R E C E N Z I J A Nicolaus Mills (ur.) (1994), Debating Affirmative Action. New York: Delta. 317 str. Izraz affirmative action (v nadajevanju AA) je težko prevedljiv. Pomeni ukrepe, s kate- rimi naj se prikrajšanemu delu prebivalstva zagotovijo enake možnosti. V ZDA so bili to najprej ukrepi v korist črnskemu prebi- valstvu, nato drugim manjšinam, pozneje ženskam, invalidom in drugim, ki imajo manjše možnosti pri izobraževanju, zapo- slovanju, napredovanju in dostopu do javnih funkcij. AA je bila v ZDA spočetka deležna večin- ske podpore kot sredstvo za dejansko izva- janje državljanskih pravic za vse prebival- stvo. Pozneje je postala predmet kritike, češ da s predpisovanjem kvot povzroča obrnje- no diskriminacijo in ima še druge negativ- ne posledice. Urednik zbornika je pripravil zbirko 28 prispevkov, ki z različnimi argumenti in z različnih vidikov ocenjujejo AA. Večina avtorjev jo bodisi absolutno zagovarja ali ji enako vneto nasprotuje. Avtorji so izbrani tako, da pripadajo različnim rasam in etni- čnim skupinam, so moški in ženske, univer- zitetni(-ne) učitelji(-ce), novinarji(-ke), pravniki(-ce), sociologi(-nje). Rezultat je velika pestrost pogledov, argumentov, različno ocenjevanje doseženega, različna interpretacija istih podatkov. Poleg vpo- gleda v problematiko ponuja zbornik tudi vpogled v spretnost argumentiranja. V uvodnem eseju »To look like America« urednik prikazuje zgodovinski razvoj AA. V začetku 60-tih let je predsednik Kennedy povezal AA z vprašanjem človekovih pravic. Ustanovil je komisijo za enake možnosti pri zaposlovanju. Prevzemniki poslov, ki so dobili od vlade kakšno naročilo, so bili dolžni zagotoviti, da bodo kandidati za zaposlitev in zaposleni obravnavani enako, ne glede na raso, verovanje, barvo ali narodnost. Prvotni namen AA je bil torej preprečiti diskriminacijo. Leta 1964 je bil sprejet zakon o državljan- skih pravicah (Civil Rights Act), ki v VII. poglavju prepoveduje delodajalcem diskri- minacijo zaradi posameznikove rase, barve, vere, spola ali nacionalnega izvora ter določa, da zakon zaradi navedenih lastnosti ne dovoljuje ugodnejšega obravnavanja. Spremembo v pojmovanju AA je vpeljal predsednik L. B. Johnson s pogosto citira- nim govorom, v katerem je uporabil pri- merjavo s športom: »Če je bil človek leta dolgo v verigah, ni dovolj, da mu jih snamete, ga postavite na start in mu rečete, da lahko enakopravno tekmuje z drugimi. Ne zadostujejo enaka tekmovalna pravila, potrebna je dodatna pomoč.« S tem se je odprla razprava o pravni enakosti, enakosti pred zakonom [legal equity] in enakosti rezultatov [equality as a result]. Nixonova administracija je razvijala AA v smeri enakosti rezultatov. Z ukazom št. 4 (Order No. 4) je opredelila AA tako, da je na zvezni ravni v bistvu pomenila zahtevo po sorazmerni zastopanosti manjšin med zaposlenimi. S tem je hotela vlada prisiliti velika podjetja, ki so zaposlovala zlasti bel- ce, da bi zaposlila obarvano prebivalstvo, s čemer naj bi se zmanjšala brezposelnost, ki je povzročala nezadovoljstvo in izgrede v črnskih predelih. Poznejša sprememba ukaza št. 4 je med prebivalstvo, za katere se uporablja AA, izrecno vključila ženske. Sledila je vrsta sodnih odločb, ki so precizirale AA na področju visokega šolstva in zaposlovanja, pojavile pa so se tudi kritike AA. Sprejeto je bilo stališče, da niso dovoljeni postopki, ki so formalno pravični, a učinkujejo diskriminacijsko [fair in form, discriminatory in operation]. Vladna navo- dila so zahtevala od univerz in delodajalcev, ki so prejemali državna sredstva ali državna 167 RECENZIJA naroČila, da sprejmejo AA programe, s katerimi bi preprečili neugodne vplive preteklega