GLASILO REPUBLIŠKE LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE XXXVIII. LETNIK 1955/56 UREDILA CENE KRANJC I N ALENKA LOKAR NATISNILA TISKARNA JOŽE MOŠKRIČ V LJUBLJANI KAZALO I. LOVSKI PREDPISI Odločba o odškodnini za škodo na divjadi . . 125 Odredba o odrejanju pogonov na volkove in divje prašiče............................126 Pravilnik o podeljevanju lovskih odlikovanj 205 Pravilnik za opravljanje lovskega izpita . . 123 II. LOVSKA ORGANIZACIJA, ETIKA Babič Rajko, O delu in uspehih lovske družine Krekovše.................................255 Cvirn Otmar, Ob Lenarškem primeru ... 24 Četrtič so se sestali zastopniki lovskih organizacij Slovenije, Koroške in Štajerske . . 306 Disciplinski ukrepi proti članom lovske družine Lenart v Slov. Goricah.................22 Grom Adolf, Prva lov sika organizacija v Novem mestu.................................316 Hettier de Boislambert je obiskal Jugoslavijo 242 K - č, Dr. Stanko Bevk — osemdesetletnik . 50 Dr. Lokar Janko, Napravimo v razvoju našega lovstva še korak h kulturni stopnji . . . 105 Lovcu v slovo 21, 53, 87, 140, 186, 232, 264, 330, 362 Lovska družina Kobilje izključena iz lovske organizacije...........................380 Lovska družina Sinji vrh izključena iz lovske organizacije...........................111 Lovska organizacija Slovenije bo imela odslej 11 okrajnih lovskih zvez..................161 Lovska družina Šalovci kaznovana z ukorom 380 Majcen Ive, O nekaterih negativnih pojavih v lovskih družinah, o vlogi in delu okrajnih lovskih zvez....................308 O odmevu in o socialistični lovski morali 369 M. B., O delu in dolžnostih nadzornih odborov 79 Naši jubilanti 15, 80, 127, 176, 220, 300, 322, 362 Novi organi Republiške lovske zveze Slovenije 205 O. H., Za popularizacijo lova.................380 Občni zbor Republiške lovske zveze Slovenije ob desetletnici osvoboditve. Poročilo predsednika .........................................194 Odlikovani so bili z znakom »Za zasluge« . . 71 Perat Janko, Visokogorski lov in naša stvarnost 8 Petnajst lovcev odlikovanih z redom za zasluge II. stopnje, dvaindvajset z znakom za zasluge.......................................305 Pogačar Ciril, Nekaj misli ob razpravi o našem lovu....................................45 Dr. Senekovič Ivo, Najboljšim priznanje in nagrado.....................................46 Svetina Tone, Etika v lovstvu...............273 Dr. Svetina Anton, Lov in ribolov v Ljubljani in okolici od 16. do 18. stoletja..........171 Dr. Šoba Štefan, Še beseda o samoupravljanju v lovstvu..................................244 Tudi OLZ Celje je proslavila desetletnico osvoboditve (s sliko)..........................246 Upravni odbor Okrajne lovske zveze Kranj razrešen .................................. 22 Upravni odbor OLZ Murska Sobota razrešen 293 III. LOVSKO GOSPODARSTVO, LOVSKA STATISTIKA, LOVSKI MUZEJI, LOVSKE RAZSTAVE, LOVSKA ZADRUGA A. S. P., Spominska knjiga na lovski razstavi govori .................................103 Ing Bartel Ivan, O cianvodikovih ampulah . 348 Dr. Bevk Stanko, Ali je naš lov res samo šport? ....................................70 Še nekaj o jelenih.........................169 Dinko, Lovsko-ribiška razstava v luči našega gospodarstva...............................102 Ing. Godec Božidar, Ali je lov panoga narodnega gospodarstva ali šport?...............66 Jenko Rajko, Ne pozabimo na medvedja mrho- višča......................................385 Kuntarič Jože, Lovsko-planinska razstava v Šoštanju ..................................316 K. B., Lovska škoda........................... 11 K. D., S spomenikom neznanemu padlemu partizanu in z otvoritvijo nove koče na Slivnici so Slivniški lovci proslavili 10-letnico osvoboditve................................132 Dr. Kurbus Bogdan, O nekaterih perečih vprašanjih ...................................342 Osnove gojitve in odstrela srnjadi ... 74 Osnove gojitve in odstrela jelenjadi in gamsov.....................................312 Lovska zadruga za svoje člane..................189 Mazlu A., Dve, tri o zajcu.....................217 Naša koča......................................216 Nekaj zanimivih podatkov ob letošnjem obč. zboru Lovske zadruge........................48 P. D., G riški lovci bodo odprli svoj dom ... 52 Pestotnik Janez, O obolevanju in poginih srnjadi................................". 110 Predan Drago, Lovski muzeji bodo obogatili naše lovstvo................................47 SLAP, Zgradili smo si lovsko kočo (LD Radovljica) .................................301 Ing. Šivic Anton, Prva jugoslovanska lovska dn ribiška razstava v Ljubljani................97 14. maja bo odprta prva jugoslovanska lovska razstava v Ljubljani........................33 Šušteršič Milan, Nekaj misli in ugotovitev ob odlovu zajcev............................... 7 IV. OROŽJE, STRELSTVO Avčin France, K strelu na divjega prašiča . 248 Uporabnost raznih lovskih nabojev s kroglo .................................... 284 Dr. Bevk Stanko, Moje puške.................. 16 Dr. Lokar Janko, Strelni znaki...............221 Poredoš Franc, Uspela strelska prireditev lovske družine Polana..........................254 Rabič Klemen, Ob članku: »Petelinu veljaj krogla«......................................72 V. ZNANSTVENO RAZISKOVALNO DELO V LOVSTVU s. v., Izšla je prva številka časopisa za lovsko znanost v Hamburgu...............85 Dr. V. S., Mednarodni sestanek lovskih znanstvenikov .................................346 Dr. Valentinčič S., Pomen znanstveno raziskovalnega dela v lovstvu................ 2 O vprašanjih sodobne umetne gojitve fazanov (s sliko)........................344 VI. ZLATOROG Zgradimo »Zlatoroga«, skupni dom lovcev, ribičev in planincev Slovenije............... 1 Za »Zlatoroga« 15, 34, 56, 65, 104, 163, 211, 241, 282, 307, 337 Za »Zlatoroga« v enem letu 16 020 778 din . . 381 VIL LOV, DOŽIVETJA NA LOVU IN PODOBNO Debevec Jože, Še nekaj o kunah................319 Dinko, Lovčev pogled na Ljubljansko barje (z 9 slikami).............................386 Gašperšič Jelo, Prevara v čarobni piščalki . . 256 lgalffy Kosta, Velika uharica.................115 Kovač Alojz, Lovski spomini . . . 287, 323, 353 Lampreht Robert, Za srnjaki in gamsi ... 83 Lenart Z. - Podjelovčan, Spomini na Račno goro......................................258 Marenčič Rajko, O velikem petelinu . . 13, 41 Skale Janko, Gumbek...........................141 Svetina Tone, Za gamsi preko Črne prsti . . 290 Šarič Vladislav, Paša.........................338 Švigelj Lado, Kritični teden...................35 Za volkom................................. 19 Verovšek Jurij, Moja lovska šola.............252 Vrbnik Saša, Veverice.........................357 Vrana Pika................................148 VIII. LOVSKA LITERATURA Dr. Lokar Janko, Ob našem prvem lovskem koledarju...............................351 Nagradni natečaj Zveze lovskih društev Vojvodine ..................................25 Svetina Tone, Nove knjige...................328 Razpis knjižne nagrade Mednarodnega lovskega sveta..............................44 Knjižni natečaj Lovačke knjige..............385 IX. RAZNO Dr. Bevk Stanko, Domislice na obršnjaku . . 207 Prezimovanje divjadi in drugih živali . . 382 Dr. J. R., Divji prašiči na Gorenjskem ... 81 Gornik Diana, Klic divjih gosi (pesem) . . . 283 Ob selitvi (pesem).........................283 I. P., Higiena v loviščih......................318 Kovačič Alojz, K članku »Divji prašiči na Gorenjskem« ...............................113 Lenart Z. - Podjelovčan, Pomladanska (pesem) 74 Dr. Lokar Janko, Lovski krst...................294 Perat Janko, Divji prašiči na Tolminskem . . 112 Svetina Tone, Lovec Tomaž......................128 63. rojstni dan maršala Tita (čestitka) .... 33 Vrbnik Saša, Jež in lisjak (pesem) .... 147 Krt in prepelica (pesem)...................350 X. LOVSKA KINOLOGIJA Arko Stanko, Cepivo proti ščeneščaku — pasji bolezni — so začeli izdelovati tudi pri nas 263 Caf Ivan, Vzrejna tekma ptičarjev v Mariboru 188 Garner Steve — A. S. P., Pes...................326 Kinološke prireditve Novomeške lovske zveze 297 Koder Julij, Jesenska vzrejna in širša poljska tekma ptičarjev v Mariboru.................327 Jesenska vzrejna tekma ptičarjev v Ljubljani ................................298 Pomladanska vzrejna tekma ptičarjev v Križevcih pri Ljutomeru.....................86 Vzrejni problemi psov (s slikami in grafičnimi prikazi).................... 177 Kristen Jože, Še o lovskem terierju in o njegovem delu na zemlji.......................225 Letos bo svetovni kinološki kongres . . . 321 Sežun B., Spomladanske tekme ptičarjev v Ljubljani..................................187 Verovšek Jurij, O tekmah jamarjev (s skicami) .....................................260 Terierji in jazbečarji na III. razstavi . . 137 III. republ. razstava psov vseh pasem mednarodnega značaja......................134 Vončina Tatjana, Kinološka razstava v Londonu ..................................... 54 Zupančič Gabrijel, Lovski terier in lov na srnjad .................................... 135 XI. OPRTNIK a) Lovski predpisi Tudi v Švici nov lovski zakon..................303 b) Lovska organizacija Dve novici iz zasavskih lovišč . ................191 Izključeni so bili na področju OLZ Maribor 304 Izključen iz lovske družine Rankovci .... 368 Iz lovske organizacije so bili izključeni na področju OLZ Celje...........................192 Kako je urejen lov v Kanadi (D)..................95 Lovska družina Toplice in Škocjan, izključitve članov................................237 Ob deseti obletnici osvoboditve v spomin tistim, ki jih ni več med nami...............56 O lovskih odlikovanjih...........................56 Za »Zlatoroga« in za naša lovišča (Franc Derenčin)....................................265 c) Gospodarstvo, Lovska statistika, Muzeji, Razstave Bela smrt (Konrad Pevec).........................59 Iz koroškega kota (Tone Černač).................363 Kaj je pokazala analiza srnjadi v nekem lovišču na Danskem (Dr. S. V.)................153 Kako pravilno ocenimo srnjaka (L. Št.) . . 394 Kako pravilno populimo gamsu dlako za gamsov čop? (P. G.)............................366 Kunci redkost v Novi Zelandiji (A. P. S.) . . 270 Nekaj ugotovitev pri vzreji jerebic (B. K.) . . 26 Nosni obad ali kaj? (Stanko Lapuh) .... 192 O krmiščih in krmljenju (Dr. S. V.) .... 190 O staležu divjadi v Sovjetski zvezi (A. P. S.) 367 Vrane so v lovišču velike škodljivke (Alojz Kovačič) ...................................364 Iz belokranjskih lovišč (Brus Drago) ... 59 d) Orožje, Strelstvo K članku: »Uporabnost raznih lovskih nabojev s kroglo« (R. C.)...........................364 Hladno oblikovanje risanih cevi (A. S. P.) . 272 Lovci, pazite! (Dr. Ivan Senekovič).............331 e) Lov, Lovska doživetja in podobno Bilo ga je skoraj škoda, ker je bil tako odprte glave, čeprav je bil zajček (Jakob Medved) 235 Bojeviti srnjak (Jože Samec)...............270 Boj z merjascem (R. Gruden).................29 Divja svinja z mladiči v decembru (Stane Lunder)................................364 Divji prašiči na Dravskem polju (Jurij Čestnik) 60 Divji prašič mi je preganjal petelina (Ivan Fajmut) . ...... .........................158 Dve o medvedih na Dolenjskem (Peter Ro- manič).....................................29 Ej Mato, dodji, evo ti zverke (Maks Pavlin) 94 Gams in škrnicelj (A. S. P.)....................31 Izredni lovski blagor...........................31 Jelen na Rakovniku (France Avčin) .... 302 Junaška zajka (Polde Jesih).....................93 Kaj ju druži (M. P.)...........................302 Kako je moj ded rakovniškega graščaka grofa Barba ogoljufal za puško (Leopold Pavlin) 303 Kako je Požrvov Janez iz Radovne ujel kragulja? (Alojz Ravnik)...........................96 Kako mi je lisica ujela zajčka (Jože Debevec) 94 Kako sva z Jankom jamarila (Maks Pavlin) 270 Kuna zlatica in zajec (Jakob Medved)...........235 Lisica v smreki (Viktor Poklukar)..............366 Lisica v visokogorju (Tone Svetina) .... 234 Lisjak je rešil petelina (Franc Ličof) .... 93 Lovčeve sanje (Lojze Jež)...................... 88 Medved nas je spet obiskal (s sliko) (Fr. Eržen) ...................................267 Mladi planinski zajčki kot alpinisti (F. Avčin) 156 Moja srečanja z medvedi (Viljem Klemenc) 89 Moja tretja vidra (Jožef Štiftar star.) . . . 303 Namesto žganja pelin (Tone Černač) .... 58 Nekaj novic iz komenskega lovišča (I. P.) . . 158 Nepričakovan plen (Andrej Miklavčič) . . . 365 Njegov zadnji roparski ugriz (P. Romanič) . 157 O orlih v planinah Trente (Jože Kravanja) . 90 Orel gamsa, jaz pa orla (Peter Gašperin) . . 95 Orel jadralec (France Avčin)...................191 Pa še o kanji (F. Golavšek)....................154 Partizanska brakada 1944. leta nad Laškim (Konrad Pevec-Zdenko)......................89 Planinski orel je napadel odraslega gamsa (Alojz Rutar)............................ 155 Podlasica na Triglavu (France Avčin) . . . 191 Pogon v Vrbovcu je bil zelo pester (U. K.) . 303 Prepelica (Stanko Lapuh).......................191 Pri 35. pohodu mi je ruševca odnesel orel (Janez Gederer) ..........................155 Redek doživljaj na brakadi (Viki Koritnik) . 365 Sani je prinesel (J. Perat)....................397 Selitev divjih golobov (France Avčin) .... 302 Specialisti med roparicami (Franc Eržen) . . 333 Srečanja s kunami (Dr. Janko Lokar) . . . 332 Še ena o zajčku (Leopold Pavlin)...............236 Še o divjih prašičih na Dravskem polju . . . 153 Še o ponirkih in kapelj nih (Polde Jesih) ... 93 Ta jih je pa potegnila! (Pižmoh)...............158 To pa je bil lovski blagor! (Anton Slogovič) . 93 Tudi mati narava se poigra (Florjan Basaj) 365 Ujede — zajedavci (A. S. Pirc).................267 Vidre, vidre ... (Ernest Rečnik)................28 V nedeljo popoldne (G. F.)....................29 V borbi z zanko (Tone Brežic).................61 Volkovi so prišli tudi na Pohorje (Ivan Ačko) 91 V snegu so lisice nevarne tudi odrasli srnjadi (Jože Urevc)...............................155 Za jelenom (s sliko) (Rajko Jenko).............335 Zakaj ni šel ruševec na piano? (Ivan Vertelj) 91 Zakaj ni šel ruševec na piano? (F. Avčin) . 156 Zameteni zajčki (Franc Bitner)..................92 Zanimiv lovski gost (France Avčin) .... 334 Z jelenom na Kredarico (Stanko Lapuh) . . . 268 Z mrhovišča (s sliko) (F. Eržen)...............395 f) Razno Ali lupi jelenjad drevje zaradi pomanjkanja vitaminov? (B. K.).......................331 Ali so gamsove garje nevarne tudi drugi divjadi? (B. K.) 332 Dober strel.....................................57 Gojitev jerebic v Belgiji (B. K.)..............367 Kako je Mlačan posnemal Trentarja (Škrat iz Hude luknje)...............................237 Kako sem lovil polže in prišel v nemški zapor (Dr. I. S.)................................152 Kanja ni tak škodljivec? (Lojze Štimnikar) . 333 »Kanja ni tak škodljivec«, s slikami (France Cvenkel) ..................................265 Koliko časa zdrži žival brez hrane (J. D. G.) . 27 Konec udomačene srnjadi je skoraj vedno žalosten (Karel Stagoj)......................269 Kozorogi v Gran Paradi.su (B. K.)..............367 Lisica - samaritanka? (A. Mazlu)...............236 Lovci ga niso, fašist ga pa je!.................57 Lovski krst mi je v prijetnem spominu (Franc Golavšek)..................................366 Nekaj besed v obrambo kanje (A. S. Pirc) . . 154 Ob dopisu »Ena iz Črnomlja« (Dr. De Gleria Jože).......................................26 Opozorilo, da naj se ščitijo golobi pismonoše . 62 Orel kačar (Anton Spende)......................233 O orlih (Tone Svetina).........................233 O orlih (Ing. Anton Šivic).....................302 Ornitološki zapiski za Podgorje pri Slovenjem Gradcu (Ivan Hribar)........................30 Samostojen oddelek za znastveno raziskavanje divjadi pri Gozdarskem Inštitutu v Ljubljani..................................272 Svizec v Pirenejih (B. K.).....................367 Še o kanji, kragulju in skobcu (Alojz Zwolf) 92 Še o koristnosti in škodljivosti kanje (Alfonz Mazlu).....................................334 Še o miksomatozi (Dr. M. D.)...................158 Valdi in vitez (S. Kokalj).....................393 XII. KINOLOŠKE VESTI Brak jazbečar na Ljubljanski razstavi (Slavko Kovač).................................239 Društvo brak jazbečar javlja paritve .... 96 Društvo brak jazbečar, napoved uporabnostnih tekem ......................................192 Društvo brak jazbečar, občni zbor .... 32 Društvo brak jazbečar, sklepi občnega zbora 159 Društvo ljubiteljev ptičarjev, napoved rednega občnega zbora (Odbor)........................368 Društvo ljubiteljev ptičarjev priredi jesensko vzrejno tekmo ptičarjev......................240 Klub ljubiteljev ptičarjev in terierjev, prireditev pomladanske vzrejne tekme in tečaja za vodnike....................................63 Koledar kinoloških prireditev v 1956. letu . . 399 Lovskim družinam in rejcem goničev . . . 400 Nekaj glasov o III. republiški razstavi psov mednarodnega značaja.........................238 Novi sodniški pripravniki (KUS)..................159 Občni zbor Kinološkega udruženja LRS (KUS) 32 Občni zbor Kluba za goniče................ 32, 400 Opozorilo razst. odbora Kinološkega združenja razstavljalcem in obiskovalcem III. republiške razstave psov (Slavko Kovač) . . 63 Opozorilo okrajnim lovskim zvezam in lovskim družinam na pravilnik o razvidu lovskih psov............................238 Opozorilo vzrediteljem lovskih psov na predpise o evidenci psov.........................238 O vzreji psov brez materinskega mleka (B. K.) 27 Prijava paritev............... 32, 160, 191, 240 Prijavljene in zaščitene psarne (KUS) 159, 239, 400 Priprave za III. republiško razstavo psov (Razstavni odbor KUS)....................32 33. redni občni zbor Društva ljubiteljev ptičarjev (P. Cvenkel)...........................32 XIII. SLIKE Člani lovskih družin Koprivna in Peca, zbrani pred svojo lovsko kočo.....................96 Del žrtev dveh križancev v lovišču lovske družine Postojna .............................60 Divja svinja...................................113 Divji petelin..................................103 Fazani.............................. 192, 279 Gams...........................................353 Gamsi in planinski orel na razstavi . . . . 101 Gamsovi roglji.................................139 Igralci in igralke »Divjega lovca« na lovskem taboru na Plešivcu...............217, 221 Jelen .................................. 106, 342 Iz lovskega albuma.............................41 Juriš in srnica................................191 Izdelki lovskih amaterjev na lovski razstavi v Ljubljani................................147 Kljunač (risba)................................369 Krokar.........................................347 Lovska družina Pivka...........................78 Lovska koča lovske družine Krekovše . . . 255 Lovska koča na Lipanci.........................305 Lovska koča na Mučevem.........................286 Lovska literatura na razstavi . . . 143, 144, 145 Lovske trofeje na razstavi v Ljubljani . . . 128 Lovski čuvaj Rudi Majerle z uplenjenim volkom ......................................157 Lovski kotiček lovske družine Laško na gospo- darsko-kmetijski razstavi v Laškem . . 301 Maršal Tito 21. maja 1955 na I. jugoslovanski lovsiko-ribiški razstavi.......... 97, 99, 133 Med gradnjo lovskega doma na Gozdniku . 52 Medved (H. Gagern)..........................276 Medvedka ........................................107 Med odmorom na lovu.........................312 Megla pod Krstenico.........................356 Mlad ptičar.................................400 Na jasi sredi smrekovih gozdov Plešivca je zrasla vasica iz šotorov...............210 Na prežo....................................65 Na Malem Draškem vrhu.......................273 Občni zbor Glavne lovske zveze FLRJ . . . 161 Odmor lovcev ob ognju.......................69 Planinski zajec.............................337 Počitek na Orožiji..........................175 Podobe psov, posnete po slikarju Cecilu Aldinu.................................64 Pogled na prostor, kjer je bil lovski tabor na Plešivcu............................207 Po lovu lovske družine Šoštanj — Ravne na Lomu...................................271 Po prvem pogonu.............................281 Pred lovskim domom lovske družine Griže na Golniku................................248 Predsednik Svetislav Stefanovič, Hettier de Boislambert in sekretar Ljubiša Ivkovič na tiskovni konferenci.................243 Prelet slok.................................274 Prvak Jugoslavije, brak jazbečar »Beg« . . . 239 Razstavljeni predmeti Ornitološkega zavoda . 146 Slika z lova.................................. 241 Slike štirih, z redom za lovske zasluge I. stopnje odlikovanih lovcev.....................193 Snežna jerebica................................. 8 Spominska knjiga na lovski razstavi .... 160 Spomladanska tekma ptičarjev v Ljubljani . 187 S prve jugoslovanske lovsko-ribiške razstave v Ljubljani................ 165, 167, 171, 203 Srnjad.........................................141 Srnjak..........................................75 Srnjakovo rogovje iz Gorič pri Kranju . . . 137 Strokovni tečaj za poklicne lovce...............37 Trofeje jelenov lopatarjev.....................138 Udeleženci konference z zastopniki lovskih organizacij Koroške in Štajerske .... 306 Udeleženci četrte lovske konference na lovu . 336 Udeleženci tretje lovske proslave na Frati . . 18 Upravni odbor in delegati družin Slovenjegraške okrajne lovske zveze................. 2 Velika uharica.................................116 Viharniki v planinah...........................275 Volk...........................................111 V pečeh Soteske..............................313 Vso svojo ljubezen je dala Peggy................55 V škofjeloškem lovišču ustreljeni divji prašiči 82 Zajec....................................114, 277 Zlatorog 1955. leta (Zvone)....................282 Z lovsko-planinske razstave v Šoštanju . 316, 317 Z občnega zbora Republiške lovske zveze Slovenije.......................195, 199 Zoogeografska karta Jugoslavije ter miza in stol, izdelana iz jelenovega rogovja . . . 123 v - Zgradim o »ZLA TORO G Ji«, SKUPNI DOM LOVCEV, RIBIČEV IN PLANINCEV SLOVENIJE I ■ Lovska organizacija se že več kot 30 let bavi z idejo, da bi zgradila Lovski dom. Trikrat je začela zbirati za dom celo sredstva. Vsi ti poizkusi pa so propadli, ker je bila sama za tako gradnjo prešibka. Podobne načrte in enake potrebe kot lovci pa imajo tudi ribiči in planinci. Vse tri organizacije, ki delujejo že več kot pol stoletja in imajo danes čez 50 000 članov ter gospodarijo z znatnim narodnim premoženjem: s planinskimi domovi in kočami, z divjadjo in ribami in vzgajajo svoje članstvo s tremi revijami, tečaji, predavanji itd., se stiskajo v popolnoma neprimernih prostorih. Tu komaj še opravljajo najbolj nujne organizacijske posle, tistih nalog, ki jim jih je z novimi zakoni zaupala in naložila družba, pa v teh pogojih ne morejo izvrševati. Zato so se zbrali predstavniki lovske, ribiške in planinske organizacije in se zedinili, da s skupnimi močmi zgrade »Zlatoroga«, skupni dom lovcev, ribičev in planincev Slovenije. V »Zlatorogu« naj bi vse tri organizacije našle vse prostore in možnosti, ki jih za svoje delo potrebujejo. »Zlatorog« naj bo organizacijsko, gospodarsko, kulturno in družabno središče vseh članov vseh treh organizacij. Kar koli lovec, ribič ali planinec potrebuje, naj dobi v »Zlatorogu«! Vse od izkaznice do knjige in predavanja ter lovskega, ribiškega in planinskega filma, trnek, planinsko palico, puško in rodovnik za svojega psa, malico za svojo pot in prostor, kjer bo prodal divjačino in ribe, predvsem pa našel svojo družbo, svojega tovariša in prijatelja, pa tudi prenočišče in nasvet za kakršni koli opravek. Zato naj ima »Zlatorog« poleg organizacijskih in trgovskih prostorov tudi lovsko-ribiško restavracijo, strelišče, kegljišče in primerno število prenočišč. »Zlatorog« pa naj izpolni še neko vrzel, ki jo danes ne pogrešamo samo lovci, ribiči in planinci, temveč vsa Slovenija: Nudi naj prostore lovsko-ribiško-planinskemu muzeju! V njem se bomo učili, v njem pa bomo tudi lahko pokazali vsakemu obiskovalcu, domačinu in tujcu, kakšno divjad in ribe in kakšne planine, kakšno Slovenijo imamo. Zamisel »Zlatoroga« je naletela med članstvom vseh treh organizacij, pa tudi v javnosti, na zelo ugoden sprejem. Lahko pričakujemo, da nas bosta pri gradnji podprla tudi LR Slovenija in Ljubljana. Seveda pa moramo v prvi vrsti lovci, ribiči in planinci sami izvršiti svojo dolžnost. To pa bomo brez dvoma naredili! Skupnost namreč, ki naj bi zgradila »Zlatoroga«, je tako močna, da lahko zamisel v polnem obsegu uresniči. Tako so lovci, ribiči in planinci sklenili, da začno najresneje pripravljati gradnjo samo, predvsem pa takoj zbirati finančna sredstva. Zamišljamo si, naj bi prispeval vsak član lovske organizacije neko vsoto, ki bi jo brez težav lahko zmogel, vendar pa naj bi osebni prispevki ne bili glavni način zbiranja finančnih sredstev za »Zlatoroga«. Zbiranje denarja naj bo poleg prispevkov okrajnih lovskih zvez in lovskih družin čim bolj pestro: lovska organizacija naj v tem letu n. pr. priredi čim več prireditev, katerih dobiček naj gre za »Zlatoroga«, organizira n. pr. dva lova, katerih plen naj proda za ta namen, lovske družine naj določijo pri odstrelnini prispevek za dom, uvedejo zbirke pri zadnjih pogonih, lovska organizacija naj organizira v merilu republike in tudi okrajnih lovskih zvez obveznice, na katere bi dobili lastniki izžrebane številke odstrel jelena, gamsa, srnjaka, ruševca itd., itd. Na ta način bi obljubljeno vsoto lahko dosegli. To pa so samo nekatere misli, ki naj jih lovska organizacija pretrese, poišče pa še nove vire dohodkov. »Zlatorog« bo žrtve, ki jih bo dala zanj lovska organizacija, bogato vrnil v najrazličnejših oblikah, predvsem pa bo celotno lovsko organizacijo organizacijsko, gospodarsko, kulturno in družabno utrdil in povezal, takoj pa ji dal osnovo za delo, ki ga sedaj čisto preprosto zaradi nemogočih prostorov ne more opravljati. Zato, tovariši lovci, na delo za »Zlatoroga«! Bodimo prvi in pokažimo, kako je treba delati, da bomo cilj dosegli! Naj oživi in se razmahne tisto navdušenje, ki ga je lovska organizacija za zgraditev svojega doma že ponovno pokazala! Delajmo tako, da bomo jeseni 1957. leta, ko bo petdesetletnica ustanovitve Slovenskega lovskega društva, proslavili ta jubilej v »Zlatorogu«! Sredstva začnimo zbirati takoj! Pošiljajmo jih na tekoči račun Mestne hranilnice v Ljubljani: 601-305-1-430, Zlatorog, Ljubljana. Člani koordinacijskega odbora za zgraditev »Zlatoroga«: Ljuban Zadnik, Andrej Flajs, Cene Kranjc Za Republiško lovsko zvezo Slovenije: dr. Jože Benigar dr. Milan Dular Foto Lojze Špiler Upravni odbor in delegati lovskih družin slovenjegraške okrajne zveze, najboljše lovske organizacije Slovenije POMEN ZNANSTVENO RAZISKOVALNEGA DELA V LOVSTVU Dr. S. Valentinčič Ne verjamem, če je kje širom po naši domovini polje, kjer ne bi živel poljski zajec; prav malo je v Sloveniji gozdov, ki bi bili brez srnjadi; polja Vojvodine in Makedonije so polna jerebic. Povsod nas obdaja divji svet; gledamo ga in se ga veselimo. Donaša pa nam tudi velike gmotne koristi, a kakšne, tega niti približno nihče ne ve. Vemo le za delne in približne podatke. Naj omenim samo enega: Po podatkih lovcev samih uplenijo v Srbiji, naši največji republiki, letno okrog pol milijona divjih zajcev. Če ocenimo samo te zajce, in sicer vsakega s skromnimi 200 dinarji, dobimo že 100 milijonov dinarjev. Toliko je vredna samo ena vrsta divjadi v eni naših republik. Vedeti pa moramo, da je ves ta divji svet prepuščen bolj ali manj samemu sebi, v njem vladajo in ga usmerjajo skoraj izključno samo zakoni naravne stihije, človeški um in znanost se mu še bore malo posvečata. Razni dogodki in dejstva pa kažejo, da se približuje konec takemu stanju. Zakaj? Krivico bi delali mnogim lovskim strokovnjakom v preteklosti, če jim ne bi priznali njihovega pionirskega dela. Mnogo so nam dali s področja zoologije in biologije divjadi, nekaj tudi s področja patologije. Toda nekaj bistvenega je vsemu njihovemu delu manjkalo: Dalo ni tistih rezultatov, ki so potrebni, da bi naše lovstvo bistveno napredovalo; to pa tudi ni bilo mogoče. Lov je bil do nedavnega samo športna panoga, divjad pa last bogatih posameznikov, ki je niso cenili kot narodno premoženje, ali pa celo last nikogar in vsakogar, ki jo je uplenil. V takih pogojih in v takih družbenih odnosih je bilo opazovanje in raziskavanje divjadi nujno samo stihijsko in kampanjsko, ti pogoji niso dopuščali, še manj pa zahtevali načrtno, organizirano in nepretrgano delo znanstvenega raz-iskavanja divjadi. V nasprotju s tem pa je v današnji skupnosti tako delo ne samo možno, temveč tudi nujno. Naš socialistični zakon o lovu je postavil lovstvo v sklop narodnega gospodarstva, divjadi pa je dal značaj ljudskega premoženja. Tako so postavljeni temelji, na katerih je mogoče, pa tudi potrebno reševati razne probleme v lovstvu po kakovostno čisto drugačnih potih kot nekdaj. Lovsko gospodarjenje je v rokah lovcev in lovskih organizacij, divjad pa pod nadzorstvom družbe. Pred našimi očmi se danes naše lovstvo naglo razvija, prav tako pa se razvijajo tudi lovska zavest, lovska etika in pa čut odgovornosti pred družbo. Vidimo, kako se lovci odrekajo plenu: na družinskih sestankih določajo velike površine, kjer se lovi ali odlovi divjad samo v korist društvene blagajne; tako se zbirajo sredstva za dvig lovstva. Druge lovske družine so na svojih posvetih spet sklenile, da bo šel ves izkupiček od posameznih vrst divjadi v družinsko blagajno. Ti pojavi niso osamljeni, nekje obsegajo velike pokrajine, da, celo ljudske republike. Koliko novih vrst divjadi je prinešenih v naša lovišča, koliko novih centrov za gojitev divjadi je zgrajenih, koliko izdajo lovci za zimsko prehrano divjadi, za na- grade za pokončavanje škodljivcev! Vse to so posledice novih družbenih odnosov pri nas na splošno in v lovstvu posebej. Ali je tedaj kaj čudnega, če je pred nekaj leti začel intenzivno delovati lovski oddelek pri Gozdarskem inštitutu v Zagrebu in če je bila pred dvemi leti osnovana v Beogradu skupina za znanstvena raziskovanja v lovstvu? Zato ni tudi nič čudnega, če je ta skupina prejela v dveh letih okrog 2 milijona dinarjev dotacije od dveh lovskih zvez! Nič čudnega ni tudi to, da se v vedno večjem številu obračajo na te znanstvene lovske ustanove (pa tudi na lovske organizacije) lovci z vseh strani. Zahtevajo namreč razna pojasnila in navodila za praktično delo, zahtevajo znanstveno pomoč pri lovnem gospodarjenju. Prav tako je povsem razumljivo, da je bil konec preteklega leta ustanovljen v Beogradu Inštitut za znanstvena raziskovanja v lovstvu in da mu je Zvezni izvršni svet dotiral za 1955. leto pet milijonov dinarjev. Vem, da je med nami še mnogo nevernih pa tudi drugačnih Tomažev, ki gledajo skeptično na vlogo, način in možnosti znanstvenega dela v divjem svetu. Zanje pa tudi za vse ostale lovce bom v naslednjem podal svoje mišljenje o pomenu in vsebini pa tudi o metodah znanstvenega dela v lovstvu. Bil sem dalj časa sodelavec v skupini za znanstvena raziskovanja v lovstvu in sem še sedaj sodelavec v Inštitutu. Zdi se mi, da bo najbolje, če povem, kakšne so bile naše osnovne delovne metode in kakšna so bila osnovna načela v našem znanstvenem delovanju. Bila so tale: 1. Pot od splošnega k posebnemu, od posebnega pa k posploševanju. Kaj se to pravi? »Splošno« v tej postavki pomeni našo divjad, ki jo gledamo z raznih gledišč: z biološkega, ekološkega, patološkega, ekonomskega itd., pomeni torej najširše, a obenem najgloblje spoznavanje divjadi. Za to delo pa je seveda treba mnogo oči, mnogo ljudi, potrebno je množično delo. Za to delo je potrebna tudi nepretrganost in doslednost, potrebna je dobra in gibčna organizacija. Vsa opazovanja in podatki se zlivajo v center. V njem jih znanstveniki študijsko analizirajo, prihajajo do določenih zaključkov. Če je potrebno, preverijo svoje sklepe tudi s poizkusi, da bi prišli tako do končnega, znanstveno utemeljenega in dokazanega sklepa — do »posebnega«. Tretja faza v tej celoti je »posploševanje« sklepov, to je njihova izvedba v praksi, v najširši uporabi. 2. Znanost v službi družbe, znanost zaradi dviga družbenega standarda, znanost v službi lovskega gospodarstva — to je bilo naše drugo načelo. Kakršnega koli dela smo se lotili, vedno je bil naš končni smoter — pa tudi moto — samo tale: v korist družbene skupnosti. Zave- damo se sicer, da je prečesto potrebno mnogo časa, da se po znanstvenih delovnih metodah pride do praktičnega sklepa — ali pa se včasih sploh ne pride; tak pa je značaj vsakega znanstvenega dela. 3. Naše tretje načelo je: Izkoristiti vsa dosedanja znanstvena dognanja. Da ne bi morali tudi mi hoditi po težkih začetniških potih, po katerih so že drugi hodili pri nas ali pa v zamejstvu, hočemo znanstvene delavce povezati na ta ali drug način in izmenjati izkušnje in poglede in drug drugemu pomagati. Trudimo se, da odpravimo osamljenost v delu pa tudi ljubosumno skrivanje individualnih znanstvenih dognanj. Naše načelo je: znanstvene izsledke posplošiti, dati jih človeški družbi. Zato smo navezali stike tudi z znanstveniki v zamejstvu. O metodiki našega znanstvenega dela naj bo toliko dovolj. V naslednjem bom govoril bolj o vsebini in pomenu znanstvenega dela v lovstvu, vendar tudi le bolj na splošno, kajti prostor ne dopušča, da bi se spuščal v podrobnosti. Če gledamo z družbenega gledišča, ima lovišče močno obeležje osnovnega objekta za produkcijo divjadi. Lovišče je važen proizvajalni objekt, ki daje družbi meso, kože, krzno in druge predmete široke potrošnje. Ali pa naša lovišča dajejo to, kar bi lahko dajala? Ali so proizvajalne kapacitete naših lovišč večje od tega, kar nam lovišča danes dajejo? Brez dvoma so. Kako velike pa so? Na to vprašanje pa ne more danes nihče odgovoriti. V drugih panogah gospodarstva ni tako, tam so proizvajalne kapacitete bolj ali manj znane. Tudi v lovstvu moramo priti do tega. Pot, po kateri se izračunavajo kapacitete lovišč, je znana; ta je: bo-nitiranje lovišč. Na Hrvatskem bonitirajo lovišča v najširšem obsegu: izračunavajo, katera divjad in v kakšnem številu lahko živi v nekem lovišču, ne da bi se kalila naravna in pa tudi gospodarska skladnost. Predaleč bi zašli, če bi se tukaj spuščali v tehnično presojo vseh faktorjev — zemljepisnih, etnografskih, bioce-notičnih, gospodarskih in drugih •—■ ki tvorijo v svoji skupnosti pogoje za določitev kapacitete lovišča. Naglašam le to, da je pri intenzivnem, načrtnem in po človeku uravnavanem lovskem gospodarstvu prvi pogoj — odrediti in poznati kapaciteto lovišča. To pa lahko stori le strokovnjak, ki dela na temelju znanstvenih dognanj in zaključkov. Drugi pogoj za načrtno lovsko gospodarstvo je poznavanje številčnega stanja divjadi. V lovišču je včasih preveč divjadi, oziroma preveč divjadi neke vrste. To ima lahko različne škodljive posledice. Nadštevilna divjad lahko močno škoduje fitokulturam, ki jo obdajajo. Nadštevilčnost lahko škoduje tudi divjadi sami; če se na primer ena vrsta divjadi preveč namnoži, gre to včasih na račun druge vrste ali pa tudi na njen lastni račun; prekoštevilčnost vodi namreč lahko do degeneracije ali splošne oslabitve vrste, povzroči pa lahko tudi kužne bolezni. Končno lahko skriva v sebi tudi nevarnost za domače živali in celo za človeka samega (namnožitev zveri ali nekih glodav-cev). Vendar imamo dandanes pri nas neprimerno več škode od tega, ker naše kapacitete lovišč niso dovolj izkoriščene, ker imamo premalo divjadi. Preštevanje divjadi je zapleten, težak in dolgotrajen postopek, ki ga je možno izvesti samo po določenem sistemu, samo po znanstveno ugotovljenih metodah. Kakor pa je res, da sta ugotovitev kapacitete lovišča in številčnega stanja divjadi po vrstah temeljni pogoj za načrtno lovsko gospodarstvo, tako je tudi res, da je treba vedeti še marsikaj drugega. V prvi vrsti je potrebno poznati divjad samo, in sicer z zoološkega, biološkega, anatomskega in ekonomskega gledišča. Predvsem je treba vedeti, kakšno je pri divjadi razmerje spolov, kakšna je njena povprečna teža, povprečna vrednost trofej, kakšna je njena reprodukcijska sposobnost (število mladih ali jajc na leto). Razmerje spolov n. pr. igra pri vseh vrstah naše divjadi zelo pomembno vlogo. Res je sicer, da narava praviloma vedno teži k reprodukciji vrste v ispolnem razmerju 1 : 1. Kljub temu pa naletimo v naših loviščih zelo pogosto na odklon v eno ali drugo smer. Ponekod to celo želimo, na primer pri fazanih, kjer bi radi videli, da bi bilo razmerje spolov 1 :3—4 v korist fazank; odvečni petelini namreč nadlegujejo fazanke, ko sede na jajcih. Pri jelenjadi je zaželeno, da bi bilo to razmerje 1 : 1. Pri tem razmerju se namreč vnamejo med jeleni ob paritvi ostri boji za košute. Po navadi zmagajo najmočnejši, torej najboljši jeleni. Podobno je pri srnjadi. Vemo pa, da je mnogo naših lovišč, kjer je spolno razmerje pri jelenjadi ali srnjadi popolnoma nepravilno. Največkrat zdaleč prevladujejo košute in srne. Ni potrebno naglašati, da odgovarjajo družine, ki v takih loviščih gospodarijo, pred družbo za vse posledice nepravilnega razmerja spolov. Tudi pri jerebicah je najbolje, da pride na kokoško en sam petelinček. Ta divjad je, kot vemo, monogamna. Presežek petelinčkov, ki se v naravi češče pojavlja kot presežek kokošk, je neredko-kdaj vzrok preseljevanja odvečnih samčkov, pri čemer pa se zgodi, da potegnejo samci s seboj tudi neko število jerebic. In če vzamemo za primer še zajca, vidimo, da tudi tu ni vseeno, kakšno je razmerje spolov. Od za j k je odvisno število mladičev, od mladičev pa — lov v jeseni. Iz vsega tega se vidi, kako važno je vedeti, kakšno je razmerje spolov. Statistike lovskih organizacij in njihovi proizvajalni plani so polovičarski, če nimajo teh podatkov. Šele takrat namreč, kadar vemo, kakšno je v lovišču razmerje spolov, lahko ukrepamo. Pri rogati divjadi odstrelimo predvsem tisti spol, ki presega drugega, zajce polovimo in odstranimo presežek tistega spola, ki je prevladal, in sicer na račun najslabših primerkov, pri jerebicah pa napravimo to najbolje v jeseni, če se odločimo za odlov jerebic zaradi prezimitve v prezimovališčih. Spomladi morebitne presežke petelinčkov zadržimo, da jih spustimo v lovišče namesto tistih, ki so postali plen ujed, ali pa jih uporabimo kot vodnike kebčkov, ki smo jih izvalili doma iz jajc prekošenih ali kako drugače zapuščenih gnezd. Za vsako vrsto divjadi so poti za uravnovešanje spolov. Toda to razmerje je treba poznati, treba ga je proučevati. Šele ko ga spoznamo, moremo napraviti ustrezni sklep in se odločiti, kaj bomo storili. Teža in trofeje divjadi so tisti pokazatelji, ki govore o njeni vrednosti. Vendar posvečajo lovci vse premalo pozornosti ugotavljanju teh pokazateljev. Za koliko lovišč pa vemo, kakšen je povpreček srnjačjih rogovij danes ali kolikšen je bil pred nekaj leti? Le po takih podatkih pa se lahko oceni, če napredujemo ali nazadujemo. Če pa na vrednost trofej še nekako gledamo, pa brez dvoma povsod zanemarjamo podatke o donosu mesa, se pravi podatke o povprečni teži divjadi. O teh podatkih se evidenca nikjer ne vodi. Posebno pri nizki divjadi je tako, saj »zajec je zajec«! Pa ni tako! Recimo, da nam v loviščih, ki so bogata na zajcih, uspe dvigniti povprečno težo zajcev za 1 kg pri vsakem. Ali nismo tako pri istem številu zajcev pridobili na tone mesa? Da dosežemo to, je znanih več metod: Ena je ta, da v delu lovišča, ki ga pustimo za priplod, polovimo vse zajce in izdvojimo tiste, ki so slabi, da torej izvršimo selekcijo. Druga metoda je ta, da spustimo v lovišče večje število najboljših zajcev iz od- dalj enega lovišča, to se pravi, da osvežimo kri. Obe metodi je možno tudi kombinirati. Podobno kot pri zajcih lahko ravnamo tudi pri večini ostale divjadi. Pogoj pa je seveda,.da poznamo svojo divjad, da poznamo njeno kakovost tako glede na trofeje, kakor tudi glede na njeno težo. Potrebno jo je torej poznati z ekonomske strani. Nadaljnje dejstvo, ki igra tako v biologiji kakor tudi v ekonomiki važno vlogo, je reprodukcijska sposobnost, letni prirastek divjadi. Ta je odvisen od zunanjih in notranjih pogojev. Med te pogoje spadajo hrana, genetska zasnova, zdravstveno stanje itd. Človek ima v svojih rokah možnosti, da nanje vpliva, na te bolj, na druge manj. In zopet je potrebno najprej spoznati reprodukcijsko sposobnost divjadi, ugotoviti, koliko mladičev letno poleže ali jajc znese. Šele, kadar to vemo, in sicer za večje področje ali pa za vsa lovišča, v katerih tista divjad živi, šele tedaj smo izpolnili prvi pogoj za nadaljnje delo. Doslej smo se spoznali z vsebino znanstvenoraziskovalnega dela v odprtih loviščih, v loviščih v naravi. Ni pa samo tu naše delo pomembno. Poleg gojitve divjadi v naravi poznamo tudi umetno gojitev, gojitev v prezimovališčih, v oborah, v volj erah. Umetna gojitev divjadi je lahko zelo močan dopolnilni način dviganja naravnega fonda divjadi. V naprednejših deželah je zelo razširjena. Na Danskem poznajo umetno gojitev jerebic, v skandinavskih deželah so obvladali umetno gojitev divjih petelinov, v Severni Italiji deluje fazanerija, kjer letno odgoje 120 tisoč fazanov na skrajno mehaniziran način, Švicarji pa goje na več krajih v oborah kozoroge. Tudi naši znanstveniki morajo obvladati te in take metode gojitve. Sicer je vprašanje, koliko jih je možno v celoti in na hitro pri nas uporabiti, zadnji čas pa je že, da začnemo v fazanskih volj erah piščeta krmiti z mešanimi, umetnimi krmili, bogatimi na beljakovinah, pri jerebicah pa poizkušati dvigniti stalež tudi z umetno gojitvijo, sicer ne bomo dosegli tistega, kar želimo, tega namreč, da bi bila naša ravninska lovišča bogata na tej ljubki divjadi. Zelo važno znanstveno raziskovalno področje so tudi bolezni divjadi, oziroma zdravstveno stanje divjadi. Večina lovcev nima pravega pojma, kako je z zdravjem naše divjadi. Vzrok je predvsem v tem, ker trupel poginule divjadi ni lahko najti, oziroma jih pred nami najde lisica ali kaka druga zver. Če pa le uplenimo kako bolno žival, ne znamo presoditi znakov bolezni. Naše dosedanje ugotovitve in statistike pa povedo, da je mnogo raznih bolezni, ki uničujejo ali pa slabe našo divjad, da shujša ali pa celo pogine. Vse te bolezni pa zmanjšujejo njeno reprodukcijsko sposob- nost. Podatki govore, da je bolnih v loviščih Bečej, Ada, Mol v Vojvodini okrog 10% zajcev za sifilisom. V Pade ju in tudi drugod v Srbiji so poginile kite jerebic; zastrupile so se s cink-fosfidom. V Grosupljem je 29. januarja poginila srna, ki so jo otroci ujeli, ko je bežala pred psom. Pri seciranju je bila ugotovljena metljavost težke stopnje. V Jugoslaviji so predeli, kjer je čez 10% zajcev bolnih za cisticer-kozo, boleznijo, ki se pozna na jetrih in drugih notranjih organih. Nevarna pa ni samo za zajca, ampak tudi za psa; če namreč taka jetra pes poje, dobi trakuljo. Vrsta bolezni, ki muči in uničuje našo divjad, pa je že dolga: to so n. pr. nosni obad in ogrci pri srni in jelenu, kuga in kolera pri jerebicah, fazanih, rdeči črv — syn-gamus trahealis pri njihovih piščetih, prašičja kuga, nad zajcem pa visi cela plejada bolezni. S smotrnim in dobro organiziranim delom nam je mogoče, da zdravstveno stanje divjadi ne samo ugotovimo — to je vsekakor prvi pogoj — ampak tudi podvzamemo uspešne mere za njeno zdravje. Istočasno s študijem faktorjev in elementov, ki spadajo v gojitev divjadi, pa smo dolžni posvetiti našo pozornost tudi vprašanju izkoriščanja mednarodne trgovine. Na tujih tržiščih se lahko pojavimo kot solidna konkurenca samo z odlično kvaliteto divjadi v vseh pogledih, sicer se kupci v zamejstvu ozro rajši za takim blagom v tistih deželah, ki nudijo boljšo kakovost. Pred kratkim se je nekim našim izvoznikom tako zgodilo. Lansko leto so naša raziskovanja pokazala, da pride med transportom pri skoraj 10% zajcev do vnetja oči. To je posledica poškodb očes pri odlovu. S poskusi smo ugotovili, da penicilinska mast to vnetje hitro odpravi. Zato smo lovcem seveda svetovali, da namažejo s penicilinsko mastjo zajcem oči takoj po odlovu. Na ta način do vnetja oči sploh ne pride. Dolgo bi moral še naštevati, če bi hotel zajeti vso problematiko eksploatacije divjadi. Doslej je bilo govora o znanstveno raziskovalnih področjih, ki se nanašajo samo na divjad. Vendar pa ta raziskovanja nimajo pomena samo za divjad, dostikrat prehajajo tudi preko meja divjega sveta. Z divjimi vežejo mnoga skupna vprašanja tudi domače živali. Dosti je kužnih bolezni, ki prehajajo z divjih na domače živali 'ali pa obratno. Vranični prisad je nalezljiv za domače in divje parkljarje, svinjska kuga za domače in divje svinje, mi-ksomatoza za domače in divje kunce, kokošje kužne bolezni so — kot že rečeno — nalezljive za divje kokoši, volkovi in lisice so stalni rezervoar stekline, ki jo z ugrizi prenašajo na pse, mačke in druge domače živali. Podobno je tudi s parazitnimi boleznimi. Skratka, če se hočemo uspešno boriti za izkorenitev omenjenih in drugih kužnih in zajedalskih bolezni, ki so skupne divjim in domačim živalim, ne moremo doseči pravih uspehov, če izpustimo iz oči divjad. Tedaj smo v verigi strokovnih prijemov dopustili vrzel, skozi katero se sovražnik lahko izvleče. In danes je stanje tako, da naši strokovnjaki in znanstveniki dopuščajo to vrzel. Študiranje odnosov med domačimi in divjimi živalmi pa ni mogoče omejevati samo na skupne bolezni. Vse naše domače živali so bile nekoč divje. Živele so podobno življenje in pod podobnimi pogoji, kot ga živi naša divjad. Človek je s postopnim udomačevanjem oropal domače živali mnogih prednosti, ki jih ima žival v svobodni naravi, kar je gotovo šlo na račun njene odpornosti. Če tedaj proučujemo divjad, njeno življenje in lastnosti, moremo pri tem odkriti marsikaj, kar zanima tudi tiste strokovnjake, ki se bavijo s študijem domačih živali. Končno ima proučevanje divjadi pomen tudi za humano medicino, za človeško zdravje. Poznamo namreč nekaj bolezni divjadi, ki so smrtne tudi za človeka, in katere prehajajo lahko — ali pa celo po pravilu — naravnost z divjadi na človeka. To so predvsem steklina, tularemija, trihinoza. Za steklino bolni volk nosi v sebi najbolj patogen virus stekline, njegov ugriz pomeni gotovo smrt v naj hujših mukah. Šakal, lisica, divja mačka, jazbec in druge zveri volku uspešno sekundirajo. Tularemija je kužna bolezen glodavcev, zajcev, pižmovk, kuncev in drugih, ki jo prenašajo na človeka neposredno. Literatura trdi, da se tularemija prenese s samim dotikom. Trihinoza je para-zitna bolezen, ki je v tem, da se v človekovih mišicah razvijejo trihine, če je jedel trihinozno meso. Trihinozo prenašajo na človeka — razen domače svinje *— tudi divje) svinje, jazbeci, medvedi. Zato je važna naloga znanstvenega raziskovanja divjadi, opazovati te vrste divjih živali, ki prenašajo bolezni, ki so nevarne tudi za človeka. Še dolgo bi lahko govoril o pomenu znanstvenega raziskovanja divjadi, o njegovi vsebini in metodah, saj niti vseh poglavij tega dela nisem omenil. Vendar upam, da sem za začetek dovolj osvetlil temelje znanstvenega dela, kakršno se tudi pri nas začenja, dela, ki ga je treba pospešiti in podpreti. Če bi na koncu strnil izrečene misli v en sam stavek, bi se ta glasil: Naši novi družbeni odnosi se krepko odražajo tudi v lovstvu; njihov vidni izraz je naša socialistična lovska zakonodaja, ki je po eni strani deklarirala divjad kot družbeno imo-vino, lovstvo pa kot vejo narodnega gospodarstva, na drugi strani pa dala gospodarjenje z lovišči v roke lovskim organizacijam. S tem so tudi bistveno izpremenjeni pogoji za znanstveno delo v lovstvu, kajti odgovornost za poverjena lovišča pred družbo nalaga lovskim organizacijam ne samo dolžnost, da usvajajo znanstvene metode v gojitvi divjadi, temveč da jih tudi sami iščejo; metode takega znanstvenega dela naj slone na načelu dedukcije in indukcije, vsebina pa se mora usmeriti zlasti na študij vskladitve lovnega gospodarstva z drugimi gospodarskimi panogami, na proučevanje divjadi z biološkega, patološkega in ekonomskega gledišča, na proučevanje odnosov divjad — domače živali in divjad — človek. Organizacijske oblike tega dela pa morajo biti take, da zagotovijo množičnost, načrtnost in neprekinjenost znanstvenega dela pri polnem izkoriščanju dosedanjih znanstvenih dognanj za praktične potrebe. NEKAJ MISLI IN UGOTOVITEV OB ODLOVU ZAJCEV Milan Šušteršič Odlov živih zajcev z vsakim letom vse bolj narašča in sicer ne le glede na število odlov-1 j enih zajcev, temveč tudi glede na število lovskih družin, ki love žive zajce. Smoter odlova je trenutno najbolj močno poudarjen v ugodni prodaji živih zajcev v inozemstvu, v manjšem obsegu pa se love živi zajci tudi za osvežitev krvi naših lovišč. Z odlovom pa dosežemo še več vzporednih koristi, ki naj jih prikažem ob praktičnem primeru. Lovska družina v Prekmurju, ki ima 1300 ha nižinskega lovišča, se je v začetku 1953. leta odločila, da bo jeseni na polovici tega lovišča odlovila žive zajce. Če odbijemo zazidano površino, meri ta del lovišča okoli 500 ha. To so polja in nekaj krp »gozda«, lovišče torej, ki ga lahko smatramo za prvorazredno. Spomladi smo po stalnem in skrbnem opazovanju ugotovili na tem področju okoli 60 zajcev, ki so predstavljali začetno »razplodno glavnico«. Da bi bil razplod nemoten, je lovska družina temeljito obračunala z roparicami. Skozi vse leto je uvedla dnevne »dežurne službe« za vse svoje člane, ki so lovišče nadzirali, seveda pa je tudi sklenila, da se v tem delu lovišča ne odstreli noben zajec. Tako si je družina uspešen odlov zagotovila, nekoliko jo je skrbel le prvi poizkus. Doseženi uspeh pri odlovu in tudi prirastku pa je družino opogumil, da je tudi naslednje leto začeto delo nadaljevala in sklenila, da bo odlovila žive zajce tudi naslednja leta. V številkah je načrt takle: razplodna glavnica spomladi 1953 . 60 zajcev prirastek v 1953. letu (60 X 3) . . 180 zajcev stanje ob lovski sezoni 1953 . . . 240 zajcev odlov živih zajcev 1953 .... 165 zajcev razplodna glavnica spomladi 1954 . 75 zajcev prirastek v 1954. letu (75 X 3) . . 225 zajcev stalež ob lovski sezoni 1954 . . . 300 zajcev odlov živih zajcev 1954 . . . . 180 zajcev razplodna glavnica spomladi 1955 . 120 zajcev predvideni prirastek v 1955. letu (120 X 3)...................... 360 zajcev predvideni stalež ob lovski sezoni 1955 480 zajcev predvidena razplodna glavnica za polno kapaciteto v lovišču 160 zajcev predvideni odlov oz. lov v 1955. letu 320 zajcev Pri številkah odlova je treba omeniti, da je družina odpošiljala zajce v razmerju 1 zajec : 2 zajklji; preveliko število samcev je bilo treba torej izločiti z usmrtitvijo. Značilno je, da se je pri vseh odlovih pokazalo, ti a je v lo- višču spolno razmerje skoraj 1 : 1, le nekoliko več je samcev (89 : 81). Velika korist za lovišče pri odlovu je ta, da ostanejo preostali zajci popolnoma zdravi, to se pravi, da ni nobeden zastreljen. Poudariti pa je treba, da sta za tako visok in hiter porast razplodne glavnice (od 60 na 160) oziroma možnosti za odlov ali lov (od 165 na 320) bistveno važna dva ukrepa: ukinitev odstrela in temeljito pokončevanje roparic. Pri odlovu lahko uredimo tudi spolno razmerje, kar je tudi pomembno pri gojitvi divjadi. Pa še neka dobra stran se pokaže pri odlovu. S tem, da se člani odpovedo lovu, se vzgajajo! Seveda ne smemo pozabiti tudi na gospodarsko stran, t. j. na finančno okrepitev družine. Odlov je namreč mnogo rentabilnejši kot odstrel. To trditev naj pokažejo naslednje številke: Recimo, da plača lovska družina letno 50 000 din prispevka. Računajmo, da se iztrži za živega zajca, prodanega v inozemstvo, 5000 dinarjev; za 1 kg mrtvega zajca pa se dobi 250 din oz. povprečno 1000 din za zajca. Račun oz. predvsem prihranek bi bil tale: odstrel . . 50 zajcev X 1000 din = 50 000 din odlov . . 10 zajcev X 5000 din = 50 000 din prihranek . 40 zajcev Odlov za inozemstvo prinaša družbi devize, lovskim družinam pa sredstva, ki se vračajo v lovišče in ga tako dvigajo na zaželeno višino; odlov za domača lovišča prinaša možnost osvežitve krvi in nasaditve divjadi tam, kjer je ni, pa so vsi pogoji, da bi lahko živela. Čeprav v bodoče morda ne bo več takih ugodnosti pri prodaji v inozemstvo, bodo zahodne evropske države predvsem zaradi osvežitve še vedno iskale živo divjad. Vsekakor pa mislim in ponavljam, da bo treba intenzivne osvežitve v naših loviščih in prav tej bo treba dati vsekakor prednost. Poudarjam pa, da ni koristno, nasajati divjad tam, kjer bi se še »topla« odstrelila in kjer ni smisla za gojitev. Mnenja sem, da bi morale tudi druge družine kreniti na tako pot, ne morda samo zaradi odlova, temveč tudi zato, da bi izpolnile prvo dolžnost vseh lovcev, ki je »gojitev divjadi«. Zato pa naj pokajo puške eno ali več let samo po roparicah, divjad pa naj se skrbno čuva. Omeniti pa moram tudi senčno stran odlova žive divjadi, ki se kaže morda v nešportnem načinu odlova samega. Zelo pa moramo tudi paziti, da pri članih ne bi zmagal pohlep po denarju, kar bi imelo vsekakor kvarne posledice za naše lovstvo. VISOKOGORSKI LOV IN NAŠA STVARNOST (Ob članku »Alpinizem in visokogorski lov«) Janko Perat Članek tov. Toneta Svetine »Alpinizem in visokogorski lov« (Lovec, januar 1955) me je vzpodbudil, da prispevam nekaj misli k idejnim vprašanjem lova tudi jaz. Članka tov. Svetine pa se hočem dotakniti le na splošno: skušal bom pokazati na nekatera vprašanja, ki jih Svetina v svoji razpravi ni obravnaval. Takoj v začetku pa bi poudaril, da vidim v Svetinovem članku preveč idealizma (sicer ne svetovnonazorskega) in dobršen del romantike, dve stvari torej, ki sta sicer značilni za visokogorskega lovca, ki pa sta v tem primeru pisca zavedli, da je po mojem mnenju preveč enostransko osvetlil kompleks vprašanj visokogorskega lova. Ko sem članek čital, sem imel vtis, da živimo še vedno v času klasičnega gorništva. Ta splošni vtis so še bolj poglobile slike gorskih vodnikov iz klasičnih Kugyjevih časov preteklega stoletja in iz let pred prvo svetovno vojno. Toda kje so danes romantični Kugyjevi 'časi? Kje so časi gorskih vodnikov Komacov, Tožbar-ja in Berginca, časi Jalenove povesti »Trop brez zvoncev«? Ti časi so za vselej za nami, kajti razvoj gre neizprosno naprej. Živimo v času avtomobila in »vespe« ter mehanizacije. Trenta, Kugyjeva »dolina mehkih src«, Kranjska gora in Soča, domovina zlatoroga, so se spremenile v pomembna mednarodna turistična središča. Tehnika je približala gore najširšim slojem. Klasični alpinizem iz časov Staniča, Ku-gyja, dr. Tume pa tudi Čopa je v neizbežnem zatonu. Samivel, glasnik francoskega alpinizma, postavlja v reviji »Alpinisme« (1952. leta) tole definicijo alpinizma: »Šport zavzemanja gora s težavnim pristopom«. Kratek in jedrnat stavek, ki ne dopušča čustvenih in estetičnih sestavin. Moderni alpinist skuša gorski svet očarati, namesto, da bi sam iskal v gorskem svetu očara-nja. Zato je vsak preprosti gorski lovec nad šestostopnjašem, ki hlepi le za zunanjim videzom svojih dejanj. Gorski lovec se ne ukvarja z alpinističnimi »problemi«, zna pa se spretno kretati po pečinah, prepadastih stenah, ozkih policah, v krušljivem terenu. Visokogorskemu lovcu je vsak dan, ki ga preživi v gorah, novo razodetje. Moderni alpinist je torej športnik v pravem pomenu besede in alpinizem je verjetno najpopolnejši vseh športov, ker ima izredno bogato psihološko vsebino. Visokogorski lovec pa je idealist, ki skuša vzpostaviti izgubljeni ali izmaličeni stik z visokogorsko naravo, ki je tako čudovito bogata. Zato ni razloga, da bi precenjevali etične sestavine modernega alpinizma, etične sestavine visokogorskega lova pa podcenjevali, kot dela tov. Svetina v obeh razpravah. V tem pogledu je skromnost popolnoma neumestna. Visokogorski lovec (pa tudi srednje-gorski in nižinski) opravlja namreč danes delo, ki je važno in pomembno tudi z družbenega in gospodarskega gledišča. Industrializacija, elektrifikacija, mehanizacija kmetijstva, izsuševanje, izsekavanje itd. — vse to je izrazit poseg človeka v naravo, ki ne more ostati brez posledic. Vse živali, ki žive prosto v naravi, izgubljajo svoje življenjske prostore, kjer so se v miru plodile in hranile. In prav današnji lovec je tisti, ki skuša posledice razrušenega naravnega reda med divjimi živalmi in pticami omiliti. To delo opravlja z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo. Lovec skuša ohraniti zanamcem živalske vrste, ki bi sicer prej ali slej izumrle. Tako ne išče samo zadovoljitve svojih lovskih prizadevanj, temveč se aktivno trudi, da se ohrani narava v svoji prvobitni lepoti vsaj tam, kjer je to spričo razvoja tehnike še mogoče. S tem pa pridobiva delo lovske organizacije globoko etično vsebino in velik gospodarski pomen. Prav to prizadevanje dviga lovca v etičnem pogledu nad povprečnega alpinista. Če lovec delno zaostaja za alpinistom kot športnik, ga s svojimi gojitvenimi napori brez dvoma prekaša. Sicer pa je s primerjavami križ, alpinist bo zadevo verjetno drugače ocenjeval. Ker pa je moj namen, govoriti predvsem o tistih nasprotjih, na katera naleti pri svojih prizadevanjih visokogorski lovec, poglejmo, kakšne razmere so danes v našem visokogorskem svetu. Za alpinista v naših gorah ni več novih vrhov. Zato išče nove smeri. Svoje zadoščenje najde že v spremembah smeri, pa če so te še tako nepomembne. Zato zapojejo vsako poletje kladiva v stenah, ki še niso bile popolnoma osvojene; ta »pesem« pa vznemirja divjad bolj, kot si mislimo. Toda če bi ostalo samo pri tem, še ne bi bilo tako hudo. Za alpinisti pa pridejo še drugi ljudje z lončki rdeče barve, ki kar tekmujejo, da ne bi ostala nobena gamsja steza nemarkirana. Po teh sledovih pride spet na tisoče planincev, ki jih privedejo v gore zelo različni nagibi. Naš visokogorski lovec, ki ni nikak samotar, ima rad družbo, vesel pa je predvsem tistih ljudi, ki jih pripelje v gore ljubezen do prvo- bitne narave. Nekaterih pojavov pa ne more biti vesel. Visokogorski lovec želi, da bi ohranil, kolikor se le da, prvobitni gorski svet neoskrunjen, saj je lep in privlačen le v svoji nedotaknjenosti. Zato je nezadovoljen, ko vidi, da so se številni planinski domovi ponižali v gostilne, ki marsikje posebno ob sobotah zvečer ne kažejo lepe slike. Zjutraj se ti »planinci« razlezejo na vse strani in preizkušajo svoje glasovne sposobnosti na načine, da bi jih jim prav gotovo zavidal istrski osliček, če bi jih slišal. Da bi prišli k sebi, velikokrat počivajo, za zabavo pa vale v dolino kamenje. Ko pomalicajo, ostane za njimi kup konzervnih škatelj in raznih papirčkov. Nato se navadno spravijo še na zaščiteno cvetje in tekmujejo, kdo ga bo več nabral. Gorje, če pri vsem tem zapazijo še divjad, posebno gamse. Tedaj se prične pravo tekmovanje, kdo bo bolj divje in močno zavpil, kdo bo več kamenja prevalil proti ubogim živalim, ki v divjem strahu beže v najbolj nedostopne predele. Kako je pri srcu lovcu, pravemu planincu in alpinistu, ko vse to vidi, mislim, da ni treba pripovedovati. Kakšna je estetična in gospodarska škoda pri takih dejanjih, je zopet poglavje zase. Dejstvo je, da se divjad (razen krokarjev in kavk) krajev, kjer hodijo taki ljudje, izogiblje; ker pa je takih krajev vedno več, je čas, da ljubitelji narave ne glede na to, ali smo lovci ali planinci, resno spregovorimo. Nekoliko bi se pomudil še pri tretjem sopotniku, s katerim se sreča lovec v gorah; ta tretji sopotnik pa je turist. Ljudje, ki se bavijo s turizmom, skušajo, izkoriščajoč naravne lepote nekega kraja, z dobro in moderno organizacijo gostinske mreže, hotelov, koč in zavetišč, z dobrimi prevoznimi progami in zvezami, z markacijami potov, z vzpenjačami itd. privabiti čim več ljudi, predvsem petičnih tujcev, in tako ustvariti čim več dobička. To je našemu turizmu v precejšnji meri tudi uspelo. To dokazujejo stotine in stotine avtomobilov iz vseh držav zahodne Evrope, ki se srečujejo dan za dnem posebno v poletnem času po slikoviti dolini »mehkih src«. To dokazujejo neonske reklame v Kranjski gori, Bovcu in Trenti. In turizem še napreduje. Saj je komaj v povojih! Za bodočnost ima velike načrte. Tudi lovci želimo, da bi se uresničili, vendar bi želeli, da bi vsaj v nekaterih stvareh pri njih sodelovali. Od turizma namreč ne moremo pričakovati kakšnega posebnega idealizma. Turizem kot gospodarska panoga računa na dobiček, kar je tudi pravilno, saj po svoje prispeva h gospodarskemu napredku doslej pasivnih krajev in okrajev kakor tudi celote. Vendar pa utegne postati prevelika težnja za dobičkom nevarna. Prepričan sem namreč, da prihaja v naše planine mnogo turistov tudi zato, ker vendarle še ne dobijo na vrhovih naših planin reklame, da je »coca-cola« najbolj osvežujoča pijača in »nivea krema« najboljša za obraz. Pri nas se še dobi prostor, kjer je človek sam z goro. Tega bogastva ne smemo zapraviti. Sedaj vlada v naših gorah relativen mir. Izven glavnih poti in smučišč najdeš le kakega lovskega čuvaja ali lovca, ki opazuje in čuva svoje trope. Tu pa tam zaide v te kraje tudi gorohodec, ki se tiho in spoštljivo obnaša do lepot deviške narave. Toda kmalu se bo obisk planin povečal. Pomladni in poletni dnevi bodo privabili tisoče in tisoče delovnih ljudi v gorske višave. Zato mislim, da ni narobe, če pišemo o nasprotjih, ki se pojavljajo v naših gorah. Alpinisti, planinci, turisti in lovci, vsi skupaj jih skušajmo zmanjšati in polagoma čisto odstraniti, da si bomo ohranili vse, kar nas je očaralo in privezalo nase. Pri nas ne more priti do takšnih pojavov kot v Berchtesgadenu v Nemčiji 1952. leta, kjer je nadlovec Kiissewetter požigal planinska zavetišča in je k temu nagovarjal še svoje podrejene, naj delajo isto. Ta nadlovec je namreč hotel rezervirati zase in za svoje aristokratske gospodarje ves gorski svet, ne oziraje se na množice planincev, ki si tudi žele oddiha v gorah. Smo pa lovci dolžni, da opozarjamo na nepravilne in nezdrave pojave, ki ne škodujejo samo lovstvu, temveč našim planinam in našemu gospodarstvu sploh. Lovci smo to dolžni predvsem zato, ker se je ravno med nami ohranil najbolj čist lik in tradicija Komacov in Špika: idealizem in velika ljubezen do narave. Lovska organizacija je močna; svoj naraščaj vzgaja skozi trdo pripravniško dobo; vsak lovec mora pokazati strokovno znanje z izpiti, česar pri drugih društvih ni. Končno nam nalaga to nalogo tudi zakon o lovu, ki nam je izročil lovišča in divjad v gospodarjenje. Da pa bomo divjad uspešno gojili, ji moramo zagotoviti vsaj relativen mir in ji nuditi vsaj minimalen življenjski prostor, kjer se bo nemoteno razvijala. Zato bi bilo koristno, da se določeni predeli visokogorja posebej zavarujejo. To bi bili predvsem predeli, kjer se gamsi (in zadnje čase tudi svizci) posebno radi zadržujejo. Na takšne predele bi morali paziti tudi alpinisti, markacijske sekcije pa bi se jih morale izogniti. Takšni predeli običajno niso veliki, za povprečnega planinca, ki mu je cilj določeni vrh, pa tudi ne posebnega pomena. Te kraje lovci in lovsko čuvajsko osebje dobro poznajo. Zato bi bil stik med lovci in planinskimi organizacijami, alpinističnimi klubi in sekcijami nedvomno uspešen in koristen. Takšne posebno zavarovane predele imajo tudi v zahodnih državah, predvsem pa v Ameriki v znanih nacionalnih parkih. Od tega ne bi imela koristi samo fauna, temveč tudi planinska flora. Iz teh razlogov bi bilo tudi potrebno, da bi se projektanti novih cest, potov, hotelov, zavetišč in vzpenjač po naših planinah posebej posvetovali tudi z lovsko organizacijo. Načrti takšnih objektov naj bi se delali tudi ob upoštevanju teženj lovstva. Divjad je pomembna privlačnost tudi za turiste, saj oživlja lepo podobo naših planin. V dobro organiziranem lovskem gospodarstvu pa je tudi odstrel divjadi visokega lova postavka, ki je ne smemo omalovaževati. Zato bi sodelovanje med turističnimi organizacijami in lovsko organizacijo nudilo obema velike koristi. Dalje je naš skupni interes borba za kulturni lik planinca, ki je povprečno še zelo nizek. Potrebno je mnogo več ustne in pisane propagande, da bi pokazali planinci spoštovanje do narave, da ne bi valili kamenja, plašili divjadi, uničevali zaščitene planinske flore in kvarili izgleda neoskrunjene narave z raznimi odpadki itd. Da bi to dosegli čimprej, bi se morali planinci in lovci bolj povezati. Moja skromna želja in želja mnogih drugih je tudi, naj bi se neonske razsvetljave, jazzi in boogie-woogie povzpeli kvečjemu do Trente ali Kranjske gore. Višje pa nikakor! S svojim prispevkom sem posegel v debato, ki jo je začel tov. Tone Svetina že s svojim prvim člankom o idejnih vprašanjih lova. Članek je sprožil največji odziv. Jaz sem se oglasil ob drugem članku iz razlogov, ki sem jih že v začetku omenil. Skušal sem postaviti današnjega visokogorskega lovca v sredo dogajanja v današnjih razmerah. Nanizal pa sem le nekaj problemov in zastavil nekaj vprašanj. Snov je namreč preveč razsežna in zamotana, da bi se lahko na kratko objasnila. Moj namen je bil, da pokažem na nasprotja, na katera danes pogosto naletimo v visokogorskih loviščih. Ne smemo se namreč uspavati v romantiki. Novi čas je tu. Sprejmimo ga, takšnega, kot je, ne romantično, pač pa praktično. Vsa vprašanja, ki nastajajo, so rešljiva. LOVSKA ŠKODA B. K. Z novim zakonom o lovu so se spremenili predpisi o lovski škodi tako glede na odgovornost za povzročeno škodo kakor tudi glede na postopek pri ugotavljanju škode. Ti novi predpisi o lovski škodi (čl. 44 do 47 zakona o lovu) stopijo v veljavo s 1. aprilom 1955. Zato je potrebno, da se lovske družine in lovci čim-prej in dobro z njimi seznanijo. Temu namenu naj služijo naslednja izvajanja, ki temelje na določilih novega zakona o lovu ter na praksi iz predvojnih let v tistih vprašanjih, ki danes še niso urejena s pozitivnimi predpisi. Lovska škoda nastane ali pri izvrševanju lova, ki jo napravijo lovci, njihovi pomočniki in lovski psi na poljskih in gozdnih kulturah, ali pa jo napravi divjad (zaščitena ter divji prašič in medved). Praktično škoda pri izvrševanju lova ni pomembna, ker se le redko uveljavlja. Omejuje jo tudi določilo 31. čl. zakona o lovu, ki prepoveduje lovljenje po njivah, vinogradih, vrtovih od 1. marca dalje, dokler so na njih pridelki. Vendar tudi za tako škodo odgovarja lovska družina, ki pa ima pravico zahtevati povračilo od lovca, ki je škodo napravil. Škoda, ki jo napravi divjad na poljskih in gozdnih kulturah, pa je pomemben faktor v gospodarstvu lovskih družin, ker sega ponekod globoko v družinske blagajne. Tudi za škodo po divjadi (zaščiteni ter po divjem prašiču in medvedu) je odgovorna lovska družina, vendar ji zakon o lovu daje pravico do povračila za plačano škodo po divjem prašiču in medvedu iz posebnega sklada okr. lovske zveze. V ta sklad okrajne lovske zveze se stekajo prispevki za gospodarjenje v loviščih, 50% tržne vrednosti uplenjenega divjega prašiča in v utemeljenih primerih dotacija iz republiškega lovskega sklada. Vendar tvorijo ta sklad v glavnem prispevki za gospodarjenje v loviščih in bodo zato ti prispevki toliko večji, čim večja bo odškodnina za lovsko škodo po divjem prašiču in medvedu. Do sedaj je škodo po divjem prašiču plačeval okrajni ljudski odbor. Ker za to škodo ni bila odgovorna lovska družina, ni bil odnos lovcev pri ocenjevanju škode po divjem prašiču tak, kakor bi moral biti. Zato so bile v mnogih primerih te škode ocenjene previsoko. V bodoče bo tako oportunistično zadržanje lovcev pri ocenitvi lovske škode po divjem prašiču ali medvedu zadelo lovske družine, ker bo višina teh odškodnin vplivala na višino prispevkov za gospodarjenje v loviščih. V interesu lovskih družin bo zato, da bo škoda ocenjena stvarno, ne pa, kakor se je dogajalo ponekod do sedaj, da so občinske ocenjevalne komisije priznavale odškodnine nekritično in zelo širokogrudno prav zaradi pasivnega zadržanja lovcev pri ocenitvah. Dolžnost lovskega strokovnjaka, ki je sedaj po zakonu o lovu obvezni član občinske ocenjevalne komisije, bo zato tudi, da ščiti pri ocenitvah interese lovske organizacije s tem, da odločno nastopa proti vsakemu oportunističnemu gledanju ali pristranskemu ocenjevanju lovske škode. Tej nalogi pa bo kos, če mu bodo dobro znani predpisi o ocenjevanju lovske škode v materialnem in formalnem pogledu. Zakon o lovu predpisuje, da mora oškodovanec prijaviti lovsko škodo najpozneje v 8 dneh, ko je zanjo zvedel, najpozneje pa v roku 1 meseca, ko je škoda nastala. Prijaviti mora škodo pri občinskem ljudskem odboru, na katerega območju je škoda nastala. Občinski ljudski odbor imenuje na prijavo takoj posebno komisijo, da za zavarovanje dokazov z ogledom na samem kraju škodo ugotovi in oceni. Komisijo tvorijo zastopnik občine kot predsednik, kot člana pa kmetijski ali gozdarski strokovnjak kot cenilec in lovski strokovnjak. Čas in kraj ogleda je treba sporočiti tudi oškodovancu. Ob začetku postopka mora zato ocenjevalna komisija preveriti, če se je oškodovanec držal v zakonu predpisanih rokov glede prijave. Če nedvomno ugotovi, da je škoda starejša od 1 mesca ali je ni prijavil po 8 dneh, se to dejstvo ugotovi v zapisniku. Ocenitev pa se opusti, ker je oškodovanec zaradi zamude roka izgubil pravico do odškodnine za nastalo škodo. Prav tako se ocenitev škode opusti, če komisija ugotovi, da škode ni napravila divjad. Uvodoma pa mora komisija še ugotoviti, če je oškodovanec poškodovano kulturo primerno zavaroval, ker ima tudi opustitev zavarovanja za posledico izgubo pravice do odškodnine. Kot primerno zavarovanje se smatrajo pri posevkih strašila, različni smradovi, pri mladem drevju pa ovijanje dreves s slamo, žico itd. Ne more se zahtevati, da bi kmetovalec svoje njive ogradil. Če kultura ni bila primerno zavarovana, se to v zapisniku ugotovi, ocenitev škode pa se opusti. Končno mora komisija še ugotoviti, katera divjad je škodo napravila. Po teh uvodnih ugotovitvah pristopi komisija šele k ocenjevanju škode in sestavi zapis-„ nika o ocenitvi škode. V zapisnik za ocenitev lovske škode je treba poleg gornjih podatkov vpisati: 1. ime in priimek oškodovanca, 2. številko parcele, 3. ka- tastralno občino, 4. kraj, 5. površino v arih (m") in 6. procent škode (n. pr. uničeno 50%). Pri ocenitvi pa je treba razlikovati: a) če je posevek (kultura) že razvit ali je v takem stanju, da se za njim ne da več posejati drugo seme. V tem primeru se izračuna višina škode takoj po povprečnem hektarskem donosu, če je ta za tisto leto in kraj že znan (povprečni hektarski donos dobi komisija pri občinskem ljudskem odboru); b) če komisija ob ogledu ne more ugotoviti letine oziroma povprečnega hektarskega donosa za tisto leto in kraj, ugotovi osnovne podatke kakor zgoraj, v zapisniku pa zabeleži, da bo izračunala višino odškodnine ob času (po žetvi ali v jeseni), ko bo ta povprečni donos že ugotovljen. Višino odškodnine vpiše zato v zapisnik naknadno. Škoda se ocenjuje takole: Če je kultura popolnoma uničena, je škoda enaka dejanski vrednosti uničene kulture. Če je kultura uničena deloma, se smatra kot škoda razlika med dejansko vrednostjo kulture pred poškodbo in dejansko vrednostjo po poškodbi. V obeh primerih se upoštevajo običajne cene tistega kraja (povprečne cene brez spravnih in prevoznih stroškov); c) če je škoda po setvi (sajenju) taka, da ne more vzkliti ali se razviti, pa se lahko drugič seje (sadi), se smatra za škodo vrednost semena za prvo setev (saditev) in stroški pre-oranja in ponovne setve (saditve). Veljajo povprečne cene tistega kraja; č) če je poškodovano mlado drevje, je treba ugotoviti vrsto, število, starost poškodovanih drevesc, težo poškodbe in njihovo povprečno vrednost. Škoda na sadnem drevju se izračuna takole: Če drevesce še ne rodi, se računa škoda po nabavnih stroških za sadiko in po delu za saditev, in sicer: a) pri popolnoma uničenem drevescu polna vrednost; b) pri močno ali srednje poškodovanem drevescu polovica ali četrtina vrednosti, pa tudi do desetine. Pri starejšem sadnem drevju se oceni škoda po povprečnem letnem hektarskem donosu. Navodila za določevanje višine odškodnine za lovske škode po divjadi do danes v novi Jugoslaviji niso bila izdana. Kot osnova za iz-računanje te škode nam služijo praksa iz predvojnih let in predvojni predpisi, ki sem jih v izvlečku spredaj navedel, in mislim, da bodo vsaj deloma sposobni zamašiti vrzel. Okrajna lovska zveza Ljubljana je skladno s temi predpisi sestavila obrazec zapisnika o ocenitvah lovske škode, ki bo lovskim strokovnjakom pri ocenjevanju služil kot pripomoček, ker predvideva vse, kar mora komisija ugotoviti. Vsak zapisnik o lovski škodi naj bi se napravil v 3 izvodih (1 izvod za obč. ljudski odbor, 1 izvod za oškodovanca in 1 izvod za lovsko družino). Kadar se ocenjuje škoda po divjem prašiču ali medvedu, mora lovska družina predložiti svoj zapisnik o ocenitvi lovske škode svoji okrajni lovski zvezi, ki mora biti sproti obveščena o taki škodi (čl. 44. zakona o lovu, odstavek 4). Ob zaključku bi dodal, da je dolžnost ocenjevalne komisije, da ob cenitvi skuša doseči poravnavo z oškodovancem. Če ne pride do poravnave, lahko oškodovanec uveljavlja svoj zahtevek s tožbo pred rednim sodiščem v roku 6 mesecev od dne, ko je škoda nastala. Poravnava pri škodah po divjem prašiču in medvedu postane veljavna šele, ko jo odobri okrajna lovska zveza. Pomniti pa je tudi, da bodo z uradnimi cenitvami lovske škode združeni izdatki za ocenjevalno komisijo (dnevnica itd.). Zato bo za lovsko družino vedno najceneje, da se brez uradnega postopka sporazume z oškodovancem o odškodnini, kadar koli je to mogoče, kajti stroški za komisijo za ogled na kraju samem bodo šli vedno v breme lovskega upravičenca, če bo komisija ugotovila, da škoda obstaja. Lovske družine naj zato prijavijo svojemu pristojnemu občinskemu odboru 2 svoja člana kot lovska strokovnjaka, ki bivata na območju lovišča in sta vsak čas dosegljiva. Pri izbiri naj družina gleda na strokovnost predlaganega, vestnost itd. O VELIKEM PETELINU Rajko Marenčič Veliki petelin (tetrao urogallus) spada poleg ruševca, belke in jereba v rod gozdnih kur (tetraonidae). Živi v poligamiji (mnogoženstvu). Njegovo bivališče je danes zaradi nastopajoče civilizacije predvsem sredogorje in visokogorje tja do 1000, celo 1200 m nadmorske višine. Doma je v skoraj vsej Evropi od Alp do Laponske in od Pirinejev do Kamčatke, nimajo ga pa Italija, Holandska, Anglija, Indija, Avstralija, Afrika in Amerika. Njegov opis bi bil v kratkem: Ima kratek, močan, zakrivljen kljun, nad očmi podolgovato ca. 4—5 cm dolgo svetlordečo rožo; nosne votline so pokrite s kratkimi trdimi peresci, na bradi pa ima šop močnejših daljših peres, tako imenovani podbradek; razmeroma kratke, zaokrožene peruti so brez bele proge; rep je na koncu zaokrožen, močne noge s tremi kratko povezanimi prednjimi prsti in malo višjim manjšim zadnjim prstom so brez ostroge; na prstih ima resice in močne, spodaj izdolbene kremplje. Petelin je pretežno temne barve, na prsih zelenokovinskega sijaja; peruti so rjave, na zgibu z belim okencem; spodaj je marmornato belo-črn. Kokoš je rjastograhasta s črnimi prečnimi progami ter precej manjša od petelina. Dolžina petelina od kljuna do konca repa je nekako 90—105 cm, kokoši pa le 60—70 cm, razpetina peroti pa pri petelinu 115—140 cm, pri kokoši pa 100—110 cm. Teža naših petelinov znaša 4—5 kg. Veliki petelin ljubi predvsem z borom, jelko, macesnom, bukvijo mešan star gozd, kjer je zadosti raznega jagodičevja, vode, trave, mravljišč ter kremenčevega peska; kot skrivališče pa zahteva predvsem številne goste kulture. Mora pa imeti črna kuretina mir, ker je silno občutljiva za stalno vznemirjenje zlasti ob rastitvi. V izredno hudih zimah se iz visokogorja umakne v nižje, toplejše predele; čim pa nastopi ugodnejše vreme, zavzame spet svoja stalna mesta. To ponosno in obenem tako skrivnostno ptico, ki — lahko rečemo — spada še med edine zastopnike pradivjadi naših gozdov, le redko vidi lovčevo oko. Zato nas je brez dvoma veliko lovcev, ki najdemo celo več užitka ob naskakovanju na pojočega petelina v prebujajoči se pomladi kakor jeseni na lovu na ruka-jočega jelena. In ravno zaljubljena pesem privede tega gozdnega trubadurja, da pozabi na vse ter gluh in prevzet ne čuje skrivnih korakov lovca in tako v zamaknjenju svojega petja podleže smrtnemu strelu. Zahvaliti pa se moramo težavam v gorah, ki ga skrbno čuvajo. Ti so predvsem sneg, led, neprehodni kraji, dež, viharji, veter, noč in še vse mogoče okoliščine, ki onemogočajo dostop do njegovega doma. Nepozaben pa ostane lovcu spomin na pojočega petelina, ko ima vse perje našopirjeno, mu podbradek drgeta, ima vrat iztegnjen in povešene peruti, ki se ob vsaki kitici stresajo in drgetajo; rep je raztegnjen v pahljačo z dvema belima progama. Poleg tega se spominja nenavadnih glasov njegovega petja, pretepov z drugimi petelini za boljša mesta in za kokoši in na vse doživetje v prvem porajanju novega pomladnega dne. Ni čuda, da tudi lovca predrami šele ostri pok njegove lastne puške ter ga prestavi v vsakdanje življenje. Vsa gozdna kuretina in z njo tudi veliki petelin je naša stalna divjad. Saj poznamo njena mesta oziroma rastišča iz roda v rod. Le zaradi stalnega vznemirjanja, če nenadoma zaradi kakršnih koli sprememb prične primanjkovati hrane, vode, ali zaradi izrednega mraza, visokega snega, zaradi nepravilnega spolnega razmerja, če so se na tistih krajih spremenile gozdne kulture, če je posekan stari les ali ga je veter podrl, le takrat se petelini preselijo na drug, bolj ustrezajoči kraj. Zlasti se petelin rad seli jeseni in spomladi. Svoja rastišča pa si izbira najraje na robovih ali gorskih pobočjih, ki so obrnjena proti vzhodu, proti jutranjemu soncu, kjer si poišče primerno drevje z raztegnjenimi vejami in obenem z zadostnim razgledom. Pozimi naletimo nanj dostikrat v čistih smrekovih ali jelovih sestojih, ki so obrnjeni proti jugu ali zahodu, pomladi pa ga tam navadno zastonj iščemo. Čez dan se zadržuje petelin na tleh v gostih kulturah ali tudi v visokem lesu z gosto podrastjo; ob mokrem vremenu pa se zadržuje navadno na golih posekah in gozdnih čistinah. Ko pa nastopi mrak, odleti na drevo, na gred, kjer prenoči. Le za golitve, ki traja nekaj tednov, prenočuje na tleh, kokoš pa za valjenja in vodenja piščancev; izjemoma se drži tal tudi pozimi, ko se pusti zamesti ter prebije tudi po več dni v snežnem rovu. V petelinovem petju razlikujemo štiri faze in sicer klepanje, drobljenje ali trilek, glavni udarec in brušenje. Ne oglaša pa se petelin samo spomladi ob rastitvi, temveč v skoraj vseh letnih časih, zlasti rad pa jeseni, ko se oglašajo predvsem mladi, tistega leta izvaljeni petelini. Oglaša pa se petelin tudi z drugimi glasovi. Če se začudi ali prestraši, ne spozna pa vzroka svojega strahu, tedaj pravimo, da kraka; oglaša še nekako »kroh-kroh«, kar se večkrat čuje, če petelina presenetimo z neprevidnim korakom, pa ne ve, kaj je bilo. Takrat bodi vselej zelo oprezen, kajti brezslišno bo odletel, brž ko bo ugotovil vzrok. V nasprotnem primeru pa bo začel čez malo časa že zopet s klepanjem, ki bo sicer nekaj časa bolj poredko, kmalu pa bo prešlo v hitrejše ponavljanje in v cele kitice. Pogosto se oglaša zvečer, ko prileti na gred in sicer predvsem ob spomladanskem petju s »klok-ok«, kot bi se nekako davil, oziroma bi hotel nekaj težko pogoltniti. Pri tem navadno krči in izteguje vrat. Lovci pravijo, da takrat poskuša svoj glas, da bi dosegel pravi ton za petje. No, če si šel na večerni vpad petelina in si po vpadu slišal takšne glasove, bodi prepričan, da bo petelin zjutraj izredno dobro pel. Če pa bo začel petelin med naskakovanjem nenadoma namesto dvoglasnega klepanja (te-lek) samo s kratkim, odsekanim, enoglasnim klepanjem v daljših presledkih, je to znak, da nas že čuti in kar najostreje posluša. Samo malenkostni zgib telesa in že ga ne bo več! Kokoš pa se oglaša zlasti rada, ko prileti zjutraj na rastišče, da opozori tako petelina z značilnim glasom »mak« oziroma »mok« v večkratnem hitrem zaporedju (ta »a« naj bi bil nekako med »a« in »o«, skozi nos izgovorjen). Če pa hoče opozoriti, kar se dogodi pogosto, petelina na bližajočo se nevarnost, pa se oglaša z ostrejšim in še hitrejšim »gok, gok, goik«. Piščance kliče koklja s kratkim in mehkim glasom »duk, duk«. Kot vsa kuretina, se tudi petelin rad koplje v pesku ali v prahu; pri tem se obenem greje na soncu. Njegova hrana sestoji .predvsem iz iglic in vršičkov različnih gozdnih iglavcev, zlasti bora, jelke in smreke, uživa pa tudi p op j e in mlado listje različnih listavcev in podrastja, razna zelišča, trave, vse vrste gozdnih jagod, semena in končno žuželke ter njih bube. Pri tem pa pobira tudi drobne kremenčeve kamenčke, male hišice polžev, pesek, da z njimi v želodčku melje zaužito hrano. Cesto so že opazili lovci v času, ko so borovnice ali drugi gozdni sadeži dobro obrodili, črno kuretino tudi v loviščih, kjer je sicer ni bilo. Prišla je samo na pašo, pa se kasneje spet vrnila na svoje stalne prostore. Ne naredi pa med petelini škode tudi naj ostrejša zima, ki uniči dostikrat veliko druge divjadi. Pred mrazom varuje petelina izredno gosto perje, hrani pa se takrat pretežno z iglavci in popjem. Petelin ima zaradi tega kot škarje prirejen močan kljun, s katerim striže in ščiplje iglice in pop j e in se zaradi tega pretežno drži na drevju, v nasprotju s kokošjo, ki si išče hrano večidel na tleh, kjer pobira mravljinčne bube, razne žuželke, semenje in jagode, med katerimi ima zlasti borovnice in brusnice zelo rada. Hrano mladih piščancev pa sestavljajo v glavnem mravljinčna jajčeca (bube) in šele pozneje mehke žuželke, črviči, razne vrste gozdnih jagod, zelišča itd. Iztrebki petelina so 5—6 cm dolgi, nekoliko ukrivljeni valjčki rutnenozelene barve, ki so pri petelinu močnejši in je v njih dobro vidna struktura iglic, dočim so iztrebki kure šibkejši; v njih najdemo pogosto trda krila raznih žuželk. V obojih pa najdemo izglajene kremenčeve kamenčke. Izloča pa tudi enkrat dnevno, navadno zjutraj, gosto tekočo snov, ki jo sestavlja predvsem klorofil; to snov lovci zmotno imenujejo rastitveni izloček ali rastit-veno smolo. Ta izloček postane na zraku čez čas rjavočrne barve. Odvisna pa je njegova barva predvsem od zaužite hrane; mlado listje mu da svetlejšo barvo in redkejšo obliko, borovnice pa čisto črno barvo. Izloča pa to snov tako petelin kakor kura in sicer vse leto. Zmotno je torej mnenje, da izloča to snov petelin samo ob petju. Celo pri udomačenem divjem petelinu, ki eno samo noč ni izločil tega klo-rofilnega blata, so ugotovili, da je takoj za tem obolel. V hudih zimah se divja kuretina rada premakne na toplejša južna pobočja, ki so poraščena z gostejšimi iglastimi kulturami, kjer si na kopnih mestih išče hrane. V zimah z obilico snega pa se zbere v kite, toda večidel samo petelini, ki se puste zamesti ali na tleh ali tudi v kosmati jelki, ki jo v malo tednih dobesedno objedo. Da bi divji petelin delal kako škodo v gozdu, le redkokdaj slišimo. Če objedo petelini v zimi kako jelko, še ni največja nesreča, ker se jelka ne bo posušila. Tudi zaradi poščipanih vršičkov in p op j a ne nastane občutna škoda za gozd. Brez dvoma pa koristi petelin gozdu, ker uniči na tisoče zajedalskih žuželk, njihovih bub in črvov, gosenic in podobnega mrčesa, pri tem pa še neprestano brska med podrastjem ter tako neposredno omogoča, da pride gozdno semenje globlje v zemljo in do kalitve. Bolezni črna kuretina skoraj ne pozna. Občutljivi pa so piščanci zlasti za mokroto in mraz ter natančni glede hrane. Odrasla kuretina pa pozna le razne zajedalce, kakor je predvsem ptičja uš, ki se zelo pogosto pojavlja v velikih množinah. Proti raznim črevesnim zajedalcem je zelo odporna, ker vsebujejo zaužite igle bora, jelke, smreke obilico terpentina, ki te zajedalce uničuje oziroma jim sploh onemogoča življenje. Starost, ki jo doživi petelin, je težko ugotoviti. V ujetništvu je doživel celo 16 let, seveda pa je bil primerno oskrbovan. Običajno pa smatramo dozorelega petelina že s tretjim ali četrtim letom, za plemenitev pa je sposoben že v drugem letu. (Konec prihodnjič) Naši jubilanti 28\januarja je praznoval svojo 80-letnico tov. Franc Curhalek, član lovske družine JDobova. Ob redkem jubileju mu je lovska družina podarila lovsko diplomo; lovci pa so ga obiskali na njegovem domu in mu prisrčno čestitali. Tov. Curhalek je lovec že od 1893. leta, velik ljubitelj narave in gojitelj divjadi. Ko se je po osvoboditvi vrnil iz pregnanstva, je začel takoj zbirati okrog sebe mlade lovce, organiziral lovsko družino in bil njen prvi starešina. Lovska družina mu je hvaležna za ves njegov trud in nasvete. Želi mu, da bi se še udeleževal lovskih pogonov tako razpoložen, kot je bil razpoložen ob lovskem srečanju ob jubileju. V krogu lovske družine Brdo je 14. februarja praznoval svojo 80-letnico njen najstarejši in častni član tov. Valentin Kopač. Svojo lovsko kri je podedoval po svojem dedu Šimnu. Že v rani mladosti je bil stalni gost Škofjeloških hribov. Nato ga je poklic odvedel v Trst, Milan, Dunaj in Gorico. Ko se je v Gorici naselil kot samostojni obrtnik, se je vključil v tamkajšnjo lovsko organizacijo. Postal je zakupnik lovišča »Banjška planota«, kjer je lovil do prve svetovne vojne. Takrat je zamenjal svojo lovsko puško za top. Tako je dočakal 1918. leto in z njim konec prve svetovne vojne. 1919. leta srečamo našega Tinčeta v Ljubljani, od koder je hodil s puško na rami po šentviškem lovišču. Kaj kmalu je postal zapriseženi čuvaj, bavil pa se je tudi z dresuro psov. Po osvoboditvi je postal spet član Šentviške lovske družine, kmalu nato pa član lovske družine Brdo, ki ga je zaradi njegovih zaslug v lovstvu izvolila za svojega častnega člana. Požrtvovalnemu delavcu v lovski organizaciji želimo za njegovo 80-letnico še dolgo let dober pogled! 19. aprila bo preteklo 50 let, odkar je zagledal luč sveta tovariš Jakob Gerželj, najbolj popularni in priljubljeni lovec Tolminske, odlikovanec z značko Za zasluge v lovstvu. Rodil se je v Studenem pri Postojni. V globokih gozdovih Javornika se je učil lovsko abecedo, ko je kot šolarček in kasneje kot urarski vajenec stikal po loviščih Windischgratza. 1929. leta ga je borba za kruh pripeljala v Tolmin in ostal je tu, ker bi mu bilo življenje pusto brez sten in strmih vesi Rdečega roba in Velikih pešk, brez žvižga gamsov in brez puhanja ruševca, brez tihih dobrav in livad ob lepi sinjemodri Soči, kot sam pravi. Naš jubilant je med najagilnejšimi člani lovske družine Tolmin, odličen vzgojitelj mladega lovskega naraščaja, strog član izpitne komisije za lovske izpite in požrtvovalen član Okrajne lovske zveze vse od njene ustanovitve. Zato mu prav od srca vsi lovci Tolminske k jubileju iskreno čestitamo. Za Od 19. II. 1955, ko je bil odprt pri Mestni hranilnici v Ljubljani tekoči račun 601-305-1-430, Zlatorog — Ljubljana, do 19. III. 1955 so poslali na ta naslov: Republiška lovska zveza 112 900.—, Okrajna lovska zveza Ljubljana 100 000.—, Lovska družina Brdo 4000.—, C. Kranjc 2000.— in dve zbirki po 1200.— oz. 1100.— din, J. Oblak 500.—, Ive Majcen 550.—, Klub za goniče 10 000.—, Lovska družina Hote-deršica 10 000.—, Klub ljubiteljev športnih psov 10 000.—, Kinološko združenje Slovenije 50 000.—, Klub ljubiteljev jamarjev in terijerjev 10 000.— dinarjev. (Tek. št. 1—13, skupaj 312 250.— dinarjev.) Prihodnja objava sledi v prihodnji številki Lovca. MOJE PUŠKE (Bežen vpogled v razvoj lovskih pušk) Dr. Stanko Bevk Prva puška, ki sem z njo streljal, je bila enocevna prednjača, last mojega deda. Cev je bila močna, risana in z medeninastimi obroči pritrjena na podaljšek kopita, ki je segal do ustja cevi. V tem podaljšku je bil ugreznjen žleb za basalnik, palico nabijačo. Petelin z izvotljenim kladivcem je udarjal na netilko, nataknjeno na cevko, vodečo v spodnji konec cevi, v naboj išče. Stara, težka puška je bila, toda streljala je šibre odlično, gosto skupaj, zato je bilo treba natančno pomeriti z njo. Sicer pa sem streljal z njo samo na mirujoče živali, največ na veverice, šoje in golobe, dasi tudi druge živali niso bile varne pred menoj. Bil sem tačas fant štirinajstih, petnajstih let, ki nisem imel nikogar, ki bi mi povedal, kaj se sme streljati in kaj ne. Ded, dasi je imel dober kot, je bil vesel vsega, kar sem prinesel domov. Italijanskega pokolenja je bil volk na meso. Moj plen je pripravil vedno v omaki in skuhal polento, kar je bil takrat višek naše sladokusnosti. Ded je trdil, da je prinesel to puško s seboj, ko je bil kot invalid odpuščen iz Radetzky-jeve vojske na Laškem. Ne vem, če je to bilo res, toda vojaška puška pa je menda le bila. S to starino me je bilo sram, da bi se udeležil kakega skupnega lova; hodil sem z njo sam na lov, največ v gozd pod kak hrast, kjer sem dolge ure čakal na plen. Že takrat sem namreč spoznal, da se na lovu več pričaka kakor do-teče. Nekoliko v tolažbo k temu mojemu staro-verskemu pihalniku je bilo to, da je imel bra-kir, stari Šepak, še starejšo puško od moje. Bila je še kremenjača. Jemal je sicer ni več na lov s seboj, pa pokazal mi jo je vedno, kadar sem ga obiskal in mi pravil, kaj in koliko je svoj čas ustrelil z njo. Kremen j ače ali puške na kresilnih so bile predhodnice perkusijskih pušk, teh, ki so vnemale smodnik z netilko kakor moja opisana prednjača. Kremenjače so vžigale smodnik z iskrami, ki jih je dajal kresilni kamen. Bile pa so dvojih vrst: nemške in španske. Pri nemških kremenjačah, ki jih je izumil 1. 1517 neki urar v Nurnbergu, je bil kresilnih z vijakom nepremično pritrjen in ob njem je podrsalo jekleno kolesce, ko je strelec pritisnil na pro-žilni jeziček, pri španskih pa je bil kresilnih pritrjen v petelinu, ki je ob sprožitvi podrsnil s kresilnikom ob jekleno ploščico. V obeh primerih so ukresane iskre padle v ponvico, ki je bil vanjo nasut smodnik in katere dno je bilo cevasto potegnjeno v nabojišče. Pravzaprav je šlo pri izboljšanju pušk sprva v glavnem za pripraven in zanesljiv način vžiganja smodnika v nabojišču. Prve puške so vžigali s tlečo vrvico, lunto, in sicer tako, da so z roko potisnili goreči konec na smodnik oy o v ponvici. Te puške, proti koncu XIV. stoletja v rabi, so bile težke enocevke, ki so jih opirali na palice z razsoho na vrhu, kadar so z njimi streljali. Že v začetku XV. stoletja pa so izumili pripravo, ki je tlečo lunto samodelno pritisnila v ponvico, ko je strelec potegnil za pro-žilnik. L. 1480 je Gašper Hollner na Dunaju začel izdelovati cevi z ravnimi risi, šestdeset let pozneje pa je izumil neki Kulterer v Nurnbergu zavojito risane. Zdaj so zamenjali kroglo z valjastim izstrelkom, ki je bil sprva zgolj iz svinca, pozneje pa dobil bakren in nato jeklen plašč. Merilno napravo, namreč muho in kobilico, so dobile lovske puške 1. 1498, 1. 1543 pa brznik (naprožilnik), jeziček za prav lahko sprožitev petelina. Te puške kremenjače, rekli so jim na kratko tudi flinta po angleškem nazivu kresilnika, kateri naziv se čuje še danes, so ostale dolgo v rabi, zlasti v Orientu jih še dolgo potem niso zamenjali, ko so pri nas bile perkusijske puške že splošno razširjene med lovci in tudi v vojskah. L. 1807 je namreč Škot Aleks Forsyth iznašel eksplozivni živosrebrni fulminat in z njim netilne kapice. Te netilne kapice so nam dale perkusijske puške, ki so vžigale smodnik z udarom (perkusijo), kar je bilo zanesljivejše kakor vžiganje s kresilnikom. V tem času so iznašli tudi nekake patrone, se pravi, v valjastem papirnatem tulcu so bili odmerek smodni- ka, čep in krogla. Sprva so spodnji del patrona z zobmi raztrgali, pozneje pa cel naboj porinili v cev do dna, kjer je ovoj raztrgal tam pritrjeni, vijakasti nastavek. Doslej so bile puške večinoma enocevne, odslej pa so jeli izdelovati tudi dvocevne. Tako dvocevno prednjačo si je nabavil moj stric, ko ga je ob mojih lovskih uspehih prijela lovska žilica. Posojal mi jo je za skupne love, ki se jih sam ni udeleževal, mislim, zato ne, ker je bil kratkovidnež prav slab strelec. Tedaj pa so se že pojavljale puške, ki so se basale od zadaj. Bile so raznih sistemov, vendar sta se obdržali le dve iznajdbi: prva z vžigalno iglo (Dreyse 1829), ki jo je prevzela v glavnem vojska, ter druga, kjer so se cevi odmikale s šarnirjem, tako imenovane prelomljače (prelomače). Teh so se oprijeli lovci. Puške, ki so se basale od zadaj, so omogočale rabo izdelanih patronov, ki so imeli netilko v sebi. Ni bilo več treba natikati netilke na piston in ni bilo več nevarnosti, da jo med hojo izgubiš ali da se ne strese iz nje netivo, oziroma zmočeno ne užge. Prve dobro porabne prelomljače so bile tako imenovane lefošejke, izum pariškega puškarja Lefaucheux-a (1852). Patroni so bili iz trdega papirja in imeli medeninasto dno. Na notranji strani dna je tičala netilka, ki je vanjo segala ošiljena paličica iz medenine. To paličico je pognal sproženi petelin v netivo, ki je zaradi tega udarca eksplodiralo in vnelo smodnik v naboju. Zdaj so imeli puškarji mnogo posla: poleg izdelovanja novih pušk lefošejk so predelovali boljše dvocevne prednjače v zadovke prelomljače, kajti lovci so brž spoznali prednosti zadovke pred prednjačo. Tudi moj stric je nesel svojo prednjačo k puškarju v Ljubljano v tako predelavo. Toda cevi te puške so bile že tako izstreljene, da se predelava ni izplačala. Puškar je strica celo opozoril, naj ne strelja več s to puško, ker ni izključena z njo nevarnost za strelca. Za neznatno odškodnino je pustil stric to krepelico puškarju, kmalu potem pa kupil lefošejko od vdove umrlega znanca. To je bila težka puška kalibra dvanajst, z železnim ključem na ko-piščku za tako imenovani T-zaklep. Cevi so bile kovane iz žice in so se srebrno svetile, da je bilo veselje gledati na njih ujedkani da-mastni vzorec. To občudovanje bleska ni dolgo trajalo; že na prvi brakadi so mi tovariši kovinski sijaj zgrajali, češ da odganjam z njim divjad. Domači ključavničar je potem cevi sicer potemnil, pa pravega veselja s to puško nisem več imel. Ko je kmalu potem stric umrl in je puška pripadla meni, sem jo prodal in s kupnino na javni dražbi s posebnim posredovanjem okrajnega glavarja »izdražil« lankastr-co. Bila je poprečne kvalitete, že z jeklenimi cevmi, kakor so jih take na veliko izdelovali v Belgiji. Te puške s centralnim vžigom so si zelo naglo osvojile svet lovcev in so z raznimi izboljšavami še danes največ v rabi. Te izboljšave se tičejo v glavnem zaklepa, celinov, cevne prevrtine in zavore. Zaklepni ključ se je preselil s kopiščka na puškin vrat, zaklep sam so podvojili in dodali še podaljšek cevne šibike s prečno zagozdo, celine so spopolnili z odskočnimi petelini, ki so jih pozneje prenesli v notranjost glave z napenjači v pregibalu (puške brezpetelinke, hamerles), cevi so dobile zadrgo (čok), petelini zanesljivejše zavore itd. Centralni vžig je tudi olajšal izdelavo tro-cevk. Te so imele sprva po dva petelina s posebno prestavo desnega petelina na kroglino cev, pozneje pa so brezpetelinke dobile tri notranje peteline, prožil pa je prej ko slej onega za kroglo sprednji (desni) jeziček, ki je bil obenem tudi brznik. Izbira lovskih pušk je postajala vedno večja. Skoraj vsaka puškama je imela svoje posebne iznajdbe in hvalila njihove prednosti. Kdor je imel dovolj pod palcem, si je lahko izbiral po potrebi in okusu. Jaz sem s svojo lankasterco izhajal zadnji dve leti v gimnaziji in ves čas visokošolskega študija. Šele, ko sem dobil službo, sem jel misliti na kak dokup. Najprej sem si nabavil polrisanico s pri-veznjenimi cevmi, da sem imel cev za kroglo, kajti uveljavilo se je bilo tačas pravilo, da se parkljasta divjad strelja s kroglo iz risane cevi. Ta polrisanica je bila petelinka. Ker pa so se vedno bolj priljubljale brezpetelinke, sem svojo polrisanico vnovčil in si nabavil tako z navez-nj enimi cevmi (bokovko) in skritimi petelini, za brakade pa tudi tako dvocevno šibrenico. Svoji stari lankasterci, ki je bila v zaklepu že nekoliko razmajana, sem dal potegniti cevi, da bi se spet tesno zapirala, pa sem jo kmalu oddal lovskemu čuvaju, kajti pojavil se je ma-lodimni smodnik, ki bi ga ta puška ne prenesla. Tako imenovani brezdimni smodnik je iznašel francoski kemik Vielle že v osemdesetih letih, pa pri nas smo ga jeli splošneje rabiti za lovske puške šele deset, petnajst let kasneje. Leta 1913 sem se udeležil nekega tečaja v Innsbrucku. Tam je bila tudi nam slovenskim lovcem dobro znana puškama Peterlongo. (Še bolj znani so bili seveda odlični puškarji v Borovljah). Seznanil sem se z lastnikom puškarne, ki mi je rade volje razkazoval novejše konstrukcije zaklepov, napenjačev, zavor in pre- stav. Tako sem dobil v roke tudi trocevko posebno prikupne oblike in odlične vnanjosti. Cevi za šibre so bile kalibra 20, obe z majhno zadrgo, cev za kroglo pa 6,5 mm. Šla sva z njo na strelišče in ker je odlično streljala, sva se pogodila zanjo. Ta trocevka je bila odslej moja stalna spremljevalka po lovišču. Tudi na brakade sem jo jemal, rajši kakor dvocevko. Sicer je bilo treba natančneje pomeriti z njo zaradi manjšega kalibra, toda ker je streljala ostro, so zajci in druga divjad navadno obležali kar v ognju. Krogla je bila dosti močna za srnjaka, gamsov in jelenov pa tista leta nisem imel priložnosti loviti; sicer pa sem imel za tak primer že tako svojo bokovko (8 mm), dasi sem mnenja, da cev za šibre, tudi če je v zvezi z risano cevjo, ne spada v gamsji ali jelenji revir. Pa, kakor je bila ta moja trocevka dobra v strelu, lahka in lične oblike, je z leti dobila zelo neprijetno napako, da je jela dvojkati, se pravi vžigati kroglo in desne šibre obenem. Večkrat sem jo dal puškarju, da odpravi to napako, pa popravilo je držalo samo kratek čas. Vendar sem jo imel od vseh svojih pušk največ in najdlje v rabi, še dve desetletji preko prve svetovne vojne. V tej vojni sem imel to trocevko s seboj. Ker sem služil kot črnovojnik za fronto, se mi je često nudila priložnost za lov. Največ sem lovil v družbi zdravnika, prideljenega mojemu oddelku. Ta je imel razen šibrenice izvrstno repetirko, izdelek puškarja v Dunajskem Novem mestu. Ta puška mi je tako ugajala, da sem si tudi jaz tako naročil. V dveh mesecih sem jo dobil, z njo pa tudi naročene patrone, nekaj z delnim plaščem, več pa s celim. Tako sem imel obenem tudi vojaško orožje, ki sem z njim pošiljal »tople pozdrave« preko Soče. Po vojni sem se naselil v Ljubljani. Tu sem imel priložnost vodnega lova, največ na race. Za ta lov sem si omislil avtomatko brav-ning, kalibra 12, ki je v družbi umrlih prijateljev mojih, Jake in Pavla, grmela po Išči in njenih bregovih. S tema tovarišema sem imel v zakupu obširno lovišče v Poljanski dolini. Ker so me tisti čas poslali v pokoj, sem imel za lov dovolj časa in sem spet mnoge poldneve prebil v gozdu kakor svoje dni kot golobradi mladenič. Polotilo se me je, da bi imel bolj zanesljivo trocevko, kakor je postala ta od Peterlonga, ki je — kakor povedano — često počivala pri puškarju. Tako sem si po posvetovanju s puškarjem naročil trocevko pri firmi Sempert & Krieghoff v Suhlu, ki je bila znana kot specialistka za tako lovsko orožje. Dal sem jo preizkusiti v državni preizkuševalnim v Neumanns-walde, kjer ji je izdal, zanesljivi strokovnjak PreuB odlično izpričevalo (prim. Lovec, 1931). To so bile v glavnem puške, ki sem jih v teku več ko pol stoletja rabil za lov. Vse razen bokovke in repetirke, ki sem jih še pravočasno prodal, je vzela okupacija, ki se je posebej lovci spominjamo z grenkim občutkom. Osvoboditev nam naših odnesenih pušk ni mogla vrniti, dala pa nam je novo možnost, da se moremo spet in še v obilnejši meri kakor prej vdajati lovskemu užitku in razvedrilu ter obenem z razumnim gospodarstvom v loviščih koristiti skupnosti. Udeleženci tretje lovske proslave na Frati, zbrani v Brezovi rebri ZA VOLKOM Lado Švigelj V noči med 12. in 13. februarjem je zapadlo na Kočevskem okrog 10 centimetrov snega. Najmočneje je snežilo od polnoči do 2. ure; ta čas je vlekel tudi precej močan veter. Zato sem se v nedeljo 13. februarja odpeljal v Štalcarje do revirnega lovca Okrajška, da bi skupaj stopila za volkovi. Ker pa se v treh bolje obkroža, sva zavila v bližnjo vas, da bi poklicala še tretjega lovca. Med potjo pa srečava znanca, prav tako vnetega lovca, ki nama pove, da je okrog ene ure ponoči šofer Unimoga za Novimi lazi povozil volka. Zadel ga je z brzino 40 do 50 kilometrov in menda je šlo čezenj tudi kolo. Volk pa se je še pobral in počasi šel kakih 20 metrov po cesti nazaj, nato pa zavil v gozdove proti Grčaricam. Volka sta menda zmedla slepeča luč reflektorjev in snežni metež. Traktor je privozil okrog ovinka. Volk je bil na cesti in namesto da bi odskočil v stran, je stekel po cesti naprej in tako prišel pod kolesa. Šofer in pomočnik sta računala, da je volk nekje v bližini obležal, iti za njim pa si nista upala. Pač pa je šel za volkom dobre pol ure pozneje neki drugi tovariš, vendar pa je bil sled že preveč žameten, imel pa je tudi preslabo luč. Seveda smo takoj krenili na mesto, kjer je bil volk povožen. Na gladkem terenu smo ga z veliko težavo še sledili, v gozdu pa smo sled takoj izgubili. Bili smo v predelu, kjer so pred kratkim čistili gozd; tako je bilo po tleh vse polno vejevja, ki ga sneg še ni prekril. Kljub temu smo začeli takoj z obkroževa-njem. Upali smo, da bomo volka dvignili z ležišča. Čez kake pol ure, ko se mi je zadeva zdela že precej brezupna, me pokliče tovariš, naj stopim do njega. In glej! Našel je ležišče volka, čisto malo pometeno, in sled, ki je peljal z ležišča naprej v gozd! Že po kakih petdesetih korakih smo naleteli na novo ležišče, popolnoma sveže, in tudi sled, ki je peljal z ležišča, je bil čisto svež. Vse je kazalo, da volk ni daleč pred nami. V prvem navdušenju smo se zapodili za volkom, da je vse teklo od nas. Mislili smo, da ga bomo dohiteli. Sčasoma pa so se volčji koraki, ki so bili spočetka bolj kratki, močno popravili, edinole zadnja leva noga mu je očividno slabo služila — od časa do časa je pometel z njo po snegu. Šel je torej po treh, tako je kazal sled! Čim dalj pa smo šli, tem daljši je bil volčji korak, sem pa tja smo opazili celo kratke skoke. Vse to je kazalo, da volka nismo pre- gnali, verjetno se je dvignil z ležišča že nekaj ur pred nami. Šel je kar naprej okrog kraških dolin in vrtač, v levo, pa v desno, preko robov in hribčkov. Polagoma se je približeval Fri-drihštajnskemu hribovju. Ko smo uvideli, da se volk ne umika pred nami, je napetost znatno popustila. Okrog 11. ure sta tovariša, ki sta pomagala pri zasledovanju, želela Okrajšku in meni dober pogled in odšla po svojih opravkih. Midva pa naprej! Gor in dol, levo in desno do vznožja hribov, nato pa v cik-caku v hrib! Po sledu se je videlo, da se je volk včasih ustavil; s prednjima nogama se je dvignil na kako skalo in se razgledoval. Zasledovala sva tako, da sem jaz hodil vedno ob strani nekoliko naprej, lovec pa je šel po sledu. Ugibala sva, kam neki se je zver namenila? Tako sva hodila ves dan, hitro in brez ustavljanja; na vsak način sva hotela volka še pred nočjo dohiteti ali pa na ležišču obkrožiti. Popoldne sva bila že pošteno lačna — s seboj nisva imela ničesar za pod zob. Toda kdo bi ob svežem volčjem sledu mislil na malico, kaj vse lovec ne bi prenesel, če upa, da bo dobil na strel volka! Bila je že druga popoldanska ura, volk pa si še vedno ni poiskal ležišča. Šlo je spet čez doline, kotanje in robove, levo in desno, toda vedno proti vrhu Fridrihštajna. Volk je hodil vedno bolje. Ko se je razhodil, je bilo komaj še spoznati, da mu ena noga ne služi. Izgubil sem že vse upanje, da bi ga ta dan dohitela. Tako sva se povzpela prav na vrh hribovja, visokega nekaj nad 1000 metrov. Tu sva se z lovcem dogovorila, da bom šel sam po južni strani grebenov, tovariš pa za sledom, ki se je še vedno ovijal okrog vrhov in dolin v vse smeri. Če bom volka prestregel ali presledil, bom počakal na sledu, če pa ne, bom odšel proti domu; do doma sem imel namreč še dobri dve uri hoda. Šel sem v smer, kakor sva se dogovorila, opazil ali presledil pa nisem ničesar; tako sem odšel svojo pot. Kmalu po mojem odhodu pa je Okrajšek volka dohitel — po skokih je bilo opaziti, da ga je pregnal! Volk sicer še ni nikjer ležal, pač pa je postajal na razglednih točkah in opazoval okolico. Tako je opazil lovca prej kot lovec njega. Skočil je samo nekajkrat, nato pa je v hitrem koraku zaokrožil okrog hriba in prečkal svoj in lovčev sled. Tako se je zgodilo do noči še dvakrat — vedno v istem predelu na vrhu južnega konca Fridrihštajnskega masiva. Če bi bil jaz ostal na sledu vsaj še eno uro, bi bil verjetno streljal. Očividno se je bil volk odločil za ležišče na enem Fridrihšta j nskih vrhov, ki jih je obkrožal; tak namen je imel skoraj gotovo že zjutraj na začetku svoje poti. S svojo ovinkasto potjo in celo z zankami je morda hotel zmešati sled ali pa si je iskal hrane. V trdem mraku je lovec pustil sled in šel domov. Za naslednji dan se nas je zbralo več lovcev: šli bi za sledom naprej, po potrebi pa bi napravili tudi nekaj pogonov. Zjutraj pa sem nad načrtom skoraj obupal: čez noč je namreč zapadlo 15 centimetrov novega snega. Zaradi majhnega upanja na uspeh nas je zato odšlo za volkom samo šest lovcev. Po poti navkreber smo napravili načrt: Najprej se bomo štirje postavili okrog vrha, kamor je krenil volk zvečer, ko je lovec pustil sled, dva pa bosta skušala ugotoviti, kam je šel. Samo na čistem, gladkem terenu so se še poznale majhne, komaj opazne jamice, ki so kazale volčjo pot, pod drevjem pa ni bilo nobenega sledu. »Da bi se nam le posrečilo, dvigniti ga z ležišča, pa smo dobri,« smo si tiho želeli, ko smo se postavili na stojišča. Čakal sem že kake pol ure. Medlo je in burja je brila, da mi je zlezel mraz prav do kosti. Ker je bil hrib majhen, bi ga morali po moji sodbi že trikrat preiskati. Zato sva začela s sosedom previdno lesti proti vrhu; videla bi rada, kaj se je zgodilo, da ni od nikoder nobenega glasu. Medtem pa sta gonjača volka že davno dvignila! Ležal je prav na naj višjem vrhu. Čeprav je bilo tam okrog pod previsnimi skalami več zavetnih prostorov, kjer je bilo postlano s suhim listjem, se je odločil za vrh hriba! Tu je bil sicer hud prepih, a bilo je varneje zaradi dobrega razgleda. V vetru in metežu s sosedom nisva slišala, ko so naju tovariši klicali. Čakati naju niso utegnili, ker so se spustili za volkom z vso naglico, da bi ga dohiteli, preden bi se razhodil. Čez noč se mu je noga razbolela, tako da mu ni čisto nič služila, pri premikanju pa mu je gotovo povzročala hude bolečine. Navzdol se je po zadnjem koncu kar drsal. Vendar pa se je le toliko umikal, da smo že mislili, da ga bomo morali obkroževati. Tedaj pa je prišla čisto nepričakovano nova pobuda, ki je ves potek našega podviga popolnoma spremenila. Nadlovec Kovačič je imel namreč s seboj svojega psa, 8 let starega kratkodlakega Istrana, odličnega pomočnika pri lovu na roparice. Da je dobil Kovačič v eni zimi 16 kun, je v veliki meri zasluga njegovega Lumpi j a. Ko smo hiteli za volkom, je pes ovohaval sled in rahlo cvilil. »Bom poskusil, kaj bo napravil!« pravi Kovačič in spusti psa po sledu, vzpodbujajoč ga: »Daj, Lumpi, daj ga!« Takoj je pes sled poprijel in čez pet minut volka že gonil. Lajal je z debelim glasom in z večjimi presledki tako, kot bi gonil zajca. Takrat pa Kovačič v še hujši dir — da bi uplenil volka, pa tudi za psa se je zbal! Hitro nas je pustil vse daleč zadaj. Že čez pol kilometra je psa dohitel. Bil je tik za volkom. Nekaj časa je lajal, nekaj časa pa je grabil volka za stegna. Lovec pa ju je videl samo trenutek, potem pa sta spet izginila. Kmalu nato pa bi trikrat lahko streljal, toda volk in pes sta bila vedno blizu skupaj, da ni upal sprožiti. Ko pa je četrtič prisopihal do psa in volka, je zažvižgal. Pes se je za trenutek ustavil in Kovačič je streljal, ko se je volk ozrl vanj. Obležal je na mestu. Bil je močan samec, težak 42 kilogramov, kaka 4 leta star, sodeč po zobeh. Ko smo še ostali lovci pripuhali do plena, je Lumpi ležal pod bližnjo smreko in se ni zmenil niti za volka niti za nas. Zvesta žival ni gonila iz prirojene lovske strasti, kot goni na primer zajca, ampak samo zato, da bi ustregla gospodarju. Podoben primer vem o drugem psu, ki je gonil kot zajca zastreljenega vaškega cucka, ki ga je gospodar zasledoval. Lumpi se volka boji in mu sicer še na misel ne pride, da bi ga gonil. Znano volčje figarstvo je bilo tako dokazano tudi v tem primeru. Ker je volk čutil, da ga zasledujemo, ni imel poguma, da bi psa zagrabil. Kadar pa volku ne preti nevarnost, kolje in davi več kot za svojo potrebo. Kolikokrat smo že dobili srno, ki jo je volk samo stisnil za vrat, sicer pa pustil nedotaknjeno. Če ranjenega volka, ki ne more bežati, drezaš s palico, se ozira stran, palice pa si ne upa zagrabiti. Če tako narediš na primer z jazbecem, bodo trske na vse strani kar letele, tako bo zagrabil. Volka pa je dobil še neki udeleženec našega pohoda, toda takega, kakršnega dobi človek, če sedi vroč na mrzlem kamnu. Pa je rekel, da mu ni za tako trofejo. Uplenjeni volk bo razstavljen maja na lovski razstavi v Ljubljani. Pri prepariranju je tov. Herfort ugotovil, da ni imel zlomljene nobene kosti, imel pa je močne podplutbe na zadnjem koncu, posebno po levem stegnu. Če bi ne bili šli prvi dan do noči za njim, bi bil nekaj dni ostal na samotnem vrhu, kamor človek po več mesecev ne pride. Tam bi v miru prebolel udarec — saj se volku teden stradanja nič ne pozna. Nato pa bi zamujeno nadoknadil. GVCU (7 S. lovo Pokojnemu tovarišu Četudi so večkrat neprilike teike Maksu Šebru iztrgale puško iz najinih rok, potrebe lovišča, dolžnosti gojitve ostale so skupnega dela porok. Prezgodaj si klonil v boju z usodo, utrujen povesil si puškino cev; odmaknile gore so se v daljavo, k počitku pozval Te naporov odmev ... Ko drobne ročice so prvič prijele za zibel leseno, ki da nam jo gozd, takrat rojenice so složno zapele: »V lepoto narave ga v>odi, mladost!«. Šumeli gozdovi so pesem o lovcih, ki pridejo in nam pokažejo pot, da z delom, vzgojo in soncem v srcih strast lova očistimo vsakršnih zmot. V lovišču midva sva se rano spoznala, prijateljske tamkaj krepila vezi; po sledu očetov sva vestno hodila, kot lovska od naju je terjala kri. Ko rog v poslednji pozdrav je zatrobil, ko v zimo odjeknil tovarišev strel, nešteti prijatelj je solze potočil, vsak lovec je težko izgubo dojel. Odlomil sem vejco zeleno od smreke, tam, kjer sva najrajši hodila na lov, naj topel ostal bi pozdrav Ti na veke v tem svežem zelenju na njivi grobov. Zdaj sanjaj v miru, predragi prijatelj, o senci gozdov, o lepotah planin; v zatišju lovišča svoj prostor si našel, mi vsi pa Ti hranimo časten spomin. Fr. Vilhar Ob koncu brakad je zadnjič odtrobil lovski rog spoštovanemu in uglednemu lovcu tov. Antonu Škulju iz Hudega konca pri Ortneku. Pokojnik se je rodil 8. februarja 1869. leta na Karlovici pri Vel. Laščah. V lovske vrste je stopil že 1895. leta, član SLD pa je bil od 1919. leta. V svojem službovanju si je kot poklicni lovec pridobil veliko izkušenj iz lovstva in praktične kinologije, ki jih je z dobrim zgledom in besedo rad prenašal na novo lovsko generacijo. S svojim kremenitim značajem in lovskim duhom je vzgojil dva sinova v dobra lovca. Republiška lovska zveza ga je odlikovala z znakom Za zasluge v lovstvu. Spomin na njegov lovski lik bo ostal vedno med nami. Lovska družina Ruše je ob koncu 1954. leta obsula s smrekovimi vejicami grob svojega člana Jožeta Robnika, po domače »Čandra«. Rodil se je na Smolniku na Pohorju. Pohorskim planinam, kjer je poznal vsako stezo in vsako bukev, je ostal zvest tudi v najbolj kritičnih časih. Ze za Avstro-ogrske je bila Čandrova domačija slovenska hiša, še bolj pa za okupacije, ko so se pod varno streho te domačije zatekali partizani vse do osvoboditve. Lovci bomo pogrešali Čandra kot plemenitega slovenskega lovca, pogrešali bomo njegove nasvete in bogate lovske izkušnje. Ko bomo na brakadi razporejali strelce, ne bo Čandra, ki je dobro premislil, preden je ukrivil prst, v pesmi pa bo manjkal njegov prijetni glas. UPRAVNI ODBOR OKRAJNE LOVSKE ZVEZE KRANJ RAZREŠEN Upravni odbor Republiške lovske zveze Slovenije je na svoji redni seji 25. februarja 1955. leta, ko je pretresel nekatere zelo negativne in lovstvu znatno škodljive pojave v delu upravnega odbora Okrajne lovske zveze Kranj, odločil, da se na podlagi 22. člena Zakona o lovu in 11. člena Pravil Republiške lovske zveze odbor Okrajne lovske zveze Kranj razreši in imenuje začasna uprava, ki jo sestavljajo Tone Hafner, Stražišče, Ivo Drobnič, Kranj, Kopališka 5, Ruda Hlebš, Kranj, Titov trg 16. Začasna uprava naj po določilu 22. člena Zakona o lovu skliče v enem mesecu občni zbor okrajne lovske zveze, da izvoli nov odbor. Razlogi: 1. Člani upravnega odbora OLZ Kranj, med njimi tudi njegov predsednik, tajnik in blagajnik, so na izrednem občnem zboru 3. oktobra 1954 iznesli vrsto netočnih, oziroma popolnoma napačnih dejstev, ki se tičejo predvsem lovskega sklada Republiške lovske zveze, o katerem je ta občni zbor tudi razpravljal kot n. pr. da bo morala OLZ Kranj plačati Republiški lovski zvezi od 1. IV. 1955 dalje v lovski sklad 150 000 din za kritje povzročene škode po medvedu in divjih prašičih ter 200 000 din za upravne in nepredvidene stroške Republiške lovske zveze, in da je v tem znesku zapopadena tudi vsota za tisk našega glasila »Lovec« (predsednik tov. Drago Vraničar); da bo prišlo na hektar največ 10 din, kar bi zneslo za OLZ Kranj približno 700 000 din (blagajnik tov. Ciril Mohor); da se predsednik Vraničar ne strinja v celoti glede na višino lovskega sklada, ugovarja pa pred-dračunu tov. Mohorja in je mišljenja, da bo ta proračun prenizek; da ne bi bilo pravilno, da bi gorska lovišča, ki imajo pretežno parkljasto divjad (jelena, gamsa, srnjad), plačale isto kakor nižinska lovišča, ki imajo kot pretežno lovno divjad zajca in pernato divjad (tajnik tov. M. Podkrižnik); da mora OLZ Murska Sobota prispevati v sklad za vzgojo lovišč 750 000 din, to je brez sklada za povzročeno škodo po divjih prašičih in medvedu (tov. Podkrižnik). 2. Da bi se naštete netočne in napačne trditve razčistile in postavilo na pravo mesto vprašanje republiškega lovskega sklada, je upravni odbor Rep. lovske zveze s svojim dopisom štev. 1501/54 z dne 9. XI. 1954 predlagal, da skliče OLZ Kranj sejo upravnega odbora, na katero naj bi prišli tudi zastopniki lovskih družin, v svojem dopisu štev. 1882/54 z dne 31. decembra 1954 pa ta sestanek urgiral. Ta sestanek ni bil sklican. 3. Z okrožnico štev. 157/55 z dne 2. febr. 1955 je bila tudi OLZ Kranj obveščena, da bo 19. in 20. februarja 1955 tečaj za ocenjevalce lovskih trofej in tudi o pomenu tega tečaja. Na ta tečaj OLZ Kranj ni poslala svojega zastopnika, pač pa je s svojim dopisom štev. 392/54-55 z dne 18. februarja 1955 odgovorila, da menda njena ocenjevalna komisija že vse zna. Ker morajo taka tolmačenja osnovnih lovskih vprašanj, kot so zgoraj navedena, prej ali slej zelo negativno vplivati na stanje lovstva na področju OLZ Kranj, kvarno pa tudi na razvoj lovske organizacije, in ker so taka stališča v naštetih primerih v nasprotju z določili lovskega zakona in pravili lovske organizacije ter sklepi Izrednega občnega zbora Republiške lovske zveze, je upravni odbor Republiške lovske zveze odločil, kot je uvodoma povedano. Glavni odbor Republiške lovske zveze je na svojem zasedanju 20. marca sklep upravnega odbora potrdil. DISCIPLINSKI UKREPI PROTI ČLANOM LOVSKE DRUŽINE LENART V SLOV. GORICAH Upravni odbor Okrajne lovske zveze Maribor je na svoji 31. redni seji dne 25. februarja 1955 na predlog svojega predsednika soglasno sklenil: A. Člani lovske družine Lenart v Slov. goricah: 1. Breznik Franc, starešina, 2. Ješovnik Alojz, bivši področni logar, sedaj inv. upokojenec, 3. Kramberger Franc, gospodar, 4. Kurečič Slavko, računski preglednik, 5. Letnik Franc, blagajnik, 6. Muršak Jože, tajnik, 7. Sernec Joško, računski preglednik, 8. Suman Maks star., bivši starešina, 9. Šuman Maks ml., sin navedenega pod 8 se izključijo iz te lovske družine in iz vseh področnih lovskih družin Okrajne lovske zveze Maribor za nedoločen čas. B. Članom navedene lovske družine: Knuplež Karlu, Petek Ivanu, Ruhitelj Francu, Šenveter Francu in Šuman Francu se izreče pismeni ukor. Upravni odbor OLZ Maribor je ukrepal po določbi 20. čl. zakona o lovu in na podlagi 23. čl. 11. tč. pravil Okrajne lovske zveze. Pod A. našteti devetorici članov LD Lenart v Slov. goricah se zlasti očita, oziroma so bili po izvršeni podrobni preiskavi spoznani za krive, da so povzročili naslednje nerodnosti v gospodarjenju navedene družine: a) Na predlog Šuman Maksa star., bivšega starešine lovske družine Lenart in Trojica, so si že 1946. leta lovišče Lenart in Trojico razdelili na 5 do 6 predelov, samostojnih revirjev, ki so jih upravljale posamezne skupine lovcev, in sicer po dve do tri osebe. Take skupine so obstajale: Prva za Dobravo, Verjane in obe Senarski; v njej sta bila Suman Maks star. in Šuman Maks ml. (oče in sin), v prejšnjih letih pa tudi Rozin Ludvik, ki je konec 1953. leta izstopil zaradi starosti, in še prej tudi Vogrinec Vinko, ki pa mu je članstvo v LD Lenart prestalo, ker ni izpolnjeval svojih obveznosti. Šuman Maks star. je imel obe Senarski in Verjane v zakupu tudi za nemške okupacije, čeprav jih 1935. leta ni izdražil; te revirje mu je namreč dodelil ptujski Kreisjagermeister dr. Schneditza, znani kulturbundovec. Druga skupina: Breznik Franc, ki je vodil lovsko družino Lenart kot starešina od občnega zbora 21. marca 1950. dalje, in Ješovnik Alojz, bivši področni logar, sta si revir, ki leži severno od Lenarta pri Juriju v Sl. goricah, razdelila tako, da je Breznik upravljal revir Zgor. Žerjavce, Ješovnik pa del Varde in Jurkovškega dola vključno tako imenovane Pušove grape. To je bilo od maja 1950. dalje, pred 1950. letom je imel Ješovnik upravo revirja Osek. Tretja skupina je upravljala revir Zgornji in Spodnji Porčič; v njej sta delovala samostojno člana Sernec Joško in njegov nečak Letnik Franc, od leta 1954. dalje pa tudi njun svak Stanko Pintar. Četrta skupina, ki so jo sestavljali Šuman Franc in Ruhitelj Franc, od 1954. leta dalje pa tudi Ambrož Franc in Perko Ivan, je lovila v revirju v Spod. Žerjavcih in v delu Zgor. Zerjavcev. Peta skupina, Muršak Joško, tajnik LD, Kramberger Franc st., gospodar, in Horvat Karel so vodili dejansko upravo nad revirjem v Lormanju in v delu Črnega lesa, ki leži južno (desno) okrajne ceste k Lenartu, vzhodno od ribnika Komarnika. Šesta skupina, Kurečič Slavko, Šenveter Franc in Knuplež Karel, od leta 1954. dalje pa tudi majorja Miščevič Milan in Miškovič Dušan so upravljali ozemlje Zamarkove in Črnega lesa severno (levo) okrajne ceste, ki vodi k Lenartu. Poleg tega je obstajal od 1950. leta dalje tako imenovani zaščiteni pas v Čreti, kjer pa so leto za letom priredili vsaj en veliki pogon, zadnjega pa 29. novembra 1954; v tem pogonu so uplenili 19 zajcev in 32 fazanov, torej največji plen, ki so ga dosegle 1954. leta vse prej navedene skupine v njihovih predelih lovišča. b) V zaščitenem pasu se je lovilo leto za letom v očitnem nasprotju z odredbo točke 7. »Pogodbe za upravljanje lovišča Lenart«, ki sta jo 1950. leta podpisala tajnik Muršak Jože in starešina Breznik Franc, ki izrecno določa: »Vsako leto mora lovska družina določiti najmanj eno četrtino lovišča, kjer se zaščitena divjad ne sme loviti...« c) V ostalih 6 predelih so prirejali love, in sicer v vsakem predelu enkrat na leto skupni lov za vse članstvo, v ostalem času pa so poljubno lovili dvojica, trojica itd. članov, ki jim je bil tisti predel izročen v upravljanje pod videzom nadzorstva nad loviščem; tako so neomejeno izkoriščali lenarško lovišče na tipično kapitalistični način, ki je v očitnem nasprotju s pozitivnimi predpisi sodobne zakonodaje o lovstvu. Med preiskavo je bilo ugotovljeno, da so navedene predele upravljali našteti lovci povsem samostojno, saj so morali prispevke za zakupnino (odškodnino za uživanje lovišča), v kolikor jih niso krili iz izkupička za uplenjeno divjačino, kriti iz lastnih žepov sorazmerno s hektarsko površino. Lovska družina Lenart je imela sicer neka pravila o izvrševanju lova, sprejeta na redni seji 20. oktobra 1949, v katerih je formalno prepovedano izvrševanje samovoljnega lova posameznikom, vendar pa se jih ni nihče držal in tudi ni bilo nobene ustrezne kontrole. d) Dokazano je, da je bivši, sedaj upokojeni področni logar Alojz Ješovnik pohajal z lovsko puško po vsem lovišču in si lahko nekontrolirano prilaščal divjad. O njem je tudi ugotovljeno, da je v pretekli lovski sezoni s šibrami ustrelil srno samico z izgovorom, da je imela na nogi zanko in da je šepala. To dejstvo pa ga, četudi je resnično, ne opravičuje, da je uporabil za odstrel srne šibre namesto krogle iz risane cevi, kar bi bilo dopustno samo v primeru, če bi tista srna bolehala na očitni kužni bolezni in bi jo bilo zato potrebno nujno odstreliti, da se okužba ne bi širila. Ješovnik je v svoji izpovedi tudi izrecno potrdil, da so bile prej navedene skupine lovcev finančno in materialno samostojne in same odgovorne za finančni uspeh lova v svojih predelih. Te skupine so morale kriti iz svojega tudi stroške za pokonče-vanje roparic in lovskih škodljivcev. e) Iz izpovedi Kramberger Franca jasno sledi, da je nastal med njim in Šumanom Maksom spor zaradi lova na malenkostni površini nekega gozdiča ob skupni meji njunih predelov, ki sta si ga lastila oba. Če ne bi šlo za samostojne predele lovišča v upravi posameznikov, tak spor ne bi mogel nastati. f) Za zadnja tri leta je ugotovljeno, da je upravni odbor lovske družine oziroma plenarni članski posvet sklenil, da se priredi vsako leto pet skupnih lovov, in sicer vsi v mesecu novembru. Za meseca oktober in december pa ni bil določen noben skupni lov; zato se more logično sklepati, da so v teh dveh mesecih lovile posamezne grupe lovcev v svojih revirjih. g) Lovska družina Lenart zasluži po vsej pravici naziv »lovska družina za prirejanje lovskih večerij«, ker je bil skupinovodja zavezan, da priredi po vsakem skupnem lovu za izkupiček lovskega plena večerjo za vse udeležence lova; ti izdatki so šli vsakokrat v težke tisočake, ker so trajale »večerje« navadno vso noč. h) Medtem ko je pri drugih lovskih družinah običaj, da se po končanem lovu položi lovski plen pred zbrane lovce in se po določeni tarifi razdeli med udeležence, pri lovski družini Lenart tega ni bilo: ves plen skupnega lova je namreč spravil vodja skupine, ki je imel izključno pravico razpolagati s plenom in ga prodajati, da je tako prišel do kritja izdatkov za jedačo in pijačo. i) Član Ambrož Franc, miličnik postaje LM Lenart, je predvsem grajal dejstvo, da je moral ob nekem skupnem lovu plačati pri eni skupini za fazana 200 din, pri drugi skupini pa za zajca 300 din, medtem ko so člani tiste skupine dobili zajca po 100 din, fazana pa po 50 din. j) Lovska družina Lenart je imela za svoje lovišče, ki meri 4720 ha, postavljenega dejansko in formalno samo enega lovskega čuvaja, in sicer Petek Ivana, a je bila po že cit. pogodbi za upravljanje lovišča Lenart zavezana, imeti 3 lovske čuvaje. Lovskemu čuvaju Petku so dajali letno po 2000 din nagrade in plačali zanj iz društvene blagajne prispevke za lovsko organizacijo in takse za podaljšanje orožnega lista. Tako nagrajevanje nikakor ne ustreza dolžnostim, ki so zvezane z rednim opravljanjem čuvajske službe. k) V 1953. letu je bil iz lovske družine izključen član Pirher Alfred, ki je bil član družine samo 2 leti. Njegova izključitev pa ni zabeležena v no- benem zapisniku plenarnih članskih posvetov; brez posebnega sklepa so to izključitev naknadno anulirali tako, da so pismeno odločbo, ki je bila imenovanemu že vročena, zahtevali nazaj, novega sklepa o njegovi rehabilitaciji pa niso niti izglasovali niti o tem sestavili kak zapisnik. 1) Tudi računovodstvo oziroma blagajniška knjiga navedene lovske družine ni bila vodena pravilno in ažurno. Pri pregledu blagajniške knjige, ki sta ga izvršila 14. januarja t. 1. tovariša Cvirn in Lipko, je bilo ugotovljeno, da je bila blagajniška knjiga zaključena s 24. februarjem, to je tik pred občnim zborom 1954. leta s saldom nekaj nad 6000 din, nadaljnjih vpisov o prejemkih in izdatkih za 1954. leto in 1955. leto pa v blagajniški knjigi ni bilo. Blagajnik Letnik, ki je blagajniško knjigo vodil, prejemkov in izdatkov ni vpisoval ažurno, temveč jih je beležil v osebni notes, iz katerega je vpise izvršil šele tik pred vsakoletnim občnim zborom. Blagajnik Letnik se je na svojem zaslišanju dne 12. II. 1955 obvezal, da bo blagajniško knjigo prinesel na vpogled v naslednjem tednu (14. do 19. februarja 1955), vendar pa tega doslej ni storil. Tudi tajnik Muršak, ki je bil pismeno pozvan, da prinese poleg sejnih zapisnikov na pregled tudi blagajniško knjigo, tega ni storil. Na svojem zaslišanju dne 11. II. 1955 se je ustno obvezal, poslati knjigo v pisarno OLZ, vendar tudi tega doslej ni storil. m) Kot glavni krivec za vse te nerednosti oziroma za razdelitev lovišča na samostojne revirje se smatra Šuman Maks starejši, ki ga opisujejo vsi člani kot človeka, ki je, če je bilo treba, tudi s terorjem uveljavljal svojo voljo in ni odnehal prej, dokler ni obveljala njegova. Razdelitev lovišč Lenart in Trojica v 1946. letu, ko je bil starešina obeh imenovanih lovskih družin Šuman Maks, pripisujejo vsi njemu. Peterico članov, katerim je izrečen pismeni ukor, obremenjuje manjša krivda, ker niso imeli vodilnih vlog oziroma funkcij v tej lovski družini. ☆ LOVSKA DRUŽINA LENART IZKLJUČENA IZ Članstva okrajne lovske zveze Upravni odbor Okrajne lovske zveze Maribor je na isti seji na predlog svojega predsednika na osnovi 10. tč. 23. člena svojih društvenih pravil in določb 22. člena zakona o lovu sklenil, da se Lovska družina Lenart v Slov. goricah izključi iz Okrajne lovske zveze Maribor za nedoločen čas. Razlogi za ta sklep so razvidni iz prednje objave o disciplinskih ukrepih proti članom Lovske družine Lenart v Slov. goricah. OB LENARŠKEM PRIMERU Otmar Cvirn Sredi Slovenskih goric leži na prijaznem gričku trg Lenart. Obdajajo ga sadovnjaki in vinogradi, idilične doline z obširnimi pašniki in polji, bistrimi potočki in mračnimi gozdovi. Gosto se gnetejo hiše in hišice tega prijaznega naselja okrog Zadružnega doma, po klancu navzgor mimo osnovne šole in gimnazije do prosvetnega doma. Daleč naokrog se vidijo z vseh okoliških gričev: Lenart — gospodarski center in srce Slovenskih goric, danes sedež občine, v nekaj dneh sedež slovensko-goriške komune in novega okrajnega sodišča. Bogata okolica nudi s pestro oblikovanim terenom, z najrazličnejšimi gozdnimi in poljskimi kulturami, s potoki in ribniki idealne pogoje za poljski in vodni lov. Nekdaj je lenarško lovišče slovelo kot eno najbogatejših v vsej okolici. Slovelo je zlasti zaradi izrednega bogastva lovišča na poljskih zajcih in zaradi sijajnega staleža fazanov. V znanem ribniku Komarniku je leto za letom gnezdilo veliko število divjih rac, pa tudi Pesnica jih je bila polna. Obširni gozdovi so nudili varno zatočišče številni srnjadi. Lovski gospodar pred drugo svetovno vojno je prodajal na mariborskem trgu na leto n. pr. kar po 700 do 800 fazanov in precejšnje število zajcev, ne upoštevaje tiste, ki jih je porabil sam ali pa prepustil svojim lovskim gostom. Osvoboditev in nov družbeni red sta tudi v lovstvu prinesla temeljito spremembo. Lov je postal domena delovnega človeka. Povsod so se or- ganizirali lovski kolektivi, ki so prevzeli v svoje roke upravljanje lovišč. Tudi pri Lenartu so se združili lovci v novo družino, taki, ki jim nekoč ni bilo mogoče loviti, pa tudi nekaj takih, ki so lovili že takrat in celo med okupacijo. Zbrali so se kot enakopravni, svobodni državljani nove Jugoslavije, kot ljudje, ki hite za istimi cilji, vsi z enakimi pravicami in enakimi dolžnostmi. Združila jih je naloga, da v novih pogojih prevzamejo gospodarjenje v opustošenem lovišču, da ponovno dvignejo stalež divjadi. Zato se ni nihče spodtikal nad grehi iz preteklosti. Izvolili so svoj upravni odbor, za starešino pa posestnika Šumana Maksa, človeka, ki ni bil lovski zakupnik le pred vojno, temveč tudi med okupacijo. Nihče, in tudi nadrejene lovske organizacije, niso lenarškim lovcem zamerile te izbire. Pozneje, ko je imel Šuman neke razprave s sodiščem, so izvolili za novega starešino Breznika Franca. Šuman pa je še vnaprej ostal član družine. Vse je šlo kakor po loju, le pričakovanega uspeha ni in ni bilo. Lenarško lovišče, ki meri preko 4200 ha in ima najidealnejše pogoje, je hiralo iz leta v leto. Stalež divjadi se ni dvignil, čeprav so se upravitelji lovišča na vse grlo hvalili s svojimi gojitvenimi ukrepi. Letni odstrel je neznatno presegel komaj kakih 100 zajcev in kaka 2 ducata fazanov, še bolj redka je bila srnjad. Na pogosta vprašanja članov okrajne lovske zveze so lenarški lovci običajno odgovarjali, da je Pesnica ob poplavi uničila fazanja gnezda in legla mladih zajcev. Toda te razlage niso bile prepričljive, saj je Pesnica tudi pred vojno sem pa tja poplavila dolino, pa so bili takrat vendarle vse drugačni uspehi v istem lovišču. Tako se je zadeva vlekla iz leta v leto, dokler ni sprejem nekaj novih članov razkrinkal zvite igre lenarških lovskih mogotcev in odkril tudi vzroke njihovega stalnega neuspeha. Že ob svojem sprejemu so namreč novo sprejeti lovci opazili, da se v tem lovišču gospodari precej drugače, kot je v zakonu predpisano in v drugih lovskih družinah običajno, prvi skupni lovi pa so njihova opažanja potrdili. Sledila je ovadba in tej podrobna preiskava, ki je dognala gorostasne podrobnosti. Šest lenarških lovcev si je med seboj razdelilo lovišče v sedem manjših lovišč, od katerih je sedmo (Čreta) veljalo kot gojitveno lovišče. Ostalih šest lovišč so hasnovali: Šuman Maks, ki je s svojim sinom Maksom ml. gospodaril kar v tistem lovišču, ki ga je imel v zakupu pred vojno in med okupacijo, Breznik Franc, Sernec Joško, Šuman Franc, Muršak Jože in Kurečič Slavko. Teh šest lovskih gospodarjev je vzelo pod svoje okrilje neko število lovcev, z upravnim odborom lovske družine pa so samostojno obračunavali. Vsa ta razdelitev se je izvršila navidezno zaradi »revirnega nadzorstva in gojitve«, preiskava pa je dognala, da so opravljali vse to najraje kar s puško. Vso lovno dobo so namreč nemoteno lovili posamezni lovski gospodarji in njim dodeljeni lovci kar poljubno, vsak dan posamično, pa tudi v skupinah, s psi in brez njih, kakor je pač komu ugajalo. Članom, ki so bili dodeljeni nekemu lovskemu gospodarju, pa je bilo strogo prepovedano loviti v drugih delih lovišča, to je v revirjih ostalih lovskih gospodov. V vsakem revirju so letno priredili po en skupni lov za vso družino, toda plen je v celoti zadržal »zakupnik«, ki pa je moral zato plačati večerjo in pijačo za vse udeležence. Zanimivo prikazuje gospodarjenje v tej družini obračun o lovu v Šumanovem revirju Dobravi dne 7. XI. 1954, ki je bil odkrit med preiskavo; Plen: 16 zajcev in 8 fazanov. Dohodki: KZ prodanih 7 zajcev in 2 fazana . . . 3370 din privatno prodani 3 zajci a 400 din . . . 1200 din Šuman plačal 6 zajcev a 100 din . . . 600 din in 5 fazanov a 50 din.................. 250 din Skupaj . . . 5420 din Izdatki: Večerja .............................. 2525 din meso (posebej) .................. 1200 din strup ................................ 1500 din Skupaj . . . 5235 din Ostane za lovsko družino.................185 din Svojstven je bil tudi način gojitve v sedmem, t. j. v gojitvenem lovišču. Za razliko z drugimi lovišči , je bil v tem predelu prepovedan lov posameznikov, tu so vsako leto priredili skupni lov, ki je dal običajno najboljši plen. Koliko divjadi se je moglo pri takem gospodarjenju »prigojiti«, je jasno. Temu anarhičnemu stanju je napravil konec upravni odbor Okrajne lovske zveze Maribor, ki je na svoji seji dne 25. II. 1955 izključil iz vseh lovskih družin v okraju člane Breznik Franca, Ješovnik Alojza, Kramberger Franca, Kurečič Slavka, Letnik Franca, Muršak Jožefa, Sernec Joška ter Šuman Maksa st. in ml., pismeni ukor pa dal Knuplež Karlu, Petek Ivanu, Ruhitelj Francu, Šen-veter Francu in Šuman Francu. Po 22. čl. zakona o lovu pa je bila lovska družina Lenart izključena iz članstva Okrajne lovske zveze Maribor. Naj bo ta primer zapisan kot svarilni vzgled, do kakšnih reakcionarnih pojavov lahko tudi v naši organizaciji privede osebno koristoljubje posameznih dobičkaželjnih oblastnežev na eni in popustljivost ter pomanjkanje lovske zavesti in discipline pri članstvu na drugi strani! Nagradni natečaj Zveza lovskih društev Vojvodine je razpisala vrsto nagrad za prispevke za svoj list »Vojvodinski lovec«, in sicer: 1. za članek s področja pospeševanja lovstva, proučevanja življenja in gojitve divjadi, ureditve in organizacije lovišč, pospeševanje lovskega gospodarstva in podobno 6 nagrad (20 000.—, 10 000.—, 7000.— in tri nagrade po 3500.— din), 2. za članek s področja lovskega leposlovja 10 nagrad (20 000.—, 10 000.—, 7000.—, 2 nagradi po 5000.— in pet nagrad po 3000.— din), 3. za članke s področja kinologije, ornitologije, balistike, lovskega orožja in podobno 6 nagrad (15 000.—, 7500.—, 5000.— in tri nagrade po 3000.— din), , 4. za najlepši fotografski posnetek 8 nagrad (5000.—, 4000.—, 3000.— in 5 nagrad po 2500.— din), 5. za najboljšo lovsko humoresko, opis lovskega doživljaja in podobno 8 nagrad (7500.—, 5000.—-, 3000.— in 5 nagrad po 1500.— din), 6. za najboljšo kratko zgodbo (smešnico) 12 nagrad (1500.—, 1000.— in 10 nagrad po 750.— din). Rok razpisa je 31. maj 1955. Rokopisi morajo biti tipkani v dvojniku; en rokopis obdrži pisec in ga predloži, ko je izžreban. Članki pod 1—3 ne smejo obsegati več kot 10 tipkanih strani, pod 5 pa ne več kot 5 strani, pod 6 pa največ pol strani; posnetki morajo biti veliki 9 X 12. Rokopise je treba poslati na naslov: Zveza lovskih društev Vojvodine, Novi Sad, Jovana Džordževiča 4 z geslom »Natečaj Vojvodinskega lovca«. i: OPRTNIK Ob dopisu »Ena iz Črnomlja« Prav rad čitam dopise v »Oprtniku« Lovca. Med njimi najdem kratke, zanimive, včasih tudi smešne dogodivščine, ki se dogode med lovom. Pri Oprtniku se navadno kar razvedrim. Mislim pa, da taki dopisi, kot je dopis »Ena iz Črnomlja« v februarski številki, ne spadajo v Lovca. Polda in Tone gresta na zajca na Sebastijan 15 minut od Črnomlja. Spustita svojega brezras-nega cucka in začne se divji lov. 21 izstreljenih tulcev in nič plena! »Drugi dan zopet ista pesem! Psa gonita, da je veselje, midva pa pokava kakor na fronti, a zajci beže, da kar dlaka frči od njih«. Kako bi rekli takemu lovu? Mrharstvo bi bilo premilo rečeno. Koliko zajcev sta Tone in Polda zadelo v mehko, saj je dlaka kar »frčala«, in koliko zajcev je žalostno poginilo, Polda in Tone sama ne vesta! Saj sta imela s seboj vsak svojo steklenico tropinovca! V naši družini, kjer lovimo zajca samo na skupnih brakadah, bi s takimi tovariši hitro obračunali! Dr. De Gleria Jože, član l. d. Bled Nekaj ugotovitev pri vzreji jerebic Vzreja jerebic ni tako težavna, kakor se na splošno misli. O tehnični strani vzreje se je že toliko pisalo, da lovcu ne bo težko rešiti zapuščenega gnezda, če postopa po objavljenih navodilih. Pri umetni vzreji pa so bila v zadnjem letu ugotovljena biološka dognanja, ki so pomembna za življenje te ptice v prostosti. Od 18 izvaljenih kebčkov je vzreditelj drugi dan po izvalitvi podtaknil 13 kebčkov udomačeni jerebici - samcu, ostalih 5 kebčkov pa je vzrejal z ogrevanjem v ptičnici, veliki 60 X 30 cm. Obnašanje jerebice - samca, ki je živel že 1 leto v volj eri, je bilo prav zanimivo. V začetku so bili kebčki zanj nekaj nenavadnega, kljuval jih je po nogah, tako da je 1 kebček naslednjega dne poginil; imel je zlomljeno nogo. Verjetno je, da je smatral petelinček nožiče za črve ali nekaj podobnega. Dan pozneje pa je to svojo navado opustil. Prvi dan je prav nerad puščal kebčke pod svoje okrilje. Že naslednjega dne pa jih je ogreval kakor samica in potem ves čas do šestih tednov, ko so mladiči sami opustili to svojo potrebo. Tudi -hrano jim je kazal kakor domača kokoš ter jih klical kakor jerebica - samica. Pri nevarnosti se je ravnal različno: Če je skozi špranjo zaboja opazil psa, je vneto zasledoval njegovo premikanje in opozarjal nanj svoje varovance. Popolnoma drugačno pa je bilo njegovo obnašanje pri nevarnosti iz zraka. Samček je našče-peril perje ter razburjeno begal sem in tja in istočasno dajal svarilne glasove. Kebčki so iskali kritje ob robu zaboja ali pod samcem. Ti poizkusi so bili napravljeni, ko so bili kebčki stari 4 dni. Kebčki, ki so se vzrejali v ptičnici, niso v tej starosti ob taki nevarnosti iz zraka pokazali nobenega strahu (niso reagirali). V tej starosti so torej kebčki brez staršev lahek plen roparic. V naravi se to sicer ne dogaja, ker so stalno pod nadzorstvom staršev, ki jih opozarjajo na nevarnosti s svarilnimi glasovi. Po treh tednih starosti pa so tudi kebčki, ki so se vzrejali v ptičnici, ob nevarnosti iz zraka (ob premikanju nagačene kanje ob ptičnici) pokazali strah. 6 tednov stari kebčki pa so se obnašali ob nevarnosti različno. Del kebčkov se je stisnil k steni zaboja, drugi del pa je naščeperil perje, kakor je storil samec ob isti nevarnosti. Opazili so, da so se stisnili k tlom kebčki -samice, samčki pa so naščeperili perje. Ftav tako so reagirali na nevarnost tudi kebčki, ki so bili vzgojeni pri samcu. Kebčki, ki so jih vzrejali v ptičnici, so se ob nevarnosti vedno zatekli v ptičnico, če so bili zunaj nje. Ptičnica jim je nadomeščala jerebico — mater oziroma očeta. To lastnost je vzreditelj vedno izkoristil, če je hotel zunaj nahajajoče se mlade jerebice poloviti, ker jih je bilo treba samo vznemiriti, pa so se zatekle v ptičnico. Pri vzreji pa je vzreditelj ugotovil tudi to, da je jerebicam neobhodno potrebno kopanje v pesku. Kakor hitro jim je v volj ero natrosil peska, so se takoj začele v njem kopati. Ni izključeno, da so velike izgube jerebičjega naraščaja v mokrih letih v zvezi s pomanjkanjem možnosti kopanja v pesku oziroma v prahu. Po Wild und Hund, št. 20. 1955; B. K. O vzreji psov brez materinega mleka Včasih smo prisiljeni vzgojiti mlade pse brez materinega mleka. Vzrediti jih je mogoče z nadomestno hrano, ki pa mora vsebovati snovi naravne hrane, t. j. materinega mleka. Če psički materinega mleka sploh niso imeli priložnosti sesati, jim manjka prvo mleko (colostrum), ki vsebuje posebno mnogo beljakovin; to mleko je za razvoj in rast mladiča v prvi dobi odločilnega pomena. Če hočemo nuditi takim mladičem pravilno nadomestno hrano, moramo poznati kemični sestav pasjega mleka, ki se bistveno razlikuje od kravjega; tega namreč običajno uporabljajo kot nadomestno hranivo za mlade pse. Pasje mleko ima veliko maščob, 8 do 17 %, kravje pa samo 2 do 8 %. Sladkorja pa vsebuje pasje mleko povprečno manj kakor kravje. Pasje mleko vsebuje tudi veliko beljakovin t. j. 6,6 do 15 %, kravje pa le 3,4 do 4,5 %. Beljakovine pasjega mleka pa se razlikujejo od kravjega tudi kvalitetno. Beljakovine kravjega mleka vsebujejo čez 90 % kaseina, v beljakovini pasjega mleka pa prevladuje albumin; globulina in kaseina vsebuje pasje mleko znatno manj kakor kravje mleko. Ta bistvena razlika v kemičnem sestavu pasjega in kravjega mleka je vzrok, da umetna vzreja mladičev večkrat ne uspe. Običajno se kravje mleko še razredči z vodo, čajem itd., tako da prejme mladič že tako kvalitetno slabše hranivo v razredčenem stanju. Ne glede na to pa kasein ne more nadomestiti albumina, ki prevladuje v pasjem mleku in je mladiču za njegov razvoj neobhodno potreben. V prvem pasjem mleku pa je beljakovin še veliko več kot v poznejšem. Prav v prvih 24 urah sesanja si nabere mladič rezerve beljakovin za nekaj tednov. Zato se je na splošno mislilo, da mladiča, ki ni sesal prvega mleka, sploh ni mogoče vzrediti. Zato je treba nuditi osirotelim mladičem nadomestno hrano, ki vsebuje albumin in globulin, in sicer v obliki, ki je za mladiča primerna. Kot osnovna hrana se zato za take mladiče ne sme uporabljati kravje mleko, ker ne vsebuje dovolj albumina. Zato uporabljamo boviserin, ki je znan tudi v medicini in veterini posebno pri zdravljenju prebavnih motenj pri dojenčkih. Ta serum vsebuje namreč beljakovine, ki so mladičem potrebne. Ker pa mora hrana vsebovati tudi mast in ogljikove hidrate (sladkor), je treba boviserinu dodati tudi mlečne koncentrate (mleko v prahu, kondenzirano mleko z 10 % maščobe). Priporočljive so naslednje mešanice : od 1. od 6. dne: boviserin 40 do 60 % (v začetku 60 %), nestle suho mleko 20 %, sladkor 5 %, voda 15%; od 7. do 14. dne: boviserin 30 do 40 %>, nestle suho mleko 15 %, voda 45 do 55 %; od 3. od 4. tedna: boviserin 20 do 25 %, nestle suho mleko 15 do 20 %, voda 55 do 65 %. Namesto suhega mleka (nestle) se lahko daje od drugega tedna naprej kondenzirano mleko z maščobo 10 %. Kondenzirano ali suho mleko se daje v razmerju 25 :10. Hrani pa je treba dodajati tudi vitamine, in sicer za vsakega mladiča na dan po Va kapljice »vigantola« in 50 mg vitamina C (cebion tablete). Tako nudimo osirotelemu mladičku umetno hrano, ki vsebuje vsa hraniva pasjega mleka. S tako prehrano so bili doseženi najboljši uspehi. Seveda pa je taka hrana draga in bi prišla v poštev samo pri leglih plemenitih pasem. Po Wild und Hund, št. 20, 1955; B. K. Koliko časa zdrži žival brez hrane? Lani se je našemu lovskemu čuvaju dogodilo tole: Nastavil je past lisjaku v delu lovišča, ki leži 3 ure od doma. S seboj je imel psa brak jazbečarja »špiončka«. Ko pride v bližino doma, psa odveže. Domov pa se vrne sam, špiona proti navadi ni bilo od nikoder. Ko gre 9. dan pregledat tudi oddaljeno past, najde v njej za sprednjo nogo ujetega svojega špiončka. Fes milo zacvili in se razveseli svojega rešitelja. Vseh devet dni mu je bila edina hrana del zajčjega droba, vaba v pasti. Noga ni bila zlomljena, v nekaj dneh si je špionček opomogel. Ker so se lovski tovariši čudili, da je pes zdržal 9 dni brez hrane, me je zanimalo, koliko časa lahko zdrži žival brez hrane. V roke mi je prišla številka »Kosmosa« iz 1. 1943. V njej piše dr. Hoff-bauer »O stradanju in postu« tudi tole: Koliko časa lahko človek ali žival strada, je odvisno od njegove maščobne rezerve. Italijan Giovani Succi je v znanstvene namene namerno stradal 30 dni in pri tem izgubil na teži 13 in pol kg, to je 17% svoje teže. Merlattd, umetnik v stradanju, je stradal 50 dni. Znan je primer župana iz Korka na Irskem, Mac Swineya, ki je 1. 1920, ko so ga Angleži zaradi irskega upora zaprli, začel v ječi gladovno stavko. Sele 71. dan po stavki so ga začeli umetno hraniti, podlegel pa je 73. dan stavke. To je najdaljša gladovna stavka v zgodovini. Kaj pa živali? Med živalstvom so roparice v stradanju najvztrajnejše, saj jim plen ni vsak dan na razpolago. Izjeme so živali, ki zimo prespe, kakor n. pr. medved. Dr. Hoffbauer navaja, da lahko živi primerno rejen pes največ 17 dni brez hrane, pri tem pa izgubi 63% teže. Konj in govedo zdržita do 8 dni, mačka 18 dni, golobi 13 dni. Čim manjša je žival, tem hitreje podleže. V našem primeru je pes špionček stradal samo 9 dni. Zato mu ta neprostovoljni post ni bogve kaj škodoval. J. D. G. Vidre, vidre ... Vso jesen sem se podil za vidrami. Sledov je bilo dovolj, a pred cevi ni nič prišlo; niti slišal jih nisem. Decembra pa se je obrnilo! Bil je mrzel večer, toplomer je zlezel zelo nizko. Čakal sem na plitvini, kjer je, sodeč po sledovih, vidra izstopala. Čakal sem, čakal. Ko je stolpna ura udarila 11, sem se od mraza že kar tresel. Zelo sem si zaželel cigarete. Že sem vlekel iz žepa dozo in iskal vžigalnik, ko je kakih 30 m niže od mene nekaj pljusknilo v vodo! Vidra je! sem takoj pomislil, saj ščuke v tem letnem času ne povzročajo takega hrupa. Neslišno sem spustil dozo, cigareto in rokavico kar na tla in čakal, kam bo vidra krenila — od mene proč ali proti meni? Po nekaj trenutkih sem že slišal pljuskanje bliže sebi, vidra se mi je torej bližala. Stal sem za vrbo na desnem bregu potoka ter prav lepo videl od mesečine razsvetljeni prod. Tam je vidra navadno izstopala. Takoj me je nehalo zebsti in pozabil sem na cigareto. Ves moj svet se je za nekaj trenutkov zožil na tisti košček proda. Nenadoma je vidra priplavala in skoraj neslišno pristala na produ. Kožuh se je v mesečini kar zalesketal. Pomeril sem, sprožil in zadel, toda ne smrtno. V trenutku je bila vidra zopet v vodi! Sprožil sem drugič, toda tokrat sem zgrešil. Hitro sem odložil puško in zgrabil dolgo vrbovo vejo, ki sem jo imel pripravljeno za vsak primer, in začel vidro vleči k sebi. Bal sem se, da mi ne bi odplavala v globoko vodo. Čeprav pa je bila smrtno zadeta, je imela le še toliko moči, da se mi je izmuznila izpod veje in odplavala v senco pod gost vrbov grm. Posvetil sem si z žepno svetilko in splezal med goste veje. Vidra je bila v dosegu moje roke! Že sem jo hotel prijeti za vrat, ko je tako nemarno šavsnila in zarenčala, da sem to namero takoj opustil — mojih prstov bi bilo le škoda! Potem se je vidra z zadnjimi močmi pognala v strugo, jo preplavala in pristala na levem bregu med mogočnimi koreninami stare vrbe. Plavala je po desni strani. Pod tisto vrbo se mi je izgubila izpred oči, slišal sem le še kratko stokanje in premetavanje, potem je vse utihnilo. Čez potok na tistem mestu nisem mogel. Moral sem iti na most, ki je bil oddaljen dobrega pol kilometra. Pobral sem puško, stolček in vse stvari, ki sem jih prej zmetal na tla, pa hajdi navzdol ob potoku do mosta in po drugi strani potoka nazaj! Šaril sem okrog tiste vrbe, svetil z lučjo, pa nikakor nisem mogel do korenin. Medtem sta prišla po bližnji cesti dva moja bivša učenca — radovedna sta bila, kdo straši ob taki pozni uri za potokom? Vsi trije smo poskušali priti do vidre, pa nam nikakor ni uspelo. Struga je bila globoka, breg od vode izpodjeden. Po mnogih poizkusih sem se le spomnil, da bi morda z lestvijo dosegli cilj? Janez, ki je bil tam blizu doma, je skočil po lestev ter jo postavil v vodo. Po njej sem se spustil do gladine vode in med koreninami vrbe našel prelepega samca! Zadet je bil v levo stegno in v drobovino; zaradi tega ni bil takoj mrtev. Tudi v Šentjurju, kamor sem bil premeščen iz Pristave, lova na vidre nisem opustil. Kmalu po prihodu sem šel na oglede za Voglajno, Kozarico in Slom. Pesnico, ki teče mimo šole, sem pustil kar vnemar; ni se mi zdelo vredno, da bi pogledal za sledovi tudi v njej. Nanje pa me je opozorila žena, ki sem jo večkrat opozarjal na sledove divjadi. Povedala mi je, da je v Pešnici tik šole polno svežih vidrinih sledov. Tako sem hodil poslej, kadar sem le utegnil, oprezovat v Pesnico. Bil je hladen januarski večer 1953. leta. Noč je bila zapeljivo lepa. Tudi oblačka ni bilo na nebu, fantovsko sonce pa je vabljivo svetilo. Bilo pa je zelo hladno. Zato sem se dobro oblekel in že sem bil pred šolo. Kar na dvorišču sem napolnil puško, kajti bil sem že v lovišču. Ko sem naredil še nekaj korakov, sem že slišal v 40 metrov oddaljenem potoku pljuskanje in lomljenje ledu. Prav tiho sem se priplazil do potoka ter opazoval vidrino početje. Bila je na lovu. Ker je bil potok skoraj ves zaledenel, je lovila pod ledom, prihajala pa je pri luknjah, ki jih je sama napravila, po zrak. Pihala je, mlaskala in grizla ribe, da je bilo joj. Takrat sem videl, da ta ilegalni ribič brez ribiške karte žanje mnogo večje uspehe kot naši legalni ribiči z vsemi papirji, umetnimi in naravnimi muhami, kobilicami itd. Čakal sem, da bo prišla vidra na led. Tega pa ni hotela napraviti, pač pa je pod ledom odplavala navzdol s tokom mimo mene. Led, ki je bil precej debel, je kar pokal nad njo. Ker sem vedel, da gre vidra s tokom, sem se brž odmaknil od vode in kakih 100 metrov niže spet prišel do nje. Vidra je imela daljšo pot, ker je potok precej vijugast. Tam je bila neka plitvina, kjer voda zaradi padca ni zamrznila. Napeto sem poslušal. Nisem se varal! Vidra se je približevala! Vsak čas bo tu — videl sem zelo dobro — glej jo, kako plava — in že je bila na plitvini v odprti vodi. Odjeknil je strel, ki je dobro zadel. Vidra se je pričela metati po vodi in se že skoraj čisto umirila, tako da drugič nisem več streljal. Napravil sem nekaj urnih korakov ter stopil v vodo, da bi jo pobral. Vidra pa je imela še toliko moči, da se je potegnila nazaj pod led. Slišal sem še neko pokanje in vse se je umirilo. Kaj sedaj? Odšel sem domov, vzel svečo, sekiro in železne grablje ter se vrnil k potoku. Opolnoči sem začel razbijati led, a vidre nisem našel. Enako se mi je godilo drugo jutro. Zato sem stopil k prijatelju Milanu in mu potožil svoje gorje. Potolažil me je, da mi bo v opoldanskem času, ko je prost, pomagal pri iskanju. Pošteno pa povem, da sem izgubil že vsako upanje. Milan je bil opoldne pri meni. Pri sosedu je dobil dolg železni kavelj in z njim sva začela si* stematično lomiti in odplavljati led. Že po desetih minutah je bilo najino delo kronano z uspehom. Na dnu potoka, ki tam ni bil globok, je bila med nekimi vejami zagvozdena mogočna vidra. Milan jo je s kavljem spravil na plitvino, kjer sem jo po tolikih naporih in jezi končno pobral. Ernest Rečnik Boj z merjascem Večkrat beremo v Lovcu o različnih dogodivščinah pri lovu na divje prašiče. Tudi v naši lovski družini ne manjka takšnih dogodkov, ker premoremo kar precej črnuhov. Tako je naletel 3. II. 1955 proti večeru naš član tov. Perme na svež sled divjih prašičev. Ko je šel nekaj časa po sledu, se je kmalu srečal z močnim merjascem. Iz primerne razdalje je pognal naboj pravšnjih šiber v njegove ščetine. Merjasec je bil dobro zadet, vendar pa jo je še pobrisal v bližnjo grapo. Ker se je medtem stemnilo, se je Perme vrnil domov. Naslednji dan je odšel s svojim bratom po plen. Prepričan je bil, da je merjasec že mrtev. Ko pa sta prišla do grape, kamor se je ščetinar zvečer zatekel, sta zaslišala srdito pihanje. Kazalo je, da je črnuh še živ. Lovec je hitro stopil po puško in se vrnil s tremi domačini. Obkolili so goščavo, v kateri je tičal merjasec. Ko pa se mu je Perme približal, je merjasec bliskovito planil proti njemu — komaj mu je še uspelo, da je streljal še enkrat. Pa tudi ta strel merjasca ni zaustavil. Pognal se je proti lovcu, ga prijel s čekani za levo nogo, ga podrl in preskočil, pri tem pa vtaknil glavo v jermen puške ter s puško okoli vratu zdrvel proti vaščanom, ki so bili v trenutku na tleh. Nato je ščetinar po nekaj skokih mrtev obležal. Tov. Permetu je merjasec nogo tako poškodoval, da je moral iskati zdravniško pomoč v bolnišnici, vaščanom pa je s puško okoli vratu vlil tak strah v kosti, da jeseni najbrž ne bodo več preganjali divjih prašičev, pa če bi jim še tako gospodarili v koruzi in krompirju. R. Gruden, l. d. Tabor Dve o medvedih na Dolenjskem Zmotil se je! Tole so mi povedali lovci, ki ser trdili, da bo kar držalo: Neko temno noč pretekle jeseni je prišel kosmatinec na obisk k A. Z., daleč naokoli znanemu lovcu iz Občic pod Rogom. A. Z. pa ni samo lovec, tudi čebele ima. In prav k njim se je namenil samotni potnik. Menda bi se rad malo posladkal! Panji pa so bili zloženi precej visoko od tal in medved se je moral povzpeti na zadnji nogi, da jih je dosegel. Neroda, kot je, pa je neki panj prevrnil, da je z ropotom padel s skladovnice. Ropot je zbudil psa, ki je začel bevskati, pes pa še gospodarja. In kosmatincu ni preostalo drugega kot to, da je neki panj pograbil in zbežal z njim proti gozdu. Imel pa je neverjetno smolo! Panj, ki ga je bil odnesel, je bil — prazen! Naleteli so na dva medvedka. V nedeljo 30. januarja je odšlo 12 članov novomeške lovske družine na Brezovo reber nad divje prašiče. Komaj pa se je pogon s precejšnjim hrupom začel, so zaslišali v nekem grmovju neko vekanje. Šli so pogledat, kaj je. Med skalami so v veliko začudenje našli dva čisto majhna medvedka, kak teden stara, oba moškega spola, Okrog vratu sta imela kot ovratnik beli lisi. Kazalo je, da se je medvedka, verjetno je bila še mlada, pred gonjači umaknila in tako zapustila svoja dva nebogljenčka. Kakor pa sta bila še majhna, sta se mala kožuharja obnašala zelo pogumno. Nič kaj rada se nista pustila božati — takoj sta pokazala komaj vznikle zobke. S prednjima tačkama pa sta kar krepko udarjala ob tla, kot bi hotela reči, kaj pa naju motite? Lovci so ju pustili na mestu in se takoj umaknili s tistega kraja. Peter Romanič V nedeljo popoldne ... Približuje se čas, ko bomo polagali lovci račun o uničenih roparicah. Zato se vsakdo trudi, da bi dosegel čim več točk. Tako so stopili v nedeljo 27. februarja za vranami tudi Ludvik, Pepi in Franci, člani lovske družine Vransko. Ko so prekoračili travnik in prečkali glavno cesto, so zaslišali v bližnjem gozdu trkanje po drevju in vpitje: »Tu je šla, ven ni šla!« Vsi so prisluhnili tem glasovom. V prvem hipu so mislili, da strašijo po revirju kaki tuji ljudje. Ko pa so se približali gozdu, so opazili Franca in Lojzeta, ki sta z dvema fantoma ogledovala smreke. »Kaj je?« so vprašali vsi trije hkrati. »Kuno imamo! V gozd je šla in ko smo ga obkrožili, smo ugotovili, da ni šla ven!« »Potem bo naša,« se je oglasil eden za drugim. In tako se je pričel lov! Nekdo je predlagal, da bi šli v strelcih skozi ves gozd. Rečeno, storjeno! »Čigav bo plen?« je zanimalo nekatere. »Vsak bo dobil nekaj točk, pa bo!« V pogovoru in ob različnih mnenjih o razdelitvi plena, so začeli padati udarci po smrekah! Nič! Padel je strel v gnezdo! Nič! Drugo gnezdo! Nič! Tretje! Nič! Četrto! Nič! Končno je ugotovil Pepi, da jo je kuna popihala na drugo stran gozda. Po dolinici se vleče ozek, komaj 2 m širok pas gozda. Gotovo je odšla po tistem pasu! Sled je to domnevo potrdil. Kakih 150 m na drugi strani gozda je zagledal Ludvik zopet gnezdo. Zopet nič! »Fant, potolči po drevesu!