DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto.
XX. letnik. V Ljubljani, septembra 1903. IX. zvezek.
V
Štirinajsta nedelja po Binkoštih.
1. Ali naj Bogu ali svetu služimo.
N'hče ne more dvema gospodoma služiti.
Mat. 6, 24.
Na svetu živč vsakovrstni ljudje. Med njimi so tudi taki, ki so pripravljeni služiti vsakemu, da, če je treba, služijo celo dvema gospodovalcema obenem, čeprav oba ta dva ukazujeta vsak po svoje in si drug drugemu nasprotujeta. Ako le nekoliko pomislimo, pouči nas lastna pamet, da se ne spodobi in tudi skoro ni mogoče služiti dvema gospodoma, katerih ukazi si nasprotujejo; torej tudi ni mogoče pri obeh iskati pohvale in plačila. Taka gospoda sta Bog in svet.
V	današnjem evangeliju nas naš božji Učenik jako ljubeznivo opominja, naj se ne udarno polovičarstvu, s katerim bi hoteli nebesom in peklu obenem služiti. Nihče ne more dvema gospodoma služiti; ne morete služiti Bogu in mamonu. Tako svari naš Gospod. Mamon pomeni vse zapeljive dobrote, katere ponuja svet. — Dva Gospoda sta torej: Bog in mamon ali svet. Izmed teh dveh mora vsakdo enemu služiti, ne pa obema. Bog je pravi gospodar, svet je le vsiljen, nezanesljiv gospodovalec, ki hoče Boga izpodriniti. Kakor je Bog svetu nasproten, in svet Bogu, tako je služba Bogu nezedinljiva, popolno nasprotna službi sveta; obe službi tirjata vsaka svoja opravila. Eni službi se je treba torej odpovedati in se je znebiti. Kdor se odpove Bogu in se s celim srcem uda svetu, tisti postane služabnik mamonov, tisti ne sme pričakovati plačila pri Bogu. Kdor pa se izroči popolnoma Bogu v službo, temu so vse svetne reči le nekake stopnjice, po katerih
42
koraka kakor po lestvici do nebes; ta torej z nogami tepta vse posvetno. Kdor pa svoje srce razdeli in ga da nekaj Bogu, nekaj mamonu, takega Bog zavrže in mamon celega dobi v svojo oblast.
Oba ta dva gospoda pa tudi plačujeta vsak po svoje. Kako plačuje Bog, in kako plačuje svet, to uči vsakogar lastna skušnja. Vsakdo pa se je prav gotovo prepričal, da je boljše služiti Bogu kakor pa mamonu, ker I. Bog malo tirja, pa veliko in lepo plačuje, II. svet pa veliko tirja, toda slabo plačuje.
I. Razum in vera nas učita, da je Bog tisti, ki nas je ustvaril, ki nam je dal vse naravne in nadnaravne darove, da je on naš zapovedovalec ter mi njegovi hlapci, da smo tako v njegovi oblasti, kakor hlapec gospodarju, podložnik kralju, stvar svojemu Stvarniku, da smo torej dolžni Boga častiti in mu služiti. To dolžnost je izgovoril Sin božji sam rekoč: Gospoda, svojega Boga se boj in njemu samemu služi! (5. Mojz. 6. 13.) Da, Gospodu Bogu mora služiti vsak kristjan, ker pri sv. krstu je obljubil, da mu hoče služiti, pri sv. krstu je prisegel, da svoje službe ne zapusti nikoli.
Kaj Bog od nas tirja, je pokazal v desetih božjih zapovedih. Te zapovedi izpolnovati mora vsak človek, zlasti pa vsak kristjan. Kar Bog v teh zapovedih zapoveduje, je tako neznatno, malenkostno in lahko, da se more zoper to pritoževati le oni. ki je postal suženj vseh mogočih strasti. Kdor se pritožuje, da so pre-težavne zapovedi 'božje, njemu odgovarja sv. Duh po sv. Janezu: Njegove napovedi niso težke. (I. Jan. 5. 3.) Sicer naš Zveličar sam imenuje svoje zapovedi jarem in breme, toda sladko breme. Govori namreč: Sprejmite moj jarem in učite se od mene, ker jas sem krotak in is srca ponižen, in našli bote mir svojim dušam, kajti moj jarem je sladek in moje breme je lahko. (Mat. II., 29. 30)
In to je res: sladek je njegov jarem in lahko je breme njegovo Je-li težko verovati v Boga, kateremu se moramo klanjati in služiti kot vrhovnemu Gospodu, in zaupati vanj in ljubiti ga? Je-li težko obvarovati se rotenja, preklinjevanja in krive prisege? Je li težko praznovati nedelje in praznike ter delo opustiti ter Boga častiti ? Je-li težko pustiti vsakemu svoje, varovati se tujega blaga; varovati se opravljanja in obrekovanja, varovati srce in jezik vsakega greha? In to je skoro vse, kar Bog po deseterih

božjih zapovedih od nas tirja. Torej ne tirja niti veliko niti težavno. Za vse to pa daje veliko, veliko plačilo, kakršno si težko do-mišljujemo.
On zahteva, da delamo vsa svoja dela v njegovo čast. Zato pa nam plačuje že na tem svetu in razen tega naklada i\aše zasluge v velik zaklad, da ga bomo uživali enkrat v svetih nebesih. Od naše osebe tirja naše srce, zato pa nam daje samega sebe. Hoče, da ga ljubimo čez vse, a to našo ubogo ljubezen poplačuje s svojo večno ljubeznijo. — Seveda tirja od nas tudi marsikak dar, toda on nas zagotavlja, da nam vrne stoterno v plačilo. Ako torej, kristjan, iz pravega kesanja prelivaš solze spokornosti, smeš trdno upati, da ti bo Bog vse to neštevilnokrat povrnil. Ako-le nekaj korakov vsak dan storiš v čast božjo, plačilo smeš upati. Ako trpiš vročino ali mraz, telesne ali dušne bolečine in jih daruješ Bogu, za vse boš prejel plačilo. Noben korak, noben migljaj, nobena beseda ti ne odide brez plačila.
A ne samo v večnosti plačuje Bog vse dobro, temveč tudi že na tem svetu. Da si zdrav, srečen in zadovoljen, zahvaliti imaš* Boga, ki ti daje vse to za tvoja dobra dela. Kolikokrat povrača Bog najmanjše malenkosti s častjo in srečo že na tem svetu! Najboljše plačilo za vse pa je gotovo mirna vest, ki človeka ne grize, temveč le tolaži in veseli.
Sv. Janez evangelist nam poroča v skrivnem razodenju o neki prikazni, katero je imel na otoku Patmos. (1, 16.) Videl je Sina božjega, ki je imel v svoji desnici sedem zvezd, iz čigar ust je kipel na dve strani brušen meč. Ta meč pomeni moč in ostrost božjo, zvezde pa njega ljubezen in dobroto. Sin božji v tej prikazni meča ne drži v roki, temveč v ustih; s tem nam hoče naznaniti, da tirja od nas, da spolnujemo njegove zapovedi, sicer nas doleti kazen njegova. V roki pa drži sedem kron, katere nam ponuja kot plačilo. To so oni darovi, ki nas čakajo v nebeškem kraljestvu, darovi, katere bodo prejeli vsi oni, ki mu zvesto služijo. In ti darovi, katere daje Bog, so neizmerno lepši in dragocenejši nego oni, katere mi prinašamo Bogu.
Iz vsega tega torej uvidite, kako res je, da Bog malo od nas tirja, a veliko, silno veliko nam vrača in daje. Dela-li svet tudi tako? One! Svet je Bogu v vsem ravno nasproten, nasproten mu je torej tudi v tem oziru. Svet namreč tirja od tistih, ki mu služijo, veliko in hudo službo, a vrača in plačuje pa le malo, in Se to slabo.
II. Kakor je Bog neskončno dober gospodovalec, tako je svet krut trinog ali tiran, ki si hoče vse podjarmiti! Kakor se imenujejo zvesti kristjani, ki sližijo Bogu „otroci božji“, tako se nazivajo oni, ki svetu služijo, otroci tega sveta. Z njimi dela svet ravno tako kakor tiran s svojimi podložniki, s svojimi sužnji. Svet hoče, da bi njegovi otroci delali in opravljali taka opravila, ki presegajo celo človeško moč in so kakor neznosna peza.
Ko je očak Jakob v svoji mladosti služil kot pastir pri trdem Labanu, mu je potožil končno: Dan in noč sem prenašal vročino in mraz, in spanje je bežalo od mojih oči. Tako sem služil dvajset let v tvoji hiši. (1. Moz. 31. 40.) To je bila gotovo dolga in težavna služba. Toda so ljudje, ki delajo, ne le dvajset let, temveč po 30, 40 in še po več let v služibi sveta kakor pravi sužnji in se trudijo noč in dan brez prenehanja ter si belijo svoje glave s posvetnimi skrbmi, da se morajo vsakemu smiliti. Ali ni res veliko ljudi na svetu, ki v službi sveta, kot otroci sveta trpč lakoto in žejo, mraz in vročino, zaničevanje in žaljenje, krivico in vsakovrstno bridkost, ki celo svoje zdravje zapravljajo in svoje življenje krajšajo? In čemu vse to? Zato, da služijo svetu in mu ugajajo, zato da jih svet hvali!
Kdorkoli služi, pričakuje plačila. A ti ljudje ne smejo upati na plačilo, ti se morajo le kazni bati. Oj kako silno bodo ogoljufali sami sebe vsi, ki se zanašajo na svet, ki od njega kaj pričakujejo! Nehvaležnost je plačilo sveta, pravi pregovor; da je to res, bodo skusili prej ali slej. Kdor se izneveri Bogu in proda svojo vest, zato da dopade svetu, kdor, kakor pravijo, z vodo plava, ta pride kmalu daleč v revščino in stisko, po lastni ali po tuji krivdi, in tak bo zastonj iskal pomoči pri svetu. Srečen bo smel biti, ako ga bo vsaj kdo pomiloval, a navadno bo žel le posmeh, zaničevanje in grajo. Da, res je, res: ^Nehvaležnost je plačilo tega sveta.“
Kaj pa upa človek od sveta doseči, s tem, da mu služi? Čast, ali bogastvo, ali uživanje, ali vse to skupaj. Toda ali pa res to doseže? Nikakor ne, še sence tega ne, kar si domišljuje. Prav gotovo pa ne dobi sreče in zadovoljnosti, brez katerih pa največje veselje ni veselje. Morda doseže kak častilakomnik kako čast in stori svoje ime sloveče; toda zadovoljen le še ni, ni še srečen. Čim višje je, tem višje hrepeni, tembolj se trudi, tembolj ga tare nevolja. In recimo, da doseže, kar si je želel! Koliko časa pa mu ostane? Redkokedaj do smrti. In če prej ne, s smrtjo pa je
gotovo vsega konec. A častilakomnik navadno še prej omahne s tistega vrhunca, kamor se je povspel. Čim višje je bil, tem globlje pade, tem večji je njegov poraz, njegova nesreča. Zgled imamo v svetopisemskem A m a n u. Ta oholi človek je postal sicer prvi za kraljem Asuerom. A kako je skončal? Sramotno na vislicah.
Ali morda oni prejme plačilo sveta, ki hrepeni po bogastvu? „Sreča je opoteča“, pravi pregovor. Čeprav se temu ali onemu časih posreči, da kaj dobi, toda kolikokrat pa se tudi zgodi, da nesreča, ki nikoli ne miruje, vse vzame. In ljudje se potem škodoželjno smejo in zabavljajo: „Kakor je prišlo, tako je šlo.u (Salomon, Krez, Napoleon.)
Kaj pa prejme tisti, ki služi svetu za to, da ga sme uživati? Človek je kmalu sit svetnega uživanja, in svet je sit človeka, in kaj je konec? Zaničevanje, sramotenje in preziranje je delež takega človeka, ki ni več srečen svoje žive dni.
Morda se časih zgodi, da svet dd temu ali onemu vsega v izobilju, da uživa bogastvo in čast in sploh vse, kar si poželi njegovo srce. Toda ali more pri vsem tem mirno živeti, mu li more vse to upokojiti nemirno vest, ki mu spreminja že ta svet v pekel? Ali more vsa ta sreča iztrgati večnemu sodniku meč pravice iz rok, s katerim ga čaka pri vhodu v večnost, da ga vrže v večni ogenj ? Ne, tega ne zmore. Kaj stori svet s tistimi, ki so se v njegovi službi že postarali? Rimljani so stare in onemogle svoje sužnje pošiljali na neki otok v Tiberi, kjer so jih pustili, da so v revščini in lakoti pomrli. Tako in še hujše dela svet s svojimi hlapci. Ko se človek v pregrehah postara, ko do-služi svojo službo svetu, svet namesto da bi ga plačal ali se mu vsaj zahvalil, stopi nanj s svojo drzno peto in ga prepusti žalostni usodi.
Ljubi moji, ali ni to bridka usoda? Ali ni torej res, da je nehvaležnost plačilo sveta? Oj ko bi ljudje v mladosti spoznali, kaj jih čaka v starosti, pa bi bili bolj pametni in trezni! Sveti Avguštin čudeč se govori: „Glej, svet razpada, pa ga tako ljubijo; kaj bi še le bilo, ko bi bil sladak ? O svet - nesvet! Gineš, pa se stezajo po tebi; kaj bi še le bilo, ko bi ostal? Kaj bi storil sladak, ko že grenak slepariš s svojo hrano ? “
Pokazal sem vam, predragi v Gospodu, razloček med dvema gospodovalcema, med Bogom in svetom. Bog malo tirja, veliko
plačuje; svet pa veliko tirja, a malo, ali prav za prav nič ne plačuje. Izvoli si, kristjan, kar hočeš, ker izbiraš le za-se! Kakor si boš postljal, tako boš ležal. Odloči se za Boga ali za svet, komu hočeš služiti. Toda povem ti, obema obenem ne moreš. Komur boš služil, tisti ti bo plačal. Kristjan, menim, da dolgo premišljevati ni treba, ker vsakdo mora uvideti, da Bogu služiti je bolje nego svetu. Amen.	f J. Benkovič.
2. Skr!) za dušo.
Iščite najpoprej božjega kraljestva in njegove pravice!
Mat. 6, 33.
Ako se človek nekoliko okrog ozrč po svetu, ako opazuje in premišljuje življenje in vedenje ljudi, kmalu spoznd, da ogromna množica hrepeni le po vživanju. Svoje srce t. j. svoje misli in želje imajo skoro vedno le v tem, da bi si tu na zemlji napravili prav prijetno in lagodno življenje. Ne zmenijo se pa veliko za nadnaravne darove: za posvečujočo milost božjo, za dobra dela in veselje v nebesih. Se mislijo ne na-to. Če jim pa katerikrat v glavo šine misel na smrt, sodbo, pekel, nebesa, tedaj se te mučne misli hitro otresejo.
Toda vsem posvetnjakom in grešnikom kliče Kristus, večna resnica, v današnjem sv. evangeliju rekoč:
Iščite najpoprej božjega kraljestva in njegove pravice! Hoče reči: Trudite se pred vsem za izveličanje svoje edine, ne-umrjoče duše. Dušo svojo rešiti: to bodi naša prva skrb! Zakaj pač moramo najprvo za srečo svoje duše skrbeti?
Na-to vprašanje hočemo na kratko odgovoriti.
1.	Skrbeti za zveličanje svoje duše moramo že zat6, ker nam Kristus takč naroča. „Iščite najpoprej", pravi, „božjega kraljestva in njegove pravice!"
Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi če pa svojo dušo pogubi (Mat. 16, 26) — pravi zopet Gospod Zveličar. On je pa pravi Bog, naš Gospod in prihodnji Sodnik, torej ga moramo ubogati. Njegova želja in volja bodi nam vselej sveta. Če nam torej On naroča pred vsem skrbeti za izveličanje dušno, bodi nam to dovolj, če bi tudi drugih razlogov ne imeli. Dalje! Gospod Zveličar se je toliko trudil za našo dušo, da bi jo odrešil. Iz ljubezni do nje je prišel na svet ter tu na lesu sv. križa dal zanjo

svoje življenje. Če pa, predragi, drugi za našo dušo toliko store, zakaj bi se mi sami za njeno rešitev nič ne trudili?
2.	Pa če bi tudi zapovedi Jezusove ne imeli, bi vendar morali že kar sami od sebe skrbeti za svojo dušo. Zakaj? Zato, ker naša lastna korist to zahteva. Če se zveličamo, je to naš lastni dobiček; če se ne zveličamo, je to naša lastna škoda. Človek mora najprvo za svojo lastno pravo srečo skrbeti. Če bi v časnih rečeh sami za-se skrbeli, ničesar pa ne privoščili bližnjemu, bi seveda ne bilo pravo — toda kar pa večno srečo v nebesih zadeva, tu pa bodimo sebični in se trudimo najprvo za svoje zveličanje, potem še-le za zveličanje drugih! Zato pravi sv. Pavel: Jaz krotim svoje telč ter je devam v sužnjost, da med tem ko druge učim, sam ne bom zavržen. (1. Kor. 9, 27.) S tem hoče reči: druge sicer učim, svarim, a sam na-se ne pozabim.
3.	Zveličanje duše je pa tudi samo naša osebna skrb,katere ne moremo drugim prepustiti. Druge zadeve se lahko po drugih opravljajo. Hlapec dela za gospodarja, vojščak se bojuje za vladarja; marsikdo lahko mesto svojega bližnjega kaj stori. Le skrbi za zveličanje ne more nihče komu drugemu izročiti: ne mož ženi, ne žena možu, ne starši otrokom, ne otroci staršem. Vsak mora sam za-se skrbeti.
a) Te skrbi za zveličanje svoje duše ne moremo prepustiti samo Bogu, češ: Bog je neskončno dobrotljiv in usmiljen, torej me bo rad in lahko tudi brez mene zveličal. Ne! Sveti Avguštin pravi: „Bog, ki te je vstvaril brez tebe, te ne bo zveličal brez tebe.“ Nedolžen otrok, ki umrje precej ali kmalu po sv. krstu, predno se zavč pameti, je gotovo zveličan. Zahvaliti se ima za to seveda ne svojemu trudu, temveč odrešilni smrti Kristusovi in zakramentu sv. krsta, katerega je Gospod postavil. Toda odrasel človek, ki se zaveda pameti, ki je grešnik, mora pa sam skrbeti za svoje zveličanje, ne pa samo Bog. Jezus nas je odrešil s svojo smrtjo, da se zdaj lahko zveličamo; on nam je dal sv. zakramente, v katerih se odpuščajo grehi, deli posvečujoča milost božja, ki je ključ do nebes, in je obljubil, da bo rad pomagal vsakemu prosilcu . . . zdaj je samo na nas ležeče, da ne držimo križem rok; da se tudi poslužujemo vseh teh pomočkov zveličanja. Kaj bi, predragi, potapljajočemu se človeku koristilo, ce bi mu tudi kdo kol ali rešilno vrv pomolil, ako bi se pa na-vlašč ne hotel za njo prijeti ter se rešiti? Kaj koristijo zakladi
sv. cerkve: maša, zakramenti, odpustki, molitev i. t. d., če se jih pa kdo noče posluževati? Kaj koristijo še tako lepe pridige, če se pa kdo noče po njih ravnati? Bog, sv. cerkev in njeni služabniki store svojo dolžnost, storiti morajo isto tudi verniki.
b) Te skrbi za zveličanje svoje duše tudi ljudem ne moremo prepustiti. Večkrat se n. pr. zgodi, da pravi mož: „Dovolj je, da imam pridno, verno in pobožno ženo, ali hčer; meni se ni treba postiti, v cerkev hoditi — saj žena vse za-me stori." Res: delavna, verna in v čednostih utrjena žena je res neprecenljivi zaklad za vsako hišo! Toda, če bo le ona božje in cerkvene zapovedi izpolnjevala, mož in otroci pa ne — se bo nazadnje le ona izveličala, drugi pa ne — razen, če se poboljšajo. In sodnji dan bomo videli žalostno prikazen: prebivalci ene in iste hiše bodo eni stali na desnici, eni pa na levici Sodnikovi. Vseh enako Bog ne more poplačati, zato, ker niso vsi enako živeli; temveč Bog bo poplačal vsakemu po njegovih delih, pravi sv. Pavel. — Torej, vsak za-se mora skrbeti!
4.	To opravilo: za dušo skrbeti je pa tudi odločilno za vso večnost; če nam enkrat spodleti, se ne dd nič več popraviti. Če bomo enkrat pogubljeni, potem ne bomo nič več rešeni, n. pr. če ena kupčija ne gre dobro, gre boljše druga. Če je to žito slabo, je morda boljše drugo. Če ena služba spodleti, dobi se druga; če eno leto v šoli ne grč dobro, se popravi drugo. Toda ni tako gledč zveličanja ali pogubljenja naše duše. Tu se ne dd nič več popraviti. „Ex inferno nulla redemptio" — iz pekla ni rešitve; tamošnja ura vedno v enomer bije zavrženim: nikdar nikdar! — Iz tega pač lahko spoznamo, kako skrbni moramo biti za zveličanje svoje duše, da ne bo prepozno.
Zato nas lepo opominja sv. ap. Pavel: 5 strahom in trepetom delajte za svoje zveličanje! (Fil. 2 12.) „0, tu ni nikdar dovolj varnosti in previdnosti", pravi sv. Gregor, „kjer se grč za večnost." Saj so celd angeli grešili in nebesa zapravili. Nikdar človek ne more biti popolnoma brez skrbi radi zveličanja svoje duše. Saj je celo sv. Pavel rekel: Nič sicer nimam na vesti, toda v tem še nisem opravičen. Gospod je, kateri me sodi. (1. Kor. 4, 4.)
Nikar se torej ne čudimo, zakaj so se svetniki toliko trudili za zveličanje svoje duše. Vse so premagali, samo da so svojo dušo zveličali.
Tomaž M o r je bil odločen in pobožen katoličan na dvoru angleškega kralja Henrika VIII. Katoliške vere ni hotel zatajiti,
zato ga je dal kralj v ječo vreči. Tu ga obišče njegova žena ter ga prosi s solzami v očeh: Ljubi moj mož, prosim te, naredi, kar kralj od tebe tirja; odpadi od katoliške cerkve in reši si tako življenje! Če se pa že sam sebi ne smiliš, usmili se vsaj mene, svoje žene in svojih otrok, ki bodo postali sirote. O, predragi, gotovo je pri tej priliki krvavelo Tomaž Morovo srce, ko gleda pred seboj bledo ženo, nedolžna deca. Ljubezen do rodovine se je jela v njegovem srcu boriti z- ljubeznijo do sv. vere. — Toda, hvala Bogu, slednja je zmagala, in Tomaž Mor mirno vpraša ženo: -Kaj misliš, koliko časa bi pa še živel, če bi prišel iz ječe?' Žalostna soproga mu odgovori: „Vsaj 20, če ne 30 let! „Tako. pravi nato odločen Tomaž, „za to dobo 20 let naj bi jaz zdaj prodal večno veselje?! O ne! Nikdar in nikoli tega ne storim.
In mirno je dal glavo pod rabljev meč ter tako izdihnil svojo junaško in krščansko dušo.
Ta in drugi kristjani, predragi, so znali ceniti vrednost svoje duše; ti so znali za njeno zveličanje skrbeti, ker so vedeli: duša izgubljena, vse izgubljeno.
Zato bodo ti svetniki sodnji dan tudi tožniki onih kristjanov, ki tako lahkomiselno prodajajo svojo dušo. Prodajajo jo z nezmernostjo, zlasti v pijači; prodajajo jo z nečistim grehom, predajajo s prestopanjem cerkvenih zapovedi itd.	Oni bodo naši
tožniki rekoč: mi smo toliko storili za svojo dušo in vi se še v malih rečeh nočete premagovati!
Kaj hočemo torej storiti? Najprvo prosimo Boga za milost, da bi med svetom ne pozabili na svojo dušo. Milost božja naj nas vedno opominja in spodbada skrbeti za to, kar je „edino potrebno" — dušo svojo rešiti. Bog naj nas navdd s sv. strahom pred sodbo božjo. — Dalje si dobro zapomnimo besede Zveličarjeve: Samo eno je potrebno: Iščite najpoprej božjega kraljestva in njegove pravice! Ne bodimo kakor otroci, ki se zanašajo samo na druge, ne, sami delajmo za svoje zveličanje, in mislimo večkrat na resnico: „Ex inferno nulla redemptio." — Sploh ubogajmo nasvet Tomaža Kempčana, ki pravi: »Samega sebe nikar ne zanemari, čuj nad seboj; opominjaj samega sebe; spodbadaj se k dobremu; misli vedno na svojo smrt in na to, da se izgub-jeni čas nikd 65 ne povrne!" Amen.	— k-
Praznik Marijinega rojstva.
Marija je zdravje bolnikov in tolažnica žalostnih.
Jakop je rodil Jožefa, moža Marije, od katere je bil rojen Jezus, ki je imenovan Kristus.	Mat. 1, 16.
Danes se je rodila Marija, iz katere je bil rojen Jezus, ki je imenovan Kristus. Ali je potrebno iskati še drugega vzroka, da praznujemo Marijino rojstvo? Ona, tako težko pričakovana, je rojena, in pri njeni zibelki spava ž njo vred sreča vsega človeštva, kajti ne iz nebes, ampak iz Marije je hotel priti Zveličar na svet. Zato se razlega Marijino ime že 2000 let po svetu, Marija živi v tisočerih srcih, in tisoče ljudi prepeva danes ljubeznive pesmi ob njeni zibeli. V vseh cerkvah, kamor sega Kristusova resnica, se razlega danes ime Marija, v vseh jezikih se ji danes poje slava. O koliko grešnikov bode danes ob rojstvu Marijinem slavilo svoje duševno rojstvo po pokori in spreobrnenju, koliko devic bode danes sveto obljubo ponovilo, ostati zvesto pri devici vseh devic! Koliko umirajočih bode danes ob rojstvu Marijinem slavilo svoi pravi rojstni dan za nebesa, koliko duš v vicah bode danes iz vic prešlo v nebeški raj po priprošnji Marijini! Konečno — koliko angelov bode danes v nebesih prepevalo Mariji na čast!
Ali naj torej mi, dragi kristjani, molčimo, ko se praznuje tako slaven dan? Ne, tega ne moremo, ker danes je rojena Božja porodnica, devica vseh devic, mati presveta, skrivnostna roža, kraljica angelov, z eno besedo, danes je rojena Marija. Premišljujmo danes dve lastnosti Marijini, s katerimi nam zlasti kaže svoje dobrotno srce, namreč Marijo kot 1) zdravje bolnikov in 2) kot tolažnico žalostnih.
Ona pa, ki je naša in vseh ljudi mati, naj nas podpira v premišljevanju njenega krepostnega življenja!
I. Marija je zdravje bolnikov. — Dragi poslušalci premislimo najprej, koliko je bil človek vreden pri stvarjenju in koliko po grehu. Bog je rekel: Bodi — in nebo in zemlja, sta bila vstvarjena. Naredil je nebeški obok, odločil noč in dan, oživil je morske valove, prižgal nebeške zvezde. Temu stvarstu pa je hotel postaviti krono s tem, da je naredil človeka. Rekel je zopet: Bodi! — in naredil je iz prahu podobo Božjo, in jo je imenoval človeka. V dahne mu še neumrjočo dušo, in gospodar vsega stvar-
stva je narejen. Tedaj ga pozdravijo — angeli kot svojega brata, in njemu kot svojemu gospodarju podaja zemlja obilni blagoslov. Solnce mu ljubko sije, živali so krotke, jagnje in tiger ležita mirno pri njegovih nogah. Taka je bila mogočnost človekova po stvarjenju! Njemu na strani je kmalu stala družica, pomagala mu je pri delu, ali žal, pomagala mu je tudi — pri grehu. Zapeljive besede kače: Bogu bosta enaka so razvnele nečimurnost Eve, odtrgala je prepovedani sad, dala še Adamu in tako sta grešila oba. In posledice tega greha, kako žalostne so! Gospodar sveta je postal suženj, gospodar živali je v njihovi oblasti in gorje mu, če ga dobč v svoje kremplje, zemlja mu rodi trnje in osat, različne bolezni obdajajo njegovo telo.
Toda, Bogu bodi hvala, v tej nesreči človek ni ostal zapuščen. Sin človekov je preskrbel z d r a v i 1 za dušne in telesne bolezni, Marija je pa Jezusa rodila. Ali ni torej skrbela za človeštvo že s tem, da ga je rodila?
Marija pa tudi v resnici skrbi za z d r a v j e svojih otrok. Naše telo je delo božjih rok, najbolj umetno delo, katero si le moremo misliti. Zato je tudi Bog zapovedal svojim angelom, da naj to telo čuvajo, da bi si človek kaj hudega ne storil. Torej že angeli skrbe za človeško telo, kaj moremo pričakovati še le od Marije, ki je kraljica vseh angelov! Angeli nimajo teles, so sami čisti duhovi, Marija pa je imela telo, kako tedaj še le ona skrbi za nas! Poleg tega je pa ona naša mati, ker smo mi bratje in sestre njenega božjega Sina. Kot mati nas ljubi vse bolj, kot ljubi vsaka druga mati svoje otroke. Ona nam hoče samo dobro storiti. Ker je pa zdravje naša največja sreča na zemlji, ali ne bo Marija za naše zdravje skrbela? Ako vidi kaka mati svoje dete na bolniški postelji, kaka bolečina razjeda njeno materino srce! Ali ne trpi morda več, kakor otrok sam? Tam gori pa imamo tudi mi svojo mater, ki gleda z usmiljenimi očmi doli na nas. Ali se ne bo tudi ta mati usmilila svojih bolnih otrok? Toda, ali so pa uslišane njene prošnje pri Bogu? Dragi v Gospodu, kdo bi še nad tem dvomil? Mogočni Bog je njen oče, Jezus Kristus njen Sin, sveti Duh njen ženin! Jezus je ukazal, da morajo otroci ubogati svojo mater, in On ne bi sam te zapovedi spolnoval? Kedar ga prosi njegova mati Marija, da naj ozdravi bolnike, on je ne bi uslišal? Vsaka travica, vsako drevo, vsak mah ima skoro zdravilno moč v sebi, in te moči ne bi v sebi imela Mati božja? Samo rob Jezusove obleke, katero je Marija naredila, je ozdravil neko bolno
ženo, senca sv. Petra in pas sv. Pavla sta bolnike ozdravljala, in goreča molitev Marije, kraljice svetnikov, ne bi tega storila? Tisti stotnik, ki je prosil za svojega hlapca, je bil uslišan, in Jezus, ki je uslišal tega pagana, naj bi prezrl svojo mater? Bodite torej veseli vsi bolniki, kajti Marija vam bo na strani stala, da boste ozdravili, če bo božja volja! Bodite veseli, ki ste zdravi, ker Marija vas ne bo zapustila, kedar vas bolezen obišče. Ker torej za naše telo angeli in Marija tako skrbe, zato pa moramo to telo tudi čisto ohraniti!