ravnanja v zvezi z raso, spolom ali etnično pripadnostjo na zastopanost posameznih skupin prebivalstva na visokih šolah in med zaposlenimi. Taki programi naj bi bili začasen ukrep, dokler se ne odpravi očitno rasno neravnovesje. Reagan je odnos državne administracije do AA bistveno spremenil. Pretrgal je 11- letno pakso, ki šolam in neprofitnim orga- nizacijam, ki so izvajale rasno diskrimina- cijo, ni priznavala davčnih olajšav. Sodna praksa je začela omejevati AA s tem, da je dokazno breme, da gre za diskriminacijo, prenesla na prizadete. Za dokaz, da gre za neenako obravnavanje, ni več zadostovala nesorazmerna zastopanost posameznih skupin na določenih delovnih mestih (npr. belci na kvalificiranih, črnci na nekvalifi- ciranih), ampak je bilo treba dokazati, da je do tega prišlo zaradi namernega ravnanja delodajalca. AA je bila omejena na zaposlo- vanje, ni več obsegala nadlegovanja in drugih oblik diskriminacije v delovnem razmerju. Tudi Busheva administracija ni bila naklonjena AA. Bush je zlasti nasprotoval kvotam pri zaposlovanju. Pod vplivom javnega mnenja in političnih pritiskov pa je 1. 1991 podpisal nov zakon o državljan- skih pravicah. Z njim je dokazno breme v primerih neenakega obravnavanja spet preneseno na delodajalce, varstvo obsega vse, kar se dogaja pri zaposlovanju in na delu, predpisana je odškodnina za žrtve namerne diskriminacije. Predsednik Clinton je še bolj podprl AA. V predvolilni kampanji (za prvo izvolitev) je izjavil, da namerava pri »kadrovski po- litiki« delovati tako, da bodo osebje Bele hiše, kabinet in imenovanja na funkcije »videti kot Amerika« in da bodo ustrezali standardom odličnosti. Z drugimi bese- dami, odražali bodo pestro sestavo ame- riškega prebivalstva. V strokovnih krogih, politiki in široki javnosti so ocene AA zelo različne. Ob- stajajo številni argumenti za in proti AA. Prvotni in še vedno temeljni argument za AA je odprava diskriminacije, ki je v preteklosti najbolj prizadela črnsko prebi- valstvo. Poleg odprave diskriminacije naj AA popravi nekdanje krivice. Zagovorniki in tudi del nasprotnikov AA ugotavljajo, da prodor obarvanega, zlasti črnskega prebi- valstva na področju zaposlovanja in v javnih funkcijah, kakršen je bil dosežen v zadnjih 30 letih, brez AA ne bi bil možen. Zagovor- niki poudarjajo pomen upoštevanja različ- nih ras, kultur in obeh spolov za nemoteno funkcioniranje in razvoj dežele. Sorazmer- na zastopanost pripadnikov ras in etničnih skupin v javnih službah, kot je npr. policija, prispeva k boljšemu delovanju, ljudje jo sprejemajo z manj predsodki. Napredo- vanje tistih, ki so jim pomagali ukrepi AA, prispeva k napredovaju drugih članov njihovih skupnosti. Zanje so pozitiven zgled in dokazujejo dejansko možnost doseganja ciljev v skladu s sposobnostmi. Zagovorniki AA priznavajo, da AA res ni v skladu s čistim sistemom napredovanja po zaslugah, a hkrati navajajo, da so že davno v veljavi drugi privilegiji, ki jih nihče ne spodbija, npr. pri vpisu na univerze prednost športnikov, kandidatov iz oddalje- nih krajev, zlasti pa prednost otrok nekda- njih študentov. V enem od esejev avtor dokazuje, da je prednost, ki jo imajo slednji pri vpisu na Harvard in Yale, bistveno večja od tiste, ki jo imajo pripadniki manjšin. Prednost pri vpisu pripadnikom prikraj- šanih skupin omogoča nadomestiti prikraj- šanost pri izobraževanju na nižjih stopnjah. Nasprotniki poudarjajo, da AA povzroča obrnjeno diskriminacijo. Težnja po soraz- merni zastopanosti obarvanega prebival- stva in žensk med zaposlenimi in v visokih šolah diskriminira tiste, ki ne sodijo v te sku- pine. Sedanja generacija »nemanjšinskega prebivalstva« ni odgovorna za krivice, ki so bile prizadejane črncem v preteklosti. Podatki kažejo, da so imeli doslej od AA največ koristi črni moški srednjega razreda, na položaj najrevnejših in najbolj prikrajša- nih pa je AA vplivala celo negativno. Kvote ovirajo enake možnosti, ker dajejo prednost slabše ocenjenim pripadnikom manjšin pred bolje ocenjenimi osebami, za katere ne veljajo ukrepi AA. Take prednosti postavljajo upravičence v položaj žrtve in jih stigmatizirajo ter povzročajo napredo- vanje po Petrovem pravilu. 