« Ob deblu se nekaj premakne. Smreka je gosta! Napeti trenutki! Smrt iz petih cevi čaka na roparico! Tedaj se je v smreki nekaj premaknilo. Strel! Na tla pa pade veverica! G. F., I. d. Vransko Ornitološki zapiski za Podgorje pri Slovenjem Gradcu za 1954. leto Podgorje je srednje velika vas, ki pa zavzema s svojimi zaselki precej razsežno področje; teren je ravninski, v še večji meri pa hribovit. Leži nekaj kilometrov južno od Slovenjega Gradca ob obeh straneh Suhodolnice, ki je bogata na potočnih postrvih. Dolino obdajajo na zahodu obronki Uršlje gore, na vzhodu pa jo loči od Mislinjske doline ozek gozdnat hrbet, ki se končuje pri Slovenjem Gradcu. Nadmorska višina Podgorja samega je 437 metrov. Od ptic selivk so se v 1954. letu vrnile prve bele pastirice. Prvi dve sem videl 1. marca, več pa sem jih opazil 18. marca. Bela pastirica je tod zelo pogosta ptica. Jeseni sem jih videval v večjem številu po njivah in ob potokih. Od nas so odšle zadnji teden oktobra; po 28. oktobru nisem videl nobene več. Sive pastirice pa so se vrnile zadnji teden marca. Eno sem videl 3. januarja pri zamrznjenem jezu pod šolo; bila pa je gotovo klativka. Tudi sive pastirice so odšle od nas konec oktobra; zadnjo sem videl 23. oktobra. Škorci so se vrnili v začetku marca. 10. marca sem jih videl na njivah nad vasjo čez 100. Škorcev je bilo pri nas poleti precej. Ko so odgojili drugi zarod, so odšli iz tukajšnje okolice. Od druge polovice julija jih nisem opazil ne v vasi in ne v okolici. Ob jesenski selitvi pa sem jih zopet videval na preletu. Posamezne, pa tudi po nekaj skupaj, sem videl večkrat v septembru, zadnje pa 26. septembra; ta dan jih je 20 letelo nad vasjo. Zanimivo pa je, da sem videl 13. januarja 3 škorce (mrzlo in megleno vreme) v šolskem sadovnjaku, 16. januarja pa zopet dva na istem mestu; kljuvala sta jabolko na vrhu jablane. Opazoval sem ju iz učilnice. Vreme je bilo jasno in mrzlo (okoli —10 stopinj C). To so bili gotovo klativci. Prvo vrbjo listnico sem čul 18. marca v spodnjem delu vasi. Prvo šmarnico sem videl 16. marca; teh ljubeznivih ptic je bilo v vasi mnogo. Gnezda so imele pod ostrešji, v skladovnicah opeke in drugod. Dve šmarnici sta si napravili gnezdo v notranjosti še nedograjenega zadružnega doma, in sicer v odprtini za električno stikalo. Žal je mladiče uničila mačka. Zadnje šmarnice sem videl v vasi še 13. oktobra; bile so tri. Kmetske lastovke so se vrnile prvi teden aprila, mestne pa sem videl v vasi prvič 2. maja; bilo jih je več. Obeh vrst lastovk je bilo v vasi in okolici mnogo. Sredi avgusta so se pričele že zbirati k odhodu. 14. in 15. avgusta je bilo v vasi več jat kmetskih in mestnih lastovk. Posedale so po strehah in po vodih. Popoldne 15. avgusta je močno deževalo. Lastovke so v glavnem odšle v noči od 15. na 16. avgust. Proti koncu avgusta in prve dni septembra sem videl letati le posamezne, ali pa le po nekaj skupaj; bile so predvsem kmetske. 22. septembra zjutraj je bila velika jata (več-kakor 200) kmetskih in mestnih lastovk na žicah okoli zadružnega doma. Ponoči je neprestano deževalo, podnevi pa je bilo močno oblačno; večkrat je padal dež. Te lastovke, ki so bile verjetno s severa, je zadržalo na poti proti jugu slabo vreme. 23. septembra zjutraj je bilo videti le nekaj lastovk obeh vrst. 24., 26. in 27. t. m. sem videl še po nekaj lastovk obeh vrst, 28. septembra pa 20 mestnih lastovk, ki so letele proti jugovzhodu. Od tega dne dalje mestnih lastovk nisem več opazil. Kmetske lastovke (18) sem videl letati v velikem dežju 29. septembra, po nekaj sem jih videl še naslednje dni; 9. oktobra pa sem jih videl 14; sedele so na žicah pri zadružnem domu. Vreme je bilo jasno in mrzlo, ta dan je bila prvič slana. 12. oktobra zjutraj sem videl letati 30 kmetskih lastovk okoli zadružnega doma, zadnje pa sem videl istotam 13. oktobra; bilo jih je 21. Vreme je bilo lepo in sončno. Prvega griljčka sem slišal peti na sosedovem vrtu 6. aprila; isti dan sem videl dva na sosedovem vrtu, zadnje pa sem opazil v vasi 24. oktobra.. Kukavico so čuli učenci v Suhem dolu 15. aprila. Ta ptica je v naši okolici precej pogosta. Prvo črnoglavko sem čul 19. aprila iz grmovja ob potoku Jenina. Prvega velikega ali sivega muharja sem opazil 20. aprila na vrtu pri občinskem poslopju, zadnjega pa sem videl 9. septembra v Spodnji vasi. Tudi ta ptiček je pri nas pogost. Prvo postovko sem videl 20. aprila nad njivami pod Preseko. Letos so bile v naši okolici postovke bolj redke, medtem ko sem jih prejšnje leto videl več. 21. aprila sem videl v sadovnjaku pri sosedu prvega pogorelčka. 18. in 21. maja sem večkrat videl hudournike, ki so letali nad vasjo in okoli cerkvenega stolpa. Nato sem vsak večer do zadnjega tedna junija videl po dva, ki sta letala okoli stolpa. Mislil sem že, da bodo gnezdili v stolpu, a niso. 7. julija sem jih ob mraku opazil okoli 20; leteli so proti jugovzhodu. Vreme je bilo ta dan deževno, proti večeru pa samo oblačno. Zadnja dva sem videl 22. julija; letala sta okoli stolpa. Poljski škrjanci so se vrnili v prvi tretjini marca. Grlice se prišle nazaj drugi teden maja. Vse poletje sem jih opazoval, in sicer po več skupaj, ko so pobirale zrnje po požetih njivah ob Suho-dolnici. Zadnjo sem videl 9. septembra, ko je proti večeru letela v gozd. Rjavi srakoperji so se vrnili v prvi polovici maja. Po več sem jih videval vse poletje, zadnjega pa sem videl 15. septembra na njivi ob glavni cesti. Grivarjev je bilo v tukajšnji okolici mnogo. Vsepovsod si naletel nanje zlasti jeseni, ko so se pasli na njivah ob obronkih gozdov. Zadnje sem videl 22. novembra, ko so leteli nad vasjo proti gozdu. Dan je bil mrzel in sončen; ob 7. uri zjutraj je bilo — 9 stopinj C. 12. maja sem videl prvo smrdokavro; letela je nad vasjo. V tukajšnji okolici jih ni posebno dosti. Prepelico sem čul samo eno in še to samo enkrat; sredi maja se je oglašala v Spodnjem Podgorju. Ob Suhodolnici in Jenini je bilo videti vse leto precej povodnih kosov. Njih gnezda sem našel pod žlebovi in rakami ob žagah in mlinih. Iz enega gnezda sem tri obročkal. Iz tega gnezda so se mladiči izpeljali že 26. aprila. Prvi zarod se je srečno izpeljal, drugi zarod pa je v več gnezdih uničila povodenj, ki je bila 6. in 7. maja. Tudi vodomci se drže ob Suhodolnici; sam sem videl enega 4. septembra, so pa zelo redki. Od drugih stalnih ptic je tu precej sivih vran, srak, šoj, domačih in poljskih vrabcev, več vrst sinic, kalinov, liščkov, zelencev in drugih. Ivan Hribar, šol. upravitelj Gams in »škrnicelj« Predlanskim se je lovec Janez Pavlovčič odpravil na gamsa na Plevelnice. Ženitovanje črnih samotarjev je bilo prav takrat na višku. Zelo pa se je Janez začudil, ko je pritekel močan kozel tik pred njega. Ker Janez kaj takega še ni doživel, se je ves tresel in krogla je gamsa zgrešila. 26. novembra 1954. leta je šel Janez zopet na gamsa, in sicer skupaj z lovcema Verbičem in Milanom Kollerjem. Ko so se vzpenjali čez Janšino Rožco proti Dovški Babi, so zagledali kakih 200 korakov nad seboj kozla, ki je strmel vanje. Janez se je spomnil, da je imel takrat na Plevelnicah belo srajco. Ker sedaj ni imel nič drugega belega pri roki kot »škrnicelj« v malhi, je z njim začel migati gamsu, ki je pridrvel na 40 korakov, kjer je obstal. Ftvi Milanov strel ga je zgrešil, drugi pa ga je položil na dlako. Marsikdo si bo mislil, da je to samo nov paragraf lovske latinščine. Toda lovca Verbič in Koller vam bosta povedala, da ni tako. Čudno pa je, da je kozla v obeh primerih privabila bela barva, kot kaže; znano je namreč, da kozla pogosto zmoti črna lovčeva obleka. Ton, l. d. Mojstrana Povzročitelj miksomatoze obsojen Civilno sodišče v Dreux-u (Francija) je obsodilo zdravnika dr. Armanda Delilla na plačilo odškodnine tožiteljici Girard, lastnici kunčjereje, in Loriotu, lastniku lovišča v departementu Eure. Dr. Delille je, kot znano, pred nekaj leti cepil z bakterijami miksomatoze nekaj kuncev, ki jih je ujel na svojem vrtu. Okuženi kunci so raznesli zajčjo kugo, ki je uničila skoraj ves kunčji rod v Franciji, razširila pa se je tudi v nekatere kraje ostale Zahodne Evrope. Višina odškodnine se bo ugotovila naknadno na posebni razpravi. . A. S. P. IZREDNI LOVSKI BLAGOR Objavljamo zanimivo sliko srnjaka z dvema glavama. Uplenil ga je naš sotrudnik tov. Dinko. Dogodek je vzbudil zlasti med njegovimi lovskimi prijatelji veliko zanimanje. Nekateri so močno zaskrbljeni, ker nastaja vprašanje, ali mora tov. Dinko plačati odstrelnino v dvojnem znesku ali ne? Sicer je res po čudnem naključju prišel do dveh trofej, toda zakaj je streljal, trdijo najbolj vneti, tu sta pač dve trofeji! Seveda se tov. Dinko trdovratno upira plačati dvojni odstrel, češ, da je padel samo en srnjak in da mu ni prav nič mar, če je imel slučajno dve glavi. Ker gre ne glede na ta spor za redek primer, se je naš reporter s pravkar kupljenim topolinčkom in kamero* takoj podal na kraj dogodka. Iz njegovih intervjuvov z navzočimi lovci omenjamo izjavo nekega kmeta, ki mu je pred leti vrgla krava telička z dvema glavama, pa ga je kljub temu prodal mesarju samo za eno živinče. Ljudje so govorili tudi o nekem Pavlu Ihi, ki se mu je 1856. leta rodil otrok z dvema glavama. Ko pa je na matičnem uradu zahteval, naj dobi ta njegov otrok dvoje imen; Pavel in Peter, mu takratna gosposka tega ni dovolila. Sodeč po teh primerih utegne tov. Dinko zavoljo dvojne odstrelnine imeti prav. Našemu reporterju je samozavestno izjavil, da ne vidi v tem srnjaku, ki ima »slučajno dve glavi«, prav nič izrednega. Okrajna lovska zveza Ljubljana, na katere področju se je vse to zgodilo, pa stoji pred novim problemom, ki je gotovo še težji kot vprašanje razmejitve s sosednjo kranjsko okrajno lovsko zvezo, kajti nekateri — celo starejši — lovci trmasto vztrajajo pri svojem: dve trofeji — dvojna od-strelnina! Ker končno vendar ne lovimo za meso, nas zelo zanima, kako se bo zadeva končala. * ALPA-ALNEA, Telefoto f = 300 mm, ki jo je pred dnevi poklonila uredništvu Lovca Lovska zadruga (primerjaj fotografijo belke v tej številki Lovca!). Priprave za III. republiško razstavo psov vseh pasem mednarodnega značaja, ki bo 14. in 15. maja t. 1. v Ljubljani, so v polnem teku. Izpolnjene prijavnice in prijavnino pošljite Kinološkemu združenju LR Slovenije, Ljubljana, Cesta v Rožno dolino 36, najpozneje do 25. aprila 1955. Prijavnina za vsakega psa, s katero pa so plačani tudi katalog, živinozdravniški pregled, priob-čitev ocene in prehrana psa za oba dneva, znaša 400 dinarjev. Prijavnice dobite pri Kinološkem združenju LRS ali pri svojih pasemskih organizacijah. Opozarjamo vse razstavljalce, da je 25. april nepreklicni rok za prijavo. Naknadne prijave se pod nobenim pogojem ne bodo upoštevale. Razstavni odbor KUS Občni zbor Kinološkega združenja LRS bo 15. aprila 1955 ob treh popoldne v srebrni dvorani hotela Union v Ljubljani. KUS 33. rednega občnega zbora Društva ljubiteljev ptičarjev, ki je bil 26. februarja 1955, se je udeležilo zadovoljivo število članov. V svoji sredi so pozdravili tudi dr. Jožeta Benigarja, ki je kot zastopnik Republiške lovske zveze in član DLP s svojimi pripombami in izvajanji izzval plodno diskusijo. Okrajno lovsko zvezo Ljubljana je zastopal tov. dr. Bogdan Kurbus, Kinološko združenje Slovenije tov. Julij Koder, Klub ljubiteljev športnih psov tov. Teodor Drenig, Klub za goniče tov. Janez Zupan, Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev pa tov. Jurij Verovšek. Občni zbor je vodil predsednik tov. dr. Jože Rant, ki je prisrčno pozdravil zastopnike lovskih in kinoloških organizacij. Po poročilih društvenih funkcionarjev je sledila daljša razprava, nato pa je prejel dosedanji odbor DLP soglasno razrešnico s pohvalo. Novi odbor sestavljajo: predsednik: dr. Jože Rant, podpredsednik: Ljuban Zadnik, tajnik: Pavel ' Cvenkel, blagajnik: Bogumil Lisek, strok, poročevalec: Bogdan Sežun, gospodar: Maks Turk, kro-ničar: Vladimir Pleničar, odborniki: dr. Branko Palčič, Stefan Tausig, Teodor Drenig, Jože Logon-der, Jože Škofič, Janez Gederer, Branko Maček, Rudolf Bernik, Saša Kovač, Polde Štajner, nadzorni odbor pa: Julij Koder, dr. Bogdan Kurbus, Ivan Oprešnik. Med sklepi je posebno važen ta, da bo vsak vzreditelj zaradi težkega finančnega stanja prispeval Društvu za vsakega mladiča po 200.— din. Odbor bo v tem letu skupno z ostalimi kinološkimi organizacijami izdal rodovno knjigo, ki je ogledalo stanja kinologije v vsaki državi. Tajnik P. Cvenkel Občni zbor Kluba za goniče je soglasno sklenil, da plačajo člani — vzreditelji goničev pri prijavi legla prispevek po 100.— din za vsakega mladiča. Članarina ostane nespremenjena (za člane 100.— din, za lovske družine 250.— din). Nečlani - vzreditelji plačajo pri prijavi legla dvojno takso. Novi člani plačajo 25.— din, lovske družine, ki pristopijo v Klub na novo, pa 50.— din vpisnine. Klub za goniče Društvo brak jazbečar bo imelo svoj redni občni zbor ob pomladanski razstavi psov v Ljubljani, in sicer v soboto 14. maja; kraj in ura bosta javljena v majski številki »Lovca«. Člani društva naj računajo z udeležbo na občnem zboru. Na razstavnem prostoru bo imelo društvo svoj prostor, kjer bo vsak član lahko dobil razna pojasnila, plačal članarino in prejel člansko izkaznico, strokovno literaturo, društvene značke itd. Vse člane vabimo, da se čim številne j e udeleže republiške razstave psov v Ljubljani. Društvo bo vzrediteljem najboljših vzrejnih skupin (najmanj 3 psi iz istega legla) podelilo lepe praktične nagrade. Prijava paritev. Ari Ločniški JRBj 391 x Beba JRBj 500; v. Jože Košmrlj, logar, Polzela 126; leglo (3x2) je bilo 27- II. 1955. Kastor Hrastniški JRBj 272 JŠBj 28 x Punca v. d. Gamsburg JRBj 372; v. Slavko Kovač, Celje, Cesta na Grad 17, leglo bo 15. IV. 1955. Dim Hrastniški JRBj 279 JŠBj 29 x Gorka Selška JRBj 383; v. Avgust Zamida, viš. lovski nadzornik, Dol. Toplice, Občice 1; leglo bo 14. IV. 1955. Vse vzreditelje brak jazbečarjev opozarjamo naj pošljejo društvu takoj po izvršeni plemenitvi plemenitveno potrdilo, sicer nastajajo nepotrebne zamude. Tajnik Kovač Ta mesec bo praznoval naš tavariš Maršal vti- Tudi slovenski lovci mu k r o j s h n e m u dnevu z najboljšimi željami čestita mo Na sliki: Tovariš Maršal odhaja 7. aprila t. I. v spremstvu tov. predsednika Mihe Marinka in tov. dr. Jožeta Benigarja iz Lovske zadruge 14. MAJA BO ODPRTA PRVA JUGOSLOVANSKA LOVSKA RAZSTAVA V LJUBLJANI Že pred dobrim letom, ko je začela Glavna lovska zveza Jugoslavije zbirati gradivo za prvo povojno mednarodno lovsko-ribiško razstavo v Dusseldorfu, so številni lovci izrazili željo, da bi jugoslovanski lovski oddelek te razstave razstavili tudi v nekaterih jugoslovanskih mestih. Že takrat se je glavni odbor s temi predlogi strinjal. Ugotovil je, da bi bilo škoda, če bi se delo, ki je bilo za organizacijo naše lovske razstave v Dusseldorfu potrebno, ne izkoristilo v celoti. Ugotovil je tudi, da so lovske razstave glede na razstave številnih drugih panog v Jugoslaviji pravzaprav zelo redke prireditve. Prav lovske razstave pa ne bi zanimale samo lovcev, obiskalo bi jih prav gotovo tudi mnogo nelovcev, ki se za divjad in za življenje v naravi zanimajo. To je bilo še pred razstavo v Dusseldorfu. Jugoslovanski lovci smo upali, da bomo v Dusseldorfu uspeli, toda takega uspeha, kot smo ga dejansko dosegli, ni nihče pričakoval. V Dusseldorfu je bila, kot je že znano, Jugoslavija v jelenjih trofejah brez konkurence, prva ali med prvimi pa tudi v vseh drugih lovskih trofejah. Ta uspeh je seveda že skoraj terjal, da se prvotna zamisel uresniči, čeprav so nastale nekatere težave zaradi večkratnega vskladiščenja trofej in čeprav so nekateri lastniki želeli, da bi svoje trofeje že spet videli. Tako je bil naš lovski oddelek diisseldorfske razstave razstavljen januarja v Beogradu, marca v Skoplju in aprila v Sarajevu <še pred Diisseldorfom je bil razstavljen v Zagrebu), prve dni maja pa bo prispel v Ljubljano, kjer bo od 14. do 24. maja razstavljen na novem gospodarskem razstavišču. Tako bomo imeli tudi slovenski lovci v kratkem priložnost videti najboljše lovske trofeje Jugoslavije, najboljšo jelenjo trofejo sveta, izredno močne merjaščeve čekane, gamsove roglje, ki so bili kot zbirka v Dusseldorfu najboljši, in številne srnjake, ki so po svoji lepi rasti vzbujali pozornost v tujini — poleg številnih medvedov, kozorogov, risa, pelikana, kotorn, lovskega orožja itd. Razstavni odbor, ki pripravlja ljubljansko razstavo, pa bo prireditev oživil še z nekaterimi oddelki, ki ne bodo zanimali samo lovcev, ampak tudi nelovce. Tako bo v zgodovinskem etnografskem oddelku razstavil prazgodovinsko lovsko orožje in orodje, prikazal življenje mostiščarjev na Ljubljanskem barju, poleg zoografske karte Jugoslavije tudi zo-ografsko karto Slovenije, lovsko literaturo, razvoj lovske organizacije in stalež divjadi itd. Posebno zanimiv bo oddelek »Naš gozd in naša divjad«, ki bo pokazal vso našo dlakasto in pernato divjad v njenem naravnem okolju, solnice, krmišča, mrho-višča. Razstavljen bo model fazanerije v Vurbergu in vse vrste fazanov, ki žive v Sloveniji. Zbirka kož bo pokazala polnovredno in ničvredno kožo, druga zbirka pa, kaj se lahko naredi iz rogovja in drugih delov divjadi. Ornitološki zavod bo sodeloval na razstavi z zemljevidi in tabelami, ki bodo prikazali smeri preleta divjih rac, gosi, kljunačev in golobov. Kinološko združenje bo prikazalo z grafikoni razvoj svojega dela in organizacije, s slikami, plastikami in fotografijami pa delo in pasme lovskih psov. Filatelisti bodo razstavili znamke s podobami divjadi. Lovske fotografije in umetniške slike z lovskimi motivi bodo oživljale ves razstavni prostor. Posebna zanimivost prireditve v Ljubljani bo ta, da bodo na njej sodelovali tudi ribiči. Pokazali bodo razvoj jugoslovanskega in slovenskega športnega ribištva, vrste rib naših sladkovodnih voda in ribiški pribor. Ves čas razstave bodo na razstavnem prostoru filmske predstave lovskih in ribiških filmov, specialne lovske cigarete »Zlatorog« in specialni poštni žig pa bodo vsakemu obiskovalcu spomin na I. jugoslovansko lovsko razstavo v Ljubljani. Obiskovalci razstave imajo 25-% popust pri vožnji na železnici, skupine nad 5 oseb pa 50-% popust; zato naj si kupijo na odhodni postaji potrebna obrazca, ki ju bodo na razstavišču žigosali. Predvsem se lahko zapiše, da je pobuda za zgraditev »Zlatoroga« naletela na tak odziv, da ni dvoma, da bo »Zlatorog« stal. Nekatere okrajne lovske zveze in lovske družine že delajo načrte, kako bodo prispevale za naš dom les, cement, kamen. Za »Zlatoroga« se, skratka, dela! Ne mine več dan, da se v pisarni Lovske zveze ne bi oglasil ta ali drugi lovec, ki ni prišel v ži- Tov. Maks Konečnik, lovski čuvaj lovske družine Črna, je poslal za »Zlatoroga« 6000 dinarjev vredno kožo kune zlatice! vahne, toda obupno skromne prostore po navadnih lovskih opravkih! Ne! Vzame iz žepa denarnico in odšteje tisočak, dva ali celo več in reče: To je pa za »Zlatoroga«! Da bi se že kmalu kaj napravilo! Naj bodo ti tovariši zgled vsem članom lovske organizacije! Zbiranje denarja za uresničitev ideje je sedaj naša prva naloga! Zato naj nobena lovska družina in nobena okrajna lovska zveza ne ostane hladna in zaprta sama vase! Zato naj nobeno potrdilo, ki so jih prejele okrajne lovske zveze in lovske družine, ne ostane v miznicah! Med člane z njimi! Potrebnih je samo nekaj sto vnetih agitatorjev, pa bo uspeh popoln! Res je, da nimamo veliko in da nimamo preveč, toda prav zato bo naš dom še več vreden, še bolj naš! Od 20. marca do 18. aprila so prispeli na tekoči račun Mestne hranilnice v Ljubljani št. 601-305-1-430 za zgraditev »Zlatoroga« naslednji prispevki: Lovska družina Medvode 10 000.—, Lovska družina Pšata 30 000.—, Lovska družina Stahovica 3000.—, zbirka na seji Gl. odbora RLZ 9124.—, Planinska zveza Slovenije 1000 000.—, Ivče Majcen 1000.—, Ljuban Zadnik 1000.—, zbirka Lovske družine Pšata 3050.—, Lovska družina Vič 10 000.—, Lovska družina Kupšinci 50 000.—, Vladimir Pleničar 3000.—, Lovska družina Rovte 10 000.—, Lovska družina Polana 20 000.—, zbirka Lovske družine Moravče 2105.—, Leopold Steiner 3000.—, Lovska družina Sodražica 10 000.—, Janez Gederer 350.—, Lovska družina Krka 5000.—, Okrajna lovska zveza Trbovlje 20 000.—, Lovska družina Tabor 10 000.—, Lovska družina Kresnice 5000.—, Cene Kranjc za prodani blok 25 000.—, Lovska družina Šentvid nad Lj. 10 000.—, Lovska družina Bled 10 000.—, Lovska družina Žirovnica 5000.—, Lovska družina Bloke 10 000.—, Lovska družina Brdo 16 000.—, Lovska družina Golo 10 000.—, Ivan Tavčar (zbirka) 2600.—, Lovska družina Škofja Loka 10 000.—, Lovska družina Bizeljsko 5000.—, Lovska družina Komenda 10 000.— dinarjev. (Tek. št. 1—47, skupaj 1 621 489.— dinarjev.) Prihodnja objava sledi v prihodnji številki Lovca. KRITIČNI TEDEN Lado Švigelj Živimo v atomski dobi in menda bo le nekaj resnice v trditvah, da atomske eksplozije vplivajo na vreme: povzročajo ciklone, padavine in sploh vnašajo nered v vremensko komando. Morda so le kaj prispevale tudi k letošnji nenavadni zimi? Poklicni lovci, ki nam sneg omogoča zasledovanje roparic, predvsem volkov, smo se od decembra naprej tolažili dan za dnem, teden za tednom: saj mora priti sneg — nobena zima ne prizanese z njim! Pa so minili december, januar in februar, sneg pa smo komaj dobro videli. Če je že pobelilo preko noči — drugi ali tretji dan je bilo pod drevjem in v sončnih legah že kopno. Kratko malo, težko si je predstavljati slabše vreme za naš posel! Takrat pa, ko smo že skoraj obupali, se je konec februarja le začelo. Zamedlo je ravno toliko, da je bil dober sled. Prav tedaj je bil strokovni tečaj za poklicne lovce. V prvo izmeno smo jih poslali s Kočevskega pol manj, kot bi jih sorazmerno morali. »Treba je vsaj zadnji sneg izkoristiti za prešiedovanje volkov!« Pa ni bil zadnji! Ob drugi izmeni ga je bilo še več. In tudi ko so se že vsi lovci strokovno izpopolnili in se v Ljubljani »kultivirali«, snega še ni zmanjkalo. V nedeljo 6. marca ga je začelo sipati na pol metra podlage in padalo je brez prestanka tri dni! Sneg je bil prvi dan še nekoliko južen, naslednja dva dni pa ga je neslo po burji — suhega, da se je kar prašilo. Po rob eh ga je vzelo do podlage, v zavetnih legah pa je naneslo po več metrov debele zamete. Najbolj je medlo prvi dan. Posebno v predelu okrog Koprivnika se je zdelo, kot da se je utrgal oblak. Padalo je kar v cunjah — po starem pregovoru »kot da bi se berači tepli« — in tako na gosto, da se ni videlo dalj kot dvajset korakov. V pol ure je zapadlo četrt metra pravega, zimskega snega! Lovci, ki so čakali volkove v noči od sobote na nedeljo, so bili zjutraj podobni sneženim možem. Puško si je vsak zavaroval tako, da je napel nad seboj šotorsko krilo ali pa odejo; tako je bil vsaj daljnogled zaščiten. To noč je čakal nadlovec Grajš na Hribu pri Koprivniku. Tam je tik požgane vasi eden najboljših volčjih prehodov na Kočevskem. Ves čas po osvoboditvi smo tod sledili volkove: šli so po cesti ali pa so cesto tik vasi prečkali. Po cesti gredo volkovi sploh radi — podobno kot lovec po stezi — ceste pa se še posebno radi drže v snegu in takrat, ko je močna rosa ali slana. Sicer je res, da se volčji prehodi vsako leto menjajo, vendarle pa so neka pota in neke točke, ki jih imajo volkovi najrajši. Ugotovili smo, da sta šla to zimo dva volka — prvi je imel izredno velike tace, drugi je bil srednje velikosti — že dvakrat v zgodnjih jutranjih urah pod prežo, ki je napravljena na kostanju. Zato je čakal lovec vsako noč od mraka do zore, zjutraj pa je še kako uro potegnil. Tako tudi tisto noč! Ko je zato že proti osmi uri rinil meter debeli sneg proti Nemški Loki, je zasledil volka, ki je prečkal cesto in krenil navzgor proti Bukovi gori. Bil je kvečjemu deset minut pred njim, toda sled je bil že tako žameten, da je lovec komaj ugotovil, v katero smer je volk šel. Grajš je hitro vrgel z rame na sredo ceste vso kramo za nočno čakanje, jo pokril s šotorko in se spustil za volkom. Šlo je poševno navzgor vedno ob robu gozda in grmovja. Ropar je dobro vedel, kje mora iskati sme! Grajš je napredoval prav počasi in z največjo muko. Polmetrska snežna podlaga je bila deloma že uležana in lovec je komaj izdiral noge iz globokih lukenj. Rinil je naprej, dokler je imel še kaj moči. Ko pa je ugotovil, da se volku ne približuje — sled je bil celo vedno bolj žameten — je v strahu, kako bo prišel do ljudi, zasledovanje opustil. Čez dve uri se je izčrpan privlekel do vasi, kjer je že srečal rešilno ekspedicijo, ki mu je šla naproti, ker ga toliko časa ni bilo z nočnega čakanja. Na nadaljnje zasledovanje volka ni bilo mogoče misliti: v pol ure ni bilo več spoznati, kje je šel človek in kje žival. Ko se je vreme uneslo, smo na smučeh preiskali okolico, a volka nismo zasledili. Morda je šel v metežu še daleč naprej proti Beli krajini ali pa je nekaj dni v kaki goščavi pri plenu prebavljal. Na področju gojitvenega lovišča je zapadlo največ snega v pasu od Podpreske preko Bo-rovške gore, Morave in Knežje lipe do Bukove gore nekako vzporedno s tokom reke Kolpe. V Kolpski dolini sami je bilo snega nekaj manj, vendar ga je tudi tu nasulo polno mero vsem vremenskim pravilom navkljub — saj je nadmorska višina te doline komaj 150 do 200 metrov in ima snega navadno prav malo. Na Brigi in v Knežji lipi smo namerili 150 cm, na Bukovi gori 184 cm, v Ravnah 192 cm, v prej imenovanem pasu je bilo snega od 150 do 200 cm, v ostalih predelih lovišča pa okrog 120 cm. Divjad je bila v stiski in ogrožena samo v najprej naštetih krajih v pasu nad Kolpo; o tem imam namen povedati nekaj stvari. Divjadi so v tem kritičnem tednu pretile predvsem naslednje nevarnosti: onemogočeno kr etan j e in s tem združeno pomanjkanje hrane, divji lovci in nepoučeni ljudje, psi, volkovi, lisice in divje mačke. V splošnem so prehranjevalne razmere za divjad na Kočevskem zelo ugodne. Le v izredno neugodnih okoliščinah je morda kak zdrav kos srnjadi v tem snegu podlegel zaradi izčrpanosti; izvzamem seveda slabo razvite mladiče in od starosti oslabele živali. Isto velja za prašiče. V ravnini in v bivših kočevarskih kmečkih gozdovih je povsod polno leščevja in drugega grmovja. Kjer koli je sneg divjad zamedel, je bila pri pogrnjeni mizi, sicer res ne obilni, a nekaj dni je brez nevarnosti za življenje vzdržala ob glodanju debelejših leskovih vej in grmovja, ob hrani torej, ki ji sicer ne gre v slast. Upoštevati je treba tudi to, da ni bilo nobenega mraza in da je bila divjad zaradi izredno mile zime krepka in rejena. Nekoliko drugače je bilo v višinah ribniških gozdov in Fridrihštajna, kjer so gozdovi urejeni. Tu je grmovja bolj malo, le redke veje kipe navzgor proti drevesnim krošnjam za soncem — ne tako kot v nizkih gozdovih, po pašnikih in travnikih, kjer je grmovje bujno, košato in široko razraščeno. Zato pa je pol snega v teh krajih ostalo na iglastem drevju in divjad se je laže premikala. Srnjad se je zadovoljila z obiranjem jelovih vej, ki jih sicer pri obilici boljše hrane pri nas ne upošteva kdovekaj. Izjemni primer je bil v dolini Kolpe. Kot sem že omenil, je tudi ta del lovišča zajel izreden snežni val. Od Dola navzgor do Kostela se dvigajo na naši in na hrvaški strani preko tri sto metrov visoki bregovi, ki so deloma goli, večinoma pa porastli z bukovino, gabrom in hrastom. Bregovi so zelo strmi in stiskajo reko v ozko sotesko. Slovenska stran je zaradi južne lege in strmine pozimi skoraj vedno kopna. Že kratka jugo vina ali samo nekaj sončnih dni povzroči, da se pokažejo po bregu gola rebra. To divjad dobro ve; posebno srnjad se zateče iz vse bližnje okolice v te sončne bregove. Tako je bilo tudi letos, ko muhasto vreme ni hotelo prenehati s snegom. Ko pa je bilo snega že precej čez meter, srnjad v strmem bregu ni mogla iti drugam kot navzdol; pa tudi sicer sili nagon v podobnih razmerah divjad v nižino. Tako se je srnjad počasi pomikala do vode in se končno znašla v sami strugi. Ker se je na vsak način hotela rešiti snežnega objema, je tavala po vodi sem pa tja in se zbirala na plitvinah. Medtem pa je nametlo poldrugi meter snega! Tako se je v Kolpi, ki je tudi na plitvinah globoka vsaj pol metra, nabiralo ve- dno več srn. Begale so od enega brega do drugega in se zaganjale v dva metra visoki snežni zid. Brezsrčni in požrešni ljudje so jih ponoči nekaj pobili — saj je posebno desna stran Kolpe znana kot klasična pokrajina divjega lova. Vaščani iz Laz, ki so prišli s čolnom v Dol po cigarete, so vse to videli in javili Lovski družini Stari trg. Naslednje jutro so šli njeni člani srnam na pomoč. Ko so prišli do Kolpe, je bilo v vodi še devet srn, ki so jim odkidali izhod iz struge. Osem srn se je že ponoči brez tuje pomoči skobacalo iz vode. Kolikor mi je znano, je samo enega srnjaka odnesel vodni tok. Srnjad, ki je bila v Kolpi med Lobič mlinom in Grgljem, se je brez človeške pomoči rešila iz vode. Pri Tumu je lovec Kavran v najhujšem snegu naletel na partijo osmih prašičev, v kateri so bile tri svinje, srednji merjašček in štirje lanski mladiči. Ker ga je zanimalo, kako se divjad prebija v stiski, se jim je na smučeh približal. Ko ga je neki prašič zapazil, je puhnil in vsa partija se je zagnala v sneg v celo. Tedaj je eden mladičev padel med pripognjene veje leskovega grma, od koder ni mogel ven. »Reševat te pa ne grem,« si je mislil lovec, ki pozna prašičjo »priljudnost«. Naslednji dan je bil prašiček že pri partiji. Ko se je tedaj Kavran prašičem še malo približal, se je vodnica obrnila in z odprtim gobcem pridirjala nazaj po gazi, da se ji je komaj umaknil v celo. Nekaj časa je svinja še rinila za njim, nato pa se je umaknila po gazi kakih deset korakov, pa spet obstala in gledala nazaj, če gre človek za njo. Še dvakrat je šel lovec pogledat te prašiče. Ko se je čez tri dni sneg usedel, je samo še globoka brazda kazala, da je družina srečno prestala krizo. Tudi pri Rajndolu je prišel lovec do štirih prašičev, ki niso mogli prav nikamor. Ko so hoteli pobegniti, se je samo prašilo skoraj na istem mestu; samo včasih se je pokazal črni rilec iz snežnega kanala. Pri vasi Livold je tik vodovodnega zbiralnika zapazil drugi lovec jelena, ki je ležal v v bližini ceste pri leskovem grmu. Videla se mu je samo glava, tako da ga ljudje, ki so hodili mimo, niti zapazili niso. Naslednje dni smo jelena stalno opazovali: Sumljivo je bilo, da se je kretal samo v premeru sto metrov in da se ni skoraj nič pasel, čeprav je hodil mimo mladega leščevja. Samo nekaj gazi je držalo k jarku, kamor je hodil pit. Vkljub temu, da pravzaprav ni trpel pomanjkanja, smo mu nesli sena in detelje, pa se krme skoraj ni dotaknil. Ko smo se mu približali, se je dvignil, skočil po gazi proti nam, pa spet nazaj, preden se je odločil za celi sneg. Prav tedaj je bil strokovni tečaj za poklicne lovce Nazadnje je obležal prav pred vrati vodne črpalke in tam izdihnil. Po postavi, obliki glave in po povešenih ušesih sem že prej sodil, da mora biti stara žival. Res se je izkazalo, da je bilo tako. Zobe je imel izrabljene do dlesni, do kraja izrabljeni so bili tudi kmički. Sicer pa je bil močan jelen, a tako mršav, da ga je bila sama kost. Če ne bi bilo podaljška letošnje zime, bi ga vzela prihodnja, ker iztekla so se njegova leta. Največ poginule srnjadi smo našli v revirju Novi lazi, t. j. pet glav, v revirju Preža tri, v Jelendolu tri, v Svetlem potoku dve, v Kopi dve, v Rogu eno, ponekod pa nič. Seveda se bo nekaj še našlo, vendar kaj več ne, ker je bila srnjad zbrana; na kadavre so se takoj spravile lisice in jih raznašale po z mrzlem snegu. Med podleglo srnadjo je bilo največ šibkejših lanskih mladic, nekaj zaradi starosti opešanih živali, ostalo pa je bilo večinoma defektno ali bolno. Našli smo tudi dva srnjaka, ki sta imela zlomljeno, pa že zazdravljeno nogo. Zaradi omejenega kretanja v jesenskem času sta bila prikrajšana -pri paši, zaradi bolečin pa toliko oslabljena, da ju je vzela prva zimska preizkušnja. Ko sem šel tiste dni z lovcem skozi Livold, se je oglasil s kmečkega dvorišča možak: »Lovci, srnjaka vam prodam!« »Res, kje ga pa imate?« »Tukaj, v hiši.« Šla sva v hišo in res je ležal v kotu lanski smjaček, shujšan, brez interesa za okolico. Ko sva vstopila, se je komaj ozrl. Prejšnji dan ga je bil pobral domači sin ob robu gozda. Videl sem, da so mu dali detelje, narezane repe in pese, mleka — pa se ni ničesar dotaknil. Ni mu bilo pomoči. Odnesla sva ga sicer v gozd v njegovo naravno okolje in mu pripravila sena in leskovih vej, vendar pa je bil naslednji dan že mrtev. Vsa poginula divjad je bila mršava, shirana. Taka ne bi mogla postati v štirih dneh, ko je trajala stiska. Jasno je, da že ob začetku snežnega meteža ni bila v primerni kondiciji. V glavnem je bil to davek, ki si ga vzame vsaka zima. Izguba je bila bolj očitna zaradi tega, ker je narava selekcijo, ki jo sicer v normalnih zimah izvrši v dveh mesecih, izvršila v enem tednu. 14. marca je ves dan sijalo toplo marčno sonce. Sneg se je v južnih legah znižal za dobrega pol metra, znatno pa se je usedel tudi v senci; ta dan je -bila dnevna temperatura precej nad ničlo. Od tega dne naprej je bilo stanje že precej normalno; žival se je že laže kretala in si iskala hrane, čeprav je bil sneg še zelo visok. III. Lovci smo v kritičnem tednu nudili divjadi, kar se tiče prehrane, prav skromno pomoč. Na Kočevskem namreč nimamo stalnih krmišč, kjer bi se divjad v stiski hranila. Taka krmišča pri nas tudi niso potrebna. Pravzaprav jih nekaj imamo in sicer zelo lepo urejenih, toda niti jelenjad niti srnjad noče jemati krme, ne sena in ne kostanja. Samo dva dni je bilo v najhujšem metežu nekaj srn pri krmišču v Šenbergu nad Starim logom, pa še takrat je divjad pobrala le nekaj sena samo pri zasilni krmilnici, ki je narejena zato, da bi privabila žival k glavnemu krmišču, oddaljenem od krmilnice petdeset korakov. Državna kmetijska posestva imajo zaradi pomanjkanja senikov velike količine sena spravljene kar na travnikih. Nekaj krme je v delno nakritih velikih kopicah, ostala pa v šupah, ki imajo samo streho. Pa tudi tu se jelenjad in srnjad krme vso zimo ne dotakne, čeprav jo pot pogosto pripelje mimo. Samo zajci hodijo raztresat svoje bobe tam okoli. Če bi šel lovec po snegu tako lahko, kot ni mogel iti, bi obletel revir počez in podolgem in pomagal, kjer bi videl, da je treba pomagati. Tako pa smo hodili kar po cestah in gazeh okrog vasi in pazili na sledove ljudi in psov. Kajti tu je bila glavna nevarnost, ki je pretila divjadi! Nekateri lovci so šli takoj po vaseh in opozarjali ljudi, da ne smejo loviti srnjadi in jo zapirati v hleve in skednje. Kdor ji hoče pomagati, naj z lovčevo vednostjo napravi nekaj gazi okrog grmovja, da se olajša divjadi premikanje. Lovec Okrajšek iz Štalcarjev, ki je znan kot mož dejanj, je enostavno razglasil, da bo trdo prijel vsakega smučarja, ki ga bo dobil v grmovju ali gozdu. To je zaleglo! Vkljub temu pa smo bili ob nekaj srnjadi in prašičev — deloma zaradi brezsrčnosti in koristolovstva, deloma zaradi nevednosti ljudi. Pri Knežji lipi je cigan pobil smo s palico. Za Črnim potokom sta dva odrasla fanta lovila srno in srnjaka. Srno sta potolkla s palicami, srnjak pa jima je ranjen ušel. Lovec je šel po sledovih v vas. Ker je že približno vedel, kdo je »prijatelj« divjadi, je imel hitro oba storilca v rokah. Glavnega krivca, organizatorja tega podviga, je povabil iz vasi na mesto, kjer je lovil srnjad, in se tam precej časa z njim pogovarjal. Takih pogovorov se fantiči bolj boje kot pa tistih »tri dni pogojno,« ki jih navadno dobe pri sodišču ali pri sodniku za prekrške za podobne delikte. Član Lovske družine Hinje je v preiskavi zaradi srne, ustreljene na cesti med Smuko in Laščami. Tiste dni so mi iz Livolda telefonirali: »Takoj naj pride vaš zastopnik po cesti proti Mozlju! Tam je prašič napadel cestarja, ki smo ga komaj rešili.« Lovec pa je vkljub trditvam o krvoločnem prašiču ugotovil naslednje: Prašič je s Itežavo prigazil po polju od Črnega potoka čez kilometer dolgo. ravan in hotel preko ceste v gozd Šahen. Verjetno ga je pregnal iznad Črnega potoka kak ljubitelj pečenke, ker bi se sicer ne odločil podnevi in v takem snegu za pot čez polje. Preden pa je prišel do glavne ceste, ga je zapazil cestar in ga čakal z lopato. Prašič je krenil v stran, cestar pa ga je prestrezal po stezi, ki je bila zgažena proti vasi. Seveda je bil cestar hitrejši, ker je moral prašič riniti v celo. Ker je hotel merjasec na vsak način doseči bližnji gozd, sta trčila s cestarjem na stezi skupaj. Cestar ga je mahnil z lopato po glavi, prašič pa se mu je zaprašil pod noge. Cestar je skočil nanj in ga zgrabil za uhlje. Prašič pa kar naprej proti gozdu! Tako sta plesala nekaj časa sem pa tja, da je bilo vse razvaljano. Kadar je jahač z eno roko spustil uho, da bi segel po žepni nož, je razjarjena žival hlastnila po hlačah. V strahu, da ga ne zgrabi še za nogo, je začel klicati na pomoč. Takrat je prišla po cesti skupina delavcev, ki so nato prašiča z žepnim nožičem junaško zaklali. Prav po mrharsko so to naredili: izrezali so mu na vratu pol kilograma mesa, da so prišli do glavnih žil. Dveletni merjašček je tehtal 46 kilogramov. Seveda smo borbenega cestarja prijavili. Podoben primer smo imeli na cesti med Štalcarji in Livoldom. Tam sta dva delavca pobila prašiča z lopato. Prašič je prišel po cesti in se umaknil ljudem v celo. Pri srečanju je menda neko žensko zapel s čekanom v predpasnik in ji ga pretrgal. Ko sta delavca rinila za njim, se je postavil v bran, vendar pa ga je že prvi udarec po glavi spravil ob zavest. To je bila njuna sreča, ker je odrasli merjasec v silobranu vsega upoštevanja vreden nasprotnik. Tretjega prašiča, lanskega mladiča, sta pobila dva fanta pri Koprivniku. S Krempe nad Borovcem je ob snežnem metežu pritisnila divjad v dolino. Šla je prav v dno jarka pri vasi, kjer je ostala; naprej ni mogla nikamor več. Ljudje so to opazili in polovili štirinajst srn, ki so jih zaprli v drvarnico. Pet srn je tu poginilo. Večinoma so se poškodovale, ko so se v malem prostoru zaletavale v stene. Živali so se vznemirjale, ko so jih hodili ljudje gledat, bale pa so se tudi v bližini privezanega psa. Morda je kaka srna poginila tudi od presiljenja ob lovljenju. Tudi srnjaki, ki so ostali živi, so imeli noge od zaletavanja vse obtolčene in krvave. Lovec je divjad spustil v smrečje, kjer je bilo bolj prehodno. Kar je bilo nepoškodovano, je ostalo živo. Divjadi je pomagal samo s tem, da je nasekal leskovih vej. Prinesel je sicer tudi sena, pa se ga sme niso pritaknile. Kar pa je v tistem jarku ostalo srnjadi nepolovljene, je vsa ostala živa brez človeške pomoči. Pri Prežuli so ujeli delavci dva močna srnjaka in eno smo. Odnesli so jih na skedenj na seno. Še istega dne je prišel tja lovec in jih spustil v smrekov gozd. Ostali so živi in zdravi. Na Mlaki so prijeli in zaprli tri srne; od teh sm je ena poginila. V tistem okolišu je revirni lovec vsak dan opazoval srno z dvema mladičema; eden je bil velik kot dober zajec. »Ce bo ta ostal, potem bodo vsi ostali,« je menil. In res je ostal in tudi vsi drugi v njegovem revirju. IV. V izrednih snegovih pritisne srnjad v doline, k vasem in k zoranim cestam. Ob takih razmerah postanejo zelo nevarni vaški psi. V vsakem pinču se zbudi skrita zver, če ima le enkrat priložnost sodelovati pri davljenju. Po navadi se združita dva psa, pa tudi več; potem lovijo srnjad dan za dnem, včasi podnevi, včasi ponoči. Največkrat je gonja tiha. Takih primerov smo imeli polno lansko zimo, ko je srnjad zaradi mraza in poledice zelo opešala, letos pa manj, ker smo bili na to nevarnost pripravljeni in nismo čakali križem rok. Dva majhna cucka sta prignala srnjaka skozi Dolgo vas. Ljudje so ju odpodili, lovec pa je šel na smučeh takoj za njima. Prišla sta od zadnjih hiš v Kočevju, ki so v bližini nove smučarske skakalnice v vznožju Fridrihštajna. Srnjad sta preganjala najprej v iglastem gozdu, kjer se jima je za silo še umikala, nato pa sta nagnala smo in srnjaka na prosto. Smo sta kmalu ujela in zadavila. Ogrizla sta jo po vsem telesu. Od srnjaka so ju ljudje odgnali, kot sem že povedal. Ko je lovec preiskoval sledove, je naletel na tretjega psa in ga poslal na drugi svet. Našel je še enega zadavljenega srnjaka. Naslednje jutro sta šla dva lovca čakat na sledove, ki so držali od hiš v gozd. Čakala sta do opoldne, a brez uspeha. »Tako čakava lahko ves teden, drugod pa nama bodo divjad pobijali ljudje in davili psi. Pojdiva in urediva zadevo z lastniki psov,« sta se zmenila. Šla sta res v hiše, od koder sta bila psa doma, povedala, kaj sta psa zagrešila in po daljši debati oba odpeljala in pokončala. Seveda je bilo prej še polno ganljivega poslavljanja, toda če je Floki res čuvaj, naj bo na verigi! Tik nad Štalcarji je umoril srno ogromen volčjak, ki se je od nekod priklatil. Lovec, ki tega ni vedel, je šel naslednje jutro pogledat, če je smo zadavil volk ali pes. Ko je ogledoval sledove, je prišel pes nazaj k srni; brž pa se je obrnil in že skoraj izginil v koritu zorane ceste, ko je opazil človeka. Hitri strel je slabo zadel. Nato je šla lovčeva žena psa pognat, lovec pa je počakal kar ob cesti, ker v celo pes ni mogel in je zato moral priti pred cev. Sedaj je lovec bolje pomeril. Tudi pri Grčaricah so psi zadavili dve srni. V. Še neka nevarnost je pretila naši divjadi, ki pa je bila manjša kot pravkar opisane, ta nevarnost so bili volkovi. Ti roparji so na Kočevskem že precej redki. Moja domneva, da se v 1954. letu v našem lovišču ni zredilo nobeno leglo — razen tistega, ki je bilo pokončano na Pugledu — se je izkazala za resnično. Samo enkrat se je v vsej zimi priklatila tolpa sedmih volkov od nekod s Hrvaškega ali od Snežnika in prišla do Jelenovega žleba, še isto noč pa je izginila nazaj. Po dva volka smo sledili tedensko do štirinajstdnevno, od časa do časa pa še dva posamezna. Tisti časi, ko smo jih imeli v partijah po pet do dvanajst skupaj, so minili. Vkljub temu pa se vsako leto z večjimi izkušnjami in še večjo zagrizenostjo trudimo, da iztrebimo volkove do zadnjega. Treba je res zbrati vso energijo, da vzdržiš na preži skoraj nepremično od petih zvečer do sedmih zjutraj. Izkušnje so pokazale, da je treba iti čakat zvečer še za dne in čakati do zjutraj, da se zdani, in sicer deset dni zapovrstjo, kadar je luna. Kdor ni poskusil, ne verjame, kako se ure vlečejo. Človek razmisli vse svoje življenje za nazaj in za naprej. Tisočkrat si zamisli, kako in od kod bo prišel volk, kako bo ravnal, če prideta dva, da bosta oba na tleh, in še vse mogoče druge kombinacije. Ko vse že desetkrat razmisliš, prisluhneš uri, ki bije — polnoči. Kje je še jutro! Bolijo te že vse kosti. Če se premikaš, ni najbolje, ker se v tihi noči v zmrzlini vsak šum neverjetno daleč sliši. Divjad pa ima ostre čute. Z vsakim premikom pa izgubiš tudi nekaj toplote. Vkjub vsemu temu pa vsaj jaz brez prekladanja nog ne vzdržim; poznam pa nekatere, ki sedijo, kot bi bili iz lesa. Po polnoči človek že tako otopi, da samo še brez misli bulji predse. Kadar škriplje sneg in brije burja, se suče misel največ okrog občutljivih delov telesa, od koder ti počasi sili led proti srcu. Krčevito premikaš prste na nogah, da vsaj malo poživiš krvni obtok. Tretjega marca zjutraj je v Kočevju, v mestu, kazal toplomer 20 stopinj pod ničlo. Zunaj mesta je bilo še nekoliko hladneje. Lovec Debeljak, ki je čakal pri Knežji lipi, mi je pravil: »Mraz je začel pritiskati takoj zvečer, ker se je bilo že popoldne čisto zjasnilo. Luna je svetila, da je bilo ko podnevi. Kmalu po polnoči je v bližini počilo kot s pištolo, da sem se kar zdrznil. Mraz je razgnal bukev. Čez četrt ure je počilo drugič, kmalu nato pa je začelo pokati drevje vsevprek. V bližnjem hribu je kar prasketalo.« Menda je bilo zaradi izredno mile zime že nekaj soka v drevju in ga je zato mraz še bolj razganjal. V pretekli zimi sta naš trud poplačala dva volka. Lahko pa bi bil uspeh še boljši, če ne bi bilo smole, ki se pri nobenem drugem lovu ne pokaže na tako raznovrstne načine. Zanimiv primer je doživel naš lovec Ribič. Zasledil je dva volka in se spustil za njima. Snega je bilo čez kolena. Okrog poldne je prišel do ležišč, ki sta bili tik gozdne ceste; volka pa sta že nekaj ur prej vstala zaradi mimo došlega voznika in šla naprej. Torej za njima! Vodila sta ga po skalovitem terenu. Čez dobro uro je že trčil nanju, ko se je vzpenjal, da bi preplezal kaka dva metra visoko skalo. V eni roki je držal puško, z drugo pa je prijel za smreko in se skušal potegniti navzgor, ko se mu je od zgoraj preko skale na pol metra pokazal volčji obraz. Seveda samo za hip! Volka sta ležala na robu nad skalo in eden je najbrž prišel pogledat, če je kaj zanj, ko je slišal premikanje. Preden se je lovec vzpel na skalo, sta volka že izginila. Če bi bil šel Ribič od zadnje strani na vrh grebena, kot je sprva nameraval, bi bil verjetno streljal; to pa je bilo nekoliko bolj daleč. Če namreč gazi človek ves dan s polno paro, premisli za vsak korak, kako bi se dal napraviti s čim manj truda. Vkljub temu, da je malo upanja na uspeh, če volka že enkrat preženeš, je šel lovec vendarle naprej za enim od njih. Ko ju je pregnal, sta se namreč razdvojila. Ležala sta precej daleč drug od drugega, kot je to pri volkovih navada, in skočila vsak v svojo smer. Še tri ure je šel po sledu z enega strmega hriba v drugega, kar naprej navzgor, pa spet navzdol. Kazalo je, da si volk spet išče ležišče. Šel je po takih skalah, da je lovec le s težavo plezal za njim. Končno ga je obsledil na vrhu ostrega, skalnatega hriba. Približeval se mu je od več strani, toda od nikoder ga ni mogel zagledati. Končno mu je prišel v suhem snegu na deset korakov — zagledal pa je samo konca uhljev in za tri prste dlake na hrbtu se je videlo iz snega. Zaradi skal se brez ropota ni mogel bolj približati. Pomeril je torej toliko niže, kolikor se mu je zdelo, da bo prav za zadetek v hrbtenico. Niže pomeriti ni upal, ker se je bal, da so v snegu skrite skale, ki bi lakho kroglo odbile. Po strelu je volka kar odneslo. Strel je prijel previsoko — samo nekaj dlake je ostalo na snegu! Ze naslednjo noč pa je padel ta volk na strup drugemu našemu lovcu pri Podpreski. Bila je dveletna volkulja.* Odkar je zapadel visoki sneg in še tri tedne pozneje, nismo sledili nobenega volka v vsem lovišču od Dolenjskih Toplic in Semiča pa do Podpreske in Loškega potoka. Članek, ki je bil objavljen v »Poročevalcu« konec marca, in ki navaja, da so se pojavili volkovi v samem Kočevju, ni resno pisanje. Dopisnik oziroma dopisnica je pobrala eno izmed čenč, ki krožijo v našem koncu o volkovih vsak teden v drugi obliki. Močan volk, ki ima svoj- revir v glavnem med Nemško Loko, Graščico, Predgradom in Črnomljem, se je med debelim snegom zadrževal v Lipju pri Pregradu. To je manjši gozdiček v bližini vasi. Volka bi bilo tam prav lahko dobiti, pa so ga menda izsledili člani lovske družine šele, ko je bil sneg že prehoden; napravil jim je precej škode. Tudi lisice in divje mačke so imele lahek plen, če jih je slučajno zamedlo v bližini srn. Te roparice so pokončale največ srn v revirju Jelendol in sicer štiri, v revirju Staje dve, v Kopi eno in tudi drugje sem pa tja kako smo. Na srečo se je srnjad že po nekaj dneh lahko reševala z begom. Dostavek urednika: Kot se vidi iz članka tov. Lada Šviglja, divjad v našem sredogorju v »kritičnem tednu« ni posebno trpela; sicer je bilo nekaj večjih izgub v postojnskem okraju, toda o njih doslej še niso natančneje poročali, in morda tudi še kje drugod. Veliko huje pa je bilo v ravninskih loviščih Štajerske in Prekmurja, kjer je za tamkajšnje razmere zapadlo nenavadno veliko snega, v Ljutomeru n. pr. 72 cm. Po številnih vesteh jev teh predelih v nekaterih loviščih poginila tretjina zajcev, predvsem zajkelj z mladiči, medtem ko izgube pri perjadi, posebno pri fazanih, niso bile občutne. Zelo pa so trpeli divji golobje, ki sicer kratkega, a hudega mraza niso prenesli. Pod nekimi hrasti v bližini Beltincev so jih našli nekaj stotin; vsi so zmrznili. Zelo veliko golobov so našli tudi v loviščih v drugih krajih. Prav bi bilo, da bi tovariši lovci o takih in podobnih dogodkih poročali, da bi ob podobnih primerih vedeli, kje preti nevarnost. * Ta volkulja, ki je padla 20. februarja, je sedmi volk, ki je padel v mesecu februarju 1955. leta, skoraj gotovo najuspešnejšem mesecu za po-končevanje volkov po 1945. letu: Že 1. februarja je ustrelil v Leskovi dolini (Snežnik) odraslega volka Žan Kovačič, naslednji dan pa je pobral ne daleč od tod (Skrajni lazi pri Babni polici) Janez Mihelčič volkuljo, ki je padla na strup. 16. februarja je ustrelil v Snežniku tretjo volkuljo Alojz Strle. Isti dan je uplenil volka v pogonu v lovišču 1. d. Toplice na Dol. Anton Somrak, 17. februarja pa Alojz Kovačič na Fridrihštajnu (ta lov je opisal v zadnji številki Lovca tov. Lado Švigelj v članku Za volkom). Tiste dni je padel na strup še četrti volk na Notranjskem, ki pa ga je Maks Martinčič našel nekaj dni kasneje. C. Kr. Iz lovskega albuma O VELIKEM PETELINU Rajko Marenčič (Nadaljevanje in konec) Črna kurjad ima izredno mnogo sovražnikov. K vsem že poznanim, kakor so kuna, lisica, uharica, orel, kragulj, sokol, moramo prišteti tudi ježa, veverico, lešnikarja, jazbeca, podlasico in še celo divjega prašiča. Toda petelin je pred vsemi temi bolje obvarovan kakor kokoš; petelin se mora bati le uharice ter kragulja, na odprtem terenu pa orla. Vse ostale roparice pa večji del uničujejo le kokoši in piščance ter gnezda. Najhujši uničevalec petelina in kokoši je brez dvoma kuna. Zato je dolžnost lovcev, ki oskrbujejo revirje, kjer še poje veliki petelin, da neprestano skozi vse leto uničujejo tega krvoločnega škodljivca. Poznam primer, ko je lovec opazoval kuno, ki je naskakovala pojočega petelina točno tako, kakor je to treba. Naredila je skok samo takrat, ko je petelin brusil. Je pa to le primer; kuna namreč uničuje kuretino ne samo ob petju, temveč skozi vse leto. Brez dvoma pa pomori kuna največ kokoši, piščancev in tudi petelinov ponoči. Običajno se razkropijo petelini, ki so živeli od jeseni sem v skupinah, že v mesecu januarju. Zlasti stari petelini zasedejo ta čas svoja stalna mesta — rastišča — mladi pa si jih začnejo izbirati. Ostanejo pa petelini vse do glavnega petja brez kur. Te pridejo na rastišča šele dva do tri tedne po pričetku petja. Zanimivo je, da prilete iz svojih zimskih bivališč, ki so tudi po pet do šest ur oddaljena, na rastišča k oploditvi. Pogosto so že lovci opazili petelina v mesecu februarju in v začetku marca, ko je naredil prav enako pozo ko ob glavnem petju, vendar molče, izjemoma je samo kratko zaklepal. Zelo težko, da celo nemogoče pa je dognati, kaj vodi petelina pri izbiri prostora, kjer poje. Vešči lovec bo takoj ugotovil, kje bo dobro čakališče ali stojišče za lisico, kje bo prostor, kjer bo rukal jelen ali pel ruševec, kje bo nastavil vidri ali podobno; presneto težko pa bo to ugotovil za petelina. Pa vendar so neke okoliščine, ki jih izbira petelin pri izbiri za rastišče. Znano je, da leto za letom poje petelin na istem kraju, na istem drevesu, morda celo na isti veji. Pa vendar boš dobil tega na goli, osameli bukvi ali macesnu, drugega na kosmati jelki, tretjega pa na upognjenem, od vetra prevrnjenem deblu ali pa prav na vrhu visoke smreke, da, celo na samotni skali; enkrat v gostem smrekovju, drugič v redkem lesu ali na poseki, večkrat tudi ob samotni poti. Zelo zmotno pa bi bilo, če bi kdo trdil, da pojo petelini povsod radi. Ravno nasprotno je res; poudarjam, da vodi petelina prav poseben instinkt pri izbiri tega prostora. Znano pa je, da si petelin rad izbere ta prostor v samoti in miru, kjer ima primeren razgled zlasti proti jutranjemu soncu. Po sestavi kulture je to običajno mešan gozd jelke, macesna, bukve. Visoko v gorah si izbere ta prostor tam, kjer je sneg in vihar naredil v gozdu največji nered, kjer je pravi pragozd, kjer leži vse navskrižem. So pa petelini v toplih pomladih običajno malo više na razglednih prostorih, dočim se v mrzlih pomladih, kadar zima sili kar v poletje, premaknejo v nižje, zaraščene doline, kjer imajo dosti zatišja. Če je zima ali sicer slabo vreme zadržalo petje, se petelini radi preselijo proti koncu sezone iz sončnih v senčne prostore. S petjem prično petelini že jeseni takoj po končani golitvi, ko se zopet obraste j o in prebarvajo, tako stari ko mladi (tistega leta izvaljeni). Vendar je to samo nekako poskušanje. Zgodi se, da se oglasi petelin s polnim petjem celo o božiču, seveda pa le izjemoma v mili zimi. Pravo petje pa se prične običajno konec marca ter se nadaljuje v aprilu. Do takrat so petelini že zavzeli svoja mesta ter se počutijo tam kot gospodarji. Pravo petje traja kakih pet do šest tednov. Najprej prično peti starejši petelini, mladi pa šele deset do štirinajst dni kasneje ter se njih petje tako zavleče, da pojo h koncu že v ozelenelih bukvah. Medtem ko imajo sredogorski lovci v tem času že lepo pomlad brez snega, ima visokogorski lovec velike težave, da pride do rastišča. Velikokrat mu je to brez krp el j zaradi obilice snega skoraj nemogoče; tam je še vse v snegu in ledu, vendar petelin že poje. V aprilu sonce že kaj kmalu zatone. Zato mora biti lovec, ki je prišel zvečer na zaslišanje petelina, že precej zgodaj na mestu, kjer ga domneva. Gozd postaja vse temnejši, tudi glasno petje drozga je postalo tišje, mimo je že priletel ponočnjak legen, tam daleč v lesu pa se je oglasila sova. Takrat bodi lovec izredno pozoren, ker prišel je trenutek, ko bo priletel petelin na gred, maj estetično, pa vendar skrivnostno. Dostikrat bo priletel z velikim truščem in ropotom v visoki vrh drevesa ter se brž prestavil na nižjo vejo sredi debla, kjer bo zjutraj pel. Drugič pa se bo spustil na tla ter šele od tam zavzel svoj stalni prostor na drevesu. Včasih pride od daleč, kjer se je čez dan pasel, celo po tleh do svojega mesta. Skrajno bodi previden, če prileti v tvojo neposredno bližino, kajti takoj po vpadu opreza petelin na vse strani, ker se hoče ogledati, če je vsa okolica varna. Njegovemu ostremu očesu ne uide prav nič. Prav tako kakor lovec posluša tudi on, če bo v njegovo bližino priletel kak njegov tekmec. Redno se prestavi petelin po vpadu dvakrat, trikrat, dočim se kokoš običajno sploh ne prestavlja, izjemoma pa le enkrat, in sicer z veliko manjšim truščem kot pa petelin. Navadno se petelin tudi zvečer oglasi s kratkim klepanjem ali celo s celimi kiticami; skoraj vedno pa je zvečer slišati značilni »klok-ok«, ki daje lovcu zagotovilo, da bo zjutraj dobro pel Najčešče prileti petelin na gred kmalu po sončnem zatonu, dogodi se pa tudi, da vpade še pri polni sončni svetlobi, drugič pa zopet, ko že migljajo zvezde na nebu. V vsakem primeru se odstrani od tega mesta šele tedaj, ko boš prepričan, da se je petelin že umiril ali celo trdno zaspal. V nasprotnem primeru ga boš zastonj zjutraj tam iskal. Dostikrat se je zgodilo, da je lovca opazil, pa vendar ostal tiho na svojem mestu; v trdi noči pa se je prestavil v drug kraj. Po vsem tem je bila le kratka noč za lovca, kajti zadnji čas ob štirih zjutraj, proti koncu petja pa že ob treh, mora biti spet v bližini rastišča ter čakati, da se petelin oglasi. Še preden bodo na nebu ugasnile zvezde in se bo na vzhodu zaznala zarja novega dne, se bo petelin že prebudil. Nekajkrat se bo sprehodil po veji sem in tja, uravnal svoje perje ter ga stresel, izjemoma se bo prestavil na drugo vejo ali celo na drugo drevo, razpel rep v pahljačo, povesil peroti, iztegnil vrat ter nalahko zaklepal. Novincu kar ne gre v glavo, da tako mogočna ptica daje tako šibke glasove. Izkušeno lovčevo uho pa ga vendar more zaznati v nočni gozdni tišini tudi na 200—300 korakov daleč. To klepanje »tod, tod, tod« je spočetka slišati enoglasno, v daljših presledkih in nekako mehko, preide pa kmalu pri dobro razpoloženem petelinu v dvoglasni »tolep« s hitrejšim zaporedjem in se prelije v drobljenje ali trilek »dodelrrr«, ki se sliši le slabo; temu pa je neposredno priključen en sam močni, polni, glasni ton — glavni udarec — »klikop«, podobno, kot bi odprl z zamaškom dobro zaprto steklenico. Glavnemu udarcu pa sledi četrta, in sicer zadnja faza, obenem pa najvažnejša za lovca, namreč brušenje, izraženo nekako ši-ši-ši-ši-ši! Zelo podoben glas slišimo, če brusimo koso. To brušenje traja največ tri do štiri sekunde in je v tem času mogoče napraviti dva do štiri skoke, oziroma pravilneje dolge korake. Po končanem glavnem udarcu namreč, pa vse do kraja brušenja je petelin ne morda slep, kot se često sliši med lovci, ampak gluh in zamaknjen v petje ter nepozoren na okolico. Pred brušenjem in za njim pa sliši petelin že, če poči najmanjša vejica pod nogo, sliši celo globoko dihanje lovca in vidi vsak najmanjši gib. Če bi združili torej vse štiri faze petja, bi se kitica glasila nekako takole: »tod, tod, tolep, tolep, tolep-dodelrrr-klikop-šišišišiši«. Po kratkem presledku, v katerem petelin budno motri okolico in posluša, sledi spet vsa kitica: klepanje — drobljenje — glavni udarec — brušenje itd. Kitici sledi kitica; vsaka traja pet do osem sekund. Odvisno pa je nizanje kitic druga na drugo od razpoloženja petelina; tako naredi eno jutro petelin tudi 200—300 takih kitic z vmesnimi krajšimi presledki, ko počiva. Kajti pri petju se petelin utrudi; petje je zanj precejšen napor. Poudariti pa moram, da naredi toliko kitic le v glavnem petju in če ga ni že prej kar koli oplašilo. Običajno poje petelin takoj zjutraj na drevesu, potem pa, ko že vzide sonce, odleti na tla, kjer navadno nadaljuje s petjem; pri tem kopča kokoši in skače v zrak ter neprestano močno poka oziroma udarja s perutnicami. Kakor je razmeroma zjutraj, ko je še tema, lahko priti do pojočega petelina, ga pozneje na tleh le težko zalezeš. Tudi če si zjutraj malo zaležal in si prišel na rastišče prepozno, ko je pričel tudi že ostali ptičji zbor s koncertom, boš le težko razbral iz tega živžava klepanje petelina. Ko si prišel že čisto do petelina, še pri temi seveda, boš dostikrat naletel na težave, kje ga boš sedaj ugledal. Ni to tako težko, če poje na samotni bukvi ali macesnu, izredno težko pa ga je najti v gosti jelki ali smreki. Dostikrat stojiš z odprtimi ušesi, očmi in še usti, pa še ne moreš ugotoviti, če poje pred teboj, za teboj ali v jelki, pod katero stojiš. Sele, ko se očedi in ti pade cigara skoraj na glavo, ti to pokaže, da poje tik nad teboj. Dostikrat vidiš le vejo, ki se neprestano guglje, petelina pa ne. Takrat imej potrpljenje, da se zdani ali da kar sam pride po veji na svetlejše mesto. V vseh takih primerih naglica nikdar ni priporočljiva. Stari, izredno prebrisani petelini, radi delajo daljše pavze, v katerih motrijo svojo okolico in poslušajo; celo med kiticami samimi naredi ta ali drugi pavzo; izpusti n. pr. glavni udarec ter utihne in posluša. Brez dvoma je nekaj slišal in se hoče prepričati, kaj je. Vedi, takrat imaš starega petelina pred seboj! To bo ponovil večkrat v zaporedju in šele, ko se bo prepričal, da ni nevarnosti, bo spet pričel peti v celih kiticah. Ko se zdani, prilete na rastišče tudi kokoši. Z neprestanim glasnim kokanjem ga spodbujajo k petju, dokler ne zleti na tla, kjer se rastitev nadaljuje. Navadno ima petelin okoli sebe tri do štiri kokoši, katere kopča prav tako ko domači petelin. Vsa rastitev traja vsako jutro eno do tri ure, zavleče pa se tudi do osme ali celo devete ure. Zadostuje, da petelin kopča kokoš dvakrat, ker z enim kopčanjem oplodi ca. 5—8 jajc. Narava pa skrbi, da je običajno, pri normalnem spolnem razmerju, okopčana vsaka kokoš v eni pomladi 4—5 krat. Glede na vreme, v katerem petelini dobro ali slabo pojo, je težko kaj določiti. V splošnem velja, da pojo najraje v mirnih, lepih, primerno toplih jutrih; takih želim vsem petelinarjem. Največ hodimo na petelina v aprilu in v začetku maja. Oba meseca pa sta zelo muhasta in spremenljiva. Takrat se meša vse, sonce, dež, sneg, mraz, veter, sodra, jugovina. Vse to so nevšečnosti za lovca. Toda vedi, da petelin poje kljub temu! Sele pri mrazu pod —6° mu zamrzne kljun. Spominjam se, da je tako močno snežilo, da je bil petelin, ki je pel na tleh, popolnoma zasnežen po hrbtu, pa je vendar pel. Zato naj pravega lovca vse to ne moti. Se večji bo njegov užitek, ko bo vse te zapreke premagal ter uplenil petelina v malo drugačnih okoliščinah, kakor so običajno opisane ali naslikane. Nastopijo pa vsake pomladi med petjem daljše pavze, ki trajajo po nekaj dni, česar pa si lovci večkrat ne znamo razlagati. Verjetno takrat petelini počivajo po napornem petju, rastitev pa se kljub temu vrši naprej — vendar tiho. Med rastitvijo se bijejo med petelini srditi pretepi, ki zahtevajo včasih tudi smrtne žrtve. Običajno imajo vsi stari petelini, uplenjeni proti koncu sezone, po vratu deloma gola mesta, ki so jih dobili pri pretepih. Do teh pretepov pride že zgodaj pred pričetkom glavnega petja, ko si izbirajo svoje prostore, pozneje pa v bojih za kokoši, če je petelinov preveč. Pri takem pretepu je petelin za vse drugo gluh in slep. Premaganec si mora navadno brž poiskati drugo mesto, zmagovalec pa je gospodar na prostoru, kjer se je dvoboj vršil. Ni pa rečeno, da bo vedno starejši petelin zmagovalec, zmagovalec je pač močnejši! V tem je zopet stvar narave same, ki ureja tako, da skrbi za potomce vedno močnejši, lepši, odpornejši. Če poje po več petelinov zelo blizu skupaj, je to znak, da so enakovredni, navadno vsi mladi. Stari petelin namreč ne pusti peti v svoji bližini drugega, čeprav so morda v neposredni okolici še trije ali celo štirje. Čim pa boš tega starca odstrelil, bodo že v nekaj dneh peli vsi ti petelini. Izredno star petelin ne poje več, ampak samo posluša, če bo kak mlajši odprl kljun v njegovi bližini — in že bo nad njim! Takega je potrebno še pred glavnim petjem odstreliti, da se potem rastitev vrši nemoteno. Kakor se glede na višinsko lego in vreme prične pomladansko petje petelinov časovno različno, tako se tudi različno konča. V nižjih legah preneha že konec aprila, v začetku maja, visoko v gorah pa traja vse do konca maja. V splošnem pa velja pravilo: ko prične bukev zeleneti, preneha petelin peti. Mlajši petelini nehajo zadnji, ker so tudi zadnji začeli. V tem času koklje že sede na gnezdih in vale. Je pa petelin proti koncu petja vse bolj oprezen in tudi plašen, ker je bil večkrat prepoden in je že tudi marsikaj preizkusil. Zaradi tega ni tako lahko priti do njega. Mesto, kjer poje, si tedaj izbere rad v bolj zaraščenem gozdu, in sicer v kaki gosti smreki ali jelki; tudi svoje rastišče rad menja. Zaradi napornega petja, pomanjkanja časa za hranjenje in zaradi mlade, zelene hrane izgubi petelin med petjem na svoji teži tudi do lVa kg. Na nogah mu odpadejo resice, izgubi pa tudi marsikatero pero. Tedaj se zopet prestavi v svoj letni dom, v gosto kulturo, kjer najde zadosti hrane, mir in dobro skrivališče. Tedaj nastopi zanj čas golitve in le redko ga bo opazilo lovčevo oko v tem času. Koklje so si izbrskale plitve jamice premera kakih 25 cm ob kakem starem štoru ali mravljišču, da, celo kar tik ob gozdni poti. Prav nič niso izbirčne pri tem. Tudi gnezdo komaj zasluži to ime. Kokoš ga postelje le s kako bilko suhe trave, z nekaj vejicami dračja ter kakim peresom, ki ji je izpadlo zaradi golitve. V to jamico znese stara kokoš 8—12, mlada 6—8 jajc, v velikosti jajc domače kure, le da so bolj koničasta in ilovnatorumene barve z gostimi rjavimi pikami, imajo pa zelo močno lupino. Jajca vali 28 dni. Kadar kokoš zapusti gnezdo, vsakokrat zakrije jajca z razno šaro, mahom, listjem, da jih zavaruje pred raznimi sovražniki in obvaruje, da se preveč ne shlade. Zaradi tega zapušča gnezdo običajno v toplih, popoldanskih urah. Če boš prepodil kokoš prve dni valjenja, bo odletela s povešenimi perotmi, kakor da je ranjena in kakor da le s težavo uhaja pred vznemirjevalcem. Hotela pa bo s tem samo odvrniti prišleca od gnezda ter ga tako speljati čim dalje od njega. Proti koncu valjenja pa sedi tako trdno, da jo moreš z rokami prijeti. Če se izvali 3U ali vsaj 2/s vseh gnezd in od teh doraste potem vsaj polovica piščancev, smo lahko prav zadovoljni. V visokogorju uniči veliko gnezd poleg vseh roparic ter raznih dvonožnih nepridipra- vov tudi sneg, ki često zapade še konec aprila in v maju, pa tudi mokrota in mraz. Če je bilo prvo gnezdo uničeno, znese kokoš drugič, tedaj pa skoraj polovico manj jajc. Mali kebčki, izvaljeni v 28 dneh, že sledijo koklji, čim se jim osuši mah, ki jih pokriva. Prva njihova hrana so izključno mravljinčna jajca, šele pozneje kake druge mehke bube in žuželke ter gozdne jagode in šele ko dorastejo, začno uživati razna zelišča in semenje. Koklja jih neprestano kliče in jim išče hrano; pred sovražniki je zelo pogumna in neustrašeno brani svoje piščance. V enem mesecu dobe mladi mahovci prvo perje in že se ločijo, kateri bodo petelini. Ko dosežejo velikost prepelice, imajo peruti že toliko obrastle, da lete; to je v začetku avgusta. Sedaj ne prenočujejo več na tleh, temveč vzlete vsak večer z materjo na drevo. Mladi petelini se včasih ločijo od kite že jeseni ter poskušajo s petjem, običajno pa se razkropi kita šele tik pred naslednjo rastitvijo. Kokoši dorastejo že z enim letom, petelini pa šele v starosti dveh let. Katerih se izleže več, je težko reči, verjetno pa je več kokoši kakor petelinov, kakor je to ugotovljeno tudi za nekatere druge živali, ki žive v mnogoženstvu kakor veliki petelin. To mnenje podpira tudi dejstvo, da so pri nas kokoši vse leto v zaščiti. V splošnem pa je znano, da je stalež črne kuretine zelo težko izboljšati kljub skrbni, vešči negi in čuvanju. Če boste lovci ta sestavek z zanimanjem prečitali in primerjali s svojo prakso v naravi, bom imel zavest, da sem dosegel svoj namen. Morda bo treba kaj popraviti in še več dodati, eno pa prav gotovo drži: Leto za letom še odmeva po naših gozdovih prastara, večno lepa pesem velikega petelina. In ni ga lovca, ki jo je enkrat doživel, da v času, ko se zemlja prebuja iz zimskega spanja in zadiha v novo pomlad, ne bi postal nemiren. Neprestano mu misli uhajajo tja v goro, kjer se je marsikatero jutro brezslišno plazil v komaj zaznavni svetlobi mladega dne — zadržujoč dih in previdno postavljajoč okovane čevlje na snežno odejo —- le samo takrat, ko je petelin pel. To pa se ne da opisati, to moraš sam doživeti, da boš razumel te lovčeve občutke. RAZPIS KNJIŽNE NAGRADE Mednarodni lovski svet bo v 1955. letu prvič nagradil delo tehničnega, znanstvenega ali športnega značaja s področja lovstva, in sicer z nagrado 50 000 fr. frankov. Nagrajeno bo delo, ki je izšlo v zadnjih štirih letih, ali novo delo, ki bo predloženo do 1. avgusta t. 1. sekretariatu Mednarodnega lovskega sveta (Conseil International de la chasse, Pariš 16, Rue de Pomereu 5). Delo je treba predložiti v dveh izvodih. Z delom je treba predložiti tudi kratko vsebino v angleškem, francoskem ali nemškem jeziku, če je objavljeno ali napisano v kakem drugem jeziku. Nadaljnje informacije se dobe pri imenovanem sekretariatu. NEKAJ MISLI OB RAZPRAVI O NAŠEM LOVU Ciril Pogačar Z našo novo družbeno ureditvijo je nastalo tudi vprašanje, kako urediti lov v socialistični družbi? Zaradi tega je nastala diskusija, ki obravnava z našega družbenega gledišča sedanje oblike našega lovstva, predvsem pa išče odgovore, kakšen naj bo namen in pomen lova v popolnoma novih razmerah. S tega gledišča je treba pozdraviti med drugim tudi članek tov. ing. M. Breliha »O dveh, treh lovskih vprašanjih« v februarskem Lovcu. Vendar se mi nekatere trditve v tem članku zde nerazumljive oziroma nasprotne naši dosedanji praksi na tem področju. Na članek je že odgovoril tov. dr. J. Benigar, predsednik RLZS, in me tako v moje veliko zadovoljstvo prehitel. Z njegovimi odgovori soglašam in prav tako tudi z njegovim pozivom, da je treba še razpravljati o teh vprašanjih, ki so tako obširna in za nas najvažnejša. Tov. ing. Miloš Brelih naglaša v uvodu svojega članka nujnost obdelave »nekaterih ideoloških vprašanj s področja lovstva«, da končno pridemo do »naše lovske ideologije«. Mnenja sem, da tu ne more iti za neko novo ideologijo, ki jo vsebuje že naš svetovni nazor, mislim pa, da moramo utrjevati določena načela, ustvarjati novo moralo lovcev, članov socialistične družbe, in skladno s socialističnim svetovnim nazorom izoblikovati poglede na lovstvo. Brez dvoma bi bilo koristno, da se o teh vprašanjih pojmi razčistijo. Po mojem mišljenju je namreč naša ideologija samo ena in sicer socialistična, ki je najnaprednejša, in taki, najnaprednejši, morajo biti tudi naši pogledi na lov in lovstvo. Kot sem že omenil, je prav o teh pogledih govoril že dr. J. Benigar; zato bi jaz nakazal samo nekaj svojih misli. Tov. ing. Brelih je govoril tudi o kulturi naših lovcev. Mnenja sem, da o kulturi naših lovcev moramo govoriti in da pisec kulturne vloge lovstva ni pravilno postavil. Mislim, da se moramo nujno zavedati, da je merilo kulturne stopnje nekega naroda med drugim tudi njegov odnos do naravnih lepot. Smatram, da je prav lovska organizacija to osnovno nalogo v celoti zajela s tem, da si je postavila za nalogo, očuvati favno kot najogrože-nejši del naravne lepote. V namenu lovske organizacije v naši novi socialistični skupnosti je torej kulturna vloga lovstva bistvene važnosti, brž ko je lovska organizacija prejela lovišča v gospodarjenje in s tem tudi dolžnost, da varuje in naseljuje redke ali že iztrebljene vrste divjadi v splošno korist nam in našim potomcem. Tov. ing. Brelih poudarja, da je edini namen lova v iskanju lovskih doživetij in da si z gojitvijo le pripravljamo kasnejša lovska doživetja. Res je, da tudi lova ne bo več, če ne bomo gojili, ne vem pa, zakaj naj bi bila gojitev le za doseganje lov- skih užitkov, zlasti pa ne razumem tega, da naj bi bila gojitveni odstrel in krmljenje težaško delo. Te trditve me nehote spominjajo na odnose v lovstvu v kapitalistični družbi, ko je zakupnik ali lastnik lovišča hotel le užitek pri uplenitvi in sam plen, medtem ko je zaostala in bolna divjad ostala za nagrado lovskemu čuvaju, ki je tedaj opravljal tako imenovano težaško delo. To gledanje se še dokaj močno odraža tudi pri današnjih lovcih, in sicer v tem, da gredo mnogi lovci v lovišča le tedaj, ko je po zakonu dovoljen odstrel te ali one divjadi, sicer jih pa v lovišče ni. Lepo je nakazal namen lovstva tov. dr. Benigar, ko je prikazal lepote gojenja divjadi, ki je tudi kulturno delo lovca, in da gojenje ni težaško delo, ampak naj bo namen slehernega našega lovca, ker bo sicer treba lovce deliti v lovce za užitki in v lovce težake. Tov. ing. Brelih tudi omenja, da je »lovcu mrtva narava le okvir, v katerem posveča posebno pozornost živalskemu svetu.« Mnenja sem, da ne moremo govoriti o mrtvi naravi, temveč da je naloga nas lovcev tudi v tem, da se učimo spoznavati življenje in lepoto vsepovsod žive narave, zlasti pa divjadi, ki to lepoto dopolnjuje. Naši užitki bodo popolnejši, ko bomo spoznali vsa dogajanja v življenju divjadi in dogajanja v naravnem okolju, v katerem živi. Ljudje, ki ne spoznajo življenja narave v celoti, ne morejo biti dobri lovci, kot ne morejo biti dobri glasbeniki ljudje brez posluha. Lovec s kulturnimi in strokovnimi vrlinami bo šele v celoti užival v doživetjih celotnega lovskega dogajanja. Vsak človek si nekako ustvari svoje poglede za ocenjevanje naravnih lepot, pa naj bodo gore ali ravnine. S temi lepotami je naša republika neprecenljivo obdarjena. Res je težko presoditi, »ali je lepši lov v gorah ali kje drugje«, vendar je meni osebno najljubša prav bogata oblikovitost naših gora. Mislim, da je takih ljudi še zelo veliko, saj hodijo na gore tudi nelovci — planinci, zelo malo pa je ljudi, ki hodijo občudovat v ravnine »vtis vodoravnih razsežnosti«. Logično se mi zdi, da imamo pri lovu popolnejše užitke, če lovimo v okolju, polnem naravnih lepot, ki dopolnjujejo naša lovska doživetja. Ne bom oporekal, da lov v ravninah nima lepot, vendar pa daje po mojem mišljenju ravninskemu lovu lepoto v glavnem način in bogastvo lova samega. To pa sem omenil le mimogrede in ne trdim, da bi okolje samo moglo vplivati na etična načela lova samega. Tov. ing. Brelih obravnava tudi razvoj lovstva po meščanski revoluciji, ki je imela pri nas zelo medel odsev v razvoju družbe in prav tako v razvoju lovstva. Zato mislim, da bi bilo treba to obdobje še podrobneje obravnavati. Temeljito spremembo je naše lovstvo doživelo prav z našo socialistično revolucijo, ko so naravna bogastva postala last skupnosti in ki je prinesla čas, ko lahko pridobi lovske pravice vsakdo, če izpolnjuje pogoje, ki so potrebni iz lovskih in — poudarjam — tudi iz moralnih pogojev državljana naše socialistične družbe: ta, zadnji pogoj je namreč pisec v svojem članku popolnoma prezrl. Dotaknil bi se samo še našega zakona o lovu, ki je temelj celotne graditve in razvoja lovstva. Ta zakon mora biti osnova slehernemu lovcu toliko časa, dokler ne bo izpremenjen zaradi novih potreb. To omenjam predvsem zato, da pisci člankov ne bi prišli v nasprotje z našo stvarnostjo. Res je sicer, da se v razvoju družbe nujno spreminjajo tudi zakoni in da so za nove zakonite določitve potrebni predlogi, ki naj imajo osnovo demokratičnega porajanja, vendar pa bi prevelika demokratičnost lahko ustvarila anarhijo, ali pa vsaj zmedo in negotovost med člani. Pri tem mislim predvsem na trditev ing. Breliha, ko pravi, da lov ni gospodarska panoga. Vprašanj, ki se bistveno tičejo našega lova in lovstva, je torej dolga vrsta. O njih še razpravljajmo, resno in temeljito, da se bodo številni nesodobni pojmi razčistili, da se bodo lovska načela, ki jih zahteva družbena ureditev, razjasnila in utrdila, da bosta tako naše lovstvo in naša lovska organizacija dobila čimprej svojo socialistično vsebino in podobo. NAJBOLJŠIM PRIZNANJE IN NAGRADO Dr. Ivo Senekovič Lovskim družinam, včlanjenim v Okrajni lovski zvezi Maribor, je ob tekmovanju za pokonče-vanje roparic in lovskih škodljivcev v dobi od 1. maja 1953 do 30. aprila 1954 priznal upravni odbor Republiške lovske zveze Slovenije v republiškem merilu za doseženih 60 514 točk s količnikom 77.37 prvo nagrado v znesku 25 000.— dinarjev. Upravni odbor OLZ Maribor je na svoji seji dne 26. julija 1954 sklenil, da bo ta znesek, ki ga je povečal za- okrog 20 000.— dinarjev iz lastnih sredstev, razdelil kot individualne nagrade tistim najboljšim lovcem, hi so s svojim trudom največ pripomogli k temu lepemu uspehu. Sklenil je tudi, da se podelijo 14 lovskim družinam, ki so dosegle pri tem tekmovanju nad 2000 točk, pohvalne priznalne diplome in pokloni pravilno izdelan lovski rog. Posameznim lovcem, ki so presegli pri tekmovanju 200 in dosegli 400 točk, je sklenil podeliti bronasto lovsko značko, lovcem, ki so presegli 400 in dosegli 800 točk srebrno, lovcem, ki so presegli 800 točk pa zlato lovsko značko in pohvalno diplomo. Tako si je prvo nagrado priboril tov. Franc Hajnžič, član LD Šmarjeta ob Pesnici, ki je dosegel 1653 točk; poleg zlate lovske značke je prejel še 1 kg smodnika (deteljice) in 100 netilk. Drugo mesto je zasedel tov. Jože Štraus, član LD Radvanje s 1014 točkami, tretje do sedmo mesto pa naslednji lovski tovariši: Ivan Brinovec, član LD Zg. Bistrica, Štefan Grajf, član LR Rače, Mirko Platajs, član LD Jurovski dol, Ignac Tomažič, član LD Slov. Bistrica in Vinko Pšeničnik, član LD Šmarjeta ob Pesnici; vsi ti so poleg pohvalne diplome prejeli zlato lovsko značko in po 100 netilk. S srebrno značko so bili nagrajeni tovariši, ki so zasedli 8. do 17. mesto: Hinko Kerenc, član LD Jurovski dol, za 705 točk, Jože Pesek, član LD Rače, za 588 točk, Maks Šuman, član LD Lenart, za 550 točk, Franc Najdenik, član LD Duplek, za 525 točk, Adolf Gril, član LD Ruše, za 484 točk, Franc Zafošnik, član LD Sl. Bistrica, za 470 točk, Jože Pristovnik, član LD Polskava, za 463 točk, Mirko Konrad, član LD Radvanje, za 452 točk, Roman Jakopec, član LD Zavrh, (Voličina) za 446 točk, Štefan Založnik, član LD Oplotnica, za 302 točki. Tov. Štefan Založnik, ki je bil že v zadnjih dveh letih odlikovan s srebrno bronasto lovsko značko, je dobil po zadevnem sklepu srebrno lovsko značko, čeprav ni dosegel nad 400 točk. Nadaljnjim 42 članom so bile podeljene poleg priznalnih pohvalnih diplom bronaste lovske značke za preko 200 do 400 točk; ti člani so prejeli tudi po 0.40 kg črnega smodnika. Tako je OLZ Maribor v prizadevanju, da bi pospešila razvoj lovstva tudi s pokončevanjem roparic in lovskih škodljivcev, izdala v tekmovalni dobi 1953-54 za skoraj 45 000.— dinarjev nagrad. OLZ upa, da bo ta njena materialna žrtev obilno poplačana s tem, da se bo stalež koristne divjadi znatno zvišal. Uspehi pokončevanja roparic so se namreč pokazali že v pretekli lovski sezoni zlasti pri izrednem dvigu staleža fazanov pa tudi jerebic predvsem na ozemlju Maribora in okolice. LOVSKI MUZEJI BODO OBOGATILI NAŠE LOVSTVO Drago Predan Slovenski narod ima bogato narodopisje. Da bi številne etnografske posebnosti in starosvetnosti ohranili našim zanamcem, so odpirali in še odpirajo pri naših pokrajinskih in mestnih muzejih narodopisne oddelke. Slovenski etnografi prinašajo vanje iz vseh strani našega podeželja nešteto predmetov s področja materialne, socialne in duhovne kulture našega naroda. Žal smo začeli snovati narodopisne muzeje razmeroma kasno, zakaj prenekateri dokaz naše starosvetnosti je že izgubljen. Med starosvetnosti ne sodita na zadnjem mestu tudi lov in ribolov. Da bi oteli pozabi čim več lovskih starosvetnosti, bi bilo nujno potrebno, da bi začeli ustanavljati pri naših etnografskih muzejih lovske kotičke, še bolje pa bi bilo, da bi organizirali pri okrajnih lovskih zvezah samostojne lovske muzeje. Vanje bi prinašali lovci vse še ohranjene in žive narodopisne posebnosti s področja lovstva in ribištva. Glede na to, da je narodopisje znanstvena panoga, bi z odpiranjem lovskih muzejev dali tudi lovu in lovstvu znanstveno podlago. Zaradi tega je namen tega članka, vzbuditi med slovenskimi lovci zanimanje za zbiranje gradiva za lovske muzeje, ki bi jih začeli snovati predvsem v tistih krajih, v katerih je zanje največ pogojev. Pri tem moramo imeti pred očmi v prvi vrsti lovstvo v minulih treh stoletjih, zakaj dalj nazaj nam viri v večini primerov niso več dosegljivi. Še največ narodopisnega gradiva za lovske muzeje pa nam bo nudilo minulo in naše stoletje. Za slovensko lovstvo v tem razdobju je na razpolago več dragocenih pisanih virov. Med prve sodi Valvazor, ki je v drugi polovici sedemnajstega stoletja precej podrobno opisal lov zlasti na Gorenjskem, za njim pa nastopajo Steinberg, Hac-quet, Linhart in drugi. Ko pa bomo zbirali gradivo o lovu na gozdno in poljsko divjad, bomo morali upoštevati vse tiste živali, ki so živele in še žive v naših loviščih. Na prvem mestu bo treba podrobno opisati lov na jelena, ki je bil včasih vse bolj številen prebivalec naših gozdov, kot je danes. Nanj spominjajo krajevna in ledinska imena, kakor n. pr. Jelenov žleb, Jelenji žlih, Jelenovec, Jelenji dol itd. Potrebno bo zbrati vse podatke o načinu lova na jelene, kje na Slovenskem so živeli v večjem številu in kje posamično, kje stalno in kje občasno. V lovskem muzeju ne bodo smele manjkati najlepše jelenje trofeje, slike ljudskih umetnikov, ki upodabljajo lov na jelene, fotografije, grafikoni, ki bodo prikazovali razvojno pot jelenjadi, odstrel in podobno. Na sličen način bo treba zbrati gradivo za lov na srnjad, gamse, medvede, volkove, divje prašiče, kozoroge, muflone, lisice, kune, divje mačke, polhe itd., pri čemer pa seveda ne bomo smeli prezreti lova na vodne živali: na vidro, divje race in divje gosi, v novejši dobi pa tudi na pižmovko. Še najbolj nam je znan lov na polhe. O njem so na široko pisali spredaj imenovani pisci, po svoje pa ga je opisal tudi Josip Jurčič v svoji prelepi črtici »Jesensko noč med slovenskimi polharji«. V lovskem muzeju ne bi smele manjkati pasti, ki so bile in so še v rabi, pa tudi na zankarstvo, ki je sicer domena divjih lovcev, ne bi smeli pozabiti. Poleg tega bi bilo treba zbrati strelno orožje od najpreprostejše prednjače pa vse do današnje brezpetelinke in repetirke z ustrezno municijo. V tej zbirki ne bi smelo manjkati orožja divjih lovcev, ki je prav tako po svoje značilno. Seveda bodo morala biti v lovskem muzeju prikazana tudi krmišča vseh vrst, tako za poljsko kot tudi za gozdno divjad, kakor tudi različne druge naprave v lovišču. Materialna kultura lovstva ne bi bila popolna, če ne bi poskrbeli tudi za nekdanje in sodobne lovske kroje. Stare lovske kroje bo sicer težko najti, po zapiskih, podobah in izročilih pa jih bo možno rekonstruirati. Dobrodošle bodo tudi fotografije in slike originalnih in uglednih lovcev. Nič manj zanimivo ne bo zbiranje gradiva za duhovno kulturo lovstva. Sem sodijo predvsem razne ljudske basni in pravljice, pesmi, uganke, nanašajoče se na lov, slike ljudskih umetnikov z lovsko motiviko, ki jih je tu in tam najti tudi na panjskih k očnicah itd. Koliko prezanimivih lovskih dogodkov znajo pripovedovati stari lovski očanci. Stopimo k njim in zapišimo jih. Za debele knjige bi jih zbrali. Jasno je, da ne bomo zapisali vsega, marveč le tisto, kar ima mimo lovske še kaj leposlovne veljave. Po takih skrbno urejenih lovskih zgodbah ne bodo segali le lovci, marveč vsi ljubitelji prirode. Tudi pogovori v lovski latinščini zaslužijo, da jih zapišemo. Poživili bodo muzejske zbirke, v lovski družbi pa bodo dobrodošli in zaželeni še danes. Posebno poglavje v duhovni kulturi lovstva zavzema lovsko izrazoslovje. Vrsto lepih, izvirnih, pristnoslovenskih lovskih izrazov imajo naši lovci v svoji besedni zakladnici! Ali ne bi bilo lepše, če bi na primer zamenjali »stojišče« z besedo »streža«, ki je pogosto v rabi med gornjesavinjskimi lovci? Na streži prestrežemo zajca, lisico. Vse take loka-lizme bi bilo treba zbrati, da se ne bi pozabili. Za zadnje pogone so potrebne lovske pesmi. V vsakem okraju so sposobni ljudje, zlasti med glasbeniki in prosvetnimi delavci, ki znajo zapisovati tudi melodije. Naprosimo jih, da nam zapišejo vse tiste lovske pesmi, ki so lovcem in široki javnosti manj znane ali pa celo neznane. V socialno kulturo lovstva spadajo predvsem lovsko-posestno pravni odnosi v pretekli, polpretekli in današnji dobi. Gre tu za lovske pravice, ki so jih podeljevali fevdalci kmetom. Zaradi njih je prišlo pogostokrat do sporov in tožb, ker so marsikje skušali teptati pridobljene lovske pravice kmetov. Tako so prejeli na primer Bohinjci od radovljiške zemljiške gospode lovske pravice, ki pa jim jih je njihov oskrbnik osporil in odvzel. V takih primerih bo treba zbrati podatke, iz katerih se bo videlo, katere dele lovišč so posedovali kmetje in katere fevdalci, ki so jih v kapitalizmu zamenjali novi zakupniki, kdaj je bilo med lovci čutiti večji priliv malih ljudi (delavcev, malih kmetov, nameščencev in obrtnikov), kdaj in kje so se v preživelem družbenem redu pojavila med temi slednjimi prizadevanja po snovanju lovozakupništva na kolektivni bazi, lovske družbe, ki so nekakšne predhodnice današnjih lovskih družin. Dobrodošli bodo zapiski o višini lovskih najemnin in socialni strukturi lovcev v pretekli dobi in danes. V to poglavje lovskega narodopisja spadajo tudi lovski običaji, šege. in navade. Vsaka sloven- ska pokrajina ima na primer svoj obred lovskega krsta, večini lovcev pa sta znana v glavnem le dva taka obreda. Vzemimo na primer gornjesavinjski (določneje gornjegrajski) obred. Tu nastopajo mimo krščenca - lovca, ki je prvič uplenil neko plemenitejšo divjad, krščenčev boter, lovski pater in dva strežnika, v nekaterih drugih predelih pa zamenjujejo patra in ostale sodelujoče sodnik, advokat, birič itd., itd. V socialno kulturo lovskih starosvetnosti bomo vključili n. pr. tudi lovino, pravico, kateremu strelcu pripada plen, če je bilo strelcev več, podeljevanje in nošnja zelene vejice, običaje in navade pri odstrelu divjega petelina in ruševca in podobno. Po enakih poglavjih bi bilo zbirati gradivo tudi za ribolov. Članek bi bil preobširen, če bi se podrobneje spuščal v problematiko snovanja slovenskih lovskih muzejev. Nanizal sem le nekaj načelnih misli o tem važnem vprašanju. Brez dvoma bi lovski muzeji razgibali članstvo v naših lovskih vrstah in ga usmerili tudi v to koristno zvrst lovskega izživljanja. NEKAJ ZANIMIVIH PODATKOV OB LETOŠNJEM OBČNEM ZBORU LOVSKE ZADRUGE V preteklem poslovnem letu je Lovska zadruga svoje delovanje zelo razširila, in sicer ne samo poslovno, temveč tudi v pestrosti svojega delovanja. Poslovni razvoj naj prikažejo naslednje številke: V 1952. letu je imela 53 046 392.— din knjižnega prometa, v 1953. letu 118 689 988.—, v zadnjem, 1954. letu, pa 306 470 358,— din. Ker je bilo 1954. leto jubilejno leto za Lovsko zadrugo, praznovala je namreč 30-let-nico svojega obstoja, so zanimive tudi tele številke: Lovska zadruga, ki je bila ustanovljena 1924. leta, je do začetka zadnje vojne imela le 61 članov s skupaj 130 deleži, danes pa ima 10 369 članov. Skoraj sto odstotno so člani Lovske zadruge člani lovskih družin okrajnih lovskih zvez Slovenj Gradec, Maribor, Novo mesto, Trbovlje, Kočevje in Ptuj, v veliki večini pa tudi člani lovskih družin okrajnih lovskih zvez Ljubljana, Murska Sobota in Ljutomer. Tako je zadružna glavnica v preteklem poslovnem letu narastla od 3 040 980.— dinarjev na 3 567 396.— dinarjev. Pripomniti pa je treba, da je med članstvom Lovske zadruge še 4689 članov, M niso plačali polnega deleža. Pred vojno je Lovska zadruga organizirala na takratnih sejmih in dražbah kožuhovine prodajo kožuhovine, uvoz kamene soli za parkljasto divjad, v svojem programu pa je imela tudi skrb za postavitev lovskega doma. Danes pa je področje delovanja Lovske zadruge naslednje: Svojim članom prodaja lovsko muni- cijo in lovsk^ potrebščine domačega in inozemskega izvora, posreduje nakup in prodajo rabljenega lovskega orožja in pribora, zbira, odkupuje in oddaja kožuhovino, rogovje, živo divjad za razplod, ima svoj izvozni in uvozni oddelek (v pretekli poslovni dobi je izvozila vse žive zajce, ki so jih odlovile lovske družine in dva vagona divjačine, za svoje člane pa uvozila ves potrebni lovski pribor, ki se v naši državi še ne izdeluje), ima kemični laboratorij za pripravo strupov za zastrupljevanje pernatih in dlakastih škodljivcev (v preteklem poslovnem letu je izdelala 47 710 cianovodikovih ampul in 60 kg fosforne emulzije), ima manjšo puškarsko popravljalnico, organizira in izvršuje odlov žive divjadi za razplod in osvežitev krvi, pomaga materialno pri gojitvi divjadi s tem, da lovske družine finančno podpira pri nabavi, sodeluje pri uničevanju roparic, zlasti volkov, s plačevanjem nagrad, zamenjuje živo divjad, daje devize za nakup fazanov, oziroma jajc v inozemstvu. Kar se pa tiče skrbi za postavitev lovskega doma, je letošnji občni zbor Lovske zadruge sklenil, naj se prenakaže ves s tečajnimi diferencami pridobljeni znesek, to je 5 725 105.— dinarjev, za zgraditev »Zlatoroga«. Tako je Lovska zadruga zelo močno podprla gradnjo »Zlatoroga«, v katerem se bodo uresničile tudi njene težnje, da bi dobila ustrezne prostore pod eno streho za vso svojo dejavnost. Upravni odbor Lovske zadruge si je tudi v preteklem letu prizadeval, da bi se povezava med zadrugo in članstvom čim bolj utrdila. Zato je objavljal v Lovcu številne objave in pojasnila, z vrsto komisijskih prodaj pa dal lovcem priložnost, da so si nakupili svoje lovske potrebščine čim bliže svojega stanovanja. Občni zbor je ugotovil, da je bila pretekla sezija za oddajo kožuhovine šibkejša kot prejšnja leta. Posebno kvarno je to, da je dobila Lovska zadruga premalo dragocene kožuhovine. To kaže, da pri nekaterih lovskih družinah še vedno niso razčiščeni pojmi, čigav je lovski plen. V takih družinah se debatira, koliko bodo člani odstopili svoji družini, namesto da bi se sklepalo, koliko plena in pod kakšnimi pogoji lahko prepusti lovska družina posameznim članom. Tiste lovske družine, ki še vedno dopuščajo, da prodajajo posamezni lovci plen in kože na svoj račun, delajo protizakonito, kvarijo disciplino lovske družine in škodujejo neposredno sebi in celotni lovski organizaciji. Ker dobi Lovska zadruga od izvožene kožuhovine le majhen procent deviz, mora zbrati vso kožuhovino, da bo lahko nudila lovcem potrebno inozemsko municijo. Lovska zadruga namreč upa, da bo tudi to leto dobro založena z lovskim in tudi ribiškim priborom. Računa celo, da bo zaloga lovskega pribora v tekočem letu še večja, kot je bila lanska zaloga. Lovska zadruga bo imela pribor za čiščenje in mazanje orožja, olja in masti, pribor za polnjenje nabojev, usnjeno in platneno galanterijo, razno posodo, obleko in obutev, perilo, klobuke, lovske nože, izvlekače, dereze, razna vabila, lesene in železne pasti, strupe za zastrupitev škodljivcev, solne pogače, pribor za pse, sredstva za zavarovanje polja pred divjadjo, naftalin in druge praške proti mrčesu, zdravila proti pasjim boleznim, strokovne knjige, nabavila pa bo tudi vse, kar bo v njeni možnosti in po čemer bodo njeni člani povpraševali. Lovska zadruga ima na zalogi še nekaj inozemskega smodnika in netilke, prejela pa je tudi prvi domači brezdimni smodnik Zlatibor, ki se sicer nekoliko težje užge kot inozemski in so zato potrebne zanj dobre netilke, glede na pritisk smodnikovih plinov, na začetno hitrost, prebojnost in kritje pa je prav dober in ne zaostaja za priznanimi inozemskimi smodniki. Lovska zadruga bo tudi letos polnila naboje za risano cev, in sicer sama, da bo delo opravljeno strokovno. Posebno je treba poudariti dejavnost Lovske zadruge pri izvozu divjačine, ki sicer ni bila še velika, pač pa je s svojo intervencijo na tem področju dosegla primerne cene in tako pripomogla, da so dobile lovske družine velike vsote denarja, ki bi bile sicer za njihove blagajne in za lovstvo Slovenije izgubljene. Lovska zadruga bo tudi v prihodnji seziji organizirala izvoz divjačine. Iz teh skromnih podatkov z letošnjega občnega zbora, ki seveda še daleč ne obsegajo vse dejavnosti Lovske zadruge, se vidi, da naša gospodarska organizacija uspešno deluje. Ti podatki pa kažejo tudi, kakšni so njeni bodoči načrti. Lovske družine naj njeno dejavnost v svojem lastnem interesu in v interesu vsega našega lovstva čim bolj podprejo. DR. STANKO BEVK — OSEMDESETLETNIK K-č V Št. Vidu pri Brdu so 2. maja 1975. leta podarile rojenice učitelju Francu in njegovi ženi Heleni sina: sojenice so odločile, da bo učenjak. Usoda pa je bila mlademu Stanku že spočetka nemila, že po dveh letih mu je umrl oče. Mati se je nato preselila na svoj dom v Litijo, kjer je Stanko hodil v ljudsko šolo. Ded njegov je bil lovec in to je odločilno vplivalo na njegovo življenjsko pot. Ko je na Grabnu v Ljubljani dovršil osnovno šolo in 1894. leta maturiral, se je na dunajski univerzi odločil za zoologijo. V letih 1897/98 se je posvetil na zoološki štaciji v Trstu študiju morskih živali. 1899. leta je kot suplent na drž. gimnaziji v Celju promoviral na dunajski univerzi za doktorja filozofije, čez tri leta pa kot suplent na drž. gimnaziji v Kranju opravil profesorski izpit iz prirodopisja in fizike. Z najboljšim uspehom je tako kot profesor in pedagog opravil vse izpite, ko mu je bilo komaj 27 let. Da prav ocenimo ta njegov uspeh, si je treba predočiti takratne socialne in politične razmere. Tedaj smo se borili za drobtinice narodnostnih pravic, za dvojezične javne napise, za slovenski učni jezik vsaj za nižje srednje šole, v tretjem razredu osnovne šole smo se učili pisati gotico itd. Pri vsem tem pa je cerkev v šoli in v javnem življenju pod pokroviteljstvom cesarskega Dunaja inkvizitorsko zatirala vsako količkaj svobodomiselno gibanje, črnožolti žandarji pa so bdeli nad čistim nemško-avstrijskim patriotizmom. In ravno prosvetni kader slovenskega izobraženstva je bil pod najhujšim pritiskom tistega mračnjaškega časa. Trden je moral biti v takem vzdušju značaj slovenskega izobraženca naprednega mišljenja, da ni klonil, kaj šele da je napredoval. Eden takih svetlih vzgledov je naš jubilant. Veliko znanje, zmožnost in delavnost so mu navzlic vseskozi naprednemu svobodomiselnemu mišljenju priborile priznanje, da je bil že 1904. leta na edini slovenski realki v Idriji imenovan za ravnatelja, 1909. leta pa s podržavlj enj em zavoda prevzet kot direktor drž. višje realke v državno službo. To je bil tedaj po letih najmlajši direktor takega zavoda v Avstriji. Kakor sam pravi v članku »Moje puške«, Lovec 1955. L, mu je 14-, 15-letnemu srednješolcu »zavdal« njegov ded v Litiji, ko mu je posojal svojo dolgo in težko prednjačo. Lov mu je izostril in izbistril čute opazovanja, da je postal glavni steber naše lovske vede, eden prvih strokovnjakov našega naravoslovja, učenjak najširšega obzorja. Po tri in polletni aktivni vojaški službi v prvi svetovni vojni, kjer je tolikim ljudem pomagal v nesreči in lajšal stiske zlasti našim fantom v strelskih jarkih, je bil na zimo 1917. leta imenovan za direktorja II. drž. gimnazije v Ljubljani. Šele po osvoboditvi izpod avstrijskega jarma se je mogla razmahniti polna njegova delavnost. Potrebovali smo prosvetnih in strokovnih knjig v domači besedi v našem duhu. Sedaj je prišlo do veljave ogromno Bevkovo znanje -posebno še zato, ker je dr. Stanko Bevk mojster jezika in odličen stilist. Zato so njegove strokovne razprave, članki in kritike jasne, dognane, kakor iz kristalnih kvadrov znanosti in jezika zložene. Odlika in redkost pri njegovih znanstvenih in strokovnih delih pa je tudi v tem, da je tekst vedno ponazoril z lastno-ročimi risbami in slikami, v čemer je pravi umetnik. Nič manj ni uspel v leposlovnih stvaritvah, humorističnih črticah in priložnostnih stihih. Njegova filozofija je vedno strogo stvarna ter prepletena s finim humorjem in šegav-ostjo. Poleg tega je nekak mali vseznalec v ročnih veščinah, ker je doma v mehaniki, tako da mu je izdelava • maket, modelov, preparatov, vezava knjig itd. prijetna zabava. Saj ne zna mirovati. Če ne piše, ne riše ali kaj v stanovanju ne popravlja, pa izdeluje jereb je piščalke, srnje klice, čivinke ali kar koli, zlasti kaj lovskega oziroma naravoslovnega. Ima čudovit posluh in kot lovec in naravoslovec ve, »kako se taki reči streže«. Pri tem je najprijetnejši družabnik, ki zna s svojim humorjem, domislicami ter blestečim pripovedovanjem osvojiti poslušalca, da pozabi, da je ta svežost in ostrost duha utelešena v osemdesetletniku! Posebno se razživi, kadar pride pogovor na lov, kamor najraje besedo sam napelje, če čuti, da v komu polje lovska kri. Majhen utrinek iz bogatih njegovih lovskih doživetij naj osvetli njegov pristni lovski humor, hkrati pa pokaže lik vedrega lovskega tovariša. Nekoč je v strmem bregu klical jerebe, saj mu je bil, izkušenemu jerebarju, ta lov najbolj pri srcu. Pa se tudi na drugem bregu oglasi jereb! Po nekaj napevih pa Stanko spozna, da je tam jerebar, ne pa jereb! Obraz se mu nabere v značilne, rahle, hudomušne gube in čez čas zakliče: »Hej, tovariš, ne morem do tebe, ker je jarek preglobok...«. Dr. Stanko Bevk je bil zvest sodelavec utemeljitelja našega lovstva in kinologije pokojnega dr. Ivana Lovrenčiča. Mnogo let je bil odbornik Slovenskega lovskega društva, dalj časa njegov tajnik in tri leta urednik Lovca. Nato je bil predsednik Ljubljanske podružnice Slovenskega lovskega društva, po njeni reorganizaciji pa predsednik Lovskega društva v Ljubljani. 1930. leta je bil predsednik odbora za prireditev državne lovske razstave. Za njegovo zaslužno organizacijsko, strokovno in lovskoprosvetno delo je bil 1936 izvoljen za častnega člana Slovenskega lovskega društva. Sodeloval pa je tudi v ribiški organizaciji in bil v letih 1939/42 tajnik Ribiške zveze za Slovenijo in urednik njenega glasila Ribiško-lovskega vestnika. Mnogo let je že sodni izvedenec za lovsko živalo-slovje, ki ga je tako nazorno obdelal v knjigi Naš lov. Leta 1952 je bil odlikovan z Znakom za zasluge v lovstvu. Težko bi v preteklosti našli poleg dr. Ivana Lovrenčiča za lovstvo tako zaslužnega moža, kot je dr. Stanko Bevk. Dr. Stanko Bevk pa ne bi bil pravi prosvetni delavec, če ne bi bil tudi pobudnik premnogih tečajev, predavanj in seminarjev, kjer je največ sam sodeloval, saj mu ni bil nihče kos. Njegova zasluga je tudi, da je kot predsednik podružnice Slovenskega lovskega društva organiziral lovska predavanja, ki so dala jedro za prvo izdajo knjige Naš lov. Tudi za izdajo te prve slovenske lovske učne knjige je bil pobudnik naš jubilant. Pri vsej veliki in mnogostranski poklicni in organizacijski zaposlitvi je neumorno pisal šolske in strokovne knjige, znanstvene razprave ter poljudno strokovne članke. Od knjig ima n. pr. njegova Botanika za šolo in dom 447 strani, Prirodopis za meščanske šole 295 strani, Botanika za višje razrede srednjih šol 188 strani, knjiga Po živalskem svetu 256 strani, Zdravilne rastline 79 strani, Lovski vodič 71 strani, Brak - jazbečar 127 strani, Vretenčarji Slovenije 260 strani, Domače živali in njihov izvor 56 strani. Razprave in članke je pisal in piše v šolska izvest ja, v reviji Tovariš in Varstvo spomenikov, v koledar Prešernove knjižnice, v Ilu- stracijo, Zimskošportni koledar, v Jutrov razglednik, Izvestje omitološkega observatorija, Velesejm-ski zbornik, Lovski zbornik, ki ga je tudi uredil, v dnevnik Jutro, Večernik, v Lovca in Ribiško-lovski vestnik oziroma v Ribiča, Pionirski list, Mlada pota, v Lovačko revijo, v knjigo Naš lov, v koledar Kmečke knjige; vse te knjige in razprave so opremljene z neštetimi tabelami, lastnoročnimi risbami in slikami. Vseh pomembnejših razprav in člankov je preko 250, med njimi so tudi sestavki po 100 strani, tako da obsega Bevkovo literarno delo — brez samostojnih knjig okoli 3000 tiskanih strani! Samo v Lovcu je preko 40 daljših sestavkov, v Ribiču pa preko 20! V svojem plodonosnem življenju je videl naš jubilant mnogo sveta (naredil je tudi več študijskih potovanj), mnogo doživel in kot naravoslovec opazoval. Kot pedagog in psiholog je nezmotljivo vrednotil človeške značaje ter v svojih človečanskih nagibih vedno in nesebično pomagal z nasveti in dejanji, zajemajoč in dajoč iz svoje bogate življenjske skušnje in iz zakladov ogromnega znanja. Njegovo srce in roka sta bila vedno odprta za sočloveka. V mnogih loviščih je lovil, zadel pa tudi zgrešil. A še večkrat in največkrat je pustil divjad, jo raje opazoval in varoval po načelih vzornega lovca in varuha narave, v spoznanju, da je neokrnjena narava najlepša in najdragocenejši okras življenjskega okolja človeka. Kot iskrenega lovskega tovariša ga vsi njegovi sovrstniki najviše cenimo, njegovi nekdanji lovski čuvaji se ga spominjajo z ganljivim spoštovanjem kot svojega učitelja, odkritega prijatelja in očetovsko skrbnega gospodarja. Ob lepem jubileju našemu slavljencu mirno lahko zagotovimo, da ima toliko hvaležnih častilcev, kolikor je organiziranih lovcev. Kadar zagledamo lovci v našem glasilu njegovo ime, ni tako trudne in pozne ure, da bi njegovega sestavka ne prebrali do kraja. Dr. Stanko Bevk je v poljudnem in jasnem podajanju mojster, kakršnih je malo v našem učenem svetu. Čeprav je naš jubilant že mnogo let bolehen, ga vendar njegova izredna volja in duhovna sila ohranjata še vedno pri polni svežosti in ustvarjalni moči. Zato Ti, dragi Stanko, vsi znanci in prijatelji in vsi lovski tovariši ob Tvoji osemdesetletnici prisrčno čestitamo in Ti iskreno želimo, da s svojo skrbno soprogo, v krogu svojih dragih preživiš še mnogo vedrih, toplih, zadovoljnih in spokojnih dni! GRIŠKI LOVCI BODO ODPRLI SVOJ DOM D. P. Pred tremi leti so zasadili člani griške lovske družine lopate v grmado ruševin, iznad katerih so zrasle od leta 1942, ko so partizani zažgali bivšo Rakuschevo lovsko rezidenco na Gozdniku, za pest debele trepetlike in jelše, In začeli uresničevati družinski sklep, da si postavijo tukaj svoj dom. Sleherno nedeljo so prihajale skupine in skupinice navdušenih članov v ta prelepi kotiček lovišča in vsem nevšečnostim navkljub čistili z robidovjem, grmičjem in drevjem preraslo pogorišče. Urnonogi martinčki in pestrobarvni zelenci so zbegani tekali sem ter tja, ne zavedajoč se, da bo njihovega domovanja zdaj zdaj konec in da se bo treba preseliti drugam. In že so se pokazali prvi uspehi. Iz modri-kastordečega kamenja zgrajeni in dokaj dobro ohranjeni temelji nekdaj mogočnega shajališča celjskih Nemcev in petokolonašev so bili brž odkopani in ogrodje tega z žulji slovenskih delovnih ljudi zgrajenega lovskega dvorca je dobilo spet svojo prvotno podobo. Lepo zloženi in očiščeni zidaki, ki so tvorili vmesne stene pritličja, so se že ponujali za novo stavbo. Rado in Nande sta presejala na velikem zidarskem situ že povsem preperelo malto in jo v samokolnici prepeljala na kup. Ob pravem času je prišla kaj prav, saj je bilo ob zidanju in orne ta vanju treba sleherni kilogram peska prinesti oziroma pripeljati iz doline. Ko je bilo pogorišče pospravljeno, so prišli družinski člani-zidarji. V prvi vrsti je bilo treba s cementno malto zapolniti notranje razpoke, ki jih je povzročil zob časa. Koj zatem je bilo treba na za silo popravljene temelje vliti nov betonski venec, zakaj o prvotnem ni bilo več ne duha ne sluha. Venec z betonskim železom je onemogočil nadaljnje razmikanje temeljev in jih utrdil. Potem je prispel študent arhitekture Borut; že čez nekaj dni je predložil idejni osnutek novega lovskega doma na Gozdniku. Z majhnimi korekturami je družinski odbor načrt sprejel. Medtem so člani sekali les, ki ga je družina kupila pri bližnjem kmetu, deloma pa so ga podarili drugi kmetje in uprava gozdnega gospodarstva. Načrt je predvideval zidano pritličje in leseno nadstropje. Zato se je bilo treba oskrbeti s precejšnjimi količinami lesa. Do zime je bil že ves potrebni les na gradbišču; največ ga je zvozil bližnji kmet Piselc. Pozimi, ki je bila ugodna, so delavci razpolovili ustrezajočo količino okroglin, nakar smo jih naslednjo pomlad ob straneh stesali in zgladili, da bi bilo med stenami čim manj špranj. Ko je bil les primerno suh, so ga tesarji zvezali v stene, nato pa takoj postavil nanje ostrešje in ga prekrili z eternitom. Družinski člani-kmetje, pa tudi ostali kmetje, so medtem ob požrtvovalnem sodelovanju rudniških vpreg dovažali na gradbišče ostali gradbeni material: apno, pesek, opeko, deske in drugo. Dom je bil tako jeseni 1953 pod streho, vgrajene pa so bile po zaslugi vrlega člana Drobneta tudi vmesne stene in zazidani dimniki. Potemtakem je bil načrt v prvi etapi izvršen. Pozimi so člani spet pridno zbirali in pripravljali zlasti deske za strope, tla, za okna, vrata in podobno. Kazalo je, da bo dom odprt nekako jeseni 1954. leta. Vendar pa ta rok ni obveljal, zakaj dom je zahteval tudi primerno opremo. Ker gredo sedaj tudi poslednja dela h kraju, je družina na svojih delovnih sestankih sklenila, da bo slavnostna otvoritev doma, ki bo združena tudi s proslavo desetletnice osvoboditve in ustanovitve naše socialistične domovine, v nedeljo 5. junija. Če povem še to, da bo imel dom v pritličju veliko gostinsko sobo in primerno kuhinjo s pritiklinami, v nadstropju dve spalnici in veliko lovsko sobo, v mansardi pa skupno ležišče za večje število prenočevalcev in da bo ob nedeljah in praznikih odprt tudi za nelovce, torej za turiste in vse prijatelje narave, da razpolaga dom z vodovodom, potem sem v glavnem vse povedal. Ker bo otvoritev lovskega doma na Gozdniku prva tovrstna lovska manifestacija v srcu Savinjske doline, bo prva junijska nedelja v letošnji pomladi prav gotovo privabila v prelepe predele idiličnega Gozdnika poleg lovcev tudi naše planince in vse neštete ljubitelje narave. LOVCU V SLOVO 19. februarja smo spremili na zadnji poti na pokopališče v Komnu Avgusta Kafola, častnega člana Društva inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesne industrije, bivšega člana upravnega odbora Okrajne lovske zveze Sežana, častnega člana in tajnika lovske družine Komen itd. Pokojni Kafol si je v svojem 45-letnem delovanju v gozdarski stroki pridobil neprecenljive zasluge zlasti pri pogozdovanju našega krasa. Že s tem delom je bistveno koristil tudi divjadi, saj ji je ustvaril pogoje za življenje: kritje in hrano. Bil pa je tudi odličen lovski vzgojitelj in organizator. Med prvimi je začel po vojni po vsej kraški planoti postavljati napajališča in krmišča in tudi s svojim delom v lovski organizaciji pripomogel, da so se lovišča začela popravljati. Zato je popolnoma razumljivo, da so se od njega po lovskem običaju poslovili s častno salvo in zeleno vejico tudi kraški lovci. Lovska družina Kobarid sporoča, da je 15. januarja umrl tov. Franc Stres, najstarejši član družine in njen prvi starešina. Kljub visoki starosti je bil v lovu neutrudljiv. Posebno ga je veselila jasna noč, ko je šel lahko čakat ščetinarja. Umrl je s puško v roki v svojem 70. letu. Lep pogreb, ki so se ga udeležili tudi člani lovskih družin Kobarid, Drež-nica in Idrsko, je pokazal njegovo priljubljenost. Lovci, ki so počastili njegov spomin s častno salvo, ga bodo ohranili v lepem spominu. 16. februarja se je v Zagorju ob Savi poslovilo nad 10 000 ljudi od narodnega heroja Toneta Okrogarja-Nestla, bivšega komandanta Zahodnokoro-škega odreda, legendarnega partizanskega junaka, ki je že 1941. leta, ko mu je bilo komaj 17 let, med prvimi stopil v prvo revirsko četo in se nato vso dobo narodnoosvobodilne borbe na najtežjih tleh (Dravograd, Prevalje, Mežica, Črna, Železna kapla, Pliberk, Velikovec, Borovlje, okolica Celovca, Podrožice, Beljaka, Arnoldsteina in Šmohorja v Ziljski dolini) boril kot eden najboljših borcev in komandantov za pravico in svobodo delovnega ljudstva. Zato ni čudno, če je bilo njegovo slovo veličasten in pretresljiv dogodek, kakršnega v Zasavju še ni bilo. Takoj po osvoboditvi je postal Tone Okrogar tudi lovec. Lovu in lovski družini Zagorje, katere odbornik je bil, se je še bolj posvetil, ko se je preselil v svoj rodni kraj. Lovska družina je bila ponosna na svojega člana Toneta Okrogarja, skromnega človeka, a velikega junaka. KINOLOŠKA RAZSTAVA V LONDONU Tatjana Vončina 4. in 5. februarja t. 1. je bila v Londonu znana Cruft-ova razstava, ki je po številu razstavljenih psov največja prireditev te vrste v Evropi. Razstava ima svoje ime po ustanovitelju Charlesu Cruftu, ki je 1886. leta priredil v Londonu svojo prvo kinološko razstavo, na kateri je bilo razstavljenih približno 600 psov. Od 1891. leta pa do danes je bilo 59 razstav, ki jih je organiziral Charles Cruft, po njegovi smrti pa njegova žena; ta pa je 1938. leta vodila le eno razstavo, nato pa je predala vodstvo angleškemu Kennel klubu. Tako je bila letos 6. razstava pod pokroviteljstvom Kennel kluba. Razstava je bila zaradi velikega števila psov razdeljena v dva dela. Prvi dan so bili razstavljeni lovski psi, imenovani hounds, terijerji in majhni psi, imenovani toy dogs, skupaj 2813 psov, drugi dan pa lovski psi, imenovani gundogs (sem prištevajo Špani jele, ptičarje itd.) in nešportni psi, 3314 po številu. V obeh dneh je bilo razstavljenih torej 6127 psov, nič manj kot 106 pasem. Najštevilneje so bili zastopani koker španijeli (356), nemški ovčarji (279), miniaturni pudli (260), pekinezi (255), labradori (201), kratkodlaki jazbečarji (194), welsh corgi, bokserji in cairn terijerji. Sodniških krogov je bilo 58. Zanimivo je, da je trenutno med najbolj popularnimi psi v Angliji miniaturni pudel, njemu slede koker Špani j el, nemški ovčar, bokser, welsh corgi, pekinez, kratkodlaki jazbečar, cairn terijer in foksterijer. Ob koncu prve svetovne vojne je bil nekaj časa najbolj popularen pekinez, za njim pa je prevzel prvo mesto ostrodlaki foksterijer, za tem pa nemški ovčar, ki ga je 1930. leta nadomestil koker španijel; ta je obdržal svojo popularnost najdalj. Ker angleška karantenska pravila onemogočajo pristop tujim razstavljalcem, seveda ni bilo opaziti med imeni v katalogu nobenega tujca, pač pa je bilo prisotnih precej kupcev iz drugih držav; ti so z velikim zanimanjem sledili razstavi. Po vsaki Cruftovi razstavi se namreč število eksportiranih psov poveča. Največ psov se izvozi vsako leto v Združene države Amerike, Kanado, Francijo, Avstralijo, Švico, Italijo in Švedsko. V 1954. letu so izvozili 3218 psov, od teh največ miniaturnih pu-dlov, pekinezov, koker španijelov, bokserjev in corgi jev. Bilo je lepo sončno jutro, ko sem stopila na postaji Kensington-01ympia iz podzemske železnice. Poslopje »01ympia« je le dobrih 30 m od postaje. Vstopnina je bila dopoldne 6 Sh, popoldne le 3 Sh. Stopila sem najprej k paviljonu, kjer je bilo vodstvo razstave. Bili so res prijazni z menoj, mi dali katalog in vse potrebne informacije. Nato sem pričela ogledovati ogromen prostor. Poslopje je približno dvakrat višje kot unionska dvorana v Ljubljani in ima 2 nadstropji. Boksi z razstavljenimi psi, ki so bili iz pločevine, so bili postavljeni ob stenah in v sredi dvorane. Vmes so bili sodniški krogi in okrog teh stoli za gledalce. Seveda ni manjkalo paviljonov, kjer si lahko kupil za svojega štirinožnega prijatelja vse, kar si želel. Vsaka večjih firm je imela svoj stand ali po naše »štant«. Nabavil si si lahko najrazličnejšo literaturo o kinologiji, ves potrebni pribor za nego psov, ovratnike, vrvice, različno suho hrano, zdravila itd. Videla sem tudi dva ambulantna avtomobila, urejena za prvo pomoč ponesrečenim živalim. Posamezni klubi, tako n. pr. društvo slepih, so imeli svoje paviljone, kjer si videl lepe keramične izdelke, spominske plakete itd. Paviljonov z jedačo in pijačo seveda ni manjkalo in so bili obilno založeni. Kljub temu sem tako kot mnogi drugi ostala brez kosila, saj nisem prišla na vrsto! Sodniki so pričeli s sojenjem ob pol enajstih. Vsak sodnik je imel 2—4 pomočnike, ki so sproti obveščali lastnike psov, kdaj bodo prišli na vrsto. Noben pes ni smel zapustiti prostora za dalj ko 15 minut. Bila je neverjetna disciplina in tišina. Vsak lastnik je imel na vidnem mestu svojo številko, psi posameznih razredov pa so bili označeni na posebni tabli ob sodniški mizi. Na koncu so bile napisane na njej vse ocene. Ocenjevalo se je s I., II., III. in IV. ali rezervno oceno. Če pes, ki dobi III. oceno, slučajno izpade, pride pes s IV. oceno na njegovo mesto. Razvrstitev v razrede je drugačna kot pri nas, imajo namreč 18 različnih razredov. Uvrstitev se ravna po starosti in po doseženih ocenah na prejšnjih razstavah. Zanimivo je, da se lahko oceni tudi vsak pes, ki je na dan razstave star 6 mesecev. Vsi lastniki I., II. in III. ocene so prejeli denarne nagrade v zneskih 2 £ 10 S, 1 £ in 12 Sh 6 d. Zvečer prvega dne razstave je bil od vseh vrst psov s I. oceno izbran za najboljšega krasen ruski hrt — barzoj. Ta je prišel v konkurenco naslednji dan zvečer, ko so izbrali prvaka Cruft-ove razstave. Osebno ta večer nisem bila navzoča, pač pa sem gledala ves potek po televiziji. Izbira res ni bila lahka. Končno so se odločili, da podele prvaštvo pudlu, o katerem so trdili, da je eden najplemenitejših predstavnikov svoje vrste. Bilo je zanimivo opazovati lastnike psov, preden so šli pred sodnika. Nekateri so bili mirni, nič nervozni, drugi so imeli ogromno opravka s svojimi miljenci. Tako si pri pekinezih in foksterjerjih videl samo česanje. Ubogi foksterjerji že skoraj niso več stali na lastnih nogah, saj so jih lastniki podpirali spredaj in zadaj, samo da bi bila stoja čim bolj pravilna. Bila sem priča, ko je neki gospodar svojemu welshterijerju odprl gobec in trikrat krepko pljunil vanj. Ko je videl moj začudeni pogled, se je nasmejal in rekel: »Boste videli, da bo moj najboljši!« Če je bilo res tako, ne vem! Vso svojo ljubezen je dala Peggy, da se je rejenec Bambi opomogel. Malo srnico so našli v žitnem polju. Bila je popolnoma onemogla, imela je tudi lahko prasko s koso. Prenesli so jo na kmetijo in jo zaupali psici. In zvesto pasje srce je reklo — da! -— Ta slika mi je prišla pred kratkim pod roko. V pasji fizio-nomiji je tolika vdanost in toliko materinsko čustvo, da mora ob njej vsako človeško srce občutiti prijetno ugodje ■— S. J. Sojenje se je prekinilo samo med obedom, nato pa se je nadaljevalo vse do večera. Popoldne je bilo tekmovanje oziroma nastop šolanih psov, ki je bilo prvič za prvenstvo; za ta nastop je vladalo izredno zanimanje. Prvi dan je nastopilo 16 psov, drugi dan 15. Nastopili so večinoma nemški ovčarji. Psi so bili izvrstno dzvežbani, ker so nastopili le najboljši, ki so dosegli uspehe že na prejšnjih nastopih v 1954. letu. Pes, ki je dosegel največ točk, je bil imenovan za prvaka; dobil je nagrado v znesku 10 £, drugi je dobil 5 £, tretji S £. Poleg denarnih nagrad so vsi lastniki najboljših psov dobili še pokale. Po pravilih kluba pa nihče ne sme obdržati tega pokala dalj kot 11 mesecev; 1 mesec pred prihodnjo Cruftovo razstavo ga mora vrniti vodstvu kluba. Dan je hitro minil in bilo je temno, ko sem zapustila razstavo. Razstava je bila res zanimiva in vredna ogleda; dolgo mi bo ostala v spominu. Čutila sem se čisto domače med tolikimi štirinožnimi prijatelji. Ko bi slišala še domačo govorico, pa bi si lahko predstavljala, da sem v domovini. OPRTNIK K ZA »ZLATOROGA« — ZA NAŠ DOM! L. Z. — Podjelovčan Vest veselo nam oznanil je pred kratkim lovski rog: Lovci, ribiči, planinci, združeni v mogočni krog, so sklenili si zgraditi skupni dom — svoj »Zlatorog«. so za lovstvo doprinesli neprimerno več, ki so pravzaprav stebri našega lovstva, zares zaslužni strokovnjaki in lovski organizatorji. Po zaslugah za lovstvo obstajajo torej precejšnje razlike, ki bi se morale izražati tudi v lovskih odlikovanjih. Saj imajo končno tudi naša ostala odlikovanja več stopenj, ne pa samo eno. Zato je naša družina sklenila predlagati, naj bi se tudi v lovstvu uvedlo več odlikovanj, n. pr. bronasta, srebrna in zlata medalja, oziroma odlikovanje. V tem primeru bi predloge mnogo laže obravnavali, pa tudi mnogo objektivneje, kar je najvažnejše. Končno pa bi tri vrste odlikovanj dajale možnost in pobudo vsakemu lovcu, ki je n. pr. prejel bronasto odlikovanje, da bi se potrudil, da bi dobil srebrno in morda celo zlato odlikovanje. Gotovo bi to lovstvu koristilo, vprašanje priznanja za delo in lovske zasluge pa bi bilo vsekakor bolj smotrno in objektivno rešeno. Odpadli pa bi tudi razni ugovori, ki se danes med lovci pogosto slišijo, kot n. pr., zakaj je ta dobil enalko odlikovanje kot oni drugi itd. Včasih je pri vsem tem malo lovske zavisti, včasih pa so ugovori upravičeni. Razumljivo pa je, da bi se morali predlogi strogo pretresti, da bodo odlikovanja prejeli res samo tisti, ki so si jih zaslužili. C. R., lov. družina Bled Da čimprej bomo imeli dom, že dolgo zaželen, naj pomoči ne odkloni lovski kolektiv noben! Dajmo, dajmo — in zbirajmo sredstva pridno vsepovsod, trud stotero nam povrne lovski dom — naš »Zlatorog«! O lovskih odlikovanjih Na posvetu naše lovske družine smo že dvakrat obravnavali predloge za lovsko odlikovanje. V preteklem letu n. pr. naša družina ni nikogar predlagala, ker je smatrala, da nima tako zaslužnih članov (razen enega, ki je edino in najvišje lovsko odlikovanje že prejel), ki so si za svoje delo v lovstvu zaslužili to odlikovanje. Smatram, da je to stališče naše družine popolnoma pravilno. Kljub temu namreč, da smo si v lovu vsi enaki, ne moremo biti enaki glede na zasluge za lovstvo. Nepravilno in zgrešeno bi bilo, če bi se podeljevalo enako, najvišje lovsko odlikovanje lovcem, ki so sicer delavni in požrtvovalni, ,pa tudi lovcem, ki Ob deseti obletnici osvoboditve v spomin tistim, ki jih ni več med nami Neko noč smo prišli do Jakoba Škode, kovača iz Hruševja na našem Krasu, pok. Franc Fortunat, ki je bil doma iz Ovč pri Tolminu, Danilo Zelen in jaz. Fortunat je bil absolvent kmetijske šole v Pazinu, kjer ga je učil naš zavedni kmetijski strokovnjak Jože Gortan. Ko sem bil lansko jesen na občnem zboru gozdarjev v Ohridu v Makedoniji, sem obiskal ribogojnico in vprašal po Fortunatu. Delavci so povesili glave in mi žalostno odgovorili: »France je bio dobar čovjek, stručnjak«. Ko so vdrli Italijani iz Albanije v Ohrid, je takoj odšel v partizane, od koder se ni več vrnil. Povedal sem jim, da je tik pred osvoboditvijo padel v borbah za Zagreb. Danilo Zelen je bil tehnik, doma iz Senožeč. Ta je padel v maju 1941. leta nad Ribnico na Dolenjskem. Škoda je bilo ilegalno ime našega kovača iz Hruševja. Tisto noč nas je namestil v svoj ulj-njak, ki je stal tik glavne ceste Trst—Ljubljana. Tu smo prebili tudi dan in konferirali z Francem Brkačem in še nekaterimi drugimi tovariši. Prihodnjo noč smo vdrli v neko skladišče in odnesli iz njega čez 30 fašističnih uniform. Otovorili smo se s temi capami in jo mahnili v Koške Šice, kjer smo se v gošči spravili k počitku. Ko sem se naslednje jutro ves prezebel zbudil, sem rekel tovarišema, da bom šel v okolico malo na lov. Oba sta mi to odsvetovala, češ, fašisti nas bodo zasledovali in lahko naletiš nanje. Kljub opozorilom pa sem odšel na bližnjo gmajno in res kmalu uplenil zajca. Spravil sem ga v nahrbtnik in jo mahnil nazaj k tovarišema. Tik pod njima pa sta skočila iz gošče čez vozno pot srnjak in sma. Dvignil sem puško in oddal dva zaporedna strela, prvega na srnjaka, drugega na srno. Srnjak je padel v ognju, srno pa sem moral streljati še enkrat. Nato sem poskusil oprtati na rame obe živali, kar pa nikakor ni šlo. Pretežko je bilo. Ko sem videl, da ne gre, sem ju položil kraj poti in šel k tovarišema v goščo. Ko sta me opazila precej krvavega, je rekel Fortunat: Vidiš, rekel sem ti, da ne hodi nikamor, sedaj pa imaš! Mislil je, da sem jo skupil v praski s fašisti. Odgovoril sem mu, da meni ni nič hudega, da pa sem dva ustrelil. Oba sta seveda spet mislila, da fašista, saj sta čula v tem kratkem času pet strelov. Takoj sta predlagala, da ju je treba zavleči v kak jarek in ju tam zagrebsti. Sklenjeno — pa ne storjeno! Ko sta prišla do pokojnikov, sta našla le srnjaka in srno. Zvečer smo ju skupaj z zajcem dali našim ljudem za priboljšek, saj so takrat do divjačine prišli le fašisti. Lovci ga niso, fašist ga pa je! Zvečer smo patruljirali v okolici Trsta. Vsi smo bili v fašistovskih capah: Dušan in Jože, ki sta pozneje oba padla, in jaz, vsi trije lovci. Stanko Petaros iz Boljuna, naš aktivist, ki nas je srečal, nas je okaral, da si moramo »škarpe zlu-štrati«, da ne bo kdo posumil, da nismo pravi fašisti. Ta beseda se ga je tako prijela, da je postala njegovo ilegalno ime. V dolini nam je prišel nasproti neki fašistični uradnik z roko, dvignjeno v fašistovski pozdrav. Začel nam je peti slavospeve o fašistih in trditi, da žive tod okrog sami barbari — seveda je mislil pri tem na naše zavedne Slovence. Kot vodja »patrole«, opremljen z vsemi podoficirskimi čini, — »vodja« sem bil zato, ker sem takrat obvladal vse dialekte italijanskega jezika — zahtevam od vrlega uradnika osebno izkaznico. Ta mi jo seveda takoj da in pridene še svojo strankarsko legitimacijo. Resno pregledam fašistične dokumente, nato pa mu rečem, da so neveljavni, ker so ponarejeni! Nato oba papirja raztrgam na drobne koščke, primem človeka za rame, ga zasučem ter mu z močnim pospeškom ukažem, naj takoj izgine spat. Ubogal me je in brez besed in razočaran nad svojimi kolegi-fašisti hitro odšel. Drugo jutro smo sedeli pod oljkami na hribčku med Ricmanji in Dolino in ogledovali morski zaliv, lepo slovensko pokrajino, polno raznovrstnega sad- ja in vinskih trt. Tedaj zapazimo na nasprotnem bregu pod Ricmanji tri lovce, ki so s ptičarji lovili zajce. Lov so imeli bolj slab, kot se je videlo. Potem so le dvignili zajca, ki pa jim je ušel. Seveda smo vsi trije z zanimanjem opazovali, kam bo zajec šel. Tako smo videli, da se je ustavil v nekem vinogradu. Ko smo še malo posedeli in so lovci odšli, sem predlagal, da bi šli mi po tistega zajca. Rečeno, storjeno! Jaz sem se postavil ob vinograd, Dušan in Jože pa sta šla zajca pognat. Brž sta prišla skozi vinograd, a zajca ni bilo nikjer. Trdila sta, da je gotovo tekel naprej, le mi trije tega nismo videli. Dušan in Jože sta si prižgala cigareto, sam pa sem stopil s puško, pripravljeno za strel, tik za obzidjem vinograda, kajti prepričan sem bil, da je zajec še vedno v vinogradu. Obzidje je bilo po-rastlo s srebotom in raznim zelenjem in v tej goščavi je res tičal zajec. Ko je skočil, sem ga z dobro pomerjenim strelom položil na dlako. Dva domačina, ki sta nad vinogradom kopala krompir, sta takole razlagala dogodek: Viš, lovci ga niso, fašist ga pa je! Dober strel S pok. Dušanom sva hotela preizkusiti učinek peklenskega stroja, ki naj bi bil ob kaki drugi priložnosti namenjen fašistom. No, pozneje so jim te stvarce dobro svetile! Za preizkušnjo sva si izbrala samoten kraj. Napravila sva pravzaprav tako, kot delajo danes velesile pri atomskih poskusih, da nihče ne vidi, kaj se v loncu kuha. Midva sva si za takratne razmere izbrala neko staro zapuščeno pastirsko kočo v Ravnah pod Vremščico. Po tempiranju sva se umaknila v varno oddaljenost in gledala na svoji žepni uri, kdaj bo ura v peklenskem stroju napravila svoje. Še deset, še pet, še tri minute in priznati sva morala, da je bila detonacija s stebrom črnega dima, pomešana s kamenjem, malto in opeko, učinkovita. Ko sva opazovala učinek na stavbi, sva zagledala nekega lovca, ki je z dvema Istranoma hitel proti nama. Verjetno se mu je zdela detonacija sumljiva, pa se je hotel prepričati, kaj je. Snel sem kapo in mu začel dajati znake, naj gre proč, lovec pa ni hotel ubogati, pač pa se je pričel kriti in naju zalezovati. Tako sva se morala umikati Dušan in jaz, a ne daleč, kajti kmalu sva legla med neke skale. Neznani lovec pa se je popel na greben in naju iskal. Tam je stal s puško v roki, kak meter od njega pa je sedel eden njegovih psov. Sedaj boš videl komedijo, rečem Dušanu, in s svojo precizno puško pomerin na psa ob lovcu. Čeprav sem streljal na kakih 300 metrov, se je pes zvrnil na mestu. Lovec, ki je seveda mislil, da sem streljal nanj, se je v trenutku obrnil in vzel pot pod noge, kolikor so mu pljuča dopuščala! Pok. Dušan se je do solz nasmejal in rekel: To pa je bil strel! Namesto žganja — pelin Ko so hitlerjevske horde vdrle v Jugoslavijo, sem takoj izkoristil priložnost in se podal iz Makedonije v Slovenijo, da bi se tu priključil borcem za svobodo. To sem naredil zato, ker takrat ni nihče spraševal po dokumentih, bilo je namreč vse v neredu. In tako sem jo mahnil peš na dolgo pot. Hodil sem po samotnih krajih, daleč proč od prometnih žil, kjer so bili okupatorji, mačkovci, ustaši in kaj vem kdo še vse! Te poti in doživljajev na njej ne bom opisoval, ker ni bilo zraven nič lovskega. Po dveh mesecih pešačenja sem jo primahal v Travno goro nad Ribnico na Dolenjskem. Tu sem poiskal svojega prijatelja pok. Toneta Majnika. Tone ni bil lovec in je raje sedel za klavirjem kot pa s puško v roki. In tako sediva nekega dne pod Belim kamnom, nekaj desetin metrov od drče, po kateri naj bi prižvižgal aktivist iz Ribnice. Prostor sva si zbrala pri debeli jelki, od koder sva imela pregled nad drčo. Zjutraj sem ustrelil srnjaka in ga imel poleg sebe na tleh v nahrbtniku. Tedaj zaslišim za hrbtom neko čudno bobnenje, da se je zemlja kar tresla. Takoj sem pomislil, da je trop jelenjadi, ki ga je nekdo prepodil. Namesto jelenov pa se pojavita na grebenu dva odrasla medveda, ki sta drvela naravnost na naju. Tone zavpije, naj ne streljam — opazoval me je namreč, kako trdno držim v rokah puško. Odgovoril sem mu, da ne mislim streljati. Medveda pa sta naju zagledala komaj na nekaj metrov in sta bila zato tako presenečena, da nista opazila nekega vrhača, ki je tam ležal. In prav v ta vrhač se je zapodil prvi medved, se v njem prekucnil in kot kaka slamarica, polna slame, kakor je bil dolg in širok, padel pred naju. Kmalu pa sta medveda izginila v nasprotni breg. Seveda sva začela z Majnikom takoj ugibati, kaj je ta medveda pognalo v beg? Morda italijanska patrola iz Ribnice? Morda je kako izdajstvo? Jaz sem trdil, da se medveda pač ženita, da ženin lovi nevesto! Tone pa je šel kljub temu pogledat na greben, od koder sta medveda pridrvela. Komaj je Tone odšel, zapazim skozi vejevje dva človeka v sivih oblekah s puškami na ramah, ki sta šla po drči navzgor. Kmalu sem ugotovil, da sta dva lovca. Dvignil sem se s puško v roki in se prislonil za jelko. Nekaj časa sta stala na drči in se pogovarjala, nato pa krenila naravnost proti meni. Tako sta prišla tik moje jelke, za katero sem se umikal, da me sploh nista opazila, čeprav smo bili že tik skupaj. Tedaj pa sta zapazila nahrbtnik, ki je ležal poleg jelke. Kdo neki ga je tu skril? sta se vprašala. Takrat sem videl, da je moje igre konec in stopil sem z mav-zerico v rokah pred njiju in spregovoril: Ta nahrbtnik je moj! Vprašal sem ju, kaj iščeta tu. Kar sapo jima je zaprlo, tako sta bila iznenadena. Starejši lovec je rekel, da je lovski in gozdni čuvaj pri Marku Rudežu v Ribnici; novincu, ki se je umaknil iz Srbije pred Nemci, kaže meje posestva. Tako sem stal jaz ravno na posestniški meji. Novinec pa le ni izpustil iz oči moje puške, ki sem jo trdno držal v rokah za vsak primer. Vi imate pa popolnoma novo vojaško puško, ali dobro nosi? me je vprašal. Odgovoril sem mu, da je res nova in da odlično nosi. Če bi bila puška premalo, pa imam še samokres in nekaj težkih defenzivnih bomb iz Kragujevca, sem še mimogrede omenil. Puško, ki sem jo imel, mi je dal gozdarski inženir iz Loškega potoka. Na kopito sem vrezal veliko petokrako zvezdo s srpom in kladivom v sredini, nad zvezdo napis »V boj«, pod njo »Za narod« im »27. julij 1941«, dan, ko sem prijel puško v roke. Starejši lovec je tedaj dejal: Vi ste med tistimi, katerih enega so Italijani pred kratkim ustrelili, drugega pa ranili in je sedaj v kočevski bolnišnici. Mož je mislil na mojega prijatelja pok. Ferda Kravanjo-Petra Skalarja, ki so ga partizani rešili iz fašističnih krempljev v ljubljanski bolnici. Leto pozneje sva se s Kravanjo sešla kot partizana na Dolenjskem; Kravanja je padel kot sekretar komiteja KP Tolmin tik pred osvoboditvijo od zahrbtne belogardistične krogle. Ko smo se tako ogledovali, smo zaslišali Toneta, ki se je vračal z grebena, prav tedaj pa je zažvižgal tudi pričakovani človek na drči. Kar dobro se mi je zdelo, da sta lovca videla, kako živ je bil naš gozd. Da pa lovca ne bi spoznala Ribničana, ki je prišel na sestanek, sem jima rekel, naj počakata tukaj, vzel nahrbtnik in šel proti terencu, da bi ga odvedel na drugo stran drče. Takoj sem terencu povedal, da so na drugi strani drče Rudeževi lovci in da naj počaka s srnjakom toliko časa, da se vrnem. Tedaj sem zapazil v njegovih rokah steklenico, polno neke tekočine. Misleč, da je v njej žganje, vzamem steklenico in jo nesem k trojici, ki je čakala pod jelko. Tu ponudim steklenico staremu lovcu, češ, poskusi našo pijačo. Stari napravi nekaj požirkov, a se prav kislo drži. Nato pije tudi novinec, pa nič ne reče. Sele Tone spregovori, da v steklenici ni žganje, pač pa pelinova voda. S tem žegnom sva lovce odslovila. Terenec je bil namreč bolan na želodcu in je imel zato s seboj steklenico pelinove vode. Imena tega človeka se ne spominjam več, vem pa, da ima spomenico iz 1941. leta in da živi v Ribnici na Dolenjskem. Tone Černač Iz belokranjskih lovišč Sneg, ki je v začetku marca pokril belokranjska lovišča, je napravil med divjadjo veliko škodo. Najbolj so trpele srne. Okrajna lovska zveza Črnomelj je takoj opozorila lovske družine, naj divjadi pomagajo. To so družine večinoma tudi storile. Tako je n. pr. lovska družina Črnomelj takoj sklicala lovce smučarje, ki so se odpravili s krmo v Smučarji so se odpravili s krmo v najvišje predele lovišča najvišje predele lovišča, šibkejši in starejši člani, ki ne bi mogli premagovati visokega snega, pa so nosili hrano in skrbeli za divjad v nižini. Prav tako je ukrenila tudi lovska družina Loka. Kljub temu pa so mnogo srnjadi, ki je pritisnila v bližino naselij, raztrgali vaški psi. Seveda jim lovci, posebno v bližini vasi Rodine, Rožič in Dobliče, niso ostali dolžni: kakih 20 pasjih repov so spravili v svoje torbice. Pa tudi lovski družini Predgrad in Stari trg sta imeli polne roke dela. Tu je srnjad pritisnila v dolino Kolpe in se pognala v vodo, ki pa je ni mogla preplavati; tudi na drugem bregu je bilo namreč čez meter snega. Ko so lovci videli, kako se divjad v reki obupno bori za življenje, so ji takoj priskočili na pomoč. Iz mrzlih valov so rešili 16 glav srnjadi, najboljši srnjak pa je utonil. Nad Lazami so prišli v Kolpo jeleni, ki pa so jo preplavali. Zelo verjetno pa so poginili mladi zajci, ki smo jih že v februarju videli na več krajih. Letošnja pozna zima je pokazala, da bomo marali napovedati neizprosno borbo klatečim se psom. Ti psi so namreč samo v črriomeljskem lovišču raztrgali pet srn! Zato naj jim noben lovec ne prizanaša! Najbolj žalostno pa je to, da imajo celo lovci svoje pse odvezane in da puste, da preganjajo divjad, da uničujejo legla zajcev in trgajo mlade srne. Nujno je, da družine take lovce pokličejo na zagovor. Tudi .ti psi so krivi, da se ob začetku lova sprašujemo, kje so zajci? Poznam lovca (če ga smem tako imenovati?), katerega pes vse leto živi iz lovišča in zadnji čas je že, da se znajde njegov rep pri gospodarju družine, lovec sam pa naj ostane le še pri svojih domačih zajcih v hlevu! Kajti naša dolžnost je, da postanemo lovci, ki bodo divjad gojili, ne pa uničevali. Belokranjsko lovstvo se je sicer v zadnjih nekaj letih lepo razvilo, imamo pa še člane, ki ne spadajo v lovske kroge! Okrajna lovska zveza je v pretekli lovski seziji priredila tri vzgojne love. Udeležili so se jih člani vseh lovskih družin Bele krajine. Prvi lov je bil vsaj v začetku nekoliko pomanjkljiv, ker so bili nekateri člani nedisciplinirani, tretji pa je bil vse pohvale vreden. Lovci so storili vse, kar se mora storiti. Stojišča so bila zaznamovana, lovo-vodja pa je lov lepo in uspešno vodil. Po končanem lovu je vsakemu članu povedal, kje je bila napaka in kaj je dobro napravil. S takimi lovi bomo dvignili naš lov; zato naj jih Okrajna lovska zveza prireja tudi prihodnjo jesen. Pohvaliti moram Lovsko družino Loka. To je mlada družina, a vendar najbolj disciplinirana. Lovi kolektivno, ne pa posamezno in vsak za svoj žep. V nekaj mesecih je zbrala v svojo družinsko blagajno že 36 000 dinarjev samo iz izkupička za uplenjeno divjad! Tako naj bi delale tudi ostale družine v Beli krajini! Tudi v ostalih družinah naj se začne loviti kolektivno! Konec naj bo že tega, da bi šaril vsak po svoje po lovišču! Kot sem že omenil, je belokranjsko lovstvo v zadnjih letih napravilo velik korak naprej. Prizadevati pa si moramo, da čimprej odpravimo še tiste napake, ki kvarijo naše lovstvo, predvsem pa moramo disciplinirati posamezne lovce! Dolžnost lovcev je tudi, da vzgajamo našo mladino, da ji vcepimo ljubezen do divjadi, da bo videla v divjadi ponos naših gozdov, ne pa le sovražnika. Tako bomo lahko rekli: »Belokranjski lovec je kos svoji nalogi!« Drago Brus Bela smrt Letošnja zima je bila dokaj muhasta. Dočakali smo že skoraj pomlad, ko je nenadoma začel divjati snežni metež. Snežilo je skoraj ves teden. Sneg je pokril naš Gozdnik, Kotečnik, Kamnik in ostalo lovišče čez meter visoko. Kot vedno v takih primerih se je divjad zatekla k vasem in naseljem. Naši zavedni lovci so ji v stiski pomagali. Srnam so sekali drevje z bršljanom, fazanom in jerebicam so nametali zrnja in jih čuvali pred roparicami. Mlajši lovci so kontrolirali lovišče s smučmi. Zasačili smo človeka, ki je v velikem snegu ujel srnjaka, ki ga je preganjal pes, in ga zaklal. Za to klanje onemoglega srnjaka mu bo sodišče skoraj izprašalo vest! Ustrelili so tudi nekaj potepuških psov. Kljub naporom naših lovcev pa so v velikem snegu mesarili psi, tako imenovani čuvaji. Sneg je bil namreč že trd, tako da je psa držal, srnjad pa se je še globoko pogrezala. Psi so nam uničili in raztrgali trinajst glav srnjadi. Uboge živali so še navadno žive načeli na zadnjem koncu. Vem za primer, da sta psa pojedla že pol stegna, srna pa je bila še vedno živa! Lastnike psov, ki smo jih zasačili pri preganjanju, oziroma pri trganju srnjadi, smo javili OLZ, Notranji upravi in Ljudski milici. Vsi so se zavzeli in Ljudska milica je takoj intervenirala. Tine je šel z miličnikom do 'bajte, kjer je samevala ženska, tudi lastnica malega cucka. Vprašala sta, če je poznala pse, ki so raztrgali srnjaka nad njeno hišo? »Da, videla sem dva psa, a ne vem, čigava sta bila.« Tine ji odgovarja, da vsi sosedje pravijo, da je bil to njen pes. Ženska se jezi in prisega, da to ni resnica in nazadnje pove: Če res mene dolže, bom pa povedala, da sta bila Laznikov in Jozelov pes! Z drugim miličnikom grem sam. Prideva do hiše, kjer sva točno vedela, da sta njihov in sosedov pes raztrgala srno. Gospodar se izgovarja, da njegov pes sploh ne goni. Greva k sosedu, ki žaga z ženo drva. Po kratki šali rečem, da imajo lepo psičko: v klobčič zvita je namreč ležala na kupu trsk. Rekel sem, da bi jo kupil, če bi bila lovska in če bi gonila! Takrat pa je žaga obstala. Gospodar je začel na vse pretege hvaliti psico, da je lovska, da vsak dan goni in da je ravno včeraj s sosedovim psom ujela smo! Tako! Pripominjam, da je v letošnjem lovskem letu v našem lovišču padlo okoli 70 psov, da smo jih ob »beli katastrofi« ustrelili 6, vendar je psov še nič koliko! Pri marsikateri hiši imajo kar po dva! Vprašam se, ali se ne bi dalo urediti, da bi bili psi, če so res čuvaji, privezani? Za volkove plačujemo visoke nagrade, sami pa redimo sto in sto psov, ki posebno v snegu ne delajo prav nič manjše škode kot volkovi. Konrad Pevec, l. d. Griže pri Celju Del žrtev dveh križancev v lovišču lovske družine Postojna Divji prašiči na Dravskem polju Večkrat berem, da so se pojavili divji prašiči v krajih, kjer jih doslej ni bilo. Tako piše n. pr. Ivan Peterlin v februarski številki »Lovca«, da se je življenjski prostor divjih -prašičev razširil. V dokaz za to trditev navaja uplenitev treh prašičev na levem bregu Save, komaj nekaj kilometrov od. Ljubljane, kjer doslej niso živeli. Ker taki podatki niso zanimivi samo glede na lov, temveč bodo koristili tudi lovcu, ki bo prej ali slej podrobneje raziskoval življenje naše divjadi, bom opisal, kako smo lovili divje prašiče na Dravskem polju, ko so se tam pojavili pred dobrim letom. Že pozimi 1953. leta smo obsledili divjega prašiča v lovišču Gornje polje (Starše na Dravskem polju). Domnevali smo, da se je priklatil s Pohorja čez Rače. Lovci so ga sledili vse do Drave v lovišče lovske družine Hajdina. Že takoj naj omenim, da se je prašič pozneje zadrževal tudi v lovišču lovske družine Cirkovce. Tov. Janez Gojkovič, član lovske družine Hajdina, sedaj »Boris Kidrič«, se je sredi lanskega poletja mudil v gozdnem predelu lovišča te družine. Na svoje veliko začudenje je naletel na divjega prašiča, ki se je kalužil v mlaki na gozdni poti. Približal se mu je na 15 metrov in ga opazoval. Ugibal je, ali ima pred seboj pobeglega domačega prašiča ali divjega? Ko pa se je prašič skobacal iz mlake in se povaljal po travi ter krenil v gozd in se tam ob prvih borih obdrgnil in po-čehljal, ga je natančno ogledal. Tako je ugotovil, da je pravi divji prašič. Tudi na strel je pomislil, toda kaj, ko je imel s seboj le šibrenico in naboje z drobnim zrnjem. Še isti večer je obiskal nekatere lovce ter jim ves prevzet pripovedoval o novem lovskem doživljanju, o divjem prašiču, ki se nahaja v gozdovih hajdinskega lovišča. Če bi imel s seboj risanico, bi bil njegov — vzel bi si ga kot s krožnika, tako je trdil. Lovci so mu ugovarjali, ker niso mogli verjeti, da bi divji prašič prižel v naša ravninska lovišča in to celo v poletnem času. Gojkovič je bil užaljen, češ, saj vendar ločim divjega prašiča od domačega. Po tem dogodku je Gojkovič še bolj pogosto zahajal v tisti del lovišča in zasledoval novega prebivalca naših gozdnih revirjev. Opazil je nove sledove in na novo razrita gozdna tla. Po sledu je tudi ugotovil, da zahaja v neko koruzo, ki je rasrtla ob gozdu. Zato je zamenjal šibrenico z risanico, toda niti v zgodnjih jutranjih niti poznih večernih urah ga ni več videl. Končno si je ob koruzi poiskal prostor in ga šel tja čakat. In res! Že prvo noč je kmalu po polnoči začul lomastenje! Nestrpno je pričakoval jutra, ko se bo prašič po njegovem mnenju vračal v gozd. Gojkoviču, ki je navajen čakati lisico, jazbeca ali vidro, je čas hitro mineval. Proti jutru pa se je potegnila gosta megla, tako da je videl le nekaj metrov pred seboj. Me- njal pa se je tudi veter. Bil je že beli dan, prašiča pa ni bilo na spregled! Zato je šel Gojkovič previdno okrog njive in po svežem sledu ugotovil, da ga je dobil prašič v nos in na nasprotnem koncu njive odšel nazaj v gozd. Pa tudi drugim lovcem, ki so pogosteje zahajali v ta del lovišča, se je tu in tam za kratek čas in na primerno razdaljo ščetinar predstavil. Tako sta ga ponovno videla tudi Godec in Kerček, gozdni delavci pa so ga večkrat srečali. Ta je pripovedoval, da mu je skočil tik izpod nog, drugi je trdil, da je tekel prav mimo njega. Ti so trdili, da je velik, drugi, da je majhen. Tako je prišel 15. oktober in z njim čas bra-kad. Na prvem skupnem lovu, ki je bil v predelu, kjer se je prašič najpogosteje zadrževal, smo odkrili le njegove sledove, na drugem pa je prišel na stojišče tov. Pučka, ki pa ga ni streljal. Ta lov pa je tudi slednjega nevernega Tomaža prepričal, da imamo v svojem lovišču divjega prašiča. Zato sta bila v januarju prirejena nanj dva posebna lova in manjši pogon in le zaradi svoje trde kože je prašič ostal še živ. Toda teh lovov, na katerih se je ščetinar vedno pokazal, ne bom podrobneje opisoval. Rad pa bi na kratko opisal znameniti lov v nedeljo 20. februarja. Pred to nedeljo je zapadlo nekaj snega, ki je prav dobro kazal sledove divjadi. Tako sta člana lovske družine Godec in Kerček že v soboto ugotovila, da je prašič v svojem običajnem bivališču. O tem sta takoj obvestila ostale lovce. Za naslednji dan je bil napovedan lov; nanj je bilo povabljenih tudi nekaj članov sosednje ptujske družine. Vodja lova tov. ing. Grinfeld skoraj ni mogel brzdati vročekrvnih lovcev, med katerimi so imeli nekateri tudi pisanice. Prašiču se ni obetalo nič dobrega. In res! Kmalu je padlo več strelov. Ugotovili smo, da je tov. Jože Ilec že tolikokrat preganjanega prašiča zadel z breneko. Streljal je na 40 korakov. Nestrpnost je bila nato kriva, da bi prašič kmalu spet ušel. Namesto, da bi ga ponovno obkrožili, je vse drlo za njim; ranjeni prašič se je seveda spretno umikal. Medtem je začelo snežiti. Sneg je padal v vedno večjih kosmih — nastala je prava snežna vihra. V gozdu je postalo kar temno. Sneg je sproti zakrival sledove, tako da je bilo iskanje ranjene živali zelo težavno. Tedaj je lovovodja odredil, naj gre za prašičem samo Andrej, ostali pa naj bi počakali. Toda tega čakanja ni bilo ne konca ne kraja. Izvidnik je namreč v snežnem metežu najprej zašel, nato pa odšel proti domu. Zato sta stopila za prašičem in Andrejem tov. Minko in Punčko, ki pa nista mogla najti prave smeri. Tako se je lovska družba odpravila proti domu. Tedaj se je spet izkazal pogumni Gojkovič. Kot pravi lovec, ki ga ne moti ne slabo vreme, ne ostra zima ali noč, se je odločil, da prašiča poišče. Pridružil se mu je še tov. Kolarič in oba sta z risankami vkljub skrajno neugodnemu vre- menu odšla za prašičem in ga tudi našla! Potrebni pa so bili še trije streli, da je dobrih 100 kilogramov težki merjasec obležal. Tako je bil uplenjen 20. februarja 1955. leta prvi divji prašič na Dravskem polju. Za nas nižinske lovce je bil to velik dogodek. Zato ni čudno, da mu je sledil mogočen zadnji pogon. Ta ali drugi lovec bo morda rekel, da smo prašiča kaj nerodno lovili, toda bili smo pač novinci za tak lov in nismo znali drugače delati, kot smo. Naknadno pa smo ugotovili, da se zadržuje v naših krajih še en ščetinar. Nekateri tovariši so mnenja, da bi ga prihranili do prihodnje jeseni. Morda je svinja? Ob tem primeru bi bil jeseni naš lov še bolj pester! Jurij Cestnik, Zg. Hajdina V borbi z zanko Lov z zanko se ocenjuje danes kot najokrut-nejši način lova. Zato ga mora pravi lovec zatirati z vsemi sredstvi. S krepitvijo čuvajske službe pa je ostal ta lov bolj ali manj edini možni način, ki se ga poslužujejo lovski tatovi. Ti žal še mrharijo po naših ioviščih. Posebno pripravni so zanje zimski meseci, ko je divjad zaradi snega navezana le na nekatere prehode. Le-teh lovskemu tatu ni težko ugotoviti, ker stanuje navadno v lovišču, ki ga dobro pozna. Ko je februarja letos zapadel prvi sneg, sem se z brak jazbečarko podal v lovišče. Nameraval sem pogledati, kako je s parkljasto divjadjo. To namero pa mi je preprečilo močno sneženje z dežjem. Vedril sem pod košato smreko v bližini sosednjega lovišča. Kmalu pa se je oglasila psica in z laježem nakazovala prostor pod menoj. Ugotovil sem, da je kakih 30 m pod menoj zemlja precej razrita in da je tisti kraj vzrok pasje jeze. O tem sem se tudi prepričal, ko sem stopil tja. Tu se je morala, sodeč po sledovih, biti huda borba z divjimi prašiči. Tla so bila v velikem krogu popolnoma pomandrana. Našel sem tudi šop ščetin in vtis zadnjega dela telesa. Prašič je torej sedel. Toda do mesta, kjer se je bila borba, in tudi naprej je vodil le en sam sled precej težkega ščetinarja. S kom torej borba in zakaj? To mi je postalo jasno, ko sem si podrobneje ogledal sveže odlomljeno gabrovo vejo, ki je ležala na tleh. Veja je bila debela približno 4 cm. Bila je vrh lepo raščenega gabra, pod katerimi so bili sledovi borbe. Preostali spodnji del debla je bil nekoliko ukrivljen, v bližini odlomljenega mesta pa so se poznali sledovi žice. Prašič se je torej ujel v zanko! V borbi na življenje in smrt pa mu je uspelo drevo prelomiti na mestu, kjer je bila žica pritrjena in se tako osvoboditi. Domnevam, da se je prašič ujel za vrat, kajti le tako sem si lahko razložil vse sledove pod gabrom. Zanka je verjetno ostala prašiču okrog vratu, po mojem mnenju pa bi bolje pristajala tistemu, ki jo je nastavil. Naj še omenim, da je ta predel pod kontrolo vestnega lovskega čuvaja, ki pa mu še ni uspelo zasačiti tatu. Ta sestavek naj opozori lovce na budnost. Varujmo našo divjad pred kruto smrtjo v zanki! Tone Brežic , Šivalni stroj za goloba ... je naslov članka v slavnostni številki Slovenskega Poročevalca ob zadnjem Dnevu republike. Ta članek me je vzpodbudil, da sem tudi jaz napisal nekaj svojih opazovanj o golobih pismonoših. Pisec članka v Poročevalcu ima prav, ko kritizira tiste lovce, ki streljajo na vsakega neznanega goloba. (Golob pismonoša je navadno temnosive barve z dvema črnima progama čez peruti.) Zaradi nevednosti lovca, ki je ustrelil takšnega goloba, sem dobil v roke obroček, kakršne nosijo golobje pismonoši. Ni pa bil samo ta golob, ki se je pri nas ponesrečil. V golobnjak tov. Ropasa v Petrovčah pri Celju je priletel v istih dneh še eden. Dijaki realne gimnazije v Celju so približno v istem času našli okostje golobje noge z obročkom goloba pismonoše na Šmiklavškem hribu pri Celju. Kaže torej, kot sem razvidel iz »Poročevalca«, da so golobje, ki so tekmovali v Parizu, zaradi hudega neurja izgubili smer in bržkone čez Koroško v večjem številu prileteli v Savinjsko dolino. Drugače si je namreč težko razlagati, da so se kar trije znašli na majhni razdalji od Griž do Celja. Mislim, da je prav, da se tudi lovci seznanijo z vzrejo in uporabo golobov pismonoš, da ne bo v prihodnje med njimi novih nepotrebnih izgub. Pred zadnjo vojno in še prej, kolikor mi je znano, so smeli gojiti golobe pismonoše samo oddelki vojske. Če je ta odredba še sedaj v veljavi, ne vem. Kakor pa je iz poročila o tekmovanju razvidno, lahko gojijo v raznih deželah golobe pismonoše tudi privatniki. Golobe pismonoše vzrejajo na podoben način in jih vpisujejo v rodovniške knjige, kakor vzrejamo in vpisujemo tudi rodovniške pse, pasemsko govedo itd. V sto in stoletjih so dobili s selekcijo golobe, ki prekašajo v hitrem letanju in odlični orientaciji vse vrste domačih golobov. V letu prekašajo celo divje golobe. Vsak lastnik golobov pismonoš ima posebno zgrajene golobnjake s celicami z zaklopnimi vhodi. V celico golob lahko pride, ven pa ne more. (Primerjaj zaklopna gnezda za kokoši.) Golobica dobi za par le najboljšega, preizkušenega goloba. Ko se mladiči izvalijo, jih stalno nadzirajo. Če opazijo na mladem golobu kakšne hibe, ga odstranijo, sicer pa ga vpišejo v seznam mladih golobov. Ko so mladiči godni, dobi vsak svojo celico, na desno nogo pa aluminijast obroček z znaki rodovniške knjige. Kmalu se začne tudi dresura. Šele po uspešni dresuri dobi golob tudi drugi obroček, vzrej-nega, ki ga pritrdijo čez prvega. V začetku dresure odnašajo mladiče od doma nezakrite ter jih izpustijo. Čas odleta in čas pri-leta vpišejo v knjigo. Seveda mora biti pri golob-njakih nameščenec, ki za golobe skrbi in vodi sezname priletov. Daljavo od golobnjaka polagoma večajo. Kmalu odnašajo golobe v zastrtih košarah, da golob ne pozna ne poti in ne kraja, od koder je izpuščen. Izpuščeni golob se navadno dvigne visoko v zrak, zakroži, da se orientira, nato pa odleti naravnost domov. Tu je zopet stroga selekcija. Golobi, ki se pri spuščanju ne morejo dobro orientirati, sedajo drugam ali pa porabijo za pot nazaj preveč časa. Te golobe navadno izločijo, nikakor pa jih ne pripuste k plemenu. Nekateri golobi najdejo svoje gnezdišče tudi iz razdalje več 100 km. (Moji florentinci niti 1 km!) Pri zelo velikih razdaljah pa prežijo na golobe razne nevarnosti. Njih najhujši sovražniki so kragulji in sokoli. Če je golob pismonoša spočit, ga ujeda ne ujame zlepa. S silnim zaletom se dvigne visoko nad njo in ji navadno uide. Težje je golobu, ki je že po dolgem letu izčrpan. V takih primerih se pred ujedami večkrat zateče v golobnjake domačih golobov. Znani pa so primeri, da se je popolnoma izčrpan golob sicer vrnil, pa takoj poginil. Značilno za izredno orientacijo golobov pismonoš je, da najdejo domov tudi v rahli megli. Dvignejo se celo nad oblake in poiščejo pravo smer. Nevihtam se izognejo. Če pa so te le preobširne, kot je bila že v začetku imenovana, se ta ali drugi golob seveda tudi izgubi ali izčrpan nekje obnemore. Golobe pismonoše slikajo vedno s pisemcem v kljunu. Nekdaj so res obešali golobom sporočila okrog vratu. Takšno sporočanje pa je bilo zelo nepraktično, ker se je papir zmočil, pa tudi goloba je tako breme pri poletu močno oviralo. Danes napišejo sporočilo na silno tanke svitke papirja. Te svitke vtaknejo v majhno in lahko celuloidno cevko. To cevko pritrdijo golobu na tulec togega peresa v peruti. Taka cevka goloba prav nič ne ovira, pošta pa se v hermetično zaprti cevki tudi zmočiti ne more. Golobe pismonoše uporabljajo v posebnih primerih, da odpošiljajo šifrirana sporočila. V mnogih primerih so samo golobje tisti, ki sporočila lahko prenesejo. Pred brzojavom, telefonom in avi-onom pa je bil prav golob, ki doseže tudi brzino nad 80 km na uro, najhitrejši obveščevalec. Ivan Dolinar OPOZORILO Ponovno bodo letos poleteli golobi pismonoše s čestitkami maršalu Titu za njegov rojstni dan, in sicer tudi preko naših krajev. Organizator te golobje štafete je Sekcija listonoša Saveza odgaji-vača goluba i ptica FLRJ v Zrenjaninu, ki naproša vsakogar, posebno pa lovce, da ščiti v mesecu maju in tudi kasneje golobe pismonoše in da vsako morebitno najdbo živega ali poginulega goloba z obročkom javi ali pa dostavi takoj Ornito-loškem zavodu, Stožice — pošta Ježica pri Ljubljani. Vse najdbe obročkanih golobov pismonoš so zelo važne za proučevanje smeri njihovega leta. Razstavni odbor Kinološkega združenja LLR Slovenije opozarja vse razstavljalce in obiskovalce III. republiške razstave psov vseh pasem na 50 %-no prevozno olajšavo na železnici; olajšava velja, če potuje vsaj 5 članov s skupno objavo, ki se kupi pri železniški blagajni (glej obvestilo v lanskem Lovcu, str. 496). Vsi, ki se boste poslužili te vozne olajšave, morate imeti člansko izkaznico Republiške lovske zveze Slovenije. Ker bo 14. maja odprta tudi lovska razstava, za katero je dovoljen 25 % popust na železniških progah, bodo obiskovalci kinološke razstave lahko ogledali tudi lovsko razstavo in si tako pridobili pravico tudi za to vozno olajšavo. Opozarjamo vse razstavljalce in obiskovalce, da bo kinološka razstava samo 14. in 15. maja, lovska razstava pa bo odprta do 24. maja. V nedeljo 15. maja bo ob 16. uri mednarodni nastop športnih psov, ki bo pokazal dresuro teh psov, delo po sledu in delo v obrambi. Razstava in nastop psov bo na telovadišču TD Partizan v Tivoliju. Društvo brak jazbečar obvešča vse člane, da bo redni občni zbor društva ob republiški razstavi psov v Ljubljani, in sicer v soboto 14. maja ob 19. uri v šahovski sobi hotela Union. Na občni zbor so vabljeni tudi vsi prijatelji društva. Prijava paritev: 1. Burin RMBj 812 X Ajka JRBj 425, 1. Grča Janez, Rakek; leglo je bilo 19. februarja t. 1. 2. Bas JRBj 470 X Bistra JRBj 526, 1. LD Mojstrana; leglo je bilo 2. aprila t. 1. 3. Boj JRBj 452 X Bina RMBj 800, 1. Cevec Edvard, Tuh. Srednja vas; leglo je bilo 28. marca 4. Kastor Hrastniški JRBj 272 JŠBj 28 X Bojka JRBj 520; 1. Travnekar Ivan, črna pri Prevaljah; leglo bo 8. maja t. 1. 5. Bes (Bor) Ljubljanski JRBj 461 X Bujna RMBj 752; 1. Lado Švigelj, Kočevje; leglo bo 10. maja t. 1. 6. Barin Savinjski JRBj 465 X Cita Medanska JRBj 356; 1. Blažun Jakob, Draga, Ljubljana; leglo bo 11. maja t. 1. 7. Trenk v. Radi ZBN 3065 X Dajda JRBj 350 JŠBj 39; 1. Hartl Ivan, Prevalje; leglo bo 23. maja t. 1. 8. Arbo v. d. Petzen JRBj 359 JŠBj 40 X Diva JRBj 376; 1. ing. Šušteršič Dušan, Postojna; leglo bo 25. maja t. 1. 9. Bor JRBj 281 JŠBj 32 X Bajka Vinarska JRBj 521, 1. Čenčič Rado, Maribor, Tomšičev drevored; leglo bo 31. maja t. 1. Tajnik Slavko Kovač Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev bo 4. in 5. junija priredil pomladansko vzrejno tekmo za preizkušnjo jamarjev v delu v umetnem rovu. Tekma bo pri Ornitološkem observatoriju v Sto-žicah pri Ljubljani. Za tekmo naj prijavijo lastniki vse jazbečarje, foksterijerje in lovske terijerje, ki še niso bili preizkušeni, pa tudi pse, ki bodo do tega dne izpolnili starost 9 mesecev. Zunanjost se bo ocenjevala le v izjemnih primerih, ker imajo lastniki priložnost za to oceno na mednarodni razstavi v dneh 14. in 15. maja v Ljubljani. Prijave za tekmo pošljite najkasneje do 25. maja na Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev v Ljubljani, Dalmatinova ul. 2/II. V prijavi navedite ime psa, pasmo in številko Registra mladih. Taksa za tekmo (din 200.—) naj se nakaže na konto KLJT, Ljubljana, tek. rač. pri Mestni hranilnici v Ljubljani št. 601-305-1-85. Na prireditev vabimo vse lastnike jamarjev, lovce in ljubitelje jazbečarjev in terijerjev. Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev v Ljubljani je moral zaradi vremenskih razmer tečaj za vodnike, ki je bil prvotno določen za 26. in 27. marec, preložiti. Tečaj za vodnike jazbečarjev in terijerjev bo 21. in 22. maja. Začetek tečaja bo v soboto 21. maja ob 15. uri v dvorani Industrijske šole »Gradis« v Ljubljani, Tomačevska cesta (za pokopališčem). Vodniki naj se prijavijo na naslov: Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev, Ljubljana, Dalmatinova 2/II. V prijavi naj sporoče, če žele, da se jim preskrbi tudi prenočišče. Tečaja naj se vodniki udeleže brez svojih psov. Spored tečaja: sobota 21. V. ob 15 uri: O šolanju psov, sobna dresura (tov. B. Sežun), O načinu lova z jamarji in o pomenu preizkušenj v podzemnem in nadzemnem delu (tov. I. Caf), Spomini na lov z jamarji (tov. B. Stare); nedelja 22. V. ob 8 uri: Odhod v lovišče KUS-a, kjer bo praktični prikaz lova s šolanimi jamarji (tov. I. Caf). Po delu na terenu bo zaključek tečaja. Prijave pošljite najkasneje do 15. maja. Lovci in vsi ljubitelji jazbečarjev in terijerjev vljudno vabljeni! PRED KINOLOŠKO RAZSTAVO ... Podobe, ki jih je napravil Cecil Aldin, so izbrane iz nemške izdaje knjige »Angel v hiši« Od 19. aprila do 13. maja so prispeli na tekoči račun Mestne hranilnice v Ljubljani št. 601-305-1-430 za zgraditev »Zlatoroga« naslednji prispevki: Lovska družina Hubelj 5000.—, Lovska družina Tuhinj 5000.—, prispevek pri KUS-u 200.—, Lovska družina Šmarna gora 10 000.—, Lovska družina Ptuj 50 000.—, Lovska družina Col 5000.—, Lovska družina Škofljica 10 000.—, Lovska družina Globoko 3000.—, Stane Jamnik 500.—, Lovska družina Šoštanj 5000.—, Lovska družina Rečica ob Savinji 2000.—, Lovska družina Ribnica 1400.—, Lovska družina Gabrovka 3000.—, Lovska družina Šmartno pri Litiji 10 000.—, Janez Gederer 1850.— (zbirka) in 350.—, Lovska družina Brdo 3000.—, Lovska družina Motnik 7000.—, Lovska družina Hotedršica 4500.—, Ribiško društvo Novo mesto 10 000.—, Lovska družina Rakitna 15 000, Lovska družina Zeleni vrh 4100.—, Ivan Tavčar 3100.— (zbirka), Lovska družina Pišece 5000.—, Lovska družina Loka pri Žusmu 1000.—, Lovska družina Grosuplje 2000.—, prispevek pri OLZ Ljubljana 10 000.—, Lovska družina Domžale 20 000.—, Franc Cvenkelj 500.—, Lovska družina Vodice 10 000.—, Lovska družina Sabotin 10 000.—, Lovska zadruga 300 000.—, Lovska družina Jelovica 9500.—, Lovska družina Radovljica 4500.—, Lovska družina Kog 5000.—, Lovska družina Ormož 10 000.—, Lovska zadruga 700 000.—, Lovska družina Rogatec 5000.—, Lovska družina Zeleni vrh 6000.—, Lovska družina Rankovci 8000.—, Lovska družina Cepovan 5000.—, Lovska družina Jesenice 15 000.—, Lovska družina Brestanica 5000.—, Lovska družina Tomišelj 6000.—, Lovska družina Bled 6150.—, Lovska družina Tuhinj 3 500.—, Lovska družina Dobrunje 5000.—, Ribiško društvo Ljubljana 100 000.—, Lovska družina Begunje 10 000.