386. štev. Posamezna številka 6 vinarjev. „I)AN“ izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah in praznikih — ob 1. uri zjutraj; v pondeljkih pa ob !?. uri zjutraj. — Naročnina znaša: v Ljubljani v upravništvu mesečno K 120, z dostavljanjem na dom K 150; s pošto celoletno K 20'—, polletno K 10’—, četrtletno K 5‘—, mesečno K 1*70. — Za inozemstvo celoletno K 30’—. — Naročnina se ::: pošilja upravništvu. ::: ::: Telefon številka 118. ::: V Ljubljani, ponedeljek dne 2. decembra 1912. M« • •• NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK. • •• • •• Leto L Posamezna številka 6 vinarjev. ::: Uredništvo in upravnišlvo: Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska ulica s Dopisi se pošiljajo uredništvu. Nefrankirana j>-se ne sprejemajo, rokopisi sc ne vračajo. Za og se plača: petit vrsta 15 v, osmrtnice, poslan; zahvale vrsta 30 v. Pri večkratnem oglašanju ::: pust. — Za odgovor je priložiti znamko. Telefon številka 118. aI kanska vojna. Boj mladine. Ker smo bili zaradi poročila o dunajskih dijaških dogodkih konfiscirani, ne preostaja nam drugega, nego da podamo tu brzojavno poročilo »Slov. Naroda«, ki poroča o shodu 28. novembra na Dunaju sledeče. Shod jugoslovanskega dijaštva. Snoči so sklicali jugoslovanski dijaki shod, na katerem so nameravali protestirati proti ne-čnvenim nedeljskim dogodkom. Razni jugoslovanski poslanci so obljubili, da pridejo na ta shod. Ker pa je seja državnega zbora trajala pozno v večerne ure, se poslanci shoda niso mogli udeležiti. Navzoč je bil samo bivši hrvaški saborski poslanec Stjepan Zagorac. Prediio se je zborovanje pričelo, je policija vdrla skozi vrata in okna v dvorano ter jela s pestmi in sabljami tirati dijake iz zborovalnice. Policija je nastopala z največjo brutalnostjo in surovostjo. Posaumi redarji so s pestjo tolkli dijake in pri tein kričali »Serbisclie Schweine«. Proti policistom je moral radi tega energično nastopiti policijski komisar sam. Tekom današnjega dne se oglasi v parlamentu posebna dijaška deputa-cija, da naprosi poslance za pomoč. Snočni nastop policije proti jugoslovan. dijakom je napravil na slovanske poslanske kroge najmuč-nejši vtisk. Tako '>Slov. Narod«. Podobne stvari so se godile tudi pri demonstracijah v nedeljo, pa o tem nismo smeli pisati. Dalje poroča »Slov. Narod«: Dunajski mob napadel slovenskega dijaka. — Policija je dijaka aretirala in ga v zaporu pretepla. Na Dunaju se množe slučaji, da poulični mob brez povoda napada mirne Jugoslovane. In to večinoma zgolj zaradi tega, ker govore v jugoslovanskem jeziku. Tako je snoči dunajska poulična druhal napadla na cesti slovenskega visokošolca Goloba ter ga težko poškodovala samo zaradi tega, ker je s svojim tovarišem govoril na ulici slovensko. Druhal se je s krikom: »Des is a so a serbischer Hund« vrgla nanj ter ga pobila na tla. Policija dijaka ni ščitila, marveč ga je aretirala in odpeljala v zapor. Poroča se, da so redarji kričali nad njim: »Serbi-sches Schwein! Lausbub, der das oesterreichi-sche Brot frlsst« ter ga tolkli s pestmi. Dijak je težko ranjen. Dasi se ni policiji čisto nič vpi-ral, vendar so ga sodišču naznanili zaradi upora, policijski komisar pa ga je obsodil v osemdnevni zapor. O Golobovi aferi se je danes zglasila v parlamentu posebna deputacija, da naprosi poslance, da energično nastopijo pri vladi v obrambo jugoslovanskega dijaštva na Dunaju. Med Jugoslovanskimi poslanci vlada zaradi tega dogodka veliko ogorčenje in so poslanci pripravljeni pri vladi storiti vse korake, ‘da se v bodoče preprečijo slični napadi na slovansko dijaštvo. Take stvari se torej gode na Dunaju. Neka dama je pisala svoji znanki v Ljubljano, da zdaj na Dunaju samo jokajo — iz vsega tega pa se vidi — da na Dunaju ne jokajo — ampak se jeze. In zakaj? Zato ker so s svojim hujskanjem hoteli imeti vojno — pa nazadnje ne vedo: ali so jo dosegli ali ne — in zdaj kažejo svoje sovraštvo — slovanski mladini. Da, veliko sovraštvo vlada na Dunaju proti Srbom — to kažejo ti dogodki — toda kdo je sovraštvo začel? Ali ne ono nemško časopisje, ki napada grofa Berchtolda zaradi njegove mir-, n,e politike? Pisanje nemških listov, ki se jim ni stavilo od nemške cenzure nikaka meja —- je sfanatiziralo nemško javnost v sovraštvu, ki. je . pravzaprav nerazumljivo. Kaj pa so storili Srbi Nemcem? Saj jim niso nič vzeli. Če pa so premagali Turke in zasedli to. kar jim je šlo po pogodbi balkanske zveze — čemu sovraštvo? Ali si niso svoje nekdanje zemlje priborili s krvavimi zmagami? Ali se niso s temi zmagami zaslužili občudovanje cele Evrope? Zakaj torej sovraštvo in jeza? Ali zato, ker branijo svoje? Ali niso nemški študentje sami priznali, da ne morejo biti proti Srbom, ker je naravno, da si vsak narod želi živeti v svoji državi? Srbija vendar ne preti Avstriji z vojno — zakaj bi torej morala Avstrija biti proti nji? Da ne bo trpel nihče škode, bo skrbela evropska konferenca. Kar bo dobila Srbija — bo le drago kupljena starodavna last. In kaka ironija je, da bo po koncu Turčije — kar je zasluga balkanskih držav dobila Albanija avtonomijo! Toda to je vsakemu človeku itak jasno, le Dunajčanje ne morejo biti zadovoljni. In zato, ker ne gre vse po njihovi volji, sovražijo vse, kar je slovanskega. To je čudno: Nemci nas ne marajo — ob enem pa svetujejo naj Avstrija zasede Srbijo. Kam pa bodo s Slovani. Ponemčiti ne morejo niti nas Slovencev, kaj šele vseh. Naravno je, da vsak narodni boj dobi med mladino največ odmeva. Zato se tudi slovenska mladina zdaj združuje. To ni nič čudnega. Kaj Nemci nimajo mladine? Toda kak vihar nastane, ako se kdo upa dotakniti kakega burša. Ob sokolskih slavnostih v Pragi so burši provocirali in — v parlamentu je bil ropot, češ da so bili napadeni. Če pa slovanska mladina zboruje — se postopa proti nji na tak način. Tako postopanje ne dela mirne krvi. Dunaj je kot središče države, tudi središče narodov, ki v državi prebivajo. Od nekdaj je dijaštvo na Dunaju ob velikih dogodkih dajalo izraža svojemu prepričanju — in to je menda pravica vsakega državljana. Obsojanja vredno pa je postopanje dunajske policije, ki bo gotovo slabo uplivala na položaj. Mi mirno gledamo vse te dogodke- — naj gredo svojo pot. Protestirajo naj oni, ki imajo protestirati, t. j. poslanci. Mi pa skrbimo, da v teh časih vseslovensko in jugoslovansko misel — ki naj nas krepi v skupnem boju. ^ ^ ^ ^ .4,4" Sirite, kupujte in naročajte „Dan“! Prijavljajte nove naročnike! LISTRK M. ZEVAKO: V senci jezuita. Zavit \ svoj plašč, je stopal s svojim običajnim mirnim korakom. Sto korakov od hiše sta se odcepili iz sence zidovja dve človeški postavi; trenotek nato sta ga dohitela Manfred in Lantnč. »Ni mi dalo miru,« je rekel Lantne. »Vso noč sva bila v ulici na straži.« Draga prijatelja!« »Zadnji čas je bilo, da se odpravite!« se je oglasil Manfred. -Kaj hočete reči?« »To, da so se klatili okrog hiše sumljivi ljudje, in d* bi bilo čez par ur morebiti že prepozno.« »Resnica je!« je potrdil Lantnč. »In nihče ne ve. al* nama že kdaj kdo ne sledi.« Vsi trije so se ustavili in se ozrli dolgo in oprezno naokrog. Ulica je bila mirna in vse hiše zaprte; le tuintam je prodirala skozi oknice luč jutranje leščerbe. »Ločili se moramo,« je rekel Dolet odločno. »To je tudi moje mnenje,« je dodal Manfred. »Laglje bodo opazili troje ljudi kakor enega samesra.« »Oče,« je izpregovoril Lantne, » v mojem vars‘11 puščate gospo Julijo in Aveto. Ali se vam ne zdi, da bi bilo prav, če bi ju spravili na kako drugo stanovanje, namesto da ostaneta v tej hiši, ki se ji zdaj nemara že bližajo kralievi beriči?« ’: misliš, da si bo kdo upal, mučiti ženske vzkliknil Dolet in se ustavil sredi poti. »če je tako —« »Nikakor ne mislim!« je dejal Lantne živalim. »Sovražne namene imajo samo proti vam. Toda — nepotrebno razburjenje bi jima bilo vendar dobro prihraniti!« >Piav imaš. sinko.« »Dobro! Potem bosta na varnem, preden mine četrt ure.« »Fazidimo se torej, prijatelja. Lantnč, sinko mej, tebi zaupam svoj najdražji zaklad na tem svetu. « Lantne je bil preveč ganjen, da bi bil mogel odgovoriti; vrgel se je Doletu v naročje. Nato je Dolet objel Manfreda in odšel z naglimi koraki. »Vse je mirno,« je menil Manfred, ko sta ostala sama s prijateljem. »Upajva najboljše!« »Da! Toda, kakor si rekel pravkar, zadnji čas je bil! Zdaj je prvo, da greva po Aveto in njeno mater in ju spraviva v Dvor Čudežev. Tam bosta še najbolj varni, dokler ne odpotujemo ...« »Tudi jaz mislim, da bo najboljše.