8. Štev. V Ljubljani, dne 22. februarja 1913 Leto V. Slovenski Dom. Napredno kmetsko glasilo. Izhaja vsako soboto in velja za vse leto za Avstro-Ogrsko 3 krone, za Nemčijo in druge dežele 4 krone, za Ameriko 1 dolar. Posamezne številke veljajo 10 vinarjev. Cenjene naročnike, ki še niso poslali naročnine za letos, opozarjamo, da se jim štev. 9 »Slovenskega Doma“ brezpogojno ustavi. Koroški Slovenci! Z današnjim dnem stopa pred Vas »Slovenski Dom«, glasilo slovenskega kmetskega ljudstva. Naj bi ne bilo v doglednem času slovenske hiše na Koroškem, kjer bi ne bil doma »Slovenski Dom«, kateri naj bode znamenje boljše bodočnosti koroških Slovencev. List stane 3 krone za celo leto in izhaja vsaki t e d e n v obširni obliki. »Slovenski Dom« bo prinašal redno zraven obširnih drugih, tudi koroške novice, v prvi vrsti take, katere se tičejo kmetskega stanu. S tem se bode lahko med sabo seznanil kranjski in koroški priprosti narod. — Dolžnost naša bode pa tudi, da razkrinkamo koroško nemško - nacijonalno politiko in koroški nemški »Bauernbund«, katera dva delujeta med koroškim kmetskim ljudstvom v podobi strupene kače. Želeti bi bilo, da se v vsaki večji vasi najde kateri požrtvovalni poročevalec v svr-ho rednega dopisovanja s Koroške. Slovenski rodoljubi na delo! Naročite si takoj časopis »Slovenski Dom«,. kateri zastopa koristi slovenskega kmetskega ljudstva in obenem mu pridobite nove stalne naročnike. Naročnina 3 K za celo leto se pošilja na naslov: »SLOVENSKI DOM« Ljubljana — Kranjsko. Pošljite naslove svojih znancev po Koroškem, katerim bi poslali nekaj številk na ogled. Za oznanila se računa: tristopna petit-vrsta 14 vin., vsa stran 48 K, pol strani 24 K, četrt strani 12 K, osmina strani 6 K. Pri vseletni inserciji primeren popust. Človek ali denar? Že s s t a 1 i š č a k m e č k e politike, ne samo z narodne, je treba gorenje vprašanje staviti. Če je denar več, potem moramo kmetje priznati, da smo mi manjvreden stan v človeški družbi, ker kmetija prideluje hrano, dočim »delajo denar« drugi stanovi. Če je pa človek več kot denar, potem je pa kmetijski stan podlaga za vsako narodno politiko. Vsak namreč mora priznati, da kmetija sicer najmanj nosi tekočega denarja, da pa nudi kmetom največ takih stvari, ki imajo vrednost za nas, kot ljudi: zdravje, spremembo pri delu, hrano, lastno streho in popolno gospodarsko neodvisnost. Danes in prihodnjič hočemo pokazati na dveh vzgledih, da res denar sam po sebi še nima prav nič socijalne vrednosti, če ga nima v rokah — vreden in sposoben človek. Z drugimi besedami: šele človek da denarju pravo vrednost s tem, da je priden, trezen, varčen in značajen. Denarna moč Johna Plerponta Morgana. Ko je praznoval ameriški milijonar John Pierpont Morgan svojo 75. letnico, so prinesli časopisi tudi poročila, koliko denarja stoji pod njegovim vplivom. Po poročilu lista »New York American« se je visokost glavnice po takih bankah, delniških družbah in železnicah, ki stoje pod njegovim vplivom, zadnjih 20 let popede-setorila. Leta 1892. je stalo pod njegovim vplivom 527,282.564 dolarjev (okrog 2600 milijonov kron), leta 1912. je znašala svota tega vpliva, vstevši zavarovalnico Equita-ble, Bankers Trust, Guaranty Trust in, Astor Trust Company ogromno višino 26.854,254.628 dolarjev, to je okrog 134.270 milijonov kron. »Mr. Morgan je denarni velikan celega sveta,« pravi New Jork. American. Morgana samega navdaja pri vsem tem z največjim zadoščenjem zavest brezmejnega zaupanja, kakoršno uživa. Pred kratkim se je izrazil v neki senatni seji o denarnih vprašanjih sledeče: »V Ameriki uživa človek moč tako dolgo, do- Dopisl se naj franklrajo in pošiljajo na uredništvo »Slovenskega Doma« v Ljubljani, Knaflova ulica št. 5. Rokopisi se ne vračajo. Naročnini in oglasi so naj pošiljajo na npravništvo ..Slov. Doma" f Ljnbljani jkler uživa zaupanje svojih bližnjih. Kdor na denarnem trgu enkrat izgubi zaupanje, ga ne pridobi nikoli več nazaj. Jaz sam svojega zaupanja do kakega človeka ne gradim nikoli na njegovo premoženje, temveč na njegov značaj. Jaz sem že izdal ljudem, ki so prišli k meni brez vsakoršne-ga jamstva šele za milijon, drugim pa odrekel posojilo, čeprav so mi dajali na mizo državne papirje Zedinjenih držav. Narodno - gospodarski sotrudnik lista »American«, B. C. Forbes, začenja svoje opisovanje Morgana s tem, da ga imenuje nadčloveka, bajeslovno božanstvo iz predzgodovinskih časov. Ali zasluži peroti angela ali hudiča roge, o tem si ljudje še niso edini. Ko so ga vprašali, zakaj se je lotil tega ali onega ogromnega posla, je odvrnil: »Ker je položaj tako zahteval. Jaz zase, osebno nimam nobenega zanimanja na dobičku. Meni ni nič na denarju ležeče, pa naj ga bo kolikor hoče.