— dinarjev. Tako je bilo od 19. februarja do 13. maja plačano na tekoči račun Mestne hranilnice v Ljubljani št. 601-305-1-430 za »Zlatoroga« 3 052 629,— dinarjev. Prihodnja objava sledi v prihodnji številki Lovca. ALI JE LOV PANOGA NARODNEGA GOSPODARSTVA ALI ŠPORT? Ing. Božidar Godec Splošne določbe zakona o lovu določajo v 1. členu, da je lov panoga narodnega gospodarstva. S to določbo zakon dosledno uveljavlja socialistično načelo družbenega upravljanja. Gospodarjenje z divjadjo, gojitev in odstrel prepušča lovskim družinam. Najlepši uspeh tega zakona je odprava lovskega zakupa. Zakon torej naglasa gospodarsko važnost lova. Ker so se tega določila v svojih načelnih razmotrivanjih o lovskih vprašanj ah razni avtorji bolj malo dotaknili, je potrebno o njem še razmišljati. Jaz sicer nimam namena pisati programskega članka in itudi ne bi bil rad gromovnik, pač pa bi rad spregovoril kot skromen član lovskega kolektiva in tako prispeval k razčiščen ju vprašanja, ali je lov panoga narodnega gospodarstva ali šport? Vsakokratno stanje lovstva je odraz zgodovinskega razvoja človeške družbe. Kot človeštvo je namreč star tudi lov. Sprva je bil človeku potreba, sredstvo za njegov obstanek. Potem pa se je ta vloga spremenila in lov je postal manj važen: na njegovo mesto sta prišla živinoreja in poljedelstvo. Za fevdalizma je postal lov privilegij vladajočih krogov, kmet je bil degradiran kvečjemu še za gonjača. Proti koncu fevdalizma je postal lov že šport. Lovski šport je preživel tudi propad fevdalizma in meščanstvo se ga je živo oklenilo. Kdor je imel denar, je postal lahko lastnik svojega lovišča ali pa vsaj zakupnik. Fevdalec in meščan sta gojila lov in lovila po načelih takratne splošne in lovske kulture. Lov je bil torej v davnini človeku življenjska potreba, fevdalcu privilegij, predmet izživljanja v slabem in dobrem pomenu, kapitalističnemu meščanu še tudi nekak privilegij, toda že šport. Niti fevdalec niti graščak in niti meščan pa niso videli v lovu toliko gospodarske panoge, ki bi jim prinašala korist v splošnem, kolikor predvsem šport. Izrodki so bili seveda tudi tukaj, saj vemo, da je bil lov mnogokrat središče družabnih prireditev, da so se na lovu ustvarjale zveze, našli stiki, da so bili tudi pred zadnjo svetovno vojno n. pr. trgovci, ki so iz-dražili lovišča samo zato, da so vabili na love ljudi, od katerih so pričakovali koristi. Na splošno pa se je lov smatral za šport. In kaj je lov danes? Zakon določa, da je panoga narodnega gospodarstva. Skladno s socialističnimi načeli tako mora biti in je kaj drugega nemogoče. Tudi zakon o sladkovodnem ribištvu določa v splošnih določbah, da je tudi ribištvo panoga narodnega gospodarstva. Ker sta si lov in ribolov v marsičem podobna, je taka skladnost po socialističnih načelih analo- gna in pravilna. Lovec in športni ribič pa se morata pri svojem delovanju ravnati po določbah zakona, ki ščiti tudi interese skupnosti. Kako je torej z lovom kot panogo narodnega gospodarstva? Narodno gospodarstvo je v splošnem pojem, ki obsega celokupno gospodarsko-družbeno dejavnost nekega naroda, torej vse organizacije, naprave, tovarne in tako dalje, ki jih povzročajo potrebe in zahteve kakega naroda. Absolutna naloga narodnega gospodarstva je, da ustvari vsakemu članu naroda eksistenčni minimum, relativna naloga pa, da dviga in razvija kulturo nekega naroda. Oblike in panoge narodnega gospodarstva pa so zelo različne ter imajo svoj zgodovinski razvoj. Zaradi tega bi bila nepravilna trditev, da lov in ribolov nista panogi ali obliki narodnega gospodarstva, ne glede na razvojne oblike gospodarskih stopenj, ki so se v tem primeru začele s prvo stopnjo, ko je bil lov pridobivanje hrane pri pračloveku, in se končale v razvitem poljedelstvu, trgovini in industriji. Vendar pa lov že dolgo dobo nima važne in pomembne naloge v narodnem gospodarstvu, kar moramo lovci vedeti. V ospredje je namreč stopila športna stran. S tem pa seveda še ni rečeno, da s pravilnim gospodarjenjem ne bi lahko postal lov za državo koristen in gospo-darstven. Ni menda slučaj, da je ing. Brelih, kot prvi, narodno gospodarski aksiom lovskega zakona zanikal. Realno čuteči človek si predstavlja panogo narodnega gospodarstva malce drugače kakor lovec ali n. pr. čebelar. Človek, ki dela v rudarstvu, industriji, kmetijstvu, gozdarstvu, gradbeništvu, prometu, zunanji trgovini, domači trgovski mreži, gostinstvu in končno tudi v turizmu, je navajen operirati z malo drugačnimi pojmi o narodnem gospodarstvu, kakor pa si jih predstavlja, ko razmišlja o lovu. Teoretično sicer ne moremo zanikati dejstva, da je lov panoga narodnega gospodarstva. Ta pojem pa je praktično vendarle podrejen in je v stopnji narodnega gospodarstva le neznaten faktor, tako neznaten, da Zvezni zavod za statistiko in evidenco FLRJ niti ne smatra za potrebno, da bi ga upošteval v svojem poročilu za 1954. leto. Čebelarstvo je naravno, kakor lov, tudi panoga narodnega gospodarstva. Mimogrede pa naj povem, da čebelarji kaj radi naglašajo, da njihov gospodarski pomen ni toliko v produkciji medu kakor v opraševanju cvetja. Končno je tudi filatelija nekaka panoga narodnega gospodarstva. In poglejmo naše planinstvo in naš alpinizem! Narodno gospodarska vrednost planinskih domov je zelo velika in od leta do leta se postavljajo še nove planinske postojanke. Gotovo je, da je tudi planinstvo neka panoga ali zvrst narodnega gospodarstva. Vendar mnogi čebelarji, izvrstni, navdušeni in praktični, vedno s posebnim občutkom zatrjujejo, da je čebelarstvo pravzaprav nekak šport posebne zvrsti! In filatelisti ter alpinisti! Poskusi jim povedati, da so izvrševalci narodnega gospodarstva! Lepo bi te gledali in gotovo mislili, da je nekje nekaj narobe. Za športnike se štejejo — planinci in alpinisti! In čeprav bi osebno to filatelistom bolj pritrdil, da imajo nekak splen, jih je vendar na tisoče v naši državi, ki smatrajo svojo stvar za zelo resno zadevo. Poglejmo n. pr. gospodarstvo nekega planinskega društva! Če so člani agilni, prizadevni, dobri športniki, družbeno zavedni, disciplinirani itd., bo planinsko društvo gotovo dobro gospodarilo, postavilo si bo planinsko postojanko, skratka, ustvarilo si bo finančna sredstva in narodno gospodarske dobrine. In vendar je planinstvo le veja fizkulture, le šport! Isto velja za lovsko družino. Ako ta v svojem revirju dobro gospodari, načrtno goji divjad in načrtno lovi, potem se narodno gospodarska vrednost lovišča veča in člani lovskega kolektiva trdijo, da družina dobro gospodari ali celo odlično gospodari. Posledica tega je, da so dajatve članov za razne prispevke, za gojitev itd. manjše. In gospodarska vrednost se vidno veča v staležu divjadi, v lovskih napravah in kočah itd. Vendar gre vse to lahko samo do neke meje. Kapaciteta lovišča je določeni pojem — in če jo prekoračimo, gre na škodo kvalitete divjadi in v škodo umnemu lovskemu gospodarstvu. Pripomniti pa moram takoj, da so še zelo redka lovišča, ki so tako kapaciteto dosegla. V sodobnem lovstvu je torej vsak lovec odgovoren za gospodarstvo svoje lovske družine, za razvoj njenega, v gospodarjenje ji danega lovišča. Vsak član lovske družine torej posredno vpliva na to panogo narodnega gospodarstva. Če bi bila torej ta panoga važna, bi moral tudi njen izvajalec dobiti odraz te važnosti. Z drugimi besedami: Če bi dobila lovska družina gospodarski pomen, bi imela denar in lov naj bi torej prinesel vsakemu članu gospodarsko korist. To pa bi lahko postalo zrcalo miselnosti večine naših lovcev: Če je lov gospodarska panoga, mora tisti, ki to panogo izvaja, imeti korist, skratka, lov mora prinesti presežke, mora se izplačati. Mnogi se sprašujejo, kam bi tako naziranje naš lov privedlo? »Ako torej ne bi bilo lovske organizacije, bi lov izvajalo kakšno državno ali socialistično podjetje«, da, ravno tako, kakor goji državno ali zadružno ali socialistično podjetje čebele, — če dobro gospodari, z uspehom, če pa slabo, pa čebele pomrejo in panji ostanejo prazni! Ni menda na svetu države, ki bi lov na vsem svojem teritoriju izvajala po svojih družbeno gospodarskih organizacijah in take države tudi nikoli ne bo. Pač pa kopljejo v mnogih državah državne gospodarske ustanove rude, vodijo težko industrijo, skratka, panoge, ki prinašajo dobrine in presežke. Lov je gospodarska panoga, ki se ne da izvajati po principih narodnega gospodarstva: za lov je treba več — ljubezni do narave, kulture, športnega duha, samodiscipline in etike v polnem smislu. Če bo imel lovec v glavi samo gospodarski pomen lova in ne bo mislil na gojitev -— in tako mišljenje se kaj lahko prime marsikaterega nezavednega lovca, — potem ne bo gojitve, ampak le prilastitev bo pela svojo himno in svojo uničujočo pot. Zato ni prav, da se panoga narodnega gospodarstva naglaša v prvem odstavku zakona. Lov je šport, veselje, strast, nekaj takega, kar je običajno in slično športnemu ribiču, alpinistu, potovalcu v neznane kraje; veselje, za katero človek iz neke notranje sile žrtvuje čas in denar; nekaj, pri čemer niti najmanj ne išče koristi. Pravi lovec je tisti, ki ljubi naravo, ki goji divjad, ki se veseli lovske slike v naravi, kateremu srce poskoči, ko opazuje rogovje srnjaka ali sliši klepanje divjega petelina ali frfotanje jate jerebic. Strel je poseg v naravo in dolžnost vsakega pravega lovca je, da tak poseg z gojitvijo zopet popravi. Lov je torej šport! Šport je nastopil že v zgodovini človeške družbe. Označuje ga svobodno udejstvovanje in je izraz previška življenjske sile nekega naroda. Prve športne discipline najdemo že pri Grkih: njihove gimnastične igre so bile pravi šport; namen je bil, da so ustvarile borca za domovino. V slabem spominu se tukaj spomnim tudi Jahnovega telovadnega društva Nemcev, ki je bil s svojimi telovadci avantgarda potujčevanja naših severnih obmejnih krajev. Šport je angleška beseda in od tam, iz Anglije, izvira tudi za nas lovce tako važni pojem »fair«. Bistvena razlika med gospodarskim in športnim udejstvovanjem je tale: V vseh panogah narodnega gospodarstva se imenuje delovanje človeka delo. Namen dela pa je, ustvarjati družbene dobrine in na ta način ustvariti tak socialni standard, da se godi ljudem dobro. Za posameznika pa pomeni delo zaslužek. Posameznik si torej z delom preskrbi vse osnovne elemente življenja: hrano, obleko, stanovanje zase in za družino. Športu pa je cilj, ustvarjati z zavestjo lastne sile, prizadevati si vedno višje, razvijati telesne in duševne moči v prirodi in družbi. Šport ne more imeti z gospodarskim udejstvovanjem nič skupnega, športu ne gre za zaslužek in ne za dvig standarda, vendar je danes splošen pojav. Šport ima namreč etično ali nravno vrednost in je odraz samozatajevanja, skromnosti, znanja, tovarištva, plemenitosti, značajnosti, pravičnosti, kulturnosti, energije in borbenosti. Športov pa je danes mnogo vrst. Nekam med nje spadata tudi lov in ribolov. Lov je šport, ki je vezan na prirodo. Čim globlje poseže lovec v bistvo narave, jo spozna, se iz nje uči, tem bolj je športnik in večji lovec. Prej sem že omenil ribolov. Ali nima istih športnih vrednot? In tudi etika ribolova in lova je ista, prvi kot drugi namreč nimata nič skupnega z rekor-derstvom, še manj pa s tekmovanjem; oba pa ustvarjata v svoji najvišji stopnji pomembno kulturno vrednoto. Socialistična družba je postavila lov kot šport na popolnoma novo osnovo. Lov je danes, lahko bi rekli, socialni element, ki druži vse lovce v močno lovsko organizacijo, ki vzgaja množico lovcev v prave športnike, ki jih približuje naravi, jih uči gentlementstva, kulturnosti, samozatajevanja, previdnosti, opazovanja in lovske discipline. Posebno poglavje v lovskem športu je mrharstvo, ki ni odvisno od dobe razvoja lovstva, v kateri se je začelo razvijati; razumljivo pa je, da je v dobi kapitalizma oz. liberalizma imelo izvor v miselnosti, da je treba iz lovišča iztisniti čim več materialnih koristi. Mrharstvo pa živi še danes in je odraz nekulturnosti posameznikov. Mislim, da ne bi bilo koristno, da bi tukaj našteval vse oblike modernega mrharstva, smatram pa, da je mrhar j en j e vsako dejanje, ki pomeni delo: mrhar vidi v uplenitvi le osebno gospodarsko pridobitev, sredstvo osebnega okoriščanja. Slični pojem je lovsko mesarstvo. Pod mesarstvom mislim lov, ko se divjad množično odstreljuje. Mesarstvo je tudi dejanje sodobnega lovca, ki prestreli v eni sezoni 70 veveric na sicer čisto pravilen način. Še enkrat poudarjam, da sta mrharstvo in mesarstvo pravi športni kriminal, ki imata svoj nagon v pokvarjeni duši človeka. Kakor je šport osvobojenje od nadvlade pranagona, tako sta mrharstvo in mesarstvo izrodek prirodne, surove sile v človeku. Divji lov se je začel, ko sta fevdalec in vladar preprečila lov kmetu. Smatram, da divji lov v današnji socialistični obliki nima več opravičila. In vendar še živi in sicer v dveh oblikah: kot divji lov stare oblike in kot divji lov nove oblike v osebi lovca, člana lovske družine, organiziranega lovca, ki krši lovska načela in določila prav tako kot divji lovec; samo nova težava je tu, da namreč takega, organiziranega divjega lovca, neznansko težko ujamemo. Dejstvo je, da ima današnja lovska organizacija visoko odgovornost preobraže van j a nekdanjega lovca meščana in nekdanjega divjega lovca, ki sta danes oba aktivna člana lovske organizacije, in ki oba uživata pridobitve lovskega socializma. Zato je popolnoma razumljivo, da gleda pravi lovec prezirljivo na mrharstvo in da ga preganja in pobija. V tem se odraža pravi športni duh lovca, ki ne more smatrati takih posegov v naravo za nravna, kulturna dejanja. Prej sem že omenil, da nobena država ne izvaja lova v svoji lastni režiji, oziroma po svojih gospodarskih organizacijah ali ustanovah. To je zato, ker smatram, da ne more biti lov isto, kakor sta trgovina ali industrija ali n. pr. v kmetijstvu konjereja. Značilno je, kako imajo urejen lov kapitalistične države izven Evrope. V ZDA imajo n. pr. regalni sistem. Vsak državljan lahko za neko takso lovi v določenih predelih in v določenem času. Na divjad visokega lova se tam odpravljajo lovci na velike daljave n. pr. v gore Rocky Mountaina v deželi Alberta. Podobno je urejen lov v Kanadi. Veliki državni rezervati, posebno na severu in zahodu Kanade in Britanske Kolumbije, ki so skrbno negovani, jamčijo, da je tu dovolj divjadi, posebno veliko pa vapitija, največjega jelena na svetu. Tudi tu je lov šport, ki ga lahko izvršuje vsak državljan, ki ima zanj veselje, nagnenje in strast. Kaj poredko najdemo tudi tukaj tako imenovane lovce mesarje, ki love edino zaradi mesa. Ne moremo pa tudi tukaj zanikati, da nima lov nekega gospodarskega pomena in vrednosti. Znani so n. pr. poklicni lovci na kožuharje v Severni Ameriki; ta lov je prav posebno donosna panoga narodnega gospodarstva. Podobno je v Sovjetski Zvezi. Za neko takso si lahko ohotnik (lovec), kolikor te je volja. V tem primeru je lov šport. Nekaj drugega pa je lov na kožuharje v tundri evropskega in azijskega severa. Tam je lov še celo zelo donosna panoga narodnega gospodarstva. Loviti poklicno kožuharje pa je možno samo pod gotovimi pogoji: kožuhovino je treba obvezno oddati državnim trgovskim organizacijam itd. V teh primerih je lov važna panoga narodnega gospodarstva. Ako je torej naš lovski zakon v svojih prvih besedah poudaril, da je lov panoga narodnega gospodarstva, je bil pri tem gotovo mišljen lov kot tak v državnem merilu, ne pa lov kot objekt in lovec kot izvajalec lova, ki igra pri tej panogi narodnega gospodarstva le posredno vlogo izvrševalca, od lova samega pa ima nesorazmerno malo osebnih koristi. Isto je n. pr. s trgovino. Njena vloga v narodnem gospodarstvu je ogromna. Vendar pa so izvrševalci te trgovine, uslužbenci trgovskih podjetij, le izvajalci te panoge; od njih je sicer odvisen obseg te panoge, niso pa kot uslužbenci v polni meri deležni denarnega uspeha trgovine. Trgovina je družbena last in višek presežnosti gre družbi v obliki različnih dajatev in davkov. Slično in vendar nekoliko drugače je z lovom. Lovska družina je samostojna finančna organizacija. Družbi ne odvaja nobenih dajatev. Vsi njeni izdatki se v eni ali drugi obliki vračajo v lovišče. Lovska družina torej ne plačuje davkov. Višek dohodkov razdeli občni zbor točno po poslovniku v določene namene. Lovska družina si torej veča imovino tako, da urejuje svoje lovišče, dviga stalež divjadi, postavlja lovske koče in lovske naprave itd. Lovec je kot član lovske družine tisti element narodnega gospodarstva, ki mora v svo- jem lovišču tako gospodariti, da bo lovišče polno in da se bo odstrel približal maksimalno možnemu odstrelu; tako bo dosegel, da bodo njegove dajatve manjše, ker mu bo lovišče samo krilo velik del izdatkov. Lovec pa se mora kot član lovske družine zavedati, da ne sme biti lov samo panoga narodnega gospodarstva, ampak da mora biti več: Vedeti mora, da je njegova prva skrb, da misli na drugi stavek 1. člena lovskega zakona, na stavek, ki določa, da je treba divjad gojiti in nato šele loviti. Mislim, da je bil to pravi in prvi namen tega stavka lovskega zakona — ni mi namreč sicer jasno, zakaj je lov kot panoga narodnega gospodarstva tako poudarjen. Vsekakor se hoče s tem pokazati ali naznačiti pomen lova v našem državnem gospodarstvu in s tem poudariti odgovornost vsakega lovca do skupnosti oz. do družbe. Lovec sam pa mora biti le športnik in le kot tak ima pravico do obstoja. ALI JE NAŠ LOV RES SAMO ŠPORT? Dr. Stanko Bevk Večkrat čujemo ali celo beremo, da je lov šport, katerega glavni in končni namen je uple-nitev divjadi, prav tako kakor bi bil planincu edini namen, stopiti na vrh Triglava ali smučarju skočiti dlje kakor Polda. Mislim, da so take in podobne trditve o lovu nastale zaradi površnega poznanja lova v širšem pomenu besede, kajti uplenitev divjadi je le majhna dolžnost lovca med mnogimi večjimi, ki jih mora izvajati, da zasluži ime lovca, kakor ta naziv pojmujemo, če ne že od prej, pa vsaj po osvoboditvi. Kaj je pravzaprav šport? Angleška beseda šport izhaja iz latinskega glagola dispor-tare ali samostalnika športa (košara), sportula, katera zadnja beseda pomeni tudi igre, prirejene za ljudstvo. Danes je beseda šport širjega pomena, kakor je bila svoj čas, in obsega vsako prostovoljno dejavnost človeka v telesnih vajah, igrah in tekmah, ki razvijajo in krepijo telesno moč in zdravje pa imajo tudi postranski namen, doseči v neki vrsti dejavnosti posebno odličen uspeh ter se usposobiti za tekme in se, če mogoče, povzpeti do prvenstva, rekorda. Marsikatera vrsta športa vežba tudi duha, zbuja in krepi duhovne sposobnosti, kakor voljo, odločnost, pogum i. p. Z imenom šport pa nazivamo včasih tudi take opravke, posle in pečan j a, ki niso niti te-lesnovzgojni in so tudi duhovno malo pomembni ali celo nič. Pravimo na primer: Ta ima za svoj šport zbiranje poštnih znamk, oni gojitev kaktej itd. Razne vrste športa bi mogli podeliti v štiri skupine. Prva skupina bi obsegala tiste vrste športa, ki bistveno ne zahtevajo drugega kakor krepkost telesa, oziroma njeno vzdrževanje in večanje. Sem bi šteli pešačenje, telovadbo, tek, skok, kegljanje i. p. — V drugo skupino bi šteli one panoge športa, za katere je treba poleg telesne moči tudi mero spretnosti, kakor so drsanje, plavanje, kolesarjenje, streljanje, sabljanje, smučanje, sladkovodni ribolov i. dr. — Tretja skupina bi obsegala tiste športe, ki poleg telesne moči in neke spretnosti terjajo še nekaj poguma za premagovanje nevarnosti, ki so v zvezi z njihovim izvajanjem. Planinstvo, zlasti plezanje, konjske tekme, jadranje na vodi in v zraku, motorne dirke so na primer taki športi. — V končno, četrto skupino bi dali tiste »športnike«, ki se ukvarjajo z nabiranjem in zbiranjem posebnih predmetov ali z gojitvijo nekih živali ali rastlin, potem pa tudi »duševne športnike«, kakor so n. pr. šahisti, ki jih nahajamo v časopisih pod naslovom Šport. Kaj je z lovom? Ali spada v katero navedenih športnih skupin? Ne samo v eno, marveč v vse skupine bi ga mogli uvrstiti: v prvo zaradi pešačenja, v drugo zaradi streljanja, v tretjo zaradi volkov, medvedov in divjih prašičev, in v četrto zaradi zbiranja trofej. Lov bi bil res samo šport, če bi hoja, streljanje, pogum pred nevarnimi živalmi in pa zbiranje trofej bilo vse, kar naj lovec opravlja, da pošteno zasluži ta naziv. To pa ni tako! Pohajanje po polju, gozdu in skalovju ni samo sebi namen, kakor so športno pešačenje, tek in planinstvo, ampak je le posredno opravilo lovca za pregled lovišča, opazovanje divjadi in ugotovitev staleža ter končno seveda tudi za to, da se približa divjadi na strelno razdaljo. V lovišče ga kličejo prevzete dolžnosti, ki jih ima do divjadi zato, ker je lovec. Takih ali sličnih dolžnosti ne pozna noben šport: smučaš, kadar hočeš, v planine greš, kadar se ti ljubi, plavaš in veslaš, kadar se ti zdi za to primerno; če je slabo vreme, ostaneš doma. Lovec nima take proste volje; često mora v revir prav v slabem vremenu, zato, da pomaga divjadi, če je v sili zaradi vremenskih nezgod, nenavadnega mraza ali visokega snega. Res izmetavanje gazi, razbijanje ledu in donašanje krme ni prijetno opravilo in je kot tako težaško delo, toda kakor vsako delo ima tudi to dve strani: V vsakem delu tiči poleg čisto fizične, objektivno marljive komponente še psihična, ki jo označujemo kot pripravljenost za storitev. Ta pripravljenost za neko opravilo odtehta često fizični napor in se izraža v veselju do tega opravka ter po storjenem delu v nekem zadovoljstvu zaradi izvršene dolžnosti. Tak vesel občutek ima lovec, ko pride upehan iz lovišča, kamor je šel v ostri zimi z lopato, sekiro in svežnjem vejnikov ali tovorom detelje ali ovsa. Kdor torej trdi, da je lov zgolj prizadevanje, upleniti divjad, je v zmoti in bi mogel prav tako trditi, da je glavni namen gozdarstva podiranje dreves. Za razpoznavanje vseh vrst divjadi in poznavanje njihovega življenja, za krmljenje divjadi, za napravo solnic, za prepoznanje bolne divjadi, jalovosti, starosti in sto drugih veščin in opravil je potrebno posebno znanje, ki ga mora pokazati pri lovskem izpitu, kdor hoče biti lovec. Takih obveznih izpitov športne panoge na splošno ne poznajo. Za izvedbo nekih športov veljajo pač posebna pravila in navodila, vendar ti nihče ne more prepovedati izvajanja izbranega športa, če se teh navodil ne držiš in delaš po svoje. Lovcu pa se prepove lov, če ne napravi v določenem roku izpita in ravna pri izvrševanju lova po svoje, drugače, kakor zahtevajo zakonski predpisi in navodila lovske organizacije. Zakon o lovu s svojimi predpisi precej natančno navaja dolžnosti lovca, katere vrste divjad sme loviti in kedaj ter zadolžuje lovca zlasti za gojitev divjadi, izboljševanje njene kakovosti ter za skrb za njeno varnost, prehrano in zdravje. Podobnih zadolžitev šport nima in jih tudi imeti ne more. Neki znak športnih panog je rekorderstvo, vsaj pa tekmovanje za boljše uspehe, izrazij iv e v številih. Takega tekmovanja lov ne pozna ali vsaj ne pozna več. Časi mrharstva in pobijanja divjadi so za vedno za nami. Če opozorimo še na to, da so ustanovile kulturne države posebne znanstvene zavode za lovstvo oziroma jih še ustanavljajo, tedaj moramo iz vsega povedanega vendarle spoznati, da je lov nekaj več ali nekaj drugega kakor šport. Lovski zakon pravi, da je lov panoga narodnega gospodarstva. To sicer ni dokaz, je pa z zakonom kot odrazom ljudske volje povedano, kaj hočemo, da je lov, namreč da naj postane del narodnega gospodarstva, če morda kje še ni. Za rešitev vprašanja, če more biti lov veja narodnega gospodarstva, je treba pogledati, ali je divjad tolikšna dobrina, da se izplača z njo gospodariti, in drugič, če more lov dati skupnosti kako korist. Po zakonu o lovu je divjad splošno ljudsko premoženje, torej nekaj, kar se da oceniti in vrednost izraziti v denarju. Mislim, da ni treba podrobno dokazovati, da ima divjad svojo ceno; ne samo meso, tudi kože, rogovje in marsikaj se da vnovčiti, in sicer precej drago spraviti v denar. Ni torej nikakega dvoma o tem, da po- meni divjad neko premoženje in to ne ravno nepomembno. Že letni odstrel in odlov žive divjadi znese v Sloveniji vrednost kakih 18—20 milijonov dinarjev. Če računamo, da odstrelimo in polovimo letno približno desetino vsega sta-leža,* je vsa divjad v Sloveniji vredna do dve sto milijonov dinarjev. To je znesek, ki gotovo zasluži, da se z njim ravna po gospodarskih načelih. Tudi ne moremo zanikati, da bi skupnost nič ne imela od lova. Izvoz kož nam daje za trgovino tako važne devize in kakih 130 000 kilogramov divjačine, ki jo konsumiramo letno v Sloveniji, tudi nekaj zaleže. Seveda vse skupaj še ni veliko, toda lahko računamo na dvojno mero, ko se stalež divjadi poveča. Seveda so povečanju staleža divjadi stavljene meje, kajti divjad povzroča gozdu in polju škodo in ta ne sme doseči vrednosti divjadi, če naj je lov upravljan gospodarsko umno oziroma naj je gojitev divjadi v skladu s koristmi kmetijstva in gozdarstva, kakor to predpisuje zakon o lovu. Z lovom je pač drugače kakor n. pr. z ribištvom ali čebelarstvom, kajti ribe in čebele ne škodujejo nobeni panogi narodnega gospodarstva, tudi če se prekomerno razmnožijo. Bolj je sličen lov živinoreji, kjer je število glav z ozirom na možnost prehrane tudi omejeno. Zdi pa se, da bi dvojno število sedanje divjadi naša lovišča le prenesla. Ne glede na omejitev višine staleža pa ne more biti dvoma, da je kakor živinoreja tudi lov veja narodnega gospodarstva. Če imamo lovci pri svoji panogi še posebej svoj užitek, zabavo in druge idealne koristi, je to lovu kvečjemu v korist, ker gospodarimo zato rajši in vestnejše. * Odstrel znaša od staleža približno: lisice in jerebice 1/a, zajci 1/s, gamsi, srnjad in jelenjad Vis, vidre V20, vel. petelini Vis itd. ODLIKOVANI SO BILI Z ZNAKOM »ZA ZASLUGE« Upravni odiboir Republiške lovske zveze Slovenije je po določilih pravilnika o podeljevanju »Znaka za zasluge« v lovstvu na svoji seji pred 1. majem odlikoval 36 zaslužnih lovcev: Odlikovani so bili: Vladimir Ban, Ptuj, dr. Franjo Šalamun, Ptuj, Martin Klemenčič, Ptuij, Janko Vogrinec, Ptuj, Nande Šentjurc, Ptuj, dr. Bogdan Kurbus, Ljubljana, Julij Koder, Ljubljana; dr. Djuka Vrbanič, Ljubljana; Jože Rus, Lukovica, Ivan Podržaj, Višnja gora, Evgen Sila, Ljubljana, Albin Šifrer, Ljubljana, Janez Pestotnik, Ljubljana, Jože Paškulin, Ljubljana, Oskar Rataj, Rogaška Slatina, Franc Podvinski, Globoko, Maks Kočevar, Pišece, Ivan Kostevc, Pišeoe, Lojze Colarič, Krško, Branko Medved, Krško, Slavko Župevc, Krško, Oton Oršanič, Brežice, Josip Kalin, Jesenice na Dol., Janko Bizjak, Krško, Ivan Vidmar, Brežice, Janez Medved, Drežnica, Mihael Leban, Planota, Ivan Kavčič, Ljubinj, Franc Logar, Tolmin, Andrej Maligoj, Smast, Urban Maurer, Podlbrdo, Janko Perat, Tolmin, Martin Plazar, Boštanj, Stanko Dolanc, Hrastnik, ing. Franc Jenčič, Trbovlje, Jože Groznik, Zidani most, Franc Nosan, Ljubljana. (Iz sejnega zapisnika Republiške lovske zveze Slovenije 29. aprila 1955) OB ČLANKU »PETELINU VELJAJ KROGLA!« Klemen Rabič Pod tem naslovom je v marčevi številki Lovca (leto 1955, št. 12 d) napisal članek tov. France Avčin. K članku dodajam še jaz nekaj vrstic iz svojih izkušenj. Na enoletni državni nižji gozdarski šoli v Mariboru, ki sem jo končal 1934. leta, je ravnatelj tov. Ziernfeld v svojih predavanjih o lovstvu oziroma o lovu na peteline posebno poudaril, da se strelja veliki divji petelin s šibra-mi št. 4, ruševec pa s šibrami št. 6. To je utemeljeval tako, da debelejša zrna žival preveč razbijejo, strel z drobnejšimi zrni pa je navadno usoden za lovca in petelina. Pozneje sem v praksi spoznal, da je naš ravnatelj govoril popolnoma pravilno. Petelin, ki se strelja na primerno razdaljo z zrni št. 4 oziroma 6, obleži navadno v ognju, le strelec mora biti miren in dobro mora pomeriti. Seveda pa igra pri tem važno vlogo tudi dejstvo, od katere strani je bil petelin streljan, kajti lepo zloženo perje zrna uspešno odbije, posebno če so bila izstreljena iz puške pred petelinom in če je bila razdalja nekoliko prevelika. Sicer pa strel od spredaj ni priporočljiv tudi zato, ker je pri takem strelu zelo velika možnost, da zaželeno trofejo preveč razbijemo oziroma pokvarimo v prednjem, vidnem delu. Spominjam se, da je šibra pri takem strelu odbila velikemu petelinu zgornjo polovico kljuna in vrhnji del glave. Taka trofeja je za uplenitelja brez prave vrednosti. Še slabši pa je nelovski strel od zadaj. Če tako streljani petelin vendarle obleži, ima prerešetan rep. Navadno pa se šibre zari-jejo v manj občutljivi zadnji del trupa in petelin, ki ima zdrave perutnice in zdravo osrčje, odleti nasproti svoji kruti usodi, iz katere ga nekje v zapuščenem kotičku reši edino smrt. Ti primeri se pogosto dogajajo pri ruševcih, posebno če je izbrani vitez na kopnem zemljišču. Neizkušeni lovec strelja pogostokrat prerano, ko se temni obris krivorepca še slabo vidi, pa pomeri v belo podrepno perje. Poglejmo nekoliko učinek šib er razne debeline. Predebele šibre na kratko strelno razdaljo žival razbijejo, predrobne pa jo, lahko bi rekel, oskubijo prevelikega števila perja. Na veliki razdalji je roj predebelih šiber redek, zato pogodek manj verjeten in uspeh negotov. Drobne šibre izgubijo na preveliki strelni razdalji udarno silo in se zato delno sicer prebijejo skozi perje, ne dosežejo pa osrčja — in ranjeni petelin odleti ter v obeh primerih žalostno pogine. Marsikdo, ki bo prebral prednje vrstice, si bo mislil: Velikemu se je torej treba približati na pravilno strelno razdaljo, malega pa poča- kati, da se na primerno daljavo približa ali oddalji! To pa ni tako lahko, kot si ta ali drugi misli, ko pa je v zvezi z lovom na petelina toliko nepredvidenih težav! Petelin izvaja namreč svoje ljubavne obrede, kjer hoče in kakor mu je volja. V gorskih predelih si veliki petelin navadno izbere za svoje svatovsko petje smreko, jelko, bukev ali macesen na obronku gozda na kakem vzvišenem kraju ali v strmem pobočju, kjer sta mu dober vid in sluh zvesta pomočnika. Tako se mora lovec ob naskakovanju često prebijati po strmi rebri, suhem listju ali dračju, preko čistin in snežišč in že drobna vejica v listju, kamenček ali košček zmrznjenega snega reši prebrisanemu pevcu življenje. Ko končno izurjeni lovec le srečno dospe na zaželeno strelno razdaljo, pa spet ugotovi, da goste veje sosednjih dreves petelina dobro krijejo! Nič laže ni z ruševcem. Lovec sede običajno nekoliko razgret v čakališče, nato pa mu posebno v jasnem jutru ob sončnem vzhodu mraz in lovska mrzlica štejeta kosti! Pojoči ruševec se sicer dobro drži rastišča, toda za strel s šibrami je večkrat le nekoliko predaleč. Treba se je odločiti za tvegani strel ali pa se za krajšo ali daljšo dobo posloviti od lepega planinskega ptiča. V prvem primeru sta običajno nesrečna oba: zastreljeni ruševec in lovec, v drugem pa samo lovec, ko se brez plena, toda z lepim spominom in čisto lovsko vestjo vrača z lova. Neredko pa se dogodi, da v mirnem jutranjem svitu nenadoma pozdravi gorski svat lovca s svojim čuuš tik za hrbtom ali pa sede pred lovca na 2 do 3 metre. Tu se šopiri, kot da je vsa okolica njegova, v čakališču pa stiska lovca srce in sapa mu zastaja. Nepremično sedi in skoraj ne čuti pretakanja krvi v lastnih žilah. Streljati ne sme, ker bi imel pred seboj namesto lepe trofeje oskubljeno gmoto sredi razdejanega perja. Predolgo čakanje, da bi se petelin vendar oddaljil na pravo strelno razdaljo, pa se lahko zaključi s popolnim razočaranjem. Ruševca prav lahko zvabi kaka njegova zaročenka s svojim vabljivim glasom od čakališča k preod-daljenemu rušovemu grmu, še večkrat pa se zgodi, da ogleda petelin v čakališču nekaj nenavadnega ter odleti na bližnji macesen, ki je za šibrenico navadno predaleč. Tako se lovec v nekaj trenutkih lahko znajde v položaju, ki je za strel popolnoma neugoden. Varljiva pa je v planinah tudi ocena razdalje: v megli se ti zdi, da je žival predaleč, v lepem vremenu, posebno po kakem dežju ali snegu, ko je zrak čist, pa, da je preblizu. Tako doživi visokogorski lovec po strelu s šibrami, včasih proti svoji volji, neljub dogodek. Omenim naj še nekaj primerov, ki so se dogodili pri strelu na ruševca z raznim orožjem oziroma izstrelki. Pred nekaj leti sem vodil lovskega gosta na ruševca na Komno. Med potjo in zvečer v koči me je prepričeval, da so drobne šibre bolj učinkovite, ker jih je v naboju mnogo več kot debelih, površinski prostor udarne sile na živalsko telo in njeno živčevje, je torej obširnejši in zato žival hitreje ohromi oziroma omrtvi. Ko sva naslednje jutro pri planini Kal iskala z drobnimi šibrami zastreljenega ruševca, nisem prav nič verjel, da bi bila drobna zrna kljub večjemu številu učinkovitejša od debelih. Pred letom mi je lovski gost na poti v kočo na Krstenici povedal, da gre na svojega prvega ruševca. Na vprašanje, s kakšnim zrnom namerava streljati, mi je odgovoril, da je pred odhodom od doma govoril z več starimi peteli-narji, ki so mu svetovali zrno št. 10 ali največ 8; takšne naboje ima tudi s seboj. Začel sem ga prepričevati, da so ta zrna predrobna. Tako sva v koči zamenjala dvema nabojema zrna št. 10 z zrni št. 6, vendar pa je gost pristavil, da bo streljal najprej z zrni št. 8, po potrebi pa še s št. 6. Nadalje nisem upal gostu ugovarjati, da bi ne bil jaz kriv, če bo slabo pomerjeni ali zadeti ruševec odletel z rastišča. Zjutraj sem na poti iz koče proti rastišču vedno mislil na besede »prvič z zrni št. 8« in dvomil v upeh. Ko sva prišla na razstišče, sva žal ugotovila, da je sicer trdno postavljeno čakališče zrušeno. Ljudje, ki so prejšnji večer prinesli na planino deske za neko novo gradnjo, so iz hudomušnosti čakališče podrli. Stopila sva v najbližje ruševje namesto v udobno čakališče. Po kratkem čakanju je kovinasto bleščeči se vitez poslednjič obiskal planino Krstenico — toda za strel s šibrami je sedel nekoliko predaleč! Ko pa sva si s petelinom nekajkrat izmenjala čuuš, je bil že skoraj preblizu! S spretno roko je gost počasi dvigal puško, jo prislonil k licu in z dobro pomerjenim strelom odbil ruševcu precejšnje število drobnih peres. Pritisk smodnikovih plinov v naboju se je razdelil na preveliko število zrn in izstreljene osmice so bile prešibke, da bi prodrle skozi perje v osrčje petelina! Ta se je s poškodovano perutnico v loku pognal iz roja šib er, pa nekoliko proč spet sedel. Tedaj je gost drugič ukrivil svoj kazalec. V rezkem poku je mali, toda ponosni sin planin omahnil ter se zgrudil na mestu. Ko sva z gostom ogledovala odbito perje in sledove šiber obeh strelov, je gost potrdil upravičenost moje trditve, kajti ugotovil je, da bi bil ruševec padel že pri prvem strelu, če bi streljal s šesticami. Tako gost pri lovu na prvega ruševca ni dobil samo trofeje in doživel lepega lova, pridobil si je tudi bogato izkušnjo. Spominjam se, kako je v ognju obležal ruševec, streljan s kroglo 6.6 X 70 R. Zadet je bil v zgib perutnic. Pri izstopu krogle je imel za prst veliko rano; perja ni izgubil skoraj nič. Skoraj enako je bilo z ruševcem, ki je bil streljan s kroglo 5.6 X 52 R. Gost ga je streljal na macesnu in ga zadel skozi sredino trupa. Po strelu se je v letu spustil s prosto visečimi nogami poševno proti zemlji, kjer je obležal na mestu. Rana je bila nekoliko manjša kakor od krogle 6.6 X 70 R. Bil pa sem tudi pri uplenitvi dveh ruševcev, ki sta bila streljana s kroglo »long rifle cal. 22.« Ruševca sta se po strelu z visoko nazaj dvignjeno glavo še po trikrat široko prestopila, nato pa mrtva omahnila na zemljo. Oba ruševca sta bila zadeta tik za zgibom perutnic; izgubila sta po 3 do 4 mala peresa. Rani na obeh straneh sta bili komaj vidni, svinčena krogla pa je popolnoma zadostovala. Gosta sta z zadovoljstvom priznala, kako praktična in uspešna je ta malokalibrska puška za lov na peteline. Iz prednjih vrstic se vidi, kakšno vlogo igra pri lovu na petelina izbira šiber in kakšne so okolnosti pri lovu na to divjad. Če pomislimo, da je kakih 80 % s šibrami »zgrešenih« petelinov izgubljenih za lovišče in za lovca in da ti petelini pozneje v nepotrebnih mukah poginejo za hrano roparic in črvov, se bo sleherni lovec vedno odločil za šibre št. 4 (za velikega), oziroma št. 6 (za ruševca), svoj kazalec pa bo ukrivil le tedaj, ko bo na pravilni strelni razdalji imel možnost, izbranega pevca dobro pomeriti v zgib perutnic. Popolnoma se strinjam z vsebino v uvodu omenjenega članka »Petelinu veljaj krogla!«. V članku pisec tov. France Avčin poudarja, da se mu je problem strela na petelina rešil v vsakem pogledu z zmago krogle nad šibrami. Kako mikaven je veliki petelin, ponos in okras naših gozdov, v svojem svatovskem oblačilu, toda vsaj zame za ruševcem daleč zaostaja! Nič ni za visokogorskega lovca veličastnejšega, kot so trenutki, ko sedi v čakališču, obdan z zasneženimi vrhovi gora, v času, ko se dolina že prebuja iz zimskega spanja in odeva v zeleno pomladansko obleko. Povsod je vse tiho, le rahli in hladni jutranji veter sili v segreti lovčev obraz. Takrat prekinejo grobno tišino naznanjevalci jutra s svojim ku-ku, tu-tu in čiv-čiv in naznanijo prihod pričakovanega viteza. Kmalu nato se pojavi na rastišču ruševec s svojim bojnim klicem čuuš, čuuš. Nato nekaj časa med pihanjem jezno poskakuje in opazuje okolico rastišča; ogleduje, če ni v bližini kak nezaželeni tekmec. Nato preide v umirjenejše petje — v gruljenje. Na vzhodu že kuka izza gore krvavo-rdeče sonce, s svojimi žarki že obseva vrhove gora in njihova snežišča. Ruševci pa si z bližnjih rastišč izmenjavajo svoje melodije. Ni dvoma, da je pri petelinu strel iz risanke najbolj lovski. Pri strelu s kroglo je treba samo malo več sposobnosti v streljanju ter mirne roke. Zato pa je lovski užitek večji, saj je pri preciznejšem strelu cilj teže dosegljiv. Uplenitelj ima drugačen občutek in pred naravo boljše opravičilo, če pade žival na mestu. Pri strelu s kroglo je vseeno, če je strelna razdalja nekoliko krajša ali daljša, kajti petelin bo izgubil prav toliko perja in rana bo prav tolikšna, če je petelin malo bliže ali malo dalje. Krogla gre skozi petelina, pa naj bo zadet od katere koli strani. Pripominjam pa, da je zame pri petelinu zgib perutnice to, kar je pri parkljasti divjadi pleče. S kroglo zadeta žival sigurne j e obleži, če pa je zgrešena, pa zdrava odleti. Ni torej toliko bojazni, da bi »zgrešeni« veliki petelin ali ruševec hiral in končno poginil nekje v skritem dračju ali ruševju. POMLADNA Lenart Z.-Podjelovčan Z mlado Vesno priletele k nam so znane ptičke tri: vsaka izmed njih po svoje dih pomladi okrepi. Prva ptička — prepelica z drobnim glasom pet pedi nas pozdravlja sredi žita in nam polje poživi. Druga ptička — kukavica oživi nam gozd in log, zvonki nje kuku razlega daleč, daleč se okrog. Tretja ptička — lastavica gnezdo svoje spet gradi v okrilju kmečke hiše — vsakdo se je veseli. OSNOVE GOJITVE IN ODSTRELA SRNJADI Dr. Bogdan Kurbus Stalež divjadi nizkega lova — zajca, fazana, jerebice — se menja, ker je zelo odvisen od vremenskih razmer: ostrosti zime, mokre pomladi, zgodnje ali pozne košnje, poplav, raznih bolezni itd. Neko številčno planiranje gojitve in odstrela te divjadi je zato za daljšo dobo nezanesljivo. Odstrel je treba določiti vsako leto po vsakokratnem staležu. Drugače je to pri rogarjih. Pri tej divjadi je planska gojitev pogoj uspeha. Bistveno sredstvo gojitve pa je poleg zaščite divjadi, oskrbe v zimi itd. tudi pravilni odstrel, predvsem gojitveni odstrel. Gojitveni odstrel se pri nas izvaja že leta, vendar si mnogokrat nismo na jasnem, kakšen je njegov končni cilj. Smatra se včasih, da je namen samo ta, da se izloči od razploda manjvredna divjad. To pa ni njegov glavni in edini namen. Gojitveni odstrel ima prav pri rogarjih v prvi vrsti namen, da regulira stalež divjadi in njen letni prirastek številčno in po spolu. Vsekakor je to pri rogarjih njegova prvenstvena naloga, čeprav tista druga, da se namreč izloči manjvredna divjad, ni nič manj važna. Prvi korak k planski gojitvi je, da ugotovimo zaželeno kapaciteto divjadi, to se pravi, da mora lovska družina vedeti, koliko neke divjadi v lovišču lahko ima. Kapaciteta (zmogljivost) divjadi (normalni stalež) pa v naših loviščih še ni določena. Stopnja razvoja našega lovstva pa zahteva, da se določi čimprej, kajti šele tedaj se bo naše lovsko gospodarstvo res lahko normaliziralo, ker bo lovska družina vedela, koliko neke divjadi v lovišču lahko ima oziroma jo mora imeti kot normalni stalež. Ko bo ta planirana in pravilna kapaciteta znana in dosežena, bo znan tudi vsakoletni odstrel, ki se bo gibal ob dobri čuvajski službi v višini povprečnega letnega prirastka divjadi. Pravilnik o planiranju v lovstvu predpisuje, da se mora za vsako lovišče določiti kapaciteta za tiste vrste divjadi, ki so za lovišče primerne, in sicer posebej za jelenjad, srnjad, gamsa, zajca, fazana, jerebico, kotomo. Razpredelnica o bonitetnih razredih, ki jih je pet, določa na 100 ha normalni stalež takole: Bonitetni razred L II. III. IV. V. Gams 10 7 4 2 1 Jelenjad 4 2 1 0,5 0 Srnjad 6 4 2 1 0,5 Zajec 20 15 10 5 3 Fazan 40 30 20 10 5 Jerebica 60 50 40 20 10 Kotoma 60 40 30 20 10 Foto Fr. Kersnik Kapaciteta divjadi pa se bo dala ugotoviti šele, ko bo znan sestav lovišč po kulturnih vrstah, t. j. po tem, koliko je v lovišču gozdov, grmičevja, travnikov, košenic, pašnikov, njiv, vinogradov, nasadov itd. V ta namen so prejele lovske družine pred nedavnim obrazca 1 in 2 v izpolnitev. Čim popolnejši bodo podatki v obrazcih, toliko laže bo določiti pravilno kapaciteto divjadi. Če si danes zastavimo vprašanje, ali je na splošno normalni stalež v naših loviščih dosežen, moramo to zanikati zlasti za divjad nizkega lova, ki je še daleč pod normalnim stanjem. Boljše je to stanje pri srnjadi, čeprav na splošno tudi pri srnjadi normalni stalež še ni dosežen niti številčno, še veliko manj pa v pravilni razporeditvi po spolu in starosti. Ko pa bo normalni stalež določen, se bo pojavilo vprašanje, kako naj bo divjad zastopana po spolu in starosti, da bo dosežen čim boljši uspeh gojitve v kakovostnem oziru. Ker se običajno pojavlja pri naraščanju rogarjev spolno razmerje 1:1 in so znatni odkloni izjema, bo najidealnejše ono spolno razmerje, ki ustreza naravnemu stanju. Zato mora pač lovska družina izvrševati odstrel rogarjev tako, da se čimprej in čimbolj približa temu idealnemu spolnemu razmerju. To je nujno, ker bodo sicer nastopile čez neko dobo posledice nepravilne gojitve — degeneracija. Če vlada pri rogarjih idealno spolno razmerje, pridejo ob plemenitvi do zaskoka samo močni in zreli plemenjaki, ki dajejo tudi dobre potomce. Plemenjaki niso preobremenjeni. V preteklosti se je v tem pogledu mnogo grešilo, ker so se odstreljevali večinoma srnjaki, ne pa tudi srne in mladiči. Odstrel se je izvajal nepravilno. Šele zadnji dve leti se love tudi sme, vendar je stanje še vedno nezadovoljivo. Zato je nujno, da regulirajo lovske družine v bodoče odstrel srnjadi tako, da se bo nepovoljno stanje čimprej popravilo in približalo idealnemu spolnemu razmerju. Cilj planske gojitve je torej: 1. da dosežemo v lovišču normalno kapaciteto v pravilnem spolnem razmerju, 2. da vzrejamo čim kvalitetnejšo divjad. Pravilni odstrel je regulator gojitve. Temelj vse planske gojitve pa je pravilno ugotovljeni stalež divjadi po številu, spolu in starosti. Kako pa naj se planira odstrel glede na gostoto in zaželeni cilj, naj nam pojasnijo naslednja izvajanja. Za določitev staleža so merodajne spremembe v teku lovskega leta. Izhodišče za njegovo urejanje je spomladanski stalež, ki razčlenjuje divjad po stanju preteklega lovskega leta. V mesecu maju se uvršča divjad (rogarji) za eno starostno leto naprej. Tako se uvrsti od maja dalje n. pr. srnjak, ki je dosegel 4. leto starosti, iz kategorije mladih srnjakov v kategorijo lovnih, srne-mladice v kategorijo srn, polovica mladičev v kategorijo mlajših srnjakov in druga polovica mladičev v kategorijo srn-mladic. Če se k tako ugotovljenemu in razčlenjenemu spomladanskemu staležu prišteje še pričakovani prirastek v tekočem lovskem letu, dobimo poletni stalež. Na podlagi poletnega staleža se določi odstrel takole: Za lovišče določeni spomladanski stalež za prihodnjo spomlad, povišan za povprečno izgubo v prihodnji zimi, se odšteje od jesenskega staleža tekočega leta. V okviru ugotovljenega ostanka se določi odstrel. Ta račun bi bil takle: ugotovljeni spomladanski stalež, + preuvrščena divjad (maja), + verjetni prirastek, = poletni stalež, •— spomladanski stalež naslednje spomladi, = ostanek, — verjetna izguba v prihodnji zimi, — maksimalni odstrel. Po gornjem računu se ugotovi maksimalni odstrel prav enostavno. V loviščih, kjer se pojavlja zimska izguba samo izjemoma, se lahko v kalkulaciji opusti. Pogoj te računske operacije pa je, da je izhodišče pravilno, t. j., da je spomladanski stalež pravilno ugotovljen številčno, po spolu in vsaj deloma po starosti. Če kapaciteta v lovišču še ni dosežena ali ni dosežena pravilna razčlemba po spolu in starosti, je treba pač maksimalni odstrel ustrezno znižati, da se planirana in pravilna kapaciteta čimprej doseže. Na tak način se lahko stalež in odstrel planira tudi za več let. Potrebno bo morda to tedaj, kadar je treba stalež v nekem lovišču šele urediti, česar v enem letu ni mogoče opraviti. Nezanesljiv pa je tak večletni načrt tam, kjer nastopajo večkrat večje izgube v zimi; teh izgub lovec-planer ne more predvideti in mora zato svoj načrt spreminjati. Glede odstrela samega pa je treba vedeti, da naj bo pred prskom strogo gojitven. Odstrel lovnih srnjakov naj se izvrši v glavnem v drugi polovici prska in pozneje, seveda tam, kjer je lovno gospodarstvo doseglo planirano in pravilno kapaciteto. Srnjad je pri nas zastopana skoraj povsod. Zaradi njenih lastnosti je njena gojitev najlažja in najhvaležnejša. Srnjad se dobro prilagodi podnebju in pašnim razmeram, se hitro množi in zgodaj dozori (srnjak ima navadno že v starosti od 4. do 6. leta svoje najboljše rogovje), drži se kraja, ki ga menja samo, če zahtevajo to spremenjene pašne razmere ali če se stalno vznemirja, je gozdna žival in ji ustreza najbolj mešani gozd s podrastjo, ki ji nudi dovolj naravne hrane in dobra zaklonišča. Pogoji za njen številčni razvoj zato niso povsod enaki. Pravilnik o planiranju nam daje tudi smernice za spolno razmerje pri srnjadi; določa namreč, da naj bo razmerje ca 1:2. To navodilo ustreza za naše gorske kraje, kjer je treba računati z zimsko izgubo, pa tudi tam, kjer je treba stalež srnjadi šele dvigniti na določeno normalno število. Kjer pa ni rednih zimskih izgub in je planirano normalno število doseženo, je treba doseči razmerje 1 :1 ali vsaj 1 : 1,5. Tako stališče zastopa tudi inozemska lovska literatura, utemeljuje pa ga s tem, da samo tak stalež lahko da zdrav in močan naraščaj in zato tudi stalno povprečno dobre trofeje, ki morajo biti cilj vsake lovske družine. Niže navedena razpredelnica o staležu in odstrelu nam pokaže 4 primere spolnega razmerja srnjadi v lovišču, kakšen je prirastek v tem ali drugem primeru in kakšen naj bi bil odstrel, da ostane stalež prihodnjo pomlad isti z isto razčlembo po spolu in starosti. S tem pa nam indirektno pove, kako je treba usmerjati odstrel, če hočemo spolno razmerje izboljšati. STALEŽ IN ODSTREL SRNJADI I. Spolno razmerje 1:1 Stalež in spremembe Srnjaki Sme Mladiči Vsota lovni mlajši srne srne-mlad. Spomladanski stalež 16 26 30 6 22 100 Preuvrstitve J 77 5 5 11 6 6 11 22 Prirastek + 30 30 Poletni stalež 21 32 36 11 30 130 Odstrel do 31. VII. — 2 4 6 Stalež 1. VIII. 19 28 36 11 30 124 Odstrel od 1. VIII. — 2 3 4 3 12 Stalež 1. II. 17 28 33 7 27 112 Izguba — 1 2 3 1 5 12 Spomladanski stalež naslednje pomladi 16 26 30 6 22 100 II. Spolno razmerje 1:1,5 Stalež in spremembe Srnjaki Sme Mladiči Vsota lovni mlajši srne srne-mlad. Spomladanski stalež 12 20 35 9 24 100 Preuvrstitve j + 4 4 12 9 9 12 24 Prirastek + 34 34 Poletni stalež 16 28 44 12 34 134 Odstrel do 31. VII. — 1 2 3 Stalež 1. VIII. . 15 26 44 12 34 131 Odstrel od 1. VIII. — 2 4 5 2 6 19 Stalež 1. II. 13 22 39 10 28 112 Izguba — 1 2 4 1 4 12 Spomladanski stalež naslednje pomladi 12 20 35 9 . 24 100 III. Spolno razmerje 1:2 Stalež in spremembe Srnjaki Sme Mladiči Vsota lovni mlajši srne srne-mlad. Spomladanski stalež 10 18 40 8 24 100 Preuvrstitve j + 4 4 12 8 8 12 24 Prirastek + 40 40 Poletni stalež 14 26 48 12 40 140 Odstrel do 31. VII. — 2 6 8 Stalež 1. VIII. 12 20 48 12 40 132 Odstrel od 1. VIII. — 1 4 3 11 19 Stalež 1. II. 11 20 44 9 29 113 Izguba — 1 2 4 1 5 13 Spomladanski stalež naslednje pomladi 10 18 40 8 24 100 s IV. Spolno razmerje 1:3 Stalež in spremembe Srnjaki Srne Mladiči Vsota lovni mlajši srne sme-mlad. Spomladanski stalež 9 10 43 10 28 100 Preuvrstitve J + 2 2 14 10 10 14 28 Prirastek + 46 46 Poletni stalež 11 22 53 14 46 146 Odstrel do 31. VII. — 1 10 11 Stalež 1. VIII. 10 12 53 14 46 135 Odstrel od 1. VIII. — 1 6 3 12 22 Stalež 1. II. 10 11 47 11 34 113 Izguba — 1 1 4 1 6 13 Spomladanski stalež naslednje pomladi 9. 10 43 10 28 100 Tudi lovišče lovske družine Pivka je bilo pred leti, kot mnoga druga lovišča, skoraj prazno. Bila so kritična leta, tako pišejo. Zato je družina predvsem skrbela, da se dvigne stalež. Z vso vnemo se je spravila nad roparice, predvsem nad lisice, kune in volkove. Danes se pase v njenem lovišču že kar lepo število jelenjadi, srnjadi in druge divjadi, lovska družina pa ima že tudi dve lovski koči. Za varstvo divjadi, predvsem pa za lov na volkove, sta ji nujno potrebni. Drugo kočo, vredno četrt milijona, si je postavila lansko leto po zaslugi svojega člana tov. Armina Sile Razpredelnica o staležu in odstrelu upošteva: prvič, da znaša letni prirastek 80 do 85 % vseh srn spomladanskega staleža, drugič, da se 20 % mlajših srnjakov spomladanskega staleža preuvrsti v kategorijo lovnih srnjakov in da se smatra srnjak z dopolnjenim 4. letom za lovnega. tretjič, da se odstrele vsi za razplod neprimerni srnjaki pred prskom in četrtič, da znaša zimska izguba: pri lovnih srnjakih 5—10 %, pri mlajših srnjakih, srnah in smah-mladicah do 10 % in pri mladičih do 20 %. Razpredelnica nam pokaže, da se odstreli: v I. primeru: 8 srnjakov (4 lovni), 7 srn (3 srne-mladice), 3 mladiči, skupaj 18; v II. primeru: 9 srnjakov (3 lovni), 7 srn (2 smi-mladici), 6 mladičev, skupaj 22; v III. primeru: 9 srnjakov (3 lovni), 7 srn (3 sme-mladice), 11 mladičev, skupaj 27; v IV. primeru: 12 srnjakov (1 lovni), 9 srn (3 srne-mladice), 12 mladičev, skupaj 33. Razpredelnica pa tudi pokaže, da daje pravilno spolno razmerje lovne srnjake-trofeje, slabo spolno razmerje pa večji odstrel, toda malo ali nič kakovostnih trofej. Pove pa nam tudi, da pride pri spolnem razmerju 1 :2 na lovnega smj aka-plemenj aka ca. 5 srn za za- skok, pri spolnem razmerju 1 :3 pa celo do 7 srn, dočim prideta pri spolnem razmerju 1 :1 samo ca. 2 srni. Mnogo srn zaskočijo zato v prvem in drugem primeru mladiči in slabiči, ker ni prostega plemenjaka. Ta shematični prikaz naj služi lovskim družinam za smernico pri določanju staleža in odstrela. Zaključek gornjih ugotovitev je: 1. določiti je treba za vsako lovišče kapaciteto srnjadi, ki naj po pravilniku o planiranju v lovstvu ne presega ob najboljših pogojih 6 živali na 100 ha, 2. doseči je treba spolno razmerje 1:1; kjer pa so zimske izgube ali pa kapaciteta še ni dosežena, si prizadevati doseči razmerje 1 :1,5 oziroma 1 :2. Vsako slabše spolno razmerje je po bioloških zakonih škodljivo in tudi ni gospodarsko, ker producira več mesa samo nekaj časa. Z nastopajočo degeneracijo tudi ta korist odpade. Za gojitveni odstrel smatramo naslednjo srnjad: 1. bolne srnjake, telesno slabo razvite in srnjake z nepravilnim ali slabo razvitim rogovjem, 2. slabo razvite srne, posebno pa take, ki imajo pozno mladiče, slabe srne-mladice in vse slabo razvite mladiče. O DELU IN DOLŽNOSTIH NADZORNIH ODBOROV M. B. Napisati nameravam nekaj vrstic o delu im dolžnostih nadzornih odborov. Z njimi bi rad opozoril nadzorne odbore, ki so bili izvoljeni na zadnjih občnih zborih, na njih pravice in dolžnosti, in sicer zato, ker doslej nadzorni odbori v lovski organizaciji niso odigrali vloge, kot bi jo morali. Nadzorni odbori so najvišji organi v organizaciji. Zato je njihova dolžnost in pravica, da redno zasledujejo in nadzirajo vse poslovanje upravnih odborov in da vedo za vse njihove sklepe. Če so sklepi nepravilni, mora nadzorni odbor takoj posredovati, da se taki sklepi razveljavijo. V težjih primerih mora sklicati družinski posvet in ga opozoriti na nepravilnosti ali celo izredni občni zbor ter predlagati primerne ukrepe v smislu 32. čl. družinskih pravil. Nadzorni odbor vsake organizacije je torej dolžan, da spremlja vse delo upravnega odbora, ne pa samo njegovo administrativno in finančno poslovanje. Posebno važni so gospodarski ukrepi, kar naj velja tudi za lovske organizacije, ki jim je zaupano gospodarjmje z našo divjadjo kot delom splošnega ljudskega premoženja. Že 27. čl. družinskih pravil nalaga nadzornemu odboru pravico in dolžnost, da mora vsaj dvakrat na leto pregledati gospodarsko in finančno poslovanje, družinsko blagajno in primerjati vse izdatke in dohodke s prilogami. Vsaj dvakrat letno, določajo pravila! Mislim pa, da je to vse premalo in smatram, da je določilo 27. čl. le neko opozorilo in napotilo, na kaj mora nadzorni odbor predvsem obračati svojo pozornost. Da pa bo nadzorni odbor svojo dolžnost v celoti opravil, naj se vsaj en član nadzornega odbora redno udeležuje sej upravnega odbora. Le na ta način se ustvari tesna povezava obeh odborov in le tako je možno zasledovati poslovanje in gospodarjenje v lovskih družinah. Doslej je bilo največkrat tako, da se je nadzorni odbor sestal dan ali dva pred občnim zborom, pregledal suhoparne številke in napisal razirešnico upravnemu odboru. Večkrat pa se j;e celo zgodilo, da se je poslovanje pregledalo tik pred občnim zborom ali pa med samim občnim zborom, kar je popolnoma napačno, zgrešeno in graje vredno. Kako naj da nadzorni odbor res objektivno in pravično poročilo občnemu zboru, če ni imel nobe- nega vpogleda v gospodarjenje in sklepanje 'upravnega odbora? Dolžnost nadzornega odbora je torej velika in odgovorna. Le stalna navzočnost na sejah upravnega odbora omogoča nadzornemu odboru resno zasledovanje poslovanja in izvrševanja sklepov, le tako lahko ugotovi, če se sklepi izvršujejo, ne pa samo sprejemajo in pišejo v zapisnik. Nadzorni odbor mora posvečati posebno pozornost tudi finančnemu poslovanju, t. j. družinski blagajni. Denar, kot sem že omenil, se mora uporabljati smotrno, gospodarsko, res le za vsestranski razcvet lovišča. Denarna sredstva se ne smejo uporabljati za nesmiselne potrebe. Denarne podpore za nelovske namene naj se ukinejo. Če je lovišče še slabo zasedeno ali če nima divjadi, za katero so vsi pogoji, pa .naj 'bo to pernata ali dlakasta divjad, naj se z razpoložljivim denarjem nabavi čimprej živa divjad za osvežitev in razplod. Če družina za tak sklep nima razumevanja* je ■dolžnost nadzornega odbora, da prikaže te potrebe in utemelji, zakaj so taki sklepi nujni in potrebni. Tudi pravilno gospodarjenje s plenom, ki naij se proda po čim višji ceni, .mora nadzorni odbor nadzirati, da si tako družine 'ustvarijo potrebna finančna sredstva. Tistim družinam, ki prejemajo izdatne zneske za izvoz žive divjadi, je potrebno prikazati, da nudijo od časa do časa družinam, ki imajo slabša lovišča, živo divjad po nižjih in zmogljivih cenah. Prav je, da se nagrajujejo člani in lovski čuvaji, ki so z nesebičnim delom pripomogli, da se je lovišče do najvišje možne in dopustne meje izboljšalo, vendar mora nadzorni odbor upoštevati, če so se res zatirale roparice in škodljivci, kakšno je bilo krmljenje in podobno. Napačno je, če se kdo oglasi in reče: pa nagradimo vse, saj smo vsi nekaj prispevali za zboljšanje lovišča! Nagrade naj se le zaslužni in požrtvovalni tovariši, po možnosti pa le z lovskimi potrebščinami, z municijo, škornji, denarno pa le za izredno delo na težkem terenu. če bodo člani nadzornih odborov delavni in čuječi, se ne bodo več ponavljali taki primeri, da Ibi imeli posamezniki v loviščih svoje ohišnice, 'kjer so gospodarili po mili volji. Zato naj se nadzorni odbori zavedajo, da funkcija nadzornega odbora ni častna, pač pa odgovorna. Naši jubilanti Znani lovec in preparator Josip Pajtler je, še vedno zdrav in veder, delaven in podjeten, stopil pred kratkim v 80. leto svojega življenja. Rodil se je v Lehnu blizu Ribnice na Pohorju, študiral v Mariboru, nato pa kot učitelj služboval v 11 krajih zelene Štajerske. Sam pravi, da je bilo v vseh krajih njegovega službovanja lepo, ker je imel povsod dosti dela in dosti prijateljev. Bil je navdušen narodnjak, vnet planinec in še .bolj vnet lovec, poleg tega tudi fotograf m čebelar. Izdelal je vrsto reliefov Pohorja in sosednjih goratih kraljev za šole in občine, pa tudi za zasebnike na ozemlju od Slov. goric pa tja do Šaleške doline. Med lovci je še posebno zaslovel kot gačiitelj živali. To delo opravlja še sedaj v lastni hišici v delavski koloniji v Mariboru. Neutrudljivemu prosvetnemu delavcu, lovcu in preparaitorju želimo še mnogo zdravih in srečnih let! Med številne jubilante se je ta mesec uvrstil tudi naš Franc Nosan, član nadzornega odbora RLZS, član nadzornega odbora OLZ Ljubljana, dolgoletni starešina in tajnik lovskih 'družin Šmarna gora in Vodice. Ni pa delaven samo po osvoboditvi, tak je bil tudi že pred vojno, ko ije bil več let član odbora Slovenskega lovskega društva in blagajnik Društva za pokončevanje volkov v Kočevju. Vso dobo je dopisnik Lovca, učitelj mlademu lovcu nekdaj in sedaj. V Gotenici se je sredi kočevskih gozdov rodil 11. maja pred šestdesetimi leti. Še zelo mlad je bil, ko je postal lovec, učitelj pa mu je bil pok. dr. Ivan Lovrenčič. In lovska puška se mu je priljubila, ob lovu ise je razživel, veder, nasmejan, odkrit tovariš, v katerega srcu ni slabe misli. Zato je bil in je še danes v lovski družbi nepogrešljiv, in tak, Francelj, ostani še nekaj desetletij! 22. aprila je dopolnil 60 let tov. Jurij Vrečer, član lovske družine Šentjur pri Celju. Lovsko se udejstvuje že kar 50 let, saj je bil že kot 10-letni deček brakir, s 15. letom pa je imel že prvo puško. Znan je kot pravičen lovec, dober lovski tovariš, odličen kinolog in mojster za jerebji lov. Kljub lepi starosti dobro pogleda po ceveh, pa tudi pri zadnjih pogonih ima pogled'vedno na pravem mestu. Kot uslužbenec je že upokojen, kot lovec pa pravi, 'da se ne da upokojiti. Lovski tovariši mu želimo še mnogo 'zdravja in še lepo vrslto let v zeleni bratovščini. 4. marca je minilo petdeset let, kar se je rodil v Št. Petru pri Mariboru tov. Mirko Lorlber. Naš jubilant, vodja katastra pri MLO Maribor, izvira iz staroznane lovske družine. Talko je tudi Mirko že s šestnajstimi leti postal lovec, član lovske organizacije pa (je od 1924. leta. Ko se je po osvoboditvi vrnil iz pregnanstva, je krepko zastavil vse svoje sile za našo mlado lovsko organizacijo. Od 1945. leta je starešina lovske družine Št. Peter, prav tako 'dolgo pa itudi odbornik Okrajne 'lovske zveze Maribor, ki ji je bil v 1947. letu tudi predsednik. Našemu dragemu Mirku, dobremu lovskemu in kinološkemu tovarišu, želimo vsi mariborski, še prav .posebno pa šeotpetrski lovci, da bi še dolga leta zdrav delil z nami našo lovsko veselje v naših lepih štajerskih loviščih. DIVJI PRAŠIČI NA GORENJSKEM Dt. J. R. Pred zadnjo vojno smo imeli v Sloveniji divje prašiče v glavnem na Kočevskem, pri čemer pa ne mislim samo na ožji kočevski okraj, temveč tudi na sosednja okraja Črnomelj: in Novo mesto. Nekaj jih je bilo 'tudi v okolici Litije, v okraju Ljubljana-okolica in Logatec, na Kozjanskem in na Boču. Na vseh teh področjih pa tedaj prašič le ni bil tako močno zastopan kot v povojnih letih. Po vojni pa ne opažamo samo, da se je divji prašič v teh krajih močno razplodil, najbolj zanimivo je to, da se je razširil ipo vsej Sloveniji, tudi v krajih, kjer ga ni bilo že več kot 100 let. Zanimiv pa je še drug pojav, ta namreč, da število divjih prašičev na Kočevskem pada, v drugih krajih Slovenije pa močno raste. Upravičeno se lovci na svojih sestankih sprašujejo, zakaj se je pojavil ta zanimivi premik te lepe lovne živali? Da se je razplodil divji prašič po skoraj vsej Sloveniji, sto po mojem mnenju dva vzroka. Med vojno so imeli divji prašiči v svoji prvotni domovini večji ali manjši mir. Lov je bil v tistih letih zelo omejen, divjad so torej preganjale v -glavnem le roparice. Ko so Kočevarji zapustili svo-ja naselja, so bile vasi zapuščene. Na velikem teritoriju je imela divjad mir in se je lahko nemoteno razplodila. Naši partizani j-e tudi niso dosti motili, nasprotno, priznati moramo, da so imeli že med vojno .polno razumevanje za lovstvo in so tako izdatno pripomogli k itako lepi povojni razmnožitvi divjadi. Mislim, da so prav zaradi teh okolnosti imeli divji prašiči ugodne pogoje, da so se v svoji prvotni domovini na Kočevskem med vojno in v povojnih letih tako množično razplodili. Ravno zaradi te množične razploditve pa jim je pričelo primanjkovati hrane. Vsako živo bitje, tako tudi naš ščetinar, hoče živeti -in imeti -svoj življenjski pro-stor. Če pa postane hiša premajhna in preveč obljudena, morajo otroci v svet, ker so k temu pravzaprav prisiljeni. Taka usoda je doletela tudi našega prašiča. Zaradi premajhnega življenjskega prostora je moral naš ščetinar s trebuhom za kruhom v svet, v sosednje gozdove, kajti, doma mu je pričelo primanjkovati hrane posebno ob slabih letinah in hudih zimah, kot smo jih imeli nekaj po vojni. Pomanjkanju hrane v povojnih letih pa sto se pridružila še dva velika sovražnika divjega prašiča-; -to sta lovec in volk. Posebno zadnji je pričel neusmiljeno preganjati divje prašiče, zlasti njihov naraščaj. Prepričan sem, da ima ravno volk veliko zaslug, da se je umaknil divji prašič iz kočevskih gozdov v sosednja lovišča. Noseča svinja, ali svinja vodnica z mladiči, se je pred njim instiktivno umaknila v varnejše gozdove, kjer ije mogla v miru zrediti svoj rod; to je pač naravni življenjski nagon vsakega živega bitja, ki ga vsaka mati najbolj občuti; ta nagon -ji je pač prirojen. Tako je odšlo im-nogo vodečih svinj v druge kraje. V loviščih, kjer ni bilo volka, so našle mir tako pred- volkom kakor tudi pred- lovci. V loviščih, kjer ni bilo že več desetletij divjega prašiča, so bili namreč lovci ob pojavu prašičev od početka presenečeni, nekoliko tudi bo-jiazljivi in nevešči lova. Le sčasoma je postal lovec divjim prašičem zopet nevaren in jih pričel v nekaterih loviščih neusmiljeno preganjati. To sta dva poglavitna vzroka-, da so se v povojnih letih pojavili divji prašiči širom po Sloveniji. Ka-j, kmalu po drugi vojni so se pojavili tudi v -Poljanski in Selški dolini in na- Gorenjskem sploh. Ravno Škofjeloško hribovje ima kar ugodne pogoje za njih življenje. Gozdovi so razmeroma prostrani, kot n. pr. Pasja ravan z Mlako, Hrastnik, Blegaš, Jelovica itd. Povsod tod so gosti nasadi smrek in drugega mladega mešanega gozda, ki nudi dobro zaklonišče. Pa tudi ostali mešani gozdovi nudijo divjim prašičem dovolj kritja zlasti tam, kjer je -dosti podrasti in praproti. Poleg -varnega kritja pa- nudi Škofjeloško hribovje prašičem tudi zadbsti hrane. Na Škofjeloškem hribovju, kjer je mešan gozd, najdejo divji prašiči zadosti 'bukovega žira, želoda in zelo mnogo kostanja-. Povsod so raztresene kmetije, ki nudijo prašiču poleg gozdne prehrane tudi dosti pošliastic v kulturah. Tako najdejo v tem predelu -lepe slovenske zemlje ■divji prašiči zadosti hrane, vedno jim nekaj pride -pod zobe. Če -slučajno ne obrode bukev, hrast ali pa kostanji, če že vsega tega ni, potem so nazadnje tu številne njive. Kolikor mi j-e znano, so bili pred' vojno uplenjeni na Gorenjskem samo trije divji prašiči; prvi v Kokri, drugi v bližini Železnikov, tretji pa na Kovs-kem vrhu v Poljanski dolini. S tem prašičem -pa so imeli uplanitelji veliko smolo. Razumljivo je bilo, da je junaška lovska ekipa, ki je uplenila tako redko divjad, uživala zelo velik ugled in zmagoslavje, zato so se dali srečni lovci s plenom vred fotografirati. Ali glej smolo! Med -vso lo-vsko družbo sta ibila samo dva lovska -upravičenca in imela lovske dokumente v redu, ostali pomagači s puškami pa so bili čisto navadni divji lovci. Na njih nesrečo je fotografija prišla v roke tudi žandarmeriji, ki je 'lovsko skupino do-bro premotrila in tako z lahkoto ugotovila divje lovce. Neprijavljene puške je pobrala, krivce pa kaznovala. Vsekakor posnemanja vredna zamisel za preganjanje divjega lova! Prvi divji prašiči so se pojavili v škofjeloški okolici šele v zimi 1946. leta. Bili sta samo dve skupini, morda tri, po nekaj glav. Spomladi so oplojene svinje povrgle prvi rod. Leta 1947 je lovski gost škofjeloške družine dr. -P. pri zalazu na srnjaka ustrelil prvo svinjo. Od tega časa dalje so se razmnožili divji prašiči ne samo v Poljanski in Selški dolini, temveč j-ih opažamo zadnja leta že po vsej Gorenjski. Tako so jih zadnja leta uplenili že v jeseniškem 'kotu, v Karavankah, na Menini, celo v najbližnji okolici Ljubljane. V lovišču škofjeloške družine je bilo uplenjenih v povojnih letih doslej 82 prašičev, v letošnji zimi pa 15. Letošnja zima je ibila za divje prašiče zelo ugodna, v obeh dolinah so bili zelo številni, saj jih je padlo v teh revirjih letos blizu 35. Koliko jiih je padlo pri ostalih družinah na Gorenjskem, mi ni znano, gotovo se bo število vrtelo okrog številke 50. Vsekakor velika številka, 'ki kaše, da so se divji prašiči na Gorenjskem za stalno naselili, kar bo poživelo lovsko izživljanje gorenjskih lovcev. dvignili z loža in neusmiljeno je pokalo po njih, saj je padlo kar 27 strelov. Merjasci so bili obstreljeni. Tedaj se je eden nenadoma pojavil na dva koraka pred neustrašenim Petrom. Slednji je oddal nanj še dva strela; obe idealki sta zadeli, ena v stegno, -druga v čeljust. Ali merjasec je bil še bolj pogumen kot Peter — junaško se je pognal proti Petru, ga podrl na tla in zajahal. Pa tudi Peter ni bil kar tako od muh. S krepkimi rokami, po poklicu je namreč kovač, je zgrabil merjasca za čeljust in ga krepko tiščal ob sebi. V tej borbi je merjasec Petra močno udaril po obrazu, da mu je eno oko hudo zateklo, končno pa je s krepkim sun- Neki četrtek in nedelja sta bila usodna za prašičji rod v škofjeloškem lovišču Da je lov na divjega pnrašiča precej drugačen, kot pa sta lov na zajca ali srnjaka, naj naveden še nekaj resnih in nekaj šaljivih prigod', ki so se dogajale na lovu in ki so pa obenem tudi poučne. Pred nekaj leti so priredili lovci škofjeloške družine lov na prašiče v Presečju; ob tej priložnosti, bilo je ob pjojatvi, so nekega merjasca ranili. Lovski tovariš, ki ni vedel za ta lov, je šel prav tedaj -prevzemat les v bližino, kjer je bil lov. Naprosil je domačina, da bi mu px>kazal parcelo, kjer naj bi les prevzemal. Po končanem poslu sta se, nič hudega sluteč, vračala vsak pxroti svojemu domu. Nenadoma je obstreljeni merjasec napadel kmeta, ga px>dirl na tla in ga s čekani temeljito obdelal. Obgrizel ga je po rokah in nogah in odprl trebuh, tako da se je moral dlje časa zdraviti v 'bolnišnici, kjer so mu komaj rešili življenje. Če bi ne imel kmet s seboj svojega psa, ki se je neusmiljeno zaletaval v merjasca in se ta končno ne bi zagnal za psom, bi se spopad verjetno prav nesrečno končali, Tudi letošnjo zimo so imeli škofjeloški lovci pri pogonu na prašiče nekaj resnih in nekaj' smešnih dogodkov. Na nekem pogonu so obsledili tri prašiče, med njimi dva merjasca; vsi -so bili težki preko 100 kg. Obkoljeni prašiči so se kaj kmalu kom že oslabljenega merjasca odrinil od sebe, da se je skotalil pio snegu v goščavo. Na klic »na. pomoč« je pritekel gonjač Štefan, s katerim sta šla nato zasledovat merjasca. Splezala sta na drevo in ogledovala goščavo, kje naj bi bil? Ko |je gonjač ranjenega merjas-oa kmalu dvignil, .je moral zopet pred njim bežati. Zopet se je merjasec zavlekel v goščo in tako je moral ubogi Štefan -bežati še štirikrat. Končno se ga je hotel rešiti 'in je zato vpil: »To ni merjasec, to je hudič!« Vpmav, ko -je hotel splezati na kostanj, ga je razjarjeni merjasec zagrabil še za škorenj ! K sreči -je prišel lovski tovariš Jurij in prašiča s smrtnim strelom položil na dlako. Čeprav se je končno ta lov usp>ešno zaključil, uplenili so vse tri prašiče, je lovcem strah 'globoko segel v kosti. Še dolgo v noč so se pogovarjali o lovskih doživljajih na dobro zakurjeni kmečki peči in -se krepčali z močnim kmečkim čajem. Vsekakor naj bo ta lovski dogodek dober nauk drugim lovcem, da je lov na divjega prašiča' drugačen kot lov na zajce. Da pa bomo divje purašiče še dolgo lahko lovili, se moramo seveda tudi puri tem lovu držati neke -mere, sicer utegnemo to divjad prav zaradi tega, ker se je razširila na tako široko 'področje, prej ali Slej- iztrebiti. ZA SRNJAKI IN GAMSI Robert Lampreht Ko je začel »Lovec« v peti številki lanskega letnika objavljati prve fotografije trofej, ki so se zbirale v Sloveniji za jugoslovansko lovsko razstavo v Dtisseldorfu, mi je pogled najprej obstal na uvodni sliki treh najmočnejših trofej. Občudoval sem mogočno jelenje rogovje in se nehote spomnil tistih časov, ko so bili jeleni stalna divjad tudi na Uršlji gori. Da danes na Uršlji gori o jelenu ni ne sluha ne duha, je največ kriva prva svetovna vojna. Z žalostjo še danes poslušam pripovedovanja tistih, ki so pri iztrebljenju te plemenite divjadi na Uršlji gori sodelovali. Pravijo, da je bil tedaj divji lov nekaj zelo preprostega. Pušk in municije je bilo dovolj, skrivali pa so se gozdarji, ne pa divji lovci. Meso so solili, ker svežega niso mogli sproti pojesti. Pošiljali so ga celo »vahtmajstru«, kot mi je nekdo pravil. Tudi to bi bilo navsezadnje lahko verjetno, saj je vojna prizadela tudi te kot druge. Ko pa razmišljam o tem, sem vedno bolj prepričan, da končno ni bilo samo pomanjkanje krivo, da je jelen na Uršlji gori izginil; bili so tudi drugi vzroki. Zgodilo se je pač nečastno dejanje. Tako lahko občudujemo danes jelenje trofeje le še na slikah, namesto v našem sedanjem lovišču. Pogled se mi je ustavil tudi na kapitalni trofeji srnjaka in spet sem se nekoliko zamislil. Zaželel sem, da bi imeli take trofeje tudi pri nas, posebno pa, da bi taka trofeja visela na moji steni. Ta želja pa se mi je lansko leto vsaj delno izpolnila. Ko sem se vračal nekega dne meseca junija preteklega leta z lova, sem se mimogrede oglasil pri svojem lovskem tovarišu Lipšu. Povedal sem mu, da sem iztaknil srnjaka, ki je goden za odstrel. Če ga je volja, bova šla skupaj nadenj? Tudi jaz vem za enega, takšnega, da mu rogovje skrižem raste, mi je odgovoril Lipš. Kdaj pa nameravaš iti nadenj? sem ga vprašal. Tudi jaz bi šel s teboj! Ko boš spet prišel, bova pa šla. Kramljala sva še dalj časa o tem in onem, nakar sem se poslovil, zajahal kolo in odrinil proti domu v Mežico. Le redkokdaj se zgodi, da se ne bi oglasil pri Lipšu. K njemu grem zato, ker ga imam rad. Spoštujem in cenim ga zaradi tega, ker je pošten in odkritosrčen lovski tovariš. Možakar, ki jih ima že 74 na grbi, kljub svoji naduhi še pridno leze za gamsi; pa tudi uspeh ima. Da je v mladih letih hodil po krivih potih s puško pod suknjičem, mu danes ne moreš zameriti. Saj mu je tekla zibelka na vznožju Pogorevca, od koder je opazoval gamse lahko skozi okno. Za divjega lovca so ga napravile tedanje raz- mere. Da bi bili gamsi samo za grofe in podobno gospodo, to mlademu Lipšu ni šlo v glavo. Da pa čas in nove razmere izoblikujejo tudi starejšega lovca, o tem naj pričajo naslednje vrstice. Čez dva dni sem se spet oglasil pri Lipšu, da bi šla nad tistega, ki mu rogovje skrižem raste. Ob treh zjutraj sem poklical Lipša in čez pol ure sva bila že na poti na bližnjo Mr-dausovo pušo, ki je bila pred leti last njegovih staršev, pozneje pa njegovega starejšega brata. Tako Lipš ta revir seveda zelo dobro pozna. Čez pol ure sva bila že na kraju, kjer je Lipš videl svojega srnjaka. Ob robu travnika sva sedla pod košato smreko. Prav tedaj, ko sem si hotel prižgati cigareto, da bi ugotovil smer vetra, se prikaže pred nama v oddaljenosti kakih 60 korakov ob nekem leskovem grmu rdeča lisa. Opazil jo je tudi Lipš. Takoj nato se je začel srnjak pasti proti nama. Daljnogled pa mi je pokazal nekaj čisto drugega, kot mi je napovedal Lipš. Izredno stasit srnjak temnordeče barve, z izredno močnim, zelo visokim in razkrečenim rogovjem se nama je vedno bolj približeval. Samo od časa do časa je dvignil glavo, motril okolico in se zopet mirno pasel. Ko je tako prišel do neke njivice, kjer je bil nasajen krompir, se je kakih 25 korakov od naju obrnil in se pasel ob robu krompirja. Tako lepo nama je nastavljal svoje pleče, da ga ni mogel lepše. Zato sem Lipšu namignil, naj strelja. Namesto da bi bil počasi dvignil puško, pa se je nagnil k meni in mi na uho zašepetal: Škoda ga je! Sram me je postalo, ker takšnih besed nisem pričakoval. Potem pa se srnjaku le ni zdelo nekaj prav: bliskovito je vrgel glavo pokonci, odskočil nekaj korakov, se obrnil proti nama in naju prav pošteno pozdravil z globokim bev — bev — in vzel ga je gozd. Nikoli več ga nisem videl. Ko sem ob koncu lovne sezone vprašal Lipša, če mu je kaj žal za izgubljeno trofejo, mi je dejal: Ga bova pa drugo leto, ako bova pri zdravju. Ta dogodek naj bo za zgled vsem članom naše družine z menoj vred. Naposled se mi je ustavil pogled še na gamsovih rogljih, na mogočni trofeji, ki sem jo imel priložnost občudovati že dan po uplenitvi. Pri tem sem si zastavil samo eno vprašanje: Ali je še kaj podobnega v našem lovišču? Na to vprašanje sem dobil odgovor v pozni jeseni. Ko sem proti koncu meseca julija še vedno hodil za srnjakom, sva se podala nekega dne s tov. Drejcem, gospodarjem naše lovske družine, v revir Narovsko. Ker se nama na klic ni nič odzvalo, sva jo mahnila po stezi do razgledne točke, od koder se prav lepo vidi revir Rupe, posebno še tisti del, kjer je pred leti tov. Krivec uplenil gamsa, ki je bil med jugoslovanskimi na dusseldorfski razstavi najboljši. Komaj sva sedla, že opazi tov. Drejc v odaljenosti kakih 150 korakov močnega, v barvi izredno svetlega gamsa, ki se je mirno pasel med borovjem. Daljnogled mi je pokazal izredno močno trofejo. Gledala in ocenjevala sva visoke roglje in se naposled zedinila tudi v točkah. Presodila sva jih na 110 do 112. Gams, ki je bil v začetku obrnjen proti nama, je nato prav lepo pokazal pleče! Le škoda, da še ni avgust, sem mislil sam zase. Potem se je gams prepasel v gostejše borovje in konec je bilo izrednega užitka. Vse moje lovsko prizadevanje je bilo vso jesen — s srnjakom ni bilo nič! — namenjeno gamsu, ki domuje v revirju Rupe. Prvič sva šla nadenj s tov. B. L., ki je bil pri nas v gosteh. Žal nisva imela uspeha. Gamsa niti videla nisva. Ker so začeli pred tedni v revirju Na-rovsko, ki leži nasproti Rupam, graditi novo cesto, se je najbrž umaknil. Pri razstreljevanju skal je tako bobnelo, da se je majalo vse pobočje. To je šlo gamsu le preveč na živce. Čeprav sem to vedel, sem šel nato še petkrat v Rupe — zmeraj sem nekoliko upal, da ga bom videl. Bilo pa ni nič. Tako sem se končno odločil, da si bom poiskal drugega gamsa. Bilo je 10. oktobra. Namenil sem se, da pogledam v revir Koničevo; tudi tam je neki starina, tako so govorili lovci. Ko dospem do odcepa ceste, ki vodi v Kristavc in od tam dalje v Rupe, sedem ob rob ceste, prižgem cigareto in premišljujem, kam naj bi krenil. Naposled sem se spet odločil za Rupe. Sklenil sem, da bom preiskal jugozahodni del tega revirja, ki sem se ga zaradi nepreglednosti terena bolj ali manj izogibal. Po precej zarastli stezi, ki teče kakih 200 m pod grebenom in ki nas že dalj časa opominja na obnovo, se počasi in zelo previdno pomikam naprej. Prav tedaj se je začela iz kotline dvigati megla; zato sem bolj slabo videl. Na vsakih nekaj korakov sem obstal in motril okolico. Toda nič se ni ganilo. Ko spet obstanem in gledam proti grebenu, se mi zazdi, da vidim skozi meglo obris gamsa. Tedaj mi daljnogled pokaže sliko, ki je ne bom nikoli pozabil. Kakih 90 do 100 korakov pred menoj stoji, obrnjen na mojo pot in name, gams, a ne tisti, ki sem ga iskal — gams, ki ga še nihče ni videl, tak gams, da bi postavil v senco tistega, ki sem ga iskal. Samo na Diisseldorf sem se spomnil in nič več! Tresle so se mi roke in noge, toda za oklevanje ni bilo časa. Oslona prav nobenega! Prisiljen sem bil, da streljam prostoročno in sicer čimprej! Gams me je sicer zaradi megle slabo videl, a imel me je v vetru! Po obrisih prednje noge sem šel do pleča; če je bilo pleče v resnici tam, ne vem — in rezek pok je prekinil tišino. Po strelu je gams za hip obstal še na mestu, nato pa se je obrnil in v dolgih skokih odjadral proti grebenu. Obstal sem kot kip. Precej časa je trajalo, da sem se umiril. Na nastrelu ni bilo ne dlake ne krvi. To mi je bilo vsaj v delno tolažbo — gams je odnesel zdravo kožo. Kakšne volje pa sem se tisti dan vračal proti domu, ve samo tisti, ki je sam doživel kaj podobnega. Potem sem sanjaril samo o tem gamsu in vsi moji nadaljnji lovski pohodi so bili namenjeni njemu. Ostali pa so brez uspeha. V Rupe sem šel še večkrat. Skoraj vedno sem videl gamse, a bilo ni nič primernega ali pa so se mi prezgodaj umaknili. Posebno zanimivo je bilo srečanje z gamsom, ko sem bil v Rupah zadnjič. Zagledal sem ga na stezi na 15 korakov. Gledal me je! Obstal sem in ga gledal tudi jaz. Čez nekaj trenutkov se je še nekajkrat prestopil še bliže proti meni in spet obstal. S teboj pa ni nekaj v redu, sem si mislil. Potem se je gams prestopil pod stezo in pod stezo prišel do mene na pet korakov. Spet je obstal in me gledal. Ko me je natanko ogledal, je počasi odstopical. Bil je mlad kozel, kakih pet let je imel, zato je puška molčala. Kaj takšnega pri gamsih še nisem doživel. Odpravil sem se proti lovski koči, kjer sem prenočil. Drugi dan sem stikal za gamsi brez uspeha. Tako sem imel že lepo število pohodov za seboj. V nekaterih revirjih sem pretaknil vse kote, pa še dlake nisem videl. Podobno se je godilo tudi mojim lovskim tovarišem. Slabo smo lovili predvsem zato, ker ni bilo snega. Gamsi so se zadrževali na severnih pobočjih, kjer so imeli varnejše zavetje in boljšo hrano. Svatovsko razpoloženje je bilo klavrno. Na južnem pobočju, kjer je teren veliko bolj pregleden, se je le tu in tam pojavil kak mlajši kozel, pa še ta bolj po volji starejših. Naše pohode pa je poživljalo jasno nebo in gorko jesensko sonce. Brez suknjiča si se lahko zleknil po suhi travi ali vres ju in sanjaril o gamsih, ki bodo še živeli v našem lepem lovišču Pogorevcu. Hitro je tekel čas. Gams je bil odprt samo še tri tedne. Osmega decembra sem se zopet odpravil v hribe. Bil je spet lep sončen dan. Ves dan sem stikal za gamsi, a brez uspeha. Ko se je vreme okrog četrte popoldne sprevrglo in je začel pihati oster severni veter, sem sklenil, da prenočim v koči. Naslednji dan sem doživel prvič v pretekli jeseni tako neurje, da sem moral ostati v koči do 11. ure. Ker za lov ni nič kazalo, sem se zelo slabe volje odpravil proti domu. Ko sem prečkal Lipševo jamo, sem zapazil pod stezo na kakih 150 korakov tropič gamsov. Ko so me opazili, so jo v diru pobrisali v smer, od koder sem prišel. Ker sem dobro vedel, kje bodo prečkali stezo, sem hitro stopil proti tistemu mestu. Čez nekaj minut smo bili že skupaj. Gamsi so se umikali proti grebenu. Zadnji je navadno najboljši, sem si mislil. Puško k licu, rezek pok in gams je obležal na mestu. Ko pa sem ga šel pobirat, sem ugotovil, da sem z enim strelom uplenil dva kozla. Ne vem, kdo me je imel v oblasti, ko sem dvignil puško, pomeril in sprožil. Tako je bila lovska sezona na gamse zame končana. Vse moje prizadevanje, da bi lovsko pravično uplenil pravega gamsa, ni rodilo uspeha. Svoje pripovedovanje naj zaključim z besedo starega lovca Lipša: Ga bova pa drugo leto, ako bova pri zdravju! IZŠLA JE PRVA ŠTEVILKA »ČASOPISA ZA LOVSKO ZNANOST« V Hamburgu je v založbi Paul Parey zagledal svet »časopis za lovsko znanost« (Zeitschrift tur Ja-gdwissenschaf t). -Njegovo poslanstvo je izraženo v stavku, ki iga je v uvodniku zapisal prof. Nus-sleim, direktor nemškega Lovskega inštituta in izdajatelj časopisa, in ki pravi, da »bo lovska znanost svoje izsledke objavljala tu- in inozemstvu, s čimer se ibo ustvarila možnost kritike in izmenjave misli«. Na naslovni strani »Časopisa za lovsko znanost« beremo, da bodo pri njem sodelovali učenjaki iz šestih evropskih držav, iz vsebine časopisa pa vidimo, da sodelujejo že v 1. številki učenjaki tudi iz drugih držav. To daje seveda časopisu še ibolj mednarodni značaj, obenem pa nam dovoljuje sklep, da bo na visoki kvalitetni stopnji. Časopis za lovsko znanost bo izhajal četrtletno na približno 50 -straneh, celoletna naročnina pa je 24 mark. Čeprav izdajajo v Evropi mnoge lovsko-znans-tvene institucije letopise, knjige, brošure, separatne odtise in podobno, doslej periodičnega časopisa s tega -področja ni bilo, odkar je 1943. leta prenehal izhajati — tudi -v Nemčiji — »Zeitschrift filr Jagdkunde«. Zato tem -bolj pozdravljamo idejo znanstvenikov iz Lovskega inštituta v Hann. Miindenu in drag ih širom po Evropi, ki so s svojim sodelovanjem pripomogli, da je novi časopis začel izhajati. Čitatelji -bodo dobili najboljši pregled, kakšne teme novi časopis Obravnava, če navedem kratko vsebino prve številke. Rrva številka prinaša štiri -članke: čla- nek prof. Ntissleina »Lovska znanost v Nemči- ji« navaja, da -datira v Nemčiji začetek lovsko-znanstvenega delovanja iz 1907. leta (G. Rohirig), v nadaljnjem pa podaja njegov zgodovinski razvoj. Članek ima obenem značaj uvodnika. Sledi mu strogo znanstveni članek Marcela Coutiirier-a »Kožuh planinskega zajca«; v njem obravnava avtor dlako in po-dlanko tega -doiigouhca skozi vse leto. »Rast rogljev ipri mladem -gamsu« j-e obddlal F. Vorrey-er, W. Rieck pa je napisal članek »Primerjanje plena pri krožnem in pri navadnem lovu na zajce«. Za vse lovce je zanimiva njegova ugotovitev, da »je -na podobnem terenu padlo na 100 ha površine pri navadnem lovu (to je pri lovu, kjer love lovci v vrsti, eventualno z zalomljenimi »krili«) 15 zajcev, pri krožnem lovu pa 24. Število uplenjenih mladih zajcev je bilo v obeh primerih enako, medtem ko je bilo število uplenjenih starih zajcev v krožnem lovu mnogo -večje.« Tem štirim člankom slede »Sporočila«, v katerih sporoča dr. Muller-Using »O žvižganju svizcev«, H. Leyen-decker o »Izgubah na -divjadi pri ppplavah« in F. L. Kleeberg o »Vzreji srnic«. Sledi obvestilo o sestanku znanstvenikov s 'področj-a lovstva v Dus-seldorfu, ki je bilo ob Mednarodni lovski razstavi (o čemer je pisal tudi naš »Lovec) in pa obvestilo, -da -bo podoben sestanek letos v Avstriji (v Celovcu), in sicer v drugi polovici oktobra. Zatem slede »Referati«, ki -prinašajo kratko vsebino raznih lovsko-znanstv-enih del, objavljenih v raznih državah Evrope; 18 -referatov je nemških, 5 danskih, 4 so avstrijski, po eden pa j-e iz Finske oziroma Jugoslavije. s.v POMLADANSKA VZREJNA TEKMA PTIČARJEV V KRIŽEVCIH PRI LJUTOMERU Julij Koder Podružnica Kinološkega združenja v Ljutomeru je sporazumno z Društvom ljubiteljev ptičarjev priredila 24. aprila 1955 pomladansko vzrej no tekmo ptičarjev v Križevcih pri Ljutomeru. Prijavljenih je bilo 14 nemških kratkodlakih ptičarjev, tekmovalo pa je 12 psov. Srnotro in tekmo so skrbno pripravili tovariši Vekoslav Španger, Alojzij Jureš in Jože Farič. Slednji je nastopil tudi kot vodnik, prva dva pa sta tekmo vodila. Sodil je podpisani. Sodniku je prav uspešno pomagal sodniški pripravnik tov. Branko Maček, ki si je pridobil že dokaj znanja in prakse. Vreme je ibilo sicer lepo, večinoma sončno, toda za tekmo ne posebno ugodno. Pihal je namreč precej močan veter, ki je že tako suho zemljo še 'bolj izsušil. Kultura je bila že visoka, divjad je imela dovolj kritja. Privedeni psi in psice so ibili v dobri kondiciji in dovolj močne konstitucije. Psi so 'bili po zunanjosti ibrez hujših napak. Pojavilo pa se je žal pri večini psov svetlo oko. To mora biti resno opozorilo vzrediteljem, ki naj v ibodoče posvete paritvi več pozornosti. Psica ali plemenjak s svetlim očesom ni za vzrejo! Preden preidem k uspehom posameznih psov na tekmah, moram opozoriti vodnike-začetnike na naslednje: Za uspešno vodstvo psa mora vodnik brezpogojno imeti primemo piščalko. Vodnik mora psa na znak piščalke navaditi! Dvakratni rezek pisk je za psa povelje »sem!«. Enkratni daljši pisk pomeni komando »dol!«. Pes mora na enkratni daljši pisk pasti na tla, kot ,bi udarila vanj' strela! Ta disciplina je alta in omega, da ima vodnik svojega psa absolutno v rokah. Psa je trelba na znak »dol!« stalno in dosledno vaditi ob vsaki priložnosti. Tudi na dvig vodnikove roke mora pes napraviti brezpogojno »dol«. To mora napraviti tudi, če dvigne vodnik puško k licu. Le če ibodo te discipline res prešle psu v kri, 'bo lovil vodnik s psom, ne pa pes z vodnikom, kot neštetokrat vidimo. Psa je 'treba navaditi, da gre na 'komando »poleg!« ob levi strani vodnika tik ob nogi, pa naj bo oprčen ali prost. Pes se ne sme brez povelja samovoljno oddaljiti od vodnika! 'Kadar koli vodnik obstane, mora pes takoj avtomatično sesti. Tudi ta disciplina je važna. Posebno poglavje je iskanje ptičarja na polju. Mlad, še ne preizkušen pes ne ve, zakaj ima nos, in kaj od njega želimo. Zato ga maramo navaditi na sistematično iskanje. Če imamo pred seboj široko polje ali njivo, gremo s psom po tem terenu naprej, toda ne naravnost, temveč enkrat na levo in zopet na desno in pokažemo z roko zaželeno smer. Pri tem psa stalno z besedo »išči!« vzpodbujamo; če gre pes po naši želji, ga pohvalimo. Če to vajo večkrat vadimo, si bo pes kmalu zapomnil, kaj pri komandi »išči!« od njega hočemo. Pes ne 'bo več kar naravnost drvel naprej in ne bo preskočil nobene divjadi — in to je namen sistematičnega iskanja. Čim pa pes obstoji, vplivamo nanj pomirjevalno in ga pohvalimo. Divjad spodimo sami, gledamo pa pri item, da psa absolutno obdržimo na mestu, da ne skoči za bežečo divjadjo. V knjigi »Naš lov« II. del so za vzgojo in šolanje psa obširne razprave, ki jih naj vodniki — začetniki pazljivo prečita jo, pa bodo kmalu razumeli, za kaj pravzaprav gre. S psom pa iščemo vedno proti vetru. Na pomladanski vzrejni tekmi se preizkusijo in ocenijo prirojene zasnove, in sicer nos, način iskanja^ stoja, natezanje, hitrost, vztrajnost, ubogljivost, strelomimost glede na plahost in zasnova za delo po sledu zdrave dlakaste divjadi (zajca). Kar se tekme rtiče, moram povedati o posameznih psih naslednje: 1. Nem. kraitkdl. ptičarka Canta MKPki 6: Telesna ocena dobro. Lastnik in vodnik Franc Jurkovič, Radenci. Psica ima dober nos, toda še nobenega pravega načina iskanja. Stoja in natezanje nista še trdna. Psica je dovolj vztrajna in hitra, ni pa pokazala posebnega zanimanja za sled nevidnega zajca. Dosegla je 80 točk in Ilič oceno. 2. Nem. kratkdl. ptičarka Cita MKPki 7: Telesna ocena prav dobro. Lastnik in vodnik Jože Farič, Radenci. Tudi ta psica v iskanju še ni dokončno izvežbana. Poleg vztrajnosti pa je psica pokazala prav dober nos; je trdna v stoji, lepo nateza in razvije kar precejšnjo hitrost. Za sled nevidnega zajca pa ima še premalo zanimanja. S 97 točkami je dosegla lila oceno. 3. Nem. kratkdl. ptičar Bor MKPki 163: Telesna ocena dobro. Lastnik lovska družina Gor. Radgona. Vodnik Franc Rožman, Lomanoše, p. Radgona. Pes se sploh ni ganil od vodnika; zato je bilo vsako ocenjevanje posameznih disciplin skoraj nemogoče. Do stoje ni prišel, čeprav je imel zanjo večkrat priložnost. Pes je dosegel le 33 točk. Pes mora priti večkrat v lovišče, da se mu razvije lovska strast. 4. Nem. kratkdl. ptičarka Bistra MKPki 164: Telesna ocena dobro. Lastnik lovska' družina Gor. Radgona. Vodnik Ivan Kozlovič, Gor. Radgona. Psica ima dober nos, nima pa pravega načina iskanja. Prav tako še ni trdna v stoji in natezanju. Ima pa pri iskanju precejšnjo hitrost in je tudi dovolj vztrajna.. Pri sledu nevidnega zajca še ne ve, za kaj gre. S 70 točkami je dosegla lili oceno. 5. Nem. kratkdl. ptičarka Breda MKPki 165: Telesna ocena dobro. Lastnik lovska družina Gor. Radgona. Vodnik Jakob Osojnik, Zbigovci. Psica ima dober nos. Stojo in natezanje je treba še utrdi- ti. Dobro oceno je dosegla v hitrosti in vztrajnosti, ubogljivost je pa komaj zadostna. Za sled nevidnega zajca ji manjka potrebno zanimanje. Dosegla je 72 točk in tako Illf oceno. 6. Nem. kratkdl. ptičar Riljo MKPki 110: Telesna ocena dobro. Lastnik in vodnik Jože Duh, Podgrad je 13. Pes ima dober nos. Stoja je dobra, natezanje zadovoljivo. Pes pa ne razvije nobene prave hitrosti in tudi ne (kaže preveč vztrajnosti. Sled nevidnega zajca ga ne zanima dovolj. Dosegel je 72 točk in Illg oceno. 7. Nem. kratkdl. ptičar Raks MKPki 108: Telesna ocena dobro. Lastnik in vodnik Feliks Škerget, Cven 70 pri Ljutomeru. Pes ima dober nos. Iskanje, stoja, natezanje in hitrost so zadovoljivi, boljša je vztrajnost. Sled nevidnega zajca ga komaj zanima, s svojim dobrim nosom pa je le pokazal — sicer bolj kratko — kam jo je dolgouhec ucvrl. Dosegel je 74 točk in lile oceno. 8. Nem. kratkdl. ptičar Reno -MKPki 109: Telesna ocena dobro. Lastnik in vodnik Karel Ficko, Kamenščak 10. Pes ima dober nos in tudi v stoji je trden ter zelo -ubogljiv. Za iskanje, natezanje, hitrost in zasnovo za sled nevidnega zajca je prejel povoljno oceno. Dosegel je 82 točk in Illb oceno. 9. Nem. (kratkdl. ptičar Car Obrežki MKPki 8: Telesna ocena prav dobro. Lastnik in vodnik Franc Rakuša, Obrež. Pes ima vse potrebne zasnove. V kolikor ni dosegel boljše ocene pri posameznih disciplinah, je bolj ali manj kriv njegov vodnik, ki ga je premalo vežbal. Večkrat je prišel vodniku popolnoma iz roke. Pes ima -prav gotovo dober nos. Pri iskanju, ki ni bilo sistematično, je šel pes predaleč. Razvijal je hitrost kot angleški ptičar. Pri sledu nevidnega zajca si je to disciplino drugič poslabšal. Ker je tov. Rakuša star in izkušen vodnik, bo lahko na jesenski tekmi popravil, kar je sedaj zamudil. Pes je dosegel 84 točk in lile oceno. 10. Nem. (kratkdl. ptičar Lord (MKPki 177: Telesna ocen-a dobro. Lastnik in vodnik Franc Novak, DrObtinci 8, pošta Apače. Pes je bil preizkušen v vseh disciplinah, toda nikjer ni dosegel več kot po-voljne ali zadostne ocene. Na sledu nevidnega zajca je popolnoma odpovedal. Dosegel je le 41 točk. 11. Nem. kraitkdl. ptičar Cezar VidOvski MKPki 87: Telesna ocena povoljna. Lastnik in vodnik Štefan Holcman, Strehovci 20, pošta Dobrovnik. Pes ima sicer do-ber nos, razvije tudi nekaj hitrosti in je dokaj vztrajen, nima pa še dovolj trdnoslti v stoji in natezanju. Iskanje je komaj zadovoljivo. Za sled nevidnega zajca kaže premalo zanimanja. Dosegel je 71 točk in Illh oceno. 12. Nem. kratkdl. ptičar Cino Bratonski MKPki 38: Telesna ocena dobro. Lastnik in vodnik Franc Balkan, Gančani. Dobro oceno je pes dosegel v nosu, hitrosti in vztrajnosti, komaj povoljno pa je njegovo iskanje. Stojo in natezanje je treba -utrditi. Na sledu nevidnega zajca je pokazal od vseh tekmujočih psov najboljšo zasnovo. Dosegel je 75 točk in Illd oceno. Če 'Upoštevamo, dia je bilo treba po drugi svetovni vojni v ljutomerskem okraju s čistopasem-skimi lovskimi psi nanovo orati ledino, moramo (biti za sedaj kar zadovoljni, in sicer kar se tiče zunanjosti pasemskega materiala kakor tudi prirojene zasnove. Toplo priporočam teoretični in praktični tečaj o vzreji, vzgoji dn šolanju ptičarjev za vse vodnike-začetnike. Uspeh ne bo izostal! Vodnikom je po končani tekmi podelila podružnica lepa praktična darila, Društvo ljubiteljev ptičarjev pa lične diplome. LOVOJ V SLOVO Člani lovske družine Dobrova pri Ljubljani so 6. februarja spremili na zadnji poti svojega zvestega člana in prvega starešino tov. Lovrenca Kosa. Lov je bil njegovo največje veselje že pred vojno. V NOB je bil sam in njegova družina med aktivnimi -borci za svobodo in boljše življenje delovnega človeka. V 56. letu je podlegel težki in dolgotrajni bolezni. Od .pokojnika se je lovska družina poslovila z lovskim rogom in zadnjo salvo, njegovo krsto pa so pokrile zelene vejice. V najlepših dnevih pomladi je v 74. letu preminul Martin Vinšek, starešina lovske družine Orlica. Na svoji težki življenjski poti si je pridobil mnogo iskrenih prijateljev -posebno med lovci, saj je lovil polnih 55 let. Nam lovcem ni (bil zgled le (kot dober starešina, ampak tudi kot gojitelj divjadi in njen zaščitnik. Na lanskoletnih bra-kadah je bil med nami še (krepak in zdrav, letos pa bo ostalo njegovo stojišče prazno. Njegovi lovski tovariši smo ga- v lepem številu spremili na njegovi zadnji poti. Lovčeve sanje... Iz 'temnih, namrgodenih oblakov je pršela drobna vlaga, Rosilo je s tako dosledno trmo, da je moralo spraviti iz [ravnotežja vsakega lovca. Mrak se je počasi vlekel iz ozkih predmestnih .ulic ter polnil široke bulvarje v središču. Motna svetloba neonskih reklam je težko prodirala skozi meglo. Janez se je tesneje ovil v ohlapni dežni plašč in jezno čiknil; rjava slina je kot krvav madež obležala na mokro sijočem pločniku. — Rrokltito! —• in to naj bo gostinstvo! Niti piškave postelje ne premorejo! Ko bi vsaj kaka košata smreka rasla v bližini! Stisnil bi se pod njo! Kakšna smola me je prav danes prinesla v tole bučno gnezdo? Da, opravki! In iv Lovsko zadrugo moram stopiti, pa še v pisarno me kličejo! — V žepu je stisnil poziv okrajne lovske zveze in pospešil korake. Toda vse stare in priznane [gorenjske kletvice so bile zaman! Vrata so ostala zaprta, mehka postelja pa le privid v Janezovi razdraženi domišljiji. Šivi na plašču so postajali vlažni. Počasi se je prikradla vsiljiva kapljica na suknjič. Tu je napravila droben madež, ki se je polagoma širil, dokler mokrota ni prodrla do kože. Tudi poslednji, že Obupni poizkusi so se izjalovili. Janez se sprijazni z mislijo, da bo prenočeval na postaji! Trde klopi in večni nemir ...! Toda kaj je to? — V ozadju — med dvema cedrama — se prepletajo smrekove vejice v neke znane besede... nad napisom je gamsova glava v zelenem 'polju! OPUTNIK Janez nehote prime za lovsko značko na žametnem suknjiču in bulji v velike črke. — Zla — to — rog, hm, Zlatorog! Ime zveni dokaj lovsko! Saj vendar ne sanjam 'in pijan 'tudi nisem, ibi dejal: tamle gori je lovski znak, samo precej večji, kot je moj! Ves premočen vstopi Janez skozi steklena vrata in se zagleda v lepega šestnajsteraka, ki visi takoj ob vratih! — To pa je bila žival! V hodniku mu na gladkem parketu skoraj spodrsne. Boječe se drži zidov, zvedavo se ozira po trofejah in lovskih slilkah, ki vise po lepo poslikanih stenah. Na desno se Skozi mlečna stekla usipava pramen oranžne svetlobe. Neodločno pritisne Janez na kljuko in presenečeno obstane. Pivnica — .baržunasti fotelji, ljubke okrogle mize, zidovi, obloženi z orehovim furnirjem, itro-delni lestenci, okusno 'razporejene itrofeje srnjakov in gamsov — in nasmejan obrazek za točilno mizo! . Janez se udobno spusti na mehki sedež in z ugodjem srka močan pelinkovec. In že zagleda nasproti sebe suhljatega možička s plešasto glavo in nervoznimi usti. — Prekleto vreme, kaj? — reče 'namesto pozdrava, nato pa pije z drobnimi .požirki iz velikega kozarca1. Janez pokima in zamrmra nekaj v brado. Postane mu neprijetno, ozira se okrog sebe, z očmi kliče natakarico. No, neznanec očividtno tega niti ne opazi, prijateljsko potaplja našega lovca po ramenu in pomežikne: — Pametno tole, kaj? — S prstom .pokaže proti stropu, osupli Janez pa mu sledi s pogledom, a ne opazi nič posebnega. Zmešalo se mu je, si misli, počasi odmakne stol od mize in striže z očmi po lokalu. »Zlatorog!«, nanj mislim! Možic se udobno zlekne v naslonjač in blaženo vzdihne. — Prideš po opravkih, rad bi nekaj kupil, vidiš, in nič ti ni treba tekati okrog! Samo vstopiš, ipotrkaš na prva vrata — Zveza!, na druga — Lovska zadruga! stopiš še nekaj korakov naprej — muzej-, pravi lovsko-ribiški muzej, da o planincih sploh ne govorim! Kot v pravljici, vam rečem! A kar je najvažnejše, šele sledi: ko si opravil vse te malenkosti, si nakupil municije in trnkov, ogledal puške, samo skočiš čez hodnik v bife in se odžejaš ... Janez napeto posluša, nato pa skoči pokonci in vzklikne: — Kaij je to — tisto?! — — Tisto je, tisto! — — Na, slišal sem o vsem tem in tudi neke prispevke sem dajal, verjel pa nisem kaj prida! Toda sedaj vidim, da- je le res! — Ni minila kratka ura in naš lovec je zadovoljno puhal v zrak dimne kolobarčke in prijetno ležal na -beli postelji. Skozi vrata je še pogledala majhna pleša in voščila lahko noč! — Lahko noč! Veseli me pa le, da je moja lovska kanta napravila tako čudo! Včasih sem skoraj zbrusil pete, a prenočišča nikjer, tukaj pa ...! Tle-snil je s prsti in vrgel ugasli čik v pepelnik. Premaknil je senčnik na svetilki, ki je stala na nočni omarici in, uživajoč v lenem ugodju, poslušal, kako bobnajo deževne kapljice po oknih. Sen se je počasi tihotapil na oči; že na pol v spanju je brundal: — peta soba Zveza, tretja Zadruga, če... Skozi okno je na zeleni veji priplul srnjak in krepko dregnil Janeza v rebra. Gorenjska grča je zakričal in pflanil pokonci! Pred njim je stala žena Katra in mu molila- pod nos sosedovo mačko. — Hektor jo je! — — Naj jo! —je crevsmil in vlekel hlače nase. — Prinesi raje črnilo in položnico, poslal bom jur j a za »Zlatoroga«! Lojze Jež Partizanska brakada 1944. leta nad Laškim Bilo je 24. novembra 1944. leta. Pet nas je bilo: Luka, Posinek, Bolte, Milan in jaz, ki smo si po dolgem času partizanstva zaželeli lova na zajca. Bilo je lepo jutro. Jesensko sonce -je prijetno sijalo na gozdove Govškega hriba nad Laškim. Lise snega, ki je že ležal po dolinah, so se lesketale v raznih barvah. Svežina planinskega zraka, prepojena z vonjem borovcev, nas je poživila, ko smo se drug za drugim postavljali na stojišča. Moje je bilo prav na vrhu hriba. Tu sem si poiskal primeren prostor pod previsom neke skale, kjer sem bil zavarovan pred vetrom. Nekoliko sem potegnil iz ču-tarice, kakor je to pri lovcih navada. Ura je bilo točno 10. Začel se je torej pogon z enim psom in šestimi partizani. Pogon pa je -bil seveda le nekoliko drugačen, kot so običajni pogoni. Paziti smo morali na divjad, še bolj pa na morebitne Nemce. Zato so ure -na stojišču le počasi potekale. Po dolgem času se je vendar oglasil pes Pik, ki pa je kmalu utihnil. Lovskega blagra torej -nismo dočakali. Pri lovu na okupatorje smo imeli vselej več sreče. Ko je šel pogon tako proti koncu, sem opazil, kako se mi previdno, toda zelo hitro približujejo moji tovariši. Vsi so bili upehani. Samo ena beseda iz Lukovih ust je -povedala vise: Nemci! Kmalu smo bili vsi vrh Govškega hriba. Enajst nas je bilo, enajst partizanov — obkoljenih na vrhu, poraslem z grmičevjem, iz katerega so se kazale bele, ostre skale. Tovariši, sem rekel, tu se -bomo -branili, dokler se nam ne bo ponudila priložnost, da 'bomo z jurišem razbili obroč. Vzdržati moramo! Samo omahljivci in slabiči odložijo v takih trenutkih orožje! Dum-diumke so medtem že neusmiljeno žvižgale in se razblinjale v vejevju. V neposredno bližino je udarila mina. Ozračje je bilo polno prsti, drobcev kamenja in vej. Bolte -in Miloš sta se tedaj nekam umaknila in nič več ju nisem videl. Tudi Luka in Posinek sta odšla, ker sta bila mnenja, da bo prodor -lažji nekoliko nižje, kjer obroč verjetno ne bo docela sklenjen, a sta se kmalu vrnila. Vsak prodor je nemogoč, Nemcev je nenavadno veliko, sto povedala. Napad pa je bil vedno drznejši. Z vso zagrizenostjo se branimo in tako zadržujemo napadalce. Potem je za nekaj minut vse nekam tajinstveno utihnilo. Začelo se -je rahlo mračiti. Noč ije na naši strani, -tema je nam naklonjena, smo vsi mislili in upali. Tedaj smo opazili čisto v bližini Nemce v strelcih! Oprezno so se nam približevali. Fantje! Ne dajmo se, pripravite se za juriš! O-dpnite in pripravite bombe! Videl sem še, kako sta si dva borca podala roke. Trdno smo bili odločeni, -da se prebijemo za vsako ceno. Nemci so razsvetljevali vso okolico, njihovi mitraljezi so popolnoma obvladali čistino do temnega gozda. Tedaj je nastala grozna tišina. Nemci so bili že v neposredni bližini, ko so zagrmele vse naše puške in ko se je oglasil tudi mitraljez. Z ročnimi bombami smo udarili med napadalce in začel se je 'boj, v katerem so padali naši in napadalci. Obležal je tudi naš lovec Luka, ki je bil težko ranjen. Končno smo se prebili, a več tovarišev je ostalo na bojnem polju. Naslednji dan je bil 'klavrn in mračen. Megla je tiščala 'k tlom. Prišel j-e kurir Milan in nam povedal, da so štirje naši tovariši padli: Ciril Potekal, drzna partizanka Bizjakova iz Marnega in tov. Ivo in še neki partizan, katerega imena pa se več ne spominjam. Težko ranjen in ujet je bil tovariš Luka. Nemci, ki so imeli sedem mnt-vih, so požgali tri kmetije, odgnali živino in odpeljali 40 civilistov. V tisti zimi so okupatorji poslednjič sejali smrt, trpljenje in obup ... Ko sem se 1946. leta prvič po vojni srečal s tovarišem Luko, Ludvikom Lapornikom iz Laškega, je šel ravno z lova. Tovariško sva- si stisnila roke. Ko pa sem pogledal na njegovo leseno nogo, se mi je orosilo oko. Konrad Pevec-Zdenko Moja srečanja z medvedi Med redke in znamenite prebivalce slovenskih gozdov moramo šteti tudi našega rjavega medveda, ki živi svoje mirno življenje v bolj težko dostopnih kočevskih gozdovih in v gozdovih, ki leže pad okriljem Krima in M okrca v skoraj neposredni bližini Ljubljane. Več let že zahajam v krimske gozdove, kjer se razprostira lovišče lovske družine Rakitna prav do vznožja Krima, na zahodu pa do globoke soteske Iškega Vintgarja in tja do izvira same Iške, ki se deroča in v slapovih vije proti svojemu izlivu v Ljubljanico. V teh gozdovih, kjer so mi danes znani že skoraj vsaka stezica, vsako drevo, parobek in skala, sem se že nekajkrat srečal z medvedom, to tako ljubko in prijazno živaljo naših gozdov. Neko pomlad, ko sem hodil vsako jutro zarana poslušat divjega petelina, ki je takrat še na vso moč prepeval vrh Kamnica, sem tiho stopal po gozdni stezici. Pravkar je vzšlo sonce. Njegovi žarki so skozi mlado zeleno listje prodrli tudi med mogočna debla starih dreves in na mehka mahovita tla. Res pravo pomladno jutro! Tam kjer stezica malo bolj ostro zavije na desno, mi pride nasproti nekaj velikega, kosmatega. Misleč, da je prašič, sem hitro pripravil puško. Nemalo pa sem se začudil, ko se je. izza ovinka prikazal medved. Ustavim se in le nekaj korakov pred menoj se je ustavil tudi rjavi kosmatinec. S svojimi živimi očmi me je pozorno motril in- šele, ko sva se dobro ogledala, se je mogočni prijatelj lahkotno obrnil na zadnjih nogah in počasi odkoracal po stezi, po kateri je prišel. Moj užitek nad tem prelepim doživetjem je bil nepopisen, poveličevalo pa ga je še žvrgolenje gozdnih ptic v ranem pomladnem jutru. Nekaj dni nato sem spet stopal po isti stezici — in natančno talko kot prvič, sem spet opazil, da mi prihaja nekaj nasproti. Veselil sem se srečanja s starim znancem in puška mi je ostala na rami. Tedaj pa se izza ovinka prikaže kapitalen ščetinar, ki pa ni pokazal nobene volje, da bi se spogledoval z menoj. Se preden sem pripravil puško, je bil že globoko v gozdu. Jeseni 1953. leta sva ob jelenjem prsku s tov. Nado ob neki gozdni kaluži čakala jelena, ki se je vsak večer prihajal tja kopat. Sonce je bilo že zašlo, jelena pa še ni bilo na spregled. Namesto njega pa je prikorakal velik medved, ki si je odividno iskal poslastice za svojo večerjo. Razbrskal je namreč gnezdo divjih čebel, se parkrat obliznil, zadovoljno zabrundal in prišel še bliže k nama, ki sva negibno in zadržujoč dih sedela na parobku. Tov. Nada, ki še ni doživela takega srečanja, se je sprva nekoliko prestrašila, ob pogledu na tako ljubko žival pa se je kmalu spet pomirila. Kosmatinec se je tik pred nama še kr epiko razbremenil, nato pa s počasnim korakom odšel v gozdno temo. Kmalu nato je prišla zima in s svojo belo odejo odela tudi krimske gozdove in strme pečine nad Iškim Vintgarjem. Strupeno mrzla burja je ibrila preko Rakitniške planote. Snežinke, ki jih je nosila s seboj, so pikale v obraz kot ose. Gozdni delavci pa so se kljub temu odpravili v gozd, da bi v Mali Žalci posekali še nekaj debelih bukev in jih po ugodnem snegu spravili v dolino. S svojim sekanjem pa so premotili družinsko srečo medvedke in njenih dveh mladičev, ki sta komaj zagledala luč sveta. O tem dogodku sem v našem glasilu že poročal in naj danes omenim le to, da sta se morala mala dva bratca v ljubljanskem živalskem vrtu raziti, šla sta vsak svojo pot v svet. Ustje nad Iškim Vintgarjem je danes samo še ruševina iz pretekle vojne; naselje dveh, treh hiš so požgali fašistični okupatorji. Vendar pa je tamkaj še sadovnjak s sladkimi slivami, ki jih sladkosnedni medvedje ob letini kaj radi obiskujejo, saj jih nemoteno lahko po mili volji otresajo. Lastnik tega sadovnjaka, ki živi danes v drugem kraju, se mi je nad tem medvedjim početjem silno pritoževal, a kaj morem jaz zato, saj bi se moral za tisti čas preseliti kar pod drevje, da bi odganjal sladkega sadja željne medvede! To pa bi končno lahko storil tudi tisti možakar, če mu je za sadje toliko mar! No kljub temu pa sem tisti čas bolj pogosto zahajal na Ustje predvsem zato, da bi morda le kdaj videl, kako medved otresa sadje. Tisti čas pa je bil tudi jelenov ruk in z lovskim tovarišem Francetom sva blizu Ustja zalezovala neko popoldne jelena. Ker se je polagoma jelo mračiti, sva pospešila korak, da bi še pred nočjo dospela do Ustja, od koder pelje pot v Rakitno. Zdaj se nama je zazdelo, da nekaj pred nama šumi. In že sta bili najini puški nared! Pa ni bil jelen! Nudil se nama je vse drugačen pogled na dva mlada medveda, ki sta bila prav gotovo tudi namenjena na Ustje na sladke češplje, saj sta bila podobna dvema neugnanima, navihanima fantičema. Toda sadovnjaku le nista napravila toliko škode, saj je lastnik nabral še toliko sadja, da je pridelal pošteno mero žganja. Končno pa bi rad omenil še zgodbo, kako sem se srečal z medvedom indirektno. Bilo je v zimskem času, ko sem imel nastavljenih več pasti za kune in lisice. Posebno ena past je bila izredno močna, nanjo sem se posebno zanašal, da bo dobro prijela. Ko pa sem čez nekaj dni pregledoval pasti, sem opazil, da je izginila prav ta najmočnejša past. Ko sem jo našel, sem dobil v njej samo nekaj dračja in pa šop dolgih ščetin. Šele, ko sem se ozrl po tleh po sledovih, sem opazil ogromne odtise medvedjih šap. Vse mi je bilo takoj pojasnjeno in pričel sem premišljevati, kaj bi storil, če bi močna past medveda obdržala, kar bi se čisto lahko pripetilo. Tega še danes ne vem in kar vesel sem' bil, da se je kosmatinec, ki je stikal okrog mojih pasti, tako srečno rešil neprijetnega prijema. Toliko o krimskih medvedih in njihovem življenju, ki je vse prej kot tako, kakršnega si želi ta, tako plaha in miroljubna žival. Viljem Klemenc, Rakitna za Krimom O orlih v planinah Trente Ko sem se sredi marca mudil v revirju Kukla, sem na kakih 150 metrov zagledal tropič mimo pasočih se gamsov. Nenadoma se je pripeljal planinski orel in sedel na macesen v bližino rbropa. Gamsi so v trenutku skočili skupaj in kozlički so se stisnili tesno k svojim materam. Ves trop je napeto gledal velikega ptiča, ki je nepremično sedel na macesnu, le glavo je od časa do časa nekoliko okrenil. To je trajalo kalke 3 minute. Poltem so se gamsi, ki so me začutili, umaknili. Proti Kriškim podom se je odpeljal tudi orel. Na Planini Trenti sem preteklo jesen opazil orla, ki se je dvignil S ital. Bil sem radoveden, s čim se ije na tleh mudil in sem zato odšel na tisto mesto. Tam sem našel ostanke mladega gamsa. Orel je res redkost in tudi lepo je, ko mogočno kroži okrog gorskih vrhov, kjer je njegovo ■domovanje že od nekdaj. Res pa je tudi, da lovca kar zazebe pri srcu, ko ga gleda in se spomni, kakšno škodo dela med divjadjo v gorah. Jože Kravanja, Trenta Volkovi so prišli tudi na Pohorje Da so volkovi tudi na Pohorju, smo začeli domnevati že v začetku 1953. leta; seveda pa tega nismo obesili kar na veliki zvon. Se vedno smo namreč mislili, da se je pritepel k nam kak podivjan volčjak. Prvi je o volku na sestanku poročal tov. Klančar. Ker pa smo se mu vsi smejali, smo ga spravili celo v zadrego. Prepričali smo ga, da je to pes. Kmalu pa se je pokazalo, da je imel tov. Klančar prav. Ko sem šel v aprilu 1953. leta zasliševat petelina, sem opazil, da je ta domnevni volk gonil srnjaka. Po svežem sledu sem takoj stopil za njim. Gonil je čez Spodnjo Radovno in prignal srnjaka do malega potoka. Srnjak se je pognal čez neke pečine v vodo. Po sledovih sem ugotovil, da je hodil volk okrog te vode in jo večkrat tudi preskočil. Srnjak se je utopil. Ko sem ga izvlekel, sem ugotovil, da je bil moj najboljši srnjak na Radovni. Rogovje je bilo visoko 27 cm. Takoj sem šel za sledom naprej, a do volka nisem prišel. Pač pa sem streljal po njem neko nedeljo kmalu nato, a ga nisem zadel. Čez nekaj mesecev je tov. Klančar opazil tudi sledove volčičev. Takoj je organiziral pogon na sektorju Krulčovke. Zbralo se nas je nekaj nad 10 lovcev in logarjev. Zaprli smo glavne prehode, na katerih je Klančar večkrat opazil sledove volkov. Uspeh ni izostal. Komaj se je pogon začel, je počilo in padel je mlad volčiček. Uplenil ga je logar Franc Kapun, član lovske družine Šmartno na Pohorju. Pritekla sta dva mladiča, toda drugi mu je v ozkem prostoru ušel. Tako o volkovih na Pohorju ni bilo več dvomiti. Po volkulji je kmalu nato streljal tov. Klančar, a brez uspeha. Težko smo pričakovali zimo. Upali smo namreč, da bomo naredili volkovom na Pohorju konec v snegu, ko jih bomo lahko sledili. Stvar pa je bila povsem drugačna. Bila je huda zima in zapadlo je veliko snega. Večkrat je bilo tudi zelo mrzlo, tako da nam je naš najmlajši lovec Tone Spanba-ver močno ozebel v noge. Ta si je skupaj z nad- lovcem Brencetom in Klančarjem najbolj prizadeval, da bi prišli volkovom do živega. Španbaver pa se je zaklel, da se bo za svoje prste maščeval. Ko ga je zdravnik komaj na pol ozdravil, je bil že spet na nogah. Takrat je zapadel nov sneg in spet je prišla trojica lovcev, imenovali smo jih triperesna deteljica, na sveži sled1 itreh volkov: obeh starih in mladiča. Hitro so jih obkolili pod Velikim vrhom v bližini Treh kraljev. Poklicali so nekaj gonjačev in še dva lovca iz Kotliške družine. Ko je šel pogon že proti koncu, je Španbaver že obupaval, da ne bo nič. Tedaj pa je zagledal, kako se nekaj plazi po grmovju naravnost proti njemu. In res! Vsi trije volkovi so mu prišli pred cev, toda samo enega je lahko streljal. Pa čeprav ga je smrtno zadel s šibrami in s kroglo, je šel še 200 metrov. Bil je samec, težak 49 kg. Kmalu nato je sneg skopnel in skupinskih lovov nismo več prirejali. Le posamezno smo še čakali, predvsem pa stikali za pričakovanim leglom; tega pa v 1954. letu nismo odkrili. Ivan Ačko, Ruše Zakaj ni šel ruševec na piano? 10. aprila 1953. leta sem poslušal ruševce na rastiščih okrog Vršiča. Še kar dobro so pihali in grulili. Čez nekaj časa pa sem opazil, da ruševcev na rastiščih, ki so bila na planem, ni več. Zakaj ne pridejo več na te kraje, sem se spraševal? To sem vprašal tudi svojega mejaša Jožeta Kravanjo. Povedal mi je, da je dobil na rastišču raztrganega ruševca, vse perje je bilo na mestu. To je kazalo, da je ruševca raztrgal orel; orle sva večkrat oba opazila, ko so se spreletavali čez ta kraj. Sedaj sem vedel, zakaj so se ruševci prestavili. Peli so namreč niže po goščavi. Samo trikrat sem jih še videl, ko so prišli na planoto, kjer pa so peli samo kratek čas. Ruševce pa sem natanko opazoval še naprej. Tako sem videl neko jutro, kako je neka kokoš zletela iz nekega grma. Zakaj je zletela, takoj niti pomislil nisem. Takrat je bil seveda hud mraz, da sem z zobmi kar šklepetal. Gotovo tudi kokoš išče zavetja pred mrazom, sem si zato dejal. Kokoš je zletela v gosto ruš j e. Takrat pa sem opazil, da se je s kraja, od koder je priletela kokoš, dvignil tudi sokol. Sedel je v neko bukev in od tam čisto zamaknjen gledal v ruš j e, kamor se je kokoš skrila. Ker mene ni videl, sem imel dovolj časa, da sem si pripravil puško in lep "naslon. Tako sem sokola ustrelil. Zaradi mraza na tistem kraju nisem več opazoval. Čez dober mesec, 25. maja, smo šli na lov v Ponče. Tov. Janez Kerštjan je rekel, da so ruševci v Poncah ipriveza-ni. Seveda sem bil s tem zadovoljen. Zvečer smo šli v Tamar, kjer smo se malo odpočili. Iz koče smo šli opolnoči. Janez je ostal pod Tumcem, ker je trdil, da so tu ruševci najbolj privezani. S tov. Kovačičem pa sva šla na ovčjo stran, kjer sva čakala na rastišču. Nenadoma se je oglasila ruševčeva kokoš, takoj nato pa je tudi ruševec dvakrat zapihal -— in nič več! Oglašali so se le razni ptiči kot taščica in komotar. Čakala sva toliko časa, da je bil že lep dan. Potem sva šla s tov. Kovačičem na Zgornji Grunt, pa tudi tam ruševci niso peli. Ko smo se kmalu nato sešli z Janezom, smo zagledali ruševčevo kokoš, ki je letela nad nami, takoj za njo pa siva pošast — planinski orel. Na tem kraju se planinski orli vedno opažajo. Ne uničujejo pa samo ruševcev, pred njimi tudi gamsi niso varni. Tako je n. pr. hodila gamsova koza z mladičem in enoletnim kozličem stalno k solnici. Konec avgusta pa mladiča ni bilo več, pobral ga je orel! Ko smo bili v začetku decembra 1954. leta na lovu, sem našel okostji dveh kozličev, ki jih je pospravil orel. Kmalu nato je imel neki lovec na strelu orla, pa ga ni streljal, ker je šel na gamsa. Po mojem ni prav naredil, ker je potrebno, da se orli razredčijo. Jaz sam opažam stalno dva do tri orle. Ivan Vertelj, Kranjska gora Še o kanji, kragulju in skobcu O kanji sem že večkrat čital mnenja raznih lovcev. Ti jo zagovarjajo, drugi spet obsojajo. V Lovcu št. 12 d, stran 49, pa uvršča pisec kanjo med skoraj enake roparje, kot je kragulj, in priporoča vsem tistim lovcem, ki jo še skušajo zagovarjati, naj jo dobro pogledajo po. puškini cevi. S piscem tega članka in z vsemi tistimi lovci, ki kanjo prehudo obsojajo, se jaz ne strinjam. Kot lovec in gozdar sem v svoji dolgoletni praksi velikokrat opazoval življenje kanje in sicer v gozdu in na polju. Opazoval sem jo tudi pri gnezdu in ugotovil, kaj vse donaša mladičem. Do-naša jim žabe, miši, slepce, vse vrste kač, celo strupene gade. Nisem pa še ničesar opazil, po čemer bi jo lahko smatral za roparico. Zato jo po mojem ne moremo primerjati s kraguljem. Pripominjam pa, da sta si samica kragulja in samec kanje po velikosti precej podobna. Zato lahko neizkušeni lovec zamenja kragulja za kanjo ali obratno. To je verjetno tudi pri cestarju, ki je odvzel »kanji« mladega zajčka. Ne bom pa trdil, čeprav tega še nisem videl, da kanja ne bi bila sposobna pograbiti mladega zajčka ali nekaj podobnega, če bi se ji ravno nudila priložnost. Toda po mojem se to zelo redkokdaj dogodi. Mnenja sem, da je škoda, ki jo morda napravi kanja, zelo nepomembna v prim ar javi z njeno koristjo. Da sem še kot mlad, neizkušen lovec ustrelil nekaj kanj, mi je danes žal. Kot zagovornik kanje bi priporočal, da kanje ne streljamo kar za zabavo. Mnenja sem, da delajo tako predvsem tisti lovci, ki življenje kanje zelo malo poznajo. Vztrajam namreč, da kanja ni ropar v pravem pomenu besede in da se s kraguljem ne sme primerjati. Poglejmo pa roparja kragulja! Pred njim ni varna ne domača perutnina in ne vodna ali poljska perjad. Tak, kot je, lahko premaga tudi večje ptice in z lahkoto ubije vsakega zajca. Za njim pa ne zaostaja mnogo njegov manjši polbrat skobec, v krvoločnosti pa ga celo prekaša. Ker pa je precej šibkejši, napada predvsem ptice pevke, pred njim pa niso varni tudi večji ptiči do golobje velikosti. Kragulj in skobec sta izrazita roparja in škodljiva in res zaslužita strel kjer koli in kadar koli. Ker pa sta zelo oprezna in zvita, se jima ni lahko približati s puško. Največ sem jih uplenil ob paritvi, še več pa pri gnezdu. Odkriti gnezdo ni posebno težko. 2e pomladi ob paritvi :se samec in samica pogosto oglašata v bližini, kjer bosta gnezdila; še laže pa jima je priti do živega proti koncu meseca junija, ko se oglašajo tudi mladiči. Kdor pa čaka pri gnezdu, naj bo dobro skrit, ker imata oba, kragulj in skobec, zelo bistro oko. Če te opazita prej, ko sedeta, boš redko streljal. Vse, kar sem napisal, sloni na moji večletni praksi in opazovanju. Dobro bi bilo, da bi se k temu vprašanju oglasil še kak strokovnjak, da bi bila zadeva že enkrat za vselej rešena. Alojz Zwolf, gozdar, Škocjan pri Rakeku Žameten! zajčki Cestni delavci, ki so čistili sneg na cesti Za-gorje-Knežak, so 7. marca zapazili sled, ki je vodil do bližnjih grmov. Tov. Ivan Čeligoj iz Zagorja, ki je stopil za sledom, je opazil ob grmovju kak meter dolg rov, ki je bil izkopan v sneg. Ko je začel sneg z lopato previdno odstranjevati, je prhnil iz rova zajec, ki pa je že po nekaj skokih obtičal v pršiču. Omenjeni tovariš je zajca ujel, nato pa izpustil v bližnji borov gozdiček. Tiste dni je zapadlo okrog 70 cm pršiča in zajci so se pustili zamesti. Istega dne je 'druga skupina delavcev, ki je čistila sneg na cesti Zagorje-Drskovče, našla prav ob cesti še tri 'take rove. Iz vseh so skočili zajci. Tov. Jože Sedlmak je v enem rovu našel 2 mlada zajčka, stara približno tri tedne. Ker sta se mu mladiča smilila, je prinesel od doma sveženj otave in jima z njo obložil gnezdo. Tako sta dobila tudi hrano. Mladiča sta v tem gnezdu preživela še dva dni. Medtem se je sneg usedel in je zajce že držal. Po dtrugi noči sta zajčka zapustila toplo gnezdece. Po sledovih sodeč ju je prišla iskat mati zajka, ki ju je odpeljala. V tej okolici je 10. marca član lovske družine Zagoilje videl 2 mlada zajčka, ki sta jo urnih krač pobirala pred njim. Ker je čez nekaj dni nastopilo južno vreme in je sneg začel kopneti, sem mnenja, da sta zajčka ostala pri življenju. V vseh teh primerih so bili rovi dolgi nad 1 m, uglajeni ter izhojeni. Na koncu rova je bil prostor kakih 50 X 50 cm. Tu so si zajci uredili ležišče, prislonjeno ob skalo ali kamenje. Čutilno pa je to, da se je zajklja z mladiči pustila zamegli tudi na popolnoma golem, malo vzvišenem mestu, odprtem proti vzhodu, kjer ni 'bilo nobenega kritja. Na tem prostoru je ostala z mladiči po mojem mišljenju najmanj 2 dni in 2 noči; sneg (pršič) je namreč začel padati v soboto zjutraj in je padal z majhnimi presledki do ponedeljka zjutraj. Vso travo na ležišču so zajci pojedli s koreninicami vred1. Franc Bittner, LD Tabor, Zagorje Junaška zajka... Ko sem se 20. aprila proti večeru peljal s kolesom po glavni cesti v Šalovce, sem zaslišal psa, ki je gonil v bližnjem gozdu. Takoj sem se ustavil. Tedaj zagledam pred seboj na kakih 50 metrov zajca, ki posluša na vse strani. Pa ‘tudi psa zagledam, ki malo naprej nekaj žre. Tedaj se zajka obrne, teče kakih 20 metrov proti gozdu, tam pa spremeni smer in o-dskaklja naravnost proti psu. Zajka se junaško postavi tik pred psa, ki ga precej časa opazuje, naposled pa počasi odide v gozd. Ker sem bil radoveden, kaj je pes žrl, sem se peljal na tisto mesto. Našel sem ostanke mladega zajčka, pravzaprav samo malo dlake! To je bil zame nov dokaz, kako škodljivi so potepuški psi! Na drugi strani pa sem videl tudi junaštvo zajke, ki se zaradi svojega mladiča ni bala psa. Lovci, ne prizanašajmo mrcinam, ki se klatijo po lovišču. Franjo Svetec, Dolenci Še o ponirkih in kapeljnih V lanskem Lovcu opisuje na 132. strani tov. Bogumil Lisek, kako je našel ponirka, ki se je zadušil s kapeljnom. Tudi jaz sem našel v novembru lanskega leta mrtvega ponirka s kapeljnom v kljunu, oz. goltancu. Dal sem ga fotografirati, pa slika žal ni uspela. Kmalu nato mi je povedal naš praparator France, da je tudi on dobil ponirka, prav tako zadušenega. Kaže torej, da prevelik kapelj ni tako redko vzrok smrti našim ponirkom. Polde Jesih, Medvode To pa je bil lovski blagor! Prijetno in toplo januarsko popoldne sem stopil po zavitih ovinkih Ščavnice za racami. Posebnega lovskega užitka nisem imel, saj niti do strela nisem prišel. Pač pa sem odkril ob debelem hrastovem štoru na robu Ščavnice iztrebke, polne ribjih luskin in drobnih kosti. Hitro sem ugotovil, čigavi so, in ni se mi zdelo čudno, da je Ščavnica v tem predelu zelo revna na ribah. Ko pa se je marca čudno topla zima spremenila v pravcato zimsko idilo, sem nekega dne srečal našega mlinarja. Ta mi je povedal, da je zasledil vidre prav pred svojim mlinom. Naš mladi lovec Hanzek Krambergar, ki navadno dobro izračuna balistične elemente in tudi dobro pomeri, se je prvi odločil, da jih bo čakal. Zvečer se je ob lepi mesečini zasidral kar pri oknu v mlinu. Ni še pokadil cigarete, ko je že v svoje veliko začudenje opazil, da se je na breg Ščavnice iz vode nekaj priplazilo. Z dobrim strelom je uplenil 7.50 kg težkega samca. Čez nekaj dni, ko je padel nov sneg, je že spet sedel v mlinu. In spet se je zgodilo kot prvič! Komaj je čakal nekaj minut, že je zagledal drugo vidro! Po uspešnem strelu je pobral staro samico, težko 7.30 kg. Ker lovimo to največjo roparico rib lovci in ribiči, sem opisal ta izredni lovski dogodek za Lovca. Povem naj še, da velja vidrin kožušček 6000.— din. Škoda, ki jo napravi vidra ribičem, pa je mnogo večja, saj požre dnevno kake 3 kg rib ali letno težko tono! Anton Slogovič, Ivanjci Lisjak je rešil petelina Pred nekaj leti sva 'jo lepo spomladansko jutro z gostom rezala po dokaj strmi stezi na Črni vrh. Šla sva na petelina. Po malem sva počivala, da se ne bi preveč utrudila. Zvezde so bledele in druga za drugo polagoma ugašale. Na grebenih sosednjih gora, ki so že komaj čakale, da bi vrgle raz sebe neprijetno zimsko odejo, se je pojavljala vedno bolj rožnata rdečica. Tako sva dospela do neke ravnice, kjer sva sedla pod košato jelko. FOsvetil sem na uro in zašepetal gostu: Pol štirih je, kmalu se ibo oglasil in tudi blizu sva že! Kar poiščite naboje! Nato sva vstala, šla nekaj korakov naprej, pa spot postajala, se naslanjala na bukve in napenjala ušesa. Nikoli in nikjer človek tako napeto ne prisluhne kot takrat, ko se mu zazdi, da sliši divjega petelina. Vsa vratca- lin okna svoje glave ima od1-prta, 'vsako stvar sliši — veter, ki maje dlrevje, da se drgne veja ob vejo, kapljice, ki podajo z drevja in s komaj- Slišnim pek, pok motijo lovčevo razgreto domišljijo. Tedaj se mi je zazdelo, da sem slišal blagodejni tek- tek- telek! Postaneva in prav dobro razločim že klepanje, po tudi glavni udair! Postojiva in poslušava najlep>-šo glasbo naših gozdov. Potem začneva potelina polagoma naskakovati. Spočetka- delava po dva koraka, ker sva še dokaj daleč od njega. Pa se začne preklicano strm teren! Razno dračje in veje nama zapirajo pot. Zaradi vej in polomljenih debel morava večkrat spremeniti smer. Končno pa le zagledava- na kakih 40 korakov na -bukovi veji senco črnega pevca! Potem se počasi, po en skok, pomikava še naprej, da bi dobila primerno kritje. Noge se nama že tresejo, petelin pa kakor bi vedel za najino zadrego, malo poMeplje in zopet utihne. Nama se ti premori zde -cela večnost. Končno petelin spot razpne rep in jo začne polagoma Ubirati: udari glavni udar, zabrusi. Tako imava priložnost, dia se malo popraviva in nasloniva. Gore dobivajo vedno bolj jasno obliko, zvezde so čisto zbledele, petelin pia kleplje in brusi, da je veselje! Gost -pogleda po puški in skuša pomeriti, toda muha na puški se še ne razloči. Oba drhtiva in hlipava, kakor ne bi vedela, kako naj se petelina lotiva. Tedaj se začuje obupen, čuden glas, (ki ne prestraši samo petelina, ampak (tudi naj-u. Kaj je to? Rahlo se zganem in .pogledam po petelinu, pa vidim samo še zibajočo se vejo! Tudi kokoši se oglase in preplašeno odjadrajo za petelinom. Midva pa pogledava med debla jelk in bukev, kjer zagledava strašilo. Velik, grdo oguljen lisjak se potegne skozi grmovje! Gotovo se je priklatil, 'ker ga je skominala' kurja pečenka, pa je nenadoma dobil v nos naju in izgolltal svoj svarilni iglais! Seveda je bilo lova za tisto (jutro konec. Tako je lisjak petelinu rešil življenje. Franc L ičof, Grab če pri Zg. Gorjah Kako mi je lisica ujela zajčka Le s težavo sem po strmi gozdni poti mimo zapuščenega kamnoloma gazil sneg, ki mi je segal do kolen. Tedaj zapazim pod potjo, ki sem pravkar prišel nanjo, zajčji sled. Le kje tiči dtolgo-uhec, si mislim in stopim na sled. Ze po treh, štirih korakih puhne zajček iz vres j a pod kosmato smreko. Samo nekaj skokov mu je bilo treba, pa je izginil za grmovjem. Naj ti bo, si spet mislim, čeprav imaš noge skoraj- tako dolge kot jaz, si vendar potreben počitka po hoji, ki ti je bila potrebna-, da si si ponoči v takem snegu poiskal hrane! Še nisem (dodobra končal s to mislijo, pa zajček tako neusmiljeno zajoče, da sem upravičeno sklepal, da ga je moral prijeti sam tiger! Takoj sem stopil proti kraju, od koder je še naprej prrhaja-lo milo ječanje. Počasi sem, korak za korakom in s puško v roki, prestopal zasneženo kamenje, ki je štrlelo iz snega kot kupi mravljišč. Nič! Prav ničesar nisem mogel opaziti v (gostih nizkih smrekah, ■nad katerimi je raslo po vrhu še vse polno grmovja. Slišal sem le zajčji glas, ki j-e že pojemal. Seveda sem vedel, da drži nedolžnega zaj-čka lisica s svojimi ostrimi kleščami. Ker se je vse to dogajalo -tik pred menoj, sem bil prepričan, da bom dobil njo in zajčka-. Ker pa nisem ničesar videl, sem se odločil, da počakam, da ibo lisica sama prišla na piano. In to se je tudi zgodilo! Vendar se mi je lisica tako pokazala, -da so veje ši-bre preveč zadržale, pa mi jo je popihala! Zajčka pa sem dobil v mlaki krvi; imel je pregriznjen vrat. Ugotovil sem, da jo je (popihal naravnost na lisičje ležišče. Lisici je pritekel -prav v -gobec, samo odpreti ga ji je bilo treba! Jože Debevec, Stara Fužina v Bohinju »Ej, Mato, dodji, evo ti zverke!« 1924. leta sem bil nameščen kot gozdarski adjunkt na državnem posestvu Bel j e. Tja sem prišel iz zelene Štajerske, kjer sem med drugim go- jil tudi smučarski šport. Smuči so mi namreč močno olajšale službene obhode po hribovitem terenu Jurkloštra. Tako sem prinesel na Belje poleg svoje samske opreme tudi smuči, čeprav so mi rekli, da »dilc« v ravnini ne bom mogel uporabljati. Prišle pa so mi zelo prav tudi v ravnini, posebno pa še pri prehodih čez močvirja, mrtvice Donave in tudi čez samo Donavo, ki je tisto leto zamrznila. Šel sem lahko marsikam, kamor navadni pešec skoraj ni mogel. Ljudje so me sicer v začetku čudno gledali, toda kmalu so se name, posebno pa na moje smučine navadili. Tako so bile tudi smuči nekoliko krive, da sem dobil sredi zime, ko je zapadlo kakih 30 cm novega pršiča, živo srebro pa je zdrknilo skoraj na 20° pod ničlo, nalogo, da naj pregledam neki revir v Malem Bajarju, kjer smo nameravali sekati les. Upravnik tega revirja, starejši inženir, tega dela namreč ni mogel izvršiti. S kočijo sem se odpravil na pot. S seboj pa sem vzel tudi puško. Izkoristiti sem hotel priložnost in pogledati tudi za vidrami, ki so se v tokavah ob Dravi rade zadrževale. Mali Bajar, ki leži blizu Osijeka, so imeli sicer v zakupu osiješki lovci, lovili pa smo lahko tudi gozdarji. Da me ne bi lovila noč, sem prispel v vas Bilje še pred svitom. Tu sem kočijažu naročil, naj me čaka na sedežu gozdne uprave, sam sem si pa nataknil smuči in prodiral po visokem pršiču v gozd. Hoja je bila zelo naporna, ker se je pršič tudi pod deskami močno udiral in sled zasipaval. Revir je ležal vzdolž Drave. Dopoldne sem zbral potrebne podatke, nato pa sem se podal na dravski breg, da bi pogledal za vidrami. Kmalu pa sem ugotovil, da v visokem snegu niso izstopile. Tudi ob tolmunih in ob mlakah v gozdu nisem našel nobenih sledov. Tako sem se počasi prebijal po gozdu v smeri proti Bilju. Ko sem se tako okrog tretje ure popoldne približal robu gozda, sem zagledal ob nekem drevesu skritega lovca. Ko se mu približam na strelno daljavo, stopi iz svojega kritja in začne nekaj robantiti. Nato pa bruhne v smeh in začne na vse grlo klicati: »Ej, Mato, Mato, dodji, evo ti zverke!« Ker sva se poznala, sva se najprej pozdravila. Nato pa mi začne praviti, da so se zjutraj sam, Mato in Joviča, vsi člani osiješkega lovskega društva, podali na lov na race. Nenadoma pa so zagledali v snegu svež sled. Ugotavljali so, kaj bi to bilo? Vidra ni, divja svinja ni, tudi jelen ni in tudi človek ni, tako so ugibali. Radovednost in lovska žila jih je napotila, da so pustili race in šli zasledovat nepoznano zver! Spočetka so me zasledovali vsi trije. Ko pa se je sled bližal koncu gozda, sta se moj znanec in Mato postavila na prežo, Joviča pa je šel po sledu. Tako so le dočakali svojevrstno zver in rešili uganko! Medtem je prilezel še Mato in kmalu za njim Joviča. Ker so bili vsi trije do pasu mokri od snega, nad pasom pa od znoja, smo hitro stopili v bližnjo vas, kjer smo se pri starem upravniku odpočili. Ker poznajo tudi osiješki lovci navado zadnjega pogona, smo tudi pri tej priložnosti obsedeli. »Vse smo pretresli,« je trdil Joviča, »le tega nismo nikoli mislili, da bo ,Kranj ac’ s smučmi prečkal naša lovišča!« Tudi osiješki lovci do takrat smuči še niso poznali! Maks Pavlin, Črnomelj Orel gamsa, jaz pa orla Obeita! se je lep septembrski dan, ko sem ob jutranjem svitu zapuščal domači prag ter se podal na dbhod skozi poverjeno mi lovišče. Namenil sem se, da pregledam tudi pasti, ki sem jih nastavil za jazbeca. Ta čas je namreč jazbec najibolj rejen. Po kakih dveh urah hoda sem imel za seboj že dve pasti. Bili sta prazni. Pričakoval sem, da bo tako tudi s tretjo. Toda ni bilo tako! V 'tretji je ■tičal star jazbec, ki sem ga (bil prav vesel. Skril sem ga v gosto -vejevje, da bi ga zvečer odnesel domov. Nato sem krenil v (višji del lovišča, v domovanje gamsov in planinskega orla. Prehodil sem že precej lovišča, ko zagledam kakih 300 metrov nad seboj na polici strmega 'pobočja gamsovo kozo z mladičem. Oba sta se brezskrbno pasla v obilni planinski travi. Prav prijetno ju je grelo toplo jesensko sonce. Mati je med pašo oprezno pogledovala proti podnožju strme rdbri, njen nebogljenček pa je med prebiranjem sočne trave brezbrižno zaostajal za svojo vodnico. Ni se zavedal, da bijejo njegovemu mlademu življenju zadnje minute! Nenadoma sta se namreč izza 'grebena v močnem letu pripeljala dva planinska orla. Z naglico in močjo, ki jo nisem pričakoval, je eden v zaletu zbil mladiča s police v kakih 200 metrov globok prepad. Orla sta nad prepadom nekajkrat zakrožila, nato pa' sta se spustila 'k plenu in začela z močnimi kljuni obdelovati svojo žrtev. Ko sta si polnila lačne želodce, sem izkoristil priložnost za zalaz. Že sem se jima skoraj približal na strelno daljavo, ko sta se vzdignila, nato pa zadovoljno sedla na 'bližnji macesen. Izza skale sem v pravi lovski jezi -pomeril večjega, ki je padel pod drevo. Svojega prvega orla sem kmalu nato pobral in ga skupaj z jazbecem odnesel domov. Dal sem ga nagačiti in ga obesil med Zbirko svojih lovskih trofej. Že večkrat sem od 'daleč opazoval, kako so planinski orli napadali gamse, toda do strela sem prišel samo v tem primeru. Peter Gašperin, Bohinjska Srednja vas Kako je urejen lov v Kanadi Marsikatera knjiga o lovu v Kanadi, ki smo jo z največjim zanimanjem brali v mladih letih, nam je budila hrepenenje, da bi se podali v to daljno deželo in postali traperji, lovci na kožu-harje. Zbirali bi kožuhovino, jo prodajali za velike denarje, kupovali lovsko opremo, da bi lahko še lovili in živeli življenje popolnoma svobodnega človeka. Kako vse drugače pa je v Kanadi danes, zlasti v njenih južnejših predelih! Lovcev na ko-žuharje v teh krajih praktično ni več. Kožuharji namreč, izvzemši lisico, medveda, rakuna, skunksa in veverice, se v južnih predelih dežele sploh ne smejo streljati, love jih samo s pastmi. Traper je postal torej nastavljalec pasti. Traper pa je lahko samo kanadski državljan; s tem lovom se bavijo največ Indijanci. Ves severni del Kanade s pragozdovi in mnogoštevilnimi jezeri, ki je deloma še neraziskan, je last države. Država izdaja tudi traperske licence in dodeljuje lovne teritorije. V gozdovih visokega severa se ne smejo streljati bober, lisica, ris, kune, minko, pižmovke, vidre, rakun, skunks, veverice in podlasice. Vso to divjad love s pastmi. Strupi so prepovedani. V Kanadi velja načelo, da je lov last vseh državljanov. Vsakdo sme loviti, kjer ga je volja, le v državnih rezervatih je lov strogo prepovedan. Zemljiški posestnik sicer lahko lovcem prepove dostop na svoje zemljišče, mora pa to vidno označiti z napisi. To pa se zgodi zelo redko; tak zemljiški posestnik velja za nečednega. Če pa bi lov prepustili svojim državljanom brez omejitve, bi seveda v najkrajšem času ne bilo nobene divjadi več. Zato je Kanada lov omejila. Za večjo divjad je lovna doba zelo kratka, kako leto je daljša, drugo krajša; tudi začetek lovne dobe določijo za vsako leto posebej. Država lahko za eno ali več let lov na kako vrsto divjadi sploh prepove. Lovna doba za losa in virginijskega jelena (deer) traja n. pr. na leto od treh dni do največ treh tednov. Nihče ne sme loviti brez licence, ki je precej draga. Licenca določa vrsto in število divjadi, ki se sme odstreliti. Za večjo divjad se daje odstrel ene same živali. Lov je strogo prepovedan od sončnega zahoda v soboto do sončnega vzhoda v ponedeljek. »Nedeljskih lovcev« torej v Kanadi ni. Lovci nedomačim smejo loviti losa in deera samo pod vodstvom pooblaščenega vodnika. Nobeno transportno sredstvo (železnica, avtobus itd.) ne sme prevažati divjačine, če ni opremljena s potrdilom izvora. Sveže rogovje se sme prevažati samo skupaj z vsaj polovico trupa (mesa). Tako hočejo preprečiti, da bi lovci puščali meso v lovišču. Zanimiva je tudi določba, da se nihče ne sme s plenom okoristiti. Uplenitelj ne sme prodati ne mesa in ne kožuha. Kožuhovino smejo prodajati samo poklicni traperji. V Kanadi ne moreš kupiti divjačine. V gostilnah nimajo divjačine Železniški, gozdni in drugi terenski delavci ne smejo imeti pri sebi pušk. Lov iz aviona je prepovedan. Šibrenice — avtomatke (brovming) so dovoljene le, če niso na več kot na 3 strele. V avtomobilu ali kakem drugem vozilu je prepovedano imeti nabito puško. Nadzorna služba je dobra, lovski čuvaji so zelo vestni. Zaradi kratkih lovnih dob, ki trajajo včasih samo 3 dni, nastane ob lovu pravo preseljevanje. Vse, kar ima količkaj puški podobnega, hiti tedaj iz mest v lovišča. Kljub temu, da morajo biti lovci oblečeni v čim bolj kričečo obleko in perilo in pokriti z živobarvno, navadno rdečo čepico, so lovske nesreče zelo pogoste. Lovec je kar lahko zadovoljen, če se vrne domov neobstreljen. Večjo divjad (jelene, medvede) love navadno na zalaz. Posamezni lovec ne sme loviti s psom, dva lovca pa imata lahko 1 psa, ki pa mora biti vpisan v licenci. Kanadski lovec ne pozna gojitve ne visokih prež ali psov barvarjev. Za gojitev divjadi, za osvežitev krvi, za gojitvene naprave in za nadzorstvo skrbi država. V zadnjem času je postal v Kanadi zelo popularen lov z lokom in puščico. Lovci z lokom imajo navadno drugo lovno dobo kot lovci s puško. Mnogi lovci uplenijo z lokom tudi medveda in jelena; tako so spretni, da s puščico le redko zgreše letečega fazana ali prepelico. Posebno priljubljen je lov na svizca. Za ta lov uporabljajo samo visoko razantno risanico malega kalibra. Strel na svizca na razdaljo, ki je manjša kot 300 m, smatrajo za nešportno dejanje. Druge dežele, drugi običaji! Slovencem kanadska ureditev lova najbrž ne bi prijala. D. Kako je Požrvov Janez iz Radovne ujel kragulja? Požnrvov Janez nosi zmeraj za klobukom (poleti pa za slamnikom) razno kurje perje. Tisti dan je imel bel slamnik, okrašen z raznovrstnim perjem. Proti večeru, ko je že padal mrak, ije šel na korito po vodo. Ko je itočil vodo, je narahlo vlekel veiter, da so plapolala kurja peresa za slamnikom. Ko je tako Janez mimo točil vodo, mu nenadoma ko strela trešči z neba kragulj. Janez zgrabi z obema rokama za vrh slamnika in sname z glave kragulja! Alojz Ravnik, Radovna KINOLOŠKE VESTI Društvo brak jazbečar javlja paritve: 1. Ari Ločniški JRBj 391 X Bistra JRBj 478, v. Čebule Miha, Prevalje. Leglo je bilo 1. maja 1955. 2. Beg (Blisk) JRBj 450 X Breza JRBj 449, v. Gračner Vilko, Radeče p. Zidanem mostu. Leglo bo 4. junija 1955. 3. Dak Hrastniški JRBj 287 JŠBj 41 X Bujna JRBj 371, v. Letnik Franc, Trbovlje. Leglo bo 14. junija 1955. 4. Tasso v. Hirschbrann - Treffen JRBj 398 JŠBj 38 X Besna JRBj 507 v. Drimel Ludvik, Rog. Slatina. Leglo bo 9. junija 1955. Člani lovskih družin Koprivna in Peca, zbrani pred svojo lovsko kočo. Koča stoji na Peci v višini 1600 m 21. maja je sredi popoldneva 'obiskal I. jugoslovansko lovsko-ribiško razstavo v Ljubljani tov. maršal Tito. Na razstavišču so ga sprejeli predsednik Republiške lovske zveze Slovenije tov. dr. Jože Benigar, predsednik razstavnega odbora lovske razstave dr. Milan Dular in predsednik razstavnega odbora ribiške , razstave tov. Miran Svetina PRVA JUGOSLOVANSKA LOVSKA IN RIBIŠKA RAZSTAVA V LJUBLJANI OD 14. DO 24. MAJA 1955 Ing. Anton Sivic Naše lovstvo in ribištvo je letos doživelo velik in pomemben dogodek — prvo lovsko in ribiško razstavo velikega formata, ki sta jo priredili Republiška lovska zveza in Ribiška zveza Slovenije v novih razstavnih prostorih ob Vilharjevi cesti. Neposredno pred otvoritvijo razstave, pa tudi še po otvoritvi, so pozdravljale zbirajoče se povabljene goste in druge obiskovalce vznesene melodije lovskih rogov, kar je močno dvignilo slovesno razpoloženje. Rogovi so se oglasili še večkrat tudi med razstavo in tudi ob njenem zaključku 24. maja ob osmih zvečer, ko so, žal prezgodaj, naznanili konec velikega lovskega dogodka. Razstavo je otvoril dne 14. maja ob 11. uri dopoldne predsednik Republiške lovske zveze Slovenije tov. dr. Jože Benigar. Pozdravil je predvsem številne zastopnike naših oblastev in goste iz Slovenije, Jugoslavije in iz inozemstva. Orisal je razvojno pot našega lovstva in ribištva od osvoboditve do danes. Sedanje stanje lovstva in ribištva prikazuje lovska in ribiška razstava. Dobro gospodarjenje z lovišči nam dokazujejo močne trofeje, ki jih je videti na razstavi; taka je bila tudi sodba inozemskih strokovnjakov, ki so že lani ocenili naše reprezentativne razstavne predmete v Diisseldorfu, s čimer smo dosegli tudi velik politični uspeh. Govornik je nadalje omenil, da je bila razstava, ki jo otvarja, organizirana po premišljenem načrtu, ki je bil prvotno zelo široko zasnovan. Zaradi pomanjkanja prostora pa ga ni bilo mogoče uresničiti tako, kot je bilo predvideno. Končno se je predsednik dr. J. Benigar zahvalil vsem delavcem obeh razstavnih odborov, lovskega in ribiškega, za njihovo naporno delo, posebej pa tov. Leopoldu Kresetu, predsedniku ljubljanskega gospodarskega razstavišča, ki je dal komaj dograjene prostore za to razstavo na razpolago in tako omogočil, da se je razstava sploh vršila; zanjo namreč ustanove, ki bi ji lahko nudile prostor, niso pokazale pravega razumevanja. Obiskovalce je vodila pot najprej skozi ribiško razstavo; tu so žive ribe vzbujale posebno in izredno pozornost Razstava je nazorno pokazala, da je lovsko in ribiško gospodarstvo kljub hudemu opustošenju lovišč, ki sta ga povzročila štiriletna okupacija Slovenije oziroma Jugoslavije in divji lov takoj v pookupacijskih mesecih, v razmeroma kratki dobi dosegla z napornim in smotrnim delovanjem lovskih in ribiških organizacij prav lep napredek v obnovi lovišč in skladko-vodnih voda. Kvaliteta lovišč in ribjih voda se boljša od leta do leta, saj so v Jugoslaviji odlični pogoji za naravni razvoj vseh vrst divjadi in mnogovrstnega ribovja. Treba je le primerne pažnje in skrbnega negovanja ter upravljanja lovišč oziroma voda. Pa tudi lovska in ribiška zakonodaja je s svojimi smotrnimi predpisi zelo veliko pripomogla k dvigu lovstva in ribištva. Ves razstavni prostor je bil dobro izrabljen in lepo urejen. Razstavni predmeti so bili pravilno razmeščeni, tako da razstava ni bila le za lovca in ribiča sila poučna, temveč tudi za ne-lovca in nestrokovnjaka privlačna in velezani-miva. Ni ga bilo vernega obiskovalca, ki ne bi bil z občudovanjem gledal dobro porazdelitev kvalitetnega razstavljenega gradiva. Lovska zveza in Ribiška zveza sta izdali priročen razstavni katalog, v katerem je povedano, da je obsegala ljubljanska razstava vso tisto jugoslovansko reprezentativno zbirko, ki jo je bilo lani od 16. do 31. oktobra videti na mednarodni lovski in ribiški razstavi v Diissel-dorfu, izpopolnjena pa je bila še s trofejami, ki so bile zbrane šele po diisseldorfski razstavi. O lovskem delu razstave je omeniti, da je bila z zbirkami pasti, orožja, starih slik in drugih predmetov prikazana zgodovina lovske dejavnosti. Lovska literatura je bila zastopana z lovskimi strokovnimi knjigami in z lovskim časopisjem. Zbrani so bili vsi letniki Lovca od 1910. leta naprej. Tabelarno in z grafikoni ter z zoogeograf-skima kartama Jugoslavije in Slovenije so bila prikazana lovišča in nahajališča divjadi v Jugoslaviji in Sloveniji. V slikovito prirejenem, ponazorjenem lovišču, počenši od visokogorja doli do ravnine in močvirij, je bila prikazana pri nas živeča divjad, vsaka po možnosti v svojem okolju. Razstavljeni so bili naslednji dermoplastični preparati v primerni razporedbi: kozorog, muflon, gams, jelenjad, srnjad, divji prašič, planinski in poljski zajec, pižmovka, veverica, polh, medved, volk, šakal, lisica, divja mačka, kuna zlatica in kuna belica, dihur, jazbec, vidra, hermelin, podlasica, veliki petelin, ruševec, belka, kotoma, poljska jerebica, gozdni jereb, prepelica, fazan, golob grivar in duplar, skalni golob, grlica, velika raca, žvižgavka, regeljc, kreheljc, severni slapnik, mali ponirek, črnovrati, čapljasti in uhati ponirek, zvonovka, žagarica, veliki in mali kormoran, črna liska, zelenonoga tukalica, gra-hasta tukalica, siva gos, siva in nočna čaplja, velika bobnarica, labod, pelikan, velika in mala uharica, močvirska uharica, kozača, lesna sova, čuk, skovik, pegasta sova, planinski, jezerski in ribji orel, kačar, sršenar, kragulj, kanja, skobec, lunj, sokol selec, škrjančar, navadna, južna in rdečenoga postovka, krokar, planinska kavka, planinska vrana, siva in poljska vrana, sraka, šoja, škorec, zlatovranka, škurh, kljunač, kozica in morda še katera žival, ki živi v naših loviščih. Zaradi velike natrpanosti preparatov divjadi, prikazane tu v zimski, tam v poletni obleki, je bilo težko po skalovju pravilno razmestiti planinske rastline. Nadalje si videl različne vrste solnic, krmišč, pasti in visokih prež. Veliko prostora so zavzele lovske trofeje, saj je bilo jelenovih rogovij 92, rogovij damjakov 5, kozoroga 2, gamsovih rogljev 95, srnjakovih rogovij 141, merjaščevih čekanov 25; na steni so bila obešena krzna štirih medvedov. Vse te trofeje so bile lani razstavljene v Dussel-dorfu ter izvirajo ocene, ki so bile na razstavi označene ob vsaki trofeji, od ondotnih ocenjevalnih komisij. Te ocene oziroma nagrade so natisnjene tudi v navedenem razstavnem katalogu. Zaradi njihove obsežnosti jih tu ne navajamo. Poleg ocen so v katalogu za vsako trofejo navedeni: Leto uplenitve, ime lovišča, ime uple-nitelja, teža trofeje, število točk. Po diisseldorfski razstavi pa je Republiška lovska zveza Slovenije zbrala po Sloveniji še nove trofeje, ki so bile razporejene na letošnji ljubljanski razstavi, in to: 11 jelenovih rogovij (katalog jih ima le 10), 6 gamsovih rogljev, 18 srnjakovih rogovij (v katalogu 17), 11 merjaščevih čekanov (v katalogu 7). Le-te trofeje je ocenil razstavni ocenjevalni odsek v Ljubljani. Od rib si mimo oddelka, kjer si videl, kako se ribe umetno vzgajajo in razvijajo od iker do mladic, prišel do ribnika Ocene, ki v katalogu manjkajo, so naslednje: Jeleni: Boris Kraigher, Belje, 1954, 210,40 točke, I. nagrada. Srnjaki: Janko Bedenk, Britof pri Kranju, 1930, 134 točk, I. nagrada. Čekani: A. Kovačič, Kočevska Reka, 1950, 116.7 točke, II. nagrada; I. Ribič, Borovec, 1955, 118.7 točke, II. nagrada; I. Gliha, Bukova Gora, 1954, 121,7 točke, I. nagrada; L. Švigelj, Kočevje, 1954, 113 točk, III. nagrada. V razstavnem katalogu izkazanih 7, takrat še neocenjenih čekanov, je bilo naknadno ocenjenih takole: Obreza Alojz, 120 točk, I. nagrada, Kump Jože, 115,8 točke, II. nagrada, Švigelj Lado, 111,2 točke, III. nagrada, Cimprič Ivan, 117,4 točke, II. nagrada, Šepulj Ivan, 116 točk, II. nagrada, Ivančič Jože, 111,3 točke, III. nagrada, Kastelic Alojz, 104,3 točke, brez nagrade. Ker so v razstavnem katalogu navedena lovišča, v katerih so bile posamezne trofeje uplenjene, je lahko ugotoviti, katere nagrajenih in nenagrajenih trofej izvirajo iz slovenskih lovišč. Vštevši trofeje, ki so bile tudi na diissel- dorfski razstavi, so bile na ljubljanski razstavi razstavljene naslednje trofeje iz Slovenije: 1 jelenovo rogovje s I. nagrado, 5 jelenovih rogovij z II. nagrado, 2 kozoroga s I. nagrado, 14 gamsovih rogljev s I. nagrado, 24 gamsovih rogljev z II. nagrado, 50 gamsovih rogljev s III. nagrado, 6 gamsovih rogljev brez nagrade, 4 srnjakova rogovja s I. nagrado, 16 srnjakovih rogovij z II. nagrado, 30 srnjakovih rogovij s III. nagrado, 29 srnjakovih rogovij brez nagrade, 6 merjaščevih čekanov s I. nagrado, 8 merjaščevih čekanov z II. nagrado, 5 merjaščevih čekanov s III. nagrado, 5 merjaščevih čekanov brez nagrade. Diisseldorfske ocene niso razvidne le iz razstavnega kataloga ljubljanske razstave, temveč tudi iz članka »Diisseldorfska razstava in 'Jugoslavija« (C. Kranjc), ki je bil objavljen v Lovcu 1. 1954 na straneh 374—382. Nadaljnji obhod po razstavi nam je pokazal grafikon o porasti vzreje pasemskih psov od leta 1945 do 1954. Lovska zadruga v Ljubljani, Titova c. 31,. je razstavila razne vzorce kožuhovine. Lovci amaterji so razstavili svoje izdelke iz rogovja, perja, kosti, dlake itd., tako n. pr. klice za privabitev gozdnega jereba, srnjaka, lisice; rožene gumbe, iz rogovja izrezljane bro-še, pepelnike, šatulje itd., kako se veže gamsov čop, lestenec iz rogovja, ročaje za lovske nože. Ivan Sepulj iz Bistre je razstavil mizo in stol iz jelenovega rogovja. Zlasti lep je bil njegov pepelnik, ki je bil podarjen maršalu Titu v spomin na obisk razstave. Tudi Ornitološki zavod Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani je bil zastopan na razstavi. Razstavil je zemljevid z začrtanimi smermi preleta ptic selivk, ki so bile obročkane v tujini, dalje zemljevid naših krajev, po katerih so našli nekatere lovne ptice, obročkane v tujini, in ravno takšen zemljevid v tujini obročkanih ne-lovnih ptic. Posebno pestra je bila zbirka pisemskih znamk z lovskimi in živalskimi motivi. Razstavila jo je Filatelistična zveza Slovenije. Nadalje je bil razstavljen model fazanerije Lovske zveze Slovenije v Vurbergu ob Dravi. Mnogo je bilo na razstavi lovskih slik. Zastopani so bili Josip Gorup, Hans Gagern, Janko Skale, Filakovac, Šensa, Cotič, Couring, Stub-ljar, Erbežnik, Bitnar, M. Gaspari. Lov s fotokamero je pri nas šele v razvoju. Po 6 do 8 fotografij so razstavili dr. Milan Dular, Andrej Ogrizek in Miran Svetina. Kot sem že omenil, je bil razstavni prostor dobro urejen. Ta ali drugi predmet je že takoj ob prihodu pritegnil vsakega obiskovalca in njegova pozornost je bila živa do konca. Bilo je vsakega nekaj, ničesar preveč, vse, dermopla-stični predmeti, trofeje in drugi predmeti, je bilo kvalitetno in zanimivo. Zato ni bilo obiskovalca, ki bi prireditvi ne dal priznanja. Zelo občudovana je bila tudi ribiška razstava; ta je prikazala naslednje: Zgodovino poklicnega in športnega ribištva, suhe in vlažne preparate sladkovodnih rib, akvarije z najvažnejšimi vrstami sladkovodnih rib, umetno vzgajanje in razvijanje ribjega naraščaja od iker do mladic, vzorec naših ribogojnic, priprave za odlov rib, ribiške mreže, razne pripomočke za športni lov itd. Okoli umetno prirejenega ribnika so bili razvrščeni razni živalski škodljivci rib. Škoda, ki jo povzročajo ribištvu nekatera industrijska podjetja z odpadnimi vodami, je bila grafično prikazana. Na veliki deski je bil hidrografsko-ihtiolo-ški pregled, sestavljen za Jugoslavijo in za Slovenijo. Veliko je bilo videti fotografij z uprizoritvijo voda, rib in ribičev. Do podrobnosti je bil razmeščen športni ribiški pribor. Razpoložena je bila tudi slovenska ribiška literatura. Prav zanimivi so bili po naravi posneti filmi iz lovskega, ribiškega in živalskega življenja, ki so bili po dva do trikrat na dan brezplačno predvajani v posebni dvorani poleg razstavnega prostora. Razstava je zajela skoraj vse panoge lovstva in ribištva. Če bi bilo več prostora na razpolago, bi se bil mogel lovskogojitveni moment še obširneje prikazati. Tako pa je moralo ostati zadevno gradivo v skladišču. Razstavo, ki je trajala 11 dni, si je ogledalo veliko lovcev in ribičev iz vse Slovenije (vse okrajne lovske zveze so bile zastopane), pa tudi mnogo nelovcev. Iz drugih republik Jugoslavije jih je prišlo več sto, iz inozemstva pa čez sto. Vsega skupaj je bilo prodanih čez 40 500 vstopnic. Poleg tega je obiskalo razstavo veliko mladine v spremstvu staršev. Med obiskovalci je bilo 344 šolskih skupin iz vse Slovenije. Med obiskovalci razstave je v prvi vrsti omeniti maršala Tita, ki je dne 21. maja v spremstvu tov. Mihe Marinka, predsednika Ljudske skupščine LRS, tov. Borisa Kraigherja, predsednika Izvršnega sveta LRS, tov. Ivana Mačka, člana Zveznega izvršnega sveta, tov. dr. Marijana Breclja, podpredsednika Izvršnega sveta LRS, generalnega polkovnika Koste Na-gyja in drugih vidnih zastopnikov javnih obla-stev prišel na razstavo. Po pregledu razstave je napisal v Spominsko knjigo na razstavišču: »Zelo sem impresioniran nad organizacijo te lovske razstave, ki po bogastvu trofej in posebnih eksemplarih kaže, da je naše lovstvo tudi po vojni, v socialistični ureditvi, v polni meri razumelo važnost te panoge našega gospodarstva«. Tov. Miha Marinko je ob obisku razstave napisal besede: »Čestitam prirediteljem in organizatorjem za uspelo razstavo, ki upravičeno zasluži vse zanimanje in odobravanje.« Tov. Boris Kraigher je napisal: »Čestitam k izredno pregledni, poučni in propagandno uspešni razstavi.« Tov. Mitja Ribičič pa tole: »Razstava, katero sem danes tretjič obiskal, je napravila name izreden vtis. Predstavlja najboljši dokaz, da se naše lovstvo v socialistični družbi razvija vzporedno in enako kot ostala področja naše socialistične izgradnje. Vse priznanje organizatorjem.« Med številnimi, v spominsko knjigo vpisanimi, najdemo razen naših oblastvenih predstavnikov tudi imena predstavnikov visokih, srednjih in osnovnih šol, raznih drugih pokli- S planinami, ki so bile brezhibno prirejene, se je začela lovska razstava; na sliki je del tega oddelka z dvema gamsoma in planinskim orlom, ki je pravkar ujel planinskega zajca cev, umetnikov, lovske strokovnjake iz drugih republik naše države, dalje inozemce iz Avstrije, Anglije, Francije, Holandije, Belgije, Švedske. Iz vseh izjav se zrcali dejstvo, da je razstava uspela in žela vsestransko priznanje. Pozdraviti je treba predlog, napisan v Spominski knjigi, da naj bo v bodočem lovskem domu »Zlatorogu« v Ljubljani republiška lovska in ribiška razstava stalno nameščena. Obžalovanja vredno pa je, da nekateri lovci niso dali na razstavo nekaterih odličnih trofej, kar bi razstavo še bolj obogatilo. Če bi bili lani poslali v Diisseldorf vse najboljše merja-ščeve čekane, ki jih imamo, bi bili tam zmagali tudi z razstavljenimi čekani, ne samo z jeleni. Priprave za razstavo so zahtevale mnogo časa, truda in požrtvovalnosti, skrbi in pažnje, kakor tudi propagandnega dela. Zato gre vse priznanje predsednikoma lovskega, kakor tudi ribiškega razstavnega odbora: tov. dr. Milanu Dularju in tov. Miranu Svetini ter vsem so-trudnikom, ki so imenoma izkazani na drugi strani razstavnega kataloga. Oddelek trofej je požrtvovalno in z okusom uredil tov. Lazar Raič, ki je bil tudi tehnični vodja jugoslovanskega oddelka v Diisseldorfu. Obilo dela je bilo tudi z demontiranjem ob koncu razstave; saj je bilo treba izposojene razstavne predmete spakirati in jih vrniti lastnikom, bivajočim po raznih krajih širom po Jugoslaviji. Pospraviti je bilo tudi razno ogrodje in pomožne predmete in naprave. Na tem mestu je pohvalno omeniti, da so oba razstavna odbora krepko podprli tudi Prirodoslovni in Etnografski muzej v Ljubljani, Narodna in univerzitetna knjižnica, Cankarjeva založba, Filatelistična zveza, »Triglav« film in Izvršni svet Ljudske skupščine Slovenije. lOVSKO-RIBIŠKA RAZSTAVA V LUČI NAŠEGA GOSPODARSTVA D i n k o I. jugoslovanska lovsko-ribiška razstava v Ljubljani, ki je bila od 14. do 24. maja, je s svojo vzorno organizacijo in z vzgojnimi načeli v vsakem oziru dosegla svoj namen. 50 000 obiskovalcev, med temi okrog 15 000 šolske mladine, je zgovoren dokaz, da je bila razstava za vse posebno doživetje. Prikaz našega lovstva in ribištva je bil nadvse pester in nazorno podan, saj so bile vse živali smotrno razporejene v okolju, v katerem živijo. Celotna razstava je bila košček žive narave. Razstava pa ni bila zanimiva samo za lovce in ribiče, ampak tudi za gospodarske kroge. Del razstave je namreč pokazal, kaj vse proizvajamo iz uplenjene divjadi. Tudi v tem pogledu ima prireditelj neprecenljive zasluge, saj je bilo nazorno prikazano, da predstavlja lov v naši gospodarski bilanci zelo veliko postavko. Lovstvo si je pri nas priborilo širše področje zlasti v tistih strokah obrti, ki so odvisne od surovin divjačine. Na ta način posega naš lovec neposredno v mnoge gospodarske panoge bodisi kot doba vij alec surovin, t. j. kož divjadi, rogovja, rogljev, dlake, perja, kosti itd. ali pa tudi kot nekak domač obrtnik, ki na račun trgovca oziroma naročnika iz uplenjene divjadi sam proizvaja vsakovrstne izdelke kot n. pr. kožuhovino za obleko in okrasne predmete (preproge), roževinaste lestence, jedilni pribor, lovske nože, okrasne in praktične predmete za pisalno mizo (pisemske odpirače, pivnike, peresnike, pečatnike, radime nože itd.), pribor za kadilce (ustnike, pepelnike, tobačne in cigaretne škatle itd.), gumbe, broške, zaponke, raznovrstne okraske, okvirje za slike, stole, obešalnike, okrasne zamaške, ročaje za palice, okraske za lovske klobuke (gamsove čope, jelenove čope, krivčke ruševca in racmana itd.), koščene piščalke, da predelave mesa (konserviranje, sterilizacijo v nepredušno zaprtih steklenicah, mariniranje itd.), ki je tudi zelo važna, sploh ne omenjam. Lovski plen prinaša torej znaten dohodek našemu narodnemu gospodarstvu na domačem in tujem trgu. Pa ne samo lovska, tudi ribiška razstava je nudila svojevrsten prikaz živih sladkovodnih rib v akvarijih ter suhih in vlažnih preparatih najvažnejših vrst naših rib. Zanimivo so bile prikazane ribogojnice, pripomočki za ribolov in sploh vse, kar potrebuje športni in poklicni ribič. Lov in ribištvo sta važna tudi za naš turizem, ker so naši gozdovi in vode znani tudi lovcem in ribičem tujih držav. Divjačina, ribe, raki itd. pa prinašajo našemu gospodarstvu dragocene devize. Razstavo so poživljale razne slike in fotografije iz življenja lovcev in ribičev ter končno še zbirka znamk z lovskimi in živalskimi motivi. Lovsko-ribiška razstava bo nedvomno pripomogla k povečanju narodnega dohodka, ki ga črpamo iz naših gozdov in voda. Razstava je pokazala tudi pot k odpravi različnih negativnih pojavov v lovskem in ribiškem športu. Najvišje priznanje tej razstavi pa so besede, ki jih je napisal v spominsko knjigo naš maršal Tito, da je naše lovstvo pod socialistično ureditvijo v polni meri doumelo važnost lovske panoge za naše gospodarstvo. Sp&fnutska knjiga pomci... A. S. P. 50 000 ljudi je obiskalo I. jugoslovansko lovsko in ribiško razstavo v Ljubljani. Obiskali so jo tudi predsednik FLRJ maršal Josip Broz Tito in številni državni in politični voditelji. Lovci in ribiči iz vse Slovenije in Jugoslavije, pa tudi ljudje, ki jih lov in ribolov in narava sploh zanimajo, so se vrstili na razstavišču ob Vilharjevi cesti od jutra do večera. Prihajali pa so številni obiskovalci tudi iz inozemstva; nekateri so prišli tiste dni v Slovenijo namenoma, drugi so si prireditev, o kateri se je samo dobro in priznalno govorilo, ogledali kot turisti. Spominska knjiga, ki jo hrani Republiška lovska zveza Slovenije, je zgovoren dokaz, kako velikanski uspeh je razstava dosegla. Preberite samo nekoliko izpiskov iz spominske knjige: Zastopnik deželnega lovskega mojstra za Štajersko je napisal v knjigo naslednje: »Vedno znova moram čestitati »Slovenski lovski zvezi k izredno uspeli in učinkoviti razstavi: v njej vidim pomemben prispevek za zbližan j e mesta z deželo.