137
Iz ljubezni do matere . . .
fneki vasi je živela vdova, katera je z rokami služila vsakdanji kruh sebi in devetletni hčerki. Ničesar jima ni manjkalo, in zadovoljnost je vladala pod njuno streho.
Primeri se, da mati nenadoma hudo zboli, in ves zaslužek je v kraju! Kar pa je imela prihranjenega, je kmalu pošlo.
Milka, tako je bilo hčerki ime, sedi po noči in po dnevi pri materini postelji ter materi streže z vso skrbjo. Pa ob vsem naporu se mora vendar zadovoljiti le s suhim kruhom.
Nekega dne reče zdravnik dotičnega kraja pri odhodu, da bi bolnica le tedaj ozdravela, ko bi dobivala juho in kosec mesa.
Ta izjava pa zopet hudo de ubogi Milki, ker ljub-ljeni materi ne more druzega podati, kakor redkega soka.
V tej stiski se zateče k »Tolažnici žalostnih« — Mariji in dolgo v noč goreče moli pred njeno podobo. Trudna se nasloni na zid s sklenjenimi rokami, ali, oj! pod rokami se udere, in velik kos kositarja, ki je zakrival nastalo votlino, pade na tla, in za njim se usuje mnogo denarja. . . .
Dolgo časa zreta mati in hčerka strme najdeni denar in premišljujeta, kako bi bil prišel v zid.
Zjutraj pripelje Milka v njuno stanovanje hišnega gospodarja, in ta, ugledavši votlino, vzklikne: »Zdaj mi je jasno, kam je z njegovitn denarjem!« Nato pa pri-poveduje:
»Imel sem pred vami v tej hiši pravcatega skopuha! Še najemnine mi ni plačal, zakaj ker sem vedel, da ima dedec mnogo denarja, se nisem bal za-njo in sem le čakal in čakal na njegovo milost. Ali »stiskač« umrje, denarja ni nikjer . . .!
Glejte, kako je lepo izdolbel v zidu votlino, va-njo vložil svoj denar, potem pa pribil čez njo kos kositarja in dezenj ravno tolik kos platna, da je lahko pobelil! Pribil pa je kositar prav slabo.
138
Obdržite denar, jaz ga ne potrebujem, ker imam zadosti; vam pa bo dobro došel! Lahko bi mi bili to prikrili, pa ste prepošteni!
Vaši hčerki, ki je iz Ijubezni za vas molila, je pra-vični Bog naklonil ta zaklad, jaz pa ji preskrbim v mestu tak kraj, da se bo ondi lahko izučila v vsem, kar ji je treba vedeti.
Ti pa, hčerka, pomni vedno četrto božjo zapoved in ne zabi, da je tvoja sreča vzklila iz tvoje ljubezni do matere . . .«
Obljuba, katero je dal Bog v četrti božji zapovedi, se je izpolnila pri dobri Milki; mati pa je živela pri nji srečna in vesela še dolgo vrsto let.                  M.