« Ta hip se je pojavila v njiju bližini človeška postava. Stopala je naravnost v smeri, ki si jo je bil izbral Dolet. Majala se je in prepevala s hripavim glasom pivsko pesem. »Hm!« je rekel Manfred, »ali je res tako pijan kakor se dela?« Stopil je naravnost k možakarju in mu položil roko na ramo. »Zgodnjo uro ste si izbrati, mož, da pojete ' dobrem vinu ..« »Ohe!« je viknil' pijanec s svoiim raztr ganim glasom, »ali hočete dati za pijačo? Glej, glej! Saj to je naš slavni Manfred!« Pri Bitolju. PESEM O KONCU ZEKKI-PAŠE. Tam pri Bitolju ponosnem bila bitka je krvava. — Tja je bežal Zekki-paša, Ko je padlo Kumanovo, ko se je vdalo Skoplje, ko so Srbi vzeli Veles... Pol je Turkov obležalo — pol jih je naprej bežalo — njim na čelu Zekki-paša Zekki-paša — slavni paša. Bitolj močna je trdnjava — Tam je bival Džavid-paša, Džavid-paša — s celo vojsko ki pol stotisoč štela. Tja je bežal Zekki-paša, ker rešitve več ni bilo — in junaška srbska vojska zvesto je za njim sledila. Je govoril Zekki-paša, v Bitolju vojakom svojim: »Dobro smo dozdaj se bili, trmogo zemlje priborili tu pri Bitolju končamo — s Srbi tu se malo poigramo. Moj prijatelj Džavid-paša, mnogo ima še vojakov, kaj med njimi je junakov, ki žele krvave bitke in po nji — krvave zpiage. Ko smo šli na boj, na Vranje, častno vam sem dal besedo: da bo zajtrk tam na Vranji, da opoldne bomo v Nišu a zvečer že v Belem Gradu. Toda Alah je mogočni nam prisodil vse drugače. Zmage res smo priborili — a potem se — umaknili. Toda to je le zvijača, da ukanimo sovrage. — Moj prijatelj Džavid-paša mnogo ima še vojakov, mesto polno je kanonov. in smodnika polni sodi, Alah nas bo vodil k zmagi. Srbi pridejo za nami mi si bomo odpočili — potlej s Srbi bitko bili. —« Res se Turki so počili, dobro so si oddahnili, dobro se oborožili — potlej s Srbi bitko bili. Štiri dni je bilo klanje, bila bitka je krvava, pokali so topi srbski in grmeli topi turški štiri dni so se borili, padali junaki hrabri. Bitolj Srbi obkolili peti dan so —mesto vzeli. Mesto vzeli — in armado celo turško — V mestu vidi Se jezil je Zekki-paša: in tako-le je govoril: »Nas učil je sam Goltz-paša Kak ie treba bitke biti, a dozdaj nobene zmage nismo znali priboriti. Mnogo je junakov padlo, vse topove smo zgubili, kaj bo rekel sultan Mebmed ko se hoti'.' - vv.iij?« To premišlja Zekki-paša in si zmisli misel pravo. Ven na polje, bojno polje šel je slavni Zekki-paša, in tako-le je govoril: »Ali imate junaka, ki bi se spustil z mano? Naj mi pride, če si upa in naj v boj spusti se z mano!« »Trikot!« je vzkliknil Manfred. Bil je v resnici Trikot, ki so ga imeli naši bralci priliko spoznati na Dvoru Čudežev. »Kralj Tunski vaju pozdravlja!« je rekel rokovnjač grohotaje. »Ali hočeta piti z mojim Veličanstvom?« »Daj rajši pojdi prespat svoje vino,« je dejal Lantne pomirjen. »Krčme so zdaj zaprte ...« »Zaprte! Kdo pravi da so krčme zaprte? i Dam jih odpreti, če ni drugače!« Manfred in Lantne sta odšla in pustila pi- ■ janca, da je preklinjal krčmarje sam!« Zadoščalo jima je, da sta spoznala v njem | Trikota; bila sta prepričana, da nista naletela j na vohuna velikega profosa ... Jedva pa sta izginila, že je Trikot nenadoma prestal peti; vzravnal se je in stekel . brez opotekanja v tisti kraj kamor je bil odšel Dolet pred par trenotki. Dvajset korakov od tiskarjeve hiše sta zapazila Manfred in Lantne postopača; ko ju je zagledal jima je stopil nasproti in zaprosil z jokavim glasom in razločnim laškim akcentom : Miloščine prosim, žlahtni gospod..« »Kaj delaš tukaj tepec?..« »Ne razumem.. Miloščine prosim!« »Pojdi prosit hudiča miloščine!« je rekel Manfred s pretečim glasom. Berač je odšel stokaje po cesti kakor da je razumel te besede. Prijatelja sta potrkala na Doletova vrata, ne da bi se brigala dalje za berača. Ta se je stisnil v kot ob zidu, zasledujoč odontod pazljivo vse početje Manfredovo in i Lantnfijevo. Videl ju je stopiti v hišo. Takoj nato je stekel proti dvorcu velikega profosa. Ta berač je bil Napolitanec Tito. Stefan Dolet je stopal trdnih in mirnih korakov proti vratom pariškega mesta. Računaje, da dospe do vrat ravno v tre-notku, ko jih odpro, ni hitel bogvekako. Začenjalo se je daniti. Ze so prihajale marne gospodinje na ulico; tuintam si videl človeka, ki je hitel na jutranje delo. Doletu se je zdelo vse mirno... Prekoračil je bil mostove in vseučiliško dvorišče. Tukaj je vladal globlji molk kakor po prebujenem mestu. Študentje so hodili pozno spat in vstajali pozno dopoldne; iz sna jih je vzdramila šele ura predavanj. Dolet je prišel do svoje tiskarne. Srce se mu je skrčilo ob misli na dela. ki jih mora pustiti nedovršena ... V tiskarno je vodil raven hodnik. Še enkrat je hotel Dolet pogledati v svojo delavnico. Toda zdrznil se je od razburjenja in presenečenja : Vrata na koncu hodnika so bila odprta. Velika tiskarska dvorana je zijala medlo razsvetljena; na sredi se je videl veliki lesen: stroj... Dva moška sta hodila po dvorani sem-tertja. Dolet ju je spoznal. »Brat Tibo in brat Luben,< je zamrmral. Štefan Dolet je bil obdarjen s tisto hladnokrvno hrabrostjo, ki izmeri nevarnost in se napoti zapreki naravnost naproti, če jo je enkrat sklenila premagati. Se oglasi Srbi n hrabri in tako-ie paši pravi: »Pridi hrabri Zekki-paša, (la se malo poigrava, pridi ti z orožjem v roki, iaz pa s praznimi rokama.« Se zasmeje Zekki-paša in tako mu odgovarja: »Čudna je predrznost vaša malo misli — mnogo vdarja. ToY,ej pridi, kdor si upa — in se v boju meri z mano. —« Pride Srbin paši bliže in začne se boj za zmago. Paša poln je orožja Srbin vso moč — v roki ima Paša vdarja z mečem ljuto, Srbin bije z rokami. »Alah zmaga!«, vpije paša »Kmalu bodeva gotova.« »Kmalu kmalu, Srbin pravi le potrpi malo, paša.« Zgrabi Srbin Zelcki-pašo zgrabi ga za vrat krvavo. »Pusti, pusti,« stoka paša, »pusti: sapa mi pohaja.« »Dobro, dobro« pravi Srbin, »to je meni dobro znano, kogar jaz za vrat zagrabim, temu kmalu sape zmanjka.« In krepkeje Srbin stisne. Vrže paša proč orožje — na kolena svoja pada, rad bi milosti že prosil, pa beseda mti zastaja... Enkrat le je še pogledal enkrat »Alah« še je zdihnil enkrat še je vskliknil »zmaga«, potlej nal V1 in utihnil... Tam nu vzhodu v jutru ranem pa je stalo novo soluee, gledalo je bojno polje. Videlo je vse krvavo. Solnce se je potemnilo kakor da se je solzilo: »težek boj je vam junaki, 7,v. cvH?odo in za stovo.« v Belgradu. Ko le ollšel ob izbruhu vojne na svoje novo mesto v Skoplje, se je napram svo-im srbskim prijateljem, ki so ga spremili na colodvor izrazil: »Nerad zapuščam kot sov-ažnik prijazno Srbijo, v kateri Imam toliko prijateljev, A domovina me kliče na krov. Upam. da 'dospem v kratkem zmagovito v Belgrad.« Sedaj je Fethi paša že med mrtvimi. ki so me jako čudno gledali, sem jih vprašal, kaj hočejo. Dobil sem odgovor: »Bolni smo in slabi, lačni in žejni. Nikogar ni, ki bi nam dal kruha in vode. Sel sem skozi šotor, kjer je bilo na stotine mrtvih in umirajočih in prišel ’do šotora, kjer so stali štirje vojaki z znamenjem Rdečega polumeseca okolu roke. V šotor pride zdravnik in našteje 20 koleričnih. Zunaj V bitki pri Resni po bitoljski bitki, so Srbi na- šotora jih je ležalo najmanj 50, ki so morali Drobiž z boiišča. Drino*»oljske utrdbe. Silna turška drinopoljska trdnjava, o kateri zatrjujejo Turki, da je nepremagljiva. Nemci pa. da je ena izmed najmočnejših trdnjav v Evropi, obstoji iz mnogoštevilnih rovov, betoniranih utrdb, jarkov polnih vode in okrožne železnice, ki veže vse drinopoljsJke rove. V mirovnem času je v tej trdnjavi nastanjenih 30 baterij to je 120 topov. Sedaj brani trdnjavo, kakor zatrjujejo vjetniki nič manj kot 500 topov pred Bolgari in Srbi. Trdi se, da je v Drinopolju 70.000 turških vojakov, ki pa ne morejo sedaj od nikoder dobiti pomoči. Drino-polje je namreč popolnoma odtrgano od ostale turške vojske. Posadka je torej obsojena na smrt. Smrtni katastrofi se izogne lahko le s kapitulacijo. Seveda podzemski rovi in utrdbe niso skrajne točke, iz katerih se bojuje turška posadka. 