« Ing. Riess iz Spodnje Avstrije piše: »Razstavljene trofeje so tako veličastne in mogočne, da si jih mi Avstrijci niti predstavljati ne moremo.« In dalje: »Lepa lovska razstava z nenadkriljivimi trofejami, ki jih skoraj nikjer drugod ni... Čestitamo Vam k prekrasni razstavi, posebno pa h kapitalnim trofejam.« Rainer (Koroška.) Skupina lovcev iz Zgornje Štajerske je razstavo ocenila takole: »Čudovita ljubljanska razstava je bila za nas enkratno doživetje ...« Nizozemec W. A. Gunn ugotavlja v imenu svoje skupine, ki se je vsa podpisala, da občuduje brezhibno organizacijo, razstavljene predmete in trofeje. Ugledni lovec in ribič iz Dusseldorfa, ki je primerjal lansko Mednarodno razstavo v Diis-seldorfu z ljubljansko, ni našel dovolj pohvalnih besed za našo zgledno organizacijo in za rekordne trofeje, ki so mu že znane iz njegovega rodnega mesta. Ing. Dinko Šaltanski iz Skopi j a je ugotovil, da ljubljanska razstava glede na pestrost ne zaostaja za diisseldorfsko. Delegat Glavne lovske zveze FLRJ Ljubiša Ivkovič je napisal, da je razstava organizirana z velikim strokovnim znanjem in okusom. Belgijec, ki je obiskal razstavo, pravi, da je srečen, ker se mu je nudila priložnost, videti ljubljansko razstavo, ki je odlično urejena in v vsakem pogledu popolna. Divji petelin, najlepša divjad našega sredogorja, je pel vrh borovca, ki mu je vihar razdejal vse vejevje Hrvatski obiskovalci čestitajo k organizaciji in ugotavljajo, da je razstava odlično urejena. Lovec iz Bosne piše, da je razstava zelo lepa, poučna in uspela. Čestita bratski lovski organizaciji s pozdravom »Dobru kob!« Še veliko takih ocen je na straneh spominske knjige, vendar pa prostor ne dopušča, da bi vse navedel. Citiral pa bom samo še naslednje: »Razstava je prava manifestacija lovstva bratske Slovenije, gradivo je pravilno razvrščeno, o trofejah pa nimamo dovolj besed pohvale. Kapitalno rogovje in ostale trofeje nimajo tekmecev v vsem svetu.« »Najlepša razstava, kar sem jih doslej videl!« »Veren prikaz napredka lovstva bratske Slovenije, vsako priznanje!«, je napisal ing. Peter Dragišič, gozdarski svetnik in znani lovski strokovnjak. »Narava je krasota!« »Nekolikokrat v letu bi bilo treba prirediti tako razstavo!« Ponosni smo lahko na priznanje domačih in inozemskih strokovnjakov in številnih obiskovalcev! ZA »ZLATOROGA« je zbranih prvih 5 miiioHOV V mesecu od 14. maja do 14. junija je prispelo na tekoči račun Mestne hranilnice v Ljubljani št. 601-305-1-430 za zgraditev »Zlatoroga« 2 043 343.— dinarjev. Prispevali so: Lovska družina Brezovica 15 000.—, Lovska družina Cirkovce 20 000.—, Lovska družina Luče 5000.—, Lovska družina Brezovci 10 000.—, Lovska družina Luče 4500.—, Ribiško društvo Krško 20 000.—, Lovska družina Boris Kidrič 50 000.—, Lovska družina Dramlje 4000.—, Lovska družina Ribnica na Dol. 11000.—, Lovska družina Janžev vrh 5000.—, Ivan Tavčar 3500.— (zbirka), Lovska družina Anhovo 3200.—, Lovska družina Gradišče 2000.—, Lovska družina Ljubinj 2000.—, Ribiško društvo Celje 50 000.—, Okrajna lovska zveza.. Poetoma 20 000.—. Lovska družina Polje 20 000.—, Lovska družina Bukovje 16 700.—, Lovska družina Blagovica 5000.—, Ribiško društvo Kranj 20 000.—, Okrajna lovska zveza Celje 50 000.—, Lovska družina Križevci 10 000.—, Lovska družina Velenje 5000.—, Lovska družina Lemberg 3000.—, Okrajna lovska zveza Maribor 8000.— (zbirka dr. Iva Senekoviča), Ribiško društvo Trbovlje 5000.—, Lovska družina Pertoča 6000.—, Lovska družina Pobrežje 5000.—, Planinska zveza Slovenije 1 000 000.—, Ribiško društvo Maribor 50 000.—, Lovska družina Bistra 5500.—, Cene Kranjc na račun blokov 7000.—, Lovska družina Žalec 7000.—, Lovska družina Žalec 5000.—, Lovska družina Jurovski dol 2000.—, Lovska družina Višnja gora 2000.—, Lovska družina Borovnica 10 000.—, Božo Suhadolc 5000.—, Lovska družina Rače 5000.—, Lovska družina Pesnica 10 000.—, Lovska družina Bukovje 8300.—, Lovska družina Mengeš 10 000.—, Okrajna lovska zveza Kranj 4800.— (zbirka), Lovska družina Apače 5000.—, Alojz Holc 1000.—, Lovska družina Motnik 5000.—, Jože Dolenc 3813.— (zbirka), Maks Koneč-nik 6000.— (izkupiček za kuno zlatico), Lovska dru- žina Cerknica 10 000.—, Lovska družina Negova 3400.—, Lovska družina Šmartno na Pob. 4000.—, Lovska družina Šmarjeta ob Pesnici 7000.—, Lovska družina Kapla 5000.—, Lovska družina Cerkvenjak 6500.—, Okrajna lovska zveza Ljutomer 20 000.—, Franc Rebernik 20 000.—, Branko Rebernik 20 000.—, Lovska družina Litija 10 000.—, Lovska družina Slatina-Radenci 5000.—, Lovska družina Jamnica 10 000.—, Lovska družina Jezero 5000.—, Lovska družina Št. Vid pri Grobelnem 3000.—, Lovska družina Zabukovje 2000.—, Okrajna lovska zveza Maribor 100 000.—, Lovska družina Dravinja 7500.—, Lovska družina Šmarjeta ob Pesn. 2500.—, Lovska družina Rakek 10 000.—, Lovska družina Kajuh 5000.—, Lovska družina Brežice 5000.—, Lovska družina Simon Gregorčič 4000.—, Lovska družina Mengeš 1800.— (zbirka), Lovska družina Vrhnika 15 000.—, Lovska družina Laško 5400.—, Društvo brak jazbečar 10 000.—, Lovska družina Dolenjske Toplice 10 000.—, Lovska družina Dobrepolje 5000.—, Lovska družina Rogaška Slatina 10 000.—, Lovska družina Kovor 4400.—, Okrajna lovska zveza Gorica 25 000.—, Lovska družina Krško 5000.—, Lovska družina Čatež ob Savi 5000.—, Lovska družina Vodice 2430.—, Lovska družina Srednja vas v Tuhinju 5000.—, Komanda Ljudske milice Slovenije 50 000.— (poklon nagrade), Lovska družina Spod. Idrija 5000.—, Lovska družina Podsreda 5300.—, Lovska družina Dekani 5000.—, Lovska družina Besnica 8600.—, Lovska družina Gorenja vas 4600.—, Lovska družina Križna gora 3400.—, Lovska družina Poljane 6000.—, Lovska družina Selca 8200.—, Lovska družina Sorško polje 7.800.—, Lovska družina Storžič 8600.—, Lovska družina Šenčur 6000.—, Lovska družina Tržič 6400.—, Lovska družina Uden-boršt 10 000.—, Lovska družina Železniki 8 200.— dinarjev. Prispevek 10 000.— dinarjev pri OLZ Ljubljana, javljen v junijski številki Lovca, je poslala Lovska družina Hotedršica. Tako je bilo od 19. februarja do 14. junija plačanih na tekoči račun Mestne hranilnice v Ljubljani št. 601-305-1-430 za »Zlatoroga« 5 095 972.— dinarjev. Prihodnja objava bo sledila v septembrski številki Lovca; v tej številki bo objavljen tudi pregled, koliko bodo prispevale posamezne okrajne lovske zveze oziroma Ribiška in Planinska zveza Slovenije do 14. avgusta. NAPRAVIMO V RAZVOJU NAŠEGA LOVSTVA ŠE KORAK H KULTURNI STOPNJI Dr. Janko Lokar V zadnjih letih se je pri nas izvajanje lova tako povzdignilo, da se v tem pogledu lahko merimo z drugimi narodi. Plemenito divjad streljamo s kroglo, na zalazu ne streljamo srnjaka, preden ni popolnoma rdeč in ni dosegel viška razvoja. Za nelovsko imamo streljanje nedorasle ali negodne divjadi. Za lovski imamo samo strel, pri katerem nudimo divjadi priložnost pobega in rešitve pred nami. Kakor so imeli že naši predniki, tako imamo tudi mi streljanje divjadi na ležiščih za nelovsko. Kdor bi danes pri nas streljal v snopkih na snegu stoječe jerebice, oprezujoče za hrano, bi se izključil s tem dejanjem iz naših vrst. Lov z zanko je domala prenehal. Z zanko love samo še lovski tatovi, katerih število se je pa v zadnjih letih močno razredčilo in pada od leta do leta. Lov z zanko imamo zdaj že za naj ogabne j ši način lova in za mrharstvo prve vrste. Jamarimo, lovimo z najrazličnejšimi pasmami psov, zlasti ptičarjev, pri čemer izrabljamo do kraja naravno zasnovo pasem, šarimo, prirejamo vzgled-ne brakade in uporabnostne preizkušnje psov, tako da smo z načini, kako se pride na najbolj lovski način do plena, dosegli v zadnjem desetletju lep napredek. Napravili pa še nismo potrebnega koraka, s katerim bi postali res kulturni lovci, ampak smo žal obstali pred njim. Vse premalo gledamo ali pa sploh ne, da bi rešili divjad, katero smo streljali, smrtnih muk, kar zahteva od vsakega, ki hoče loviti s častjo, že njegova srčna kultura, oziroma njegov kulturni odnos do divjadi. Zelo malo je namreč lovskih družin, ki bi po končanem lovu preiskale z barvarji ali krvosledniki prelevljeni del lovišča, da bi rešile počasnega, muk polnega umiranja, v grape ali gošče zateklo se zastre-ljeno divjad. Obenem bi jo rešile v svojo korist, da ne bi postala plen roparic ali pa razpadla v mrhovino. Morda poreče kdo, da je ta pobuda nepotrebna in zakasnela, češ, da gre pri nas zastre-ljene divjadi malo v izgubo, ker gleda pri maloštevilni divjadi vsakdo, da jo dobro zadene in položi na dlako, ščetine ali perje. Temu odgovarjam, da je prav pri nas odstotek divjadi, ki gre zavoljo zastrelitve ali ofrcanja v izgubo, precej velik, zavoljo česar ni gornja pobuda nepotrebna. O tem me potrjujejo razna poročila o družinskih lovih v Oprtniku našega Lovca. Primerjava števila strelov s številom pobrane divjadi kaže jasno, da niso lovci le slabo ali celo lahkomiselno streljali, ampak tudi, da se niso potrudili, da bi po končanem lovu poiskali zastreljeno divjad po barvnem sledu, kar za- hteva od nas lovska etika. In vendar ni to težko in tudi ne tako zamudno, da bi se delo ne izplačalo, če bi se ga ne hoteli lotiti iz etičnih nagibov. Treba je le nekaj dobre volje in požrtvovalnosti v šolanju lovskih psov. Kaj nam pomaga, če poudarjamo, da imajo naše lovske družine toliko in toliko čistopasemskih psov, če pa ti psi niso šolani! Nešolan pes, pa naj ima še tak rodovnik, se ne more šteti družini v čast, ampak izpričuje kvečjemu, da se družina ne zaveda, kakšne koristi ima lahko od šolanega psa in kakšna razlika je v uporabi med šolanim in nešolanim psom. Rodovnik je kot bleščeča znamka pri industrijskih izdelkih. Daje nekaj poroštva za dobro kakovost blaga, a ne jamči zanjo. Če imam motor še tako dobre znamke, dosežem malo z njim, če ga ne znam upravljati. Naravno zasnovo, ki jo jamči čistokrvno poreklo, je treba s šolo in vajo izrabiti in utrditi, da nam bo delal pes to, kar zmore in kar smemo od njega zahtevati. Ne smemo namreč misliti, da je vsaka pasma po naravi zasnovana za vse lovsko delo. S samo čistokrvnostjo psa se lovci ne moremo ponašati, kakor se ne more živinorejec s polnokrvno kobilico, ki ni naučena voziti ali se ne pusti osedlati, temveč se trga in upira gospodarjevi volji, da pretrga vso vprego, ali pa se meče na vse strani in brca na levo in desno, preden si pusti privezati na hrbet sedlo, da bi jo zajahali. Tudi se ne more živinorejec postavljati z montafonko, ki daje na dan komaj toliko mleka kakor hrvaška buša, požre pa za dve buši. Nešolan pes povzroča jezo, dela zmedo. Njegovo delo ne kaže, da je lovčev pomočnik, ki mora pomagati lovcu do naj višjega užitka, t. j. do uplenitve divjadi na lovski način. Za pravo zadovoljstvo in resničen užitek lovca je vsekakor potreben pravilen lovčev odnos do divjadi, to je, da jo upleni tako, da povzroči divjadi najmanj muk in trpljenja. Da divjad muk hitro rešimo, je naša lovska in človeška dolžnost. Dokler to zanemarjamo, nismo pošteni lovci, ampak mesarji. in mrharji in ne moremo odkrito pogledati kulturnemu lovcu v oči. Nelovsko izvajanje lova pušča v nas občutek zaostalosti, potlačenosti, grenkobe, neugodja, kakor vsako slabo ali nepravilno opravljeno delo. Lov je polovičarski in ne dobro izvršen, če se pravilno ne zaključi, to je, če ne poiščemo obstreljene divjadi z barvarji ali krvosledniki. Potrebo dela po krvnem sledu so poznali že naši predniki, dasi niso gojili krvoslednikov In že si ti je nehote ustavilo oko na najmogočnejši divjadi naših gozdov, na kapitalnem jelenu v današnjem pomenu besede. Da pa so poznali pomen pasjega dela po krvnem sledu, kaže okolnost, da so imeli domač izraz za glavni deli psa po krvnem sledu, ne pa kako povzeto spakedranko. Glavni nalogi krvoslednika ali barvarja sta: Tot verbellen in Tot verweisen. Ko smo iskali dobra slovenska izraza za ta pojma, se ni nihče spomnil, da poznajo naši lovci na Dolenjskem in Notranjskem za ti nalogi lepe domače izraze. Prevedli smo »Tot verbellen« z »ohlajanje mrtve divjadi«, »Tot verweisen« pa z »nakazanje mrtve divjadi«. Kakor sem rekel, se nismo spomnili, da pravijo Dolenjci in Notranjci za psa, ki je Totverbeller, da kliče, za psa, ki je Totverweiser, da vabi. Domač izraz za Totverbeller je torej klicar, za Totvervveiser vabeč ali vabnik, za Totverbellen klicanje in za Totverweisen vabljenje. Na te domače izraze se ni nihče spomnil, dasi jih omenja Lovec že 1910. leta v izvrstnem spisu dr. Ivana Lovrenčiča: Za kunami. Tu piše avtor, da je imel neki logar v Podpreski resastega jazbečarja, ki je sam uhajal na lov. Bil je tako strasten kunar, da je, ko je našel kunji sled, šel za njim, dokler ni prišel do mesta, kjer je šla kuna spat. Tu je tako dolgo lajal, da je priklical gospodarja, ki je kuno ustrelil. Sam sem slišal izraza vabljenje in klicanje pred dobrimi 50 leti, ko me je vzel na lov lovski družabnik mojega očeta, že pokojni Staudacher. Mož se je izučil lovstva v mladih letih pri kp-čevskem knezu Auerspergu, pri katerem je pozneje dolgo služil kot lovski in gozdni čuvaj. Šla sva pod Debeli vrh z namenom, da upleniva kako srno. Staudacher je vzel s seboj svojo Griško, majhno, sivo psico, križanko med istri-janko in nemškim kratkodlakarjem, krščeno po kraju, kjer je zrasla. Ko se je Staudacher oženil, je dal logarski službi slovo, postal cestar na cesti Črnomelj—Kočevje in si postavil hišico na Kraljih, kjer je vršil službo cestarja, v prostem času pa lovil. Griško je dobil kot poklon od znanca Šušteršiča, trgovca in poštarja v Črnomlju. Ta je redil goniče iz rodu psov g. Sufleja, sodnika v Velikih Laščah. Ko se je gonila ena izmed oušteršičevih psic, jo je ta privezal na dvorišču hiše. Tja se je prišel ženit nemški kratkodlakar zdravnika Pavlina, ki ni stanoval daleč od Šušteršičeve hiše. Iz legla te ženitve je poklonil Šušteršič psico Staudacher ju. Psica je bila vneta lovka dobrega nosu. Na Miklarjih je pognala v Maverlenski gori srno, ki je bežala mimo Staudacher j a. Dasi je bil dober strelec, mu ni obležala. Po strelnih znakih sodeč (vsak lovec jih mora dobro poznati), je bil prepričan, da srna ni izgubljena, ker ne pojde daleč. Nekoliko jezen in nejevoljen pa je le bil, ko mi je rekel, da morava počakati, da vidi, kaj bo naredila psica. Čez kakih 10 minut sva slišala Griško na mestu z močnim glasom lajati. »Psica kliče,« mi je dejal Staudacher in me potegnil za seboj v smer, od koder se je čulo Griškino lajanje. Hitela sva, da sva čimprej dospela do psice. Stala je ob mrtvi srni in lajala. Ko naju je opazila, je pomigala z repom in skočila proti nama, kakor bi hotela reči: »Srna je moja! Pustita me pri miru!« Pol klobase iz Staudacher j eve torbe, ljubeznivo po-božanje in pohvala s sladkimi besedami je bila prva nagrada Griški. Tedaj me je opozoril Staudacher, da se čudi, ker naju je danes psica le klicala in ne tudi vabila, kar zna. Ko sem ga vprašal, kako vabi, mi je dejal, da priteče k njemu, če najde streljano divjad, ki je pretežka, da bi jo mogla privleči do njega. Repka okoli njega, skače nanj in ga z lajanjem ter nenavadnim vedenjem vabi, naj gre za njo, če hoče dobiti žival, ki jo je streljal. Tedaj sledi psici, dokler ga ne privede do obstreljene divjadi. Povedal mi je tudi, da jo je tega učil, da pa delajo tako tudi drugi psi po naravni zasnovi sami. Da naučimo psa klicati in vabiti, če ima za to delo naravno zasnovo, ni težko. Pri psih brez naravne zasnove, brez veselja do lova ter primerno dobrega nosu, je pa škoda vsakega truda. O tem bi lahko zapeli žalostno pesem tisti naši rejci goničev, ki so se leta trudili s šolanjem kratkodlakih istrskih goničev, da bi jih naučili krvnega dela. Dolgoleten in izvrsten poznavalec istrskih goničev se je mnogo trudil s šolanjem teh po barvnem sledu. Ko si je nabavil čistokrvnega lovskega terijerja, je bil zelo presenečen nad razliko v šolanju obeh pasem. Pri goničih počasno napredovanje brez pravega uspeha kljub velikemu trudu, pri terijerju pa hitro pojmovanje in nagel napredek. Tudi najboljši učitelj namreč ne more doseči pri nenadarjenem učencu tega, kar pri nadarjenem. Na srečo gojimo pri nas že nekaj desetletij poleg raznih ptičarskih pasem psa, ki ima odlično naravno zasnovo za barvno delo, to je braka-jazbečarja. Brak-jazbečar je za naše razmere zelo primeren pes hitro zrele pasme. Ima odličen nos, veselje do lova, goni glasno z zvonkim, daleč slišnim glasom. Goni tudi divje svinje. Če se mu ustavijo, se zaganja besno vanje, pri čemer izgubi marsikak brak-jazbe-čar življenje, ker so merjaščevi čekani nevarnejši kakor pasji zobje, četudi so čvrsti in ostri. Brak-jazbečar goni po moji izkušnji najraje lisico, posebno če ga v mladih letih ni nobena oklala, preden ni otresel svoje jeze nadnjo in jo tako krepko premikastil, da je izdihnila grešno dušo. Brak-jazbečar je dober, zvest hišni čuvaj. Budno pazi, kdo se bliža imetju njegovega gospodarja. Bližan j e tujca naznanja z lajanjem in zaganjanjem vanj. Ugrizne ne rad. Le če se namišljeni gospodarjev neprijatelj noče umakniti, mu pomeri hlače. Pes je velik prijatelj otrok in hud sovražnik roparic. Marsikatera mačja botra potoči zavoljo njega grenko solzo. Če ujame njeno miljenko, je sigurno obnjo. Učljiv je, razumen, ubogljiv, pogumen, močan in malo zahteven v hrani. Ko išče, se ne boji ne trnja ne rose. Izvrstno drži sled in se zlepa ne utrudi. Če sled poprime, mora žival iz skrivališča. Ne goni ostro, ampak počasi in sigurno. Prej bi mu rekel poganjač kakor gonič. Žival, ki jo goni, priteče pred lovca v mirnih, lahkih skokih in ne švigne mimo kakor pred goničem. Z lahkoto vrši najbolj plemenito nalogo lovskega psa, t. j., da sledi in dela po krvi ali barvi. Ker je zadosti velik in ne težak ter se tudi v snegu hitreje giblje, kakor bi to pripisovali njegovim nogam, je za barvno delo v razklanem gorskem svetu bolj primeren kot težki nemški barvarji, kot sta hanoveranec in bavarec, ki sta sicer specialista za barvno delo. (Za razliko od nemškega barvarja se imenuje brak-jazbečar tudi avstrijski barvar, ker ga goje največ po alpskih loviščih bivše Avstrije.) Brak-jazbečar se z lahkoto nauči klicanja in vabljenja. Skratka: brak-jazbečar je uporab- Med medvedi je vzbujala največjo pozornost medvedka z mladičem nosten pes gorskega lovca, ki se v naših razmerah ne more zadovoljiti z enostransko zasnovanim težkim nemškim barvarjem. Brak-jazbečar je čistodedna pasma s krepko bitnostjo. Ustalila se je že zgodaj in ima za seboj nekaj stoletij oblikovne in lovske odreje. V današnji obliki jo vidimo že na slikah 17. stoletja. Živela je pod raznimi imeni skoraj do konca 19. stoletja. Svoje ime je dobila 1886. leta, ko sta jo krstila za Dachsbracke slikar živali Ludvik Beckmann in kinolog Oton Grashey, urednik nemškega »Lovca«. Mi smo sprva imenovali pasmo kar z nemškim imenom Dachsbracke. Dr. Ivana Lovrenčiča, predsednika SLD, ki je zelo gledal na čistočo jezika v Lovcu in je bil najbolj vesel, ako mu je kdo pohvalil jezik njegovega glasila (tako je n. pr. postal kar živahen od veselja, ko mu je Oton Župančič dejal, da je naročen na Lovca zaradi jezika), je nemško ime Dachsbracke bodlo. Ker pa sam ni vedel, kako bi po slovensko imenoval to pasmo, je povabil na posvet o nazivu v Ortnek pri Velikih Laščah nekatere lovce, ki so se zanimali za to pasmo. Povabil je Fr. Urbanca ml., Fiihrer j a iz Kočevske Reke, dr. Šemperja iz Zagreba, Oskarja Koslerja in mene. Posvetovati smo se začeli takoj po prihodu dopoldanskega kočevskega vlaka, a kakor je pri lovcih navada, smo mešali v pogovor vsa mogoča lovska vprašanja, tako da se do večera nismo odločili, kako bi slovensko imenovali Dachsbracke. Fiihrer je predlagal, naj bi obdržali kot pri drugih tujih pasmah kar tuje ime. To je dr. Lovrenčič odločno odklonil. Predlagal sem najprej naziv gonič, nato brak-jazbečar. Dr. Lovrenčič je bil proti nazivu gonič, ker je že takrat na tihem premišljal, da bi izrinil iz slovenskega lovskega izrazja besedo brak, ki mu ni bila po godu, in jo zamenjal z nazivom gonič. Iz istega razloga ni bil za moj predlog, da bi pasmo imenovali brak-jazbečar. Dr. Šemper je predlagal ime ogar. Proti temu smo bili razen dr. Lovrenčiča vsi, ker zaznamuje ta beseda v južnosrbskih narodnih pesmih sledarja, ki ni v nikakem sorodstvu z brakom-jazbečarjem. Dr. Lovrenčič se je ogreval za naziv ogar, da bi s sprejemom tega naziva počastil delegata hrvaških lovcev dr. Šemperja ter s tem posvedočil sodelovanje med hrvaškimi in slovenskimi lovci. Popoldan se je nagibal že k večeru, a še nismo prišli do zaključka. Vzdignili smo se, da bi se odpeljali z večernim vlakom na svoje domove. Na kolodvoru je predlagal naš gostitelj, naj bi ostali čez noč pri njem, da bi ne ostala konferenca brez rezultata. Predlog smo sprejeli. Med večerjo smo ves čas razpravljali, a šele ko je šla ura že na polnoč, smo se zedinili za ime brak-jazbečar. Ime je obveljalo in se pri nas ustalilo. Kakor drugim psom, tako je tudi braku-jazbečarju potrebna šola in vzgoja z mnogo vaje. Samo dobra kri in zasnova nista dovolj. Kdor misli, da goni brak-jazbečar sam od sebe lisice in zajce, za srne se pa ne meni, se zelo moti. Zlasti je treba paziti nanj v mladosti, da se ne omrsi na srnjad, dokler še ni primerno ubogljiv in se ne da odpoklicati. »Pes je, kakor ga navadiš«, pravi belokranjski narodni rek. Ob krstu brak-jazbečar j a smo imeli v Sloveniji že toliko zastopnikov te pasme, da smo z njihovim naraščajem krili domače povpraševanje po brakih-jazbečarjih. Oskar Kosler jih je imel 10, Fiihrer 4, posamezni rejci po drugih krajih Slovenije po nekaj, tako n. pr. sem jih imel jaz 8, baron Lazarini v Smledniku 6, največ pa jih je redil naš največji ljubitelj braka-jazbečarja Fric Burger, ravnatelj kemične tovarne v Hrastniku. Imel jih je nad 20. Stalno je poučeval svoje lovce, kakšen mora biti brak-jazbečar in kakšne lastnosti mora imeti. Strogo je izločal vse, kar ni ustrezalo priznanemu tipu, kar je bilo prenizko ali previsoko, preveč zleknjenega života in vse, kar je imelo mehko, redko, pred trdoto vremena slabo va- rujočo dlako. Izločal je od paritve tudi vse pse, ki niso kazali zaželene lovske zasnove. Vedel je namreč dobro, kako težko se najde dobro-deden pes in da je zmotno, če mislimo, da zadostuje, ako parimo psico z lahko glavo s psom težke glave, da dobimo zarod srednje težke glave. Da ne utrudim bralca s teoretiziranjem o zakonih dednosti, povem v tem pogledu zelo poučno zgodbo. Angleški satirik Shaw je bil splošno znan kot duhovit človek. Bil pa je po zunanjosti grd. Nekoč se je razgovarjal z angleško igralko, ki se je imela za najlepšo London-čanko. Ta mu je rekla: »Premislite, kako vzorni ljudje bi bili najini otroci, če bi se midva vzela. Po vas bi podedovali inteligenco, po meni pa lepoto.« Shaw ji je mirno odgovoril: »Kaj pa, če bi podedovali otroci po meni lepoto, po vas pa inteligenco?« Omenim naj še, od kod je prišla v naše lovsko izrazje beseda barvar. Dr. Ivan Lovrenčič jo je povzel iz češčine, kjer pomenja barva kri, češ, da nam ni beseda v pomenu kri čisto tuja (n. pr.: nima prave barve; bledoličen je; na obrazu se mu pozna, da je bolan; ko smo ga zalotili pri tem dejanju, mu je barva spreletela lica; zardel je) — krvoslednika smo prevzeli iz srbohrvaščine. Kakor sem omenil, ne smemo vsega pričakovati od čistokrvnosti, ampak moramo nadarjenost psov in njihove prirojene lastnosti z vzgojo in šolo pravilno uravnati, krepiti ter smotrno in preudarno v svojo korist izrabljati. Z nabavo čistopasemskih psov so si ustvarile lovske družine bolj ali manj solidno osnovo, na kateri morajo dalje graditi, t. j. pse morajo šolati. Ker nameščajo zdaj naše lovske družine v svojih loviščih poklicne lovce, bi bilo dobro, da bi sprejele med dolžnosti poklicnih lovcev tudi šolanje psov. Ugovor, da ima le malo ljudi za šolanje pravo roko, ne drži. Šolanje psov ni tako težko, kakor mnogi mislijo, in ni nikak privilegij poedincev. Treba je imeti le veselje do tega dela, potrebno znanje, čas ter najti pravo vez med učiteljem in učencem. Ta vez mora sloneti na ljubezni do psov. Če vidi pes, da mu je vodnik naklonjen, ga iz prirojene privrženosti rad uboga in rad izvršuje to, kar od njega zahteva. Pes pojmi naglo ter pride hitro na to, za kaj gre. Po naravi nenadarjenih psov pa ni vredno šolati. Da je pravilno razmerje med psom in njegovim učiteljem za uspeh potrebno, naj izpriča naslednji primer. Imel sem prijatelja, ki se je odločil, da bo sam izučil svojega ptičarja. Uvidel pa je, da mu manjka za šolanje časa. Zato me je naprosil, naj bi mu svetoval kakega učitelja ptičarjev. Šla sva k nekemu lovcu, da bi se dogovorila, kako in kaj. Ko je prijatelj učitelju razložil, kaj je s svojim šolanjem dosegel in česa ni, je prijel novi učitelj za jermen, na katerem je bil pes privezan, potegnil psa osorno k sebi, ga stresel in dejal: »A, tak si ti! Le počakaj! Jaz te naučim kozjih molitvic!« Ker sem vedel, da je s tem podrl most vezi s psom, sem dejal lastniku psa, da nima smisla pustiti psa temu vzgojitelju. Odpeljala sva ga v drugo šolo. V tej je še isto jesen dosegel na tekmi drugo oceno. Mnenja sem, da bi morala imeti vsaka družina šolanega psa. Da je pes izučen, naj bi pokazal na kaki tekmi. Seveda pa je potrebno, da izpremene družine svoje dosedanje stališče do šolanja in dajo učitelju psov svoje lovišče ali vsaj del lovišča na razpolago za šolanje ter da določijo za vaje potreben odstrel. Strah, da šolanje lovišče preveč vznemirja, je neupravičen, kakor tudi strah, da bi pošten, dober vodnik izkoriščal lovišče v svoje namene. V poštenost sočlanov morajo družinski člani verjeti in ne sumničiti drug drugega. Kjer ni zaupanja, ni sloge. Nesloga in razprtija pa ustvarjata osebna nasprotstva ter rušita temelj uspešnega dela. Zaradi boljše orientiranosti v vprašanjih šolanja psov bi morale družine člane, ki imajo voljo ter veselje za šolanje psov, pošiljati najprej kot gledalce na tekme, da bi izgubili strah pred njimi in videli, kaj se lahko od psa zahteva in kako ga je treba voditi, da se doseže uspeh. Že samo prisostvovanje na tekmah odpre gledalcu v marsičem oči, da ne išče več težav tam, kjer jih je prej videl in kjer jih v resnici ni. Obenem se na tekmah pri izkušenih vodnikih lahko poučimo, kako je treba s psom delati in kakšnih napak se moramo ogibati. Na srečo imamo med našimi lovci precej dobrih vodnikov, ki so se že izkazali na tekmah. Tekme so za šolanje psov bolj poučne kakor teoretična predavanja, ki so mnogim lovcem nerazumljiva. Pri predavanjih se predavatelj v besedah večkrat lovi. Ko išče slovenske izraze za nemško besedje nemških virov, postaja nejasen in za-temnjuje snov, ki jo želi pojasniti. Z veseljem opažam, da se oglašajo v Lovcu naši vodniki z dopisi, kako so delali v šoli psov. Tako n. pr. čitam rad in v svoje zadovoljstvo, kar piše v Lovcu tov. Eržen o brakih-j azbečar-jih. Sploh želim, da bi se naši vodniki čim bolj oglašali v Lovcu o svojih izkušnjah s šolanjem psov različnih pasem ter o napakah, ki jih opažajo. S preprosto, nazorno besedo bi vlivali poguma v srce omahujočih ali neodločnih vodnikov ter s tem mnogo koristili skupni lovski dejavnosti. Ko bodo družine posvečale več pozornosti posesti šolanih psov, ne bo treba razmišljati, kako bi prišli do dobrih lovskih psov. Tega vprašanja ne smemo reševati samo z uvajanjem novih rodovnih knjig ali evidenc o uspehu psov na tekmah, torej ne z birokracijo, kajti pisarije je hitro čez glavo. Naši kmečki lovci so že zdaj nejevoljni zavoljo pisarij. Njihovi prsti so od dela okoreli in tudi časa nimajo za pisanje. Ako pa pridejo do časa, manjka pri hiši večkrat črnila ali pa peresnika z neizpisanim peresom. Še nečesa se hočem dotakniti. Berem in čujem, da so izpustile mnoge lovske družine v svoja lovišča precej fazanov, da bi zaredile to lovsko zanimivo perutnino v svojih loviščih. Ne berem in ne čujem pa ničesar o tem, da bi te 'družine šolale ptičarje za lov fazanov. Ali jih mislijo streljati kakor vrane, sedeče na golem drevju ali iščoče na praznih njivah hrano? Ali jih mislijo celo loviti z goniči? Kmalu bodo iz-previdele, da tak nelovski način lova fazanov ni zadovoljujoč, da ne prinaša veselja, ampak sramoto. Posledica tega bo pojav zgodb, kako imeniten je ta ali oni gonič za lov fazanov in da nadkriljuje v tem marsikaterega ptičarja. Toda latinsko pobarvane zgodbe so samo za lovske zelence, lovskim praktikom pa izvabljajo na ustne nasmeh, ki nadomešča pri vzgojenih ljudeh posmeh. V svojem šestdesetletnem lovskem delovanju sem šel na lov jerebic samo enkrat brez svojega šolanega ptičarja. To pa zato, ker je bil čas za jerebičji lov zelo ugoden in se mi je psica gonila. Vrnil sem se z lova potrt. Nikdar več nisem ponovil poskusa, loviti jerebice brez ptičarja. Ne smete misliti, da sem bil poparjen zato, ker sem se vrnil prazen. Ne! Vedel sem dobro, na katerih delih polja se jerebice zadržujejo in sem prišel večkrat do strela. Toda lov brez šolanega ptičarja ni bil lov, ampak vaja v streljanju z vsem žalostnim okoljem, če sam podiš in iščeš divjad. Ta poizkus lova jerebic brez ptičarja mi je pokazal, ob kolikšen užitek so tisti lovci, ki nimajo lastnih šolanih psov, ampak se morajo naslanjati na druge lastnike takih psov. Ker spada k merilu kulture tudi pravilno jezikovno izražanje, na kar sem opozoril že v članku, naj ob koncu spregovorim še besedo o pojmu »ablegen«, za katerega nam je služila doslej prevedenka »odložiti«. S tem terminom so naši lovci po pravici nezadovoljni, češ da odložim palico, klobuk, puško, nahrbtnik, psa pa ne. Za »ablegen« predlagam izraz »pustiti psa na odkazanem mestu«, za »ein frei oder unfrei ablegbarer Hund« pa »prosto ali nepro-sto počakljiv pes, navezan ali nenavezan poča-kavec«, za »Priifung im Ablegen« »preizkušnja počakljivosti«. Za »Schleppe« rabimo rajši »vlak« kakor »vlečka« (to nosijo ženske), »Prii-fung auf der Schleppe« »preizkušnja po vlaku« (ne vlečki). O OBOLEVANJU IN POGINIH SRNJADI Janez Pestotnik Vsako pomlad, zlasti pa še letos, ko je sneg skopnel in je narava že ozelenela, smo našli tu in tam mrtvo srnjad ali pa opazili še živo, ki pa je že tako oslabela, da je bila pred človekom apatična. Lovski tovariš, ki mu verjamem, mi je pripovedoval, da so v lovišču njegove lovske družine našli letos kar 8 glav mrtve srnjadi na sorazmerno majhnem prostoru. Bile so povečini enoletne mladice. Da bi ugotovili vzrok smrti,_ so jih odprli, pa niso našli razen izčrpanosti nič posebnega. Zakaj divjad spomladi poginja? Če naletimo tu in tam, ko odrine sneg, na komad mrtve srnjadi, ni to nič posebnega. Žival je pač podlegla zimi in gladu, ker ni bila dovolj odporna. Sumljivo pa je, če srnjad poginja v času, ko ima že dovolj hrane na razpolago. Za take primere se moramo zanimati, saj smo odgovorni za lovsko gospodarstvo. Predvsem je treba ugotoviti vzrok poginov, ker ne moremo brez poznavanja vzrokov smrti za zaščito živali nič zanesljivega ukreniti. V našem glasilu smo že ponovno opozorili, da imamo v Ljubljani, Cesta v Mestni log 47, Veterinarski znanstveni zavod. Njegova naloga je predvsem ta, da ščiti domače živali. Ker pa je naša divjad tudi del našega premoženja, nam gredo v Zavodu pri ugotavljanju vzrokov obolenj in poginov pri divjadi prav radi na roko. Lovci se premalo ali pa nepravilno poslužujemo te ugodnosti. Letos je bilo n. pr. doslej (začetek junija) poslanih v preiskavo le pet komadov srnjadi, pa še ti so bili deloma zelo stari ali že v razkroju, eden pa je bil celo izpraznjen — brez drobovine. V preiskavo pošljemo na gornji naslov po najkrajši poti, če le mogoče, cele živali, ne pa izpraznjene; bolje pa je poslati samo drobovino z želodčno in črevesno vsebino, seveda dobro zavito, kot pa izpraznjeno žival. Pošiljki mora biti priložen spremni dopis, iz katerega bo preiskovalec zvedel vse potrebno, n. pr. kje je žival poginila, kakšen teren je tam, ali je to prvi primer opaženega pogina itd. Če niste predaleč od Ljubljane, je najbolje, da žival sami nesete v Zavod in tam poveste vse, kar bodo želeli. V preiskavo pošljite torej kadavre, ki niso prestari, ker je v takih kadavrih zaradi nastalih procesov težko ugotoviti povzročitelja pogina. Pri letos poslanih 5 živalih je bila v Veterinarskem zavodu ugotovljena zelo močna invazija pljučnih črvov (dythiocaulus), želodčnih in črevesnih parazitov (trichostrongylus), v jetrih pa je bila ugotovljena metljavost (fasciola hepatica). Kaj sledi iz tega? Iz izida preiskav vemo, da so te živali močno napadli razni paraziti, ki so se naselili deloma v pljučih, v črevesju ali pa v drugih notranjih organih. Večina teh parazitov je tako majhna, da je ni mogoče videti s prostimi očmi, zato se pa nahajajo v milijonskih množinah v živalih — kar nam pa pokaže le mikroskop. Dythiocaulus, ki živi v pljučih, je že razmeroma velik, ker je tako debel kakor las, vendar tudi tega nevajeno oko ne opazi. Če se naseli v pljučih, žival stalno kašlja, se vznemirja in kiha, dokler ne pade. Želodčni in črevesni paraziti slabijo organizem, nekateri pa proizvajajo toksine (strupe), ki organizem ubijajo. Nosni obad, ki ga vsi poznamo, je dejansko igrača proti ostalim parazitom, ker ta v juniju in juliju zapusti svojega gostitelja, dočim ostanejo ostali zajedavci pri njem do konca. Na zdravljenje divjadi na način, kakor zdravimo domače živali, ne moremo misliti, vendar pa lahko uspešno vplivamo na širjenje bolezni z raznimi preventivnimi ukrepi, ki naj bodo: 1. Odstrel vseh vidno bolnih živali. — Živali, ki se ne prebarvajo pravočasno ali pa ob času ne očistijo svojih rogov, so bolne; bolne so tudi živali, ki kašljajo še tudi po juniju in ju- Skoraj tik ograje, ki je bila napravljena iz srobota, je brskala ježeva družina liju; te živali so žarišča bolezni, nevarne za svojo okolico; zato jih je treba iztrebiti. Če tako žival odstrelimo in jo odpremo, ne bomo po navadi razen izčrpanosti (vodenasta kri, brez maščobe itd.) našli nič posebnega. Mislili bomo morda, da smo z odstrelom napravili škodo. Če pa preiščemo drobovino, zlasti pa vsebino prebavnega trakta, z mikroskopom, nam bo vzrok slabljenja živali takoj jasen. Prepričali se bomo, da smo z odstrelom storili koristno delo, ker smo uničili vir novih okužb. S paraziti napadena žival trosi s svojimi iztrebki in s kašljanjem zalego svojih zajedavcev povsod, koder hodi, in ogroža ostalo, še zdravo divjad. 2. Meso takih živali je še užitno, če ni žival preveč shujšala. Drobovino pa moramo neškodljivo uničiti. Najbolje je, če jo sežgemo ali pa jo globoko zakopljemo. Sploh se navadimo, da bomo zakopavali ali sežigali želodce in črevesje vseh ustreljenih živali, ker je pri nas zelo malo živali, ki bi bile brez škodljivih zajedavcev. Če pustimo črevesje in želodce živali, ki smo jih iztrebili, prosto ležati, bo vse to sicer razpadlo ali pa jih bodo razvlekle lisice, ne bo pa propadla zajedalska zalega, ki je po navadi zelo odporna in kljubuje mrazu in soncu. Še slabše pa napravi tisti, ki meče svežo drobovino svojemu psu. O psu vemo, da je najboljši prenašalec raznih parazitarnih obolenj, ker je lahko gostitelj najrazličnejšim parazitom, ki jih potem raznaša še' drugod. 3. Pljučnim črvom, ki so kot las tanki in žive pri divjadi v konicah pljuč, ne moremo biti kos, ker je individualna terapija neizvedljiva. Zato pride v poštev le odstrel vidno bolnih živali. Lažji je boj proti črevesnim in želodčnim zajedavcem. Fenotiozin ubije črve oziroma vsaj zavira razvoj in nevarno razmnoževanje. Ker smo svojo srnjad in gamse že dobro privadili na solne pogače, poskusimo to zdravilo primešati soli, ki ji bomo zaradi boljšega vonja in okusa dodali še nekaj janeža. Srna prenese dnevno 1—2 g fenotiozina. Če bi k soli dodali 1 % tega zdravila, bi bilo ravno prav. S tem zdravilom bi lahko precej močno vplivali na črevesne zajedavce. Umevno je, da bomo morali skrbeti za solnice vse leto in ne samo pomladi. Če na kratko resumiram zgornje, bi še enkrat poudaril: 1. Odstrelimo bolno divjad. Organe take divjadi pošljimo v preiskavo ali jih pa vsaj sežgimo. Če smo pri dodeljenem odstrelu podarili življenje srnjaku slabiču na škodo močnega, zdravega srnjaka — smo napravili greh. 2. Želodec in čreva vse odstreljene divjadi, pa tudi ostalo drobovino bolne divjadi, redno sežgimo ali vsaj primerno globoko zakopljimo! Ne dajajmo drobovine psom! 3. V vseh primerih sumljivega obolevanja ali poginov pošljimo sveže kadavre v preiskavo v Veterinarski znanstveni zavod v Ljubljani na Cesti v Mestni log 47. Na razstavi je bil razstavljen tudi volk, ki so ga uplenili kočevski lovci; lov na tega volka je opisal tov. Lado Švigelj v članku »Za volkom« LOVSKA DRUŽINA SINJI VRH IZKLJUČENA IZ LOVSKE ORGANIZACIJE Upravni odbor Okrajne lovske zveze Črnomelj je na svoji seji dne 7. aprila t. 1. na podlagi 10. čl. pravil Okrajne lovske zveze in 22. člena zakona o lovu izključil lovsko družino Sinji vrh iz svojega članstva. Lovska družina Sinji vrh ni imela svojega družinskega poslovnika, ni poslala svoji Okrajni lovski zvezi nobenega zapisnika o svojih sejah in posvetovanjih in nobenih statističnih poročil, ni imela lovsko - gospodarskega načrta in se ni udeleževala sestankov in konferenc, ki jih je sklicevala Okrajna lovska zveza. Disciplinsko sodišče Republiške lovske zveze je odločbo Okrajne lovske zveze Črnomelj, da se lovska družina Sinji vrh izključi iz lovske organizacije, na svoji seji dne 26. maja t. 1. potrdilo. DIVJI PRAŠIČI NA TOLMINSKEM Janko Perat V povojnih letih smo priča nenavadno zanimivemu pojavu: Divji prašiči razširjajo svoj življenjski prostor in se razmnožujejo v krajih, kjer jih ljudje ne pomnijo. Iz svoje prvotne domovine so se razširili po vsem predalpskem hribovju, onstran Ljubljanske kotline pa čez hribovje ob Savi do nizkih goric ob Sotli in mimo Celjske kotline tja do Pohorja in Dravskega polja. V tem razgibanem svetu, kjer se brez konca in kraja vrste griči in hribi, je našla črna divjad svoje novo domovanje. Ta pojav je bil v »Lovcu« že pogosto obravnavan, kar je popolnoma pravilno, saj zasluži vso pozornost lovcev in naravoslovcev. Mislim celo, da bi bilo treba zbrati še več podatkov, še več podrobnosti, da bi si lahko ustvarili pravo sliko in obseg tega preseljevanja in ga tudi znanstveno utemeljili. Vprašujem se namreč, kaj žene našo črno divjad, da se seli iz svoje klasične domovine, obširnih gozdov in bar, proti severozahodu in zahodu preko razmeroma gosto obljudenih področij? Ali je to samo razširitev življenjskega prostora na nova, ugodnejša področja? Ali pa se z divjimi prašiči dogaja to, kar se večkrat dogaja s posameznimi vrstami prosto živečih živali, da jih namreč prevzame nevzdržni gon selitve? Na vprašanji ne znam odgovoriti, bom pa h gradivu, ki se o tem pojavu zbira, dodal svoj prispevek: Napisal, kako je bilo in kako je z divjimi prašiči na Tolminskem. Da bi si pojav divjih prašičev na Tolminskem lažje predstavljali, bom najprej orisal Tolminsko samo: Predstavljajte si skoraj ravno črto, ki poteka od Breginja do Idrije, t. j. dolino Bre-ginjskega kota, Kobariško kotlino, dolino Soče do Mosta na Soči in dalje ozko grapo, po kateri teče reka Idrijca vse tja do Idrije. Ta dolina z nizkim nadmorskim dnom (najnižja točka, 147 m, je ob sotočju Soče in Tolminke, najvišja, 557 m, pa v Breginju) deli okraj Tolmin na dva dela. Od te črte se odcepi pri Kobaridu dolina Soče proti Bovcu, pri Mostu na Soči pa proti severovzhodu Baška grapa. Področje levo od te črte, od Breginja do sotočja reke Bače s Sočo pri Mostu na Soči in desni breg Bače, spada že k visokogorju. Od tod se namreč sunkovito kot zid povzpnejo gorski velikani v skalnate vrhove nad 2000 m. Na tem področju je več kot 25 dvatisočakov z mnogimi, globoko vrezanimi, strmimi gorskimi dolinami in silno razgibanimi strmimi pobočji. Ostalo področje, vzhodno in južno od te črte, je izrazito alpsko predgorje. Na levem bregu Idrijce se svet strmo vzpne na visoko planoto Trnovskega gozda, ki pa spada že k di-narsko-kraškemu predelu. V teh krajih, kjer se raztezajo lovišča tolminskih lovskih družin, divjih prašičev nihče ne pomni. Starejši ljudje ti pripovedujejo o zadnjih jelenih, o zadnjih medvedih in o poslednjih volkovih, ki so tod živeli. Slednji, volk, se sicer v hudih zimah še tu pa tam mimogrede pojavi na Idrijskem področju, dalje pa ne pride že dobrih sto let, o divjih prašičih pa ne govore tudi naj starejša ustna izročila. V letih po vojni pa se je črna divjad pojavila tudi pri nas, in sicer v znatni množini. Najprej smo slišali o divjem prašiču v naših krajih 1937. leta. Tedaj je namreč neki kmet iz Smasti pri Kobaridu našel poginulega divjega prašiča visoko nad vasjo v strmi grapi potoka Korito, kjer se je ubil. Prašič je sicer že razpadal, kar pa ni oviralo tamkajšnjih lovcev, da se ob njem ne bi fotografirali! Potem kar deset let o divjih prašičih ni bilo ničesar slišati. Šele 1947. leta je proti poletju neka ženska opazila na neki polici nad Možnico, v soteski med Bovcem in Logom pod Mangartom, neko čudno žival, ki se je zaman skušala umakniti s police. Nanjo je opozorila lovce, ki so kmalu ugotovili, da je na polici divji prašič. Divjad se jim je zdela tako izredna, da so jadrno povabili tedanjega guvernerja Zavezniške vojaške uprave za Bovško občino, ameriškega kapetana Beatt-a, ki je »junaško« uplenil onemoglega divjega prašiča, ki se je usodil stopiti na vrhove Julijcev. Divji prašič je bil z vsemi častmi pripeljan v Bovec, trofeja pa poslana v Ameriko. Že jeseni istega leta je tedanji član Okrajnega lovskega sveta Tolmin na obhodu lovišča nenadoma opazil čudno žival, ki je šla proti njemu. Očividci pripovedujejo, da jo je pogumni odbornik ucvrl na staro hruško in od tod »z viška« gledal, kako je pod tepko paradiral velik divji prašič. Če je vse to res, ne vem, res pa je, da so tisto jesen opazili okoli Nemškega Ruta in V prodih prve vidne sledove divjih prašičev — razrite senožeti. Naslednje leto je bil v bližini Nemškega Ruta pravilno lovsko uplenjen prvi divji prašič. Uplenil ga je stari in zaslužni lovec Miha Beguš iz Nemškega Ruta. V okolici Nemškega Ruta in preko Prodov tja do Sel nad Podmelcem so se divji prašiči držali še vse 1948. in deloma tudi 1949. leto. Nekako poleti 1949. leta pa so se s tega področja umaknili in jih do danes v teh predelih, ki spadajo že k visokogorju, niso več opazili. Sredi listnatega gozda se je prikazala družinica divjih prašičev Tačas pa so se pokazali po vsem Cerkljanskem sredogorju, predvsem pa na Šentviški planoti in v lovišču lovske družine Tribuša, ki je že na levem bregu Idrijce in meji na Goriško. V tej lovski družini je bil jesni 1949. leta uplenjen precej močan merjasec. Dogodek je ovekovečen v Lovcu 1050 na 14. strani. »To ni bila šala, to ni bil zajec, to je bila zverina — merjasec,« je rečeno v slavospevu. V letih 1951-52 so se začeli pojavljati divji prašiči na skrajnem zahodu Tolminske: na Matajurju in na Kolovratu. Na tem področju, ki se strmo spušča proti severu in severozahodu v dolino Kobariškega kota in Nadiže ter proti vzhodu v dolino Soče, dočim prehaja proti jugu polagoma v Briško gričevje, se je zbrala tedaj glavnina divjih prašičev, tako kot da bi tam iskali prehod za nadaljnje napredovanje. Vsa ostala področja, kjer se je nova divjad doslej pojavljala, so se skoraj izpraznila. Le tu pa tam so še sledili kakega samotarja ali kakšnega zamudnika, ki se je kdo ve zakaj ločil od družbe. Na Matajurju, na Kolovratu in v okolici Vol-čanskih Rut pa so bili ta leta divji prašiči zelo številni — marsikatero skromno njivico so razrili — videli so jih večkrat celo podnevi — tudi skupine po 10—12 skupaj! Področje, kakih 8000 ha veliko, kamor se je obrnil ta val, upravljajo tri lovske družine: Volče, Livek in Kobarid. Na razmeroma majhnem prostoru je stalež divjih prašičev tako hitro narastel, da je bilo očitno, da so se divji prašiči v večjem številu preselili v te kraje. Zanimivo je, da v tem času niso šli preko levega brega Soče in desnega brega Bače v podnožje visokogorja. V začetku je ta nenadni pojav črne divjadi lovce zbegal. Kakor hitro pa so se prilagodili novim pogojem divji prašiči, tako hitro so se znašli tudi lovci. V dveh letih so jih uplenili 35. To je bilo takrat potrebno, sedaj pa, ko je stalež manjši, so isti lovci sklenili, da bodo divje prašiče med brejostjo in kotenjem zaščitili. Tako je prišla do izraza prava lovska zavest! Danes je torej tudi na tem področju divjih prašičev manj, toda ne samo zato, ker so jih v poslednjih dveh letih toliko uplenili, temveč tudi zato, ker je bilo 'zanje to področje le prehodno. Divji prašiči se selijo namreč naprej v Italijo in so preko Slovenske Benečije prišli že prav do Furlanske nižine! V tej zvezi bi omenil, da so italijanske oblasti prepovedale lov na divje prašiče na tem področju, kar kaže, da so morda le začeli gledati na lov nekoliko drugače, kot so gledali doslej. Ce se vrnem k drugemu vprašanju, ki sem si ga zastavil, bo po vsem tem morda le res, da so ti premiki divjih prašičev nekaj več kot umik pred volkovi, ki jih, mimogrede povedano, tudi na Kočevskem ni več toliko? Ali ni ta selitev mnogo večjega in širšega obsega? K ČLANKU »DIVJI PRAŠIČI NA GORENJSKEM« Alojz Kovačič V imenovanem članku, ki ga je napisal tov. dr. J. R. v 3. številki letošnjega Lovca, sem z velikim zanimanjem prebral, kako išče divjad svoj življenjski prostor. To me je napotilo, da sem sklenil, da tudi jaz seznanim slovenske lovce z nekaterimi spremembami oziroma novimi pojavi v našem lepem kranjskogorskem lovišču, ki leži na pobočju Karavank. Tudi v našem lovišču smo namreč v zadnjih desetih letih opazili nekatere spremembe. O njih je pisal že tov. Janez Kerštajn (Lovec leto 1954, št. 11). Ne mislim ponavljati, kar je bilo že povedano, po- udaril bi le, da so se pred tremi leti naselili v Srednjem vrhu jeleni, ki jih prej pri nas ni bilo. Prišli so iz sosednje Koroške, se pri nas razmnožili in ustalili. Kako leto pozneje se je začelo govoriti, da se je pojavil na sektorju Belca in pozneje tudi drugod medved. Da to niso bile le govorice, se je pokazalo na Bašci, kjer je kosmatinec kmetom iz Srednjega vrha raztrgal nekaj ovac. Kod vse je hlačal in kje je prezimoval, nihče ne ve, dejstvo pa je, da se je v tem delu lovišča nahajal še lansko leto. Člani naše družine so dobili dovoljenje in napravili nanj pogon, ki pa ni uspel. V Planinskem vestniku (1954. 1. št. 5) je tov. Dolinar po ljudskih izročilih napisal, da je pred kakimi sto leti v dolini Pišence ustrelil medveda Vandotov iz Kranjske gore. Nekaj let pozneje je za Veliko Pončo ustrelil drugega medveda Jože Gregori (po domače Čopov iz Rateč), s tretjim medvedom pa sta se nekako v istih časih pri Belopeškem jezeru spoprijela dva oglarja, ki sta v težki borbi zmagala. Od takrat ni nobenega ljudskega ali pisanega izročila, ki bi še govorilo o medvedu v naših krajih. V našem lovišču smo lansko leto konec meseca julija prvič opazili divje prašiče. Ne pisana in ne ljudska zgodovina ne pomni, da bi se bili divji prašiči kdaj nahajali na področju Rateč ali Kranjske gore. Kaj je privedlo črnuharje v te kraje, ne vem. Najprej se je pojavil v Rateških in Podkoren-skih senožetih star merjasec samotar, za njim pa je prišla kmalu tudi družina. Kot smo precenili, je bila stara svinja in trije do štirje enoletni mladiči. Po naših ugotovitvah so prišli z italijanske strani, kjer so jih že nekaj let prej opazili na področju Vrhov na Rateških senožetih. Vsekakor so morali priti tja iz Benečije ali pa od kje drugod preko sosednje Koroške. Lovci smo sprva mislili, da so ti prašiči prehodni. Za nas so bili senzacija, ki smo je bili nekako veseli. Ko pa so začeli delati škodo na nekaterih travnikih, smo videli, da nas ne nameravajo takoj zapustiti. Pozneje smo ugotovili še to, da smo kljub temu, da imamo med seboj tudi stare, izkušene lovce, za lov na divje prašiče še pravi zelenci. V začetku smo hodili nanje v manjših skupinah ali pa so jih posamezniki čakali, toda v najboljšem primeru je kdo prašiča komaj videl, ta ali drugi pa celo za njim ustrelil! Prašiči pa so se dan za dnem bolj širili. Za jesen, ko bo zapadel sneg, smo jim obljubljali in tudi pripravljali pravi pogon. Bili smo prepričani, da bomo uplenili vsaj enega. Zima pa je bila skoraj brez snega: sem pa tja ga je padlo po nekaj centimetrov, a je takoj skopnel. To je bila izredna zima! Pri nas še v januarju ni bilo snega, čeprav zapade navadno že konec oktobra, skopni pa šele v prvi polovici aprila. Ko pa je končno narava le pokazala svojo moč in je konec februarja zapadlo najprej kakega pol metra snega, pozneje pa še veliko več, smo začeli s pogoni. Prvi je bil slabo organiziran, prašiče smo le pregnali iz revirja. Drugi pogon je bil boljši in padlo je tudi nekaj strelov, toda zaradi lovske smole in nerodnosti je bil tudi ta brezuspešen. Tako je bilo tudi z nekaj naslednjimi, manjšimi pogoni. Po vseh teh pogonih se je pokazalo, da za lov na prašiče nismo imeli potrebnih izkušenj. Predvsem smo premalo računali na to, kako spret- no se znajo ščetinarji izmuzniti, ko začutijo nevarnost. Pri vsem tem je najvažnejše to, zakaj so prišli divji prašiči prav v naš visokogorski revir, kjer je povečini le smrekov gozd z redkim bukovjem, ki le malokatero leto rodi. Ne samo lovci, tudi ostali ljudje se sprašujejo, s čim se divji prašiči pri nas preživljajo? Res je, da imajo poleti razna zelišča in korenine, pozimi pa tudi tega ni. Posebno zanimivo je to, da so si divji prašiči v našem lovišču določili nekako mejo: Drže se v glavnem v višini nad 1200 metrov; niže niso prišli ne poleti ne pozimi, kljub temu, da bi se jim tu nudile lepe livade z mlakužami. Posebno v zimskem času jim je morala v naših višinah zelo trda presti za hrano. V našem lovišču imamo torej divje prašiče že ' nekaj časa; prehajajo na italijansko in koroško stran, pa se spet vračajo. Po vsej verjetnosti bodo ostali tudi preko poletja, ko se jim bo spet nudila boljša prehrana. Mimo fazanov in jerebic je stekel iz gozda naš zajček, tako preganjani zajček; brez njega pa si našega lova ne moremo predstavljati; skromni in plahi zajček, ki je tudi v našem lovskem gospodarstvu prva postavka VELIKA UHARICA* Prof. K o s t a I g a 1 f f y Koliko je že pisano o tej naši največji sovi, a kako malo ve o njej večina naših lovcev! Čeprav je sama roparica, je lovcu v veliko korist pri uničevanju drugih pernatih roparic. V Evropi je danes teh sov največ na Balkanskem polotoku. Precej jih je v vzhodni in severovzhodni Evropi, v srednji in zahodni Evropi so pa že zelo redke, skoraj popolnoma iztrebljene. Pri nas je velika uharica še pogosta v planinskih pa tudi v nižinskih krajih južno od Save in Donave, medtem ko se na področju med Savo in Dravo nahaja samo kot klatež, zlasti pozimi, a redko kot gnezdilec. Gnezda ne dela, temveč znese jajca ali na golo zemljo ali na kamen ali v kako zapuščeno veliko gnezdo roparic, pa tudi v velika dupla starih dreves in panjev. Konec februarja ali v marcu znese samica dva do štiri, zelo redko tudi po pet belih jajc, velikih kakor kokošja, samo bolj okrogla. Mladiči se izvale po 35 dneh, a letijo lahko po petih tednih. Že po dveh ali treh tednih po izvaljenju zapuste gnezdo, če je na tleh, ter lezejo po bližnji okolici in se ne vračajo v gnezdo. Večkrat se zgodi, da se mladiči, izvaljeni na drevesu ali v strmi steni, ponesrečijo, ker lezejo prezgodaj iz gnezda. V letih, ko je v okolici gnezda pomanjkanje hrane, je število iznesenih jajc redno manjše, če pa nastopi pomanjkanje hrane, ko so mladiči že izvaljeni, jih starši sami ubijejo in jih puste pri življenju le toliko, kolikor jih lahko prehranijo. Spolno zrelost doseže uharica verjetno precej zgodaj, samci že v prvem letu življenja, samice pri koncu drugega leta. Parijo se v februarju in v začetku marca. Pari sklenejo dolgoletno, če ne doživljenjsko skupnost. Na splošno gnezdijo stare uharice, če niso pbeveč motene, več let na istem mestu, a mlade se klatijo, včasih tudi zelo daleč. Za neko vrsto selitve bi imeli lahko tudi njihovo pomikanje iz severnih krajev proti jugu, toda to nastopi le ob slabih klimatskih razmerah, v večji meri le v mrzlih zimah z veliko snega. Tedaj se selijo v kraje z ugodnejšimi klimatskimi pogoji, kjer laže pridejo do hrane. Uharice, katerih hrana sestoji v glavnem iz sesalcev in ptičev, love plen pretežno zvečer in v zgodnjih jutranjih urah pred svitom, včasih Zanimivi članek o veliki uharici in o lovu z njo je izšel v Lovački reviji, ki jo je 1954. leta izdala Glavna lovska zveza Jugoslavije. Objavljamo ga v prevodu, ker bo prav gotovo zanimal tudi lovce v Sloveniji. pa tudi podnevi. Podnevi jim je sicer lov težaven, ker niso okretne in hitre, a imel sem na otoku Krku priložnost, da sem videl sredi dneva uharico, kako je lovila med borovci kopališča mesta Krka mladega petelinčka. Bilo je to v decembru 1950. leta. Oktobra 1952. leta sem bil na otoku Plavnik. Tam so ponoči na tamkajšnji ekonomiji izginjale race, ki niso spale v zaprtih prostorih. Ker na otoku ni dlakastih roparic, je verjetno, da je bila temu kriva uharica. Od sesalcev lovi uharica vse živali do velikosti zajca, baje ujame tudi kako srno-mladico, toda pretežno se hrani z glodavci, največ z mišmi. Uharica je sovražnik Vseh ptičev, zlasti vran. Včasih ujame tudi orla, a žre tudi manjše sove. To ji omogoča njen nočni način lova, ko večina ptic spi, pa tudi neverjetna moč ter neslišno letanje. V naravi ji je edini nevarni nasprotnik sivi orel, ki jo podnevi napade, če se mu za to nudi priložnost, pa tudi takrat se često dogodi, da za dobljenimi poškodbami pogine celo orel. Redko se zgodi, da uspe orlu presenetiti uharico, kajti ta ne sliši samo, kakor vse sove, odlično, temveč tudi podnevi odlično vidi. Če uharica pravočasno opazi sovražnika, se vrže na hrbet in ga dočaka s kremplji. Čeprav ima orel daljše noge in močnejše kremplje kot uharica, ji včasih uspe, da ga zgrabi za telo, a tedaj prede redno obema slaba. Dolgi in kot igla ko- Foto K. Igalffy Velika uharica se je pripravila za napad oz. za obrambo. Sklonila je glavo, našopirila perje in na pol odprla perutnice; zgornji del perutnic je potegnila naprej, tako da tvorijo pravi ščit Foto G. Dorfer-Stiasny Velika uharica je največja nočna roparica. Njena moč je v nogah, ki so oborožene z močnimi, ostrimi kremplji ničasti kremplji uharice se v hipu zarinejo do korena v telo žrtve. Neštetokrat sem imel priložnost videti, kakšno moč ima v nogah. Vrani ali skobcu je zarila kremplje v telo s tako silo, da se je slišalo pokanje kosti. Videl sem, kako je lovskega čuvaja, ki jo je nerodno nesel, nenadoma zagrabila za pest tako, da je krempelj, ki je šel skozi dlan, pogledal na drugi strani ven, obratno pa je krempelj, zarit skozi hrbet roke, pogledal iz dlani. Tudi meni je nekoč zelo lahko prebila prst. Taki primeri se lahko pripetijo pri jemanju uharice iz kletke, pa tudi pri nošnji pod roko. V LR Hrvatski so uharice stalno zaščitene ter se smejo loviti žive samo s posebnim dovoljenjem, ubijati pa se sploh ne smejo. Toliko na splošno o uharici, sedaj pa še nekaj o njenem življenju v ujetništvu, o prehrani in o načinu lova z uharico. Bivališče Kot vsaki ujeti živali moramo tudi uharici nuditi čim bolj ugodno bivališče. Ni dobro, pa tudi človeško ni, če jo imamo v majhni kletki, v kateri se komaj lahko premika. Kolikor večje je bivališče, toliko bolj se bo uharica počutila udobno, a vsekakor je potrebno, da je vsaj 2 X 4 m široko in 2 m visoko. V manjšem bivališču si hitro poškoduje letalna peresa, krila in rep ter se vidi kot beden torzo. Če dobimo mlado uharico, ki še ne more leteti, ji ni potrebno tako veliko bivališče; kakor hitro pa se ji perje razvije, ji je potrebno veliko bivališče, da se lahko kreta. Uharice, ki jih imamo v pretesnem prostoru, vedno oslabe in poginejo. Bivališča, postavljena na mestih, kamor se poleti upira sonce, niso dobra, ker vpliva vročina zelo slabo na zdravje uharice. Sove ljubijo senco ter jih nikoli ne najdemo na močnem soncu. To pa ne pomeni, da moramo imeti uharico na temnem prostoru, kajti svetloba ji je potrebna. Ko gradimo bivališče za uharico, je najbolje, da ga gradimo na takem mestu, kjer sta sonce in senca, a se sonce le ne upira preveč. Trije zidovi bivališča, vsekakor pa dva, ne smejo prepuščati vetra in dežja. Tudi streha mora biti nepropustna. Nepropustna morata biti na vsak način severni in zahodni ali vzhodni in južni zid (Sl. II. A, B, C). Na odprti strani se razpne mreža iz žice, katere okenca merijo štiri kvadratne centimetre (Sl. II. D). Tla morajo biti posuta z gramozom, ali, še bolje, s peskom, tako da po dežju niso predolgo mokra. Prstena ali lesena tla niso dobra zato, ker jih težko čistimo, a na prsti se vrh tega dela blato, v katerem se uharica zmoči in zamaže, kar tudi ne koristi zdravju. Vrata bivališča morajo biti tako velika, da človek lahko vstopi. Odpirati se morajo na znotraj (Sl. II. E) zato, ker se uharica lahko slučajno ali pa, ko jo lovimo, zaleti vanje, pa lahko uide, če se vrata odpirajo navzven. Dobro je, da postavimo v zaprtem kotu bivališča pod strop ali malo dvignjeno od tal hišico, v katero se uharica čez dan skrije ne samo pred premočno svetlobo, ampak tudi pred mrazom in nezaželenimi gledalci. Hišica mora biti najmanj 80 cm visoka ter prav tako široka in dolga (Sl. II. G). Od zemlje mora biti dvignjena zato, da sova ne sedi na vlažnem. Vlaga se povečava tudi z njenimi vodenimi izmečki. Zato je naj-prikladneje, da hišico postavimo na sredini višine bivališča (če je visoko 2 m), tako da uharica lahko sedi v kotu pod hišico in na njej. Odprtina na hišici naj bo 50 cm široka in 60 cm visoka. Če uharica ne more leteti, mora biti hišica postavljena niže, vendar nad zemljo. Če gradimo hišico povsem pod stropom, moramo uharici postaviti pod hišico okrog 50 cm nad zemljo vsaj debelo prečko, na kateri lahko sedi čez dan ali čez noč. Dobro je, da v kletko postavimo kak panj ali kup kamenja, da more uharica sedeti ponoči na dvignjenem mestu (Sl. II. H). Nadalje je nujno potrebna plitva posoda z vodo, globoka okoli 10 cm in najmanj 50 cm široka in dolga (Sl. II. F). Uharica baje ne pije vode, ker dobiva dovolj tekočine s hrano, toda zelo rada se koplje, zlasti poleti. Na ta način se čisti in osvobaja tekuti, ki jo zlasti v ujetništvu napadajo v velikem številu. Vodo je treba menjati na 2 do 3 dni, ker jo ostanki mesa na nogah uharice hitro usmrade. Tudi bivališče je treba čistiti vsaj enkrat na teden, da se odstranijo ostanki hrane, ki privlačijo poleti muhe, razen tega pa tudi smrde. Velika uharica ima tekuti. Te se zlasti množijo pri živalih slabše telesne kondicije, ko živali manj skrbe za čistočo. Veliko tekuti opazimo zlasti pri živalih, ki so dospele v ujetništvo ranjene ali ki so bolne. Normalno bi morda uharica prebolela poškodbe ali bolezen, toda množica tekuti jo toliko oslabi, da navadno pogine. Zato je treba pri ranjenih ali bolnih primerih biti pazljiv, a če se tekuti zelo razmnože, je treba takoj uporabiti DDT in uharico dobro naprašiti. Pri tem je treba paziti, da se ne zapraše oči ali kljun, kajti oči so, kakor pri vseh živih bitjih, občutljive za tuja telesa. Če dospe večja količina DDT v prebavila, deluje kot strup. Prehrana Uharica je mesojed v širšem pomenu besede. Pretežno se hrani s toplokrvnimi živalmi, toda je tudi žabe, plazilce, žuželke itd. Tako jo je treba hraniti tudi v ujetništvu. Imel sem priložnost videti, kako so nepoučeni ljudje hranili uharico z žganci in kruhom. Čudili so se, da ptica noče jesti in da je končno poginila. Uharico je treba hraniti s svežo, mesno hrano. V sili bo jedla tudi smrdeče meso, toda to ji škoduje. Nikakor ji ne smemo dati živali, ki smo jih našli mrtve, kajti nikoli ne vemo, če niso bile zastrupljene ali niso poginile za nalezljivo boleznijo, ki preide tudi na uharico. Pozimi večkrat najdemo poginule vrane, srake itd., kar je običajno posledica strupljenja s fosforjem, redkeje s strihninom ali s cianovo-dikovimi ampulami. Prva dva strupa ostaneta v organizmu zastrupljene živali ter v vsakem primeru smrtno delujeta tudi na uharico. Miši in podgane so priljubljena in dobra hrana za uharice, toda poginula ali bolna podgana povzroči lahko hitro smrt uharice, ker ljudje te živali množično strupijo, a podgane ne poginejo vedno v prvi luknji, temveč se bolne večkrat oddaljijo zelo daleč od mesta zastrupitve in tam potem bolehajo. Takšne podgane z lahkoto ubijemo s palico, ker ne beže ali slabo beže. Zaradi take nepazljivosti v prehrani uharice večkrat poginejo. Pri načinu prehrane moramo ločiti hranjenje mlade uharice, dokler je še pokrita s puhom, od hranjenja odrasle uharice. Mladi uharici je treba dati drobne kose mesa v kljun, treba jo je torej pitati. Čisto meso brez kosti, perja ali dlake ni dobro, ker so kosti, dlaka in perje nujno potrebni za prebavo in rast organizma. Zato So za hrano najprimernejši miši in vrabci. Miši pogoltne mlada uharica brez težave cele, a vrabcem je potrebno odstraniti krilna, letalna in repna peresa ter jih dati uharici raztrgane na dva ali tri kose. Če ne moremo priti do takšne hrane, je treba dodati kosom mesa mehkejšega perja ali dlake. Vse sove, pa tudi uharice, izvrže j o neprebavljive dele hrane, kot so perje, dlaka in večje kosti, v obliki izbljuvkov ali izpljunkov, ki se izoblikujejo v želodcu, sova jih pa izbljuje. Če ne dajemo mladi uharici tako pripravljene hrane, hitro shira in pogine. Če hočemo vzgojiti lepo uharico, jo moramo hraniti vsaj dvakrat na dan, in sicer zjutraj in zvečer. Hrane ji dajemo toliko, kolikor hoče pojesti. Pri komaj ujetih mladih pa tudi starih uharicah se dogodi, da nočejo same jesti. V tem primeru je treba nekoliko dni ptice pitati: odpremo jim kljun in porinemo hrano v požiralnik. Če je žival zdrava, bo čez nekaj dni sama začela požirati hrano. Pri takem ravnanju ptica kmalu spozna, da ji človek ne želi storiti nič slabega ter začne sama jemati hrano, mlade iz roke, stare pa pojedo ponoči, kar jim vržemo v kletko. Dobro je, da skrajšamo uharici, ki jo ujamemo, ko je že odrasla, za dve tretjini glavna letalna peresa ene perutnice (do sedem peres, računajoč od vrha perutnice). To naredimo zaradi tega, da nam uharica ob priložnosti ne uide in se pri poizkusu bega ne poškoduje. Slika II. Skrajša se samo ena perutnica zato, da izgubi uharica ravnotežje in ne more leteti. Uharici, ki se nahaja v ujetništvu od mladosti ali že dolgo časa, ni potrebno spodrezati perutnice, ker je precej udomačena ter se ne boji človeka. Razen tega se ji v ujetništvu slabše razvije letalno mišičevje, oziroma oslabi, pa zaradi tega ne more leteti daleč. Pri rezanju krilnih peres je treba paziti, da se ne odrežejo prenizko, oziroma, da ne pridemo do votlega dela tulca. To pa zato, ker prekratko odrezana peresa pri golitvi težko izpadejo, novo letalno perje pa slabo raste ali pa sploh ne zraste. Uharica ostane pohabljena tudi nekaj let. Odraslim pticam, ki so se že privadile ujetništvu, dajemo vsak drugi dan žival v velikosti vrane ali veverice. To je dovolj za prehrano odrasle ptice v ujetništvu, kjer ji je omejen prostor gibanja. Uharica lahko poje tudi več, toda tedaj se preveč zdebeli,. kar slabo vpliva na njeno zdravje. Če je uharica redno dobro hranjena in je v dobri telesni kondiciji, lahko včasih tudi do deset dni gladuje, če ji hrane nikakor ne moremo preskrbeti. Po takem postu jo je treba, umljivo, bolje hraniti kakor po navadi, da se popolnoma okrepi. Živali, velike kakor mačke ali manjše, ji dajemo cele, a od psa ali lisice ji dajemo samo stegno ali pleče. Dajati ji žive živali ni dobro, pa tudi ne človeško, kajti redno hranjena uharica ne napade takoj plena in živi zato njena žrtev dolgo v strahu; poleg tega se uharica pri lovljenju plena v tesnem prostoru kletke lahko poškoduje. Čeprav priznam, da ni bilo človeško, sem vendar nekoč dal v uharičino kletko vrano, ranjeno v krilo. Ta vrana se je na videz z uharico spoprijateljila in je živela od ostankov njene hrane. Nekako čez mesec pa nisem imel nekaj dni ničesar dati uharici — tedaj ji je neko noč vrana prav prišla. Ježi so ji posebna slaščica. Od njih ostane po gostiji samo koža z bodicami. V sili lahko damo uharici tudi čisto, kupljeno meso, toda biti ne sme preveč mastno. Tega ne smemo delati nepretrgoma dlje od enega meseca. V rokah dobrega lovca si more in mora uharica skoraj vse leto indirektno priskrbeti dovolj hrane! Razumljivo je, da v krajih, kjer ni pernatih roparic ali pa jih je zelo malo, uharica ni potrebna. V literaturi se stalno trdi, da se smejo uharicam dati za hrano samo živali, ki niso bile ubite z zrnjem, pri tistih pa, ki so bile ustreljene z zrnjem, je treba ta izvleči, ker svinec baje škodljivo deluje na organizem in povzroči smrt uharice. Dejstvo je, da deluje svinec na organizem kot strup. Toda koliko svinca pogoltne uharica s hrano? Mislim, da je dovolj, če povem, da sem osemindvajset let imel uharico, ki je stalno jedla z zrnjem ubite živali, pa ji ni to niti najmanj škodovalo! Razen tega sem imel še mnogo drugih uharic, opazoval pa sem tudi življenje tujih uharic, ki so pridno »jedle zrnje«, pa niso zato poginile. Poznam sicer primere, da je udomačena uharica poginila zaradi zrnja, toda temu je bila vzrok nepazljivost na lovu, ko je uboga uharica »pogoltnila« svinec, gnan s pritiskom smodnikovih plinov. Veliko pa je bolezni, za katerimi lahko uharica pogine, zlasti v ujetništvu, toda o tem na koncu. Lov z uharico Če imamo odraslo in zdravo uharico, moramo vedeti, kako in kje bomo z njo najbolje lovili. Najprej je treba narediti ali si priskrbeti vezi, ki se uharici pripnejo okoli nog (Sl. III. 1). Narejene so ali iz usnja ali iz aluminija ter so spojene s tenko, toda močno, 15 do 20 cm dolgo verižico. Vezi ne smejo biti preveč stisnjene okoli nog, notranji prostor mora imeti premer dvodinarskega kovanca (22 mm), a široke morajo biti 15 mm. Če so iz usnja, jih pritrdimo s sponko, če pa so iz aluminija, morajo biti debele do 5 mm ter se pritrdijo z žico ali vijakom. Razumljivo je, da morajo biti členovite, ker jih sicer ne moremo dati na noge. Da privežemo uharico na križ, je potrebna dva metra dolga, tenko pletena vrvica, ki ima na enem koncu pritrjen karabiner (Sl. III. 4). Karabiner se pripne za spojno verižico vezi. Najbolje in najbolj preprosto je, če nosi uharica vezi stalno na nogah. V tem primeru jo v kletki najlaže ulovimo z meter dolgim kavljem (Sl. III. 2), s katerim ujamemo spojno verižico in dvignemo tako uharico v zrak. Nato primemo uharico za obe nogi ter jo pripnemo na vrv. Če uharica nima vezi stalno na nogah, jo ujamemo v kletki na ta način, da jo primemo za nadlakta, krili objamemo z eno roko, z drugo roko pa primemo nogi nad prsti. Samo en človek težko drži uharico in ji daje vezi na noge, ker je vedno v nevarnosti, da ga uharica zgrabi s kremplji. Kljun ni nevaren, ker z njim v najhujšem primeru samo opraska ali naredi podplutbo. Na terenu nosimo uharico ali pod roko ali v posebnem košu. Ta koš naredimo iz šib ter ga nosimo na hrbtu kot nahrbtnik. Velik mora biti vsaj 40 X 50 cm ter 70 cm visok. To je potrebno zato, da lahko uharica v njem udobno sedi, ne da bi se z glavo dotikala pokrova. Pokrov mora biti dobro pritrjen in velik kakor koš, tako da uharico lahko damo vanj in vzamemo iz njega. Če ima uharica vedno vezi na nogah, moramo paziti, da v bivališču ni nikjer kakega žeblja ali kaj podobnega, kjer bi se s spojno verižico zadela in dlje časa obvisela ali obležala. Verižica se lahko da tudi samo na eno nogo in direktno zveže z vrvico, menim pa, da to ni dobro, ker je poteg, ko zleti s križa, pre- močan za eno nogo in neenakomeren. Bolje je, da s prsi udari ob zemljo, kakor da si poškoduje ali izpahne zvezano nogo. Pri lovu z uharico se poslužujemo prehodnega ali, še bolje, stalnega zaklona. Izberemo dobro pregledna mesta na večjem polju ali travnikih med gozdovi ali na kakem gričku, s katerega se čim dlje vidi. Zaklon naredimo iz koruznice ali vej, dovolj velik, da se more človek sedeč svobodno gibati s puško, na stenah zaklona pa strelne line, skozi katere dobro vidimo na vse strani. Eden od prvih pogojev uspešnega lova z uharico je, da je lovec dobro skrit, pa se kljub temu lahko po volji premika. Petnajst do dvajset korakov od zaklona zabijemo v zemljo 75 cm visok »križ« (Sl III. 2), za katerega privežemo uharico. Če ni v bližini večjega drevesa, zabijemo v zemljo deset korakov od križa visok, tenek kol z nekoliko vej pri vrhu. Na tak kol se rade vsedejo vrane in druge roparice; zato je streljanje precej olajšano in lahko streljamo tudi z malokalibrsko kroglo. Naravno, zeleno drevo ni tako pripravno zaradi tega, ker je poleti zeleno, pa težko vidimo ptiče, ki sedajo nanj. Kraj, na katerem raste izven dosega puške, a bliže kot dve sto metrov, kako drevo, ni pripraven za napravo zaklona, ker sedajo ptice, opozorjene s streli, v varni oddaljenosti in se nerade znova približajo. Za prehodni zaklon je pripraven vsak gost grm na robu gozda ali na polju, seveda pa navadno ne more ostati lovec tu dlje časa neopažen. Poči suha vejica, zamaje se veja, kar je že dovolj za opozorilo ptičem. Če le ena vrana zapazi lovca, naj mirne duše menja prostor, kajti niti ena vrana ne bo prišla več v doseg puške. V dobrem in udobnem zaklonu pa lahko upa ure in ure na uspeh. Dobro je, da naredimo v lovišču zaklone na več mestih. Če prihajamo vedno na isti kraj, postaja uspeh slabši in slabši, zlasti poleti, ko se ptiči zadržujejo bolj ali manj na določenem področju in preživele ptice ne prihajajo več v bližino uharice. Zlasti potem, ko odpade listje, je potreben dobro pripravljen zaklon, ker je sicer lov popolnoma neuspešen. Nadalje je važno, da vemo, kateri letni časi so najboljši za lov z uharico. Najboljše rezultate bomo dosegli v mesecu aprilu, v začetku maja ter v avgustu, septembru ali v začetku oktobra. V zimskih mesecih je lov lahko uspešen samo tam, kjer je zbrano veliko število vran in srak, torej v bližini naselij in klavnic, kjer roparice najdejo hrano. Najslabši uspeh bomo imeli junija in julija, ko ptiči vale ali hranijo mladiče. Takrat ne napadejo radi uharice ali pa jo sploh ne napadejo. Vsaka ptica živi v tem času skrito, ker jo prirojeni nagon sili, da obvaruje svoje življenje za vzgojitev potomstva. Lov je spomladi in jeseni najbolj uspešen zato, ker se ptiči v tem času največ klatijo, pa tudi selijo se tedaj. Spomladi in jeseni uplenimo največ roparic, ki se selijo skozi tiste kraje ali se ondod klatijo. Če pa želimo uničiti roparice, ki pri nas gnezdijo, je najbolj pripraven avgust, ko mlade roparice zapuste gnezda. Stari ptiči jih v tem času uče spoznavati sovražnika pa zlasti ostro napadajo uharico. Če nam uspe ob taki priložnosti n. pr. najprej ubiti staro srako, se bodo mlade še dalje zadirale na sovo in bomo mogli čisto po vrsti postreliti vse gnezdo. Ustreljenih ptic ni treba takoj pobrati, zlasti če so vrane ali srake, ker se bodo druge še bolj besno drle na uharico, misleč, da je pobila njihove sorodnike. Važno je tudi, v katerem dnevnem času bomo lovili z uharico. To zavisi od letnega časa. Spomladi in jeseni lahko lovimo ves dan, toda Slika ni. najboljši lovni čas je med 7. in 12. uro dopoldan. Če je dan vroč, je lov uspešen samo v zgodnjih urah. Poleti, ko nastopi vroče vreme, moremo z uspehom loviti od svita pa najdlje do 8. ure. Pred mrakom lahko zopet lovimo, toda uspeh ne bo tak kakor zjutraj. Dva razloga sta, zakaj se poleti ne more in ne sme loviti v času vročine. Prvič se ptice v tem dnevnem času zelo slabo spreletavajo, ker večinoma počivajo v senci, drugič pa moramo vedeti, da je uharica, kakor vse sove, nočna ptica, ki se ogiblje vročine in sonca. Zato ji vročina ne samo ne ugaja, temveč ji celo škoduje. Poznam primere, ko je uharica na močnem soncu padla mrtva s križa ali pa je prenehala jesti in naglo poginila za sončarico. Pozimi je lov najbolj uspešen opoldne, ker se tedaj ptice največ gibljejo. Ni dobro, da zahajamo z uharico vsak dan na teren, temveč zahajajmo največ trikrat na teden. Prepogosto lovljenje ne zmanjšuje samo uspeha (ptice namreč predobro spoznajo uharico in si »zapomnijo« posledice napadanja), ampak vpliva škodljivo tudi na uharico. Tudi zanjo je to napor svoje vrste, ki jo vznemirja in izčrpava. Tudi vreme vpliva na uspeh lova. Najpri-pravnejše je mirno in jasno vreme z dobro vidnostjo. Vetrovni ali soparni dnevi niso pripravni. Megleno ali deževno vreme je do neke mere dobro, toda samo, če ni megla pregosta ali če ne dežuje. Zelo dobre rezultate lahko dosežemo v jutranjih urah po deževni noči ali po nekaj dneh dežja. Pozimi so primerni samo jasni, brezvetrni dnevi, in sicer v opoldanskih urah, ko je temperatura naj višja. Kdor večkrat in dolgo lovi z uharico, sklepa lahko po njenem obnašanju, kakšna ptica se približuje. Na nekatere ptice reagira uharica zelo slabo in jih spremlja edino s pogledom, medtem ko se pri drugih našopiri (Sl. I) in včasih tudi vrže na hrbet, da pričaka sovražnika s kremplji. Uharico najpogosteje napadejo srake, vrane, kavke, kragulj, jastrebi, postovke in veliki sra-koperji, redkeje orli, nekateri drugi sokoli, krokarji, sove, lunji, skobci in šoje. Čeprav so danes razen družine vran, jastreba, močvirne sove, skobca in velikega srako-perja, vse ptice, ki napadajo uharico, zaščitene, bom opisal obnašanje uharice ter poznavanje njenih napadalcev ne glede na zaščito. To je važno zato, ker moremo pogosto prej, preden opazimo napadalca, vedeti, kdo prihaja. Če lovimo ob veliki reki, napadajo spomladi uharico tudi čigre. Vztrajne napadalke so tudi zlatovranke, ki napadajo tudi takrat, ko vidijo v bližini človeka. Zgornji podatki temeljijo na lastnih izkušnjah in na izkušnjah drugih dobrih poznavalcev lova z uharico v Hrvatski. Bolezni uharice Čeprav so bolezni, za katerimi poginejo »domače« uharice, še precej neraziskane, so mi nekatera obolenja znana iz lastne prakse. Predvsem je treba biti pozoren na poškodbe. Večkrat dobi človek uharico, ki so jo nevestni lovci ranili v krilo, a je ostala živa. Odrasle uharice, ujete s pastmi, imajo večkrat poškodovane noge; olupi se jim koža ali jim celo poči kost. Pri kateri koli poškodbi je na vsak način potrebno, da pustimo uharico pri miru v kletki vsaj mesec dni in da jo dobro hranimo, dokler se ji rana popolnoma ne zaceli. Treba je le dobro razkužiti rano s kreolinom ali lizolom in jo nato dobro potresti s sulfanilamidnim praškom. To je zlasti važno v toplih poletnih mesecih. Dobro je, da na ranjenem krilu skrajšamo perje vsaj za polovico, da postane krilo lažje in da uharica ne more z njim močno mahati. Pri zelo težkih poškodbah kril, v primerih, ko so kosti tako zlomljene, da mole iz kože (odprti zlom), je najbolje, da strokovnjak amputira krilo, ker se tako krilo redkokdaj zaraste; navadno se namreč posuši in končno odpade, če ne nastopi prej smrt zaradi vnetja in zastrupitve. To se večkrat dogaja v toplih mesecih, ko uharica po težjih poškodbah redno pogine. Zlomljena ali težko ranjena noga se prav tako večkrat posuši in končno odpade. Obvezovanje ali mavčna obloga ne pomagata, navadno celo slabo delujeta, ker si jih ptica poskuša sneti. Če ima uharica zlomljeni obe nogi, je najbolje, da jo takoj usmrtimo in ji tako skrajšamo trpljenje, ker bi končno tako ali tako poginila. Nasprotno nam uharica brez krila ali ene noge lahko še dolgo let služi prav tako dobro, kakor če bi bila popolnoma zdrava. Izplača se, da to lepo in za lovca koristno ptico skušamo ozdraviti, čeprav se zde poškodbe še tako težke: le v zgoraj navedenem primeru nima smisla z zdravljenjem niti poizkusiti. Pri uharicah, ki so se ujele v železje in jim je ena noga bolj ali manj poškodovana, se večkrat pripeti, da se na zdravi nogi pojavijo gnojni žulji. Ti žulji se pojavljajo na podplatu in na prstih. Podplat močno nabrekne in noga zateče. Vzrok je preobremenjenost zdrave noge, kajti ptica bolno nogo varuje. S pravočasnim kirurškim posegom noga v kratkem ozdravi. Nikakor ne smemo žulja odpirati na podplatu, ampak ob strani, da lahko uharica še naprej stoji na tej nogi in se gnoj lahko izceja. Z dezinfekcijo s kreolinom in z močnim posipavanjem sulfani-lamidnega praška ali mazanjem z mastjo sem ozdravil do sedaj štiri uharice, dve lastni in dve v zoološkem vrtu v Zagrebu. Obvezovanje rane se je pokazalo za popolnoma neuspelo, ker so uharice obvezo raztrgale. Tudi tifus je bolezen, za katero uharice poginjajo. Pred nekoliko leti je namreč poginila uharica. Dal sem jo preiskati v Inštitutu za patologijo Veterinarske fakultete v Zagrebu. Ugotovili so, da je imela tifus. Ko sem letos prepariral poginulo uharico iz zoološkega vrta, sem se ranil na njeni kosti. Opažanja pri lovu z uharico Obnašanje uharice Vrsta in obnašanje ptice Vrže se na hrbet in s kremplji pričakuje napad, hitro šklepetajoč s kljunom in psikajoč: Sivi orel in orel klinkač! Ostro pikiranje z dejanskim napadom, kliktajoč. Zelo našršena, glava spuščena nizko, rep razširjen, dvignjen navzgor. Hitro ponavljajoče se šklepetanje s kljunom in psikanje: Manjši orli! Ostro pikiranje in kroženje nad uharico, kliktajoč; toda dejansko ne napadejo. Po večkratnem pikiraiiju sedejo na bližnje drevje. Redno samo močno šopirjenje in šklepetanje kakor zgoraj, redkeje obrat na hrbet in čakanje s kremplji: Jastreb kokošar! Nekolikokrat ostro pikira, kliktajoč, potem pa sede na bližnje drevo. Ponavlja pikiranje. Slabo šopirjenje, spremljanje s pogledom: Skobec ptičar! Redkeje pikira, največkrat preleti hitro enkrat ter se oddalji. Slabše šopirjenje kot pri jastrebu, redko šklepetanje s kljunom: Kanja mišar in koconoga kanja! Navadna že prihaja pivka j oč, pikira ali kroži nekajkrat ter sede na bližnje drevo, po navadi nadaljuje s pivkanjem. Koconoga kanja prihaja redko, samo pozimi. Obe kanji ponavljata nadlet in pikiranje. Slabo šopirjenje, spremljanje s pogledom: Sove in lunji! Največkrat dvakrat krožijo nad uharico brez oglašanja ter se zopet oddaljijo. Lunji včasih tudi sedejo. Precej močno šopirjenje s šklepetanjem: Sivi sokol, banatski in hercegovski sokol! Ostro pikira enkrat, največ dvakrat ter se oddalji. Spremlja s pogledom brez šopirjenja: Postovka! Redkeje pikira, navadno precej dolgo kroži, kliktajoč, ter sede na drevo; kroženje pogosto ponavlja. Spremlja s pogledom brez šopirjenja: Krokar! Prihaja poredkoma, krakajoč; od časa do časa po kratkem kroženju sede, toda navadno se takoj oddalji. Navadno jih spremlja samo s pogledom, toda če je pikiranje naglo, se naglo našopiri in šklepeta s kljunom: Siva vrana! Če prihajajo posamično, slabo piki-rajo in divje krakajo. Kadar se jih zbere več, večkrat napadejo ob močnem vpitju in tako kličejo druge, oddaljene vrane. Dolgo se zadržujejo, sedajoč na drevo in ponavljajoč napade. Spremlja s pogledom: Koconoga vrana! Navadno prihaja samo s sivimi vranami in ne napada, temveč samo kroži. Spremlja s pogledom: Kavka! Prihaja samo v jatah, poredkoma sama; po navadi je z vranami; ne napada, temveč samo kroži ter seda na drevje. Spremlja jih s pogledom, če se pa katera preveč približa, vseka s kljunom proti njej: Sraka! Vseda se v bližini, vztrajno regljajoč. Najhrabrejša od vseh manjših ptic; ko pa se jih več zbere, sedajo tudi na zemljo okoli uharice. Se skoraj ne briga: Šoja! Prihaja redkeje, ne približuje se preveč, temveč se oglaša iz bližnjega grma ali drevesa. Za lov šoj so primernejše manjše sove. Se skoraj ne briga: Veliki srakoper! Prebiva pri nas samo pozimi, sede v bližino uharice, od časa do časa vzleti in melje meter nad njo. Čez dva dni sem dobil kljub dezinfekciji na tem mestu rdečico. V zoološkem vrtu hranijo uharice v glavnem s konfiskati iz klavnice. Verjetno je, da se je tudi ta uharica inficirala s hrano in je zaradi tega poginila. Večkrat se zgodi, da uharica nenadoma pogine. Pri preiskavi ugotove, da se je na lobanji pod kožo nabrala do 3 mm debela brezbarvna sluz, žolčni mehur pa se je povečal do velikosti človeškega palca. To bolezen opazimo nenadoma. Danes je uharica na videz še popolnoma zdrava, nato jo naglo zgrabi mrzlica, začne bolehati, naslednji dan pa je že mrtva. Tako je izgubilo uharico lansko poletje lovsko društvo Dugoselo, nekaj mesecev prej pa tudi jaz. Kolikor je meni znano, do sedaj še ni ugotovljeno, za katero bolezen gre. V interesu znanosti pa tudi nas lovcev je, da vsako poginulo uharico pošljemo Inštitutu za patologijo Veterinarske fakultete v Zagrebu, da bi ugotovili, za čim poginjajo te lepe ptice, ki nam toliko pomagajo pri uničevanju pernatih roparic v lovstvu. Množični pojav tekuti moramo prav tako smatrati za bolezen. O uničevanju teh sem pisal že v poglavju »Bivališče«. Tudi sončarica je lahko vzrok uharičine smrti; to pa lahko preprečimo samo tako, kot sem opisal v poglavju »Lov z uharico«. Umetna uharica Pri pomanjkanju prave, žive uharice, uporabljamo lahko različne »umetne uharice«. Te so nepremične, preparirane prave uharice, ali sestavljene lutke s posebnim mehanizmom, ki omogoča, da se premikajo krila in glava. Telo in glavo prevlečemo z mačjo ali zajčjo kožo ali s kožo kake večje ptice, krila in rep pa vzamemo od jastreba, čaplje ali podobnih ptic. Glavno je, da je lutka vsaj približno po obliki podobna uharici. Krila in glavo premikamo iz zaklona s tenkimi žicami ali vrvicami. Lov s takimi lutkami je prav tako uspešen, vendar pa zaostaja za lovom z živo uharico. Foto K. Igalffy Uharica pred zaklonom. Zaklon napravimo na preglednem kraju v bližini gozda iz vej, šibja, koruz-nice in podobnega gradiva Prednje slike so pokazale komaj pet, šest predstavnikov naše divjadi. Zoogeografska karta Jugoslavije, ki so si jo obiskovalci ogledali po oddelku »Naša divjad v gozdu in na polju«, pa je pokazala, da ima Jugoslavija izredne pogoje za življenje in razvoj vse divjadi. »Zdi se, da bi dvojno število sedanje divjadi naša lovišča le prenesla,« je napisal v 3. številki letošnjega Lovca dr. Stanko Bevk. Naloga lovske organizacije je, da to stanje dosežemo. Potem bo divjad tudi v našem narodnem gospodarstvu pomenila veliko več kot danes. Pod karto sta miza in stol, izdelana iz odpadlega jelenjega rogovja; miza in stol sta delo Ivana Sepulja iz Bistre PRAVILNIK ZA OPRAVLJANJE LOVSKEGA IZPITA Na podlagi drugega odstavka 18. člena zakona o lovu (Uradni list LRS, št. 26-94/54) predpisuje Republiška lovska zveza Slovenije PRAVILNIK za opravljanje lovskega izpita I. Splošne 1. člen Uspešno opravljeni lovski izpit je pogoj za samostojno izvrševanje lova; lovski izpit mora po tem pravilniku opravljati vsak član lovske družine. določbe 2. člen Lovski izpit sme neizprašani lovec opravljati šele po poteku pripravniške dobe, ki jo prebije kot član določene lovske družine (4. člen). 3. člen Lovska družina skrbi za lovsko vzgojo svojih neizprašanih članov in za njihovo pripravo na lovski izpit. II. Lovski izpiti 4. člen Neizprašani član lovske družine se lahko prijavi za lovski izpit, ko je prebil leto dni kot član lovske družine, če se je v tem času neprekinjeno lovsko udejstvoval. 5. člen Neizprašani član lovske družine se priglasi k lovskemu izpitu preko svoje lovske družine. Ta mora priglasitev s potrebnimi podatki in s svojim mnenjem o kandidatu poslati izpitni komisiji. 6. člen Lovski izpit se dela pred izpitno komisijo, pristojno po bivališču kandidata, ki jo imenuje okrajna lovska zveza, potrdi pa okrajni ljudski odbor. Izpiti so praviloma spomladi in jeseni. 7. člen Izpitna komisija ima predsednika in dva člana. Predsednik in člani imajo namestnike. Vsi morajo biti lovski veščaki. Po potrebi se izpitna komisija dopolni s strokovnjaki za posamezne predmete. Izpraševalec ali član izpitne komisije, ki je obenem izpraševalec za posamezni predmet, mora biti oseba, ki se strokovno bavi z vprašanji, ki se nanašajo na ta predmet. 8. člen Upravno delo izpitne komisije opravlja zapisnikar. Zapisnikar vodi zapisnik o izpitu posameznega kandidata. V zapisnik vpiše zlasti ime in priimek članov izpitne komisije in kandidata, dan izpita, vsa vprašanja in ocene. Zapisnik podpišeta oba člana in predsednik komisije. 9. člen Lovski izpit je usten. Kandidat, ki prvič ne prestane izpita, ga lahko enkrat ponavlja. Rok za ponovni izpit ne sme biti krajši od treh in ne daljši od šestih mesecev. Določi ga izpitna komisija. Kandidat more izpit iz enega predmeta, če je nezadostno odgovoril, ponoviti, ako izpitna komisija v to privoli. Kandidat, ki ne opravi popravnega izpita, ponavlja ves izpit. 10. člen Ce neizprašani član lovske družine ne opravi lovskega izpita v dveh letih po preteku prvega leta pripravniške dobe (4. člen), se črta iz članstva lovske organizacije. V lovsko organizacijo pa sme po- novno vstopiti po dveh letih. Pri tem pa se prejšnje članstvo ne šteje v čas, ki je pogoj za opravljanje lovskega izpita (4. člen). 11. člen Kandidatovo znanje na izpitu oceni komisija z oceno »opravil« ali »ni opravil«. Komisija odloča z večino glasov. Če so glasovi razdeljeni, odloči predsednikov glas. Potem ko se ocena vpiše v zapisnik in se zapisnik podpiše, sporoči predsednik izpita kandidatu uspeh izpita. 12. člen Kandidatom, ki so opravili izpit, izda komisija spričevalo. Podpišejo ga vsi člani izpitne komisije in zapisnikar. 13. člen Evidenco o opravljenih lovskih izpitih vodi pristojna okrajna lovska zveza. Lovskega izpita so oproščeni lovci, ki so opravili izpit iz lovstva na gozdarski fakulteti ali gozdarski srednji šoli ali ki imajo izpit za lovskega čuvaja, dalje pa tudi tisti, ki so opravili ta izpit ali pa so bili izpita oproščeni po predpisih, ki so bili razveljavljeni s sedanjim zakonom o lovu. III. Program lovskih izpitov 14. člen Lovski izpit obsega tele predmete: a) zgodovina lovstva, b) zakon o lovu z dopolnilnimi splošnimi predpisi, pravila lovskih organizacij in drugi predpisi, kolikor se nanašajo na lovstvo, c) poznanje predpisov o posesti in nošenju orožja, č) vrste in lastnosti lovskega orožja ter ravnanje z njim, d) lovsko gospodarstvo, e) gojitev divjadi in upravljanje z lovišči, f) lovsko živaloslovje, g) načini lova nasploh in za posamezne vrste divjadi, h) zatiranje škodljivcev, i) ravnanje z divjadjo, j) lovska pravičnost, lovski običaji, k) lovsko psoslovje, l) lovčeve dolžnosti do varstva prirode. IV. Končne določbe 15. člen Nadzor nad izvajanjem lovskih izpitov pri okrajnih lovskih zvezah ima glavna komisija za lovske izpite, ki jo imenuje Republiška lovska zveza. Glavna izpitna komisija za lovske izpite ima predsednika in dva člana, ki morajo biti lovski strokovnjaki. 16. člen Člani izpitnih komisij za lovske izpite, tajnik in izpraševalci imajo pravico do honorarja za delo v komisiji. Višino honorarja določi okrajna lovska zveza. Stroške izpita nosi pristojna okrajna lovska zveza. 17. člen Ta pravilnik velja od dneva, ko ga predpiše Republiška lovska zveza Slovenije in ga potrdita državni sekretar za gospodarstvo LRS in državni sekretar za notranje zadeve LRS. Predsednik Republiške lovske zveze Slovenije: Dr. Jože Benigar 1. r. Državni sekretar za gospodarstvo LRS: Ing. Marjan Tepina 1. r. Državni sekretar za notranje zadeve LRS: Mitja Ribičič 1. r. Ljubljana, dne 10. II. 1955 Št. 181/55 ODLOČBA O ODŠKODNINI ZA ŠKODO NA DIVJADI V Uradnem listu LRS, št. 13 z dne 7. aprila 1955 je izšla naslednja odločba: Na podlagi 47. člena zakona o lovu (Uradni list LRS, št. 26-94/54) izdaja državni sekretar za gospodarstvo LRS ODLOČBO o odškodnini za škodo na divjadi 1. Za škodo na divjadi, storjeno s kaznivim dejanjem ali s prekrškom, se plačuje odškodnina po vrednosti žive divjadi po temle ceniku: medved din 100 000.— kozorog din 150 000,— muflon din 80 000.— svizec din 10 000.— pelikan din 10 000,— štorklja din 2 000.— postovka din 500,— ribji orel din 5 000,— kačar din 5 000,— sršenar din 5 000,— orel din 5 000.— velika uharica din 5 000,— krokar din 2 000,— poljski zajec din 3 000,— planinski zajec din 5 000.— veverica din 500,— gams din 20 000,— jelenjad din 30 000.— srnjad din 10 000.— divja raca din 500,— potapljavci din 500.— čaplja (razen sive) in galeb din 1 000,— kljunač din 2 000.— droplja din 20 000.— fazan 3 000,— kotoma . . din 1 500,— divji petelin . . . . 5 000,— ruševec 8 000,— belka 5 000,— gozdni jereb . . . . 2 000,— poljska jerebica . . . . din 1 500,— prepelica 500,— golobi in grlice . . . 500,— divji prašič .... 10 000,— pižmovka 1 500.— divja mačka .... 1 000,— kuna 10 000,— dihur 2 000,— hermelin 500,— podlasica 200,— vidra 8 000,— jazbec 1 500,— lisica 1 000,— Cene veljajo za kos divjadi ne glede na spol, starost in kakovost. 2. Jajca pernate divjadi, naštete v tem ceniku, se računajo po polovični vrednosti ustrezne divjadi. 3. Neupravičeno prisvojena divjad ali njeni deli (meso, koža, rogovje, jajca itd) pripadajo lovskemu upravičencu ne glede na to, ali je storilec plačal odškodnino po tem ceniku. 4. Ta odločba velja od dneva objave v »Uradnem listu«, uporablja pa se od 1. januarja 1955. Št. 1/1-224/1-55. Ljubljana, dne 25. marca 1955. Državni sekretar za gospodarstvo LRS: Ing. Marjan Tepina I. r. ODREDBA O ODREJANJU POGONOV NA VOLKOVE IN DIVJE PRAŠIČE V Uradnem listu LRS, št. 20 z dne 2. junija 1955 je izšla naslednja odredba: Na podlagi 35. člena zakona o lovu (Uradni list LRS, št. 26-94/54) izdaja državni sekretar za gospodarstvo LRS ODREDBO o odrejanju pogonov na volkove in divje prašiče 1. Če volkovi in divji prašiči povzročajo občutno škodo na divjadi, domačih živalih in posevkih in jih prizadete lovske družine oziroma drugi upravitelji lovišč sami ne morejo pregnati ali zatreti, lahko odredi pristojni okrajni (mestni) ljudski odbor po poprejšnjem zaslišanju okrajne lovske zveze pogon na to divjad. 2. Pogona se morajo kot lovci (strelci) udeležiti vsi člani lovskih družin, v katerih loviščih je odrejen pogon, in poklicni lovci sosednjih gojitvenih lovišč. Kot gonjač se mora udeležiti pogona najmanj eden nad 18 let star moški prebivalec vsake hiše iz naselij na ogroženem ozemlju. 3. Okrajni (mestni) ljudski odbor z odločbo, s katero odredi pogon, določi lovišče in predel, v katerem se bo pogon vršil, kdo od lovcev in gonjačev se mora pogona udeležiti ter kraj in čas zbirališča udeležencev. 4. Lovovodjo pogona v loviščih lovskih družin določi okrajna lovska zveza, v gojitvenih pa upravitelj teh lovišč. Udeleženci pogona se morajo brezpogojno in disciplinirano podrediti navodilom lovovodje. 5. Stroški pogona (prevozi itd.) v loviščih lovskih družin se poravnajo iz okrajnega lovskega sklada, sicer pa se plačajo iz sredstev organa oziroma organizacije, ki upravlja prizadeto lovišče. Morebitne nagrade od divjadi, uplenjene na pogonu, gredo za kritje stroškov pogona; 6. Na pogonih iz 1. točke te odredbe se sme streljati samo tista divjad, zaradi katere je odrejen pogon. 7. Kdor se od oseb, določenih po 2. točki te odredbe, kljub pozivu ne udeleži pogona, se za prekršek kaznuje z denarno kaznijo od 500 do 3000 dinarjev. 8. Ta odredba velja od dneva objave v Uradnem listu LRS. Št. 1-228/2-55. Ljubljana, dne 25. maja 1955. Državni sekretar za gospodarstvo LRS: Ing. Marjan Tepina 1. r. Na vsaki strani dežurne mize je viselo po dvoje medvedovih krzen NAŠI JUBILANTI 50 let je preteklo, odkar se je rodil, skoraj 30 let, odkar se je začel boriti za pravice delovnega človeka, in nad 30 let, odkar je vzljubil gozdove, divjad in lovsko puško naš dragi Tone Černač. Povsod ga poznajo: na Primorskem, kjer je doma, v Makedoniji, kjer je živel v »službenem pregnanstvu«, v Koroškem kotu, kjer službuje, in po vsej Sloveniji, kjer je hodil in delal. Nekaj let je preživel v Parizu, peš je leta 1941 prišel iz Macedonije v Slovenijo, kjer je takoj prijel za partizansko puško — toda vse to že veste, Tone je vse to opisal v Lovcu, kjer že nekaj let, prijetno kramljajoč, uči in pripoveduje o svojih bogatih izkušnjah. Številne trofeje, ki jih ima, pa nam povedo, da je imel Tone poleg številnih težav tudi precej lovskih užitkov. Pridobil pa si je tudi bogato znanje. Mladi lovci ne vidijo v njem samo dobrega lovca, v njem čutijo in vidijo tudi človeka, ki se danes kot član upravnega odbora OLZ Slovenj Gradec z vztrajnostjo bori, da postanejo koroški lovci res lovci, ljubitelji narave in zvesti 'člani jugoslovanske socialistične skupnosti. Dragemu Tonetu želimo z lovskim srcem še dolgo vrsto let, mirno roko in dober pogled! 2. aprila je praznoval svojo 70-letnioo tov. Prane Čeh, član lovske družine Destemik pri Ptuju. Tov. Čeh je lovec že nad 50 let. Marsikdo, ki je še pred1 drugo svetovno vojno lovil v bogatem lovišču Desenci - Levanjci, se ga bo gotovo spomnil. Kljub visoki starosti je tov. Čeh še danes zelo požrtvovalen pri pokonče-vanju roparic in nikoli mu ni sneg predebel, da ne bi nasul in položil divjadi temne. Tov. Čeh pa je bil posebno v prvih letih naše lovske dlružine marsikateremu mlademu lovcu učitelj: poučil ga je, kaj je pravzaprav lovsko pravično in kaj se sme ali ne sme. Zato želimo tov. j-ubilanitu še dolgo vrsto zdravih in zadovoljnih let! 24. maja je praznoval svojo petdesetletnico tov. Stanko Lrpuh, profesor na gimnaziji v Radovljici, sotrudnik Lovca in dolgoletni tajnik lovske družine Radovljica. Jubilant je postal član lovske organizacije 1934. leta, ko je nastopil prvo službeno mesto na 'klasični gimnaziji v Mariboru. Tu je deloval v narodno obrambni organizaciji Slovenska straža za štajersko, ki ji je bil glavni tajnik. V Lovcu je Objavil razne članke poučno-zabavne in informativne vsebine, izdial pa je tudi nekaj samostojnih del: Kratek oris kozmografije (1934), Med lovci in pastirji (1938), Črni svatje (1940). Po osvoboditvi je predaval po številnih lovskih družinah o lovsko pravnih predpisih. Lovski tovariši jubilantu k 5'Odetnici čestitajo vrsto let deloval v lovskih vrstah. Pred kratkim je praznoval svojo 75-letnico med lovci dobro znani tov. Jože Strehovec iz Gore pri Komendi. Čez 40 let se že udejstvuje v lovstvu. Zaradi mirnega, blagega značaja ter lovske discipline ga povsod zelo upoštevajo. Vojaki iz prve svetovne vojne, ki so služili pri 17. pešpolku, in mešali globoko blato galiških bojnih poljan, pa zopet plezali po visokih kamnitih Tirolskih gorah, se bodo gotovo še spominjali splošno priljubljenega polkovnega trobentača Strehovca. Še danes mu krepko zapoje lovski rog, redno se udeležuje vseh lovskih sestankov in ne manjka pri nobenem skupnem lovu. Člani lovske družine Komenda in okoliški lovci čestitajo jubilantu s toplo željo, da bi še mnogo zadovoljnih let preživel v naši sredi. z željo, da bi še dolgo Delni pogled na razstavo lovskih trofej, ki so nam prinesle že v Diisseldorfu vse priznanje. Ta razstava, razstave v jugoslovanskih republikah, posebno pa razstava v Ljubljani, naj nam bodo vzpodbuda, da bomo vzgojili v naših loviščih kvalitetno divjad in tako dosegli tudi vrhunske trofeje, pa tudi opomin, da bo vsak lovec lovsko trofejo, svoj najdražji lovski spomin, primerno pripravil LOVEC TOMAŽ (Ob 10-letnici osvoboditve padlim lovcem-borcem) Tone Svetina Po pobočjih hribovja so gnile zadnje zaplate snega. Topel veter je naznanjal zgodnjo pomlad; pomlad, ki smo jo v mrzlih zimskih dneh tako težko pričakovali; pomlad, o kateri smo sanjali na dolgih, utrujajočih nočnih pohodih, v borbah in zasedah. Bilo je v letu 1944. Bataljon se je za dva dni ustavil na Prtovču. To je bila majhna, požgana in zapuščena vasica na gorskem hrbtu pod Ratitovcem. Borci so se porazgubili po ruševinah in zapuščenih hišah. Nekaj nas je sedelo ob cerkvici pod vasjo. Greli smo se na soncu in obujali spomine. Pred nami je ležalo Škofjeloško hribovje, ki se je kot veriga vleklo nad Selško dolino in se zaključevalo v kopastem Blegašu. Takrat sta prišla štabna kurirja, ki ju je spremljal neznan partizan. Na križišču steza so se nekaj menili. Potem sta kurirja odbrzela navzdol, partizan pa se je napotil proti nam. Hitro se je razgledal in brž opazil komandirja, ki je bil med nami. S strumnim korakom se je približal in pozdravil z dvignjeno pestjo: — Smrt fašizmu! — Svobodo narodu! smo odzdravili in ga radovedno opazovali. — Tovariš komandir, partizan Tomaž se javlja v četo! Možu je bilo okoli 35 let; pod košatimi obrvmi so se lesketale dobrodušne oči, kocinasti obraz pa ni mogel skriti nasmeška, čeprav se je mož trudil, da bi ostal resen. Iz žepa je potegnil sprejemno pismo in ga izročil. Na prvi pogled nam je bil všeč njegov domači, neprisiljeni nastop. Njegove zaupljive oči so govorile, da je Tomaž eden tistih ljudi, ki jim lahko zaupaš, ne da bi dosti razmišljal. Komandir je prebral pisanje in obraz se mu je razlezel v nasmeh: — Prav, Tomaž! Prav take, kot si ti, potrebujemo! Ko smo zvečer sedeli ob ognju, je Tomaž poznal že vso četo. Ker je bila v partizanih navada, da je vsak novinec povedal svojo zgodbo, smo tisti večer poslušali tudi Tomaževo. Doma je bil z one strani Save pod gorami. Pred vojno je bil lovec. S takim navdušenjem je govoril o gozdu, gorah in divjadi, da smo takoj videli, da mu je lov vse na svetu. Za politiko se ni nikoli zanimal, ker je mislil, da so drugi, ki naj jo vodijo. Materi, ki je z bratom in sestro gospodarila na majhni kmetiji, je včasih skočil v pomoč. Najraje pa je samotaril, v gozdu je bil najbolj zadovoljen. Od samega samotar j enj a se še oženiti ni utegnil. Po prihodu Nemcev pa se je tudi njegovo življenje spremenilo. V dolini je streljal okupator ljudi, v gozdovih pa so se pojavili oboroženi ljudje. Tudi Tomaž jih je srečal. Takoj ni mogel razumeti, kako naj bi se peščica upirala takšni sili? Toda pomagal jim je; s hrano, z obvestili, ves čas, dokler se ni znašel v Begunjah. Tam je okusil gestapovski bič. Dobro se je držal. Ker ni ničesar priznal, so ga po nekaj mesecih izpustili. Potem je delal na cesti. Kmalu so se spet oglasili partizani in spet jim je pomagal. Bal se je, toda odreči jim ni mogel. Potem so mu Nemci ubili brata, požgali dom, mater in sestro pa odpeljali. Sam je zbežal pod točo krogel. Kmalu nato se je odločil, da bo šel v brigado, v veliko vojaško enoto, da se bo za dom maščeval! Ko nam je pripovedoval svojo zgodbo, so se mu oči večkrat nevarno zalesketale in glas se mu je zatresel. Videli smo, da je vse dobro premislil. Niti sledu dobrodušnosti, ki jo je sicer kazal, ni bilo tedaj čutiti. Molče smo poslušali Tomaževo zgodbo, dokler ni spregovoril komandir: — Tomaž, vidim, da imaš velik račun! Težko ga boš poravnal s svojo kratko Italijanko! Mitraljez, zbrojevko, ti bomo dali, če jo hočeš? Naš najboljši mitraljezec je padel v zadnjih borbah na Primorskem. Tomaž je bil takoj zadovoljen in dobil je mitraljez. V četi pa se je govorilo: Sedaj ne bomo lačni! Lovca imamo! Kadar bo zmanjkalo mesa, bomo poslali Tomaža po srnjaka! Kmalu nato je krenil bataljon v veliko ofenzivo na Primorsko. Korpus je napadal Nemce okoli Idrije. Tu je imel Tomaž dovolj priložnosti, da se je izkazal kot borec. Na dolgih nočnih pohodih, ko so mnogi borci klecali in omagovali, ni dal mitraljeza z ramena. V spopadih pa je njegova zbrojevka neusmiljeno pela svojo smrtno pesem; večkrat nas je rešila iz nevarnega položaja. Bili smo v zasedi na križišču cest nad Idrijo. Dan za dnem so pretresali ozračje grmenje topov, letalsko bombardiranje, votli poki baca-čev in dolgi rafali. Iz vseh smeri so poizkušali Nemci prebiti obkolitev. Tista noč je bila mirna. Ko pa se je že danilo, rahla meglica pa je še ležala nad gozdom, smo dobili vest, da se Nemci bližajo. Kmalu smo jih zagledali — dolgo kolono gorskih lovcev. Pesek jim je škripal pod nogami in čelade so se svetile. Nekaj so se menili, zasede niso slutili. Bili smo kot zrasli z zemljo. Spustili smo jih v podkev. Tomaž jih je imel pred samo cevjo. Nekdo se je premaknil. — Aufpassen nach links! je zavpil nemški oficir. Bilo pa je prepozno! Pod rafalom Tomaževe strojnice so padale prve vrste kot snopi. Po koloni pa so užgali tudi drugi mitraljezci. Nemci so se hitro razvili v strelce in odprli uničujoč ogenj. Tedaj je opazil Tomaž sredi ceste tik pod seboj ob mrtvem Nemcu ostrostrelsko puško z daljnogledom — snajper! Ne vem, na kaj se je tedaj Tomaž spomnil! Kot nor je potisnil strojnico v roke pomočniku in zdrvel po grmovju proti cesti, ki se je prašila od naših in nemških krogel! — Ne nori! Vse orožje bomo dobili ali pa nič! — Toda Tomaž ni slišal. Že je ležal v obcestnem jarku jn se, krit pred nemškimi kroglami, vlekel proti puški, ki je ležala med nami in Nemci. Zastal nam je dih. Tedaj je Tomaž bliskovito planil, pograbil puško in že je bil spet v jarku! Še nekaj skokov in bil je pri zasedi. Zaradi prevelike premoči smo se morali takoj nato umakniti. V naslednjih dneh, ki so bili mirnejši, smo o tem dejanju veliko govorili. Tomaž je pravil, da se ni mogel vzdržati, ko je videl tako lepo puško. Prav tako, lovsko, je imel, pa so mu jo Nemci vzeli. Puška je bila res lepa. Nov mavzer z velikim daljnogledom. Vsak jo je želel imeti. Šla je od borca do borca in vsakdo jo je le težko dal iz rok. Ker je imel Tomaž zbrojevko, ni bilo jasno, čigava bo? Toda komandir je odločil: »Zaplenil jo je Tomaž in njegova naj bo! Kar slavnostno je bilo, ko se je četa zbrala na ravnici, kjer naj bi puško preizkusili. Komandir je odmeril 200 korakov in postavili smo za človeško glavo velik bel kamen. Tomaž je streljal. Trije streli in trikrat so drobci odleteli od sesutega kamna! Zavisti ni bilo tako malo, toda prepričani smo bili, da je puška v pravih rokah. To zaupanje je Tomaž neštetokrat opravičil. Pošiljali smo ga nad stražarje, streljal je na izvidnice, na oficirje v kolonah in tudi dva policijska psa je pospravil. Kadar so Nemci napadali, je lovil in podiral najbolj predrzne. Vedno in povsod je imel Tomaž s svojo puško dovolj dela. Ofenziva je minila in brigada se je vrnila na Gorenjsko. Pomlad se je razcvetela. Polja so zelenela v bujni rasti. Noči niso bile več tako hladne. Ustavili smo se na Črnem kalu pod Ble-gašem. Neko jutro se je vrnil Tomaž s patrole, ko sem še spal. Pocukal me je za čevelj. Mislil sem že, da so Nemci ali kaj podobnega, pa mi je ves razvnet zaupal: Vojko, v grapi pod cesto poje divji petelin! — Oh, ali res? sem olajšano dejal. Tomaž je vedel, da sem se od mladega ukvarjal z lovom, da je tudi moj oče lovec in zato sva postala velika prijatelja. Dogovorila sva se, da bova šla na petelina. Drugo jutro me je poklical, ko je bila še trda noč. Pravil mi je, da je videl petelina, ko je zvečer priletel na gred. Šla sva mimo zasede v sedlu. Bila sva vajena nočnih pohodov. Zato sva se med drevjem gibala mnogo boljše kot danes s ternico. Čim bližje sva bila dolini, tem previdneje sva se tihotapila od drevesa do drevesa. Tedaj se je nekje v grapi oglasila sova. Potem je bilo spet vse tiho. Zvezde so jele bledeti in krošnje dreves so se oblikovale. Potem je petelin zapel: — tk — tk — tk teka — teka — teka... Kar streslo me je! Bolj sem bil nemiren kot kadar koli! — Saj ga boš! mi je šepnil Tomaž. — To ga bodo gledali v četi! Komandir je rekel, da ga bo s perjem pojedel! Začela sva petelina naskakovati. Bližje, vedno bližje sva mu bila. Občudoval sem pritajene Tomaževe mačje korake. V zalezovanju je bil res mojster! V temi so iskale oči tajbistvenega pevca. Zagledala sva ga pod vrhom visoke smreke — temno senco! Tomaž mi je potisnil brez besed snajper v roko. Čakala sva, da se je nekoliko zdanilo. Potem sem pokleknil k drevesu, prislonil puško in pomeril. Še vedno je bilo pre-temno! Obrisi pevca in temnih smrekovih vej, vse se je meglilo v daljnogledu! Čakala sva dan, petelin pa je pel! Šopiril se je, obračal glavo in opletal z razprtim repom. Ko je bilo že bolj svetlo, me je Tomaž dregnil. Znova sem pomeril. Ko sem dobil ptico v sredino daljnogleda in se je konica prilepila na perut, je jeknil strel. Petelin pa je šumno odfrfotal! Kot ukopana sva gledala za njim. — Pa naj živi! Zgrešil sem ga! Puška je bila nastreljena na dve sto metrov, pa sem v ognju lovske strasti pozabil pomeriti nekoliko nižje. Ko sva bila spet na sedlu, je ves ptičji zbor žvrgolel v pozdrav jutru. Nekje pod Žetino pa je jeknil rafal. Po mnogih borbah na Jelovici in po Primorskem se je bataljon vrnil v varno zavetje Črnega vrha. Nastanili smo se sredi gozda v skriti podzemski italijanski kasarni nad Robidnico. Borci so godrnjali: — Le zakaj imamo lovca? Ničesar še ni ustrelil! Zgodilo se je, da je patrola naletela na srno, pa je Tomaž ni hotel streljati. Trdil je, da je zaščitena! Fantje pa so ga dražili: — Kdaj smo pa mi v lovopustu, Tomaž? — Toda Tomaž se ni dal ugnati: Vojna je vojna, lov je pa lov! Po dveh dneh je bilo razpoloženje odlično. Vojska se je naspala in vreme je bilo prijetno toplo. Na obronkih gozda so se rdečile drobne, črne češnje drobnice. Živobarvna cvetna odeja je pokrila pašnike in travnike, razprostrte med gozdovi. Vse je opojno dehtelo. Srnjak je hodil na rožo. Tomaž je bil vsako jutro in vsak večer zunaj. Na Rovtu tik pod Slugovo dolino, kjer je pozimi najbolj neusmiljeno brilo, je ogledal šesteraka. Sam sem bil z njim, ko nama ga je veter odpihal. — Pohiteti boš moral, Tomaž, saj bo spet kaka ofenziva! Ob ves ugled boš, če ga ne boš prinesel! Naslednje jutro je kmalu po sončnem vzhodu jeknil strel. Tomaž bo, smo pomislili. In res! Četa se je pravkar zbrala okoli polnega kotla močnika, ko se je iz gozda pokazal Tomaž s srnjakom na hrbtu. Fantje so popustili močnik in stekli k lovcu! Ta je položil srnjaka prednje na tla. — Kako je lep! Kakšno rogovje ima! In kako ga je zadel! V pleče, kakor je treba! — To je bilo hvale in govorjenja! Zedinili smo se, da bo ta dan praznik in velika pojedina. Tomaž je odrl srnjaka. Kuharji so pripravljali kotle, patrole so odšle v vas po krompir in solato, nekaj tovarišev se je spravilo nad češnje. Kosilo je bilo res imenitno! Najprej so nam postregli z govejo juho, potem je vsakdo dobil velik kos srnjakove pečenke s praženim krompirčkom, skledo solate in še porcijo češnjevega kompota. Ker smo imeli le po eno skledo, je trajala južina v pozno popoldne. Povabili smo tudi dekleta iz vasi in štab. Proti večeru je zaigrala harmonika. Prvi ples je veljal Tomažu, slavnemu lovcu. Potem so spet sledile borbe in ofenzive. Le redek dan je bil nekoliko bolj miren. V takih dneh je Tomaž spet skočil malo v gozd. In še se je zgodilo, da smo imeli srnjaka. Večkrat sva posedela s Tomažem in se menila. O marsičem je spremenil svoje mnenje, tudi o politiki. Prav rad je čital brošure o naši borbi in revoluciji, ki sem mu jih posojal. Tudi pri mitingih je sodeloval. Ker se je Tomaž tako izkazal, smo ga sprejeli v Partijo. Ko smo ga poklicali na sestanek, mu je bilo malo nerodno. Izgovarjal se je, da za Partijo ni sposoben, da premalo razume politiko in da se boji, če bo zmogel to, kar se od komunista zahteva. Ko pa ga je celica soglasno sprejela, sem videl, da se mu je dobro zdelo. Ni našel primernih besed, da bi izrazil, kar so mu govorile oči in kar je čutil v srcu. Vse to je pokazal v borbi in v delu. Prostovoljno se je javljal v bojne patrole, v temnih nočeh, ko je težko spoznati teren, je vodil predhodnice; bil je najboljši ostrostrelec. Marsikaj je doživel in vražjo srečo je imel, da je ni skupil. Naše vrste so se namreč teden za tednom redčile, vedno je bilo dovolj prostora za nove partizane! Nekoč sem zalotil Tomaža na neki vzpetini, od koder se je, oprt na drevo, razgledoval po dolini. — Kaj pa razmišljaš? sem ga vprašal. — O čem pa naj bi razmišljal? Saj veš, da o tem, kako bo, ko bo konec. Večkrat mislim na to. Veš, včasih se mi zdi, da sem že skoraj sit tega pobijanja, mi je dejal in me pozorno pogledal. — Kdo ga pa ni, Tomaž? Pa kaj hočeš? — Večkrat mislim na mater in sestro in na domačijo. Ko bo konec, bom obnovil. Seveda, če bom konec pričakal, je še pristavil. — Kaj pa lov, Tomaž? — Tega ne bom pustil. Kako pa misliš, da ga bomo uredili, ko bomo zmagali? je vprašujoče pogledal. Nasmejal sem se mu: — Gospodje kapitalisti so najbrž opleli. Ne boš jim več prenašal težkih nahrbtnikov po gorah. Tudi lov bo v ljudskih rokah. — To se pravi, da bomo lahko vsi lovili? me je neverno pogledal. — Tako mislim! — Ali nas ne bo skoraj preveč? Pa naj bo, kakor že bo! Jaz bom spet lovec! V hostah sem zrasel in v gorah bom ostal, dokler bom živ. Ali ni čudno? me je spet vprašujoče pogledal. — Nikoli niti pomislil nisem, da bom ubijal ljudi, sedaj pa sem jih že precej pospravil s tole — in z očmi je ošinil svoj snajper, ki mu je ležal na kolenih. Varoval ga je kot dojenčka; še ponoči, ko je spal, je imel jermen okoli roke. Pustil sem ga, da je naprej modroval. — Veš, precej smo podivjali. Sedaj mi je težje ustreliti srnjaka kot Nemca. Vrag vedi, zakaj? — Srnjake imaš rad, Nemce pa sovražiš! Brata so ti ubili, dom požgali! — E, lepo bo, ko bo konec te vojske! Ves teden bom praznoval! In tudi oženil se bom. Vem za dekle, Micka ji je ime, nekaj let sva govorila, proti koncu že kar resno! Potem mi je pravil o njej in o svojem bodočem življenju. Mnogo vere in volje je bilo v Tomažu, toliko, kot pri malokaterem med nami. Pa je spet prišla zima. Sneg je obelil gore in zamedel gozdove. Te zime nismo prenašali tako težko, ker smo bili prepričani, da je zadnja. Borbe pa so bile vsak dan težje. Poginjajoča zver je otepala z repom. Bila je nemška ofenziva. Tudi naš bataljon je branil dohod na osvobojeno ozemlje. Težki so bili dnevi, noči brez spanja. Sami spopadi in malo hrane! Takrat smo bili že dva dni na Srednjem brdu pod ognjem topov in bacačev. Lačni in zmrzli smo, zakopani v zemljo, v meglenem jutru pričakovali napad. Snega je bilo čez kolena. Ko je grmenje topov prenehalo, smo zagledali pod seboj Nemce. Vrsto za vrsto! Kolono za kolono! Vsi so bili v belem! Ozračje se je treslo od streljanja in krogle so žvižgale, da se je pršil sneg okoli zaklonov. To je bil zadnji dan, ki ga je Tomaž doživel. Trikrat smo Nemce odbili, potem pa so na dveh mestih obrambo prebili. Preden smo se zavedeli, so nam udarili v bok. Bili so preblizu, da bi jih Tomaž lahko meril in tudi preveč jih je bilo. Obsuli so nas z ognjem iz brzostrelk. Umik! S Tomažem smo se umikali z majhno skupino, ki je držala koto. Jurišali smo in prebili redko nemško strelsko vrsto. Ko smo bili že na robu, kjer je padal svet v grapo, so nas Nemci ponovno prestregli. Tomaža je zadel rafal. Omahnil je v sneg. Puška mu je padla iz rok. Z zadnjimi močmi se je dvignil in jo hotel pobrati. A ni imel več moči! Potočil se je po strmini. Ko smo Nemce odbili, sta dva tovariša zgrabila Tomaža in ga vlekla za seboj. Šele v dnu grape smo se v varstvu gozda lahko ustavili. Pogledali smo, kaj je s Tomažem? — Tomaž! Tomaž! Tresel sem ga. Razpeli smo mu bluzo. Tri krogle so mu prebile prsi. Svetlordeča, peneča se kri mu je curljala iz ust. Z veliko težavo je še odprl oči. — Kje je puška? A ti si, Vojko? je zlogoval. Kri mu je odtekala in oči so mu steklenele. Sneli smo kape in mu zatisnili oči. Potem smo ga zavlekli v gosto grmovje in ga zakrili z vejami. Čez dva dni, ko so Nemci odšli, smo se vrnili. Dobili smo mrzlo Tomaževo truplo. Pokopali smo ga na obronku gozda pod pečmi nad potokom. Žal nam je bilo, da ni pričakal svobode, ki se je bližala z naglimi koraki. Svoboda! Privihrala je v cvetočih pomladnih dneh! Mesta in vasi so polnili vzkliki zmagovitega ljudstva, ki je sprejemalo svojo vojsko. Zastave so plapolale v vetru in srca sta prevevali radost in sreča. Vse je bilo tako nenadno, opojno in silovito. Takrat sem bil v jurišnem bataljonu. Bili smo v Trstu. Grom topov, ki so utihnili, nam je še vedno šumel v ušesih, toda vojna je bila končana. Zadnji dan sem bil ranjen v nogo. S palico sem se sprehajal po obali. Opazoval sem življenje velikega mesta. Vse je bilo tako novo in čudno. Ladje v pristanišču, pisana množica ljudi na ulicah, vojaki vseh mogočih narodnosti! Sedaj se mi je vse skupaj, kar je bilo, zdelo kot težek sen. Najraje sem hodil na obalo, kjer sem poslušal večno šumenje morja. In takrat so moje misli splavale nazaj v gore, v samotne gozdove, tja pod pečevje, kjer spi lovec Tomaž, kjer so zakopane njegove sanje in hrepenenja. Sedaj je sam. Čisto sam, sam, kot nekdaj v gozdovih. V nočni tišini mu v zadnji pozdrav poje pesem veliki petelin. Ta-jinstveno drobi v jutranji mrak, tiho, da ga ne prebudi. V sončnem jutru mu zaboka srnjak. Zbor ptičev mu žvrgoli njegove najljubše melodije. Gozd poje mrtvemu lovcu. S SPOMENIKOM NEZNANEMU PADLEMU PARTIZANU IN OTVORITVIJO NOVE KOČE NA SLIVNICI SO SLIVNIŠKI LOVCI PROSLAVILI DESETLETNICO OSVOBODITVE K. D. Vetrovi z močnim dežjem, ki so se v soboto 7. maja razdivjali nad Cerkniško dolino in Slivnico, so spravili slivniške lovce skoraj do obupa. Nikoli nista lovcem takle dež in veter dobrodošla, to soboto pa so ga vsi, vsaj potihoma, če že ne naglas, preklinjali. Toliko so imeli še dela s pripravami za proslavo odkritja spomenika neznanemu partizanu in z otvoritvijo nove loške koče na Slivnici, dež pa ni in ni hotel prenehati! Vso noč je še lilo. Nedeljsko jutro pa je bilo jasno — pokazalo je vso lepoto Notranjske. Pobočje Slivnice je sijalo v vseh odtenkih in nudilo lepote žejnim očem čudovite poglede. Pota so bila razmočena in vozovi in avtomobili so se globoko vdirali v mehko ilovico. Ali bodo ljudje vseeno prišli? Veselo so se sukali lovci, da bi opravili vse, česar v soboto zaradi dežja niso mogli. Iz kuhinje nove lovske koče, kjer so se okrog štedilnika drenjale že od ranega jutra pridne kuharice, je prijetno zadišalo. Toda Notranjčev ni tako lahko oplašiti. Mrzla sapa je še nagajala in hladila lepi svet, ko so okoli devetih zaživela vsa pota, ki drže na Slivnico. Mladina pa tudi starejši možaki in žene so se odpravili na strmi hrib. Njihov cilj je bil vrh, kjer se odpre prostorna jasa. Že dolgo, kmalu po vojni, so ljudje temu kraju nadeli ime »Pri partizanskem grobu«. Tu so našli slivniški lovci ostanke padlega partizana, jih pokopali in od takrat ves čas skrbeli, da je bil grob lepo vzdrževan. Pred nekaj leti so okoliške žene postavile ob grobu spominsko ploščo. Kogar je pripeljala pot tod mimo, je tukaj postal, se odpočil in se spomnil časov, ko so ljudje dajali življenja, braneč svojo zemljo pred osvajalnim tujcem. Letos, ko poteka deset let, odkar so partizani dokončno pregnali okupatorje, je notranjska Zveza borcev skupaj s slivniškimi lovci proslavila to obletnico z lepo slovesnostjo. Sonce je postalo že toplo in veter je ponehaval, ko se je množica, ki se je zbrala na jasi ob novi lovski koči, napotila v gozd k partizanskemu grobu. Tu so bili zastopniki številnih organizacij okoliških vasi in okraja z lepimi venci v rokah, grob sam pa sta stražila dva bivša partizana v svojih starih partizanskih oblekah. Odlikovanja na njunih prsih so kazala, da sta bila dobra borca. Ob grobu je prvi spregovoril zastopnik Zveze borcev tovariš Filip Tekavec, podpolkovnik v rezervi. Počastil je spomin padlega partizana, nato pa pripovedoval, kako se je kot partizan Gašper in komandant odreda v juliju 1944. leta tod boril. Takrat je padel borec, katerega ostanki počivajo v tem grobu. Mlad je bil, kakih osemnajst let mu je bilo, nekje iz Štajerskega je bil doma. Samo to je vedel komandant Gašper. Niti imena, niti priimka ni vedel, ne to, kdo žaluje za mladim življenjem. Samo to je vedel, da je bil pogumen in zvest, zato je postal simbol partizana, ki je umrl za domovino. Nato je tovariš Gašper odkril spomenik in ga izročil v varstvo slivniškim lovcem. Starešina lovske družine Cerknica tov. dr. Pušenjak se je zahvalil Zvezi borcev za zaupanje in se s toplimi besedami spomnil borb pa tudi žrtev, ki jih je dalo naše ljudstvo za osvoboditev. Lovci treh lovskih družin, Cerkniške, Grahov-ske in Begunjske, katerih lovišča se stikajo na tem kraju, so nato izstrelili častno salvo. Medtem je priplulo letalo in že je plaval v zraku nad grobom venec z rdečimi rožami, darilo tukajšnih rezervnih oficirjev. Po slovesnosti je vsa množica krenila pred lovsko kočo, kjer se je proslava desetletnice osvoboditve nadaljevala z otvoritvijo nove lovske koče. Predsednik Okrajne lovske zveze Postojna tovariš Elo Garzaroli je pohvalil vse tri lovske družine, ki so v tako kratkem času zgradile tako lep dom. Nato je spregovoril član lovske družine Gra- hovo tov. Vlado Kozak. Pripovedoval je, kako je partizanil po teh hribih skupaj z notranjskimi lovci, ki so morali v stari Jugoslaviji skrivati svoje puške, ker so jih lahko nosili le bogati ljudje. Borba za osvoboditev pa je dala delovnemu človeku tudi pravico do lovske puške. Pripovedoval je, kako so notranjski partizani uporabljali svoje lovske izkušnje, kako so znali pripraviti zasede, pomeriti in zadeti sovražnika tam in takrat, ko je najmanj pričakoval. Znali pa so tudi poskrbeti za hrano in pripraviti svojim tovarišem okusno divjačino. Nato je pozval notranjske lovce, naj se še naprej uče lovskih spretnosti, ki naj jih uporabljajo v miru za šport, če bi bilo pa še kdaj potrebno, pa ponovno v obrambo domovine. Nato je izročil ključe lovske koče tovarišu Matiji Meletu, starešini lovske družine Grahovo, ki bo oskrbovala novo kočo. Lovska koča na Slivnici ni velika. V pritličju ima večjo sobo in manjšo kuhinjo, v podstrešju pa prostorno skupno ležišče. Koča še ni povsem dograjena, vendar že služi svojemu namenu. Koča je velika pridobitev za lovce in planince Notranjske. »Zelo sem impresioniran nad organizacijo te lovske razstave, ki po bogastvu trofej in posebnih eksemplarih kaže, da je naše lovstvo tudi po vojni, v socialistični ureditvi, v polni meri razumelo važnost te panoge našega gospodarstva,« je napisal v spominsko knjigo tov. maršal Tito III. REPUBLIŠKA RAZSTAVA PSOV VSEH PASEM MEDNARODNEGA ZNAČAJA 14. IN 15. MAJA 1955 Jurij Verovšek Po dolgih mesecih priprav je predsednik Kinološkega združenja Slovenije tov. Franjo Bulc 14. maja ob devetih — dve uri pred otvoritvijo I. jugoslovanske lovske in ribiške razstave v Ljubljani —■ odprl na letnem telovadišču Partizana v Tivoliju III. republiško razstavo psov vseh pasem mednarodnega značaja. Medtem ko je bilo lovsko razstavišče ob Vilharjevi cesti razmeroma mirno, pa je bil Tivoli ves gla-san: Nekaj stotin psov mu je dalo živahnost kot pred petimi leti, ko je bila na istem prostoru prva taka prireditev. Množice lovcev iz vse Slovenije in številni gostje iz Jugoslavije in inozemstva so se začeli zbirati na obeh prostorih. Zanimanje za III. republiško razstavo psov vseh pasem je bilo zelo veliko. Razstavljale! so namreč prijavili 691 psov 49 različnih pasem, število, ki v zgodovini kinologije v Jugoslaviji še ni bilo doseženo. Mimogrede naj povem, da je bilo za letošnjo razstavo na Dunaju približno 500 prijav. Že število samo torej pove, da se je naša kinologija zelo razmahnila. To se je zgodilo zaradi naprednega lovskega zakona, ki dovoljuje lov samo s psi čiste pasme, pa tudi po zaslugi Republiške lovske zveze Slovenije, ki ves čas po osvoboditvi moralno in finančno krepko podpira kinološko organizacijo. Razstava pa je poleg tega pokazala tudi to, da naš pes tudi kvalitetno napreduje. Med 691 psi je bilo domačih 614, inozemskih 77, ocenjenih pa je bilo le 582 psov: 522 domačih (453 iz Slovenije, 39 iz Hrvatske, 18 iz Srbije in 12 iz Bosne in Hercegovine) in 60 inozemskih (52 iz Avstrije, 7 iz Zahodne Nemčije, 1 iz Italije). Lovskih psov je bilo 362 (349 domačih in 13 inozemskih), nelovskih pa 220 (173 domačih in 47 inozemskih). Lovskih psov je bilo 24 različnih pasem. Razstavljeni so bili balkanski goniči, alpski goniči, posavski goniči, kratkodlaki istrski goniči, resasti istrski goniči, bavarski barvarji, braki jazbečarji, lovski terijerji, resasti foksterijerji, škotski terijerji, welsch terijerji, kratkodlaki jazbečarji, resasti jazbečarji, dolgodlaki jazbečarji, koker španijeli, špringer španijeli, angleški setri, irski setri, nemški kratkodlaki ptičarji, žimavci, epagnuel breton, waimeranci, mali miinsterlandci in vižle. Nelovskih in službenih psov je bilo celo 25 pasem. Na razstavnem prostoru so sprejemale pse pasemske organizacije, kar se je prav dobro obneslo. Sprejem se je odvijal hitro in brez posebnih motenj. Sodniških krogov je bilo 12. Poleg naših sodnikov sta v dveh krogih sodila tudi dva ino-zemca in sicer Fritz Leimgruber iz Švice in Max Zernatto iz Avstrije. Pri ocenjevanju so se vsi sodniki ravnali po mednarodnih predpisih in upoštevali načela, ki so bila sprejeta na sestanku sodnikov pred ocenjevanjem. Kriterij je bil precej strog, posebno glede na zobovje, kar je popolnoma pravilno, saj želimo, da bi kvaliteto naših psov dvignili. Pregled ocen je naslednji: Odlično oceno so prejeli 103 psi (34 lovskih in 69 nelovskih). Prav dobro oceno je prejelo 210 psov (149 lovskih in 61 nelovskih). Dobro oceno sta prejela 202 psa (129 lovskih in 73 nelovskih). Povoljno oceno je prejelo 67 psov (49 lovskih in 18 nelovskih). Poleg odličnih ocen so sodniki podeljevali tudi naslove »Kandidat za prvaštvo Slovenije«, »Kandidat za prvaštvo Jugoslavije« in »Kandidat za Mednarodno prvaštvo (C. A. C. I. B.)«. Te naslove je prejelo 62 psov, in sicer: Prvaštvo Slovenije 15 psov (9 domačih — 5 lovskih — in 6 inozemskih), Prvaštvo Jugoslavije 19 psov (10 domačih —• 2 lovska — in 9 inozemskih) Mednarodno prvaštvo -— C. A. C. I. B pa 28 psov (4 domači — 1 lovski — in 24 inozemskih psov). Razmeroma največ naslovov Mednarodnega prvaštva je bilo podeljenih inozemskim psom zato, ker pripeljejo inozemci na razstavo le vrhunske pse, ki potrebujejo le še eno ali dve mednarodni prvaštvi za dosego stalnega naziva Mednarodni prvak. Priporočljivo bi bilo, da posamezni pasemski klubi in društva o ocenah svojih psov podrobneje poročajo in ugotove sedanje stanje posameznih pasem. Vse kinologe in lovce bi seveda prav gotovo zanimalo, kako so bili razstavljeni psi ocenjeni. Zato je Kinološko združenje sklenilo, da bo k razstavnemu katalogu dotiskalo vse naknadne prijave in tudi ocene vseh psov. Na splošno smemo trditi, da je razstava uspela. Organizacijsko pa ni bilo vse tako, kot bi želeli. Največja težava je v tem, da za take prireditve nimamo primernih prostorov. Ob zaključku naj se zahvalim vsem, ki so pri razstavi z delom ali s podporo pomagali, predvsem pa Republiški lovski zvezi Slovenije in Kinološki zvezi FLRJ, ki sta priskočili razstavnemu odboru s finančno podporo na pomoč. Sedanje težave pa naj nas ne plaše, da ne bi čez leto ali dve spet priredili take kinološke razstave, ki je bila vedno in bo tudi v prihodnosti najboljše merilo opravljenega dela. LOVSKI TERIJER IN LOV NA SRNJAD Gabrijel Zupančič O lovskem terijerju in njegovi vsestranski uporabnosti je bilo v tuji strokovni literaturi že marsikaj napisanega; v Lovcu je izšlo o tem psu le nekaj člankov. Tako je tov. O. C. pisal o njegovi inteligenci, velikem veselju za lov vsake vrste, pa tudi o zanesljivi čuječnosti, odpornosti in n.e majhni meri ostrosti, ki jo kaže to malo bitje. Ta zadnja lastnost, ostrost, je včasih celo prehuda, posebno pri muckah in pri čuječnosti v hiši — jaz in tudi drugi lovci imamo o njej več neprijetnih spominov. Ni še poteklo deset let, ko so se pojavila pri nas po zaslugi znanega kinologa iz Maribora prva legla te pasme. Pred zadnjo svetovno vojno so namreč le tu pa tam redili posamezne lovske terijerje. Sicer pa ni moj namen, ugotavljati, kdaj smo dobili v Slovenijo to pasmo (začetki sedanjega rodu so v dveh psičkah in enem psu, ki so bili uvoženi iz Nemčije), poudarjam le, da so se nekateri lovci in kinologi odločili za rejo te pasme. Tako se je pasma že kar lepo razmnožila in že kar lep krog lovcev je spoznal uporabnost tega prikupnega psa. Njegovo znanje pa je seveda odvisno od več pogojev, kar pa velja tudi za druge pasme lovskih psov: potrebni so predvsem zdravje, lovska zasnova, vodniku pa precej časa, truda in potrpežljivosti, možnosti za delo v lovišču in morda še kaj. Pesek je namreč bolj samosvoj, lahko se reče trmast — vsaj za mojega psa to prav gotovo velja — in zato v tem pogledu terijerja ne bi vzporejal s ptičarjem. Odrekel pa mu seveda ne bi'enake mere inteligence; pes namreč dovolj hitro razume, kaj od njega želimo, le strogo izvajanje povelj se mu nekako upre, posebno če ukazujemo z ostrim glasom. A to za vse terijerje morda spet ne velja! Take ugotovitve bi bilo zanimivo slišati tudi od drugih lastnikov terijerjev, da bi tako lovske terijerje čim bolje spoznali. Ko bomo namreč dognali, kakšna je njih narava in kakšne so njih lastnosti, bo delo z njimi mnogo lažje. Vse to pa zahteva seveda obširnejšo obdelavo, kar pa ni namen tega članka. Posegel bom precej nazaj, v čas, ko je bil moj Glas star dobrih 8 mesecev. Odzval sem se prijaznemu vabilu lovske družine Pšata, kamor sem rad zahajal. S seboj sem vzel poleg ptičarke tudi mladega terijerja Glasa. Brakada je bila v zgornjem delu lovišča, kjer živi tudi številna srnjad. Tu je srečal Glas prvič sme. Bilo je že proti koncu lova in šli smo s hriba v dolino, ko se je pojavil trop srn. Glas je najprej kar ostrmel nad novim pojavom, nato pa je šel po sledu za njimi — in šlo je hudo hudo daleč. Poudariti moram, da se je Glas za svojo starost med lovom prav lepo zadržal. Bil je vedno v moji bližini. Streli in kak zajček so ga le malo potegnili naprej, kar pa sem mu štel le v dobro, saj je pokazal zvrhano mero vzdržljivosti in veselja do lova; to pa je prvi pogoj za vsakega lovskega psa. Srne so ga torej potegnile in ga niso vrnile. Domov sem prišel brez terijerja, s slabo vestjo, saj je bil Glasko ljubljenček vseh domačih. Računal sem na kako sporočilo iz lovišča — tako sem se z lovsko družbo tudi dogovoril — a ne v ponedeljek in ne v torek ni bilo nobene vesti! V sredo popoldne sem jo ubral v lovišče sam, da bi poizvedel, kaj je s cuckom. A vse zastonj — domov sem se vrnil brez Glasa! Računal sem že, da ga ne bom več videl in da se mi bo zgodilo tako kot prej že večkrat, ko mi je precej terijerčkov izginilo brez vsakega sledu. Toda v četrtek jo je krota na veselje vseh lepo pri-mahala domov! Tačke je imel krvavo užuljene, bil je sestradan in na smrt utrujen. Dva dni je spal in počival, potem pa je šlo spet vse po dnevnem redu. Tak je bil Glasov prvi lovski krst in tako je bilo njegovo prvo srečanje s srnadjo — skoraj bi se oboje usodno končalo! Poudarjam pa ob tem dogodku, da ima terijer že v svoji zasnovi veselje za lov na srnjad, kar je Glas pozneje velikokrat dokazal tako na svežem, zdravem, kakor tudi na krvnem sledu. Po tem dogodku je Glas v dveh letih po vrsti doživel dve prometni nesreči in ni bil zato za skoraj nobeno lovsko rabo. Prav malo je manjkalo, pa bi odšel v večna lovišča, še preden se je razvil. Po teh izkušnjah pa se je naučil to, da na glavno cesto sploh ne gre več, medtem ko se je prej kar zares potepal. Tako smo prišli brez večjih dogodkov in slave v čas, ko lovci spet ožive pri pohodih na rdečerjavega srnjaka. Z bratom sva imela odstrel, že nekajkrat pa nisva videla ničesar razen srn ali pa glav, o katerih nisva mogla ugotoviti, kako in kaj. Potem je brat neko jutro samo za trenutek opazil zelo šibkega, shiranega srnjaka, ki je imel prestreljeno sprednjo nogo. To mi je pri zajtrku omenil. Bila je nedelja in imela sva dovolj časa. Zato sva se dogovorila, da bova popoldne popravila višnjak in ga očistila raznih vej, da bo razgled boljši. Tako sva tudi naredila. V gozd pa sem vzel tudi psa, da ne bi prežal na mačke, ki so jih imeli pri lovcu precej v čislih. Ko sem se v gozdu lotil dela, je brat nehote spustil psa. To je bilo zanj seveda največje veselje: brž je bil po bližnji okolici in kmalu tudi točno na sledu ranjenega srnjaka. Komaj mi brat to pove, ko že zaslišim Glasovo lajanje in takoj nato plač srnjaka. Po najkrajši zračni poti sem bil v trenutku na tleh in že tekel v smer laježa. Ko se je pes še nekajkrat oglasil, sem zagledal na gozdni poti srnjaka, ki je ležal s stegnjeno glavo na tleh, poleg njega pa na straži Glasa! Postal sem trenutek in čakal, kaj bo sledilo? Ko me je srnjak začutil, se je zganil, Glas pa ga je popadel za vrat in držal toliko časa, da se je spet umiril, položil glavo na tla in prenehal plakati. Po vsem tem sem sklepal, da je pes, ki je prišel po sledu, srnjaka oblajal, nato pravilno potegnil na tla in čuval, oziroma držal. Ko se je srnjak spet spravil na noge, ga je vsakokrat potegnil na tla; pri tem je bilo seveda dovolj laježa in plakanja. Vse to pa me je opozorilo in usmerilo na pravo mesto. Pohvalil sem Glasa, kar se mu je zdelo zelo dobro, nato pa hitro rešil srnjaka vseh nadaljnjih muk. Ta prvi primer uspešnega posredovanja mojega terijerja me je silno razveselil, dal mi je voljo in veselje za nadaljnjo dresuro. Kmalu je padel tudi bratov srnjak; streljal pa ga je pozno v mraku in ga zato tisti večer ni našel — pes je namreč mirno sanjal doma v svoji kočici. Ko me je brat prosil, naj mu grem naslednje jutro s psom pomagat, sem seveda to kaj rad storil — in prav je bilo, da sem šel! Ko sva se zgodaj zjutraj odpravila s psom v lovišče, je bil v četrt ure tudi drugi primer s srnjakom razčiščen. Kakih 400 m od nastrela je Glas našel srnjaka, ki je bil še živ, ga tudi oblajal in nato držal toliko časa, da sem prišel na mesto. Tukaj bi rad poudaril še enkrat to, da pustimo divjad po strelu, da se umiri, razboli ali pogine. V tem primeru je ostal srnjak razmeroma blizu, ker ni šel nihče za njim; ob prezgodnjem iskanju bi se umikal in vprašanje je, či bi ga sploh našli. Zastreljenega srnjaka sem šel iskat še trikrat in trikrat je moj terijer svojo nalogo dobro opravil: dva srnjaka je oblajal in sta bila ponovno streljana, tretjega pa je potegnil na tla, mu zlomil vrat in ga tako usmrtil. Kasneje mi je pomagal Glas še pri nekem srnjaku na Gorenjskem; tega srnjaka pa nisem dobil le zaradi nerodnosti lovca, ki je trdil, da srnjak ni bil zadet. Drugi dan sem ga sicer iskal z Glasom, a vse preveč v nasprotno stran. Tega srnjaka, ki je dobil strel v pleča, so našli domačini dobrih 20 m od nastrela, a v nasprotni smeri, kot smo iskali s psom. V šestih primerih ni bil torej Glas uspešen samo enkrat, to pa v glavnem zato, ker sem se pustil usmeriti drugam, kjer ni bilo sledu; če bi psa spustil, bi sled sam našel in tako v tem primeru opravil svojo nalogo. Iz teh primerov se vidi, da je lovski terijer zelo uporaben tudi za krvni sled. Treba mu je le nuditi priložnost, da si pridobi izkušnje, pa boste doživeli z njim lepe uspehe, a še lepše zadoščenje ob najdenem plenu. Seveda pa pes sam tudi ne naredi vsega, razsodni vodnik mu s svojim razumom in izkušnjami lahko pomaga. Dogode se namreč različni primeri in v vsakem je treba ukrepati po trenutnih razmerah. Tako je n. pr. Glas pri srnjaku, ki mu je zlomil vrat, prišel nazaj, a jaz sem moral psa razumeti, da je srnjaka našel. Tekal je gor in dol v smeri prihoda, kot bi hotel reči, pojdi z menoj, razumi me vendar! No in tako sva res drug drugega razumela. Seveda sem ga jaz popolnoma razumel šele, ko sva plen že imela: takrat šele se mi je vse razjasnilo! Te vrstice sem napisal malo v spomin, pa tudi za majhno oddolžitev, za katero sicer moj Glasko ne ve! Vendar je to zaslužil. Ne bi bilo prav, da bi vse to zamolčal, kot da ga nikdar ni bilo! Pogosto sem ga bil vesel in pogosto mi je pripomogel k uspehu. Za marsikatero raco, kljunača, pa tudi muco mu dolgujem hvalo — da mu je le pretekla pot na planem, pa ji ni odpustil grehov v lovišču. ' Napisal pa sem te vrstice tudi zato, ker naše glasilo že dolgo ni pisalo o lovskih teri-jerjih, kar se mi ne zdi prav. Lovske terijer j e imajo namreč že številne lovske družine. Zanimivo bi bilo slišati, kako love z njimi. Sam mislim, da bi bil lovski terijer posebno priporočljiv za lovske čuvaje, saj je oster na roparice kot noben drugi lovski pes. TERIJERJI IN JAZBEČARJI NA III. RAZSTAVI Jurij Verovšek Razstava, ki je bila 14. in 15. maja na letnem telovadišču Partizana v Tivoliju, je za nami in z njo vse številne skrbi. Spregovoril bom samo o delu razstave, in sicer o lovskih terijerjih, fokste-rijerjih in jazbečarjih, ki jih povezuje pasemska organizacija Klub ljubiteljev jazbečarjev in teri-jerjev. Ugotoviti je treba, da so bile te pasme na razstavi kar dobro zastopane; lovskih terijerjev je bilo 44, resastih foksterijerjev 20, kratkodlakih jazbečarjev 7, resastih jazbečarjev 12, dolgodlaka jazbečarja 2 in 2 welsh terijerja. Te pasme je ocenjeval švicarski »allround« sodnik Fritz Leimgruber, ki je znan kot mednarodni kinološki sodnik. Imel sem dovolj priložnosti, da sem se z njim razgovarjal, saj sem v njegovem ocenjevalnem krogu opravil svoj sodniški staž. Zato bi vzreditelje in lastnike omenjenih pasemskih skupin rad seznanil z njegovim mnenjem o razstavljenih psih. Razveseljivo je bilo predvsem število lovskih terijerjev, teh, za lov tako uporabljivih psov. O njih je sodnik v pripombi v sodniškem poročilu napisal: »Lovski terijerji so bili glede na število razstavljenih psov velik razred, ki pa v tipičnosti še ni povsem izravnan. V splošnem želim tem psom več osnove in morda nekoliko krajše noge. Odlaka-nost, nekoliko redka, resasta dlaka, se mi ne zdi najbolj primerna za uporabnost. Bolj ustrezajoča bi bila pri nekaterih psih ugotovljena kratka, trda in zelo gosta dlaka. Dež in mokrota bi pri tej dlaki komaj prodrla do kože. Prav odlično pa je bilo zobovje razstavljenih psov; anomalija zobovja je bila ugotovljena le pri majhnem številu psov. Prav dobra je tudi nrav — značaj psov. Psi so po večini zelo pogumni, veseli, živahni in brez nervoze.« Uspehi, ki se kažejo iz te pripombe, so posledica našega precej ostrega stališča, ki smo se ga držali v povojnih letih; to stališče je bilo: »Kar ni dobro in nima popolnega zobovja, je treba izločiti iz vzreje.« Danes lahko z zadovoljstvom ugotovimo, da naša prizadevanja niso bila brez uspeha. Posamezni vzreditelji so žrtvovali tudi precej denarja za uvoz plemenjakov. Zato smemo z gotovostjo pričakovati, da se bo kvaliteta naših lovskih terijerjev še dvignila. Sodnik je bil posebno pozoren na 9 mesecev starega importiranega lovskega terijerja »Jago Wilde Jagd« MKLT 187, katerega lastnik je znani vzreditelj tov. Ivan Caf iz Maribora. Ocena tega psa je tale: »Stasit, srednje velik pes s trdo, kratko ter gosto dlako, z zelo močnim pigmentom, trdnih mišic, trdnim hrbtom, ki je kljub svoji mladosti boljši od vseh psov v razredu zrelih (torej že odraslih psov).« Mlado psičko »Burmo Pobreško« RMJT 1390, last tov. Zvonka Janekoviča iz Zagreba, odli- kujejo njena trda, resasta, gosta dlaka, lep črn plašč in ožigi sočne barve. Njena ocena je tale: Odlična splošna pojava, sklenjena, trdna psica s prav dobro, trdo, gosto, resasto dlako, zelo dobre barve, z lepo izklesano glavo lepega izraza in dobro nošenimi uhlji. Hrbet, stoja in hoja odlični.« Tej psici je bil poleg odlične ocene priznan še naslov kandidata za mednarodno prvaštvo — C. A. C. I. B. Prav lepa je tudi psica »Diva Dilska« JRJT 678, last tov. Milana Iveziča iz Ptuja. Ta psica se odlikuje predvsem po izredno temnem pigmentu in s tem v zvezi izredno temnimi očmi. Tudi dlaka te psice je gosta, poldolga in trda, tako da varuje psico pred vodo in trnjem. Poleg odlične ocene je dobila naslov kandidata za prvaštvo Jugoslavije. Omenil sem le tri vrhunske pse; zaželeno je, da bi te pse imeli za vzor pri nadaljnji vzreji te pasme. Poleg teh zunanjih odlik pa so skoraj vsi razstavljale! lovskih terijerjev zagotavljali, da psi glasno gonijo, o čemer pa bi se bilo koristno prepričati na tekmah, kjer se ocenjuje delo; že dalj časa smo namreč opažali, da so le redki lovski terijerji dobro in glasno gonili. Če se bo ugotovila Srnjakovo rogovje iz Gorič pri Kranju, prvak Jugoslavije, je vzbujalo veliko pozornost na jesenski vzrejni tekmi jamarjev še ta odlika, potem smemo trditi, da smo si vzredili dobrega uporabnostnega psa Pasma resastih foksterijerjev, ki jo je predstavljalo na razstavi 20 psov, prehaja iz mode. Še na razstavi pred dvemi leti je bila ta pasma dokaj močneje zastopana, na letošnjo pa tudi iz inozemstva ni bil priveden noben resasti foksterijer. Zato je razumljivo, da izrednih vrhunskih psov te pasme na III. mednarodni razstavi nismo videli. Prvi med njimi je bil importirani pes »Herold H. M. v. d. Zvvickelburg« JRJT 878, last tov. Rati-mira Orbana iz Zagreba. Prvič sem videl tega psa na pomladanski vzrejni tekmi jamarjev v Šentjurju pri Celju 1954. 1. Tedaj je bil še neznaten pes, ki ni kazal po zunanjosti nobenih posebnih odlik. Na zadnji razstavi pa je bil v prav dobri kondiciji, Odlikovala pa ga je posebno lepa, dolga, suha glava. Njegova ocena je tale: »Nekoliko velik, krepak pes z odlično glavo, dobrim ospredjem, kratkim in trdnim hrbtom, precej dobrim ozadjem, globokimi prsi in pozorne nravi. V celoti lep tip.« Poleg odlične ocene mu je sodnik priznal, kot edinemu v tej pasmi, tudi naslov kandidata za prvaštvo Slovenije. Skupina kapitalnih trofej jelenov lopatarjev iz Kunjevcev v LR Hrvatski Omenim naj še resasto foksterijerko »Bistro« (Alko) JRJT 799, last tov. Rudolfa Zagodeta iz Brežic. To psico omenjam zato, ker je njena ocena zelo zanimiva; glasi se takole: »Simpatična, sred-njevelika, krepka psica, ki svoje lepote kljub slabemu trimanju ne more zakriti. Zelo dobra glava z lepim izrazom, brezhibno nastavljenimi in nošenimi uhlji, suhega vratu, lepe, ravne stoje, kratkega hrbta, z ozadjem pravilnih kotov. Ocena: odlično.« Iz ocene se vidi, da bi ta psica verjetno poleg svoje ocene lahko prejela še kako višje priznanje, če bi bila za razstavo primerno pripravljena. Pri tej pasmi je namreč važno to, da je treba psu pomladi odstraniti odvečno dlako, kar razumemo pod pojmom trimanje (čupanje). To trimanje je umetnost zase, ki ji ni vsakdo kos. Psu se s posebnim nožem odstrani vsa dolga, odvečna, zimska volna. Če se to napravi vsaj 3 tedne pred razstavo, je pes ob razstavi pravilno odlakan. Omenim naj še, da trimanje ni samo kaprica; pes se namreč po trimanju prav dobro počuti, saj mu odstranimo gosto, dolgo dlako, ki je psu sicer pozimi v korist, poleti pa v nadlego. Še nekaj naj omenim, kar napravi na občinstvo in tudi na sodnike prav smešen vtis: nekateri lastniki foksterijerjev namreč pretiravajo svojo ljubezen do svojih psov. Psa moram imeti rad, ne smem pa tega počlovečevati. Pri predvajanju je neka damica, naziv tovarišica ji namreč ne pristaja, svojega foksla spravljala v afekt z malim rdečim avtomobilčkom, ki bi ga kak otrok z veseljem smotrno uporabljal za igračo. To so pretiravanja, ki kinologijo smešijo. Taka damica naj namesto avtomobilčka raje vzame šibico in z njo svojega razvajenca kroti. Napačno je namreč mnenje, da se foksterijer težko šola. Vsakega psa lahko šolamo, tudi foksterijer ja! Šolan pes nam je v pomoč, nikdar v nadlego. Poleg tega trdim, da sta prav kratkodlaki in resasti foksterijer zelo dobra uporabnostna psa. V lovski družini, katere član sem, imamo resastega foksterijerja, ki je vsestransko uporaben, šolan ter lovcu dober tovariš. Zato vzrejajmo tudi to pasmo, čeprav trenutno ni v modi. Prav dobro so bili zastopani na razstavi tudi kratkodlaki in resasti jazbečarji, dolgodlaki pa so bili le štirje. O njih je sodnik v svojem poročilu podal tole mnenje: »Dobro zastopana pasma. V kvaliteti prednjačijo psice, medtem ko se pri posameznih psih opažajo neprijetne pomanjkljivosti pri sprednjih nogah. V tipu so psi dokaj neizenačeni, posebno glede na različnost nog. Prizadevali naj bi si, da bi dosegli to, kar skušajo doseči v domovini jazbečarjev, t. j. pravilno razmerje med višino psa in zemljo; to razmerje naj bi bilo tako, da znaša prazen prostor med najglobljo točko prsne globine in zemljo eno tretjino višine psa. Pri kratkodlakih jazbečarjih je vzbujal posebno pozornost mladi »Cigo« MKJki 2 S, last tov. Antona Primca iz Slov. Bistrice. Dobil je naslednjo oceno: »Nenavadno korektno grajen pes, na katerem skoraj ni mogoče najti napak, trdno grajen, ne predolg, zelo dober, raven hrbet, v stoji odličen, s krasno glavo, uhlji so pravilne velikosti in dobro nošeni, zelo temperamenten, rep tenak in fin ter dobro nošen. Ocena: odlično.« Če bi bil pes že 15 mesecev star, bi dobil prav gotovo še kako višje priznanje. Priporočam lastniku, naj tega psa čuva; zaveda naj se, da ima izredno lepega predstavnika te pasme. PTi resastih jazbečarjih so se odlikovale predvsem psice v razredu zrelih. Med njimi so prejele odlično oceno kar tri. Naj lepša je bila »Biba Pohorska JRJT 812«, last tov. Petra Drinovca iz Kokrce št. 45, p. Kranj. Ocena se glasi: »Srednje-težka, tipična psica z zelo dobro glavo, oko dovolj temno, tik za vihrom majhno sedelce (komaj zaznavno), zelo dobra stoja in sklenjeno ogrodje. Ocena: odlično — kandidat za — Prvaštvo Jugoslavije in kandidat za C. A. C. I. B. Druga psica, »Bajka Pohorska« JRZT 773, last tov. Franca Sevška iz Maribora, Strossmajerjeva 31, je dobila naslednjo oceno: »Krepka, dobro pro-porcionirana psica, nekoliko predobro hranjena, a kljub temu ravnega, trdnega hrbta, dobra stoja, rep dobro nastavljen in nošen, krepka glava, lepi uhlji, za spoznanje presvetlo oko. Ocena: odlično in kandidat za Prvaštvo Slovenije. Tretja psica je bila »Beba Jezeriška JRZT 834«, last tov. Viktorja Tratnika iz Podgore 46., p. Šentvid nad Ljubljano. Tudi ta psica je prejela odlično oceno. Odločitev za podelitev naslovov kandidata za prvaštvo ni bila lahka, ker so bile vse psice res odlične. Ker »Beba Jezeriška« ni bila privedena v konkurenco, je Klub ljubiteljev jazbečarjev in te-rijerjev odločil, da se za to psico podari pokal, ki ga je namenilo Kinološko združenje Slovenije dobremu domačemu predstavniku iz skupine jamarjev. Razstavljale! so se obnašali vzorno in športno ter prav tako sprejeli tudi ocene. Ugotovitve, ki sem jih navedel, so dokaz, da se v kinologiji že lahko kosamo tudi z inozemsko kinologijo. Prizadevanja jugoslovanske kinologije v povojnih letih so rodila torej lepe sadove. Vzreditelji naj še naprej posvečajo vso skrb izbiri plemenjakov in plemenjakinj, ker bomo tako še napredovali in si vzredili dobre uporabnostne, po zunanjosti pa odlične pse. Sredi gamsovih rogljev so bili tudi roglji z Uršlje gore, prvak Jugoslavije Covcu v slovo Konec februarja je umrl v Kranjski gori 80-letni poklicni lovec in gozdar tov. Alojz Košir. Več kot pol stoletja je njegova neutrudljiva noga stopala po loviščih Planica, Pišenca, Martuljk in Belca. Bil je strogo pravičen lovec, ki je neizprosno zatiral divji lov in roparice. V lovstvu je imel bogate izkušnje. Pripovedoval je po ure in večere o lovu ter učil mlajše lovce lovskega znanja. Kranjskogorski lovci so pospremili pokojnika na njegovi zadnji poti, starešina tov. Andrej Tarman pa se mu je oddolžil z lepim poslovilnim govorom. Lovska družina Raka se je 6. marca poslovila od svojega člana Franca Lekšeta iz Bučke. Umrl je tik pred svojo petdesetletnico. Bil je pošten in pravičen lovec, priljubljen in vedno dobre volje. Zato ni čudno, da se je kljub velikemu snegu in skrajno slabemu vremenu zbrala ob njegovem pogrebu velika množica in tudi člani sosednjih lovskih družin Škocjan in Studenec. Od pokojnika se je poslovil tov. Gorenje, pevci so mu zapeli žalostinko, salve iz lovskih pušk in lovski rog pa so naznanili, da Franca Lekšeta ni več med nami. Odšel je iz naših vrst tov. Franc Nemec, dolgoletni član in lovski čuvaj lovske družine Križevci. Pokojnika, ki je bil neusmiljeni preganjalec nepoklicanih gostov v lovišču ter velik ljubitelj naše divjadi, smo pokopali 17. aprila v Križevcih. Še v bolniški postelji je prav do zadnjih ur mislil na svoje varovance, nad katerimi je bedel pol stoletja. Naj mirno počiva, lovci pa ga bomo ohranili v lepem spominu. Člani lovske družine Bukovje so spremili k zadnjemu počitku svojega najstarejšega člana Luko Sagmajstra, ki se je rodil 15. X. 1879 v Trbonjah. Bil je več kot 50 let vzoren lovec. V lovske vrste je stopil že leta 1900. Po poklicu je bil kolar, pravi mojster v svoji stroki. Po težki bolezni ga je rešila kap nadaljnjega trpljenja. 7. maja t. 1. smo mu izkazali pri odprtem grobu vse lovske časti. Ostal nam bo vedno v najlepšem spominu. V večna lovišča se je preselil tov. Ignac Seme, dolgoletni član lovske družine Šentvid pri Stični, po domače Drašlov ata. Čeprav je že v mladosti izgubil nogo, ga to ni oviralo, da ne bi vneto sodeloval v lovskih vrstah. Tudi najdaljša brakada ni minila brez njega. Lovska družina Šentvid ga je spremila k zadnjemu počitku 12. aprila. Od svojega zvestega člana se je poslovila po lovskem običaju. Ob zaključku redakcije je prispelo sporočilo, da je v Celju umrl znani lovec in kinolog tov. Fric Confidenti, nato pa še vest, da je umrl tov. Anton Zorko, dolgoletni tajnik Okrajne lovske zveze Celje. Obeh zaslužnih lovcev se bomo spomnili v prihodnji številki Lovca. gumbek: Janko Skale »Piv, piv! Počakajta, ne bežita! Saj sem vendar Gumbek, vaš Gumbek, prav tako iz srnjega rodu kakor vedve! Piv, piv!« kliče srnjak v porajajočem se jutru. Po pokošeni senožeti hiti z dolgimi skoki za dvema srnama, ki se plašno ozirata. V teku motrita Gumbka, ki vihra preko zelene košenice. Na robu hoste pO-stojita. »Pip, fip,« mu odgovorita, »če si našega rodu — pridi! Toda zakaj tako tečeš, saj ni nobene nevarnosti! Mirna in tiha je senožet, nič nenavadnega ne vohava in ne slišiva; le taščica drobi v grmu in šoje se dero. Tak, ne dirjaj tako, počakali te bova!« Nekaj korakov od srn se srnjak ustavi. Boki se mu burno dvigajo; videti je, da je pritekel od daleč. »Srnjak Gumbek sem!« se plaho predstavi. »Lažeš!« zapivka ena od srn in že se obe pripravljata, da bi zbežali. »Tvoj dah ni dah našega rodu! Po vsem mogočem zaudarjaš! Po človeku dišiš, po tisti bledi prikazni, ki nas vedno zalezuje, nekoliko pa celo po volku in medvedu! Kdo si? Obliko srnjaka imaš, imenuješ pa se Gumbek? Od kod imaš to ime?« »Ne bežita! Ne bojta se me! Saj sem pravi član našega rodu, le najbolj nesrečen, kar jih živi v teh hostah! Pribežal sem od daleč, iz kraja, kjer je doma človeški rod. In tam so mi dali tudi ime!« Počasi se približa srnama. S stegnjenim vratom, pripravljeni na beg, ovohavata srni Gumbka od smrčka, črnega kot smola, do zadnjih nog. Dah jima očitno ni po volji. Venomer prhata in njuni telesi se ne sprostita; še vedno sta pripravljeni za beg. »Vse vama bom povedal, le malo potrpita! Prav nič nisem nevaren! V rosi se bom očistil, ob cvetju in vejicah grmičevja si bom odrgnil dah, ki sem ga prinesel s seboj. Dež in vihar me bosta oprala in zlato sonce mi bo spet dalo vonj našega rodu. Pa saj ne vem, kako naj vaju imenujem, svojih imen mi še nista povedali!« »Jaz sem Hitra!« — »Jaz pa Sloka!« zapiv-kata obe srni skoraj hkrati in štiri temne velike oči se ljubeznivo upro v Gumbka, ki je bil še vedno vznemirjen. Šele pogledi Hitre in Sloke ga navdušijo, da strese glavo z močnim, toda bledim rogovjem. »Lezimo tu na rob boste, iz kateri nam ne preti nobena nevarnost; iz katere tako prijetno puhti hlad, prepojen z vonjem širne svobode. Povedal nama boš, Gumbek — kako neizrekljivo smešno je tvoje ime! —■ kaj se ti je pripetilo, kje si bil in kaj si počel, da si tak, kakršen si! Le poglej svoje parkeljce! Ali so to parkeljci našega rodu? Dolgi in nazaj zafrknjeni so kakor stopala tistih ljudi, ki hodijo k nam pozimi in se spuščajo po snegu v doline. Tudi lep nisi! Tvoja dlaka se ne sveti, kakor se sveti dlaka Brzega, Ravsa in drugih srnjakov! To ti pravi Hitra, ki ve, kakšni morajo biti srnjaki, da imajo v rodu veljavo!« »Ne, Hitra, ne bodi taka, revež je! V očeh mu berem, da je prestal veliko gorja. Ti si še mlada, komaj dvakrat se je v tvojem življenju osulo drevje, zato nimaš izkušenj! Ne veš še, kaj vse se lahko nam srnam pripeti! Le poglej te velike oči, v katerih leže megle obupa! Ali so to oči srečnega srnjaka? Poznam to, kajti Sloka je že marsikaj doživela! Videla sem pokol, ko nas je človek ugonabljal z gromom, da nas je le nekaj ostalo. Skoraj edina sem se rešila iz gozdnega požara. Le kratek čas šele živim v temle gozdu, kjer je mir in kjer se je naš rod tako pomnožil, da vsega že niti ne poznam. To govori Sloka, ki je dala že toliko mladičev, kolikor ima Gumbek odrastkov na rogovih. Ravs je moj, Budni, Skoka, Tiha, Žarka, vsi so moji! Pa ti, Gumbek, ali veš, kje te je prvič pozlatilo sonce?« »Sloka in Hitra! Vse je res, kar sta govorili! Vem, da sem se rodil tod nekje, kraja pa ne poznam več! Le poslušajta, vse po vrsti vama bom povedal! Ko sem se zavedel, so me pokrivali široki listi praproti. Zeblo me je in jokal sem. Poleg mene je stala moja mati. Čutil sem jo. Nežno je pivkala: »Ne boj se, vstani in pij sok življenja. Le pij! V bližini ni lisice! V zraku ni daha volka in ne človeka! Po nebu se ne vozi ujeda in tudi iz obrš dreves ne preti nikaka nevarnost! Na vse pazim, le pij življenje, ki sem ga pripravila iz najboljših zelišč zate, moj dragi!« Kako lepo mi je bilo, ko sta tekla v telo moč in zdravje! Hitro sem si opomogel. Ko se je nekajkrat poslovilo sonce in me zjutraj zopet ogrelo, sem že trdno stal na nogah. Skakal sem za materjo, ki je hodila previdno in pazila na vse. Neko jutro, ko je pravkar vstajalo sonce, pa me je strogo poklicala. Kar sem videl, mi je zledenelo kri. Oči nekega čudnega bitja so kakor ostri kamni sršele vame. Od strahu se še premakniti nisem mogel. »Lisica!« je zapivkala mati in že skočila proti nji, »lisica, uničevalka našega rodu! Varuj se, moj dragi!« Lisica se je zaganjala v mojo mater, grizla in puhala. Ker pa je bila moja mati velika in krepka srna, je napad odbila. S prednjima nogama je treskala po roparici, ki se je končno umaknila; mene pa je bilo zelo strah. Mati me je zelo lepo učila. Povedala mi je tudi, kako se bom nekoč, ko bom zrastel, lahko ubranil lisice. Zraslo mi bo rogovje, ki se ga lisica boji. Dobil bom močne in dolge noge, da bom hiter kot veter. Učila me je, kako šelesti listje, kakšni so glasovi živali, na kaj naj prav posebno pazim. Ko je veter golil listavce, sem bil že kar junaški, vsaj tako se mi je zdelo. Takrat že tudi na mater nisem bil več tako navezan. V dolgih skokih sem dirjal po senožetih v vedno večjih kolobarjih. Tedaj mi je mati nekoč zapivkala: »Pazi, dragi! V vetru je človek, beži!« Jaz pa nisem bežal. Radovednost, največja napaka našega rodu, me je prikovala na mesto. Izza grma je res stopilo neko bitje, ki pa ni bilo ničemer podobno, kajti hodilo je le po zadnjih nogah; pa tudi ptič ni bilo! Veliko je bilo ko mlad hrast in široko ko posekano drevo. Mati se je umaknila v zavetje in me venomer svarila. »Človek je, sovražnik našega rodu, lokav in zvit, beži, kar moreš!« Jaz pa nisem mogel bežati, le gledal sem tisto prikazen. »Beži, beži!« je pivkala mati iz varne hoste, »to je človek-lovec! Pri sebi ima palico, iz katere pošilja smrt!« Jaz pa nisem mogel bežati, ker sem se tresel po vsem drobnem telesu. Torej to je človek, sem si govoril, od katerega hlapi dah po grozi! Za vedno sem si vtisnil v spomin človeka — lovca. Nato je človek izginil! Nikjer več ga ni bilo in tudi moj nos mi je potrdil, da se je nevarnost oddaljila. Stekel sem k materi, ki sem jo našel v najbolj gosti podrasti. Z veseljem me je sprejela in me ogledovala od vseh strani. »Srečo si imel,« mi je rekla, »tega človeka sem že večkrat videla, a še nikoli ni napravil našemu rodu kakega zla. Ko pokrije zemljo sneg in ko nam je hudo, nam ta človek nosi hrano. Ni zloben, vendar pa se ga ogibaj, ker so ljudje povečini hudobni in zviti! Nikoli ne veš, kdaj bodo uporabili palico, ki bruha grom in smrt. Človek te ne bo nikoli napadel iz bližine! Iz daljave pošlje smrt! Kadar ga vidiš, beži, kolikor te noge neso. Noge so tvoje drugo orožje, v begu je zelo velikokrat naša rešitev! Kmalu sem spoznal številne člane našega rodu. Z materjo nisva hodila več sama. Lep trop nas je bilo in skupaj smo se pasli na posekah. Trop pa je vodila moja mati. Vsi so ji zaupali, ker je bila močna in previdna srna. Tistega človeka z železno palico smo večkrat videli. Včasih je bil v družbi drugih ljudi, ki so mu bili zelo podobni. Sklepal sem, da so naši prijatelji. Večkrat sem jih namreč videl, da so nesli mrtve lisice, ki so jih usmrtili s palicami, ki bruhajo smrt. Nadležen nam je bil le kak pes, ki nas je preganjal. Dnevi pa so postajali vedno krajši in skozi golo drevje je zavijala burja. Tedaj smo skrbeli le za hrano in za varnost. Čudni občutki so me spreletavali, ko sem prvič videl sneg; bal sem se ga. Vsak naš korak se je videl. Težko smo se skrili; roparicam je bila očitna vsaka naša pot. Kaj bo, če bo pretila kaka nevarnost? Pogumni Ravs in tudi drugi srnjaki niso imeli več rogovja; vsi smo bili podobni srnam. Naše hitre noge nam niso služile tako, kot bi radi, ker je zapadlo zelo veliko snega. Posebno na nekaterih krajih ga je bilo toliko, da nisem več dosegel zemlje. Le glava in vrat sta mi gledala iz snežne odeje. Hrana je postala borna in pičla. Hranili smo se le z abranki leske in z mahovjem, ki je raslo po deblih drevja. Na srečo smo večkrat našli majhne kopice posušene detelje. Včasih je bilo vmes tudi nekaj bršljana. Trop je vse to pospravil do zadnje trohice. Okoli te hrane so bile stopinje človeka, ki so še dišale po njem, toda v stiski se jih nismo bali. Za snegom je pritisnil oster mraz in nastopili so še težji časi. Sestradani in onemogli smo poležavali kar v snegu. Ko je sneg pomrznil, je postal vsak skok trpljenje. Tedaj je neko jutro moja dobra mati za-pivkala: »Pazite, volka voham! Na pol od vetra gre! Bežite, kar se da!