« In ljudje so mu verjeli. Forbes ga smatra za človeka, ki ga ne smemo meriti z navadnim merilom. Že cela desetletja je od vsega sveta priznan samodržec, moderen, resničen vladar sveta. Kralji in cesarji se mu laskajo, finanč. velečine starega in novega sveta skušajo ohraniti njegovo naklonjenost. Tako živi med svojimi knjigami in slikami, med svojimi zakladi, dnevnimi dokazi denarne moči, samotarsko življenje, vendar kot nekak nadčlovek, ker si je ustvaril vso to moč z lastnim delom, z lastno odločnostjo In lastno vstraj-nostjo. Vojna na Balkanu. Poraz Turkov pri Šarkeju. Bolgari so pričakovali že med premirjem, da bodo Turki izkrcali pri Šarke-ju vojaštvo, zato so podminirali vse ceste in posvarili krščansko prebivalstvo, da ne sme iz mesta. Ko so nato Turki izkrcali svoje moštvo, so se Bolgari dozdevno umaknili pred ognjem turških 'topov, ko pa so jim Turki sledili, je zletela mina za mino v zrak ter so te mine razdejale tudi velik del mesta. Baje je bilo pri tem ubitih 6000 Turkov. Kakor poročajo potniki, prihajajoči iz Galipoli ja v Carigrad, je mrgolelo obrežno morje od Šarkeja do Galipo-lija več dni mrtvih turških vojakov, ki so jih ali ubile mine, ali pa so bili utonili, ko so v blaznem strahu drli nazaj na ladje. Celo turški viri cenijo sedaj skupne izgube Turkov pri Šarkeju in Bulairu na 15.000 mož. Bolgari niso mnogo prizanašali, tudi so imeli sami preveč dela s svojimi ranjenci, da bi se bili mogli dosti brigati za turške ranjence. Kar so mogle turške čete rešiti svojih težko ranjenih, so jih prepeljali v Galipoli in v druge trdnjave ob Dardanelah, 1200 težko ranjenih pa so prepeljali v Bruso. Dne 17. februarja je dospelo v Carigrad več transportnih parnikov z lahko ranjenimi. Iz Carigrada poročajo, da je bilo pripravljenih za obnovitev vojne 30 tisoč postelj v bolnišnicah, šolah in prirj vatnih hišah, da pa vse to ne zadostuje in da bodo kmalu vse bolnišnice prenapolnjene. Ker so tudi vse inozemske ambu-lance odpotovale, pričakujoč skorašnji mir, ker ni zadosti turških zdravnikov In ker je turška vlada izgnala ali pa zaprla grške zdravnike, vlada v Carigradu v zdravstvenem oziru velika zmeda. Na Kerzonezu. Sedaj tudi turška poročila ne morejo več skrivati velikanskega poraza pri Bulairu. Neki turški častnik, ki je dospel pred par dnevi iz Galipolija v Carigrad, pravi, da je padla trdnjava Bulair vsled ponesrečenega izkrcanja turških čet in ker se je posrečilo Bolgarom zavzeti najvišje utrdbe tudi na južni strani glavne trdnjave. Glavna trdnjava še ni padla, vendar je gotovo, da se ne bo mogla več dolgo držati. Trdnjava Ima samo 60 topov, branila pa se bo do skrajnega proti bolgarski premoči. Drugo turško poročilo pravi, da imajo Turki od vseh svojih postojank pri Bulairu samo še utrdbe »Sultanin«, dočiin sta glavni utrdbi »Napoleon« in »Viktorija« padle. Utrdbe »Sultanin« pa se morejo držati samo kake tri dni. Poveljnik v Gall-poliju je zaprosil vlado, da naj na vsak način pripravi 20 parnikov, ki bi odpeljali vojaštvo. Glasom drugih vesti pa koraka jedro balkanske vojske že proti evropskim Dardanelam. Pri Čataldži. Pri Čataldži se sicer sedaj še ne vrši odločilna bitka, vendar pa ne preide dan, ki bi ne prinesel kake večje bitke. Iz Carigrada samega poročajo, da so poskusili Bolgari prodreti proti jezeru Derkos na severni strani In da so pognali desno turško krilo v beg, tako da se je moralo umakniti čez Ormanli. — To je jasno znamenje, da se Bolgari niso umaknili za par kilometrov, ker so morda spoznali, da ne morejo prodreti preko trdnjav pri Čataldži, marveč da so bili pri tem umikanju merodajni taktični oziri in težkoče v te- renu. V Carigradu vedo, da zbirajo balkanske vojske v svojih novih pozicijah moči in da jih močno utrjujejo, pri čemer jim pomaga tudi grško in bolgarsko prebivalstvo, ki koplje okope in dovaža živila. Vojaški krogi mislijo, da Bolgari vrste turških trdnjav ne bodo mogli prodreti, pred-iio ne