Marija pa ozdravi tudi d u š n e b o 1 e z n j. Ali naj vam narišem vrednost naše duše? Ako je telo naše umotvor, delo božjih rok, potem je duša naša delo božjega duha! Marija je spoznala takrat vrednost naše duše, ko je stala pod križem, na katerem je visel njen ljubljeni Sin in prelil za človeško dušo, da bi jo rešil, zadnjo kapljo svoje dragocene krvi. Ako je toliko vredna naša duša da se je Jezus zanjo daroval, kako mora torej Marija za našo dušo skrbeti, da se ne pogubi! Gospodar je več kot hiša, duša več kot telo! Duša naša je podoba božja, zato gotovo Marija dušo našo očisti vsakega madeža, potem še le ozdravi naše telo. Zaradi tega primerja sv. cerkev Marijo palmi, roži in cipresi Sijonski. Ona je palma miru; kajti kje je kak človek, ki pri Mariji še ni prejel miru in tolažbe; ona je roža, kajti kje je kaka duša, ki še ni prejela od Marije zdravila za dušne rane; ona je cipresa Sijonska, kajti kje je kak človek, ki bi se še ne spočil truden pod tem drevesom? Pri potoku se vsakdo pokrepča, kdo se še ni pri vrelcu Marijinem? Kolikor ima zemlja pobožnih in skesanih ljudi, kolikor imajo vice trpečih duš, kolikor ima nebo svetnikov, vsi so Marijini častilci, vsi bodo pripoznali, da je Marija njihova najboljša mati! Kjer stokajo bolniki po bolnišnicah, zapuščeni v samotah, sirote v revščini, v ječah jetniki, vsi ti prostori slišijo ime: Marija!
Ko je poganski Rimljan Coriolan stal z vojsko pred rimskim mestom, da bi se maščeval nad njim, tedaj se je Rim tresel in poslal poslance enega za drugim, da bi mestu prizanesel — toda zastonj! Pride ga prosit njegova lastna žena, njegovi otroci, toda niti prošnje ene niti solze otrok niso ganile njegovega kamenitega srca. Toda, ko ga je prišla prosit njegova lastna mati — slabotna ženska — tedaj, čujte, se je vdal ta mogočni vladar in meč je vtaknil v svojo nožnico ter z vojsko odšel. Tako mogočna je ljubezen do matere! '— Kralj Aleksander Veliki je večkrat rekel: Ena solza moje matere izbriše mnogo smrtnih obsodeb!
Tedaj pogum, dragi kristjani, Marija je naša najboljša mati!
II. Marija je pa tudi tolažnica žalostnih. Bolnika, ki trpi, zelo tolaži, če vidi, da tudi drugi trpč iste bolečine. Se lažje prenaša bolezen, če vidi, da drugi še več trpi, kot on. Najbolj pa mu je v tolažbo to, če vidi, da so drugi premagali še večjo bolezen in hujše trpljenje z zatajevanjem in vdanostjo v voljo božjo. Marija je več trpela, kot mi vsi skupaj, ona je postala mati bolečin, in vendar je vse te bolečine zmagoslavno premagala. To premišljevanje o Marijinih bolečinah nam bode pripomoglo, da bomo spoznali, daje Marija res mati bolečin!
Premišljujmo Marijo pri rojstvu njenega ljubega Sina! Vi vsi, ki trpite revščino, lakoto in pomanjkanje, poglejte, kako Marija, kraljica zemlje in neba, rodi Jezusa, Zveličarja sveta! Vi imate vsaj streho, vi imate posteljo, hrano, postrežbo in tolažbo, toda kaj je imela Marija? Ona je morala narediti dolgotrajno popotovanje, trudno je bilo njeno telo, a prišel je trenotek, ko je imel rojen biti —Jezus! Potrti ložef gre od hiše do hiše, išče in prosi prenočišča, toda zastonj. Izgnana iz vseh hiš ne najde ona, kraljeva hči iz Davidove hiše, nobenega prenočišča v svojem rojstnem kraju. Pač najde ga, toda v bornem hlevu, njena postelja so trda tla poraščena z mahom, tu porodi svoje božje dete in mu dd kot zibel trde jasli, njemu, ki je kralj nebes in zemlje! In vendar ne pride iz njenih ust niti ena pritožba, niti ena beseda nevolje! O vi vsi, ki trpite pomanjkanje, ozrite se na Marijo, učite se od Nje trpeti, pri Njej iščite tolažbe! Mogoče, da ste revni in potrebni, toda vaša zibel gotovo niso bile jasli, vaš rojstni kraj gotovo ni bil hlev, gorkote vam gotovo niso dajale živali. Ali so naša pota enaka oni, katero je naredila Marija, ko je bežala v Egipet? Ali je naš strah pred bodočnostjo strah pred Herodovimi meči? O, ne obrnite nikdar svojega pogleda od trpeče Matere Božje! Iz njenih bolečin izhaja za nas celo morje tolažbe, pri premišljevanju njenega trpljenja pozabimo na svoje gorjč!
Premišljujmo nadalje Marijo pod križem! Vsi drugi, ki trpite na tem svetu, trpite radi sebe, Marija pa je trpela za druge. Ona je videla svojega Sina na križu, ki je bil trji kot rojstvena zibel. Kajti tam je ležal v plenice povit in je zamogel vendar pregibati svoje ude, tukaj pa visi oropan obleke pribit na križu. Vi, ki trpite pomanjkanje, imate ob smrtni uri vsaj hrano in postrežbo, Jezusu so dali piti jesiha in žolča, obdajali so ga pa sami
sovražniki. In komu je bila ta pijača bolj grenka Jezusu ali Mariji? Vi imate vsaj prostor, kamor zamorete položiti svojo glavo, on pa na celi zemlji ni imel prostora. Ta zemlja, ki da pticam prostora za gnezda, lisicam luknje za brloge, je odrekla svojemu Stvarniku prostor za smrtno uro. Viseč med nebom in zemljo ni imel ničesar, izgnan iz sveta je moral umreti v zraku, niti pedi zemlje, niti enega kamna ni imel, da bi zamogel položiti nanj trudno svojo kronano glavo. Pri vas stoji ob smrtni uri vsaj tolažeči duhovnik, pri Jezusu pa stoji preklinjajoča ga množica!
In glejte, vse to je morala gledati Marija, vse to je morala ona čutiti. Kedar smo mi žalostni in potrti, tedaj se zatečemo k nebeškemu Očetu, da naj nam dd tolažbe, toda kam naj se bi zatekla Marija, ko je vendar Jezus sam zaklical: Moj Bog, moj Bog sakaj si me zapustil! Sulica je prebodla njegovo srce, mrtva stran ni čutila nič več, zato je pa Marija čutila tem večjo bolečino. Sin je prejel rano, mati pa bolečino. Zato se ozrite še enkrat vi, ki	trpite, na Marijo,	tu se učite	trpeti,	tu prenašati.
Vaša postelja	ni trnjeva krona,	vaš kruh, ki	si ga	prislužite, ni
žolč, ni jesih, vaši strežniki niso farizeji, vaša smrtna postelj ni — križ; izguba vaših staršev, sorodnikov, prijateljev in dobrotnikov ni izguba Sina Božjega, še celo vaša smrtna bolečina ni sedemkratni meč, ki je prebodel srce Marijino, vaš sedanji in prihodnji sodnik ni noben Kajfa, noben Herod, ampak tisti, ki pravi: Jaz nočem smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi! Vaš sodnik je tisti, ki je rekel spokorniku na desnici: Še danes boš z menoj v raju !
Zena Pilatova je poslala k	njemu prošnjo, da	naj se usmili
Jezusa ter mu	prizanese, ker je	po noči radi	njega	veliko trpela.
Klavdija Procula se je imenovala ta žena, ki je prosila za Jezusa; toda njena prošnja ni bila uslišana. Tako kot ona, hiti tudi Marija k Jezusu, ne pošlje drugih, ampak pride sama in prosi milosti, odpuščenja za grešnike, tolažbe žalostnim, kajti ona je sama skusila največ bolečin in največ trpljenja.
Zato pa bere danes sv. cerkev v listu besede Salomonove: Kdor mene najde, najde življenje in prejme zveličanje od Gospoda Zato vam bodi Marija tolažnica žalostnih, kedar boste bolni, ali.ubogi, ali zapuščeni Sedaj pa, ko se veselimo trdnega zdravja, nikari ne opustimo zateči se k Mariji, posnemajmo jo, da tudi mi tolažimo bolnike, podpiramo revne, in če ne mo-

remo ničesar druzega darovati, tedaj jim dajmo nekaj tolažljivih besed in nekaj molitve. Kajti tudi nas zamore kedaj zadeti nesreča ali huda bolezen, in smrtna ura nobenemu ne bo odšla. Morda ne bo več dolgo, da bomo stali pred večnim Sodnikom, in mogoče, da bo nebo ali pa peklo slavilo naš vzprejem. Toda nikakor ne smemo obupati, dragi v Gospodu! Saj imamo Marijo, kajti to sveto telo, ki je rodilo Jezusa, je bilo danes rojeno tudi za nas, za blagor vsega človeštva, v tolažbo naših revnih duš. Zapeljiva kača, ki je zapeljala prvo Evo, čuti mogočno moč druge Eve, Marije, peklenska moč omahne pred Marijo. Toda ona, ta lilija, je že presajena iz te doline solza v kraj nebeškega veselja. Pomagaj nam torej, da tudi naše duše kmalu za teboj pridejo, Marija! Zakliči slednjemu izmed nas: O duša krščanska, pridi v moje materino naročje! Zdravje bolnikov, prosi za nas, tolažnica žalostnih, usmili se nas, Jezus Kristus, usliši nas! Amen.
__________ Ivan Baloh.
Petnajsta nedelja po Binkoštih. (Praznik Marijinega imena.)
1. Marijino ime.
In Devici je bilo ime Marija.
Luk. 1, 27.
Zadnjič smo praznovali god rojstva Marije Device. Zopet se veselimo drugega praznika Marijinega. Danes namreč obhajamo god imena Marije, ali imendan naše matere. Prepričan sem, da smo vsi tukaj zbrani Marijini otroci, ali da vsaj hočemo in želimo to biti. Dobri in zvesti otroci pa navadno na imendan svoje matere napravijo nji kako veselje, ji voščijo srečo ali častitajo. Eden vošči v imenu vseh materi srečo. Tudi mi, v Kristusu zbrani poslušalci, hočemo danes čestitati svoji materi. Ker ste vi zbrani okoli mene, hočem ji jaz čestitati v imenu vseh. A kako naj ji čestitam ? Kaj hočemo v dar podati kraljici nebes in zemlje mi nevredni grešniki? Vem, kaj ji bomo darovali! Darujmo ji krasen šopek, a ne iz venljivih cvetlic, ki se hitro posušč, temveč iz naših src. Vsa svoja srca združimo v enem duhu in jih položimo na oltar, in ona bo tega neizrečeno vesela. V ta namen naj se vžg6 v ljubezni do Marije, naše matere, vsa srca, da bomo kakor iz enega grla peli nji slavo in čast! Da vas vnamem še k večji
ljubezni do Marije, hočem danes govoriti o imenu „Marij a“. Pobožni Rihard od sv. Lavrencija pravi:	„Vsi jeziki naj ozna-
njujejo svetost in moč tega presladkega imena." In to hočem tudi jaz danes vam oznanovati.
Marija, stoj nam na strani in daj nam spoznati in okusiti tvojo sladkost in moč!
Marija, o sladko ime! Ime polno veselja, polno milosti, polno ljubezni! Čast in hvala ti bodi, večni Bog, ki si dal svoji in naši materi tako lepo ime, ki je najlepše za imenom Jezus. Jezus pomeni Odrešenik ali Zveličar. Jezusovemu imenu se pripogibajo kolena njih, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, zato se imenuje Jezusovo ime »presveto". Marijino ime pa se imenuje „presladko“, o katerem pravi sv. Alfonz v neki pesmi, da, ako samo zakliče ime Marija, vsa žalost proč gre. Ah, res sladko je to ime, ki ima tako moč, da prežene vso žalost iz srca. Ime Marija pomeni 1. morje, 2. gospo aligospodovalko in 3. morsko zvezdo.
1.	Kakor morje združuje v sebi vode vsega sveta, tako združuje tudi Marija v sebi vse milosti božje, ker je „milosti polna" in kakor se morske vode vzdigujejo v soparih in meglicah v oblake, da padajo na zemljo kot dež in namakajo suho zemljo, tako se izlivajo tudi iz Marijinega srca vse milosti v srca njenih otrok in častilcev. Zato pravi sv. Albert Veliki: „Po pravici se Marija imenuje morje milosti, katere je prejela od Boga in katere Bog po njej tudi drugim deli."
Morje pa je grenko. Tudi Marija je grenko, bridko morje, ker je pila s svojim sinom Jezusom kelih bridkega trpljenja. Marija je grenko morje tudi zato, ker je zdrobila peklenski kači glavo in pokončala s tem moč peklenskega satana. Tomaž Kemp-čan pravi, da hudobni duhovi že od daleč bežč, kadar zaslišijo ime Marijino. Koliko moč ima Marijino ime, pojasnjuje ta - le zgodba: Nekdaj je ušla iz sobe ptica, ki se je privadila peti ime Marija. Komaj prileti iz sobe, plane na njo jastreb, a ptica zakliče : „Marija!“ in v tem hipu cepne jastreb mrtev na tla. — Glejtei predragi v Kristusu, celo glas te ptice, ki vendar nič ne ume, je imel tako moč v Marijinem imenu.
2.	Marija pomeni gospo ali gospodovalko. Ako se ime gospa ali gospodovalka sploh komu spodobi, spodobi se Mariji. Glejte, kristjani, Marija je zapovedala tistemu, kateremu se

klanja nebo in zemlja, nji je bil pokoren sam Sin božji. Ali more biti katero gospodstvo bolj imenitno, kakor je to ? Marija je tudi gospodovalka v nebesih, kraljica angelov, kraljica vseh svetnikov in svetnic. Kjerkoli kraljuje in vlada Jezus, tam kraljuje in vlada tudi Marija. Sv. Avguštin pravi:	„0 prečastna Devica, kako te
hočem vredno počastiti? Ako te imenujem nebesa, si ti veličast-nejša; ako te imenujem mater narodov, je to premalo, ako te imenujem gospo angelov, si to v resnici.“
Priklonimo, predragi v Kristusu, tudi mi Mariji svoje glave; prosimo jo, naj nam ona gospodari, nam kraljuje in vlada, ker ona nas bo gotovo vodila. Kakor gleda zvesta dekla v vsem na želje svoje gospodinje, tako gleda tudi vsaka dobra krščanska duša na povelje nebeške gospodovalke. In katero je njeno povelje? Ravno tisto, katero je dala v Kani: Karkoli vam poreče, storite! Ako bomo torej spolnovali božje in cerkvene zapovedi, bomo storili njeno voljo in povelje.