« In že sem videl, kako se moja mati meče mimo mene iz snega. Sama kost in koža jo je bila! Ves trop se je zganil in ril skozi globoki sneg. Z odprtim gobčkom in preplašenimi očmi je skakal iz zametov junaški Ravs. Jaz pa se niti premakniti nisem mogel — iz obupa sem pivkal. Kar se je pri-podila mimo mene grozna zver! Sneg jo je držal. V skoku je volk zagrabil za vrat mojo mater, ko se je ravno pogreznila v zamet. Revica je zajokala, da je odmevalo od zasneženih vrhov. Vse moči sem zbral in se zagnal v neko grmovje. Po tem dnevu je zašlo sonce za vrhove kakor ogenj. Mraz mi je lomil kosti. Vso noč sem čisto sam tičal v grmovju, zapleten med vejevje. Kaj se je zgodilo s tropom, nisem vedel. Sivo in obupno mrzlo je naposled skozi jelove veje požmrknil dan. Čutil sem, da bo to moj zadnji dan. Glad, mraz in žeja me bodo kmalu pokončali. Nič več se nisem mogel premakniti. Kar zaslišim skozi zasneženo grmovje glasove človeka! V obupu sem zajokal. Da bi bil vsaj tisti z železno palico, sem si želel! Nič se ga nisem bal! In nisem se zmotil! Res je bil tisti in še več jih je bilo, toliko, kolikor je imel Ravs na enem rogu parožkov! Vsi so imeli železne palice. Že so me zagledali! Skozi debeli sneg so se prerivali k meni. Pivkal sem in jih V posebnih vitrinah so bili razstavljeni predmeti, ki so pokazali zgodovinski razvoj lova od prazgodovine do polpreteklih dni gledal. Po vedenju sem spoznal in tudi voh mi je povedal, da mi ne bodo naredili nič hudega. Izkopali so me iz snega in me v nekaj zavili. Potem me je nekdo vzdignil, da sem zaplaval v zraku in me stisnil k sebi. Od človeka je puhtela dobrodejna toplota, le njegov dah mi ni bil po volji. Dolgo me je nesel in ril z menoj skozi globoki sneg. Naposled sem zagledal bivališča ljudi, velike zaboje. Neki tak zaboj se je odprl in človek me je položil na mehko, posušeno travo. Od izčrpanosti bi gotovo zaspal, pa me je vzdramil šum, ki je bil podoben regljanju žab. In spet sem zagledal tistega človeka, ki sem ga prvič videl v svojem življenju, okoli njega pa je bilo še vse polno manjših ljudi, ki so skakali ko mladi zajci, a vsi le po zadnjih nogah. Veliki človek pa mi je vlil v moj črni gobček neko belo tekočino. Z dolgimi požirki sem jo pil; imela je okus po soku življenja moje matere! Tudi druge hrane sem dobil in kmalu so se mi povrnile moči. Tisti mali ljudje pa so me božali s prednjimi nogami! Nekega dne pa se odpro vrata in v zaboj stopi znani človek z železno palico; ob njem pa sta bila še dva druga, ki ju še nikoli nisem videl. »Ne bo mi dobro,« sem takoj začutil in si hotel s silo priboriti pot v prostost. Skočil sem proti najširši špranji, skozi katero so padali sončni prameni. A ni šlo! Le udaril sem se, da mi je po glavi vse brnelo. Zato tudi nisem videl, kako so me spet zavili v neko stvar, me vzdignili in nekam nesli. Ves sem trepetal. Ker pa nisem občutil bolečin in tudi ropota ni bilo, sem se umiril. Potem so me dali v še manjši zaboj, kot pa je bil tisti, v katerem sem živel doslej. Se premakniti se nisem mogel. Ta mali zaboj se je neprestano tresel in gugal in tudi premikal se je. Ves v strahu sem ugotovil, da sem na taki pripravi, na kakršni vozijo ljudje iz hoste les. To pripravo je vlekel konj in za konjem je sedel človek z železno palico. Kaj Za zgodovino lova v Sloveniji je dragocen vir Valvazorjeva Zgodovina Vojvodine Kranjske bo z menoj, nisem vedel. Ker pa je konj našega rodu, le k srnam ne spada, mu zapivkam: »Kam me vlečeš, konj, kam greš?« Slišal me je in zaprhal: »Ne vem! Kamor mi bo gospodar zapovedal, tja bom šel!« Saj res! Konj ni sin prostosti in svobode! Človek mu je vzel dobršen del razuma in prosto voljo. Suženj človeka je, tako mi je nekdaj pravila moja mati. Dolgo sem se zibal na vozu mimo gozdov in poljan. Vsepovsod je še vedno ležal sneg. Končno smo prišli v kraj, kjer snega ni bilo že skoraj nič. Po črnih in umazanih trakovih so tekali ljudje, konji in neki čudni nestvori, ki so švigali sem in tja kakor postrvi v bistrem potoku. Kaj takega še nisem videl. « In spet me je nekdo pokril, prav tako kot takrat, ko so me dali na voz. Potem so me odnesli z voza. Nič več se nisem tresel. Iz vsega, kar sem doslej doživel, sem videl, da se ne morem uspešno braniti in ne imeti svoje volje. Postal sem kakor konj brez lastnega hotenja. »Da, človek je tista sila, ki se ji moram ukloniti,« sem si govoril in postal tako žalosten, da mi ni bilo več ne do hrane ne do pijače; najraje bi videl, da bi umrl. Toda kam sem prišel? Zavohal sem volka in že začul njegov glas: »Ha, ti si, iz srnjega rodu! Kako rad bi te s kožo in kostmi požrl, pa mi je ta prekleti človek vzel prostost!« S svojimi mislimi sem bil pri kraju. Človek me je torej vrgel k našim najokrutnejšim uničevalcem! Za hrano ali za kaj? Ves sem bil ob pamet, ko so me sprostili tiste temne stvari, s katero sem bil pokrit. Zagledal sem boren gozdiček in poleg sebe stvor našega rodu, malo in suhljato srno. »Ne boj se, srnjaček!« mi nalahko zapivka. »Nič hudega se ti ne bo zgodilo. Kar miren bodi in ne poskušaj, da bi pobegnil. Ko bo čas, ti bom povedala, kje si in zakaj si tu. Najprej pa se najej! Tamle pod sivo streho imamo seno in oves. Saj nisva sama, še tri srne so tu in dva srnjaka, ki pa sta že velika, a ne tako lepa, kakor si ti. Ti si lepotec in vsi te bomo veseli. Kar pojdi in jej in pozabi na prostost, ki je jaz nikdar nisem uživala, ker sem tu prišla na svet, tamle pod tisto široko streho.« »Kako ti je ime, ubožica?« sem jo ves preplašen vprašal. »Kličejo me za Micko — in kdo si ti?« me je zvedavo povprašala srnica. »Še nobenega imena nimam! Seveda ne veš, ker se nisi rodila v prostosti, da da naš rod mladim srnam imena šele po prvi zimi!« »Nič ne de, če še nimaš imena, človek ti ga bo kmalu dal, kaj takega kot meni! Ha, Micka me kličejo!« Ko sem se tako pogovarjal s srnico, so ujela moja ušesa polno strašnih glasov, da se mi je dlaka kar ježila. Zabevskala je lisica, zahrkal je volk in tudi medvedji glasovi so prihajali do mojih ušes. Grozno! In v taki druščini mi je bilo usojeno živeti? »Nak,« si rečem in zdirjam po prostoru in ves obupan pivkam: »Prostosti hočem, prostosti!« Kar se zaletim v neko stvar, ki je bila podobna debeli pajčevini, s tako silo, da sem omotičen obležal. »Skozi to pajčevino ne boš prišel, dragec,« so mi takoj zapivkali sotrpini. »Če ti je življenje drago, ne poskušaj več kaj takega!« Ves rod se je zbral okoli mene. Iz velikih oči sem mu bral le žalost in pomilovanje. »Mladec!« mi je povedal srnjak, ki je nosil že precej močne, a še kosmate roge. »Naš prostor je ograjen! Človek nas je ogradil s pajčevino, ki je tako trdna, da je nihče, pa naj bo še tako krepak, ne more raztrgati. Zato tega ne poskušaj več, da si ne zlomiš tilnika. Vdaj se v usodo, kakor smo se vdali tudi mi.« »Toda kje sem?« sem vprašal srno Micko. »Ali živijo tu vse živali v prijateljstvu? Ali ne žreta tu volk in medved mesa, ali ne zalezuje lisica našega mladega rodu? Saj venomer voham, da so vse te nevarne zverine v bližini!« »Res je, tukaj živi na enem prostoru mnogo živali. Lisice, volkovi in medvedje so v velikih lesenih zabojih. Le poglej! V tistemle zaboju je volk, ali ga vidiš?« Ne daleč od nas je bil lesen zaboj, ki je bil spredaj prav tako preprežen s tisto neprodorno pajčevino, v zaboju pa je neugnano hodil gor in dol pravi pravcati volk, tak, kakršen je v snegu umoril mojo mater. Tudi medveda sem zapazil, črnega, velikega. Tudi ta je bil obdan s pajčevino in tudi ta te pajčevine ni mogel raztrgati! »Vsi živimo tukaj, a naš in jelenji rod, ki je naš sosed, imata največ prostosti. Tudi lisice in jazbeci so v zabojih. Že dvakrat se je obnovilo leto, kar sem prišla sem. Iz pripovedovanja starejših vem in tudi sami mi je postalo jasno, zakaj je spravil človek na en prostor vse živali. Človek počenja namreč včasih tako smešne stvari, da je to težko povedati.« Tako mi je govorila Micka. »Hej, na, na! Micka, Pikec, Bodež! Pridite, pridite! Na, na...!« sem začul glas človeka, ki je z velikim loncem stopil v prostor za pajčevino in nekaj stresal v lesena korita. Ves srnji rod se je temu človeku počasi bližal. Tudi jaz! Nekaj korakov pred njim pa sem obstal in ga gledal. Ta človek ni bil tak kakor tisti z železno palico! Morala je biti mati človeškega rodu. Gledala me je z drobnimi in smešnimi očmi, cvilila je in dajala glasove, ki jih seveda nisem razumel. Pozorno sem gledal oči in svetlo liso pod dolgo dlako. Pri človeku je to glava. »Aha, sprašuješ me, kdo sem?« sem si mislil. Pivkal sem in ji pravil, da še nimam imena. S prednjima nogama mi je nekaj ponujala in klicala: »Na, na, Gumbek, le jej, dobro je!« V nos mi je udaril prijeten vonj koruze, ki sem jo dobro poznal. Približal sem se človeku in jedel iz njegovih prednjih nog, po katerih nikoli ne hodi. »Na, na, Gumbek!« mi je spet rekel človek in mi ponujal jed. Jedel sem in dobro je bilo. Kar najedel sem se. Vedel sem tudi, da bom vedno dobil jesti, kadar bo človek rekel: »Gumbek, na na, Gumbek!« Sonce je dobivalo moč in sneg je skopnel. Streha nad nami je ozelenela. Vse zelenje, ki smo ga dosegli, smo sproti obrali. V našem prostoru ni bilo nobenega zelenega grma. Zato sem zelo pogrešal zelišča, ki sem jih v prosti naravi po mili volji iskal in mulil. Nekega dne sem zagledal ob pajčevini polno majhnih ljudi. Žuboreli so vsi vprek ko žabe v vaški mlaki. »Kaj pa je to?« sem vprašal Bo-deža, ki je iskal grm, da bi si odrgnil dlako raz roge. »Kaj še ne veš? Ali ti ni Micka povedala, saj sta vendar vedno skupaj! Glej jo, da ti kaj takega zamolči!« je zaničljivo zapivkal Bodež. Z dolgimi skoki sem premeril naš prostor in iskal Micko. Našel sem jo v ilovnati kotanji, daleč proč od vsiljivih ljudi. »Postoj, Gumbek, tako te sedaj kličejo ljudje, ali ne?« me je vprašala Micka. »Lezi poleg mene in ne hodi pred oči tem malim prikaznim, ki vlečejo za pajčevino in se obnašajo tako, kakor bi imele pamet rdečih veveric. Take so ko želodi z zadnjimi nogami — in zelo hudobne! Le lezi poleg mene in povedala ti bom, kaj vse to pomeni.« »Res je, Micka,« sem ji rekel. »Še danes ne vem, zakaj toliko ljudi bulji v nas? Celo zrak jih je tako poln, da se mi je še jed zagabila! Nikjer nimam miru!« »Kaj hočeš, Gumbek, usoda nas je pač pahnila v živalski vrt! Učeni Bodež mi je pravil, da smo v živalskem vrtu. Mi smo tu zato, da m m ] M Lovska literatura je sodobnemu lovcu nujno potrebna nas hodijo ljudje gledat, pa ne samo nas — vse živali so zbrali na tem prostoru, da jih ljudje ogledujejo. Neki večer pa je človeška mati, ki nam nosi hrano, pustila vrata odprta. Brž sem smuknila iz tegale prostora! Bila pa nisem še na prostem, ne, le v tistem prostoru sem bila, od koder nas ljudje opazujejo. Gumbek, kaj vse sem videla, kar groza me je bilo! V enem zaboju so bili kar trije volkovi! Na drugem koncu sta bila dva medveda! Lisic je bilo vse polno! V mali kotanji se je premetavala vidra! Za pajčevino so bile tudi hudobne uharice, orli, sokoli, kanje in drugi ptiči! V nekem zaboju je vzdihoval jazbec! Tudi nore veverice so bile v nekem zaboju! Toda o njih mislim, da jim je vseeno, ali žive v zaboju ali kje na drevesu! Iz njih ne moreš nič pametnega izvleči! Videla sem tudi živali, ki jih pa nisem poznala. Bile so podobne majhnim ljudem, imele pa so dolge repe! Njih glava ni kosmata. Te male živali so se obnašale nespametno kot veverice! Naš sosed jelen mi je povedal, da si neizmerno želi širnih gozdov. Vedno poskuša, da bi raztrgal pajčevino. Veliko živali so ljudje polovili, da jih razkazujejo tistim, ki nas še niso videli, ker ne gredo v naše domove. Z vsemi sem govorila, le z volkom, medvedom in lisico nisem mogla. Tako so me gledali in požirali sline, da me je bilo zares strah. Zbala sem se in jo popihala nazaj v naš prostor. V srcu sem dala človeku kar prav, da je te hudobne živali zaprl v zaboje.« »Nak, moja dobra Micka,« sem ji rekel. »Tudi jaz nočem in nočem ostati tu! Vse bom poizkusil, da se bom rešil — in tudi ti boš šla z menoj!« »Gumbek!« mi je zapivkala Micka. »Kaj si boš prizadeval, ko pa človeka prav nič ne poznaš! Še preden boš kaj napravil, bo človek že vedel, kaj hočeš, in takoj ti bo vsako ukano preprečil. Človek je tako zvit, da še zvito lisico preplahta! Le tega človek ne zmore, da bi pri- Ornitološki zavod Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani je razstavil zemljevid z začrtanimi smermi preleta ptic selivk silil dež, da bi padal, kadar bi sam hotel. Pa tudi viharjev ne more zaustaviti in ne ujeti sončnih žarkov! Vidiš, Gumbek, tako je!« »Tudi moja mati mi je tako pripovedovala,« sem odgovoril srni. »Da, ubogal te bom in čakal, da mi bo narava naklonila priložnost, da bom spet odšel v prostost! Nagon mi bo to povedal in tista skrivnostna sila, ki ukazuje pomladi, poletju, jeseni in zimi, me bo vodila!« Tako sva modrovala z Micko in gledala iz blatne kotanje na mali umazani prostor, pred katerim so se gnetli veliki in mali ljudje. »Joj!« sta zapivkali Sloka in Hitra. »Sedaj veva, od kod si prišel! Kako si pobegnil?« »Nič posebnega ni bilo,« jima je odgovoril Gumbek. »Usoda je tako hotela in nagon me je vodil! Bilo pa je takole: Kakor sem vama pravil, sem prišel v tisto živalsko ječo, ki ji pravijo ljudje živalski vrt, ko mi je bilo skoraj leto. Sedaj sem, kakor vidita, odrasel. Odkar sem izgubil prostost pa do dneva, ko sem prišel k vama, je sever že trikrat ogulil drevje. V četrto pomlad bom šel. Ves ta dolgi čas sva bila z Micko dobra prijatelja. Postala je mati mali srnici, ki so jo ljudje klicali »Špelca«. Obema sem vedno govoril o svobodi in prostosti. Popisoval sem jima tihe gozdove in prostrane senožeti, šumeče potoke in vso krasoto našega pravega doma. Včeraj je vzšlo sonce v soparici in sive megle so se vlekle po nebesnem svodu. Naš rod je bil zelo nemiren posebno še zato, ker je napočil čas ploditve. Nikjer mi ni bilo obstanka. Ko se je sonce nagnilo k zahodu, je zašlo za steno črnih oblakov. Potem je kmalu prihrumela silna nevihta. Vse se je poskrilo; ljudje so begali kakor neumne kokoši, kadar se nad nje priziblje jastreb. Na mah je bil prostor prazen. Z bliskom in treskom se je vlil dež. Vsa naša družina je ležala pod streho in gledala, kako je bil ob zemljo. Zadovoljni smo bili, ker je dež s silnimi curki izpiral človeški dah. Globoko sem vdihaval sveži zrak. Neprestano mi je neka tajna sila šepetala: »Pazi, Gumbek, pazi, oči in ušesa imej odprta!« Piš je vil drevje, da je stokalo in ječalo. Prišla je noč, še bolj viharna, kakor je bil popoldan. »Pazi, Gumbek!« je ječalo v drevju, ki ga je pripogibal silni vihar. »Sedaj, Gumbek!« je zaklicalo v obrši bližnjega drevesa, ki ga je veter razklal, da je bobneče padlo na zemljo. Poskočil sem pokonci in gledal v vihar. »Pojdi, Micka, in tudi Špelca naj gre! Pojdita, obirat gremo sočne liste raz vej, ki jih je oklestil vihar!« sem jima šepetal in se tiho plazil v viharno noč. Kmalu smo našli podrto drevo, ki je ležalo ne daleč od strehe. Tako so nam teknili sveži listi brsta, da se kar nismo mogli najesti. Pomikali smo se vzdolž podrtega drevesa. Pivkal sem in klical Micko in Špelco, da naj gresta tesno za menoj! »Teci, Gumbek!« mi je zopet zabrnelo v ušesih. »Teci, kar moreš, daleč teci, naravnost proti vetru teci!« Obstal sem in lovil sapo in obe srni sta bili zraven mene! Nikjer ni bilo več pajčevine, kamor koli sem zdirjal, povsod je bila pot prosta! Globoko sem vsrkaval sveži zrak, ki ni prinašal nikakega daha po nevarnosti. Tako smo prebrzeli polja in gozdiče! Preko marsikaterega jarka je šla naša pot. Kar mi je udaril v nos vonj tekoče vode! In res! Pred nami se je zasvetila voda! Naliv je napolnil strugo do vrha bregov! Zaskrbljeno sem pogledal Micko in Špelco. Na vzhodu se je že risal svetli pramen jutra! »Hiteti moramo! Sonce se bo v kratkem rodilo, mi pa moramo biti že pred dnevom v tihih gozdovih, ki leže pred nami. Ali bosta mogli skozi hitro deročo vodo?« sem ju vprašal. »Beži, hrabri Gumbek, za teboj greva,« sta obe upehano odgovorili. Brez pomisleka sem se pognal v vodo in jo rezal pošev proti nasprotnemu bregu. Včasih sem se pogreznil v valove, kakor da bi me nevidne sile vlekle v globino. »Kje sta, Micka in Špelca?« sem piv- kal. »Vzdržita, saj ni več daleč trdna zemlja!« Toda nobenega odgovora ni bilo! Še nekoliko-krat sem se pognal in bil sem na bregu! Otresel sem se in zaklical: »Micka, Špelca, tukaj sem!« Sam si ostal, Gumbek, mi je nekaj zašepetalo. Ne vzdihuj! Lepša je smrt v prostosti kakor bomo življenje brez nje! Teci, ker nisi še v varnih gozdovih, teci! Globoko sem sklonil glavo in tekel ob vodi. Svit me je opozarjal, da ni časa za obotavljanje in za žalovanje. Pred menoj so bile vedno jasnejše oblike naših gozdov. Sedaj sem tu, Sloka, Hitra!« Tedaj je neka srna v ljubezni zaplakala na robu gozda. . Delni pogled v vitrino z izdelki lovcev amaterjev ye,3 in lisjak Saša Vrbni k Srečala sta jež se in lisjak, brž ko sonce je pregnalo mrak, si voščila vljudno dober dan ip se vsedla pod drevo na rman. »Vroče bo,« je potožil lisjak. »Treba bo znebiti se teh dlak; k brivcu pojdem, da me bo obril, Isto tebi bi priporočil.« »Ta ni slaba!« je pritrdil jež. »S tabo pojdem, le če mi poveš, kje je brivec. In če ni predrag, vrnem se od njega gol in nag.« »Kar iz menoj jo mahni, ljubi stric!« rekel je lisjak in stopil vštric z ježem po strmini med srobot, kjer je k brivcu jazbecu bil vhod. Tam pa spor med njima se je vnel, kdo bi prvi briti se začel. Jež je menil: »Prvi je lisjak«, a lisjak je trdil: »Nak in nak!« Vsak je gonil svojo venomer kar ves dan do pozno pod večer, ko se je nazadnje jež le vdal in je prvi k brivcu odcapljal. Čakal zadovoljno je lisjak pred jazbino, ko je bil že mrak, se smejal in se oblizoval, da je srečno ježa pretental. »Ko bo gladek ves in ves obrit, ga požrem in bom kar dobro sit,« si je pravil. »Sem pa le lisjak, jež pa je in bo ostal bedak.« Ko se spet je vrnil na prosto, rekel jež je izpred vrat v temd: »Boter Lisko, jaz sem že obrit; ves obrit in ves lepo umit.« In lisjak, prepričan, da je res, hlastnil je po njem — a šment in bes! — se obodel ves je do krvi, ker pretkani jež — obril se ni... VRANA PIKA Saša Vrbnik Spet se je poletje umaknilo jeseni, ki je Vračala stotero, kar je bilo po njivah in vinogradih dano pomladi in poletju. Kot ljubiteljica pisanih barvnih odtenkov je prevlekla dolino in pobočja z rumenilom, zlatilom in škrlatom ter posejala po travnikih vijoličasto podleskovo cvetje. Brž ko je bilo grozdje obrano, je prebarvala tudi prej dolgočasno zelene vinograde z barvami Jakopičeve palete, zakaj inpresioni-zem je že od pradavnih časov njena visoka moda. Pa ni trajalo dolgo in že se je lotila novega, velikega dela: osipala je previdno, list za listom, ko da se sramežljivo obotavlja, nato pa vse bolj naglo in temeljito. Le porjavelo hrastovo listje se ji je trmasto upiralo in kljubovalo. Hitela je pač zato, ker je vedela, da godrnjava starka zima ne mara krasot poletne zelene in jesenske pisane narave, zakaj njena ljubezen sta sivina in belina. Ko je osipala s trt pordečele in porumenele liste, je odkrivala na golih rozgah prej skrite grozdičke, ki jih trgači niso opazili, ali pa so šele po trgatvi dozoreli. Ker jih zimi ni privoščila, jih je podarila nam, otrokom repkačem, ki smo prihajali ponje s travnikov, kjer smo pasli živino po vnuki svojih staršev ali gospodarjev. Kdaj pa kdaj in kje pa kje se je celo dogodilo, da so samevali po golih trtah tudi še kar veliki grozdi, sladki kakor grške rozine, vse drugačni kakor kisli šmihelci. Iskali smo jih pridno in potrpežljivo, kakor zna iskati le mlad človek, ki še ne pozna podeče se naglice življenja in zanj čas še ni zlato. Na tako pozno repkanje sem se odpravil tudi tisti dan, ko mi je bilo usojeno odkriti najčudovitejšo in naj ne verjetnejšo najdbo v vsem življenju. Trte v vinogradu so bile že popolnoma gole. Dan prej je deževalo in nebo je bilo še vedno zastrto s sivimi oblaki. Stopal sem po razmočenih tleh med trtami in res našel nekaj prav zadnjih šmihelcev, a nenadoma odkril še nekaj, kar je vzbudilo mojo pozornost. Nekaj vrst dalje se je namreč gibalo na tleh nekaj črnega in prvi trenutek sem mislil, da je nemara prilezel iz tal krt, ki je, kdo ve zakaj in kdo ve kako, zašel s travnika v vinograd in se še ni odločil za zimski počitek. Ker me krti niso posebno zanimali, bi bil šel morda dalje, da se tista stvar ni še gibala in ni hotela izginiti. Tako sem stopil tja, da pogledam, kaj je. Kar sem zagledal, je bilo tako nepojmljivo nevsakdanje, da sem osupel obstal in mislil, da vidim le prikazen, ki mi jo je pričarala bujna mladostna domišljija. Pred menoj je molela iz tal glava črne vrane z velikim golim kljunom, se obračala in me gledala z živimi, črnimi očesci. Bila je samo glava s koščkom vratu in nič drugega. Preplašen sem pobegnil domov in povedal očetu, kaj sem videl v vinogradu. »Ti pa res še o belem dnevu sanjaš,« mi je dejal oče. »Kako bi se mogla gibati odrezana vranja glava? Pusti me na miru s svojimi oslarijami!« »Ne,« sem ugovarjal z vso trdovratnostjo o nečem prepričanega človeka, »prav nič se nisem zmotil in prav nič ni oslarija, kar ti pripovedujem. Tista vranja glava je živa, zakaj sicer se ne bi obračala in me gledala.« In tedaj se mi je nenadoma nekaj posvetilo, da sem dejal: »Nemara je pa zakopana?« »Kdo jo je pa zakopal in zakaj?« je nejeverno vprašal oče. »Morda se je kar sama,« sem bleknil najbolj neumno od vseh, kar bi jih bil mogel, da se je oče zvonko zasmejal in se nazadnje vdal: »Že vidim, da mi ne boš dal miru, če ne pojdem pogledat. Pojdiva!« In sva šla. Se vso pot sem mu razkladal svoja najbolj nemogoča mnenja in ga spravljal v dobro voljo, čeprav je bil sicer resen mož. Vranjo glavo sva našla še vedno na istem mestu, kjer sem jo prej zagledal, in tudi obračala se je še in naju gledala. »Vraga, kaj je to?« je vzkliknil oče, nič manj presenečen kakor prej jaz. »Res je samo glava in res je živa! Nič drugače ne more biti, kakor da je vrana zakopana. A kdo jo je zakopal in zakaj?« Počenil je zraven vranje glave in pričel natanko opazovati tla. Čez trenutek napetega molka, ko sem z odprtimi usti pričakoval njegove prve besede, je, majajoč z glavo, dejal: »Saj je kakor v basni, pa je le resnica. Ali vidiš tele odtise v zemlji? Jih poznaš?« »Pasje tace,« sem rekel. »Kaj še!« je vzkliknil oče. »To so odtisi lisičjih nog. Poglej, tale tu je zelo razločen. Vrano je zakopala lisica.« »Lisica?« sem se začudil. »Zakaj pa?« »Tega ne bova nikoli izvedela,« je rekel oče. »Vrana nama ne bo povedala in lisica še manj. Samo ugibava lahko. Primer je res nenavaden in, če vrane ne bi bil pustil nedotaknjene, kakor si jo našel, ti nikoli ne bi verjel, da je bila res zakopana. Tudi nikomur drugemu ne bi verjel.« Po tem ogledu sva vrano izkopala iz prsti in ugotovila, da je čisto cela, le na dveh ali treh mestih sva našla med perjem majhne vbodljaje, očitno odtise lisičinih zob. »Le kje je lisica vrano našla in zakaj jo je živo zakopala?« sem vprašal, ko sem z re- seno vrano v rokah stopal zraven očeta proti domu. »Po mojem,« je dejal oče po kratkem preudarku, »je vrana ponoči padla z drevesa v Meji in prišla lisici v kremplje. Zvitorepka je morala biti sita, zato vrane ni požrla. Sklenila jo je živo spraviti za nocojšnjo noč. Odnesla jo je v gobcu v vinograd, izgrebla s prvima tacama jamico, položila vrano vanjo in jo zasula ter zatlačila s prstjo. Drugače si tega ni mogoče razlagati. O lisici sem slišal in bral že veliko zgodbic, a take le še ne. Čudno, prečudno ...« Ta razlaga je bila res edino mogoča in morala mi je zadostovati. Še do danes si nisem mogel domisliti boljše. Najina rešenka je bila velika in lepa, navadna črna vrana, prav taka, kakršne so vsako noč prenočevale v naši Meji, in, ker je prišla k nam na tako čudovit način, smo jo sklenili obdržati pri hiši. Ime ji je dala moja mati po Stritarjevi zgodbi »Janko Bože in njegova Pika«. Piki smo takoj po rešitvi ponudili zrnja in vode. Brez obotavljanja je pričela jesti in piti in se vedla sploh domače, ko da je razumela, da se mora samo nam zahvaliti za rešitev, in nam je zanjo hvaležna. Nakrmili in napojili smo jo v kletki, ki pa je bila zanjo premajhna. Zato smo ji pristrigli perutnice in jo spustili na dvorišče, kjer se je prosto gibala. Nekaj dni sem imel z njo še hude križe in težave, zakaj njen prihod v hišo je vzbudil pri psih, mačkah in perutnini nenavadno veliko zanimanje, do neke mere celo razburjanje. Domače živali, že od prej vajene tujih gostov, ji res niso hotele nič zlega, le Pikina nenavadna domačnost in vsiljiva radovednost jim ni ugajala. Vendar si je znala kmalu pridobiti ugled in spoštovanje, če ne drugače, s svojim debelim in trdim kljunom. Mačko Čadko, ki je bila med vsemi najbolj nepriljudna in godrnjava, je Pika obdelala tako pošteno, da ji je ostal v kljunu šop njenih dlak. Po tem spopadu nasprotnici res nista postali prijateljici, zato sta se pa druga druge spoštljivo ogibali. Drugačno je bilo razmerje med Piko in Krnjavom. Maček je nemara mislil, da je Pika nekdanja kavka Čača, ki se je vrnila k nam iz daljnih krajev onkraj Nanosa, kamor je spomladi izginila; zato ji je prijateljsko dovoljeval vse njene norčije. Tudi naš stari petelin, ki je bil še isti kakor za kavke Čače, se ji je previdno odmikal in jo puščal na miru. Bolj pisano so jo spočetka gledale kure z mladim petelinom. Šele čez nekaj dni so ji brez ugovorov in zdrah dovoljevale, da je skupaj z njimi pobirala natrošeno pičo in se z njimi tudi pasla. Pika pa je bila tudi hudo zvedava, skoraj nič manj kot Čača. Pretaknila je vsak kot po hiši in v vse vtaknila svoj kljun. V kuhinji je brskala po pepelu, v sobi je zlezla pod posteljo, pogledala v odprto omaro, skakala na stole in mize. Prav nič manj domača ni bila tudi pri živini v hlevu in drugod. Prav posebno rada je stikala po shrambi za poljske pridelke. Ta shramba je bila v nadstropju in je imela dve okni, eno na dvorišče, drugo pa na zadnjo stran. Na tem oknu je Pika posebno rada posedala in gledala navzdol na ograjeni prostor, po katerem so rili prašiči. Tam je čepela tudi nekega dne, ko sem se vrnil iz šole in nisem našel nikogar doma. Tudi vsa vrata so bila zaklenjena. Naši so odšli nekam po opravkih in name pozabili. Mogel bi bil sicer potrpežljivo počakati, da se vrnejo, pa sem bil prehudo lačen in prehudo nestrpen, da ne bi bil za vsako ceno silil v hišo. Pregledal sem položaj in premišljeval, kako bi mogel brez ključa priti v hišo. Pot mi je pokazala Pika, ki je čepela na odprtem oknu. »Pika!« sem jo poklical. »Kako bi prišel do tebe?« Obrnila je glavo postrani in me veselo gledala. Najbrž si je mislila: »Kar po zidu splezaj!« Po zidu seveda ni šlo in lestve tudi ni bilo pri roki. Toda čakaj! Tamle je kup desk, morda bi se dalo po deski splezati do okna? Brž sem si izbral najdaljšo, jo prislonil na zid pod oknom in vzradoščen ugotovil, da sega tik do okenskega okvira. Pričel sem plezati po precej strmo postavljeni deski, in spočetka je šlo kar nepričakovano dobro. Ko pa sem prilezel do srede, se je deska s hudim reskom prelomila in trenutek nato sem že ležal na tleh s trebuhom pod seboj. Dih mi je zastal in mišice so mi ohromele. Nisem mogel dihati in nisem se mogel premakniti, zavest pa mi je bila jasna in vanjo mi je bliskovito naglo šinila strašna misel: »Ubil sem se! Mrtev sem! Kaj drugega naj bi to bilo, če ne smrt, ko ne morem ne dihati ne vstati? Kdor ne diha, je mrtev! Prav tega je bilo treba! Le kaj bosta rekla mati in oče, ko me bosta našla mrtvega? Strašansko bosta huda in na vsak način bom tepen.« Pa sem se le še domislil: »Tepen? Saj mrtvi menda ničesar več ne čutijo? Bolelo me torej ne bo, a občutek bo vseeno nevšečen. A potem, potem... Zabili me bodo v rakev in zakopali v zemljo. To gotovo ne bo prijetno. Pa še spati bom moral med mrliči.« Lasje so se mi naježili ob tej misli in po vsem telesu me je spreletel mrzel srh, a prav tisti trenutek sem spet zadihal in se brž poskusil dvigniti. Posrečilo se mi je. »Saj le nisem mrtev!« sem veselo vzkliknil. »Diham, gibljem se, živim ...« Prevzelo me je veselje človeka, ki je vstal od mrtvih, posebno, edinstveno veselje, neznano vsem tistim, ki še nikoli niso umrli. Samo v trebuhu mi še ni bilo posebno ugodno. Zdelo se mi je, da je ves votel in strahotno prazen. Ozrl sem se na okno in spet zagledal Piko. Stala je na okenskem okviru in vznemirjeno krilila s pristriženimi perutnicami. »Le kar pomiri se, Pika!« sem ji zaklical. »Saj nisem prav nič več mrtev. Prav tako sem živ kakor ti. Samo nikomur ne povej, da sem se prejle ubil!« Pika je nehala kriliti s perutnicami in se je spet mirno in pametno ozirala navzdol, jaz pa sem pobral oba konca zlomljene deske in ju skril. Tako se je zgodilo, da je bila Pika priča moje prve in doslej tudi edine smrti. Vrane, ki so prenočevale v naši Meji, se čez dan navadno niso mudile v njeni bližini. Razletele so se v manjših skupinah po vsej dolini do Ajdovščine in do Lozic. Le če je zapihala čez Nanos in Kovk ledeno mrzla burja, ali če je celo zapadel sneg, kar se je sicer le redkokdaj zgodilo, so se premražene in lačne priteple do bližine hiš in pretaknile in prerile vse travnike. Nikoli nisem prav vedel, kaj so tam iskale. Nekaj vsekakor, zakaj sicer se s takim delom ne bi ukvarjale. Taki obiski so bili za Piko polni grenkih preizkušenj. Brž ko je zaslišala krakanje svojih tovarišic, je postala hudo nemirna. Brezumno je begala sem ter tja in še sama včasih zakra-kala. Prav gotovo jih je pozdravljala in jim sporočala, kakšna usoda jo je doletela. Če pa jih je zagledala na prostem, je zakrilila s pristriženimi perutnicami in stekla k njim. Pomešala se je mednje, enaka med enakimi; nihče je ne bi bil ločil od drugih. Ob takih trenutkih je za bežne trenutke pozabila, da ni več svobodna in da se ne more dvigniti pod nebo in odleteti s svojo jato. Ko pa so se svobodne vrane, kdo ve zakaj, med velikim krakanjem in šundrom spet dvignile s tal in odletele, je ostala Pika na travniku vsa zbegana in očitno neizmerno nesrečna. Po vsej sili se je tudi sama skušala dvigniti, a pristrižene perutnice so bile prekratke, da bi jo nosile po zraku. Sele čez dolgo se je spet pomirila in zdaj z levim, zdaj z desnim očesom opazovala nebo nad seboj. Potem je otožno povesila svoj veliki kljun in se vrnila domov, kjer jo je prvi sprejel zvesti čuvaj Turko, jo ovohal in pospremil do hišnih vrat. Tako je bilo Pikino življenje pri nas vso tisto zimo do pomladi, ko nas je zapustila prav tako kakor leto prej kavka Čača. Le za spoznanje je bil njen odhod drugačen. Čača je odletela, ko ji je na perutnicah spet porastlo odstriženo perje, Pika pa je odšla že pred tem. Na potovanje je odšla kar peš. Tega takrat sicer še nismo vedeli popolnoma natanko, zakaj možnosti je bilo več: da je prostovoljno odšla, da jo je pokončala kaka žival ali da jo je kdo odnesel, kakor je bil Tine odnesel kavko Čačo. Zatrdno smo vedeli le to, da Pike ni več pri naši hiši. Tako zelo, kakor po kavki Čači, mi po njej ni bilo hudo. Če je odšla v svobodo, ji skoraj nisem mogel zameriti. Svoboda je živim bitjem več kakor udobnost in preskrbljenost. Samo to ni bilo lepo, da se mi pred odhodom ni zahvalila za rešitev življenja, za skrb in nego in da mi ni rekla niti — na svidenje! Tisto leto je bilo moje zadnje leto pred odhodom v mesto. Zaključeval se je čas najlepšega in najsrečnejšega obdobja mojega življenja, življenja v svobodi sredi prelepe okolice, drevja, grmovja, cvetja, domačih in divjih živali, ki sem jih vse poznal in ljubil z nenavadno ljubeznijo naravnega človeka. Z vsem tem me je vezalo tisoč nevidnih vezi. Bil sem kakor drevo med drevesi in ptica med pticami. Vse v naravi sem poznal bolje kakor ljudi in mislil sem, da tudi vsa narava mene pozna. Kolikokrat mi je bilo pozneje žal, da sem odšel. Ko se je torej poletje nagnilo proti koncu in je čez grebene Nanosa prihajala v Vipavsko dolino jesen, sem se poslovil od doma, kakor se poslovi godna ptica od svojega gnezda. Odšel sem, kakor sta odšli kavka Čača in vrana Pika. Odšel sem za neznanim v neznano, se potem še nekaj let vračal ob počitnicah, dokler nisem nazadnje tudi jaz izostal. Med svetom moje mladosti in poznejšim življenjem je zazijal globok in nepremostljiv prepad. Toda vrana Pika se je vrnila. Ko sem prišel na svoje prve srednješolske božične počitnice, je bila prva, ki me je pozdravila na domačem pragu — Pika. Zakrilila je s perutnicama in veselo zakrakala, kakor da me je spoznala, svojega nekdanjega rešitelja in prijatelja. Prvi trenutek niti verjeti nisem mogel, da je res Pika in ne katera druga vrana. »Pika!« sem jo ogovoril. »Ali si res ti? Od kod si se zopet vzela?« »Da, Pika je,« mi je namesto vrane odgovorila mama, ki so jo moje besede priklicale na prag. »Vrnila se je. Že štiri tedne je spet pri nas!« Potem mi je pripovedovala, kako je Pika prišla. Nekega jutra, ko je brila čez dolino burja, je priletela na oreh, ki je rastel na dvorišču, zakrilila s perutnicami in zakrakala. Potem je previdno zletela na tla med perutnino in iskala piče. Mama jo je brž spoznala in poklicala. Prvi dan je ni mogla spraviti v hišo, a čez teden dni je prišla vanjo spet sama. Pozdravila se je s čuvajem Turkom, prebudila iz dremeža Krnjava in se obregnila ob Čadko. Potem je po stari navadi skrbno pretaknila vse kote, kot bi se hotela prepričati, če je še vse tako, kot je bilo prejšnjo zimo. Mama ji je postregla z najbolj- Šim, kar je imela zanjo, in Pika ji je zadovoljno pokimala. Ostala pa je v hiši le do večera, ko se je spet vrnila k svojim v Mejo. Tako je prihajala vsak dan na obiske, a nekega dne je pripeljala s seboj še dve drugi vrani. Priletela je z njima na oreh, se spustila na dvorišče in pobirala natrošeno zrnje. S krakanjem je klicala k sebi tudi tovarišici, ki sta se nezaupljivo ozirali nanjo z veje. Ko ju je mama opazila, je brž uganila, da sta nemara njeni mladički. »Kra-kra!« je zaklicala Pika in se postrani vabeče ozrla na oreh. »Kra-kra!« ji je dejala mati. »Ne bo nič. Ne bosta te poslušali. Pokazali sta že veliko poguma, da sta prileteli na oreh, na katerem doslej še ni bilo vrane niti v naj hujši zimi.« Toda mati ji je le hotela pomagati. Odšla je po košaro z zrnjem in ga natresla prav pod drevo. Vrani pa sta preplašeno odleteli, a se takoj spet vrnili. Pika ju je pričela na vse pre-tege vabiti na bogato pojedino. »Kra-kra! Kra-kra!« Nazadnje ju je res pregovorila. Prileteli sta na tla in se hlastno lotili zrnja. Pika je bila njunega poguma neznansko vesela. Ponosno je stopicala okoli njiju in jima vneto nekaj pripovedovala. Ko pa sta se najedli, ju ni mogla več zadržati. Dvignili sta se na oreh in odleteli. Pika je ostala spet sama na dvorišču. Pridvigni-la je perutnici, kakor da bi skomignila z rameni, odstopicala v hišo, stopila h Krnjavu in mu milostno dovolila, da se je podrgnil z glavo ob njene boke. Spet je živela Pika pri nas in vendar ne tako kakor prvo zimo, ko sva jo z očetom živo izkopala iz groba, zakaj perutnic ji nismo pristrigli. Vsak dan sta prihajali na oreh in na dvorišče tudi tuji vrani, pobirali po dvorišču raztreseno zrnje in postali sčasoma manj plašni. Toda v hišo nista nikoli prišli, čeprav ju je Pika vneto vabila. Če se jima je preveč približal človek, pes ali maček, sta prestrašeno od-frfotali. Včasih ju je ob takih priložnostih Pika pospremila nekam v daljavo, pa se je navadno brž vrnila. Le dvakrat ali trikrat, ko je odletela z njima že po zajtrku, se je vrnila šele naslednje jutro. Ko pa je minila zima in je veter prinesel od morja v dolino dih bližajoče se pomladi, je Pika odletela za več dni. Moji doma so bili tedaj trdno prepričani, da se je za stalno poslovila. Pa se je le še enkrat vrnila ter preživela med ljudmi, psi, mačkami in perutnino ves dan in tudi vso noč. Zjutraj je nemirno pretaknila vso hišo in dvorišče in vtaknila v vsako stvar svoj mogočni kljun. Nato je zletela na oreh, kjer je dolgo mahala s perutnicami in na vse pretege krakala. Od nekod s polja so ji odgovarjale njene tovarišice, ki so se zbirale v odletne jate. Z oreha je gledala Pika pod seboj domačijo, v kateri je preživela dve zimi. Videla je mojo mater, ki je tako vzorno skrbela zanjo; videla Turka, ki jo je sprejemal in spremljal vsakokrat, kadar je šla v hišo; videla mačka Krnjava, s katerim sta se vedno dobro razumela; videla nepriljudno in godrnjavo Čadko, s katero sta se včasih sporekli, pa le nikoli prehudo, in vso domačo perutnino. Bilo ji je očitno hudo, da mora zapustiti vse te svoje dobre znance in prijatelje. Tam doli iz Meje pa so se oglašale njene tovarišice, ki so jo klicale: »Pridi, Pika! Me gremo! Prav nič več te ne bomo čakale! Pridi ali pa — ostani!« In vrane v Meji so postajale ved'no bolj nestrpne. Prve so se že dvigale, krožile nad drevesi in druge so se jim pridruževale. Le še nekaj jih je sedelo na brstečih vejah. Še trenutek, dva, in dvignile se bodo vse do poslednje! Namesto vran bodo prišli slavci, škorci in kobilarji. »Kra-kra...« Pika je prisluhnila. To je bil zadnji klic zadnje jate. »Kra-kra!« je poslednjič zakrakala tudi Pika, kar je pomenilo prav toliko kakor da bi rekla: »Pozdravljeni!« Potem je razprostrla perutnice in se dvignila z oreha nad dvorišče, nad hišo in nad stoletne hraste. Domačija je ostala pod njo in za njo. Letela je pod nebom nad Mejo v družbi svojih tovarišic. In bila je spet enaka med enakimi, nič več naša Pika! Vrnila se ni nikoli več. Lovska fotografija in lovska slika, na katerih še nismo bogati, sta izpopolnjevali ves razstavni prostor tsA; OPRTNIK Kako sem lovil polže in prišel v nemški zapor To se je dogodilo prve dni meseca oktobra pred dobrimi 12 leti. Takrat sem živel na Volo-skem pri Reki, kjer sem prebil skoraj 2 leti pregnanstva. Po italijanski kapitulaciji je zavladalo na Reki in v krajih okoli nje neizmerno navdušenje; vse je bilo prepričano, da bo vsak čas konec vojne in fašistične vladavine. Povsod je veselje kar kipelo. Tako je bilo kak teden dni. Ko pa je teden po 8. septembru 1943. leta minil, je zasedla Reko in okolico nemška 71. divizija. Komanda in štab sta se nastanila na Voloskem v zgradbi nekdanjega avstrijskega glavarstva nasproti opatijskega municipija, oficirji pa po raznih vilah. Tako je prišlo nekaj oficirjev tudi v vilo »Kaiser« na takratnem Korzu. Vila se je imenovala po lastniku Kaiserju, znanem bogatašu, veleposestniku in veleindustrijalcu, rojenem Poležanu, ki je bil oženjen s Celjanko Kočevarjevo; ta se je poitalijančila in zatajila svoje slovensko poreklo. Znana je bila blizu in daleč po svoji ekstravagantnosti in zavoljo surovosti do svoje številne služinčadi, ki so jo sestavljali domačini hrvatske narodnosti. Njena specialiteta je bila zlasti ta, da je v največji togoti divjala nad služinčadjo in jo zmerjala po nemški. Ob takih priložnostih je prav debelo preklinjala. Nemške psovke so letele, da se je kar iskrilo; okolica se je delno zgražala, delno pa zabavala nad njenimi histeričnimi izgredi. Jeseni 1943. leta je bilo v Istri zelo suho vreme. Čeprav smo solato, radič in drugo zelenjavo vsak dan zalivali, vendar vsa ta zelenjava ni uspevala. Kar je priraslo podnevi, so ponoči požrli vrtni polži, ki so prilezli iz zemlje bogve od kod. Ne vem več, kdo mi je v tej stiski svetoval, naj natrosim zvečer v mraku po gredah kupčke žitnih otrobov. Čez uro ali dve naj pogledam po teh vabah, pa bom nalovil vrtnih polžev, kolikor bom hotel. In tako sem res naredil. Polžji lov se je začel z odličnim uspehom. Lovil sem vsak večer med 20. in 22. uro. Polžev vseh vrst je bilo toliko, da mi je začelo zmanjkovati vabe — otrobov. Lovino sem moral kruto pobijati z motiko, ker bi se mi sicer razlezla in porazgubila nazaj v zemljo. To ni bil nikak prijeten posel, ta lov na polže — bila je borba za obstanek. Moral pa sem ohraniti zelenjavo, ki navzlic velikemu trudu pri zalivanju ni uspevala. No, ta borba s polži pa je bila po treh ali štirih večerih nepričakovano prekinjena! Devetega oktobra me je zarana vrglo iz postelje nervozno zvonjenje. Na pol oblečen sem hitel k vratom, da bi videl, kaj se godi na ulici, komu je taka sila, da me kliče tako nestrpno na pomoč? Pa zagledam pred vrati močno vojaško patruljo pod komando nemškega poročnika, ki glasno vpije, naj vrata takoj odprem, češ, da ljudje, ki stanujejo v tej hiši, ne zaslužijo nobene obzirnosti. Seveda sem se moral vdati v nemilo usodo — kaj mi je preostajalo drugega? Z ženo sva se morala hitro obleči, vojaki pa so pretaknili vso spalnico. Nato so vzeli ključe od hiše in sob ter naju odpeljali v zapor. Zelo se mi je zdelo sumljivo, da so bili vojaki, ki so spremljali nemškega oficirja, opremljeni kot pravi saperji z lopatami! Kaj naj bi to pomenilo? Zaprli so naju v sobo III. nadstropja nekdanjega hotela »Atlantik«. Tu so naju nekaj dni »pacali«, da bi dozorela za zasliševanje. Končno je prišel tudi ta dan. Nemški oficir, ki naju je aretiral, me je poklical. Najprej je preizkušal moje jezikovno znanje italijanskega, francoskega in nemškega jezika. Ker sem se mu verjetno zdel zadosti civiliziran, mi je končno brez ovinkov rekel, da hoče govoriti z menoj »gentleman z gentlemanom«! Tako so okupatorji večkrat zasliševali! Na te njegove besede sem mu vljudno odgovoril, »da se bova tako gotovo dobro razumela.« Nato je sledil njegov z vso resnobo izgovorjen poziv, »naj mu za božjo voljo povem, kje sem na vrtu svoje hiše zakopal orožje«? Več večerov so me namreč opazovali iz sosednje vile, kako sem si z električno baterijo svetil, prekopaval vrt, ril po zemlji in moral torej nekaj skriti! Po teh besedah se mi je posvetilo! Iz mene je prasnil kar sam od sebe — kakor svoj čas Janu Husu na grmadi — vzklik »o sancta simplicitas!« (o blažena preproščina)! Ta vzklik je nemškega oficirja nekam čudežno razorožil. Začela sva se skoraj oba hkrati smejati in končno mi je verjel, da nisem zakopaval na vrtu nobenega orožja, saj ga tudi nemški vojaki-sa-perji, ki so vrt na več mestih prekopali, niso mogli najti! Ko sem mu pojasnil svoj lov na vrtne polže z žitnimi otrobi in motiko, sva se oba od srca nasmejala ovadbi, ki je izvirala od sosede Kaiserice, ki nas je kot zavedne Slovence sovražila in denun-cirala komandi 71. nemške divizije! Oficir mi je rekel, da bo skušal prepričati svojega generala Banke j a, da nismo nevarni ljudje, pač pa moramo ostati nekaj tednov v hišnem zaporu, da nas strupena soseda nekaj časa ne bo videla. Obljubiti sem moral tudi, da ne bom več lovil polžev niti podnevi niti ponoči! Tako sva odšla z ženo v največji tišini ob pozni večerni uri zopet na zlato svobodo. Kaiserico pa je kmalu nato doletela usoda, kakršne so vredni renegati in denuncianti. Dr. I. S. Se o divjih prašičih na Dravskem polju Lovski tovariš Rudolf Reich, dentist v Grazu (Avstrija), je poslal po objavi članka tov. Jurija Cestnika »Divji prašiči na Dravskem polju« (Lovec, maj 1955, str. 60—61) uredništvu Lovca naslednji dopis: Kot vnet lovec z zanimanjem prečitam vsako številko Vašega Lovca. Posebno pa me je lansko leto zadovoljila objava lovskega zakona. Moram reči, da je zelo moderen, za lovce zadovoljiv ter marsikateri državi za zgled. Pravilno gojeni lov je končno tudi za državo velikega gospodarskega pomena. Ponosni ste pa lahko tudi na mogočne lovske trofeje na zadnji lovski razstavi v Diisseldorfu. Vsi svetovni lovski listi so pohvalno omenili jugoslovanski oddelek. Sedaj pa še nekaj o članku v letošnji majski številki Lovca, ki ga je napisal lovski tovariš Jurij Cestnik. Mislim, da je bilo oktobra 1940. leta. Lovili smo v gozdovih med vasjo Prepole in Kungota, in sicer zajce in fazane. Nenadoma je nastal med gonjači velik hrup; tedaj pa sta že preskočila na kakih 30 korakov od mene dva divja prašiča 3 do 4 metre široko preseko v gozdu. Dovolj časa je bilo za strel, a kaj naj bi napravil, saj sem imel puško na šibre in naboje s šibrami št. 8! Po mojem mnenju so prišli takrat divji prašiči na Dravsko polje z Boča, verjetno z Maceljske gore. V tistih predelih so takrat pogosto lovili; zato divjad ni imela miru, pa se je preselila na Dravsko polje. Podobne razmere so tudi pri nas. Ne spominjam se, da bi slišal o divjih prašičih v neposredni bližini Graza. V srednje in gornještajerskih revirjih, kjer so večji gozdovi, pa imamo divje prašiče skoraj povsod. Prav gotovo so to prašiči, ki so bili zaradi vojne prepodeni iz Karpatov in iz madžarske ravnine, pa se tukaj počasi razplajajo. Sprejmite lepe lovske pozdrave! Rudolf Reich Kaj je pokazala analiza srnjadi v nekem lovišču na Danskem V nekem danskem lovišču, ki meri okrog 1000 ha in obsega tudi 340 ha gozda, so 1950. leta odstrelili vso srnjad. To so napravili zato, ker so imeli srnjaki zelo slabo rogovje; sklenili so namreč, da bodo v lovišču naselili boljšo srnjad. Pri tem ukrepu pa se je ponudila priložnost, da so pregledali celotni fond srnjadi v tem lovišču. Po opazovanju so cenili stalež srnjadi na 70 glav. Zato so bili zelo presenečeni, ker so odstrelili 213 glav, pet pa jim jih je poleg tega še pobegnilo, čeprav so lovišče pred odstrelom ogradili. Gostota srnjadi je bila torej okrog 30 glav na 100 ha. Odstrelili so 91 mladičev, 41 enoletnikov in enoletnic in 81 glav odrasle srnjadi. Povprečna starost fonda je bila samo 2 leti, brez mladičev 3,1 leta. Na 91 srnjakov je bilo 122 srn, kar pomeni, da je bilo spolno razmerje 1 :1,3. Pri mladičih je bilo to razmerje 45 ; 46; ker so pred 1950. letom odstreljevali prav toliko srnjakov kot srn, lahko sklepamo, da leži gornja meja gostote pri srnjakih nižje kot pri srnah; več srnjakov se je torej iz lovišča izselilo. Fred 1950. letom so odstreljevali povprečno 16 glav na leto; mrtvo divjad so le redko našli. V teh letih se je torej srnjad izseljevala, kajti prirastek je bil mnogo večji kot odstrel. Med odstreljeno srnjadjo je bilo 52 srn in 91 mladičev ali povprečno 1,8 mladiča na srno — ali pa so tri četrtine srn vodile po dva, četrtina pa po enega mladiča. Če vzamemo v poštev spomladanski stalež, je bil enoletni prirastek 175 % starih srn ali 120 % vse srnjadi ženskega spola ali 75 % celotnega fonda srnjadi. Pri 46 srnah so preiskali jajčnike, da bi preučili »rumena telesca« (corpus luteum); pri treh srnah so našli po tri, pri 39 srnah po dva in pri 4 srnah po eno »rumeno telesce«. Veliko podobnost vidimo med številom »rumenih telesc« in številom živih mladičev; teh je le za 12 % manj. Zanimivo je tudi, da so bili 4 jajčniki, na katerih so našli samo po eno »rumeno telesce«, jajčniki najmlajših srn, nadaljnjih 5 srn tega razreda pa je imelo na jajčnikih po dve »rumeni telesci«. Jalovih srn sploh ni bilo. Med odstrelom (od 1. oktobra do 15. decembra) se je razmerje spolov nenehno menjavalo, in sicer v korist ženskega spola. Razmerje med starimi srnami in mladiči pa je tudi v tem obdobju ostalo isto. Očividno so se srne dalj časa izogibale odstrelu kot srnjaki. Povprečna teža srn je bila 16 kg, srnjakov 16,7 kg. Mladiči ženskega spola so tehtali povprečno 9,8 kg, srnjački pa 10,6 kg. Ti podatki so posneti po referatu o knjigi J. Andersena »Analysis of a Danish roedeer popula-tion«, ki je bil objavljen v 1. štev. Zeitschrift fiir Jagdwissenschaft. Po mišljenju referenta je vzrok slabih trofej v tem lovišču v preveliki gostoti srnjadi. Namesto popolnega odstrela in nove naselitve bi lahko zmanjšali število srnjadi in potem s pravilnim odstrelom preprečevali prenaseljenost. Dr. S. V. Nekaj besed v obrambo kanje Kanja (tudi mišar) po našem lovskem zakonu ne uživa lovopusta. Ne pišem teh vrstic, da bi tega ptiča v celoti branil, vendar pa lahko trdim, da kanjo zelo dobro poznam. Dolga leta sem jo opazoval v številnih loviščih, posebno v loviščih južno od Kamnika, v ravnini med Kranjem in Medvodami, na Dolenjskem in drugod, še posebno dolgo vrsto let pa v Bosni. Lovci so kanjo skoraj povsod preganjali, ponekod celo zamenjavali s kraguljem. Na splošno torej niso imeli o »mišarju« dobrega mnenja — o njem so trdili, da ne nosi svojega imena po pravici, ker lovi tudi druge živali, posebno pa še mlado divjad. Ko sem živel v Bosni, sem imel tesne stike s pokojnim ornitologom in kustosom sarajevskega muzeja, mariborskim rojakom dr. Otmarjem Reiser-jem. Ta znanstvenik, ki je poznal vso divjad Balkana, me je več let jemal s seboj na razne lovske ekspedicije v Bolgarijo, Grčijo, Romunijo in Turčijo. Povsod smo srečavali poleg drugih ujed tudi kanjo; nekaj kanj smo tudi uplenili. Dr. Reiser se je seveda zanimal tudi za vsebino njenega želodca. Ker je od takrat preteklo veliko let, danes ne morem več navesti podrobnosti analiz, dobro pa se spominjam, da smo našli v kanjinih želodcih po večini miši, redko pa tudi ostanke ptičev, posebno veliko pa kobilic. Dr. Reiser je bil prepričan, da je kanja bolj koristna kot škodljiva. Zato je bil mnenja, da kanje ne bi smeli preganjati — razen nekaterih, kmalu znanih ptičev, ki so se specializirali na nizko divjad, mlade zajčke in kebčke poljskih kur. Sicer pa škoda, ki jo povzroča kanja na divjadi, ne more biti velika, ker s kratkimi, zbrušenimi kremplji, ne more zagrabiti in držati večjega plena. Na splošno pa je treba ugotoviti, da celo nekateri lovci ne razlikujejo postovke od skobca in ne kragulja od kanje, ki ima v mladosti podobno barvo kot kragulj. Kragulj lovi popolnoma drugače kot kanja. Svoj plen napada v nizkem poletu, izkoriščajoč vsako kritje, nato pa izgine tako naglo, kot se je pojavil. Kanja pa se spreletava na odprtem svetu v počasnih krogih ter preišče vsako njivo — tako lovi miši! Želodec kanje vsebuje, kakor so ugotovila raziskovanja, 83,5 % ostankov sesalcev, 12,5 % žab in 4 % ptičev, plazilcev, rib, žužkov, polžev in mrhovine. Za odgojo svojega gnezda porabi 24 kg hrane, ki jo sestavljajo predvsem miši, pa tudi podgane, rovke, krti, podlasice in končno deli zajcev, veveric in celo srnjadi. Pri večjih sesalcih gre nedvomno za plen, ki ga je kanja iztrgala drugim roparicam ali pa za ostanke plena lisic in drugo mrhovino. Kanja lovi nizko divjad in koristne ptiče — negodnike verjetno le v času, ko odgaja svoj zarod, sicer pa je kanj in plen iz dveh tretjin miši in voluharjev. Kanjo bi morali upoštevati tudi pri uničevanju kobilic, bramorjev, rjavih hroščev in polžev, če je kot vnete mišolovke sploh ne navajam. Nekoč sem opazoval kanjo, ki je sedela na telegrafskem drogu blizu postaje Predole na Dolenjskem — dve uri sem moral namreč čakati na zamujeni vlak —• in takrat ugotovil, da je kanja v poldrugi uri ujela 8 miši. Če torej tehtamo škodo in korist tega lepega ptiča, moramo priznati, da je kanja bolj koristna kot škodljiva. A. S. Pirc Pa še o kanji V 3. številki letošnjega Lovca je bil priobčen članek »Še o kanji, kragulju in skobcu«, v katerem izraža tov. Alojz Zwolf svoje mnenje o kanji. Mislim, da mi pisec ne bo zameril, če spregovorim o kanji tudi jaz. Sicer nisem strokovnjak, vendar pa po svojih izkušnjah in iz lovske prakse lahko napišem to, kar sem sam doživel. Če kanjo pogledamo, vidimo, da vsi njeni zunanji znaki (kljun, kremplji) kažejo, da spada med roparice. Nedvomno drži, da uniči posebno ob mla-ditvi mnogo miši in druge golazni, ker potrebuje veliko hrane za svoje mladiče, toda tudi zajčkom ne prizanaša; to naj pokažeta dva primera. Bilo je 23. IV. 1952, ko sem služboval v Marija Reki nad Preboldom. Pravkar sem končal pouk. Že večkrat sem opazoval, kam se kanje spuščajo. Vzel sem puško in se odločil, da poiščem gnezdo. Hodil sem po Brdu že kaki dve uri. Nenadoma zleti kanja z neke bukve. Aha, gnezdo! Skril sem se za grmovje in nepremično čakal. Ni bilo dolgo, ko prileti kanja nazaj. Sedla je nad gnezdo. Iz puške se pokadi in kanja je padla na gnezdo. Prisiljen sem bil, da sem splezal na drevo. Ker je bila bukev gladka, mi je marsikatera kaplja znoja pritekla po čelu, preden sem bil na drevesu. V gnezdu sem našel poleg jajc zadnji nogi srednje velikega divjega zajca. Z nekim zadovoljstvom sem vrgel kanjo na tla. Imela je 130 cm čez perutnice in mi danes krasi vhod v stanovanje. Ni bilo dolgo, ko sem našel drugo gnezdo in spet sem sedel za debelo jelko in čakal, kdaj se povrne stara, ki je pravkar odletela. Vrnila se je kmalu. Nekaj je imela v krempljih. Preden pa je sedla v gnezdo, je z bližnje bukve opazovala okolico. Bil sem popolnoma miren. Ko je priletela h gnezdu, se je oglasila puška in ptič je padel na tla. Ugotovil sem, da je kanja držala mladega, nekaj tednov starega zajčka. Zanimalo me je, kaj je v gnezdu. Zato sem splezal na jelko. V gnezdu sem našel poleg dveh mladičev in enega jajca še glavi mladih zajčkov in kremplje ter perje gozdnega jereba. Seveda so bili v gnezdu tudi ostanki miši, kuščarjev, slepcev itd. To sta dva dokaza, da kanja le ni tako nedolžna! Prepričan sem, da je med lovci še dosti takšnih doživljajev in zanimiv bo naš »Oprtnik«, če bodo tovariši lovci svoje doživljaje opisovali. Ker pa že pišem o kanji, bi rad napisal še nekaj. Ne bom trdil, če je to točno, sklepam pa po enem primeru. Ugotovil sem namreč, da kanja, ko znese prvo jajce, obsedi. Ko že vali, nese naslednja jajca. Tako se mladiči tudi zapovrstjo izvalijo. V drugem gnezdu sta bila namreč dva mladiča, eden že precej velik, drugi pa majhen ter še neizvaljeno jajce. Ko sem jajce ubil, je bil v njem živ mladič, ki bi se morda v enem ali dveh dneh izvalil. F. Golavšek, Vransko V snegu so lisice nevarne tudi odrasli srnjadi S pomladjo se zvitorepkin jedilni list zelo poveča. Na vsakem pohodu najde kaj za pod zob: miško, krta, majskega hrošča, ptiča, ki se je vrnil iz južnih krajev, gozdnega jereba, ki sedi na gnezdu, zajčka, ki v svoji zaljubljenosti ni dovolj pazljiv. Prav lepo je gledati lisico, ko lovi po travniku kobilice. Odrasle srnjadi ne upa več napasti, ker ve, da bi bil tak napad brezuspešen. Dobro pa ve, da kozlički radi zaspijo, ko se mamice pasejo. Če najde lisica takega zapuščenega kozlička, je izgubljen. Drugače pa je pozimi, ko je trda za hrano. Takrat je lisica bolj odločna. V velikem snegu, ko se srnjadi globoko udira, sneg pa lisico drži, se loti tudi odrasle srnjadi. Tako sem ob potoku Radovna, ko je zapadlo na staro podlago še pol metra novega snega, opazil sled srnjaka, ki je močno krvavel. Sel sem po sledu. Na travniku pod gozdom sem opazil sled lisice, ki je prišla od Njilce. Na nekem mestu sem opazil, da se je večkrat prestopila, nato pa nadaljevala pot. Kmalu je krenila naravnost v hrib. Ko je dosegla primerno višino, je zavila spet proti smeri, od koder je prišla. Prišla je nad leskov grm, pod katerim je bil srnjak. Skok in že je bila na srnjaku! Le nekaj dlake je kazalo na začetek boja. Srnjak je stekel navzdol proti plotu, očividno z lisico na sebi, saj se na razdalji 20 metrov lisica ni sledila. Ob plotu se je srnjak ustavil in stresel lisico s sebe. Bil pa je že močno ranjen, saj je bilo na tem mestu polno dlake in krvi. Ko se je srnjak rešil roparice, je skočil čez plot in šel naravnost proti bližnji Pangerčevi hiši, zlezel poleg hiše skozi stog in nadaljeval pot v potok Radovno. Lisica je šla za srnjakom do stoga, kjer pa je opustila zasledovanje. Sel sem ob potoku navzdol in kakih 400 m niže spet sledil srnjaka. Ko je prišel iz vode, je šel čez polje proti gozdu. Tu sem ga našel, komaj še živega, pod prvo smreko in ga rešil muk. Domneval sem, da bo kak slabši kos, pa je bil močan, starejši srnjak; kosmato rogovje je bilo že precej visoko. Zanimiva je preudarnost lisice. Ko je šla po polju, je opazila srnjaka pod grmom. Če bi šla naravnost proti njemu, bi gotovo ničesar ne opravila, tako pa je šla mimo njega in se mu v velikem loku približala od zgoraj. Naslednji dan sem našel blizu Njilc raztrgano srno. Drugo srno je lisjak močno oklal. To sem sklepal po drugem krvavem sledu. Če je ta srna ozdravela, nisem mogel dognati. Jože Urevc, Radovna Planinski orel je napadel odraslega gamsa Bilo je 16. preteklega decembra. Šel sem s planine Razor čez planino Kal proti Dobrenšci. Tam sem opazil trop gamsov, ki sem ga zalezel in opazoval na kakih 50 metrov. Nekoliko od tropa se je pasel tri do štiriletni kozel. Kar zagledam, da se je pripeljal velik planinski orel. Nekajkrat je zakrožil nad tropom, nato pa napadel osamljenega kozla. S kremplji ga je prijel za hrbet. Ko pa se je gams pognal v tek proti meni, ga je orel spustil. Nato se je gams zaril v ruševje in gledal orla, ki je krožil nad njim. Začel sem na orla streljati, a ga nisem zadel, ker sem imel s seboj risanico. Gams se za streljanje ni zmenil, le orla je neprestano opazoval. Končno se je orel odpeljal proti Velikemu Bogatinu. To je pač dokaz, da povzroče planinski orli pri mladičih in pri mali divjadi veliko škode, saj se lotijo celo starega kozla. Alojz Rutar, Zadlar pri Tolminu Pri 35. pohodu mi je ruševca odnesel orel! Že od 1946. leta hodim na ruševca! Z menoj hodijo tudi poklicni lovci in vsi si prizadevamo, da bi dobili krivorepca! Pa ga še nimam, čeprav imam za seboj že 35 pohodov. Na teh pohodih se mi je že marsikaj pripetilo. Toda o tem bom povedal kaj več drugič — danes bom opisal samo svoj 35. pohod. 9. maja sem si torej spet pripravil nahrbtnik in pregledal naboje, kajti tudi z njimi sem imel že smolo. Ker me je tako zelo prosil, sem vzel s seboj tudi 6-letnega sinka Tomaža. V trdni veri, da se bova vrnila z ruševcem, sva odpotovala v Staro Fužino v Bohinjskem kotu. Tu se nama je pridružil izkušeni nadlovec Klemen in skupaj smo krenili na Krstenico. Kljub kratkemu počitku smo bili naslednje jutro ob dveh vsi trije hitro pripravljeni za odhod na rastišče. Kmalu smo bili na mestu in že smo težko pričakovali, da se bo oglasil prvi znanilec jutra. Pogum in upanje, da bom končno le dobil tako zaželenega ruševca, sta se mi zelo povečala, ko sem med prvimi ptiči zaslišal tudi ruševčev glas. Težko je popisati lepote, ki spremljajo ruševčevo petje, treba jih je pač doživeti! Lahko rečem le to, da mi ni bilo še nikoli žal za nobeno jutro, ki sem ga preživel na tem lovu v objemu planin — žal bi mi bilo, če teh ur ne bi poznal. V premišljevanju, kdaj bo prišel krivorepi pevec bližje in koliko časa bom čakal in poslušal njegove kitice, preden bo strel prekinil vso lepoto, se je že kar dobro zdanilo. Tedaj je Klemen zapihal in frr — »črnuh« je bil že tu, toda preblizu, le dober meter za naše hrbte je sedel! Nepremično smo vsi trije poslušali njegovo bojno pesem. Na strel nisem mogel niti misliti. Potem je črni svat odletel, si poiskal svojo družico in ji dvoril. Nič hudega, sem si mislil, saj smo imeli zelo lep užitek, saj tako blizu ruševca še nisem poslušal! Tudi sinko je bil ves navdušen. Tako smo še nekaj časa v planinskem jutru poslušali kitice, pevca samega pa ni bilo več na spregled.' To jutro torej ni bilo nobene smole. Zadovoljen sem bil, kajti moj užitek je bil večji, kot pa bi bil, če bi strel to idilo prekinil. Z mislijo, da bo drugo jutro tudi lovski blagor, smo se vrnili v kočo. Medtem ko je bilo prvo jutro vedro, polno razpoloženja, pa je bilo drugo jutro oblačno. Kljub temu pa so se ob svojem času oglasili vsi ptički in za njimi tudi težko pričakovani ruševec. Sinko je bil prvi, ki je rekel: »Očka, že piha!« Nehote se mi je vsilila misel, da tudi to jutro ne bo nič s strelom! Prvi ruševec, »škarjevec«, je pel kar na primerni razdalji. Čez nekaj trenutkov je zapel že drugi petelin, končno pa tudi pravi, težko pričakovani! Na svojem običajnem mestu pa je le nekajkrat zapihal, nato pa se je spreletel. S klicanjem smo počakali toliko časa, da se je že kar zdanilo, a klici ga 'nato niso mogli premakniti z mesta. Sele ob pol petih se je pokazal na kakih 100 metrov in se tu preletaval. Že sem mislil, da bi streljal s kroglo, ko se je premaknil na rob nekega ruševja. Od tod pa je takoj odletel, za njim pa po našem mnenju tudi starejši petelin, ki ga je pregnal. Vse to se je zgodilo v trenutku, nakar sta oba ptiča izginila. Toda kaj se je pravzaprav zgodilo? Že po nekaj minutah sva oba s tov. Klemenom začela misliti, da je petelina najbrž odpodila kaka roparica. Zato sva se začela previdno približevati kraju, kjer je petelin nazadnje pel. Brž sva prišla do nekega roba in pogledala čezenj. Najine misli so bile pravilne! Ko sva natančno pregledala prostor, sva kmalu našla ob nekem ruševju polno perja — pa tudi trofejo — krivce! Ruševca je torej ujel orel. Oba z lovcem sva bila zelo razočarana. Orel nama je odnesel ruševca izpred nosa! Tako smo se s tov. Klemenom in Tomažkom z novim doživljajem, a brez petelinčka, toda s krivci vrnili v dolino. Janez Gederer, Ljubljana (Tov. Janez je šel kmalu nato spet na Krstenico in spet se je vrnil brez ruševca in tudi brez krivcev. To je bil njegov 36. pohod. 37. pa je uspel! 23. maja je prinesel domov takega s petimi krivci; takega, kot ga je zaslužil! Ur.) Zakaj ni šel ruševec na piano? Pod tem naslovom piše znani planinec in lovec Ivan Vertelj iz Kranjske gore v junijski številki Lovca o svojih izkušnjah z ruševci in ujedami. Naj pridam še svojo. Nad trentsko planino Za skalo sva z lovcem Flajsom čakala ruševca. Petje se je pričelo še v noči, — mesec je namreč kar preveč svetil! Na enem mestu je pelo vsaj pet petelinov, da je bilo veselje! Iznenada je za nama kot kamen padla v ruš j e kokoška, petje pa je pri priči utihnilo. Zakaj se je to zgodilo, sva videla, ko so se takoj nato prav pri tleh iz doline v dolino, tesno okrog vsakega roba pripeljale sive sence — orli, kar trije skupaj! Z lovom je bilo seveda konec. Pod podrtim macesnom tik pod nama se je tiščal mlad petelinček, prestrašen tako, da sva že ob belem dnevu prišla tik do njega! Orle bo res treba nekoliko preredčiti, a s pametjo in lovsko pravično, po podrobnem preudarku glede na gnezdišča in število. Ta prekrasna roparica nikakor ne sme ponovno izginiti z naših gora. F. Avčin Mladi planinski zajčki kot alpinisti 21. maja t. 1. sem z lovcem Jožetom Kravanjo iz Trente uplenil krasnega ruševca v Mlinarici, kjer doslej ruševec še nikdar ni bil padel. V Mlinarico sva šla brez zaslišanja in tudi koče seveda ni bilo. Hotel sem samemu sebi — če bi priložnost nanesla — ponovno potrditi svoje gledišče o strelu s kroglo na to plemenito ptico. Long rifle Winchester High Speed, Hollow Point je na 80 korakov opravila svojo nalogo več kot uspešno, tako da je tudi lovec sedaj mojega mnenja. Odslej bom streljal le še s teleobjektivom. Puško pa bo treba vendarle jemati s seboj zaradi drugačnih lovcev na ruševca: Na oponašanje se nama je priplazila bela podlasica na dva koraka! Kako je bila razočarana! Ker sva oba planinca in celo gorska reševalca, sva z Jožetom kljub sneženju seveda stopila še na bližnjo Škrbino v Mlinarici, za značilni ogromni stolp. Tam sva zagledala v snegu sledove majcenih tačic. Ugibala sva, kaj je tod hodilo? Šele, ko se je tem tačicam pridružil večji sled, sva vedela, kako in kaj: Mati zajklja je bila peljala svojo deco, mlade planinske zajčke, na jutranji kondicijski trening prav v Škrbino, da so lahko občudovali pošastne prepade nad belo Krnico. Planinski zajec je sploh navdušen alpinist. Sredi zime sem nekoč našel njegov sled prav na vrhu ledenega Jalovca. F. Avčin Njegov zadnji roparski ugriz V letošnji majski številki Lovca je tov. Lado Švigelj lepo opisal, kako je preživela divjad zapozneli debeli sneg pretekle zime. Živo je tudi njegovo opisovanje, kako so zasledovali volkove in kje so se ti največji škodljivci naših lovišč pojavljali. Med drugim omenja tudi volkove v revirju lovske družine Stari trg ob Kolpi, kjer so v predelu Lipje napravili na srnjadi velikansko škodo. To je popolnoma točno. Eden teh mrharskih morilcev pa je dobil svoje plačilo 24. aprila. Predel lovišča Lipje lovske družine Stari trg ob Kolpi je z bližnjim sončnim pobočjem Fod-žežlja in Debelega vrha idealno zatočišče srnjadi, v zadnjih letih pa tudi jelenjadi. Za to divjad je tod miza tako poleti kot pozimi bogato pogrnjena, bližina njiv in travnikov pa ji nudi tu in tam še kako poslastico. V tem predelu je dovolj grmovja, dovolj kopine, smrečja za senco, dovolj pa tudi sonca. Prav v ta predel pa sta prišla ob letošnjem zakasnelem snegu tudi dva volka (sodeč po spuščanju vode sta bila volk in volkulja), ki sta napravila med srnami pravi pokol. Lovci so namreč našli 9 srn, koliko pa sta jih raztrgala in požrla, pa nihče ne ve; večine najdenih srn se namreč nista niti dotaknila. Takoj ko se je sneg ulegel, so šli lovci lovišče pregledat. Toda bilo je že prepozno. Našli so le posledice že omenjenega pokola. Pogon na volkove, ki so ga nato priredili, se je izjalovil. Oba volka sta se srečno izmuznila iz obroča. Tudi drugi pogon v predelu Graščica, kamor sta jo roparja odkurila, je bil brezuspešen. Lovski čuvaj Rudi Majerle je zato poizkusil, dobiti volka na drugi način. V mrtve sme je nastavil cianovodikove ampule. Ko je kmalu nato od daleč opazoval, če sta se volka k srnam vrnila, ju je na svoje veliko presenečenje opazil. Prišla sta do neke srne, a takoj odskočila in se pognala v dir. Bil je radoveden, kaj ju je pregnalo? To je kmalu ugotovil po sledovih v snegu: istočasno kot volka je prišla do srne tudi lisica, toda od nasprotne strani. Sledovi so tudi pokazali, da sta oba roparja, ko sta zagledala lisico, takoj udrla za njo. Dolgi skoki so kazali, da je šlo zvitorepki trdo za kožo. Lovski čuvaj Rudi Majerle z uplenjenim volkom Neka srna je ležala v majhni globeli skoraj na čistini. Čuvaj je nastavil ampule tudi v čreva te srne. Kakih 14 dni ni bilo nič, potem pa sta začela volka smo vlačiti iz ene grape v drugo, najbrž iz same objestnosti, kajti načela je nista. Čuvaj je videl, da sta jo vedno prijela za vrat. Pa si je mislil: če prijemata najraje za vrat, bom pa ampule tja nastavil. Pobral jih je iz črevesja in jih dal pod kožo na vratu. Ker je bilo že kopno, pozneje ni mogel ugotoviti, če sta bila pri smi oba roparja ali en sam. V noči med 23. in 24. aprilom je namreč obležal ob smi izredno velik volk samec, ki je strl dve ampuli. Vsekakor mora biti sedaj nekje še volkulja, ki bo gotovo tod nekje skotila. Odkriti to leglo in ga uničiti, je sedaj najvažnejša naloga članov lovskih družin od Starega trga ali celo od Sinjega vrha pa do Kočevja. Pri iskanju in lovu te volkulje se bodo belokranjski lovci prav gotovo po-služili dragocenih izkušenj, ki so jih pridobili v zadnjih letih lovci gojitvenega lovišča in člani lovske družine Kočevje. Tesno sodelovanje vseh lovcev na tem področju bi bilo pri tej odgovorni nalogi seveda prav tako potrebno. Lovci gojitvenega lovišča in kočevske lovske družine so, kot je pokazal pogon na volkove v Graščici, pripravljeni, nuditi izkušnje in pomoč; to je treba samo pohvaliti, ker le s skupnimi močmi bo mogoče očistiti naša lovišča najbolj nevarnih roparjev. P. Romanič Nekaj novic iz komenskega lovišča V letošnjem marcu je »bela katastrofa« tudi v komenskem lovišču terjala svoje žrtve. Prizadeta pa je bila skoraj izključno mlada, neizkušena srnjad. Na dveh mestih smo našli po eno mrtvo srno na vejah grmičevja, ki ga je sneg pripognil preko potoka. Pripognjene, s snegom pokrite veje, so delale videz mostu, kar je zapeljalo mladici, da sta se hoteli poslužiti tega prehoda čez potok, obtičali pa sta v vejevju in našli tam svoj konec. Navedena primera naj nam bosta v poduk za bodoče! Nekaj krepkih zamahov s količem in navidezen most čez potok bi bil zrušen in s tem preprečen pogin dveh srn. Domnevali smo, da je letos povsem uničeno prvo leglo zajcev. Pokazalo pa se je, da je precej zastopnikov tega legla vendarle ušlo »beli smrti«. Med fazani in jerebicami v našem lovišču nismo ugotovili kakih posebnih izgub. I. P., Komenda pri Kamniku Divji prašič mi je preganjal petelina Ko sem 3. maja zgodaj zjutraj prišel na Lu-kežev vrh, sem kaj hitro zaslišal petelina. Takoj sem ga začel naskakovati. Ko pa sem prišel že v njegovo bližino, se je petelin preletel. Po tihem sem zagodrnjal, a v bližini že zopet zaslišim klepanje. Seveda sem takoj stopil za petelinom. Nenadoma pa se je ta zopet dvignil in odletel. Ze sem napravil križ nad njim in mislil, da je za danes petelinova svatba končana. Ko tako nekaj časa stojim in poslušam na tisto stran, kamor je petelin odletel, ga zopet za-čujem na kakih 100 metrov. Še enkrat stopim za njim in se mu približam na razdaljo, primerno za strel. Takrat pa se petelin spet preleti v bližino tistega mesta, kjer je pel najprej. In spet jo urno med klepanjem brišem na prvo mesto. Ko se petelinu že tretjič približam in ga že iščem v treh košatih smrekah v taki napetosti, da še dihati nisem upal, začujem, da mi za hrbtom nekaj lomasti. Nisem se hotel ozreti. Ko pa je bil šum vedno močnejši, le okrenem glavo. Tedaj zagledam za seboj veliko pošast, velikega samotarja — ščetinarja! Takrat me je stresla mrzlica! Streljal bi ga bil, mrcino, ki mi je preganjala petelina, toda kaj, ko sem imel v puški samo naboj s šibrami št. 4! Brž sem vzel iz žepa kroglo, toda prašič me je medtem že opazil in odskočil. Puška je ostala brez glasu, petelin pa je že po prvem skoku prašiča spet odletel. Ivan Fajmut, Lov. družina Bistra Ta jih je pa potegnila! Kokoši in piščeta Vladove mame, ki so se mirno pasle po vrtu, so nenadoma tako zavreščale, da jih gospodinja ni mogla preslišati. Pritekla je na prag in videla, da lovi njene putke lisica — prav- kar je za najlepšo skočila na pod! Gospodinja se je brž spomnila, da je njen sin lovec — sicer še mlad, toda preudaren lovec, česar lisica seveda ni vedela —, pa je hitro stekla in zaprla lisico na pod! Sina seveda ni bilo treba dvakrat klicati in tudi ne sosednjih lovcev, ki so brž prihiteli na pomoč. Ker so se po naših krajih skoraj štiri leta bile partizanske borbe, se dobro spoznamo na obkolje-vanje. Zato so se štirje lovci — dva Franceta in dva Jožeta — brž postavili na vse štiri vogle poda, vsak s svojo puško v rokah — mama pa naj bi zverino izgnala iz njenega kritja! Še trenutek — še pok — in življenje ujete lisičke bo končano! In kure bodo brez strahu brskale po vrtu! Vladova mama pa si bo v zimski burji ogrnila toplo lisičjo kožo okoli vratu! Lisica pa res ne bi bila lisica, če bi se dala tako hitro ujeti, ujeti celo tako mladim lovcem! Čeprav so bila vrata poda že dolgo na široko odprta, lisice ni bilo na spregled! Zato so za njo malo bolj natanko pogledali. A glej jo, vraga kosmatega! Skozi slamnato streho, do katere je segalo seno, je napravila luknjo, zlezla na streho in z nje opazovala svoje preganjalce. V pravem trenutku je skočila na tla in urno in srečno pobegnila iz zares nevarne bližine. Šele po dve sto metrih je ugotovila, da se lahko ozre. In to je tudi napravila! Pomahala je z repom štirim mladim lovcem in se jim zahvalila za podarjeno življenje. Naši lovci pa so imeli lep doživljaj, dobro izkušnjo, namesto kožuha pa dolg nos ... Pižmoh Še o miksomatozi O tej senzacionalni zajčji, oziroma pravilneje kunčji kugi se v naši državi ne govori mnogo. Hude preglavice pa dela izvoznikom divjih zajcev, ker zelo težko dobe uvozne licence v tuje države in tranzitna prometna dovoljenja. Zlasti Nemčija in Avstrija se že dve leti silno bojita, da ne bi transporti naših divjih zajcev čez njuno ozemlje okužili tamošnjih divjih zajcev. Da smejo zajci čez avstrijsko ali nemško ozemlje, so potrebna veterinarska spričevala in potrdila, posebni vagon, ki mora biti obložen s strešno lepenko, in plombiran. Kljub vsemu temu pa se je miksomatoza pojavila tudi v Nemčiji, gotovo pa ne zaradi prevozov živih divjih zajcev. Zanimivo je, da se žarišča v Nemčiji niso pojavila blizu okuženih predelov ob francoski meji, temveč daleč v notranjosti države. Najhuje je prizadeta Francija. Da bi kugo omejila, se trudi na vse načine in z vsemi sredstvi. Številne ekipe znanstvenikov in raziskovalcev iz skoraj vse Evrope si prizadevajo, da bi bolezen zatrle. Dognanja o tej bolezni pa so bila še pred letom zelo skromna in deloma tudi netočna. Prvotno so mislili, da se širi miksomatoza radialno in okuži tako kunce kakor tudi poljske zajce. Vendar pa so že v Avstraliji ugotovili, da to ni res. Avstralske farmarje je v mnogih .nižinskih predelih miksomatoza sicer rešila kuncev, v gričevju pa so kunci ostali. Proti njim so pripeljali nekaj divjih psov »dingo«, ki so sicer kunce močno razredčili, a sami so ostali in postali še večja nadloga, ker so pričeli napadati pasoče se znamenite avstralske ovce. Potek bolezni v Franciji pa je prinesel še nove ugotovitve. Res je, da je že v prvem letu, ko je kuga nastopila, poginilo čez 50 milijonov divjih kuncev, nikakor pa ni res, da so poginili tudi divji zajci. Že 1953. leta so namreč ugotovili, da se virus mi-ksomatoze zelo redko prenaša na divjega zajca. Ugotovili so tudi, da je organizem divjega zajca proti miksomatozi zelo odporen in jo z lahkoto premaga. Tako je imel n. pr. gojitelj Martin v ogradi 10 divjih kuncev in 2 poljska zajca. Zgodilo pa se je, da so mu v slabem tednu poginili vsi kunci, zajca pa sta ostala živa. Množično pa je uničevala miksomatoza tudi domače kunce. Prvotno so tudi mislili, da se širi miksomatoza samo z neposrednim dotikom in s prenosom. Zato so uvedli naj strožje zaščitne mere tudi v državah Srednje Evrope. Raziskovanja in opažanja pri širjenju bolezni pa so ovrgla tudi ta domnevanja. Bolezen se je namreč tako v Avstraliji kot v Franciji in pozneje tudi v Nemčiji širila predvsem v rečnih nižinah, torej ob strugah rek in vodovja. Predeli z gričevjem niso bili okuženi. Najzanimiveje pa je bilo morda to, da so ugotovili, da raznašajo miksomatozo raznovrstni pikajoči insekti. Zlasti pikajoče mušice prenašajo virus in sicer s pikom; ni treba torej da bi virus preživel neki svoj razvoj v telesu mušice, kot je to primer pri malariji. Nadalje so tudi ugotovili, da se širjenje bolezni pri daljši nizki temperaturi (pod ničlo!) običajno ustavi. V Nemčiji so se pojavila žarišča miksoma-toze navadno v dobah po mrazu in sicer ne le v loviščih, ki so bila poleg že okuženih, temveč tudi do 30 km daleč. V največjem obsegu se je bolezen n. pr. v Severni Nemčiji pojavila tam, kjer je bilo največ mušic. Tako so n. pr. odkrili v maju 16 novih žarišč, v avgustu 21, septembra in oktobra pa že 70. Najnevarnejša prenašalka je mušica aedes. Aedes je travniška mušica, ki jo veter prenaša tudi desetine kilometrov daleč. Ta mušica roji konec poletja. Toda tudi v loviščih, kjer je miksomatoza najhuje morila, ni nikdar poginil poslednji kunec. Čim močnejši je bil stalež, tem večje so bile izgube. Vedno pa je ostalo še kakih 5%[ kuncev, ki so bili, kot kaže, proti bolezni imuni. Neki manjši del okuženih kuncev je celo ozdravil. V Nemčiji so doslej opazili samo dva divja zajca, ki sta obolela za miksomatozo. Iz vsega tega sledi, da je miksomatoza nevarna le za dežele in lovišča, kjer živi divji kunec. Pri nas torej nevarnosti za to bolezen ni. Omenim naj še, da se miksomatoza ne prenaša na druge živali in tudi ne na človeka. Dr. M. D. KINOLOŠKE VESTI Prijavljene in zaščitene psarne: »GOZDNIŠKA« za lovske terijerje, lastnik Konrad Pevec, Zabukovca, pošta Griže. »KUPŠINSKA« za nemške kratkodlake ptičarje, lastnik Franc Kumin, Čemelavci št. 14, pošta Murska Sobota. »ORMOŽKA« za nemške kratkodlake ptičarje, lastnik Gustav Ozmec, Ormož, Dobravska št. 3. »RATITOVSKA« za brake jazbečarje, lastnik Rado Cenčič, Maribor, Tomšičev drevored št. 5. »SREDNJEVAŠKA« za ilirske ovčarje, lastnik Anton Topole, Srednja vas št. 18, pošta Lavrica. »SVAROG« za službene pse, lastnik Karl Gajšek, Maribor, Parmova ulica št. 20. Novi sodniški pripravniki: Za ocenjevanje zunanjosti službenih psov: Franc RUNOVC, Ljubljana, Cigaletova 13, • Marjan LEDERER, Ljubljana, Dolnice-Fodutik, Miroslav SAJOVIC, dipl. vet. Novo mesto, Štem-burjeva 12, Vanjo RAKULJIČ, Ljubljana, Miklošičeva 34, Ivan HAMERŠAK, Maribor, Sarhova 82, Boštjan KOSAR, Maribor, Taborska 16/1, Jože UDILJAK, Maribor, Ulica pariške komune 15, Voj mir GROBIN, Maribor, Jadranska 6. KUS Društvo brak jazbečar je 14. maja na svojem rednem letnem občnem zboru po dolgi in živahni razpravi o preteklem in bodočem društvenem poslovanju sprejelo naslednje sklepe: a) društvo naj tudi v bodoče vsako leto izda letno poročilo, ki pa naj bo bolj pestro in zanimivo; b) upravni odbor naj poišče vse možnosti, da založi in izda predelano Fuhrerjevo knjigo »Brak jazbečar«, po kateri lovci zelo povprašujejo; c) v tekočem poslovnem letu naj se ob raznih priložnostih (tekme, smotre itd.) prirede praktični tečaji za vodnike; č) vzrej na pravila naj se strogo izvajajo; vzrejanje naj se dopušča le z lovsko preizkušenimi psi; d) vzreditelji smejo oddati mladiče šele, ko so stari 8 tednov; e) za vsakega vpisanega mladiča plača vzreditelj v blagajno »Društva brak jazbečar« 200 din, lastnik plemenjaka pa za vsako uspešno paritev 500 din. Občni zbor je soglasno izvolil naslednji upravni odbor: predsednik ing. Oskar Kosler, Ortnek, podpredsednik Fric Confidenti, Celje, tajnik in strokovni referent Slavko Kovač, Celje, blagajnik ing. Janez Rihteršič, Celje, odborniki Lado Švigelj, Kočevje, Ludvik Grilc, Ljubljana, Jože Gril, Ribnica na Dolenjskem, ing. Dušan Šušteršič, Postojna, Miloš Kelih, Bled, Mirko Kovač, Hrastnik, Stane Valand, Poljčane, Jakob Orešič, Zg. Bistrica, Rado Cenčič, Maribor, Anton Černač, Črna pri Prevaljah, Ivan Hartl, Prevalje, Franc Molan, Videm—Krško. V nadzorni odbor so bili izvoljeni: Teodor Drenig, Ljubljana, Janez Zupan, Ljubljana, Jože Oblak, mg. ph., Ljubljana, Ivan Ferlež, Žalec, Adolf Čemeč, Prevalje. Prijava paritev: 1. Uhu v. Hirschbrunn — Treffen JRBj 491 X Asta JRBj 413 JŠBj 37; 1. LD Dravograd. Leglo je bilo 24. junija 1955. 2. Kastor Hrastniški JRBj 272 JŠBj 28 X Ondra v. d. Gamsburg JRBJ 278; 1. Confidenti Vikica, Celje. Leglo je pričakovati 7. avgusta 1955. 3. Brin JRBj 405 X Breza JRBj 479; 1. Bele Slavko, Novo mesto. Leglo bo 15. julija 1955. 4. Ador (Fakir) Savinjski JRBj 530 X Bila JRBj 512; 1. Ambrož Anton, Loče p. Poljčanah. Leglo bo 9. julija 1955. 5. Bas JRBj 470 X Brina JRBj 527; 1. Dolinšek Ivan, Podljubelj, Tržič. Leglo bo 9. julija 1955. 6. Bes (Bor) Ljubljanski JRBj 461 X Bora Medanska JRBj 469; 1. Zadnik Karel, Ljubljana, Podjunska 11. Leglo bo 26. julija 1955. 7. Uhu v. Hirschbrunn — Treffen JRBj 491 X Branka Konjiškogorska JRBj 495; 1. Grašič Jože, St. Slemene pri Slov. Konjicah. Leglo bo 4. julija 1955. Klub za goniče poziva svoje člane in lovske družine, da poravnajo članarino za 1955. leto. Članarino nakažite na tekoči račun Mestne hranilnice v Ljubljani 601-305-1, Klub za goniče, Ljubljana. Članarina je 100 din, za lovske družine 250 din. Novi člani plačajo še 25 din za vpisnino, družine pa 50 dinarjev. 24. maja ob osmih zvečer so se na gospodarskem razstavišču še enkrat oglasili lovski rogovi. Naznanili so, da je 1. jugoslovanska lovsko-ribiška razstava v Ljubljani končana. Spominska knjiga se je zaprla Letošnji občni zbor Glavne lovske zveze FLR Jugoslavije je bil 18. julija v novem turističnem domu na Polževem pri Višnji gori; občni zbori naše vrhovne lovske organizacije so namreč vsako leto v drugi republiki in je letos prišla na vrsto Slovenija. — Zapisati je treba, da se je tega občnega zbora udeležilo 60 lovcev, delegatov in gostov, kar je doslej največja udeležba, in to, da je bil letošnji občni zbor doslej najdaljši, saj je trajal z majhnim opoldanskim odmorom od osmih zjutraj do devetih zvečer. — Delegati so prikazali pestro podobo lova in lovske organizacije v Jugoslaviji; pestro zato, ker je bil lov v Jugoslaviji do nedavnega po posameznih republikah zelo različno urejen. Prikazali so tudi načine, kako priti do lovišča in lovske družine, kakor ju določa novi lovski zakon v Sloveniji, do oblike torej, ki nudi doslej najboljše pogoje za ureditev lova v socialistični družbi. Delegati so razpravljali tudi o številnih strokovnih in gospodarskih lovskih vprašanjih. — V razpravi o strokovnih vprašanjih je bilo posebno zanimivo poročilo delegata dr. Otona Rohra iz Zagreba, ki je poročal, po kakšnih načelih bodo bonitirali lovišča v LR Hrvatski. To poročilo je tov. dr. Rohr posebej napisal tudi za Lovca. — Občni zbor je izvolil nov upravni odbor, ki ga sestavljajo tovariši: Svetislav Stefanovič (predsednik), Otmar Kreačič in Aleksander Ševič (podpredsednika), Ljubiša Ivkovič (sekretar) in Tihomir Stanojevič, Leon Otavnik, Vladeta Gajič, Jovan Beljanski, Pero Trutin, Tanasije Radosavljevič, dr. Jože Benigar, Miljevič Milančič, Ivan Subotin, Krume Naumovski in Vlada Božovič kot člani. — Delegati, ki so želeli iti po občnem zboru na lov, so šli 19. julija na srnjaka. Tako so se že v noči na nedeljo odpeljali: dva delegata na Jelovico, trije v Kokro, trije na Snežnik, šest na Ljubljanski vrh, dva pa v lovišče lovske družine Pšata. Imeli so kar dober lovski blagor; uplenili so pet srnjakov, vsi pa videli številno divjad. — Na sliki skupina delegatov in gostov pred domom na Polževem Lauska w^ani>zauia Slav&M\e to imela odslej 11 aUca^niU lo-vslUU zve* Dnevni red za sejo upravnega odbora Republiške lovske zveze Slovenije na dan 10. julija je bil zelo važen. Treba je bilo reči zadnjo besedo o obliki lovske organizacije ob novi upravni razdelitvi Slovenije, odločiti o nasaditvi in odlovu fazanov in zajcev, pregledati uspehe in neuspehe pri zbiranju sredstev za zgraditev »Zlatoroga« itd. Zato so bile na to sejo povabljene vse okrajne lovske zveze oziroma njihovi predsedniki ali namestniki. Po stvarni razpravi je sestanek soglasno sprejel sklepe, ki jih objavljamo tudi v Lovcu, da bo o njih obveščen vsak član naše organizacije. Sklepi so naslednji: A. V zvezi z novo upravno razdelitvijo Slovenije je konferenca sklenila: 1. da se sedanjih 20 okrajnih lovskih zvez reorganizira v skladu z novimi okrajnimi ljudskimi odbori; sedeži 11 novih okrajnih lovskih zvez naj bodo praviloma na sedežih novih okrajnih ljudskih odborov; reorganizacija naj se izvede čimprej, najkasneje pa do 15. avgusta t. L; 2. da tvorijo vsi, na zadnjih občnih zborih okrajnih lovskih zvez izvoljeni odborniki, plenume novih okrajnih lovskih zvez; ti plenumi izvolijo na prvi skupni seji upravne odbore novih okrajnih lovskih zvez; mandat članov upravnih odborov in članov plenuma traja do prihodnjega rednega občnega zbora okrajnih lovskih zvez; 3. da se blagajne sedanjih okrajnih lovskih zvez združijo oziroma v primerih, kjer se pridružijo lovske družine okrajnim lovskim zvezam, razdele; lovski skladi se razdele tako, da se novim okrajnim lovskim zvezam nakažejo vsi ustrezajoči prispevki, plačani za 1 ha lovišča, društvene blagajne pa po članih, ki se priključijo novim okrajnim lovskim zvezam. Primanjkljaj pri določenih skladih, ki bi zaradi reorganizacije v posameznih primerih morda nastal, plača sklad Republiške lovske zveze, upoštevajoč sklep septembrskega občnega zbora o pravici razpolaganja z določenimi skladi okrajnih lovskih zvez; 4. da poravnajo sedanje okrajne lovske zveze takoj še vse morebitne tekoče obveznosti in da predlože na skupni seji svoje zaključne račune; 5. da ostanejo ob tej reorganizaciji meje lovišč neizpremenjene; lovska družina postane član tiste okrajne lovske zvez, na katere področju leži večina njenega lovišča. Le okrajna lovska zveza Koper določi oziroma predlaga za svoje ožje področje v skladu z lovskim zakonom nova lovišča, ker tega vprašanja zaradi posebnih razmer še ni rešila; 6. da skličejo sedanje upravne odbore in izvoljene odbornike s področij bodočih okrajnih lovskih zvez predsedniki sedanjih okrajnih lovskih zvez, ki imajo sedeže na sedežih novih okrajnih ljudskih odborov in da vodijo skupno sejo do konstituiranja novega upravnega odbora; 7. da vse okrajne lovske zveze izvrše obveznosti do oblastev po zakonu o društvih, t. j. da predlagajo registracijo oziroma izbris okrajne lovske zveze; 8. da ob drže delegati za občni zbor Republiške lovske zveze, ki so bili izvoljeni na zadnjih zborih okrajnih lovskih zvez, svoj mandat; 9. da pošljejo tajniki novih okrajnih lovskih zvez do 1. septembra zapisnik o skupni seji, ki naj vsebuje tudi število in imena lovskih družin in ha površino. B. Konferenca je pozdravila in sprejela predlog Upravnega odbora Republiške lovske zveze, da se napiše in izda zgodovina lova Slovenije. Zgodovina naj uvodoma poda glavne podatke o lovu v Sloveniji v srednjem veku in za fevdalizma, oriše borbo slovenskih lovcev za ustanovitev slovenske lovske organizacije, dobo zakupništva in nastanek lovskih družb, pred- vsem pa obdela razvoj lova in lovske organizacije po 1945. letu. Zgodovina naj reši pozabljenja vrsto važnih dogodkov, ki so oblikovali rast našega lovca, pokaže pa tudi lovskim organizacijam drugih jugoslovanskih republik, kako smo prišli v Sloveniji do sedanjega stanja lova in lovske organizacije. V tej zvezi je konferenca sklenila, naj vse okrajne lovske zveze določijo v svojih upravnih odborih tovariša, ki naj sestavi in vodi kroniko okrajne lovske zveze. Kronika naj poseže vsaj do 1945. leta, zabeleži vse dogodke, uspehe in neuspehe, izkušnje pri ustanavljanju lovišč, lov, odlov, nasaditev divjadi, vzgojo divjadi, skrb za divjad, čuvajsko službo, vzgojo lovcev, lovske izpite, prireditve, lovsko kinologijo itd. Kronika naj da priznanje najbolj požrtvovalnim lovcem, prikaže rast družine, oceni te in druge lovske družine, ugotovi, zakaj je nekje stanje dobro, drugod ne, prikaže skratka materialno stran lova in vlogo subjektivnega faktorja, ki je usmerjal in vodil delo na področju lovstva. Podobne kronike naj začnejo pisati tudi lovske družine. Kronike okrajnih lovskih zvez in lovskih družin naj bodo v pomoč piscu, ki bo pisal zgodovino lova Slovenije. C. Konferenca je sklenila, da se letošnji fa-zančki angleške in francoske krvi (okrog 600) nasade v loviščih okrajnih lovskih zvez Ljutomer (200), Maribor (150), Murska Sobota (150) in Ptuj (100). Tako se bo lovska organizacija oddolžila loviščem, iz katerih je dobivala doslej perjad za vso Slovenijo, z novo krvjo, ki jo ta lovišča nujno potrebujejo. Fazanke bo fazanerija dobavila, ko bodo stare 8 tednov, peteline pa po končanem lovu. Konferenca je sklenila, da dajo imenovane okrajne lovske zveze za te fazančke po 2 fazana. S temi fazani in fazani, ki jih bosta odlovili lovišči Grmada in Gojitveno lovišče Prekmurje, se bodo v prihodnjem februarju krila vsa naročila lovskih družin v ostali Sloveniji. Okrajna lovska zveza Gorica bo dobila angleške oz. francoske fazane prihodnje leto, v primeru pa, da se izvali v Vurbergu iz zadnjih gnezd večje število fazanov, pa že letos. Konferenca je sklenila, da drugih obveznih odlovov letos ne bo, ostanejo pa dolgovi zaradi neodlovljenih fazanov v lanskem letu. C. Ker zahtevajo zelo številne družine zajce, je konferenca sklenila, da dajo lovske družine, ki bodo letos lovile žive zajce za izvoz, 30 % zajcev v spolnem razmerju 1 :1 za lovske družine, in sicer za ceno 1200. — din za zajca. Za isto ceno naj prodajo tudi odvečne odlov-Ijene zajce-samce. Lovska zadruga bo skušala za štajerska lovišča nabaviti nove zajce iz tujine, da bi se v teh loviščih osvežila kri. D. Konferenca je ugotovila, da je še 268 lovskih družin, ki za »Zlatoroga« še niso ničesar prispevale. Dolžnost lovske organizacije je, da se to stanje popravi; lovci pa naj skušajo razgibati tudi ribiče in planince, da bodo začeli za »Zlatoroga« bolj delati. E. Na konferenci je bil sprejet sklep, naj vse okrajne lovske zveze prouče stanje lovske kinologije in predlagajo najbolj primerno organizacijsko obliko lovske kinologije in tudi način, kako naj se urede odnosi med lovsko in kinološko organizacijo. ZA »I, ATOMOGA« se je v dveh poletnih mesecih nabral nov milijon Od 15. junija do 12. avgusta so za zgraditev »Zlatoroga« prispevali: Lovska družina Ljubno ob Savinji 12 000.—, Lovska družina Bohinjska Bistrica 5000.—, Lovska družina Mengeš 500.—, Okrajna lovska zveza Novo mesto 50 000.—, Lovska družina Ig 15 000.—, Lovska družina Brdo 3500.—, Lovska družina Čemšenik 5000.—, Lovska družina Loški potok 5000.—, Okrajna lovska zveza Tolmin 25 000.—, Janko Perat 1000.—, Lovska družina Dravograd 5000.—, Lovska družina Mislinja 5000.—, Lovska družina Hoče 10 000.—, Lovska družina Štanjel 3200.—, Lovska družina Orlica 3000.—> Lovska družina Prežihovo 12 000.—, Lovska družina Izlake 5000.—, Mitja Voš-njak 10 000.—, prispevek pri Kinološkem združenju Slovenije 100.—, Leon Otavnik 5000.— (zbirka), Lovska družina Strunjan 10 000.—, Lovska družina Zreče 10 000.—, Lovska družina Videm ob Ščavnici 6000.—, Lovska družina Cerklje ob Krki 5000.—, Lovska družina Radovljica 5000.—, Lovska družina Slovenj Gradec 10 000.—, Lovska družina Gradišče 1800.—> Lovska družina Podčetrtek 2000.—, Okrajna lovska zveza Kočevje 15 000.—, Lovska družina Kamnica 22 500.—, Lovska družina Pobrežje 3500.—, Lovska družina Šmarjeta ob Pesnici 2500.—, Lovska družina Duplek 10 000.—, Lovska družina Ljubinj 5000.—, Lovska družina Šmarje pri Jelšah 3000.—, Lovska družina Gornje polje 12 000.—, Lovska družina Trebnje 2696.—, Lovska družina Lukovica 11500.—, Janez Gederer 500.—, dr. Bogdan Kurbus 500.—, Lovska družina Nova Gorica 10 000.—, Lovska družina Ponikva 4000.—, Lovska družina Pogorevc 16100.—, Lovska družina Kog 5000.—, Ribiško društvo Ljubljana 100 000.—, Lovska družina Mojstrana 12 200.—, Lovska družina Gorjuše 5300.—, Lovska družina Artiče 7900.—, Lovska družina Kresnice 5000.—, Lovska družina Zeleni vrh 6330.—, Lovska družina Slov. Konjice 8000.—, Lovska družina Ljubno ob Savinji 3500.—, Lovska družina Kočevje 10 000.—, Lovska družina Peca 25 200.—, Lovska družina Logatec 10 000.—, Lovska družina Dravograd 10 000.—, Lovska družina Hrenovice 6200.—, Lovska družina Radovljica 15 000.—, Okrajna lovska zveza Koper 25 000.—> Lovska družina Polskava 10 000.—, Lovska družina Ljutomer 10 000.—, Lovska družina Ložnica 2000.—, dr. Samo Pečar 500.—, Lovska družina Slivnica pri Celju 1000.—, Lovska družina Dobrova pri Ljubljani 5000.—, Lovska družina Višnja gora 500.—, Lovska družina Brdo 6000.—, Lovska družina Logatec 7200.—, Lovska družina Pristava 6400.—, Lovska družina Videm ob Ščavnici 4000.—, Lovska družina Dravinja 5000.—, Lovska družina Pobrežje 2500.—, Lovska družina Kungota 11 500.—, Lovska družina Cerkvenjak 12 500.—, Lovska družina Šmarjeta ob Pesnici 5500.—, Lovska družina Boč na Kozjaku 3000.—, Lovska družina Pesnica 5000.—, Lovska družina Radvanje 5000.—, Lovska družina Remšnik 2000.—, Lovska družina Mlinše 5000.—, Lovska družina Jože Lacko 50 000.—, Lovska družina Dobovec 5000.—, Lovska družina Orlica 2100.—, Lovska družina Stična 2100.—, Lovska družina Rakovnik 14 036.—, Lovska družina Brezovica 10 000.—, Lovska družina Slatina Radenci 5000.—, Lovska družina Kozjak 6500.—, Okrajna lovska zveza Šoštanj 50 006.—, Lovska družina Desternik 5000.—, Lovska družina Gorjanci 2400.—, Lovska družina Celje 10 000.—, Lovska družina Javornik 4500.—, Lovska družina Semič 5000.—, Lovska družina Žiri 2000.—, Lovska družina Zalilog 5600.—, Lovska družina Spodnje ptujsko polje 30 000.—, prispevek pri OLZ Ljubljana 2000.—, Ljudska pravica 30 000.— (oglas), obresti 23 890.—, stroški banke 3 765.— dinarjev. Tako je bilo od 19. februarja do 12. avgusta plačanih na tekoči račun Mestne hranilnice v Ljubljani št. 601-305-1-430 za »Zlatoroga« 6 070 459.— dinarjev. Tako so v pol leta prispevali za zgraditev »Zlatoroga«: Lovci: Republiška lovska zveza Slovenije . . 112 900.— Okrajna lovska zveza Celje .... 50 000.— 18 lovski družin.................... 94 800.— Okrajna lovska zveza Črnomelj . . — 1 lovska družina.................... 5 000.— Okrajna lovska zveza Gorica .... 25 000.— 7 lovskih družin................... 42 200.— Okrajna lovska zveza Kočevje ... 15 000.— 5 lovskih družin................... 42 400.— Okrajna lovska zveza Koper .... 25 000.— 2 lovski družini................... 15 000.— Okrajna lovska zveza Kranj .... — 15 lovskih družin................... 99 800.— Okrajna lovska zveza Krško .... — 11 lovskih družin.................. 53 200.— Okrajna lovska zveza Ljubljana . . . 100 000.— 41 lovskih družin................... 463 721.— Okrajna lovska zveza Ljutomer ... 20 000.— 7 lovskih družin................... 53 400.— Okrajna lovska zveza Maribor . . . 100 000.— 18 lovskih družin................... 165 000.— Okrajna lovska zveza Murska Sobota — 6 lovskih družin................... 99 000.— Okrajna lovska zveza Novo mesto . . 50 000.— 3 lovske družine................... 15 096.— Okrajna lovska zveza Postojna ... 20 000.— 6 lovskih družin.................... 50 700.— Okrajna lovska zveza Ptuj........... — 9 lovskih družin.................... 232 000.— Okrajna lovska zveza Radovljica . . 15 000.— 8 lovskih družin................... 77 650.— Okrajna lovska zveza Sežana .... — 2 lovski družini.................... 8 200.— Okrajna lovska zveza Slovenj Gradec — 13 lovskih družin................... 155 630.— Okrajna lovska zveza Šoštanj .... 50 000.— 5 lovskih družin.................... 37 000.— Okrajna lovska zveza Tolmin .... 25 000.— 2 lovski družini.................... 12 000.— Okrajna lovska zveza Trbovlje ... 20 000.— 4 lovske družine................... 20 000.— Lovska zadruga z o. j............... 1 000 000.— Kinološke organizacije................. 90 300.— Posamezni lovci oziroma lovske zbirke 151 024.— Ribiči: Ribiško društvo Celje.................. 50 000.— Ribiško društvo Ljubljana............. 200 000.— Ribiško društvo Kranj.................. 20 000.— Ribiško društvo Krško ................. 20 000.— Ribiško društvo Maribor................ 50 000.— Ribiško društvo Novo mesto .... 10 000.— Ribiško društvo Trbovlje................ 5 000.— Posamezni ribiči oziroma ribiške zbirke 4 313.— Planinci: Planinska zveza Slovenije........... 2 000 000.— Ostali prispevki in dohodki: Komanda LM Slovenije................... 50 000.— Ljudska pravica (oglas)................ 30 000.— Obresti................................ 23 890v— Skupaj . . . 6 074 224,— Bančni stroški 3 765.— 6 070 459.— Zanimiv je pregled, koliko prispevkov je prispelo za »Zlatoroga« do 12. avgusta. Upoštevajoč lovsko, ribiško in planinsko organizacijo ter ostale prispevke oziroma dohodke, so za zbrano vsoto prispevali lovci dve sto enaintridesetkrat, ribiči desetkrat, planinci dvakrat, ostali trikrat. ☆ Za »Zlatoroga niso do 12. avgusta t. 1. še ničesar prispevale naslednje lovske družine: Okrajna lovska zveza Celje: Bohor, Braslovče, Dobrna, Griže, Jurklošter, Kalobje, Kozje, Polzela, Prebold, Rečica, Šentjur, Štore, Tabor, Vitanje, Vojnik, Vransko, Zagorje, Žiče; Okrajna lovska zveza Črnomelj: Adlešiči, Črnomelj, Dragatuš, Gradac, Loka, Metlika, Predgrad, Sinji vrh, Suhor, Štrekljevec, Vinica; Okrajna lovska zveza Gorica: Čaven, Črni vrh, Dobrovo, Fajti hrib, Kanal, Kozja stena, Lijak, Nanos, Školj, Tabor Erzelj, Tabor Vinodol, Trnovski gozd, Vipava, Vojkovo-Podnanos; Okrajna lovska zveza Kočevje: Banja Loka, Dolenja vas, Draga, Mala gora, Osilnica, Rob, Struge, Turjak, Velike Lašče, Velike Poljane; Okrajna lovska zveza Koper: Koper, Marezige, Šmarje; Okrajna lovska zveza Kranj: Sovodenj; Okrajna lovska zveza Krško: Bistrica ob Sotli, Boštanj, Dobova, Jesenice na Dol., Kapele, Kostanjevica, Podbočje, Raka, Senovo, Sevnica, Studenec, Šentjanž, Tržišče, Veliki Kamen, Veliki Podlog, Videm ob Savi; Okrajna lovska zveza Ljubljana: Horjul, Kamnik, Laze, Polhov Gradec, Šentvid pri Stični, Šentjošt, Vače pri Litiji; Okrajna lovska zveza Ljutomer: Bučkovci, Gornja Radgona, Ivanjkovci, Kostanj, Vinski vrhovi; Okrajna lovska zveza Maribor: Črešnjevec, Fram, Jakobski dol, Križ nad Mariborom, Laporje, Lenart v Sl. g., Malečnik, Oplotnica, Podvelka, Poljčane, Puščava, Ruše, Sladki vrh, Slovenska Bistrica, Šentilj, Velka, Voličina, Vurmat, Zgornja Bistrica, Zgornja Ščavnica; Okrajna lovska zveza Murska Sobota: Bakovci, Berkovci, Bogojina, Boreča, Cankova, Dobrovnik, Grad, Ivanovci, Kobilje, Križevci, Lendava, Lipovci, Markovci, Mlajtinci, Pečarovci, Petanjci, Petišovci, Puconci, Radovci, Rakičan, Rogaševci, Selo, Šalovci, Tešanovci, Žižki; Okrajna lovska zveza Novo mesto: Dobrnič, Dvor, Hinje, Mirna, Mirna peč, Mokronog, Novo mesto, Padež, Suha Krajina, Šentjernej, Šentrupert, Škocjan, Šentpeter, Trdinov vrh, Trebelno, Veliki Gaber, Velika Loka, Žužemberk; Okrajna lovska zveza Postojna: Babno polje, Bukovica, Bukovje, Cajnarje, Črna jama, Grahovo, Iga vas, Ilirska Bistrica, Košana, Lož - Stari trg, Otok, Pivka, Planina, Prestranek, Prem, Tabor, Trnovo, Zemon; S prve jugoslovanske lovsko - ribiške razstave v Ljubljani Foto viastja Okrajna lovska zveza Ptuj: Cirkulane, Jur-šinci, Leskovec, Makole, Podlehnik, Središče, Stoperce, Velika Nedelja, Zavrč, Zeleni gaj, Žetale; Okrajna lovska zveza Radovljica: Kranjska gora, Kropa, Stara fužina, Begunjščica; Okrajna lovska zveza Sežana: Brkini, Gaberk-Divača, Istra - Gračišče, Kojnik - Podgorje, Kras -Dutovlje, Raša-Štorje, Rižana, Senožeče, Slavnik-Kozina, Tabor-Sežana, Timav, Videž-Rodik; Okrajna lovska zveza Slovenj Gradec: Bistrica-Muta, Dobrava, Dolič, Koprivna, Podgorje, Strojna; Okrajna lovska zveza Šoštanj: Gornji grad, Mozirje, Nazarje-Dreta, Solčava, Skale, Šmartno ob Paki, Soštanj-Topolščica; Okrajna lovska zveza Tolmin: Bovec, Bukovo, Cerkno, Drežnica, Čezsoča, Idrija, Kobarid, Kre-kovše-Idrija, Livek-Idrsko, Log pod Mang., Most na Soči, Planota, Podbrdo, Smast, Soča, Šebrelje, Tolmin, Trebuša, Volče; Okrajna lovska zveza Trbovlje: Dol pri Hrastniku, Dole pri Litiji, Hrastnik, Loka pri Z. m., Polšnik, Radeče, Senožeti, Sv. Jur pod Kumom, Trbovlje, Zagorje. Lovske družine! Pripravite krmišča za fazane in jerebice! Fazane začnite krmiti takoj, ko bo polje prazno, ker vam bodo sicer odleteli v lovišča, kjer bodo zanje bolje skrbeli. Mislite tudi na srnjad in jelenjad, ker ne vemo, kakšna bo zima. BONITIRANJE LOVIŠČ Dr. Otto Rohr, sodelavec Inštituta za gozdarstvo in lovska raziskavanja v Zagrebu Inštitut za gozdarska in lovska raziskavanja {Institut za šumarska i lovna istraživanja) v Zagrebu se je po dogovoru s Sekretariatom za gospodarstvo LR Hrvatske in z denarno pomočjo Zveze lovskih društev Hrvatske v drugi polovici 1954. leta lotil izdelave metode bonitiranja (ocene) lovišč za našo temeljno divjad nizkega lova: za zajca, fazana, poljsko jerebico in ko-torno. Delo je bilo končano konec meseca marca 1955, nato pa na terenu preverjeno in pripravljeno za tisk. Ugotoviti kapaciteto vsakega posameznega lovišča, utrditi razumne mere in meje uživanja lovišča in določiti njegovo vrednost, to so bili osnovni nameni postavljene naloge. Glavno vprašanje je bilo — kje začeti? Zelo siromašna domača in tuja literatura, lastna izkušnja sodelavcev ter diktat lovne operative za naše posebne razmere so pokazali dve alternativni poti. Nasičenje lovišča z divjadjo do lovnogospo-darskega maksimuma ter določanje bonitete lovišča na deduktivni način je bila prva alternativa. Ta pot je daljša, teoretično morda zanesljivejša, a njena praktična izvedba je za veliko večino naših lovišč zelo problematična. Razen tega je dosezanje popolne gospodarske kapacitete lovišč namen, ki se je z bonitiranjem lovišč skušal doseči — samo bonitiranje bi postalo tako odvečno delo. Prav zato, ker v naših loviščih kapaciteta doslej ni dosežena in ker koristniki niti ne vedo, kolikšna je kapaciteta njihovih lovišč, je bilo treba najti neki pokazavec, ki naj bi pokazal, kaj in koliko more lovišče dati in ustvariti. Ta pokazavec je bonitetni razred lovišča. Najprej določiti bonitetni razred lovišča, nato pa izračunati kapaciteto — je bila druga alternativa. Nasičevanje lovišča z divjadjo (kar doslej v glavnem ni nikjer uspelo) brez določenega perspektivnega plana, dolgotrajnost metode ter negotova in problematična kontrola dosežene kapacitete so vzroki, zaradi katerih smo odstopili od prve alternative in se odločili za drugo pot, t. j. za določitev bonitetnega razreda lovišča, ki naj bi bila prva stopnja oziroma začetno delo za izračunavanje kapacitete. Na ta način se pokažejo proizvodne možnosti vsakega lovišča, kar je osnova za vsak perspektivni plan in lovno gospodarjenje. Pri delu smo najprej pričeli s proučevanjem lovnih področij na ozemlju LR Hrvatske, in sicer tistih, ki imajo pogoje za vzrejo nizke divjadi. Velikih gozdnih predelov nismo upoštevali, ker so bivališče visoke divjadi. Nadalje smo zbrali in proučili dosegljivo domačo in tujo literaturo. Razen lovskih publikacij smo uporabili tudi tako literaturo, ki obravnava tista področja znanosti, za katera smo bili mnenja, da imajo kakršno koli zvezo s problemom bonitiranja (geografija, pedologija, klimatologi) a ipd.). Na koncu smo zbrali še vse dosegljive statistične podatke o številčnem stanju in odstrelu divjadi, gostoti prebivalstva, o vrstah kmetijskih kultur, nerodovitnih površinah in podobnem. Vsi dobljeni podatki v celoti po svojem sestavu niso bili uporabljivi kot dokumentarno gradivo. Predelati so se morali v tako obliko, v kateri so se mogli uporabiti za konkretno nalogo. Izračunali smo srednje in skrajne (ekstremne) vrednosti, dobljene rezultate pa izkazali v raznih tabelah, kartah in grafikonih. Šele na temelju takšnih elementov smo pričeli s strogo kabinetnim delom analize, komparacije in zaključkov. Kot osnovna zahteva se je pokazala, da moramo biti prej, preden pričnemo s praktičnim izvajanjem bonitiranja, na čistem o katastru lovišča. Zaradi tega smo lovišča najprej razdelili glede na nadmorsko višino v višinske tipe, in sicer: 1. visoko planinsko lovišče nad 1200 m nadmorske višine, 2. planinsko lovišče od približno 600 do 1200 m, 3. brdovito lovišče od približno 200 do 600 m, 4. gričevnato lovišče do približno 200 m nadmorske višine gričevnatega tipa, 5. nižinsko lovišče od 0 do približno 200 m nadmorske višine z ravno ali zmerno valovito površino. Lovne terene je bilo nadalje treba razdeliti na lovne in nelovne površine. Med lovne površine smo šteli terene, na katerih ima divjad pri-rodne pogoje za obstanek ter razmnoževanje in na katerih se z lovnim gospodarjenjem divjad redi, ščiti in izkorišča, med nelovne pa terene, na katerih divjad nima pogojev za obstanek in razmnoževanje in se zato na takih površinah ne more lovno gospodariti (vzreja, zaščita in izkoriščanje) zaradi posebnih režimov in razlogov. Nelovne površine so vsa naselja, komunikacije, objekti komunalnega značaja, večje vodne površine, vojni objekti, aerodromi, plantaže, parki, mejni pas in gol gorski svet večjega obsega. Z lovnogospodarskega stališča smo nadalje delili lovne površine na lovno produktivne in lovno neproduktivne. Za lovno produktivne površine smo smatrali tiste terene lovišča, na ka- terih ima divjad pogoje za obstanek in razplod in na katerih se z lovnim gospodarjenjem divjad redi, ščiti in izkorišča. Med lovno produktivne površine, torej tiste, na katerih se divjad plodi, spadajo: njive, travniki, pašniki, gozdovi, grmovje ter vsa umetna in kombinirana vzre-jališča divjadi. Za lovno neproduktivne površine smo smatrali tiste terene lovišča, na katerih divjad nima pogojev za obstanek in razplod, ali take terene, na katerih je divjad zaradi poljedelstva nezaželena in občutno škodljiva. Na takih površinah se divjad ščiti in lovi, redi pa ne. Med lovno neproduktivne površine smo šteli vrtove, zele-njadne nasade, drevesnice, sadovnjake in vinograde, potem ribnike, trstišča, velike mlake in terene, stalno ogrožene od poplav. V teh kulturah je divjad nezaželena in bolj ali manj škodljiva, na ostalih navedenih terenih pa leži v rej ni dobi voda in je rast zaroda (kotitev, lezenje) nemogoča. Različne površine je bilo treba zaradi kasnejšega izračunanj a kapacitete izraziti v hektarih. Bonitirali smo samo lovno produktivne površine, kajti samo te površine »producirajo«. Pri planiranju proizvodnje divjadi lahko računamo le z njimi. Eden osnovnih pogojev je pravilna arondacija, kajti lovišča morajo tvoriti lovno gospodarsko (ekonomsko) celoto, kar pomeni, da se na lovnogospodarski površini (dobro arondirano lovišče) more divjad z gospodarjenjem rediti, ščititi in izkoriščati. V nasprotnem primeru se lahko dogodi, da se na eni površini divjad samo redi, na drugi pa samo izkorišča. Ako sta ti dve površini pod upravo dveh različnih koristnikov, pride do popolne neuravnovešenosti dohodkov in stroškov v lovnem gospodarjenju (vzreja, zaščita, investicije in povrnitev škode nasproti koristniku). Na takih površinah ne moremo določiti realnega bonitetnega razreda, ne moremo izračunati kapacitete lovišča kot gospodarske enote niti ne more koristnik od takšnih neuravnovešenih lovnogospodarskih enot pričakovati kak realen dohodek. Zaokrožene celote lov-nogospodarskega značaja je treba določiti s pravilno arondacijo ali z uvedbo zaščitnih pasov. S tem je bila v kratkih potezah postavljena osnova lovskega katastra. Logično je, da mora biti v lovskih katastrih posameznih lovišč izražena tudi površina gozdnih in kmetijskih kultur, nerodovitne zemlje, naselij itd., da moremo čim bolj objektivno in čim bolj točno oceniti za bonitiranje potrebne elemente. Kot sploh v naši lovski terminologiji, tako se je tudi ob tej priložnosti pokazalo, da manjkajo nekateri izrazi in opredelitve nekaterih pojmov, ki se rabijo v običajnem lovskem govoru brez točno določene vsebine. Za zgled naj služijo tile primeri: lovno produktivne in lovno Foto Vlastja S prve jugoslovanske lovsko - ribiške razstave v Ljubljani neproduktivne površine, totalna, biološka in gospodarska kapaciteta, prirodni in lovnogospodarski prirastek ter odpadek, normalno število, številčno stanje, matični fond, osnovni faktorji obstanka divjadi ipd. Zaradi tega smo izdelali — za prvo silo — definicije in razlage pojmov s področja lovstva, o katerih se v elaboratu o boni tiranju govori. Eno začetnih del je bilo tudi določanje vrst divjadi, ki imajo sploh pogoje za vzrejo in obstanek v lovišču, ki se bonitira. Te smo določili na podlagi izkušenj, tipa lovišča in biotopa, ki ga neka vrsta divjadi zahteva za svoj obstanek. V posebnih primerih je bilo treba določiti tudi divjad, kateri se naj da pri vzreji prednost. Potem ko smo končali vsa potrebna začetna dela, smo prešli na samo metodo boni tiranja oziroma na način, kako naj se lovišča po svoji kvaliteti kategorizirajo in tako določi bonitetni razred. Prizadevali smo si, da se čim bolj izognemo »subjektivnih« ocen, ki temelje na svo- bo dni oceni. Na temelju analitičnega dela, statističnih podatkov in primerjanja smo ugotovili, da je treba določiti neke elemente, ki so pogoj za obstanek divjadi v lovišču. To je skupina ekoloških faktorjev, ki so v tem elaboratu takole razporejeni: sestav tal, hrana in voda, vegetacija kot zavetje, mir v lovišču, konfiguracija terena in klima. Navedene elemente smo imenovali »osnovni faktorji«. Sedmi osnovni faktor je »splošna primernost lovišča«. Ta je stopnja harmonije oziroma disharmonije vseh ostalih faktorjev v nekem lovišču. Vse zgoraj navedene osnovne faktorje smo ocenili z opisno gradacijo (stopnjo) kvalitete in jih ocenjevali z: odlično (5), prav dobro (4), dobro (3), zadostno (2) in slabo (1). Na temelju navodila o ocenjevanju osnovnih faktorjev smo ocenili vsak faktor z ustrezajočo oceno, ki smo jo vpisali s številko v tabelo za bonitiranje. Če so bili osnovni faktorji, od katerih za-visi obstanek divjadi, po svoji vrednosti različni, smo se poslužili točkovanja (poentiranja) in tako izrazili vrednost bonitiranja v vsakem konkretnem primeru. To smo dosegli na ta način, da smo oceno vsakega posameznega osnovnega faktorja pomnožili s »faktorjem vrednosti« tega faktorja in na ta način dobili število točk. To število izraža, v koliki meri se kaže posamezni osnovni faktor v konkretnem lovišču. Faktorje vrednosti smo določili po odstotku, ki določa, v koliki meri zavisi obstanek divjadi od osnovnega faktorja. Za faktorje vrednosti, s katerimi se pomnoži ocena osnovnih faktorjev, smo določili: za kvaliteto tal 4, za hrano in vodo 5, za rastlinsko odejo 4, za mir v lovišču 2, za konfiguracijo terena 1, za klimatske pogoje 2 in za splošno primernost lovišča 2. Razne ocene osnovnih faktorjev, pomnožene s stalnimi faktorji vrednosti, so dale sicer različno število •točk, a vsota vseh dobljenih točk je določila po lestvici bonitetni razred lovišča. Potemtakem bi načelo bonitiranja po tej metodi vsebovala za divjad nizkega lova naslednja definicija: Bonitetni razred nekega lovišča določimo na ta način, da ocenimo osnovne faktorje, ki so pogoj za obstanek in razplod divjadi na lovno produktivnih površinah lovišča, nakar s točkovanjem določimo vrednost, s katero so ti faktorji udeleženi pri osnovnih potrebah divjadi v lovišču. Skupna vsota vseh dobljenih točk določa po lestvici bonitetni razred lovišča. S tem načinom bonitiranja lovišča (ocenjevanje in točkovanje) dobimo skupno vsoto točk od 20 (minumum) do 100 (maksimum), a v tem intervalu (med tema številoma) je 5 bonitetnih razredov po tejle lestvici: od 85 do 100 točk je I. (prvi) bonitetni razred, od 69 do 84 točk je II. (drugi) bonitetni raz., od 53 do 68 točk je III. (tretji) bonitetni raz., od 36 do ' 52 točk je IV. (četrti) bonitetni raz., od 20 do 36 točk je V. (peti) bonitetni raz. Spodnja tabela kaže metodo bonitiranja — n. pr. za zajca: Osnovni faktorji lovišča °5Lna Faktor faktorjev vrednosti Točke (število) 1. Kvaliteta tal 2. Hrana in voda 3. Rastlinska odeja 4. Mir v lovišču 5. Konfiguracija 6. Klima 7. Splošna primernost 4 (pd.) krat 4 = 16 4 (pd.) krat 5 = 20 3 (d.) krat 4 = 12 1 (sl.) krat 2=2 4 (pd.) krat 1=4 5 (odi.) krat 2 = 10 2 (zd.) krat 2=4 Vsota točk = 68 Potemtakem je lovno produktivna površina iz zgornjega primera III. boniteta za zajca, ker se z 68 točkami nahaja v intervalu med 53 in 68, kar predstavlja po lestvici tretji bonitetni razred. Lovišče ali del lovišča se bonitira vedno za vsako vrsto divjadi posebej, ker niso lovno produktivne površine za vsako vrsto divjadi v istem lovišču enako velike. To je posebno važno za poznejše izračunavanje kapacitete. Lovišča so raznih tipov, a taka so tudi področja, ki jih moremo imenovati lovni bazen. Potrebno bi bilo, izdelati krajevne tablice za bonitiranje takih lovnih bazenov in prav tako tudi tablice kapacitete. Ni dvoma, da se bodo pri praktični izvedbi bonitiranja pokazale večje ali manjše napake, a upoštevati moramo, da smo z delom komaj pričeli. Zato so te napake le logična posledica. Potrebna pa bo zaradi tega čez čas revizija in poprava napak. To pa ne bo spremenilo načela kot takega niti ne metode, ki je s tem elaboratom postavljena. Treba ju bo le prilagoditi in dopolniti. Glavno je, da smo ustvarili prvo osnovo za sistematično delo na tem področju. ŠE NEKAJ O JELENIH Dr. Stanko Bevk Že slavni grški filozof Aristotel (384—322), utemeljitelj zoologije, logike in drugih znanosti, je izrekel trditev, da imajo roge samo tiste živali, ki jim manjkajo sekalci v zgornji čeljusti. To je 2200 let pozneje obrnjeno poudaril tudi največji nemški pesnik Goethe, ki se je pečal tudi z naravoslovjem, rekoč v verzu takole: Nobena žival, ki vseh vrst zobje stoje ji v zgornji čeljusti, ni še nosila roga na svojem očelju, zato še doslej rogatega leva se večni naravi posrečilo ni zaroditi, čeprav vse moči bi napela. Ob tej medsebojni odvisnosti med zobmi in rogmi oziroma rogovjem se nam odpre vprašanje, kaj je povod tej soodnosnosti, ali je le slučajna ali pa je biološko utemeljiva. Zobe rabijo živali, da z njimi trgajo in meljejo hrano, v potrebi pa tudi, da se branijo ali napadajo. Uspeh pa je dosežen samo, če tako od spodaj kakor od zgoraj zobje primejo. Če pa zob v eni čeljusti ni, ugriz ne more biti kaj prida močan; v takem primeru je treba drugega orožja, ki omogoča, da vzdrži žival v boju za obstanek. To drugo orožje, ki nadomešča moč zobovja, so trdi nastavki in izrastki na čelu, votli roženi tulci ali polni koščeni izrastki, torej ali rogovi ali rogovja. Zob sekalcev nimajo prežvekovalci in nosorogi, niso pa jih imeli tudi izumrli titanoteriji, kopitarji slonove velikosti z dvema rogovoma na nosnem gredlju, ki so živeli v Severni Ameriki. — Jeleni so prežvekovalci; kot takim gre torej rogovje. Imajo pa ga z izjemo severnega jelena samo samci. To dejstvo kaže na to, da je jelenje rogovje v glavnem orožje v boju samcev za samice, manj za bran proti zalezovalcem in ni priprava za preskrbo hrane. — Tibetanski visokogorski jelenček pižmar nima rogovja, ima pa dolga, iz ust moleča podočnjaka, ki utegneta biti v boju dobro porabno orožje. Cesto čujemo, da je jelenje rogovje s svojo velikostjo in odrastki nerodno in manj rabno orožje kakor bi bila enojna in krajša konica. Tako enokoničasto je tudi bilo prvo rogovje, ki je pognalo prej mulastim jelenom v dolgi dobi njihovega razvoja. Toda obdržalo se ni. Bolje je odrezal v boju jelen, ki mu je zrastel odrastek, s katerim je mogel prestreči udarec, da ni zadel v živo, kakor ga prestreže sabljač s podstavljeno sabljo. In tako se je razvil vilar ali roguljak, ki je ostal pri takem rogovju preko zadnjih dveh tvorb terciara tja do diluvija, ki mu stavimo začetek za skoraj milijon let nazaj. V diluviju se je rogovje večalo tako po svoji razsežnosti kakor po številu parožkov. Nekim jelenjim vrstam je zraslo tako ogromno in težko, da je postalo za boj nesposobno in bilo najbrž vzrok, da so te vrste izumrle (velejeleni). Jelenje vrste pa, ki se jim rogovje ni razvilo »iz primernega za boj v neustrezno za ta namen«, so se obdržale. Doraslo rogovje recentnega jelena naših krajev je povprečno do 1 m dolgo in ima po 5 parožkov na vsaki veji, če ne upoštevamo manjših izrastkov in vzboklin, ki jih sicer lovec šteje pri oceni rogovja, za naše vprašanje pa nimajo pomena. Gre zdaj pri tem za vprašanje, ali je n. pr. deseterakovo rogovje ustrezno in pripravno orožje za boje med tekmeci za košute ali pa je morda že preko tega razvoja ter postaja manj porabno za take borbe. Za kaj drugega v jelenjem rodu itak ne more iti. Da bi n. pr. košuta dala prednost lepšemu, večjemu rogovju, o tem pač ne more biti govora, saj vemo, da se pojava košuta prav rada vda tudi mlademu oprezniku, če se glavni jelen (rukač) zaplete s kakim vsiljivcem v boj in se odstrani od tropa, ko ga preganja. Pri poligamnih živalih je izbira od strani samice izključena, če sploh priznamo tako izbiro pri monogamnih živalih. Taka izbira je navadno le navidezna, kajti samica se vda tistemu samcu, ki je druge pregnal in ostal sam na bojišču kot zmagovalec. Res je, da je ta najmočnejši, ali pa, da ima najboljše orožje. Katero orožje pri jelenih pa je boljše, krajše, daljše, z manj ali več parožki? V odgovor navajamo mnenje biologa Hilz-heimerja, ki pravi takole: O rogovju našega jelena ne moremo reči, da ne bi bilo pripravno orožje, če poznamo način, kako se jeleni tepo. Jelen namreč suje s končnimi parožki in pri tem vselej dobro pomeri. Ker je rogovje dolgo, bi bilo vedno prav zadeti težko, da nima na vrhu več konic. Daljše rogovje je v boju seveda boljše od krajšega, kajti seže dlje. Parožki niso odveč; služijo namreč za prestrego nasprotnikovih udarcev pa tudi za lastne mahe navzdol, za kar vrhnji odrastki niso primerni. Poleg tega je rogovje svojemu namenu kaj primerno zgrajeno, namreč v tem pogledu, da parožki ne stoje v ostrem kotu na glavnem steblu, ampak tvorijo z njim krožast lok. Sila udarca na parožek se zaradi tega prenese na močnejše glavno steblo, s čimer se obenem prepreči, da bi se parožek odlomil. Jelen s samim glavnim steblom brez parožkov, tako imenovani morilec ali divjak, se zdi zelo nevaren nasprotnik v boju, toda ker tako rogovje nikoli ne doseza dolžine doraslega normalnega rogovja, ni boljše orožje od tega. Če bi bilo boljše, bi se podedovalo, kakor se prav rade — često na žalost lovca — podedujejo iz- jemne oblike rogovja in bi že davno kje nastala stalna pasma jelenov Šilarjev. Tako naš biolog, ki je kot lovec in predstojnik živalskega vrta cesto opazoval jelene. Kakor že povedano, bijejo jeleni boje samo za rukanja. V glavnem se tudi samo takrat oglašajo, ko so v polni svoji moči, rejeni ali »v tol-šči«, kakor pravimo lovci. Svojo moč kaže jelen rukač z izzivalnim votlo donečim glasom; pravimo, da trobi. Glas mu krepi votlina v grgravcu in zaradi napenjanja pri rukanja mu vrat oteče, tako da je jelen ob povečani grivi videti v sprednji del trupla kar drugačen. Sicer pa jelen tudi godrnja ali pa beči, če zganja košuto v harem ali gre nad tekmeca. Ko se pojanje konča, zapusti rukač, telesno močno oslabljen, svoj trop in samotari do prihodnje jeseni. Zaužito hrano porablja sprva za obnovo telesnih moči; v rogovje tako ne prihajajo več redilne snovi, zato odmira in končno odpade, kakor odpade vsaka kost, ki prosta moli iz telesa. Do prihodnjega ruka zraste jelenu novo rogovje, in sicer — kakor znano — navadno močnejše, dokler je jelen še telesno krepak. Na starost — jelen jo doseže do 35 let — opeša s telesnimi močmi tudi rogovje. Za novo rogovje porabi jelen mnogo hrane, zato se tudi tisti čas, ko mu rogovje še raste, skoraj nič ne redi. Šele potem, ko je rogovje doraslo in mu je treba le še prav malo dotoka hraniva, začne jelen pridobivati na teži in tik pred rukanjem je najbolj težak. Pa še takrat znaša teža rogovja petindvajsetino vse telesne teže ali nekaj nad 4 %. Tako težkega naglavj a nima pri nas nobena druga žival. Razumljivo je, da mora imeti jelen, ko mu raste rogovje, ne samo zadosti hrane, ampak da mora biti tudi tečna. Rogovje najbolj raste spomladi in prav takrat je paša najboljša. Predvsem moramo tu omeniti cvetni prah (pelod), ki je posebno redilen; vsebuje rastlinske beljakovine, tolšče in ogljikove hidrate (sladkor, škrob itd.) razmerno v taki množini, kakor je ni v nobenem drugem hranivu, vsaj v enem in istem ne. Spomladi je cvetja dovolj in jelenjad se ga napase po volji. Zlasti še zaprti cveti gredo jelenjemu rodu v slast. Druga potreba so živalske beljakovine, ki jih mora vsaka žival dobiti s hrano, da uspeva. Vir zanje so enoceličarji (mikrobi), ki žive v ogromnih množinah v vampu prežvekovalcev in sodelujejo pri prebavi stanič-nine. Na 1 cm2 jih računajo milijon. S hrano pride mnogo teh mikrobov v siriščnik in črevo, kjer se prebavijo ter porabijo za rast in presnovo. Sicer je hrana jelenjadi zelo mnogovrstna; jelenu prija skoraj vse od kraja, kar je rastlinskega. Spomladi in poleti pase sočno zelenje v gozdu, na travniku in v polju, jeseni se hrani še z raznimi plodovi, gozdnimi in poljskimi, brska za gobami itd. Pozimi mu prede bolj tanka, zlasti če zapade debel sneg in mu človek ne priskoči na pomoč; takrat so mu prav ko-pinje, brinje, vejice listavcev in iglavcev, omela ter lubje raznih drevesnih vrst. S tem napravlja škodo na mladem drevju in sadikah. Pogrizeni vršički zadržujejo rast ali povzročijo celo, da se drevesce posuši. Trgajoč vršiče, jelen često izruje sadiko, ki je s tem uničena. Vse vrste drevja in grmovja, tako listavci kakor iglavci, so izpostavljeni takim poškodbam ali uničenju, menda edinole macesen ne. Še večjo škodo dela gozdu jelenjad z lupljenjem dreves, to je da trga lubje z debla v času muževnosti v dolgih kosih, pozimi v manjših krpah. Temu se je jelenjad navadila, odkar so začeli gospodarsko ravnati z gozdom, to je za kakih sto ali sto petdeset let nazaj; prej ni lupila. Zlasti v čistih gozdih se je hitro razpasla razvada lupljenja. Prej so bili naši gozdovi prvotni, naravni: drevje in grmovje je raslo, ne da bi človek to ali ono vrsto izsekoval, drugo gojil in sadil. Hrana jelenjadi je bila zato dotlej bolj različna kakor potem, ko so izginile iz gozda gospodarsko manj vredne drevesne vrste, ko so pričeli gozd trebiti in je raznovrstno grmovje moralo narediti prostor več vredni smreki, jelki ali bukvi. Nemara je s tem nastopilo pomanjkanje nekih snovi v paši in nadomestilo zanje je pričela jelenjad iskati v lubju dreves. Ni tudi izključeno, da je za neko pašno snov preveč jelenjadi v revirju, kajti izkušnja nas uči, da jelenjad posebno rada in mnogo lupi v ogradah, kjer je gosto naseljena. Ni pa še ugotovljeno, če niso tudi drugačni vzroki za lupljenje. Deželni lovski mojster za Štajersko in načelnik avstrijskega krožka za lovsko živaloslovje Franc Mayr - Melnhof je mnenja, da je glavni vzrok lupljenja človekov poseg v naravno življenje divjadi. Prej, pravi, je divjad prezimovala na planinskih livadah v zavetnih krajih ali se je podala niže, kjer zima ni prehudo gospodovala. Pred sto leti pa je začel človek s svojo umetničeno gojitvijo divjadi in jo s preobilnim krmljenjem na samo enem kraju in še tem neprimernem, pač kamor je najlaže pripeljal krmo, razvadil in obenem primoral na manj različno hrano, kakor jo nudi dobrava in planjava. Enolična hrana, prevelik stalež, zbiranje jelenjadi na ozkem prostoru ob založenem krmišču, premalo gibanja in končno premalo vrst drevja in drugega rastlinstva so posredni in neposredni vzroki, da se je jelenjad navadila lupljenja. Lupljenja se navadijo posamezni kosi drug od drugega. Strokovnjaki trdijo, da jelenjad ne začne lupiti, če stalež ni prevelik; zahtevajo vsaj 30 ha za kos, kar bi bilo za stalež 100 kosov že 3000 ha gozda. Jelenjad takega lovišča tudi ne dela škode na polju, pravijo. Zdi se, da imajo prav. S prve jugoslovanske lovsko - ribiške razstave v Ljubljani Foto viastja LOV IN RIBOLOV V LJUBLJANI IN OKOLICI OD 16. DO 18. STOL. Dr. Anton V srednjem veku sta spadala lov in ribolov med regale vladarja, to se pravi, da je imel vladar prvenstveno pravico do lova in ribolova kakor tudi pravico do vseh dohodkov iz te panoge gospodarstva. V 13. in 14. stoletju je prešla ta pravica na deželne kneze, ki so pridržali zase rezervatna lovišča in vode, zemljiškim go-sposkam pa dovoljevali, da so lovile in ribarile na svojem teritoriju, za to pravico pa so morale deželnemu knezu plačevati določeno pristojbino. Lov in ribolov je bil torej v dobi fevdalizma privilegij naj višjih slojev prebivalstva, to je deželnih knezov, njihovih uradnih predstavnikov v posameznih deželah in lastnikov fevdalnih zemljiških gospostev. V dobi absolutistične države, v 17. in 18. stoletju, je bila ta privilegirana pravica najvišjih slojev zavarovana še s posebnimi patenti, kakor bo pozneje prikazano. Mesto Ljubljana je imelo kot samostojna zemljiška gosposka v svoji lasti dva velika gozdna kompleksa na mestnem teritoriju, in sicer Mestni log, imenovan »der obere Statt-waldt«, in Rudniški gozd, imenovan »der untere Stattwaldt«, poleg tega pa sta pripadala mestu še gozd v Šujici in del gozdov v Bistri, ki ju je mesto uživalo kot gmajne. Iz obeh mestnih gozdov je mestni magistrat dobavljal v glavnem les za mestne gradnje. Meščani ali drugi interesenti, ki so hoteli sekati les v teh gozdovih, so morali za vsako sečnjo posebej prositi mestni svet za dovoljenje. Ti gozdovi, ki so bili pove- Svetina čini zasajeni s hrasti, so služili tudi za pašo prašičev v letih, ko je obrodil žir, to je vsako četrto leto. Magistrat je dovoljeval pašo za plačilo posebne pristojbine, žirnine (Assgelt), ki je znašala za odraslo svinjo 12 krajcarjev, za mlado pa 6 krajcarjev. Magistrat je imel za nadzorstvo obeh mestnih gozdov stalno po dva logarja, v letih paše pa tudi po štiri logarje. Če so smeli meščani v teh mestnih gozdovih tudi loviti, nam viri, ki so dosegljivi v ljubljanskem mestnem arhivu, ne dajo nikakih pojasnil. Pač pa smemo po podatkih v mestnih sodnih zapisnikih sklepati, da so smeli meščani vsaj še v 16. in 17. stoletju loviti v gozdovih v Šujici in v okolici Vrhnike, kjer je bilo mnogo divjadi. Ljubljanski mestni svet je odredil v začetku avgusta vsakega leta objahanje teh gmajnskih gozdov, ki so se ga udeležili župan, mestni sodnik in nekaj članov mestnega sveta. Ob takih priložnostih je hotel mestni svet zaščititi tudi divjad, kar je razvidno iz sklepa mestnega sveta z dne 3. avgusta 1635; mestni svet je namreč po objahanju gmajne v Šujici prosil barona Moškona, tedanjega lastnika graščine Polhov Gradec, naj izda v sporazumu z mestnim magistratom odredbo, naj se gozdovi ne pustošijo in naj se ne delajo goličave, da divjad ne bo trpela škode; v nasprotnem primeru se bo moral magistrat pritožiti vladarju. Iz tega lahko sklepamo, da so imeli ljubljanski meščani v teh gozdovih tudi pravico lova, ker bi sicer ne za- grozili s tožbo vladarju, če se divjad ne bo zaščitila. Če pa so imeli pravico do lova v gmajn-skih gozdovih, smemo domnevati, da so imeli to pravico tudi v gozdovih na teritoriju mesta. Iz urbarja vicedomskega urada za Kranjsko še vidi, da so bili na področju ljubljanskega deželnega sodišča trije veliki gozdovi, ki so spadali pod upravo deželnega kneza; imenovali so se »der Herzogwaldt, Stangenwaldt und Vit-tichwaldt«. Te gozdove je upravljal poseben državni logarski mojster, ki je moral obračunavati pristojbino za pašo prašičev, za prodani les in za druge gozdne pravice v vicedomskem uradu. Za gozdove okoli Bistre, »wo sonsten die furnemste Wildpan ist«, kakor je zabeleženo v urbarju, kar se pravi, da je bilo tam največ divjadi, se ni plačevalo ničesar. Gozdovi okoli Bistre so bili namreč last samostana v Bistri, pa tudi ljubljanski mestni magistrat je imel tu svojo gmajno, v tej gmajni pa, kot že povedano, tudi pravico do lova. Poleg teh treh gozdov je bil pod upravo vicedomskega urada še gozd, imenovan »Smrekovec«, iz katerega so morali vicedomski podložniki župe Preserje in Brezovica preskrbovati vicedoma in vse njegove uradnike z drvmi za kurjavo, na dan rešnjega telesa pa dobaviti mlaje (»die Maypaumb«), Medtem ko je bil lov na divjad privilegirana pravica najvišjih slojev prebivalstva, pa so smeli ptiče (razen poljskih in gozdnih jerebic) in divje race loviti tudi ostali sloji prebivalstva, in sicer na svojih zemljiščih prosto, za tuja zemljišča po so morali imeti posebno dovoljenje. Dovoljenja za postavitev naprav za lovljenje ptičev (Vogl Thon Stellung) in za lovljenje divjih rac z mrežami (Andten Netz Stellung) je izdajal po vpisu v vicedomskem urbarju kranjski deželni glavar. Tudi uplenitev divjih živali, kakor medvedov in volkov, je bila prvotno dovoljena vsakomur, kakor je posneti iz vpisa v vicedomskem urbarju, kjer je zabeleženo tole: Kdor prinese glavo ubite divje zveri v vicedomski urad, dobi zanjo goldinar nagrade; če pa vicedom ali njegov knjigovodja zahteva kožo uplenjene živali, se mora izročiti tudi koža za nagrado pol goldinarja, sicer ne dobi donašalec glave ničesar. Če se izročitev kože ne zahteva, sme uplenitelj živali kožo poljubno prodati. Za mladega medveda in mladega volka se plača 15 krajcarjev nagrade. Iz vicedomskega urbarja se nadalje vidi, da je imel vicedomski urad pravico do ribolova v Ljubljanici, Savi in vseh drugih potokih na področju ljubljanskega deželnega sodišča. Zato je imel vicedomski urad na Ljubljanici v svoji službi dva stalna ribiča, ki sta morala oddajati vicedomu letno do 110 »Essen Visch«, na Savi pa več ribičev, ki so morali oddajati toliko »Essen Visch«, kakor je to vpisano v urbarju župe Studenec. Slovenskega izraza za »Essen Visch« nisem mogel ugotoviti, po mojem mnenju pomeni »ein Essen Visch« toliko rib, kolikor jih zadostuje za obed. V mestu Ljubljani so stanovali ribiči in čolnarji v Krakovem in Trnovem. Krakovčani so bili zemljiško podsodni komendi nemškega viteškega reda, Trnovčani pa deželnemu glavarju, v izvrševanju svojega poklica pa so bili ribiči osebno podsodni tistemu, ki je imel pravico ribolova, prvotno torej vicedomu, pozneje pa, kakor bomo videli, nekaj let mestnemu magistratu, potem pa nemškemu viteškemu redu. V 16. stoletju so se tudi ljubljanski meščani še potegovali za pravico, da smejo na področju mestnega teritorija loviti ribe na Ljubljanici; pri tem so se sklicevali na neke stare privilegije. To vidimo iz zapisnika seje mestnega sveta na dan 15. II. 1569, ko je mestni svet izdal tale sklep: »Bey der Canzley und Statschreiber zue-rindern, ob gemeiner Stat befreitt, das die Burger in Purgkhfridt mit der Schnur und Visch-radt vischen sollen oder nicht«, kar se pravi, naj se v mestni pisarni oziroma pri mestnem pisarju pregleda, ali ima mesto pravico, da smejo meščani na področju mestnega teritorija loviti ribe z vrvico in ribiškim kolesom ali ne. Mesto se je torej potegovalo za pravico, da bi smeli meščani na mestnem področju izvrševati ».vsaj športno ribištvo. Ali je mesto pri uveljavljanju te pravice uspelo ali ne, pa iz zapisnikov ni razvidno. Vsekakor pa je zanimiva ugotovitev, da so v 16. stoletju že poznali lovljenje rib z vrvico in ribiškim kolesom. Ljubljana je imela na Žabjeku tudi svoj lastni ribnik, ki je bil vpisan v mestni urbar. Ker pa mesto ni imelo v službi svojih ribičev, je oddajalo ribnik večinoma v zakup. V zapisniku mestnega sveta z dne 31. I. 1569 beremo n. pr., da je mestni svet oddal dvema meščanoma »... den Vischgraben oder Theucht peim Schaibnegkh am Altenmarkht auf 2 Jahr on ainichen Zinss gelassen, damit Sy in pauen und zurichten, darnach mag man Ain Zinss auf-schlachen«, kar se pravi, da sta dobila ta dva meščana ribnik brezplačno v zakup pod pogojem, da ga obzidata in popravita, nakar se bo določila zakupnina. Leta 1609 je prosila baronica Eggenberg, mati tedanjega deželnega glavarja, naj ji mestni svet da mestni ribnik v najem. Mestni svet je izdal višjemu mestnemu računovodji nalog, naj prošnji ugodi pod pogojem, da bo prosilka plačala tri goldinarje letne najemnine, toliko kolikor so plačevali do tedaj drugi najemniki, in sicer za dobo enega leta. Najemnino pa naj mestni računovodja pravilno odvede v mestni urbar. Če so delali ribiči pri lovljenju škodo na mestnih njivah in travnikih, je mestni svet meščane ščitil. Leta 1605 je izdal n. pr. sklep, »den Vischern das Wurmgraben in der Gemain einzustellen«, kar pomeni, da je ribičem prepovedal nabiranje črvov v mestni gmajni. Podobne sklepe je izdal mestni svet tudi na prošnjo lastnikov travnikov ob Ljubljanici in prepovedal ribičem tudi tam nabirati črve. Leta 1726 je kupil ljubljanski mestni magistrat od vlade vicedomsko kameralno imenje skupno z ljubljanskim deželnim sodiščem, leta 1739 pa je kupila komenda nemškega viteškega reda v Ljubljani, tudi od vlade, imenje deželnega glavarja kranjskega, ki je bilo v območju ljubljanskega deželnega sodišča. Med mestnim magistratom in med komendo je prišlo zaradi mej obeh kupljenih imenj, zaradi obema ime-njema pripadajočih gmajn, hribov in gozdov ter iz njih izvirajočih dohodkov kakor tudi zaradi ribolova do spora. Vlada je za rešitev spora imenovala dva vladna komisarja, obe sporni stranki pa sta se podvrgli arbitražni razsodbi; ta je bila izdana 13. X. 1743. leta, od vlade pa potrjena 21. VI. 1744. leta. Po tej kompromisni razsodbi je dobila pravico lova izključno komenda nemškega viteškega reda. Razsodba je določila tudi natančne meje, kje je smela komenda loviti. O postavljanju mrež za lovljenje divjih rac je ta kompromisni izrek določil tole: Pravica postavljanja mrež za lovljenje rac na Barju, na Ljubljanici, Iščici in na vseh na Barju se nahajajočih vodnih jarkih ter mlakah pripada ljubljanski viteški komendi, kakor je razvidno iz starih urbarjev deželnega glavarja, ki so bili sedaj oddani viteški komendi; tisti pa, ki dokažejo, da so si pridobili pravico postavljanja mrež za lovljenje rac na enem ali drugem mestu na pravno utemeljeni osnovi, smejo to pravico tudi po tem izreku še nadalje obdržati. O postavljanju naprav za lovljenje ptičev (Vogl Thon Stellung) je bilo določeno tole: Vsi tisti lastniki naprav za lovljenje ptičev, ki so postavljene na deželno-sodnem ozemlju, ki je po vicedomskem, sedaj mestnem urbarju, pripadlo glavnemu mestu Ljubljana, bodo v bodoče plačevali pristojbino ljubljanski komendi, morajo pa se vsako leto na novo prijaviti in prositi komendo za dovoljenje za postavitev teh naprav; mreže (in ptiči) pa se jim bodo odvzele, če bi jih nastavljali preko dovoljenega časa, t. j. preko sv. Jurija; če se ne bi prijavili, ne dobili dovoljenja ali pa ne plačali zakupnine, je komenda upravičena, mreže in vse orodje teh naprav zarubiti, proti kršilcem pa postopati. Vse vrste lova so bile torej po tem kompromisnem izreku prepuščene komendi nemškega viteškega reda; isto je bilo s pravicami za ribolov. Kakor je bilo zgoraj povedano, je imel po vicedomskem urbarju pravico do ribolova v Savi, Ljubljanici in vseh pritokih deželni vi-cedom. Ko je leta 1726 kupil vicedomsko imenje ljubljanski magistrat, si je verjetno lastil tudi pravico do ribolova v teh vodah. Citirani kompromisni izrek pa je določil o ribolovu tole: Ribolov v reki Ljubljanici, v Iščici, v Malem grabnu, imenovanem tudi Mala Ljubljanica, nadalje v vseh ostalih, ob Ljubljanici in Iščici ležečih stranskih jarkih, potokih, jezerskih oknih in mlakah kakor tudi ribolov pod ledom v reki Savi se oddaja viteški komendi Ljubljana z vsemi tistimi pravicami, kakor so jih doslej imeli vsakokratni deželni glavarji kot imetniki tega, sedaj komendskega, poprej deželnoglavar-skega imenja, oziroma kakor so jih bili de iure upravičeni uživati. Zato ima viteška komenda tudi pravico, pregledovati ribe in ribiške mreže brez razlike tako pri ljubljanskih kakor tudi pri savskih ribičih, kakor je bilo to od nekdaj običajno, nadalje pravico, da odvzame nedovoljene mreže, ki bi se pri ribičih našle, in sulce, ščuke in krape, ki bi ne imeli predpisane dolžine. Pri tem pa se mora ravnati po predpisih patentov, ki se izdajajo vsako leto. V primeru nastalih sporov je nadzorstvo in reševanje teh sporov pridržano vsakokratnemu deželnemu glavarju. Ta izrek je zanimiv, ker nam kaže, da so morali ribiči pri izvrševanju ribolova z mrežami uporabljati od oblasti predpisane mreže in da so oblasti pri izvrševanju ribolova predpisovale dolžino rib ter izdajale vsako leto na novo tozadevne predpise. Za izvršenje lova je v deželah Štajerske, Koroške in Kranjske veljalo do začetka 17. stoletja običajno, nepisano pravo. Na Štajerskem je bil izdan 1619. leta poseben štajerski red (Steirische Jagdordnung), ki je veljal le za de-želane in druge lovske upravičence, ne pa za lastna lovišča deželnega kneza. Ta lovski red je bil deloma izpremenjen z novim lovskim redom z dne 20. VI. 1695 (Jager Ordnung fur Steyer). Na Kranjskem je bil izdan pisan lovski zakon šele 18. IX. 1711. leta (Jagerei Patent ftir Krain); izdali so ga kranjski deželni stanovi. Ker mi ni znano, ali je bil ta lovski red že kje objavljen, in ker nam nazorno prikazuje stališče tedanjih vladaj-očih krogov, njihova absolutistična prizadevanja in zapostavljanje nižje stoječih slojev prebivalstva, podajam tu v celoti vsebino tega lovskega reda: Uvodoma ugotavljajo deželni stanovi kranjski, da že dalj časa vedo, da se pri lovu' na Kranjskem delajo nerednosti in da so pri lovskih upravičencih pogostne razne zlorabe; da bi se te zlorabe odpravile, so sklenili sprejeti lovski red in se po njem ravnati. Zato so izvolili poseben odbor, ki je 3. sept. ta lovski red pred deželnim zborom razložil, nakar je bil s patentom javno razglašen, kakor sledi: 1. Ker ima vsak gospod in deželan, odkar pomnijo, pravico loviti, jim ostane ta privilegirana pravica tudi še naprej pod pogojem," da te pravice nima mladina, ki študira, in tisti, ki ne obiskujejo deželnih zborov; med počitnicami pa smejo te privilegije deželanov uživati tudi ti. 2. Za vse duhovnike, župnike, kaplane, vikarje, za osebe, ki niso na Kranjskem rojeni deželani, za plemiče in neplemiče, pa čeprav imajo svoje imen j e, kakor tudi za vse meščane, kmete, podložnike, podomnike, gostače in za ves proletariat se popolnoma ustavi zasledovanje male divjadi, kakor zajcev, lisic in podobnega s streljanjem, postavljanjem mrež, zastrahova-njem, postavljanjem ograj, postavljanjem pasti in trstja ali na kak drug način, kakor tudi bra-kiranje oziroma brakade. 3. Kmetom, podložnikom, podomnikom in gostačem se prepoveduje, da bi iskali mlade zajce ali jih pobirali, če bi jih slučajno našli; vsi ti ne smejo imeti drugih psov razen psov čuvajev (ker psi drugih vrst preganjajo zajce in jih lovijo, kakor je znano). 4. Pri osebah, vključno osebe, opisane v 2. in 3. odstavku, razen gospodov in deželanov, ki ravnajo proti tem predpisom ter se zalotijo pri dejanju samem, sme vsak gospod in deželan izvršiti rubež ter jim odvzeti pse, konje in puške; pse ima pravico postreliti. 5. Osebe, ki se ne zalotijo pri dejanju samem, se naj predpisno prijavijo, uradno povabijo in zaprejo ter po stanju stvari kaznujejo; iz zapora naj se ne izpuste prej, dokler ne obljubijo, da ne bodo ravnale proti predpisom. 6. Kmetom, prekupčevalcem in branjevcem, ki prinesejo mladega ali starega zajca, živega ali mrtvega, na trg ali se tak zajec pri njih na domu najde, ne morejo pa dokazati z verodostojnim potrdilom, da so zajca dobili od kakega gospoda ali deželana, sme vsakdo zajca odvzeti. 7. Članom deželnega zbora se prepoveduje, da bi dovoljevali osebam, ki niso deželani, da bi se udeleževale lovov ali pogonov pod pretvezo, da so psi njihovi, ali jim na drug način dajati potuho. 8. Podložnikom se dovoljuje, da postavljajo naprave za lovljenje ptičev (Voglton) ali da jih lovijo na limanice, zanke in skobe, če plačajo pristojbino, kakor je v tem ali drugem kraju običajna, toda pod pogojem, da je čas od 1. marca do Janeza Baptista (24. junij) izvzet; v tem času morajo lov popolnoma opustiti, opu-* stiti pa tudi jemanje mladih ptičev iz gnezd pod visoko kaznijo. Od tega dovoljenja lovljenja ptičev je izvzeto postavljanje zank za poljske in gozdne jerebice, ki je brez izjeme ob vsakem letnem času prepovedano. Da se bo streljanje čimbolj preprečilo, naj zemljiške gosposke v dveh mesecih od dneva razglasitve tega lovskega reda odvzamejo podložnikom vse puške in vse druge priprave in orodje, ki služi lovu. 9. Vsak gospod in deželan je upravičen in pooblaščen streljati zajce, lisice, rise, medvede, volkove, srne, srnjake, vse vrste divje perjadi in drugo, kar še spada k lovni divjadi, toda s to izjemo, da se srne od začetka parjenja in dokler mladiči ne dorastejo, zaščitijo. 10. Gospodje in deželani, ki nimajo nobenega lovskega revirja, smejo streljati samo tiste medvede in volkove, ki jih slučajno zalotijo, ne smejo pa prirejati nanje pogonov. Če je v tem ali drugem revirju veliko volkov, mora lovski gospodar z javnim pozivom napraviti nanje pogon, sosedje pa so mu dolžni pomagati. 11. Lisice, medvedi, volkovi in risi se smejo streljati ob vsakem letnem času, zajci od začetka julija do konca januarja, divja perjad pa, ko se več ne pari; mladiči naj se ne streljajo. Med lovopustom je streljanje prepovedano; od začetka julija do konca januarja se naj psi ne spuščajo; vse leto je prepovedano nastavljati zanke za poljske in gozdne jerebice. 12. V tem odstavku je poudarjeno, da sme vsak deželan loviti le na svojem zemljišču, na tujem pa ne. 13. V tem odstavku je predpisano, da smejo samostani nastavljati za svoje revirje lovce, in sicer samostan Stična šest lovcev, vsi drugi samostani na Kranjskem pa po štiri lovce, njih imena pa morajo javiti lastnikom sosednih lovišč. 14. Ta odstavek je določil rezervatno lovišče za vse deželne funkcionarje; lovišče je bilo v okolici Ljubljane. 15. V tem odstavku je bilo določeno, da smejo na reki Iščici streljati le deželni glavar in ostali deželni uradniki. 16. V tem odstavku je določeno, da je lov na race in druge ptiče na Ljubljanici pridržan članom deželnega zbora. 17. V tem odstavku je predpisan lovopust za jelene in divje prašiče. Jeleni se smejo loviti od Janeza Krstnika do Mihaela, t. j. od 24. junija do 29. septembra, divji prašiči pa od 1. novembra do 15. januarja. Če je žival ranjena in se zateče v drug revir, jo sme lovec zasledovati; to pa mora javiti lastniku sosednjega lovišča. Iz predpisa drugega odstavka tega lovskega reda bi se dalo sklepati, da je bil do sprejetja tega lovskega reda, to je do 1711. leta lov na malo divjačino na Kranjskem prost. Zanimiva je določba 8. odstavka, ki je dala vsem zemljiškim gospostvom pooblastilo, da so smela pri podložnikih pobrati vse puške in druge lovske priprave. Podložnikom in vsemu drugemu prebivalstvu dežele (razen deželanom) je bil po tem lovskem redu dovoljen le lov na ptiče; izvzet pa je bil lov na divje race ter poljske in gozdne jerebice. Zanimivi so tudi odstavki o predpisanih lovopustih za posamezne vrste divjadi. Podeželsko prebivalstvo je bilo posebno prizadeto s predpisom o lovopustu za divje svinje, ki so bile zaščitene od 15. januarja do 1. novembra. Za zaključek te razprave naj napišem še nekaj besed o predpisih zoper divje lovce. Že 15. IV. 1603. leta je izdal nadvojvoda Ferdinand patent o kaznovanju divjih lovcev, ki je veljal za Štajersko, Koroško in Kranjsko. Njegovi nasledniki so izdajali nove predpise, posebno strogi pa so bili kazenski predpisi patenta cesarice Marije Terezije z dne 23. XII. 1752. leta. Ta patent je moral ljubljanski mestni svet javno razglasiti vsemu mestnemu prebivalstvu in po njem postopati. Patent navaja uvodoma, da se je divje lovstvo tako razpaslo, da se divji lovci zbirajo v čete; to jih navaja na tatvine, rop in umor; pripetilo se je več primerov, da so ustrelili uradno nastavljene lovce. To vse se ne bi dogajalo, če divji lovci ne bi imeli toliko kaznive potuhe med prebivalstvom. Zato se odreja: 1. Poklicni divji lovci, ki se morajo v izvrševanju tega poklica smatrati za tatove, se morajo namesto raznih telesnih kazni pošiljati za dve do štiri leta, vklenjeni v železne okove, na prisilno delo na okope v Petrovaradin. 2. Kdor strelja veliko divjad, pa ni poklicen divji lovec, se kaznuje po teži zločina na dve do štiri leta prisilnega dela v trdnjavah izven dežele in vklene v železne okove; kdor pa se zasači pri streljanju manjše divjadi, se kaznuje z dvo-, štiri- oziroma šestmesečno kaznijo prisilnega dela v trdnjavah v deželi, a prav tako pri delu vkuje v železne okove; če se pa večkrat zasači, se prav tako odpravi iz dežele. 3. Kdor daje potuho, se okoliščinam primerno kaznuje z istimi kaznimi. 4. V četrtem odstavku so predpisane kazni za tiste, ki vedoma kupijo ukradeno divjačino ali kožuhovino in kože divjadi. Prvič se kaznujejo ne glede na to, ali pripadajo posvetnemu ali duhovnemu stanu, z denarno globo 100 goldinarjev (dve tretjini zneska sta ovajalčevi); če pa so zasačeni večkrat, se kaznujejo s trikratno in štirikratno globo; v primeru, da nimajo premoženja, se pri prebivalstvu nižjih slojev odredi sorazmerna kazen javnega dela pri trdnjavskih delih v domači deželi v železu in okovih, pri prebivalstvu višjih slojev, ki ne morejo plačati denarne kazni, pa občutna zaporna kazen. Tudi stroške kazenskega postopanja naj vsa krvna sodišča izterjajo od storilcev, prikrivačev in kupcev (če imajo kaj premoženja), če pa stroškov ne morejo izterjati, naj se krijejo iz zadevne kazenske blagajne. 5. Proti tistim divjim lovcem, za katere se ugotovi sovražno zasledovanje, poškodbe ali umori, se postopa po kriminalnem in krvno-sodnem redu. Nadalje je bilo v tem patentu določeno, da se pod grožnjo telesnih in smrtnih kazni naj-strože prepove zbiranje divjih lovcev v čete; kdor se zaloti pri takem zbiranju, se kaznuje s sedemletnim prisilnim delom v železu in okovih v Petrovaradinu ali pa kot hudodelec in kršitelj zakona z javnim bičanjem in z večnim izgonom iz dežele. Da bi divje lovce in vse, ki dajejo divjim lovcem potuho, in kupce divjačine čimprej izsledili, je bilo odrejeno, da se vsakomur, ki jih izsledi, plača 30 goldinarjev nagrade. Ta denar naj se izplača iz blagajne, pozneje pa izterja s kazenskimi globami, da se rešijo gozdovi in lovišča škodljivih postopačev, kakor je rečeno v patentu. Končno je bilo odrejeno, naj se te odredbe večkrat na leto, posebno pa spomladi in jeseni, javno razglase. Viri: Mestni arhiv Ljubljane, Codex 1/9, 1/19, 1/21, 1/25 in fascikel 1/150 ter Codex XXIII/11. Državni arhiv Rep. Slovenije v Ljubljani, Lai-bacher Kreis, Rectificierte Dominikal Acten No. 3—5 in Stanovski fascikel 112. Naši jubilanti Pred kratkim je praznoval svojo 60-letnico tovariš Jožef Miško, ustanovitelj lovske družine Erzelj — Tabor, gojitelj lovskih psov in dober čuvar naših lovišč. Če o kom, lahko rečemo o njem, da je res zaljubljen v lovsko puško, ki si jo je prvič obesil na ramo, ko mu je bilo 18 let, in da uživa najbolj, ko opazuje divjad. Zato ni čudno, da se je ves strt vrnil iz italijanske internacije. V lovu pa se je spet razživel in danes kot naj starejši lovec v družini dobro vodi svoje članstvo. 18. maja je praznoval svojo 80-letnico tovariš Julij Macele, eden najstarejših belokranjskih lovcev in vidnih delavcev v lovski organizaciji. Rodil se je v Gradacu, kjer je postal lovec že 1889. leta. Bil je ustanovni član Lovske zadruge v Ljubljani in med ustanovitelji Lovskega društva Ljubljana. Ko se je 1950. leta spet vrnil v svoj rojstni kraj, je prevzel posle tajnika in blagajnika lovske družine Gradac, bil podpredsednik Okrajne lovske zveze Črnomelj, učitelj mladim lovcem in gojitelj lovskih psov. Ker se je pred letom odselil v Stično, ga je lovska družina Gradac izvolila za svojega častnega člana. Ob visokem jubileju mu želi še vrsto let dober pogled! Pred kratkim je praznoval svojo 70-letnico tovariš Hinko Janša, višji gozdarski tehnik v pokoju, vnet lovec in velik prijatelj narave. Rodil se je v Begunjah na Gorenjskem. Po dovršeni gimnaziji v Kranju je napravil srednjo gozdarsko šolo v Brucku. Kot gozdar je služboval najprej v Bosni, po prvi svetovni vojni pa v naših gozdovih. Lovil je predvsem po Jelovici in Pokljuki. Med okupacijo je bil pod Košuto v Tržiču, kjer je požrtvovalno sodeloval v narodnoosvobodilni borbi. Tovariš Janša velja za strogo pravičnega lovca, ki le redko ukrivi prst, saj ima preveč rad gozdne živali. Jubilant je lovec v pravem pomenu besede, tak, kakršnega oblikuje šele današnja doba, ljubitelj in gojitelj divjadi. Kako je priljubljen, se je pokazalo na tovariškem večeru, ki so mu ga priredili blejski gozdarji in lovci. Sredi junija je praznoval svojo 65-letnico tovariš Anton Svetina, lovski čuvaj lovske družine Bled. Ze rojenice so mu namenile, da ga lov vse življenje ne bo izpustil iz svojega objema. Rodil se je na Bledu v številni družini, v kateri so bili lovci vsi predniki, kolikor jih pomni. Zato ni čudno, da je tudi v Toneju zavrela lovska kri. Kljub temu, da se je izučil za pekovskega mojstra, je pustil ta poklic in se posvetil samo lovu. Kot lovec je služboval najprej pri Bornu na Putrhofu, nato pa v loviščih Jelovice in Pokljuke prebil 20 let življenja. Tonej je prava gorenjska korenina, poznan kot mojster v lovljenju s pastmi. S 13 križi se še vedno smuča po strmih pobočjih Pokljuke. Celodnevni lovski pohod mu je igrača. Vedno je veder in živahen, poln lovskih prigod, dober lovski tovariš. Blejski lovci mu žele, da bi se še mnoga leta podajal na pokljuška pobočja. Svoji 80-letnici se bliža tovariš Franc Podvinski, odlikovanec z lovskim znakom Za zasluge, eden najstarejših lovcev v krškem okraju. Tovariš Podvinski pa ni samo dober lovec in dober lovski tovariš, posebno med vojno je pokazal, da je prava slovenska korenina. Mnogi izseljenci se ga s hvaležnostjo spominjajo, saj jim je lajšal prenekatero gorje. Njegovo življenje je življenje poštenega slovenskega kmeta, med lovci pa jih je malo, ki bi bili tako predani idealom zelene bratovščine, kot je bil in je še vedno tovariš Podvinski. Kljub svoji visoki starosti se redno udeležuje vseh sestankov, različnih del in tudi na lovu ga še večkrat vidimo. Takrat se z njim pogovorimo in ga vprašamo za nasvete, s katerimi nikdar ne varčuje. VZREJNI PROBLEMI PSOV Julij Koder Pes je naj starejša domača žival. Ni znano, kdaj je pričel človek z vzrejo psov. Prav gotovo sega ta čas daleč daleč nazaj v čase, ko o civilizaciji še ni bilo govora. V začetku je bila vzreja psov brez dvoma prepuščena zgolj naključju. Šele ko je človek ugotovil, da mu je pes v veliko korist in pomoč, bodisi pri varstvu čred bodisi na lovu, se je bržkone pričela smotrnejša paritev, za katero so izbrali pogumnejše in inteligentnejše pse. Vzreja psov je v tesni zvezi s spolnim življenjem, ki je odvisno od spolnih celic. Oglejmo si jih pobliže! Kakor pri vseh živalih višje vrste, se izvrši tudi pri psu oploditev z združitvijo moške Mične celice (semenske niti, z znanstvenim izrazom spermatozoon) z žensko klično celico, torej z jajcem. Pri paritvi vbrizga pes do 60 milijonov semenskih niti (spermijev) v maternico psice. Velikost klične niti si lahko predstavljamo, če upoštevamo, da vsebuje en kubični milimeter tekočine pri psu okrog 60.000 kličnih niti (spermijev). V jajčniku zdrave psice je pripravljenih povprečno 30 000 do 50 000 za razvoj sposobnih jajc. Po obliki sliči semenska nit paglavcu pri žabah. Obstaja iz izrazito oblikovane glave, vratu podobnega vmesnega dela in dolgega, niti podobnega repa (glej sliko št. 1!). Semenske niti potujejo po vbrizgu po nožnici navzgor v maternico in po njenih rogovih v ponvice, v katere so iz jajčnika izstopila zrela jajca. Mnogoštevilne semenske niti se gibljejo okoli zrelih jajc in poskušajo vdreti vanje. To se posreči pri vsakem jajcu le eni semenski niti. Zrelo jajce ima na vzboklini odprtinico, katere robovi so obrnjeni navzven. Ko pride semenska nit v odprtino, se ta takoj zapre, tako da prepeči vdor Sl. 1. Zelo povečan prikaz semenske niti, jajčne celice, potek oploditve in delitev celic nadaljnjih semenskih niti. Pri vdoru v jajce odpade semenski niti rep. Preostale semenske niti, ki se niso združile z jajci, naglo poginejo in razpadejo. Ostanki se izločijo iz materinega telesa po običajni poti. Semenska nit, ki je vdrla v zunanjo plast jajca, nadaljuje svojo pot v notranjost, kjer se izvrši končna združitev obeh kličnih celic. Oploditev se izvrši torej po združitvi moške in ženske klične celice. Iz te združitve se razvije telo novega živega bitja. Zato morajo vse- Sl. 2. Delitev matične celice s štirimi kromosomi vodi do nastanka dveh kličnih celic, katerih vsaka ima po dva kromosoma bovati spolne celice vse, kar otrok podeduje od svojih roditeljev. Za laglje razumevanje bistva dedine in načina dedovanja od generacije na generacijo, je potrebno seznaniti se z dokaj fino in komplicirano zgradbo kličnih celic. Drobnogled kaže, da sestoji vsak del živega bitja, najsi bo to žival ali rastlina, iz zelo zelo drobnih enot, podobnih zdrizu. Te enote imenujemo celice. Snov, iz katere so celice sestavljene, se imenuje protoplazma, ki je po svoji kemični sestavi zelo zapletena. Če izluščimo celico iz njene okolice, vidimo, da je sestavljena iz treh jasno predeljenih delov, in sicer: 1. iz celične membrane, ki obdaja celico, 2. iz brezbarvnega prozornega zdriza, imenovanega citoplazma ali celična ali stanična plazma in 3. iz celičnega ali staničnega jedra (nukleus), ki je bolj gosto in obdano s tanko kožico v obliki krogle. Poleg jedra vsebuje citoplazma majhno samostojno tvorbo, središčno telesce. Vsaka celica raste do neke velikosti, nakar se razdeli v enako zgrajena dela. Vsaka delitev celice povzroča v celičnem jedru vrsto zapletenih sprememb. Ko celica še miruje in se še ni razdelila, se pokaže jedro kot fina mreža iz nežnih nitk, v katerih so prav majčkena zrnca snovi, imenovane kromatin. Ko je celica pripravljena za delitev, se spremeni mrežica v nitke, ki se družijo po parih, postajajo debelejše in krajše ter se končno razvijejo v zavaljene paličice, ki se imenujejo kromosomi. Medtem ko se vršijo v jedru te spremembe, se razdeli v citoplazmi (stanični plazmi) ležeče središčno telesce v dva enako velika dela, ki se drug od drugega oddaljujeta, dokler si ne stojita nasproti kot tečaja (pola). Zaradi tega se celična plazma, s katero so telesca obdana, raztegne kot vretence v zelo tanke prozorne nitke. Kromosomi se gibljejo k središču vretenca in se cepijo po dolžini v dva dela. Potem potujejo, kakor da bi jih vleklo središčno telesce, k tečajem celice. Citoplazma se v sredini zadrgne in prelomi, zaradi česar nastaneta iz dosedanje velike celice dve majhni. Kakor hitro sta se izoblikovali novi celici, zgubijo kromosomi obliko nitk in se spremenijo v fino, nesimetrično mrežo, iz katere nastane novo klično jedro. Potek kaže slika št. 2. Število kromosomov je pri vsakem indivi-duu konstantno. Pri psu še do danes ni točno ugotovljeno. Znanstveniki navajajo kot število 25 do 75. Delitev vsakega kromosoma poskrbi, da dobi vsaka stanična potomka isto število kromosomov. Kromosomi so različne oblike: ravni, kljukasti, zakrivljeni in kijasti. Ob delitvi celice so kromosomi vedno v parih. Vsaka oblika vstopi kot dvojnik v celico potomko. Pri oploditvi ima delitev posebno vlogo. Ako bi delitve ne bilo, bi se moralo število kromosomov pri vsaki generaciji podvojiti, kar se ne dogaja. Semenska oziroma jajčna celica nastane po gotovem vmesnem stadiju in po delitvi matične celice. Tipični kromosomski stavek se pri delitvi reducira na polovico. Vsaka nova semenska ali jajčna celica vsebuje torej samo polovico kromosomov, ki so zaznavni pri tistem živem bitju. Pri oploditvi se doseže zopet pravilno število, ker prispeva eno polovico semenska celica, drugo pa jajčna. Kromosomi v telesnih celicah živega bitja so torej pol od moškega, pol od ženskega zarodnika, in sicer ostane vsaka polovica zase. To je dokaz, da so kromosomi v vsaki telesni celici v parih in da prispevajo zarodniki v enaki meri k dedini otrok kljub različni velikosti moške in ženske klične celice. Podedovane lastnosti se prenesejo na potomce po kromosomih. Drobnogled pokaže v nekaterih trenutkih delitve celic, da kromosomi niso nitke ali paličice, temveč nepravilno oblikovane tvorbe. Ta oblikovna nepravilnost se kaže po vsej dolžini s številnimi večjimi ali manjšimi nabreklinami, ki se znanstveno imenujejo kromomeri. Le-ti so razne velikosti, čeprav so zelo zelo majčkeni, so pa pri vsakem paru enako, pri različnih parih pa različno nameščeni. Koliko kromomerov vsebuje posamezen kromosom, je težko določiti, ker so nekateri tako majčkeni, da jih niti z drobnogledom ne vidimo. V vsako telesno celico prideta dva kromomera iz parno združenih kro- mosomov. V oplojeni celici je vedno v kromosomu en kromomer semenske celice in eden jajčne celice. Nekateri znanstveniki imajo za dokazano, da so kromomeri in geni isto, dognano pa to ni. Današnja znanost o dedovanju (genetika) temelji na nauku o kromosomih. Danes znanstveni svet soglaša, da so kromosomi bistvena podlaga dednosti. Vsak kromosom vsebuje določeno število majčkenih telesc, imenovanih geni. Geni zavzemajo v svojem kromosomu določeno mesto. Omenjena telesca, naj bodo kar koli — njihova bitnost do danes ni ugotovljena, so odločilna za podedovane znake in lastnosti pri plemenih kakor pri individuih. Tako je razvoj črnega pigmenta (barvna snov) odvisen od določenega gena oziroma določene skupine genov, razvoj rjavega pigmenta pa od drugega gena oziroma skupine genov. Prav tako so potrebni posebni geni za dolgost dlake, obliko glave, repa, nog, telesa (trupa), uhljev, za barvne znake v dlaki; geni določajo temperament (pogumen ali nervozen), nagnjenje k boleznim oziroma imuniteto, razvitost oziroma nerazvitost voha, krepkost oziroma šibkost okostja, spol in vse druge značilnosti, ki jih ima vsaka žival katere koli vrste in pasme. Vsak resen rejec čistopasemskih psov bo raje gojil na temelju znanstvenega dognanja, kot pa se zanašal na praznoverje ali naključje. Zato je zanj važno in edino pravilno, da se ravna po zakonu o dednosti. Gen (dedni faktor) pa je temeljni pojem celotnega dednega nauka. Individuum ne podeduje telesnih in duševnih lastnosti ter značilnosti svojih roditeljev, temveč podeduje zadevne gene, iz katerih se razvijejo po vplivu okolja omenjene lastnosti in znaki. Naglasiti je treba, da ne odloča pri nastajanju lastnosti in znakov le en gen, temveč skupine genov. • Proti koncu XIX. st. je postavil nemški biolog profesor Avgust Weismann z objavo svoje teorije o trajnosti klične plazme raziskavanje dednega poteka na novo podlago. Weismann zavzema stališče, da so klične celice od početka razvoja ločene od telesnih celic. Samo klične celice so nosilci dednih lastnosti. Snov, iz katere obstoje te celice, torej plazma, povzroča razvoj telesa. Toda v vsaki generaciji ostane neki del plazme zarodnikov nespremenjen. Ta se ohrani za tvoritev semenske in jajčne celice, ki prenašata dedino na potomce. Weismann meni, da je klična plazma nesmrtna, ker teče nenehoma od enega rodu do drugega, medtem ko telo umre, ker se življenje pričenja in končuje z vsakim individuom. Obsežno biološko raziskavanje s poskusi in opazovanji je potrdilo Weismanno-vo teorijo. Weismannova teorija je potrdila tudi poteze dednosti, zlasti pa je dokazala, da se pridobljene poškodbe ne podedujejo, ker je telo staršev popolnoma ločeno od kličnih celic, in se zato pridobljene spremembe ne morejo prenesti na potomce. Weismannova teorija je obveljala in je za vsakogar, ki hoče razumeti dednost, naj večjega pomena. Weismannov nauk je v glavnem tale: V vsakem individuu so klične celice od telesnih celic povsem ločene enote in ne vplivajo druga na drugo. Plemenska žival ne prenese na svoje potomce lastnosti, znakov, potez in razlik, ki jih kaže njeno telo, prenese pa del klične plazme, iz katere se v ugodnih pogojih lahko razvije njej podobno telo. Podobnost staršem ni posledica tega, da je žival ustvarjena iz celic, izvirajočih od staršev, vzrok podobnosti je v tem, da je nastala prav tako kakor njeni starši iz skupne celične plazme prednikov, kar velja tudi za prastarše, otroke in vnuke. Iz tega sledi: Za lastnosti, ki jih pri mladičih pričakujemo, niso merodajne vidne lastnosti staršev, merodajna je edinole kakovost njihovih kličnih celic. Ta temeljni nauk mora biti pri paritvi kažipot! Sele Weismannova teorija je po 35 letih uveljavila odkritje meniha Gregorja Mendla iz leta 1866. 