400 metrov pred Naražem in Papaz Tepe — dve najmočnejši utrdbi — se nahaja ogromen pas bodečih žic, ki branijo vhod y mestno trdnjavo samo 300 metrov pred tem žičnim pasom se nahaja še močnejši pas z močnimi okopi in jarki, iz katerih blujejo Turki ogenj na oblegovalno armado. Taki okopi z žičnimi pasi se raztezajo na vsej liniji okolu vseh važnejšh in nevarnejših točk. Na nekaterih krajih so ti okopi oddaljeni komaj 200 metrov od okopov, v katerih so skriti Bolgari in Srbi, tako n. pr. pred Narašem. Tejtan Tepe in Kartal Tepe. Danes je pred Drinopoljem mnogo več Srbov kot Bolgarov, ki so večinoma odšli proti Čataldži. Srbi stoje tudi na najnevarnejših točkah in imajo prestati najhujše turške izpade iz trdnjave. Usoda Fethi paše. Fethi paša je bil turški poslanik na bel-grajskem dvoru pred vojno. Takoj ko je izbruhnila vojna* je dobil poveljstvo skopelje-skega kora. Paša je bil silno priljubljen v Bel-gradu. Imeli so ga radi in tudi sam je bil rad padli in uničili njegovo vojsko. Fethi paša sam je junaško poginil v boju in Srbi so ga z generalskimi častmi pokopali v Bitolju. Fethi paša se je za časa zadnje bitke, nahajal v Bitolju. Najprej se je poročalo, da je bil po katastrofalnem porazu turške armade pri Bitolju vjet tudi on. Pozneje se je izkazala vest kot neresnična. Fethi paša je po bitki s svojo armado pobegnil v Resno, kjer je padel v boju s Srbi. Pokojnik je bil imenovan poveljnikom skopelj-skega kora le radi tega, ker je izvrstno poznal srbske razmere. A paša ni imel sreče. Že pri bitki pri Kumanovu je bil njegov kor popolnoma potolčen. Umaknil se je v Skoplje, kjer je hotel organizirati nov odpor, a Turki, ki so se silno bali Srbov, so ga sami prisilili, da se je umaknil v Bitolj. Bil je edini, ki je bil odločno proti temu, da bi Turki brez boja izročili Skoplje Srbom. Fethi paša je predstavljal s svojim življenjem zgodovino Turčije zadnjih let. Bil je eden izmed onih turških generalov, ki se je za vse druge stvari zanimal, samo za armado ne in navdušen pristaš mladoturkov. Inteligentni četaši. V sedanji srbsko-turški vojni se silno mnogo govori o t. zv. Komitaših (četaših). ki imajo najtežjo nalogo v vojni in prodirajo čisto zase v nobeni zvezi z redno vojsko, pred glavnim] srbskimi četami. So to nekaki prostovoljni vstaši ki pa so izvrstno organizirani, dobro oboroženi in pod imenitnimi vodstvi. Komitaši niso samo navadni ljudje, med njimi je cela vrsta jako inteligentnih mladeničev, med njimi tudi dr. Nemanje Vukičevič. Belgrajska «Vojna kronika« prinaša njegovo sliko, spodaj pa sledeči zanimivi spis: V bojnih vrstah za osvoboditev in zjedj.njenje Srbov se bojujejo kot četaši skupno z borci iz naroda tudi jako inteligentni in odlični sinovi Srbje. Izpostavljeni so vsi največjim nevarnostim. Dr. Nemanja Vukičevič — imenovan četaš Neško, — katerega sliko prinašamo, je dovršil doktorat v Ženevi. Končal je svoje študije ravno, ko je bila proglašena vojna. Bil je četaš že kot gimnazijec in sedaj je bil eden izmed prvih, ki je stopi! v četaško četo vojvode Živka Oovzdiča. ki je korakala v Novem Pazarju pred redno srbsko armado generala Zivkoviča. Leta 1904. in 1905. je bilo četaško gibanje v največjem teku. Na vseh straneh so šle srbske čete čez mejo v pomoč zatiranim bratom. Dr. Vukičevič je bil takrat še gimnazije^. Mladi dijaki so z mladeniškim navdušenjem sanjali o obnovljenju Dušanovega carstva. Oni, ki je imel največ novic z Vardarja je bil Vukičevič. Imel je »zveze« z onimi, ki so se pripravljali, da prekoračijo mejo in zato so ga vsi zavidali. Nemanja ni nikdar govoril, da bo odšel tudi sam s četo. Zvečer je neprestano zbiral materija!, dn ga izroči svojim tovarišem. Nekega dne pomladi leta 1905. Nemanja ni več prišel v šolo. Minulo je že par dni. a o njem ni bilo nobenega glasu. Niti sošolci, niti profesorji niso vedeli, kam je zginil. Ko so že prenehali spraševati po njem je došlo nenadoma na dijake šestega razreda pismo iz Vranje. Ko so pismo odprli, so našli v njem fotografijo, katero je Nemanja, poslal svojim sošolcem v spomin, za slučaj če pade v boju s Turčinom. Odšel je namreč s četaši, a se kmalu srečno vrnil. Grozote kolere v turški vojni. Carigrajski dopisnik »Dailv Expressa« sledeče slika grozote kolere: Posetil sem kolerično bolnišnico v San Stefanu. 10 milj od Stam-bula. Dva vojaka sta bila na straži, a me nista zadržala. Zdi se, da sta imela le to nalogo, da‘preprečita onim beg, ki se nahajajo znotraj kordona. Trupla, katera so pometali z vagonov, so ležala tam, kamor so padla. Ponekod so ležala za plotom, tam za nasipi, ponekod tri do štiri skupaj. V bližini hleva je ležala Skupina mrtvih in umirajočih. Slatna, na kateri so ležali ti nesrečneži, ie bila že popolnoma segnita. Eden izmed umirajočih se je mučil, da izkoplje jamo v slami. Trepetal je od mraza. Jama mu je postala grob. Eden izmed bolnikov, ki je ležal v jarku zraven ceste, je vzdignil glavo in vprašal, kaj je v posodi, ki je ležala poleg njega. Njegov sosed je odgovoril — petrolej, nakar je nesrečnež zopet padel na zemljo. Ko sem prišel k bolnikom, prenašati glad, žejo in silen mfaz. Molili so in vpili. Tu pripelje voz veliko posodo vode. Oni, ki so mogli vstati, so se navalili na vodo. Nastala je huda borba. Oni, ki se nist^ mogli ganiti, niso dobili niti požirek vode. Še bolj ganljivi prizori so se odigravali, ko je došel voz s kruhom. — Na stotine mrtvih, bolnih in umirajočih leži okolu San Stefana. A San Ste-fano še ni najhujši lazaret koleričnih. V Hadem Koi, v glavnem turškem taboru je še hujše, še obupnejše. DNEVNI PREGLED. Štrebar! Vsak narod ima med seboj ljudi, ki hočejo na račun drugih zlesti navzgor. Pravi se jim štrebarji. Tudi Slovenci imamo obilo te vrste ljudi. Sicer so to sinovi slovenske matere— toda v tuji službi. Njih renegatska duša je bolj strahopetna, kakor pravega tujca — zato bolj skrbe, da bi se kaj ne zamerili na zgoraj. Poznamo take štrebarje in želimo jim. da postanejo čim preje hofrati in — da odidejo od nas. Gospod cenzor misli, da je sedaj lahko »Dan« nekoliko krajši, ko se bližamo božiču. Mi vemo. da se ravno sedaj rado čita zato skrbimo, da bi dali našim čitateljem kolikor mogoče lepega čtiva. Tudi stroškov se pri tem ne strašimo. Toda gospod cenzor ne pozna nobene šale. To kar se pri nas konfiscira — presega že vse meje. Ker na Slovenskem nimamo humorističnega lista, poskrbimo tuintam, za kako dobro karikaturo, s čimer gotovo napravimo svojim čitateljem mnogo veselja. Cenzor jim tega veselja ne privošči in je začel konfiscirati že popolnoma nedolžne karikature. — Dalje je bila konfiscirana notica, ki jo je prinesla v petek »Edinost«. »Edinost« jo je posnela po »Nar. Listih«, to se pravi: Članek je bil v Nar. Listih« na češkem potem v »Edinosti« v Trstu, in nikjer ni bil konfisciran — v »Dnevu« je bil konfisciran — kakor da nismo pod enim cesarjem in pod enim zakonom. — Ali je v Turški morebiti več patriotizma kakor v Ljubljani? Ali ne pride »Edinost« tudi k nam. Po kakem zakonu se torej godi vse to. Poskrbeli bomo za to, da pride stvar v parlament, kajti tega si ne damo prepovedati, da bi ne smeli pisati kar pišejo drugi. Prof. Masaryk je rekel o Albancih: Včeraj smo videli tiskan protest albanskih organizacij. Ta protest je anonimen. Nikogar ni, ki bi nastopal v imenu neorganiziranega naroda. Ako se pravi, da 3 milijone Albancev protestiranje to vsaj za eno tretjino pretirano. S čegaviin denarjem naj se Albanija uredi? (Dr. Kramar: Z našim za Italijo, to je jasno!) Kdo da denar za to državo? Treba bo za vsakega Albanca 2 strežnika In dobro oborožena. (Smeh.) Torej od kod vzeti denar? Ali moramo zopet mi plačati! Zato je treba to premisliti. Ko se govori o samostojni Albaniji, ne znači nič drugega, kakor ščuvati staro Turčijo na stare zločine. Albanci pravijo, da hočejo denarja, ki ne bo niti pravoslaven, niti katolik, niti mohaniedan. Kake vere naj bo? (Dr. Kramaf: Protestant!) Dobro. Torej koga bomo tam redili za naš denar? — Naši rojaki v Ameriki za Balkance. Clevelandska Amerika prinaša sledeči oklic: Oklic Slovencem! Slovenci in Slovenke! Naši brati Čehi, Slovaki in Rusi so žrtvovali ogromne svote za stotisoče ranjencev na slovanskem bojišču. Ameriška vlada je s pomočjo Rdečega kriča poslala 15.000 dolarjev na Balkan. Slovenci v Ljubljani so nabrali 20.000 kron, češki Sokol je daroval 50.000 kron, clevelandski Čehi in Rusi so nabrali čez 5000 dolarjev Nad deset-tisoče ranjenih Srbov. Bulgarov in Črnogorcev leži na bojišču brez pomoči in postrežbe. Da, poročajo, da psi ližejo ranjencem rane. Usoda vojske je strašna. Vsak dar za te slovanske žrtve, za naše brate, je prostovoljen, dan iz usmiljenega srca, in upamo, da ne bo Slovenca, ki ne bi prispeval v tako blag namen. Siromaki smo Slovenci in tudi naše trpljenje je veliko, zato pa bije v nas gorko in plemenito srce, ki čuti in razumeva bolj kot drugi bratsko bol in bratsko gorje. Storite, kar vam veleva zlato slovensko srce! Ni dvoma, da bo našel ta oklic pri naših rojakih mnogo odmeva in da bodo Žalost in jeza Otona bobovca. »Da bi sedaj ; u okno, si je mislil kar na celem. »Niti ozrl bi se ne, pljunil bi v stran in se obrnil. Mogoče, bogve, verjeti in upati ji ni mnogo. Naj bes lopi vse skupaj in še njo!