bo zmrzovalo, ker je sedaj malone vsa okolica pod vodo in ker so vse ceste razmočene. Splošni vojaški položaj Turčije je naravnost obupen, vendar ga pa prikriva vlada javnosti, da ne razdere vojnega navdušenja v provincijah, ki dajejo vladi tudi nekaj financijalnih podpor. Carigrad sam je zelo skeptičen in ne verjame na turško srečo. Vojaška liga samo čaka, da se razbije mladoturška vojna politika, da more vreči potem mladoturški komite in inorda izvršiti Izpremembe še na višjih mestih. Voditelji komiteja pa so zagrozili velikemu vezirju s smrtjo, če se Izneveri vojnemu programu komiteja. ■ Razgled po svetu --------“----:--------------— 1 a Goriški deželni glavar dr. Pajer umrl. V ponedeljek zvečer je umrl nenadoma po prav kratkem bolehanju goriški deželni glavar dr. Pajer. Pred nekaj dnevi je še predsedoval zborovanju furlanskih županov glede železnice Gorica-Červi-njan. Dr. Pajer je bil star 84 let in je bil imenovan za deželnega glavarja 1. 1877. in je ostal na tem mestu do leta 1883. Leta 1899. je bil zopet imenovan za deželnega glavarja in je ostal na tem mestu do smrti. Slovencem mož ni bil naklonjen, bil je dober uradnik in politik in je vsako priliko in vsak položaj izrabil jako spretno v korist goriških Italijanov. Bil je glavni steber in edina opora lašk/e liberalne stranke, ki je z njim izgubila toliko, da si ne bo nikdar več opomogla in da bo njeno nasilno gospodarstvo v kratkem preminulo. »Soča« piše tozadevno sledeče: »Videl je dr. Pajer sijaj laške stranke in njeno propadanje...« Ta smrt je izrednega pomena. Ona je mejnik, stara doba je prenehala in nova doba nastopi za Goriško-Gradiščansko deželo. Upajmo, da bomo goriški Slovenci to prav umeli! Političen umor. Strašni umor, čigar žrtev je postal so-cijalnodemokratični poslanec Schuhmeier, je postal velikanska nevarnost za avstrijski klerikalizem. Voditelji klerikalizma čutijo, da prileti krogla, s katero je bil zadet Schuhmeier, nanje v drugi obliki nazaj in zato so hiteli odvračati od sebe vsako sokrivdo na tem umoru, in ker vse laži niso pomagale, so končno morilca proglasili za — umobolnega. Pa vse to nič ne pomaga. Ves svet vidi in čuti, da je Kunschak umoril političnega nasprotnika edino iz tistega bestijalnega terorizma, s katerim skuša klerikalizem vse ugonobiti, kar se mu ne vda. Mi ne pojdemo tako daleč, kakor »Li-dove Noviny«, ki pravijo povodom tega umora, da je klerikalizem umoril Schuhmeierja, češ: »Klerikalizem ni samo politična stranka, klerikalizem je nasprotje napredka in civilizacije, klerikalizem je negacija vsega dobrega in poštenega na svetu, klerikalizem je tema in zlo. Če je mogoče v imenu vere lagati, zapeljevati in nasiljevati, če je mogoče pod sveto firmo goljufati in ropati, potem je mogoče v imenu krščanskega socijalizma tudi moriti. To je klerikalizem od nekdaj znal in zato je njegova zgodovina pisana s krvjo. Če se vrača k taktiki terorja, ki so jo opustili najskrajnejši revolucijski življi, je to povratek k starim sredstvom...« Ne bomo šli tako daleč, ali, da je umor poslanca Schuhmeierja dejanje, storjeno popolnoma v duhu sodobnega klerikalizma, da se popolnoma vjema s terorizmom, s katerim se klerikalizem vzdržuje na površju, to stoji. Terorizem v najhujši obliki, to je pogla~ vitno sredstvo klerikalizma, duševni, cerkveni, gospodarski in politični terorizem. S terorizmom lakote so klerikalci na primer na Kranjskem ugnati mnogo učiteljstva, z bojkotiranjem mnogo slabotnih eksistenc. A šli so tudi še dalje, krenili so tudi že na pota, po katerih je Kunschak prišel do tega, da je umoril Schuhmeierja. Začelo se je to že pred davnimi leti. Prvi tak slučaj je bil tam pri Starem trgu poleg Loža. Tam je imel dr. Ferjančič shod, katoliški duhovnik pa je nahujskal kmete, da so s koli in poleni napadli mirne zborovalce. In Goče na Vipavskem, kjer je tolpa — nahujskana od mašnika, poskušala ubiti celo rodbino. In še drugi taki slučaji so se zgodili. Pa kaj čuda, saj je dr. Šušteršič sam oznanjeval, naj si učitelji numerirajo kosti, da jih- bodo zbrali, kadar jih klerikalci polomijo. Vse je pa prekosil dr. Krek, ki je javno oznanjeval, da pripelje v Ljubljano kmete, ki bodo liberalce pobili, da liberalca ni mogoče nikdar dovolj zaničevati, da naj kmetje liberalce v grapo po-mečejo in s kamni ubijejo. Ali ta dunajski kršč.