34 let za Mendlom, leta 1900, so Nemec Correns, Avstrijec Tschermak in Holandec De Bries na novo, istočasno in neodvisno drug od drugega postavili zakone o načinu delitve dednih faktorjev od ene na drugo generacijo. V počastitev spomina prvega odkritelja teh zakonov se ti zakoni imenujejo Mendlovi zakoni. Mendlova dela, v katerih je opisal svoje odkritje, so bila v času, ko jih je objavljal, javnosti le malo znana oziroma niso vzbudila večjega zanimanja, ker je Mendel s svojim odkritjem daleč prehitel takratno znanstveno delo na tem področju. Mendlova odkritja je utemeljil šele nauk o dednosti kot eksaktna veda. Gregor Mendel je prišel do svojega epohalnega odkritja po osemletnem praktičnem križanju dolgostebelnega grah a s kratkostebelnim. Če je križal dolgostebelni grah čiste vzreje med seboj, so bili potomci enaki dolgostebelnim staršem. Isto je dosegel pri poskusu s kratkostebelnim grahom čiste vzreje. Pri križanju dol-gostebeinega graha s kratkostebelnim so imele vse rastline prve generacije dolga stebla, bile so torej podobne le enemu roditelju, čeprav so bile potomci dveh različnih roditeljev. Če je prišlo pri teh križanih rastlinah do samooploditve ali pa do namerne oploditve med seboj, potem so se razvili potomci z dolgimi in kratkimi stebli, in sicer vedno v razmerju 3 : 1. Rezultati, pridobljeni pri takem ali sličnem križanju rastlin, so privedli Mendla do zaključ- P oUiaa tjzansau/a Prvo c/zatraa/o pOtOKlCJtV IX 1 OO I Dtidaa fonauLa P- UUČOfL Stank*. I I Dedna formula 0)(«J ^4' dSi.av. čton/ae potOKLCJCV ____ Dedna 1 00 1 formula Sl. 3. Križanje med kratkodlakim in ostrodlakim ptičarjem ka, da morajo imeti starši določene faktorje oziroma dedne enote, in sicer dve za vsak znak, ki se pokaže pri individuu. Mendel je bil mnenja, da se ločita dedni enoti pred oploditvijo, tako da preide na vsakega potomca od vsakega izmed roditeljev le ena dedna enota. Če je to mnenje pravilno, mora pokazati potomec zadevni znak staršev z enakimi dednimi enotami čisto. Od staršev z različnimi dednimi enotami morajo potomci podedovati različne dedne enote, ki se pa lahko zopet dedujejo. S to teorijo je Mendel pojasnil rezultate križanja dolgostebelnega graha s kratkostebelnim takole: Vsaka rastlina prve križane generacije ima dedno enoto ali faktor za dolžino kakor tudi enoto za kračino stebel. Potomci prve generacije imajo dolga stebla kakor eden od roditeljev, ker je dolžina dominantna (to se pravi prevladujoča) nad kračino in ker njen obstoj prikriva kračino kot recesivni (to se pravi skriti) znak. Pri nadaljnji vzreji imajo križane rastline dve vrsti kličnih celic, od katerih ima ena le faktor (dedno enoto) za dolžino, druga pa le faktor za kračino stebel. Ko pride do oploditve med moškim individuom te generacije z enako odgojenim ženskim individuom, se lahko moška klična celica s faktorjem za dolžino združi z žensko klič-no celico z istim faktorjem ali pa s tako žensko klično celico, ki ima faktor za kračino. V prvem primeru bodo imeli potomci dolga stebla in ta znak bo podedoval čisto tudi naslednji rod. V drugem primeru bodo imeli potomci sicer tudi dolga stebla, toda ta znak ne bo več čistodeden. Prav tako se lahko združi klična celica z dednim faktorjem za kračino z ustrezajočo klično celico ali s klično celico z enoto za dolžino. V prvem primeru bomo dobili čistodedne rastline s kratkimi stebli, v drugem pa nečistodedne z dolgimi stebli. Nazorno prikažemo tole tako: Ocetna generacija: D(olgi) + k(ratki) Pri isti vrsti živali razlikujemo razne dedne faktorje tako, da jih označujemo z velikimi in malimi črkami, in sicer dajemo dominantnemu (prevladujočemu) faktorju veliko črko, re-cesivnemu (skritemu) pa malo črko. Vsak izmed roditeljev ima dve dedni enoti, za dolžino (DD) in kračino (kk). Vsaka klična celica ima le eno enoto, D ali k. Pri oploditvi se združi klična celica enega roditelja s klično celico drugega. Potomci imajo torej dedni faktor Dk. Dva individua iz te generacije prineseta pri medsebojni paritvi po dve vrsti kličnih celic, od katerih ima ena faktor D, druga pa faktor k. Torej DkXDk. Različne vrste kličnih celic se lahko združijo na naslednji način: D+D, D+k, k+D, k + k. Iz teh zvez nastanejo individui s faktorji DD, Dk, kD, kk. Od teh bodo imeli DD, Dk in kD dolga stebla, ker je dolžina dominantna nad kračino. kk bo imel kratka stebla, ker primanjkuje tu faktor za dolžino, zaradi česar je ta vrsta kratkostebelno čistodedna. Od treh vrst z dolgimi stebli bo le DD čistodedna. Dk in kD ne bosta čistodedni, ker imata klične celice z dvema dednima enotama. Shematično prikažemo to lahko takole: Klične celice Potomci Prinesejo sledeče klične celice Dominantno X recesivno 00 I Dr 10 0 _lX_L 0 M D r dIM Po medsebojnem križanju dobimo: DD Dr rD čisto dominantno 1 nečisto dominantno 2 rr čisto recesivno 1 Mendel je delal svoje poskuse z rastlinami, njegova pravila pa so se izkazala v isti meri tudi pri živalih. Če parimo črnega psa, čigar barva je čistodedna, s psico rdeče barve, ki je prav tako po svoji barvi čistodedna, bodo potomci vsi črne barve, ker je črna barva dominantna nad rdečo, kakor so pri grahu rastline z dolgimi stebli dominantne nad rastlinami s kratkimi stebli. Če parimo iz tega križanega legla brata s sestro, bo nekaj potomcev črne, nekaj pa rdeče barve, v razmerju 3:1. Tretjina črnih mladičev bo čistodedna. Mladiči ostalih dveh tretjin bodo črne in rdeče barve, kakor se je pač izvršila paritev. Rdeči psi, ki izvirajo od križano vzrejenih črnih psov, bodo po barvi prav tako čistodedni, kot da ne bi imeli nobenega črnega psa med svojimi predniki. Pri teh živalih je rdeči faktor čistodeden in se njihove vzrej ne lastnosti ne razlikujejo — glede na barvo — od drugih živali, ki so bile vzrejene na podlagi či-stodedne rdeče barve. Tako vzrejen rdeč pes, parjen z živaljo iste barve, ne bo nikdar zaplodil ali skotil črnih mladičev. Prav tako bodo od psa, ki je vzrejen na podlagi dominantne črne barve, le črni potomci, če je tudi partner pri paritvi črne barve. Če parimo žival, ki ni vzrejena na podlagi dominantne črne barve, čeprav izvira iz legla, v katerem so tudi mladiči z dominantno črno barvo, in se po barvi pravzaprav od ostalih črnih mladičev ne razlikuje, bo skotila ali zaplodila z nekaterimi partnerji nekaj odstotkov rdečih mladičev. Žival, sicer črne barve, toda nečisto dominantne, parjena s partnerjem čistodedne črne barve, bo dala tale rezultat: Nečisto dominantno X čisto dominantno=Dr DD Lej 0 D D i v Iz tega izvirajo naslednje l XX * klične celice: 0 0 — uspeh: DD Dr DD rD 1 čisto 1 nečisto 1 čisto 1 nečisto dominantno dominantno dominantno dominantno Vsi mladiči posedujejo dominantni faktor črn. Vsi mladiči so črne barve, toda samo polovica je čistodedno črna, medtem ko ima druga polovica tudi dedni faktor rdeč, tako da svoje barve ne deduje čisto, če jo parimo z živalmi, ki imajo za dedni faktor rdečo barvo. Če parimo še tako dolgo nečisto dominantno črne pse s čisto dominantnimi črnimi, bodo vsi mladiči črni. Čim parimo nečisto dominantne črne pse z njim enakimi ali z rdečimi, se pokaže takoj dedna nečistost. Ta pojav nam kažeta nazorno shemi A in B. A. Nečisto dominantno X Nečisto dominantno Dr Dr Klične celice: Rezultat: DD 1 čisto dominantno (črno) 0 M 0_l J_XJ_ 0 0----------J ■ Dr rD rr 2 nečisto 1 čisto dominantno recesivno (črna) (rdeče) Torej trikrat dominantno in enkrat recesivno P- Očitna Cj* 1 Uk EE ut? <2 UUEb >* 3 UdEE db in 4 UdEb *y% s UUEb 6 UUbb y% ? kdEb s Kdbb ,>* 9 k d E E 'h kdEb 11 ddEE >r a ddEb « KdEb in * kdbb y%' 15 dcLEb 16 ddbb :o ti- si. 5. Križanje enobarvnega rjavega dolgodlakega ptičarja z belo lisastim kratkodlakim ptičarjem. Kratko-dlakavost (K) in dolgodlakavost (d) sta parno nasprotujoč si znak, enobarvnost (E) in belo lisasta barva (b) drugi parno nasprotujoč si znak. Kratko dlakav o st je dominantna nad dolgodlakavostjo. Enobarvnost in belo lisasta barva kažeta vmesni (intermediarni) potek dedovanja klicnih celic F-l psov (slika št. 5) se tvorijo štiri vrste kličnih celic, in sicer: KE, Kb, dE, db. Vsaka teh štirih vrst jajčnih celic psice se pri oploditvi lahko združi z vsako od štirih vrst semenskih niti psa, tako da se lahko pokaže v celoti 9 različnih kombinacj, in sicer: KKEE, KKbb, KKEb, KdEE, KdEb, Kdbb, ddEE, ddEb, ddbb. Kombinirajo se dedne zasnove K (kratko-dlakavost), d (dolgodlakavost), E (enobarvnost) in b (belolisavost) popolnoma neodvisno med seboj. To je tretje Mendlovo pravilo, pravilo neodvisnosti, pravilo proste kombinacije dednih zasnov. Omenjenih devet genotipov lahko pričakujemo v različnih množinah, kakor nam kaže slika št. 5, če izvršimo kombinacijo zasnovnega para KE, Kb, dE in db obojih F-l zarodnikov. V kombinacijskem kvadratu (slika št. 5) je to prikazano, in sicer: 4 Kd, Eb (številke posamezne slike: 4, 7, 10 in 13), 2 Kd bb (št. 8 in 14), 2 KK Eb (št. 2 in 5), 2 Kd EE (št. 3 in 9), 2 dd Eb (št. 12 in 15), 1 KK bb (št. 6), 1 dd EE (št. 11), 1 KK EE (št. 1) in 1 dd bb (št. 16). Ce nadaljujemo z vzrejo teh 9 genotipov, bodo samo 4 dedno čisti, in sicer: KK-EE, dd-EE, KK-bb in dd-bb. Vsi ostali bi se cepili. Večina 9 genotipov je pri kratkodlakih psih fenotipično enaka. Ti genotipi so KK-EE = Kd-EE (kratkodlaki nelisasti), KK-Eb (kratkodlaki z belimi znaki), dd-bb = Kd bb (kratkodlaki belo lisasti). Medtem pa so dolgodlaki genotipi dd ... (slika 11, 12, 15 in 16) v prikazanem tipu različni. Dobimo torej 6 fenotipov, ki se pogosto takole javljajo: 6 kratkodlakih z belimi znaki (številka 2, 4, 5, 7, 10 in 13), 3 kratkodlaki enobarvni (št. 1, 3 in 9), 3 kratkodlaki belo lisasti (št. 6, 8 in 14), 2 dolgodlaka belo lisasta (št. 12 in 15), 1 dolgodlak enobarven (št. 11), 1 dolgodlak bele barve z rjavimi znaki (št. 16). Pri križanju, pri katerem sta udeležena dva para dednih faktorjev, velja, da se pričakovani številčni rezultat pokaže le pri mnogoštevilnih paritvenih poskusih; le nekaj legel ne bi zadostovalo, ker ne bi pokazala obetanega rezultata. Število genotipov pri križanju, pri katerem sta udeležena tudi dva para dednostnih faktorjev, je 9. Nasprotno sta število in večkratni prikaz fenotipov odvisna od tega, ali imata oba dedna faktorja dominanten ali eden od njiju dominanten in drugi vmesni ali pa oba vmesni (intermediarni) potek dedovanja (slika št. 16). V prvem primeru so le 4, v zadnjem pa 9 fenotipov (zunanji pojav). Pri živalih ugotovljene različne dedne faktorje razlikujemo s simboli črk. Tako ima rece-sivni (skriti) belo lisasti faktor označbo b, dominantni (prevladujoči) ostrodlaki faktor O. Za dominantno stanje dednega faktorja se določi torej velika črka, za recesivni (skriti) del dednega faktorja pa mala črka. Ako se prikaže pri različnih živalskih plemenih enako stanje dednega faktorja, se določijo enaki znaki črk. V naslednjem so navedeni znani dedni faktorji pri psih, in sicer: siva barva je dominantna nad črno barvo pri pruskem ptičarju, črnem miisterlandcu in deloma pri španijelih, pri črnorjavih jazbečarjih, gordon-seterju in lovskem terijerju; črna tjarva je dominantna pri večini rjavih nemških kratkodlakih ptičarjev in prepeličarjev; enobarvnost je dominantna nad belolisavost j o pri poenterjih, angleških seterjih, malih miisterlandcih i. dr.; rjava barva (v celoti) je dominantna nad rjavo serasto, slednja pa nad rjavo lisasto pri prepeličarjih; progasta barva dlake je dominantna nad enobarvnostjo pri barvarjih; ostrodlakavost je dominantna nad kratkodlakavostjo; kratkodlakavost je dominantna nad dolgodlakavostjo, serasta barva nad belo barvo. Znak (ali lastnost), ki je pri neki živali ali pasmi dominanten, ne more biti dominanten pri drugi živali ali pasmi. Pri španijelih je črna barva dominantna nad rdečo, pri jazbečarjih pa je rdeča barva dominantna nad črno in rjavo barvo; pri križanju pasem je kračina nog dominantna nad dolgostjo nog. Nihče nima vpogleda v potek dedovanja. Rodovniki psov imajo za rejca vrednost le, če imajo pri prednikih oznake njihove storilnosti. Zvezdica pred imenom psa pomeni, da je pes (ali psica) ocenjen na tekmi. Dve zvezdici za imenom značita, da sta roditelja ocenjena glede na vzrejno vrednost in sta dokazala ostrost. Če je pri imenu znak §, roditelja nista preizkušena v ostrosti, a sta izpolnila ostale pogoje za darilo. Znak \ pomeni glasno gonjo po sledu, / = davilec roparic, — = klicar, ] = donašalec izgubljene divjadi, : = ocenjen na naravni krvni sledi jelenjadi, O = ocenjen za delo pod zemljo, znak O pa pomeni uspešnost tekmovanja na uporabnostni tekmi. Vsi dominantni dedni faktorji se močno nagibajo k dedni cepljivosti,| medtem ko se skriti, torej recesivni dedni faktorji, ne morejo cepiti in so čistodedni. Za lovsko pravično izvrševanje lova potrebujemo uporabnostnega psa, to je psa, ki nam je pri vseh vrstah lova sposoben pomočnik. Iz tega razloga je nujno potrebno vzrejati take pse, ki bodo kos tem nalogam. Za vzrejo moramo skrbno izbirati plemenjake in plemenjakinje, od katerih lahko pričakujemo potomce, ki bodo dajali vedno boljše zasnove. Ni dovolj, da parimo čistopasemsko psico s čištopasemskim psom, temveč je treba pregledati tudi zasnove prednikov; šele s pravilno izbiro namreč lahko pričakujemo potomce, ki bodo ustrezali našim zahtevam. Niti praksa niti znanost nista docela razkrili tajnosti dedovanja; zato ni vzreja psov nikaka računska naloga. Od časa do časa najdemo v leglu mladiča, ki se močno razlikuje od svojih roditeljev, od svojih bratov in sester, in povzroča zaskrbljenost glede na čistost vsega legla. Vzvratnost ali atavizem je povsem naraven pojav, ki si ga razložimo s tem, da je mladič pokazal znak, ki so ga imeli njegovi predniki recesivno (latentno), torej skrito. Tak recesiven znak se lahko pokaže čez 20 in več let, če parimo psa in psico z istim recesivnim genom (faktorjem). Pri vprašanju spola ne poznamo nobene znanstveno ugotovljene poti, s katero bi lahko vplivali na spol. Spol vsake živali je določen z združitvijo semenske niti z jajčno celico. Potek je popolnoma neodvisen od starosti roditeljev, časa paritve ali katerega koli drugega faktorja. Rejec nikakor ne more vplivati na spol potomcev sparjenih živali. Zakon dednosti velja za vsa živa bitja, za rastline, živali in ljudi. Za rejca je popolna dominantnost nekaterih znakov in lastnosti velike važnosti. Neka stopnja nepopolne dominantnosti nekega znaka ali lastnosti nad drugim je precej pogosta. Geni, ki povzročajo temne oči, so prevladujoči nad geni za svetle oči; računati pa smemo, da bodo oči dvojno dominantnih psov temnejše od zastopnikov pasme, ki imajo le en gen (faktor) za ta znak. Prav tako je lahko glava psa, ki ima v svojih telesnih celicah dvojni gen za dolgo- glavost, daljša od živali iste pasme, če ima ta samo en tak gen, zvezan z recesivnim nasprotnim genom. Na koncu še nekaj besed o vzreji v sorodstvu in o vzreji v ožjem krvnem sorodstvu. Vse pasme psov, danes jih je preko 400, so nastale po vzreji v sorodstvu. Dobri rezultati se lahko dosežejo le, če pri vsaki generaciji živali temeljito izberemo in brezpogojno izločimo vse, kar kaže kake napake. Nikakor ne smemo uporabljati za pleme živali z napakami. Take mladiče je treba takoj odstraniti. Vsaka napaka, ki se pokaže pri vzreji v ožjem krvnem sorodstvu, ima svoj izvor prav v takem sorodstvu, kajti ta vzreja ne more ustvariti novih, dobrih ali slabih lastnosti, temveč le tiste faktorje (gene), ki jih imajo parjeni individui v svojih kromosomih. Vzreja v ožjem krvnem sorodstvu za dosego potenciranih dobrih lastnosti je zelo draga in terja mnogo let; privoščijo si jo lahko le redki rejci. Poleg tega zahteva taka vzreja temeljito poznavanje zakona o dednosti, kar nas pa kljub vsemu ne obvaruje pred razočaranjem. V tej razpravi sem se dotaknil le najvažnejših načel vzreje psov, kajti literatura o pravilni vzreji je obširna, dokaj zamotana in težko umljiva. Resnim rejcem, katerim ta literatura ni dostopna, naj služi razprava za skromen kažipot pri pravilni vzreji našega štirinožnega pomočnika. Viri: Erbkunde fiir den Waidmann von Professor Dr. Friedrich Kroning, založba Paul Parey, Berlin, 1938. Hundezucht auf Grund der Vererbungslehre von Erič F. Daglish, Albert Mtiller Verlag, AG., Ruschlikon - ZCH. Švica. Foto Franc Kersnik Covcu v slovo Okrajna lovska zveza Celje je v juniju izgubila svojega dolgoletnega tajnika tovariša Antona Zorka, odlikovanca z značko Za zasluge v lovstvu. Pokojnik je bil lovec od mladih nog in tudi pred vojno tajnik »Slovenskega lovskega društva« v Celju. Takoj po končani vojni je, ko je kot izseljenec okusil vso trpkost izgnanstva, zastavil vse moči za dvig lovstva. Neutrudljivo je delal kot organizator in vzgojitelj in se ni ustrašil nobenih težav. Deloval je tudi v kinološki organizaciji. Kljub veliki zaposlenosti je vestno opravljal dolžnost blagajnika »Društva brak jazbečar«. Vse svoje proste ure je posvetil lovski in ribiški organizaciji, tako da mu je ostalo le malo časa za razvedrilo v naravi, ki jo je tako ljubil. Na zadnji poti ga je spremila množica lovcev in prijateljev in vsako oko je bilo rosno ob otožnem slovesu od spoštovanega lovca. 22. maja t. 1. je nenadoma umrl Fric Confidenti, znani lovec in kinolog iz Celja, dolgoletni odbornik »Slovenskega lovskega društva« in Okrajne lovske zveze, podpredsednik »Društva brak jazbečar« in član lovske družine Št. Vid pri Grobelnem. V svoji odlični psarni »Savinja« je vzredil nešteto dobrih goničev in brak jazbečarjev. Njegovi prijatelji smo le težko dojeli to pretresljivo vest in dejstvo, da ne bo več stopil med nas in nas razveselil s šegavo pripombo ali veselim dovtipom. Povsod nam bo manjkal, pri delu in pri lovih, ki se bodo kmalu začeli. Ko ne bomo več slišali njegovega prijetnega glasu, bomo šele dojeli težko izgubo. Komaj se je ustanovila lovska družina Stahovica, že nam je neizprosna smrt iztrgala iz svoje sredine dobrega in pravičnega lovca in zvestega tovariša Valentina Uršiča. Dočakal je 73 let. Bil je gozdar v Kamniški Bistrici. Ves okoliš je dobro poznal in zato pogosto priskočil na pomoč, ko je bilo treba urediti to ali drugo mejo ali podobno stvar. Med prijatelji je bil vesel, pri delu resen, vedno pa ljubezniv in prikupen. Kako drag nam je bil, je pokazal tudi njegov pogreb. Ko se bomo spet zbrali na lovu, se bo lovski rog oglasil najprej v njegov spomin. » Koroški lovci so se 2. julija v Črni poslovili od Dre j ca Hovnika, enega najboljših visokogorskih lovcev, ki je spremljal nešteto lovskih gostov na gamsji in Petelinji lov. Čez 25 let je vlival v šibrarnici rudnika Mežica šibre za vse jugoslovanske lovce pa tudi za lovce izven naših meja. Samo med okupacijo za to delo ni imel časa — takrat je neustrašeno sipal svinec po okupatorskih vrstah. Slovo od Drejca je bilo ganljivo, saj so izgubili z njim v rudniku dobrega delavca, nekdanji soborci zvestega tovariša, Korošci zavednega in poštenega državljana, lovci pa nesebičnega, priljubljenega in izkušenega lovca. D rej a bo ostal v spominu koroških lovcev kot svetal lik visokogorskega lovca. Lovska družina Slatina Radenci je z zelenimi vejicami zasula grob svojega častnega člana Matije Mlinariča. Tovariš Mlinarič, ki je bil najstarejši član lovske družine, se je rodil 1878. leta; 52 let je bil lovec, član lovske organizacije pa od njene ustanovitve. Svoje bogate lovske izkušnje, ki si jih je pridobil v tolikih letih, je kaj rad posredoval mlajšim lovcem. Tako je vzgojil novo generacijo dobrih in poštenih lovcev sedanje lovske družine. Lovci pa so pokojnika spoštovali tudi zato, ker je bil zaveden človek trdnega značaja, ki ni klonil tudi v najtežjih preizkušnjah. SPOMLADANSKE TEKME PTIČARJEV V LJUBLJANI B. S e ž u n Letošnjo spomladansko vzrej no tekmo in letošnjo spomladansko tekmo ptičarjev v Ljubljani je priredilo Društvo ljubiteljev ptičarjev 16. in 17. aprila. Tekmi, ki sta bili v lovišču Ljubljansko polje, je vodil B. Lisek, sodili pa so J. Koder, J. Škofič in B. Sežun. Vreme je bilo še kar ugodno, le veter in suša sta delo nekoliko otežkočala. Na spomladansko vzrejno tekmo je bilo pripeljanih 12 psov: 8 nemških kratkodlakcev, 3 žima vci in 1 angleški seter. Pred tekmovanjem je bila na vrtu gostilne Kačič na Titovi cesti telesna ocena psov, ki je pokazala, da na vzrejo psov vzreditelji premalo pazijo. Pri tem mislim na pravilno nego in na hrano psa v nežni mladosti, v dobi, ko je odstavljen in ima kake 3 tedne, pa do oddaje novemu lastniku. Kar namreč pes v tej naj nežnejši dobi zamudi, ne more nikdar več nadoknaditi. Posledica premajhne pozornosti pa so slabe in tenke kosti ter slaba stoja prednjih, še bolj pa zadnjih nog. Tak pes ostane navadno majhen in doseže komaj pasmi ustrezajočo višino. Nadalje vzreditelji vse premalo skrb e, da bi odpravili psicam razne zajedavce, gliste in trakulje. Vsako psico bi morali pred plemenitvijo pregledati, če nima zajedavcev (preiskava blata). Ker pa se to navadno ne izvrši, se mladiči okužijo s paraziti že v najnežnejši mladosti in spet je tu posledica: slaba konstitucija, rahitis, neješčnost, slaba kondicija. Vse to pa seveda vpliva tudi na delo psa. Tak pes ne more vztrajno in živahno iskati, ni vzdržljiv in naredi sploh bolj hladen vtis. Stari rek, da je zdrav duh v zdravem telesu, velja tudi za psa. Druga pomanjkljivost, ki se je opazila na tekmi, pa je ta, da je večina vodnikov pse za tekmo premalo pripravila. Res je bilo letošnjo pomlad vreme neugodno in zato čas, primeren za pripravo, kratek. Kljub temu pa bi psi ob vztrajnem vodstvu več pokazali. Zasnova je tu, manjka le pridnosti in požrtvovalnosti. Najbolj pomanjkljivo je bilo iskanje psov. Noben tekmovalec ni dosegel v tem predmetu boljše ocene kot 2 (povoljno); zato tudi ni bila podeljena nobena I. ocena. Tekmovalci so se razvrstili takole: II. a oceno je dobil s 110 točkami n. ž. Cero (Karo) Visoški, lastnik in vodnik Jože Logonder; pes zaradi poškodbe na zadnji nogi telesno ni bil ocenjen. II. c oceno je s 103 točkami dobila Lada (Lasi), lastnik Pavel Logonder, vodnik Jože Logonder; telesna ocena »dobro«. II. c oceno s 97 točkami je dobil n. kdl. Eko Marovški, lastnik in vodnik Viktor Logar; telesna ocena »dobro«. II. č oceno s 97 točkami je dobil n. kdl. Pec, lastnik in vodnik Franc Flis; telesna ocena »dobro«. II. d oceno s 96 točkami je dobil n. kdl. Cap Braničevski, lastnik Janez Zupan, vodnik Janez Mravlje; telesna ocena »dobro«. III. a oceno z 99 točkami je dobila n. kdl. Cita, lastnik in vodnik Karel Dolničar, telesna ocena »dobro«. Psica ni prišla v II. oceno, ker je dobila v delu na sledu nevidnega zajca samo 1 (zadostno). III. b oceno s 89 točkami je dobil n. kdl. Ero (Ron) Marovški, lastnik mag. Oto Šepic, Reka, vodnik Flis Franc; telesna ocena »dobro«. III. c oceno s 86 točkami je dobila n. kdl. Ela v. d. Edelstauden, iz Avstrije uvožena psica, lastnik Ivan Maček, Šmartno pri Litiji, vodnik Andrej Maček; telesna ocena »prav dobro«. III. č oceno z 80 točkami je dobil n. žimavec Car Visoški, lastnik Lidija Benigar, vodnik dr. Jože Benigar; telesna ocena »dobro«. III. d oceno s 77 točkami je dobil angl. seter Roš Ravniški, vzreditelj Matej Rozman, lastnik in vodnik Simon Borzatta; telesna ocena »prav dobro«. Pohvalno priznanje je z 289 točkami prejel n. ž. Cigo Visoški, lastnik in vodnik Niko Čermelj; telesna ocena »dobro«. Ker je pes odpovedal na sledu nevidnega zajca, ni prišel v boljšo oceno. Vodnik n. kdl. Boja Jadranskega je med tekmo odstopil; telesna ocena tega psa je »prav dobro«. Na spomladanski tekmi so tekmovali 4 psi: 2 nemška kratkodlakca, 1 žimavec in 1 angleška seterica. Dva tekmovalca, n. kdl. Bistra in angl. seterica Arba, sta bila za tekmo prav dobro pripravljena, ostala dva psa pa sta dobila v vzdržnosti pred zajcem O. Uspeh je bil tale: I. oceno je s 120 točkami dobila n. kdl. Bistra, lastnik Anton Hafner, vodnik Jože Logonder; II. oceno je s 103 točkami dobila angl. seterica Arba Ravniška, lastnik in vodnik Valter Giorgini; III. a oceno je s 96 točkami dobil n. žimavec Bodo Visoški, lastnik in vodnik Branko Maček; III. b oceno pa je dobila s 83 točkami n. kdl. Beta, lastnik in vodnik Borivoje Teodosijevič. Vso pohvalo zasluži vodnik Jože Logonder iz Žabnice, ki je vodil 3 pse in zasedel najboljša mesta. VZREJNA TEKMA PTIČARJEV V MARIBORU Ivan Caf Letošnja vzrejna tekma ptičarjev v Mariboru je bila 24. aprila v lovišču lovske družine Pobrežje. Lovišče, ki je bogato z divjadjo, je bilo za tekmo zelo primerno. Pred tekmo, t. j. v soboto 23. aprila, je bila smotra; na smotro je bilo pripeljanih 18 ptičarjev. O tekmi moram reči, da se čudim, da nekateri lastniki in vodniki (da ne omenim našega naraščaja) niso imeli toliko časa, da bi bili na enodnevni tekmi od začetka do kraja. Nekateri vodniki so namreč že med tekmo odšli, med njimi tudi dva iz Ptuja, tako da psov teh vodnikov ni bilo mogoče dokončno preizkusiti. Temu se čudim zaradi tega, ker je na splošno zanimanje za ptičarje precejšnje, znano pa tudi, da brez ptičarja v loviščih Dravskega polja ne moremo lovsko pravično loviti. Mislim, da bi morale lovske družine vsaj na mlajše člane vplivati, da se takih tekem udeleže. Če lastniki ali vodniki ne bodo vedeli, kaj se od ptičarja zahteva, bodo imeli od teh psov le majhno korist. 0 sami tekmi naj govori preglednica; povpre-ček je bil na primerni višini in zadovoljiv. 1 a nagrado s 109 točkami je dosegel pes Car Tržaški, lastnik in vodnik Mirko Konrad iz Maribora. Kaj velja pri psu prava zasnova, je spoznal ta vodnik. Spomladi si je nabavil dva ptičarja iz dveh psarn in oba vodil. Kmalu je spoznal, da ima Car Tržaški boljšo zasnovo; zato ga je obdržal. Na tekmi doseženi uspeh mu je bil zadoščenje in priznanje, da je pravilno izbiral. Car je dosegel naslednje ocene: 1. (nos) 4, 2. (iskanje) 4, 3. (stoja) 3, 4. (natezanje) 4, 5. (hitrost) 4, 6. (vztrajnost) 3, 7. (poslušnost) 3, 8. (strelomirnost) 4, 9. (zasnova na zdravi sledi zajca) 4. I b nagrado je dobila Cita Tržaška, sestra prej imenovanega Čara, ki je last lovske družine Pobrežje; vodil jo je lovski čuvaj Hercog. Njen uspeh je bil za marsikaterega udeleženca presenečenje. Njena ocena je tale; 1. — 4, 2. — 4, 3. — 2, 4. — 3, 5. — 4, 6. — 3, 7. — 3, 8. — 3, 9. — 3. I c nagrado je s 103 točkami dosegla psica Anda: tej psici se je poznalo, da je vodnik pri šolanju hitel. Ocena: 1. — 3, 2. — 4, 3. — 3, 4. — 4, 5. — 4, 6. — 4, 7. — 3, 8. — 2, 9. — 2. I d nagrado je s 102 točkami dosegel Cii Miklavški, ki ga je vodil tovariš Brumec iz ptujskega okraja. Pripomniti moram, da sta iz ptujskega okraja prispela le dva ptičarja, kar je za obsežna ptujska lovišča veliko premalo. Ocena: 1. — 4, 2. — 3, 3. — 4, 4. — 3, 5. — 3, 6. — 3, 7. — 3, 8. — 3, 9. — 2. II a nagrado je dosegla psica Cina Miklavška, lastnik in vodnik Alojz Osterš. Ta, doslej neznani vodnik ptičarjev, je pokazal pravilno razumevanje za vodstvo in šolanje; če bo tako nadaljeval, se bo jeseni še bolje odrezal. Ocena: 1. — 3, 2. — 3, 3. — 3, 4. — 3, 5. — 4, 6. — 3, 7. — 3, 8. — 3, 9. — 3. II b nagrado je dosegel importirani Rolf von Piberstein, lastnik in vodnik Jožef Jager. Ta pes ima vse lastnosti ptičarja z dobro zasnovo, je pa premalo temperamenten; bil pa je tudi premalo voden. Ocena: 1. — 4, 2. — 2, 3. — 4, 4. — 4, 5. — 1, 6. — 2, 7. — 3, 8. — 3, 9. — 2. III a nagrado je dosegla Ajka, majhna, zelo temperamentna in prikupna psička, ki pa je vodniku še trd oreh. Ocena: 1. — 3, 2. — 2, 3. — 3, 4. — 4, 5. — 3, 6. — 2, 7. — 3, 8. — 3, 9. — 1. III b nagrado je dosegel Cigo Obreški, pes iz dobre psarne, s katerim pa je vodnik premalo delal. Ocena: 1. — 3, 2. — 3, 3. — 2, 4. — 3, 5. — 3, 6. — 3, 7. — 2, 8. — 2, 9. — 2. III c nagrado je dosegel pes Pik (Perun). Z vodnikom je imel dober kontakt, ni pa še dozorel. Zato vsa njegova zasnova ni prišla do veljave. Vodniku ne bo težko tega, kar manjka, do jeseni nadoknaditi. Ocena: 1. — 3, 2. — 3, 3. — 2, 4. — 0, 5. — 3, 6. — 3, 7. — 3, 8. —2, 9. — 3. III d nagrado je dosegel Azor. Ta pes je v rokah mladega neizkušenega vodnika; zato ni znal zasnove svojega psa pravilno pokazati; pes pa je bil tudi premalo voden. Ocena: 1. — 2, 2. — 2, 3. — 2, 4. — 2, 5. — 3, 6. —3, 7. — 2, 8. — 2, 9. — 3. Pohvalno priznanje je dosegel pes Agan. Ocena: 1. — 4, 2. — 2, 3. — 4, 4. — 4, 5. — 1, 6. — 2, 7. — 2, 8. — 3, 9. — 0. (Skupaj je dosegel 81 točk, kar bi bilo dovolj za III. nagrado; ker pa je v 9. disciplini, t. j. na zdravem sledu zajca odpovedal, se mu po pravilih nagrada ne prizna.) Pohvalno priznanje II in 65 točk je dosegla psica Ada, ki ni bila dovolj vodena. Ocena: 1. — 2, 2. — 2, 3. — 2, 4. — 2, 5. — 2, 6. — 2, 7. — 3, 8. — 3, in 9. — 1. Trije vodniki so odstopili oziroma prezgodaj odšli. Lovska zadruga za svoje člane Inozemska lovska municija je zelo draga. Če bi jo nabavljali z devizami, ki se kupujejo na prostem deviznem trgu, je lovci ne bi mogli kupiti, čeprav jo nujno potrebujejo. Pred kratkim je prejela Lovska zadruga naboje za risanice, ki jih je kupila v Nemčiji. Te naboje bo prodajala svojim članom po ceni, kot jo kaže spodnja razpredelnica. Lovska zadruga je določila prodajno ceno, ki je nižja kot nabavna cena, da kupcem ne bo treba seči pregloboko v žep. Tabela pa kaže tudi to, kakšna bi bila cena teh nabojev, če Lovska zadruga ne bi imela deviz, pridobljenih iz izvoza, čeprav je od kožuhovine, prodane v inozemstvo, njenih samo 5 %. S temi devizami kupuje v inozemstvu tisti lovski pribor, ki se v naši državi še ne izdeluje. Iz razpredelnice se vidi, da je treba kupiti samo kakih 5 nabojev, pa je razlika že tolikšna, kolikor je 1 zadružni delež (500.—), ki pa ostane last vplačnika. Lovska zadruga je v soglasju z Republiško lovsko zvezo sklenila, da bo nudila lovcem brez-dirhni smodnik »Detelino« po izredno nizki ceni, t. j. po 700.—din za 1 kg fco trgovina brez embalaže. Ta smodnik je prvenstveno namenjen za pokončevanje pernatih in dlakastih škodljivcev. Brezdimni smodnik »Detelina« je prav dober, po učinku pa je močnejši kakor običajni brezdimni lovski smodnik. Zato je poraba Detelina manjša. Naboje je treba polniti z naslednjimi količinami: kaliber 12 z 1.25 g smodnika Detelina, kaliber 16 z 1.10 g smodnika Detelina, kaliber 20 z 0.90 g smodnika Detelina. Ta smodnik lahko nabavijo: 1. lovske družine, ki so oddale Lovski zadrugi kožuhovino in tako prispevale svoj delež k skupnim lovskim koristim, 2. člani Lovske zadruge, ki so plačali poln zadružni delež. Detelina ima Lovska zadruga toliko, da dobi lahko vsak lovec okrog 60 g smodnika, torej količino, ki ustreza 50—60 nabojem. Smodnik Detelina je pakiran v pločevinastih škatlah po 1h kg, 1 kg in 2 kg. Okrajne lovske zveze in lovske družine naj ga naroče za svoje lovske družine oziroma upravičene člane skupno. KALIBER Nabavna cena, če bi morali devize (nemške marke) kupit: na deviznem obra-čunskerr mestu Nabavna cena z devizami, pridobljenimi z izvozom kožuhovine itd. Pod lastno nabavno cene znižana prodajna cena nabojev din din din 6,5 X 58 R 667,— 255.50 154,— 6,5 X 57 R 722.50 277.— 166.— 7 X 57 433.50 166,— 135.— 7 X 57 R 555.50 213.— 135,— 7 X 72 R 722,— 277.— 166,— 8 X 57 JR 533.50 194,— 135,— 8 X 57 R 360 667,— 255.50 154,— 8 X 58 R 667.— 255.50 154,— 8 X 72 R 722,— 277.— 166,— 9,3 X 72 R 667,— 255.50 154.— 7X64 667,— 255.50 154,— 7 X 65 R 778,— 298,— 175,— OPRTNIK O krmiščih in krmljenju Kmalu pa lanski zakasneli zimi sem govoril s tovarišem, ki mi je pravil, da niti srnjad niti jelenjad ni šla k pripravljenim krmiščem. Povedal sem mu, naj mu tak pojav ne vzame veselja za nadaljnje krmljenje. Tudi meni se ni nič bolje godilo. Ko sem avgusta 1946. leta prevzel lovišče, v katerem sem še danes čuvaj, sem takoj začel postavljati krmišča in pripravljati potrebno krmo za zimsko krmljenje. Naslednja zima je prinesla obilno mero snega in mraza. Neutrudljivo sem delal gazi in nosil divji kostanj; s senom sem namreč natlačil vsa krmišča že pred snegom. Drugih dodatnih krmil takrat nisem imel. Zelo sem bil razočaran, ker se moji varovanci niso poslužili tega, kar sem jim s tako težavo preskrbel. Od devetih krmišč sta bili samo dve nekoliko obiskani, vsa druga so ostala nedotaknjena. Imel sem precejšnje izgube posebno pri šibkejših živalih. Takoj v prihodnji pomladi sem napravil v bližini vseh krmišč solnice, vse druge solnice v okolici pa sem odstranil. Do jeseni so bile vse te, na novo napravljene solnice, že dobro obiskane. Ko sem jeseni raznosil seno, sem tudi seno nekoliko osolil. Na moje veliko veselje so bila ob prvem snegu vsa krmišča že obiskana. Od takrat delam vedno tako. Ko pride september, izpraznim vse solnice razen tistih, ki so v bližini krmišč. Tako sem dosegel, da se vsa divjad, čim zapade prvi sneg, pomakne v bližino krmišč. Zato nimam skoraj nobenih izgub. Lansko zimo nisem n. pr. zaradi pomanjkanja hrane izgubil niti ene glave srnjadi; eno samo srno mi je raztrgal pes volčjak. Moje lovišče je iz samih grap in grebenov in sega do 1500 metrov visoko. Franc Eržen S čim se hrani jazbec na Danskem? Preiskali so 190 jazbečevih želodcev. To so storili zato, da bi odgovorili na vprašanje, ali je jazbec nizki divjadi škodljiv? Jazbeci so bili iz vseh delov Danske. Uplenjeni so bili povečini v poletnih mesecih 1950. do 1952. leta, in sicer v jutranjih urah, kajti podnevi in zvečer je jazbečev želodec prazen. Le pičla polovica od 400 poslanih želodcev je vsebovala toliko tvarine, da so preiskavo lahko izvršili. Želodčno vsebino so nekaj časa konservirali v formalinu, potem pa jo z izpiranjem z vodo ugotovili in razvrstili po skupinah; seveda so ugotovili sestav želodčne vsebine tudi za vsak želodec posebej. Tako so preiskali 44 litrov hranilnih tvarin. Po količini je bilo v želodcih 26 % ovsa, 24 % deževnikov, 16 % dvoživk, 12 % žuželk, 7 % sesalcev, 7 % ptic in njih jajc, 3 % jagod in sadežev, 1 % polžev in 0.3 % plazilcev; za 5 % tvarine niso mogli ugotoviti, od kod izvira. Seveda so se odstotki te hrane med letom zelo spreminjali. Oves so v večjih količinah ugotovili samo od sredine julija do konca avgusta. V tem času je imelo od 57 jazbecev v želodcu oves kar 47 jazbecev, in sicer povprečno po četrt litra, večkrat pa tudi več kot pol litra. Drugega žita niso ugotovili. Deževnike so ugotavljali vse leto z izjemo zime; največ jih je bilo v zgodnji pomladi in v zgodnji jeseni. V nekaterih želodcih so jih našli do 4 del in več. Sredi poletja so ugotovili največ dvoživk; teh je bilo največ proti koncu junija in v začetku julija. Žuželke je zastopalo 60 % hroščev in 40 % gnezd čmrljev in os. Hroščev, med njimi so bili skoraj izključno govnači iz rodu geotrupes, je bilo v tej skupini največ spomladi, gnezd čmrljev in os pa je bilo največ v juliju in avgustu. Največje število govnačev, ki so jih našli v enem želodcu, je doseglo številko 863. Med sesalci, ki so jih našli v jazbečevih želodcih, je bilo največ poljskih miši (microtus) in rovk (sorex); verjetno gre za mlade živali iz gnezda v maju in juliju. Povprečno požre jazbec v eni poletni noči po eno rovko in po eno poljsko miš. Druge sesalce (ježe, krte, mlade zajce) so le redko ugotovili. Jajca in mlade ptice so našli v maju in juliju, a le majhno število, odrasle ptiče pa v obdobju od januarja do marca; odrasle ptice so jazbeci zelo verjetno našli, ko so bile že mrtve. Jagode so ugotovili poleti, češplje jeseni. Zelenih delov rastlin in korenin niso našli. Tudi polžev so ugotovili le malo, in sicer v glavnem le gole polže iz rodu arion in polže s hišico iz rodu helicidae. Pogosto so v jazbečevem želodcu ugotovili istočasno zelo raznovrstno hrano, kar pomeni, da požre jazbec vse, kar mu pride pod zob užitnega. Raziskave so pokazale, da žre jazbec tudi jajca in mlade ptice; 28 jazbecev (od 103) je imelo med 14. majem do 15. julijem v želodcih ptičja jajca. Mlade ptičke so ugotovili le redko: v enem primeru kebčke jerebice, ki jih je jazbec nedvomno pojedel žive, v drugem primeru pa so našli komaj izvaljeno račko z neke farme in končno še dva fazančka. Mlade zajčke so našli v treh primerih, a jazbec jih je požrl, ko je naletel nanje, ko so bili že mrtvi. Jazbec uniči tudi nekaj fazanjih in jerebičjlh gnezd. Med 103 jazbeci, ki so bili uplenjeni v času, ko fazani in jerebice gnezdijo, so našli po celo fazanje ali jerebičje gnezdo v želodcih 7 jazbecev, kar pomeni, da uniči jazbec povprečno vsakih 14 dni po eno gnezdo. Ta cenitev pa velja le za povprečna lovišča; v izrazito fazanjih loviščih bo ta škoda občutnejša. Ni pa seveda še znano, kakšen vpliv ima jazbec na stalež divjadi v splošnem. V povprečnih okoliščinah je ta vpliv verjetno majhen; vsekakor pa je priporočljivo, da posebno v fazanjih in jere-bičjih loviščih držimo jazbeca na kratko. Po referatu o knjigi J. Andersena »The food of the Danish Badger«, objavljenem v 1. št. Zeit-schrift fiir Jagdwissenschaft, dr. S. V. Prepelica Češnje so dozorele, žito odcvetelo in roža na travniku se je postarala. Rezko poje pod oslo kosa. V bližini se iz visoke trave oglaša prepelica. Pet-pe-di, pet-pedi, pet-pedi... Če jo poslušaš v poznem mraku, te prevzame posebno razpoloženje. Konec junija sem pomagal svaku pri senu. Pa se je zgodilo, da je s konico kose zadel ob prepelico v gnezdu. Vendar je ni ranil, kajti takoj se je dvignila in odletela. Svak, ki je član lovske družine, je takoj ocenil položaj. Pustil je veliko zaplato trave nepokošene, del pokošene trave pred gnezdom pa tako, kakor je padla. Pregledala sva še gnezdo. Naštela sva dvanajst zelenkastih, rjavkastopikastih jajčk. Nato sva se oddaljila na primerno razdaljo in čakala, da se prepelica vrne. Dolgo je ni bilo, končno pa je le prišla. Zelo oprezno je obkrožila gnezdo, nato pa sedla. Oddahnila sva si. Tudi naslednje dni sva ugotovila, da se je navadila na nekoliko spremenjeno okolje. Prepelica je naša najmanjša kura, med njimi edina selivka. V septembru se seli preko Italije in Grčije v Afriko, kjer prezimi. Jate počivajo na obalah Sredozemskega morja, kjer mnogo prepelic polove. Le tako je razumeti »božjo pošiljko« prepelic, ki so jih jedli Izraelci na poti iz Egipta v Palestino. Te ljubke perjadi je iz leta v leto manj. Veliko jih propade, ko se selijo, veliko gnezd pa pokonča tudi kosa. Pod koso konča vedno več naše poljske perjadi. Zato naj bi vsi lovci, zlasti ob gnezditvi, napravili vse, da se ohranijo gnezda’naše poljske perjadi. Danes namreč dobro vemo, da prav naše poljske kure, predvsem fazani, pridno uničujejo vso mogočo golazen po agrikulturah, vključno koloradarja, po drugi strani pa prijetno poživljajo naša polja. Posebno prepelica te ob večerni uri s svojim mehkim pet-pedi kar boža, utrujenega od vsakodnevnih skrbi. Stanko Lapuh, Radovljica Orel - jadralec Na poti iz Aljaževega doma preko Luknje v Trento sem tik nad prepadnim robom Sovatne, tam kjer pada v Vrata, zapazil v zraku nekaj rjavkastega, komaj opazno se gibajočega. Izgledalo je kot kaka zastava ali na vrvico privezan papirnat zmaj. Sele daljnogled je uganko pojasnil: bil je planinski orel! Kot postovka, le mirnih kril, je prežeče lebdel v zračnem toku, ki ga je močan zahodnih gnal nad strmim travnatim pobočjem preko ostro odsekanega grebena. France Avčin Podlasica na Triglavu Tik pod vrhom Malega Triglava sem v kupu grušča zapazil drobno glavico rjave podlasice. Nenavadna planinka je radovedno oprezovala za mimo sopihajočimi triglavskimi romarji. Le s čim se je hranila, saj so planinske miši v tej višini le redke? Francč Avčin Dve novici iz zasavskih lovišč Iz zasavskih lovišč se v »Lovcu« redkokdaj kdo oglasi. To pa še ne pomeni, da delo na lovskem področju v teh krajih počiva. Lovska družina Radeče je priredila 4. in 5. junija v proslavo 10-letnice osvoboditve lovsko razstavo, ki jo je obiskalo več tisoč ljudi iz Radeč in okolice. Razstava, ki je prikazala prav lepe trofeje iz bližnjih lovišč, je bila zelo okusno urejena. To dokazujejo tudi vpisi v spominski knjigi lovske družine. V njej sta med drugimi obiskovalci razstavo zelo pohvalila tudi tov. Ferči Miler, predsednik LOMO Radeče in tov. Stane Dolanc, predsednik Okrajne lovske zveze Trbovlje. »Jurič« in srnica Da istrski brak ni tak krvolok, kakor ga nam včasih slikajo nekateri lovci, nam nazorno kaže primer »Juriša«, ki je last Karla Cesarja, člana lovske družine Loka pri Zidanem mostu. »Juriš«, ki je med najboljšimi in najlepšimi psi v okraju Trbovlje, je dobil za prijateljico nekaj dni staro srnico. Takoj jo je vzel pod svoje okrilje in jo stalno budno čuva. Nosni obad ali kaj? Konec maja t. 1. se je mudil tov. I. F., član lovske družine Radovljica, po poslu pod Oblo gorico v neposredni bližini Radovljice. Iz gozdiča je pritekla srna in začela, kakor da bi blaznela, tekati okoli nekega grma. I. F. se ji je nastavil, da bi jo prestregel. Srna pa se je zaletela vanj s tako silo, da ga je podrla na tla. Ko mu je prišel na pomoč še neki tovariš, se je obema komaj posrečilo, da sta srno ujela. Zivinozdravnik je dal srni injekcijo vitamina B, nato pa so jo izpustili. Lovski čuvaj jo je naslednji dan opazil na njivi, kjer se je pasla v detelji. Ko ga je opazila, je dvignila glavo, nato pa v lahnem drncu odhitela v gozd. Vprašanje, kaj je pravzaprav srni bilo, pa je ostalo nerešeno. Stanko Lapuh, Radovljica KINOLOŠKE VESTI Društvo brak jazbečar bo priredilo letošnjo jesen 8 uporabnostnih tekem in preizkušenj naravnih zasnov brak jazbečarjev. Vsi lastniki brak jazbečarjev, katerih psi so bili ocenjeni telesno za plemenjake, nimajo pa še lovske preizkušnje, naj prijavijo svojo udeležbo do 15. septembra tajništvu Društva, Celje, Cesta na grad 17. Prijavljenci bodo prejeli o tekmah pismeno obvestilo. Društvo opozarja vse lastnike, da se bo dosledno držalo vzrejnih pravil in dopuščalo k plemenitvi le lovsko preizkušene brak jazbečarje. Zato svoje pse šolajte, nato pa se udeležite preizkušnje. Prijava paritev 1. Uhu v. Hirschbrunn-Treffen JRBj 491 X Breda JRBj 283 JŠBj 34; 1. Podrgajs Pavel. Slov. Konjice. Leglo je bilo 18. julija 1955. 2. Dak Hrastniški JRBj 287 JŠBj 41 X Alma JRBj 399; 1. LD Begunje. Leglo je bilo 21. julija 1955. 3. Arbo v. d. Fetzen JRBj 359 JŠBj 40 X Aga JRBj 431; 1. Udovič Ivan, Ljubljana, Streliška 5. Leglo je bilo 6. julija 1955. Iz lovske organizacije so bili izključeni Disciplinsko sodišče OLZ Celje je potrdilo izključitev Romiha Franca in Klepaja Franca iz lovske družine Štore; izključitev Straška Franca iz lovske družine Lemberg; izključitev Gajška Franca iz lovske družine Log in iz vseh družin v celjskem okraju; izključitev Lapornika Edvarda iz lovske družine Rečica in izključitev Plevnika Franca iz lovske družine Podčetrtek. Iz lovske družine Kranjska gora sta bila izključena Paripovič Milan za stalno, za eno leto pa Fortin Jože. Izključena sta bila iz lovske družine Gornji grad Menčak Jakob in Žmavc Franc. Fazan Foto Briški Lojze LOKI SLOVENIJE MRENO ČESEIIO tov. Ivanu Mačku - Mafiji, dr. Jožefu Benigarju, dr. Stanku Bevku in dr. Janku Lokarju k najvišjemu lovskemu odlikovanju Tov. Ivan Maček — Matija, predsednik odbora za gospodarstvo Ljudske skupščine LRS Dr. Jože Benigar S soturtisluM zauestfa in tovskm sum PO TRDNO ZAČRTANI POTI Ob občnem zboru Republiške lovske zveze Slovenije ob 10-lelnici osvoboditve V soboto 10. septembra so se ob štirih popoldne zbrali v prirodoslovni predavalnici ljubljanske Univerze izvoljeni delegati okrajnih lovskih zvez lovske organizacije Slovenije, da na rednem občnem zboru pretresejo delo pretekle poslovne dobe, ugotove uspehe in pomanjkljivosti ter postavijo nove sklepe za nadaljnji razvoj našega lovstva. Občnemu zboru so poslale pozdravne brzojavke Glavna lovska zveza FLR Jugoslavije, Zveza lovskih društev Srbije, Zveza lovskih društev Hr-vatske, Zveza lovskih društev Črne gore, Zveza lovskih društev Makedonije, Zvezo lovskih društev Vojvodine pa je zastopal njen član tov. Djura Litavski. Kot gostje so se občnega zbora udeležili zastopnik državnega sekretariata za gospodarstvo LR Slovenije tov. ing. Gregor Kersnik, zastopnik OLO Ljubljana tov. dr. Štefan Šoba, predsednik Planinske zveze Slovenije tov. Fedor Košir, zastopnik Ribiške zveze Slovenije tov. prof. Hočevar, direktor Uprave gojitvenih lovišč LR Slovenije tov. Hrovat Žan in predsednik Kinološkega združenja Slovenije tov. Franjo Bulc. Občnemu zboru so prisostvovali tudi novinarji ljubljanskih dnevnikov in radia. V nedeljo 11. septembra dopoldne je občni zbor svoje delo nadaljeval, izvolil predsednika, glavni odbor in ostale organe lovske organizacije, sprejel Pravilnik o podeljevanju lovskih odlikovanj in sklenil, da se odlikujejo z Redom za lovske zasluge I. stopnje tov. Ivan Maček - Matija, predsednik odbora za gospodarstvo ljudske skupščine LRS, tov. dr. Jože Benigar, predsednik Republiške lovske zveze Slovenije, tov. dr. Stanko Bevk, upokojeni prosvetni inšpektor, in tov. dr. Janko Lokar, upokojeni gimnazijski ravnatelj. Občni zbor je dal tako skromno priznanje štirim članom lovske organizacije, ki so si s svojim delom za dvig staleža naše divjadi, za ureditev lovišč, za vzgojo lovcev, za utrditev lovske organizacije in z delom na strokovno - prosvetnem področju pridobili trajne in posebno pomembne zasluge za razvoj našega lovstva. Da bodo vsi člani lovske organizacije seznanjeni z delom občnega zbora, objavljamo v »Lovcu« poročilo predsednika upravnega odbora Republiške lovske zveze Slovenije tov. dr. Jožeta Benigar ja, najvažnejše sklepe občnega zbora in organe, ki jih je izvolil zbor za prihodnjo poslovno dobo. POROČILO PREDSEDNIKA TOV. DR. JOŽETA BENIGARJA Dragi gostje, tovariši delegati in tovariši lovci! Ko podajam poročilo upravnega odbora Republiške lovske zveze, vas prisrčno in toplo pozdravljam ter prosim za potrpljenje, če bom v nekaterih točkah malo daljši in dolgočasnejši. Vem, da so daljša poročila nesimpatična, toda zdi se mi, da deseto obletnico osvoboditve, ki jo vse naše družbene organizacije praznujejo na najsvečanejše načine, na tem občnem zboru najlepše in najprimerneje počastimo s tem, da podrobno prerešetamo naše delo, uspehe in neuspehe, obenem pa si v obliki sklepov postavimo nove naloge ter začrtamo trdno pot za nadaljnji razvoj našega lovstva. Preden preidem k svojemu poročilu in analizi dela, vam čestitam k deseti obletnici naše nacionalne in ekonomske osvoboditve. Prosim, da. počastimo spomin velikih junakov, ki so za to, kar uživamo mi, žrtvovali svojo dragoceno kri in življenje ter nam pokazali, kako se je treba boriti za pravo zmago; obenem pa počastimo spomin tovarišev lovcev (82), ki so nas zapustili od zadnjega občnega zbora. Prosim za enominutni molk... Slava jim! Tovariši! Zdi se mi, da bi bilo poročilo preozko in nepopolno, če bi zajelo analizo dela, uspehov ter neuspehov in stanja naše organizacije samo za dobo od zadnjega občnega zbora. Čeprav so uspehi te dobe najvidnejši, so vendarle plod daljše dobe, odraz naše družbene revolucije, saj gredo vzporedno z vsem ostalim razvojem in so včasih celo revolucionarnejši. Ko smo prevzeli lovci po osvoboditvi, po letih 1941—46, opustošena lovišča in uveljavili socialistična načela, da lahko lovi vsak državljan, ki izpolnjuje določene pogoje, da se lahko vsakdo vključi v lovsko organizacijo, ni bilo malo tovarišev, zlasti starejših, ki so skeptično gledali na te »novotarije« ter že vnaprej obsodili lov na smrt. Menili so, da so mladi, neizkušeni lovci strokovno Predsednik tov. dr. Jože Benigar bere poročilo upravnega odbora Republiške lovske zveze Slovenije nesposobni, lovsko pa premalo etični. Toda pokazalo se je popolnoma drugače. Revolucija in narodnoosvobodilna borba ni prekalila teh ljudi le za borbo z orožjem v roki, ampak tudi za borbo v dobi graditve lepšega, novega življenja na temelju enakopravnosti, demokracije in notranje discipline. Oboroženi z načeli marksizma, navajeni spoštovati red, niso prinesli v lovske vrste anarhizma, niso postrelili vsega, kot so mislili nekateri, temveč so prinesli zavestno disciplino, borbenost za napredek lovstva, predvsem pa smisel za kolektivizem. Takoj so se pričeli strokovno izpopolnjevati, kar je bilo nujno potrebno za pravilno delovanje v lovstvu. Hitro so razumeli, da je za tako veliko število lovcev potrebno mnogo divjadi, da lov ni samo lovljenje. Spoznali so, da nudi gojitev divjadi večji užitek kot streljanje in da je največja lovčeva dolžnost čuvanje živalstva naše domovine. Danes imamo, zahvaljujoč se idejam in duhu naše revolucije, močno lovsko družino, ki je bila pred kratkim še nebogljeno dete. Ni več dvoma, da bo ostala pri življenju kljub skepsi o njeni življenjski sposobnosti, saj so se odnosi lovskih družin do lovišč vendarle bistveno spremenili. Danes mnogo družin ne razmišlja več o odstrelu kot glavnem problemu, ampak jim je prvo gojitev; zato zahtevajo divjad za nasaditev in osvežitev. Ne spreminjajo pa se samo odnosi družin do lovišč, spreminjajo se tudi odnosi med lovci, in to v duhu socialistične demokracije. Mi smo prvi na svetu, ki nimamo več zakupnega sistema kakršne koli oblike, pač pa ima lov popolnoma v svojih rokah naša lovska organizacija. Ves dohodek iz lovišč gre namreč v lovske sklade, ki se uporabljajo za napredek lovstva in gojitev divjadi ter niso več na razpolago za kakršne koli druge namene, kot še delajo drugje in kot je bilo v bivši Jugoslaviji (občinski proračun). Lovska organizacija kljub temu, da »lov ni več zastonj«, vztrajno in stalno raste. Dosegla je 9811 članov, kar je za 285 % (3440) več kot leta 1946. Do sedaj je to število najvišje. Naš lovski zakon, plod dela naprednih lovcev, je tako napreden, da ga občudujejo tudi tujci; v njem vidijo visoko razumevanje naše oblasti do lovstva. Naše lovstvo ne živi več v oblakih, pač pa stoji trdno na skali modernega, demokratičnega lovskega zakona; lovska organizacija pa stoji na močnih tleh svojih pravil: pravil lovske družine, okrajne lovske zveze in republiške lovske zveze, v najbližji bodočnosti pa tudi glavne lovske zveze. Taka organizacija ne more nazadovati, še manj pa propasti. Edina možna pot je napredek, kajti njen temelj — zakon — ni plod diktata, ampak plod dela širokega kroga, skoraj bi dejal celotnega kolektiva slovenskih lovcev. To delo je garancija za trdnost in solidnost vsebine zakona. Vidni dokaz pravilne poti, miselnosti in dela, vsaj večine lovcev, so uspehi v naših loviščih, to je porast naše divjadi. Tovariši! Ko danes ugotavljamo, da smo dosegli že toliko lepih uspehov, pa bi bilo nepravilno, ako ne bi poudarili, da je imel v Sloveniji pri razvoju lovstva zelo važno in veliko vlogo subjektivni moment. Gotovo bi ne mogli ugotoviti takega napredka, če bi Slovenija ne imela tovariša predsednika gospodarskega odbora LRS tov. Ivana Mačka-Matije in še nekaj ljudi v oblastvenih forumih in če bi Lovska zveza, okrajne lovske zveze in končno tudi lovske družine ne imele tako naprednih upravnih odborov. Za te uspehe, tovariši, zlasti v loviščih, se moramo zahvaliti tudi pravilnemu razvoju in veliki pomoči ter razumevanju Uprave gojitvenih lovišč, centralnega gojitvenega fonda, iz katerega se direktno ali indirektno naša lovišča bogatijo. Zato se na tem mestu iskreno zahvaljujem predvsem direktorju tovarišu Žanu Hrovatu. Obenem pa nam ta Uprava daje poleg materialne pomoči veliko pomoč tudi pri vzgoji lovcev, saj je vzgojila že lepo število poklicnih čuvajev, lovcev gojiteljev, ki svoja zapažanja in izkušnje prenašajo na naše lovce z živo in pisano besedo. Vem, da ni treba posebej poudarjati, da je imelo pri tem napredku zelo vidno in važno nalogo tudi naše glasilo, ki ni več strokovno apolitičen list, temveč organizacijsko glasilo slovenskih lovcev. Razvoj našega lovstva po vojni je hiter in uspešen. Vendar je na tej poti še ogromno ovir, ki ga zadržujejo in o katerih moramo danes kritično in samokritično spregovoriti nekaj besed. Te ovire so predvsem naslednje: 1. Stara miselnost, podedovana miselnost, ki ima korenine še v Slovencu gonjaču za fevdalizma, v priskledniku zakupnika, v lovcu, ki je imel lovsko kri, pa ni smel ali mogel loviti in je bil zato divji lovec ali lovski tat - zankar, zavira razvojno pot na posameznih področjih, zmanjšuje uspehe pri gojitvi, kvari sožitje in odnose v družinah, maliči športno stran lova (lovski užitek). Danes ni več zakupnikov in lovcev, ki bi ne imeli lovišča, oziroma ni več onih, ki bi imeli vse pravice, in onih, ki bi imeli samo dolžnosti. Danes imamo vsi lovci enake pravice in enake dolžnosti! Da pa nekateri ne izpolnjujejo dolžnosti in si morda tiho iaste le privilegije, je kriva prav ta podedovana miselnost odvisnosti, zaradi katere nismo dovolj udarni, da bi take primere takoj odpravili. Sramujemo se udariti po takih nepravilnostih, ker se bojimo zamere ali celo posledic. Še nam manjka zavesti svobodnih ljudi in zavesti enakopravnosti. 2. Primitivizem, ki se kaže v tem, da nekateri lovci še vedno ne razumejo bistva lova in mislijo, da se divjad samo strelja (streljači). Ti ne čutijo zadovoljstva niti potrebe, da bi divjad opazovali in se učili od nje prirodnih zakonitosti, ne vidijo v divjadi okrasa narave. Nekateri, sicer zelo zelo redki, pa vidijo v divjadi celo sovražnika, kar je prav gotovo dokaz kulturne zaostalosti. Zaradi neznanja ne znajo opazovati žive prirode in je zato razumljivo, da ne najdejo užitka drugje kot v pobijanju. Cenijo samo dobre strelce. Tako miselnost nehote pogosto podpirajo dobri lovci, ko v razgovorih sebe ali druge hvalijo, kakšni dobri strelci so. Redko slišimo v lovskih vrstah razgovore, kako se je ta ali oni lovec uspel približati divjadi in odkriti njene najbolj intimne biološke dogodke, ki se redko vidijo. Takega lovca je treba prikazovati kot junaka, ne samo dobrih strelcev! Sicer pa sem o tem že širše govoril v svojem članku v našem glasilu. 3. Močno rušijo notranjo disciplino in red v družinah napake značaja nekaterih lovcev (nevoščljivost, dobičkaželjnost in podobno). Te napake povzročajo družini materialno škodo, ovirajo razvoj in dvig lovišč, povzročajo finančne težave blagajnam in preprečujejo gojitev in utrditev tovarištva. Take ljudi moramo opozarjati na njihove napake, a če to ne pomaga, tudi izključiti iz kolektiva. Taki pojavi so zelo živi in razviti zlasti tam, kjer je subjektivni faktor slab, kjer upravni odbori niso energični, kjer vlada še vedno farni-liarnost, kjer se pozablja, da je naša dolžnost upravljati, in kjer se lovci ne zavedajo svoje odgovornosti pred ljudstvom. Vseh naštetih napak je že malo oziroma so zelo nežive tam, kjer je subjektivni moment močan, kjer se lovska organizacija razvija po naprednih načelih in socialističnih odnosih. Šibkost je v ljudeh in ne v sistemu današnjega lova — v lovski družini. Če je temu tako, potem moramo še enkrat pribiti, da je lovska družina osnovna organizacija in da 'zavisi ves nadaljnji razvoj od ljudi, ki jo sestavljajo. Naj bodo v najvišjem lovskem forumu še tako prizadevni in pošteni lovci, ne bomo napredovali, če ne bodo v osnovni organizaciji lovci takega lika, kot sem ga že opisal. In slednjič, ali ni zakon tak, da jamči vse pravice in vso samostojnost ravno družinam, višjim lovskim organom pa daje pravice samo takrat, kadar se pojavijo v družinah nezdrave in nesocialistične tendence. Zato je ta naš lovski zakon še toliko bolj demokratičen in napreden. Dovolite, tovariši, da vam bežno prikažem v nekaj številkah lovsko organizacijo naše republike: Danes šteje lovska organizacija 9607 članov ali po prijavah okrajnih lovskih zvez 9811, ker so nekateri lovci člani dveh družin v različnih okrajnih lovskih zvezah (204). Po socialnem sestavu imamo 3093 ali 31,52 % kmetov, 2460 ali 25,07 % delavcev, 2984 ali 30,41 % nameščencev, 635 ali 6,46 % obrtnikov in 639 ali 6,51 % ostalih. Te številke, zlasti odstotki, izražajoči članstvo kmetov in delavcev, kažejo in obenem potrjujejo zapažanje, da so za delavce zaradi oddaljenosti lovišč od industrijskih centrov manj ugodni pogoji kot pa za kmete, ki stanujejo v loviščih. Ne bi hotel nikogar žaliti, vendar moram povedati, da je število lovcev kmetov tudi zato nekoliko večje, ker so pri njih močno razvite materialistično egoistične tendence. Iz prakse in občevanja z lovci kmeti, pa tudi iz števila odstopivših članov, ko so se dajatve zvišale, vem, da so prav kmečki lovci računali, ali se jim lov izplača ali ne, ker jim je bil lov večkrat le sredstvo za pridobivanje, ne pa šport za razvedrilo. Moram pa po drugi strani priznati, da ravno kmečki lovci, namreč tisti, ki so pravi lovci in ne računarji, največ koristijo našim loviščem, saj so tako rekoč stalno v lovišču in dejansko skrbijo za našo divjad, česar mestni lovci zaradi oddaljenosti ne morejo. Ni le slučaj, da lovišča, kjer ni dosti kmetov domačinov, slabše napredujejo. Kakor vam je znano, je imela naša lovska organizacija s Koprom vred 20 okrajnih lovskih zvez, leta 1949 pa celo 28 podzvez. Po reorganizaciji okrajev v skupnosti komun, smo se, sledeč ostalim družbenim organizacijam, reorganizirali tudi mi, saj so nam to diktirali ekonomski in politični faktorji. Tako imamo sedaj 11 okrajnih lovskih zvez s 418 družinami. Čeprav pa smo se na reorganizacijo pravočasno in dovolj temeljito pripravili, saj smo razposlali v zvezi z njo okrožnice in imeli konferenco predsednikov okrajnih lovskih zvez ter glavnega odbora republiške lovske zveze, kjer smo se točno pogovorili o vsem, se reorganizacija ni izvršila tako, kot je prav in v interesu krepitve naše organizacije. Formiranje je bilo mehanično, uradno, tako da nimam občutka, da so se ustvarile nove organizacijske enote, ampak skrpucane sestavljenke starih, kjer se je v glavnem izvršilo le to, da je vodstvo ene enote priključilo drugo. Ponekod jim je bil bistveno važen sedež, drugod so se združevali »zaradi discipline«, tu in tam so celo zviška gledali na tovariše, češ, mi smo dobri, vi pa zanič! Le v zelo malo primerih smo opazili, da so pri združitvi odbori izkoristili subjektivni moment, to je kadre. Verjamem, da je zaradi oddaljenosti težko zbrati ljudi in je delo malo težje, vendar iz lastnih izkušenj vem, da dobri lovski odbori veliko pomagajo pri reševanju problemov in utrjevanju linije, čeprav so od nas dlje kot pa od novih okrajnih lovskih zvez. Zato ni prav nobenih razlogov, da bi morali biti zaskrbljeni. Te prehodne težave je treba takoj premostiti, saj so pred okrajnimi lovskimi zvezami važnejše naloge, kot je vprašanje, kdo bo predsednik ali kje bo sedež. Mislim, da se vsi zavedamo, kako zelo važno je gospodarjenje z lovskimi skladi, evidenca nad gospodarjenjem lovskih družin, lovska vzgoja, ocenjevanje trofej, predvsem pa bonitiranje lovišč in vrsta organizacijskih skrbi. Lovski zakon nam je dal možnost, da se razvijamo, da sami upravljamo lovišča, kot najbolje vemo in znamo, vendar zahteva od nas odgovornost in sposobnost upravljanja: Zato ne podcenjujmo teh nalog, ker nas bo sicer zaneslo v stran in nam vzelo lovišča iz rok. Mar mislite, tovariši, da bo naša ljudska oblast mirno gledala, če bodo naša lovišča zaradi slabe organizacije in slabega gospodarjenja propadala? Ali mislite, da bo mirno gledala, kako se nekateri posamezniki okoriščajo s skupno imovino na račun drugih, kot se je zgodilo pri dveh družinah, ki sta dobili precejšnji znesek za izvoženo živo divjad, pa sta nakupili članom obleke, municije in drugo? Ne! To ni socialistični način upravljanja, to je izkoriščanje in tega nam niti lovski niti državljanski zakoni ne dovoljujejo. Ako bi bilo tako, je bolje, da nam vzamejo lovišča oziroma dohodke iz lovišč in jih porabijo za skupne koristi, ne pa da se okoriščajo posamezniki. Vsi dohodki iz lovišč se morajo uporabiti le za lovišča in za dvig lovstva! Decentralizacija zahteva močne, enovite okrajne lovske zveze. Decentralizacija in demokracija sta pozitivni samo, če so 'ljudje zreli zanju. Mi smo imeli popolno zaupanje v vas, zato smo se zavzemali za tak zakon! Prepričan sem, da boste to »otroško bolezen« v kali zadušili in jasno ter krepko ubrali pot, ki smo jo skupno začeli. Zdi se mi, da je v odborih premalo mladih, novih ljudi, da prihajamo premalo pripravljeni na občne zbore, ki jih smatramo celo le za formalnost ali nujno zlo, ki nam jemlje čas. Enotnost oziroma neenotnost okrajnih lovskih zvez se odraža na družinah. Kako naj zamerimo družini, ki si je razdelila lovišče v dva dela, lovce v dva tabora in ima samo na papirju eno vodstvo, če je isto napravila okrajna lovska zveza? Kako naj zahtevamo avtoriteto tega foruma, pričakujemo enotnost ukrepov, enotne principe gospodarstva, če smo »dvojni«? Lovske zveze si morajo takoj priskrbeti primerne prostore za svoje delovanje. Tako velika organizacija, ki gospodari z milijoni, ne more več osebenkovati. Naloge naše organizacije, materialna odgovornost ter družbena kontrola zahtevajo aparat: tajnika profesionalca, morda celo strojepisko, honorarnega knjigovodjo (sklad); brez teh ljudi ne bo mogoče upravljati lova niti kontrolirati gospodarjenja z lovišči. Danes, ko so vsi dohodki naši, imamo menda sredstva, da to tudi lahko plačamo. Morda je že čas, da čuvajsko službo solidno uredimo; morda nam je dala Okrajna lovska zveza Gorica, ki je to vprašanje že zdavnaj rešila, najboljši vzgled? Seveda bo treba misliti na večji prispevek okrajnim lovskim zvezam. Če pa ocenim našo organizacijo v celoti, mislim, da nisem neskromen, če trdim, da je kljub pomanjkljivostim velika in močna politično-gospodarska zgradba, ki jo oblast in naši ljudje cenijo ter ji zaupajo, ker je dokazala, da se ravna po socialističnih principih in da je sposobna čuvati in gospodariti s prirodnim živim zakladom, lastjo vseh državljanov. Referat bi bil pleva, če se ne bi dotaknil najosnovnejšega, to je lovišč in gospodarstva v njih. Z novim lovskim zakonom so ljudski odbori oddali z odločbo lovišča v gospodarjenje lovskim družinam. Ker so bila nekatera lovišča neprimerna za gojitev ali celo za dobro gospodarjenje, so okrajne lovske zveze — v glavnem sporazumno z družinami — spremenile meje, kar je zelo važno ne samo zato, ker so se lovišča prvič formirala po lovsko gospodarskih načelih in ne po upravnih mejah, temveč tudi zato, ker smo se s tem približali našemu smotru, to je takim loviščem, ki so lovsko gospodarske enote. Samo te namreč lahko boniti-ramo, samo po teh lahko napravimo lovski kataster, ki je ključ pravilnega gospodarjenja. Ker pa nismo dosledno upoštevali takih načel in so marsi-kod odločevale osebne tendence, nismo napravili povsod dobrih lovišč. Dosegli smo torej samo napredek, ne pa uspeha! Samo v bližini Ljubljane imamo še danes v sodobnem smislu popolnoma neprimerna lovišča, n. pr. lovišče, ki sega od Ljubljanice na vrh Krima; na Sorškem polju, ki je ena enota, love kar tri družine. Zakaj? Zato, ker je še zakoreninjena preživela miselnost lovljenja, ne pa gojitve. Še živi miselnost »imejmo vodo, gozdove, gorovje, polje«! To je nepravilno! Cesta ali voda nista vedno pravilni lovski meji, pač pa samo vidni lastninski meji! Mi nismo dobili lovišč v last, temveč v gospodarjenje, in to skupno gospodarjenje, ne v gospodarjenje vsak zase. Zato še trajajo spori zaradi meja, in to celo ogorčeni spori, saj se izgublja z reševanjem teh več časa kot z reševanjem važnejših nalog, in to vse zaradi osebnih interesov posameznikov. Mar naj se lotimo še enkrat reševanja meja? Ne! To vprašanje študirajmo in urejujmo s sodobnimi očmi, z veliko pravico, ki nam jo je dal lovski zakon, in zato tudi z dolžnostjo. Vzrok, da nismo pri reševanju tega zelo važnega vprašanja popolnoma uspeli, tiči tudi v zaostalosti mišljenja, slabih lovskih srcih in egoizmu, ni ga pa v pomanjkanju naših pravic. Stalež koristne divjadi je brezdvomno porastel. Pri nekateri divjadi se bližamo predvojnemu sta-ležu ali pa smo ga celo že presegli. Za lažjo predstavo bom podal samo nekaj številk pomladanskega staleža najvažnejše divjadi, njenega porasta oziroma padca od 1950. do 1955. leta: 1950 1955 Razlika Odstrel v petih letih Prirastek Gamsi 2 982 3 312 330 1 188 1 518 (51 %) Jelenjad 1 146 1466 320 350 670 (58 %) Srnjad 31 835 42 449 10 614 13 873 24 487 (77 %) Zajec 67 310 67 263 — 47 165 198 165 151 (245 %) Lisice 9 832 5 834 — 3 998 20 254 16 256 (165 %) Vel. petelin 1415 1284 — 131 727 596 (42 %) Ruševec 443 352 — 91 173 82 (7 %) Gozdni jereb 6 071 10 929 4 858 5 007 9 865 (162 %) Kotoma 1498 2130 632 262 894 (53 %) Fazani 8 296 20 419 12 223 14 487 26 710 (320 %) Jerebice 8 779 17 829 9 050 6 719 15 769 (171 %) Iz teh podatkov, ki so seveda toliko točni, kolikor točne ste nam dali, vidimo, da je porast pri gamsih in jelenjadi majhen, precejšen pri srnjadi, najbolj viden pa pri fazanih in jerebicah. Žal naš dolgouhec, ki ima dosti sovražnikov, pa le malo zaščitnikov, ne pride na zeleno vejo in se bori že pet let za svojo številko, ki jo le s težavo čuva. Razveseljivo je, da smo močno uničili volkove — 75 v štirih letih — in občutno zmanjšali lisičji stalež, pri čemer so nam pomagale garje, ko nam ni ■hotela trgovina z boljšimi cenami. Škoda je, da pada iz leta v leto stalež naših petelinov, tako trubadurjev kot vitezov. O vzrokih ne bom govoril, saj je bilo o tem že mnogo napisanega in bo treba še pisati. Če torej pogledamo vrednost vse divjadi, ki ste nam jo prijavili in ki je niti vse navedel nisem, za katero pa imate na razpolago podatke, znaša vrednost pomladanskega staleža za 1955. leto 319 417 500.— dinarjev. Razveseljivo je dejstvo, da vidimo v naših loviščih že precej lično zgrajenih lovskih koč (66), ki nudijo lovcem prijetno zatočišče in družabno izživljanje, obenem pa so važne za nadzorstvo in gojitev divjadi. Prav tako so lovišča dobro oskrbljena s solnicami in čakališči, slabo pa z lovskimi stezami. Ne računajoč lovskih objektov, ki smo jih dobili ali sami zgradili, znašajo naša osnovna sredstva — divjad — skoraj 1 milijardo. Dolžni smo jih čuvati, zviševati, obnavljati in odgovarjati zanja našim oblastem. Da ta osnovna sredstva zares rastejo, nam pokažejo številke vrednosti prijavlje- nega pomladanskega staleža v letih 1950 do 1955, računajoč vrednost žive divjadi po uradnem ceniku, ki je določen z uredbo; vrednost je naslednja: leta 1950 din 523 724 500.— leta 1951.................din 662 380 000.— leta 1952 din 713 106 500,— leta 1953 din 841 788 500,— leta 1954 din 909 408 000,— letos ...................din 919 417 500,— Poglejmo, koliko nam donašajo ta osnovna sredstva. Ker je naš dohodek odlovljena in uplenjena divjad, bom prikazal letno vrednost odstrela v dinarjih: leta 1949/50 ...........din 19 047 450,— leta 1950/51 ...........din 25 829 525,— leta 1951/52 ............din 33 884 175,— leta 1952/53 ...........din 41 722 050,— leta 1953/54 ...........din 40 504 075.— leta 1954/55 ...........din 49 576 650.— Če računam, da je skupni dohodek od leta 1949/50 do 1955, ko še ni bila povišana zakupnina oziroma prispevek za lovišča, 210 563 925.— dinarjev, medtem ko smo plačali za lovišča v vsej Sloveniji za isti čas 9 600 000.— dinarjev, je ostalo lovskim kolektivom 200 963 925.— dinarjev. Prosim prisotne tovariše, da se izjavijo, ali so prepričani, da smo v teh letih investirali za naša lovišča 200 milijonov? Jaz osebno nisem. Če vzamemo, da smo investirali četrtino te vsote, to je 50 milijonov, ostane še vedno 150 milijonov ali povprečno 16 400.— dinarjev na lovca. To se pravi, da je bil Z občnega zbora Republiške lovske zveze Slovenije 10. in 11. sept. 1955. leta povprečni letni dohodek na lovca 3400.— dinarjev. Računica nam torej kaže, da odnese vsak lovec v divjačini, kožah ali denarju iz lovišča tolikšno vrednost. Podatki veljajo seveda le, če je bil pravilno prijavljen ves odstrel, če pogledamo dalje in ugotovimo, da je precej takih lovcev, ki se z lovišči ne okoriščajo, vidimo, da odpade na ostale še večji delež, da niti ne govorim o tistih lovcih, ki si sicer legalno, a tiho prisvajajo plen, ki ga .nikoli ne prijavijo. Upošteval nisem višjih vrednosti izvožene divjadi in divjačine, kar bi našo ra-čunico precej spremenilo. O teh problemih sem govoril že na prejšnjih občnih zborih, kjer sem s številkami dokazal, koliko je prikritega odstrela, ter pozival na disciplino in nujnost novega lovskega zakona, ki bo odpravil te nepravilnosti. Sedaj imamo tak zakon, pa se vendar zopet dogaja, da družine zahtevajo od članov samo toliko, da krijejo tekoče stroške, ostalo pa jim puščajo v obliki naturalij, čeprav bi morala celotna vrednost v družinsko blagajno, da bi družina lahko čim več investirala v lovišča, krila stroške za čuvajsko službo, gojitev divjadi, za gradnjo lovskih objektov itd. Koliko je raznih nepravilnosti kriv osebni odnos lovcev do lovstva, se vidi iz tega, da odstrel kožuharjev raste, oddaja krzna pa pada, kar je posledica čedalje večjega tihotapljenja, zlasti kun in dihurjev. Mislim, da je tega dokazovanja več kot dovolj. Današnji občni zbor mora dokončno rešiti to vprašanje, ker bomo padli sicer v gospodarski kriminal, za kar bodo odgovorni naši lovski odbori. Tovariši! Nihče ne more zanikati, da smo napravili v gospodarjenju velik korak naprej, da smo dvignili stalež naše divjadi, zlasti pernate, da gojimo po sodobnih znanstvenih dognanjih, da se zboljšujejo naši subjektivni momenti. Toda s temi ugotovitvami ne moremo biti zadovoljni, ker je še mnogo nezdravega, kar sem vam prej dokazal. Zato je nujno, da napravimo prelomnico in začnemo spoštovati zakonitost, ker bomo sicer prišli pred oblast kot obtoženci. Zdi se mi, da je bolj pošteno, da dobijo dohodke, ki nam jih prinaša lov, ljudski odbori, ki bodo denar porabili za komunalne, socialne, zdravstvene in druge namene, da damo torej lov zopet v roke onim, od katerih smo ga težko dobili. Da to preprečimo, je nujno, da v vseh družinah uvedemo strogo evidenco nad gospodarjenjem in izkoriščanjem dohodkov, vsa pridobljena sredstva pa porabimo samo za lovstvo. Z našim lovnim gospodarjenjem je ozko povezan centralni gospodarski organ naših lovcev — Lovska zadruga. Zdi se mi nepotrebno, da bi danes govoril o pomenu in vlogi, ki jo je imela Zadruga nekdaj in jo ima sedaj, kajti vsi vemo, koliko je storila zlasti v zadnjih povojnih letih. Njena ogromna vzgojna zasluga je brez dvoma v tem, da je učila in še uči naše lovce, kako je treba ravnati s kožami, ki so dragocene, a brez vrednosti, če niso strokovno pravilno pripravljene. Kakšna je njena trgovska vloga, zlasti kot konkurenca ostalim podobnim podjetjem, vam je vsem znano, saj ste se o tem lahko sami prepričali. Ni slučaj, da število njenega članstva raste, kajti člani imamo od Zadruge velike ugodnosti. Poudariti pa moram, da imajo nekateri lovci in včasih tudi lovski kolektivi še zelo slab odnos do Zadruge. Kakšen je ta odnos, naj vam nazorno povedo številke oddanih kož v letu 1954/55, upoštevajoč spet prijavljeno uplenitev. Kož gamsov je bilo torej oddanih 10,8 % (odstrel 213), kož jelenov — % (odstrel 70), kož srnjadi 17 % (odstrel 2979), zajčjih kož 66 % (odstrel 34 625), veveričjih kož 57 % (odstrel 4646), kož divjega prašiča 0,3 % (odstrel 603), volčjih kož 3 % (odstrel 15), lisičjih kož 20 % (odstrel 5189), kož divje mačke 28 % (odstrel 223), kož kune zlatice 46 % (odstrel 380), kož kune belice 17 % (odstrel 222), kož podlasice 8 % (odstrel 394), jazbečjih kož 38 % (odstrel 1030), kož vidre 20 % (odstrel 79), kož dihurja 23 % (odstrel 535), kož pižmovke 22 % (odstrel 285) glede na prijavljeno uplenitev. Po lovskih zvezah se kaže oddaja takole: 1. Slovenj Gradec 56 %, 2. Črnomelj 49 %, 3. Novo mesto 47 %, 4. Trbovlje 43 %, 5. Ljubljana 41 %>, 6. Celje 37 %, 7. Maribor 33 %, 8. Kočevje 31 %, 9. Šoštanj 30,4 %>, 10. Radovljica 30 %, 11. Kranj 30 %, 12. Tolmin 27 %, 13. Sežana 25 %, 14. Postojna 24 %, 15. Ljutomer 19 %, 16. Krško 16 %, 17. Murska Sobota 16 %, 18. Ptuj 15 % (izvozili precej žive divjadi in mrtvih zajcev), 19. Gorica 14 %, 20. Koper 8 %. Koliko gospodarsko škodo so morale zaradi ne-oddanih kož utrpeti lovske družine, ki so po zakonu lastnik vseh kož, in koliko dragocenih deviz, ki bi nam omogočile cenejšo in večjo nabavo inozemske municije, je odšlo po privatnih kanalih, si lahko predstavljate sami. Oškodovani niso samo posamezniki v lovskih družinah, temveč vsi pošteni lovci Slovenije. Moje osebno mnenje je, da je tako ravnanje nepravilno in ima čisto nesocialistične, da ne rečem kriminalne tendence. Menim, da je treba Lovsko zadrugo zelo ceniti, saj je dober pokazatelj, kako gospodarimo in kako spoštujemo uredbe, zakon in predpise. Pre- pričan sem, da so proti Zadrugi samo še tisti, ki se bojijo razkritja prikrite in krivično prisvojene kožuhovine. O vzgoji naših lovcev sem že večkrat govoril. Ugotovili smo že, da je domača literatura, ki je na razpolago za strokovno izpopolnjevanje, zelo skromna. Žal pa se niti ta ne uporablja dovolj. Pri pregledu smo ugotovili, da je na zalogi še 1338 izvodov I. dela knjige »Naš lov« in 1754 izvodov II. dela. Pred dvemi leti smo sklenili, da si mora vsak lovec ob vstopu v našo organizacijo brezpogojno nabaviti obe knjigi, pa kljub temu lahko ugotovimo, da smo 400 novim članom v zadnjih 18 mesecih prodali le 178 izvodov I. dela in 108 izvodov II. dela te knjige. Ako mislite, da je izdatek 750.— dinarjev pri vstopu v lovsko organizacijo za strokovno literaturo preveč, predlagam, da današnji občni zbor prejšnji sklep razveljavi, da ne bomo sklepov kršili oziroma ne izvrševali. Ker smo opazili potrebo po primernem lovskem priročniku, bomo izdali konec leta lovski koledarček za 1956. leto. Pripravlja ga naš tajnik tov. dr. Milan Dular. Že sedaj vas pozivam na na-ročbo. Naše družine so povsod, kjer koli so pogoji, začele intenzivno gojiti fazane in se živo zanimati za način vzgoje te perjadi. Ker nimamo primerne literature, bo tov. dr. Stane Valentinčič napisal brošuro o vzgoji fazanov. Danes si je težko zamisliti pravilno gojitev in pravilni odstrel parkljarjev brez znanja ocenjevanja trofej. Vsi vemo, da ravno po trofejah presojamo zdravje in vitalnost te divjadi. Zato je v načrtu izdaja brošure »Ocenjevanje lovskih trofej« (dr. Vrbanič, Sila, Varičak). Lovska zveza pri reševanju problemov strokovne literature stalno ugotavlja, da kažejo naši lovci zelo majhno zanimanje in pripravljenost, zanjo nekaj žrtvovati. Zato se ne upamo spuščati v kake založniške transakcije, da nam knjige ne bi ostale. Naše glasilo »Lovec« je izšlo v novi obliki in opremi od zadnjega občnega zbora 19-krat, dvakrat v dvojni številki, na 688 straneh. Lahko trdim, da točneje kot sedaj »Lovec« še nikoli ni izhajal. Glavno zaslugo za to ima urednik tov. Cene Kranjc, pa tudi upravni odbor, ki vsako leto pravočasno nabavi papir. Pohvaliti moramo tudi sodelavce »Lovca« ter tiskarno, ki svoje delo v pravem času izvrši. Urednik si prizadeva, da bi bilo glasilo sodobno, pestro, koristno, zanimivo in prijetno. Vsebina se postopno aktualizira. Mislim, da ste tudi vi mnenja, da se je raven »Lovca« zelo dvignila. »Lovec« naj obravnava vsa vprašanja lova in lovske organizacije, v njem pa naj se zbira tudi gradivo, ki naj ustvari pogoje, iz katerih bo izšel v prihodnosti »Lov v Sloveniji«, torej razprave o zgodovini lova v Sloveniji, o oblikah lova, o divjadi (razširjenje, gibanje posameznih vrst), »Lovec« naj goji lovsko leposlovje, predvsem pa razširi dopisništvo in tako utrdi neposredno zvezo z vsemi dogodki in opažanji v naših loviščih in lovski organizaciji. Osnova je postavljena, kaže da bo »Lovec« rastel. Zopet sodelujejo dobri stari sotrudniki (dr. Stanko Bevk, dr. Janko Lokar, ing. Anton Ši-vic in drugi), javljajo pa se novi sodelavci (Lado Švigelj, ing. Božidar Godec, Saša Vrbnik in drugi) ter vrsta novih dopisnikov. »Lovcu« so zvesti vsi, ki imajo radi lov in lovsko organizacijo. Zelo pa smo šibki z lovsko fotografijo in vas prosim tu za večjo pomoč. Urednik ima preveč dela in bo treba misliti na pomoč pri urejanju, pa tudi na to, da mu omogočimo intimnejši stik s sotrudniki. Lovska kinologija je od leta 1945 napravila velik korak, saj smo od 95 čistopasemskih lovskih psov v letu 1945 prišli na 2513 psov v 1954. letu. V kinoloških organizacijah je bilo v 1954. letu včlanjenih 1272 lovcev ali 13,84 % vseh lovcev. Število vzrediteljev čistopasemskih lovskih psov je zraslo na okrog 300. Ker pa čutimo, da je treba v kinologiji našim lovcem več pomoči, zlasti več pomoči v šolanju čistopasemskih psov, kajti za praktičen lov ni dovolj rodovnik, smo v dogovoru s Kinološkim združenjem Slovenije, da izdela komisija pri Lovski zvezi predlog reorganizacije kinološkega društva. Reorganizacija bi olajšala sodelovanje in povečala popularizacijo kinologije. Predlogi so sestavljeni, rešiti jih bo moral bodoči odbor. Občni zbor želim kratko informirati tudi o naši fazaneriji, o kateri ne krožijo najboljši glasovi, saj dela tudi upravnemu odboru sive lase. V voljeri smo imeli spomladi 140 fazank, in sicer 70 angleških, 40 francoskih in 30 domačih in ustrezajoče število petelinov z rezervo. V gojitveni sezoni je fond teh fazanov utrpel izgubo 17 kosov oziroma 9 %. Nesnost je bila najboljša pri francoskih fazankah; pri njih znaša povpreček 27 jajc na kuro. Slede angleške fazanke s 24,5, zadnje so do-lAače fazanke s povprečjem 9 jajc. Povprečje nes-nosti vseh fazank je 22 jajc. Največji odstotek med posameznimi fazankami pripada angleškim kuram, saj znaša 46,5 na fazanko v enem oddelku. Skupno je bilo znešenih 3195 jajc, nasajenih pa 3149. Valjenje je bilo zelo neugodno tako pod domačimi kokljami kakor v umetni valilnici. Od nasajenih jajc je bilo izvaljenih le 21,6 %. Pri vzgoji fazanč-kov smo utrpeli 370 piščet ali 40 % izvaljenih. Vzgojili smo torej 600 piščet. Res je, da so uspehi v voljeri na videz zelo majhni. Če pa pogledamo, kaj predstavlja dejstvo, da imamo tujo kri, moramo biti zadovoljni, saj stane danes fazanje jajce 1125.— dinarjev, enodnevni kebčelt 3003.— dinarje, odrasel fazan pa 17 825.— dinarjev. Če bi torej morali za osvežitev krvi to perjad kupovati, bi znašali stroški ogromne milijone (10 695 000.—, sedaj pa znašajo 1215 dinarjev za fazana). Ker naša organizacija ni samo družbena ali društvena organizacija, ki se bavi s teoretičnimi, moralnimi in strokovnimi nalogami ter problemi, ampak poleg tega upravlja milijardno premoženje, je jasno, da je njena dejavnost široka in vezana na materialne pogoje. Zato mora imeti svoj gospodarski aparat, svoj uradniški aparat in tudi primerne prostore. Kar sem omenil že prej za okrajne lovske zveze, je toliko bolj važno za Republiško lovsko zvezo. Tovariši! Danes ta organ oziroma forum ne predstavlja več naredbodajalca, komandanta, od katerega vse beži, ne rešuje več problemov birokratsko, ampak je vaš svetovalec, pomočnik, čuvar zakona, kontrolor, evidentičar, strokovni svetovalec itd. Zato ni čudno, da je vsak dan več dela v Zvezi in da so prostori, v katerih so nahajamo, ne samo premajhni, ampak tudi iz zdravstvenih razlogov neprimerni. Tisti, ki prihajate v te lokale, imate gotovo včasih občutek, da ste v zakajeni beznici, židovski starinarnici, na sejmu ali kje drugje. Tu delo ni več mogoče! Občudujem naše uslužbence, da v takih okoliščinah vzdržijo in sem mnenja, da jim pripada epidemiološki dodatek za zdravju škodljivo delo. Saj se v teh prostorih nahaja tudi pisarna okrajne lovske zveze, uredništvo in uprava »Lovca«, knjižnica, včasih psarna in kar pač hočete. Tu imamo seje, sprejemamo stranke, skratka — Babilon! Zato ni čudno, če delo v administraciji ni tako ažurno, kot bi želeli, da je evidenca otežkočena in da se skratka ne da več delati. Ker so pred upravnim odborom vedno večje naloge, bo treba takoj nastaviti še eno pisarniško moč, morda celo več in bodo torej pogoji še težji. Zato, tovariši, je nujno, da čimprej zberemo sredstva in pričnemo graditi »Zlatoroga«. Ne bom dosti govoril o njegovi potrebi in vlogi, pač pa bom govoril nekoliko o odnosu lovcev in lovskih družin do tega doma. 12. avgusta 1955 smo pregledali, kateri lovski kolektivi še niso ničesar prispevali zanj in ugotovili, da je od 418 lovskih družin prispevalo za »Zlatoroga« do tedaj šele 183 družin, medtem ko 235 družin ni dalo še niti pare. Imena teh družin, ki ne razumejo potreb lastne organizacije, ste čitali v »Lovcu«; zato jih ne bom našteval. Tudi vsot in višine prispevkov za »Zlatoroga« ne bom navajal, ker jih je tov. urednik prikazal v »Lovcu«. Ko premišljujem, s kakšnimi težavami se borimo za dom, na drugi strani pa ugotavljam, kako velike vsote gredo iz naših lovišč v korist posameznikov, se ne morem otresti misli, da smo za samoupravljanje še nezreli in bi morali zato imeti nad seboj nekoga, ki bi nas navajal k pravilnemu odnosu do ljudske lastnine. Pri tem čutim, da gledajo nekateri na akcijo za dom z ozkega, lokalnega stališča, kot da gre tu le za koristi in ugodnosti nekaterih funkcionarjev Republiške lovske zveze. Tovariši! Za izvoljene člane upravnega odbora je dovolj ena soba, odborniki so tako izvoljeni samo za eno leto, dom pa bo za vas prav tako odprt kot zanje. Dom bo last nas vseh, last 9811 članov, ne pa 13 odbornikov. Lovci Ljubljančani stanujemo v Ljubljani in prenočišč ne bomo rabili, vi jih pa boste. Kulturnega izživljanja, sestajanja in družabnega življenja v takih prostorih ste potrebni predvsem vi in vaši svojci, kadar pridete v Ljubljano, ne mi, ki živimo stalno tu. Ljubljančani ne potrebujemo informacij, v kateri trgovini se dobi boljša in cenejša roba, kateri advokat je dober, kateri zdravnik strokovnejši, mi ne potrebujemo informacijske pisarne, te ste potrebni vi, ki pridete od zunaj in vam razmere tu niso poznane. Tega doma smo potrebni vsi slovenski lovci. Da je med nami še veliko tuje, nesocialistične, nazadnjaške misli, se kaže prav tu. Za veliko stvar se je treba potruditi in žrtvovati. Tako vidimo lepe primere posameznikov, ne samo iz Ljubljane, ki so dali po 5, 10 in celo 20 000.— dinarjev, in primere lovskih družin, ki so prispevale že po 2-, 3- in celo 4-krat (Brdo, Zeleni vrh). Toda malo je pionirjev, vse premalo. Je nekaj družin, ki so dale precejšnje vsote, kar pa je v primerjavi z njihovimi velikimi dohodki malo in bi brez težav lahko dale neprimerno več. Z gradnjo je treba začeti čimprej. Naša zgodovinska naloga je, da si postavimo dom, ki bo bodočim rodovom pričal o našem delu, zavesti in zrelosti. »Zlatorog« bo spomenik našega lovskega napredka. Ali bomo Slovenci res med zadnjimi, ki si bodo zgradili svoj lovski dom? Ne, tovariši, tega ne smemo dopustiti, zlasti ker nam ni treba dajati iz lastnih žepov, ampak dajemo samo del tega, kar nam donašajo naša lovišča. Delo upravnega odbora v pretekli poslovni dobi ne bom obravnaval, ker vam je vsem dobro poznano. Smatram, da je v zvezi z novim lovskim zakonom, z novimi pravili lovske organizacije, s pripravo pravilnikov in odredb opravil važno delo. Omenil bi le lovsko razstavo, ki ste jo mnogi videli in kateri je dala vsa slovenska javnost priznanje in pohvalo. To priznanje se kaže posebno v tem, da je bila splošna želja, naj se razstava podaljša, kar pa se iz tehničnih razlogov ni moglo zgoditi. S to razstavo pa nismo ustregli samo našim lovcem, ustregli smo predvsem naši mladini, ki je dobila na razstavi pravilno podobo o našem lovstvu, pa tudi vpogled v naravo, za kar ima le malo priložnosti. Mislim, da smo lahko zares najbolj veseli obiska stotin in stotin naših šol, v katerih raste mladina, ki bo v prihodnosti čuvar naše divjadi. Jasno je, da je bilo tako veliko razstavo težko prirediti in da je bilo potrebno zelo veliko dela. Da je razstava tako uspela, se moramo zahvaliti raz- stavnemu odboru, predvsem pa predsedniku razstavnega odbora tovarišu dr. Milanu Dularju. Lovske razstave še prirejajmo, predvsem v okrajih, v nekih razdobjih pa tudi v republiškem merilu. Zato zbirajmo trofeje in imejmo nad njimi pregled. Zbirajmo tudi druge lovske predmete, da bomo imeli za take prireditve čim več gradiva, obenem pa tudi gradiva za našo lovsko zgodovino. To delo se nam bo bogato obrestovalo v naših loviščih, pri vzgoji naših lovcev, bo pa tudi prispevek k popularizaciji lovstva in h kulturi našega naroda sploh. Dragi lovski tovariši! Mnogo je še problemov in težav, o katerih bi rad govoril oziroma spet opozoril nanje, saj sem o njih že govoril in pisal, pa mi čas ne dopušča. Povem vam iskreno, da mi je usoda lovstva zelo pri srcu in sem zato zaradi nekaterih težav in problemov zelo zaskrbljen. Vendar sem prepričan, da bomo šli naprej, ne nazaj, ker zaupam v lepo število dobrih, naprednih lovcev, borcev za napredek. Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem odbornikom glavnega in upravnega odbora, ki so mi nesebično pomagali voditi barko po viharnem morju in ki jim dragoceni čas ni bil nikoli prevelika žrtev za delo v lovstvu. Prepričan sem, da bodo dobili vsi ti delavci priznanje tudi od vas delegatov, ko boste glasovali o razrešnici. Tovariši! Če bi v teh ljudeh ne bilo toliko idealizma in ljubezni do lovstva, bi prav gotovo ne prihajali teden za tednom na seje, ne bi razmišljali v svojem prostem času o lovskih problemih, se poglabljali vanje in jih skušali rešiti. Tudi tovariši z okrajnih lovskih zvez, ki so nam ogromno pomagali zlasti pri sestavljanju lovskega zakona, zaslužijo vse priznanje. Mislim, da ne smemo pozabiti naših uslužbencev, ki neutrudljivo in požrtvovalno vršijo svojo službo v ciganskem gradu v Trdinovi 8. Ob zaključku svojega poročila vas prosim, da podprete bodoči odbor še bolj, kot ste dosedanjega in s tem opravičite veliko zaupanje, ki sem ga imel oziroma ga še imam do vas. Obenem vas prosim, da mi oprostite grmenje in plohe, ki sem jih usipal na vas, kajti to sem delal le v želji za dvig našega lovstva. Pozivam vas v borbo proti vsem pojavom zaostalosti, primitivizma, egoizma, oportunizma in podobnega, pozivam, da razvijamo naše lovstvo v socialističnem duhu revolucionarno kot doslej, da se izkažemo vredni zaupanja pred našimi delovnimi ljudmi in našim vrhovnim vodjem in lovcem tovarišem Titom. Sklepi občnega zbora: A. Občni zbor je sprejel v zvezi s poročilom in razpravo naslednje sklepe: 1. da ostane članarina za Republiško lovsko zvezo za lovsko leto 1955/56 ista, kot je bila za preteklo leto, t. j. 800 dinarjev; ker so člani 200 dinarjev za prvo četrtletje že plačali, plačajo še 600 dinarjev; da bodo dobile okrajne lovske zveze točen pregled nad družinami, bodo prejele za plačilo ostanka članarine nove formularje; 2. da določi delegate za občni zbor Glavne lovske zveze FLR Jugoslavije upravni odbor Republiške lovske zveze; . S prve jugoslovanske lovsko - ribiške razstave Foto viastja 3. da sklepa o lovskem skladu za lovsko leto 1956/57 glavni odbor Republiške lovske zveze Slovenije; na to zasedanje pa se povabijo tudi predsedniki okrajnih lovskih zvez. To zasedanje tudi določi, v kakšne namene se porabijo morebitni presežki lovskega sklada za lovsko leto 1955/56. Upravni odbor Republiške lovske zveze mora poslati obračun lovskega sklada za lovsko leto 1955/56 in predlog proračuna lovskega sklada za lovsko leto 1956/57 okrajnim lovskim zvezam 1 mesec pred zasedanjem glavnega odbora; 4. da bodo okrajne lovske zveze uspešno delovale, si morajo takoj oskrbeti primerne prostore, nastaviti potrebno število sposobnih nameščencev, predvsem pa takoj odstraniti morebitne nesporazume in trenja glede na novo organizacijsko obliko. Obvezno naj posvete vso pozornost strokovnemu dvigu članstva, predvsem novih lovcev. Zato naj upravni odbori okrajnih lovskih zvez zadolžijo svoje člane za posamezne lovske družine, upravni odbor Republiške lovske zveze pa svoje člane za posamezne okrajne lovske zveze; ti tovariši naj stalno spremljajo vse delo lovske organizacije skladno z zakonom, lovskimi pravili in družinskimi poslovniki; 5. da naj smatra lovska organizacija za svojo osnovno dolžnost, da se čimprej bonitirajo lovišča in napravi lovski kataster; 6. da se morajo uporabiti dohodki iz lovišč izključno za dvig lovišč in strokovni dvig članstva lovskih družin, nikakor pa ne v kakršne koli zasebne ali nelovske namene; po zadovoljitvi teh potreb se morebitni presežki od dohodkov za od-lovljeno živo divjad obvezno oddajo v okrajni lovski sklad; 7. da morajo lovske družine vse kože uplenjene koristne in škodljive divjadi obvezno zbrati od svojih članov in jih prodati Lovski zadrugi; izjema je samo divjačina, ki jo lovska družina nudi prostemu tržišču; družina, ki ne odda kož Lovski zadrugi, nima pravice do ugodnosti pri nakupu inozemske municije; 8. da ostane v veljavi sklep, da si mora vsak novi član lovske organizacije nabaviti »Naš lov«; 9. da se poživi zbiranje sredstev za »Zlatoroga«, naj se pri upravnih odborih Republiške lovske zveze in okrajnih lovskih zvez ustanove oziroma izpopolnijo posebni odbori za zgraditev »Zlatoroga«; za isti namen naj lovske družine določijo po 1 člana; 10. da bo lovska organizacija v celoti izpolnila svojo dolžnost za zgraditev »Zlatoroga«, morajo vse lovske družine kot organizacije do 31. III. 1956. leta po svojih možnostih prispevati in oddati svoj prispevek na tekoči račun za zbiranje sredstev za zgraditev »Zlatoroga«; 11. da mora vsak član lovske organizacije za zgraditev »Zlatoroga« prispevati iz lastnih sredstev najmanj 200.— din; 12. da naj lovske družine pohite s prodajo potrdil po 500 dinarjev, da se bo prihodnje leto izvršilo žrebanje. B. V zvezi s samostojnimi predlogi je občni zbor sklenil: 1. da se uvedejo za inozemske lovce, ki pridejo na lov v naša lovišča, naslednje pristojbine oziroma odstrelne takse: a) za brakade, pogone in lov s psom ali brez psa na divjad nizkega lova: Lovna pristojbina za vsak dan ZDA $ 3.— Gosta mora na lovu v gozdu ali na polju spremljati lovski čuvaj ali določeni član lovske družine; b) za lov na divjad visokega lova: Srnjak: Lovna pristojbina za vsak dan ZDA § 5.— V lovni pristojbini je upoštevan tudi lovski čuvaj ali drugo spremstvo ter morebitno preno- čišče v lovski koči; to velja tudi visokega lova. Odstrelna taksa ne glede na za drugo divjad trofejo ZDA S 10.— Odkup divjačine (mesa) po dnevni ceni. Gams: Lovna pristojbina za vsak dan Odstrelna taksa: ZDA S 5,— do vključno 102 točki ZDA $ 25.— do vključno 108 točk ZDA $ 35.— do vključno 114 točk ZDA § 50.— 115 in več točk ZDA S 75.— Odkup divjačine (mesa) po dnevni ceni. Divji prašič: Lovna pristojbina za vsak dan ZDA S 5,— Odstrelna taksa: do 109 točk ZDA $ 15.— do 119 točk ZDA S 30.— 120 in več točk ZDA $ 50.— Odkup divjačine (mesa) po dnevni ceni. K r m a č a : Lovna pristojbina za vsak dan ZDA $ 5.— Odstrelna taksa: do 70 kg teže ZDA S 5,— nad 70 kg teže ZDA S 10,— Trofeja so okli in eventualno glava. Odkup divjačine (mesa) po dnevni ceni. Jelen: Lovna pristojbina za vsak dan ZDA $ 10,— ©dstrelna taksa: do vključno 149 točk ZDA § 300.— do vključno 169 točk ZDA S 450.— do vključno 189 točk ZDA § 600.— do vključno 209 točk ZDA $ 800,— do vključno 219 točk ZDA $ 1200.— 220 in več točk ZDA $ 1800,— Odkup divjačine (mesa) po dnevni ceni. Medved: Lovna pristojbina za vsak dan ZDA S 10,— Odstrelna taksa za odraslega medveda najmanj ZDA $ 500,— oziroma po posebnem dogovoru. Trofeja je glava in krzno. Veliki petelin: Lovna pristojbina za vsak dan ZDA S 5,— Odstrelna taksa ZDA S 10.— Zastreljeni petelin ZDA § 5 — Ruševec: Lovna pristojbina za vsak dan ZDA $ 5,— Odstrelna taksa ZDA $ 20,— Zastreljeni ruševec ZDA $ 10.— Lovski gost sme oddati na divjad visokega lova po 3 strele. Če zgreši trikrat, mora plačati polovico najnižje odstrelne takse. Če lovski gost divjad visokega lova rani, plača polovico odstrelne takse. Če upleni inozemski lovski gost kožuharja, koža ni njegova. Inozemski lovski gost ne dobi premije za uplenjenega volka, pač pa je njegova kot trofeja koža. Lovska družina mora za inozemskega gosta predhodno dobiti soglasje Republiške lovske zveze, za katero prosi s priporočenim pismom. Če lovska družina v 8 dneh ne prejme odgovora, se smatra, da je soglasje dano. Inozemski lovski gost plača lovno pristojbino za en ali več dni skupaj v naprej pri Republiški lovski zvezi v Ljubljani ali njenem pooblaščencu ali v inozemstvu na mestih, ki se bodo določila in objavila. Odstrelno takso, kakor tudi takso za 3-kratne zgrešitve ali ranitev divjadi, plača inozemski lovski gost po izvršenem odstrelu oziroma takoj po lovu, in sicer pri Republiški lovski zvezi ali njenem pooblaščencu. Če je z inkasom deviz pooblaščena lovska družina, mora prejete devize takoj odvesti Republiški lovski zvezi. Inozemski gost lahko plača lovno pristojbino in takse tudi v drugih devizah, preračunanih na osnovi določene cene v ZDA dolarjih. Lovski družini pripade: a) 50 »/o odstrelnih taks, obračunanih po rekti-ficiranem tečaju (1 ZDA S je 632.— din); b) 59 °/o lovnih pristojbin za brakade, pogone in lov s psom ali brez njega na divjad nizkega lova, obračunanih po rektificiranem tečaju (1 ZDA S je 632.— din); c) izkupiček za prodano divjačino (meso). Republiški lovski zvezi pripade: a) 50 »/o lovnih pristojbin za brakade, pogone in lov s psom ali brez njega na divjad nizkega lova; b) lovne pristojbine za lov na divjad visokega lova; c) 50 % odstrelne takse; 2. da mora vsaka okrajna lovska zveza zbirati podatke o višini članarine v svojih lovskih družinah, o dohodkih (po vrstah), o premoženjskem stanju, o izdatkih za čuvajsko službo, za izboljšanje lovišča itd.; NOVI ORGANI REPUBLIŠKE Občni zbor je z aplavzom izvolil za predsednika Republiške lovske zveze Slovenije tov. dr. Jožeta Benigarja. V glavni odbor so bili soglasno poleg predsednika izvoljeni: Jože Ančik, Vladimir Ban, Drago Bižal, Anton Brežic, Franjo Bulc, Lojze Colarič, Otmar Cvirn, Tone Černač, Franc Čopi, Stane Dolanc, Janez Dolničar, dr. Milan Dular, Niko Fabjan, Andrej Flajs, Elo Garzaroli, Tone Hafner, Žan Hrovat, Franc Ivančič, Miloš Kelih, Lado Kerševan, Vladimir Kreft, Jože Kuntarič, Lojze Lakner, Ivan Lokovšek - Jan, Boris Lovrenčič, Ivo Majcen, Branko Medved, Franc Nosan, Ivo Skerlovnik, Franjo Sok, dr. Štefan Šoba, Lado Švigelj, Milan Šušteršič, Ivan Tavčar, Štefan Tausig, dr. Stane Valentinčič, Janko Vogrinec, Ljuban Zadnik, Janez Ž u -nič. 3. da mora vsaka okrajna lovska zveza prispevek za gospodarjenje z lovišči določiti za vsako lovišče posebej po vrednosti lovišča, da torej prispevek za lovišča ne more biti enako visok; 4. da pripravi upravni odbor Republiške lovske zveze za lovsko leto 1956/57 nove članske izkaznice,, ki bodo veljavne več let; članska izkaznica naj se za tekoče leto potrdi s posebno znamkico. LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE V nadzorni odbor so bili soglasno izvoljeni: Milan Babšek, Viktor Herfort, dr. Janko Kovačec, Ivo Krevs, dr. Jože Rant. V disciplinsko razsodišče so bili soglasno izvoljeni: dr. Franc Kovič, . Ivo Krevs, dr. Miha Potočnik, namestnika: dr. Bogdan Kurbus, dr. Igor Tavčar. Po občnem zboru je glavni odbor izvolil upravni odbor Republiške lovske Zveze Slovenije, ki se je konstituiral takole: predsednik dr. Jože Benigar, podpredsednik dr. Milan Dular, tajnik Andrej Flajs, blagajnik Franc Nosan, člani: Anton Brežic, Janez Dolničar, Ivan Lokovšek - Jan, Boris Lovrenčič, Ivo Majcen, dr. Štefan Šoba, Štefan Tausig, dr. Stane Valentinčič, Ljuban Zadnik. V upravni odbor je kooptiran urednik Lovca. PRAVILNIK O PODELJEVANJU LOVSKIH ODLIKOVANJ Občni zbor je sprejel naslednji Pravilnik o podeljevanju lovskih odlikovanj: 1. člen Za izredne zasluge in posebno delovanje na področju lovstva ustanavlja Republiška lovska zveza Slovenije naslednja odlikovanja: 1. Red za lovske zasluge I. stopnje (zlat), 2. Red za lovske zasluge II. stopnje (srebrn) in 3. Znak za zasluge. 2. člen Red za lovske zasluge I. in II. stopnje in Znak za zasluge podeljuje upravni odbor Republiške lovske zveze Slovenije na predlog posameznih članov tega odbora ali na predlog okrajnih lovskih zvez, lovskih družin in Uprave gojitvenih lovišč LRS. 3. člen Red za lovske zasluge I. stopnje se podeljuje članom lovskih organizacij in za lovstvo zaslužnim osebam, ki so se prav posebno in vidno izkazale pri razvoju in pospeševanju lovstva v Ljudski republiki Sloveniji in imajo trajne in posebno pomembne zasluge za lovstvo na kulturnem, politič- nem, gospodarskem, strokovno-prosvetnem in organizacijskem področju. 4. člen Red za lovske zasluge II. stopnje se podeljuje članom lovskih organizacij in za lovstvo zaslužnim osebam, ki so se izkazale pri pospeševanju lovstva v Ljudski republiki Sloveniji na kulturnem, političnem, gospodarskem in organizacijskem področju. V poštev pridejo vidnejši sodelavci v slovenskem lovstvu in pri glasilu »Lovec«, dolgoletni ter uspešni organizatorji lovstva ali lovske kinologije, pa tudi osebe izven lovskih organizacij, ki imajo za razvoj in pospeševanje lovstva posebne zasluge. 5. člen Znak za zasluge se podeljuje članom lovskih organizacij, ki so se kot člani lovskih družin in kot lovski čuvaji posebno izkazali kot dopisniki »Lovca«, pri pospeševanju lovstva in utrjevanju discipline v lovskih organizacijah, pri zatiranju divjega lova, pokončevanju roparic, pri gojitvi in pomoči divjadi, pri vzreji in šolanju lovskih psov in ki vršijo te posle s posebno požrtvovalnostjo in vnemo že daljšo dobo. »Desetletnico osvoboditve bomo proslavili na lovskem taboru na Plešivcu; takrat se bomo po desetih letih dela tudi nekoliko poveselili. Zato vabim že danes vse lovce slovenjegraškega okraja, da se tabora udeleže.« Tako nekako je na zadnjem občnem zboru slovenjegraške lovske zveze naznanil predsednik tov. Ivo Sker-lovnik veliko prireditev koroških lovcev, ki je bila 20. in 21. avgusta na Plešivcu pod Uršljo goro. — Na jasi sredi bujnih smrekovih gozdov je zrasla vasica iz šotorov, tu so bile kuhinja in druge potrebne stojnice, tu je bil oder za igro in ples, s košate bukve pa je plapolala naša trobojnica. — Ko se je zavil prelep planinski kraj, poln partizanskih dogodkov in spominov, v mrak, je sredi taborišča zagorel kres. Tov. Ivo Skerlovnik, predsednik Republiške lovske zveze Slovenije dr. Jože Benigar in predsednik MLO Slovenj Gradec tov. Adolf Ankon so ob visokem ognju orisali razvoj lovske organizacije Okrajne lovske zveze Slovenj Gradec, enega stebrov lovske organizacije Slovenije, ter njeno vlogo v življenju slovenjegraškega okraja. — Naslednji dan je skupina lovcev zelo nazorno odigrala zanimiv in poučen prizor »Lov na ruševca«, nato pa je lovska družina Podgorje uprizorila Finžgarjevega »Divjega lovca«. Prizor, posebno pa igra bosta ostala številnim gledalcem še dolgo v živem spominu. — Po igri je predsednik tov. dr. Jože Benigar odlikoval 24 zaslužnih lovcev koroškega kota z lovskim Znakom za zasluge. Odlikovani so bili tovariši: ing. Franjo Pahernik, Lovro Ravnjak, Anton Sajtel, Jože Luršak, Matija Hace, Gregor Glaser, Jože Save, Jakob Vrbač, Karel Vranjek, Ivan Hribernik, Ivan Fortin, Viktor Krivec, Jože Kolar, Franc Ogriz, Miha Šmid, Rajko Jelenko, Nino Dretnik, Gregor Krivec, Anton Glančnik, Rudi Mihev, Jože Burja)c, Maks Ko-nečnik, Avgust Ramšak in Ivan Apat. — Po programu so posedli lovci in njihove družine ter številni udeleženci tabora po obširni jasi. Začeli so se pogovori, oglasila se je lepa koroška pesem in plesišče je oživelo. Lovski tabor na Plešivcu je popolnoma uspel. Na sliki: Tov. predsednik dr. Jože Benigar izroča lovska odlikovanja zaslužnim lovcem Jakobu Vrbaču, Tonetu Glančniku in Maksu Konečniku. 6. člen Lovske družine predlagajo kandidate za podelitev lovskih odlikovanj Republiški lovski zvezi Slovenije preko svojih okrajnih lovskih zvez. Predlog mora biti utemeljen. 7. člen O podelitvi lovskih odlikovanj sklepa upravni odbor Republiške lovske zveze Slovenije. 8. člen Proti odklonitvi predloga za podelitev lovskih odlikovanj imajo prizadeti, kakor tudi posamezni odbori okrajnih lovskih zvez in lovskih družin, pravico ugovora na glavni odbor Republiške lovske zveze Slovenije. 9. člen Lovska odlikovanja se izročajo odlikovancem na primerno slovesen način le na družinskih po- svetih, občnih zborih ali na drugih lovskih svečanostih. 10. člen Reda za lovske zasluge I. in II. stopnje se nosita na levi prsni strani lovskega kroja tako, da je spodnji rob reda 1 cm nad zgornjim žepnim robom, Znak za zasluge pa se nosi v levi gumbnici. 11. člen Republiška lovska zveza vodi razvid odlikovanih oseb. 12. člen Ta Pravilnik stopi v veljavo, ko ga sprejme občni zbor Republiške lovske zveze Slovenije. 13. člen S sprejetjem tega Pravilnika preneha veljati Pravilnik o podeljevanju Znaka za zasluge v lovstvu, ki je bil sprejet 26. junija 1952. leta in objavljen na 326. strani »Lovca« 1952. leta. Pogled na prostor, kjer je bil lovski tabor na Plešivcu DOMISLI NA OBRŠNJAKU Dr. Stanko Bevk Na Ajdovem brdu sem si napravil na mogočnem hrastu vrh Jesenkove poseke udobno čakališče, s trdno ograjo in širokim sedežem, da se je dalo v njem brez skrbi tudi zadremati, če jp bilo vreme preveč soparno. Namesto običajne lestve mi je nabil kovač Peter primerne spojke v deblo, ki so dale trajnejši dohod in pa manjšo vidnost, kar tudi ni brez pomena. V tem predelu lovišča, kjer se razteza obširno Ajdovo brdo, pokrito čez in čez s kmečkimi gozdovi, nismo nikoli prirejali skupnih lovov, niti nismo hodili na zalaz ali na klic ali na čakanje. Edinole kakega petelina pretepača smo odstrelili, če se je pojavil tu ob rastitvi, sicer pa smo privoščili divjadi popoln mir. Ker v lovišču ni bilo lovskih tatov in tudi Gosadovi nabiralci niso kaj prida obiskovali teh odročnih gozdov, se je divjad tukaj dobro počutila, kar se je kazalo tudi v tem, da je izstopala na pašo prej kakor drugod in da je zadržala človeka na krajšo razdaljo kakor v drugih predelih lovišča. Tista poseka je bila zato vedno živa: zjutraj in v mraku so prevladovali dlakarji, čez dan je bilo več perjadi. Saj pa je bilo na njej tudi v obilni meri vsega, kar je potrebovala divjad za svojo prehrano: vseh vrst rastlinske paše in prav tako mesnega jedila. Na tem hrastu je potekalo mnogo ur mojega bivanja v lovišču. V obršnjak na njem me je vleklo kot lovca in prirodopisca, tja sta me vabila samota in nebeški mir, tam sem nemoten in v pozabi na vse težave, ki človeku grenijo življenje, užival v opazovanju ravnanja in ob-nosa živali. Če je zašumelo suho listje v obližju in so pokale preperele vejice, sem pričakoval, da se prikaže divja svinja na jasi, morda z mladiči, ki še ne znajo varno stopati po gozdu. In takrat mi je prišel v spomin veliki mislec z Jasne Poljane in njegov stric Jeroško iz Kavkaških povesti, ko odgovarja Oljeninu na vprašanje, kako je mogla svinja prasetom povedati, da je človek na preži. »Kaj si mislil,« je dejal, »si mislil, žival je neumna, jeli? Ne, pametnejša je od človeka in po krivici ji je svinja ime. Vse ve. Vzemi na primer tole: človek naleti na sled, pa je ne opazi, a svinja, kakor hitro zadene na tvojo sled, še tisti mah puhne in je ni več. To kaže, da ima pamet, ker ti njenega duha ne čutiš, ona pa tebe duha. Pa tudi to je treba reči: ti hočeš njo ubiti, ta pa se hoče živa klatiti po gozdu. Ti imaš tako postavo, ona pa tako. Svinja je, a zato ni nič slabša od tebe; prav tako je božja stvar kakor ti. Eh, neumen je človek, neumen .. .«* Ob tem pride človeku na misel vprašanje, ali imaš pravico, da usmrtiš žival, pa naj si je te ali one vrste. Pravico ti je dalo življenje, kakor jo je dalo lisici in levu in kragulju; pravica leži v premoči. Danes lovec ne »ubija« več, kajti ubija se s kolom; on pa ima puško, da z njo ustreli n. pr. zajca za kuhinjo ali odstreli škodljivce in kržljavce oziroma vse tisto, kar ne spada v lovišče, kar ni zdravo ali primerno za razplod. Tudi v pogovoru se pošten lovec izogiblje izrazom, ki spadajo v klavnico, kakor ubiti, zaklati, in rabi namesto njih rekla, kakor ustreliti, upleniti, položiti na dlako, podreti, za-pikniti, dokončati z ubodom itd. Lovec, ki drži kaj nase, rabi tudi sicer lovsko govorico, ki pri nas Slovencih ni tolikega obsega kakor n. pr. pri Nemcih, vendar da v pogovoru razločiti lovca od nelovca. Lepo število pristnih lovskih izrazov je zbranih v Lokarjevem Lovskem slovarju, pa jih je v naši lovski literaturi najti še mnogo drugih. Ogiba naj se lovec zlasti vseh prostaških izrazov, saj imamo zanje dobra nadomestila, kakor so: iztrebiti se, izčistiti se, očediti se; iztrebek, odpadek, očedek, izloček, blato; mokriti, vodo izpustiti, odtočiti, seč, voda itd. Za paritev so med ljudstvom za nekatere vrste živali posebni izrazi, ki naj se rabijo tudi v lovskem govoru. Na primer: jeleni gredo po plemenu, rukajo, gamsi in srne se prskajo, mačke se breznijo, kune in zajci se love, medvedi se plemenijo, kurjad se rasti, ptiči kopčkajo itd. Take in podobne misli ti rojijo po glavi, ko te v opoldanski pripeki obhaja rahla dremavica na obršnjaku. Takrat počiva skoraj vsa divjad, le kak ptič spreleti, sicer pa so samo hladnokrvne živali živahne v sončni toploti. Martinčki se poganjajo na kamenitem kolovozu za žužki, hrošči in muhe brenče po zraku in pisani metulji se preletavajo po poseki s cveta na cvet. Ko pa nastopi mrak, se umakne ta drobni svet drugim živalim. Po stezi čez trato se poganja zajec na pašo, nemara v zapuščeno Jesenkovo deteljišče nad gozdom. Nič se mu ne mudi; tu in tam postane in ogleduje, če je pot prosta in brez nevarnosti. Zdi se, da je zajka, kajti život je precej obilen; nemara ni daleč več do roditve. Tu ti pride na misel, kako si živali, ki nimajo orožja za bran, zagotavljajo obstanek * Navedeno iz Levstikovega prevoda Tolstojevih Kavkaških povesti, ki jih je izdala 1. 1947 Državna založba Slovenije. svoje vrste: po večkrat imajo mladiče ali pa jih imajo mnogo naenkrat. Pri velikem številu mladičev je pač večja verjetnost, da jih nekaj ostane pri življenju. Vrh tega pa samice teh vrst živali ob kotitvi izgube svoj značilni dah in prav tako so tudi mladiči brez svojstvenega vonja. Tako jih zalezovalci, ki iščejo plen z nosom, ne zavohajo, četudi pridejo v njihovo bližino. O zajki vemo, da nosi 42 dni, vendar more že v 38 ali 39 dneh imeti dvakrat mladiče, kajti že tri ali štiri dni pred porodom se more v drugo oploditi. O tej dvojni nosečnosti (superfetaciji) je pisal že grški zgodovinar Herodot pred skoraj 2500 leti. Ko pridejo mladi zajčki na svet, so že lepo odlakani in imajo odprte oči, medtem ko so blizu sorodni kunčji novorojenčki goli in slepi; kunčeva samica pa nosi zato samo 31 dni. Bolj kakor zajec te dviguje s sedeža v obršnjaku, če stopi iz obmejnega grmovja na poseko srna in za njo prav oprezno še srnjak. S prostim očesom vidiš, da mu sega rogovje visoko nad uhlje in se koščenobelo svetijo konice njegovih parožkov. S smrčkom pri tleh povoha sled srne, ki ga tvorijo nevidni delci iz znoj nične žleze, ki jo ima srnjad pod peto v ščetki daljših dlak. Cervidi namreč nimajo vonjivih znojnih žlez med parklji kakor drugi parkljarji. Take, v žleze zgoščene znojnice, imajo mačke in pripadniki pasjega rodu med prstnimi peščaji, večina dlakarjev pa znojnice bolj naredko tudi sicer po telesu, pes in parkljarji pa ne, zato se tudi ne potijo (znoje). Za paritve so te žleze pa tudi druge močnejšega duha in se zato samci in samice laže poiščejo. Sicer pa je voh prežvekovalcev itak zelo oster; saj ovoha jelenjad človeka pri ugodnem vetru na 400 metrov, srnjad celo na 700 m. Človekov sled je dve uri toliko močan, da ga divjad ovoha; pes pa poprime še mnogo starejši sled. Z veseljem opazuješ srno in srnjaka, ko se paseta; zdaj se popaseta malo tu, zdaj malo tam, zdaj pritalno cvetlico, zdaj listno vejico z grma. Napolniti je treba obsežni vampni del želodca bolj na hitro, za žvekanje bo potem časa dovolj na varnejšem ležišču. Použito staničnino pomagajo prebavljati posebni mikrobi v želodcu in slepem črevesu, za srnjad pa so dognali, da se trava ne izkoristi popolnoma kakor se druge vrste rastlin. Zato ne dosežemo pravega uspeha, če sejemo za srnjad razne vrste trav, kajti srnjadi vse bolj prijajo in teknejo jagodnjak, malina, kopinje, detelja, bezeg in habat, vrbe, brest, trepetlika, gaber, jelša, bukev in hrast. Rada ima srnjad tudi lesko, jerebiko in moka-lico, vendar so ta drevesa le nezadostno nadomestilo za prej našteta. Od vseh teh dreves in grmov obira srnjad najrajši mladičje in brstje; v njih je nakopičenih največ hraniv pa tudi kislin in ogljikovih spojin; prve telo rede, druge mu dajejo moč in tretje vzdržujejo zdrav- je. Jeseni se spopolni hrana še z gozdnimi sadeži, z gobami in žirom. Star lovski izrek pravi, da da želod močno rogovje, bukvica pa veliko mesa. Res se jeseni srnjad odebeli, da laže prenese pomanjkanje v zimi in ima obenem dovolj gradiva za obnovitev rogovja. Z zadostno in dobro prehrano se vzdržuje tudi laže telesna toplota, ki mora biti, kakor je znano, pri toplokrvnih živalih vedno enaka. Zato zraste naši divjadi za zimo daljša in gostejša dlaka, da bolje zadržuje izžarevanje toplote iz telesa. Pri nas je večidel zračna temperatura nižja od telesne temperature dlakarjev in perjadi, zato se mora pri sesalcih in ptičih oddaja toplote čim bolj omejiti. Telo pa oddaja toploto tem bolj, čim večja je njegova površina. Vemo pa, da je površina razmeroma manjša, čim večje je telo ali čim bolj se približuje obliki krogle. To pravilo je v naravi res izvedeno, in sicer v obe smeri. Prvič: kadar toplokrvna žival počiva ali spi oziroma na zimo otrpne, se zvije v klobčič, da s tem zmanjša površino. Drugič vidimo, da so zastopniki iste živalske vrste tem večji, čim bolj mrzlo je podnebje, kjer žive. Če primerjamo živali naših krajev z istovrstnimi, ki žive severno od nas, najdemo, da so tam večje, tako srnjad, lisica, divji prašič, volk in kune pa tudi ptiči, n. pr. velika uharica, krokar i. dr. Za ptiče, ki se selijo, in za živali, ki žive v duplih in zavetnih jamah, to Bergmannovo pravilo seveda ne velja, ker se umaknejo vplivu mraza. V zvezi s tem je tako imenovano Allenovo pravilo, po katerem so v mrzlejši klimi končine krajše in truplo bolj čokato kakor v milejšem podnebju, torej bliže po vnanjosti krogli, ki je, kakor vemo, telo z največjo prostornino pri najmanjši površini. Krogla bi bila torej najboljša oblika za živalsko telo in je nemara tudi prvotna. Toda gibanje, premikanje v eno smer je kroglo raztegnilo v valj, ki je po načinu življenja in zaradi življenjskega okolja dobil današnje oblike. Ko ugaša dnevna luč, se pokažejo ponočnjaki: jež prileze iz grma na kolovoz, sove tiho plahutajo po zraku; morda se pojavi na jasi tudi godrnjavi jazbec in se oglasi nekje niže doli lisica. Starina jež, ki menda že nad 50 milijonov let hlača po zemlji, stika največ za mišmi, lovi martinčke in večje žuželke, pobira polže in brska za črvi; če se sreča s kačo, pa najsi je tudi gad ali modras, jo srčno napade in pohrusta. Če je bil boj s strupenjačo hud, se za nekaj tednov izmika taki borbi. Lovec ne vidi rad ježa v lovišču, kajti temu ostrozobu posebno diše ptičja jajca in izvaljeni mladiči, pa tudi zajčjih novorojenčkov ne zametava. Tudi sove se v glavnem hranijo z mišmi, love pa tudi druge manjše toplokrvne živali. Velika uharica je lovu škodljiva, saj se loti doraslega zajca, druge sove pa poberejo le izjemo- ma kako divjad, zato jih štejemo med koristne živali. Njihovi izbljuvki (rigalice) vsebujejo poleg dlake in perja tudi kosti, ki jih sove ne prebavijo tako kakor podnevne ujede, kajti v želodcu nimajo solne kisline. Stric jazbec je v lovišču, kjer so fazani in druga perjad, popolnoma odveč, kajti ni tako nedolžen, kakor vzbuja tako sodbo prvi pogled na sivega zatrepanca. Ima namreč na ptičja jajca in tudi na mladi ptičji zarod ter zajčjo mladino posebno poželenje, jeseni pa na koruzo in druge poljske pridelke, tako da mu tudi kmet ni brez vzroka gorak. Jazbec se pari konec ali v začetku avgusta meseca. Oplojeno jajce se tja do zime razvija zelo počasi, hitreje pa potem pozimi, ko jazbica dremlje v dobro nastlanem kotlu tople svoje jazbine. V marcu, torej po 32-tedenski nosečnosti, poleže jazbica 3—5 mladičev, ki izpregledajo šele po treh tednih. Lisjak se češče oglaša kakor lisica. To kav-kanje je navadno dvozložno in se čuje kakor kauv, kauv, za paritve pa je trizložno — kauv, kauv, kauv — in je zadnji zlog glasnejši in nekoliko zategnjen. Samica kavka nekoliko tiše, bolj vabljivo kakor klicaje, nekoliko slično zvenenju, kar bi zapisali s kong, kong. Pravijo, da spoznaš staro lisico od mlade po tem, da nosi stara metlo vodoravno, mlada pa jo drži poševno navzgor ali navzdol. Za lisjaka trdijo, da ima majhno liso na grlu, velik razmah med uhlji in beli konec repa dobro izražen, pri lisici pa je lisa na grlu velika in svetla, uhlja sta manj vsaksebi in le majhen konec repa je bel ali pa rep sploh nima belega konca. Več užitka kakor zvečer imaš na obršnjaku zgodaj zjutraj. Zasesti pa ga je treba še pred dnem, kajti divjad, zlasti ptiči, ni zaspana in prične dan z njegovim pričetkom. Če imaš ugoden dan, zagledaš na jasi divjega petelina, ki oblastno stopa po talnem zelenju in odščipne tu in tam vršiček ali plod. Lepo rejen je, saj je že davno tega, kar mu je ljubezen vzela petino telesne teže ali še kaj več. Telesna teža pa se tudi po rastitvi spreminja: zjutraj je petelin skoraj za V* kg lažji kakor zvečer. Ko pozlati sonce Blegašev vrh, se redno oglasi gozdni jereb. Najrajši se pase ob kolovozu, kjer more oprezati vsaj na levo in desno in pa navzgor, če preti nevarnost, da potem hitro smukne v obrobno grmovje. Škoda, da ta ljubka divjad v Evropi ob mejah svoje razširjenosti številčno stalno nazaduje. Vzrok temu je poslabšanje življenjskih pogojev, ki jih povzroča gospodarsko koristenje z gozdi. Jereb ljubi mešani gozd s podrastjo in grmovjem; od čistih gozdov mu je ljubši listnati kakor iglasti, ki se ga na splošno ogiblje in izrablja kvečjemu goščo mladih smrečic za skrivališče. Iz gozda zaslišiš golobje gruljenje. Če imaš kaj posluha, lahko razločiš, poje li grivar ali duplar. Ako si mojster v posnemanju gruljenja, prikličeš zlasti grivarja lahko v bližino. Grivar je največji naš golob; najmanjši je duplar, še za spoznanje manjši pa skalni golob. V rod golobov štejemo tudi obe grlici, našo domačo in tujko smejačico ali turško grlico, ki se je zadnja leta priselila k nam in se širi po vsej Evropi. Grlice se rajši drže v gajih in parkih kakor v strnjenem gozdu, smejačica pa se naseli celo v hišnih vrtih, če je tam kaj visokih dreves. Ta ostaja čez zimo pri nas, medtem ko so drugi zastopniki golobjega rodu selivci. Udomačen je samo skalni golob, vzgojen v kakih 140 pasmah. Posebno znana je pri golobih orientacijska zmožnost in krajevni spomin. Posebno golobjo zvrst so rabili za prenašanje sporočil, tako imenovane golobe pismonoše. Ti se posebno dobro razvedujejo in najdejo iz velike razdalje domov v svoj golobnjak. Novejše preiskave kažejo na to, da deluje golobnjak kakor oddajnik na organ za orientacijo v golobjem ušesu, kar omogoči golobu, da usmeri svoj polet na svoj dom. Ob nevihtah in ob poskusnih motnjah se je pokazalo, da golob ne najde v svoj golobnjak, celo iz precejšnje bližine ne. Podobnih pojavov učinka neke sile nevidno na razdalje srečamo v naravi več in morda delujejo pri vseh nekaki električni valovi. Težko si je drugače razložiti, zakaj na primer srnjak odskoči pred dosti oddaljenim, kritim lovcem, ki stoji v dobrem vetru. Morebiti sprejme srnjak neke valove, ki jih povzroča v lovcu poželenje po plenu ali siceršnja lovska strast. Ali: Kako najdejo na primer jastrebi, včasih na veliko razdaljo, mrhovino, ki je iz svojega bivališča nikakor ne morejo videti, še manj pa ovohati. Tako so se, da navedemo eno zgodbo, leta 1878. takoj pojavili beloglavi jastrebi v planinah na prehodu iz Koroške v Pinzgau, ko je tam poginilo preko sto glav goveje živine. In naj bližja domovina beloglavih jastrebov je oddaljena od tega kraja nezgode nad 400 km. Skalnati golob je z divjo raco in deloma s sivo gosjo tisti ptič iz domačih krajev, ki ga imamo pri nas udomačenega. Vsa druga domača perjad ni evropskega izvora. Pravzaprav je to čuden pojav ravno pri ptičih, saj so druge domače živali doma v Evropi. Človek bi menil, da bi se naša gozdna in poljska kurjad mogla prav tako udomačiti kakor indijska divja kura bankiva ali pav ali puran itd. Dokaz temu, da bi to šlo, je prepelica, ki je na Japonskem domača žival. Že v 16. stoletju so jo imeli doma v gajbicah — kakor svoj čas tudi pri nas — zaradi prijaznega oglašanja, pa so jo kmalu nato privadili, da jim nosi jajca kakor naša domača kura. Danes znese 1—lVa-letna prepelica že 30 jajc na mesec, začne pa že nositi, ko ji je 40—50 dni. Kaj takega doslej še niso dosegli pri nobeni ptičji vrsti. Take in tem slične domisli prihajajo lovcu v glavo, ko sedi v obršnjaku ter z očmi in srcem opazuje divjad ter skuša rešiti skrivnosti narave. Sreča mu polni srce, tista sreča, o kateri pravi Tolstoj: »Sreča — to je biti z naravo, jo gledati in z njo govoriti.« Na jasi sredi bujnih smrekovih gozdov Plešivca je zrasla vasica iz šotorov Za „2lakot Bu^aoBz 83 184 178 265 234 312 312 153 339 304 280 339 410 364 410 415 415 364 346 371 317 331 371 4C0 575 240 541 % a ra ost ■en pgoi^jo pndA ^^CSCON^aij-iOOOH^COOltOO^CD-HSOHNtN^ —'CD Hitrost m/s (05ia) ra 091 nn ONVeeO^^nMflOiOONHtfJtflrfiOVOMCStNMMVONHM^h. e')'Oiflir}V5»Xn<'Oir}^«h.VCts'O'O^ifl'CvOV)'10V0l>iT|iiO (°A) BU^aOBZ 800 881 678 711 668 1010 1010 615 770 730 781 770 847 798 847 820 801 768 731 757 650 715 757 786 822 614 797 UIUI IA80 'BniZ[OQ §8SSS§g§8gSg8§§88888ggggSgg CO<£>C£)TtCOCOCOC£>COCO(£>COCOC£)COCOCOCO Krogla 3 (nza^) bsbjij 10 10 0 LO CD CD CO COOCtNtMOOtNDItNCN^Nr-NNNNNNN LO b- * *' r M K *\ n tv n t. tv tv n *. tv t, CNrft OOGDCDCOv—<—'Q)»—< — - MMMMIN^CNMMCDINCD ratu 't?uiz[0(j 10 >o m CSrHio^OC^^tOccOtDfOOOOOOCnCDaiOOOtDOCOiOOd ^CNCNCOCOCNCNCNCOCOCNCOCOCOCOCNCNCNCNCOCOCNCOCMCOCNCN Vrsta plašča in konice Bakren D Bakren H, odprta votla konica Delni Delni — S Delni — S Delni H, svinčena konica Delni Delni H, svinčena konica H, bakrena votla konica Delni H, bakrena votla konica H, svinčena konica Delni H, svinčena konica Delni II, svinčena konica Delni Delni H, svinčena konica Delni H, bakrena votla konica Bakreni delni H, svinčena konica Smodnik 3 buizouh OLOommmmo m m to m m m to m m CONCDCONCONNHOlOO^COCOCNINaiCDOl^CDCOOCOCDO 6 rn r-J CN IN Cm CN -h fO (N CC C*J CO CO" CO fO CO Cn (N CN (N CN CN CO CO CN b;sja ^^'g^^rarara^^^ciMiM-ioiOujiOioJgioioPHoPH d, p4 d. H ® £-i£-ltGEZ2 RWS patrona oz. izdelava cd cd Pd „ pd Pd - « I-- r- 10 V " 2 JS ^ ^ JL PdPd Pd Pd Pd „ „ PdPd Oi CN A A ^ X lO N N N N N X X 0 ^ ^ COOiOiOmiOiOiOiONNOCDj^CDiOiO^iOiO^i^tD XXX XXXXXXXXXsVXXvXXXXXX.-XXmnra CO cc ‘O ic lO iq 10 N ID 10 N n S N 00 50 00 00 00 N N 03 00 ^ ^ u5 10 co y5 co co co XX X to to ^ XX OO 00 'o £3 GO I r- a ll d"'p M « 3 | E Š J 3 S — o? S ” a 3 ES lli PQ | 00 (L,GQ o; s č-5 '5 S S i 833 n ii n •ti cd D -M =3 £ dn "i B d o s s a ■§ -5 S M SM I §•5 e ff|l ?! s« manjša je masa (teža). Z dolžino krogle lahko to slabo stran malih kalibrov izravnamo le do neke meje. Naboju »Savage« pade hitrost krogle na 150 m za 25%, torej več kot kateri koli drugi, razen 5,6 X 35 R (51%, Vierling, Hornet). Zato je razanca tega pri nas tolikanj cenjenega naboja slabša od navadne vojaške krogle »Mau-ser«, slabša celo od »Debele Berte« kalibra kakih 9,3X62 mm moderne gradnje, ki ji hitrost na 150 m pade le za 12 %. Krogli »Savage« pade hitrost v tej razdalji na 665 m/s, naboj kal. 9,3 X 62 pa ima še vedno hitrost 728 m/s. Za-detne hitrosti pod 700 m/s pa ne zadostujejo za učinkovit razlet navadne krogle z delnim plaščem. Šele uspela konstrukcija D-plašča tudi za malo kroglo »Savage« je pomagala iz zadrege. Še neugodnejša postane ta slika za male kalibre, če pogledamo, kako je z upadanjem žive sile oziroma kinetične energije, da se bolj fizikalno izrazim. Le-ta namreč upada s kvadratom hitrosti, torej neprimerno hitreje kot hitrost. Kot že rečeno, pa je prav živa sila tisto, kar udari v telo divjadi, kar povzroči šok. Naboju »Savage« upade živa sila na 150 m za 43% in znaša 105 kpm (kilogrammetrov, pravilneje kilopondmetrov); »Debela Berta« kalibra 9,3 X 62 pa izgubi od svoje že tako ogromne začetne energije komaj 22%, tako da ji ostane na 150 m kar 451 kpm, torej štirikrat več kot drobnemu naboju »Savage«, masa krogle, torej tudi drobcev, pa je skoraj štirikratna. Seveda sem tu podal le dve skrajnosti, ki pa sta nam pomagali, da laže razumemo, zakaj pade gams, streljan z nabojem »Savage«, včasih kot čep, včasih ga pa iščeš v nedogled, čeprav med obema zadetkoma na videz ni mnogo razlike. S to razlago seveda ne mislim na kak povratek k starim »slonovskim« kalibrom. V časih svinčenih krogel, ki so puško zapustile s komaj 500 m/s, so bili za močno divjad naboji velike mase in velikega kalibra potrebni. Ko pa je uspela izdelava plaščnih izdelkov, ki imajo visoko začetno hitrost, je masa krogle lahko postala manjša, saj je bila hitrost večja, razanca boljša. Tudi gradnja krogel je močno napredovala. Zahteve po razantnem letu, dobrem raz-letu v telesu divjadi ob obenem veliki prodornosti, po ostro izsekanem vstrelu in dovolj nem izstrelu izpolnjuje po splošnem priznanju doslej v največji meri izdelek RWS, tako imenovani H-plašč z izvotleno konico, pokrito s tanko bakreno koničasto kapico, in z ostrim robom na mestu, kjer se prične naj večji premer ožiti v glavo izstrelka. Ime je dobil H - plašč od svoje oblike v prerezu, ki kaže, da je krogla predeljena v dva dela nekako po sredi. Sprednji del da mnogo drobcev, zadnji pa predre tudi močne kosti, prodre globoko v telo in po navadi tudi skozenj. Močnemu hidrodinamičnemu učinku se pridruži še učinek nastalih kostnih drobcev, strelni kanal se razširi, šok je torej zelo močan. Učinkovitost lahkih nabojev do kalibra 6,5 mm pa je RWS uspelo povečati z uvedbo tako imenovanega D-plašča. D pomeni dvojni plašč. Sprednji, bakreni del se hitro zmlinči, zadnji, jekleni pa prodira močneje in povzroči na slabotnejši divjadi celo nekoliko izstrela. Pretiravanje v eno ali drugo skrajnost ni dobro nikdar in nikjer. Zato se držimo tudi pri izbiri lovskega streliva srednje poti, ki je zlata pot. Predvsem se čuvajmo prevelike uporabe malih in najmanjših kalibrov, da ne bo na lovu razočaranj. Če pa v pomanjkanju boljšega izjemoma streljamo na veledivjad s preslabotnimi naboji, potem strel vsaj dobro premislimo in skrbno pomerimo na naj občutljivejše mesto, preden pritisnemo na usodni prožnik. Vsaj tega smo divjadi dolžni. Če smo si ljudje prilastili pravico, da odločamo o usodi vsega živega na zemlji, ravnajmo tako, da ne grešimo preveč nad tako čudovitimi stvaritvami narave, kot je divjad naših gozdov. Razpredelnica RWS nam je tu pošten in zanesljiv vodnik, čeprav sem ter tja morda za naše pojme in možnosti kar preskrben. LOVSKI SPOMINI Alojz Kovač Ko po skoraj 50-letnem lovskem delovanju jemljem tako rekoč slovo od lova, sem se namenil, da napišem nekaj lovskih spominov oziroma doživljajev. Ko to pišem, se zahvaljujem Diani za vse prelepe lovske doživljaje po naših planinah, gozdovih in poljih. Zahvaljujem se materi naravi, da mi je dala lovsko žilico in mi natočila v žile prave lovske krvi. Lovec se namreč že rodi. Tisti, ki nima lovske krvi, nima pravega lovskega užitka in nosi puško samo zaradi bahavosti ali ker meni, da je to moderno. Tak »priučen« lovec pri lovu ne uživa, ne občuduje narave, se dolgočasi in komaj čaka, da je n. pr. pogona konec, da se okrepča po »muke polnem delu«. Lovska žilica se podeduje iz roda v rod. V mojem bližnjem in daljnem sorodstvu je bilo dovolj dobrih lovcev in gonjačev gamsov. Naj omenim samo starim lovcem dobro znanega gonjača gamsov Turka iz M., ki je še sedemdesetleten gonil gamse po triglavskih strminah. Moj oče sicer ni bil lovec, imel pa je lovsko žilico, vendar premalo priložnosti in časa, da bi ta žilica pričela utripati. Ko sem kot otrok stikal po podstrešju, sem našel skrito puško, enocevno prednjačo. Tako težka je bila, da je nisem prinesel k licu. Ta puška je bila kriva, da mi je pozneje streljanje delalo precejšnje težave. Kobilica na njej, na katero se namreč natakne netilka, je imela razpoko. Ko sem pozneje kot deček streljal po vranah in srakah, mi je pri vsakem strelu skozi to razpoko »pihnilo« v obraz. Posledica tega je bila, da sem pri vsakem strelu zamižal, s puško zmaknil in seveda cilj zgrešil. Te navade sem se pozneje kot lovec le z največjo težavo in odločnostjo odvadil. Moj rojstni dom leži na Gorenjski planoti. Izpred hiše sem imel Karavanke kakor na dlani. Videl sem Vilfanovo kočo na Begunj ščici, Prešernovo in Valvazorjevo kočo na Stolu, Kadil-nikovo in Spodnjo kočo na Golici in seveda Triglav. Ni čudno, da sem že kot mlad študent postal tudi navdušen turist. Moji starši so bili revni, toda nadvse skrbni. Bilo nas je kopica otrok in rasli smo pri žgancih in mleku. Kljub temu pa otroških let in svoje mladosti ne bi zamenjal z bogataševim sinom, ki ima vsega v izobilju. Ker smo bivali na samem, nisem imel priložnosti, da bi se podil in potepal z vaškimi otroci, imel pa sem dovolj priložnosti vživeti se v naravo. Vzljubil sem jo. Vedel sem za vsa ptičja gnezda v okolici, skrbno sem jih čuval in odganjal mačke. Če sem se približal gnezdu, sem si tiščal usta in nos z obema rokama, ker sem trdno verjel, da ptički gnezdo zapustijo, če pride sapa do njih. Zgrozim se, če se spomnim na to, kakšno škodo bi lahko napravil, če bi se v meni razvilo nasprotno hudobno nagnjenje, da bi razdiral gnezda in pobijal mladiče. Učiteljstvo, zlasti na deželi, bi moralo uporabiti vsako priložnost in vzbujati v mladini čut do ptic in živalstva sploh. Kako lepo priložnost ima učitelj n. pr. takrat, kadar otroci zapojo tisto staro gorenjsko »Stoji učilna zidana«, da jim obrazloži vso hudobijo dejanja otrok v tej pesmi. Vsak učitelj prirodoznanstva bi naj bil, če že ne lovec, pa vsaj prijatelj narave in turist. S koliko večjim uspehom bi predaval, če bi znal povedati tudi še kaj iz svojih lastnih opazovanj in izkušenj. Sam sem večkrat ugotovil, da je poznavanje živalstva med našo mladino in odraslimi zelo pomanjkljivo. Že večkrat je prišel v mojo lovsko sobo kak dijak, tudi maturant, a redek je poznal nagačenega petelina, ruševca, jereba itd. Slabo izpričevalo za dijake pa še za koga drugega! Nekaj krivde pa nosimo tudi lovci sami, ker smo premalo širili lovsko znanje med ljudstvom, saj se nam ni posrečilo niti to, da bi prikazali ljudem sliko pravega lovca. V lovcu vidi namreč večina ljudi samo streljača, ne pa gojitelja in čuvarja divjadi in prijatelja narave. Gotovo ste že večkrat doživeli, da vas je tak »poznavalec« lova pomilovalno premeril od nog do glave in vam z značilnim nasmehom dejal: »Ali niste nič ustrelili? ,Raubšic’ pa zmeraj prinese kaj domov!« Seveda, ker nič ne izbira, ampak strelja vse, kar mu pride pred cev, in ob vsakem času. Če pomislim na otroška leta in na to, katera prosto živeča žival je napravila name največji vtis, moram povedati, da ni bil to zajec ali morda srna, pač pa podlasica. Še danes točno vem za prostor, kjer sem jo videl. Da je napravila name tak vtis., je bil vzrok verjetno v tem, da sem kot otrok mislil, da imam pred seboj mladega psička. Ko sem namreč prišel domov, sem pripovedoval staršem o zelo majhnem in urnem psičku, ki sem ga videl v grmovju. Več dni sem še hodil oprezat na tisto mesto, toda tega »psička« nisem več videl. Sklepam, da sem že takrat imel pasjo bolezen, ki me vse življenje ni zapustila. Imel sem stalno vsaj dva psa, večkrat pa tudi več. Dovolite, da se pri tem spomnim tudi svoje »boljše polovice«. Ni rekla kakor marsikatera, »če ne gre pasja drhal iz hiše, grem pa jaz«, ampak je za vse pse z veseljem skrbela, kmalu spoznala zvestobo teh štirinožnih prijateljev in ni šel pes od hiše, da se ne bi potočilo za njim nekaj solza. Okoli našega doma je bilo precej veliko polje, na katerem so se rade zadrževale jerebice. Kadar so prišli nadnje lovci s ptičarji, so se običajno ustavili pri nas, da so napojili pse, kajti vode ni bilo daleč naokoli. Takrat sem jaz, ki sem nosil še »hlače preklane«, natočil vode in jo dal psom. Psi so hlastali vodo, jaz pa sem jih občudoval. Morda so ravno ti doživljaji obudili v meni veselje do lova s ptičarji? Kot šolar sem si nabavil prvo lovsko orožje-fračo. Na bregovih bistre Save sem si nabral polne žepe streliva, lepo okroglih kamenčkov. Posebno jezen sem bil na srakoperje, ki so doma preganjali čebele. Zalotil sem celo srakoperja, ki je umoril strnadovega mladiča. Srakoperji so radi gnezdili v živi meji ob železnici in posedali na brzojavnih žicah. Tu sem jih zalezoval. Ob teh priložnostih sem večkrat ugotovil, kakšno škodo delajo žice pticam, ki se v megli ali ponoči zaletijo vanje. Največ sem našel mrtvih kljunačev, jerebic in prepelic. Kljunače sem našel tudi brez glave. Prvotno sem mislil, da so prišli pod vlak. Ko pa sem pozneje nekajkrat videl, da so visele na žici kljunačeve glave, mi je bilo jasno, da so se le zaleteli v žico. To nam dokazuje, da letijo sloke pri selitvi zelo nizko in hitro. Ko sem nekoč zopet »lovil« ob železnici, so lovili lovci na polju jerebice. Spla-šena kita jerebic je letela proti meni. Dobro sem videl, kako so jerebice šele zadnji trenutek opazile telefonske žice. Razen eni se je vsem posrečilo, žici se izogniti. Ta, ki se je zaletela vanjo, pa se je skotalila predme. Hitro sem jo pobral in skušal ugotoviti, kam se je ranila. Zgornjo polovico kljuna je imela na znotraj podvito in zataknjeno pod spodnjo polovico. Hitro sem ji kljun zravnal in jo položil na tla. Po nekaj trenutkih se je zavedela in odletela. Šolanje sem nadaljeval v gorenjski metropoli Kranju. Težko sem se ločil od doma, jemal sem slovo od polja in vsakega drevesa. V Kranju pa sem komaj čakal počitnic, da sem lahko šel domov. Moja prva pot je bila vedno v gozdove ob Savi. Pregovor pravi, da »gliha vkup štriha«. Tako smo se tudi v šoli znašli in spoznali fračarji. Največ smo stikali za vevericami, katerih je bilo takrat v okoliških gozdovih zelo veliko. Lovci jih niso streljali tako kot dandanes. Veverica, ki smo jo zalotili na ne preveč košati smreki, je bila izgubljena. Toliko čašo smo jo obstreljevali, dokler je nismo z dobrim zadetkom spravili na tla. Meso smo pojedli kot priboljšek k hrani takratne dijaške kuhinje. Čeprav hrana ni bila slaba, nam je veveričji golaž dobro teknil. Zdrav in priden človek, in k takim smo se prištevali tudi mi, saj smo v šoli dobro napredovali, si vedno prizadeva za napredkom. Tako smo si tudi fračarji skušali izboljšati svoje orožje. Naš cilj je bil flobert! Skoparili smo, zbirali darila in končno zbrali potrebno vsoto. Za 9 goldinarjev smo si nabavili flobert 6 mm. Pozabil sem omeniti, da je štela naša lovska družina 3 člane. Najmlajši med nami, ki je nosil takrat moderno pelerino, medtem ko sva ostala dva imela havelok, je imel čast, da je nosil pod pelerino skrito flobertovko. Ob neki taki priložnosti je z nabasano puškico neprevidno ravnal. Flobert se je sprožil in krogla je obtičala fantu v glavi nad tilnikom. Lovskega pohoda je bilo takoj konec. Doma je naš »puškonoša« pogumno molčal in tiho prenašal bolečine. Toda rana se je začela gnojiti in bolečine so bile vedno hujše, tako da je drugi dan rad ali nerad moral povedati, da je obstreljen. Ta dogodek in tožbe pri ravnateljstvu, da neki dijaki streljajo po okoliških gozdovih, so nas končno primorali, da smo nadaljnje lovske pohode opustili in se oprijeli učenja. Komaj 15-leten sem bil že lovec z vsemi dokumenti v žepu. Bila pa je strma ta pot, kajti oče je moral podpisati, ker sem bil še mladoleten, reverz, kar pa je nerad storil. Hrupno prirejeni lovi in brakade me niso posebno veselili. Najraje sem sam v spremstvu psa hodil po gozdu in občudoval življenje v naravi. Najbolj so me zanimali lovi na klic, zlasti klic srnjaka in jereba. Nisem pa imel pravega učitelja, ki bi mi dal potrebna navodila in me o tem lovu poučil. Tisti redki lovci, ki so se ukvarjali s to vrsto lova, verjetno niso hoteli drugih učiti. Morda so imeli prav — tudi jaz nisem nikogar naučil klicati jereba. Teoretično dobro podkovan sem začel z velikim veseljem loviti na klic. Po večjih ali manjših neuspehih in raznih zanimivih doživljajih sem se po večletni praksi dokopal do precejšnjega znanja in spretnosti v tej vrsti lova. Če bi imel za učitelja izkušenega lovca, bi do tega znanja prišel seveda veliko prej, toda gotovo pa ne s takim veseljem in lovskim užitkom, kakor sem ga imel, ko sem sam odkrival tajnosti, skrivnosti in lepoto tega lova. V nadaljevanju bom opisal nekaj zanimivih doživljajev. Če nekateri lovski dogodki morda niso skladni s sedanjimi lovskimi načeli, naj se upošteva, da so se dogodili pred 40 in več leti. Včasih se je v naših gorskih in sredogorskih loviščih zaradi zaščite srnjadi zelo pogosto lovil zajec z zasledovanjem v snegu. Kdor ni tako lovil, nima pojma, kako prebrisan je naš dolgo-uhec. Nič ni čudno, če mlad pes ne zna razvozlati vseh njegovih kljuk in zank. Ta način lova je dobro opisal tov. J. P. v Lovcu št. 1/2 iz 1. 1954 pod naslovom »Zalaz zajca v snegu«. Sicer mu je neki dopisnik v poznejšem Lovcu označil ta način lova za nelovski, kar pa ne drži. V loviščih, kakor sem jih omenil zgoraj, je ta način lova vseskozi lovsko upravičen. Nelovski način lova pa je lahko ob določenih pogojih tudi brakada, in sicer takrat, če se lovi v visokem snegu ali večkrat v isti sezoni v istem predelu ali če se celo streljajo zajci na ložu. Isto velja tudi za lov z zasledovanjem po snegu. Če loviš tako v pedenj visokem snegu, dvigneš zajca z loža in ga streljaš v hudem diru, ni to prav gotovo nobeno mrharstvo. Tak lov nudi lovcu mnogo veselja in je bolj poučen kakor brakada. Ker je že ravno govor o streljanju zajca na ložu, naj omenim, da nisem poprej nikdar videl niti slišal, da se strelja zajec tudi na ložu. To sem videl šele, ko sem prišel med nižinske lovce. In kako žalosten je bil tak pogon! Nobenega vriskanja goničev, le tu in tam zamolkel strel, na koncu pogona pa so prinesli »brakirji« močno razmesarjene zajce. Ni pa bilo povsod tako. Že pred 40 in več leti so se lovsko pravični zakupniki borili proti streljanju zajca na ložu. To pa ni bilo lahko delo. Spominjam se naslednjega dogodka. Lovski čuvaj R. se kljub prepovedi ni mogel odvaditi streljanja zajcev na ložu. Zato mu je lovski zakupnik prepovedal jemati puško na skupne love; moral je hoditi na lov s palico. Na nekem pogonu pa pride, oborožen s svojo prekljo, do znanega lovca, ki je stal na stojišču. Po prijaznem pozdravu se mu približa in prične občudovati in hvaliti njegovo puško. Zaprosi ga, naj mu jo da, da si jo bo bolje ogledal. Lovec, počislan in ponosen na svojo novo puško, mu jo radevolje izroči. R. jo ogleduje, za po-izkušnjo nese k licu in že poči po zajcu na ložu. Kakšen obraz je napravil lastnik puške, ki je zajca že dve uri stražil, si lahko mislimo. Naredil pa je najbolje, ker je vso zadevo obrnil na šaljivo plat. Pri zasledovanju zajca v snegu sem dvakrat ugotovil, da je šel zajec spat k tetki lisici v lisičino. Kakor sem videl po snegu, zajca nista prav nič iskala lisičine, ampak sta šla kar naravnost vanjo. To je znak, da jima je bila prav dobro znana. Da gre obstreljen zajec v lisičino, ni nič novega, toda kaj je zdravega zajca napotilo vanjo, mi je nerazumljivo. S tov. D. sva šla nekaj dni pred prazniki na zajce. Zapadlo je precej snega. Na nasprotnem bregu strmega jarka opaziva zajca, ki čepi v snegu. D. gre na nasprotni breg, da bi nagnal zajca z loža. Ko pride nad zajca, mu zakličem, naj se spusti naravnost navzdol. Na strmem bregu pa mu spodrsne, tako da sede v sneg in se z majhnim plazom pelje naravnost proti zajcu. S pripravljeno puško čakam, kdaj bo zajec smuknil iz loža. Toda »pika« v snegu je postajala vse manjša in končno je izginila! Prijatelj, sedeč na plazu, je pokril s snegom prostor, kjer je bil zajec. »Kje je mrcina?« mi zakliče. »Na njem sediš!« mu odgovorim. Zato vstane in začne z nogami razkopavati sneg — pri tem pa odkrije lisičjo luknjo. Zajec je spal pred njo; ko je začutil nevarnost, se je zadenski umaknil vanjo. Lovili smo v Rebru. To je več kilometrov dolg, strm hrib. Spodaj so pašniki, malo više so »peski« ali »melovje«, kot pravijo domačini, više gori pa je deloma obraščeno skalovje. Ustno sporočilo pravi, da je bil ta strmi hrib svoj čas poraščen z gozdom, ki pa ga je uničil požar. Ta je bil morda podtaknjen zaradi pridobitve pašnikov. Zaradi silne strmine pa je zemlja, ki jo gozd ni več ščitil, zdrknila v dolino. Da je ob vznožju stanujočim prebivalcem ta proces delal preglavice, je verjetno, kajti visoko v pečeh so sezidali cerkvico, posvečeno Lovrencu, ki naj bi zaustavil zemeljske plazove. Kaže pa, da to ni dosti pomagalo, kajti jircbi-valci so pustili, da je cerkvica že pred več desetletji razpadla. V tem Rebru je bila torej brakada, ki sem se je udeležil tudi jaz. Menda je bil to prvi ali drugi skupni lov, na katerem sem sodeloval. Ker je bilo malo lovcev, smo se morali premikati od stojišča do stojišča. Nekatera stojišča so bila visoko v peskih, kjer so zajci zelo radi ležali, ker je bilo sončno in toplo. Ko sem pri nekem takem premiku zapiral petelina na puški, mi je zaradi mraza ali pa je bilo tudi nekaj nerodnosti vmes, ušel strel. Hudo sem se prestrašil, ker sem se bal lovcev in njihovega zbadanja. Strah in sram me je bilo in razne misli so mi rojile po glavi, ko mi zakliče sosed: »Poberi zajca, da ga ne bodo psi raztrgali!« Pogledam predse in vidim zajca, ki se je kotalil po peskih navzdol. Ustrelil sem ga torej nehote. Da mi je strel ušel, o tem sem seveda molčal. To je bil prvi zajec, ki sem ga uplenil na bra-kadi. Znano je, posebno gonjači to dobro vedo, da zajec svoje ležišče menja. Zdaj leži v največji goščavi, drugič zopet popolnoma na golem ali pa se tišči kakega debla ali korenine. V mislih imam seveda gozdnega zajca. Včasih pa ni zadovoljen z ležiščem na tleh, ampak si zaželi malo više. Zapadlo je dober pedenj svežega, suhega snega. Ravno prav za zajčji zalaz, ker tako nizek sneg ni naporen za lovca niti ne ovira dolgouhca na begu. Kmalu najdem dober zajčji sled in grem za njim. Po nekaj skokih sem in tja, kar pomeni, da je bil zajec dobro razpoložen, je šel sled naravnost v polje, do grma z rogovilastim orehom v sredini. Pripravim si puško, kajti bil sem trdno prepričan, da tiči zajec tukaj. Grem okoli grma, brcam vanj sneg, kričim, zajca pa nikjer. Grem še enkrat okrog in še pazljiveje gledam, če gre sled iz grma. Ugotovim pa samo to, da zajca ni v grmu in da tudi naprej ni šel. Možno je bilo še, da je šel po sledi nazaj in nekje odskočil, kar sem moral prezreti. Ko sem vse brez uspeha preiskal, sem se končno znašel zopet pri grmu. V grmu sem preiskal vsako ped, nato pa stoje premišljeval, če se zajec ni vdrl v zemljo. Tedaj mi nenadoma plane nekaj mimo glave. Bil je zajec, ki je imel lož poldrug meter od tal v rogovilah oreha! Seveda je bil tudi pri begu toliko prebrisan, da ni bežal v ravni črti, — bliskoma je zavil okoli grma in mi v njegovem varnem kritju ušel. Verjetno je, da loža sploh ne bi zapustil, če ne bi jaz pri svojem premišljevanju obstal tik oreha. Mladim lovcem v pouk pa še tole: Z lovskim zakupnikom G. sva lovila zajce s psom goničem. Ko se je bilo treba premakniti na novo stojišče, me pride G. iskat. Spotoma me nekam čudno ogleduje, stopi do bližnjega grma, vzame nož iz žepa, odveže krepko šibo, jo lepo počasi obrezuje, mene pa pomenljivo ogleduje. Ko je bila šiba lepo obrezana in uglajena, pa me švrk, švrk po prstih leve roke, ki sem jo držal čez ustje puške. Še danes sem mu hvaležen za to zdravilo, ki je bilo zelo učinkovito. Pozneje se mi je nekoč, ko sem lezel skozi goščavo, pripetilo, da se mi je puška petelinka zataknila in sprožila. Kaj bi bilo, če bi držal roko na ustju cevi, si lahko mislite. V krasni zimski noči, z nebom brez oblaka, polno luno in belo snežno odejo, ki se blešči v mesečini, sedim ob kozolcu in čakam zvitorepko. Iz koruznice sem si napravil prav udobno skrivališče. V bližnjem zvoniku je odbila ura že deset in po hrbtu me je pričelo mraziti. Dobro uro bom še vzdržal, potem pa grem, sem se odločil. Kar zapazim v daljavi nekaj živega, ki dirja proti meni. Zajec! Na strelni razdalji se ustavi in prične glodati zeljni kocen, ki je gledal iz snega. Ker čakanje ni bilo namenjeno njemu, sem ga mirno opazoval. Kar opazim na isti njivi, samo v sosednjem razoru, kako se bliža tudi lisica. Pripravim se za strel in čakam, kdaj bo zajec pričel bežati. Ta pa se je samo potuhnil. Lisica je bila že vzporedno z njim — zdaj, zdaj bo skočila nanj! Toda lisica se ne zmeni za zajca, lepo stopa v svojo smer! Po strelu napravi lisica nekaj krogov in izgine, ravno tako pa tudi zajec. Na nastrelu sem ugotovil, da sem pomotoma streljal s kroglo in zato seveda zgrešil. Podoben primer mi je pravil tudi moj lovski prijatelj, ki je še pristavil: »Mislil sem, da bom oba z enim strelom!« Če hočem biti odkrit, moram priznati, da sem tudi jaz na isto računal. (Nadaljevanje v prihodnji številki) ZA GAMSI PREKO ČRNE PRSTI (Iz lovskega dnevnika) Tone Svetina Sonce se je že nagnilo k zatonu, ko smo prišli trije lovci že precej visoko pod vrh strmo proti Bohinjski Bistrici padajočega Lisca. Pot iz Žlana preko Luknje je bila prav prijetna. V zavetju mogočnih, še ne izsekanih mešanih gozdov nas je vodila vse više in više. Od časa do časa se nam je na posekah odprl prelep razgled na Bohinjsko kotlino in na Triglavsko pogorje nad njo. Na plazišču smo se ustavili in ogledovali razdejanje, ki ga je napravil plaz. V zimi se je pred leti, ko je zapadlo v naših gorah zelo veliko snega, v goličavi pod vrhom trikotne gore odtrgal plazič. Preden je prišel do gozda, je že hrumel kot ogromen plaz, ki je v belem valovju drobil drevje kot žveplenke. Potem se je divja sila valila skozi gozd in v širokem pasu lomila stoletne bukve in smreke, dokler ni omagala v zložnejšem svetu. V živo telo gore je plaz zarezal skoraj od vrha do doline dolgo, široko rano. Od tega dogodka je minilo že nekaj let. Plaz je ozelenel v gosti podrasti. Gozd spet osvaja izgubljeno zemljo. Še vedno pa leže križem kražem polomljena debla. Krenili smo naprej. Iz steze se odtrga drobna stezica naravnost proti vrhu. Na odcepu je pot zaznamovana. »Le poglejta in dobro si zapomnita: tod vodi skrita steza do koče,« nama je povedal lovec Korel in pokazal svoja znamenja; potem smo stopili v strmino. Korel je stara bohinjska korenina. Od mladih nog ga je vleklo za srnjaki in gamsi v gozd in goro, a šele v starosti se mu je izpolnila želja, da se lahko z lovom poklicno ukvarja. Že od Žlana naprej nama je razkrival tajne svojega revirja. Kazal nama je pahe, ki jih ima pripravljene za kune, pravil je, kje izstopa srnjad, kje so solnice in kje se križajo kun ji sledovi. »Lejta, tu se pa že slede gamsi.« Ustavil se je in ogledoval sled v mokri zemlji. Sam pri sebi je momljal: »Ta je bil pa še kar dober kozel. Z Lisca bo.« Še nekaj časa smo se vzpenjali po strmi, skozi mogočen gozd speljani stezi, potem pa se je lovec ustavil. »No, pa smo tuka!« je dejal po bohinjsko. »Ali vidita kočo?« Dobro sva morala pogledati, da sva opazila dvajset metrov od nas sleme, ki se je belilo skozi goščavo. Koča je tako skrita, da bi jo težko našel, čeprav bi vedel, kje jo je treba iskati. Stoji pod vrhom Lisca na majhni ravnici sredi gozda. Izpred nje se vidi Triglav, pa tudi del pobočja z Bohinjskim jezerom. V koči smo odložili stvari, potem pa krenili na melišče pod vrhom, kjer je Korel vedel za dva dobra kozla. Že v gozdu smo opazili njune sledove in ležišča. Pri debeli bukvi je bilo okoli solnice vse skopano. Z dobrim upanjem, da bo pot uspešna, smo se vzpeli v sredino plazu, se potaknili v grmovje in čakali. Sonce je utonilo v meglah, ki so se, goste in črne, valile s severovzhoda. Počasi so zakrile Triglavsko pogorje. Od Črne prsti je zabučal jug. Vetrovi so se spoprijeli in v drevju je završalo. Zdaj s te, zdaj z druge strani. Korel pa je v svojem grmu nejevoljno nekaj godrnjal. Zaman je opazoval skalovje; gamsa nista izstopila, čeprav je že prišel njun čas. »Veter in megla! To sta največja zaščitnika gamsov. Dobila nas bosta v nos in ne bo jih na piano!« Še smo čakali in oprezali. Pred seboj sem imel vse severozahodno pobočje Črne prsti, po katerem se v vijugah vzpenja k vrhu planinska steza. Vse zelenice sem z daljnogledom pregledal, a gamsov nisem opazil. Kazalo je, da se je divjad umaknila kričavim planincem v bolj nedostopne predele. Posebno podrobno sem si ogledal stezo, ki je bila kot drobna zareza v gori. Vzbudila je spomine na mojo prvo pot po njej. Pred enajstimi leti je bilo: v viharni deževni noči se je prebijal naš bataljon iz nemškega obroča na Jelovici preko Črne prsti na Tolminsko. Dan in noč in še en dan je trajal pohod. Bili smo brez hrane, premraženi, pa smo vendar vzdržali. Samo neka mula, ki je nosila dve vreči fižola, se je ubila. Potem smo šli na planino Kuk. Takega pohoda ne pozabiš! Sedaj pa se mi je zdela stezica prav nedolžna. Nebo je jelo temneti in veter je pihal vedno močneje. Niku je vstajala po golih bedrih kurja polt; nemirno se je presedal. Potem je vstal in se pretegnil. »Kar pojmo, saj jih ne bo!« Tega mnenja sva bila že zdavnaj tudi lovec in jaz. Tako smo jo z veseljem ubrali proti koči. Korel nam je govoril, kot bi štreno odvijal; žalostne in smešne stvari, a vse z resnobnim, zamišljenim glasom. »V vajinih letih sem bil tako močan, da sem lahko nesel dva gamsa. Če pa sem moža z zobmi zgrabil za pas, sem ga nesel dvakrat po sobi gor in dol. A bili so še hujši. Eden je bil tak, da je pulil žeblje iz čevljev — z zobmi!« Okrog koče so tulili vetrovi. Bliskalo se je in votlo treskalo. Potem je zadivjala nevihta. Debele dežne kaplje so tolkle po strehi in butale po okenskih steklih. V takem vremenu je v koči posebno prijetno. Ura je lezla proti polnoči in Niko je že dolgo vlekel dreto, s Korlom pa sva še vedno modrovala. Zjutraj je rosilo. Kar prijalo nam je, da smo lahko malo poležali. Šele okoli osmih je zavel sever in strgal megleno pregrinjalo, ki je dušilo gore. Odpravili smo se. Pod vrhom Lisca smo krenili na planino Osredki. »Tako, Korel, sedaj bomo videli, kaj paseš,« je dejal upravnik Niko lovcu, ki nam je pravil, da našteje na Osredkih tudi po trideset gamsov. Po stezi, izsekani skozi gozd, smo prišli na goličavo. Odprl se nam je prelep razgled: silni Triglav je stal pred nami tako mogočno, da so bile vse druge gore okoli njega kot pokorni otroci. Po njegovem širnem temnem pobočju je vlačil veter bele oblake, da je bilo videti, kot da je nekdo na velikansko livado prignal čredo ovac. Pod te raztrgane plahte se je iz doline lizala megla. Le vrhovi so v polkrogu obkrožali planino. Osredki so bili čisti. Drug za drugim so se vrstili: Lisec, Kozji rob, Četrt in Konjski vrh, malo v ozadju pa so Skalne rebri, ki so, porasle z rušjem in dobro travo, kazale lepa gamsja pasišča. Na robu razsežne kotanje smo zagledali razmetane stanove in zaslišali zvonce živine. »Glej ga!« nama je dejal Korel in pokazal za streljaj oddaljenega moža, ki je kot orel čepel ob bajti in se razgledoval. »Kdo pa je?« »Španov Janez! Pastir! Bosta videla, kako bo pripovedoval o gamsih. Hej, hej,« je zavpil Korel, ko smo bili že blizu. »Janez!« Španov nas je seveda že zdavnaj videl in nas z navidezno brezbrižnostjo opazoval, dokler nismo prišli prav do njega. »Pozdravljeni, lovci!« Kosmati obraz se mu je razlezel v nasmeh, ko je zagledal puške in prepoznal Korla. Nekaj časa smo radovedno motrili drug drugega. Mož je bil zanimiv. Tršat dedec je kazal čez petdeset let. Pod velikim pastirskim klobukom so kukale na nas radovedne rjave oči, ki so govorile o pastirjevi bistrini in zvitosti. Brke je imel čisto mroževe. »Kako je kaj z gamsi?« ga je podrezal lovec. »A z gaaamsi? O, gamsov je pa kot mravlja,« je jecljajoč začel pripovedovati, kje vse jih vidi. Rekel je, da ima vse preštete. »Kje pa so, ko pa nobenega ne vidimo?« mu je oporekal Niko. »Kar počakajte še malo, kmalu jih bomo videli, saj imamo časa!« Stopili smo pred njegovo na pol razpadlo kolibo in posedli. Iz brloga, štiri korake dolgega in dva širokega, nam je prinesel mleka in kepo masla. Nato je vzel moj daljnogled in ga uperil v gore. Gostobesedno nam je jecljal o gamsih s tako vnemo, da so mu oči kar žarele. Čeprav nisem ničesar vedel o njem, najmanj pa seveda to, da imamo pred seboj popularnega bohinjskega divjega lovca, sem takoj sklepal, da se Špan na gamse malo preveč spozna. Zato sem ga vprašal: »Janez, kje pa imate puško?« Zvito se je namuznil: »Teežko sem brez nje. Divji lovec pa nisem! To pa ne! Sem tudi že prestar!« Ves je bil iz sebe, ko je Korel v pobočju Četrti ugledal trop gamsov. Sedem jih je bilo skupaj, eden pa se je pasel sam nekoliko više. »Ta bo kozel!« ga je hitel ocenjevati Špan. »Poznam ga, poznam ga! Ta bo pravi!« Nekaj časa smo ogledovali trop, Špan pa se je kar ponujal: »Ali gremo nanje? Bom pa jaz vodil! Star gams je! Če ga vi ne boste, ga bo pa zima!« »Pa naj bo,« je dejal Niko in vzel puško v roke. »Bomo videli, kakšen mojster si, Janez!« »Oh, ali res?! Kar gremo, kar gremo!« Brž je zgrabil svojo krevljo in že je hlačal pred nami. Po mokri, visoki, resasti travi nas je vodil med skalovjem, poraslim z grmovjem. Občudoval sem ga, kako okretno je preskakoval s skale na skalo in se smukal skozi grmovje. Do gamsov je bilo dobre pol ure. Špan je hitel, se včasih potajil za skalo, čeprav o gamsih še ni bilo ne duha ne sluha. Po opuščeni stezi nas je pripeljal na strmo, skalnato, zaradi mokrote drsljivo pobočje. Kot maček se je grabil za skalo in travo; čudno, da mu v raztrganih gumijastih škornjih ni spodrsnilo. Tako nas je privedel do debele smreke nad meliščem, od koder smo zagledali gamse. Janez se je kar zlepil k tlom, le brki in svetleče se rjave oči so kukali proti njim. Tudi mi smo se stisnili. V pečeh onkraj melišča je bil trop. Sivorjavi kožuhi so bili potaknjeni po policah; brezskrbno so mulili travo in se obračali proti dolini. Špan se je od lovske mrzlice kar tresel. Nagovarjal nas je, naj bi streljali. Ko pa ga je Niko odločno zavrnil, da se na tako daljavo ne strelja, je začel razmišljati, kako bi nas spravil bliže. Kot bi ga naročili, se je iz doline privlekel osvalek megle, ki je zagrnil gamse. Tako smo lahko plezali naprej. Ko sem opazoval Špana pri plezanju, sem takoj videl, da se pri kravah in ovcah tega ni naučil. Misel, da je svoj čas znosil v dolino precej gamsov, se mi je potrdila, ko se je hitro ustavil in opozoril lovca: »Zdaj obleci jopič, srajco imaš preveč belo. Gamsi te bodo opazili!« Korel je brez besede ubogal. Megla je postala že zelo tenka, ko smo razdaljo do gamsov zmanjšali za sto petdeset metrov. Potegnili smo se skozi gosto rušje na rob melišča in se pritisnili k debeli skali. Ko je veter odnesel meglo proti vrhu, smo imeli gamse pred seboj kot na dlani. Uperili smo vanje daljnoglede in jih opazovali, Špan, ki je že malo gluh, pa je hreščeče jecljal in priganjal. »Gospod, zdaj je ura! Kar streljajte! Kar po njem! Kar ta narvečjega! Več je le več!« Od lovske strasti in ognja je bil ves obseden, tako da nisem vedel, ali bi gledal njega ali gamse. Šele, ko ga je Niko opomnil, naj molči, in mu zažugal, je za hip utihnil. Po daljšem opazovanju smo se zedinili, da je gams nad Prižnico, kakor pravijo tamkaj skali, ki štrli iz rebra, poraslega z rušjem, kozel, potreben odstrela. Špan pa je začel spet priganjati: »Streljajte, no, streljajte! Šli bodo! Že dva bi!« Tako je govorila kri starega divjega lovca. Ni se obvladal, ves nor je bil in zbegan. Ko je Niko le legel za skalo in nameril puško, se je Špan končno umiril. Gledal je nepremično, ostro in zaverovano. Snel je klobuk in ga vrtel v rokah — kot bi bil pri veliki maši. Nazadnje je dobil Niko kozla v daljnogled in konica se je prilepila za pleče. Strel je jek-nil. Gams je padel, se potočil nekaj metrov, nato pa se ujel na robu police. Tu se je pobral in si pomagal v grapo nad steno. »Je že naš!« je zmagoslavno zavpil Špan. Trop se je razbežal in se skril v pobočju Konjskega vrha. Ker je gams nakazal, da je nizko zadet, sem svetoval, da bi počakali, da se razboli. Toda Špan ni mogel čakati: »Je že dober!