« Ali že se je ustrašil lastne misli. V tistih bolnih pogledih, v tistem kaosu srda, žalosti in misli je polagoma vstajala slika, od začetka meglena. Vedno jasneja je bila in svetla. Bila je ona. zardela v lepa lica in vsa otožna. Oči so bile še rosne, na vejicah so trepetali kristali. Prestal je, čutil je, kako pri-ijetno mu ovija srce. Poleglo se je neurje nalahkoma. obvladala ga je opojna misel. Čutil je, da počiva, da ga boža ona in vzdihnil jje globoko in udano. Zbudil se je kakor iz hudih sanj. Opazil je tovariša in se ozrl sočutno inanj. Ugasnil mu je blisk oči. v njih je Jbila jsamo prošnja oko je prosilo odpuščenja. Čutil (je. da je utrujen, izmučen. Naslonil se je na pisalno mizo, koder ie med tem časom PepjJc Omaka prižgal luč. Tudi njernu je postalo tišje pri srcu in zadovoljno je legel in trdno zaspal. Srebovec je vzel počasi papir, omoči! pero in pisal ko je tovariš njegov enakomerno dihal v globokih sanjali. Pisal je Srebovec, zanjo je pisal, da je zašla luna in da je vstala bleda jutranjica na vzhodu. Nazadnje je klonila tudi njemu glava. In ko je zibnil v spanju, mu je podrhtevala še vedno spodnja ustnica in zdaipazdaj je rahlo zaječal. Naposled pa se je umiril in angel sanj in pokoja ga je poljubil na trudno čelo. Vzdignile so se lepe sanje: Videl se je v vlaku, ki ga vozi domov. Z lahko zavestjo zapušča stolno mesto, kjer je dovršil študije. Pred njim stoji življenje, odprt mu je svet in ga vabi. Kri mu polje po žilah, utaplja se v sanjah svoje bodočnosti. Vse se mu zdi praznično opravljeno. kot bi pričakovalo njega, da ga pozdravi. Priklanjajo se drevesa in pošumevajo, reke in polja valujejo v veselju in mu kličejo srečo. Povsod čita le veselje in jasnost. Saj to je vse zanj, zanj je pripravljeno, ki stopa v novo, srečno življenje. Udobno zleknjen sedi v vozu, ki ga pelje sreči naproti. Zre v daljavo jasnih lic. vendar mu je oko zamišljeno, misli so daleč od tod. Zdi se mu, da vozi vlak počasi, da leze po polžje, kot bi se mu ne mudilo, • kot bi ne vedel, da vozi človeka v novo življenje. Enakomerno tolče v kolesih, nič hitreje ne beže polja daljne gore so kakor prikovane. Skoro postaja nemiren, rad bi že pozdravil domovino, domači kraj, kamor so poletele misli, koder so domovale, odkar je vzel slovo. Tam je bitje, kateremu je daroval srce in življenje. Gotovo ne sluti sreče, ki čaka njegovo izvoljenko za nekaj ur. Zahotelo se mu je peroti, da bi zakrilil nad poljanami in objel njo. Želel je, da bi vlak drl bliskovito, da bi uzrl čimpreje sinje domače gore, srečno mestece sredi domovine. Da se ugrezne zemlja, le da ostane ona, njegovo hrepenenje. Ko pride domov, položil bo svoja izpričevala in srce njej pred noge, razprostrl roki in čakal. In ihteč se mu vrže ona v objem — v sladko, bajno življenje. Pil bo srečo in slast iz polne kupe. ki jo mu ne iztrga usoda nikdar več. Drhtel je v sanjah in pregibal ustnice na obrazu mu je igral smehljaj— Začutil je mehko roko na obrazu, ki ga je božala, zdrznil se je po vsem telesu in se zdramil. Plašno je odprl oči in se ozrl. Spoznal je svojo sobo in zgrozil se je. Pred njim je stala mati in vprašujoče zrla vanj. »Dobro jutro,« je šepnila. »Ali si slabo spal? Vstani, čas je, dragi Oton.« XIII. Megleno jutro je. mrklo zrlo na poslavljajoče. ko je pobledevala zadnja zvezda v nebeškem vsemiru in bila priča, kako je znova zakrvavelo njegovo srce. zbrali lepo svoto. Ze pred tctVom je poslal Fr. Sakser v Wew Yorku prvo svoto rdečemu križu v Belgrad. Mariborski slovenski koledar za leto 1913., I. letnik, založil Vilko Weixl, trgovec v Mariboru, Gosposka ulica 33. »S koledarjem stopamo pred mariborske in okoliške Slovenke ter Slovence. Le tem našim najožjim rojakom je namenjen »Mariborski slovenski koledar«. V hišo revnega delavca, v salon imovitega meščana si želimo neovirano in prosto pot. V dneh klavernega političnega in literarnega življenja mariborskih Slovencev bodi »M. s. k.« majhno bodrilo, da se osokolimo in vstanemo k novemu, čvrstemu, kulturnemu in političnemu življenju v Mariboru, tu ob skrajni štajerski jezikovni meji. Bratstvo, jednakost, svoboda — to je klic »M. s. k.». Da bi našel ta klic vljudnega vratarja v slednji mariborski hiši! S temi besedami pozdravlja »M. s. k.« mariborsko in okoliško slovensko občinstvo! Namenjen je torej osobito mariborskim in okoliškim Slovencem. Zanimal pa bo koledar tudi vsakogar, ki tnu je Maribor le iz časnikov znan. Iz bo-ga!e vsebine omenjamo samo nekatere spise: Novi brambni zakon. Moč Slovanstva. Slovenci iii ljudsko štetje leta 1910. v splošnem in s posebnim ozirom na Maribor in njegovo okolico. Za križ častni in svobodo zlato (povest), Slovensko planinsko društvo in njega Podravka podružnica, Slovansko Sokolstvo, Mariborski Sokol, Slovensko gledališče v Mariboru, Narodni dom v Mariboru, Ciril-Metodova družba. Javna ljudska knjižnica in obrtno društvo v Mariboru, Število Slovanov. Prebivalstvo Avstrije po narodnosti, Načrt Slovenskega gledišča v Narodnem domu z označbo številk sedežev in ceno mest, Širom sveta, 5 mičnih pesmi. Koledar je opremljen s slikami: Narodni dom, Slane Vidmar. Kaskade ob Lobnici na Pohorju, Ruška koča, Planinka. Dve sliki iz drame: »V znamenju krža«. Koledar šteje 96 strani in stane ie malenkostni znesek 50 v. po pošti 60 v. Kdor si ga naroči po pošti, blagovoli poslati znamk za 60 v na naslov: Vilko Weixl, trgovec v Mariboru, Gosposka ul. 33. Velika nesreča. Predvčerajšnjem popolu-dne je prišel hlapec Anton Heinz v mlin Karola Kluga v Gradcu in je hotel nabrusiti tam sekiro. Po neprevidnosti je prišel v dotiko s strojem, ki je Heinzu odtrgal nogo. Ubogi hlapec je bil na mestu mrtev. Skrivnosten samomor. Tc dni sta izvršili v vlaku, ki je vozil iz Budimpešte v Terezio-pel dve elegantno oblečeni dami samomor. Doslej še niso mogli dognati, kdo da sta. Prvi dami je bilo okrog 50 let. drugi približno dvajset let. Dekleta so našli že mrtvo, dočim je bila starejša dama že živa. To so takoj odpeljali v bolnišnico in jo operirali. Žena noče na noben način pojasniti celega dogodka. Obe ženski sta se pripravili na svoje samomorilno dejanje s popolnim premislekom, ker nista imeli na potu nobene prtljage, niti papirja. Iz svojega perila sta odstranili previdno vsa znamenja, po katerih bi se jih moglo identificirati. V vozu. kjer se je zgodil ta tragičen in nepojasnjeni slučaj, sta dami pustili dvoje krizantem in listek papirja, na katerem je bilo zapisano sledeče: Slavna policija! Preiskava je čisto nepotrebna. Obe sva Madjarki. Iti sva živeli na Dunaju in ki sva se hoteli peljati v Halaso. Zelivi samo. da bi bili pokopani s cvetlicami Srčna hvala! N. N. Dunajska policija je bila takoj na delu s poizvedovanjem, vendar ni doslej dosegla nobenega vspeha. ki bi pojasnil ta skrivnostni samomor. Smrt vsled vgriza podgane. Te dm je vgriznila po čudnem nakijučju trgovca Andreja Lieba iz Kisvarada precej velika podgana. Poklicani zdravnik je koustatiral zastrup-ljenje in res je Lieb umrl na poti v bolnišnico. Živa baklia. Iz Slovenjega Gradca se poroča, 121etna posestnikova hči Marija Huda-list je prišla okrog poludne v kuhinjo, kjer se je nahajal kotel, v katerem se je kuhala pica za prašiče. Ker se je približala ognju, se ji je naenkrat vnela obleka in mahoma je bila deklica vsa v plamenu. Dekle je zadobilo tako težke opekline, da se dvomi, da ostane pn življenju , . , , ... Preprečen samomor. 18letm delavec Alojzij Schlichler iz Gradca je vsled neke neozdravljive bolezni skočil v vodo in se hotel vtopiti. K sreči pa je njegovo nakano zapazil neki stražnik in delavec Nemec, ki sta z zdiu/eno močjo potegnila samomorilca živega se JZ vode. Peljala sta ga najprej na stražnico, odkoder so ga z rešilnim vozom odpeljali v bolnišnico. Dal si zaigrati »trauermar:« k samomoru. V Stari vasi na Moravskem je bila preteklo nedeljo v neki gostilni plesna zabava, katere se je udeleži! tudi 201etni delavec Vaclav Ulrich. Naenkrat je-Ulrich ukazal godcem, naj zaigrajo »trauermarš«. Ko so godci tej Uhichovi čudni prošnji ugodili, je ta nenadoma potegnil iz žepa snnmkrps in ca ie v samomorilnem namenu pri-stavil k sencam. Predno na ie hotel »vol sklep izvršiti, so mu njegovi tovariši iztrgali samokres iz rok in Ulricha spravili na varen kraj. Kot vzrok za samomor navaja Ulrich nesrečno ljubezen. . Truplo novorojenčka v hotelu, te dni St:j prišla v neki praški hotel kakih .30 let star mož in 251etna žena. Mož je plačal sobo in je takoj odšel, dočim je žena šla v določeno sobo.Drugo jutro je prišla hotelska hišna Ana Petrikova v omenjeno sobo in našla to popolnoma P1'*?' no. Za posteljo pa je hišna našla na tleh popolnoma razvitega otrokažens-e, ‘ Siliča) se le takoj aaznanll “«la o zadevi poizvedovati. Doslej - * in žene še niso dobili. , , , . Katastrofa v cirkusu. Pred kratkim se je pripetila v Bilbao na Španskem katastrofa, pri kateri je poginila cela množica ljudii. Pri predstavi v nekem cirkusu je nastala velika panika, katero je povzročil eden izmed gledalcev, kf je v šali in brez vsakega vzroka zaklical: »Gori!