3.	Ime	Marija	pomeni tudi morska zvezda. Zvezda je
lepa podoba	Marije	Device	Kakor zvezda vedno sveti in nič od
svoje svetlobe ne zgubi, tako sveti tudi Marija vedno z isto čisto svetlobo. Četudi je postala mati, vendar njena deviška čast zaradi tega nič ni zatemnila. „Ave maris stella!“ — „zdrava morska zvezda“, pozdravlja sv. cerkev Marijo. Po morju se vozijo barke iz kraja v kraj. Na tej neizmerni planjavi se ne vidi nikjer suha zemlja, povsod, kamorkoli se ozre oko, vidi se le voda in voda. Da pa ne zgrešč mornarji na morju prave poti, ozirajo se na tako imenovano morsko zvezdo. Kar je mornarjem morje, to je nam suha zemlja. V morju so neizmerne globočine in skrite skalne čeri ali	robovi, ob	katerih	se mnogo ladij razbije in potopi mornarje v	dno	morja.	Glejte,	kristjani, tudi našemu življenju žugajo
temne globočine, ki nas hotč požreti, in skalnate čeri, ob katerih se zna razbiti ladija našega življenja, naše sreče. Koliko nevarnosti žuga človeku od vseh strani! Hudo vojsko ima človek sam s seboj, ker se mora bojevati s slabim nagnenjem, ki ga zapeljuje, da bi dobro opustil in hudo storil. Še več nevarnosti pa žuga človeku od drugod. Koliko je hudobnih, sprijenih ljudi, ki ga zapeljujejo v greh, in ti satanovi hlapci mu nastavljajo zanjke na vseh krajih. V vseh teh nevarnostih nam je Marija svetla morska zvezda. Kakor pa se ozirajo mornarji v vseh nevarnostih na morsko zvezdo, da ne zaidejo s prave poti, in se ne potopč v dno morja, tako naj se ozira tudi vsak kristjan na svetlo morsko
43
zvezdo Marijo Devico, da ne krene s prave poti popolnosti in se ne potopi v dno pekla. Sv. Bernard nas opominja: »Grešnik, ako te valovi in nevihte pozemskega življenja mečejo sem-tertje, tako da nimaš več trdne stopinje, ne obrni oči od svetlobe te zvezde, če nočeš biti pokončan od nevihte. Če se vzdignejo viharji skušnjav ali zaideš med pečine žalosti in bridkosti, ozri se na zvezdo, pokliči Marijo. Če te pograbijo valovi napuha, zavisti, opravljanja in častilakomnosti, ozri se na zvezdo, pokliči Marijo. Če jeza, lakomnost ali mesena poželjivost stresa čolnič tvojega razuma, ozri se na Marijo. Če se plašiš zarad hudobije pregreh, te grize nemirna vest, se bojiš strašne sodbe in te smrtna bridkost začne mučiti, da si že na robu prepada obupnosti, misli na Marijo. V nevarnostih, v stiskah, v dvomih misli na Marijo, kliči Marijo! Ne nehaj je klicati z jezikom, ne nehaj vzdihovati k nji s srcem. Dokler boš za njo hodil, ne boš zašel, dokler boš njo prosil, ne boš obupal, dokler boš na njo mistil, ne boš se motil; dokler te ona drži, ne boš padel, dokler te ona varuje, ne boš se bal, dokler te ona vodi, ne boš opešal."
Kristjani, kdor to premišljuje, občuti sladkosti in moč Marijinega imena in mora vsklikniti s sv. Bernardom: „0 sv. Marija, Mati božja, tvojega imena ne morem izreči, da bi se ne vnel v ljubezni do tebe!"
Marija! Oj svitla morska zvezda!
Ko val vzdiguje se,
Ko piš, vihar razsaja,
Ti krmi čolnič moj! Amen.
f J. Benkovič.
2. Ponižnost.
Devici jc bilo ime Marija.
Luk. 1, 26.
Jezus je rekel svojim učencem: Ne veselite se zategadelj, ker so vam duhovi podložni, temveč veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih. (Luk. 10,17,20.) Kdo bi ne pogledal rad v to zlato knjigo? (Apok. 5, 1. sl.) Bila je zaprta ta knjiga, ni-kdo je ni mogel odpreti, nobenega imena še ni bilo zapisanega. A ko je angel Marijo pozdravil: „Ave Maria", je bilo to ime prvo z zlatimi pismenkami zapisano.

In drugače ne more biti. Bog bo povračal človeku po njegovih delih. (Prov. 24, 12.) Kdo pa ima več zasluženja kakor ravno Marija? Nikdar niti senca greha ni otemnila svetlobe njenih čednosti. Vsa lepa si, in madeža ni na tebi. (Vis. pes. 4, 7.) Lepa je kakor solnce, izvoljena kakor luna. (ib. 6, 9.) Zaklenjen vrt je (ib. 4, 12), kjer nobena cvetlica ni preminila; zapečaten studenec (ib.), v katerem hudobna roka ni mogla skaliti vode.
V	vseh križih je rekla: Glej, dekla sem Gospodova. In še pod križem je stala kakor skala, nobena težava ni premagala močne njene duše.
Angeli nosijo naša dobra dela pred Boga. Kadar si s solzami molil in si mrtve pokopaval, in si svoj obed popuščal in si mrtve v svoji hiši skrival, ponoči pa pokopaval, sem jaz tvoje molitve pred Gospoda nosil. (Tob. 12, 12.) Za Marijo je angel največ nanosil, tedaj je bila ona prva zapisana. Prišleci bodo prišli veseli in prinesli svoje snope. (ps. 125,6.) Marija je pa prinesla najbolj poln snopič, torej je njeno i m e tudi prvo in najlepše!
Poslednji bodo prvi, in prvi poslednji. (Mat. 20, 16.) Marija, ki se je tukaj toliko ponižala, je zdaj kraljica, je prva, njeno ime je prvo zapisano v bukvah življenja. Kdor se ponižuje, bo povišan (Mat. 23, 12.)
Zdaj smo prišli do tiste misli, katero hočemo razmotrivati, do tiste čednosti, katere se hočemo od Marije naučiti — do poni ž n o s t i.	_________________ V
V	cerkvi Matere božje v Rušah je nad prižnico naslikanih več pšeničnih klasov. Eden izmed njih je posebno poln, tako da je močno pripognjen, ker ga teži pšenično zrno. Nad tem klasom plava golobček, sv. Duh se v podobi goloba spušča nad ta klas. Pod podobo stojč zapisane latinske besede: „Inclinata placet“ t. j. pripognjena, ponižna dopada. To je slika. Pomen njen je pa ta: Marija je najpopolnejši klas, polna ponižnosti, in zato jo je sveti Duh napolnil z vsemi milostmi; ona je ,gratia plena', milostipolna. Dt\, ponižnost dopada! Sv. Duh sam pravi: Bog daje ponižnim svojo milost. (1. Petri 5, 5.)
I.	Napuh je, ki na svetu vlada. Kje se to vidi? Kedar mož ženo zaničuje, kadar žena ne more tiho biti, je to napuh; prepir in kletev v rodbini je napuh; kjer v soseski ni lepe složnosti, je
43»
tega kriv napuh. Hlapec ne uboga, je napuh; če gospodinja deklo zaničuje in jo ima kakor sužnjo, je to napuh. Če otroci staršev ne ubogajo, je to napuh. Kateri pobožne obrekujejo, so napuhnjeni; kdor samo ceni samega sebe, kdor s svojim stanom ni zadovoljen, kdor bi se drugim rad dopadel, napuhnjen je.
Sv. Bernard pravi, da je svet preprežen z zanjkami. Kdo bi mu ušel? Samo tisti, ki ostane ponižen, pri zemlji. Vsak drug se vjame v zanjke.
Če tedaj molite, ponižajte se! Prišla sta v tempelj molit farizej in cestninar . . . (Luk. 18.) Tudi vi boste šli opravičeni domu iz te hiše božje, če boste ponižno molili. Molitev ponižnega predira oblake, in ne gre is poti, dokler je najvišji ne usliši. (Eccli. 35, 21.) Črni oblaki so grehi; te predri, razpodi, in potem je lepo, vedro nebo, vedra in dobra vest. ,In ne gre s poti*: Bog se pač mora ogledati na njo. ,Inclinata placet1 — ponižnost dopada. Molitev ponižnih ti je bila smiraj dopadljiva, o Gospod. (Jud. 9, 16.)
II.	Bodite ponižni, kadar sv. zakramente prejemate. Dosti je kristjanov, ki še radi prejemajo sv. zakramente, pa vedno v starih grehih živijo. Nič se ne pozna, da bi postali popolnejši, ravno tako so jezični, bogokletni kakor prej. Spove se, pa po spovedi takoj zopet greši. Toliko milosti, pa zmiraj prazen klas! Odkod? Ponižnosti manjka. Ljudje se zanašajo na svojo moč. »Bom zapustil greh“! Toda: Brez mene ne morete nič storiti. „PoboIjšal se bom!“ Tedaj pa proč z bližnjo priložnostjo!
Tedaj ponižno se je treba spovedati. Vse drugo pove, samo svoje poglavitne slabosti ne; vira ne pokaže, iz katerega vsa hudobija izvira, celo zataji jo! O ošabnost, rad bi lepši bil kakor jel
Mat. 18.: Nekdo je bil dolžan desettisoč talentov . . . Tedaj, ker je svoj dolg spoznal in prosil, mu je bilo vse odpuščeno. Le recite, le spovejte se, če ste dolžni še toliko, vse vam bode odpuščeno. Polni svetega Duha boste šli domov, ker — inclinata placet.
Kdor pa zakriva svoje grehe, tam sv. Duh mimo leti, in tak človek gre prazen domu. Sv. Terezija pravi, da hudič po slabih spovedih največ ljudi pogubi!
Tudi zakrament presv. Rešnjega Telesa ponižno prejemajte. Cahej (Luk. 19.) Kristus ni hotel prej dalje iti, nego ko je Cahej dol stopil, ko se je ponižal. Danes je tvoji hiši zveličanje došlo.

Ponižni gredo od mize Gospodove celo srečni zveličani domov; mir srca nesejo s seboj. .Inclinata placet/
III.	Bodite ponižni v vsem svojem dejanju in življenju. Potem vas bo sv. Duh razsvetlil, da pravo pot zadenete, napolnil vas bo s svojimi darovi.
Marsikateri mož in oče ostane stanoviten in močen v dobrem, naj tudi vsi okoli njega padajo, in jih omamlja posvetni duh. Odkod tolika moč? Ponižni so, zato se je sv. Duh razlil v njihovem srcu, da jih nikdar nikdo ne omaje. Kateri pa ošabno po svoji glavi hodijo, pri tistih sv. Duh mimo zleti, praznega klasja se ne drži.
Marsikatera žena ima toliko križev kakor las na glavi; od ranega jutra do pozne noči jih nrsi, pa se niti z eno besedico ne pritoži, razen da včasi vzdihne in na pomoč pokliče Jezusa in Marijo! Ljudje se ji kar čudijo, odkod to more! Sveti Duh jo je napolnil — inclinata placet — in jo je utrdil, da ne omaga. Prav enaka je Materi Mariji, ki jo je sv. Duh tako okrepil, da še pod križem ni obupala. — Druga žena pa je lahka in nemarna, vsak križek ji je pretežek, zoper vsako božjo naredbo mrmra — sveti Duh pa mimo zleti, ker praznega klasja se ne drži.
So mladeniči, pa malo jih je, ki so ponižni; ne sramujejo se cerkve, spovednice, sv. rožnega venca. Lepo živijo, pregrešni svet jih kar nič ne okuži. Lilije so med trnjem, zdrava jabolka so poleg gnjilih. Kdo jih greha varuje? Sv. Duh. — Drugi se ošabno nosijo, drug drugega bi radi v nemarnosti prekosili, in kdor bolj zapeljavati zna, proti drugim se baha. Ali se čudite, da golobček sv. Duh mimo njih zleti, ker praznega klasja se ne drži.
Sv. Agato, devico in mučenico, so hoteli po vsej sili po-hujšati, pa sv. Duh jo je tako utrdil, da je kar z mesta niso mogli premakniti. Hvala Bogu, tudi zdaj so taka dekleta, veselje staršev, kinč sv. matere cerkve, lepši nego so vsi venci. Svet jih občuduje, kako morejo med toliko zlobnostjo tako lepo cveteti. Odkod to? Ker so ponižne! Inclinata placet! — Druge zopet so visoke in imenitne, kinčajo se in lišpajo, ne pazijo na svoje oči, ne na hudobno priložnost, same sebi preveč zaupajo, — kaj čuda, da sv. Duh mimo zleti, da se jih ne drži! Potem so pa brez tolaž-nika . . . Ptička visoko leti, pa nizko obsedi!
Ponižnost se tu dopade sv. Duhu, pa tudi na onem svetu:
Veni. amica mea, coronaberis Amen.
f Dr. J. Križanič 1884. — Priobčil Fr. Štuhec.
V
Šestnajsta nedelja po Binkoštih.
Vzroki nevere.
Kateri se povišuje, bo ponižan.
Luk. 14, 11.
Pred 19. stoletji sta si stala v Jeruzalemu dva moža nasproti. Eden je bil neznaten po svoji vnanjosti, vendar poln božje častitljivosti in moči; drugi poln vnanjega bleska in v posesti svetne moči in oblasti, vendar slabega značaja in malenkosten v svojem mišljenju. Ta dva moža, Kristus in Pilat, sta bila živo nasprotje resnice do zmote, velikodušnosti do tenkosrčnosti. Ker je Kristus učil, da je prišel svetu oznanit resnico, vpraša ga Pilat zaničljivo: Kaj je resnica? — Ravno tako tudi dandanes povprašujejo mnogi ljudje, katerim je glavna svrha sejati in razširjati nevero. Če se jim resnica oznanuje, pomilovaje in smehljaje majejo z glavami. Nevera se vedno bolj širi od dnč do dnč, vsak dan postaja veča in predrzniša, kakor je žalostnim srcem prerokoval apostol Pavel. Hudo je bilo preganjanje sv. cerkve za časa rimskih cesarjev, globoke rane so ji vsekale razna krivoverstva, velike boje so bili proti nji rimskonemški cesarji. Jutrovi razkol in odpad luterancev je mogočne veje odkrhnil od katoliškega debla. Toda povem vam, najglobokejše rane pač seka sv. cerkvi dandanašnji indiferentizem ali verska mlačnost. In če govorim o sedanji neveri, imam sicer tudi v mislih odpadnike od katoliške cerkve, vendar v prvi vrsti imam pred očmi tiste mlačne kristjane, ki so sicer zapisani v krstni knjigi, vendar njihovo naziranje je vse prej, nego krščansko-katoliško. Že je minulo 100 let, kar se od te strani bije boj zoper sveto cerkev na življenje in smrt. Mi smo sicer trdno prepričani, da sovražniki vere in sv. cerkve nikdar ne bodo dosegli svojega namena, vendar vihar je jako nevaren, in bojim se, da mnogi mnogi ljudje se bodo v njem pogubili.
Ker nas v današnjem sv. evangeliju svari Jezus pred napuhom, ki je eden vzrokov nevere, hočem v svojem govoru poiskati še druge ovire ali vzroke verske malomarnosti, o kateri dandanes po pravici toži sv. cerkev. 1
1. Vzrok nevere je napuh. Napuh nas loči od Boga. Resje sicer, da vsi neverniki niso napuhnjeni; vendar gotova resnica je, ko bi bilo manj prevzetnosti na zemlji, ne bi bilo toliko brezvercev

na nji. Vera, ki je od Boga dana ljudem, tirja seveda ponižnost od človeka, kajti verovati se pravi to za resnično imeti, kar sami ne vemo, kar sami ne spoznamo in ne umemo. Jeli pa to poniževalno ali človeka nevredno, ako reven in slaboten človek veruje najvišjemu bitju, ako veruje to, kar Bog, Gospod nebes in zemlje sam, ali (O svojih namestnikih verovati zapoveduje? Gotovo ne.