« Ko pa je veter prinesel iz doline zvonjenje, Špan ni več vzdržal. »Mu že zvoni! Mu že zvoni! Kar dober je! Ponj grem!« Ker je gams trden in gre zastreljen kaj rad v izgubo, smo se vendar lotili iskanja z glavo. Korel je splezal nad gamsa in ga pritisnil od zgoraj, pod skalami pa sva ga čakala z Nikom vsak na eni strani. Špan je bil izvidnik. Komaj se je pojavil lovec v policah, se je gams pognal po grapi navzdol. Lovec je streljal in zgrešil. Po strelu sem gamsa zagledal na polici, ki je vodila v rušje. Še kar hitro si je pomagal, le na rebri na moji strani je za trenutek postal. S hitrim strelom sem ga v ognju zrušil čez steno. »Dober je!« In že je plezal Špan po spolzki travnati strmali na melišče po gamsa. »Kar lep star kozel je,« je krehal izpod skale. Kmalu nato ga je zvezal. Videli smo, kako se Špan z gamsom na hrbtu kotali v dolino. »Niko, ali vidiš, kaj zmore odcveteli cvet bohinjskih divjih lovcev?« Na vrhu Črne prsti sta odjeknila dva strela. Bizjak, lovec iz Bače, je dal znak, da čaka na dogovorjenem mestu. Stara mačka sta odšla z gamsom proti koči, z Nikom pa sva se napotila po hudourniški grapi na vrh Četrti. Nisva bila še pod ostenjem, ko naju je zajela gosta megla. Mesto, kjer naj bi dosegla greben in vrh, je izginilo. Na snežišču sva se odpočila. Ker se megle le niso raztegnile, sva se na slepo podala v krušljivo skalo. Imela sva srečo, da sva bila v prehodni rebri. Na vrhu naju je objel oster veter. Zavračal in tlačil je megle v Bohinjsko kotlino. Baška grapa se je vsa divja in razorana razprostrla pred nama. Na grebenu sva pod vrhom Črne prsti zagledala človeka s puško. Skodrani lasje so mu valovali v vetru, da je bil prej podoben kakemu pesniku ali komponistu kakor pa lovcu. Bil je Miha. Kmalu smo bili skupaj. »Hudič, sm že mislu, da nč ne bo z vama. Sm čakou pa čakou, vas pa od nkoder. Po sm pa slišou, kje počlo, pa sm vedu, da bosta pršla, če bom še jaz strelov,« nama je dejal dobrodušni Miha v mehkem bačarskem narečju in krepko stresel roko. Nekaj časa smo se vračali po grebenu, potem pa smo zavili v pobočje Črne prsti. Zaga- zili smo v visoko, sočno zeleno travo, ki je segala do kolen, na naj lepšo cvetno livado v naših gorah. Drug za drugim smo se spuščali v strmo, dehtečo travnato vesino. Veter je pretrgal kopreno oblakov in sonce se je smejalo skozi jas-nico. Topel žar se je prijel src in cvetne poljane so se pozlatile. Cvetje, samo cvetje, razprostrto in uklonjeno med sive čeri. Po oskalkih šopi očnic z lepimi, velikimi žametastimi cvetovi. Kakor bi jim nevidna, dobrohotna roka pripravila grede po policah, tako so brezskrbno cvetele; veter je valoval njihove glavice. Niže se je med skalami bohotila visoka zelena trava, posuta z belimi, velikimi cvetovi marjetic, kakršnih ni v dolini. Bolj poredko, a zato bolj ponosno, so bili po vsem pobočju potaknjeni na debelih močnih steblih encijani z venčki rumenih čašic. Vsepovsod so bodle skozi travo modre, rdeče, rumene cvetlice in silile k soncu. V pečeh so še vedno rdečili redki šopi sleča, ki je v mrzlih legah že odcvetel. Neizrazno hrepenenje nas je objelo. Vrh samotnih gora je lepota tako čista in neoskrunjena, da zablesti v duši in odpodi vse misli. Ostane le želja, da bi ostal in blodil in plezal po ostrorobih grebenih za tropi gamsov. Kadar bi se utrudil, bi legel v cvetno odejo in zrl v oblake, ki drse preko neba. Toda pot nas je vodila naprej. Spustili smo se na greben in z njega v gozd, ki se je tod pognal visoko v goličavo. Na meji gozda bo koča. Tam se bomo ustavili. UPRAVNI ODBOR OKRAJNE LOVSKE ZVEZE MURSKA SOBOTA RAZREŠEN Upravni odbor Republiške lovske zveze Slovenije je na svoji seji 28. oktobra 1955. leta odločil, da se na osnovi 2. in 4. odstavka 22. člena zakona o lovu in 11. člena pravil Republiške lovske zveze upravni odbor Okrajne lovske zveze Murska Sobota razreši in namesto razrešenega odbora imenuje začasna uprava. Razlogi, zaradi katerih je upravni odbor Republiške lovske zveze sprejel ta sklep, so naslednji: Upravni odbor Okrajne lovske zveze Murska Sobota je dopuščal, da se je v številnih lovskih družinah na področju Okraja Murska Sobota uvedla praksa, ki je v popolnem nasprotju z duhom in določili zakona o lovu in s pravili in sklepi lovske organizacije. Tako je dopustil, da se v številnih lovskih družinah ni plačevala družinska članarina, da so lovske družine iz svojih blagajn plačevale za svoje člane članarino za Republiško in okrajno zvezo, takse za orožne liste in celo deleže in vpisnino Lovske zadruge, da so nabavljale svojim članom lovsko strelivo in kupovale predmete za osebno uporabo. V ugotovljenem primeru (Lovska družina Kupšinci) se je dogajalo celo to, da so se iz družinske blagajne posojale večje vsote članom in nečlanom lovske organizacije. Čeprav je upravni odbor Okrajne lovske zveze Murska Sobota za številne take pojave vedel, proti njim ni nastopil. Ta primer kaže, da privede slabo, nepravilno in nezakonito delo prej ali slej do najtežjih ukrepov, ki bodo v tem primeru močno prizadeli tudi številne člane lovske organizacije, saj bodo morali vrniti oziroma plačati vse, kar so neupravičeno dobili. LOVSKI KRST Dr. Janko Lokar Pri nas krstimo mnogokaj. Na Martinj e se s pitjem krsti mošt za vino, katerega marsikateri gostilničar nato vse leto krsti, posnemajoč cerkveni krstni obred s tem, da zaliva vino z vodo. Če obere paglavec prve zrele hruške ali jabolka, pravimo, da jih je krstil. Slovesno se krsti dorasli mladec za fanta, ko ga sprejmo fantje v svojo družino. Fantov-stvo se mora zaslužiti ne le z leti, ampak tudi s primernim vedenjem. Za fantovsko čast mora plačati krščenec fantovščino. Ponekod postavijo v kot gostilne kar škaf vina, da si polnijo kozarce iz škafa. Za fanta krščeni mladec sme prvi sam plesati s svojim dekletom, raj pa mora primerno plačati. Kljub obilici vina ne pride na fantovščinah do pretepov, ker smatrajo vsi krst za slovesno dejanje, katerega ne sme onečastiti s pretepom noben zgagar in zdrahar. Tudi lovci krstijo svojega novinca ali zelenca in ga tako sprejmejo v zeleno bratovščino tedaj, kadar ustreli prvo večjo ali važnejšo žival, n. pr. gamsa, srnjaka ali lisico. Pa tudi za prvega zajca prejme krst v krajih, kjer je prej omenjena divjad redka in bi bilo treba sicer na krst dolgo čakati. Krščenje za vsako vrsto dlakave divjadi, kadar ustreliš prvič njenega pripadnika, je novejša razvada kakor tudi krščenje za pernato divjad. Krščenje lovskih novincev nima pri nas splošno veljavnega obreda, ima po krajih različice in tudi ni v vseh krajih znano. Prvotno se je pri nas izvajalo na graščinah, ki so imele lastne love. Na te love so vabile graščine tudi lovce iz mest, ki so zanesli navado lovskega krsta na deželo. Povsod pri nas se izvaja lovski krst pri zadnjem pogonu. Stara in zelo priljubljena navada, ki bo izginila le z lovom vred, je, da se zbere lovska družina po dovršenem lovu v kaki gostilni. Tu prerešetavajo potek končanega lova in obujajo lovske spomine. Hoja v naravi razniha že sama razpoloženje človeka, dobra, primerno založena kapljica ga pa povečava, da gre pri zadnjem pogonu marsikomu v glavo življenje, ki mu megli razum. Ta zabava, ki se konča večkrat z zoro, se imenuje zadnji pogon. Za neredkega puškonosca je glavna sila, ki ga vleče v gozd. Splošno nimajo lovci radi tovarišev, ki jo pobrišejo takoj po lovu domov za peč in pod copato. Lovski zelenec, ki ima srečo, da ustreli prvič eno od važnejših živali, ve, da ga čaka na večer pri zadnjem pogonu krst. Zato lahko premisli, kako se bo zahvalil za sprejem v zeleno bratovščino, in si pripravi denar za krstke. Brez krstne gostije, bolje rečeno: pijače, ne mine namreč pri lovcih krst. Stroški za krstke največkrat niso majhni. Poznam pred vsemj. našimi lovci Velikega potomca Nimroda, ki je bil krščen pred dobrimi petdesetimi leti, ko se je plačevalo še v goldinarjih. Od desetih goldinarjev, s katerimi je bil prišel na lov, je prinesel domov sedem krajcarjev. Vsakdo si lahko izračuna, kolik je bil zapitek in zaužitek in kako je »luštno blo«, če pomisli, da se je takrat dobil na deželi liter vina za osem krajcarjev. Omenjenemu lovcu brli lučka življenja prav ž zadnjimi plamenčki še, vendar se mu zaiskre oči, kadar pomisli na svoj lovski krst. V današnjih časih odklanja lovska družba večinoma plačilo krsta zase, noben krščenec pa se ne more in ne sme odtegniti pogostitvi lovskih čuvajev. Kdo bo krščen in kje, o tem se dogovore lovci že med lovom. Ko si pogase pri zadnjem pogonu prvo žejo in se za silo odteščajo, vstane lovski gospodar ali pa kak uglednik in dostojnik med lovsko družbo in razglasi, da je M. L., star..., doma iz____, ustrelil danes prvega srnjaka ter da predlaga zavoljo tega in glede na njegovo dosedanje lovsko obnašanje, da se krsti in sprejme v lovsko občestvo. Družba sprejme predlog z odobravanjem, nakar se postavijo za izvrševalce krstnega obreda krstitelj, boter, sodnik, zagovornik in birič. Predlaga jih navadno tisti, ki je predložil krst lovskega novinca, lahko pa tudi kdo drugi, ki pozna bolje družabne sposobnosti članov lovske družine. Izvrševalci krsta sede po navadi za svojo mizo. Birič postavi sredi sobe dolgo klop brez naslonjala in položi čez njo na koncu, obrnjenem k mizi krstiteljev, od novinca uplenjenega srnjaka tako, da mu visi s klopi na eni strani glava s prednjim delom telesa, na drugi strani zadnji del telesa. Nato prime v roko krstno palico, katero prinese po navadi že s seboj iz gozda, pokliče izza mize novinca, ki bo krščen, in stopi z njim pred krstitelj a proseč, da se s krstom prične, ker je zanj vse pripravljeno. Obenem pove ime botra, ki vstane in prevzame s kratkimi besedami odgovornost, da je novinec vreden, da se krsti. Krstitelj pozove nato sodnika, da začne z lovskim izpitom. Novinec dobi nekaj resnih, nekaj šaljivih lovskih vprašanj. Sodnik mu pri odgovarjanju pomaga, a le po ovinkih. Če je spreten, presekljiv ter ni zastavil svojega jezika pri judu in ume, kako je treba zastavljati be- sedo v zabavo, se lovska družba kmalu ziblje v smehu in krohotu. Resnih vprašanj je mnogo, šaljiva so n. pr.: kdo gre zjutraj pred jelenom s paše v gozd (jutrnjica in jelenova sapa); kje imata gams in srnjak svoje pravice (spolovila srnjaka ali kozla imenujejo lovci pravice); kdaj se srnjaku dobro godi (kadar sede lovci v gostilni); s čim plača lisjak tobak, ki ga pije z lisico (s česnom; tako se imenujejo spolovila lisjaka); kje je zajec večji — v detelji ali v repi (povsod je enako velik); ali se boji zajec bolj belega ali črnega psa (belega, ker misli, da si je slekel suknjo, da bi laže tekel za njim); zakaj teče zajec čez hrib (ker ne more skozi hrib); na katero stran pade ustreljeni zajec (na kosmato); kdaj ima divja kokoš največ perja (kadar jo petelin kopča); kateri so trije naj večji čudeži sveta (lovec, ki ne pije; pes, ki ne teče; zajec, ki se ne boji); katere tri barve so lovcu najljubše (zelena gozda, rdeča dekliških lic in bela dekliških grudi). Nekateri sodniki dado največ vprašanj o živali, zaradi katere se novinec krsti. Če bi novinec slabo odgovarjal, mora braniti njegovo neznanje zagovornik, n. pr. z razburjenjem, z raztresenostjo, z dobro voljo, da nadoknadi, kar mu manjka itd. Tudi zagovornik pripravi s svojim zagovarjanjem družbo lahko v smeh, če skuša n. pr. opravičiti novinca z njegovimi družbi znanimi slabimi lastnostmi in s podobnim. Ko se krstitelju zdi, da je izpraševanja dovolj, razglasi po kratkem posvetovanju s sodnikom, da se je novinec izkazal na lov izučen, da je napravil izpit in s tem dokazal, da je vreden krsta, ki se bo izvršil po v lovski družini veljavnem obredu, za kar je porok. Nato pozove novinca, naj se uleže na klop na trebuh. Uleči se mora tako, da mu leži srnjak pod prsi. Birič ga po potrebi naravna v pravilno lego. H klopi pristopijo od svoje mize krstitelj, boter, sodnik in zagovornik. Birič poda krstitelju krstno palico, ki je čestokrat omajana v pase (pisana palica), sam se pa postavi z litrom ali s Štefanom vina na levo stran krstitelj a. Ostali člani družbe obdajajo klop kot venec. Krstitelj vzdigne krstno palico in prične s krščevanjem: Krstim tovariša M. L. v imenu Diane (prvi udarec s krstno palico po zadnjici krščenca) — krstim tovariša M. L. v imenu vse zelene bratovščine (drugi udarec) — krstim tovariša M. L. v imenu navzoče lovske družine (tretji udarec). Pri vsakem udarcu izgovori krstitelj navadno kako geslo, n. pr.: Prv’ga za lovsko čast in poštenje — druz’ga za ljudstva in domovine rešenje — tretj’ga za puške pravično nošenje. Po vsakem udarcu izlije krščencu čez glavo in za vrat vina, ki mu ga poda birič. Polivki večkrat niso slabi, ampak močni, ne glede na to, ali je mraz ali ne. Kar ostane vina v Štefanu, ga dobe lovski čuvaji. Ponekod je navada, da objame krščenec po prejetih udarcih in po oblit ju z vinom uplenjeno žival okrog vratu in jo poljubi na gobček. Sodnik proglasi nato, da je krst v redu izvršen, nakar izjavi krstitelj, da je krščenec sprejet med prave lovce, in zaključi obred z opominom, naj novi član zelene bratovščine nikdar in nikjer ne pozabi na lovsko čast in poštenje. Pravilen lov zahteva vztrajnost, odločnost, srce. Dober lovec se ne vprašuje, katere živali in v kolikem številu jih je uplenil, ampak kako je prišel do plena. Puško mora nositi sebi in lovcem v čast ter v obrambo domovine in v zaščito divjadi, s katere življenjem se ne sme igrati. Vsak lovec mora vedeti, da je smrt boljša kot počasno umiranje, česar ne sme nikdar pri divjadi pozabiti. Udarci, ki jih je pri krstu prejel, naj ga vedno opominjajo na dolžnosti pravega lovca in naj bodo zadnji javno izrečeni opomin v ta namen. Krstitelj seže nato krščencu v roko, trči z njim ter mu čestita, da je med lovce sprejet. Isto store po vrsti ostali udi družbe. V dobrih časih je bila navada, da je poklonila družba krščencu tudi kako darilo, ki mu ga je izročil boter. Imam tovariša, ki je bil krščen na snežniški graščini in je dobil v spomin na krst pipo iz jelenovega rogovja z lepo izrezljanimi podobami iz lovskega življenja. Zdaj dobi krščenec po navadi v spomin le krstno palico, na katero zapišejo ali vrežejo navzoči svoje ime. Boter mu jo izroči, češ, naj mu bo trajni in vidni spomin na krst ter opomin na dolžnosti pravega lovca. Kakor se ne sme spozabiti na lovu, tako naj tudi palice ne uporablja v napačne namene, n. pr. za nepotrebno kaznovanje otrok ali za tepen j e žene, če bi se usajala zavoljo lovskih pohodov. Poleg palice dobi krščenec v spomin tudi prazen naboj, s katerim je žival ustrelil. Zato gledajo, da ga pred krstom ne odvrže. Po izvršenem obredu se zahvali krščenec za sprejem v lovsko bratovščino in se zaobljubi, da se bo skušal vedno vrednega izkazati podeljene mu časti pravega lovca. Ko so graščinski lovci še nosili lovske nože, jelenovce, so se podeljevali pri lovskih krstih na graščinah udarci s plosko jelenovca: eden po vsaki rami, tretji na tilnik. V resnih lovskih družinah dele tako tudi udarce s palico in oblivajo krščenca le malo z vinom ali pa nič. Ponekod se pozablja pravi pomen krsta in je krst skoraj že burka. Krst opravi duhovnik, nalogo, ki jo opravlja po tem, kar sem doslej omenil, krstitelj, pa predsednik ali vodja lovskega obreda. V duhovnika se preobleče eden od lovske družbe tako, da se ogrne z dvema spetima namiznima prtoma in si natakne na glavo škofovo kapo iz papirja. Na kapi je narisano z ogljem ali z barvo znamenje sv. Huberta: križ v jelenovem rogovju. Tako našarjenega duhovnika spremljajo trije cerkovniki, preoblečeni kot mašni strežniki. Eden nosi liter ali Štefan vina (večkrat v košarici, katere dno je pokrito s senom ali s slamo), drugi svečo in zvonček, tretji krstno palico. Krstne obredne besede so iste, kakor sem jih prej navedel. Pri vsakem udarcu in oblit ju pozvončklja cerkovnik. Z vinsko krstnico ne varčujejo, tako da je krščenec moker po vsem sprednjem delu telesa. Ko opravi duhovnik krst, ne vstane krščenec s klopi, ampak čaka pohlevno in tudi s strahom, da ga udari po vrsti vsak ud družbe s krstno palico po zadnjici. Marsikdo mu jo pri-maže, da se krščencu zasvetijo oči in da mu je treba precejšnje samokrotitve, da se ne spozabi in da ne vrne milo za drago ter ne uniči lepega razpoloženja. Veselje mora biti, ker lovci se pri zadnjih pogonih zavedajo, da pridejo časi, »ko jagra več ne bo«. Namesto s krstno palico bijejo tudi z loparjem, ki se kaj rad v zraku zasuče, da prileti na zadnjico z robom, ne s plosko. Pri mnogih lovskih družinah ne poznajo lovskega izpita in ne razen duhovnika ter cerkovnikov drugih izvrševalcev krstnega obreda. Duhovnik pride s cerkovniki, ki so že prej pripravili klop (uplenjene živali ne polože povsod čeznjo), in nagovori družbo. V tem nagovoru razloži pomen krsta vobče in za vsakega posameznika ter izrazi veselje, da ima priliko krstiti lovskega pogana, ki ga ima lovska družina za vrednega, da ga sprejme v občestvo pravih lovcev. Krščenca opomni na lovske dolžnosti in ga pozove izza mize h klopi, kjer ga cerkovnik, ki nosi krstno palico, naravna v pravo lego. Na Gorenjskem, zlasti v Bohinju, je bilo prej bolj znano pitje krvi prvič ustreljene živali. Če je lovski začetnik ustrelil svojega prvega gamsa ali srnjaka, je naj starejši ali v lovskem pogledu najbolj ugledni ud družbe odprl živali z nožem žilo na vratu, da je pri-solzela kri. Nekaj te krvi je moral pocuzati novinec. S tem je bil krščen in je postal pravi lovec. Kroparji so še pred tridesetimi leti tako krščevali. Primerni nagovor je izrekel tisti, ki je odprl žilo. To navado sem našel tudi v Tirolah. V prvi svetovni vojni sem se seznanil visoko v tirolskih gorah na neki trdni kmetiji z dobrimi lovci. Na fronti je vladal dalje časa mir, le na noč so tu in tam zaregljale strojnice, počile od časa do časa posamezne puške, kakor da je v mesečini opalil po svoji žrtvi tatinski lovec, in žarometi so tipali kakor ognjene roke, če se kje kaj premika. Ta čas sem izrabljal za lov gamsov. Na kmetiji so imeli čednega, bistrega sedemnajstletnega sina, ki je tudi hodil z nami na lov. Ko je podrl svojega prvega gamsa, je lovski gospodar odprl gamsu žilo na vratu. Nato se je odkril, kar smo storili tudi drugi lovci, in ogovoril fanta nekako tako: »Poklekni in pij s krvjo svojega lovsko pridobljenega plena moč, spretnost in vse vrline pravega lovca, katerih ne smeš zatajiti nikdar, da se te ne bodo sramovali tovariši, sredi katerih stojiš, in gore, v katerih si zrasel in ki ti naj ožarjajo tvoje življenje. Pomaga naj ti sv. Hubert!« Ko je fant posrkal nekaj krvi in se vzdignil, mu je stisnil desnico, za njim pa mi. Fant se je štel odslej za pravega uda lovske družine. Razvijal pa se je tako, da bi skoraj verjel v čarobno moč pri krstu popite krvi. Bilo ga je samo srce. Krst se mu torej ni izlizal, kakor preklinja Belokranjec onega, kateremu želi hudo. Fant je hotel iti med mlade strelce, a smo ga pregovorili, da je še čas, da bo svetla sabljica, siva suknjiča njegova ljubica. Še vedno se fanta rad spominjam in hranim v spomin nanj lovsko narodno pesem v tirolskem narečju, ki nam jo je pel zvečer pri citrah v onih srečnih urah težkih dni, kajti vojna ni božja stvar in je vedno trda, četudi ni vedno huda. Krst s pitjem krvi ni več na Gorenjskem v navadi. Novi čas je pomehkužil večino želodcev. Pač pa še pij o gorenjski kmečki lovci kri gamsov za zdravje. Naš krstni obred je posnet po proglašanju nemških lovskih vajencev za prave lovce, kakor je bilo v navadi nekako od XI. tja do XIX. stoletja. Šolanje teh vajencev je trajalo tri leta. Prvo leto se je imenoval lovski vajenec psetar ali psar, ker je imel na skrbi le pse. Drugo leto se je učil lovskih navad in vseh vrst lova, streljanja, šolanja psov pa tudi gozdarstva. Zval se je učenec in je smel nositi rožnico ali lovski rog. Ta je bil od začetka XIX. stoletja znamenje pravega lovca. Lovsko osebje je nosilo rog iz volovskih rogov, plemenitaši iz slonovine. V tretjem letu se je zval lovič in je končal svoje šolanje s preizkusnim lovom. Če se je na tem izkazal, je bil slovesno proglašen za pravega lovca. K tej proglasitvi je povabil lovec, pri katerem se je lovič izučil, sosede in prijatelje. Lovič je stal na levi svojega učitelja, opremljen z vrvico za lovski rog ter z jermenom za jelenovec. Po slovesnem nagovoru loviča je vzdignil učitelj z levico pred seboj ležeči jelenovec, ga držal predse in dal loviču z desnico klofuto z besedami: »To prenesi še danes od mene, za naprej pa nič več niti od mene niti od koga drugega!« Nato mu je slovesno izročil jelenovec s pozivom, naj ga ne rabi za nekoristne prepire, ampak samo v čast plemenitega lovstva in svojega bodočega gospodarja, v varstvo svojega in njegovega poštenega imena in življenja. Lovič si je pripel jelenovec na levo stran — rog so nosili na desni — in se spodobno zahvalil za podeljeno mu čast pravega lovca. Navzoči lovci so zatrobili na svoje rogove, želeli novemu tovarišu srečo in ga za takega priznali. K slovesni gostiji sta peljala mladega lovca naj starejša lovca družbe kakor ženina. Prvo kupico so izpraznili na njegovo zdravje. Gostija je trajala običajno do belega dne, večkrat tudi več dni. Popivanje je bilo po navadi tako močno, da niso radi dali izšolanemu lovcu učnega izpričevala pri proglasitvi za pravega lovca, ampak šele pozneje, da bi ga v pijanosti ne izgubil. Ta način pr oglašanj a za pravega lovca je posnetek srednjeveškega poviteženja enoindvaj-setletnih plemičev. Če je hotel mladi plemič postati vitez, je moral imeti dva viteza za priči, da je plemenitega rodu, krščanske vere, poštene preteklosti in da je zmožen izpolnjevati viteške dolžnosti. Po teh dokazih je pokleknil brez čelade, meča in ščita med priči. Viteško čast podeljujoči vitez mu je dal s plosko meča ali en udarec na tilnik ali pa tri udarce: enega na vsako ramo, tretjega na tilnik. Ti udarci naj bi bili zadnji, ki bi jih smel prenesti brez odpora. Tako je postal mladi plemič enakopraven ud viteškega stanu in je prevzel nase obveznost viteškega življenja. Naš lovski krstni obred hrani torej v sebi ostanke srednjeveškega obreda poviteženja. Povsod gre za pravilno izvrševanje dolžnosti novega stanu. Kot stan so se čutili lovci od časov cehov. Jedro lovskega krsta smo prevzeli od Nemcev, obred je pa naš in Nemcem nepoznan. Trije udarci na zadnjico lovca, ki leži na trebuhu čez ubito žival, so francoskega izvora, od koder je prišla ta navada na Nemško. Tu so dajali te udarce že v XIV. stoletju, če ne prej, kot kazen za pregreške zoper lovski jezik in lovske običaje zlasti na lovskih slavnostih, ki so se vršile z velikimi ceremonijami. Lovci so se jih udeleževali v lepih lovskih uniformah. Prihajali so v vrstah, trobeč na lovske rogove in vzklikajoč razne lovske klice. Kazen je izvršil na mestu takoj po prijavi pregreška višji dvorni lovski mojster s plosko jelenovca — udaril je grešnika krepko na »gole hlače« — z besedami: Jo ho! To je za mojega premilostljivega kneza in gospoda. Jo ho! To je za viteze, jezdece in hlapce (lovske). Jo ho! To je plemenito lovsko pravo. Med kaznovanjem so lovci trobili in vzklikali. Vsi prisotni so morali potegniti jelenovce za dlan iz nožnic. Kdor bi bil to pozabil, je prišel za kazen takoj na vrsto. Kazni niso imeli za sramoto. Kaznovani se je moral celo pri izvršilcu kazni za udarce zahvaliti. Za lovske pregreške so se kaznovale tudi ženske ■— lovke. Ni pa se jim bilo treba uleči prek živali, ampak so položile nanjo le roko. Morale so pa obročno krilo toliko privzdigniti, da je jelenovec padal na pravo mesto. Krst s pitjem krvi ima prav star izvor. Kri naj bi dala pivcu sile uplenjene živali, obenem je pa od lovca popita kri vidno znamenje, da je dobil nad divjadjo oblast. KINOLOŠKE PRIREDITVE NOVOMEŠKE LOVSKE ZVEZE Novomeška okrajna lovska zveza si že več let prizadeva, da bi dobili lovci njenih lovskih družin primernega in dobrega lovskega psa. To prizadevnost je treba posebej pohvaliti tudi zaradi tega, ker dela v krajih, kjer lovska tradicija ni toliko razvita kot v nekaterih drugih predelih Slovenije. Ker sta za večino Dolenjske najbolj primerna gonič in brak jazbečar, je razumljivo, da sta bili na programu štirih pregledov zunanjosti in dveh tekem 5. in 6. novembra prav ti dve pasmi. Pri pregledu in tekmah sta sodelovala Klub za goniče in Društvo brak jazbečar. Pregledi so bili v Metliki, Črnomlju, Trebnjem in Novem mestu. Uspehi pregledov oziroma ocene zunanjosti so naslednje: Metlika: od privedenih 9 goničev je bilo pozitivno ocenjenih 5 goničev; Črnomelj: od privedenih 10 goničev je dobilo pozitivno oceno 5 goničev; Trebnje: 7 goničev privedenih, 3 pozitivno ocenjeni; Novo mesto: sodniki so ocenili 21 goničev, od teh pozitivno 15; vsi privedeni brak jazbečarji (6) so bili pozitivno ocenjeni. Bilo je torej pregledanih 53 psov: od teh psov ima pogoje za vpis v Jugoslovansko rodovno knjigo 28 goničev in 6 brak jazbečarjev. Še boljši so bili uspehi pri oceni naravne zasnove in dela. Tekmovalo je 5 brak jazbečarjev in 7 goničev: vsi so pokazali pozitivne uspehe pri oceni naravne zasnove, pri oceni dela pa so izpolnili pogoje za vpis v Knjigo šolanih psov 3 jazbečarji in 7 goničev. Podroben pregled uspehov tekme goničev na Trški gori je naslednji: Darko ki JRK 519, 3, 3, 3, 4, 4, 3, 3, 2, 3, 3, 3, 3, skupaj 145 točk. Belko ki JR G 1106, 3, 3, 3, 4, 4, 2, 3, 2, 3, 3, 3, 3, skupaj 142 točk. Cjana ki MKG 180, 3, 4, 4, 3, 4, 2, 3, 2, 3, 3, 3, 3, skupaj 144 točk. Cita ki RMG 179, 3, 3, 3, 3, 4, 3, 3, 3, 3, 3, 3, 3, skupaj 158 točk. Alka ki JRG 968, 4, 4, 3, 3, 4, 3, 3, 3, 3, 3, 3, 3, skupaj 164 točk. Bor (Bojček) ri JRG 492, 3, 3, 3, 2, 4, 4, 3, 3, 3, 4, 3, skupaj 146 točk. Cena ki RMG 176, 3, 3, 3, 3, 4, 2, 3, 3, 3, 3, 3, 3, skupaj 134 točk. Na tekmi se je ocenjevalo iskanje, čas gonje, način gonje, glas, obnašanje na sledu, krvni sled na jermenu, nos, vedenje ob mrtvi divjadi, odlož-ljivost, mirnost ob strelu, vodljivost, ubogljivost. Najbolj so ugajali goniči psame Alojzija Turka iz Potočne vasi; iz te psarne so tekmovali 4 goniči; vsi so dobili pozitivne ocene. Med njimi je vsekakor prva kratkodlaka istranka Cita, ki je dobila za zunanjost odličen red, za delo pa II. (prav dobro) oceno. Trije psi so bili povabljeni na tekme za republiško prvaštvo. Posebej je treba poudariti, da je prvič dosegel pogoje za vpis v Knjigo šolanih psov gonič, ki ga je izvežbal in vodil oficir JLA; ta oficir je kapetan Nikola Culum. Tekma se je lahko razvijala po programu tudi zato, ker je del lovišča, ki ga je dala na razpolago Lovska družina Novo mesto, poln divjadi, zlasti zajcev. Čeprav je v tem delu tudi veliko srnjadi, je noben tekmujoči pes ni gonil. Tekmo sta vodila tov. Karel Lenardič, kinološki referent, in Slavko Bele, podpredsednik Okrajne lovske zveze. Svojo nalogo sta izvršila brezhibno. Okrajna lovska zveza je najboljše vodnike obdarila s praktičnimi darili. JESENSKA VZREJNA TEKMA PTIČARJEV V LJUBLJANI Julij Koder Društvo ljubiteljev ptičarjev je priredilo letošnjo jesensko vzrej no tekmo 8. in 9. oktobra. Tekma je bila v lovišču Ljubljansko polje. V soboto, 8. oktobra, nam vreme ni bilo posebno naklonjeno; od časa do časa je rahlo deževalo. V nedeljo se je vreme izboljšalo, le v popoldanskih urah je bilo nekoliko vetrovno. Jerebic je bilo kar dovolj kljub temu, da so ves september in še nekaj dni oktobra v lovišču šolali pse; zato se je dalo vsakega psa preizkusiti pri delu na pernati perjadi. Bilo pa je razmeroma malo zajcev; ti so se najbrž zaradi stalnega vznemirjanja zatekli v prod. Na tekmi sta sodila tov. Jože Škofič in podpisani, vodstvo pa je imel v rokah tov. Bogumil Lisek. Za tekmo je bilo prijavljenih 8 psov: 5 kratkodlakih nemških ptičarjev, 2 žimavca in 1 angleški seter. Med vodniki se je tekme udeležil nestor slovenskih lovcev tov. Valentin Kopač, ki je kljub visoki starosti (nad 80 let) junaško stopal po polju in prav nič zaostajal za mladim naraščajem. Vodil je nemškega kratkodlakega ptičarja »Boja Jadranskega«, ki ga je imel nekaj časa v popravnem šolanju. Na jesenski vzrejni tekmi se preizkusi psa v dvajset disciplinah. Poleg prirojenih zasnov mora pes seveda pokazati tudi uspeh šolanja. Uspeh, ki ga pes doseže, je v veliki meri odvisen od spretnosti vodnika; ta mora izkoristiti smer vetra, da pride pes čimprej na divjad. Neredki so primeri, da je pes na dan tekme nerazpoložen, kakor tudi človek ni vsak dan enako razpoložen. Sodnik sodi seveda le to, kar na tekmi vidi. Neštetokrat je najbolj kočljivo vprašanje, ugotoviti kakovost nosa. Dostikrat je potrebna večkratna preizkušnja v tej disciplini, da se doseže objektivna ocena. O delu posameznih psov naslednje: 1. Nemški kratkodlakar »Čik MKPki 144«, lastnik tov. Ivan Goltes, vodnik tov. Rudolf Bernik. Pri tem ptičarju, ki ima gotovo dobre lastnosti lovskega psa, je bila najbolj kočljiva točka nos. Prvi plen (prepelica) je pes težko našel, ker se je prepelica skrila v plevel. Pri prostem iskanju jerebice je trikrat na kratko daljavo in ob ugodnem vetru tekel mimo nje, preden jo je našel. Šele prihodnji dan, na ponovni preizkušnji, je bilo mogoče psa glede na nos pravilno oceniti. Za trdno stojo in obnašanje pred odletelo pernato divjadjo je zaslužil prav dobro. Pes je izdelal z dobrim in deloma prav dobrim uspehom vse discipline razen vzdržnosti pred zajcem; te ni bilo mogoče oceniti, ker pes na to divjad ni prišel. Dosegel je 179 točk in s tem ob izpolnitvi ostalih pogojev 1/b darilo, torej vsekakor lep uspeh. 2. Nemška kratkodlaka ptičarka »Asija RMPki 1805 KUH«, lastnik in vodnik tov. Bogdan Mirnik iz Celja. Pri tej psici je sploh uganka, kako jo je vodnik toliko izšolal, da je dosegla III. darilo, ko mu — po njegovi izjavi — Lovska družina Celje ni dovolila odstrela niti ene divjadi za šolanje pti-čarke. Psica je dosegla kljub temu v vseh disciplinah oceno dobro in povoljno, le v strelomirnosti je odpovedala. S 140 točkami je prejela III. darilo. Vztrajnemu in doslednemu vodniku vse priznanje. 3. Nemška kratkodlaka ptičarka »Senta MKFki 62«, lastnik in vodnik tov. Slobodan Ristič. Psici manjka vztrajno in dosledno šolanje, zlasti na vlaku in v donašanju divjadi. Prav gotovo se da manjkajoče nadoknaditi, saj ima psica potrebno zasnovo. Ker je na vlaku in v donašanju odpovedala, je dosegla le 104 točke, kar je premalo za darilo. 4. Nemška kratkodlaka ptičarka »Cita MKPki 94«, lastnik in vodnik tov. Karel Dolničar. Ta prikupi j iva psica ima prav dober nos in trdno stojo. Tudi pri vlaku pernate divjadi je dosegla red prav dobro, na vlaku zajca pa dobro. V donašanju pernate divjadi še ni dovolj zanesljiva, pri donašanju zajca in pri vodnem delu pa je žal odpovedala. Dosegla je 123 točk, kar bi zadostovalo za III. darilo. 5. Nemški žimavec »Car (Ciko) MKPos 1«, lastnica tov. Lidija Benigar, vodnik France Flis, se je izkazal na tekmi kot kar dober uporabnostni pes. Poleg dobre oziroma povoljne ocene v večini predmetov je dosegel v strelomirnosti, obnašanju pred odletelo pernato divjadjo in v ustavljanju roparic prav dobro oceno. Za doseženih 160 točk je prejel II. darilo. 6. Angleški seter »Roš Ravniški MKP AS 2«, lastnik in vodnik Simon Borsatta. Pes je bil premalo šolan; zato je vodnik od tekme odstopil. 7. Nemški kratkodlakar »Boj Jadranski MKPki 97«, lastnik Lojze Kocjan, vodnik Valentin Kopač. Na spomladanski vzrej ni tekmi je bil Boj izključen zaradi streloplahosti. Ta napaka se na jesenski tekmi ni več pokazala. Pes potrebuje vztrajno in dosledno šolo v donašanju divjadi. Vodnik tov. Kopač se je sicer s psom trudil, toda najbrž ga ima premalo časa, da bi se pes izkazal kot dober v apelu in donašanju. Po določilih tekemskega pravilnika je bil od tekme izključen, ker je načel in močno zmečkal še celo jerebico ter se ni odzval vodnikovemu klicu, temveč se je od vodnika celo oddaljil. 8. Nemški žimavec »Cero MKPos 7«, lastnik in vodnik Jože Logonder, se je izkazal na tekmi kot prav dober uporabnostni pes. Le v donašanju dlakaste divjadi, v donašanju iz globoke vode ter na vlaku z zajcem ga je treba bolj utrditi. V davljenju roparic je pa pravi mojster. Dosegel je 200 točk in s tem I a darilo. Naši jubilanti 29. novembra je poteklo 60 let, odkar se je rodil tov. Avgust Jauk, dolgoletni delavec v lovski organizaciji. Jubilanta, ki izhaja iz stare lovske družine in je znan ter priljubljen po vsem Pomurju, je že kot fantiča vodil oče lovec s seboj v lovišče in ga z ljubeznijo vzgajal in učil. Tako je postal v dobri šoli dober lovec. Po prvi svetovni vojni je bil med ustanovitelji Prekmurskega lovskega društva, po osvoboditvi pa več let član Okrajne lovske zveze Murska Sobota. Kot starešina Lovske družine P'ertoča utrjuje lovsko organizacijo v Pomurju in nesebično in tovariško uči in vzgaja mlade in neizkušene lovce. Ob 60-letnici mu zato pomurski lovci čestitamo s toplo željo, da še mnogo let ohrani mirno roko in dober pogled! V novembru je praznoval svoj 90. rojstni dan tov. Ivan Kankelj iz Bukovce v Selški dolini. Tov. Kankelj je že od mladih nog navdušen lovec. Dolga desetletja je bil vesten, neutrudljiv in pravičen lovski čuvaj. Po lepih lovskih lastnostih, ne manjka mu tudi lovske šegavosti, je znan preko meja Selške doline. Kljub visokim letom je še krepak in veder, vendar pa ne lovi več; ves se je posvetil sadjarstvu. Lovci iz Selške doline jubilantu k visokemu prazniku tovariško čestitamo. Sredi poletja je dopolnil 70. leto tov. Anton Leskovšek, upokojenec v Zagorju ob Savi. Kot sin številne kmečke družine je šel kmalu po svetu, končno pa se je ustalil v Zagorju, kjer si je postavil dom. Bil je vedno napreden človek, med okupacijo zvest pristaš osvobodilne borbe. Ko mu je bilo 18 let, se je že začel zanimati za lov, ki mu je ostal zvest vse življenje. Kmalu si je pridobil obširno strokovno znanje, tako da so številni lovski zakupniki, pri katerih je bil lovski čuvaj, njegovo mnenje cenili in upoštevali. Po osvoboditvi je bil soustanovitelj Lovske družine Zagorje, ki jo je kot starešina vodil 10 let. Bil je tudi odbornik Okrajne lovske zveze Trbovlje. Se sedaj ne zamudi nobene seje ali članskega posveta in opravi z dobro voljo vsako delo, ki je v korist družini, lovišču in naši divjadi. Jubilanta je za njegove zasluge izvolila Lovska družina Zagorje za svojega častnega člana. Covcu V slovo Prezgodaj je zapustil lovske vrste tov. Tonček Anderluh, dolgoletni gospodar Lovske družine Šmarje pri Jelšah, poštenjak od pet do glave, zaveden član OF, lovec od rane mladosti in velik ljubitelj narave. Vsepovsod so ga imeli radi, kar se je pokazalo tudi na njegovi zadnji poti. Pogrešala ga bo družina in ostalo prebivalstvo, posebno pa mi lovci. Naši lovski pogoni ne bodo taki, kot so bili, ko je bil med nami naš dragi Tonček, ki je a svojo vedro naravo vedno razveselil vso družbo. Vedno se ga bomo spominjali. ž^cadili smo si lovsko Icoča Tudi člani Lovske družine Radovljica smo se naposled ojunačili in si zgradili lovsko kočo. Čeprav je naše lovišče v blejsko-radovljiškem kotu edino, ki ima značaj nižinskega lovišča, smo posebno zadnja leta lovsko kočo vedno bolj pogrešali. Zakaj? Kot sem že omenil, je naše lovišče nižinsko; nima torej ne petelina in ne gamsa. Zato mora posvetiti več pozornosti gojitvi srnjadi, ki ima vse naravne pogoje: dovolj tekoče vode — celo Slano lužo imamo — in mešan gozd z obilico kostanja, robidovne in leske. Eno pa je, kar v Grofiji, najboljšem delu našega lovišča, srnjad moti, odganja in celo ovira njen porast. To so divji prašiči in lisice; neki kraj namreč nima kar tako imena Lisičje luknje! Tu dobiš okostij za lep prirodopisni kabinet: kurja, jereb j a, zajčja in tudi srnjačja! Ker bi prepogosti pogoni na lisice in divje prašiče srnjad preveč vznemirjali, preostane za lov na to divjad le čakanje. Za ta lov pa je Grofija zlasti za oddaljenejše lovce preveč odročna. In tako smo sredi julija t. 1. zasadili prvo lopato. Ker so se člani zavedali resnične potrebe po koči, so zanjo žrtvovali nedeljo za nedeljo, nekateri pa tudi ves svoj letni dopust. Mnogi so priskočili na pomoč z vožnjami in lesom. Tako stoji tam, kjer se je še pred dobrimi tremi meseci po strmem robu košatilo robidovje, praprot in raznotero grmovje, na prostrani terasi lična koča z okusno opremljeno notranjostjo, ki bo kot naš skupni domek lahko doprinesla bogat delež tudi k utrditvi in poglobitvi pravega lovskega tovarištva. Dovoljenje za postavitev nam je dalo Gozdno gospodarstvo Bled, za kar se mu iskreno zahvaljujemo. Slavnostno smo odprli kočo v nedeljo 2. okt. ob lepi udeležbi lovskih tovarišev. SLAP Lovski kotiček LD Laško na gospodarsko-kmetijski razstavi v Laškem O orlih Iz poročila, objavljenega pod zgornjim naslovom v Oprtniku letošnje oktobrske številke Lovca, povzemam, da se je planinski orel pri nas močno razplodil. Planinski orel, ki je bil od leta 1921 do leta 1954 (do 16. julija 1954) — torej 33 let — v zakoniti zaščiti, se sme od lanskega leta dalje v času od 1. septembra do 31. decembra vsakega leta zopet loviti ali streljati. Svoj čas je bilo ugotovljeno, da je planinski orel gnezdil po raznih krajih v naših planinah, in sicer v bližini izvira Savice na tako imenovani Polici pod Komno, nad slapom Peričnikom v vratih na steni, nazvani »Lengarjev komen«, v čereh med Škrlatico in Rogico, v prepadni steni Stegov-nika na Jezerskem, v strminah Starca v Koritu v dolini Kokre. Kako leto je imel planinski orel svoje gnezdo v Kamniški Bistrici, in sicer v Beli pod Orgelco. Gnezdo so opazili včasih tudi v Podveži v Savinjskih planinah in v območju Pece. Domnevno je orel gnezdil še v okolju Porezna ali Boča ter na južnem pobočju Jalovca. Ker pa orel preletava velike daljave, ni izključeno, da so videli krožiti ene in iste orle po raznih krajih. Ing. A. S. Jelen na Rakovniku Znano je, da se je jelenjad v Sloveniji prav v zadnjem letu precej razširila. Tako so se tudi v lovišču Vič zadrževale dalj časa tri košute. 25. sept. pa sem zaslišal v zgodnjem meglenem jutru v svojem stanovanju na robu gozda iznenada jelenje OPRTNIK r ukan j e iz grape, ki vodi proti strelišču. Čez pol ure se je mogočni klic ponovil, a znatno globlje v gozdu. Gotovo je rukal eden številnih jelenov-prehajačev, ki si iščejo novo prebivališče. France Avčin Kaj ju druži? Ko sem prebiral Lovčev Oprtnik, sem opazil zanimivo povezavo med divjim prašičem in divjo mačko. Tako so se n. pr. pred leti pojavile v ljubljanski okolici divje mačke obenem s prašiči, in sicer v znatnem številu. Vendar ta pojav sam še ne bi zadostoval za domnevo, da divjega prašiča in divjo mačko nekaj druži, čeprav je znano, da živita v svoji klasični domovini na Kočevskem oba v primernem številu in sožitju. Pozornejši sem postal, ko so lovci poročali o pojavu divjih mačk v okolici Celja; tam, kot pišejo, divjih mačk že dolgo niso opazili. V Oprtniku sem skoraj istočasno bral tudi o pojavu divjih prašičev skoraj na istem področju. Moja domneva pa se je posebej podkrepila, ko mi je lovski tovariš povedal, da sta se lansko jesen na Rašici (levi breg Save severovzhodno od Ljubljane) dvignila skoraj z istega ležišča divji prašič in divji maček; prašič je kožo odnesel, maček pa je padel. V Rašici sta divji prašič in divja mačka, kot sem bral v Oprtniku, zelo redka prikazen. V isti lovski sezoni je bila uplenjena divja mačka tudi v Vogljanskih gmajnah pri Kranju, torej v bližini Komende, kjer sta skoraj istočasno padla dva divja prašiča. Tudi na tem področju te divjadi skoraj ne pomnijo. Ali ni torej nekaj, kar je napotilo divjo mačko, da je pospremila prašiča, ko je moral zaradi slabih gozdnih letin in zaradi volkov s trebuhom za kruhom in v skrbi za svoj naraščaj v nove predele? Toda kaj naj bi bilo tisto nekaj, ko sta divji prašič in divja mačka tako različna po svojem jedilnem listu, po rodu pa tudi načinu življenja? Morda se pradavna prebivalca naših gozdov le dobro počutita drug ob drugem? Njuni interesi se namreč nikoli ne križajo. M. P. Selitev divjih golobov 23. oktobra, krasne jesenske nedelje, smo lovci Lovske družine Golo na skupnem pogonu od 8. do 11. ure dopoldne opazovali selitev divjih golobov grivarjev. Našteli smo vsaj 9 ogromnih jat, od katerih so nekatere štele po nekaj sto ptic. Zanimivo je, da so se vse kite držale soteske Iške. Ali je morda Ljubljansko barje njihovo glavno zbirališče oziroma vmesna postaja na nevarni poti proti toplemu jugu? France Avčin Moja tretja vidra V začetku 1916. leta sem prišel kot vojak domov na dopust. Ze od mladih nog sem navdušen lovec, pa me je tudi tedaj zamikalo, da bi si ogledal življenje divjadi v zimskem gozdu in ob za-mrzli Muri. Z znancem sva se odpravila na polje, da bi videla, kako je z racami. Nad Muro sva jih zagledala lepo jato. Krožile so in iskale vodo. Lahko bi streljal, a nisem, ker sem pomislil na podobnost med njimi in sestradanimi vojaki na fronti, ki si kljub vsemu trpljenju želijo živeti. Nenadoma zagledava, da vodijo po snegu proti gozdu človeške stopinje. Takoj pomisliva na zan-karje, ki skušajo priti na nepošten način do lovskega priboljška. Sledila sva sledu in res našla zanko. Tedaj pa zaslišiva ob nezamrzli mlaki pod grmičevjem besno lajanje najinih psov. Stala sta ob luknji tik nad vodo. Ogledava si sled okoli luknje in ugotoviva, da je vidrin. Po krajšem prizadevanju spraviva s pomočjo psov vidro iz brloga, toda posrečilo se ji je priti z brega v vodo. Mlaka sicer ni bila več kakor meter globoka, na nekaterih mestih pa celo popolnoma plitva, vendar bi vidre ne dobila, če nama ne bi pomagala psa, ki sta vidro nagnala na plitvino, kjer so se srdito spoprijeli. Vidra je bila spretna, pa se je psom iztrgala in se skrila pod star štor v bližini. Izdal jo je konec repa. Čez kratek čas je bila vidrina usoda zapečatena. Kot da bi bila mlad psiček, sem jo privezano na vrvici prignal domov, kjer je smuknila pod posteljo. Kot nalašč me je tisti dan obiskal stari žid Trautmann, ki je kupoval od lovcev divjačino in kože. Pokazal sem mu živi plen, a živalce ni prepoznal. Ugajal pa mu je njen lepi kožuh, tako da sva sklenila kupčijo. Vidrino meso pa je šlo v lonec. Povedati moram, da je zelo dobro in po okusu podobno ščuki. Ta spomin na mojo tretjo vidro mi je še danes zelo živ. Jožef Štiftar starejši, Petanjci Pogon v Vrbovcu je bil zelo pester Skoraj ni bolj dolgočasne stvari od celodnevnega čakanja na stojišču, če ničesar ne vidiš; seveda mora biti dan še primerno meglen in mrzel. Še šoja, ki je večkrat na lovu kar dobra pomočnica, te nič ne razburi. Zal taki lovi niso tako redki. Žival večkrat nekje tiči, da je ne najdeš, ali pa se ob prvem nemiru, ki ga je občutila, neslišno umakne. Na tihem pogonu — pritisku, kot pravijo — Lovske družine Kočevje 16. oktobra v Vrbovcu pa ni bilo tako. Kar preberite, kaj vse se je lovcem predstavilo: 7 medvedov (5 v skupini, nato pa še dvakrat po 1), jelen - deseterak, 3 košute, 5 divjih prašičev in divja mačka; srnjadi in lisic seveda niti ne omenjam. Kot se zdi, so posebno medvede in najbrž tudi prašiče pritegnile lesnike in drugi sadeži zapuščenih kočevskih vasi, da se jih je toliko zbralo na sorazmerno majhnem področju. Plen: divja mačka in lisica. Pogon bo ostal kot lep lovski dogodek prav gotovo še dolgo v spominu kočevskih lovcev. U. K. Kako je moj ded rakovniškega graščaka grofa Barba ogoljufal za puško Moj oče, reven obrtnik, je ob zimskih večerih pripovedoval vesele, pa tudi strašne zgodbe, ki smo jih radi poslušali. Posebno mi je bila všeč zgodbica o graščaku z Rakovnika pri Št. Rupertu na Dolenjskem in mojem dedu Pavlinu, ki so ga po domače klicali Šumušter iz Škrljevega. Moj ded je bil zelo navdušen lovec, kar pomnijo še današnji ljudje. Od svojega pihalnika se zlepa ni ločil; celo k maši ni šel brez njega. Ko so mu sinovi odrasli, mu je eden, Jože, kupil puško prednjačo na kapice. Baje je bila zelo zelo lepa, a slaba za streljanje; o tem pa je ded molčal. Grof Barbo pa je imel tedaj daleč naokoli najboljšo puško, a lepo tudi za oko, saj je bila s srebrom okrašena. Nekega dne je šlo več lovcev, med njimi moj ded, na lov v Mrtvaški hrib. Ded je namenoma hodil zadnji, daleč za družbo. Ko so se po končani brakadi vračali po isti poti, se ded oglasi: »Prijatelji lovci, pot je slaba, mi pa smo malo v rož’-cah. Nevarno je nositi nabasane puške, zato jih izstrelimo!« Vsi soglašajo, ded pa se obrne h grofu, rekoč: »Preizkusiva, katera puška je boljša, vaša ali moja!« Ko grof pristane, pokaže ded dve bukvi; v eno naj strelja grof, v drugo bo on, prvič pri tleh, drugič malo više. Rečeno storjeno! Ko si lovci ogledajo zadetke, ugotove, da je dedova puška bolje opravila svojo nalogo kot grofova. Grofa je jezilo, da bi imel kdo boljšo puško od njegove, pa predlaga: »Šumušter, menjajva puški! Koliko naj še pridam?« Ded se brani, češ da puške ne da nikomur na svetu, a se slednjič vda. Grof se razveseli, zamenja puško in stisne dedu v roko toliko goldinarjev, da bi si lahko novo kupil. Ded se je ob imenitni zamenjavi skrivaj muzal, saj grof ni vedel, da je šel prebrisanemu lovcu, ki je zjutraj od blizu ustrelil v bukev, na limanice. Leopold Pavlin, logar, Zabukovje pri Trebelnem Tudi v Švici nov lovski zakon Številne švicarske organizacije za varstvo narave in živali so že pred meseci predložile državnemu oddelku za notranje zadeve predloge za spremembo zveznega lovskega zakona, ki je bil v Švici v veljavi od 1925. leta. Zakon je bil po mnenju teh organizacij zastarel in ni več ustrezal sodobni zaščiti živali. O mnogih predlogih v tej zvezi so razpravljali že več let. Pisateljica Cčcil Lauber je namreč sprožila javno polemiko proti nekaterim načinom lova, ki jih je označila za mučenje živali. Šlo je predvsem za lov s pastmi in zrušnicami ter z nekaterimi lovilnimi napravami (različnimi novimi pastmi), ki so se nenavadno hitro razširile po vseh kantonih, pa tudi v državah Zahodne Evrope, kjer je razvita industrija kož divjih živali; nekatere kože so imele namreč zelo visoke cene. V Švici so s temi pastmi lovili zlasti lisice, jazbece, dihurje in kune. S tisoči pastmi pa lovci niso pravilno ravnali, kot je naglašala polemika. Večkrat so jih pregledovali šele po nekaj dneh, neredko pa se je tudi zgodilo, da so se v nastavljene pasti ujele srne, zajci in druga divjad. Ko je ponehala konjunktura s kožuhovino, je ponehalo tudi množično uničevanje kožuharjev. Ljubitelji živali so predlagali, naj bi imel bodoči lovski zakon poseben člen, ki bi v lovski praksi prepovedal lov s pastmi; tak lov je nečasten, so trdili, pa tudi v protislovju s členom švicarskega kazenskega zakonika, ki prepoveduje mučenje živali. Predlagatelji sprememb lovskega zakona so ostro obsodili čezmerno ubijanje kožuharjev zaradi trenutne gospodarske konjunkture. Novi švicarski lovski zakon je številne take in podobne predloge upošteval, sprejel pa tudi določbe, ki prepovedujejo množične uplenitve. Tako ima na primer tale člen: »Kdor uporablja pri lovu tako imenovane .Entenkanonen’, je kaznovan z globo 50 do 500 frankov.« Zvezni svet je izdal tudi uredbo, ki prepoveduje lov na selivke, ko se zbirajo za selitev. Pri tem je šlo za lovsko prakso na Murtenskem in Bielerskem jezeru, ki je bila tako rekoč »udomačena« in ki so jo obsojale tudi lovske organizacije. Tu so namreč množično streljali vodne ptice, ki so se pred selitvijo zbirale na omenjenih jezerih. Tako sloni sedaj švicarska lovska zakonodaja na treznih etičnih in bioloških načelih. Za izpolnjevanje take zakonodaje skrbe predvsem lovci sami, ornitologi in člani organizacij za varstvo narave in živali. Pravice lovcev so z zakonom precej omejene, lovske organizacije pa skrbe, da je vsak lovec poučen o vsem, kar mora vedeti. Vse je določeno s pravilniki: nošnja orožja, uporaba pasti, lovni čas, vrste nabojev, vrste lovskih psov. Z zakoni, predpisi, uredbami itd. je zagotovljena ohranitev ustreznega staleža divjadi. V Švici je sedaj okoli 22 000 lovcev. Na leto odstrelijo okoli 500 jelenov, 5000 gamsov, 18 500 srn, 9000 svizcev, 37 000 zajcev, 15 000 lisic, 11 000 divjih rac in 6000 divjih golobov. Kaj povedo te številke? Ali odsevajo v njih urejene gospodarske razmere ali samo lovska strast? Tako se sprašuje ugledni švicarski list Neue Zti-richer Zeitung. List ugotavlja, da je stalež jelenjadi, srnjadi in raznih ptic roparic ter divje perjadi (divje race, divji golobi, divji petelini in ruševci) v primeri s stanjem v preteklosti precej stalen in kar razveseljiv. V zadnjih desetletjih se je na raznih krajih alpskega sveta razmnožila predvsem jelenjad. V nekaterih krajih povzroča seveda veliko škodo v gozdovih, na njivah in v sadovnjakih in mora država, ki ji je pridržana pravica lova, vsako leto plačati precejšnjo odškodnino. Pomnožila se je tudi srnjad, razen v Juri, kjer pa lov ni najbolje urejen. Zadovoljivo je v glavnem tudi število gamsov. Relativno velik je odstrel zajcev. Zato se je v zadnjih letih stalež dolgouhcev zelo zmanjšal. Lovci so jih preveč pospravili, mladiče pa so uničevale deževne pomladi in deževna zgodnja poletja. Zato so v kantonu Solothurn za letošnjo jesen prepovedali lov zajcev. Redke živali švicarskih gozdov, polj, močvirij in gora so zlasti jereb, fazan, sloka, sokol selec, orel in vidra. Nekatere teh živali so zaščitene po vsej Švici (planinski orel in vidra), druge pa le v nekaterih kantonih. < ☆ Izključeni so bili Okrajna lovska zveza Maribor je sporočila, da so bili izključeni: iz LD Cerkvenjak Škrobar Janez in Vogrinec Valentin za nedoločen čas, Vogrin Jože za eno leto; iz LD Pogorevc Pečovnik Ivan; iz LD Bukovje Kranjc Rudolf. Okrajna lovska zveza Ljubljana javlja, da je bil izključen iz LD Krka Šušteršič Alojzij. REPUBLIŠKA LOVSKA ZVEZA SLOVENIJE V. 15 LOVCEV ODLIKOVANIH Z REDOM ZA LOVSKE ZASLUGE, 22 Z ZNAKOM ZA ZASLUGE Za izredne zasluge in posebno delovanje v lovstvu je upravni odbor Republiške lovske zveze Slovenije odlikoval ob desetletnici Republike po pravilniku o podeljevanju lovskih odlikovanj več članov lovske organizacije. Z Redom za lovske zasluge II. stopnje so bili odlikovani: Dragotin Klobučar, Maribor, dr. Milan Dular, Ljubljana, Janez Zupan, Ljubljana, Elo Garzaroli, Postojna, Adolf Ivanc, Sodražica, Tone Černač, Črna pri Prevaljah, ing. Anton Šivic, Ljubljana, Drago Bižal, Kočevje, Miloš Kelih, Lesce pri Bledu, Franjo Bulc, Mirna na Dol., Žan Hrovat, Tacen, Alojz Rus, Brdo pri L j., Ive Majcen, Ljubljana, Ivo Skerlov-n i k, Slovenj Gradec, dr. Jože De Gleria, Bled. Z Znakom za lovske zasluge so bili odlikovani: Bruno Nussdorfer, Črnuče, Franc Jarc, Ruše, Franc Božank, Sele, Ivan Klobučar, Gradišče, Mirko Lorber, Malečnik, Vinko Huber, Šoštanj, Janez Kan k el j, Selca, Janez Pfajfar, Selca, Jože Rader, Murska Sobota, Milan Kemperle, Kamniška Bistrica, Niko Fabjan, Bled, Stanko Bergant, Kokra, Janez Bukovnik, Rupa, Ivan Grajš, Kočevska Reka, Jože H e r 1 e , Kamniška Bistrica, Franc L i -čof, Gorje, Alojz Kovačič, Kočevje, A r p a d K e veš, Orlovščak, Ivan Peterlin, Komenda, Franc Gubane, Selo, Jože Drobnič, Že-limlje, Lado Švigelj, Kočevje. Odlikovancem iskrene čestitke! Udeleženci konference pred Pohorskim dvorcem Foto Miran Svetina ČETRTIČ SO SE SESTALI ZASTOPNIKI LOVSKIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE, KOROŠKE IN ŠTAJERSKE C. Kr. Na četrti lovski konferenci 19. novembra 1955 v Pohorskem dvorcu v Hočah pri Mariboru sta lovsko organizacijo Koroške zastopala deželni lovski mojster dr. Werner Knaus in logarski mojster dipl. ing. Werner Niederer, lovsko organizacijo Štajerske namestnik lovskega mojstra mag. pharm. Alfred Trousil in vodja deželnega lovskega urada Štajerske Karel Sedmak, lovsko organizacijo Slovenije predsednik dr. Jože Benigar, podpredsednik dr. Milan Dular, direktor in pomočnik direktorja Uprave gojitvenih lovišč LRS Zan Hrovat in Miran Svetina, zastopniki okrajnih lovskih zvez, ki meje z Avstrijo, predsednik nadzornega odbora Republiške lovske zveze Slovenije dr. Jože Rant in urednik Lovca. Poročilo o divjadi in lovu na jugoslovansko-avstrijski meji, ki so bila na prvem mestu dnevnega reda konference, so soglasno ugotovila, da je na vsej meji najlepši red. Brez dvoma je tako stanje, kot je poudaril deželni lovski mojster dr. Werner Knaus, rezultat prijateljskih odnosov med lovci na obeh straneh meja, odnosov, ki naj se vzdrže in še poglobe, in tudi tovariških stikov, ki so jih vzpostavili naši lovci z lovci onstran meje, kot je ob zaključku svojega poročila naglasil namestnik deželnega lovskega mojstra Štajerske mag. Alfred Trousil. Iz teh poročil naj navedem nekatere podrobnosti: Gamsove garje, ki so bile pred leti neposredni povod za te konference, so prenehale; vendar pa nekateri primeri kuge pljučnega črva opozarjajo, da moramo biti še naprej pazljivi; ta kuga je namreč prvi znak za alarm. Jelenjad, ki so jo nasadili na Koroškem, sili na jug; toda na Koroškem so kljub temu zadovoljni, saj so dobili še nekaj dobrih trofej. O medvedu, ki pride vsako leto pogledat čez Karavanke, smatrajo Korošci, da velja zanj »najvišji ukaz misli o zaščiti narave in divjadi«; je pa težava s temi medvedi, ki v koroških gorah nimajo pogojev za normalno življenje in se zato spravljajo nad ovce. Stalež gamsov v Karavankah je v preteklem letu narastel; zadnja leta je bil namreč najbrž zaradi preteklih hudih zim nezadovoljiv. Korošci žele, da bi na področjih, kjer goje na obeh straneh fazane, navezali tesnejše stike, Štajerci pa, da bi se dogovorili o odstrelu srnjakov I. a, da bi odstrelili več fazanov v remi-zah, od koder se preletavajo fazani past v avstrijske vinograde, in da bi čim pozneje začeli z lovom na race, ki gnezdijo na Muri. Po poročilih o stanju divjadi na jugoslovansko-avstrijski meji je poročal zastopnik goriške Lovske zveze tov. Lado Kerševan o lovskih razmerah na jugoslovansko-italijanski meji; tod namreč razmere niso urejene. Predstavnika italijanskih lovcev pa žal tudi na to konferenco ni bilo, čeprav je bil vabljen. Gre predvsem za vsakoletno selitev pretežne večine jerebic, fazanov in goloba skalarja v Furlansko nižino, od koder se ta perjad vrača zdecimirana. Podobno je na številnih predelih ju-goslovansko-italijanske meje z ostalo divjadjo, ki žal ne pozna meje. Tov. Kerševan je povedal, da žele Italijani množično loviti v Jugoslaviji. Mi se tudi lovskih gostov ne branimo, želeli bi pa, da bi tudi v Italiji gojili, ne pa samo lovili. Zato je zelo zaželeno, da bi se teh lovskih konferenc udeleževali tudi zastopniki italijanskih lovcev. Med razpravo o splošnih lovskih vprašanjih se je obravnavala najprej škoda, ki jo napravi jelenjad z lupljenjem. Avstrijski delegati so v tej zvezi poročali, da so v Regensburgu iznašli sredstvo, ki bo verjetno rešilo to najtežje vprašanje. Prašek, ki so ga iznašli, vsebuje snovi, ki jih je jelenjad pogrešala; ko so s tem praškom potresli suho krmo, je lupljenje takoj prenehalo, izboljšalo pa se je tudi rogovje in dvignila teža jelenjadi. Novo sredstvo še preizkušajo, upajo pa, da bo kmalu v prodaji. Avstrijski delegati so poročali tudi o drugem preparatu, tako imenovanem contartinu, s katerim skušajo omejiti kužna obolenja zaradi pljučnega črva in jetrne pijavke pri srnjadi in zajcih. V daljši razpravi je zavzela konferenca enotno stališče o predlogu severnih narodov, da bi se oba petelina, kljunač in race ne lovili spomladi. Vsi delegati so bili mnenja, da naša sedanja praksa nikakor ni škodljiva. Spomladi se love le poligame ptice, in sicer v zelo omejenem številu, ki ni v nobenem razmerju z odstrelom teh ptic na severu, kjer gre odstrel v stotisoče. Orli so se tudi na Koroškem zelo razmnožili; zato so letos dovolili odstrel 7 orlov. Nato so si udeleženci izmenjali še vrsto svojih opažanj pri zasajanju zajcev (Korošci skušajo stalež zajca popraviti predvsem z omejitvijo odstrela) in fazanov, pri križanju zajcev, pri lovu jerebic, o potrebi vode v fazanjih loviščih, o terenih, primernih za svizca itd. Posebno prošnjo je na slovenske lovce naslovil g. Karel Sedmak. Prosi, da bi prihodnje leto zbirali podatke o lovu na jerebice. Podatki naj bi vsebovali dan in kraj lova, plen in število uplenjenih jerebic oziroma petelinčkov. Zanima ga, če se bodo ti podatki ujemali s tistimi, ki jih zbirajo v Avstriji. Končno je konferenca sklenila, da bo prihodnja konferenca na Koroškem. Prihodnji dan, 20. novembra, je Uprava go jitvenih lovišč priredila za vse udeležence konference lov na fazane v Prekmurju. Lov je popolnoma uspel. Četrti lovski sestanek med tremi sosednjimi lovskimi organizacijami se je končal z najlepšimi vtisi, medsebojne stike pa utrdil in poglobil. "U&lotGO?* ttka m vtata 91 tovskiU dtuiib! Od 12. novembra do 12. decembra je prispelo na tekoči račun Mestne hranilnice v Ljubljani št. 601-606-1-430 za zgraditev »Zlatoroga« 468 065 dinarjev. Prispevali so: Gojitveno lovišče »Pohorje« za prodana potrdila 40 000, Gojitveno lovišče »Rog« za prodana potrdila 24 500, Gojitveno lovišče »Triglav« za prodana potrdila 20 000, Gojitvena lovišča »Snežnik« za prodana potrdila 5000, Uprava gojitvenih lovišč za prodana potrdila 12 000, Lovska družina Petanjci 5000, Lovska družina Most na Soči 5000, Lovska družina St. Janž na Dolenjskem 2000, Lovska družina Cerknica 6000, Lovska družina Skale 5000, Lovska družina Lož - Stari trg 5000, Ribiška družina Dolsko 20 000, Lovska družina Banja Loka 7400, Lovska družina Dolenja vas 4000, Lovska družina Draga - Trava 3600, Lovska družina Kočevje 5400, Lovska družina Mala gora 5000, Lovska družina Predgrad 6000, Lovska družina Rob 3000, Lovska družina Turjak 3200, Lovska družina Dolenja vas 1000, Lovska družina Banja Loka 500, Lovska družina Kočevje 1000, Lovska družina Sodražica 2500, Lovska družina Loški potok 5000, Lovska družina Turjak 5000, Okrajna lovska zveza Maribor 45 500 (prispevek po 200 din), Lovska družina Jurovski dol 7000, Lovska družina Šentilj 9000, Lovska družina Kungota 4000, Lovska družina Radvanje 20 000, Lovska družina Šoštanj - Ravne 4800, ing. Anton Šivic 500, člani Izvršnega sveta Ribiške zveze Slovenije 7000, Lovska družina Mala gora 5000, dr. Valentin Sočavec 200, Anton Polanšek 500, Lovska družina Dobrunje 5000, Lovska družina Košana 3000, Lovska družina Dragatuš 3000, Lovska družina Šentrupert 6000, Ribiško društvo Ljubljana 3100, Lovska družina Rižana 5000, Lovska družina Bukovca 5000, Lovska družina Makole 4000, Lovska družina Novo mesto 7200, Lovska družina Livek -Idrsko 2000, Lovska družina Kozja stena - Predmeja 1575, Lovska družina Lipovci 2000, Lovska družina Osilnica 2000, Lovska družina Stara Fužina 6000, Lovska družina Prežganje 5000, Lovska družina Bohor 2000, Lovska družina Brkini 6800, Lovska družina Križevci 7500, dobiček tabora na Plešivcu 22 690, Lovska družina Brdo 3600, Okrajna lovska zveza Murska Sobota 50 000, Ribiška družina Straža - Sava 10 000 dinarjev. Tako je bilo za zgraditev »Zlatoroga« do 12. decembra zbranih 14 389 138 dinarjev; bančni stroški (365 din) so odšteti. Od 416 lovskih družin ni do 12. decembra še ničesar prispevalo 91 lovskih družin, in sicer največ iz Okrajnih lovskih zvez Gorica, Novo mesto. Koper in Murska Sobota. O NEKATERIH NEGATIVNIH POJAVIH V LOVSKIH DRUŽINAH, O VLOGI IN DELU OKRAJNIH LOVSKIH ZVEZ Ive Majcen V zgodovini človeške družbe je imel lov važno vlogo. Daljnim našim prednikom je bil edino sredstvo za preživljanje. Dajal je meso za prehrano, kože za oblačila in kosti za izdelavo orodja, torej vse, kar so v svojem primitivizmu potrebovali. Z razvojem proizvajalnih sil pa je lov vse bolj izgubljal svoj pomen pri človekovem preživljanju, zato pa je pridobival kot šport (razvedrilo, krepitev telesa, lovski užitki itd.). Naša ljudska revolucija je dala lovu in lovstvu popolnoma novo vsebino. Ako ocenjujemo lov s stališča današnje družbene stvarnosti ter današnjih gospodarskopolitičnih načel, je za skupnost obdržal značaj panoge narodnega gospodarstva, za državljane, ki lovijo, pa le značaj športa, saj jim ne donaša materialnih koristi. Z drugimi besedami, divjad je splošno ljudsko premoženje, lastnik tega premoženja pa je družba. Lovec je športnik, ki išče v naravi razvedrilo in lovske užitke. Lovcu družba dovoljuje, da posega v naravo (izvršuje odstrel), ne dovoljuje mu pa prilaščanja plena. Živa in mrtva divjad sta last družbe. To je bistvo današnjega pojmovanja lovstva. Tudi naša lovska organizacija lov tako pojmuje, saj ga drugače niti ne more, ako hoče, da so družbena načela tudi njena načela. Lovstvo je vendar neločljivo povezano z družbenim dogajanjem; zato je vsaka neharmonija že vnaprej obsojena na propast. Pa ne samo to! Lovska organizacija je dajala in še daje številne pobude za čim boljšo ureditev lovstva in njegovo vskladitev z naprednimi družbenimi načeli. Naj omenim samo novi zakon o lovu, pri katerem smo sodelovali vsi lovci in razpravljali o njegovem osnutku dobro leto. Novi zakon o lovu je sankcioniral zahteve sodobnega lovca, zato je bil z odobravanjem sprejet. Pravijo pa, da izjeme potrjujejo pravilo. Posamezniki in celo nekateri kolektivi novega duha niso mogli ali hoteli razumeti. Zato bo še treba vzgajati in prepričevati. Posebno moramo biti pozorni na tiste člane naše organizacije, ki v govoru pogosto uporabljajo sodobno izrazoslovje, z njim pa prikrivajo svoja kriva dejanja. Kako nujno je, da so pojmi o sodobnem lovu jasni, so videli pred kratkim lovci iz Prekmurja. Kaj se je zgodilo? V oktobru je objavil mariborski »Večer« članek »Športni lov ali izkoriščanje?«. Nekateri so tedaj zavpili, da nimajo novinarji v lovstvu nič opraviti. Doslej smo bili namreč vajeni, da se je na zboru volivcev le kak kmet oglasil proti nam, ker smo njegovega kužka spravili s poti, kvečjemu se je še ta ali oni poslanec spotaknil ob zajčka, drugi nam pa niso delali preglavic. Kako da sedaj novinar rešuje lovsko problematiko in je še tako drzen, da deli nekakšne lekcije? Da, taka vprašanja so si zastavili tisti, ki hodijo z zavezanimi očmi in ne vidijo sprememb današnjega časa. Že vsa povojna leta govorimo o odgovornosti pred družbo. Sedaj pa, ko se je oglasil organ družbene kontrole, smo se razburili, ko je pokazal na nepravilnosti in zahteval pojasnil. Dolžni smo odgovoriti in nepravilnosti odpraviti. Družbena kontrola ne pozna ozirov. Vse vidi, saj ima toliko oči, kolikor jih šteje slovenski rod. Pred njo ne bomo ničesar prikrili; zato je najbolje, da imamo čiste račune in čiste roke. Že drugi dan po objavi članka so se v pisarni Republiške lovske zveze nagrmadili izrezki iz »Večera«. Prihajali so iz vseh koncev in spremljala so jih protestna pisma. Upravni odbor Republiške lovske zveze je sicer vedel, da v vseh družinah stanje še ni idealno, vendar pa so ga objavljena dejstva neprijetno presenetila. Takoj je poslal v Prekmurje sodnega izvedenca tov. Jožeta Paškulina, da je temeljito pregledal finančno poslovanje Lovske družine Kupšinci. Tov. Paškulin je Zvezi izčrpno poročal o dejanskem stanju. Upravni odbor Zveze je takoj sklical izredno sejo upravnega odbora Okrajne lovske zveze Murska Sobota, da bi razmere v LD Kupšinci razčistil in primerno ukrepal. Potrebno je bilo tudi, da se ugotovi odgovornost OLZ Murska Sobota za stanje v LD Kupšinci. Pregledati je bilo treba tudi finančno poslovanje še petih lovskih družin. UGOTOVITVE REVIZIJE Pred menoj leži 6 poročil o pregledih finančnega poslovanja lovskih družin. Eno poročilo je neuporabno, ker je bil ob revizorjevem prihodu blagajnik odsoten in tako revizor ni mogel pregledati blagajniških knjig. K dvema poročiloma ni bistvenih pripomb, troje poročil pa kaže grobe napake lovskih družin, da ne rabim hujšega izraza. Nepravilnosti so take, da se človek sprašuje, kako so se mogle zgoditi. Stvari hočem prikazati take, kot so; zato bom uporabil številke, kot so jih revizorji ugotovili. Dohodke bom navajal posamezno in povedal tudi, iz katerega vira so, izdatke bom pa večkrat združil pod »razno«. Le značilne ali problematične bom navedel točneje. Dohodki LD Kupšinci: odlov zajcev.................. 1 844 571.— din odlov fazanov in jerebic . . 16 900.— din ustreljeni zajci in fazani . . 26 305.— din kože.......................... 3 150.— din obresti hranilnih vlog ... 3 458.— din dohodki iz prireditev ... 58 598.— din vrnjena članarina............. 1 250.— din Izdatki: stroški odlova zajcev .... 670 416.— din stroški prireditev.............. 76 644.— din razni izdatki................... 60 662.— din skupni ogledi .................. 24 911.— din nabava knjig za člane ... 16 765.— din nabava in vzdrževanje psov . 23 000.— din Zlatorog........................ 50 000.— din zatiranje in strupitev roparic 29 350.— din krmišča in prehrana divjadi 31 949.— din prispevek za gospodarjenje z loviščem.................. 29 400.— din zakuske......................... 20 287.— din nabava streliva................ 254 344.— din članarina OLZ in RLZ za vse člane.................... 20 780,— din takse za orožne liste vseh članov...................... 11 555.— din pomoč članom za lov izven okraja....................... 8 516.— din Iz knjige inventarja je razvidno, da je družina nabavila 26 parov gumijastih škornjev, 16 parov gojzeric, 27 lovskih srajc in 16 veternih jopičev za vsoto 285 854.— din. Ta »inventar« so dobili člani družine brezplačno. Iz knjig je dalje razvidno, da je družina posodila članom in nečlanom 499 248.— din, delno za nabavo lovskega orožja, še več pa za nelovske namene. Dohodki L D Polana: izkupiček za živo in mrtvo divjad................. 451 575.— din glinasti golobi............. 3 400.— din pristopnina treh članov . . 1 500.— din oglasi....................... 60.— din bančne obresti............... 2 333.— din Izdatki: za odlov.................... 15 773.— din razni izdatki............... 65 318.— din čuvajska služba in pasti . . 16 704.— din glinasti golobi............. 12 244.— din Zlatorog.................... 20 000.— din krmljenje divjadi........... 10 480.— din prispevek za gospodarjenje z loviščem.............. 24 660.— din zakuske..................... 11 099.— din nabava 2 risanic s strelivom 42 520.— din nabava streliva za šibrenice 81 789.— din članarina OLZ in RLZ za vse člane................... 13 250.— din takse za orožne liste vseh članov.................. 7 250.— din pomoč članom za stroške gačenja divjadi .... 10 000.— din nabava 11 parov gumijastih škornjev, 10 srajc in 10 veternih jopičev .... 98 288.— din V oktobru je Lovska družina Polana naredila s člani obračune. Vsakega je obremenila s 1800 din za družinsko članarino, članarino OLZ ter RLZ, za razne prevozne stroške in za stroške nagradnega streljanja. Vsota teh zadolžitev je za vse člane 34 942.— din. Istočasno pa je Lovska družina razbremenila svoje člane za udeležbo na družinskem posvetu s 100.— din, za udeležbo na skupnem lovu roparic s 100.— din; za udeležbo na strelskem tekmovanju z glinastimi golobi s 300.— din; za obisk lovsko-ribiške razstave z 200.— din; za udeležbo pri odlovu divjadi s 400.— oz. 200.— din, če je član sodeloval samo dopoldne; za odstrel gojitvenega srnjaka s 500.— din itd. Po tem obračunu so postali člani iz dolžnikov upniki družine. Dohodki L D Spodnje Ptujsko polje': izkupiček za žive zajce . . . 864 885.— din izkupiček za fazane .... 3 250.— din obresti internega posojila . . 390.— din Izdatki: razni izdatki............... 16 583.— din vzdrževanje psov............ 9 510.— din pogozdovanje in lovska škoda 8 540.— din čuvajska služba............. 105 505.— din voljera in prehrana divjadi . 139 103.— din Zlatorog.................... 30 000.— din prispevek za gospodarjenje z loviščem.............. 97 831.— din propaganda, izleti in zakuske 34 298.— din nabava streliva............. 46 432.— din Revizija je ugotovila, da je zadnji družinski občni zbor sprejel naslednji sklep: »Družinska mu-nicija, ki se nabavi iz prodaje članskega deputata živega zajca, se lovcem razdeli po efektu, to je za uplenjenega zajca 3 naboje, za uplenjenega fazana ali jerebico 5 nabojev«. Lovska družina je podarila vsakemu članu letno zajca, fazana in 2 jerebici. ANALIZA UGOTOVLJENIH DEJSTEV Poročila revizijskih organov so vqdno suhoparno nizanje mrtvih številk brez komentarjev in zaključkov. To je popolnoma prav, saj je njihov namen le, zbrati dejstva, ki naj nato služijo za obdelavo, oceno in kočno sodbo. Ker so to nalogo poverili meni, sem skušal mrtve številke povezati v celoto, jih približati našemu članstvu, postaviti na pravo mesto, to je v lovsko življenje, in jim dati družbeno oceno oziroma sodbo. Vse tri družine so dobile 99 °/o dohodkov iz svojih lovišč. Ta dohodek znaša 3 210 636.— din, kar pomeni, da so lovišča teh družin bogata in da bi pri boljšem gospodarjenju verjetno še bolj napolnila družinske blagajne. Tako visoki dohodki so le delno zasluga kolektiva, drugo je dar prirode. Dokaz, da so naravni pogoji res izredni, je dejstvo, da tržna vrednost celoletnega plena vseh 60 družin Okrajne lovske zveze Ljubljana le malo presega 3 milijone dinarjev. Prezreti tudi ne smemo, da je k finančnemu uspehu teh treh družin mnogo prispevala naša skupnost, to je država. Skupnost se je odrekla odškodnini za gospodarjenje z lovišči ter jo namenila za gojitev; poleg tega pa je ta odškodnina 20-krat do 30-krat manjša od nekdanje zakupnine, pri čemer upoštevam vrednostne spremembe denarja. Država je z devizno politiko omogočila zelo ugoden izvoz, kar je za te družine tudi važno. Dohodki od prodane mrtve divjadi so izredno nizki. Ali se ni lovilo? Lovilo se je in še precej! Neki delegat je na izrednem občnem zboru OLZ Murska Sobota trdil, da porabi sleherni član njegove družine letno za 20 000.— din streliva. Če je ta trditev resnična, lahko domnevamo, da upleni vsak prekmurski lovec vsaj 100 kosov divjadi. Ker nam izkazi govore o nizkem številu roparic, je bila torej odstreljena koristna divjad. Kje so dohodki od prodaje te divjadi? Kje so ostali dohodki? Kje je članarina? Člani teh treh družin članarine sploh niso plačevali, čeprav plačujejo članarino člani vseh društev. Res je, da bi bili dohodki iz članarine le neznatni v primeri z dohodki iz lovišč, toda članarina je nujno potrebna. Nekaterim družinam v ostalih predelih Slovenije je članarina celo glavni vir dohodkov. Brez nje bi lovske družine sploh ne mogle kriti svojih izdatkov. Tem trem družinam pa bi bila članarina potrebna organizacijskovzgojno. Že dolgo poudarjamo, da mora vsak lovec plačevati članarino, in sicer redno vsak mesec, da se vsaj 12-krat na leto spomni svojih dolžnosti do družine, da se privaja na disciplino, da s članarino stalno obnavlja svoje prostovoljno članstvo v družini. Analiza dohodkov teh družin kaže, da še niso zajele vseh virov dohodkov niti iz lovišč, kaj šele iz ostalih virov, kot n. pr. dohodkov iz članarine, iz prodaje mrtve divjadi itd. Pravo gospodarjenje bo šele tedaj, ko ne bodo tvorili 99 % vseh družinskih dohodkov odlovljeni zajci. Pri obravnavanju izdatkov navedenih družin se bom ustavil samo pri najbolj kričečih primerih razsipavanja družinskih sredstev. Kar velja za družinsko članarino, velja tudi za prispevke, ki so jih člani dolžni Republiški in Okrajni lovski zvezi. Plačevanje teh prispevkov iz družinske blagajne je nedopustno. Zaradi lažjega in hitrejšega poslovanja sme družinska blagajna te prispevke začasno založiti, vendar jih mora od svojih članov čimprej izterjati. Se bolj nemogoče je to, da se plačuje celo takse za orožne liste iz družinske blagajne. Puške sami kupujemo in prodajamo, sami jih uporabljamo, so naša osebna last. Zakaj naj torej lovska družina plačuje takse za orožne liste? Ako je tako, zakaj ne plačamo članu - kmetu tudi njegovega davka za zemljiško posest? Ali nima njegova zem- lja več zaslug za reditev in razmnoževanje divjadi kot njegova puška? Izdatki za prireditve, razne gostije in podobno so problem posebej. Od kod sredstva za to? Če članstvo plačuje družinsko članarino, je vsekakor na mestu, da se del članarine uporabi za gojitev družabnosti, medsebojno spoznavanje, utrjevanje lovskega tovarištva, kolektivizma itd. V bistvu je vseeno, če na zabavi potegneš listnico iz žepa in plačaš zapitek ali pa če vsak mesec pri članarini odrineš nekaj kovačev za družabni večer. Tam pa, kjer članarine ni, gredo seveda take zabave na račun ubogih zajčkov. Zajec pa je del splošnega ljudskega premoženja! Zato je prirejanje zabav na njegov račun nepošteno. Družba gleda na take primere kot na prilaščanje družbenih sredstev. Precejšen znesek so v imenovanih družinah potrošili za nabavo streliva. Kolikor je služilo to strelivo za pokončevanje roparic, je v redu, toda v LD Kupšinci je vsak član prejel za 15 896.— din streliva, v LD Polana za 5000.— din, v LD Sp. Ptujsko polje pa za nekaj manj. Izkaza o uplenjenih roparicah pa ni! Zato ne verjamemo trditvi, da se je strelivo uporabilo samo za pokončavanje roparic. Ta izdatek moramo torej oceniti kot prikrit »honorar« za lov. Sklep občnega zbora LD Sp. Ptujsko polje, da se strelivo za družino nabavi iz izkupička prodaje lanskih deputatnih živih zajcev, članom pa razdeli po efektu, potrjuje, da so bili s strelivom nagrajeni strelci koristne divjadi. Ta sklep je sploh zelo zanimiv. Določil je nagrado za uplenitev vsakega zajca; ni ločil niti zajcev, ki so šli v nahrbtnik, od zajcev, ki so bili prodani v korist družine. V sklepu zasledim celo nov izraz »deputat živega zajca«, kar naj menda pomeni, da se je vsak član »prostovoljno odpovedal« odstrelu enega zajca zato, da se odlovi na stroške družine, izkupiček za tega zajca pa dobi »velikodušni« član v obliki streliva. Kaže, da se je članom zdel tak način izkupička bolj zanesljiv in realen — torej so se zavedali, da je sklep nepravilen! Zakaj so ga potemtakem sprejeli? Lovskim kolektivom, katerih člani ne zmorejo izdatkov za nabavo streliva, svetujem, da pokličejo na pomoč ostale slovenske lovce, kajti prepričan sem, da bo odziv številen. Vsi bodo prišli na lov na lastne stroške z lastnim strelivom, ki so ga kupili pri Lovski zadrugi, plen pa bodo izročili vam. Tako bodo namesto vas opravili »težaško delo«, vi pa si boste prihranili strelivo ter pobrali izkupiček; poleg tega vam bodo ti lovci celo hvaležni za gostoljubje. Vredno je, da spregovorim še nekaj besed o deputatu. Bojim se, da bi ta beseda zašla v naš lovski slovar; zato ji hočem takoj odrediti pravo mesto. Tej besedi je kumoval fevdalni družbeni red, preživeli kapitalizem pa ji je dal zunanjo obliko. Nekdanji viničar je dobil od zemljiškega gospoda borno plačo, v deputat pa krpo zemlje, nekaj košev dračja, listja itd. Zemljiški posestnik je skoparil z denarjem, le kos nerentabilne zemlje, oddaljen nerazredčen gozd je »velikodušno« dal v deputat viničarju. S tem ga je dvakrat opeharil. Ni mu plačal njegovega rednega dela, poleg tega pa ga je prisilil, da je obdeloval slabo zemljo in brezplačno čistil gozd. Deputati so imeli tudi druge oblike, vedno pa se je z njimi nekaj prikrivalo in prikrajševalo socialno šibkejšega. Naša družbena stvarnost je deputat odpravila, ker ne dopušča, da bi sami sebe goljufali. Ker je deputat vedno rezultat nekih posebnih odnosov (najemniških, uslužben-skih), mu v našem lovstvu ni mesta. Tudi poklicnemu čuvaju ne damo deputata, ampak mu za posebno uspešno in požrtvovalno delo dovolimo odstrel. Posojanje denarja iz družinske blagajne je nedopustno. Pri nas so edino denarni zavodi upravičeni, da posojajo denar. Posojanje denarja članu-kmetu iz blagajne lovske družine pa je sploh proti našim koristim. Če potrebuje denar za plačilo davkov, naj gre s svojimi pridelki na trg, pa bo denar takoj imel! Zakaj bi pljuvali v lastno skledo? Lovski družini Kupšinci in Polana nimata lovskega čuvaja. Za vse je denar, za nagrade, strelivo, obleko in obutev, za posojila, gačenje, za pomoč pri lovu izven okraja itd., le za čuvaja ga ni. Zdi se mi odveč, širše razpravljati o tem, ali so člani lovske družine upravičeni, da z družinskim denarjem nabavljajo zase škornje, srajce, vetrne jopiče, gojzerice itd. Čeprav so bili ti predmeti vpisani v inventarno knjigo, je dejstvo, da so bili člani na ta način zato, ker so lovili, nekako plačani. Sklicevanje na redno dežurno službo v lovišču, češ da so bili ti predmeti nabavljeni prav zaradi nje, je metanje peska v oči. Nekatere točke poslovnika LD Polana ocenjujem kot višek cinizma in posmehovanja vsem predpisom in pravilom; tak je n. pr. sklep o denarni obveznosti oziroma razbremenitvi članov. Zdi se mi, da je cilj takega kupčkanja in prekladanja denarja iz enega žepa v drug žep istega suknjiča slab poizkus prikrivanja dejanskega stanja. Lovci Lovske družine Polana, ali ste pomislili, koga ste pretentali? Ker ste hoteli s svojimi knjižnimi mahinacijami zavesti ostale lovce v zmoto, ste dvakrat umazani! S čim lahko upravičite nagrade za udeležbo na družinskih posvetih ali pri odlovu? Ali nimate pri odlovu več lovskega užitka kot pri streljanju? Vaš član gre nad srnjaka z družinsko risanico, strelja ga z družinskim strelivom, upleni srnjaka, ki je družbena last, zakaj torej še nagrada? Še o prispevkih za gospodarjenje z lovišči nekaj besed! Vse tri družine so imele iz lovišča 3 210 636.— din dohodkov, za gospodarjenje z loviščem pa so dale le 151 891.— din, to je manj kot */m dohodka. Spominjam se delegata OLZ Murska Sobota, ki je na plenumu Republiške lovske zveze tarnal in skušal na vse pretege dokazati, da prekmurske lovske družine ne zmorejo »ogromnih« prispevkov. Kako je mogel to trditi, ko govore številke ravno nasprotno? Ali so se prispevki res določevali pristransko? Da, nepravilno so bili določeni, toda ne v škodo lovcev OLZ Murska Sobota, Ptuj in Maribor, ampak v njihovo korist! V dokaz naj navedem OLZ Ljubljana. 60 družin te Okrajne lovske zveze plača preko 1500000 dinarjev prispevka, celotna tržna vrednost vsega plena pa je nekaj nad 3 milijone dinarjev! Člani OLZ Ljubljana plačajo torej skoraj polovico vrednosti svojega plena, medtem ko plačajo lovci imenovanih treh prekmurskih družin le V20. In še to: ljubljanski lovci so prispevek plačali brez godrnjanja, prekmurski pa so uprizorili pravo revolucijo. Ne primerjam z namenom, da bi dosegel znižanje prispevka OLZ Ljubljana za bodoče leto, ker smo lovci te Okrajne lovske zveze z višino prispevka kar zadovoljni, le po družinah ga bomo razdelili po novem ključu, primerjam zato, da se bodo drugo leto dajatve določevale po zmogljivosti lovišč, ne pa po zrelosti lovcev. Uverjen sem, da bo Republiška lovska zveza spoznala isto in uvidela, kako resničen je izrek naših kmetov: Vzemi tistemu, ki tarna, in daj tistemu, ki se hvali! Kakšen je zaključek vsega tega? Mnogi lovci in celo kolektivi še niso pometli z miselnostjo preživele dobe. Za te lovce in družine je v naravi živeča divjad brez lastnika, uplenjena pa osebna last uplenitelja. Tako mišljenje je popolnoma zgrešeno in škodljivo za razvoj slovenskega lovstva. Nekatere lovske kolektive je že privedlo do nepravilnega in neskrbnega gospodarjenja z družinskimi sredstvi, saj so zbrana sredstva razsipavali v nelovske namene, za osebno okoriščanje, še je potrebno, da naše lovce seznanjamo s socialistično ureditvijo lovstva in jim ponovno zabičamo, da je divjad splošno ljudsko premoženje, uplenjena ali ulovljena pa last lovskega upravičenca, to je lovske družine. Premoženje lovske družine je družbeno premoženje. Do tega premoženja lovec kot posameznik nima posebnih pravic. Po splošnih predpisih se smejo družbena sredstva uporabljati samo v družbenokoristne namene. Ker novi zakon o lovu določa, da so skrb za lovišče, gojitev divjadi, nasajanje itd. družbenokoristni, moramo sredstva, pridobljena z lovskim gospodarjenjem, torej družbena sredstva, vrniti v lovišča! Zdi se mi, da sem s tem povedal vse. Če nekaterim kolektivom to ni razumljivo, potem jim moram dati še bolj enostaven recept: Prvič, roke proč od družinske blagajne! Iz te blagajne niti dinarja za naš žep! Drugič, pomagajte revnim lovskim kolektivom! V Sloveniji je okrog 30 lovskih družin, ki se bore za obstanek, njihova lovišča so revna in ne dajejo skoraj nič. Lovci so socialno šibki in težko zmorejo dajatve. Lovske družine Kupšinci, Polana in Sp. Ptujsko polje! Sprejmite patronat nad takimi družinami, pomagajte jim in omogočite, da se bodo tudi ti naši državljani lovsko izživljali! VLOGA, DELO IN SREDSTVA OKRAJNE LOVSKE ZVEZE 30. oktobra 1. 1. je bila izredna seja upravnega odbora OLZ Murska Sobota. Seja je bila sklicana na zahtevo Republiške lovske zveze. Upravni odbor je po večurni razpravi kaznoval Lovsko družino Kupšinci s strogim javnim ukorom in sklenil, da morajo člani do 31. decembra 1955 plačati obleko, obutev in strelivo, vse torej, kar so dobili neupravičeno, in poravnati članarine in takse, ki so se plačevale iz družinske blagajne. Po približni oceni bo moral vrniti v družinsko blagajno vsak član okoli 40 000.— dinarjev. Vprašanje je, če je kazen »strogi javni ukor« primerna teži dokazane krivde? Ugotovljeno je bilo, da je Lovska družina Kupšinci vrsto let v lovišču zelo dobro gospodarila. Da bi dvignila stalež divjadi na primerno višino, se je več let odpovedovala odstrelu; fazane in zajce je načrtno gojila; člani so imeli v lovišču stalno nadzorno službo. Uspehi niso izostali. Tako je danes kupšinsko lovišče eno najboljših v Prekmurju. Kolektiv, ki je imel knjigovodstvo dobro urejeno, je svojo krivdo v celoti priznal in obljubil, da bo odtujena sredstva v družinsko blagajno vrnil. Olajševalna okolnost, ki je govorila proti razpustu družine, je bila tudi ta, da je družina delala po sklepih družinskih posvetov. Zapisnike posvetov so redno dostavljali Okrajni lovski zvezi; ker ta družinskim sklepom ni nikoli ugovarjala, je lovska družina razumela molk kot odobravanje. Tako je postal kritična točka upravni odbor Okrajne lovske zveze Murska Sobota. Kaj je delal ta odbor? Ali je sploh kaj delal? Ali je videl te grobe nepravilnosti? Ali je videl izigravanje zakona o lovu, lovskih pravil in drugih predpisov? Kako je mogel dopustiti, da je šlo lovstvo Prekmurja svojo pot, pot, ki je popolnoma nasprotna naši družbeni stvarnosti? Ni dvoma, da je upravni odbor OLZ Murska Sobota vse to videl, saj je živel na istem področju, živel z lovci teh družin, z njimi dihal isti zrak, sedel za isto mizo in pil iz iste čaše. Zakaj ni ničesar ukrenil? Zakaj je molče odobraval nemogoče družinske sklepe? Zame tu ni neznanke! Tu sta vladala oportunizem in bojazen, dregniti v nesnago, da ne bo preveč smrdelo pred lastnim pragom. Tu so vladali egoizem, težnja po brezplačnem lovskem izživljanju in pohlep po okoriščanju. Sedaj razumem, zakaj so mnogi sklepi Republiške lovske zveze naleteli na najmočnejši odpor prav tu; zakaj je bilo prav tu razumevanje splošnih potreb slovenskega lovstva najslabše; zakaj so bile prav tu zime za odlov zajcev in fazanov vedno prekratke! Vse je mislilo le nase! Kako naj bi bilo drugače, ko je riba smrdela pri glavi. Prav do tega zaključka je prišel tudi upravni odbor RLZ. Zato je razrešil upravni odbor OLZ Murska Sobota in imenoval začasno upravo. Ker sta bila v enem samem letu potrebna dva taka ukrepa, dve razrešitvi upravnih odborov okrajne lovske zveze, se mi zdi potrebno, spregovoriti nekaj besed o okrajnih lovskih zvezah. Okrajno lovsko zvezo sestavljajo vse lovske družine okraja. Zakon o lovu okrajno lovsko zvezo izrecno pooblašča, da skrbi za pravilno usmerjanje lovstva na svojem področju. Brez dvoma so taka pooblastila naslednja: potrjevanje lovskogospodar-skih načrtov, nadzorovanje lovskih družin, upravljanje okrajnega lovskega sklada, določanje najvišjega števila članstva lovskih družin, imenovanje izpitnih komisij in slednjič določilo, da sme izključiti lovsko družino, če je njeno strokovno delo v nasprotju s pravili in z zakonitimi predpisi o lovu ali če v znatni meri škoduje koristim lova. Pravila okrajnih lovskih zvez so pri določanju kompetenc še bolj široka, toda točna. Pravila nalagajo okrajnim lovskim zvezam, da usmerjajo in nadzorujejo delo lovskih družin, da skrbe za napredek lovstva in za dvig strokovnega lovskega znanja, da nadzorujejo gospodarjenje in potrjujejo poslovnike ter lovskogospodarske načrte lovskih družin, da skrbe za ureditev čuvajske službe, za nasaditev in razplod divjadi, za dvig lovske prosvete in kulture ter za utrjevanje lovske discipline in socialistične lovske zavesti. Po pravilih okrajne lovske zveze lahko zadrže sklep lovske družine, ki je v nasprotju z zakonom ali za lovstvo škodljiv. Okrajne lovske zveze morajo biti torej organizator, kontrolor, vzgojitelj in čuvar zakonitosti ter socialistične vsebine lovstva. Pravimo, da je v organizaciji moč. Res je tako! Toda moč organizacije ni v številu članstva, moč je v organizacijski čvrstosti, homogenosti, monolitnosti. Tisti kolektivi, katerih člani enako mislijo in žele, se bore za iste smotre in cilje, so pripravljeni na enake žrtve in napore, ki znajo podrediti svoje koristi skupnim, so močni in zdravi. Ti kolektivi ne poznajo nepremagljivih preprek. Takim kolektivom je vsaka naloga lahka. Skupno delo jih samo zbližuje in prekaljuje. Taki lovski kolektivi so nam potrebni! Zato bomo storili vse, da jih bomo imeli. Kakšna pota naj uberemo, da bomo ta cilj dosegli? Prvi korak so redni družinski posveti. Na posvetih se člani spoznavajo, zbližujejo, izmenjavajo misli, tovariško kritizirajo, izdelujejo skupne načrte; vse to jih mobilizira in združuje v celoto. Naslednji tak korak je utrjevanje discipline. Z vstopom v lovske vrste sprejme vsakdo obveznosti do kolektiva. Posameznik se mora pokoravati volji kolektiva in ne sme po svoje voziti. Če kolektiv ne najde pravega dela in premišljuje, kaj bi storil v korist lovišča, potem mu je treba pomagati s konkretno postavljenimi nalogami. Naloge morajo biti dobro premišljene in realne, takšne, da jih bo kolektiv lahko izvršil. Izvršitev nalog pa moramo kontrolirati. Dalje moramo kolektive in posameznike navajati k zavestni disciplini. Nočemo vojaške discipline in discipline zaradi strahu pred izključitvijo. Vsak član lovske družine se mora zavedati, da nam V pečeh Soteske Foto Miran Svetina je disciplina potrebna, da brez nje ni kolektivnega življenja, ne dobrega gospodarjenja in gojitve, lovskega tovarištva in seveda tudi ne sodobnega razvoja lovstva. Nujno je, da okrajne zveze delo lovskih družin kontrolirajo, in sicer sistematično kontrolirajo. Slabšim družinam naj bodo stalno za petami, dobrim redkeje. Od vseh lovskih družin morajo redno zahtevati dostavljanje zapisnikov družinskih posvetov. Ti zapisniki pa ne smejo iti v predal. Pazljivo jih moramo pregledati in, če opazimo kakršno koli škripanje, moramo takoj posredovati. Poiskati moramo z družinami čim več osebnih stikov, pose-čati važnejše družinske posvete, brezpogojno pa vse občne zbore. Od časa do časa je potreben pregled finančnega poslovanja. Posebno je treba paziti, kako družina gospodari. Analizirati je treba vse dohodke in izdatke in ugotoviti, če črpa družina v dovoljni meri sredstva iz lovišča, kam gre izkupiček za prodani plen, kam gredo kože, kolikšna je članarina itd. Pri izdatkih je treba pregledati, kolik del gre za čuvajsko službo, za prehrano divjadi in ostale lovskogospodarske namene; ugotoviti je treba, v kakšnem razmerju so ti izdatki z ostalimi funkcionalnimi družinskimi izdatki. Tudi na ta ali oni družinski lov naj pošlje okrajna zveza svojega zastopnika. Tudi za to dejavnost se moramo zanimati. Skratka, okrajna lovska zveza se mora zanimati za prav vse delo lovske družine. Kontrola pa mora biti pravična; dobre stvari je treba pohvaliti, slabe primerno grajati ter dati navodila za boljše delo. Pri ocenjevanju ne smemo pozabiti specifičnosti posameznih družin: socialnega sestava članstva, odmaknjenosti od kulturnih in gospodarskih središč, razvitosti lovske tradicije, kajti to so stvari, s katerimi moramo računati in njim primerno zaostriti vprašanja in način dela. Vzgojna vloga okrajne lovske zveze je zelo pestra. V prvi vrsti naj zajame lovskostrokovne probleme, lovskogospodarska vprašanja, moralno-etična načela in družbenopolitična vprašanja. Vsaka družina naj ima letno vsaj dve predavanji. Če družina nima primernega predavatelja, naj ga priskrbi okrajna lovska zveza. Za lovske čuvaje in mlajše lovce naj okrajna lovska zveza organizira tečaje, na katerih naj se predela snov, predpisana za lovske izpite. Seveda pa ne mislimo, da je s predavanji in tečaji že vse narejeno. Največ bodo naredili osebni stiki in osebni vzgledi. Zato mora okrajna lovska zveza dobro premisliti, koga bo poslala na občni zbor, posvet ali na lov. Delegat mora z besedo in lastnim vzgledom pozitivno vplivati na družinski kolektiv, delegat mora biti sposoben, da tekoča politična vprašanja in vse konkretne probleme analizira s stališča današnje družbene ureditve; vsak poizkus depolitizacije lovskih kolektivov je zločin proti lastnemu ljudstvu. Lik slovenskega lovca moramo dvigniti; to nalogo morajo vzeti okrajne lovske zveze v roke z vso resnostjo. Lovski izpiti naj pri tem prizadevanju lzvrše svoje selekcijsko poslanstvo. Izpitne komisije morajo biti stroge, toda pravične. Od delavca in kmeta naj ne zahtevajo toliko kot od izobraženca; na izpitu pa mora vsakdo pokazati svoji izobrazbi primerno lovsko znanje. Komisije naj kujejo železo, dokler je vroče. Začetnik je najbolj pripravljen, da odprtih ust posluša in prebira lovske knjige; po opravljenem izpitu ve že vsako pišče več kot koklja. Zelo hvaležna naloga okrajne lovske zveze je, da varuje in goji načela socialističnega lovstva. Tu so okrajne lovske zveze čuvar zakonitosti, društvenih pravil in poslovnikov ter branilec splošnega ljudskega premoženja in enakopravnih odnosov. Stvari na tem področju so razčiščene in jasne, vendar pa je borba na tem področju najtrša. Zakon o lovu in društvena pravila so jasna in precizna ter jih zato nihče ne more različno tolmačiti, če izvzamem tega ali onega jurista, ki povsod kaj izvrta. Morda smo novi zakon in pravila le premalo razlagali in premalo poudarjali osnovna načela in duha, ki veje iz njih. Kar smo zamudili, moramo takoj nadoknaditi. Priložnosti je vsak dan dovolj. Konkretni primeri nam jih pogosto nudijo. Novo pojmovanje lovstva in medsebojnih odnosov, zlasti pa odnosov do plena in divjadi mora naše članstvo razumeti in usvojiti, vcepiti se mu mora v zavest. Dokler tega ne bomo dosegli, bomo spet in spet imeli nove Kupšince, Polane itd. Posebno pozornost morajo posvečati okrajne lovske zveze družinskim poslovnikom. V njih se kaže lovska zavest kolektiva, poslovnik ti pove, kako pojmuje družina načela socialističnega lovstva. Poslovnik določa odnose med člani kolektiva, odnose članov do plena in odnos kolektiva do družbene lastnine. Posamezniki vtihotapljajo neverjetne stvari v družinske poslovnike. V nekem poslovniku sem n. pr. čital: »Zajec je last uplenitelja. Za gozdnega jereba plača uplenitelj v družinsko blagajno 300 dinarjev.« Seveda sem se takoj ustavil pri tej modrosti in skušal ugotoviti, od kod izvira. Glejte! V lovišču ima tista družina malo zajcev; najuspešnejši lovec jih odnese v sezoni največ tri! Končno naj jih letos še! Toda jerebi? Teh je v lovišču precej; nerazumljivo mi je bilo, zakaj jih družina tako ščiti. Ko sem se zamislil v sestav članstva, mi je postalo vse jasno. V družini so štirje meščani, katerim pomeni jereb več kot zajec, vsi ostali člani so kmetje, ki se jim zdi za ptiča škoda naboja! Skrivalnica je bila rešena! Domačin — revež! — imej zajca brezplačno, meščan — gospod! — plačaj jereba! Seveda morajo okrajne lovske zveze skrbeti, da so člani lovskih družin enakopravni ne samo pred zakonom, ampak tudi po poslovniku in v lovski praksi. Pri izvrševanju svojih osnovnih nalog in dolžnosti nalete okrajne lovske zveze večkrat na težave in prihajajo v zaostrene odnose tako s posamezniki kakor tudi z lovskimi družinami. Zato poglejmo sredstva, v prvi vrsti pravna, ki zagotavljajo okrajni lovski zvezi uspešno delo. Brez dvoma dajejo zakon o lovu in društvena pravila okrajni lovski zvezi vso pomoč; tako ji omogočajo pravilno usmerjanje lovstva na njenem področju. Da se z zakonom ni igrati, to vsakdo ve. Zato bomo večino težav prebrodili z odločno zahtevo, da se zakonita določila spoštujejo. Potem imamo še društvena pravila, ki so prilagojena današnjim potrebam. 4. člen pravil okrajnih lovskih zvez je pravi balzam za uspešno delo. Ta člen določa, da mora imeti vsaka družina poslovnik; poslovnik pa potrdi okrajna lovska zveza. Dokler poslovnik ni popolnoma v skladu z duhom zakona, toliko časa ga OLZ ne more potrditi. Jasno Je, da družina, ki poslovnika nima, ne more in ne sme loviti. Tudi 9. člen istih pravil ne smemo omalovaževati, saj pooblašča okrajno lovsko zvezo, da zadrži vsak sklep lovske družine, če je škodljiv razvoju lovstva; škodljiv razvoju lovstva pa je vsak sklep, ki ni v skladu z zakonom In pravili ter splošnimi načeli dobrega gospodarjenja. Kadar prepričevanje in vsa ostala vzgojna sredstva odpovedo, preostanejo seveda samo še kazenski ukrepi. Tudi teh se je treba včasih poslužlti. Okrajna lovska zveza ima pravico, da lovsko dru- žino izključi. Kot laik v pravnih zadevah pa menim, da je s tem pooblaščena, izrekati tudi manjše kazni; to je večkrat potrebno. Okrajna lovska zveza lahko izključi na predlog družine vsakega člana iz vseh lovskih družin svojega območja. To je koristno določilo za nepoboljšljive in težke grešnike. Zdi se, da so sestavljale! družinskih pravil dobro poznali naše razmere, saj 32. člen določa, da disciplinski postopek lahko predlaga vsak član družine; če se predlagatelju zdi, da v družini izrečena kazen prekršku ni primerna, se lahko pritoži na disciplinsko sodišče okrajne lovske zveze. To določilo je zaradi tega, ker vladata v nekaterih družinah familiarnost in oportunizem; v takih družinah se mora manjšina boriti za red in pravično ureditev odnosov. Tudi v najslabšo družino lahko torej krepko posežemo in razčistimo vrste, če je v njej le en pošten član. Vse vrste orožja so v rokah okrajne lovske zveze. S katerim kalibrom bo odprla ogenj in s katerim zmagala, je stvar taktike in dobre presoje vseh okolnosti. Pri tem se moramo zavedati, da bomo na vsako odločno ukrepanje slišali znani odmev: »Kje je demokracija? Ali je to lovsko samoupravljanje?« Tako kričanje naj nas ne moti! Saj tudi miličnik, ki prime tatu, ne izpusti grešnika, čeprav vpije. Če le preveč želi svobode, mu pošteni državljani pomagajo, da malopridneža ukroti. Demokracija in samoupravljanje v lovstvu bosta vedno v soglasju s trenutno lovčevo zavestjo. Čim bolj se bo razvila lovčeva zavest in čim bolj bo skladna z družbeno zavestjo, toliko bolj bosta demokracija in samoupravljanje popolna in splošna. Skoraj bi pozabil na naše glasilo! Vse premalo izkoriščamo moč pisane besede. In vendar je imela pisana beseda tako v preteklosti kakor danes veliko vzgojno vlogo. V »Lovcu« bi morale okrajne lovske zveze pisati o lovstvu na svojih področjih, objavljati in nakazovati važne probleme, obveščati o svojih uspehih in neuspehih. Okrajne zveze bi z boljšo povezanostjo z našim glasilom dale našemu tisku aktualnejšo vsebino, pripomogle k pestrosti in večji strokovnosti. »Lovec« je naše ogledalo, njegova raven je odraz naše ravni. Zdi se mi, da bi bilo zelo koristno, če bi okrajne zveze naredile anketo, ki bi pokazala, koliko članov »Lovca« prečita, kako ga ocenjujejo, kakšni članki so jim najbolj koristni, katere najraje čitajo itd. Taka anketa bi bila uredniku dober in zaželen kompas. ZA ZAKLJUČEK Na ulici srečam starega znanca. Že dolgo se nisva videla. Zato se vprašava po zaposlitvi, pogovoriva o družini, življenju itd. Znanec tarna o težavah današnjih dni. Pazljivo ga poslušam; ko pa le ne neha zdihovati, takole zaključim njegova negodovanja: »Kaj jočeš ti, saj si vendar zaposlen v trgovini!« Na sprehodu sem se sešel s prijateljem iz šolskih let. Zaposlen je v tovarni. Razgovarjava se kot dobra prijatelja. Sam ne vem, kako se je pogovor razvil, da sem mu zabrusil: »Vi iz tovarn ste na konju! Vsaj dvakrat na leto si delite dobiček, premije dobivate in v inozemstvo potujete!« Ko sem bil sam, sem se zamislil, če jima nisem storil krivice. Iskal sem subjektivne, pa tudi objektivne razloge za svoje besede. Da, kriv sem in kriv nisem! O nepoštenosti v naši trgovski mreži se govori in piše. Zaradi nekaj ugotovljenih primerov pa je danes javno mnenje tako, da v trgovinah vse krade. Nekaj delavskih svetov se je brigalo bolj za delitev dobičkov kot za dvig proizvodnje in proizvodnosti dela; zaradi teh posameznih primerov pa je nastalo javno mnenje, da v tovarnah sploh nihče ne dela, da dele tam samo dobičke. Tako javno mnenje je speljalo tudi mene, da sem podvomil v poštenost starih znancev. Oktobra je izšel članek »Športni lov ali izkoriščanje?«. Recimo, da ga je bralo 10 000 državljanov! Jutri bo izšel v »Slovenskem poročevalcu« članek »Lovci si prilaščajo družbeno lastnino«; ta članek bo bralo 60 000 ljudi. Morda bo tema člankoma sledil še tretji in četrti. Ustvarilo se bo mnenje, da lovci nismo športniki, ampak tatovi družbene lastnine. Ko se bom srečal s svojima znancema, bom slišal: »Janez, ti si ptič! Še šport ti je donosen! Kam boš šel v nedeljo po meso za ves teden?« Tako, lovski tovariši, se stvari razvijajo. Za svoje početje nismo odgovorni samo svoji vesti in organizaciji, odgovor bo zahtevala tudi skupnost, vsi državljani. Naša skupnost je usvojila novo, napredno družbeno zavest. Skupnost kontrolira trgovine, podjetja in nazadnje tudi tisti delček splošnega ljudskega premoženja, ki ga tvori naša divjad. Ker ima družbena kontrola na tisoče tipalk in oči, ne bo pred njo nihče prikril svoje nepoštenosti. Na kocki sta, tovariši, naše dobro ime in naš ugled. Danes sodržavljani še vidijo v nas športnike, ljubitelje narave, sonca in zraka ter iskalce lovskih doživetij. Če bo javno mnenje tako tudi jutri, Je vprašanje! Lahko se zgodi, da jutri ne bomo več z veseljem skočili v lovski kroj, da se bomo pričeli izogibati javnih poti in srečanj z znanci, da se bodo naši hrbti ukrivili, pogled usmeril v tla, klobuk povesil globoko na čelo. Vse to nas utegne doleteti, če takoj danes ne gremo v napad! Zbrali se bomo vsi lovci športniki in pričeli neizprosen boj z vsemi, ki vidijo v lovu le meso za lastni lonec. Nekdo bo v tem spopadu premagan. Uverjen sem, da ne bodo popustili tisti, ki se bodo borili za pravico! Na njihovi strani bo organizacija in vsa opora naprednih delovnih množic. Zato bomo izšli iz boja kot zmagovalci. Očistili bomo naše vrste, naredili v družinah red, znebili se bomo vseh, ki sta jim poštenost in dobro ime deveta briga. Hočemo ostati lovci športniki in pečat lovcev športnikov bomo dali slovenskemu lovstvu današnje dobe. LOVSKO - PLANINSKA RAZSTAVA V ŠOŠTANJU Jože Kuntarič Od 2. do 9. oktobra 1955 je bila v Šoštanju lovsko-planinska razstava, ki so jo priredili člani Lovskih družin Šoštanj-Topolščica in Šoštanj-Rav-ne ter Planinsko društvo šoštanjske tovarne usnja. Razstavo, ki je dobro uspela, si je ogledalo skoraj 5000 ljudi. Posvetila v spominski knjigi govore, da je bila ta razstava po osvoboditvi v Šoštanju najlepša tako po ureditvi kot po razstavljenih predmetih. Lovski del razstave, ki je zavzemal skoraj 70% prostora, se je pričel z dermoplastiko v gozdu in prešel v planinski predel z gamsom vrh planine. Razstavljena je bila skoraj vsa v okolici Šoštanja živeča divjad: lisica, kuni, veverica, srnjak, gams, gozdni jereb, poljska jerebica, fazan, kotoma in belka. Seveda tudi dolgouhec ni manjkal. Ujede so zastopale kanje in sršenar. Na razstavi smo videli tudi različne lovske pripomočke, kot so pasti in ostala lovila, bogato razstavo krzna ter kože srnjadi in gamsov. Bogata je bila tudi razstava lovskih trofej. V posebni vitrini so bili razstavljeni izdelki naših lovcev, kot ročaji za lovske nože in lovski gumbi. Nazorno je bila prikazana priprava lovskih trofej: gamsovega čopa, ruševčevih krivcev in jerebove podrepice. Marsikoga je pritegnil ogled lovske literature, med katero so bili vsi letniki Lovca. Balistični del razstave je prikazal vse vrste orožja od starih pušk na kresilni kamen do moderne bokarice z daljnogledom. Lepo je bil urejen tudi tisti del razstave, ki je obiskovalcem prikazal različne vrste smodnika, šiber, krogel in lovskih nabojev, pripomočke za polnjenje lovskih nabojev in ostale predmete, ki jih lovec pri lovu potrebuje. Razstavo je zaključil lepo urejen akvarij, okoli katerega je bila razstavljena naša vodna perjad. V malem bazenčku pa so plavale ribe in raki. Treba je poudariti, da so člani lovskih družin svoje dele razstave sami uredili z minimalnimi finančnimi sredstvi (1100 din), kar pa žal ne velja za planinski del razstave. Z lovsko - planinske razstave v Šoštanju F°t° Pajk PRVA LOVSKA ORGANIZACIJA V NOVEM MESTU* Adolf Grom 1883. leta so ustanovili novomeški lovci svojo prvo lovsko organizacijo. Imenovali so jo »Jagdge- * Zanimivi prispevek tov. Adolfa Groma za zgodovino lova v Sloveniji toplo pozdravljamo. Tovariši lovci, rešite pozabljenja oziroma izluščite iz arhivov dogodke in dejstva, ki so važni za naše lovstvo! — Ur. sellschaft Rudolfswert« (Lovska družba Novo mesto). Sprva je imela 16 članov (A. Smole, Buser, grof Margheri, von Vestenek, von Langer, Clarici, Schwarz, Schmidt, Guštin, Fischer, Ogoreutz, Leh-mann, Mohar, Riedl i. dr.), ki so bili po poklicu največ veleposestniki (predvsem graščaki), trgovci Foto Pajk Z lovsko - planinske razstave v Šoštanju in višji uradniki. V naslednjih letih se je število članstva vedno bolj krčilo, dokler ni imela Družba 1888/89. leta le še 5 članov. Po zakonu o lovu iz 1849. in 1852. leta so oddajali lovišča na javnih dražbah v zakup. Tako je vzela Družba za pet let v zakup naslednja tedanja lovišča: Stopiče, Šmihel, Jurko vas, Pireč-no, Sv. Jurij, Mirno peč, Bršljin z Daljnim vrhom, Dobindol, Drganja sela in Mestno hosto, za kar je plačala 244 gold. 17 kr. letne zakupnine. Vsa ta lovišča pripadajo danes loviščem: Novo mesto, Šmihel, Gorjanci in Mirna peč. Od lovišč, vzetih v zakup, je dala nekaj lovišč v podnajem. Tako je dobil Povše za 10 gold. letne najemnine Mirno peč, Smola za 9 gold. Ra-gov log, Kulavec za 9 gold. Dobindol, Germ za 20 gold. 16 kr. Bršljin z Daljnim vrhom, Meinhold za 6 gold. 50 kr. Sv. Jurij, Faleskini za 10 gold. Prečno. Za nadzorstvo lovišč je imela Družba 13 čuvajev: Avguština za Šmihel-Stopiče, Lusarja za Gaberje, Jožeta Vambiča za Jablan, Ignaca Vam-biča za Kačjo rido, Stangla za Portovald, Lenarčiča za Cerove, Vesela za Brulsko, Ovnička za Mestno hosto, Riefla za Sv. Jurij, Plantana za Jurko vas, Joba za Drganja sela in Krala za Plenberg. Čuvajem je plačevala strelnino (Schuss-lohn): za zajca 20—30 kr., za srno 1 gold., za lisico 50 kr., za gozdne jerebe 50 kr. Za ujetega lovskega tatu so dobili nagrado 3 gold. (Ergreifer-traglohn). Po letnih obračunih in knjigah se vidi, da je bil najvestnejši in najpodjetnejši lovski čuvaj Lenarčič, saj je prejel letno tudi do 20 gold. Člani Lovske družbe Novo mesto so lovili posamič, največ z lovskimi čuvaji, in skupno, na brakadah. Dneve za brakade v posameznih loviščih so določili na sestankih. Na brakade so lovce povabili pismeno. Najeli so tudi gonjače in nosače za uplenjeno divjad, hrano in pijačo. Plačevali so jih do 5 gold. Lovci s psi so se navadno zbrali na Glavnem trgu v Novem mestu. Tu so jih že čakali gonjači, nosači in vozovi. Glavni gonjač je bil več let Ude iz Mestne hoste. Bil je visoke postave in je imel dolgo črno brado. Čez rame mu je visel lovski rog, v rokah pa je nosil več metrov dolgo palico. Na zbirališču je vedno on zatrobil v lovski rog in s tem sklical vse mestne lovske pse, last lovcev in nelovcev, kajti na znak z rogom so gospodarji svoje goniče izpustili. Psi so veselo in z glasnim lajanjem pohiteli k Udetu, ki jih je priklepal po dva in dva na verižice in miril s svojo dolgo palico. Ko so se lovci, gonjači in psi zbrali, so se odpeljali v lovišče, v katerem je bila brakada. Vodja Lovske družbe (več let je bil A. Smole) je s pomočjo lovskih čuvajev razporedil lovce po stojiščih in vodil gonjače po lovišču. Po končanem prvem pogonu, kar je bilo vedno okrog poldne, so se vsi udeleženci brakade zbrali na določenem kraju — košu. Tu jih je čakalo okrepčilo (v večjih loviščih večkrat na ražnju pečen prašiček ali ovca). Po enournem počitku ob ognju so z brakado nadaljevali. Zadnji pogon pa je bil leto za letom v neki gostilni v bližini lovišča, kjer so brakirali. Tedanji lovci so bili zelo vražjeverni. Če je lovec zjutraj, ko je šel na lov, najprej srečal žensko, je to pomenilo nesrečo in neuspeh. Da bi se tega ubranil, je vtaknil kazalec in sredinec desne roke v ustje puškine cevi. Izdatke za lov (zakupnino, strelnino, nagrade lovskim čuvajem, gonjačem in nosačem, prevoz na brakade, vzdrževanje psov in škodo po divjadi) je plačevala Lovska družba z izkupičkom za prodano divjačino in kože. Člani so imeli pri nakupu divjačine prednost. Zajce so prodajali po 1 gold., srne po 10 do 15 gold., gozdne jerebe in velike kljunače po 50 kr. Letno so uplenili do 60 zajcev, 10 srn, 10 lisic, 20 gozdnih jerebov, 5 velikih kljunačev in 30 rac. Vsak član Lovske družbe je moral imeti svojega lovskega psa. Ako psa ni imel, je moral vsako leto plačati v družbino blagajno 10 gold. Lovec pa, ki je psa imel, je dobil iz blagajne 10 gold. za njegovo vzdrževanje. Dobiček je razdelila Družba v enakih delih med svoje člane. Tudi primanjkljaj bi morali poravnati člani v enakih delih, do česar pa ni prišlo, ker je imela Družba vsa leta svojega obstoja prebitek. Letni prejemki so se gibali med 600 in 660 gold., izdatki pa med 600 in 610 gold. Družba je imela tudi nekaj lastnih potrebščin za lov: lovski rog, verižice za pse in lovske puške za čuvaje. V letih je pomen Lovske družbe Novo mesto vedno bolj padal, dokler se ni slednjič razšla. Njena lovišča so vzeli v zakup posamezni lovci. HIGIENA V LOVIŠČIH Vet. J. P. Če govorimo pri naših domačih živalih o higieni hlevov, vzreje, krmljenja, pašnikov in o odstranjevanju živalskih trupel, mislimo pri tem na izpolnjevanje ukrepov, ki so potrebni, da ostanejo živali zdrave in odporne proti škodljivim vplivom okolja. Toliko bolj smo dolžni misliti na to, kadar govorimo o higieni lovišč, kajti na divjad okolje in zlasti podnebje mnogo bolj vpliva kot na domače živali. V članku bom spregovoril o ukrepih, ki so potrebni, da ostane divjad zdrava in krepka, da se lahko uspešno upira klimatskim neprilikam. Kakor je cenejše in laže, požar onemogočiti, kakor gasiti, tako se izplača, da pri divjadi pravočasno preprečimo nesreče in propad. Predvsem je nujno, da dodobra spoznamo zdravo divjad, njen način življenja, obnašanje, čas paritve in kotitve, menjanja barve dlake itd. Vse to moramo dobro vedeti, da lahko opazimo v lovišču sleherni odklon od normalnega stanja. Ako bomo hodili po lovišču s tem namenom, nam bodo postajali ti sprehodi vedno bolj zanimivi in jim bomo kmalu dali prednost pred trofejo oziroma uplenitvijo. Postali bomo pravi lovci s potrebno lovsko etiko. Stalež srnjadi se ravna po kakovosti paše. Računamo, da se pri nas lahko dobro in v redu preživlja po 1 srna na 5—10 ha, v mešanih gozdovih z vmesnimi senožeti na 5 ha, v enovrstnih gozdovih z malo senožeti pa komaj na 10 ha. Da velja lovišče za urejeno, mora imeti za zimo pokrita krmišča, da se vanje položena krma ne zmoči in skvari. Prebavni organi divjadi so občutljivi in jim plesniva krma škodi. Bolje nič kakor zmočeno, skvarjeno seno ali skvarjena zrnasta hrana. Ob krmišču ali njegovi bližini naj bo 60 cm od tal pritrjen na drevo ali kol zaboj, na eni strani odprt, sicer pa pokrit in zavarovan pred dežjem in snegom. V zaboj damo sol, pomešano s klajnim apnom in zdravilom, ki se nam zdi potrebno (phenotiozin, tannoform ali zmleto hrastovo lubje, zmlet kalmež itd.). (Phenotiozin je zdravilo proti parazitom, hrastovo lubje in tannoform služita proti driski, kalmež za boljšo prebavo. Mešanico napravimo takole: 500 g kuhinjske soli, 100 g zmletega hrastovega lubja ali 30 g tannoforma in 50 g klajnega apna, kar spomladi zadostuje za normalno krmljenje živali, ki ima drisko. Pozimi dodamo zaradi boljše prebave 20 g kalmeža isti mešanici brez hrastovega lubja. Phenotiozina dodamo mešanici le 1%.) Da živali zaboj z mešanico laže najdejo, dodamo nekaj kapljic janeževega olja. Krmišča moramo stalno pregledovati in jih na 2—3 tedne temeljito očistiti. Vse živalske odpadke in ostanke krme okoli krmišča moramo odstraniti, in sicer sežgati ali vsaj primerno globoko zakopati. Tla polijemo s 5 %-no raztopino modre galice. Ako krmišč ne čistimo, tedaj bolj škodujejo kot koristijo. Veliko živali ima namreč razne zajedavce, ki so tudi v iztrebkih bolnih živali, in, ako okoli krmišč ni čisto, se zdrave živali prav tu okužijo. Nekateri lovci imajo slabo navado, da puste drobovje iztrebljene divjadi kar na tleh ali pa ga kvečjemu zavlečejo v kako grmovje v bližini. Tu ga najdejo lisice, vrane in psi, ga žro in razvlečejo. Izredno trdoživa zajedavska zalega v črevesju se na ta način razširi in tako še bolj ogroža zdravje divjadi. Navaditi se moramo, da iztrebljeno drobovje živali zakopljemo, kajti ta posel res ni odveč, kot morda nekateri mislijo. Predvsem moramo paziti, da do iztrebljenega ne pridejo psi, kajti ti so vmesni gostitelji veliko zelo nevarnih zajedavcev; v lovišču jih puščajo z iztrebki in tu se divjad okuži. Že vsak od nas je našel v jetrih, vranici, ledvicah ali na seroznih kožicah trebušne votline uplenjene živali različno velike mehurje, napolnjene s prozorno tekočino, v kateri je plavalo kot glavica bučke veliko ali še manjše belo telesce. Iz tega mehurja oziroma malega telesca v njem se razvije trakulja, če pride mehur oziroma telesce v črevo psa. Trakulj je več vrst, oblik in velikosti. Dolge so od 2 mm do 4 m. Nekoč mi je iz trebušne votline ustreljenega srnjaka kar zakipela množina prozornih mehurjev, priraščenih na serozne kožice. Ti mehurji so vmesna stopnja 1 m do 3 m dolge pasje trakulje, imenovane taenia marginata. Razumljivo je, da srnjak s to boleznijo ni bil kaj prida. Za ljudi je posebno važna pasja trakulja, imenovana taenia echinococcus, dolga 0,25 do 0,5 cm. Iz jajčec te trakulje se razvijejo v jetrih, vranici, ledvicah in pljučih divjadi mehurji, veliki od graha do otroške glave. Ako dobi človek po dotiku s psom jajčeca te trakulje vase, se tudi v njegovih notranjih organih razvijejo taki mehurji. Tudi na seroznih kožicah notranjih organov zajca najdemo včasih polno mehurjev, ki so vmesna razvojna stopnja druge vrste pasje trakulje, taeniae seratae, dolge do 2 m. Preiskave drobovine divjadi so pokazale, da so tudi v črevesju na videz najbolj zdravih živali razni zajedavci, kot trakulje, gliste, črvi itd. Umevno je torej, da moramo drobovino ustreljene divjadi sežgati ali vsaj zakopati, da ne pridejo do nje živali, zlasti psi. Lisico, vrano in krokarja imenujemo zdravstvene policiste v lovišču, ker žro mrhovino, ne pomislimo pa pri tem, da jo tudi razvlečejo in s tem okužijo velike predele lovišča. Zato je njihovo ime neupravičeno. In pes? Naša dolžnost je, da ga hranimo tako, da ne bo v lovišču stikal za hrano. Nikdar mu ne smemo dati surove drobovine. Ker se ta naš spremljevalec na lovu v vse vtakne, vse ovoha in preišče, se pri tem kaj rad naleze zajedavcev in tako ogroža nas in divjad v lovišču. Zato ga moramo vsako leto nekajkrat zajedavske zalege očistiti. Po vsakem takem zdravljenju se pes bolje razvija, hrana mu bolj tekne, v nasprotnem primeru pa boleha in je močno občutljiv za razne bolezni, ki jih s težavo premaga. Če najdemo v lovišču poginulo divjad, grešimo, ako dopustimo, da jo živali požro ali raznesejo. Ako je truplo še sveže, ga pošljemo Veterinarskemu zavodu v Ljubljani, Cesta v Mestni log 47, s spremnim pismom in prošnjo za preiskavo glede vzroka smrti. Ako pa je truplo že razpadlo, ga zakopljemo na suhem prostoru, ne morda v močvirju ali ob potoku. Marsikdo bo mogoče dejal, da to, o čemer pišem, ni lovčeva dolžnost. Motiš se, tovariš! Je naša dolžnost, skrbeti za higieno v lovišču. Naša krivda je, ako je v lovišču bolehajoča, zanikrna in poginjajoča divjad. Seveda je predvsem lovski čuvaj dolžan, da se zanima za te stvari, kajti njegova dolžnost ni samo, da čuva lovišče pred divjimi lovci, skrbeti mora tudi za solnice, krmišča, odstraniti poginulo divjad, skrbeti za higieno lovišča sploh. Zaupano mu lovišče mora tako poznati, da takoj opazi vsak nenormalen pojav. Ako se pojavijo podobni bolezenski znaki pri več živalih, mora to takoj javiti, da se ena bolna žival odstreli zaradi ugotovitve bolezni. Iz povedanega se vidi potreba dobre čuvajske službe v lovišču. Čuvajsko delo je mnogo-stransko in zahteva celega človeka. Lovski čuvaj mora biti strokovno usposobljen, vesten in priden. Da pa lahko svoje delo v redu opravlja, mora biti primerno plačan. Opisal sem samo najnujnejše zahteve higiene v lovišču. Zlasti letos moramo biti zaradi deževnega vremena zelo previdni. Hrana, ki jo je divjad letos uživala, je bila namreč zaradi neprestanega deževja revna z beljakovinami in rudninskimi snovmi. Zato so živali na letošnjo zimo slabo pripravljene in neodporne. Stalež zajcev je skoraj povsod močno znižan. Tudi stalež srnjadi bo pozimi, zlasti pa spomladi upadel, ako ne bomo pravočasno poskrbeli za krmišča in ako ne bo higiena lovišča zadostna. Dobro suho seno, sol, klajno apno in primerna zdravila bodo srnjad obvarovala obolenja in pogina. Pravi čas, da te stvari uredimo, je pred snegom. ŠE NEKAJ O KUNAH Jože Debevec Neovrgljivo dejstvo je, da so kune obeh barv največja nadloga naših lovišč, kajti njih krvoločnost prekaša krvoločnost vseh ostalih roparic, ki se klatijo po lovišču. Za to trditev nekaj dokazov! Lansko jesen, ko je ležalo že kakih 20 cm novega snega, sem hodil po lovišču in ogledoval, kako je s kunjimi sledovi. Seveda sem pogledal tudi za sledovi ostale divjadi, ker se da v takem snegu posebno v zaraščenih gozdovih precej dobro ugotoviti njen stalež. Našel sem v skokih narejen srnji sled, ob katerem je tu pa tam ležala kapljica krvi. Ker se mi je zdela zadeva nekoliko sumljiva, sem šel po sledu za srno. Na mestu, kjer se je srna v velikih skokih prebijala skozi gosto grmovje, zapazim nenadoma kun ji sled. Vse" je kazalo, da je srna ob vejah sklatila kuno s sebe. Ker pa le nisem bil prepričan, da je ta moj sum utemeljen, in ker me je zanimalo, kako se je to zgodilo, jo mahnem po srninem sledu nazaj ter točno pregledam mesto, kjer se je srna pasla. Tudi tu sem našel kunji sled. Kuna se je priplazila čisto blizu srne, se pognala nanjo in ji med dirom pričela gristi vrat. Po tej ugotovitvi sem zopet stopil za srno, da bi dognal, kaj je z njo. Nisem je našel, kar kaže, da se je nevarnega jezdeca k sreči rešila. Nekaj dni kasneje sem zasledil dvoje srnjadi in kuno, ki se je v diru poganjala za njima. Kuna je šla za živalma skoraj tisoč metrov daleč. Na več mestih sem opazil, kako jima je sekala pot. Videti je bilo, ko da jima sledi z visokim nosom, vendar nisem mogel nič točnega ugotoviti. Večkrat sem tudi videl, kako je kuna lovila zajca, a vedno prej popustila, preden ga je ujela. Ko sem lansko leto opazoval in precenjeval ležečega srnjaka in njegovo rogovje, priteče nenadoma kake tri metre od njega lisica. Že sem obračal pogled na puško, ki je ležala poleg mene, vendar se ni zgodilo to, kar sem pričakoval — srnjak in lisica sta se samo pogledala. Srnjak ni niti vstal s svojega ležišča, lisica pa jo je odkurila v grmovje, tako da je strelu ušla. S tem seveda ne mislim reči, da je srnjad pred lisicami popolnoma varna, je pa precejšnja razlika v krvoločnosti kun in lisic. Povrh ima kuna, posebno zlatica, še to prednost, da more plezati tudi po drevju, zaradi česar trpi tudi perjad. Moj namen ni, ugotavljati, katera žival je bolj krvoločna, temveč opisati, kako je treba kune loviti. Prepričan sem, da ne more postati dober kunar tisti lovec, ki za pečjo prebira članke o kunah in na papirju spoznava, kakšen je kun ji sled. Mnogo več se moreš naučiti v lovišču. Posebno dobro se vtisne sled kune kunarju v spomin takrat, ko se pozno v noč vrača domov praznih rok, ves moker, premražen in lačen, da se mu čreva lepijo. Od svojega 15. leta sem hodil z bratom po notranjskih gozdovih za kunami. Skrbno sem pazil, kje sva 'nastavljala stave in po kakšnem terenu kune najraje hodijo. Iz izkušenj in opazovanj morem reči, da vpliva na kun ji lov troje: dobro prepoznanje sledu (razlikovanje med sledom zlatice in sledom belice), vreme in teren. Po mojem je najzanesljivejši razpoznavni znak v kun jem sledu ta, da napravi kuna belica bolj čist, gladek odtis kot kuna zlatica, zato ker ima spodnjo stran prstov in stopala neodlakano, medtem ko ima kuna zlatica ta del stopala odla- kan. Zato odtis noge na sledu ni tako čist in izrazit, kajti dlačice vedno napravijo v sledu majhne brazgotine. Poleg tega je sled zlatice nekoliko podoben sledu prednjih nog zajca, sled kune belice pa sledu mačke. Za izkušenega kunar j a zadostuje že to, da spozna, kateri kuni sledi. Pri kun jem lovu, kot rečeno, ni vseeno, kakšna sta vreme in sneg. Važno je tudi, katero kuno zasledujemo. Za lov kune zlatice je najugodneje, če dan pred lovom zapade okoli 25 cm pršiča. Ne sme pa biti vetrovno, da ostane sneg tudi drugi dan tak, kot je zapadel. Ponoči naj ne sneži, ker v takem vremenu kuna ne potuje; slab je tudi vsak vetrič, ker stresa sneg z vej. Kadar pa je vse, kot je treba, se odpravimo brez obotavljanja na zasledovanje, kajti uspeh je gotov. Marsikateri lovec bo verjetno vprašal, zakaj te zahteve. Če je do 25 cm ali nekoliko več suhega snega, se kuni, ki ima noge precej kratke, udira. Pri vsakem skoku skoraj utone v snegu. Skoki so zato zelo kratki, včasih samo po pol metra. Pri taki hoji se kuna hitro utrudi in napravi zato mnogo krajšo pot, kot bi jo sicer. Razumljivo je, da je tudi lovčeva pot pri zasledovanju mnogo krajša ter manj naporna. Tako lahko prispe do kuninega ležišča še za dne in se dobro pripravi za odločilno srečanje. Kuna zlatica si izbere svoje ležišče navadno v veveričjem gnezdu in tudi v votlem drevesu, zelo redko pa v kakem kupu zasneženih vej na tleh. Pripomniti moram, da nisem nikdar našel kune zlatice v zemeljski votlini, našel pa je ni niti moj pokojni oče, ki je kune 45 let lovil. Z zlatico imamo torej opraviti predvsem na drevju. Ko jo zasledujemo, se med potjo dostikrat zgodi, da spleza na drevo in nam na ta način sled zakrije. Tedaj moramo delati često velike kroge, da ugotovimo, kje se je spustila na zemljo. Pri tem pa je zelo važen sneg. Kuna, ki skače s smreke na smreko, otresa z vej sneg. Ta se usiplje na zasnežena tla, kjer napravi vdrtinice. Sedaj nam kune ni težko zasledovati, ker nam vdrtinice v snegu nadomeščajo sled na tleh. Kar privedejo nas pod drevo, na katerem spi kuna, kajti vdrtine se pod tem drevesom nehajo. Tedaj lahko brez obotavljanja v gnezdo ustrelimo. Pri strelu v gnezdo sem vedno uporabljal zrnje št. 4 ali 6. Gnezdo je namreč včasih tako premočeno in zmrznjeno, da ga drobnejše zrnje ne prebije in tako tudi kune ne zadene. Pri strelu v gnezdo moramo biti pazljivi, kajti zgodi se, da skoči kuna popolnoma zdrava iz gnezda na tla in nam pred nosom odnese celo kožo. Ne gre vedno ko po maslu. Dogodilo se mi je, da sem moral na smreko, pogledat v gnezdo. Tu sem našel kuno mrtvo, medtem ko ni bilo pod smreko niti kaplje krvi, da bi kuno v gnezdu izdajala. To se mi je zgodilo v takem mrazu, smreka z gnezdom v vrhu pa je bila tako gladka, da je malo manjkalo, da nisem namesto kune jaz padel na tla. Če je med zasledovanjem ali že prej začel pihati veter, ki sklati z drevja sneg, moramo, ako gre kuna na drevo, obkrožiti neki del površine, da ugotovimo, če se je kuna spustila na zemljo. Šele ko ugotovimo, da je kuna ostala v obroču, da torej na nekem drevesu v gnezdu spi, pričnemo z iskanjem gnezda. Gnezdo smo našli, a ne samo eno, temveč pet, sedaj pa ne vemo, v katerem je. Nekaj časa premišljamo, kje naj bi speča kuna bila, nato pa se odločimo za akcijo. S kako vejo udarimo po deblu drevesa, na katerem je gnezdo, pri tem pa imamo puško pripravljeno. Vsakokrat, ko udarimo, se nam usuje za vrat sneg, pa odskočimo zato, a tudi zato, da bi bolje videli gnezdo in okolico. Ko slednjič udarimo po drevesu, na katerem kuna je, ter odskočimo, se nam noga kaj rada zaplete v vejevje in že se znajdemo na zadnjem delu telesa ter stegujemo vrat za bežečo roparico, ki nam pomaha z repom v slovo. Največkrat sonce že zahaja, nas pa je kuna zapeljala ure in ure daleč, kar šele potem ugotovimo. Trdih udov se vračamo proti domu in preklinjamo v več barvah, kot jih imajo kune. Lov kune belice je bolj enostaven in ne tako močno odvisen od vremena. Za to kuno hodimo z uspehom tudi tedaj, če nam je veter otresel sneg. Ta kuna nima ležišča na drevju, temveč v zemeljskih luknjah. Zato je potrebno, da imamo na lovu kune belice s seboj skobec, ki ga brez ropota nastavimo pred vhodom v luknjo. Lahko jo tudi počakamo, da o prvem mraku iz luknje izstopi. Trditi smem, da* nisem nikoli videl, da bi kuna belica plezala po drevju in si tu iskala hrano. Stika po jamah, za polhi in mišmi, s katerimi se največ hrani. Drži tudi, da prehodi kuna belica skoraj polovico manj poti kot kuna zlatica, in sicer prav zato, ker se po jamah dalj časa zamudi. Še o tem, kje so prehodi kun najštevilnejši. Tisti, ki mislijo, da imajo kune stalne prehode kot srnjad, se motijo. Kune gredo iz kraja v kraj in se pri tem le približno držijo istih poti. Posebno rade si izbirajo steze po strmih pobočjih, zlasti po tistih, ki so močno poraščena z raznim grmičevjem. Rade imajo tudi nekoliko skalnat teren, poraščen z debelimi, visokimi smrekami, in globeli z nekaj metrov visokimi stenami. Nerade pa prehajajo poseke in planjave, zato tu ne najdemo primernih mest za stave. Večkrat pa najdemo od kun prekrižan teren tam, kjer so nahajališča divjih petelinov in ruševcev, ker si kune tu iščejo plen. V lovišču, katerega čuvaj sem, sem v zadnjih dveh letih ujel deset kun. Letos sem že mogel ugotoviti, da je stalež jerebov, petelinov in ruševcev višji; kuno pa sem v letošnji zimi izsledil samo eno in še to visoko v gorah. LETOS BO SVETOVNI KINOLOŠKI KONGRES Od 8. do 13. maja bo v Dortmundu (Nemčija) svetovni kinološki kongres. Program prireditve je naslednji: 8. in 9. maja zborovanje s predavanji in predvajanjem filmov ter skioptičnih slik. Do sedaj napovedana predavanja bodo obravnavala tele teme: anatomske osnove nauka o ocenjevanju psov, vplivi krajevnih sprememb na psa (lokomocija), prirodna prehrana psa s posebnim upoštevanjem industrijskih proizvodov, izvor psov, vzreja na genotip, psihologija živali, borba proti bolečinam, tujki v telesu psa, preprečevanje pasjih infekcijskih bolezni z aktivno in pasivno imunizacijo, epidemiologija pasje trakulje, znaki pasje bolezni (ščenečaka), toxoplasmose in leptospirose, živčne bolezni in duševne motnje psov, inseminacija psov in moderna kirurgija za pse. 10. maja bo mednarodna razstava lovskih psov in hrtov. 11. maja bodo mednarodne tekme lovskih in službenih psov ter hrtov. 12. in 13. maja bo mednarodna razstava službenih in športnih psov vseh pasem. P'rijave za predavanja pošljite zaradi omejenega števila udeležencev čimprej. Istočasno nakažite 30 DM na Sekretariat des Kynologischen Welt- kongresses in Dortmund (Deutschland), Dortmund 86933. Pri tem naslovu naročite tudi prijavnice za kongres. Naši jubilanti 19. decembra je praznoval svojo 60-letnico tov. Zdravko Jager iz Trbovelj. Jubilant je bil dolga leta član upravnega odbora Okrajne lovske zveze in tajnik Lovske družine Trbovlje, vidne zasluge pa si je pridobil kot dober kinolog. S svojim znanjem mnogo prispeva k napredku naše kinologije. Še vedno mladeniškemu Zdravku člani Lovske družine Trbovlje ob šestdesetletnici iskreno čestitamo z željo, da bi še dolgo let vodil z veščo roko kinološka dela in da bi imeli še večkrat priložnost, čestitati mu za nadaljnje jubileje. Pred kratkim je praznoval 50-letnico naš znani lovec in kinolog tov. Maks Turk, član lovske družine Brezovica in dolgoletni gospodar DLP v Ljubljani. Jubilant, ki se je rodil v Trnavi v Savinjski dolini, je znan kot pravičen lovec, dober lovski tovariš, odličen kinolog-vodnik, vzreditelj in lastnik znane psarne »Glinška« za nemške kratkodlake ptičarje. Tov. Maks spada v vrsto tistih priljubljenih tovarišev, ko so s pravim smislom za topel humor in lepe lovske običaje vedno pripravljeni, da se udeleže različnih del in nudijo lovstvu in kinologiji tudi materialno podporo. Lovski tovariši in kinologi jubilantu od srca čestitamo in mu želimo še dolgo vrsto zdravih in zadovoljnih let. 17. novembra si je naložil naš Tine Zadobovšek na svoja še krepka pleča šesti križ. Pri delu in lovu ga leta prav nič ne ovirajo in tudi oko mu je bistro. Člani Lovske družine Trbovlje jubilantu za njegov življenjski praznik čestitamo z željo, da bi še dolgo let užival lepote naših gozdov tako trden in zdrav, kot je danes. 7. novembra je praznoval svojo 60-letnico znani lovec Martin Gajšek, član Lovske družine Šentjur pri Celju. Lovec je postal takoj po prvi svetovni vojni in je ostal vse do današnjih dni lovski organizaciji zvest. Kljub šestim križem je čil in čvrst; sam pravi, da mora imeti lovec vedno mlado srce. V družini je znan kot pravičen lovec, pri zadnjih pogonih pa mu je v lovski latinščini malokdo kos. Šentjurski lovci mu želimo še mnogo let dober pogled. Pred kratkim je praznoval svojo 60-letnico tov. Frenk Ponikvar, nadgozdar v pokoju, član Lovske družine Golo. 2e več kot 38 let stopa v lovskih vrstah. Vedno je smatral, da je divjad sestavni del in dragocen okras naših gozdov, livad in polj. Tega načela se drži posebno sedaj, ko je naša socialistična ureditev lovstva izročila lovišča lovskim kolektivom v umno gospodarjenje. Prvotno je rezal hlode, bil dolgo let poklicni lovec, po osvoboditvi pa gozdar; kar ga pa najbolj odlikuje: bil je in je — mož na mestu! Zato čestita Lovska družina Golo svojemu dragemu jubilantu z željo: »Še na mnoga zdrava leta!« LOVSKI SPOMINI Alojz Kovač (Nadaljevanje) Omenil sem, da me je zelo zanimal lov srnjaka na klic. Nabavil sem si razne klice, danes pa uporabljam izključno »Faulhaberjeve«, ker so po mojem najboljši. Doma sem se pridno vadil. Ko je prvi dan zavekalo v hiši, so sosedje napeli ušesa ter ugibali, če smo morda dobili naraščaj. Čez nekaj dni muziciranja sva šla z bratom v domači gozd, kjer je bilo treba ugotoviti gozdne mejnike. To priložnost sem hotel izrabiti; bil je namreč ravno čas za klicanje srnjaka. V gozdu sem pazil, da se brata čimprej iznebim, kajti hotel sem preizkusiti učinek svojih umetnij. Odkazal sem mu delo in ga odslovil. Ko se mi je zdelo, da se je dovolj oddaljil, sem si poiskal primeren prostor in pričel klicati. Napeto sem prisluškoval. V gozdu je bil popoln mir, samo gozdna sinica je prišla radovednost past. Toda čuj, ali ni zašumelo listje? In zopet! Razločno sem slišal srnjakove skoke v suhem listju. Vse utihne. Ponovno zapiskam, a zaradi razburjenja ni bil ta glas niti najmanj podoben vabečemu srninemu glasu. Toda glej! Srnjak takoj reagira na klic. Skokoma se mi približuje. Tam izza velike, z mahom obrasle skale se mi prikaže vsak hip. Pripravim se, izza skale pa se prikaže široko režeč se bratov obraz. S palico v roki je oponašal srnjakove skoke. Veselil se je, kako me je potegnil, jaz pa sem ga resno opozoril na neprevidnost njegovega dejanja. Dogodek pa je bil tudi zame prav dobra šola, kajti pozneje se mi je še dvakrat pripetilo, da mi je prišel na klic človek. Eden je prišel celo s psom. Oba sta izjavila, da sta prišla gledat, kaj se dere. Oponašal sem namreč srnin vek, ki je precej glasen. Nekaj dni pozneje sem zopet poizkusil srečo, in sicer sam. Bil je lep, vroč popoldan, prve dni avgusta. Sonce je močno pripekalo, ko sem se vzpenjal v Karavanke. Na naj višjem rovtu, ob robu strmega gozda, opazim okoli večjega štora krog, znak, da je srnjak tu gonil srno. Sedem na štor, se nekoliko oddahnem, pripravim puško in začnem klicati. A že pri tretjem klicu se je visoko v strmini utrgala skala, ki je z veliko brzino drvela naravnost proti meni. Bliskoma mi je šinil skozi možgane spomin na dogodek, ko smo v planini merili hlode, pa se je visoko v strmini nad menoj sprožil hlod in zdrvel proti meni. Jaz se, sedeč med hlodi v težkem kožuhu — bilo je namreč pozimi —, nisem mogel umakniti. Otrpnil sem in z grozo gledal bližajočo se nevarnost. Nekaj metrov pred menoj je hlod zadel ob drobno smreko. Smreka je hlod 'preusmerila, da je zdrknil mimo mene. — Medtem se je padajoča skala bližala robu gozda. Zdaj zdaj bo pridrvela na piano! Toda glej! Domnevna skala je bil srnjak, ki je jezno pihajoč obstal nekaj korakov pred menoj. Radoveden sem, kdo je bil bolj razočaran, jaz ali srnjak. Zdi se mi, da sva se sramovala oba, kajti srnjak je izginil v gozd, jaz pa domov. Po prvih neuspehih, ki pa so bili zame dobra šola, sem kmalu žel tudi uspehe. V dolgi vrsti let svojega lova sem doživel marsikaj zanimivega in poučnega. Že večkrat sem čital, da je obstreljeni srnjak prišel ponovno na klic. To sem tudi doživel. V Veliki dolini se je zadrževal star srnjak z močnim, nepravilnim rogovjem. Samo enkrat sem imel priložnost, da sem ga opazoval nekaj trenutkov, nato pa ga kljub večkratnemu iskanju nisem več videl. Nikakor nisem mogel ugotoviti, kam hodi na pašo. Daleč naokoli ni bilo nobenega travnika ali goličave. V Veliki dolini sem ga večkrat čakal, toda brez uspeha. Edino upanje mi je bil klic. Soparen dan avgusta je bil, ko sem se vzpenjal po strmi zemeljski drči v Veliko dolino. Poldan je bila ura, ko sem prišel na cilj. Izbral sem si prostor kakih 80 korakov pod pobočjem. Kljub temu, da se mi opoldanski čas ne zdi najbolj primeren za klicanje, sem po kratkem oddihu pričel vabiti. Po nekaj klicih je stal srnjak pred menoj. Nisem se nadejal tako hitrega uspeha. Presenetil me je, zato sem ga zgrešil. Zdrav je odskočil v goščavo. Ako se mi tako zgodi, imam navado, da začnem takoj zopet klicati, kajti srnjak, ki lovca ni videl ali dobil v nos, niti ne ve, kaj se je zgodilo. Tako sem napravil tudi v tem primeru. Po nekaj piskih pride srnjak ponovno iz goščave in obstoji petdeset korakov pred menoj. Po strelu je odskočil čez zemeljsko drčo v goščo. Takoj zopet zakličem in že stoji srnjak na istem mestu, kjer sem ga ravnokar streljal. Ni mi šlo v glavo, da sem srnjaka dvakrat zgrešil. Postajal sem nemiren, hitel basati puško, pri čemer mi je padel naboj iz rok. Srnjak je še vedno stal na mestu in pozorno motril okolico. Nenadoma se je prekucnil in obležal negiben. Zadel sem ga dvakrat. Lovišče Bredič je visok, strm hrib, dolg več kilometrov, obraščen z nizkimi listavci. Po pobočju se vlečejo z vrha v dolino večje in manjše dolinice. V teh se je nabralo v letih precej humusa in zemlje. Zato je tu drevje boljše rasti. Ves hrib ni imel niti ene gozdne poti ali steze. Tisto malo lesa, kar ga je prišlo letno v poštev za sečnjo, so kmetje zvlačili po zemeljskih drčah v dolino. V tej dolini sem imel večkrat priložnost za klicanje srnjaka. Klical sem tako, da sem zlezel malo pod greben hriba, nato pa lezel po zelo strmem pobočju od enega roba dolinice do drugega in na vsakem robu klical. Uspeh je bil odvisen predvsem od tega, če se mi je posrečilo tiho prilesti na rob doline, kar zaradi velike strmine, listja in dračja ni bilo ravno lahko. Bilo je v soparnem avgustovem popoldnevu. V daljavi se je slišalo grmenje. Bližala se je nevihta. Klical sem že od ranega jutra, toda brez uspeha. Malo sem se oddahnil, nato pa zopet previdno lezel dalje. Kar opazim na tleh sveže sledove, malo dalje pa popolnoma sveže oguljen borovček in pod njim sveže razkopano prst. Nadvse previdno sem se povzpel na rob. Pred menoj je ležala prijetna dolinica, zaraščena z bukovim drevjem. Prepričan sem bil, da v tej dolinici uživa srnjak svoj popoldanski počitek. Odložil sem nahrbtnik, sedel k drevesu, pripravil puško in čakal. Z juga se je bližala nevihta. Grmenje se je slišalo vedno močneje. Priznati moram, da imam pred nevihto oziroma pred strelo strah, ker me je nekoč strela že oplazila. Od tega časa sem po možnosti pazil, da me nevihta ne ujame na prostem. Marsikateri srnjak se mora zahvaliti za življenje mojemu strahu pred nevihto, kajti ravno pred nevihto se srnjak rad odzove klicu, medtem ko jaz takrat najraje izginem pod varno streho. Zaradi bližajoče se nevihte sem pričel prej klicati kakor običajno, toda brez uspeha. Ker je že močno grmelo — grom je votlo odmeval po dolini —, sem vstal, vrgel nahrbtnik na rame ... a komaj napravim korak, že odskoči glasno bo-kajoč srnjak. Takoj zatipam (za take primere imam namreč klic vedno pri rokah), skoki prenehajo, srnjak pa obstane kakih 50 korakov od mene. Žal ga nisem videl, ker mi ga je drevje zakrivalo. Neslišno sedem nazaj in pričnem ponovno klicati, toda srnjak se ne gane. Medtem še nevihta vedno bolj bliža. Izgubil sem upanje, da bi srnjaka priklical. Če bi se mi vsaj posrečilo priti dvajset korakov naprej! Tedaj bi srnjaka gotovo opazil. Toda neslišna hoja po suhem listju in dračju je skoraj nemogoča. Se premakniti se ne upam. Padle so že prve kaplje. Odločim se za zadnji poizkus. Oponašam srnino vekanje in se z velikimi skoki poženem v dolino. Komaj naredim nekaj korakov, se tudi srnjak požene, toda ne v beg, ampak proti meni, navideznemu tekmecu. Mnogo svojega življenja sem ne samo kot lovec, temveč tudi zaradi službene potrebe prebil v gozdu, vendar sem samo enkrat videl, kako srnjak zaskoči srno. Neko popoldne sem klical na Menini. Na petdeset korakov mi pride srnjak s srnor- Ne vem, kako se je zgodilo, da sem srnjaka zgrešil. Srna se je po strelu pognala v beg, srnjak pa jo je, misleč, da mu hoče uteči, začel goniti. V moji neposredni bližini jo je zaskočil. Po končani paritvi, ki je zelo kratka,, sta se oba ulegla in po kratkem počitku odšla. Streljati nisem hotel, da bi ne uničil lepe gozdne idile. Marsikomu, ki je videl, kako srnjak srno ob prsku neusmiljeno goni čez drn in strn, se je srna zasmilila. Toda nekoč sem videl, da tudi srna zvabi srnjaka k tej divji gonji. Neko-jutro sem čakal srnjaka ob poseki. Sonce je že sijalo, kar izstopi blizu mene srnjak, a ne tisti, ki mu je bila namenjena krogla. Bil je mlad šesterak. Na nasprotni strani poseke je izstopila srna in šla naravnost proti srnjaku. Z žensko-pretkanostjo ga je skušala zapeljati. Srnjak se prvotno zanjo ni zmenil, čeprav se je srna pivka j oč smukala okoli njega. Nato je srna pričela teči, a se zopet vrnila k srnjaku, ko je opazila, da ji ne sledi. To je nekajkrat ponovila. Kar lepo je bilo gledati to ljubko zapeljevanje. Slednjič se je srnjak vnel in divja gonja je šla po poseki sem in tja, dokler nista izginila v gozd. * Na velikega petelina sem bil povabljen v samolastno lovišče, ki ga je upravljal neki gozdni čuvaj. Ko se zglasim neke sobote na njegovem domu, mi reče žena, da je mož v lovišču pri delavcih in da pride danes domov; naj hitim, da ga najdem še tam. Urno jo mahnem do dve uri oddaljene koče. Prišel sem v zadnjem hipu, kajti lovec je pravkar zaklepal vrata koče. Zdelo se mi je, da se me ni ravno razveselil, kar pa mu nisem zameril, saj je bil ves teden v gozdu in ga je gotovo mikalo domov. Ko sva v bajti po večerji delala načrte za prihodnje jutro, mi nenadoma reče: »Saj je vseeno, če ga dobiva, jaz ga imam že tako doma v kleti.« Prvi trenutek se nisem zavedel, kaj misli s tem govorjenjem, potem pa mi je pojasnil, da ima petelina zame že pripravljenega v kleti. Seveda sem odločno povedal, da bom samo tistega petelina nesel domov, ki ga bom sam uplenil. Petelina sem dobil brez posebnih težav naslednje jutro. Petelin v kleti je čakal na drugega odjemalca. Pri odhodu me je čuvaj zaprosil, naj pošljem k njemu kakega lovca na petelina. O vabilu sem obvestil znanca, ki je več let zaman hodil na petelinji lov, to pot pa je petelina prinesel. Nikoli ga nisem vprašal, ali je ustrelil živega ali mrtvega petelina. Veselje sem mu pustil neskaljeno. Tudi lov najmanjše gozdne kure, gozdnega jereba, mi je nudil obilo užitka. Več ko trideset let sem imel idealno lovišče za jerebe, precej izsekane mešane gozdove z mnogo gr- movja, malinovja, borovničevja, jagodičevja in bezga. Po neštetih jarkih in dolinicah teče voda, ob robeh studencev pa je mnogo peska. Stalež jerebov sem cenil na nekaj sto. Lahko trdim, da me je lov jerebov najbolj pritegnil in sem se mu zato precej posvetil. Vodil sem natančno evidenco o vsakem ustreljenem petelinčku in si pri tem zapisal tudi razne vremenske podatke (toploto, zračni tlak, smer vetra itd.) z namenom, da ugotovim, kdaj pride petelinček na klic in kaj vpliva na njegovo razpoloženje. Moje končne ugotovitve pa so kljub dolgoletnemu opazovanju kaj pičle. Dognal sem, da na jereba ne vpliva samo vreme tistega dne, ampak morda še bolj vreme naslednjega dne. Včasih sem klical ob zelo ugodnem vremenu, pihal je sever, bilo je mrzlo, toda uspeha ni bilo. Naslednji dan pa je bilo toplo južno vreme. Pa tudi obratno se mi je dostikrat pripetilo. Toda če ob še tako neugodnem vremenu ves dan vztrajno kličeš, dočakaš, da se ti kake pol ure jerebi prav dobro odzivajo, in sicer običajno okoli dvanajste ure. Kadar slišiš v lovišču zeleno žolno z njenim značilnim piv, piv, piv, ne boš žel posebnih uspehov. Jereb, ki ga prepodiš, pride prav rad na klic, samo previdno ga moraš obiti. Če včasih jerebi niso pristajali, sem jih skušal poiskati in prepoditi. V ta namen sem spustil svojega stalnega spremljevalca, španijela, da je šaril okoli mene. Toda jerebov ni bilo od nikoder. Tudi brakirji, ki so šli skozi najboljši predel lovišča, so mi večkrat povedali, da niso prepodili niti enega. Ugotovil sem, da jerebi prav radi »dremljejo« v vrhovih najvišjih dreves, zlasti iglavcev, pri čemer jih ne moti naj-hujši hrup pod njimi. S prijateljem D. sva šla skozi lovišče. Spremljalo naju je jerebovo cicirikanje. Z odstrelom jerebov sem sicer že prenehal, a ker so naju tako izzivali, sva sklenila ugotoviti, koliko jih je in kje se zadržujejo. Priklicala sva jih 23. Odzivali so se tako, da kaj takega še nikoli nisem doživel. Že na prve klice so prileteli v najino neposredno bližino. Mnogo se je že govorilo in pisalo o tem, zakaj pride jereb na klic. Najverjetnejša se mi zdi razlaga, da zato, ker misli, da je prišel tuj petelin v njegov življenjski prostor. Poudarjam besedo tuj in trdim, da za jereba ni tuj tisti jereb, ki biva v njegovi neposredni bližini ali je iz istega legla. Z drugimi besedami, jerebe, ki bivajo v njegovi ozki bližini, pozna po glasu. Še tako popoln glas jerebarja spozna jereb za tuj in pride zato pritepenca pogledat. Kako morem to trditi? Večkrat se mi je pripetilo, da so se mi na klic oglasili trije, da, celo štirje jerebi na enem mestu. Marsikak mi je prišel na strelno razdaljo, a nisem streljal in tudi ne več klical, misleč, da mi bo jereb, ki se je najprej oglašal, priklical ostale. Toda niti enkrat se to ni zgodilo. Kakor hitro sem jaz, tuj jereb, nehal klicati, so jerebi drug za drugim utihnili. Nikoli se ni zgodilo, da bi se zbrali in stepli, tako da bi perje frčalo. Če hočeš imeti pri klicanju jerebov uspeh, moraš upoštevati poleg tega, da znaš dobro klicati, naslednje: Kliči na pravih mestih, to je tam, kjer veš, da se jerebi zadržujejo. Ne kliči nikoli v jarku, temveč na njegovem robu, kajti jereb preko jarka leti. Ne skrij se v grmovje, temveč sedi na prosto k drevesu tako, da te pri premikanju in streljanju ne ovirajo veje. Če vidiš jereba prileteti, pristavi takoj puško k licu in ga spremljaj pri letu, tako da ga imaš, ko se vsede, na muhi. Pri tem se lahko giblješ in obračaš, pa te ne bo zapazil, ker je vsa njegova pozornost osredotočena na to, da se izogne vejam. Če ti jereb sedi za hrbtom, počakaj, da se oglasi, tedaj pa se hitro obrni. Ni ti treba paziti, da to storiš neslišno, kajti jereb med piskanjem ne sliši in najbrž tudi ne vidi. Imeti pa moraš pri lovu jerebov precej potrpežljivosti in predvsem dober sluh. Tisti, ki slabo slišijo, ali starejši lovci, ki jerebe morda še slišijo, ne morejo pa ugotoviti smeri, iz katere se jim jereb oglaša, doživijo na tem lovu razočaranja in neuspehe. Sam n. pr. slišim na desno uho zelo slabo, na levo pa normalno. Posledica tega je, da slišim vse glasove z leve strani. Tako se včasih zasučem celo za 360 stopinj, jereb pa še vedno poje na moji levi. Spoznal sem, da jerebji lov brez pomagača ni uspešen. Za pomagača pa ne mislim samo solovca, ampak tudi dobrega psa, ki s svojo pozornostjo in obnašanjem pokaže, od katere strani naj jereba pričakujem. Jerebovo gnezdo sem našel samo enkrat. Pri suhi smreki sem ogledoval, če jo je napadel lubadar. Z nožem sem odstranil košček lubja, ki pa mi je padel na tla. Sklonil sem se, da bi ga pobral, tedaj pa sem zapazil oči, ki so me pozorno opazovale. Šele čez trenutek so se mi izluščili obrisi jerebove kure, sedeče na gnezdu. Previdno sem se oddaljil od malo z borovni-čevjem zakritega gnezda ob deblu. To je bilo 7. maja. 20. maja sem našel gnezdo že izvaljeno. Stalež jerebov je pričel okoli 1934. leta močno upadati, okoli 1938. leta pa je dosegel svoj minimum. Dvig staleža sem opazil šele ob koncu vojne, vendar nekdanji stalež še do danes ni dosežen. Vzroka upadanja staleža niso ugotovili. Po mojem mnenju so krivi razni črevesni zajedavci. Pri jerebih, uplenjenih v dobi upadanja staleža, sem namreč našel v trebušni votlini, izven črevesja, po dva bela črva ali gliste, dolge okrog 10 cm, debele skoraj 2 mm. Bile so tako trde, da sem jih celo z leseno trsko težko razpolovil. PE8 S t e v e Garner - A. S. P. Ko sem ga spoznal, je bil star dve leti. Iskal sem sobo z vso oskrbo in prišel do majhne, ograjene hiše v predmestju. Se preden sem dvignil roko k zvoncu, je zalajal pes. Vrata so se odprla. Majhna, koščena žena je stala pred mano, za njo pa velik, črn pes. »Ali grize?« sem vprašal. »Ta? Ta Vam ne bo storil nič žalega,« je odgovorila ženica z zaničevanjem v glasu. »To je pes mojega moža. Lezi, Karo!« Predstavil sem se. Gospa Bird me je peljala v prvo nadstropje. Soba je bila prijetna, pogoji ugodni. Karo me je ovohal, položil na okno šape in se zagledal na vrt. Gospa Bird me je izpraševala. Hotela je vedeti, kje delam, od kod prihajam. Povedala mi je tudi, da je hišica njena last. Zaslužek njenega moža je majhen in zato oddaja sobo. Medtem je postal Karo nemiren. Hodil je po sobi gor in dol. Malo je šepal. »Da,« je dejala gospa Bird, »takoj te izpustim.« Vrnili smo se v pritličje in gospa Bird je odprla vrata. Pes je šinil na ulico in izginil za vogalom. »Po mojega moža gre,« je rekla gospa Bird. »Vili dela zraven mestne hranilnice.« »To je vendar štiri kilometre daleč,« sem pripomnil. »Ali se pes znajde v mestu?« »Karo tako hoče! Saj ste opazili, da šepa? To je bilo lani, ko je imel poldrugo leto. Bil je bolan, lilo pa je kakor iz škafa. Vili mi je telefoniral, naj psa ne izpustim. Okno v kopalnici pa je bilo odprto. Skozi to okno je skočil Karo na vrt, si zlomil nogo in po treh odkrev-sal v mesto k Viliju. Od takrat ga izpustim, kadar želi.« Vili Bird ni bil veliko večji kot njegova žena, imel je modre oči, okrogel otroški obraz in snežno bele lase. To je bila posledica strela v glavo. Njegov brat, dvojček, je še vedno rjavolas. Vilija je večkrat bolela glava. Takrat je bil Karo žalosten, stisnil je košati rep med noge in lizal belo brazgotino na Vilijevem čelu. Karo, ki je bil v mojih očeh kar lep pes s šiljastim nosom, kratkimi uhlji, zelo velikimi rjavimi očmi, dolgimi nogami in vitkim telesom, je spremljal Vilija vsako jutro do njegove delavnice. Nato se je vrnil domov in prevzel dolžnost hišnega čuvaja. Opoldne je šel zopet v mesto. Vili namreč ni prihajal opoldne domov. Kosil je v neki menzi in Karo ga je spremil od delavnice do menze, ga tam počakal in odšel z njim spet nazaj do delavnice. Potem se je vrnil domov, lajal, če se je kdo približal vratom, in zopet odšel, da bi pripeljal Vilija domov. Na rojstni dan mojega gospodarja smo šli s Karom na sprehod. Ne vem, kako je že bilo, toda v gozdu smo zašli. Karo, ki je zvesto hodil ob Viliju, je nenadno sedel in začel cviliti. »Kaj bi rad?« ga je vprašal Vili. Karo pa je silil na komaj opazno gozdno pot in pri tem tiho cvilil. »Popusti mu,« je rekla gospa Bird, »sicer bo bogve kaj naredil.« In tako smo šli za psom. Karo nas je hitro pripeljal na pravo pot. Bil je ponosen, Vili pa še bolj. Kmalu potem je Vili zbolel. Za več minut je izgubljal zavest. Nenadoma se je ustavil sredi poti in bolščal predse. Niti Karo ga ni mogel spraviti naprej. Potlej se je zdramil in vse je bilo v redu, le Vili ni vedel, da je izgubil četrt ure življenja. Napadi so se ponavljali in postajali vedno težji. Vilijev vid je slabel. Vse je videl v megli. Včasih je potreboval minuto, da je našel žlico na mizi, potem je zgrešil še krožnik. Vili je moral v bolnišnico. Tvor v možganih! Operirali so ga, a po treh tednih je umrl. Ubogi Karo! Trikrat na dan je hodil pred delavnico, tam posedal in zaman čakal gospodarja. Ko se je vrnil domov, je negibno ležal pod mizo. Dva dni je delal tako in se potrt vračal. Vilijevi sorodniki so prišli na pogreb. Karo je ležal pod mizo in niti zalajal ni, ko se je oglasil zvonec. Namah pa je napeto prisluhnil, veselo zatulil in skočil k vratom. Vstopil je Albert, Vilijev brat, dvojček. Veliki pes se je vzpel na malega moža, da bi ga po obrazu polizal. Tedaj pa je spoznal, da Albert ni njegov gospodar. Tiho se je umaknil pod mizo. To je bilo konec. Karo je doumel, kaj se je zgodilo. Nič več ni hodil pred delavnico, brez cilja se je pričel potepati. Prej je bil vedno tako previden, da bi mu lahko zaupali majhnega otroka, pa bi ga varno pripeljal skozi naj-živahnejši promet. Sedaj mu je bilo vseeno. Večkrat sem ga opazoval, ko sem čakal na avtobus. Kot slepec se je počasi plazil čez cesto mimo pešcev, koles in avtomobilov. Nekega dne je prišepal domov na treh nogah. Krvavel je iz grozne rane. Prsni koš je imel vtisnjen. Počasi se je privlekel po stopnicah v prvo nadstropje in legel pred vrata nekdanje Vilijeve spalnice. Poklicali smo živinozdravnika. »Ubošček,« je dejal in pokleknil k psu. »Mogel bi te za silo zakrpati, ampak ti tega nočeš.« Napolnil je injekcijsko iglo. »Zaspal boš in tako bo najbolje!« Potem se je igla pogreznila v črno krzno. Karo je dvignil glavo in polizal zdravniku roko. Potem je počasi zaprl oči in stegnil svoje razbito telo, le košati rep se je še za trenutek zvil navzgor. JESENSKA VZREJNA IN ŠIRŠA POLJSKA TEKMA PTIČARJEV V MARIBORU Julij Koder Na pobudo mariborskih vodnikov ptičarjev sta bili 6. novembra 1955 v lovišču Lovske družine Rače jesenska vzrejna in širša poljska tekma ptičarjev. Za vzrej no tekmo je bilo pripravljenih 9 ptičarjev, za širšo poljsko pa 2. Na obeh tekmah sta sodila tov. Jože Škofič in podpisani. Tekmi je dobro vodil član Lovske družine Rače tov. Ivan Bauman. Jutro je bilo nekoliko megleno; po malem je rosilo. Med dnevom pa se je zjasnilo. Celo sonce se je pokazalo. Zemlja in zrak sta bila primerno vlažna in tudi rahel veter je bil za tekmovanje ugoden. Lovišče ima dokaj dober stalež fazanov, nekaj jerebic, a razmeroma malo zajcev. Od vseh tekmujočih psov se je samo enemu posrečilo, da je prišel do stoje na zajca. V splošnem moram reči, da sta tekmi prijetno in tovariško potekli, zlasti še, ker so bili vsi vodniki zelo disciplinirani in dostopni nasvetom glede pravilnega vodstva ptičarjev. Pripomniti moram, da imajo vsi psi, ki so tekmovali, prav dobre prirojene zasnove, posebno nos. Kolikor ta ali oni pes ni dosegel za svoje delo boljše ocene, je bil tega kriv vodnik oziroma bolj ali manj nedosledno šolanje. Pri vzrejni tekmi smo imeli premalo roparic na razpolago; zato štirje psi niso mogli biti ocenjeni za delo na roparice. Ker bi bili ti psi brez svoje krivde pri končni oceni in dodelitvi darila prikrajšani, bo kinološki referent Okrajne lovske zveze Maribor te pse ob prvi priložnosti ocenil tudi za delo na roparice. Dodatna ocena bo omogočila, da se tem psom naknadno priznajo pripadajoča darila. Uspehi na vzrejni tekmi so naslednji: 1. Nemški kratkodlakar »Rolf von Piberstein MKPki 149«, lastnik in vodnik tov. Jože Jager. Pes ima prirojene vse lastnosti dobrega ptičarja. Kakor je izjavil vodnik, pes še ni izšolan. Ne pozna še dela po sledu in tudi za donašanje ni izvežban, ne manjka mu pa ostrosti na roparice. Sposobnost vodnika jamči za uspeh na prihodnji tekmi. Pes je dosegel zaradi navedenih pomanjkljivosti v šolanju le 110 točk. 2. Nemška kratkodlakarica »Ajda MKPki 139«, lastnik in vodnik tov. Ivan Bezjak, je že kar dobro uporabna za lov. Ima dober nos, trdno stojo, je vztrajna v iskanju, dobro donaša pernato in dlakasto divjad ter kaže dovolj ostrosti do roparic, vendar pa so vse discipline potrebne utrditve. Psica je dosegla 161 točk in dosegla Il/b darilo. 3. Nemška kratkodlak. »Cita Tržaška MKPki 155«, lastnik Lovska družina Pobrežje, vodnik tov. Ivan Hercog. Odpovedala je pri vodnem delu, medtem ko je v ostalih disciplinah dosegla oceni prav dobro in dobro. Dobila je 171 točk, kar bi bilo dovolj za darilo. Tov. Hercogu, ki se je izkazal kot dober vodnik, priporočam, da psico v toplem letnem času vztrajno vežba v vodnem delu. Uspeh ne bo izostal. Ker psica ni izpolnila pogojev za vodno delo, za darilo ni prišla v poštev. 4. Nemški kratkodlakar »Cie (Cit) Tržaški MKPki 152«, lastnik tov. £>ušan Požar, vodnik Ivan Hercog, ima prav dobre prirojene zasnove, je pa za »Cito Tržaško« nekoliko zaostal. Zal psa ni bilo mogoče oceniti za delo na roparice, je pa kljub temu dosegel 141 točk, kar bi že zadostovalo za darilo, če ne bi ostal za delo na roparice neocenjen. 5. Nemški kratkodlakar »Cer Tržaški MKPki 151«, lastnik in vodnik tov. Mirko Konrad, je nudil sodnikom pravi užitek. Dobil je najvišjo oceno v vseh disciplinah. Človek ga mora občudovati za točnost njegovega dela, dober apel in sistematično ter hitro iskanje. Piri donašanju je zajca v teku zagrabil in pribrzel z njim k vodniku. Poleg tega je oster na roparice (davilec), v vodi pa kar doma. Spretnemu vodniku iskreno čestitamo z željo, da vidimo psa na uporabnostni tekmi. Cer je dosegel 209 točk in s tem I. darilo. 6. Nemški kratkodlakar »Agan MKPki 157«, lastnik in vodnik tov. Jože Frangeš, bi dosegel I. darilo, ako bi ne imel te smole, da se je maček zaril v robidovje in si s tem ustvaril boljšo obrambo. Pes je sicer poskušal, zagrabiti mačka od zadaj, kar pa mu ni uspelo zaradi gostega robidovja. Kljub temu je pes pokazal precej poguma in vztrajno napadalnost, vendar pa je čas preizkušnje (5 minut) prej potekel, preden je dosegel zaželeni uspeh. Prepričan sem, da bo Agan v rokah svojega dobrega vodnika žel še lepše uspehe, saj je bil tokrat ocenjen v vseh disciplinah s prav dobro in dobro oceno. Dosegel je 164 točk in dobil Il/a darilo. 7. Nemški kratkodlakar »Car JRPki 842«, lastnik tov. Davorin Ferligoj, vodnik tov. Štefan Greif, ima prav dober nos, trdno stojo, je dober donašalec divjadi, vodoljuben, torej dobro uporaben. Dosegel je 156 točk. Prejel bi darilo, če bi bil imel možnost, da pokaže ostrost do roparic. 8. Nemški kratkodlakar »Cii Miklavški MKPki 128«, lastnik tov. Zlatko Brumec, vodnik tov. Franc Vidovič, ima prav dober nos in trdno stojo, toda vodnik ga drži preveč na kratko, tako da pes ne more razviti primerne hitrosti in bolje iskati, dasi ima dobre prirojene lastnosti. Tudi ta pes za delo na roparice ni bil ocenjen. Z doseženimi 143 točkami bo po naknadni oceni ostrosti lahko dobil darilo. 9. Nemška kratkodlakarica »Cina Miklavška MKPki 130«, lastnik in vodnik tov. Alojz Ostrž, ima prav dobro zasnovo — zlasti dober ima nos — ni pa še izšolana. Pri vodnem delu ji manjka vaje, saj je po tekmi rada šla v vodo. Utrditi jo je treba v vseh disciplinah, kar vodniku ne bo težko, ker zna s psico pravilno ravnati. Priporočam pa, da je pri iskanju ne drži preveč na kratko. Po nadaljnjem doslednem šolanju bo psica prav gotovo mnogo več pokazala. Dosegla je 124 točk. Pri delu na roparice ni bila ocenjena. Na širši poljski tekmi sta se psa takole izkazala: 1. Nemški kratkodlakar »Aso Tržaški JRP 384 A«, lastnik in vodnik tov. Jože Jager, je pravi uporabnostni pes. Pri iskanju je hiter kot poenter in ima izvrsten nos. Odlikuje ga trdna stoja, vzdrž- nost pred zajcem in popolna zanesljivost v do-našanju pernate in dlakaste divjadi. Pri strelu in pred odletelo pernato divjadjo ali bežečim zajcem je miren. Vodno delo opravi odlično. V vseh pomembnejših disciplinah je dosegel najboljšo oceno, skupaj 222 točk, in s tem I. darilo. Tov. Jagru, ki je sposoben in dosleden vodnik, moramo za doseženi uspeh čestitati. 