-socijalni Kunschak ni ravnal popolnoma v duhu tistega klerikalizma, ki ga oznanja pri nas z vso brutalnostjo podivjanega fanatika dr. Kreka in ki ga praktično udejstvuje vsa klerikalna stranka? Kar delajo vsi ti Kreki in klerikalno časopisje, vzgaja tudi pri nas prave Kunschake! Jezikovno vprašanje v Bosni In Hercegovini. Bosenske stranke bojujejo oster boj proti germanizaciji deželne uprave. Vlada hoče, da se morajo deželni zakoni objavljati tudi v nemščini in madžarščini. Dalje hoče uvesti nemščino pri železnicah. Med osobjem bosanskih železnic je samo 22 odstotkov takih, ki razumejo sr-bo - hrvaško. Sedaj je prišla deputacija deželnozborskih strank na Dunaj, da se pogaja z vlado. Revolucija v Mehiki. Državljanska vojna ki divja že 14 dni v Mehiki, se je končala s popolno zmago upornikov. To državljansko vojno je največ zakrivil predsednik republike Madera. Uporniki so ujeli njega in njegovo ministrstvo, obsodili so ga na smrt in ustrelili. Provizoričnim predsednikom je imenovan Huerta. Narod je sprejel proklamacijo novega predsedništva z navdušenjem na znanje. Posledice te državljanske vojske so grozne. Mesto Mehika je skoro popolnoma razdejano. Pri bombardiranju je ostala komaj četrtina hiš nepoškodovana. Po ozkih ulicah so strojne puške pomorile kar po 150—200 mož naenkrat. V Ve-racruzu je padlo v boju okrog 2000 ljudi, 10.000 pa je ranjenih. Polajnko izsleden na nizozemskem parniku »Vaterland«; radi aretacije vse ukre-njeno. Kakor smo že poročali, je knjigovodja pri »Zadružni zvezi« Ivan Polajnko dne 3. februarja dvignil s čekom na zadružno ime 40.000 K in s svojo ženo pobegnil. Polajnko je goljufijo zelo premeteno izpeljal. Ko je denar imel v rokah, si je nabavil belo potno košaro, v katero si je oskrbel za pot vse potrebno in jo dal po postreščku L. peljati na južni kolodvor, odkoder se je dne 3. februarja, t. j. v ponedeljek ob 12. ponoči odpeljal z ženo v drugem razredu z brzovlakom na Dunaj.. Dognalo se je, da ima pletenica, katero je oddal kot prtljago, št. 302 in da tehta 58 kg, kar se je brzojavilo c. kr. dunajskemu policijskemu ravnateljstvu. Le - to je dognalo, da sta bila na Dunaju na pustni torek, zvečer sta pa najela avtomobil, na katerega sta naložila na južnem kolodvoru košaro, katero sta pustila v garderobi podnevi, ter se odpeljala na zapadni kolodvor. Pri tem je Polajnkovi ženi spodrsnil jeziček in je vprašala šoferja, ako ju še pravočasno pripelje do vlaka, ki gre v Line ob 8. uri 40 minut zvečer. Tudi postreščka je to vprašala, bržkone, da bi zmešala sled. Nato sta se dne 5. februarja dopoldne pojavila na kolodvoru v Ulmu, kjer ju je, to se pravi Polajnka samega, žene ni bilo zraven, železniški uslužbenec Blessing, ki je imel opraviti z usodno 58 kg težko pletenico, po sliki, ki se je bila poslala za njima, dobro spoznal. Polajnko je imel, ko je izročal uslužbencu pletenico, dva vozna listka za br-zovlak, s katerima sta se še istega dne ob 10. uri 48 min. dopoldne odpeljala v Stuttgart. Tam sta bila do 8. februarja, in bi se bila gotovo že kje preje vkrcala, a sta imela smolo. Oba sta bila bolna in obolelih oseb ne sprejme noben parnik. Zato sta se v Stuttgartu hodila k nekemu zdravniku zdravit in ko sta okrevala, je Polajnko naložil v neki banki 4000 K, katere je že mestni policijski urad v Stuttgartu zaplenil, sta se odpeljala proti Hamburgu, ka- mor sta prišla dne 12. februarja. Od tam sta se napotila v Dover in se dne 16. februarja vkrcala na parnik parobrodne družbe »Red Star Line« v Antverpnu v »Vaderlanda«, v, kajiti št. 6, ki pride dne 26. februarja v New York, kjer so o njunem prihodu že obveščeni v svrho primerno prijaznega sprejema. Kakor je razvidno, jima je bila policija vedno za petami, in je, da že nista v Evropi prišla v roko pravice, pripisovati deloma dejstvu, da sta imela tri dni predstva, deloma pa tudi njuni premetenosti. Kakor znano, je bil Polajnko v neki izseljevalni pisarni dlje časa zaposljen ter se v izseljevalnih zadevah prav dobro spozna. Rekel je celo nekemu prijatelju, da njega ne bodo dobili, če bi kaj naredil. Kakor je videti, mu pa to ni nič pomagalo in ni zadosti »dobro naredil«. Zadevo glede izročitve in nadaljne obravnave ima sedaj c. kr. deželno sodišče. Slovenija fc -------------------- ----- s Slikarska loterija! Brezplačna razstava umetniških