Večer.
,,O mamica, povejte,               »Prav praviš, sinko dragi,
li pot gre do neba,                je stolpov sto in čez
kjer sanja bleda luna,             do migljajočih zvezdic,
in zvezdic roj miglja?            do jasnih gor nebes.
Strašno je to visoko               A če boš rad ubogal,
od zemlje do nebes -           potem pa kratka pot
gotovo naše cerkve                 bo enkrat tvoji duši
je stolpov sto in čez."           tja do nebes odtod.
In mamica v naročje              Saj blago, čisto dušo
si sinka posadf,                      z doline te solza
ga v ličece poljubi,                kot blisk ponese angel
mu to odgovorf:                    nad zvezde do Boga."
J.G.