Napuh je bil kriv, da sta prva človeka prelomila zapoved božjo. Adam in Eva bi bila rada kakor Bog. Od istega časa se prikazuje napuh pri Adamovih otrocih v raznih podobah. Nekateri mislijo, da so vso učenost zajeli z veliko žlico; pa ta prevzetnost kaže prav malenkostnega duha in borno razumnost. Veliki učenik Avguštin je bil drugega mnenja. Kolikokrat je iz dihnil: „Noverim te, noverim me!” t. j. „0 Bog, da bi jaz prav spoznal tebe, da bi spoznal sebe!" — Drugi želč biti popolnoma neodvisni, vsikdar in povsod le sami svoji gospodarji. — Tretji skušajo vse vrstnike prekositi, nad vsemi se odlikovati. Nekateri ljudje so tako prevzetni, da se jim zdi neznosno to govoriti ali storiti, kar drugi govorč in storč. Kar drugi občudujejo, oni grajajo; kar drugi čislajo in cenijo, njim gotovo ni všeč; ako drugi klečč, oni gotovo ne pripognejo svojega kolena; ko drugi molijo, se oni kratkočasijo. Vzvišene se čutijo nad vsemi in s Horacem govorč: Priprosti ljud sovražim in se ga ogibljem. — Preljubi! Varujmo se prevzetnosti, kajti prevzetnim se Bog zoperstavlja in jim svoje dari odreka. Gotovo pa je vera velik dar božji, katerega se vredne skažimo z odkritosrčno ponižnostjo.
2.	Drugi vzrok nevere je nevednost. Kar se otrok v šoli nauči, kmalu pozabi. Zatorej je treba, da se krščanski nauk večkrat ponavlja in popolnoma utrdi. Tudi je potrebno, da se ta nauk polagoma razširi, kajti otrok ne more še vsega sprejeti. Zategadelj sv. cerkev duhovnim pastirjem nalaga dolžnost, da v krščanskih naukih pri popoldanski službi božji znanje božjega nauka širijo in današnjim potrebam primerno utemeljujejo. Ali žal! Komaj mladenič ali dekle šolo zapusti, že tudi cerkvi, zlasti pa prižnici hrbet obrne. Kar se je kdo v šoli naučil, polagoma pozablja, novega se nič ne priuči; zapeljan po slabih zgledih in krivih naukih zanemarja molitev, zanemarja sv. zakramente in v par letih sam toži, da nima nič vere. Če pride kako versko vprašanje na vrsto, ne bo iskal pojasnila tam, kjer je najti, marveč dd se podučiti od brezverskih knjig, od liberalnih časnikov. Človek bi ne verjel, a resnica je, da se najdejo med našo mladino,
moško in žensko, knjige, ki so v stani izpodkopati v srcu vso vero in vso sramežljivost. Kdor dandanes ni temeljito podučen v veri, ne bo je dolgo ohranil med svetom. To se vidi zlasti pri mladeničih, ki se podadč na visoke šole. Verni gredč od doma, neverniki pridejo nazaj, ker ne vedč resnice ločiti od zmote.
Neki mladenič, ki je obiskoval visoko šolo v cesarskem mestu, se je vrnil domov in je v prav pošteni družbi jel mahati po sv. cerkvi in po duhovnih, ter razvijal svoja brezbožna načela. Nobeden mu ni dal prav. Nevoljen radi slabega vspeha reče: „Kaj, ali ste vi tako priprosti, da še verujete v Boga? Vidi se vam, da niste daleč prišli iz tega vašega gnezda in da nikdar niste slišali mož, ki stojč dandanes na čelu napredka. Ko bi bili vi obiskavali univerzo in poslušali iste profesorje, kakor jaz, gotovo bi ne imeli več tako otročjih predsodkov" . Hišna gospodinja, jako čislana gospa, ga je nekaj časa poslušala, potem pa reče mlademu brezvercu: „Mladi gospod, jaz imam dva konja, ki tudi ne verujeta v Boga, kakor vi ne; sta torej z vami enega mnenja. Pa te modrosti nista šla iskat na visoko šolo k učenim profesorjem; tudi sta tako modra, da svojega mnenja nikomur ne vsiljujeta, in se ž njim ne bahata, kakor vi, gospod, poljubite storiti." Ali je mladi modrijan še ostal v družbi, tega nam zgodovina ne povč.
In tako se zgodi, da celo izobraženi možje, ki se skrbno ogibujejo mešati se v svetne zadeve, katerih ne umejo, da se ti možje vtikajo v verske stvari, da cerkev, njene naprave, njene služabnike smešijo, njene nauke presojajo ali vse skupaj zavržejo. Duhovniki, tako pravi današnji svet, nimajo v svetnih zadevah nobene besede, svet pa hoče imeti v strogo cerkvenih zadevah glavno besedo.
Se slabša kot nevednost je polovičarska vednost, in sicer zato, ker jo spremlja še večji napuh, še večja domišljija, še veči trmoglavost. To polovičarsko vednost pa najbolj pospešujejo slabi časniki, ki se vtikujejo v najsvetejše zadeve verstva, ki dostikrat spodkopujejo veljavo duhovništva in smešijo to, kar je kristjanom od nekdaj sveto in častitljivo, na nezaslišani način. Žalibog, da imajo slabi časniki več naročnikov in bralcev, nego dobri, dasiravno tudi ti vstrezajo vsem zahtevam sedanjega časa. —
Častiti poslušalci! 19 stoletij že obstoji Kristusova vera, dasiravno se je vse zoper njo zapriseglo. Ko bi ona ne bila od Boga. davno že bi je bilo konec vsled neprestanih bojev in viharjev, v katerih so celi narodi in kraljestva zginili s pozorišča sveta. Devetnajststoletni obstanek sv. vere se ne dd tajiti; to je
zgodovinski dogodek, ki najlepše priča, da je katoliška vera res božja. S v e t a j e naša vera, ker njen začetnik, Jezus Kristus, ni bil kak fanatik ali goljuf, kakor Mohamed, marveč je s čistim in svetim življenjem potrdil resničnost svoje vere. Kar je učil, to je tudi v življenju spolnoval. On je bil živa Mojzesova tabla, v katero je bila začrtana evangeljska postava. V potrdilo svoje vere je pa delal tudi tako očividna čuda, da jih celo Židje in neverniki niso mogli tajiti. — Kdo mi našteje vrste mučencev, ki so po vseh delih sveta kri prelili za to sv. vero? Ako katoliška vera ni božja ustanova, potem si ne vem razlagati versko navdušenost in neprestrašenost mučencev. Razloži mi kdo, če more, kako je bilo mogoče, da je ubožen in nepoznat tesarjev sin s pomočjo bornih in neukih 12 mož razširil in vtemeljil vero, katere vsi modroslovci in vladarji 19 stoletij niso mogli zatreti in obvelja-viti? — To se dd le umeti, ako je bil ustanovnik naše vere pravi Bog in je vera sama božja. To so stvari, ki se ne dajo tajiti in se drugače ne dajo razlagati, kakor le s ponižno vero. Napuh pa tega ne mara sprejeti; marveč kar je človek v šoli in v cerkvi slišal, kar so učenjaki in svetniki učili, kar so papeži in cerkveni zbori določili, vse to, če se mu ne dopade, razglasi napuhnjeni človek za prazno vero, za nespamet.
3.	Tretji vir nevere je pregrešna strast. Pri sv.Janezu (3, 20.) govori Gospod: Slehern, ki hudo dela, sovraži luž, Živa vera in pregrešna strast ne bote dolgo ena poleg druge ostale. Kdor ima vero, pa vendar greh dela, mora samega sebe obsoditi. Te obsodbe pa grešnik ne prenese, zatorej jame majati na poslopju vere in pravi sam pri sebi: Kdo vč, če je res tako, kakor duhovniki pridigujejo ? Jaz tega skoro ne verjamem; jaz tega celč ne verjamem. Tako se izgubi vera. Ko bi ptuj človek vsak dan prišel v vašo hišo in vam klical: Nesrečni grešnik, nesrečni za-vrženec! Kaj bi storili ž njim? Skozi duri bi ga pahnili, samo da bi ne trebalo poslušati njegovih očitanj. In kaj stori grešnik z vero, ki mu vsak dan očita in žuga radi njegovih pregreh? Vun jo vrže skozi duri svoje duše.
Če prebiramo zgodovino, najdemo da so skoro vsi krivoverci odpadli od edino zveličavne vere zavoljo pregrešne strasti. Omenim tukaj samo učenega Bezo, ki je bil znamenit reformator Švice. Nekoč so se vršili ostri verski razgovori med njim in katoliškimi bogoslovci. Le ti so ga tako ugnali, da ni imel ničesar več odgovoriti. Vprašajo ga torej, je li je s svojimi razlogi vže pri
kraju? On je bil odkritosrčen in pokazal je na ženo, ki je bila slučajno pričujoča, rekoč: „Glejte, to je moj najvažnejši razlog!“
— Nesrečni krivoverec, nečistost je torej prvi in zadnji vzrok tvoje nevere. Brezverni bogataš, pri tebi je pa krivičnost vir tvoje verske malomarnosti. In ti, bogotajni pisatelj, kaj tebe žene v nevero? Nobeden drugi, kot napuh in ostudna sebičnost. In kdo kmetovalca in rokodelca žene v nevero? Večidel nezmernost in samospašnost.
Predragi! Spominjajmo se torej besede Kristusove, ki se glasi:	,
Blagor jim, ki so čistega srca, Boga bodo gledali. Bodimo pošteni in čednostni in vera nikdar ne izgine iz našega srca. Obvarujte srce pregrehe in strasti in vera vam bo prav lahka in prijetna. Ako je zrcalo vaše duše čisto, tedaj bodete že na tem svetu skrivnosti naše sv. vere občudovali, z veseljem premišljevali, se jih iz celega srca oklenili, v bodočem življenju pa Boga od obličja v obličje gledali in vživali na vekov veke.
4.	Četrti vzrok nevere je strah pred 1 j u d m i, in kjer ta vlada, tam je konec vsake vere, zlasti pa očitnega spoznanja sv. vere. Ne da se namreč tajiti, da se katoliška vera od raznih strani zasmehuje, sovraži in zatira; dostikrat od tacih strani, ki imajo versko strpnost vedno na jeziku. Mi katoličani naj vse drugoverce spoštujemo, nas in naše svetinje sme vsakdo v blato teptati. Čudno se vam bo morda zdelo, da tako govorim. Rekli boste: Pri nas še nismo tako daleč. Naše cerkve se pridno obiskujejo, sv. zakramenti se pogosto prejemajo itd. Hvala Bogu, res je tako.
Pa pojdite enkrat z menoj v družbo ali na kako veselico, podajmo se k posameznim družinam in videli bomo, da se kristjani med zvonenjem več ne odkrivajo, pred jedjo več ne molijo, ki se ponašajo s tem, da od poroke niso bili več pri spovedi, ki ne poznajo petka ne svetka, ki ime Jezus Kristus neradi slišijo, ki k večjemu še v Boga verujejo, sicer pa nobene božje ne cerkvene zapovedi ne poznajo. Verski običaji ginujejo med nami in prišli smo že tako daleč, če kdo med nami kihne, še Bog pomagaj ne smemo reči, da bi se ne pregrešili zopet etiketo. Vse, kar spomina Boga, večnosti, vse se mora zatreti. Duhovniki naj bodo le še za krste, za pogrebe, torej za parado, sicer pa nimajo nobene besede.
To so torej načela modernega sveta in katoličani se jim klanjajo iz strahu pred ljudmi, zanemarjajo svoje krščanske dolžnosti, molčč k zasramovanju lastne matere sv. cerkve in mirno gledajo, kako ena žrtev za drugo pada v razbeljeno naročje maliku Molohu.
Nečastno je za človeka, če se vedno ravna le po zgledu drugih, dasi je ta zgled slab. Tak človek kaže, da nima nobene samostojnosti, nobenega značaja, in ta brezznačajnost se bo prej ali slej maščevala in zasluženo zaničevanje prejela celo od navideznih prijateljev.
Zatorej, predragi, strimo vezi človeškega strahu in pokažimo, da nas še navdaja vera, ki smo jo prejeli od naših očetov. Seveda nas pri tem boju zelč ovirajo naša nagnjenja in strasti, katere so krive, da se nam zapovedi in prepovedi naše vere zdč težavne in neizpeljive Ko bi naša vera ne bila tako ostra, čujem govoričiti semtertje, ne bilo bi toliko mlačnosti. Kristjanom, ki tako govorč, seveda ni mogoče pomagati. Bog, ki nas je ustvaril, ima pravico tirjati, da živimo po njegovi volji. Svojo voljo nam je razodel po božjih zapovedih, po svojem lastnem Sinu, razodeva nam jo po svoji sv. cerkvi, ki jo je sam ustanovil, in ima torej božjo veljavo. Bog je neskončno moder, dobrotljiv in pravičen; on vč, kaj sme in more od nas tirjati. Če tudi včasih od nas zahteva kako žrtev, vendar nam nemogočega nikdar ne nalaga. Nebeško veselje pa je že toliko vredno, da zanj prenesemo male žrtve. Torej preostaja le to dvoje: Ali vkloniti se sv. veri, ali pa jen jamo biti katoličani. Da bote sv. vero bolje cenili, povem vam, da so mnogi brezverci že na smrtni postelji verni postali, nikdar pa še ni bilo slišati, da bi bil veren katoličan v smrtni nevarnosti zatajil svojo vero.
Ker je pa vera dar božji, treba je, da za ta dar prav goreče molimo in vere prosimo ne le zase, marveč za vse naše sobrate, ki tavajo v temi nevere ali verske mlačnosti, da bi jim Bog dal spoznati sv. verske resnice. Nič ne bi nam pomagalo, ko bi mi o neveri in verski mlačnosti tožili, za nesrečne brezverne pa nikdar ne molili. Zatorej sem vam hotel to stvar danes razložiti in vas srčno prosim, ne molite, kakor se navadno godi — samo za zdravje, za srečo, za dolgo življenje; marveč iščite najpoprej božjega kraljestva in njegove pravice; molite za ohranjenje sv. vere, molite za nje, ki so slabi v veri, ki izgubljajo versko prepričanje, ki zlasti v očitnem življenju verska načela zatajujejo.
Vendar to bi še ne zadostovalo. Ako hočete drugim vere prositi, morate sami verni biti, morate vero očitno, t.j. z besedo in dejanjem kazati. Kako bo sicer Bog uslišal vašo prošnjo ?
Prišla je k nekemu misijonarju žena in mu s solzami tožila, da ima moža — brezverca. Misijonar opominja ženo, naj za moža
moli in v ta namen tudi daje miloščino. Vrh tega naj bode do svojega moža vedno dobra, prijazna in ljubezniva, kakor je tudi Bog z možem potrpežljiv in prizanesljiv; tudi naj se varuje, da ne bi možu v katerikoli zadevi bila nadležna ali zoperna. Ko bo mož to videl, vprašal bo sam sebe: Odkod ta ljubezen, odkod ta junaška potrpežljivost? In srce mu bo reklo: Ta ljubezen pride od Jezusa, katerega ponižno moli in časti njegova žena, in on sam bo jel častiti in moliti božjega Zveličarja
Skušajte torej, predragi, ki občujete z brezvernimi in mlačnimi ljudmi, da njihovo prevzetnost spremenite v odkritosrčno ponižnost; podučujte nevedne, razkrivajte zmote. Ustavljajte se pregrešnim strastem, zlasti pa zatrite prazen strah pred ljudmi. Pred vsem pa molite, dajajte lep zgled in prijazno občujte z nesrečnimi. S takim ravnanjem boste spolnovali pravo misijonsko delo. Lju-beznjivo Srce Jezusovo pa vam daj k temu delovanju svojo milost, slabovernim pa razsvetljenje in resnično spreobrnenje, da se tudi oni rešijo in večno zveličajo. Amen.	P. H.
Sedemnajsta nedelja po Binkoštih.
1. Posnemajmo svete mučence!1)
Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega srca.	Mat. 22, 35.