slik, dobitkov, se je otvo-rila v nedeljo, dne 16. februarja ob 10. zjutraj v Jakopičevem paviljonu v Lattcr-mannovem drevoredu, ter bo vsak dan odprta od 10. zjutraj do 4. popoldne. Slovenci, ne zamudite prilike ogledati si razstavo! — Po Ljubljani se srečke zelo dobro razpečavajo; znamenje, da vsi z veseljem pozdravljamo to lepo misel, ki se je s toliko požrtvovalnostjo zavzelo zanjo »Splošno žensko društvo«. To je za nas, posebno za naše umetnike, zelo važnega in praktičnega pomena. Na ta način pride marsikdo do umetniške slike, ki si je sicer ne bi mogel nabaviti, kajti sila malo je takih med nami, ki bi mogli kar par stotakov žrtvovati za eno sliko. Tako pa se bo vzgojil in razvil s tem tudi umetniški okus, zanimanje in veselje do originalnih slik. Slovcnci, posnemajte Ljubljano, kupujte tudi s tako vnemo srečke! Srečka stane 1 K in se dobi po vseh trafikah. s »Domovina« je razdelila v preteklem tečaju med 102 dijaka deloma popolnoma brezplačno, deloma proti delni odškodnini 10.807 kosil in 9432 večerij. Izdatkov je imela 5488 K 64 v, dohodkov pa le 4253 K 12 vin., tako, da znaša primanjkljaj že sedaj 1235 kron 52 vin. Prosimo vse prijatelje dijaštva, da nam priskočijo na pomoč z denarnimi sredstvi in omogočijo, da moremo tudi v prihodnjem tečaju vršiti človekoljubno delo in manjšati dijaško bedo. s Gospodinjska šola v »Mladiki«. Letošnji prvi petmesečni gospodinjski tečaj se konča s koncem februarja. Drugi tečaj se začne s prvim marcem 1.1. V ta tečaj se sprejme 12 gojenk izjemoma tudi več. Gojenke stanujejo lahko v internatu, kjer so pod dobrim nadzorstvom in kjer imajo vso oskrbo ali pa tudi stanujejo izven internata. Internistke plačujejo za vso oskrbo s šolnino za gospodinjski in kuharski pouk ter za belo šivanje mesečnih sto kron. Eksternistinje pa plačujejo za gospodinjski in kuharski pouk, za belo šivanje in za opoldansko hrano mesečnih 45 kron. One gojenke pa, ki bi opoldanske hrane ne imele v internatu, plačujejo za ves pouk mesečnih 20 K. Poučuje se: praktično kuhanje preproste in fine meščanske hrane; gospodinjsko knjigovodstvo s kalkulacijami; hranoslovje; gospodinjstvo; zdravje-slovje (ta predmet poučeju praktičen zdravnik); serviranje; belo šivanje: likanje. — Priglasiti se je vodstvu »Mladike« v Ljubljani, Šubičeva ulica št. 9 do 28. februarja t. 1. s Legvartova mlekarska zveza je pošiljala menda precej mnogo mleka v Trst, a zdaj se govori, da so nastali konflikti, vsled katerih v Trstu tega mleka več ne marajo. Kaj pa je na tem? Ti klerikalni mlekarji bodo naposled še kranjsko mleko pripravili v Trstu ob dobro ime. Uršič je v tem oziru že svoje storil, v polni meri..., ali mu hočejo slediti še drugi? s Nič lažjega ni, nego z dobro kavno primesjo napraviti dobro kavo. To potrdijo lahko vse one gospodinje, ki pripravljajo kavo s Kolinsko kavno primesjo. Kava, kateri je pridejana Kolinska kavna primes, ima izvrsten okus, prijeten vonj in lepo barvo, torej vse dobre lastnosti, ki jih moremo od kave zahtevati. Obenem je tudi pristno domače blago. Zato je vse naše gospodinje najraje kupujejo. Pri nakupovanju je treba strogo paziti na varstveno znamko »Sokol«, ker le s to varstveno znamko je res pristna Kolinska kavna primes. lj Najdena utopljenka. Te dni so našli v Vevčah v Ljubljanici truplo neke neznane ženske, katero so agnoscirali za pogrešano vdovo Adelo Košmeljevo, rojeno Dominik, leta 1870. v Železnikih, katera je odšla od doma v ponedeljek. Nesrečnica, kateri se je bil omračil um, je zapustila tri nepreskrbljene hčerke. Njeno truplo so prenesli v mrtvašnico pri Mariji Devici v Polju. Bela Krajina bk Iz Semiča. V predoru se pridno dela. Od semiške strani imajo že čez 1000 metrov prevrtanega, tako da upajo maj-nika meseca priti na svetlo. Delavcev prihaja vedno več, a tudi tatvine se vedno bolj množe, seveda se odlikujejo pri tem Italijani. bk S Kota. Slučajno sem dobil »Domoljuba« št. 6. Tu berem, kako neki, že nam znani dopisnik opisuje, da je dne 26. januarja priredilo semiško izobraževalno društvo igro in kako krasno so igrali igralci. Kako so igrali, jih je župnik sam pohvalil. Nazadnje se dopisnik drgne tudi ob organista, češ, da neče sodelovati pri društvu, upajo pa,da dobe kmalu drugega. Dopisnik in pa farovška gospoda ne more tr- peti organista samo zato, ker noče uganjati politike in