« 44 oseb ie bilo Vsfei! -rožne panike mrtvih. I personal cirkusa so zaorli. Ljubljana. — Slovenski zdravniki na Bolgarskem. Dr. Rus nam poroča iz Vrate: Z dr. Hočevarjem imava vsak svojo bolnico; dodeljen je nama en medicinec; zdravnikov — posebno izurjenih zelo primanjkuje. Ranjencev je zelo mnogo. Vsak dan prihajajo transporti bolnikov in bolnice se polnijo. Večina so lahko ranjeni, težko ranjenih j,c malo, ker ti obleže na bojišču ali pa umrjejo a poti. Tudi se težko ranjeni vojaki puščajo navadno v najbližjih bolnicah. Ranjenci se hitro zdravijo. Kdor je ozdravljen, ga pošljejo domov za 14 dnij — potem pa mora nazaj v vojsko. Ljudje so zelo prijazni in so nam zelo hvaležni, 'da srno jim prišli na pomoč. Življenje je primitivno, hrana je bolgarska, za nas nekoliko nenavadna. Kraj je lep. Mesto leži sredi gor in ima nekatere lepe stavbe. Sredi mesta je spomenik Krista Botjeva, ki je umrl 1. 1876. To je bil eden največjih bolgarskih revolucionarnih pesnikov, ki mu je tudi naš Aškerc posvetil svojo pesem. Splošno sva zadovoljna in bratje Bolgari znajo ceniti našo pomoč. Ako pride do novih bojev — bo treba novih zdravniških moči. Bolgari nas visoko čislajo. Ranjenci so večinoma krepke nature, ki bolečine potrpežljivo prenašajo in kmalu ozdrave. Upamo, da bo vojske kmalu konec. Pozdrav vsem znancem. — Izmišljotine. Nemški listi hite sedaj prinašati vse različne izmišljene novice o grozovitostih, ki jih baje uganjajo na Balkanu kristjan-ske armade. Taka poročila so navadno pod naslovom »posebnih poročevalcev«. Opozarjamo, cla je treba pri tem biti previden, ker so listi podkupljeni in poročajo laži. — Iz gledališke pisarne. Jutri v torek (za abonente par) se drugič v sezoni uprizori vele-zabavna detektivska komedija »Baskervilski pes«, ki je ob svoji premieri žela velik uspeh. Dejanje je vseskozi napeto in zanimivo, svetov-noznani detektiv Sherlock Holmes gledalcem ne^ pusti do sape. — V sredo se kot druga dijaška kronska predstava uprizori Calderonova klasična drama »Sodnik Salanejski«. Začetek ob šestih popoldne, vsakršni abonent je neveljaven. — V četrtek zaradi Miklavževega večera ne bo predstave. — Opereta »Boccaccio« je sinoči gledališče zopet napolnila do zadnjega kotička. Občinstvo se je imenitno zabavalo in svoje zadovoljstvo izražalo z glasnim priznanjem. — Ure v ruskem kružku so vsak pondeljek od 7. do 8. in 8. do 9. ter v petek 7. do 8. in 8. 9. Vsak se lahko še vpiše. Od 7. do 8. je prvi kurz za začetnike — 8. do 9. drugi kurz. Pouk je brezplačen in vsakemu dostopen. Vabilo k občinskega sveta redne j seji, ki bode v torek, dne 3. decembra 1912 ob šestih zvečer v mestni dvorani. — Dnevni red: A. Javne seje: I. Naznanila predsedstva. II. Odo-brenje zapisnika zadnje seje. III. Personalno-pravnega odseka poročila: 1. o volitvah štirih zastopnikov in štirih namestnikov občinskega sveta v c. kr. mestni šolski svet; 2. o dopisu deželnega odbora glede naprošene inkorpora-cife občine Spodnja Šiška k mestnej občini; 3. o dopisu županovem glede uvedbe kanalskih pristojbin. IV. Finančnega odseka poročila: 1. o nenadnej škontraciji mestne blagajne; 2. o dopisu županovem glede uvedbe posebnega davka na žganje in žgane opojne pijače; 3. o proračunu mestnega loterijskega posojila in amortizačnega zaklada tega posojila za leto 1913; 4. o proračunu ustanov za leto 1913; 5. o proračunu mestnega ubožnega zaklada za leto 1913; 6. o prošnji najemnika kopališča v Koleziji za delni odpis letošnje najemščine; 7. o samostalnem predlogu obč. svetovalcev Jegliča in Likozarja glede draginjske doklade mestnim učiteljem; 8. o samostalnem predlogu onč. svelovalca Rojine glede zvišanja aktivi-tetne doklade mestnej policijski straži. V. Stavbnega odseka poročili: 1. o dopisu županovem glede oddaje del za nove mostove čez Ljubljanico; 2. o dopisu mestnega stavbnega urada glede konečne kolavdacije stavbe IV. mestne šole na Prulah. VI. Šolskega odseka poročilo o satroslalnem predlogu obč. svetovalca Jegliča glede uporabe šolskih telovadnic izključno v Eolske namene. VII. Klavničnega ravnateljstva poročili: 1. o proračunu mestne klavnice za leto 1913; 2. o poročilu ravnateljstva o raznih nedostatkili v mestni klavnici. VIII. Direkorija mestnega vodovoda in elektrarne poročila: 1. o proračunu mestnega vodovoda za leto 1913.; 2. o proiačunu mestne elektrarne za leto 1913.; 3. o poročilu ravnateljsva glede premembe §§ 3. in 6. vodovonega pravilnika; 4. o prošnji posestnikov ob Cesti v Rožno dolino za električno razsvetljavo; 5. o samostalnem predlogu obč. svetovalca Likozarja glede naprave javnega vodnjaka ob Dolenjski cesti; 6. o samostalnem predlogu obč. svetovalca Likozarja glede podaljšanja električne razsvetljave na Ižanski in Dolenjski cesti. IX. Samostalni Predlogi: 1. obč. svetovalca Tomaža Novaka glede ureditve poti na Rakovo jelšo in Kravje poti proti Lipam; 2. obč. sveovalca Ivana Stefeta; a) glede uvedbe kuharskega in gospodinjskega tečaja na mest. dekliških ljud. šolah, b) glede plačevanja mestnih davščin po poštnih položnicah. — B. Tajne seje: I. Naznanila predsedstva. II. Odobrenje zapisnika zadnje seje. III. Personalnega in pravnega odseka poročila: 1. o prošnji nekega magistratnega uradnika za stalno upokojitev; 2. o prošnji nekega magistralnega uradnika za šestmesečni dopust; 3. o Prošnji nekega magistratnega uradnika za trimesečni dopust. IV. Šolskega odseka poročilo o prošnji nekega učitelja na mestnem dekliškem liceju za vštetje let in stalno potrditev v službi. V. Obrtnega odseka poročila o prošnjah za razne obrtne koncesije. —Sokolski zlet I. 1913. Seja stanovanjskega odseka vrši se danes zvečer ob pol 9. zve-jčer v zvezni sobi Narodnega doma. Bratje elani se prosijo, da se seje polnoštevilno udeleže. Slovenska opera In onereia. Kakor smo že poročali, je primadona gdč. Orlova na glasilkah tako opasno zbolela, da bo morala s pet- jem za dali časa popolnoma prenehati. Zato je intendanca morala iskati drugo primadono in se pogaja z veleodlično pevko-umetnice, ki je pred nekoliko leti na slovenskem odru nastopala z uprav sijajnimi uspehi. Pogajanja bodo končana danes ali jutri, tako da bo intendanca takoj početkom prihodnjega tedna mogla naznaniti njihov sklep. Da dotična dama pride na ljubljanski oder, je že danes gotovo, uravnati je samo še nekaj formalnosti. — Prav tako bo intendanca v položaju že početkom prihodnjega tedna objaviti, da je sklenila nov angažma z rutiniranim odličnim opernim in operetnim tenoristom in z novo pridobitvijo omogočila hitrejši razvoj slovenske opere in operete. Tako bo torej že prihodnji teden definitivno rešeno tenorsko in primadonsko vprašanje. — »Veda«. Izšel je zadnji zvezek II. letnika. Ob tej priliki piše uredništvo. Ob vstopu v tretji letnik smemo ponovno ponoviti, kar smo trdili pred letom: »Veda« je postala činitelj slovenskega kulturnega življenja. V izvrševanju svoje naloge hočemo v prihodnje še intenzivneje proučevati socialne in kulturne pojave slovenskega življenja, zbirati okrog sebe kulturne delavce in iskati bistvo naše narodne zadače ter potov k njeni rešitvi. Tako ostane pač smer našemu delovanju začrtana: Znanstvena kritika. prirodoslovne vede, politična ekonomija z vsemi svojimi pododdelki, družboslovje in filozofija, slovstvo, literarna kritika in posebno še veliko jugoslovansko vprašanje so predmeti, katerim posvečamo posebno pažnjo. Tu hočemo povsod poglobitve, popolnitve, znanja. In: Razširit treba Slovencem obzorje. K tej bistveni nalogi slovenskega dela hočemo častno prispevati. Cena: celoletno 8 K, za dijake 5 K, pos. zvezki 1.70 K. Obseg revij je letno najmanj 36 tiskovnih pol (pravkar končani II. letnik obsega nad 39 tisk. pol). Opomnimo, da izpremenimo z novim letnikom tudi stavek. Uredništvo in upravništvo »Vede« je v Gorici, Gosposka ulica 7. Vsebina »Vede«. Štev. 6. prinaša sledeče članke: Dr. Matija Murko: + Karel Štrekelj. — Dr. B. Drachsler: Pop Šime Starčevič. — Dr. M. Brezigar: Konjuktura, kriza in depesija. — Dr. F. Sišič: Rjeka i rječko pitanje. — Dr. J. Agneletto: Denar. — Dr.Tv. Prijatelj: Gradivo. — Pregled. Zabavni večer priredi pevsko društvo »Slavec« v nedeljo dne 8. decembra v veliki dvorani »Narodnega doma«. Vstopnina prosta. Začetek ob 8. uri zvečer. Spored bode jako zabaven in zanimiv, ter odbor vabi k najobilnejši udeležbi. Kinematograf »Ideal«: Danes zadnji dan izvanrednega vsporeda: Zidovska drama »IV. zapoved« predočuje nam sliko iz židovskega rodbinskega življenja in je zato jako originalna. »Vojna poročila z Balkana« so to pot jako zanimiva. Veliko veselosti in smeha vzbujajo komične slike »Najboljši čarovnik«, »Kittijeva poroka« in posebno pa Čudni dogodljaji Tre-bušnika in Kljukea«. — Jutri »Najnovelša bojna poročila z Balkana in Asta Nilsen: »Ce pade krinka«. Trsi. Sanje. Danes ponoči se mi je sanjalo nekaj zelo interesantnega. Mislim, da prav nič ne bo škodovalo, če svoje sanje sporočim cenj. čitate-ljem »Dneva« in ljubljanskemu državnemu pravdniku. Sanjalo se mi je, da sem se nahajal s svojimi prijatelji pred tržaškim Narodnim domom. Eden izmed prijateljev me vpraša: »Kaj je že dospel »Dan«? Pogledam na uro: »Sedaj bi moral biti že tukaj, saj je že pol četrta ura.