168 Nicolaus Mills (ur.) (1994), Debating Affirmative Action Postavlja se vprašanje, kdo šteje med obarvane oziroma manjšine. Narašča šte- vilo Američanov latinskoameriškega (tudi nezakonito priseljenih) in azijskega izvora, ki se ne morejo sklicevati (nekateri se) na pretekle krivice. Azijci na raznih testih dosegajo zelo visoke rezultate, a pri izbiri za vpis na najelitnejše univerze ali za javne funkcije izpadejo zaradi kvotnega sistema. Prednosti žensk v sistemu AA ni mogoče utemeljiti s preteklimi krivicami (aH pač?), ampak z globoko ukoreninjenimi nazori o vlogi žensk v družini, da rodijo otroke in jih vzredijo. Zakon o nezmožnosti za delo zaradi no- sečnosti iz leta 1978 (Pregnance Disability Act) je z namenom, zmanjšati neugodne posledice nosečnosti na zaposlitev, določil, da je treba nosečnice obravnavati tako kot druge, ki imajo enako zmožnost oziroma nezmožnost za delo. Kljub AA ženske ne prebijejo »steklenega stropa« [glass ceiling], ki jim onemogoča dostop do najodgovornejših in najbolje plačanih delovnih mest. Število zaposlenih žensk se povečuje, še vedno pa opravljajo tradicionalna »ženska dela«. Ovire, na ka- tere ženske naletijo na področju dela, izhajajo iz stereotipov o njihovih vlogah in sposobnostih. AA je bila zamišljena kot ukrep, ki naj prikrajšanim nadomesti zaostanek pri vljučevanju v izobraževanje, zaposlovanje in javne funkcije, ter bi se morala končati, ko »negativna diskriminacija« preneha, vendar ni videti, da se bo to kmalu zgodilo. Razpravlja se o dilemi med predpisovanjem kvot in varstvom posameznikov, ki so v konkretnih primerih diskriminirani. Več predstavnikov obeh taborov — za in proti AA — poudarja, da se problem enakih možnosti začne veliko pred vpisom na uni- verzo in pred zaposlitvijo. Nesporno je, da se je položaj prebivalcev mestnih getov, ne glede na raso, v zadnjem času bistveno po- slabšal. Poskrbeti bi bilo treba za boljše sta- novanjske razmere, solidnejše osnovno šo- lanje, zdravstvo, za preprečevanje krimina- la, večjo varnost in podobno. Namesto AA torej predlagajo socialnopolitične ukrepe. Zbornik pušča vprašanje za ali proti AA, ali bolje, kakšna AA, odprto. Čeprav obrav- nava zlasti politična in pravna vprašanja rasnega razlikovanja, je zanimiv tudi za naše razmere in za socialno delo in socialno politiko. Najpomembnejše je vprašanje, ka- ko pomagati najbolj prikrajšanim. Kakšne pozitivne in morebitne negativne učinke lahko pričakujemo od predlagane uvelja- vitve kvotnega sistema zaposlovanja invali- dov? Kako zagotoviti večjo zastopanost žensk v javnem življenju — kot je znano, predlog za kvotni sistem na strankarskih listah v javnosti ni bil dobro sprejet. Ali (naj) se pri vpisu na srednje šole in univerze poleg učnega uspeha upošteva še kaj — npr. invalidnost, dejstvo, da je kandidat z demografsko ogroženega območja, da je pripadnik slovenske manjšine v sosednjih državah ali potomec Slovencev po svetu? Razprava o AA, enakih možnosti ali enakih rezultatih, enaki pravici in neenakih razmerah je težavna in zahteva veliko strpnosti. Vsekakor je koristno, zavedati se kompleksnosti problema, ki ga opisani zbornik polemično in korektno predstavlja. Andreja Kavar Vidmar 169