Sodobna slovenska poezija
Brane Senegačnik
Floralij nevidnega
Pogled
Dve srni pijeta noč.
Nad njima se razcvetajo zvezde.
Dve ptici letita v neznano. Pred njima se razpira življenje.
Dve jezeri, iz katerih se smeji brezdno. Vse je tu. V tem trenutku.
Dve očesi.
Kako potiho plameni nedolžnost sveta!


Češnje v aprilu
Sled vetra, ki se smeje. Bele ure,
ki rastejo navznoter. Bel molk,
kjer se te je dotaknilo nebo.
Bele rane, s katerimi diha{.
Borovnica
Temen klic iz blagega zelenja -
kristal višave.
V njem plavajo zvezde in leta
in brezdomne sanje.
Plavajo. Plavajo.
In moje o~i kot neko~ se široko odprejo v kraljevsko modro no~.
Zadnji jasminov cvet
Jate belih življenj letijo skozi tvojo samoto.
Daljave teh, ki jih ni več, se smehljajo iz tebe, pozabljena luč.
Dar žalosti in svetlobe: tvoje metuljasto telo na robu poletja -
kako dolgo se?
Japonska češnja
Drevo, oblečeno v svetlobo. Gnezda tišine,
ki je ne razjejo nobene besede.
Izvir pozabljene resničnosti, ki se razliva v moje življenje.
Neskončnost diha v vseh stvareh.
Španski bezeg
Toliko podob se vra~a v tej uri, toliko prostora se rojeva okrog tebe, ko te počasi obkroža noč, toliko misli se vzpenja v barke besed, da moraš govoriti.
ves,
Četudi
da nikoli ne prejadramo prostranstev notranje samote. Niti toliko ne, da bi se od daleč slišali. Da bi si dali znamenje, da nismo zaman.
Toda globoko iz tvoje zelene samote sijejo razbitine bark. Skozi to uro. Skozi življenje.
Magnolije
Ob nedeljsko opusteli Jamovi cesti
so vzplapolali vijoličasto-beli jeziki.
Čisto nenadoma. Od zmeraj pričakovano.
Če spregovoriš v tistem,
ki je obvisel nad tabo,
se v tvojo besedo zavozla tisoč zubljev.
Jezik žalosti, jezik sreče, jezik igre -
kdo jih razplete?
Kdo še razpara tkanino življenja?
V mladem zraku krožijo ptiči, vidni in nevidni, pijani ognja, pijani besede, iz katere je svet.
Pomladni večer
Uganka si. Smrtno nežna. Hrbtna stran ogledala.
Tvoji angeli v zelenem mraku z nas izmijejo imena. Naše roke tipljejo po stenah v svetlo-temni katedrali tvoje ure. Slepe roke.
Slepa okna prihodnosti.
In potem se v milem petju driad,
po~asi vra~ajo
zvezde,
drevesa,
mesto
in življenje v naše dlani. Uganka si.
Lovorova veja
Nikoli nobene besede. Samo z očmi božaš stvari, ki jih požira ~as. In mi daruješ pogled, poln njihovega ihtenja in svetel od usmiljenja.
Kam gledam, ko se zgubljam v njem? Kam tonem,
pijan tvoje sramežljive zarje?
Nikoli nobene besede. Samo gledaš. In drhtiš od ljubezni, presilne za tvoje drobno telo.
Ciprese
Ves čas letijo drugam:
skozi oblake ali sonce ali zvezde.
In vendar nebo počiva
samo na teh živih stebrih svete žalosti.
Zmerom so same:
vsaka zase
iz nemira in lepote dni tke svoj temni mir. Ko gledam zamolklo zlato njihovih drobnih storžev, pijem noč in jem tisino in slisim
cvetoče glasove umrlih.
V	tisti uri
Stena praznine smo, ob katero se naslanjajo stvari.
V	nasih kosteh je rob sveta.
Nas molk v tisti uri je njegova zadnja beseda.