sam zase živi. V celi fari samo trem gospodom, ki slišijo na ime Bartoli iz Krupe ni organist po volji. Gospodje, le mirni ostanite in se potolažite; organista plačuje cela fara in ga bo še v naprej, še celo plačo mu poviša, samo radi vaših napadov in vam pa svetujemo, da preveč ni dobro vtikati prstov med duri. bk Iz Semiča. V ponedeljek, dne 2. februarja je tu umrl veleposestnik Josip Simončič z Mladice. Pokojni je bil komaj .55 let star, moral je podleči pljučnici. Ž njim je izgubila semiška občina mnogo, kajti bil je zelo preudaren mož. Bil je tudi načelnik posojilnice ter je vedno skrbel, da ni prišla popolnoma v roke nerazsodnežev. Sploh je bil zelo priljubljen pri ljudeh, ter svetovalec v marsičem, kar je pričal velikanski pogreb. Takega že dolgo ni bilo videti v Semiču. — Rodbini izrekamo iskreno sožalje, tebi, Jože, miren počitek. bk Iz Semiča. Letošnji predpust nam je priredil naš »Sokol« tri veselice, tako da .se-moramo res čuditi njegovemu požrtvovalnemu delu za narod. Pri igrah so res nastopili tako, kot da jim je to vsakdanje delo. Ogromen obisk je pričal, da je res jelo ceniti kmečko ljudstvo sokolske prireditve. Le tako naprej po začrtani poti in složno, ker sloga jači. Želimo, da se zopet kmalu vidimo na odru! bk Iz Semiča. Zahvala. Tem potom se zahvaljujemo vsem tistim, ki so kaj pripomogli našim sokolskim' prireditvam. V prvi vrsti izrekamo gosp. Legatu iz Novega mesta iskreno zahvalo za krasno slikani oder ter br. Zurcu in br. Bukovcu, slavni Kolinski tovarni za poslane dobitke in raznim zunanjim darovalcem ter gospodičnam igralkam, ki so sodelovale pri veselicah in se niso bale obrekljivih jezikov, kličemo krepki Na zdar! o Dolenjske novice o d Iz Sodražice. Že od mladih nog za cerkev in božje namestnike vneta, več let cerkvena pevka, vsakdanja obiskovalka duhovnih opravil, zdaj na stara leta že naravnost fanatična tercijalka, to je naša soseda, znana kramarica Neža Vesel. V svojih mlajših letih je bila kuhana in pečena ravnotako za božjo čast v cerkvi, kakor v farovžu. V zahvalo pa jo je doletelo grdo obrekovanje, da so ji farovški gospodje preveč všeč, da hodi ležat na župnikovo postelj, za kar so jo opsovali z najgršim priimkom. Še ko se je omožila, to obrekovanje ni prenehalo, zaradi tega obrekovanja jo je mož pretipal in sicer tako sirovo pretepal po glavi,da je reva, dobesedno rečeno, znorela. Dvakrat so jo morali oddati v deželno blaznico. In še tudi potem ni bila nikdar popolnoma pri brihtu. Več neumnosti je zagrešila, ali ker so jo ljudje že poznali, ji ni nihče zameril. Zdaj na stara leta, ko je vdova z zadolženo bajto, zapuščena od sina, pa jo je doletela nepriča- kovana nesreča od tistih, katere je ves čas svoj ga življenja molila skoro kot boga in zaradi katerih je toliko gorja pretrpela. V našem farovžu se od nekdaj gode čudne stvari in ni čudno, da ljudje potem tudi čudno govore. Lani n. pr. je kar naenkrat zapustila farovž župnikova kuharica. Ta--koj so jo obsodili; Aha, šla je, ker je s ka-plančkom noseča. Celo v kmetijskem društvu so možje tako ugibali. Naša Neža pa je o tem dogodku govorila gredoč v cerkev s svojo prijateljico. Kakor ona trdi, ji je ona prijateljica to povedala, ona, Neža, pa jo je še posvarila, češ, nikar tega ne govori, saj veš, kako so tudi mene na enak način obrekovali glede gospoda župnika, pa je bilo vse zlagano. Ta prijateljica pa je pozneje pri sodišču ta razgovor obrnila, kakor bi bila Neža njej to povedala in je ona Nežo posvarila, naj tega nikar ne govori. Kot je to že navada, se je ta govorica raztrosila po celi fari. Kaplan pa pravi, da je to šele izvedel v Ribnici, v notarjevi pisarni. Torej, če je kaplan že tam izvedel, mora biti že res, da je govorica romala po celi naši fari, predno je zašla v Ribnico. Po Kristusovi zapovedi, ki je rekel; Molite zanje, ki vas obrekujejo, bi kaplan moral goreče moliti in se bogu zahvaliti, da mu je dal priliko, da tudi on po nedolžnem trpi, kakor je trpel Kristus, ki je še na križu viseč prosil svojega očeta v nebesih odpuščanja. Kaj ne, ljubi kristjani, lepo priliko je imel naš kaplan, pokazati, če je res Kristusov namestnik in če res živi po njegovem vzgledu. Ali naš kaplan po vsi sili noče biti božji namestnik. Strašno se mu je mudilo, da je iz notarjeve pisarne brzo letel k sodišču. Ker je že dolgo, kar