Poglavitno zapoved Gospodovo so najbolj zvesto izpolnili sv. mučenci, ki so dali svoje življenje za Boga. Zato sv. mučence posebno častimo in njih praznike je sv. cerkev že v prvih časih svečanostno obhajala. Dobri kristjani so se v vseh časih zbirali pri ostankih spoznovalcev Jezusovih ter se vnemali za krščansko čednost in pobožnost. — Kar je bilo našim krščanskim prednikom tako važno, naj bo tudi nam, predragi, ravno tako sveto in pomenljivo; ker mi namreč skoro samo navadne ljudi vidimo okolu sebe, je koristno in potrebno, poiskati si zglede krščanske čednosti iz prejšnjih časov, si jih pred oči postaviti ter drug druzega spodbujati in to postati, ker so oni bili.
') Priložnostni govor za god sv. Kozma in sv. Damijana, mutatis mu-tandis primeren za god vsakega mučenca.
Tak lep zgled za nas sta nam svetnika, katerih spomin obhajamo danes, sv. Kozma in Damijan. — Življenje in mučeniška smrt teh svetnikov ima za nas veliko poučnega in spodbudnega, da moremo tudi mi utrditi svojo vero in uravnati svoje življenje po veri. Sv. brata Kozma in Damijan sta bila krščanska zdravnika iz Arabije. Kadar sta bila poklicana h kakemu bolniku, sta molila, bolnika s križem zaznamovala in potem ga šele pričela zdraviti. Veliko bolnikov sta čudežno ozdravila, ozdravljene pogane sta poučila v krščanski veri in jih pridobila za Kristusa. Pod cesarjem Dioklecijanom sta umrla mu-čeniške smrti. Ne verige, ne ječa, ne nečlovečnost rabeljnov, ne bičanje, ne tezavnica, ne železni grebeni, ne ražen z ostrimi zobmi, ne razbeljeno železo, ne žrjavica,— nič ni moglo sv. mučencev pripraviti, da bi zatajila najdražji zaklad — sv. v e r o in s tem zapravila zaslužni venec lepih čednosti. S svojo srčnostjo in stanovitnostjo sta si privojskovala najkrasnejši venec mučeništva v nebesih, — nevenljivo krono časti, katero — po besedah Izaija preroka — Bog sam daje svojemu zvestemu ljudstvu.
Zares poučno je za nas življenje in smrt takih služabnikov božjih ne le
L z ozirom na našo vero, ampak tudi
II. z ozirom na nravnost in življenje po veri.
Začnem v imenu tistega, komur sta sv. mučenca v življenju in smrti dajala spričevanje — v imenu Jezusovem. I.
I.	1. Življenje in smrt sv. mučencev nas uči prvič vero visoko čislati.
Če mislim na tisto uro nazaj, ko sta bila mučenca mučena zavoljo spoznanja sv. vere, se mi pri pogledu njunih bolečin in smrti vriva misel: »Spoznaj in uči se od teh svetnikov visoko ceniti srečo, da si kristjan. Zares velik zaklad mora biti sv. vera, ker sta dala zanjo najboljše in najljubše, kar sta imela, svojo kri in življenje. Zares velika milost mora biti sv. vera, ker sta zavoljo nje prestala vsa pretenja in muke do zadnjega zdihljeja.“
Ali ni njuna kri prelita za čast sv. vere, njuna smrt prestana za krščanstvo osramotenje naše mlačnosti in malomarnosti v veliki sreči, da smo kristjani, in o p o m i n k hvaležnosti do Boga za milost sv. vere, in glas, ki nam razločno kliče: „Hvalimo Boga, častimo ga, ljubimo ga, ker da smo kristjani, je njegov dar!“
2.	Življenje in smrt sv. mučencev nas drugič uči: vero zvesto in čisto ohraniti.
Sv. mučenca sta si raje dala odvzeti življenje, kakor vero, ostala sta stanovitna pri vseh poskušniah cesarskega namestnika Licija, ki bi ju bil rad pripravil, da bi jo bila zatajila, jo izdala ter se vdala malikovalstvu. Enako mora vsak dober kristjan storiti. —
Dobri kristjan visoko čisla vero kot dar božji — zato si je ne da odvzeti. Vera mu je najdražji zaklad na zemlji — vse skrbi vredna, da se mu ne oropa, ne poškoduje. — Vera mu je luč, dana mu od očeta luči, odmenjena, da mu sveti na temnih potih življenja, dokler pride na kraj, kjer je večna svetloba in veličastvo; zato najbolj skrbi, da mu ta luč ne ugasne in otemni, ker bi se sicer spotaknil in zašel na kriva pota, ki peljejo v pogubljenje, in padel v brezdno, kjer vlada večna tema. Vera na blažilne in tolaživne resnice mu je palica na težkem potovanju v pravo domovino, palica, na katero se naslanja pri vseh težavah in nevarnostih; — in te palice si ne dd iz rok vzeti in zlomiti, da utrujen na potu ne pade in ne zastane daleč od domovine.
Tako čisla dobri kristjan svojo vero in se ogiblje vsega, kar bi mu jo zamoglo odvzeti. Vsake nevarne tovarišije, — osebe — zapeljivcev — krčme — plesišča ... se ogiblje ter jih zavrže kot sovražnike svoje sreče, kot roparje najdražjega zaklada, od Boga nam podeljenega.
Pred vsem pa čuje in obvaruje svoje srce čisto vsega, kar bi ga utegnilo omadeževati, da ne bi — po besedah sv. Pavla — z izgubo dobre vesti potonila tudi njegova vera.
3.	Življenje in smrt svetih mučencev nas tretjič uči dolžnost vero očitno spoznavati.
Cesarski namestnik Lizij je nagovarjal mučenca, naj zatajita Boga. Odločno odgovori Kozma: „Mi dva sva kristjana. Tvoje ničeve malike in bogove zaničujeva. Za kratko trpljenje nama ni mar, ker trpiva v Jezusovem imenu."
Ali ni to velikodušno spoznanje sv. vere? Sveti Kozma je ravnal po besedah Jezusovih: Ne bojte se teh, ki le telo umori, duše pa ne morejo umoriti, temveč bojte se tega, ki samore telo in dušo pahniti v pekel.
Ali ne bo tako spoznanje poplačano? Kristus je to obljubil in njegova obljuba je resnica: Kdor mene spozna pred ljudmi,
tega bom jas spoznal pred svojim očetom, ki je v nebesih (Mat. 10, 32.) — Ali ni to posnemanja vredno spoznanje? Zakaj tudi nam velja pretenje Gospodovo: Kdor mene zataji pred ljudmi, tega bom tudi jaz zatajil pred angeli božjimi. — Akoravno nam ni treba kot nekdaj sv. mučencem vere pred sodnikom spoznavati, je dosti drugih načinov, da jo očitno pokažemo.
Mi moremo bližnjemu s krščanskim življenjem dajati dober zgled: Zgled bogaboječnosti in dobrodelnosti do ubogih, zgled pobožnosti in pohlevnosti, zgled treznosti, zgled zvestobe v službi, pridnega gospodarstva, zgled dobre izgoje otrok, zgled tiste ljubezni zakonske itd.
To lahko slehern stori, in kolikor bolj je dandanes to potrebno, toliko večja je dolžnost, z zgledom svetiti. In tako krščansko življenje je djansko spoznanje naše vere in spolnovanje opomina Gospodovega: Vaša luč naj sveti pred vsemi ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in slavijo očeta nebeškega.
Naša dolžnost je z gorečnostjo vdeleževati se službe božje. Zakaj pri njej prejmemo verski poduk v pridigah in krščanskih naukih, moč in milost od zgorej po molitvi in prejemanju sv. zakramentov, spodbudo k notranji pobožnosti po vnanji verski vaji in vabljivih zgledih drugih kristjanov. — Kaj je to druzega kot očitno spoznanje, da se prištevamo Kristusu in njegovi cerkvi.
Na premnoge načine lahko spoznamo svojo vero, in to tudi krščanstvo tirja od nas, in zgled mučencev nas k temu spodbuja.
O da bi bili mi njih pravi nasledniki! In da še vse posnamem, kar nas uči življenje in smrt mučencev — o da bi se od njih učili, visoko častiti svojo vero, in jo zvesto in čisto ohraniti ter jo očitno spoznavati!
Toda to še ni zadosti, najvažnejšega ne smemo pozabiti, namreč v dejanju moramo po veri živeti, kar hočem razložiti v drugem delu.
II. l. Kakor je kri za vero prelita sv. brata Kozma in Damijana storila za mučenika, tako ju je napravilonjinu čed-nostno življenje za svetnika. In mi bi ju ne častili na svojih altarjih, če bi ne bila enako sveto živela, kakor sta velikodušno umrla.
K tej svetosti pa smo vsi kristjani brez razločka po klicani. To je volja božja — pravi apostol — vaše posvečenje.
Mrtva bi bila naša vera, če bi je ne oživljali z dobrimi deli, in brezkoristno bi bilo vse cenjenje vere in vsa gorečnost za njeno ohranjenje, če bi vere ne združevali z deli. Ako bi imel vero — pravi Pavel — tako močno, da bi gorč prestavljal, ljubezni pa ne — bi ne bil nič. In Jezus sam razločno pravi, kaj je naloga kristjanova, rekoč: Ne vsak, ki pravi: Gospod . . .
Kdor vero loči od izpolnjevanja, kdor je že zadovoljen, če le vere ne izgubi, ali se v nobeni resnici ne moti, nobene ne taji; kdor zraven tega obiskuje očitne pobožnosti in verske vaje, zato ker je ravno tako navada — pa pri tem vendar ostane neveden v verskih stvareh in strasten v svojem življenju, ravno tako lahkomiseln, zapravljiv pri svojem gospodarstvu — ravno tako neskrben pri odgoji otrok, ravno tako prepirljiv z bližnjim in ravno tako nehvaležen pri dobrotah, katere so se mu skazale itd., kdor tako sicer krščansko veruje, pa tako nekrščan-sko živi, tak očividno pač ni več kot na pol kristjan in se ne sme predrzno zanašati na zveličanje, katero je Bog le tistim obljubil, ki izpolnjujejo njegovo voljo.
Pravi kristjan pokaže z dejanjem, da je vera v njem delavna. Če veruje na Boga kot vsegamogočnega stvarnika nebes in zemlje, tedaj proslavlja njegovo vsemogočnost, modrost in ljubezen kakor David. — Če nanj veruje kot na povsod pričujočega, hodi pred njim zvesto in pokorno kakor Abraham — če nanj veruje kot na vsegavednega, najčistejšega, najsvetejšega, beži pred hudim in živi čisto in neomadeževano kakor Jožef. — Če nanj veruje kot na vsemogočnega variha in rešitelja pobožnih, tedaj zaupa nanj kakor David. Če nanj veruje kot na očeta in gospoda svojega, ga časti in ljubi enako, kakor otrok more častiti, ljubiti svoje starše, in prvo opravilo mu je izpolniti njegovo voljo, kakor Jezus.
In če v Jezusa Kristusa, kakor v svojega učenika veruje, in ga spozna kot svojega rešitelja v vseh potrebah, ga potem ljubi kakor Janez, in živi po njegovem uku, ponižno kot Marija njegova mati, sam sebe zatajevaje in premagovaje kot Pavel, poln gorečnosti v molitvi kakor Kornelij, odkritosrčen in brez hlimbe kakor Natanael, ljubezniv do bližnjega kakor Peter, pripravljen odpustiti sovražnikom kakor Stefan, dober in popoln kakor vsi pravi nasledniki Kristusovi.
2. Tako blagoslovljena in sadunosna je vera v srcu in v obnašanju kristjana, tako sadunosno se mora slehernemu izmed nas pokazati; sicer ni živa vera, ampak mrtva in nekoristna, kakor drevo, ki ne prinaša nobenega sadu. Posebno pa nas naj dela potrpežljive v trpljenju in stanovitne v i z -kušnjavah.
Mi vsi moramo za Kristusom križ nositi. On sam je moral trpeti in tako iti v svoje veličastvo. Zakaj bi pa mi potem tožili in godrnjali pri težavah tega življenja? Služabnik ni boljši mimo gospoda in učenec ni več kot njegov mojster. Če š njim trpimo, bomo ž njim tudi poveličani. In kolikor večje so naše bridkosti, toliko večje in neizrekljivo bo tudi naše blaženstvo. To naj bo naša tolažba in moč. Pride večno, srečno življenje pobožnega, ki je tu voljno trpel. Vesel trenutek že človeka oblaži, koliko bolj pa ga radosti srečna večnost. Pa spomin na srečno večnost naj bo tudi naša moč v vseh skušnjavah. Nobeden ne more biti kronan, ako se ni poprej junaško in pogumno bojeval. Ni zmage brez boja in brez zmage ni zveličanja in krona pravice, ki nas ob koncu teka čaka, je vsega vojskovanja vredna. Tudi v tem imamo najlepši zgled v Jezusu Kristusu, ki nam v vsem enak, je bil tudi skušan ter je premagal in brez greha ostal. Mi imamo zgled tolikih svetnikov, ki so Jezusa posnemali in hodili pot premagovanja, imamo prelepi zgled današnjih mučencev, katerih nobene skušnjave, nobene vabljive obljube, niti huda pretenja niso ločila od Boga in ljubezni do Jezusa Kristusa, zato zdaj prebivata za plačilo v deželi miru, kjer ni skušnjav, v raju veselja, kjer ni bolečin.
Posnemajmo vsi ta zgled, in enako potrpežljivi bodimo v trpljenju in stanovitni v skušnjavi, enako sveti v življenju.
In ko bi se vsi obnašali z ozirom na svojo vero in nravnost tako, kakor nas uči življenje in smrt sv. mučencev, kako lepo, blaženo bi bilo že na zemlji naše življenje. In kako potolaženi in zadovoljni bi zadnji trenutek ob koncu svojih dni gledali nazaj v preteklost in zrli naprej v prihodnost, ter vskliknili po zgledu mučencev z apostolom Pavlom, rekoč: Dobro sem se vojskoval, tek dokončaj vero ohranil, zdaj pa mi je prihranjena krona pravice, katero Bog vsem daje, ki ljubijo njegov prihod. Amen.	Ant. Žlogar.
2. Tistim, ki Boga ljubijo, vse v dobro služi.
Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega srca, in iz vse svoje duše, in iz vse svoje misli.	Mat. 22, 37.
Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, in iz vse svoje misli, — to je po besedah našega Zveličarja Jezusa Kristusa prva in največja zapoved, to je zapopadek vseh zapovedi, to je namen vse postave. — Gorjč torej človeku, ki svojega Boga ne ljubi; on je prelomljevaleč prve in največje zapovedi; on zgreši pravi namen, zavoljo katerega je vstvarjen; on v slabo obrača moči, ki jih je od Boga prejel; in ne more ne v tem ne prihodnjem življenju nič druzega pričakovati, kot nesrečo in kazen. — Blagor pa tistemu, ki Boga ljubi! — Tudi Bog njega ljubi, ter ga ima v svojem varstvu in vse, karkoli se mu prigodi, vse mu v dobro služi; tako namreč sv. apostol Pavel po navdihnenju sv. Duha piše: Vemo pa, da njim, kateri Boga ljubijo, vse k dobremu pomaga. (Rimlj. 8, 28.) In o kateri bolj poučljivi in tolažljivi resnici bi vam mogel danes govoriti, kakor ravno o visokih in prelepih besedah sv. Duha: Tistim, kateri Boga ljubijo, vse k dobremu pomaga. Začeti hočem v imenu Jezusa in Marije. V
V človeškem življenju na zemlji se sreča in nesreča, veselje in trpljenje, prijetne in žalostne prigodbe skoraj vedno spreminjajo. To skušajo tako dobro tisti, ki svet ljubijo in so grehu vdani, kakor tisti, ki Boga ljubijo, in so čednosti vdani. Vendar vse drugače se obnašajo v sreči in nesreči grešniki in posvetnjaki, in vse drugače se obnašajo v tem zvesti božji služabniki. Med tem, ko razuzdani, s posvetno ljubeznijo sprideni ljudje v sreči in nesreči od poti pravičnosti le še bolj odstopajo in še bolj lahkomiselno hitijo v večno pogubljenje, pomaga tistim, kateri Boga ljubijo, veselje in žalost k dobremu. Resnico teh besedi, nam potrjujejo skušnje.