« Nato gremc v tobakarno. ki je v »Narodnem domu«. Tam .se nam je^ sporočilo, da je »Dan« že dospel, ampak ga ni več, ker je razprodan. Gremo v drugo tobakarno, tretjo, četrto itd., obiskali smo vse tržaške tobakarne, a »Dneva« nismo nikjer več dobili. Eden izmed prijateljev pravi nato: »Vesie kaj, prijatelji, meni se zdi, da je postalo za »Dan« v Trstu od tistega časa, odkar je na delu ljubljanski državni pravdnik, veliko večje zanimanje. Sicer je bilo precej veliko zanimanje za »Dan« tudi poprej, ampak kaj takega, da bi sc po celem Trstu, po vseh tržaških tobakarnah, ne dobilo niti ene številke »Dneva«, kaj takega pa res ne pomnim. Vlada misli, da ima od tega, da pleni »Dan« dan za dnem, bogve kakšne koristi. Nasprotno, vladi to le škoduje, koristi pa listu, ker s takim listom, ki govori resnico, narod simpatizira.« Te besede, ki jih je spregovoril moj prijatelj, so mi šumele še zjutraj po ušesih. V njih je resnica, ki naj bi si jo ljubljanski državni pravdnik zapisal z rdečim svinčnikom na papir, da bi nanje prehitro ne pozabil. Prijatelj »Dneva«. Ali hočemo biti še zanaprej hlapci? Ali naj se pustimo preganjati na večne čase? Dne 20. decembra se vrše volitve v zavarovalnico proti nezgodam v Trstu. V tej zavarovalnici so gospodarili do danes italijanski kamoristi. Zadnjič smo poročali, da je neki uradnik te zavarovalnice hotel vreči slovenskega delavca skozi vrata. Slovenskim delavcem se gode v tej zavarovalnici velike krivice. Slovenskim delavcem se izplačuje z a polovico manj podpornine, kakor drugorodnim delavcem. Uradniki v tem zavodu so italijanski nacionalisti. Nesramno postopajo s slovanskim delavstvom Danes je prišel k meni slov. natakar in je dejal, da je pisal pred d ve trii meseci priporočeno pismo na vodstvo zavarovalnice, a da še do danes ni dobil odgovora. Zadnjič smo beležili, da je podrav-natelj tega zavoda odgovoril nekemu, kaj nas nadlegujete, pustite nas pri miru. Kaj niso to ' lumparije! Celo uradniki tako svinjsko nastopajo. Ni to druhal, ki ne spada v ta zavodi? Mi Iie frpremo objaviti vsega slučaja, ker bi v tem slučaju morali izdati celo brošuro. Veliko pa je tudi takih, ki ne sporoče krivice, ki se jim je prigodila v tem zavodu. Na vsak način kar mrgoli krivic, ki se dogajajo nam ubogim slovenskim trpinom od strani teh priganjačev, od strani teli surovežev. Ali naj se nam gode te krivice na večne čase? Ne! Dne 20. decembra pokažimo. da ne maramo biti več hlapci. Mi zahtevamo svoje pravice. Nočemo, da bi sedeli v vodstvu zanaprej italijanski kamoristi. Nas Slovencev je velikanska večina, zakaj bi se pustili od njih voditi! Dne 20. decembra naj se odloči, kdo bo vodil. Slovensko delavsko ljudstvo, pripravi se! Agitacija naj gre od moža do moža! Podleči ne smemo. Če bomo podlegli, bomo sami krivi. Naša trdna volja, naš trden sklep pa je, da ne smemo podleči. Z ozirom na to, na delo! Tudi inteligenca naj gre revnemu delavstvu na pomoč, kajti to je njena dolžnost. Proč s sužen-stvorn, zdrobimo verige hlapčevstva v prali!! DRUŠTVA. Ciril-Metodovim podružnicam v posnemo naj bi bila moška podružnica v Mariboru, Ta podružnica pošilja redno vsak mesec v Ljubljano nabrano članarino, narodni davek, razna darila, doneske nabiralnikov, prebitek iz prodaje družbenega blaga itd. Le na ta način je bilo mogoče, da je prispevala lani imenovana podružnica skoraj 2000 K, skupno z istotako delavno žensko podružnico pa 300 K ter ima prvenstvo med vsemi štajerskimi podružnicami, a v razmerju slovenskega prebivalstva v Mariboru pa je sploh prva med podružnicami na celem Slovenskem. Pri marsikateri podružnici pa je še vedno zastarela navada, da se celo leto ničesar ne stori, še le proti koncu leta se z naglico pooere nekaj članarine, takrat ko pridej vsa razna druga društva s polami v hišo. O-pustila bi se naj tudi navada, da blagajnik hrani do konca leta denar, češ, da je lepše, ako se skupno pošlje. Vsak znesek, tudi iz nabiralnikov, naj bi se sproti, po možnosti vsaki mesec odpošiljal z natančno označbo, iz kakih virov je. Denar, ki ga družba ne potrebuje za tekoče izdatke, že sama varno in plodonosno naloži. — Aškerčevo slavnost priredi polit, in gosp. društvo za šmarski, kozjaški in rogaški okraj v Šmariji pri Jelšah. Slavnost obeta biti zelo lepa. Vrši se dne 8. decembra. Nainovejša telefonska in brzojavna poročila. »PRINCA EVGENA« SO SPUSTILI V MORJE ^ Trst, 30. novembra 1912. Danes je bilo že na vse zgodaj opaziti živahno vrvenje blizu tehničnega zavoda, v ulici sv. Marka. Okolu 10. ure je zasvirala vojaška godba in ljudstva je bilo blizu tehničnega zavoda še preveč. Tisti, ki so imeli legitimacije so šli skozi vhod v zavod, drugi pa so morali ostati zunaj. V bližini nove ladje so bile nastavljene tribune za občinstvo, v sredini pa paviljon za cesarski dvor. Točno ob 11. uri in pol predpoldne je zasvirala godba »Bog ohrani...« — prihajal je cesarski dvor. Med dostojanstveniki so bili med drugimi nadvojvoda Peter Ferdinand, njegova soproga nadvojvodinja Marija Kristina, velika vojvodinja Aliče Toskanska in njene hčere, nad-vojvodinje Margarita Marija Alberta, Germana Marija Terezija in Neža Marija Terezija. Bilo je seveda še nešteto drugih, tržaški cesarski namestnik princ Hohenlohe itd. Kot kuniica je funkcionirala nadvojvodinja Marija Kristina. Ko je spregovorila par besed in pritisnila na gumb je zdrčal »Princ Evgen« med gromenjem topičev in sviranjem godbe v morje adrijansko. Ceremonije niso nato več dolgo trajale. Nadvojvodinja je nato nagovorila nekatere odličnejše osebe (tudi nadvojvoda), nakar so med sviranjem godbe odšli. Občinstvo jih je opazovalo. Ladja je velika. Na obeh straneh se blišče pozlačene črke »Princ Evgen«. Lepa je, ni čuda, saj stane ogromno denarja. Skoraj bi pozabili, da sta bila navzoča tudi dva škofa. Umevno, da je bil »Princ Evgen« blagoslovljen. (To poročilo nam je došlo prepozno za včerajšnjo številko. Op. ured.) ŠTIRINAJSTDNEVNO PREMIRJE NA BOJIŠČU. Carigrad, 1. decembra. Uradno se poroča: Protokol za 14dnevno premirje na bojišču je že sestavljen in obsega sledeče točke: 1. Premirje traja 14 dni. 2. Turška armada, kakor tudi armade zaveznih balkanskih držav ostanejo v svojih pozicijah. 3. Nobena izmed vojskujočih se armad ne sme tekom premirja izvrševati kakih novih utrdb, ojačevati svoje armade ali dovažati novo municijo. 4. Oblegani trdnjavi Drinopolje In Skader bosta tekom 14 dnevnega premirja preskrbljeni z hrano, toda samo za vsak dan sproti. Carigrad, 1. decembra. Rešid paša in Da-mad Ferid paša sta odpotovala danes iz Carigrada v Čajaldžo, da podpišeta protokol o premirju. Protokol bosta obe strani podpisali naj-brže šele jutri ali pojutršnjem, da se omogoči Grški, ki ni bila udeležena pri pogajanjih, da se izjavi glede blokade. Berlin, 1. decembra. »Lokalanzeiger« poroča iz dobro informiranih krogov, da bodo Turki obdržali tako Kirk-Kiliso kakor Drinopolje. Mejo med Bolgarsko in Turčijo bo tvorila črta proti Enosu. (To so seveda samo nemške želje. Op. ured.) Sofija, 1. decembra. Vest, da je protokol glede 14dnevnega premirja že sestavljen sfe potrjuje. Takoj po podpisu protokola se bodo pričela pogajanja glede definitivnega miru. OPERACIJE PRED SKADROM. KRALJ OSEBNO NA BOJIŠČU. Cetinje, 1. decembra. Kralj Nikita je odšel danes v spremstvu prestolonaslednika Danila, ki je od zadnje bolezni že okreval, v glavni črnogorski stan in je osebno prevzel vrhovno poveljstvo nad celo črnogorsko armado. Kralj je Isnel na vojake slavnosten nagovor, v katerem je slavil junaške čine svoje armade in poživljal vojake, naj varujejo tudi v naprej ugled in čast zmagovite Črne gore. Nato si je kralj takoj natančno ogledal črnogorske pozicije in odredil vsa posebna navodila za narialjne operacije in prodira*;!