je Kristus svojim morilcem odpustil na križu in to kar stoji v sv. pismu zapisano, velja samo za nas nevedne ovčice, ne pa v prvi vrsti tudi za naše dušne pastirje, bi mu to še ne zamerili tako. V jezi in naglici tudi božji namestnik lahko kaj pregreši. Ampak zgodilo se je še nekaj drugega. Ko je žena izvedela, da jo kaplan toži, je šla k njemu in ga skesano prosila odpuščanja, če ga je proti svoji volji kaj razžalila. Zdaj je imel Kristusov namestnik pač še lepšo priliko, da se spomni Kristpsa na križu, visečega in prosečega odpuščanja za svoje morilce. Saj bolj nedolžen pri tej stvari kaplan gotovo ni, kakor je bil takrat Kristus. Tudi bi se bil kaplan lahko spomnil, da vsaki dan moli očenaš, v katerem pravi: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. In spomnil bi se bil pri tem tudi, da je Kristus, ko je ta očenaš učil moliti svoje učence, jim tudi zapovedal; Odpuščajte jim, ki zoper vas greše, da bo tudi Oče v nebesih vam odpustil vaše grehe, kajti, če vi drugim ne odpuščate, vam tudi Oče v nebesih ne bo odpustil vaših grehov. O, ali ta naš kaplan tudi še zdaj za nobeno ceno ni hotel biti božji namestnik, ampak raje poganski brezverec, zakaj kaplan je ženo zapodil, češ, kaj to zdaj meni mar. Mi se le čudimo, zakaj neki ljudje še hodijo v cerkev poslušat take božje namestnike, ki sami ne dajo prav nič na to, kar je Kristus zapovedal ravno njim. — Žena je bila v Ribnici obsojena na 14 dni zapora. Tam v Ribnici niso še prijatelji modernega pravosodja, tam jih šivajo še po starem. Kaplančku pa še to ni bilo dovolj. Pritožil se je zoper prenizko kazen. Kristus, po nedolžnem križan, se ni nič pritožil zoper svoje morilce. Njegovemu namestniku v Sodražici seveda je taka kazen še premajhna, prav kakor bi se njegova čast z večjo kaznijo še bolj oprala. Ko pa so sodniki v Novem mestu izvedeli, da je bila ženska zaradi božjih namestnikov v blaznici in si je kaplan lahko mislil, da pri okrožnem sodišču še 14 dni ne bo dobila, je pa od pritožbe odstopil. Zato pa je imel pripravljen cel »rožni kranc« novih obdolžitev zoper to revše. Ali sodniki ga niso hoteli poslušati. Med razpravo je žena jokaje prosila odpuščanja, kaplanovo srce pa je ostalo trdo kot kamen. Se potem se ni dal omehčati, ko je eden sodnikov sam prosil kaplana, naj ženski vendar odpusti. Kaplan se je pred celim sodnim dvorom pokazal, da ni Kristusov namestnik, ampak le kaplan iz klerikalne šole. Še zdaj ji ni hotel odpustiti, ko je zadoščenje že dosegel. Pa so sodniki, ki niso vezani na Kristusove zapovedi, ženi izkazali milost ter namesto 14 dni, ji prisodili samo 5 dni zapora. In tak božji namestnik, ki sam nič ne veruje, pa naj nas uči? d Iz Metlike. Tam v občini, kjer biva naš dični coklja - poslanec Martin barakar v Rosalnicah, je v sosednji vasi izbruhnil v noči od 27. na 28. januarja ogenj. Seveda se je, kakor povsod, izkazal tudi tukaj ta mož, ki zna ceniti izrek: V sili pomagaj svojemu bližnjemu. Ko so ljudje zagnali krik: Ogenj je v Soržakih! je skočilo vse pokoncu, Martin poslanec je pa, namesto da bi vpregel svoje konje in z brizgalno hitel na mesto nesreče, letel k zvoniku, tam zvonil pol ure, potem šel v sosednjo vas k sosedu Govedniku po konje. Baje so bili njegovi trudni, ker so prišli dan preje iz Novega mesta; tako se je vrli poslanec izgovarjal, misleč, jaz sem gospod poslanec, kaj je meni tega treba, drugi krnet naj zapreže svoje konje. Tako je trajalo vse to obletavanje več ko eno uro. K sreči je bila metliška požarna bramba takoj na licu mesta ter omejila ogenj, ki je pretil celi vasi. Dovolj imamo do sedaj izkušenj od Matjašičevih nesposobnostih in blamaž, ki jih nam je preskrbel za časa svojega poslanstva, zato volilci, ko bomo zopet imeli priliko voliti poslanca, takrat se združimo vsi skupaj ter si izvolimo moža za poslanca, ki bo zmožen, nas zastopati. Proč s cokljo. d Studenec pri Krškem. Janez Pirc na Studencu naznanja, da se bodo sejmi za govedo, konje in svinje, ki so se doslej vršili v vasi Rovišče, zanaprej vršili v vasi Studenec, in sicer dne 31. marca, 16. maja in 8. avgusta (namesto dne 19. junija) vsakega leta. d Bučka. Vže eno leto bijemo hud boj proti klerikalcem, pozicijo za pozicijo jim odtrgujemo, tako, da ni več daleč čas, ko bomo z mirno vestjo zaklicali: bili so klerikalci, a danes jih ni več! Pa saj