1. Zares! preljubi, če je enkrat božja ljubezen v srcu ugasnila, če sta posvetna ljubezen in sužnost greha popolnoma v oblast vzela srce, dajejo celo obilne časne dobrote takim ljudem priložnost, dobrotljivega Očeta nebeškega le še bolj žaliti. Kolikor bolj so marsikateri zdravi, kolikor več imajo premoženja, kolikor boljšo letinjo jim Bog da, toliko manj se menijo za božje zapovedi,
toliko bolj predrzno prelamljajo svoje dolžnosti, toliko bolj se udajajo ali lakomnosti, ali zapravljivosti in požrešnosti, in drugim pregreham. Tako pomagajo tedaj takim ljudem dnevi sreče in dobre letinje le k hudemu. — O kako vse drugače pa ravnajo oni, ki Boga v resnici ljubijo! Če se jim dobro godi, če vživajo srečne dneve, in jim ljubi Bog podeli veselje, dobro letinjo ali druge dobrote, se zbudijo v njih srcih hvaležni občutki do tako dobrotljivega Boga; taki čutijo v sebi sveto dolžnost, Bogu tolikanj zvestejše služiti, se v dejanju, z dobrimi deli, zlasti z miloščino Bogu hvaležne skazovati, ter se iščejo vnemati s tolikanj bolj gorečo ljubeznijo do dobrotljivega Boga. — Tak je bil zvesti božji služabnik Job. Ko je vsega v obilnosti imel, ko je obdajal njegovo hišo božji blagoslov, vendar ni bil len za božjo službo, ne lahkomiseln in zapravljiv, ampak on je le tolikanj zvestejše izpolnoval zapovedi svojega tako dobrotljivega Boga, je hodil toliko bolj natanko po poti čednosti, opravljal toliko bolj neutrudljivo dobra dela, delil med uboge svoje premoženje, in si je prizadeval zadostovati s pogostimi daritvami zlasti za grehe drugih. — Tak je bil tudi zvesti božji služabnik, kralj David.
Ko je bil povzdignjen na kraljevi sedež, in je od vseh strani slišal le hvalo, vendar ni postal napuhnjen in ne mlačen v službi božji, ampak je toliko bolj goreče hvalil Boga, ki ga je tako rekoč iz prahu povzdignil in postavil vladarja svojega ljudstva, on je vkljub obilnih opravil vsak dan po sedemkrat goreče molil, in še v polnoči k molitvi vstajal, in tako mu je bila kraljeva visokost in čast le nov nagib, bolj goreče Boga ljubiti, ter mu zvestejše služiti. Tako je ravnala tudi preblažena Devica Marija, ko ji je angel oznanil veselo oznanilo..., ko jo je hvalila teta Elizabeta!... Tako ravnajo še zdaj vsi tisti, ki v resnici Boga ljubijo, kadar so v sreči.
Če jim dobrotljivi Bog premoženje blagoslovi in jim premoženje narašča, hvaležno spoznajo, da imajo vse od Boga, in ne da bi to zapravljali, ali v svoji lakomnosti nakladali na kupe, v toliko bolj goreče Bogu služijo in opravljajo dobra dela usmiljenja.
Če taki, ki v resnici Boga ljubijo, uživajo zdravje in nedolžno veselje, med tem, ko njih bližnji morda trpi ali umrje v bolezni, zavoljo tega niso lahkomiselni, in razuzdani v svojem življenju, ampak se čutijo v srcu gnane, dobrotljivega Boga toliko bolj goreče ljubiti, in mu s toliko večo zvestobo služiti. Glejte, tako pomagajo takim, ki v resnici Boga ljubijo, srečni in veseli dnevi
44*
kdo bremu, da svojemu dobrotljivemu Bogu le še zvestejše služijo. Pomisli, o kristjan, ali tudi ti tako ravnaš ? . . .
2. Tistim, ki Boga ljubijo, pa tudi trpljenje, žalost in nesreča pomaga k dobremu. — Žalostno je videti, kako se taki, ki Boga ne ljubijo, obnašajo v trpljenju, v bolezni in v nesreči. Taki so nepotrpežljivi, tožijo zoper Boga in ljudi, dostikrat preklinjajo, celo Boga in ljudi, in obupajo, če pride nad nje večja nadloga... Tako si v takih dneh toliko bolj pekel služijo... Podobni so levemu razbojniku zraven Kristusa na križu ... — O kako vse drugače pa se obnašajo tisti, ki Boga ljubijo! — Tudi čas nesreče in trpljenja jim k dobremu pomaga. — Glejte na Joba... Satan je rekel, če mu Bog nesrečo pošlje, da bo klel ... — Glejte na bogaboječega T o b i j a . .. Glejte na velikega apostola sv. Pavla.... Glejte na prečisto Devico Marijo pod križem ... ne ena besedica pritožbe ni prišla iz njenih ust . . .
O kristjani! če Boga v resnici ljubite, vam bodo tudi nesreče, nadloge in britkosti pomagale k dobremu. Bodisi, da vam zemlja ne rodi pričakovanega sadu, in da je bilo delo vaših rok zastonj; bodisi, da vam kaka nesreča premoženje zmanjša; bodisi, da vas hudobni ljudje po nedolžnem sovražijo, vaše dobro ime črnijo ter vas preganjajo; bodisi, da vam nemila smrt vzame tiste, ki ste jih posebno ljubili, in so vam bili koristni, bodisi, da vas same Bog z boleznijo obišče in kliče iz tega sveta; — o, če Boga v resnici ljubite, bote s potrpežljivim Jobom rekli: Gospod je dal, Gospod je vzel, ime Gospodovo bodi češčeno! Rekli bote s starim Tobijem, ki ga je Bog s slepoto poskusil: Če smo dobro s božjih rok prejeli, zakaj bi pa hudega ne? — S sv. apostolom Pavlom se ne bote pustili z nobeno rečjo odločiti od ljubezni do Jezusa Kristusa; s prebl. Devico Marijo vred bote s potrpežljivostjo in vdanostjo v voljo Božjo vse težave premagovali in zaslužili najlepše vence v nebesih. Tako vam bodo, če Boga v resnici ljubite, vse britkosti pomagale k dobremu. — Oh, kakošno znamenje pa je to, če nekaterim kristjanom ne veselje, ne trpljenje nič k dobremu ne pomaga? Če so v sreči bolj prevzetni, lahkomiselni in razuzdani, v nesreči pa nepotrpežljivi, obupani in jezni? Žalostno znamenje je to, da je pri takih ljubezen božja ugasnila, in da naj večje zapovedi ne spolnujejo. —
Zategadelj prosimo pogostoma in goreče Boga, da vžgč v naših srcih ogenj svoje ljubezni. Le ta nas more v resnici srečne storiti; zakaj tistim, ki Boga ljubijo, vse k dobremu pomaga v življenju in ob smrtni uri. Amen.	f J. Kerčon.
Priložnostni govori.
0 namenu in pomenu školijske sinode.
(Priložnostni govor za ljubljansko škofijo 13. nedeljo po Binkoštih 1. 1903.)
Da bodo vsi eno. Jan. 17, 21.
Predragi verniki! Jutri proti večeru se bodo po vseh župnih cerkvah naše škofije četrt ure glasili zvonovi. Javljali vam bodo izredno slovesnost, ki se bode vršila dne 1., 2. in 3. septembra v škofijski cerkvi v Ljubljani. Naš presvetli gospod knez in škof so namreč v svoji vam dobro znani ljubezni do svoje duhovščine in gorečnosti za čast božjo ukrenili, naj se tiste dni okrog njih zbere, kolikor mogoče, vsa duhovščina ljubljanske škofije, da se skupno posvetujejo o raznih cerkvenih zadevah, da se v skupnem zborovanju duhovniki iznova potrdijo in navdušijo za neumorno delovanje v zveličanje duš in za svoje lastno posvečenje.
Vam se, premili verniki, ta shod duhovnikov pri svojem škofu, kateremu navadno pravimo škofijska sinoda, zdi nekaj nenavadnega, morda celo čudnega. Zato je naša dolžnost, da vas o tem shodu bolj natančno poučimo. Zlasti je to potrebno zaradi tega, ker naš presvetli nadpastir želč, da bi širom škofije njih zveste ovčice s svojo pobožno molitvijo in s sprejemanjem sv. zakramentov spremljale delovanje in sklepe škofijske sinode in na ta način izprosile božjega blagoslova našemu zborovanju.
Zato vam želim v današnjem govoru nekoliko povedati o namenu in pomenu škofijske sinode. Ako me zvesto poslušate, bodete spoznali, kako goreče se trudi duhovščina za vspopolnenje v svojemu poklicu, kako zvesto je treba torej tudi vam poslušati nje glas, da ne ostane glas vpijočega v puščavi. Gospod Jezus pa podpiraj naše prizadevanje s svojo božjo milostjo!
Škofijski shod — škofijska sinoda! — Ta beseda vam je več ali manj neznana. Prav dobro pa jo pozna zgodovina svete katoliške Cerkve. Že v prvih časih krščanstva najdemo sledove
škofijske sinode. Tako nam pripovedujejo ^Dejanja apostolov^ (21, 18 — 25), da so se zbrali pod vodstvom sv. Jakoba, prvega škofa jeruzalemskega, duhovniki, ko je tja prišel sv. apostol Pavel ter je pripovedoval o svojem misijonskem delovanju med neverniki; hkrati pa se mu je povedalo, kako naj se vede, ko pojde v jeruzalemski tempel. Ko so se pričela preganjanja kristjanov po tedanjem rimskem cesarstvu, so kajpada shodi škofov in duhovnikov morali izostati ali obudili so se sami po sebi, ko je Cerkev zopet zadobila svojo prostost. Nastala je navada, da so se škofje kake dežele ali kakega naroda zbirali v posvet, in kar so tam sklenili,, je potem škof v sinodi zbranim svojim duhovnikom objavil in razglasil. Ker pa se je bolj in bolj kazala korist takih škofijskih shodov, je papež Inocencij III. na četrtem lateranskem vesoljnem zboru (1. 1215.) določil, naj se sinoda obhaja vsako leta v vsaki škofiji, kar se je tudi v tridentskem zboru iznova potrdilo in zapovedalo. Zato nam kaže zgodovina, da so se v šestnajstem veku sinode prav marljivo vršile po posamnih škofijah. Zlasti slovč shodi, katere je obhajal sv. Karol Boromejs svojimi duhovniki. Toda kesneje so se časi toliko izpremenili, da škofje niso več zbirali duhovnikov okrog sebe; prišle so razne zapreke, ki so ovirale zborovanje škofijskih sinod. Vendar pa rimska stolica ni nikdar nehala opominjati škofov, naj skličejo sinode, in jim je velevala, naj, če že tega storiti ne morejo, vsaj namesto sinode marljivo izvršujejo kake druge duhovske svečanosti (duhovne vaje, obiskovanje posamnih župnih cerkev itd.).
Ko se je 1. 1848. vsaj za silo oprostila Cerkev državnega jerobstva, so jeli duhovniki sami tupatam zahtevati, naj se škofijske sinode zopet uvedejo. V ljubljanski škofiji je pač že dolgo nismo učakali. Zgodovina nam pripoveduje, da jo je škof Karol grof Herbersteinski obhajal v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani dnč 20. junija 1774. in v Gornjem Gradu dnč 18. julija 1778. Odtačas ljubljanska duhovščina ni več imela sinode. Pač je pokojni knez in škof Jakob večkrat izrekel željo, naj bi se tudi pri nas obhajala. Pripravljal je zanjo, ali Bog ga je pozval drugam in kmalu nato v večnost. Kar je namerjal prednik, to bode letos izvršil njegov naslednik Anton Bonaventura.
Kako pa se vrši škofijska sinoda? Tako, se zdi, me radoznalo vprašujete.
Ob času škofijske sinode se v stolnici vrši slovesno služba božja. Navadno imajo škof sami slovesno sveto mašo in razne
govore, ki merijo na to, da bi se edinost v delovanju med duhovščino utrdila in ponovila. Potem se duhovščina v kaki drugi sobani posvetuje o raznih cerkvenih zadevah in naposled škof razne postave, ki se tičejo duhovnikov in vernikov po škofiji, slovesno razglasč. Kar sicer še preostaje časa, se obrne v dušni prid tako, da duhovniki poslušajo kakega izbornega govornika, ki jim po-jasnuje večne resnice, ter jih tako obnavlja v pobožnem življenju. Naposled vsi duhovniki sprejmejo zakrament sv. pokore in sveto Rešnje Telo iz rok svojega škofa. S sinodo je navadno sklenjen tudi popoln odpustek za duhovnike in vernike.
To bi bil kratek pregled škofijske sinode. Sedaj pa treba, da odgovorimo na vprašanje: Kaj pa namerjajo škof s sinodo? Kakšen je namen škofijskih sinod ?
Prekrasni, zares prekoristni so nameni, katere dosezamo po škofijski sinodi. Najprej se po njej goji in utrjuje edinost mej škofom in duhovniki. Dandanes, predragi verniki, si zlasti sovražni časniki prav mnogo prizadevajo, da bi razklali prelepo zvezo mej škofom in duhovščino. Udaril bom pastirja — tako si mislijo — in razkropila se bode čreda. Zato pa je nam duhovnikom treba prav tesne zveze s svojim škofom, da drug na drugega zaupajoč vzajemno razdiramo tajne spletke naših sovražnikov. V edinosti je moč, tako slove priznan pregovor. Edinost pospeševati mej škofom in duhovščino, je prvi in glavni namen škofijske sinode.
Nadalje namerja škofijska sinoda duhovnike navdušiti za vzajemno in vstrajno delo v prid vernikom. Čim večja je nevarnost za ovčice, tem bolj bode pazil pastir nanje, da mu jih grabežljivi volk ne ugrabi. In ako pogledamo le nekoliko po svetu okrog, oj, koliko nevarnosti za našo mladino se nam pokaže! Koliko pohujšanja vzremo, koliko zaničevanja vidimo, zaničevanja, ki strastno napada tiste, ki si prizadevajo krščansko živeti v dejanju in resnici! O vseh teh raznih časovnih nevarnostih in zaprekah krščanskega življenja se bodo posvetovali naši duhovniki v bodoči škofijski sinodi in kar bodo spoznali, da je najbolje, najprimernejše današnji čas za dušni blagor krščanskih vernikov, to bodo škof z živo, apostolsko gorečnostjo priporočili vsem duhovnikom v porabo, da se bode duhovno pastirstvo vršilo povsod enako, pa tudi povsod navdušeno in vstrajno.
Marsikje so se uvedle tekom časa grde razvade, ki so v veliko pohujšanje pobožnim vernikom. Take razvade treba
odpraviti, kakor se suha veja odreže od drevesa. Toda težko se je bojevati posamnim duhovnikom zoper pregrešne razvade. Kdor bi to poizkusil, se mu bo takoj očitalo, da je nestrpen, da so po drugodi duhovniki bolj potrpežljivi, in Bog zna kaj se mu bode še očitalo in bore malo bode dosegel. Ako pa verniki čujejo, da je vsa duhovščina obsodila to ali ono grdo razvado, da so jo škof vpričo cele duhovščine prepovedali ali ograjali, bo to gotovo mnogo bolj vplivalo na vernike, kakor ko bi bil kaj takega pričel posamen duhovnik, če tudi iz najboljšega namena.
