posamezno delo ali cel sklop, kako bomo delo uporabljali - spet le dele ali celoto, koliko kopij bo narejenih, kakšen nadzor bo imel lastnik intelektualne lastnine nad njeno uporabo, ali bo uporabljena v komercialne oz. nekomercialne namene, v kakšnih medijih bo vsebina uporabljena, v katerih državah, za koliko časa bo veljala licenca, bo le-ta ekskluzivna, kakšen je sloves lastnika intelektualne lastnine v njegovi državi in v svetu, na kateri stopnji razvoja svoje kariere je avtor oz. njegova ustanova, ali obstaja možnost, da bo še kaj ustvaril, koliko so drugi plačani za podobno intelektualno lastnino itd. (Harris, 1998).
Potreba po ravnovesju med pravicami avtorjev in širšim javnim interesom, zlasti na področju izobraževanja in raziskovanja, mora biti najbolj izražena prav med knjižničarji.
Zavedati se morajo, da z izkoriščanjem intelektualne lastnine služijo človeštvu, nosilci avtorskih pravic pa morajo priznati pomembnost knjižnic pri razširjanju njihovih idej.
Bolj agresivno se bomo morali lotiti ozaveščanja naših obiskovalcev in uporabnikov zaščitenih del. Zakon o avtorskih pravicah moramo približati uporabnikom knjižnic v preprostem in razumljivem jeziku. Intelektualna lastnina in avtorsko pravo morata postati sestavni del računalniške in knjižničarske vzgoje in poslovne etike.
Tudi LA meni, da smo knjižničarji in informatiki odgovorni posredniki, ki imajo pomembno vlogo pri nadzoru in omogočanju dostopa do virov ne glede na njihovo obliko.
Pot od ideje do informacije v materialni obliki in do njene uporabe sooblikujejo vsi: avtorji, izdajatelji, distributerji, knjižničarji in končno njerii uporabniki. Slednji so vzrok, da do objave informacije sploh pride. Zato je nujno, da na tej poti vlada vzajemnost, zaupanje in izraba tehnologije v pozi tivnem smislu.
Da, potrebno je zagotoviti nadzor nad uporabo intelektualne lastnine, vendar pri tem ne smemo ovirati njene kreativnosti. Seveda pa sta zaščita avtorskih pravic in dostop do informacij dve izmed temeljnih človekovih pravic. To bosta morali kljub hitremu tehnološkemu razvoju ostati tudi v naslednjem tisočletju.
Ob koncu sem tako našla odgovor na retorično vprašanje iz uvoda. Kot se intelektualna lastnina ni pojavila s tiskom in z njegovim zatonom tudi ne bo izginila, tako je ne bo ogrozilo svetovno informacijsko omrežje. Njeno varstvo bo dobilo le drugačno obliko, ki bo bolj temeljila na moralnih načelih. Spoštovanje duhovne lastnine namreč nikakor ni v nasprotju z informacijsko družbo, marveč je njen modus vivendi.
7 Literatura
1.	Bratož, I. "Svoboden pretok informacij (ni enako) pretok zastonjskih informacij". Delo, Književni listi (1998)16.V1I. .14.
2.	Crews, K. D. Copyright, fair use, and the challenges facing universities in a networked environment. Emory University Libraries 1995 :26
3.	Gerhards, G. Seminar-, Diplom-und Doktorarbeit. 7. Aufl. Bern ; Stuttgart : Paul Haupt, 1991 (Uni Taschenbücher; 217). 174 str.
4.	Harris, L. E. Digital property: currency of the 21st Century. Toronto: McGraw-Hill ; Ryerson, 1998.151 str. ali http://www.mcgrawhill.ca/digital-property
5.	Norman, S. Copyright in further and higher education libraries. 3rd Ed. London : Library Association Publishing, 1996. 36 str.
6.	Papić, G. Avtorske pravice in odgovornosti v informatiki (diplomska naloga). Maribor : Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, 1998. 95 str.
7.	Pejanovič, S. Informacijske tehnologije, intelektualna lastnina in vloga knjižnic pri varovanju avtorske pravice in sorodnih pravic. Diplomsko delo. Ljubljana : FF, 1998. 92 str.
8.	Pivec, F. "Copyright v elektronski informacijski industriji". Razgledi (1995)20:18-19.
9.	Pivec, F. "Copyright - konferenca WIPO". Cobiss obvestila 2(1997)1,: 8-9.
10.	Pivec, F.; T. Šercar. Knjižnice in informacijska družba. Maribor : IZUM, 1998
11.	Šef, M. "Copyright: v čem nas omejuje in kaj nam dovoljuje". Knjižnica 42(1998)2/3:67-70.
12.	Tenopir, C. "Online copyright dilemmas". Library Journal 121(1996)10 :42-45.
13.	Trampuž, M.; B. Oman; A. Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah s komentarjem. Ljubljana : Gospodarski vestnik, 1997,472 str.
14.	Watkins, J. Copyright issues in libraries: global concerns, local solutions. Papers from a preconference seminar. Wetherby : IFLA, 1996
15.	"Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah". UL RS (1995)21,: 1586-1606.
16.	Žnideršič, M. Knjiga in založništvo. Ljubljana : DZS, 1977,244 str.
17.	Žnideršič, M. "Vpliv elektronskih medijev na založništvo, knjigotrštvo in sistem varovanja avtorskih pravic - in njihov odnos do knjižnic". Knjižnica, 39(1995)3:81-100.
18.	Žnideršič, M. "DOI - Digital object identifier". Knjižnica, 41(1997)4 :33-39.
Priloga: IZJAVA O SEZNANITVI Z AVTORSKOPRAVNO ZAŠČITO PRI FOTOKOPIRANJU
KNJIŽNICI: ......................................................
(Naslov knjižnice)
Prosim, priskrbite mi kopijo:
-	članka: .........................................................
-	del objavljenega dela: ............................................
ki ga potrebujem za svoje izobraževalno oz. raziskovalno delo. Izjavljam, da:
a)	predhodno od vas še nisem prejel kopije istega materiala
b)	bom kopije uporabil izključno za osebne izobraževalne namene in jih ne bom posredoval naprej
c)	kolikor vem, še nihče, s katerim delam ali študiram, ni in ne bo zahteval iste kopije istega gradiva z istim namenom
Zavedam se, da bi z napačnimi informacijami kršil pravila avtorskega prava in bi za zlorabo kazensko odgovarjal, kot v primeru, če bi kopije naredil sam.
Podpis ..............................
(lastnoročni)
Datum ..............................
IME ...........................................
NASLOV.......................................