ni čudno, če je njih tabor od dne do dne bolj prazen, kajti naš župan Vais, na čelu mu njegov jerob Komljanec, uganjata že take nedopustne reči, da bi si jih že vsak cigan sramoval. Šolskega denarja je nekam izginilo celih 256 kron. Bog zna, kaj reče državno pravdništvo k temu? Pri pregledovanju občinskih računov so se nahajali postavki med stroški vpisani, kateri so naravnost nedopustni. Tako na primer: ko je galico prodajal, je pri isti izgubil 10 kron, a modra glava — zaračunal je ta primanjkljaj občini. Še lepše je, da je računal občini 6 kron za svojo pot v Krško, ko se je šel zagovarjat v kazenski zadevi zaradi volilne svobode (tako v računu stoji). Gospod župan, zakaj pa niste zapisali: Zaradi volilne sleparije? Višek vseh modrosti je pa naredil županov jerob Komljanec kot šolski predsednik. Ta je namreč pri seji predlagal, da naj se nadučitelja od šolskih sej izključi in mesto njega naj njegova žena — učiteljica, k seji hodi rekoč: Žena naj nosi hlače! d Bučka. Pri nas je bilo spraševanje za velikonočno spoved. Ko so fantje prišli, jim župnik ni hotel dati listkov; rekel je, naj le gredo pit alkohol. Cez par dni je pa prišlo neko dekle. Ko je odmolilo, kar je župnik zahteval, ji je molil z eno roko listek, z drugo pa že prej stregel po 50 v. Najbrže jim je ravno teh 50 vin. manjkalo, da so potem lahko šli k Selaku »mavšel« igrat. d Popotnik po novomeški okolici. Brrr... Oh, taka mejlavdunaj burja! Še na Berusovo ohcet nismo šli. Zupan Turk je naju z Vintarjem kar potegnil iznad bez-gavškega grabna, češ, da mi ne padeta notri kam v kakšen liberalni brlog. Vesta, je dejal, le domov pojdimo, bo bolj pametno. Zakaj jaz starega Berusa dobro poznam. Če je že enkrat na ohceti začel razbijati, kaj pa črno tam delat. Še varni nismo pred njegovimi zobmi, kaj, njegovega jezika bi se že ne bal, ampak zob, pa magari, da so polomljeni, teh, teh se je treba bati. Ali ne veš, ti Vintar, kaj je včasih počenjal še s svojo ubogo živino? Če ga je jeznoritost prijela, je kar skočil na vola ali kravo, pa ga začel grizti pri smrčku, gobcu ali kamor se je že zasadil. Oh, koliko uboge živine je že spravil na oni svet. Da ni stari pristaš naše stranke, mi bi mu bili že podkurili, ampak tako pa, vsaj veš Vintar, ti sam najbolje, kako je! Kaj ne bi vedel, se zadere Vintar že malo nejevoljen, zakaj po želodcu mu je začelo že nekaj rogoviliti. Jaz bi bil sicer rad šel saj malo doli pogledat tiste vrage v bez-gavškem grabnu, če imajo v brlogu že mlade, pa zavoljo kompanije sem jo raje udaril za mojima prijateljema. Mahnili smo jo doli pod Hudom kar po progi. Turk je dejal, če nas orožnik dobi, kar recimo, da smo »komisijon«, ki je šel pogledat, če se je gosp. Ogoreutz iz Novem mesta res pre-brnil v bezgavski graben, ko se je na oh-ccti naveličal poslušat Berusa. Turk in Vintar bi bila šla rada obiskat svetokriš-kega pašeta, čemur sem se jaz uprl. Ne zavoljo tega, da bi me bilo sram v taki častiti katoliški družbi in da bi Gustelj, ki se ponavadi drži pri svetokriškemu pašetu, mislil, da sem tudi jaz postal klerikalec, ker hodim s Turkom in Vintarjem. Ampak ta svetokriški paša ima krokarja (mislim, da je babica), ki ima tako piko na moje pipe, da že pipa v ustih ni več varna, da mi izgine izpred nosa. Tudi bi bil rad od Vilharja zvedel, če so še tisti tisočaki odloženi v kandijski posojilnici, ki jih je on pred predzadnjimi volitvami zanesel tja v Kandijo spravit. Zadnjič namreč sem nekaj zijala prodajal po občinskih računih, pa mi ni šlo skupaj, da ima prečinska občina tako malo cvenka v blagajni. Takrat je Vintar še kot župan ravno pred rotovžem nasproti trem možem se bahal, da nese 6000 kron — beri: šest tisoč kron — v kandijsko hranilnico naložit. In še pred dobrim mesecem je sam naš gospod Tone nekje blizo Zaloga se pohvalil, da ima občina še čez 1400 kron v blagajni. Zdaj je pa naenkrat taka suša postala, da še 500 kron ne premore cela občina. Ker včasi slabo vidim in je mogoče, da sem se vendar le premotil, ko sem gledal številke zadnjega računa, sem hotel na lep način o tej stvari kaj bolj natančnega zvedeti od Vintarja in Turka, ko smo že tako lepo skupaj prišli. Kaj sem zvedel, ostane seveda — tajno. d Iz I £3 O -*■* K/) O cf) •O OJ OO oo ri« m co f—* a* Tf m 05 lo io o C & ° a> -w o J co O £> O in > C OJ *C bp ‘> Q c3 C 3 a