«. Še isti dan popoldn«* se je pod kraljevim poveljstvom pričela huda kunonacla na Skader. Cetinje, 1. decembra. Iz glavnega črnogorskega stana se poroča, da je trajala kanonada na Skader dve uri. Črnogorci so streljali s težkimi oblegovalnimi topovi in povzročili v Ska-dru velikansko škodo. Danes na vse zgodaj zjutraj se je kanonada ponovila. V mestu se je vnelo več hiš, več pa jih je bilo porušenih. Dejstvo, da je poveljstvo nad črnogorsko armado prevzel kralj sam, je vzbudilo nepopisno navdušenje. Vojaki, ki so bili vsled dolgotrajnega obleganja Taraboša in Skadra, ki ni prineslo nobenih vspehov. že silno potrti in slabe volje, so sedaj zopet dobili nepopisen pogum in so trdno prepričani, da bodo v kratkem izvojevali nove zmage. AVSTRIJSKO-SRBSKI KONFLIKT. Belgrad, l. decembra. Tiskovni urad srbskega zunanjega ministrstva prinaša sledečo zanimivo izjavo: V zadnjem času se v gotovem časopisju neprestano forsirajo vesti, da koncentrira Srbija svoje čete na severni meji, da utrjuje Belgrad in druga provincijalna mesta in da se sploh pripravlja na nove dogodke. Ml smo pooblaščeni, vse te vesti najodločnejše dementi-rati, ker so docela izmišljene brez vsake podlage. Srbska vlada ni izdala nobenih odredb, da naj se utrdijo Belgrad in druga provincijalna mesta In se odločno izogiblje vseh korakov, ki bi zamogli poostriti srbsko-avstrijske odnošaie, ki so se v zadnjem času znatno zboljšali. Nasprotno! Srbska vlada želi, da se spor mirnim potom poravna. Za resničnost teh podatkov prevzemamo vso odgovornost. Belgrad, 1. decembra. Listi poročajo, da so dosedaj neznani ljudje na vladni palači v Draču sneli albansko zastavo in jo odnesli. Pri prihodu srbske armade v Drač so albanski voditelji vsi pobegnili. Kftln, 1. decembra. »KolniscUe Zeitung« poroča iz Belgrada: Avstrijsko-srbski konflikt se je znatno oblažil. Zadeva konzula Prochazke je takorekoč že poravnana, ker je srbska vlada izjavila, da je pripravljena vojaške faktorje, če se je konzulu res zgodila kaka krivica, takoj poklicati na odgovor. Albansko vprašanje je iz konflikta že popolnoma izločeno, ker je Srbija glede albanskega vprašanja zavzela isto stališče kakor Avstrija in ostala Evropa. Kar se tiče tretje sporne točke, namreč vprašanje srbskih luk ob Jadranskem morju je pričakovati ravnotako mirne rešitve v obojestransko zadovoljstvo. MEDNARODNI POLITIČNI POLOŽAJ. Berlin, I. decembra. »Norddeutsche Allge-meine Zeiturig« poroča: V mednarodnem političnem položaju je tekom zadnjega tedna zaznamovati veliko zboljšanje. Kar se tiče stališča Nemčije napram situaciji je treba počakati govora zunanjega ministra Kiclerlena-VVachter-ja, ki se bo vršil za časa prvega brauia proračunskega provizorija. VARNA ZAPRTA ZA MEDNARODNI PROMET. Sofija, 1. decembra. Na odredbo vojnega ministra so Bolgari do preklica zaprli luko Varno za internacijonalni promet. POMILOSČENI TURŠKI OFICIRJI. Carigrad, 1. decembra. Ministrski svet je v svoji včerajšnji seji sklenil, da se pomiloste vsi oficirji izza aprilske revolucije leta 1909. Vsem se vrnejo iste Šarže, katere so poprej opravljali. RAZMERJE MED NEMČIJO IN ANGLIJO. London, 1. decembra. Novoimenovani nemški poslanik na Angleškem, pl. Lichnowsky je imel danes prvič svoi javni govor v Rov So-cietes, v katerem je orisal odnošaie med Nemčijo in Anglijo. Povdarjal je, da sta Nemčija kakor Anglija danes edina v teni, da »e treba na vsak način vzdržati mir v Evropi. Politične razmere med Anglijo In Nemčijo še nikdar niso bile tako zaupne In ljubeznive kakor ravno v tem času Njegova naloga bo, da bo na tem polju na svojem novem mestu deloval še naprej v blagor ”m korist obeh narodov. DEMONSTRACIJE V GALICIJI IN NA ČEŠKEM. Krakov, 1. decembra. Predvčerajšnjem so se tu vršile velike patrijotične demonstracije, katerih se je udeležilo okolu 15.000 ljudij. Demonstranti so konečno prinesli od nekod veliko sliko ruskega carja, katero so javno na cesti zažgali. Konečno je policija demonstrante razpodila. Praga. 1. decembra. Danes bi se imelo tu vršiti veliko protivojno zborovanje, katero je pa policija v zadnjem trenotku prepovedala. Policija je prepovedala tudi vse ostale protivojne shode po ostalih čeških mestih, ki so bili napovedani za danes. KOLERA V TURŠKI ARMADI. Carigrad, 1. decembra. Kolera je pričela tako v Carigradu kakor med turško armado znatno ponehavati. V San Stefanu se nahaja sedaj le še 300 bolnikov, ki so oboleli za kolero. V Carigradu je na novo obolelo za kolero 11, umrlo pa 19 oseb. Dosedaj je zbolelo za kolero 795, umrlo pa 298 oseb. PRED DRINOPOU’ M Sofija, 1. decembra. »Mir« poroča, da se je vsled zadnje kanonade v Karagašu v bližini Drinopolja vnela tamošnja vojašnica in tudi par sosednjih poslopij. STROGE GRŠKE ODREDBE V SOLUNU. Atene, 1. decembra. Grški solunski guverner je v svrho, da vzdrži popolen red v Solunu, odredil, da ne sme nihče v mestu imeti nobenega orožja. TURŠKI V JETNIKI V SOLUNU. Carigrad, 1. decembra. Tukajšnji listi poročajo, da so Grki turško solunsko armado, katero so hoteli transportirati ha Grško, vsled protesta angleškega konzula, ker je bil grški korak protipogodbeii, internirali v trdnjavici Karaburnu. V Kavali vlada strašna draginja. Hleb kruha stane en frank. GOSPOSKA ZBORNICA AVSTRIJSKA. Dunaj, 1. decembra. Gosposka zbornica je včeraj končala razpravo glede službene pragmatike. Predloga je sprejeta z vsemi spremembami, katere jc nasvetovala komisija. Tudi dodatni predlogi kneza Schwarzenberga, ki določajo poostritev koalicijske pravice državnih uradnikov, so bili sprejeti. Predloga odide sedaj zopet v poslansko zbornico. BOSENSKI SABOR BO ODGODEN. Dunaj, 1. decembra. V tukajšnjih političnih krogih se zatrjuje, da bo zasedanje bosenskega sabora vsled sobotne obstrukcije odgodeno. Konfiscirana ljubezen. Po prepisu Lojzeta Zbačnik a priobčil Lipe Figi. Turki so bežali, klaverno so sc opletale široke hlače okoli suhih beder in dolge muštace so valovil*; v vetru kakor žito, ki ga pobija toča. Za njimi je ostalo plena na vseh koncih in krajih, četaši so pobirali handžare in puške, če-tašice skodelice za kavo, žlice in kuhalnice, jaz pa sem iskal kaj literarnega. In glej, v hiši, ki je brezdvomno bila last kakega kadia ali hodže, sem našel star pergament s tole žalostno povestjo: Alah il Alah! Moje srce je žalostno kakor veliki post in moja duša je polna bolečin. Fatima. solnce mojih dni, luč mojih oči, kam si šla, kam si se izgubila? Ob vznožju staroslavnih ponosnih piramid sva zobala sladke črešnje prve ljubezni. Nad nama so šumele palme, lahen zefir se je zapletal v tvoje lase, kakor zlato namreč, in v daljavi je prepeval lev — puščav« kralj pretresljive melodije. Poljubil sem te na grudi, blesteče-bele kakor gore v deželi gjavrov, na vrat sem te poljubil, ki je drhtel kakor roža v solucu plameneča, iz tvojih ust sem srkal pijačo, slajšo kakor vino, ki ga pijo neverniki. Tvoje lepe oči pa so bile vlažne in so zrle v daljavo, ki sc je bratila z neskončnostjo. Prižel sem na $voje prsi tvoje mehko, toplo telo in sem te vprašal: »Fatima, ljubica sladka, noč mojih sanj, pijača moje žeje. j.jvej mi, ali me ljubiš?« In kakor pesem lmrisk je zadonel tvoj odgovor: »Ljubim te, ali —« »Kaj želiš, kaj ukazuješ, Fatima, ti postava mojih dejanj, kažipot mojih cest? Ali zahtevaš, da grem v Istambul in izcukam padišaku dolgo brado ali mu izpulim vseh dvaintrideset zob? Ali zapoveduješ, da mu zapeljem ves harem?« Nasmehnila si se in posijalo je slonce; potem si rekla — nebesa so vriskala pesem: »Ne, nič tako velikega ne želim. Čemu mi bo brada padišahova, saj ti si kosmat dovolj; čemu mi njegovi zobje, saj sem mlada in noben zob se mi še ni pogreznil v svojo luknjo. In ali ti nisem dovolj, da hočeš zapeljati cel harem?« Kako se mi je krčilo srce, kako je stokala moja duša! »Fatima, dušica, nisem hotel žaliti! Ali storim ti vse, vse, kar hočeš, samo reci, samo ukazuj!« »Pojdi torej in razširi mojo slavo po celem svetu! Zapoj pesem moji lepoti, da bo strmel svet, da se bodo čudila nebesa. Mojim očem zloži pesem in jo natisni in razpošlji, da jo bodo brali veljaki naše države in bodo občudovali mojo lepoto in tvojo velikost.