Predragi! Vsak čas ima svoje zahteve, svoje nevarnosti. Dandanes na primer z žalostjo opazujemo, da se ljudje s kmetov trumoma selijo v mestne tvornice; vsak dan pa jih odide tudi lepo število preko morja v daljno Ameriko. V mestih zlasti opažamo čudno razliko mej gospodom in delavcem, mej bogatinom in revežem. Vse se hoče omikati in olikati, društva se množe po mestih in deželi, časniki, dobri in slabi, preplavljajo naše ljudstvo. Po šolah se deci pogosto ne podaje pouk tako, kakor bi starši želeli. Vse to in še mnogo drugega vidi duhovni pastir in pogosto ne vč, kam in kako bi se obrnil, da bi novodobne zahteve časa spravil v pravi tir, da ne bi bile v dušno škodo njegovih ovčic. Pogosto premišljuje, kako bi odvrnil pogubne nevarnosti, ki dandanes obdajajo tudi najboljše vernike. Ali kako naj zajezi povodenj pohujšanja?
Več ljudi več vidi. Zato je potrebno, da se zberejo duhovniki v posvčt, da si skupno ogledajo razne časovne zahteve današnjih dni, da se skupno posvetujejo, kako odvrniti razne nevarnosti, ki dandanes pretč vernemu ljudstvu. In ta namen ima škofijska sinoda. Kdo ne bi torej uvidel blagega namena teh shodov? Kdo ne bi vskliknil iz dna duše: Hvala Bogu, da je razsvetlil naše dušne pastirje, da se skupno posvetujejo o vsem, kar je pripravno pospeševati versko in nravno življenje med krščanskimi verniki cele škofije.
Že iz tega, kar sem vam doslej omenil o namenu škofijske sinode, lahko spoznate veliko korist, katere se smemo nadejati od škofijske sinode. Kaj bi si pač mogli misliti lepšega, kakor sveto edinost, ki vlada v vrstah vseh duhovnikov, edinost, ki veže duhovščino s škofom, da se nad njimi spolnuje želja Kristusova: ut sint unum, da bodo vsi edini! In to edinost bode posebno pospeševala škofijska sinoda s tem, da bodo posamniki dobili navodila od svojega nadpastirja, kako naj pasejo čredo Kristusovo,

ki jim je izročena, da jo gotovo privedejo do svojega namena. Čuli bodo, kako se jim je ustavljati pregrešnim razvadam, ki so se ukoreninile tuintam, kako je treba odstranjati razne nevarnosti, ki zlasti dandanes mladini prete in jo odtujujejo Cerkvi. In duhovniki sami se bodo ob tej priliki prenovili in utrdili v duhu svojega poklica z zvesto molitvijo in marnim poslušanjem božje besede. Saj je še sveti Pavel, ta gorečnik časti božje, klical: Mrtvičim in v sušnost devljem svoje telo, da morda, ko sem drugim pridigoval. sam ne bom pogubljen. Koliko bolj je nam slabotnim duhovnikom treba dušne moči, da ne opešamo v spolnovanju svojega poklica. In prav dušna moč milosti božje bode porosila naša srca, ko bodemo v skupni molitvi prosili Srce božje, da naj nam prenovi duha za nadaljnje apostolsko delovanje. In kdo bi dvomil, da se bode ta nova gorečnost iz duhovskih src razlivala tudi v srca vernikov in jih utrjevala vedno bolj v čednosti in bogoljubnosti, saj vsi vemo, da gorečnost pastirjev vedno tudi vžiga gorečnost njim izročenih ovčic. Tako bode torej škofijska sinoda prinašala blagoslova božjega duhovščini in po duhovščini tudi vernikom v čast božjo in njih duš zveličanje.
Toda, predragi verniki, da se doseže ta korist škofijske sinode v to morate tudi vi pripomagati vsak po svoji moči. Znano vam je, da vsak dober dar in vsako popolno darilo pride od-sgorej od Očeta svetlobe. Mi vsi smo kakor ena velika družina, katere vsi udje delujejo v en in isti skupen namen. Povzdignite torej vsi te dni svoje roke proti nebu in prosite za svoje duhovnike blagoslova božjega, da se bodo s pobožnim srcem vdeleževali škofijske sinode in se potem na duhu prenovljeni in navdušeni za svoj apostolski poklic vrnejo med vas, svoje ovčice. V ta namen bode danes pol ure izpostavljeno sv. Rešnje Telo, pred katerim vas želim prav obilo najti v pobožni molitvi za srečo in blagoslov škofijske sinode. Prav posebno tudi priporočam onim, ki pogosto sprejemajo najsvetejši zakrament, da te dni enkrat sveto obhajilo darujejo v korist našemu duhovskemu zborovanju, da si tako v vzajemni molitvi in skupni prošnji izprosimo od Boga obilega blagoslova za delo, ki nam je odmerjeno.
Predragi! Kakor so prvi kristjani molili stanovitno za svoje apostole, tako bodite tudi vi združeni zlasti te dni v pobožni molitvi s svojimi duhovniki, da dosežejo v obilni meri to, po čimur hrepenč, da vam prinesč v prenovljenih srcih milost in mir Gospoda našega Jezusa Kristusa. Amen. Dr. A. Karlin.
Pogled na slovstvo.
A.
Vrtec sv. devištva ali nauki za mladenke Sestavil Martin J u r k o v i č, kn. šk. svetovalec in župnik pri sv. Petru blizu Maribora. V Mariboru 1903. Lastna založba. Tiskala tiskarna sv Cirila. Str. 280. Cena 3 K, s pošto 3 K 20 h. — Poglavitna skrb predstojnikov stanovskih in Marijinih družeb je pač to, da vzgojč društvenike v goreče kristjane, v dobre ude svete katoliške cerkve Važno sredstvo v ta namen so primerni nagovori pri družbenih shodih. Zato je dobroznani propovednik M. Jurkovič zelo ustregel vsem svojim sobratom, da je izdal zbirko takih nagovorov. Vseh je 37; govornik jih je primerno združil v celoto pod naslovom .Vrtec sv. devištva”. Govori navajajo mladenke, da pripravljajo in oskrbujejo nebeškemu ženinu Jezusu lep vrtec v svojem srcu. Osat, plevel in strupene rastline naj odstranjujejo, korenine zastaranih navad naj izrujejo, zemljo prekopljejo, zrahljajo in za-gradč, zasadč v njem rožice krščanskih čednosti, ter naj jih pridno gojč in zalivajo. — Pisatelj je govore sam govoril in jih izdal lepo opiljene, tako da so sedaj prav rabni. Obravnavane pa so v govorih te-le tvarine: Vrt Srca Jezusovega. — Pripravljavno delo. — Največja lepota mladenke. — Trpljenje Kristusovo, odlično sredstvo k bogoljubnemu življenju. — Marija in devica.
—	Zalivanje vrtca. — Bistvo prave pobožnosti. — Podoba sv. Alojzija. — Napuh — ponižnost — Hoja za Kristusom. — Smrtni greh, grob nedolžnosti.
—	Marija brez madeža spočeta. — O milosti božji. — Dolžnost mladenk. — Sveta Terezija. — O stanovitnosti. — Oblačilo nedolžnosti. — Ljubezen do bližnjega. — O pokorščini. — Bratovščina prečistega srca Marijinega. — Nečiste misli in želje. — Krščanska popolnost. — O zakramentu sv. pokore.
—	Marija priprošnjica spokornih duš. — Vsakdanja dela. — O izkušnjavah.
—	Sveta Katarina Sijenska. — Nevarnosti za sv. čistost. — Pravo češčenje Marijino. — Nevesta Kristusova v svojem svatovskem lepotičju. — O poklicu. — Sv. Armela. — Pomočki v ohranjenje angelske čednosti. — Mali ali odpustljivi greh. — Korist dekliške družbe. — Spomin na smrt — Priprava za zakrament svetega zakona.
B.
1.	Das heilige Evangelium nach Matthaeus. Uebersetzt und erklart von Dr. Fr. S. Gutjahr, f. b. Consistorialrat und Theologie-Professor in Graz. Graz, 1903. Verlagsbuchhandlung „Styria“. 8°, str. 112, C. 1 K 20 h.
2.	Reise nach Jerusalem und tVanderungen im heiligen Lande. Dem katholischen Volke erzahlt von Dr. Johann Weiss, k. k. Universitiits-Professor in Graz. I. Theil. Graz. 1903. Verlagsbuchhandlung „Styria“. 8°, str. 162. — C. 1 K 50 h.
Katoliško tiskovno društvo sekovske škofije v Gradcu je darovalo svojim udom za 1. 1902 prvo, za 1 1903 pa drugo navedenih knjig. Polagoma namerava podati udom vse štiri sv. evangelije v lepi nemščini s prav kratkimi opombicami prof. dr. Gutjahra, ki pojasnjujejo samo najtežje umljiva mesta. Druga knjiga, Weissovo »Potovanje v Sv. deželo”, pa bo neka podlaga za Gutjahrovo delo, t. j. za sv. evangelij, ki ima postati po namenu pisateljevem in odbora kat. tiskovnega društva knjiga za dom, za krščanske hiše in družine.
Sodim, da imata biti ti deli nemškim Sekovcem nekako to, kar je Slovencem f dr. Lampeta »Jeruzalemski romar” in kar bodo dr. Krekove »Zgodbe sv. pisma nove zaveze”. Seveda je razlaga v naših zgodbah stare zaveze in bo tudi v Zgodbah nove zaveze, katerih I. snopič izide pri družbi sv. Mohorja letos, veliko obširnejša.
Obe knjigi sta okrašeni tudi s slikami. Evangelij sv. Matevža ima petnajst slik, posnetih vseskozi po delih najboljših umetnikov. Tudi »Potovanje v sv. deželo* ali v tem prvem snopiču pravzaprav »Romanje v Jeruzalem”, poživljajo slike, podobne slikam v Lampetovem »Jeruzalemskem romarju”.
Dr. J. L.
Papež , Pij X.
Po 20. juliju t. 1. — smrtnem dnevu velikega Leona XIII. je bil 4. avgust zopet prvi dan veselja za katoliški svet. Z veliko radostjo so verniki povsod sprejeli brzojavno naznanilo, ki ga je v Rimu z velikega balkona nad vrati Vatikanske bazilike razglasil najstarejši kardinal dijakon, in ki se je glasilo: „Annuntio vobis gaudium magnum: habemus Papam Eminentissimum Domi-num Josephum Sarto, qui šibi nomen imposuit Pius Decimus.
Naša srca so polna čustev spoštovanja, ljubezni in pokorščine do namestnika Kristusovega na zemlji, toda še bolj se bodo vnela ljubezni do sv. očeta Pija X., ako se ozremo na njegovo dosedanjo apostolsko gorečnost.
Jožef Sarto je bil kot sin preprostih starišev rojen 2. jun. 1835 v R i e s e, v treviški škofiji na Benečanskem. V šolo je hodil v domačem kraju, pozneje pa v bližnjem mestu Castelfranco. Vsled svoje zmožnosti je prekosil vse svoje součence; radi njegovega čednostnega življenja pa so ga ljubili predstojniki in tovariši. Bogoslovnih naukov se je učil v Trevisu, nekaj časa tudi v Padovi. L. 1858. je bil posvečen v mašnika. Služboval je kot duhovni pomočnik v Tombolo in od 1. 1867 kot župnik v Salzano. Tukaj si je vspešno prizadeval revnim župljanom pripomoči do boljšega gmotnega stanja. Cerkev je dal popraviti na lastne stroške. Svoje premoženje je razdal revežem, celo konje je prodal, da je mogel pomagati v potrebi. V priznanje njegovega gorečega dušno-pastirskega delovanja ga je treviški škof 1. 1875. imenoval za kanonika prvostolne cerkve v Trevisu in mu poveril službo kancelarija in duhovno vodstvo v semenišču. V svojih službah je kazal tako živahno delavnost, da si je pridobil splošno zaupanje in je bil po škofovi smrti enoglasno izvoljen za kapitularnega vikarja. Glas o njegovi delavnosti pa se je razširil tudi črez meje domače škofije, in papež Leon XIII. ga je 1. 1884. imenoval za škofa v Mantovi. Kot višji pastir je zlasti skrbel za vzgojo dobrih duhovnikov. Po njegovem prizadevanju je bilo ustanovljenih v semenišču več prostorov za bogoslovce. Semeniščnikom je sam razlagal modroslovje po načelih sv. Tomaža Akvinskega. Natančno je pazil, da se je vnanja služba božja povsod vršila v lepem redu in kolikor mogoče veličastno, in da se je gojilo pravo cerkveno petje. L. 1888. je sklical duhovščino k škofijski sinodi in razglasil postave, ki so prenovile cerkveno življenje v škofiji.
Škof Sarto pa je skrbel tudi za gmotno blagostanje svojih podložnikov, zlasti je duhovnikom naročal, da so začeli snovati de-.lavska društva, posojilnice, i. t d.
Božja previdnost pa je sedanjemu papežu odločila kmalu še širši delokrog. Dne 12. junija 1. 1893. gaje papež Leon XIII. imenoval za kardinala in patriarha v Benetkah. Kakor je duševno prenovil mantovsko škofijo, tako se je z apostolsko gorečnostjo lotil dela v Benetkah. Vse svoje premoženje je žrtvoval, da pripomore zlasti ubožnemu ljudstvu tudi do večjega časnega blagostanja in izobraženosti. Njegova zasluga je, da se je v nižjih slojih na Benečanskem vzbudilo veselje za varčnost. Kakor v Mantovi, tako so se tudi v Benetkah jeli katoličani udeleževati občinskih in deželnih volitev. Sartovo delo je, da imajo sedaj konservativci v Benetkah v roki občinsko upravo. Kardinal Sarto je zlasti o vsaki priliki povdarjal važnost katoliškega časnikarstva. Pred nekaterimi leti se je pod njegovim predsedstvom vršil v Benetkah shod škofijskega društva. V razgovor je prišlo časnikarstvo. Mnogi so se pritoževali, da „La Difesa", dober katoliški list, radi pomanjkanja podpore slabo procvita. Pri teh besedah se dvigne patriarh Sarto in pravi: »Obžalovanja vredno bi bilo, ko bi morala „Difesa“ prenehati zaradi pičlih pripomočkov, ko je vendar toliko let vrlo branila dobro strar. Mene kot škofa te škofije bi bridko užalostilo, ko bi se to zgodilo za mojega škofovanja. Toda do tega ne sme na noben način priti. Upam, da beneški katoličani ne bodo zapustili svojega lista, ki je dobro pisan in se zelo odlikuje v obrambi sv. cerkve. Ne bom se strašil nobenih žrtev, da se ohrani „Difesa“. Če bi bilo potreba, bom dal v ta namen svoj prstan, svoj naprsni križec, da, svojo kardinalsko obleko; kajti jaz hočem, da list še nadalje izhaja44. (F. H. Wetzel: Die Lectiire str. 311.)
Četrti volivni dan so kardinali izvolili patriarha Jožefa Sarto za poglavarja sv. cerkve in pet dni potem, 9. avgusta, se je izvršilo slovesno kronanje.
Vsemogočni, ki je obilno blagoslovil delovanje škofa in patriarha Jožefa Sarto, naj ga kot Pija X. čuva in ohranjuje sv. cerkvi, kakor njegova prednika Pija IX. in Leona XIII.
Vivat Pius X.J
Založba »Katoliške Bukvarne1'.	Tisk »Katoliške Tiskarne".
Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.