« »Zgodi se, kakor ukazuješ.« »In ko boš to dovršil, me boš zopet videl.« Rekla si in si šla, komaj sem še ujel rob tvoje obleke in ga pritisnil na vroče ustnice. In potem sem ležal tri dni in tri noči, tri dni sem ždel na trebuhu in popravljal in piiil, tri noči niso počivale moje oči, moj jezik ni videl pijače in moj želodec je bil prazen kakor avstrijska 'državna blagajna. In glei, četrti dan ie bila pesem gotova. O tvojih čarobnih očeh je pela, o roži tvojih usten je vriskala in skrivnostno jamico tvoje bradice je poveličavala; bila je oda tvojih grudi, himna tvojih bokov, psalm tvojih nog, visoka pesem tvojih skritih, neizrekljivih čarov. Vsa polna je bila klicajev, ponosnih, tvoj kras poveličujočih; vložni vprašanji so povešali svoje glave v globoki melanholiji kakor jelše, ki poslušajo tajni šepet mladostnega potoka; pomišljali so opominjali resno, dostojanstveno in vrsta lepih, drobnih pik — po tri in še več — je bila kakor steza v vrtu Alahovem s sinim peskom posuta ... In potem sem šel in se napotil k gospodarju svojemu, velikemu Našul-paši, trikrat sem se priklonil, rob njegove obleke sem poljubil in z nosom, ki se je solzil od Spoštovanja, sem obrisal prah njegovih veličastnil] čevljev. »Velik je Alah. vejili prerok njegov, velik, si ti, njegov služabnik, in velika je lepota Fatime, kraljice mojega srca. Presodi to pesem, njeno lepoto povišujočo, in dovoli milostno, da jo na-isnem in razširim od vzhda do zahoda, koder ebivalo verniki, in pošljem tudi v deželo, ko-'er sc šopirijo neverni psi!« Milostno se je nasmehnil in me je odslovil. In potem sem čakal tri dni in tri noči, ko pa jfc solnce četrtič zapustilo kristalni svoj grad, sem dobil odgovor. O Alah, o Fatima! Kakšna je bila moja pesem, vsa rdeča, krvava od glave do konca! In na koncu so stale modre besede mogočnega Našul-paše: — Alah il Alah in velik je prerok njegov. Mi Našui-paša. poveljnik vilajeta Anajlbujlskega, čuvar pravice in postave padišaha itd., pravimo in ukazujemo: »Himna Satitne«, izročena nam v presojo od Hassana, našega vernega sluge, naj se natisne, potem ko se izbrišejo vsi klicaji, vprašaji, pomišljaji in pike. Razlogi za ta ukaz po so sledeči: Klicaji, na gotovih mestih postavljeni s svojo ravno postavo, so nevarni javnemu miru, kajti oni naravnost poživljajo k nemiru in uporu. Vprašaji so nevarni obstoju države. Padi-šah nikakor noče, da bi njegovi podaniki vpraševali preveč, kajti zvedeti bi utegnili marsikaj, česar ne ve niti padišab sam, še manj pa njegovi diplomatje ... Pomišljaji so nevarni človeškemu zdravju. Kdor preveč premišlja in pomišlja, dobi glavobol, in padišah potrebuje zdravih, trdnih glav. In tiste vrste pik kar naravnost vabijo na skrivne steze, ki jih postava ne more videti in preiskovati, in so zaraditega v nasprotju s policijskimi predpisi, Ala - heil - alai Anajlbulj, meseca ramazana 1 ... (Letnica se ni dala razločiti, nekateri mislijo, da je bilo v dvajsetem stoletju po Kr. r., kar pa ni verjetno. Op. prepisovalca.) Tako je pisal modri in mogočni Lušan-pa-ša. (Op. prepis.: Najbrže se je Hassan zmotil. Prej je pisal Našul-paša, tu pa je ime preobrnil.) Konfisciral je celo pesem, kajti kaj je pesem brez klicajev, vprašajev, nomišliajev in pik?! In nisem te videl, Fatima, nikoli več. ker nisem mogel razširiti tvoje slave po vsem širokem svetu. Prokleti paša! Najino ljubezen je konfisciral. — Tako sem bral v tistem pergamentu in sem se smejal, kajti prihajal je d a n, večal se je in širil in je napolnil z blestečo svetlobo vos neiz-< merni prostor od vzbo<1r> ■’>........1—"d >. .stavljen: Vse leto ... K IS’— Četrt leta . . . K 'i‘50 Pol leta ... K «•— i’:t -nesec ... K 1*50 V upravnišivti prejemali n.: ncsec K 1*20. S pošiljanjem po poSti v Avstriji velja: Vse leto ... K 20'— Četrt leta ... K 5— Pol leta ... K 10’— En mesec ... K 1*7}) Za Nemčijo vse leto K 24. Za Ameriko in druge dežele vse ielo 30 K Naroča sc lahko l vsakim dnem, a hkratu se mora poslati tudi naročnino, drugače se ne oziramo na naročilo. Pri reklamacija!) naj se navede vedno dan zadnjega plačila naročnine. List se ustavlja 10. dan po potekli naročnini brez ozira vsakemu, kdor je ne vpoSIje o pravem času. Upravništvo „DNEVA“. Vabila wn wmhw mm mn wrwii i Plakate Poročne karte Mrliške liste Račune sss « Letne zaključke Hranilniške knjižice Cenike Razglednice «« Koledarje i. t. d. t priporoča Učiteljska tiskarna v Ljubljani, r. z. z o. z. Cene v kronah od do 1 kg govejega mesa 1. vrste . • • 1-80 2-— I . .11. 1-60 1-80 1 . . HI. • • 1-50 1-70 1 „ telečjega mesa . . # # 1 80 2-- 1 , prašičjega mesa (svežega) # # 2 — 2-20 1 . . , (prekajenega) # t 220 2-40 1 , kostrunovega mesa . , , 1-40 1-50 1 , masla • • 2-60 2-80 1 , masla surovega . . 2-40 2-80 1 , masti prašičje 210 216 1 , slanine (Špeha) sveže • • 1-92 2' — 1 . slanine prekajene . , # • » 2- 2-20 1 . sala , 1-92 2-— 1 . čajnega masla . , 320 3.80 1 , margarinskega masla. 2-20 —■— 1 jajce —•10 — 12 1 liter mleka -■20 —■22 1 , . posnetega , • • —•08 —•10 1 . smetane sladke. . • • —•— • 1 » kisle •90 110 1 kg medu 1-20 1-40 1 piščanec 1 '20 1-60 1 golob , , # —'40 -•50 1 raca 1-80 2-20 1 gos , . _ . k 6-— 1 puran . # , t —'— 100 i:g pšenične moke it. 0 . 35-80 —■— 100 . . „ 1 . 35-40 —•— 100 . . . I 2 . 34'80 —•— 100 . . . 3 . 34 10 —•— 100 ... . * 4 . 3320 —•— 100 . . . 5 . 32 — —•— 00 . . . 6 . 31-— —•— 100 . . . 7 . 28- —•— 100 . „ , 8 . 19-60 —•— 100 , koruzne moke 26- —•— 100 . ajdove moke 1. vrste . 49 — —•— 100 , .H. 47-- —•— 100 ,, ržene moke . . — 1 1 fižola — •28 -•40 1 „ graha —•36 — 40 1 „ leče —•40 —•48 1 „ kaše , t -•28 —30 1 ,, ričeta # -•26 —•28 100 kg pšenice . . . . 100 „ rži • • * • * 23--20'50 24- 21-50 100 „ ječmena . . . , 20- 21- 100 , ovsa . . 23-50 25— 100 „ ajde , , . . , 23- 24— 100 , prosa belega . , , . , . f — •— 100 ,, navadnega . 0 t # , 20'- 22-— 100 „ Koruze . . . . , , . . 20-50 2150 100 ,, krompirja . . . , , . . 6'— 6-50 100 činkvantina , . . # , . , 26'— - -■— 100 , sena . . , 7-50 8- 100 „ slame . . . . , . . 5- 6- 100 ,, stelje , • . • 4— 100 detelje . . • . 8’— 8'50 Cena trdemu lesu za m3 . . • • . ‘>•50 12- - Cena mehkemu lesu za in3 . . . . 8-— 9 — Prašiči r" ’ ’ , . . . . . . . 1 '08 1-50 Pridobivajte novih naročnikov! Bnolavka. V italijanski kuhinji hotela pri Maliču nasproti glavne pošte se dob« vsak dan »sortirane morske ribe. Vina samo 'v/, najboljši!) kleti in sicer: brionska, linren&Ua tz atrvtmteRa zavoda. Opolo-vino po 1". v liter (frnr.ine ntt itom postavljeno ild. Pisma in kuverte s firmo priporoča Učiteljska tiski, v Ljubljani, r, z. z v. Izkaz daril za „Rdeči križ balkanskih držav*. MIMI IIIIMIItlIHMII lllll- | Miklavž I j kupi najceneje razno sveže I j domače pecivo, Miklavže, I I hudobce, bonbonijere, šibe j | itd. pri | Jakob Zalazniku ) I slaščičarju v Ljubljani, j S Pozor trgovci I Od danes naprej se prodaja galanterijsko blago in pletenine iz konkurzne mase Ltidovfka Dolenca, v Prešernovi ulici pod tovarniško ceno. Glavno zastopstvo dunajske družbe n pio centralne ventilacijske kurjave s svežim raom v Ljubljani, Tržaška cesta štev. 31 prevzema vsa v to stroko spadajoča dela, kakor novo in delno vpeljavo in montiranje te kurjave v nova in stara poslopja. — Centralna ventilacijska kurjava s svežini zrakom je najidealnejša, najcenejša, najsnažnejša in najzdravejša kurjava za stanovanja, urade, trgovske lokale, vile, šole, gostilne, cerkve itd. A., glavni zastopnik za Kranjsko in Primorsko. tc v nwn«| L. od -r™« O * ME*' "55 •* O CD 23. >CO cd o C0 o CL. ■vno /avffrcvan u likar Medicjn*!. h nfaViBih Nstfit-' 'OvroSobenik.Siska pri Ijubljmi •m o m CD sr 3 03 co< co o mmm a e-** CD CD “T s5' ‘TL se slavnemu občinstvu priporoča kot edino društvo te vi ste na Kranjskem. Društvo ima namen izplačati velike podpore in velike posmrtnine svojim rednim članom. Cimveč je članov, temvečji znesek izplača društvo v vsakem smrtnem slučaju. Te vrste društva so pokazala na Dunaju, Pragi, Gradcu in v drugih avstrijskih mestih, da so najboljša humanitarna podporna društva, katera na podlagi vzajemnosti za male prispevke članov, izplačujejo velike posmrtnine. Prospekte in natančna pojasnila daje brezplačno društvena pisarna v Ljubljani, Mestni trg štev. 13, I. nadstropje. m mm | t Sijajna zmaga a v damskih raglanih. Ravnokar dospelo čez 2000 komadov 135 cm dolgih od 20 K naprej, kateri so stali preje od 40—60 K. Istotako znižane cene za gospode raglanov, zimskih sukenj m oblek. ,,Angleško skladišče oblek“ O Bernatovič, Ljubljana, Mestni trg štev. 5. Jf Vi