2. Nemška kratkodlakarica »Ajda JRP 363 B«, lastnik in vodnjik tov. Karel Ingolič, ima .yse pogoje za uporabnostnega psa. Ima prav dober nos, trdno stojo, pri iskanju vztrajnost in je zanesljiva donašalka pernate in zlasti dlakaste divjadi. Vodno delo je opravila kar dobro. Vodnik jo je dobro vodil. F'sici manjka le dokončna utrditev v vseh disciplinah. Dosegla je 180 točk in dobila II. darilo. Nove Knjige »III. INTERNACIONALNA LOVACKA IZLOŽBA« Založba »Lovačka knjiga«, Zagreb, Berisla-vičeva 9, je izdala kot posebno izdajo Male lovske biblioteke pod gornjim naslovom spominsko knjigo o mednarodni lovski razstavi v Dusseldorfu. Knjiga, ki sta jo uredila Lazar Raič in Bogdan Stopar, vsebuje pregled dosedanjih mednarodnih lovskih razstav (Dunaj, Berlin, Dtisseldorf), opisuje pa seveda predvsem diisseldorfsko razstavo, ocenjevanje trofej na tej razstavi, glavne vrste divjadi in lov v Jugoslaviji, pa tudi v državah, ki so razstavljale v Dusseldorfu. Knjiga, ki je zanimiva za vse lovce, predvsem pa za tiste, ki so v Dusseldorfu razstavljali, stane 200 dinarjev. Naročite jo pri založbi. Tekoči račun je pri NB Zagreb, št. 401-T-1071. »LISKO Z GORA« — mladinska knjiga iz lovskega življenja Pred nedavnim je v Mariboru v založbi Obzorja izšla izpod peresa Draga Vresnika mladinska knjiga »Lisko z gora«. Glede na lovsko tematiko zgodbe se mi zdi prav, da opozorimo na to knjigo slovensko lovsko javnost. Ni moj namen, pisati literarno kritiko o delu tov. Vresnika, izrazil bi samo vtis, ki sem ga dobil, ko sem knjigo prečital. Zgodba je pisana na 147 straneh manjšega formata, poživlja pa jo 20 ilustracij Janeza Vidica. S povestjo »Lisko z gora« je nameraval tov. Vresnik približati mladim bralcem zanimivo življenje lovcev, povezanih z naravo in živalskim svetom. Zato si je izbral preprosto, vendar dokaj zanimivo in napeto zgodbo o mlademu psu Lisku, lovcu Martinu in divjemu lovcu Čarugi. Poslušajmo kratko vsebino zgodbe: Stari lovec Martin samotari na vrhu Tršarice. Živi le za naravo in svojo ljubljeno divjad. Za družbo in pomoč pri čuvanju divjadi si dobi mla- dega psa istrana Liska. Na ocenjevanju se psiček silno dobro izkaže. To vzbudi občudovanje solov-cev in zavist mladega lovca Čaruge. Temu je pes tako všeč, da bi ga rad odkupil. Lovec Martin, kateremu Čaruga ni posebno všeč, to prodajo odkloni. Potem skicira pisec nekaj lovskih prizorov iz življenja v lovišču, kjer se pes in Martin vse bolj navezujeta in spoprijateljujeta. Opiše lov na kragulje, boj črnih vitezov — ruševcev itd. Nekega dne se Martin sam odpravi v dolino s starim ruševcem, ki ga je ubil mlajši tekmec, psa pa pusti pri koči. Lisko stika pod Gamsovo pečjo in naleti na psičko lovca Čaruge, ki je medtem postal divji lovec. Psička zapelje Liska, ga privede k Čarugi, ki ga ujame v zanko in odvleče domov. Martin zaman išče psa; nazadnje je prepričan, da mu ga je nekdo ustrelil. Novi gospodar je surovež, ki s psom ne zna ravnati; pretepa ga in nazadnje proda lovcu iz mesta, ker se mu pes noče ukloniti. Martin lovi sam in žaluje za psom. Zalezuje starega srnjaka, a ga ne more dobiti. Neki večer pred mrakom zasliši strel in domneva, da je streljal divji lovec. Že dalj časa čuti, da mu nekdo po lovišču mrhari. Na samotni stezi pričaka divjega lovca in se z njim spopade. Bil je Čaruga, ki ga pa Martin ni spoznal. Medtem hodi Lisko z novim gospodarjem Dolincem na lov in pozablja lepe lovske navade, na katere ga je priučil Martin. Dolinec je nepošten lovec, ki lovi preko meje. Ob neki taki priložnosti lovci sosednje družine Liska hudo obstrele. Divji lov v Martinovem lovišču pa se nadaljuje. Lovec dobi zanke, sliši strele in povsod najde sledove mrharjenja. Martin skuša z vso vnemo izslediti divjega lovca. Končno se res srečata pod vrhom Gamsove pečine. Divji lovec strelja na Martina. Ko pa hoče ubežati skozi skalnat žleb, mu zdrsne. Visi na veji in kriči na pomoč. Martin, ki je po srcu dober, mu hoče pomagati. Toda preden se mu to posreči, omahne lovec v prepad. Ves začuden in presenečen dobi Martin na melišču mrtvega in okrvavljenega divjega lovca Čarugo. Dolinec je dal zdravit Liska nekemu veterinarju. Preden pa mu ga ta vrne, ga vzame s seboj na lov. Po naključju ga pripelje v gore Martino- vega revirja, kjer ga domači lovci prepoznajo. Lisko se znajde. Iztrga se lovcem in jo po globokem snegu ubere proti Trškemu vrhu. Omaguje, vendar se še privleče h koči. Martin ravno praznuje svoj sedemdeseti rojstni dan. Ves presenečen najde pred vrati Liska. Za Martina, Liska in kužka Bisera, ki si ga je Martin medtem vzgojil, se začenja novo življenje. Vsi veseli se napotijo v prelepi planinski revir, med svojo divjad, novim dogodivščinam nasproti. Povest je pisana v prijetnem slogu, ki se tekoče bere. Brez dvoma je za mladino vzgojna in priporočljiva, saj ocenjuje lov s stališča sodobnih etičnih načel. Tudi ljudje so dokaj plastično orisani. Knjigo moramo predvsem ceniti zaradi izbire tematike, saj je lov v slovenski mladinski literaturi bolj redko obravnavan; zato je treba to delo toliko bolj pozdraviti. Pomanjkljivost knjige je v tem, da tudi povprečen lovec lahko opazi, da avtor, ki si sicer prizadeva, da bi bil lovsko pristen in izviren, ne doseže povsod zaželenega uspeha. Pisanju se pozna, da avtor v lovstvu ni preveč doma, vsaj po osebnih izkustvih, četudi mu je lov teoretsko morda poznan. Tako n. pr. moti, da je Martin začel vzgajati psa s tepežem; tudi opis pasjega obnašanja se ne sklada povsem s pasjo naravo. Nadalje bi avtor ne smel objaviti ilustracije pri poglavju Boj črnih vitezov, kjer petelina nista ruševca, temveč velika petelina; ruševca pa ločijo danes od velikega petelina že tudi bolj razviti šolarji. V splošnem je poudarek na zgodbi. Življenje divjadi je kljub prizadevanju opisano precej medlo in negotovo. To velja za vso divjad, ki je v zgodbi omenjena. Kljub tem pomanjkljivostim pa je tovrstna literatura za našo mladino priporočljiva. Mladina spoznava življenje domačih ljudi in lepoto naših gora in gozdov. Nehote se seznanja z življenjem živalskega sveta in razvija svoj občutek za lepoto narave. Še nekaj o avtorju: Drago Vresnik deluje kot novinar in književnik. Doma je iz Lovrenca na Pohorju; snov za svoja dela jemlje predvsem iz pohorskega življenja. Sprva je svoje stvari objavljal v revijah. Napisal je daljšo povest »Zemlja gori«, roman »Dan v oktobru« in knjižico pravljic »Čarobni ključ«. -V Tone Svetina Covcu v slovo 17. oktobra je po težki bolezni preminul dolgoletni in častni član Lovske družine Trbovlje tov. Jože Podpečnik. Rodil se je 1870. leta v Novi Štifti pri Gornjem Gradu in je pred dvema letoma slavil svoj 50. lovski jubilej. Člani lovske družine in številni prijatelji so ga spremili na zadnji poti. Ob odprtem grobu se je od pokojnika poslovil v imenu vseh njegov lovski tovariš Franc Tržan. Spomin na iskrenega tovariša bo med trboveljskimi lovci še dolgo živ. 2. oktobra se je smrtno ponesrečil priljubljeni Šoštanjski lovec tov. Zdravko Delopst, doma iz Topolščice pri Šoštanju. Dobrega lovskega tovariša bodo vsi Šoštanj-ski lovci ohranili v lepem spominu, kajti bil je neizmerno delaven tako v lovski organizaciji kakor tudi v drugih. Bil je tudi nosilec Zlate značke strelca. Tovarišu Zdravku je puško premnogokrat zamenjala fotokamera, s katero je lovil najintimnejše dogodke iz življenja divjadi, ki jo je neizmerno ljubil. Prerana smrt ga je v 26. letu starosti iztrgala za vedno iz naše srede. Šoštanj -ski lovci so zasuli njegovo gomilo z obilim cvetjem. V oktobru je tragično preminul tov. Ivan Peklar, član lovske družine Jakobski dol. Bil je iskren lovski tovariš in velik ljubitelj narave. Lovska družina se je ob preranem grobu poslovila od pokojnika z zeleno vejico za zadnji pozdrav in spomin. 15. septembra je umrl tov. Franc Zgaga iz Podporezna, član Lovske družine Zalilog. Bil je dober in zvest lovski tovariš ter tajnik družine. Svoje delo je izvrševal zelo vestno. Družina ga bo ohranila v častnem spominu. Preteklo jesen je preminul v Mariboru, zadet od srčne kapi, tov. Ciril Jelenc, znani puškar in dolgoletni lovec. Pokojniku je stekla zibelka 6. junija 1891 v Černivcu pri Jesenicah. Ze kot šolar je kazal živo zanimanje za puškarsko obrt. Ko se je pozneje izučil pri znamenitih puškarjih v Borovljah, je postal prvovrsten puškarski mojster in izreden strokovnjak v svoji stroki. Ciril Jelenc pa ni bil le puškar. Že 1920. leta je stopil v Slovensko lovsko društvo, po osvoboditvi pa je bil član Lovske družine Kamnica. Tako je tudi kot lovec odlično poznal zahteve in potrebe sodobnega lovca. S Cirilom Jelencem je legel v prerani grob eden naših najboljših puškarskih strokovnjakov v naši ožji domovini. Številni lovci po vsej Sloveniji bodo pogrešali njegove nasvete, dela, ki jih je izvršil, pa bodo še desetletja nosila sloves njegovih izdelkov širom po naši domovini. OPRTNIK Lovci, pazite! V nedeljo, 13. novembra, je lovcu St. P. pri strelu iz manliherice eksplodiral naboj v maga-cinu. Lovca je nevarno ranil na rokah in očesu. Vzrok nesreče je v nepravilnem polnjenju in opremi nabojev z netilkami, ki jih rabimo za brez-dimne naboje za šibre. Ta primer objavljamo v opozorilo, naj lovci ne delajo poizkusov, ki imajo lahko tragične posledice. Dr. Ivan Senekovič Ali lupi jelenjad drevje zaradi pomanjkanja vitaminov? Marsikaterega lovca zanima, zakaj jelenjad tako rada lupi drevje, s čimer povzroča na gozdnih kulturah včasih veliko škodo. Morda je vzrok lupljenja pomanjkanje vitaminov? O tem vprašanju je objavila »Internationale Zeitschrift fur Vitaminforschung« 1955/4 razpravo z naslovom »Die Vitamingehalte der wichtigsten Ugotovitve preiskave, deloma kemične in deloma mikrobiološke, so podane v razpredelnici. (Vrednost je izražena o v mg na m 100 g m 03 y o < ikotinska w kislina sensko ubje c 1 c 1 c I aj — > > > z hrast 14,8 0,06 0,056 0,870 macesen 17,6 0,11 0 0 breza 0 0,03 0,03 0,960 bukev 3,4 0,17 0,074 1,370 bor 0 0,01 0 0 smreka 35,1 0,11 0 0 jesen 21,6 0,11 0,157 1,400 jelša 0 0 0 0 lipa 0 0 0 0 Sin -H S u ti | i> m I n ! OJ ll Is 03 ■ti O > hrast 32,0 0,074 0,110 2,15 31,15 macesen 13,8 0,100 0 2,00 56,41 breza 2,4 0,099 0,068 0,66 31,00 bukev 5,6 0,223 0,156 2,10 30,26 bor 5,0 0,055 0 2,80 48,40 smreka 17,1 0,083 0 2,00 42,30 jesen 8,9 0,140 0,290 2,25 36,30 jelša 15,6 0,226 0,077 10,00 41,40 lipa 6,8 0,145 0,160 0,90 40,91 Vitaminska vrednost drevesnega lubja je več- ja, kot se je domnevalo. Zlasti lubje mladega drevja vsebuje znatno količino vitaminov. Vendar pa drugi del vprašanja, to je, če ima lubje tistega drevja, ki ga jelenjad posebno rada lupi, tudi največ vitaminov, razpredelnica ne potrjuje. Če razdelimo vrste drevja, ki ga jelenjad lupi, po priljubljenosti v skupine, dobimo tole razdelitev: Baumrinden und deren moglicher Einfluss auf das Schalen des Rotwildes« (Vitamini najvažnejšega drevesnega lubja in njihov morebiten vpliv na lupljenje drevja po jelenjadi). Razprava skuša odgovoriti na vprašanje, ali vsebuje lubje mladega drevja, ki ga jelenjad tako rada lupi, res vitamine in koliko. Higienski inštitut v Hamburgu se je lotil znanstvenega raziskavanja, pri čemer je preizkušal pomladansko in jesensko lubje predvsem tistega drevja, ki ga jelenjad najraje lupi. Preiskali so lubje hrasta, jesena, bukve, lipe, breze, jelše, smreke, bora in macesna. posebno rada lupi: smreko, jesen; zmerno lupi: bor, bukev, macesen, javor, jelko, hrast; redko ali sploh ne lupi: jelšo, brezo. Ako primerjamo te tri skupine z razpredelnico, ugotovimo, da divjad lubja ne izbira morda po množini ali vrsti vitaminov. Zato analiza nikakor ne potrjuje, da je vzrok lupljenja te ali one vrste drevja- pomanjkanje vitaminov. Tudi poizkusi z vitaminiziranimi kamni za lizanje ne potrjujejo mnenja, da divjad vitamine išče, saj se je izkazalo, da je divjad prav tako rada obiskovala kamne brez vitaminov kot kamne z vitamini, če so bili sicer oboji istega sestava. Preiskave o vplivu vitaminov pri lupljenju drevja nadaljujejo. Vendar pa so prvi poizkusi pokazali, da pomanjkanje vitaminov na lupljenje ne vpliva. Po »Anblicku« 1955/10, B. K. Ali so gamsove garje nevarne tudi drugi divjadi? V loviščih, kjer so z garjami okuženi gamsi, pride v dotiko z grinjami garij tudi zdrava divjad. Mnogokrat dotik ne povzroči obolelosti, včasih pa. Okužbi z garjami gamsov so po dosedanjih ugotovitvah najbolj podvrženi mufloni, medtem ko so poizkusi dokazali, da garje niso nevarne domačim ovcam. V nekem solnograškem lovišču, kjer so gamsi in mufloni, so večkrat uplenili ali našli poginule garjave živali. Zunanji znaki garij muflonov so isti kot znaki garij gamsov z razliko, da so kraste garij muflonov rumene, medtem ko so kraste garij gamsov sive ali bele. Pri garjavih muflonih so z mikroskopsko preiskavo grinje z lahkoto ugotovili. Tudi pri muflonih se pojavijo garje v prvi vrsti na vratu, prsih in nogah, torej na mestih, kjer si divjad največkrat odrgne ali rani kožo. Če se tako ranjena žival dotakne veje, ob katero se je drgnila okužena divjad, se okuži. Kakor gamsi imajo tudi mufloni zelo pogosto razne pljučne in črevesne zajedavce. Ker so zaradi njih oslabeli, so za garje tudi bolj sprejemljivi. Malo pa je znanih primerov, da bi obolela za garjami jelenjad. Piscu razprave je znanih le šest primerov take okužbe. Vseh šest primerov je bilo v loviščih, kjer je bilo mnogo garjavih gamsov. F'red leti so v Švici oboleli za garjami kozorogi. Ugotovili so, da so obolelost povzročile okužene domače koze. Za garje je sprejemljiva tudi srnjad, vendar se garje pri srnjadi zelo redko pojavijo. Znana sta le dva primera. Oba so našli v lovišču, kjer je bilo mnogo garjavih gamsov, in je verjetno, da se je srnjad od njih okužila. Tudi pri srnjadi so se garje pojavile na glavi, vratu in nogah. Včasih spravljajo garje gamsov v zvezo z garjami lisic. Tudi garje lisic povzročajo grinje, ki pa so posebne vrste. Do sedaj še niso ugotovili, ali se prenašajo garje gamsov na lisice ali obratno. Pri lisicah se javljajo garje v prvi vrsti na ušesih, na sprednjem delu glave in okrog oči, tako da dela garjava lisica vtis, da stalno mežika. Lovec mora vedeti, da garje lisic zelo rad naleze pes. Zato skrben lovec ne vodi svojega psa v lovišče, kjer so garjave lisice, ga ne pušča v lisičine in ne vadi z njim aportiranja lisice. Pisec navaja tudi primer s Tirolske, ko je bil gams okužen od garjave domače koze. Po »Anblicku« 10/1955, B. K. Srečanji s kunami Lov kun je imel zame največ privlačnosti, dasi se mu nisem preveč udajal. Kdor hoče loviti kune, mora imeti vedno dovolj časa za njihovo zasledovanje. Ko pade primeren sneg za sledenje, mora kunar takoj na noge, da izrabi svežo sled. Ta čas pa sem zaradi službenih poslov le malokdaj imel. Mnogokrat pa se mi je zgodilo, da sem po večurnem gazenju snega, ko sem čutil kuno že v torbi, naletel na sosednje kunarje, ki so me prehiteli. Na te kunarje sem se jezil, toda oče me je vedno tolažil z besedami, da imajo drugi kunar ji enako pravico do kunjega lova kakor midva. Doživel pa sem vendar pri lovu kun dva dogodka, ki se mi zdita vredna, da ju napišem. V Beli krajini so sloveli in še slovijo kot najboljši kunarji Zapujci, prebivalci naselja Za-pudje blizu Dragatuša. Kadar sva z očetom zasledovala kune, sva se navadno srečala z zapujskimi kunarji, ki so naju prehiteli, ker so imeli bliže do kun. V sledenju kun so bili Zapujci pravi mojstri. Nobena zlomljena bilka, noben prevrnjen kamenček, nobeno opraskano drevesno deblo ni ušlo njihovim očem. Bili so upravičeno na glasu najboljših kunarjev Bele krajine. 1892. leta mi je kupil oče prvo puško, enocevno prednjačo. Rad bi mi bil kupil dvocevko prelom-ljačo, a mu tega ni dovoljevala kača v žepu. Puške sem bil zelo vesel. Izvrstno je nosila in je bila precej naredna kljub temu, da jo je bilo težko in zamudno basati, zlasti ob slabem vremenu, ko je bilo treba gledati, da je ostal smodnik suh. Da imam puško, so lovci hitro izvedeli. Očetov lovski tovariš Peter Kump, posestnik in lovec na Miklarjih nad Kočevjem, me je povabil na lov. Razume se, da se nisem dal dvakrat vabiti. Peljal me je proti studencu Kopajnici, kjer me je pustil, češ naj tu počakam, da mi prižene s svojim brakom kakega zajca. Nisem stal dolgo, ko sem začul žalostno ve-kanje srne. Postal sem pozoren in se pripravil za strel. Kmalu sem zaslišal srnine skoke. Brž nato sem srno zagledal. Bila je vsa krvava, na prsih pa ji je čepela tudi vsa krvava neka živalca vitkega, zleknjenega trupa, s kratkimi, a močnimi nogami ter majhne ploščate glave s širokimi ušesi. Barve dlake zaradi krvi nisem mogel razločiti. Srna je bežala po grmovju, kakor da si želi, da ji veje potegnejo napadalca s prsi. Jasno mi /je bilo, da je živalca na srninih prsih kriva, da sma joka in da je vsa krvava, zato sem dvignil puško d n sprožil na živalco. Na strel se je zvalila s srninih prsi. Sma pa je še bežala in se šele čez čas zgrudila zaradi izkrvavitve. Skočil sem k živalci na tleh. Bila je odrasla kuna. Srno je napadla, da bi se nalokala njene krvi, a je morala plačati svojo krvoželjnost z življenjem. Plena sem bil vesel, dasi je bila kuna letna, a bil sem žalosten, ker sem prišel prepozno, da bi rešil srni življenje. To žalost pa mi je tešila zavest, da sem spravil iz lovišča nevarno roparico. Kump mi je namreč povedal, da je večkrat našel mrtvo divjad s pregrizenim vratom, a si ni znal razložiti, kdo opravlja ta krvavi posel. Na kune, ki jih je v lovišču sledil, je sicer mislil, a verjeti ni mogel, da bi bile nevarne odraslim živalim. Z drugo kuno sem se srečal, ko sem šel nekoč na lov v Kokro. Od Predvora do Kokre sem šel peš. Že blizu Kokre se je nenadoma pooblačilo. Začelo je grmeti. Vse je kazalo, da se bliža nevihta. Ker ne bi bil rad moker, sem se pričel ozirati za zavetjem. Ob cesti sem zagledal med skalami podmol, ki mi je obetal kritje. Zavlekel sem se vanj in gledal na penečo se Kokro. To gledanje se mi je izplačalo. S kakih 10 m visoke smreke na bregu Kokre je skočila, piščeč in vidno prestrašena, na leseno ograjo na bregu Kokre veverica. Po ograji, ki naj bi čuvala, da ne bi zdrknil kak voz v vodo, ni obstala, ampak je skočila z naglico na cesto in stekla proti meni. Jasno mi je bilo, da išče veverica zavetje pred preganjalcem. Ni mi bilo treba dolgo čakati, da sem tega preganjalca ugledal. Skoraj na isto mesto ograje sta se pognali s smreke kuni zlatici, se malo razgledali, nato pa skočili na tla in stekli v podmol, kjer sem tičal. Da sem imel palico, bi ju lahko ubil, tako pa sta se mirno podali globlje v podmol, kamor se je bila pred njima umaknila preganjana veverica. Tako blizu mene sta šli, da bi ju lahko z roko prijel, a zdržal sem se, ker sem se hotel prepričati, če bosta veverico našli. Ko se je ploha ulila, sem moral globlje v skrivališče. Takrat sta me v lov zaverovani kuni opazili in jo naglo ubrali v skalovje na nasprotnem bregu Kokre. Dr. Janko Lokar »Specialisti« med roparicami Mnogo se je že pisalo o škodljivosti in koristnosti raznih roparic in ujed. Posebno mnogo se je pisalo o škodljivosti lisice in kanje. Nekateri vidijo v lisici le sanitejca in njene koristne strani, drugi pa vidijo v njej le roparja in njene škodljive strani. Enako je pri kanji in mnogih drugih roparicah in ujedah. V letih svoje revirske službe sem se prepričal, da se nekatere roparice specializirajo za nekatere načine ropanja. Naj v podkrepitev svoje trditve navedem nekaj primerov. V zimi leta 1950/51, ko je bil precej visok sneg, je samo ena lisica podavila in raztrgala v samo enem delu lovišča 13 srnjadi. Hodila je od krmišča do krmišča, napadla žival, jo gnala nekaj sto metrov, potegnila na tla, raztrgala in delno požrla. K raztrganemu kosu se nato ni več vrnila, pač pa je napadla in raztrgala drugo žival. Davila in trgala je vso srnjad, kozličke, srne in srnjake. Pri raztrgani divjadi nisem našel nobenih znakov kake bolezni. Vse živali so bile v prav dobri kondiciji, ker so bile dobro krmljene. V poletju 1951. leta ni bilo v tem delu lovišča in daleč naokoli niti enega kozliča, kajti lisica je vse podavila in požrla. Sele jeseni tistega leta se je posrečilo lovskemu čuvaju, da je roparja ujel v past. Bil je lisjak, ki je tehtal 8,75 kg. Da je prav ta lisjak tako roparsko moril, moremo sklepati iz tega, da ni bila od takrat do danes raztrgana v tem okolišu niti ena žival. Srnjad se je zopet opomogla, četudi je lisic še vedno dovolj. Ta lisjak se je torej specializiral na srnjad. Drugega sploh ni lovil, ker mu je topla srnjina najbolj prijala. 1948. leta je pobrala neka lisica v Lepeni pri štirih kmetih preko 70 kokoši in piščancev. Vse kmetice v Lepeni so to lisico poznale. Ropala je, dokler ni prišla jeseni tistega leta pri nekem pogonu lovcu Sveršinu pred puško, pa ji je upih-nih roparsko dušo. Od takrat je bil v Lepeni več let mir, toda lansko leto se je zopet pojavil neki tak specialist. V bičevju ob malem ribniku se je naselil par rac mlakaric. Z veseljem sem opazoval parček, ki se je ženil na ribniku in gnezdil ob njegovem robu. Čez dalj časa je izvalila raca trinajst račk. Ko so bile kakih osem dni stare, jih je začela zalezovati velika kanja. Več dni je čepela na drevju, ki obroblja ribnik, in buljila v na vodi plavajočo družinico. Nekega dne opazim, da je samo še sedem račk. Čez nekaj dni nisem videl nobene več. V bližini zaposleni drvarji so mi povedali, da jih je odnašala kanja drugo za drugo. Ko ni bilo več račk, je začela pobirati pri bližnjem sosedu piščance, ko pa je še teh zmanjkalo, se je spravila nad odrasle kokoši. Treba jo je bilo ustreliti. Našel sem že včasih v kanjinem gnezdu več tačk mladih zajcev. Prav gotovo niso bile vse od poginulih zajcev, pač pa tudi od živih, ki jih je polovila kanja-specialist na mlade zajce. Roparski specialisti niso samo med lisicami in kanjami, ampak med vsemi roparicami in ujedami. Edino med volkovi jih najbrž ni. Seveda opazimo mi le tiste specialiste, ki so nam v škodo, onih pa, ki so nam v korist, zlepa ne vidimo. Nepošteno je, ocenjevati vse roparice in ujede kot škodljivke. Nepravilno pa je tudi srdito zagovarjanje nekaterih roparic, češ da so popolnoma neškodljive. Tudi pri živalih so izjeme glede dobrega in slabega, kot so pri ljudeh. Fr(mc Eržgn »Kanja ni tak škodljivec!«? V zadnji številki Lovca sem eital pod naslovom »Kanja ni tak škodljivec!« dopis o kanji. Rad bi se pridružil mnenju tov. Franceta Cvenklja, ako bi ne doživel naslednjega: 29. oktobra sem videl v bližini obrata »Gorjana« v Spodnjih Gorjah pri Bledu, kako je kanja napadla na travniku domače kure. Spustila se je kokoši na hrbet, kokoš pa je s kanjo na hrbtu stekla v naj bližji grm in se tam roparice otresla. Kanja je vzletela, sedla na bližnjo tepko, od tu pa takoj spet napadla drugo kokoš. Medtem sem ostro zabrlizgal na prste, tako da je kanja pobegnila brez plena. Dogodku sta bila priči še dva moja tovariša. Od kraja dogajanja smo bili oddaljeni kakih 60 m. O zamenjavi kake druge ujede s kanjo ni govora. Bila je samica. Ne bi se čudil, ako bi videl kanjo ropati takrat, ko ima mladiče. Da pa ropa v jeseni, ko ji ni sile, dokazuje, da pri izbiri hrane ni tako »skromna«, kot nekateri mislijo. Vzame pač to, kar se ji nudi. Lojze Stimnikar, Bled Še o koristnosti in škodljivosti kanje V zadnjih številkah Lovca se je oglasilo več piscev za kanjo in proti njej. Dobro je, če čujemo, kaj so videli razni opazovalci, ker si le na ta način lahko ustvarimo o kanji pravo sliko. Ni dvoma, da kanja poljedelcu koristi, dokler žre samo miši. Brž ko seže po kačah (pri nas večinoma po belouški, ki prav tako lovi miši), kuščarjih in žabah, pa mu že dela škodo. Za nas pa je važno v prvi vrsti, da precenimo kanjo z lovskega stališča. Takoj moram ugotoviti, da doslej ni še nihče povedal, kakšno korist dela kanja lovstvu. Kot ljubitelj prirode pa že vnaprej povem, da sem proti iztrebljenju katere koli vrste živali. Mislim pa, da ne gre za to, da bi kanjo iztrebili, temveč zato, ali naj jo ščitimo ali ne. Prvo kanjo sem pomotoma ustrelil 1923. leta. Klical sem jereba, a je priletel »kragulj«, na strel pa je padla kanja. V zaslonu med smrečjem pač nisem utegnil pomisliti na kanjo; bil sem prepričan, da pride na klic jereba lahko samo roparica, ne pa »nedolžna« kanja. To je bilo na Pohorju. Zadnjih trideset let lovim na Ptujskem polju, torej v izrazito nižinskih loviščih, kjer živijo v glavnem zajec, fazan in jerebica. Neštetokrat sem našel kanjo pri pojedini, a le redko pri miški. Lahko trdim, da nam kanja uniči več jerebic ko kragulj, to pa zato, ker je pri nas kanj veliko več ko kraguljev. Znani so mi primeri, ko je kanja postopoma uničila v dveh, treh tednih celo kito jerebic. Ko pokriva zemljo debela plast snega in miši ni na razpolago, kanja kaj kmalu izsledi krmišče. Izstradana preži z drevesa na ugodno priložnost, da zgrabi jerebico ali fazana. Pri tem je tako oprezna, da ji lovec le redko pride na primerno bližino. V počasnem, nekako lenem letu pa še vedno pravočasno sproži kremplje. Res je, da napravi kanja manj škode tam, kjer je manj fazanov in jerebic. Pozimi se za odraslega zajca ne odloči lahko, spomladi pa mladiča z lahkoto obvlada. Nikakor ne verjamem, da kanja lovi le miši, mlade zajce, jerebice in fazane pa pušča vnemar kot drugovrstno hrano. Doslej so me vsa moja opažanja prepričevala o nasprotnem. V nižinskih loviščih nisem edini, ki sem tega mnenja in prepričanja. Poznam mnogo verodostojnih lovcev, ki so se na lastne oči prepričali o škodljivosti kanje. Da je kanja pozimi vztrajen zasledovalec fazanov, potrjuje tudi to, da smo na fazaneriji pri odlovu fazanov ujeli v avtomatske lovače že dve kanji. Nihče ne more trditi, da je prišla kanja v lovačo na koruzo; prišla je na fazane in jih seveda tudi raztrgala. Tak primer sem doživel tudi pri odlovu v Lovski družini Ptuj. V članku Ujede — zajedavci (Lovec 1955/8) piše A. S. Pirc, da je zajedavstvo med ujedami toliko bolj zanimivo, ker razbremeni n. pr. kanjo, ki jo često sumničimo, da ropa divjad. Primeri zajedavstva so pogostni, vendar kanje ne razbremenjujejo, saj je lovcu končno vseeno, ali lovi kragulj tudi za kanjo ali lovi kanja sama; škoda na divjadi bo ista ali pa celo hujša, če bo kanja zaščitena kot fevdalec, kragulj pa bo njen nezaščiten vazal. Na koncu še nekaj o nedolžni postovki! Mislim, da ni lovca, ki bi je ne poznal in z zanimanjem opazoval njenih jadralnih vaj: Kaj rad jo gledam, zlasti ko »seje moko« in pikira na miško. Letos pa se mi je hudo zamerila. Miške je zamenjavala s fazanjimi kebčki. Par postovk, ki je gnezdil na razvalinah Vurberškega gradu, se je navadil na lažjo pridobitev hrane. Pod gradom leži fazanerija, ki goji fazane in jih pušča do 5 tednov na prostem. Na te kebčke je začel ta par pikirati, in sicer tako spretno, da nam je v treh dneh odnesel kar 15 fazančkov, čeprav smo napeli vse sile, da bi to preprečili. Ta lov je morala prekiniti puška. Da je bil ta par izjemoma tak škodljivec, verjamem, ne verjamem pa, da je kanja izjemoma škodljiva, kakor trdijo njeni zagovorniki. Alfonz Mazlu Zanimiv lovski gost Ob letošnjem jelenjem ruku se je mudil v Sloveniji general Shanker Shumsher Jung Bahadur Rana, brat nepalskega maharadže, bivši nepalski ambasador v Londonu. Med svojim bivanjem pri nas je dal slovenskim planincem dragocene napotke za nameravano odpravo na enega od 14 osem-tisočakov sveta v Himalajskem pogorju. Glavni namen njegovega obiska je bil lov našega jelena, ki mu je v zbirki svojih lovskih trofej vnaprej pripravil častno mesto. Pod spretnim vodstvom izkušenega lovca Lojzeta Strleta in v moji družbi mu je res uspelo upleniti v snežniškem lovišču lepega devetletnega dvanajsteraka. Z odličnim strelom v najnerodnejših razmerah (razdalja 80 m, jelen v teku, gost gozd, mrak, naliv) je dokazal veliko izkušenost lovca, ki je v svoji domovini uplenil med drugim okrog 60 tigrov in 30 nosorogov, da leopardov, ki so za Nepalce »golazen«, manj vredna kot za nas lisica, niti ne štejemo. Naša dežela je visokega gosta tako navdušila, da pride drugo leto na počitnice in na lov znova k nam. France Avčin Za jelenom O jelenu, katerega uplenitev nameravam nekoliko opisati, je bila objavljena kratka vest v Slovenskem poročevalcu. Pripombe k tej vesti in še nekaterim drugim je v istem časopisu priobčil naš urednik; upravičeno kritizira senzacionalno pisanje in omenja, da bi bilo treba o lovskih dogodkih drugače pisati. Sicer se oglašam precej pozno, vendar pa bi doživljaj z omenjenim jelenom rad opisal tudi v Lovcu, saj doživi lovec kaj takega le enkrat v življenju; številni lovci nižinskih lovišč pa takih priložnosti sploh nimajo in poznajo to ponosno divjad le iz lovske literature in živalskih vrtov. Sredi septembra je bil torej jelenov ruk kljub slabemu vremenu na višku. Ko sem se 21. septembra pozno ponoči vrnil domov, me je čakalo obvestilo, da me tov. Jože Cencič, član Lovske družine Mala gora, vabi, naj grem naslednje jutro z njim na jelena; jelene zasleduje in zaslišuje že ves teden, enega pa je celo že videl. Seveda nisem mnogo premišljal. Naslednji dan sem stal že ob treh s polnim nahrbtnikom pred Jožetovo hišo. Zadostoval je le žvižg in že sva sedla na kolesi; 6 km poti — in bila sva v lovišču. Jutro je bilo jasno in hladno; padla je precej močna prva slana. Jože je ugotovil na Klinjevaških senožetih tri ruka j oče jelene. Prejšnji dan je enega videl, ni pa mogel ugotoviti parožkov. Bil je ves v ognju, da bi dobil jelena, ki je bil odobren Lovski družini Mala gora. Noben napor mu ni bil odveč, da bi dobil pravega, ki bi padel brez škode za lovišče. Bila sva že precej globoko v gozdu, ko se je začelo svetlikati. Na levi sva kakih 500 m od naju začula zamolkel aaauuooo ... »Slišiš? Pohitiva, da ne bova prepozna!« »Nič se nama ne mudi! Ugotoviva najprej, kje se oglašajo drugi jeleni; po njih se bova ravnala!« pravim Jožetu. »Saj vendar točno poznam prehode! Že ves teden sem na njih,« me prepričuje Jože. Hodil sem pred Jožetom, Jože, za celo glavo višji od mene, pa za menoj. Ker je videl, da me z besedami ni vzpodbudil k hitrejši hoji, si je pomagal z rokami, ki so me sicer precej vljudno, vendar dovolj učinkovito potiskale naprej. Poprijele pa so še krepkeje, kadar sem obstal, da bi nekoliko bolje ugotovil smer rukanja. Jože bi bil rad seveda čimprej na mestu, kjer je jelena že videl. Tako se oprezno pomikava po kolovozu, ki je bil z leščevjem precej zaraščen. Že skoraj popolnoma se je zdanilo, ko sva prišla v bližino senožeti. Tu sem prižgal cigareto. Ker je Jože nekadilec, sem ga moral seveda prepričati, da jelenu cigareta manj smrdi kot midva. Čeprav sva imela ugoden veter, mi je Jože ponovno prigovarjal, naj cigareto ugasnem. Oglaša se pet jelenov; trije v precejšnji bližini. Že neprevidna hoja bi nama lahko vse pokvarila; zato sva še previdnejša. Že sva na Klinjevaških senožetih, prostoru, ki je kot nalašč pripravljen za jelenji ruk. Poraščen je z grmadami, največ z leskovimi grmi. Tu pa tam raste posamezen hrast, breza, bukev pa tudi gaber. Dobra paša, dobro kritje, pa tudi za zalaz primeren kraj. Bila sva do skrajnosti napeta, še dihanje se nama je zdelo preglasno. Nenadoma naju je kot iz sna prebudilo lomastenje in pokanje vej prav v bližini. »Je že prepozno,« je šepnil Jože. »Pst!« Ogledujem okolico, da bi dobila primerno drevo, s katerega bi nemoteno opazovala in od koder bi s svojim dahom jelenov ne motila. Preže ni nobene! Hrast je nekoliko prekošat; ves razgled zapira! Le breza je tamle, toda breza ima zelo tanke veje! A druge izbire ni! Jožetu razložim načrt in že bingljam na prvi veji. Brez šuma seveda to ni šlo. Za silo sem obsedel na primerni veji, nad mano pa se je usidral Jože. Bil je precej prepaden, »ker sva že vse zamudila«. Vzamem rog in prav narahlo posnamem jelenov ruk. Drugič se oglasim nekoliko močneje. Ne daleč od naju nama odgovori mogočni aaauuooo. Jelen se naglo približuje. Napeti trenutki! Oči iščejo v smeri glasu, toda jelen je vedno v dobrem kritju. Ko pa je komaj kakih 50 m od naju, obstane in se ne gane več. Le lahen mmm nama razodeva, kje stoji. Morda se bo zdaj zdaj zamajala veja in — prikazal se bo! Ko se spet lahno oglasim, se premakne. Nato pa nekaj pomišlja — ali naju je dobil v nos? Nenadoma se oglasi z močnim buh, buh. in že se umika, umika proč od naju, stalno ponavljajoč svoj buh, buh. Še nekaj časa čujeva trdo postavljanje nog in — konec! Konec? Morda pa le še ne! Jelen se v nasprotnem bregu spet oglasi z močnim rukanjem, kateremu se odzoveta še dva jelena. Tu pa tam se oglasi šoja, slana se že topi, od drevja kaplja. Naju pa ščiplje v prste na rokah in nogah. Počasi rukanje ponehuje. Samo en jelen se še oglaša, oglaša daleč, dober km od naju, pa še. ta zelo slabo. »Za danes je konec. Pojdiva!« pravi Jože. Toda jaz na odhod še ne mislim. Vsaj toliko časa bova še počakala, da jeleni popolnoma utihnejo. Še enkrat poizkusim z rogom. Iz dobrega pol metra dolgega vabila spravim še kar primeren glas. Ne končam še dobro, kar se mi odzove jelen, ki je bil že nad kilometer daleč. Oglasi se z za-teglejšim in močnejšim rukanjem. Z Jožetom sva imela občutek, da valovi vsa dolina. Ko se oglasim ponovno, se jelen odzove z zelo močnim glasom. Zdelo se mi je, da je stopil iz neke doline na rob. Približuje se! Drug drugemu se oglašava. Skušam se mu kar najbolje oglašati. Že ni od naju več kot dobrih sto metrov. Teče! Izmenjava le še rahel mm. Ze slišim šum, že se maje veja, že se vidi iztegnjena noga! Jelen obstoji, a le za hip. Izstopi! Ponosno drži vzravnano glavo, ki se mu pri hoji sploh ne nagne. Lepa roževina, na eni veji je krona! Jelen obrne glavo proti nama. »Pravi je!« Vse naokrog vlada popolna tišina, le sinička se spreletava od veje do veje. Kakih 90 m od naju se jelen spet prestopi — še hip in spet bo za grmovjem! Rezek pok preseka jutranjo tišino. V daljavi se oglasi kanja. Zadet je! Jelen je strel označil tako, da je brcnil z zadnjima nogama. Že poka grmovje. Lomastenje slišiva še kakih 50 m, nato nastane popolna tišina. Drgetava od mraza in nestrpnosti. Na nastrelu sva našla svetlo kri in košček pljuč. Kri je bila tudi kakih 10 m od nastrela, nato pa sledu ni bilo več. Ko pa prideva na mesto, kjer sva slišala zadnji ropot, jelena najdeva. Ko sva bila pri jelenu, sem pogledal Jožeta. Bil je bled ko zid. Dolgo nisva spregovorila. Molče sva ogledovala mogočno divjad, dober zadetek in mogočno nepravilno rogovje dozorelega šestnajste-raka. Potem so se Jožetu usta odprla in se niso hotela zapreti, kot se pred minutami niso mogla odpreti. Jelena se nisva mogla nagledati, čeprav je ležal pred nama brez življenja. Tudi mrtev je bil še vedno veličasten. Rajko Jenko, Kočevje Udeleženci četrte lovske konference po lovu Foto Tone Svetina ------- S IS MILIJONI -----------------— STOPA »ZLATOROG« V ZADNJI MESEC SVOJEGA PRVEGA LETA Od 13. decembra 1955 do 12. januarja 1956 je prispelo na tekoči račun Mestne hranilnice v Ljubljani št. 601-606-1-430 za zgraditev »Zlatoroga« 420 142 dinarjev. Prispevali so: Lovska družina Osilnica 4800, Lovska družina Struge 3000, Lovska družina Gornje polje 18 000, Okrajna lovska zveza Trbovlje 80 000, Lovska družina Zagorje ob Savi 5000, Drago Brus za prodana potrdila 5000, Okrajna lovska zveza Novo mesto 16 000 (prispevek po 200 din), Lovska družina Padež 5000, Lovska družina Velika Loka 6800, Veljko Varičak v obveznicah II. ljudskega posojila 2000, Lovska družina Št. Vid pri Stični v obveznicah II. ljudskega posojila 900, Lovska družina Radeče 5000, Lovska družina Grad 2000, Lovska družina Ivanjkovci pri Ljutomeru 5000, Lovska družina Kapele 3000; Lovska družina Soča 5000, Lovska družina Celje 7400, Rudi Navodnik 500, Okrajna lovska zveza Koper 12 200 (prispevek po 200 din), Ive Majcen 2000, Franc Jurca 1000, Leopold Steiner 3000, Lovska družina Gabrovka 1 650, Lovska družina Banja Loka 4000, Lovska družina Veliki kamen 2400, Lovska družina Adlešiči 2400, Lovska družina Dolenja vas pri Ribnici 3000, Lovska družina Št. Vid pri Stični 3600, Franc Hauptman 200, Lovska družina Sorško polje 6200, Lovska družina »Trnovski gozd« 5000, Lovska družina Cerklje ob Krki 5000, Psarna »Soča«, Vipava 500, Lovska družina Vače 2000, Franc Eržen 500, člani Mestnega gledališča v Ljubljani 1730, Lovska družina Jur-klošter 2200, Franc Rebernik 25 000 (za prodana potrdila), Lovska družina Lendava 3600, Lovska družina Kupšinci 3200, Lovska družina Črnomelj 2000, Lovska družina Gračišče - Istra 2000, Lovska družina Rečica pri Laškem 5000 in v obveznicah II. ljudskega posojila 6000, Lovska družina Vipava-Nanos 8162 (za prodana potrdila), Lovska družina »Črna jama« — Postojna 3000, Lovska družina Poljčane 5000, Lovska družina Slov. Bistrica 5000 (za prodana potrdila), Lovska družina Lenart v Sl. goricah 10 000 (za prodana potrdila), Lovska družina Podvelka 25 000 (za prodana potrdila), Okrajna Planinski zajec (lepus varronis timidus) Foto E. p. Bille, Alpa Alnea, < Alefar 180 mm, 1 : 5,6, 1 500 sek. lovska zveza Maribor 29 000 (prispevek po 200 din), Lovska družina Pečarovci 3300, Lovska družina Veliki Podlog 2500, Okrajna lovska zveza Novo mesto 24 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Bo-štanj 15 200, Lovska družina Jesenice na Gor. 10 000; pripisane obresti za 1955. leto 249 954 dinarjev, amortizirana obveznica II. ljudskega posojila 1000 dinarjev. Tako je sklad za zgraditev »Zlatoroga« do 12. januarja 1956 narastel na 15 050 999 dinarjev; v skladu je tudi za 12 400 dinarjev obveznic II. ljudskega posojila; bančni stroški (335 din) so odšteti. Prispevek 10 000 dinarjev, javljen v septembrski številki »Lovca«, je nakazala Lovska družina Gornji grad, ne pa Dravograd; v prispevku 18 000 dinarjev Okrajne lovske zveze Tolmin, javljenem v oktobrski številki »Lovca«, sta prispevka po 5000 dinarjev Lovskih družin Bovec in Dole. V prihodnji številki bomo objavili podroben pregled, koliko je v prvem letu akcije za »Zlatoroga« prispevala za njegovo zgraditev lovska organizacija. pa š a Vladislav Ša-rič Skozi tiho zimsko noč odjekne nenadoma zategnjen, strašen, divji krik. Vsa narava kot da se je zgrozila, kot da je utihnila in začela napeto prisluškovati. Krik se ponovi, zategnjen, prodiren, besen. To je zavijanje, tuljenje, vpitje, stokanje, jezno pihanje, grkljanje in krik, nerazumljivi klic na pomoč, obupen jok otroka v smrtni nevarnosti. Odmeva po gozdu in planini, sedaj tiše, sedaj jače, zateglo, izzivajoče, divje. Srnjad, zbrana na ležišču pod smreko, dvigne glavo, postavlja pokonci uhlje in napeto prisluškuje; na veji se prebuja krivokljun in srce mu vznemirjeno bije; gozdni jereb se je stisnil pod robido in odprl kljun; od strahu drhti; zajec pa, grizoč trde lističe brinja, popolnoma otrpne in brki mu zadrhte od prestraše-nosti. Drvarji, ki spe v svojih zračnih, na hitro roko postavljenih kolibah na obronku planine, potegnejo odeje preko glave; toda zavijanje je tako vztrajno in prodirno, da jih budi iz spanja. To vpije Paša, stari, močni, strašni divji maček. Vzpel se je na pečino pa kliče, vabi, zavija v noč z omamnim klicem lačnega samca: »Kje si? Pridi! Pridi!« 2e štiri, pet noči kliče tako. Februar je. Beli zimski plašč še vedno ovija zemljo; ponoči je mraz, da drevje poka, toda podnevi se kaže sonce, obseva sive, razpokane stene, ki so se dvignile iznad vrhov črnih smrek. Tam, kamor še ni stopila človeška noga, na strmih pečinah, do katerih vodi ozek greben, izboklina v steni, široka komaj toliko, da se obnjo upro mačje šape, je Paševa luknja. Polegel se je v tem kraju in mu ostal zvest vse življenje. Na vse strani se razprostira pragozd, na daleč, Paša mu ni še nikdar prišel do konca. Strmi in pretrgani obronki so, planine. Veter je po njem podrl drevje in ga izprepletel v neprehodne vetrolome, povsod pa vznikajo iz tal sive, črne in belkaste skale; to je kraj, da si Paša ne more želeti boljšega. Tu je odrasel in postal močan, tu je ubijal in željno lizal rdečo kri, tu je vsako leto svatoval s kratko-repimi samicami, divjimi in nevarnimi kot on. Da, nekdaj so tu živele številne mačke; bilo jih je toliko, da si je, še mladič, komaj izvojeval svoje lovno področje in da so ga močnejši in večji samci dvakrat nagnali vsega krvavega in opraskanega. Kradoma se je moral plaziti in skrivaj ubijati; kadar pa je ugledal močne stare samce, se jim je moral umakniti s pota, da si je rešil življenje. Dve, tri leta je trajalo to, a potem se je docela razvil, ojačil in ojunačil. Hrabro se je spustil v borbo z nekim starim mačkom, ki je stanoval tu na pečini, ga premagal v krvavem boju, nagnal in zavladal nad njegovim lovnim področjem. Deset dni je ležal v nekem votlem deblu, bolan od strašnih ran, ki mu jih je stari maček zadal na trebuhu in lakotnicah. Njegova žilava narava je slednjič vnetje premagala. Ozdravil je in odslej vlada v tem delu gozda neomejeno, nasilno in brez milosti. Mnogo mačk je bilo v gostem gozdu, med stenami in med smrekami, in kadar je prišel februar, je vsa gora ječala od njihove ljubavne pesmi. Potem so prišli ljudje in psi. Paša je ljudi že prej poznal, videval jih je v gozdu, jih spremljal s pogledom z drevesa, na katerem se je pritajeval v zasedi, srečaval jih je v mraku. Pred njimi je občutil neko čudno negotovost, neko bojazen. Sicer se v gozdu ni bal nikogar, toda ljudem se je umikal, čeprav mu niso nič žalega storili in ga niso poskušali ujeti; pa vendar se je pred njimi skrival in se jim izogibal. Nenadoma pa so pričeli ti ljudje mačke preganjati. Paša ni vedel in ni mogel vedeti, da je prišla vsa planina pod novo lovsko upravo, ki se je odločila, da napravi iz nje vzorno lovišče. Za to so bili vsi naravni pogoji, le preveč mačk je bilo v lovišču; kjer pa je mnogo mačk, tam je edini lovec, ki dobi plen, mačka. Nova lovska uprava je divjim mačkam takoj napovedala vojno do iztrebljenja. Nastavili so lovske čuvaje in kraljestva progastih zveri je bilo konec. Paša ni vedel za vzrok sovražnosti ljudi do njegovega rodu, videl pa je in izkusil, da mu je človek nemilosten in nevaren sovražnik. Najprej so prišle na vrsto pasti. Paša jih še ni poznal. Res je, tudi na njegovi planini so gorjanci lovili kune in lisice v železje, toda to je bilo tam daleč, na južnih obronkih, kamor je on redko zašel. Nekega večera je našel svežo, še krvavo kokošjo glavo ter perut. Ležali sta prav na sledu, po katerem je šel. Takoj sta pritegnili njegovo pozornost. Ni bil lačen, povrh pa je bila glava zanj preneznaten plen, da bi si ga zaželel. A pritegnila ga je radovednost. Počasi, huleč se k tlom, se je plazil h kokošji glavi, kot da gre za živo žival, ki jo je treba iznenada naskočiti; toda voh mu je jasno izdajal, da je pred njim samo kos hladnega živalskega telesa. Kokoši ni poznal, ker se je na daleč izogibal človeškim naseljem. Dojel je nedvomen človeški duh, neprijeten in zoprn, poleg tega pa še neki nejasen in nepoznan duh, od katerega se mu je dlaka naježila. Bil je to duh po železu. Ostal je negiben, ni se premaknil, le zelene zenice so se mu razprle, kot da bi hotele objeti vsak košček tal in okolice. Nikjer nič sumljivega. Nič se ni premaknilo; gozd je bil miren in tih. Paša stori korak naprej, toda sveži človeški duh se postavi predenj kot kak zid. Jezno pihne, skoči vstran in se izgubi v grmovju. Proti jutru se je, gredoč z lova, vračal po isti poti. Ko pride v bližino najdbe, začuje neke nenavadne glasove, neki ropot, neko škripanje in besno režanje. Sprva se hoče ponovno umakniti v goščavo, a radovednost ga napoti, da se skrči in pritaji ter počasi priplazi bliže. Pod zadnjim grmom obstane; na ozki, komaj vidni stezici, ki jo je v tisoč generacijah izhodila divjad na gozdnih tleh, ugleda hermelina. Vitka živalca se je vsa penila od jeze. Skakala je, se trgala, vzpenjala, prekopicevala, a ostala na mestu, kot da jo tam nekaj drži. Jezno se je obračala in grizla nekaj v nizki travi; toda Paša ni mogel spoznati, kaj grize. Nekaj mu je pač bilo jasno: hermelin je v neki nepoznani stiski; nekaj se mu je moralo zgoditi. Paša se je zgrbil in se počasi približal dva, tri korake bliže, da je večerni vetrič prinesel hermelinu njegov duh. Mala zver se je skrčila, dvignila glavo in pokazala zobe; toda pobegnila ni. Ni mogla pobegniti. Paša je sedaj jasno spoznal: desna hermelinova noga je vklenjena v neki precep, iz katerega se ne more izvleči. Paša ni maral hermelinov. Nobenega gra-bežljivca ni maral, najmanj pa v svojem lovišču. Jezno je zapihal in skočil proti hermelinu; kar ga zopet zaustavi človeški duh. Vse to je trajalo le hip, potem pa se je s kremplji in derači vrgel na sovražnika. Boj je bil hud, toda kratek. Hitremu in ostremu hermelinu je doslej vedno uspelo, izmakniti se mnogo večjemu in močnejšemu sovražniku, toda tokrat so ga neusmiljeni in ostri zobje pasti prikovali na mesto. Hitro je omagal. Paša je nekolikokrat polizal kri svoje žrtve, se nato vzravnal ter pričel ogled a vati in ovohavati nepoznani predmet, ki je zgrabil hermelina za nogo. Ni mogel razumeti pomena tega predmeta, toda bilo mu je jasno, da se v njem skriva neka nevarnost, kajti hermelin jo je v njem izkupil. Paša se s šapo dotakne železne plošče pasti, ovoha verižico, s katero je privezana za korenine .najbližjega drevesa, se nato močno iztrebi na past in na mrtvega hermelina ter odide. Ni bil lačen in hermelin ga kot plen ni zanimal. Dobro pa si je zapomnil duh železa in se ga odslej že na daleč izogibal. Lovski čuvaji so sedaj lahko na njegovem lovnem področju napeli toliko želez-ja, kolikor so hoteli. Vanj so vlovili lisice, podlasice, kune, dihurje pa tudi ježa in sovo, toda Paša je vse to obšel v velikem loku, izogibajoč se znanega duha, in nobena vaba ga ni mogla več zamamiti. Potem so lovski čuvaji postavili zastrupljene vabe. To je bila velika nevarnost in kdo ve, če Paša ne bi bil nasedel izkušnjavi in vgriznil v zastrupljeno vabo, če bi lovci nadaljevali s tem načinom uničevanja; medtem pa so vabe takoj drugi dan našli divji prašiči, jih požrli in poginili. Uničevanje s strupom so takoj ustavili. Potem je zapadel sneg, v katerem so izdajalsko ostali vsi sledovi. Lovski čuvaji so mogli ugotoviti prebivališče vseh divjih mačk, tudi Paševo, kar je pomenilo strašno nevarnost; obenem s snegom so prišli na planino psi. Paša je pse poznal. Že nekajkrat je srečal v gozdu te brbljave potepuhe; toda ni se bal srečanja z njimi. Sicer so napadali ob glasnem laježu, a navadno je zadostoval samo hiter udarec po očeh in ščeneta so obupno zavijajoč zbežala. Ne, psov se Paša ni bal! Tokrat so ljudje prišli v planino z nekoliko psov. Odvedli so jih tja, kjer je bilo mačjih sledov vse polno. Psi so mačko hitro izgnali. Mačke so se ravnale po svojem nagonu. Ker nerade dolgo bežijo, so se hitro vzpele na drevo. Psi jih tam niso mogli doseči, toda zrnje jih je doseglo in spravilo dol brez težav. Na Paševo srečo so postopali ljudje metodično: ker so razpolagali z eno samo izvežbano skupino petih psov, so lovili tako, da so postopoma prehajali iz lovišča v lovišče. Ker je bilo Paševo lovno področje daleč, pod samim slemenom planine, so k njemu prispeli šele februarja. » Gozd je bil poln Paševih sledov, toda psi ga niso mogli več najti. Podnevi je spal v ne^-pristopni steni, kamor niti psi niti ljudje niso mogli za njim. Medtem pa se je istočasno zvedrilo, da je mesečina, odsevajoč od snega, svetila tako, da se je zdelo, da je dan. Prišel je čas, v katerem je Paša svatoval. Njegova predirna svatbena pesem je javljala vsem, kje se nahaja. Lovci in psi so krenili ponoči med stene. Paša je pravkar ljubkoval svojo izvoljenko, ji lizal s hrapavim jezikom vrat in teme; ves zanesen in pijan od ljubezni ni videl in slišal ničesar okoli sebe. Oster lajež ga je docela vzdramil iz opojnosti. Psi so Pašev sled že davno našli, a ugledali so ga šele sedaj, pa so zalajali in zabevskali. Paša je videl samo prvega, najbližjega. Odskočil je vstran, zvil hrbet v lok, s šapo pa hitro sunil proti pasjim očem. Toda ta pes ni bil kak vaški koder, ki je po naključju zašel z gospodarjem drvarjem v gozd. Bil je hraber, izurjen lovski pes, vešč borbe z divjimi mačkami. Kolikorkrat je Paša hitro udaril, tolikokrat je njegova šapa cilj zgrešila. Trenutek nato je bil pes že tik njega, a tam, nekoliko skokov dalje, so že prihajali drugi psi. Nagon je Paši povedal, da tu oklevanje ni umestno in da se ne sme spustiti v borbo s tolikšno premočjo. Z dolgim skokom je odskočil proti najbližji smreki. Vsi psi so pritisnili za njim, a Paši je vendar uspelo, priti do drevesa prej, preden so ga psi dosegli. Takoj je poskočil visoko kvišku, se z ostrimi kremplji ujel za lub in vzpel, kolikor hitro je mogel. Za njim so zašklefetali zobje psa, ki je skočil za njim. Na drevesu se je Paša varno počutil. Tja psi niso mogli za njim. Vzpel se je malo više, do nekega spleta mladih vej, ki so rasle iz stebla na mestu, kjer se je steblo delilo, razcepljeno v mladosti na kdo ve kakšen način, tako da sta iz ene korenine poganjala dva vrha. Tu, v tem zavetju, so se mu zalesketale nasproti zelene oči. Paševa samica, s katero se je malo prej ljubkoval, poln ljubezni, se je zatekla na isto smreko. Toda v Paši ni sedaj niti trohice nežnosti; zdaj se bori za svoje življenje. Hudo udari mačko s šapo in jo vrže iz zavetja, kamor se spravi sam, mačka pa se skrije malo dalje na veji, besno pihajoč na pse in na Pašo. Tedaj sta se doli, v snegu, zaslišala topot težkih korakov in zasopljeno dihanje. Na planino se je vzpenjal človek, sledeč sledu psa. Človek! To je nevarnost! Paša se takoj napne. Zenice se mu razširijo, ko zasleduje gibe človeka na snegu. Psi pozdravijo človeka z glasnim laježem ter prično še bolj divje skakati kvišku, kot da bi hoteli s svojim močnim zobovjem doseči mački, dvanajst metrov visoko na smreki. Paša je pazljivo opazoval človeka. Človek je nekaj časa gledal kvišku proti njima, se zatem umaknil nekoliko korakov, krenil malo vstran, zopet pogledal gor in dvignil roke. Rdeč blisk, glasen pok. Paša začuti, kako ga je nekaj ostrega v vratu zapeklo, obenem pa opazi, kako je telo njegove družice pred njim na veji trznilo, nato postalo mlahavo in omahnilo z veje. Kremplji so se ji še hoteli prijeti za lub, a niso imeli več moči; popustili so, mrtvo telo pa je pričelo padati v globino, lomeč vejice pod seboj. Pašo je zrno, ki mu je slučajno obrsnilo vrat, strašno razjezilo. Istočasno s padcem mlahavega telesa svoje družice v globino je skočil dol tudi Paša. Lovec pod smreko seveda ni mogel vedeti, da sta na nji dve divji mački. V nejasni luči mesečine je ugledal na njej samo eno; Paše, ki je bil skrit med vejicami, ni opazil. Odpel je puško, pogodil, ubita mačka pa je padla tako, kot pade truplo. Spremljal jo je s pogledom in ni opazil, da je od smreke istočasno odrinilo nekaj temnega, močnega, kar se je vrglo nanj. Psi so navalili na ubito mačko, ki je pritegnila vso njihovo pažnjo, lovcu pa se je nenadoma zrušilo z višine na glavo neko telo. Zamajal se je in komaj obdržal na nogah. Puška mu je padla iz rok, ki jih je dvignil, da bi obvaroval obraz, toda ostri kremplji so mu ga že globoko razparali, šiljasti derači pa so že po- segli za njegovim vratom, za onim mestom, kjer bije žila utripalnica. Debeli šal, ovit okoli vratu in brade, mu je rešil življenje. Paševi zobje so kožo samo obrsnili, kajti potem je Paša odskočil, se vrgel vstran in izginil v gozdu. Preden je lovec priklical pse, jih odtrgal od ustreljene mačke in privedel na novi sled, je bil Paša že med stenami, kamor psi niso mogli za njim. Toda tudi lovec ni mogel daleč. Iz globokih ran na obrazu mu je tekla kri; moral je pohiteti domov, da jih izpere in obveže. Kljub temu so se mu rane zagnojile in za vse življenje so mu ostali sledovi Paševih krempljev. Tako je Paša spoznal ljudi, pasti in pse. Dobro si jih je zapomnil in se jim izogibal. Podnevi sploh ni več hodil ven, varoval pa se je tudi mesečnih zimskih noči. Sicer so ga psi še nekolikokrat nagnali, toda nikoli ni dopustil, da bi ga nagnali na drevo. Ako ni mogel drugače, se je vzpel na tako drevo, s katerega je mogel kot veverica preskočiti na sosednje, na tretje in tako dalje, vse dokler se ni umaknil psom, ki so še dalje lajali pod drevesom, kjer je sled prenehal. Toda druge divje mačke niso bile tako srečne, da bi si nepoškodovane pridobile Paševo izkušenost. Zanje so pasti, psi in ljudje pomenili smrt. Zato jih je bilo na planini vedno manj in manj. Paša je na robu svojega lovnega področja vedno redkeje našel sledove svojih sorodnikov. A v februarju, v času parjenja, je moral dolgo dolgo klicati in se na daleč potepati po planini, da si je našel ženo. Prejšnje leto jo je našel tu, na obronku planine, na področju, kamor drugače ni nikdar zašel. Dolge noči je blodil naokoli; tiralo ga je hrepenenje, ki ga ni imel kdo utolažiti. Slednjič je začul omamen samičji klic. Pohitel je tja; vodil ga je nezgrešljivi nagon in hitro je našel samico, ki jo je iskal. Stisnila se je k steni in ga, tiho mijavkajoč, pazljivo opazovala. Paša je takoj skočil na mačkin hrbet ter režal in pihal. Ni se menil za njeno srdito vpitje; toda medtem ga je pogodil na smrček močan udarec mačkine šape in ga vrgel z nezanesljivega sedeža. Drugemu udarcu se je spretno izmaknil in poskusil na lep način osvojiti srce svoje izvoljenke; pričel jo je lizati z grobim jezikom. Ko jo je skušal ponovno objeti, se mu je izmaknila in zbežala v gozd. Paša je imel preveč izkušenj v ljubavni igri in je bil preveč nasilen ljubimec, da bi ga mogla mačka premagati. Hitro jo je došel in jezno zapihal; ko pa se mu je mačka ponovno skušala braniti, ji je tako ognjevito vračal udarce, da se mu ni več drznila upirati; morala ga je priznati za gospodarja. Da, to je bilo prejšnje leto, na istem mestu. To pot pa Paša zaman kliče. Na vsej planini mu nihče ne odgovori. Se dva dni blodi in kliče, poln hrepenenja in besa, potem pa ga sila njegove krvi žene dalje, na vznožje planine, v bližino vasi. Samo enkrat v življenju je bil tam, a ve, da žive pri ljudeh njegovi sorodniki, domače mačke. Dvakrat je srečal take mačke v gozdu in jih tedaj raztrgal. Bile so bedne, slabotne, lahke, tankega repa in pisane dlake, ki se je na daleč videla. Sedaj, v nesreči, ne najde drugega izhoda, kot da se spusti na najnižje obronke, kjer se razprostirajo obdelana polja. Na polja ne gre, potepa pa se ob robu gozda in se zvečer, brž ko se zmrači, oglasi z divjim klicem. Ljudje v hišah dvignejo glavo, prisluškujejo in govore: »Poslušaj tega mačka, kako močen glas ima!« Slišijo ga tudi domače mačke; stiskajo se po kotih, se mane j o ljudem ob nogah, srce pa jim vznemirjeno bije. Čeprav niso še nikdar videle divjega mačka, nagonsko čutijo, da je tam zunaj, v gozdu, silen divji ljubavnik, nevaren in nepremagljiv. Boje se ga in drhte pred njim, toda tudi v njih se prebuja vroča kri. Vaški mački poskušajo prišlecu odgovoriti, toda njihovo oglašanje je le bedno mijavkanje proti zvonjenju in tuljenju iz gozda. In tako se zgodi, da v mačkah zapovrstjo premaga glas krvi prirojeno bojazen. V temni noči prilezejo iz toplih kuhenj, iz človekovega okrilja, kjer jim je življenje varno, pa se plazijo ob jarkih in tamkajšnjih sečeh, od koder jih nepremagljivo mami Pašev klic. Odgovarjajo mu, sprva bojazljivo, s strahom, a potem postajajo tudi njihovi glasovi močnejši, kot bi hoteli pokazati, da so vredni prišleca. Paša jih je hitro našel. Sedaj niso bile več zanj tatovi, ki so se privlekli v njegovo lovišče, niti plen, ki ga je mogoče pojesti. Zaradi pomanjkanja samice njegovega divjega rodu so mu bile tudi te mršave, bedne vaške mačke dobrodošle ljubice, objekti, na katerih more zadovoljiti svoje ne vzdržljivo poželenje. Ni mnogo okleval, ni kratil časa v dolgih uvodih in v objestni igri. Vrgel se je na samice, jih prijel z ostrimi kremplji, ne ozirajoč se na njihovo prestrašeno in vznemirjeno kričanje, in jih takoj podvrgel svoji volji. Noč za nočjo je trajala ta divja igra; slednjič je vaščanom presedla. Zjutraj so našli svoje mačke vse krvave, utrujene, onemogle. Dve ali tri so celo poginile. Dva vaška lovca sta odšla v gozd, da poiščeta mačka, ki jim ne pusti spati; toda Paša je dobro vedel, kako si ohrani svoj temni, gosti kožuh. Nikjer ga niso našli. Slednjič je nočno petje prenehalo. Paša je utešil svojo strast in se vrnil v planino. Ujel je nekaj miši in gozdnega jereba. Spal je ves dan do pozne noči, potem pa zopet odšel na lov. Bil je preveč utrujen, da bi se mu dalo potikati po planini, pa se je vzpel na vejo iznad steze, po kateri je hodila divjad. Čakal je in čakal prav do zore, ko je zaslišal šuštenje listja. Po stezici je prišla srna, mlada živalca, poležena prejšnje leto. Hodila je počasi; nič ni slutila, da preži na drevesu progasta smrt. Ko je prišla na razdaljo skoka, se je Paša vrgel nanjo, se ji zabodel s kremplji vseh svojih nog v vrat, derači pa so poiskali vratno žilo utripalnico. Srna prestrašeno in bolestno za-bleje, dvigne glavo in zbeži v naj gostejše grmovje, da bi se ob vejevju in šibju otresla zveri, ki ji je še visela na vratu. Toda Paša se je preveč trdno držal. Udarcev šibja ni čutil. Ostri zobje so hitro našli žilo in jo pregriznili, da je vroč curek krvi oškropil njegov smrček in srnin sled. Srna je bežala z velikimi, obupnimi skoki, toda ti skoki so postajali vse krajši in vedno bolj nezanesljivi, dokler se ni slednjič zamajala in zgrudila na zemljo. * Spet je prešlo leto, spet je prišel februar. Paša je že dobro vedel, da je na planini sam. Ni tratil časa s potikanjem in iskanjem družice, temveč se je hitro spustil do planinske vasi. Glej, glej! Tokrat niso prišle na njegov klic samo bele, pisane, črne in sive mačke tankih nog, drobne glave in slabega repa, pač pa so bile med njimi tudi močnejše, odebelele glave, sivkastočme dlake s poprečnimi temnimi progami in kratkega, kot odsekanega repa — njegovo lastno potomstvo iz prejšnjega leta. A ko je prišel tretje leto v vas, belih in pisanih mačk že skoraj ni bilo več. Samci njegove krvi so bili močnejši in borbenejši od čistokrvnih domačih mačkov, ,pa so jim ugrabljali samice. Moral se je celo boriti z dvema takima mladičema. S trinajst kilogrami svojih močnih mišic, s svojimi jeklenimi kremplji in z brzino udarcev pa je lahko zmagal. Še eno leto je prišel Paša do vasi, potem pa se mu ni bilo več treba spustiti do njiv in se podajati v nevarnost. Njegovi potomci iz vasi so imeli njegovo nemirno kri. Niso mogli mirno dremati po hišah, niso mogli loviti le miši in piti mleka. Pričeli so se klatiti po gozdu, uživati v lovu, slednjič pa so povsem podivjali. Na planini so spet mačke. Niso sicer tako velike kakor Paša, toda ti mešanci so mu povsem podobni po zunanjosti, po načinu življenja, po divjosti. Ko v februarju sonce obsije sneg in se v Paši zopet ogreje kri, njegov klic hitro najde odgovor. Tedaj po gozdu znova odmeva zavijanje, tuljenje, vpitje, stokanje, jezno pihanje, grkljanje in krik, nerazumljivi klic na pomoč, obupen jok otroka v smrtni nevarnosti. Odmeva po gozdu in planini, sedaj tiše, sedaj jače, zateglo, izzivajoče, divje. Paša in njegov rod svatujejo. O NEKATERIH PEREČIH VPRAŠANJIH Dr. Bogdan Kurbus Prizadevanje lovske organizacije za obnovo lovišč je bilo po zadnji vojni vsekakor uspešno. Rane, ki jih je vojna zadala naši divjadi, so v glavnem zaceljene. Lovišča so se popravila; stalež divjadi je na splošno zadovoljiv. Če morda kje lokalno stanje ni tako, kakor bi lahko bilo, so krive družine, ki z loviščem gospodarijo. Gotovo je, da je srnjad danes številnejša kakor pred vojno. Pojavila se je in se pojavlja mnogokje, kjer je prej ni bilo. Stalež jerebic je v glavnem spet zadovoljiv, pa tudi fazani se pojavljajo v lepem številu, odkar je Republiška lovska zveza začela z nasajevanjem načrtno in masovno na večjih strnjenih področjih. Uspeh gojitve fazanov pa je seveda viden in znaten le tam, kjer za fazana tudi skrbe. Samo dobri naravni pogoji namreč ne zadoščajo za njegovo gojitev. Fazan potrebuje pozimi in tudi že v jeseni, ko zemlja zmrzne, hrano, ki mu jo nudi lovec. Upada pa stalež velikega petelina. Iz nekaterih naših lovišč je popolnoma izginil. Zanj velja verjetno naravni zakon o upadanju in porastu, kar so že v preteklosti večkrat opazili, to je, da izgine neka divjad iz nekih predelov brez vidnega razloga, sčasoma se pa zopet pojavi. Struktura naših gozdov se v 'zadnjem desetletju vendar ni toliko spremenila, da bi povzročila ta pojav. Podobno valovanje staleža opažamo tudi pri gozdnem jerebu. Nikakor pa se kljub prizadevanju lovskih družin ne popravi stalež zajca v našem sredogorju. Nove nasaditve vsaj doslej niso prinesle zaželenih uspehov. Vprašanje je, zakaj veliki petelin ponekod izginja in zakaj se stalež zajca v sredogorju ne popravi oziroma ne dvigne na stanje pred zadnjo vojno. Odgovora na to vprašanje ni. Ali je kriva tako imenovana psevdotuberkuloza, ki jo je Veterinarski zavod ugotovil v mnogih primerih? Ali nam ta redči zajca v sredogorju? Kako pa, da je zajec v nekaterih naših poljskih loviščih še vedno številen? Psevdotuberkuloza bi prav gotovo ne iskala svojih žrtev samo v sredogorju. Ta in podobna vprašanja zahtevajo razjasnitve. Vprašanje je tudi, ali je koristno in pametno, dovajati lovišču, kjer se pojavlja psev-dotuberkuloza, nov zarod. Ali ni morebiti edino pametno in koristno, počakati, da vzame bolezen, kar je smrti zapisano, in se šele nato, ko bo ta proces končan, naseli nov rod? Vprašanje pa je seveda, kako ugotoviti, kdaj je ta proces končan. Mnogo nam škodi, da v preteklosti nismo vodili natančne statistike o ugotovljenih primerih bolezni. Večletna statistika bi nam zelo olajšala odgovor na ta vprašanja. Taka statistika naj bi se vodila centralno za vso Slovenijo. Veterinarski zavodi bi morali prijavljati vsak primer ugotovljene bolezni, lovske družine pa obvezno pošiljati divjad zavodom na pregled. To bi bila pot, ki bi nam olajšala odgovor na gornja vprašanja in pokazala ključ do rešitve. Zelo se je dvignil, kot sem že omenil, stalež srnjadi, pa tudi jelenjadi. Jelen je bil pred zadnjo vojno redek gost naših lovišč, razen v predelih, kjer so ga načrtno gojili. Danes se jelenjad pojavlja in širi tudi v takih predelih, kamor pravzaprav ne spada. V pretekli jeseni se je pojavil jelen celo za Rakovnikom, pa tudi na Barju, kjer si je izdatno, privoščil repe in drugih dobrot, kakor morda nekoč v Valvazorjevih časih. O širjenju jelenjadi iz njenih prvotnih bivališč je razpravljal tudi upravni odbor Okrajne lovske zveze Ljubljana. Mnenja je, da naj bi se določili predeli, kjer naj bi jelenjad gojili. »Lovec« naj bi objavljal članke o pravilni gojitvi jelenjadi; upravni odbor je sklenil, naj se pred začetkom prihodnje lovske sezone skliče sestanek vseh lovskih družin, ki imajo v lovišču jelenjad, da se določijo smernice za pravilen gojitveni odstrel. Glede na ta sklep navajam iz avstrijske lovske literature nekoliko vodil za pravilno gojitev jelenjadi. Če so ta vodila primerna tudi za našega jelena, ne vem iz zelene prakse, ker lovim v lovišču, kjer jelenjadi ni. Mislim pa, da bodo dobro služila kot uvod in vzpodbuda tistim, ki se s tem vprašanjem bavijo. Verjetno pa so te smernice veljavne tudi za gojitev našega jelena, saj je naš jelen potomec nemškega jelena, križanega s karpatskim, kakor je avstrijski. Krvi prvotnega jelena pa v naši jelenjadi ni več mnogo, ker je ta jelen v letih od 1848. do 1860. iz naših lovišč docela izginil. »St. Hubertus«, avstrijska lovska revija, objavlja v št. 11/55 razmišljanje o gojitvi jelenjadi. V članku pravi pisec, da je stalež jelenjadi dosegel stanje pred zadnjo vojno. Ugotavlja pa, da prevladuje še marsikje ženska jelenjad, kar je bilo potrebno, da se je v loviščih čimprej dosegel zadovoljiv stalež. V takih loviščih je zdaj dovolj mladine, primanjkuje pa srednjih in starejših lovnih jelenov, predvsem pa kakovostno dobrih jelenov. Vendar pa sedanje številčno stanje jelenjadi dopušča možnost, da se lovišča v nekaj letih pri pravilnem gojitvenem odstrelu tudi kakovostno dobro urede. Kot osnovo pravilne gojitve zahteva pisec: Selekcijo, ki mora zajeti v prvi vrsti mladino od 1. do vključno 3. leta starosti. Pri tem mnogokje grešijo, ker mislijo, da se bo jelenček s slabo razvitim rogovjem in s slabo zasnovo kasneje razvil. S tako prakso vzgajajo za razplod običajno povprečne ali slabe jelene, nikdar pa ne nadpovprečno dobrih. Jelen z dobro zasnovo Jelen s slabo zasnovo Iz lovišč je treba odstraniti jelene Šilarje, vilarje in šesterake z visokim, a tankim rogovjem, ohraniti pa jelene s krajšim, a močnim in topim rogovjem, ker imajo ti, kakor je praksa pokazala, najboljšo zasnovo. Pri odstrelu mora lovec upoštevati tudi obliko rogovja. Jelen šesterak ali osmerak, čigar parožki so od spodaj navzgor vedno krajši ali strmo nastavljeni, tako da ima rogovje s strani obliko trikotnika, ima slabo zasnovo, četudi ima morda lednik. Dobro je le rogovje, ki ima s strani obliko pravokotnika (glej sliki). Gornji parožki morajo biti prav tako dolgi in debeli kakor spodnji. Le jelen s takim rogovjem bo na višku svoje moči nadpovprečno dober. Za gojitev tudi ni primeren jelen, katerega rogovje je sivo ali rumenkastosivo, torej svetlo. Tako rogovje ne dela krone v obliki čaše ali lopate. Jeleni z rogovjem take barve so med slabimi najbolj številni, ostanejo pa tudi večni osmeraki. Morebitne izjeme so redke. Običajno nikdar ne nastavijo lednika. Včasih je lednik nakazan, vendar naj lovca ne ovira, da bi zaradi njega ohranil tega sicer slabo zasnovanega jelena. Dlaka je navadno svetlejše barve, rogovje pa v obliki črke V, torej strmo. Noge so visoke, kar vzbuja pri površnem opazovalcu vtis moči in teže. Tak tip ne spada v lovišče. Rogovje dobrega plemenjaka naj bo črne do rdečkastorjave barve. Poleg tipa s svetlim rogovjem je še tip jelenov, ki navadno tudi ne nastavijo lednika. Krona rogovja teh jelenov se razvije lopatasto. Rogovje ima posebno dolge parožke z belimi konicami, tipično srčasto obliko, je dobro ja-godičasto in lepe temne barve. Ta jelen ni posebno močan in težak. Je čokat in na nizkih nogah. Je pa borben, tako da v loviščih z normalnim staležem obvlada rukališča. Ima mehko in ne preveč dolgo grivo. Košuta vodnica je po navadi tega tipa. Lednik ima večinoma jelen, ki nastavi čašasto krono. Tak jelen ima najmočnejše rogovje, ne posebno dolgo, pač pa zelo močno in s številnimi parožki. Steblo v višini srednjika ni ulomljeno kakor pri prej opisanem jelenu s srčastim rogovjem. Značilna sta zanj tudi težko telo in dolga griva. Ni bojevit. Od spredaj se kaže rogovje okroglo. O VPRAŠANJIH SODOBNE Dr. Stane 9. novembra 1955 je bil v Beogradu na pobudo Lovske zveze LR Srbije posvet o aktualnih vprašanjih glede širjenja fazanov v naših loviščih. Navzoči so bili zastopniki domače Lovske zveze (Trutin, Medakovič), Lovske zveze AP Vojvodine (Kovačevič), uprave Gojitvenih lovišč Jelen (Tičak) in Inštituta za znanstvena raziskavanja v lovstvu iz Beograda (dr. Valentinčič, dr. Nevenič, dr. Jak-šič, ing. Šepa). Po obširni diskusiji so bili sprejeti sklepi, ki presegajo okvir posvetovanja in so v splošnem zanimivi za vse napredne lovce. Zato se mi zdi koristno, da z njimi seznanim našo lovsko javnost. Sprejeti so bili naslednji sklepi: 1. Potrebno je pričeti s proučevanjem, pogojev za širjenje oziroma življenje fazanov v vsej državi. Zanimanje lovcev za gojitev in širjenje te divjadi je namreč veliko. Seveda pa življenjski pogoji za fazane niso povsod enaki, ampak so ponekod boljši, drugod slabši. To pa se ne upošteva deloma zaradi tega, ker so včasih za razširjenje fazanov v prvi vrsti odločilni subjektivni momenti, še bolj pa zato, ker lovci ne vedo, kakšne pogoje nudijo fazanom posamezni rajoni in bazeni in kaj je treba napraviti, da se slabi pogoji izboljšajo. Zadnje opisana jelena naj bosta zarodnika naše jelenjadi, da nam bo lovišče dajalo dobre trofeje. Važna je tudi selekcija ženske jelenjadi. Odstrele naj se vse živali očitno svetle barve, ker spadajo h krvni skupini jelena s svetlim rogovjem in svetlejšo barvo. Jedro prednjega je: potrebna je selekcija jelenjadi, predvsem pri mladini do treh let; v lovišču je treba ohraniti tiste tipe jelenjadi, za katere je izkušnja pokazala, da dajejo dobre trofeje. Lovskim družinam bo treba dati več samostojnosti glede gojitvenega odstrela, obenem pa bo potreben nadzor nad to samostojnostjo, da je lovske družine ne bi zlorabljale. Omejiti bo treba odstrel jelenov plemenjakov, v prvi vrsti kronskih jelenov, dokler ne bo stalež urejen glede na kakovost in pravilno spolno razmerje. Zanesljiva kontrola gojitvenega odstrela je vsekakor obvezen pregled trofej. Ni dvoma, da spada v jelenje lovišče poklicen lovski čuvaj bolj kakor v vsako drugo lovišče. Ako družina poklicnega čuvaja, ki je dan za dnem v lovišču, nima, bo vedno v dvomu glede staleža, spolnega razmerja itd. Brez tega osnovnega znanja pa je vsako pravilno določanje odstrela nemogoče. UMETNE GOJITVE FAZANOV Valentinčič 2. Nadaljevati je treba z modernizacijo umetne gojitve fazanov, da se bo zmogljivost fazanerij dvignila, stroški pa znižali. V zadnjih dveh letih so nekatere naše fazanerije pričele z valjenjem v inkubatorjih, kebčke pa so pričele krmiti z mešano hrano, ki vsebuje vse potrebne sestavine (beljakovine, ogljikove hidrate, minerale, vitamine). Zastarela metoda valjenja pod kokljami in krmljenje kebčkov z mravljinčjimi bubami tako zelo zavirata razmah proizvodnje fazanov, da pod temi pogoji ni mogoče misliti na količkaj večjo in rentabilnejšo umetno produkcijo te divjadi. Dosedanji uspehi naših poskusov na tem področju so zadovoljivi. 3. Poleg umetne gojitve fazanov v velikih fazanerijah je potrebno podpirati tudi gojitev v manjših, pa Uidi posamezne gojitelje te divjadi. Pri tem se misli na lovce, ki doma valijo jajca iz prekošenih ali zapuščenih gnezd. Ta način gojitve in reševanja fazanov je prav tako važen kot gojitev v velikih fazanerijah, ker se tako vzgajajo številni lovci za lovce gojitelje. 4. Pred izpustom v naravo naj bi se vsi umetno vzrejeni fazani označili. Označeni fazani omogočajo proučevanje mnogih pojavov v življenju te divjadi, kot n. pr.: mi- griranje (selitev iz lovišča v lovišče), starost, ki jo v različnih pogojih ta divjad doseže, odstotek fazanov, ki letno propade itd. Načinov označevanja je več; vsak gojitelj si lahko izbere obliko znaka. Priporočljivo pa je, da se označuje s pomočjo ustanove, ki se bavi z raziskavanjem in proučevanjem pernate divjadi. 5. Pri Glavni lovski zvezi naj se ustanovi strokovna komisija za gojitev divjadi; ta komisija naj izdela strokovno osnovo za gojitev divjadi. Komisija naj bi se v prvi vrsti bavila z vprašanji gojitve fazanov, organizirala naj bi izmenjavo izkušenj s tega področja, priporočala produkcijo in distribucijo jajc in fazanov itd. Istega dne je bil v Beogradu tudi posvet glede dosedanjih rezultatov moderniziranja umetne gojitve fazanov. Posvet je sklical Inštitut za znanstvena raziskavanja v lovstvu iz Beograda. Na posvet so bile povabljene organizacije, ki so delale na tem področju: Jelen (dr. V. Nevenič, B. Tičak), Lovska zveza APV (S. Kovačevič) in Lovska zveza LR Srbije (K. Medakovič). Moderne metode umetne gojitve fazanov (nadomeščanje kokelj z elektriko, mravljinčjih bub pa s posebno krmilno mešanico) so začele uvajati fazanerije: Dobanovci (Jelen), Ristovača (Lovska zveza APV), Lipovica (v LR Srbiji), Vurberk (Lovska zveza Slovenije). Udeleženci posveta, ki so se s temi poskusi ukvarjali oziroma so poznali dosedanje rezultate, so sprejeli za nadaljnje delo naslednje ukrepe: 1. Matična jata Za produkcijo jajc je treba odbrali samo zdrave in dobro razvite fazane; mnogo prikladnejši so v voljeni vzrejeni fazani kot v naravi izvaljeni. Prvi neso trikrat do štirikrat več jajc kot drugi. Večletne fazanke znesejo več jajc kot enoletne. Fazanske družine naj se sestavljajo v razmerju 1 : 10; fazanerije, ki so pod nadzorstvom udeležencev posveta, se bodo v prihodnjem letu držale razmerja 1 : 6-7. Fazani najbolje uspevajo v voljerah, ki se po travniku lahko prestavljajo. Za družino sedmih fazanov je dovolj velika volj era 3 m2. Pri formiranju družin je priporočljivo in koristno, da fazane zaznamujemo. Ob tej priložnosti izvršimo tudi preventivno dehelmintizacijo fazanov (odpravljanje glist), preiskavo krvi glede na kokošji tifus z aglutinacijo in cepljenje proti kokošji kugi. Udeleženci posveta so se zedinili, da bodo fazanke ob nesnosti (od 1. marca do 1. aprila) krmili s posebno, industrijsko napravljeno krmo (izdelek Tovarne močnih krmil, Ljubljana). 2. Ravnanje z jajci Jajca hranimo navpično položena, in sicer v pesku ali posebnih škatlah iz kartona. Če jih hranimo več dni, jih moramo vsak dan obrniti. Podložiti jih je treba vsaj v desetih dneh. Če jih je treba transportirati, naredimo to pazljivo, sicer je uspeh valjenja več ko dvomljiv. Nasajamo samo jajca, ki so normalno velika, ovalne oblike, z gladko in homogeno lupino. Jajca, ki niso pravilno razvita, uporabljamo za druge namene. Zaradi pogostne prekinitve električnega toka je potrebno, da imamo pri roki rezervni vir toplotne energije (agregat, petrolej ali podobno). 3. Ravnanje s kebčki Umetne koklje in inkubatorje dobavlja zadruga Mali stočar v Zagrebu (Senoina 31). Navadne žarnice niso primerne, pač pa so primerne žarnice, ki grejejo, a ne svetijo. Vsi udeleženci so poudarjali, da je najbolje, da kebčke gojimo v premakljivih voljerah. Vsi so uporabljali za krmljenje kebčkov po raznih receptih sestavljeno posebno mešanico iz beljakovin, ogljikovih hidratov, mineralnih soli in vitaminov. Menijo, da je potrebno, da se s poizkusi nadaljuje. Pokazalo se je, da pomagajo proti kljuvanju (kanibalizmu) naslednji ukrepi: sprememba hrane, prestavljanje kebčkov. Hrano je treba kebčkom menjati postopoma. Seveda s tem še ni zajeto vse, kar je potreb-, no vedeti za umetno gojitev fazanov; vendar bodo gojitelji fazanov v napisanem lahko našli mar-sikak koristen nasvet za svoje delo. Premakljiva voljera v Vurbegu Foto dr. S. V. MEDNARODNI SESTANEK LOVSKIH ZNANSTVENIKOV Dr. S. V. Od 28. oktobra do 3. novembra 1955 je bil v Gradcu (Avstrija) mednarodni sestanek znanstvenikov, ki raziskujejo divjad in so povezani v Mednarodnem krožku lovskih znanstvenikov (Interna-tionaler Ring der Jagdwissenscha£tler). Kakor smo že poročali, je bil oktobra lani ob Mednarodni lovski razstavi v Dusseldorfu prvi tak sestanek. Pobudo zanj je dal Inštitut za lovsko znanost Univerze v Gbtingenu. Sestanka so se udeležili znanstveniki 10 evropskih držav (iz Jugoslavije dr. S. Valentinčič in dr. B. Jakšič). Na sestanku so razpravljali o strokovnih, znanstvenih in organizacijskih vprašanjih. Sprejet je bil sklep, da se smatrajo vsi prisotni za člane nove organizacije, da pa so vrata odprta tudi drugim strokovnjakom in znanstvenikom, ki se bavijo z raziskavanjem divjadi. Sklenjeno je bilo tudi, da naj Krožek vodi direktor nemškega Inštituta za lovstvo, da bodo posebni sestanki vsako leto v drugi državi, 1955. leta v Avstriji, in da se organizacija poveže z Mednarodnim svetom za lovstvo (Consiel International de Chasse); Švicarju dr. Zimmerliju so poverili, da obvesti Svet o ustanovitvi Mednarodnega krožka. Tako je bil letošnji sestanek v Gradcu, in sicer istočasno z zborovanjem Avstrijskega krožka za raziskavanje divjadi (Osterreichischer Arbeitskreis fur Wildtierforschung). Dopoldne 28. oktobra so se v Univerzi zbrali lovski strokovnjaki iz desetih evropskih držav: iz Zahodne Nemčije (13), Anglije (1) , Danske (2), Švedske (1), Finske (1), Češke (2) , Holandije (2), Jugoslavije (2), Vzhodne Nemčije (2), Avstrije (60, med njimi večina pripadnikov O. A. f. W.). Sestanek je o tvoril predsednik O. A. f. W. g. Mayer-Melnhof. Naglasil je, da važnost poseganja znanosti v lovstvo nii samo v tem, da pomaga operativnim lovskim organizacijam s smernicami in nasveti, ampak tudi v tem, da je edina zmožna, če že ne preprečiti, pa vsaj zavreti izumrtje današnje divjadi, s tem pa ohraniti našim potomcem v dobi atomov, hiperindustrializaci j e in intenzifi-kacije kmetijstva lepoto prirode, v katero človek atomske dobe vedno raje hodi, iskat miru, harmonije in moči za življenje v neznosnem trušču mest in velemest. Kongres so pozdravili: deželni glavar g. Krainer, župan Gradca g. dr. Speck in predsednik Krožka g. prof. Nusslein. Predvajali so poučne filme s področja biologije oziroma gojitve divjadi, med njimi filme o poljski jerebici, svizcu, gamsu in kozorogu. Vrsto filmov je zaključil film o lanskoletni dusseldorfski lovski razstavi. Bil pa je preveč enostransko posnet, saj je prikazoval skoraj izključno le lovstvo Nemčije, prav malo pa drugih dežel, ki so tudi razstavljale. Popoldne prvega dne se je pričel delovni del sestanka z referati, ki so trajali tri dni. Referatov je bilo 30. Zaradi tako visokega števila je imel vsak referent na razpolago samo 20 minut, za diskusijo o vsakem referatu pa je bilo le 5 minut časa. Diskusijo so posneli na magnetofonski trak. Program strokovnih in znanstvenih referatov ni bil najbolje izbran. Prav je, da je bilo posvečeno veliko referatov jelenu in škodi, ki jo jelen dela v gozdu, ni pa bilo niti enega referata o perjadi; bilo pa je nekaj referatov o živalih, ki so zelo redke pa tudi o takih, ki niso divjad. O zajcu sta bila dva referata, dva o lovski etiki in referat o lovstvu v Sovjetski zvezi. O jelenu je bilo največ referatov (10). O njem so govorili delegati lovsko-znanstvenih ustanov štirih držav (Zah. Nemčije, Danske, Češke, Avstrije). Najboljše referate (6) so imeli Čehi, ki so obravnavali škodo, povzročeno po jelenu, in sredstva za zaščito proti njej, hrano ter prebavo jelena in rast rogovja. Čehi so pokazali obsežnost, točnost in globoko znanstvenost dela svojega Inštituta za lovstvo. V ilustracijo naj omenim samo eno metodo njihovega dela, diagnostiko z radioaktivnimi izotopi. Z izčrpnimi referati, dopolnjenimi z raznimi grafikoni in fotografijami, so Čehi presenetili vse udeležence. Uganko uspehov nam je odkril direktor njihovega Inštituta. Dejal je, da deluje Inštitut že od 1918. leta, da dela v njem 25 stalno nameščenih strokovnjakov v 8 oddelkih, da imajo nekaj poizkusnih postaj, nekaj poizkusnih voljer in večje število ograj za poizkuse z rogarji. Referata o zajcih sta si bila podobna; najprej je referiral dr. S. Valentinčič »O rezultatih dveletnega opazovanja brejosti zajk in o zajčjih leglih na Bisernem otoku«, nato pa dr. Rieck (Zah. Nemčija) »O odstotku mladih zajcev med uplenjenimi zajci«. Omenim naj še referat »O lovstvu in zaščiti divjadi ter narave v Sovjetski zvezi« Avstrijca dr. Tratza. Dr. Tratz, ki je bil letos v SZ kot član prirodoslovne komisije, je povedal zelo zanimive stvari, kot n. pr.: V SZ se oblast zelo zanima za obvarovanje divjadi, prirodnih redkosti in področij, zanimivih zaradi favne. Po poročilih in predlogih strokovnih komisij sprejme ustrezne načrte, ki jih strogo uresničuje. Množica inštitutov in strokovnjakov vodi in nadzira strokovno stran teh načrtov, oblastveni organi pa skrbe po svoje, da se načrti iz vrše. Kot značilen primer uspešnosti takega dela je referent omenil, da sta se v evropskem delu Rusije los in sajga antilopa, ki sta bila po prvi svetovni vojni zelo redka (sajga antilopa pred izumrtjem), tako razmnožila, da je država v preteklem letu odredila odstrel. Število sajga antilop, ki je sedaj cenjeno na 400 000 do 500 000, je bilo zmanjšano za 70 000, to je toliko, kolikor se računa letni prirastek te divjadi. Sajga antilopa je izumrtja rešena. Zasluge za to pa ima organizirana, strokovna akcija oblasti. Lovsko-organizacijska zanimivost je, da obsegajo v SZ rezervati 12 milijonov ha. Država je lastnik kož vseh kožuharjev. Znanstvenih ustanov, ki se bavijo z divjadjo in njeno ekologijo, je zelo veliko. Denarna sredstva daje država. Omenjeni, pa tudi vsi drugi referati bodo objavljeni v posebni številki revije »Zeitschrift fur Jagdwissenschaft«. Zadnja točka delovnega programa so bila organizacijska vprašanja. Že pred sestankom so zastopniki Danske in drugih nordijskih držav razposlali spomenico, v kateri predlagajo razne organi- zacijske spremembe, med njimi tudi to, naj ne bo predsednik Krožka stalen, pač pa naj se menja, in sicer naj bo vedno iz tiste države, ki je izbrana za prireditelja naslednjega sestanka. Predlog je bil sprejet. Ker bo naslednji sestanek na Danskem, bo novi predsednik Danec dr. Thamdrupp. Organizacija je dobila nekoliko čvrstejše oblike tudi s tem, da so poleg predsednika v predsedstvu še trije člani (sedaj prof. Nusslein, Zah. Nemčija, C. Coles, Anglija, dr. Budenik, Češka). Izvoljen je tudi širši odbor, ki ga sestavlja po en član vsake države, članice Krožka. Važen je tudi sklep, da je treba urediti program sestankov tako, da se referati združijo po predmetu, .ki ga obravnavajo (visoka divjad, nizka divjad, perjad ipd.), tako da lahko vsak udeleženec prisostvuje tisti diskusiji, ki ga zanima. Sestanek je zaključil skupen izlet v prirodoslovni rezervat, pragozd Rothwald in na Neusied-lersko jezero, počivališče in gnezdišče divjih gosi. O CIANVODIKOVIH AMPULAH Ing. Ivan Bartel O strupitvi volkov s cianvodikom v ampulah je med lovci mnogo razgovorov. Nekateri pravijo, da so ampule odlične in navajajo za to razne primere, drugi trdijo, da bi morala biti količina strupa večja, tretji pa so mnenja, da so ampule učinkovite le za kune in lisice, ne pa za volkove. Tem različnim mnenjem ni mogoče na kratko odgovoriti, predvsem zato, ker številni lovci premalo poznajo lastnost cianvo-dika. Zastrupljevalec zverjadi, posebno volkov, mora točno vedeti, katere lastnosti ima cianvo-dik in kako deluje na organizem, poleg tega pa mora dobro poznati tudi življenjske navade divjadi. Šele umna prilagoditev lastnosti strupa načinu, ki ga kažejo živali pri iskanju in zauži-vanju hrane, upravičuje nade na uspeh. Pri lovu s puško lovec žival zasleduje. Čaka jo na izstopu ali na njeni vsakdanji poti. Po slabem strelu ve, kaj je povzročilo neuspeh ter drugič napake ne ponovi. Pri lovu s strupom pa lovec ne ve, kako se žival obnaša ob vabi, ne ve, kako je žival vabo zagrabila, ne ve, kaj se je medtem godilo v okolici, ne ve, kaj se je godilo ob vabi pred prihodom in po odhodu živali, ki ji je bila vaba namenjena. Vse to si tolmači le z raznimi, često nepravilnimi domnevami. Če se je trud izplačal, je zadovoljen, če pa ne, se malokdaj potrudi, kritično in objektivno dognati vzrok neuspeha, odkriti napake. Priznati je treba, da je to mnogokrat zelo težko, vendar bi bile take ugotovitve neprecenljive vrednosti, kajti spoznanje napak je najboljša pot k uspehu. Cianvodik je lahko gibljiva, brezbarvna, v ampulah včasih rumenkasta tekočina, ki hipoma zavre že pri okrog 26° C in se spremeni v paro. Ker je človekova telesna toplota med 36° in 37° C, toplota živali pa nad 37° C, izpari tekoči cianvodik takoj, ko pride v dotik s človekovo kožo ali pa v gobec živali. Tekoči cianvodik hlapi tudi pri temperaturi, ki je nižja kot vrelišče, torej pod 26° C. To izhlapevanje pa ni v trenutku izvršeno, kot se dogaja pri vrelišču. Od 26° C dalje izpari vsebina volčje ampule, ki ima 2,5 do 3 ccm strupa, v trenutku, pri nižji temperaturi pa izhlapi šele v dveh, treh minutah. Ako se vsa vsebina ampule razlije v okolju s temperaturo 37° C, kakršna je v gobcu živali, cianvodik takoj izhlapi in smrtno učinkuje. Le ena drobna kapljica večinoma ne povzroči takojšnje smrti, temveč povzroči le omotičnost, krče, da se žival valja po tleh, bljuvanje in kašljanje krvi. Ako pa je v gobcu izhlapelo vsaj 0,025 g strupa, to je 2—3 kapljice tekočega strupa, volku ni rešitve. Če pa žival vabo, na katero smo malo prej kanili čeprav več kapljic strupa, samo poduha, odskoči, ker začuti, da jo duši. Cianvodik deluje namreč na dihalne organe in tako posredno na delovanje srca. Kemično se veže z rdečimi krvnimi telesci, tako da ta ne sprejemajo več kisika, ki je bistveni pogoj življenja. Človek ali žival se zadušita. Še hitreje deluje ta strup, ako pride v krvni obtok, ker rdeča krvna telesca takoj onesposobi za sprejemanje kisika, s tem pa prepreči dihanje. Seveda učinkuje cianvodik smrtno tudi tedaj, če ga použijemo. Zato bodimo pri nastavljanju vab pazljivi! Če se nam ampula zdrobi in 'smo se ranili, rane ne izsesajmo, temveč kri iztisnimo, zadržimo dih in storimo nekaj korakov proti vetru! Tekoči cianvodik zmrzne pri temperaturi okrog 15° C pod ničlo. Tak mraz pri nas ni redek; zato je prav, da tudi to omenimo. Močno ohlajen ali zmrznjen cianvodik seveda ne izhlapi hitro. Najprej se mora ogreti. Žival, ki je pregriznila ampulo z zmrznjenim cianvodikom, začuti le zoprn, dušeč duh in ima dovolj časa, da vabo s strupom izpusti. Zato strupitev ob hudem mrazu ne obeta dobrih uspehov. Ugodnejše je toplejše vreme ob odjugi. Da strupitev v mrazu, ko vabe često tako zmrznejo, da njihov ledeni oklep ne prepusti niti kapljice strupa, ni nemogoča, si je omislil neki izkušen lovec poseben način strupitve. Gazo, ki jo rabimo za obvezovanje ran, je zvil v vrečico in vanjo zašil eno ali več ampul. Nato je vrečico pomočil v živalsko kri. Take vabe je raztrosil med nezastrupljene kose mesa. Kot omenjeno, hlapi tekoči cianvodik tudi pri temperaturah. pod vreliščem. Zato nastanejo v ampuli hlapi strupa, ki pritiskajo na steklene stene. Če je ta pritisk večji kot odpornost stekla, ampula poči. Zato moramo hraniti ampule preko poletja v hladnih in neobljudenih prostorih. Notranji pritisk imajo tudi zarumenele ampule. Majhen del cianvodika razpade namreč v svoja sestavna dela, to je v plina dušik in vodik. Če tako ampulo močno stisnemo, kot n. pr. pri ugrizu žival, se vsebina ampule razprši in hitro izhlapi. Zato so take ampule kljub spremenjeni barvi dobre. Vem za primer, ko sta od take, skoraj že počrnele ampule, padla volk in volkulja le nekoliko metrov stran od postavljene vabe. Nerabne so le ampule s črno, gosto vsebino, čeprav so še strupene. Uničimo jih brez nevarnosti tako, da posamezne zmečemo v ogenj. Počakamo, da zaslišimo pok eksplozije, nato šele vržemo drugo ampulo v ogenj. Strup v ognju zgori. Cianvodikova ampula deluje torej le tedaj, če jo žival v gobcu zdrobi in če izhlapi v gobcu zadostna količina strupa. Pogoltnjena nezdrob-ljena ampula pa v največ primerih živali ni nevarna. Največkrat jo že naslednji dan iztrebi. Le v primeru, če ampula v drobovju zaradi visoke telesne temperature poči, žival pogine, a daleč od mesta, kjer je vabo zaužila. Lovci, ki so kdaj strupili s strihninom, mnogokrat zamenjujejo učinek strihnina in cianvodika. Strihnin zastrupi ves organizem. Žival se ne zgrudi takoj po zaužitvi, temveč šele dolgo potem. Njeno meso je do zadnje koščice in dlake strupeno ter nevarno tako za človeka, ki odira žival, kot tudi za vse gozdne prebivalce, ki pojedo le košček take mrhovine. Cianvo-dik pa deluje trenutno. Žival obleži na mestu ali v naj bližji okolici, toda njeno meso je užitno, brž ko se je dobro prezračilo ali opeklo. Treba pa je vedeti, da vaba s cianvodikom deluje le, ako žival ampulo v gobcu zdrobi. Ker tega lovci ne vedo, se nekateri pritožujejo, da so cianvodikove ampule brez vrednosti, češ da je »pes vabo z ampulo pogoltnil, pomignil z repom in ostal živ«. Lačen pes je malo vabo v hipu požrl in jo drugi dan iztrebil brez najmanjše škode za zdravje. Dober čuvar in prijatelj gozdnega živalstva strihnina ne uporablja. Uporaba tega strupa je lovska le v izjemnih primerih. Nekateri se branijo uporabljati cianvodikove ampule zato, ker imajo pred njimi pretiran strah. Če si zapomnimo, da je cianvodikova ampula nevarna le tedaj, če jo zdrobimo in vsebino ali zaužijemo ali pa vdihamo nastale pline, je možnost zastrupitve zelo majhna. Skoraj brez nevarnosti je delo z ampulami na prostem, medtem ko je delo z ampulami v zaprtem in gorkem prostoru zelo nevarno. Cian-vodik iz strte ampule zelo hitro izhlapi in zastrupi ves zrak v prostoru. Vdihavanje takega zraka ima za nerodneža težke posledice, saj zadostuje za usmrtitev človeka, pa naj ima še tako zdrava pljuča in srce, že 0,05 g, to je le majhen del vsebine ampule, namenjene volku. Če smo že bili tako nerodni, da se nam je to zgodilo, moramo prostor takoj zapustiti in odpreti okna in vrata. Šele po približno desetminutnem prepihu je zrak zadosti izmenjan. Ako se nam ampula zdrobi v nahrbtniku, nahrbtnik previdno izpraznimo, pri tem pa ne vtikajmo vanj glave. Toliko splošno o cianvodikovih ampulah. Pripomniti moram, da so bile vse ampule, ki jih je lovcem dobavila v povojnem času Lovska zadruga v Ljubljani, prekontrolirane glede kakovosti in glede praktične uporabe v kemičnem laboratoriju Univerze. Izvidi dokazujejo, da vsebujejo ampule za volkove 1,5 g 93—97 %1-nega cianvodika. Praktični poizkusi so pokazali, da so psi, zastrupljeni s takimi ampulami, poginili v 30 do 60 sekundah! Učinkovitost cianvodika v ampulah je več kot zadostna. Krivda, da se nekateri lovci pritožujejo zaradi nezadostnih uspehov, mora biti torej drugje. Večinoma so krive razne okoliščine, v katerih žival vabo zaužije, in priprava vabe. Pri uporabi tudi najboljše ampule se prav lahko zgodi, da zdrkne cela ali poškodovana iz gobca živali, še preden je izhlapela za usmrtitev zadostna količina strupa. Prav lahko izpade ampula, če ni v vabi dovolj pripravno pritrjena in zavarovana, že iz vabe, ki jo žival, preden jo načne, kaj rada obrača. Možno je tudi, da se ampula pri tem stre, neznani ostri duh pa žival preplaši, da zbeži. Lovec si tedaj misli: Volk je ampulo zdrobil, strup je iztekel, deloval pa ni, torej je neučinkovit. Ne pomisli pa, da je sam grešil, ker vabe ni pripravil tako, da bi žival ampulo zdrobila v gobcu. Nekateri lovci zagovarjajo majhne vabe, drugi velike. Male vabe pripravljajo doma in jih puste nekaj ur ležati na konjskem gnoju, da izgube duh po človeku. Na volčjih stečinah jih razstresejo, okoli njih pa nastavijo več neza-strupljenih vab, da živali privabijo. Sled za seboj zabrišejo z zametavanjem snega, v kopnem pa s potresenimi konjskimi odpadki. Nekateri so celo tako previdni, da polagajo vabe na smučkah ali jahajoč na konju. Tedaj razmečejo vabe nekoliko korakov proč od lastnega sledu. Male vabe napravljajo iz mesa in loja v dvojni velikosti moške pesti. Tako velike vabe volk ne more naenkrat pogoltniti, temveč jo mora gristi, pri čemer ampulo zdrobi. Vaba ne more biti učinkovita, ako postavimo ampulo v sredo tako velikega kosa. Iz zdrobljene ampule pride v največ primerih v gobec živali le malenkostna količina strupa ali pa sploh ne, ker strup že prej na zraku izhlapi. Žival je sicer zastrupljena, a večinoma le toliko, da si hitro opomore. Le če so pljuča močno ranjena, čez nekaj časa pogine. Daleč od mesta zastrupitve pogine tudi žival, ki je požrla vabo z globoko skrito ampulo, kajti strup prične delovati šele, ko sta loj in meso na pol prebavljena. Nekateri priporočajo obešanje vab na nizke veje. Ker se duh po mesu kmalu razširi daleč naokoli, volkove take vabe hitro privabijo. V tako vabo denemo ampulo v spodnji del, ki ga more doseči volk le s skokom. Ko zagrize v vabo, se ampula zdrobi, strup pa steče v gobec. Za vabe so uporabni tudi večji kosi mesa. Pri takih vabah moramo paziti predvsem na to, da denemo ampule v že ohlajeno meso, v luknjo, izrezano tako, da je vsaj za polovico večja kot ampula. Meso se namreč pri ohlajevanju krči in ampulo zdrobi često še prej, preden je volk vabo zavohal! Ko pride do vabe, najde v mesu Ie še ostanke strupa. Ti pa seveda za usmrtitev niso zadostni. Nastane le lažje zastrupljenje, ki pa žival oplaši, da se vab dolgo izogiba. Velik del lovcev daje prednost velikim vabam, to je truplom konj, psov, poginulih krav, telet itd. Ampule namestijo deloma pod kožo, deloma v notranjost trupa. Pri tem napravijo pogosto naslednje napake: Žival, namenjeno za vabo, priženejo tja, kjer mislijo vabo nastaviti, jo tam pobijejo in v še gorko potaknejo ampule. Meso je tedaj še mehko in prožno. Ko pa se mrhovina ohladi, se prične mišičje tako močno kričiti, da ampule zdrobi. Ako pritisne ponoči še hud mraz, vaba že od daleč smrdi po strupu in odganja živali; če pa le še kakšno privabi, je v ostankih ampul cianvodika tako malo, da za zastrupitev ne zadostuje. Tudi če smo napravili v meso dovolj velike luknje, se še vedno večkrat zgodi, da krčenje mesa ampule poškoduje. Zato je najbolje, da pustimo za vabo namenjeno žival po usmrtitvi dva dni doma ter jo šele nato prepeljemo tja, kjer nameravamo strupiti in tam vabo pripravimo. Ali pa pokončamo žival za vabo v lovišču in pustimo, da se tu ohladi, zavarovana tako, da mrhovinarji ne morejo do nje. Ko postane meso zaradi razkrajanja mehko, vložimo ampule v dovolj velike izdolbine, ki jih z enim šivom zapremo. Duh po našem delu za- brišemo z živalsko krvjo in blatom, sled pa za-metemo. Prav pogosto se tudi dogaja, da ampulo pri vstavljanju pokvarimo, če odlomimo pri zata-ljevanju steklene ampule nastalo tenko konico. Strup prične skozi malo luknjico izhlapevati. Tako ostane često že drugi dan le še polovico prvotne vsebine ampule ali še manj. Meso se sicer navzame preostalega strupa, ki pa povzroči komaj bljuvanje živali, ki to vabo požre. Ne smemo pozabiti tudi vran in srak; te prav rade vabe razkljuvajo, pri tem pa ali odneso ali poškodujejo ampule. Nikakor ni nujno, da bi se pri tem vedno smrtno zastrupile, ker jim strup ne pride v kljun. Pač pa so večkrat našli ob vabah mrtve jastrebe, ker so zagrabili velike kose vabe in z njimi tudi dovolj ‘strupa. Glavni pogoj uspeha pri strupitvi sta torej lovčeva iznajdljivost in prilagoditev vabe načinu življenja in uživanja hrane živali, ki ji je vaba namenjena. Prav gotovo je namreč, da je cianvodik v ampulah res smrtonosen; le potruditi se moramo, da pripravimo vabe z vso skrbnostjo. Če bomo tako ravnali, bodo volkovi kmalu izginili iz naših lovišč. Posebno zanimive izkušnje z uspešnih, a tudi neuspešnih stru-pitev pa bo uredništvo »Lovca« prav rado objavilo v pouk vsem lovcem. Kr/ in prepelica Saša V rb ni k Ril je krt pod zemljo rove čez ravnice in bregove ter gradil povsod krtine in v krtinah odprtine. Pa preril se po nesreči k prepelici je valeči, dvignil gnezdo na dva krajčka in ji vsa potrl jajčka. »O razbojnik in morilec, da bi ti odpadel rilec!« ga ozmerjala je ptica, mlada mati prepelica, s kljunom vsega okljuvala in se ni umiriti dala. »Če je moja krivda taka, da sem ril noro iz mraka, ni za piko manjša tvoja, da postavljaš gnezda svoja kar na sredo košenine, ne na drevje in v dupline kakor žolne in sinice ter ostale umne ptice.« »Kaj, nesramni zagovednež, črni ropar in porednež, ti si usojaš ukazovati, kam smem svoje gnezdo dati?« se zjezila spet je ptica, mlada mati prepelica. Sram hudo bilo je krta. Ali ko pod zemljo vrta, nič ne ve, kam se prerine, kje napravil bo krtine; in dejal je prepelici, da jezi se po krivici: In na novo se od kraja je pričela huda svaja; in kdo ve, kdaj se končala bi bila, da priskakljala ni tam mimo miška Tekla in obema tole rekla: »Kriva sta oba in nobeden. Da je svaje kriv le eden, le prav redko se primeri. Nehajta, pri moji veri!« OB NAŠEM PRVEM LOVSKEM KOLEDARJU Pred mano leži 143 strani obsegajoča knjižica z naslovom Lovski koledar 1956. »Torej vendar!« sem vzkliknil, ko sem jo prejel. Odkar namreč izdajamo slovenski lovci svoje glasilo, smo si vedno prizadevali, da bi izdali svoj lovski koledar in tako onemogočili ter uničili vpliv mnogoštevilnih nemških lovskih koledarjev, s katerimi je bil nekdaj ljubljanski knjižni trg dobro založen in ki so zanašali med naše lovce nazore, neskladne z našo lovsko tradicijo. Lastnega lovskega koledarja kljub velikemu idealizmu nismo mogli izdati zaradi visokih stroškov, saj smo s težavo krili celo izdatke za Lovca. Računali bi kvečjemu lahko z naklado 400 do 500 izvodov, kar bi bilo prenizko za uspešno konkurenco z Nemci, ki so zaradi visokih naklad lahko pošiljali svoje lovske koledarje v reprezentativni obliki in po nizki ceni med svet. Naš prvi lovski koledar se nam predstavlja vsebinsko in oblikovno na dostojen način. P'rav rad sem se zato odzval vabilu urednika Lovca, da napišem o koledarju knjižno naznanilo. Čujem, da ima naklado 2050 izvodov in da je imel skoraj prav toliko prednaročniikov, kar kaže veliko zavednost naših lovcev in resnično potrebo po lovskem koledarju.* Glede vsebine se ne spuščam v podrobnosti in v naštevanje maloštevilnih stvarnih napak, ki se jim bo v prihodnjem letniku urednik letošnjega koledarja tov. dr. Milan Dular zlahka ognil. Povem naj pa, da je imel urednik pri izbiri in podajanju snovi srečno roko. Zadel je, kaj spada v lovski koledar in kako je treba gradivo podati. Poudarjam, da je težko podati snov v kratki in stisnjeni obliki, kar se je dr. Dularju popolnoma posrečilo. Z malo besedami nekaj jasno podati je večja umetnost, kot na široko se razpisati. Kot vzoren v koledarskem slogu navajam sestavek Pravilno ravnanje s surovimi kožami zverjadi in divjadi. Ko so mi citati ta sestavek, sem užival. Mojstrska beseda tov. dr. Dularja mi je živo pričarala pred oči pokojnega očeta, ki me je skoraj čisto tako učil tega posla. Prav tako nazorno je napisan sestavek Ocenitev, prevzem in odkup surovih kož zverjadi in divjadi. Oba sestavka zaslužita vso pohvalo in priznanje, ki ju tudi drugim sestavkom ne morem odrekati. Visoko ceno daje koledarčku njegova mnogovrstnost. Lovec dobi v njem glavne podatke o vsem, kar mu je potrebno. Prva pomoč pri nezgodah na lovu, nekaj določil zakona o lovu in zakona o orožju, podatki o strelni svetlobi, podatki o ploditvi, starosti in teži nekaterih vrst divjadi itd. itd. so lovcu v veliko pomoč pri vprašanjih, na katera često naleti. Res je sicer, da te stvari večini lovcev niso nove in neznane, saj so o njih že brali v Lovcu in Našem lovu obširne danke. Toda kje * Koledar je bil v 10 dneh razprodan! naj išče pomoč lovec, ki se v praksi nenadoma znajde pred vprašanjem, ki ga sam ne zna pravilno lovsko rešiti? Ali naj prelista vse letnike Lovca in oba dela Našega lova? Ali naj za droben podatek znova prebere dolge razprave, ki mu utrgajo skopi čas, ko je potrebna hitra odločitev? Tega mu sedaj ne bo treba, kajti v koledarju bo našel kratek in točen odgovor. Jezik v koledarju je domač in čist, način izražanja je jedrnat, prilagojen kratkoči sloga malih koledarjev, a kljub jedrnatosti jasen in razumljiv. S pohvalo ugotavljam, da je v koledarčku rešen marsikak lep domač lovski izraz, ki neupravičeno tone v pozabo. Dr. Dularju čestitam za smotrno izbrano in lepo podano koledarsko gradivo, naši lovski organizaciji pa čestitam, da je itako lepo zamašila že davno občuteno vrzel slovenske lovske književnosti. Obžalujem pa, da nima dobro urejeni koledarček prepotrebnega kazala, po katerem bi se bralec takoj orientiral o koledarčkovi vsebini. Ker je želja nas vseh, da bi prišli čimprej do vsebinsko in oblikovno čim bolj potrebam in željam naših lovcev ustreznega koledarčka, prosimo slovenske lovce, da sporoče zaželene izpremembe glede vsebine in oblike tov. dr. M. Dularju, Ljubljana, Titova 31, da jih bo po možnosti upošteval v naslednjem letniku. Dr. Janko Lokar LOVSKI SPOMINI (Nadaljevanje in konec) Alojz Kovač Višek lovskega doživetja je visokogorski lov, krona vsega pa je zalaz v planinah. Poudarjam v planinah, kajti lov gozdnega gamsa je morda celo manj zanimiv od lova srnjaka. Lovec, ki nima prirojene ljubezni do gora, v visokogorskem lovu ne uživa in ne dojame lepote in veličastnosti naših gorskih velikanov. Tak lovec ni visokogorski lovec, četudi lovi gamse. Kdor veliko hodi in lovi po planinah, kmalu opazi razliko med prebivalstvom gora in ravnine. Vsekakor je gorjanec večji ljubitelj narave, kar je čisto naravno. Sicer se mora z naravnimi silami boriti za svoj obstoj kot dolinec, a zato mu nudi narava neprimerno več veličastno lepih, pa tudi grozotnih prizorov. Poleg tega živi po navadi bolj sam zase, saj je običajno precej oddaljen od soseda. Vse to ga močno poveže z naravo, z gorami, ki jih nevede vzljubi. Zlepa se ne bo preselil v dolino, četudi bi tam laže in udobneje živel. Gorjanec je ponosen na lepoto svojih gora. Vesel je, če vidi, da jih tudi tujec občuduje. Kdor je delal pri markacijskem odseku Slovenskega planinskega društva, ve, kako čuva orientacijsko desko in si šteje v čast, če je na njegovem drevesu. Znan mi je primer, da si je preprosta, sedemdeset let stara kmečka ženica zaželela, da bi bila vsaj enkrat na Triglavu; to svojo željo je tudi uresničila. Če sta že pri preprostem gorskem kmetu čut in ljubezen do narave tako izrazita, koliko bolj lahko to trdimo za visokogorskega lovca. Moj namen ni, poveličevati visokogorski lov in visokogorskega lovca; omenim naj le, da se popolnoma strinjam s tem, kar je napisal tov. T. Svetina v Lovcu 1954/3 in 1955/12 b. Včasih ni bilo lahko iti na lov gamsa, kajti gamsi so bili rezervirani za lovce, ki so imeli kaj pod palcem. Da sem prvega gamsa uplenil razmeroma mlad, se moram zahvaliti starosti gorenjskih lovcev, odlikovancu z lovskim znakom, sedeminosemdesetletnemu, še danes aktivnemu Bržotnu iz Dovjega. Večkrat mi je namreč odstopil odstrel svojega deputatnega gamsa. Za naklonjenost se mu ob tej priložnosti še enkrat najprisrčneje zahvalim. S prav otroškim veseljem sem vsako leto o počitnicah hitel domov, saj sem vedel, da me čakajo doma Bržoten in njegovi gamsi v planini. Bilo je o božičnih počitnicah. »Jutri greva nad gamse,« je odločil Bržoten. Nemirno sem spal. Vso noč so me strašili kapitalni kozli, črni ko vrag. Jutro je bilo mrzlo, jasno in sončno. Sonce je vzhajalo, ko smo korakali iz vasi. Spremljala naju je Bržotnova hči R. Dolina je bila s snegom komaj pobeljena, toda čim više smo se vzpenjali, tem debelejša je postajala snežna plast. Med počitkom smo občudovali Triglav, ki se nam je zdel v kristalno čistem zimskem zraku čisto blizu. Pot nas je vodila skozi gozd in preko rovtov polagoma navzgor. Kmalu smo prišli v območje macesnov, nato pa planinskega bora in rušja. Približali smo se grebenu, s katerega je lep razgled v razdrapani jarek, kjer se gamsi radi zadržujejo. Tik pod grebenom smo se malo oddahnili, si privoščili požirek »grenkega«, nato pa je Bržoten previdno pogledal preko roba in dalj časa z daljnogledom opazoval. Šele nato sva smela tudi midva pogledati. Ugledal sem kakih štirinajst gamsov, ki so se pasli po strmem robu, kjer je veter odpihal sneg. Bilo pa ni nobenega primernega za odstrel. Bržoten naju je poučil, da več kot petletni kozli ob tem času niso v tropu in je zato skoraj gotovo, da je gams, ki ga vidiš samega, kozel. Če pa se hočeš pred strelom prepričati, poglej, če ima pod trebuhom »cof«. Sam sem pozneje opazil še, da je kozel po trebuhu nekoliko ru-menordeče barve, koza pa umazano belorumene. Na daljavo lahko določiš starost kozla samo do treh oziroma štirih let, preko tega lahko starost le domnevaš. Maska, to je črna lisa, ki se vleče pri gamsu od oči proti smrčku, pri zelo starih kozlih ni tako izrazita kakor pri mladih, to pa zato, ker dlaka že sivi. Da nismo prepodili gamsov, smo se previdno potegnili čez rob in se jim izognili. Gazili smo sneg do kolen in jo neutrudno rinili proti vrhu. Spotoma smo opazili tropič gamsov, toda tudi tukaj ni bilo nič za nas. Ko smo dospeli na M. sedlo, se nam je odprl krasen razgled na Koroško. Kakor zelen smaragd se je bleščalo globoko pod nami sredi snega Vrbsko jezero. Po daljšem počitku, ki smo ga posvetili predvsem krepčanju, smo se odločili, da se vrnemo. Priganjal nas je kratek zimski dan. Še pogled na Koroško in spustili smo se navzdol. Ker je bila ta stran že dalj časa v senci, je sneg hreščal pod nogami. Izgubili smo že vsako upanje na uspeh, kar opazimo visoko nad koriti gamsa, ki nas je opazoval. Po kratkem ogledu mi pravi Bržoten: »Kozel je. Splazite se nazaj in ga zalezite, midva greva počasi naprej.« Napravim se nizkega in že me krije rob. Gams je bil oddaljen dobrih 300 m. Ker sem imel svinčeno kroglo, sem moral zalesti vsaj na 100 korakov. Plezal sem dobro krit po jarku Foto dr. H. J. Matthal (W. u. H., 58/20) navzgor, pri vsakem koraku pa je snežena skorja počila, kot bi ustrelil. Nobenega upanja nisem imel, saj nisem mogel računati, da bi se gams ne umaknil. Ko se mi je zdelo, da sem v primerni razdalji od kozla, sem se začel previdno, kolikor je bilo pač mogoče pri takem snegu, pomikati na rob. Pogledal sem in iskal gamsa tam, kjer sem mislil, da je, toda ni ga bilo nikjer. S pogledom ošinem bližnjo okolico. Okrog 40 korakov pred menoj stoji gams in zaverovano opazuje Bržotna in njegovo hčer, ki sta se glasno pomenkujoč pomikala v dolino. Umirim se. Že sedi muha na gamsovih plečih. Strel. Še pri nobenem gamsu nisem tako točno videl označenja strela in na tak način kakor pri tem. Po strelu je stresel kožo kakor konj, ko ga piči obad. Nato je počasi napravil nekaj korakov, postal, s prednjo nogo razgrebel sneg, mirno legel ter opazoval okolico. Že pri strelu se mi je zasmilil, sedaj pa, ko se je ulegel in revež niti slutil ni, zakaj čuti potrebo, da se uleže, zakaj mu postaja slabo, se mi je zasmilil še bolj. Še preden sem s trepetajočimi prsti znova napolnil puško, se je mrtev prekopicnil s police. Tako je končal kozel, ki je dvanajst let kljuboval burji, snegu in plazovom. Šele ko mi je R. iskreno čestitala, Bržoten pa izročil vršiček rušja, sem se otresel otožnih misli in bil vesel svojega prvega gamsa, močnega gamsa, ki pa je dobil zaradi slabe razkrečenosti rogljev le 103 točke. Leto pozneje, o počitnicah. V dolini kopno, v planinah za pedenj snega. Ugodno za hojo. Črni gams se bo lahko pokazal v vsej svoji krasoti in dostojanstvu. Zopet v planino! Med potjo iz vasi mi pripoveduje Bržoten, da letos še ni odstrelil srnjaka, ki mu pripada, in da ga bova poizkusila mimogrede odstreliti. Ko prideva v gozd ob Mlinci, reče: »Tukaj postojte, jaz bom pa malo pritisnil. Če pride srna brez kozliča, jo obrnite! Srnjaka ne, ker ga je škoda, ker nima rogovja.« Minilo je le četrt ure in imela sva depu-tatno srno. Iztrebljeno obesiva na košato smreko in kreneva dalje. Kmalu prideva do navpične, nekaj sto metrov dolge skale, ob katere vznožju se razteza precej velika kotlina, obra-ščena z raznim grmovjem. Tu sva po Bržot-novem nasvetu preizkusila lovski blagor pri lisicah. Stojišče mi je bilo že znano in komaj se je Bržoten oglasil in poropotal, je bila lisica pri meni. Malo sem še počakal, ker sta bili včasih dve v »pogonu«, nato pa sem se vrnil k Bržotnu, ki je bil precej zadovoljen, saj so bili kožuh ar ji njegova last, lisice pa so imele tedaj lepo ceno. Ta dan sva nameravala loviti v vzhodnem obmejnem delu lovišča. Pot tjakaj je bila zelo prijetna. Ni strma, pelje večinoma po rovtih in nudi lep razgled na Triglavsko pogorje. Bilo je že poldan, ko sva uživala krasen razgled na Rožco in Črničji vrh. Z daljnogledom sva preiskala vse robove in kotanje, a opazila nisva niti enega gamsa. Ker kljub daljšemu čakanju nisva videla nikjer nič živega, sva se spustila v razdrapan jarek, budno pazeč na levo in desno. Kljub mnogim sledovom sva zaman oprezala. Po slabi uri napornega plezanja sva prišla na rob, s katerega sva videla skalnato, deloma travnato kotlino, kjer so gamsi kaj radi. Komaj dobro pomoliva glavo čez rob, že vidiva trop gamsov, ki beži od naju. Imela sva slab veter, zato sem naprej zalezoval sam. Komaj se oddaljim nekaj sto korakov, že zapazim v primerni razdalji gamsa, ki stoji na skali in oprezuje v dolino. Takoj se vležem. Daljnogled mi pokaže dobrega kozla, ki se po strelu prekopicne raz skalo. Zadovoljna sva se s trojnim plenom vračala domov. Za spremembo povem doživljaj s Savinjskih planin. Ob lepem, ugodnem vremenu se pripeljem z avtobusom v Luče. Pričakal me je simpatični poklicni lovec P. Po kratkem okrepčilu sva se podala na pot mimo Planinška do lovske koče. Skoraj štiri ure trajajoča hoja nama je hitro minila, saj sva spotoma oprezala za divjadjo, si pripovedovala razne lovske doživljaje in si tako krajšala pot. V prijazni koči sva se kmalu udomačila, si grela hrbet ob štedilniku in počasi srkala vroč čaj s precej »kačje sline«. Kmalu naju je prevzelo tisto prijetno razpoloženje, ki ga lovec doživi samo v lovski koči v pričakovanju lovskih dogodkov. Jaz pa sem občutil še posebno ugodje, če sem se spomnil, da imam pred seboj kar teden dopusta. Trdno sem bil prepričan, da brez gamsa ne odidem s planine. Po večerji sva šla z lovcem pred kočo pogledat na vreme. Po nebu so se podili z divjo naglico temni oblaki. Lovec je menil, da se bo vreme spremenilo. Taka napoved je za lovca kot mrzel tuš, posebno še, če si je prej gradove zidal v oblake. Ponoči sem v polsnu slišal vihar, ki se je razbesnel, kot je mogoče edino v gorah. Nenadoma naju je iz spanja zbudil strašen pok. Najina prva misel je bila, da je vihar odnesel streho. Toda veter je odprl le vetrnico pri oknu in jo treščil ob steno, da se je razletela na kose. Zjutraj je burja zavijala okoli oglov z nezmanjšano silo. Kljub temu sva se odpravila v lovišče, si privezala klobuke na glavo in kre- nila v burjo in meglo. Le počasi sva napredovala proti Deski. Večkrat je bila burja tako močna, da nama je sapo jemala. Obračala sva ji hrbet in iskala zavetje za skalami. Slednjič sva našla zaveten prostor, kjer sva nameravala počakati, da burja in sonce razženeta meglo. Čakala sva zaman do popoldne, nato pa odšla proti koči. Med potjo je lovec predlagal, da pogledava v Belo. Stopiva na rob in zagledava, da se v Beli podijo pošastne sive megle, da ne vidiš 50 korakov pred seboj. Nenadoma se prikaže v megli pred nama živobarvna mavrica v sklenjenem krogu s premerom 4—5 metrov. V njej zagledava dva človeka. Z začudenjem, skoraj bi rekel, z grozo spoznava v teh dveh ljudeh sama sebe. »To je ,cajhen’,<< reče P. in se obme, da bi jo pobrisal. Komaj ga še zgrabim za suknjo in mu povem, da je to naraven pojav, ki ga pa tudi jaz še nikoli nisem videl. Bilo je res nekaj veličastno lepega. Zanimivo je tudi to, da sta bili najini postavi ostro začrtani; točno je bilo mogoče videti puški, krivce za klobukom itd., okoli postav pa krasen mavričen sij. Skoraj deset minut sva občudovala to čudo, nakar je slika polagoma izginila. Vsa prevzeta sva nadaljevala pot proti koči. S prvim dnem sem bil kar zadovoljen, čeprav ni bilo lovskega uspeha. Večer v koči je potekel v prijetnem vzdušju kovanja načrtov za prihodnji dan. Seveda ni manjkalo najbolj optimističnih vremenskih napovedi. Med pogovorom je P. tudi omenil, da pozna kozla, ki ima rogelj v korenu naprej zvit, tako da mu sega do konca gobčka in ga bržkone tudi pri paši ovira. »Če bi tega mogla dobiti...«, je pristavil pomembno. Zvečer je pričelo deževati in snežiti, vendar nama tudi to ni vzelo upanja za prihodnji dan. Cviljenje vetra v špranjah in enakomerno udarjanje dežnih kapelj na skodlasto streho sta naju prijetno uspavala. Zjutraj prvi vstane P. in gre pred kočo ugotavljat vreme. Jezno godrnjaje pride nazaj in zleze pod odejo. Takoj sem vedel, kako je: zato sem tudi sam potegnil odejo čez glavo in dremal dalje. Šele ko so naju od ležanja bolele že vse kosti, sva vstala, si skuhala zajtrk, nato pa šla kljub dežju in burji na skalo v Slanico pogledat, kako se sučejo megle. Raz skalo je bil lep pogled v razdrapano Slanico. Na tej skali je bilo takoj po vojni raztresenih za klobuk praznih vojaških nabojev, ki so jih izstrelili divji lovci. Neki tak mrhar je baje prvo leto po vojni postrelil okoli osemdeset gamsov. Ta dan pa je bila dolina v megli. Skozi snežni metež se je videlo komaj na trideset korakov. Tik pod nama sva opazila ležečega gamsa z naprej ukrivljenimi roglji, toda ni bil kozel, ampak koza s kozličkom. Nekaj se ji je zazdelo sumljivo, obrnila je glavo in pogledala navzgor proti nama. Previdno sva se umaknila v kočo. Toda ni nama dalo miru. Zopet se odpraviva na skalo. Sedaj je koza, ki je ležala še vedno na istem mestu, vstala in oprezala proti nama. Zanimivo je, da sta z mladičem ležala popolnoma na prostem kljub divjemu snežnemu metežu in kljub temu, da bi lahko našla v razdrapanem svetu dovolj kritja. Ta dan sva šla še nekajkrat ogledovat kozo in mladiča. Vsakokrat se je kozi zazdelo nekaj sumljivo, vendar se je vedno pomirila, ker naju ni dobila v nos. Trofeja bi bila res zelo zanimiva, toda kozliček je kroglo zadržal v cevi. Tako je minil drugi dan lova. Naslednji dan se je vreme še poslabšalo. Strašen snežni metež je trajal še tri dni. Z lovcem sva obupala. Nalašč za gamsov prsk sem si prihranil teden dopusta, zato sem bil resnično slabe volje, ko sem ga zapravljal v koči. V petek se je megla za trenutek vzdignila, kar sva izrabila in krenila v lovišče. Toda že po nekaj sto korakov naju je zajela taka megla, da sva komaj našla kočo. Zopet je pričelo snežiti, burja je zatulila svojo pesem. Tako je minila tudi sobota. V nedeljo pa se je vreme vsaj toliko popravilo, da sva z lovcem suha prišla v dolino. Tako sem bil ob teden dni dopusta in ob gamsa. Ta doživljaj sem opisal zato, da bi lovski novinci ne mislili, da je uspeh pri gamsjem lovu zanesljiv in lahek, in da spoznajo, da je prav pri planinskem lovu največ nevarnosti, da ti vreme prekriža račune. Kako nastanejo nepravilni roglji gamsa, kot n. pr. omenjenega kozla? Jasno je, da nastanejo take nepravilnosti le, če je gams morda padel ali pa mu je roglje poškodovalo padajoče kamenje. Nekateri lovci trdijo, da je več prvih primerov, drugi obratno. Jaz sem prepričan, da dobi gams več poškodb od padajočega kamenja kot od padca. Če pade gams čez pečine, se skoraj vedno ujame na noge. Naj navedem samo en primer. Z logarjem J. in pokojnim gozdarjem K. smo ležali na že omenjeni skali in opazovali Slanico in Belo. Bilo je za prska. Dalj časa nismo videli ničesar, kmalu pa se prikaže tu dropič, tam posamezen gams. Nenadoma prižene pod skalo starejši gams mlajšega. Po strelu se kozel prevrže in zvali v ruš j e. Dalj časa smo čakali, nato pa se je logar odločil, da gre ponj. Ker ga je čakalo precej plezanja, je puško odložil. Kmalu je izginil v brezdno. Gozdar in jaz leživa na skali na trebuhu in oprezujeva. Čez nekaj časa nama J. javi, da je pri gamsu, ki je še živ. Isti hip že opaziva gamsa, kako drvi navzdol. Ko pride na rob okrog 10 m visoke police, se brez obotavljanja spusti čeznjo. Dobro sem videl, kako ga je v zraku zavrtelo; mislil sem, da ga bo grdo treščilo ob tla, toda gams je priletel na noge kot maček in takoj bežal dalje. Dobili smo ga šele čez tri ure. Naključje je hotelo, da sem svojega zadnjega, bolje rečeno, lanskega (ker upam, da še ni zadnji) gamsa uplenil na istem mestu kot prvega. Lepega oktobrskega dne odrinemo lovski čuvaj Matevž, moj svak D. in jaz kot gost Lovske družine Mojstrana na zalaz gamsa v planine. Po prijavi v obmejni čuvajnici smo s potjo nemoteno nadaljevali. Prve gamse smo opazili po dveurni hoji. Na neki pečini se je kozerije kar trlo. Vsi so hoteli stati na najvišji točki. Nekoliko smo počakali, da jih nismo pregnali, nato pa smo krenili po precej naporni poti na greben in po grebenu na vrh. Spotoma smo videli nekaj gamsov, a nobenega za odstrel. Na vrhu smo uživali razgled na koroško stran, opazovali tropič gamsov in se greli na soncu, ki je bilo toplo kot avgusta. Kmalu pa nas je ura pregnala s prijetnega prostora in krenili smo proti lovski koči. Čaj iz brusnic, ki smo jih nabrali med potjo, nas je prijetno osvežil. Prihodnji dan nas je pozdravilo krasno jutro. Kratka nam je bila pot do »korita«, kjer smo upali, da ugledamo prve gamse. Toda nič. Kmalu pa smo opazili visoko pod vrhom v neki dolinici pasočega se gamsa-kozla. »Kaj nam pomaga, ko ne moremo do njega,« zatarna Matevž. Med gamsom in nami je bilo namreč strmo pobočje brez vsakega kritja. Toda kljub temu sem se odločil, da bom kozla poskusil zalesti. Opazil sem namreč, da se neprestano pase in niti enkrat ne dvigne glave, da bi opazoval. Na sredi med nami in gamsom je bila skala, od koder bi lahko streljal in ki bi jo lahko uporabil za naslon. Veter je bil zelo ugoden. Z Matevžem sva se dogovorila, da bo gamsa opazoval in me poklical, če bi gams medtem zbežal. Odložil sem nepotrebno in pričel po vseh štirih plezati proti skali. Kmalu sem toliko napredoval, da sem skalo lahko uporabil za kritje. Ozrem se proti tovarišema, ki me z daljnogledom opazujeta in ne dasta nobenega znaka. Torej je gams še tam, kjer je bil. S polno paro naprej! Kmalu sem bil pri skali. Oddahnem si, zlezem nanjo in previdno pomolim glavo in cev čez rob, toda gamsa ne vidim in tudi dna dolinice ne. Levo opazim kozo s kozličem. Dalj časa oprezujeta proti meni, nato pa zbežita v smer, kjer sem domneval, da je kozel. Vedel sem, da mi ga bosta odpeljala. Z daljnogledom pogledam k onima spodaj. Dajala sta mi neke znake, ki pa jih nisem razumel. Zato ponovno ogledam teren in napravim nov načrt. Sklenem, da grem še više, do višine, kjer sem mislil, da Megla pod Krstenico Foto Dinko je gams, pa na rob doline. Ko pogledam vanjo, gamsa ni, toda še tisti trenutek me prešine, ker ga zagledam za robom komaj štirideset korakov od sebe. V trenutku ležim na tleh, pripravim puško in že je križec na plečih. Toda stoj! Ali je gams, ki ga vidim, res kozel, ki ga zalezujem, in ne morda koza s kozličem, saj sta bežala v to smer. Vidim namreč samo trup, noge in glava so za robom. Treba je samo, da dvigne glavo, potem bom vedel, če je kozel ali koza. Toda tudi trup postaja vedno manjši; gams se pase proti robu doline in mi slednjič izgine izpred oči. Vse to se je zgodilo v četrt ure. Premišljujem, ali sem ga kaj polomil. Nič si nimam očitati. Rogljev nisem videl, »cofa« tudi ne, po hrbtni dlaki tudi nisem mogel ugotoviti kozla, saj je bil šele oktober. Premišljujem, kaj naj storim. Ostane mi samo dvoje: ali počakam toliko časa, da se gams nekoliko odmakne od roba, in potem previdno zlezem naprej ali pa počakam, da se gams prepase preko dolinice in se na nasprotnem pobočju spet prikaže. Obe možnosti sta se mi zdeli nezanesljivi. Domislim se, da mora gams s pašo prej ali slej prenehati, saj se je pasel nepretrgoma celo uro. Ko tako premišljujem, opazim nenadoma črno hrbtno liso, ki se pokaže izza roba. Gams se torej pase nazaj. Pripravim se. Spremljam ga s križem v daljnogledu in čakam, da dvigne glavo. Šele čez čas mi Stori to uslugo. Rezek pok ga požene v divji beg. Kmalu pa ga vidim, kako se kotali po strmini prav do mojih tovarišev. Obtičal je šele v ruš ju. Matevž ga je kljub svojim šestim križem zadel na rame in odhitel z njim do lovske koče, da sva ga komaj dohajala. Da je moj svak okusil lov tudi s »težke« plati, ga je tudi on nesel precejšen kos poti do doma. K visokogorskemu lovu spada tudi lov na ruševca. Za sedaj naj omenim le to, da sem šele potem, ko sem doživel ruševčevo svato-vanje, razumel nekdanje pretepe gorenjskih fantov za krivce. Nositi krivce »pokonci« je bil znak za izzivanje. Tak nosilec krivcev je moral biti vedno pripravljen, da brani svojo fantovsko čast, torej tudi svoje krivce. Kdor pa je nosil krivce povešene, je priznaval višjo fantovsko oblast oziroma močnejšo fantovsko pest. Spregovoriti hočem še nekaj besed o našem lovskem naraščaju, ki ga sedaj skoraj nimamo. Če pogledamo druge organizacije, vidimo, da vse skrb e za naraščaj. Kaj pa lovci? Niti lovci očetje niso pripeljali svojih sinov v lovske vrste! Naše lovske vrste se »pomlajujejo« pretežno s starejšimi ljudmi, katerih večina že ima poklic. Ti ljudje so brez vsake lovske vzgoje. Dostikrat nimajo niti ljubezni do živalstva in narave, kar je glavni pogoj za pravega lovca. Naloga družin je, da take lovce vzgojijo v pravične lovce, kolikor je to sploh mogoče. Kako težka je ta naloga in kako malo je uspešna, nam pričajo vsakodnevni lovski prestopki teh članov. Pogosto slišimo, da je ustrelil kak lovec v prepovedanem času smo, drugi zajca, tretji na brakadi jerebovo kuro. Zakaj je to storil? Zato, ker ne pozna lovske discipline, lovsko pravičnega lova, predvsem pa zato, ker nima čuta za divjad. Takega človeka ni mogoče vzgojiti v pravega lovca, kajti vzgoja se mora pričeti že v rani mladosti. Nekatere lovske družine so vpeljale za člane začetnike enoletno ali dveletno »poskusno« oziroma »učno« dobo. Med tem časom morajo lovski pripravniki sodelovati na skupnih lovih kot gonjači, pomagati pri gojitvenih delih, n. pr. pripravljanju krmišč, solnic, prež, krmljenju divjadi itd. To je tudi edino pravilno. V tej dobi se šele izkaže, kdo ima smisel in čut za pravega lovca. Ta način bi morali splošno vpeljati. Popolnoma nepravilno je, da pustimo lovskega zelenca, ki nima pojma o lovu in divjadi, brez preizkušnje v lovišče, kjer se nato uči v škodo divjadi, pa tudi lovcev in lovskega kolektiva. Tudi novi lovski zakon je hotel lovske novince s predpisom lovskega izpita prisiliti, da postanejo dobri lovci, da nekaj znajo. Žal mnogi teh izpitov niso vzeli resno. To nam dokazujejo »cvetke« s teh izpitov. Toda vrnimo se k našemu naraščaju! Očetje lovci naj prično jemati svoje sinove, ko bodo stari okrog osem let, s seboj v naravo, ne na lov. Na teh pohodih naj oče seznani svojega sina z divjadjo in mu vzbudi ljubezen do živalstva. Nekatere šole oziroma učitelji-ljubitelji narave so ponekod ustanovili v zimski dobi nekakšna okrevališča za onemogle živali, predvsem ptice. To je sijajen način vzgoje otrok v ljubezni do živali. Ko je deček star dvanajst let, ga že lahko povedemo na kak lov, n. pr. na klicanje jerebov. Pozneje se naj kot gonjač udeleži brakade in včasih naj stoji pri očetu na stojišču. V petnajstem letu pa mu že lahko damo puško, in sicer v glavnem zato, da mu bo v vzpodbudo in da se bo naučil ravnati z njo, šele v drugi vrsti pa zato, da bo lovil. Prvi streli naj veljajo raznim škodljivcem: sraki, vrani, šoji itd. Šele polagoma pustimo svojemu mlademu učencu, da ustreli tudi kakšnega zajčka. Seveda mu ne pustimo streljati prej, dokler ni v streljanju dovolj izurjen. Lovci očetje, smatrajte za svojo dolžnost, da uvedete svoje sinove v zeleno bratovščino! Naj se pretaka lovska kri v naših sinovih naprej. Lovski tovariš pa, ki nima sina, bo našel morda v svojem sorodstvu ali bližnji okolici dečka, ki mu je prirojena lovska žilica. Zanima naj se zanj, jemlje naj ga s seboj v lovišče in mu odkrije večno lepo naravo, napravi naj ga lovca. Le tako bomo dobili dobre naslednike, ki bodo sposobni opravljati težko in vedno težjo nalogo, ohraniti divjad pred izumrtjem. VEVERICE Saša Vrbnik Vevericam je bilo vedno posvečeno moje prav posebno zanimanje. Že kot majhen otrok sem občudoval njihovo nedosegljivo plezalno in skakalno umetnost. V otroški domišljiji so mi živele kot najimenitnejše živali poleg opic, ki sem jih pa poznal samo po slikah in pripovedovanju odsluženega mornarja Potrate. Ko ga je v vinogradu zajela nevihta in je prišel k nam vedrit, sem ga z odprtimi usti poslušal. Kakor v resnici sem v domišljiji videl daljne celine, temnopolta divjaška ljudstva, sive in bele slone, žirafe in antilope, leve in krokodile, a najbolj živo človeku podobne opice. In čeprav so bili njegovi opisi daljnih krajev, ljudi in živali drug drugemu podobni kot krajcar krajcarju, se jih nikoli nisem naveličal. Vsrkal sem jih vase kakor pravljice o Rdeči kapici, vilah, rojenicah in volkodlakih. Veverice pa niso bile bitja iz pravljic. Živelo jih je okoli nas na Rovni vedno veliko in prečesto se je zgodilo, da mi je katera pretekla pot že tedaj, ko sem vadil šele prve pogumnejše korake. Prvo sem menda zagledal pod starim hrastom. Sedela je na mahu s pridvignjenim repom in brusila z zobmi trdo orehovo lupino. Za trenutek je prenehala in me ogledovala, potem jezno zagodrnjala nekaj, česar nisem razumel, ter švignila čez stezo na drevo po tisti strani debla, kjer je nisem mogel videti. Šele po dolgem iskanju sem jo nazadnje le zagledal visoko v vrhu med dvema rogovilama. Kukala je previdno, a hudo radovedno navzdol in pričakovala, kaj bom storil. Pobral sem s poti kamen in ga zalučal v drevo. Zadel je seveda nisem, pa se je vendar prestrašila in jo ucvrla z veje na vejo, z drevesa na drevo in mi izginila izpred oči. Pobliže sem se seznanil z vevericami šele nekaj let pozneje, ko sem že hodil v domačo šolo in sem po dolgih brezuspešnih prizadevanjih postal gospodar prve, lastnoročno ujete. Zgodilo se je to nekega dne v zgodnji jeseni. Prišel sem v hrastov gozdiček za hišo, da bi stikal za gobami, pa me je brž zmotila lepa veverica. Skakljala je s privzdignjenim repom po travi in se nato preplašena zagnala na prvi hrast. Pričakoval sem, da bo izginila v vejevju, pa je na moje največje začudenje smuknila skozi žolnino luknjo v duplo. In brž se mi je ukresala pametna misel, da sem glasno vzkliknil: »Zdaj ali nikoli!« Stekel sem domov po lestev in vrečo ter se, opremljen še z leskovo šibo, povzpel do luknje v deblu. Nastavil sem nanjo vrečo in pričel bezati s šibo po duplu. Nekaj časa je bilo notri vse mirno in tiho; oglašal se je le ropot moje šibe po hrapavih stenah. »Kakšen neumnež sem bil!« sem si dejal. »Splezati bi bil moral na drevo takoj, ne pa oditi po lestev in vrečo. Veverica je gotovo opazila, da sem se odstranil in jo popihala. Kdo ve, kje sedi v kaki rogovili nad menoj in se mi smeje, ko mislim, da je še vedno v duplu.« Kljub temu še nisem odnehal. Drezal sem po duplu s tako silo in vnemo, da je bilo naposled tudi veverici vsega tega preveč, in nenadoma sem opazil, kako je vreča oživela. Ujeta živalca je skakala po njej kakor nora in si iskala izhoda. Zaman! Edini izhod je zapirala moja od veselja drgetajoča levica, medtem ko sem se z desnico oprijemal lestve in drčal, kar se je dalo naglo, na tla. Tam sem obstal in brez razsodnosti segel z golo roko v vrečo ter pograbil svoj toliko časa pričakovani lovski plen. Da ima veverica velike in ko šilo ostre zobe, sem v svoji vnemi popolnoma pozabil. Pozabila pa ni veverica. Pograbila me je za prst in mi ga pregriznila. Zatulil sem od bolečine, a živalce le nisem izpustil. Pograbil sem jo z levico za vrat in jo držal tako, da ni mogla več gristi. Potem sem zdirjal na vso moč naglo domov, zakaj iz pregriznjenega prsta mi je v curku tekla kri in puščala po tleh za menoj sledove moje otroške nepremišljenosti. Doma sem zaprl veverico v kletko, si izpral zevajočo rano in prst tesno zavezal. Vse to sem napravil tako, da mama ni videla; pravilno sem namreč sklepal, da bi se sicer zaradi hude rane vznemirjala in me morda celo naklestila. Šele ko je bilo vse opravljeno, sem jo poiskal in ji nepopisno ponosen povedal, da sem ujel živo veverico. Živalca ji je ugajala in moral sem ji povedati, kako in kje sem jo ujel. Seveda je opazila tudi obvezo na mojem desnem kazalcu in brž uganila: »Te je ugriznila? Hudo?« »Samo prav malo me je opraskala,« sem se zlagal. Kletko z veverico sem postavil na zadnje okno v shrambi za poljske pridelke, ki je bila tiste dni zaradi zračenja noč in dan odprta. Tako mi je svetoval oče in dejal, da se mora veverica na zaprte prostore šele privaditi, ker bi sicer zbolela in poginila. Zbolela in poginila tam res ni, zato pa — izginila. Ko sem prišel nekega jutra v shrambo, da bi veverici premen j al vodo in ji dal orehov, je bila kletka prazna. Ponoči je preglodala spodnjo leseno stranico in jo popihala skozi nastalo odprtino v svobodo. Za spomin mi je pustila le preluknjano kletko in pregriznj en prst. Ta se je počasi sam zacelil, čeprav mi je ostala brazgotina še do dandanašnjih dni. Luknjo v kletki sem zadelal s kosom deščice. Tako je bilo moje bližnje poznanstvo s prvo veverico. Leto pozneje sem se seznanil kar s celim gnezdom. Spomladi sem ga opazil na visokem in vitkem hrastu pri stezici ob potoku in ga nekaj dni skrbno ogledoval. Ker sem ugotovil, da prihajata vanj dve veverici, sem bil trdno prepričan, da so v njem mladički. Sklenil sem se jih polastiti za vsako ceno. Samo kako? Iz očetovega pripovedovanja sem vedel, kako je veveričje gnezdo spleteno in da vodita vanj in iz njega navadno dve odprtini. »Dve odprtini!« sem pomislil. »Če najdem le eno in to zamašim, mi pobegnejo pri drugi! Mimo tega imajo veverice tako tanka ušesa, da me bodo zaslišale, še preden bom priplezal do gnezda. Kaj torej?« Pa sem nazadnje le pravo potuhtal: Proti gnezdu bom splezal, ko bo zapihal dovolj močan veter! Drevo se bo že od vetra majalo in listje bo šelestelo. Ko bom gnezdo dosegel, ga bom z vso naglico prekucnil v vrečo — in veverice bodo moje! Pa prav kot nalašč tiste dni ni in ni hotelo biti vetra. Obupano sem se oziral na vse strani in opazoval vreme bolj pazljivo kakor poklicen vremenoslovec. Priprave za pohod na drevo sem že davno dokončal. Pripravil sem vrečo, vrv, kletko in v kletki tudi že orehe in lešnike, ki sem jih izmaknil iz materine zaloge. Ko sem natanko ugotovil stanje vremena, sem vsak dan redno odšel v bližino drevesa z veveričjim gnezdom in strmel vanj včasih ves zaverovan, včasih nestrpen in obupan. »Ti vražji veter!« sem si pravil. »Kako rad rogoviliš čez svet, kadar te nihče ne želi, a ko bi te potreboval, ždiš leno nekje za gorami.« Morda ga je le moja vztrajnost nazadnje priklicala, zakaj, ko sem se nekega dne prebudil, je vela čez dolino za tisti čas kar neverjetno močna sapa. In mimo vsega je bil tisti dan še četrtek, ko nisem imel šole. Brž sem stekel po dovolj veliko in gosto vrečo, primerno cunjo in kletko ter se urnih korakov napotil k drevesu pri potoku. Lestve nisem vzel, zakaj hrast ni bil ne tako debel ne tako gladek, da ne bi mogel splezati nanj. Kletko sem postavil zraven debla na tla, si zataknil cunjo in vrečo za pas ter pričel plezati. Veter je pihal tako močno, da se je drevo majalo, listje pa je s svojim šumenjem preglasilo vse glasove, ki sem jih s plezanjem povzročal. Ko sem se dvignil do prvih vej, je bilo nadaljevanje kaj lahko, varno in tiho. Srečno sem. se priplazil do bližine gnezda, ne da bi se v njem kaj ganilo. Vznemirjal me je le šibki vrh, ki bi se utegnil zaradi moje teže in vetra preveč zamajati. Plezal sem naprej skrajno previdno in neznansko počasi in se že vnaprej pripravljal na poslednjo nalogo. Tako sem slednjič le srečno prispel pred cilj. Prav nad glavo mi je čepel med rogovilami! Dvignil sem se še za pol dolžine telesa, potegnil izza pasu cunjo in jo skušal z enim samim zamahom oviti okoli tistega dela gnezda, kjer sem domneval izhod. Bil sem nagel, a še urnejša je bila stara veverica, ki mi je mimo cunje in roke kakor strela švignila na prosto in se v mogočnem skoku pognala na sosednje drevo, kjer je jezno zacepetala z nogami in grozeče zabrundala. Zanjo se seveda nisem več utegnil meniti. Vso pozornost sem posvetil edino skrbi: da mi ne pobegnejo mladički, zakaj iz opazovanja sem vedel, da so že skoraj popolnoma dorasli. Debla sem se oprijemal samo še z nogami. Z desnico sem tiščal okoli gnezda ovito cunjo, z levico pa sem poiskal za pasom vrečo, jo poveznil čez gnezdo, ki sem ga nato naglo odtrgal od rogovil in sunil v vrečo. Vse to sem napravil v nekaj trenutkih, vendar pri tem toliko popustil, da je en mladiček smuknil ven in mi pobegnil. Kaj sem pravzaprav ujel, pa tudi tedaj še nisem vedel, ko sem imel gnezdo že v vreči. Le po nemiru v njej sem spoznal, da moj trud ni bil zaman. S hrasta sem splezal, kolikor se je dalo naglo, in nastavil odprtino vreče na vratca pripravljene kletke. Kmalu je planila vanjo mlada, a že doraslim enaka veverica. Njej je čez nekaj trenutkov sledila druga, nakar je v vreči zavladal popoln mir. Zadovoljen sem zaprl vratca kletke in se ozrl po drevesih. Na sosednjem, starejšem hrastu, je izza rogovile kukal navzdol upehan in prestrašen tretji mladiček, prav tisti, ki mi je pobegnil. To me je tako razjezilo, da sem pozabil na veverici v kletki, pograbil kamen in ga zalučal med veje. Veverica se je prestrašila in pričela v diru skakati z drevesa na drevo. Tekel sem po tleh za njo, kričal, tolkel s palico po grmovju in deblih ter metal kamenje v vsako vejo, na kateri je le za trenutek postala. Tako sem jo pripodil do zadnjega drevesa ob pričetku velikega travnika, kjer je obstala na koncu zadnje veje in ni prav nič več vedela, kam naj se obrne. Poiskal sem primeren kamen, pomeril, zalučal in zadel tako točno njeno tanko vejo, da jo je močni in nepričakovani sunek vrgel iz ravnotežja. Padla je na tla in se hotela urno pognati nazaj proti drevesu, a tam sem stal jaz in ji branil vrnitev v varne višave. Veverica je za trenutek občepela na tleh, ko sem pa zakričal in poskočil, jo je skakljaje ubrala čez travnik. Stekel sem za njo in jo večkrat tako zavrnil, da se ni mogla vrniti k drevesom. Pričel se je kaj nenavaden in divji lov. Veverica, ki na tleh ni tako uma in vztrajna kakor na drevesu, vrh tega pa je bila mlada, komaj za silo dorasla, se mi ni mogla izmuzniti s travnika na drevo. Bila pa je še vedno tako uma, „ da je nisem mogel ujeti. Sukala sva se v začaranem krogu morda celo uro. Upehana sva bila oba, vendar veverica bolj kakor jaz, zakaj vsako toliko je počenila na tla in sopihala kakor kovaški meh. Gobček je imela odprt in iz njega ji je molel jeziček, a ko sem se ji približal, da bi jo prijel, se mi je vsakokrat izmuznila, se pognala nekaj metrov dalje, tam spet počenila in spet sopihala. Spoznal sem, da se ne bova na ta način nikoli sešla. Tedaj sem se nečesa domislil, si slekel srajco in se z njo v roki znova pognal za veverico, ki ji nisem več dovolil oddiha. Nazadnje je bila tako hudo upehana, da se je med skakanjem že prekopicavala čez glavo in je, ko sem za trenutek odnehal, kakor omrtvičena obležala na tleh. Tisti trenutek sem izkoristil za svojo pripravljeno namero. Padel sem po dolgem proti njej in jo pokril z razprostrto srajco. Posrečilo se mi je. Pritisnil sem jo k tlom, pokleknil z obema nogama na začetek srajce, tiščal z levico nasprotni konec, z desnico pa iskal in našel skozi tkanino njen vrat. Prijel sem jo previdno tik za glavo, da me ni mogla ugrizniti, in jo dvignil. Odnesel sem jo h kletki in jo izpustil vanjo. Nato sem si oblekel srajco, pobral cunjo, vrečo in kletko ter se neizmerno srečen in ponosen napotil domov. »Le kdo na svetu bi zmogel to, kar sem jaz?« sem se spraševal, utrujen kakor še nikoli do tistega dne. »Kdo je že kdaj videl ali slišal, da je mogoče pobasati veveričje gnezdo kar tebi nič, meni nič v vrečo in ujeti pobeglo veverico sredi travnika? Naj le kdo sam poizkusi tako umetnijo!« Tudi doma so občudovali mojo spretnost, še bolj pa tri lepe mlade veverice, katere sem brž premestil v kovinsko kletko, zakaj bridka izkušnja s prvo repačko me je poučila, da les tem glodalcem ne more preprečiti pobega. Veveričke so bile nenavadno ljubke in prav nič divje. Kar brž so se lotile orehov, a za začetek sem jim postregel le z jedrci, ker nisem vedel, če znajo orehe že same treti ali ne. Pa so jih kmalu znale! Čez nekaj dni so mi jih že brez strahu jemale iz rok. Najpri-Ijudnejša in naj ljubeznivejša med njimi je bila prav tista, ki sem jo ujel šele na travniku. Morda tudi zato, ker sem jo imel najrajši in sem ji posvečal največ pozornosti. Dobila je ime Repačka, medtem ko sta bili ostali dve krščeni za Lisko in Čopko. Njo sem tudi prvo izpustil na sprehod po sobi. Prvi trenutek je bila osupla in zbegana. Z velikimi skoki je predirjala ves prostor in preplezala vse, kar je bilo v njem. Potem se je umirila in si pričela zvedavo ogledovati posamezne reči. Zanimale so jo kletke s ptiči, ki so se je prestrašili, da so divje frfotali. Ko sem ji čez čas ponudil oreh, se je previdno približala moji iztegnjeni roki, trenutek premišljujoče oklevala, nato ga pa pograbila, zdirjala v nasprotni kot, sedla, se pokrila z repkom in pričela oreh glodati. Kmalu je izluščila jedrce in ga pojedla. Ker sem se je bal prijeti, da me ne bi ugriznila, sem jo nagnal v star očetov škorenj ter jo spravil spet k ostalima dvema v kletko. Tako sem jo spuščal na sprehod po sobi dan za dnem. Z vsakim nadaljnjim sprehodom je postajala Repačka bolj domača. Kmalu ni več norela. Skakljala in stopicala je mirno in pametno okoli in mi brez strahu pulila iz rok lešnike in orehe ter se nazadnje naučila skočiti mi na kolena, na ramo in celo na glavo, kjer mi pa, če nisem bil pokrit, njeni obiski niso posebno prijali, zakaj krempeljčke je imela hudo ostre. Ko sem ukrotil Repačko, sem se lotil udomačevanja Liske in Čopke, a sem kmalu uvidel, da z obema hkrati ne bom dosegel uspeha. Pustil sem zato Čopko še dalje v kletki in se ukvarjal samo z Lisko, pri čemer mi je z dobrimi zgledi mnogo pomagala pametna Repačka. Po nekaj tednih sem udomačil vse tri. Privadile so se me tako, da sem se igral z njimi kakor z mačkami. Pa tudi drugih domačih se niso več bale in celo nasproti tujcem so bile včasih zaupljive. Iz sobe jih pa še vedno nisem izpuščal. Vzrok za to ni bila le bojazen, da mi ne pobegnejo, marveč tudi strah za njihovo varnost, zakaj prav nič nisem vedel, kako bi jih sprejeli psi in mačke. Ti so bili sicer vajeni vseh domačih živali ter vse mogoče divje perutnine, veveric pa še ne. Da bi se prepričal, če bi bilo in kako bi bilo mogoče skleniti prijateljstvo med vevericami in mačkami, sem poklical v sobo najprej Krnjava. Pokazal sem mu kletko z vevericami ter mu skušal dopovedati, da so prav tako domače živali in moje prijateljice kakor on. »Mrnjav,« je dejal Krnjav, stopil h kletki in pričel silno zvedavo in natančno ovohavati male veverice, ki so se ga sprva prestrašile. Krnjav je pokazal zanje več zanimanja kakor za druge živali in z ničimer ni razodel, da jim želi zlo. Ta prvi poizkus me je vzpodbudil, da sem spuščal Krnjava nato dan za dnem v sobo k vevericam, a še vedno samo takrat, kadar so bile v kletki. Na ta način sem dosegel, da so se ga repačke privadile, da so se zanj komaj še zmenile. Nazadnje sem lahko tvegal poslednje: izpustil sem Krnjava v sobo, ko veverice niso bile v kletki. Uspeh je bil popoln. Maček se je vedel nasproti vevericam nadvse spodobno, te pa pred njim spet niso pokazale posebnega strahu. Napet trenutek je nastal le, ko se je Repačka sama približala mačku. Tako sta si stala sredi sobe z nosom nasproti dva moja popolnoma različna prijatelja in se zvedavo ovohavala. Nestrpno radoveden sem čepel poleg njiju, pripravljen, da naglo posežem vmes, če bi postalo potrebno, kar pa ni. Krnjav se je Repački popolnoma približal, da sta skoraj z nosom trčila, a se nenadoma odmaknil, stopil k meni, se mi podrgnil ob kolena in dejal: »Mrjav!« »Da,« sem mu pritrdil, »priden si in pameten. Tako je prav. Z Repačko moraš biti vedno prijazen. To, veš, ni nobena divja veverica, kakršne vidiš zunaj po drevesih; to je moja udomačena prijateljica Repačka. Prav tako udomačeni sta tudi Liska in Čopka, da veš.« »Mav,« je zamrmral Krnjav. »Da, tudi to je res,« sem mu pritrdil, »da so le ,mav’ udomačene, a počasi bodo popolnoma; le veruj mi!« Poslej sem mogel puščati Krnjava in veverice v sobi tudi brez nadzorstva. Večje težave so bile z drugimi mačkami, posebno s Čadko, največ najbrž zaradi prevelike zaupljivosti veveric. Čadki sem moral celo s šibo zabičati, da mora spoštovati moje prijazne repačke. V času, ki sem ga veliko posvetil vevericam, so potekle počitnice in moral sem spet v šolo. Za repačke mi je ostajalo manj časa, sicer ga pa veliko ni bilo več treba. Pred mačkami so bile že varne, braka se jim ni bilo treba bati, zakaj bil je discipliniran lovski pes; preostal je tako pravzaprav le še čuvaj Turko, a prav temu sem namenil posebno nalogo: skrbeti je moral za to, da mi veverice ob ugodni priložnosti ne pobegnejo iz hiše. Kot čuvaj pri vratih jih je moral zavrniti, če so se pragu preveč približale. Repačka, ki se je prva svobodno smukala po vsej hiši in prihajala tudi do vrat, ki jih je pes stražil, je iz njegovega tihega renčanja kaj kmalu spoznala, da ni varno priti z njim v pretesen stik. Spoštljivo ga je ogledovala od daleč in zdeti se ji je moral posebno imenitna, resna in nedostopna žival. Bilo je torej vse, kakor sem si želel. Repačka, Liska in Čopka so preživele pri nas poletje, jesen in zimo, spomladi pa sta me oče in mati postavila pred težavno odločitev: ali obdržim samo Repačko in izpustim ostali veverici ali pa mi onadva izpustita vse tri. Vzrok je bila nenavadno slaba letina orehov in lešnikov prejšnje leto. Orehe je že med cvetjem požgala in pobrala slana, da jih ni bilo skoraj nič, a tudi lešniki niso obrodili. Če bi hoteli obdržati čez pomlad in poletje vse tri veverice, bi morali hrano zanje kupovati, tega pa oče in mati nista hotela. Bilo je dovolj izdatkov že za moje ptiče in druge živali. Ko sta mi prvič sporočila ta sklep, sem se od žalosti razjokal. Potolažil sem se šele takrat, ko sta me prepričala, da Liska in Čopka ne bosta odšli daleč od hiše. Bila sta celo trdno prepričana, da se bosta nastanili kar najbolj blizu in se vračali na obiske. Slednjič sem postal še sam močno radoveden, kaj bosta v resnici storili, če ju izpustim. Celo veselilo bi me, če bi veverici živeli na prostem, pa prihajali k meni, kadar bi ju poklical. To bi bilo lepše, kakor da sta z menoj domači samo zato, ker sta k temu prisiljeni zaradi ujetništva. Dobro torej, izpustimo ju! Za izpustitev Liske in Čopke sem izbral lep dan v začetku maja. Bilo je že skoraj tako toplo kakor poleti in poleg vrta so že nekaj dni zorele prve češnje. Veverici sem spravil v manjšo kletko in ju odnesel pod najbližji hrast, položil kletko na tla in odprl vratca. Druga za drugo sta pokukali ven in stali tako precej časa, očitno močno presenečeni nad tistim, kar sta zagledali okoli sebe. Tla je poraščal baržunast mah. Dalje je rastla bujna trava, posejana z zlaticami in drugimi divjimi cvetlicami. Onkraj travnika so rastla drevesa: hrasti, trepetlike, akacije, jeseni, med njimi pa je sama vase zamaknjena ždela stara češnja s še zelenimi plodovi. Od tam so se oglašali liščki, ščinkavci, sinice in drugi drobni pevci. Med travo so muzicirali črnozlati murni, nad vsem pa je sijalo toplo sonce in gnalo v bujno brst in rast vse pod seboj. Vse to je bilo vevericama novo. Ko sta prišli v ujetništvo, skoraj še nista zapuščali gnezda. Če jima je ostal prve čase o tistem življenju še kak rahel spomin, je bil gotovo že davno zabrisan. Kdo bi torej vedel, kaj sta občutili tedaj, ko sta stali v kletki pred odprtimi vratci na pragu popolne svobode? Ali sta se je sploh zavedali? Najprej se je opogumila Liska. Ne hlastno in ne divje, počasi in tipajoče je stopila na prosto. Sledila ji je Čopka, nič manj poizvedujoče in neodločno. Potem sta povohljali po zraku, dvignili rep, zacepetali z nežicami ter druga za drugo odskakljali čez travnik do prvega drevesa in se razposajeno pognali po deblu med veje. Tam sta obsedeli, zaprhali in zvedavo kukali proti meni, ki sem jima sledil čez travnik. »Liska! Čopka!« sem ju poklical in iztegnil roko, v kateri sem imel dva lešnika. Nemudoma sta pritekli z drevesa, vzeli vsaka svoj lešnik, sedli v travo in se lotili glodanja. Zgodilo se je torej tisto, kar sem si želel, in bil sem prepričan, da tudi poslej ne bosta tako podivjali, da bi se me bali. Ostali sta pri meni, jedli in se šele nato spet pognali na drevo, se veselo podili po vejah, preskočili na sosednji hrast, od tam na trepetliko in s trepetlike na češnjo. Gotovo sta odkrili posebno radost takega skakanja. Kljub temu tisti dan nista zapustili najbližje skupine drevja, na noč pa sta se celo vrnili na dvorišče. Če ne bi stal pred vrati Turko, bi prišli naravnost v hišo. Prva ju je opazila mati in me poklicala: »Poglej ju! Saj res nočeta proč!« »Pusti ju v hišo!« sem zaprosil. »Naj bo!« je pristala. »Bomo videli, kaj bosta storili.« Zaprl sem Turka v njegovo bajto in sedel pred vhod, da ne bi silil ven. Nekaj trenutkov sta veverici prestrašeno oprezali, nato sta se v diru pognali čez prag v hišo, v sobo in pred staro kletko, kjer sta preživeli toliko dni. Odprl sem jima vratca in smuknili sta k Repački, neizmerno srečni, da so spet vse tri skupaj. Naslednjega dne sem ju izpustil, še preden sem odšel v šolo. Ko sem se vrnil, ju nisem takoj izsledil. Šele na klicanje sta se pripo-dili od nekod in mi hlastno izmikali iz rok lešnike. Tako sta nato odhajali in se vračali ves teden do sobote, ko sva odšla z materjo k stricu Jožetu v Orehovico in se vrnila šele v nedeljo zvečer. Tako ni bilo doma nikogar, ki bi se bil zmenil za Lisko in Čopko in ju spravil v hišo. Morali sta zunaj prenočiti in si sami poiskati hrane in vode. 4 Preteklo je nekaj tednov po izpustitvi. Nekega dne sem odkril, da sta si zgradili na enem izmed vrhov stoletnega hrasta blizu hiše gnezdo. Morali sta ga pričeti graditi že davno, preden sem ga opazil, ker je bilo že popolnoma dograjeno in prav tako kakor tisto, iz katerega sem ju pred letom potegnil. Bilo je skrbno skrito in na takem mestu, da še jaz ne bi prišel do njega. Ves vesel sem stekel k materi in ji povedal o svojem odkritju. Poslej sem skrbel za njiju še bolj kakor prej. Koder sem le mogel, sem izprosil za njiju lešnikov in orehov in jima jih nosil pod hrast. Nestrpno sem čakal, kdaj se bodo prikazali mladički. Dočakal sem jih. Bili so dosti bolj plašni kakor stara dva, vendar sem jih toliko privadil, da so hodili na klice pod hrast po lešnike. Več nisem dosegel. In Repačka? Ostala je pri hiši in je bila naša naj ljubša prijateljica. Počenjala je vse mogoče norčije. Nazadnje se je sprijaznila celo s Turkom, da jo je velikodušno puščal na dvorišče. Tam je plezala na oreh, zlasti ko so zoreli orehi. Poginila je šele dosti let pozneje, ko mene že ni bilo več doma. Naši Jubilanti Preteklo jesen je praznoval svojo 75-letnico tov. Fran Plaznik, član Lovske družine Rečica pri Laškem. Rodil se je visoko nad šumečo Savo v prijazni Dragi pod Kumom kot sin navdušenega lovca, ki živi še danes v spominu starejših Hrastničanov: Po deset in desetkrat je prižgal svojo pipico, ko je na zadnjih pogonih pripovedoval o svojih lovskih doživetjih. Prav taka sta bila tudi njegova brata Tinček in Janez. Zato ni čudno, če je Plaznikov rod desetletja oblikoval lovstvo Hrastnika in Dola. Prav itak je tudi naš jubilant, ki še vedno vzravnan in trden stopa po strmih zasavskih revirjih. Naj ostane z bistrim očesom in mirno roko še dolgo med nami! V krogu Lovske družine Gornje polje je praznoval v preteklem decembru 70-letnico tov. Ivan Kirbiš - Lene. Prvo lovsko karto je dvignil jubilant že pred 45 leti. Od tistega časa je lovec v pravem pomenu besede. Ko ga je okupator pregnal z vso družino za štiri dolga leta v Srbijo, ni mogel loviti, pač pa je pozimi reševal divjad s krmljenjem. Danes hodi po lovih kot pred 45 leti. Če je treba, se postavi na stojišče, gre pa prav rad tudi v pogon. Pozimi skrbi v širni okolici, da krmišča niso prazna in da ujede ne uničujejo divjadi. Noben sneg mu ni predebel in nobena zima preostra: rdečih lic in mladeniških korakov ga lahko vidiš ob vsaki priložnosti. Tovarišu jubilantu želimo, da bi ostal še dolgo let čil in zdrav, nam vsem v veselje in ponos. Covcu v slovo 15. septembra 1955. je umrl Matevž Eržen iz Sutne nad Škofjo Loko, najstarejši član Lovske družine Sorško polje. Bil je skromen, nesebičen in priljubljen lovski tovariš ter vesten lovski čuvaj. Na zadnjo pot so ga ponesli domači lovci, spremili pa so ga tudi lovci vseh sosednjih lovskih družin. Ob grobu se je z ganljivimi besedami poslovil od pokojnika tov. Martin Podkrižnik. Glas lovskega roga, poslovilna salva častne straže in zelene vejice lovcev so tov. Erženu izkazale zadnjo čast. 2. septembra lanskega leta se je na lovu smrtno ponesrečil Ludvik Križnik, star komaj 19 let. Rojen sredi majlepših lovišč Kozjanskega je Ludvik že v rani mladosti vzljubil gozd in divjad. Naj lepše ure svojega življenja je prebil v gozdovih. Čeprav tako mlad, je bil vzoren lovec, resničen ljubitelj narave. Na zadnji poti so ga spremljali njegovi najožji lovski tovariši. V njegov spomin je odjeknila poslednja salva in zatrobil lovski rog. Vsi, ki smo ga poznali, ga ib orno ohranili v najlepšem spominu. OPRTNIK Iz koroškega kota Že pred tremi leti se je pričela pojavljati ob vznožju Olševe in Raduhe jelenjad. Prišla je v zgodnjih pomladanskih mesecih in je bila tu do .septembrskega ruka. Prvo leto je bilo le troje jelenjadi, jelen, košuta in tele. Drugo leto so postali že precej domači, družina pa se je povečala na pet glav. Pod Raduho so obiskovali kmetijo, kjer sta jim dobro teknila pesa in solata, ki sta rasli komaj dvajset metrov od stanovanjskega poslopja. Letošnje poletje je bila jelenjad še številnejša, tako da smo jo ocenili na kakih šest glav. Svoj življenjska prostor si je razširila na ves Smrekovec do St. Vida in celo na sosednje lovišče bivšega Šoštanjskega okraja.. Ostala je pri nas dalj časa kakor prejšnja leta, še ves oktober in pol novembra. Solnice, ki smo jih napravili visoko pod Raduho nalašč za jelenjad, so bile vse leto dobro obiskane. Sprva smo se odločili, da nekaj jelenjadi, zrele za odstrel, uplenimo, ker terenski in življenjski pogoji zaradi preobljudenosti in razsežnosti posestev na vsem področju jelenjadi ne ustrezajo. Ko pa so nam prav tisti kmetje, ki jim je jelenjad napravila največ škode, prigovarjali, naj tega ne storimo, češ da je lepo, da vidijo iz svojih domov jelene, škodo pa bodo že utrpeli, smo se s sosednjo lovsko družino dogovorili, da jelenjad začasno zaščitimo. Istočasno z jelenjadjo so se pojavili divji prašiči, in to skoraj na istem področju, le nekoliko vzhodneje od Raduhe, v glavnem pa okoli Javora, Črne in Št. Vida. Tudi divjih prašičev je vedno več. Letošnjo pomlad je v Javorju skotila divja svinja šest mladičev. Tudi divji prašiči niso v lovišču vse leto, pač pa se na zimo izselijo z Raduhe na sončno pobočje proti Lučam, iz Javorja pa proti Šoštanju. Zanimivo je, da imamo kljunače. Gnezdijo vzhodno od Raduhe na Belih pečeh. Tu je nekaj družinic preko celega leta, na jesen pa gredo na jug. Ko je Lovec 8/1955 objavil v Oprtniku dopis tov. Franca Eržena »Medved nas je spet obiskal«, so videli medveda tudi lovci sosednje Koroške okoli Železne Kaple. Dodati moram, da se je medved pojavil še pod severozahodno stranjo Raduhe v lovišču Lovske družine Bistra. Po sledu sodeč je bil isti medved, kot so ga videli na Koroškem. Sicer pa za kosmatinca pohod od Raduhe preko Olševe do Železne Kaple res ni nobena razdalja. Tudi orle smo okoli Raduhe in Belih peči večkrat videli. Nismo pa našli nobenega gnezda. Kdor dobro pozna življenje planinskega orla, ve, da je zelo težko odkriti orlovo gnezdo, kajti orel je zelo previdna ptica in bolje vidi kakor naši daljnogledi. Iz leta v leto pada stalež divjega petelina. Kaj je vzrok? Nekateri lovci trdijo, da so krivi divji prašiči in roparice. S tem mnenjem se ne strinjam. V predelih, kjer je bilo vedno mnogo divjih petelinov, danes petelinov ni, čeprav v lovišču ni divjih prašičev. Torej jih tu niso mogli uničiti divji prašiči. Kakor pripovedujejo stari lovci, je bilo tudi kun nekdaj mnogo več, pa so bili kljub temu petelini številnejši kakor danes. Nekdaj so uplenili na področju današnjega lovišča Lovske družine Bistra okoli 16 do 20 divjih petelinov letno, to je toliko, kolikor jih niso uplenili vsa povojna leta. Moje prepričanje je, da je prišla nad našega črnega pevca kužna bolezen. Isto je bilo z gozdnim jerebom, saj je pred nekaj leti skoraj izginil. Sedaj pa se stalež neverjetno hitro dviga, tako da imaš jereba že v vsakem jarku. Mislim, da je tudi z ruševci nekoliko drugače, kot menijo nekateri. Ti namreč trdijo, da je mnogo ruševcev na rastišču le tisto pomlad, kadar je zima z debelo plastjo snega pokrila planine. Tedaj se ruševci tako zarijejo v ruševje, pokrito s snegom, da kune ne morejo do njih. Po mojem drži le to: Ko pokrije debela plast snega Alpe, se ruševec preseli v nižje planine, kadar pa v Alpah ni snega, pride iz nižin v višine. Pri srnjadi je narava pokazala, kaj zna. V zimi 1952/53 smo lovci tarnali, ker nam je sneg pobral skoraj četrtino srnjadi, češ kaj pomaga gojiti, ko nam zima pobere vse. Narava pa je rekla: »Ne, dragi lovski tovariš, jaz sem pobrala le to, kar ni bilo sposobno za življenje.« To je bil pravi gojitveni odstrel. Vse, kar je bilo za življenje nesposobno, je poginilo brez škode za lovišče. Danes je stalež srnjadi zadovoljiv, živali pa so krepke in zdrave, tako da se lovec res težko odloči za odstrel. Narava je knjiga, iz katere se moramo učiti in se ji čimbolj približati. Kolikor bolj bomo naravo poznali, toliko več veselja in uspeha bomo imeli pri gojitvi in lovu. Tone Černač Divja svinja z mladiči v decembru! 18. decembra 1955 smo lovci Lovske družine Tržišče lovili zajce v Bojniku na Dolenjskem. Proti večeru je potegnil duh divjadi mojega kratkodlakega istrdjanca v goščo, oddaljeno komaj 200 m od okrajne ceste Tržišče — Telče. Iz gošče se je začulo močno lomastenje, ki ga je spremljalo cviljenje psa. Po nekaj minutah priteče pes iz gošče po treh nogah, ker ga je v eno ugriznila svinja. Hitro obvestim o dogodku tovariša Borštnarja in Lesjaka, nakar vsi trije goščo obkolimo. Iznenada začujem v bližini čudno šumenje, nato pa še runkanje prašičkov. Bilo jih je 6 ali 7, starih nekako 2 do 3 tedne. Ko odidem poklicat tovariša, da bi tudi onadva videla to družinico, se prašički porazgube po gozdu. Z zasledovanjem smo prenehali. Medtem sem popolnoma pozabil na psa. Ko pa zaslišim nenadoma cviljenje prašička in se ozrem v tisto stran, od koder je cviljenje prihajalo, zagledam svojega psa z mladim prašičkom v gobcu. Prinesel ga je prav do mene. Ko mi ga je izročil, sem hotel psa privezati na verigo, a se mi je strgal in ponovno odhitel v smer, kjer je malo prej ujel prašička. Prinesel mi je še enega. Oba prašička sta bila samca, laže ranjena od psa. Odnesli smo ju domov, toda eden je že med potjo poginil. Naslednji dan sem ga poslal v Ljubljano v nagačen j e, medtem ko drugi še živi. Zanj skrbita moja mati in žena. Da je svinja povrgla mladiče že v decembru, sta najbrž vzrok mila zima in obilna hrana v gozdu. Letos tudi ni mnogo pritožb o škodi po divjih prašičih kljub temu, da so se tudi po dolenjskih gričih precej razmnožili. Stane Lunder, LD Tržišče Vrane so v lovišču velike škodijivke Spominjam se, koliko vran je bilo pred vojno, ko sem bil še doma na Primorskem, po tamkajšnjih poljih pa tudi po gozdovih. Seveda se tedaj nihče ni menil za škodo, ki jo prizadevajo vrane tudi lovu, ker se nihče ni zanimal za gojitev divjadi. Samo poljedelci so godrnjali nad temi roparji, posebno' v predelih, kjer gojijo koruzo. Vsako leto preživim svoj dopust doma. Zadnji dve leti sem z veseljem ugotovil, da so pri nas na Tolminskem vrane domala izginile. Slutil sem, kaj je temu vzrok, vendar sem ljudi povprašal, kako da ni več toliko vran, kot jih je bilo včasih. Povedali so mi, da so to napravili lovci, ki so vranam polagali strup, predvsem zastrupljena jajca. S tem so jih veliko pokončali, ostale pa so se odselile, ker se jim življenje ni zdelo varno. Tega lovskega učinka so kmetje zelo veseli. Nedvomno pa bodo imeli velike koristi tudi lovci tolminskih lovskih družin. Kako škodljiva je vrana v lovišču, naj vam povesta dva resnična dogodka iz lovišča Kranjska gora. Preteklo zimo, ko je po dolgem odlašanju zapadlo februarja precej snega, so blizu Rateč vrane v skupini pri belem dnevu napadle odraslega živega zajca. Zajec se je nato zatekel v gosto živo mejo ob potoku in se z glavo zaril v sneg in suho vejevje pod snegom, kar ga pa seveda ni otelo smrti. Vrane so ga neusmiljeno napadale in trgale odzadaj. To početje so opazili ljudje iz bližnjih hiš. Ti so vrane odgnali, toda zajček je bil že mrtev in skoraj raztrgan. Drugi primer mi je pripovedoval lovec Janez Kerštanj iz Rateč. Tudi ta je iz pretekle zime, nekako iiz istega časa. Vrane so v skupini napadle odraslega zajca, ki je kdo ve zakaj kobacal po precej globokem snegu na Ledinah pod Ratečami. Obletavale so ga od vseh strani in ga kljuvale v glavo. Kmalu je onemogel, ker se ni imel kam zateči. Vrane bi imele pojedino, ako bi ne bilo ljudi v bližini. Takih primerov je gotovo še več, a zanje ne vemo. Kdo ve, kaj vse delajo vrane spomladi, ko so po poljih ležišča mladih zajčkov in ko lovna perjad gnezdi! Ako so vrane številne, lahko sta-ležu manjše divjadi močno škodujejo. Alojz Kovačič, Rateče-Planica K članku »Uporabnost raznih lovskih nabojev s kroglo« K članku tov. Fr. Avčina »Uporabnost raznih lovskih nabojev s kroglo« (Lovec št. 9/1955) hočem dodati tole: Za naboj kalibra 6,5 X 68 sta dve krogli, in Sicer manjša, 6 gramska z delnim plaščem, in večja, 8 gramska z votlo konico. 6 gramska krogla se uporablja za lov srnjadi in gamsov, 8 gramska krogla pa za jelenjad in divje prašiče. Prvotno je bila res samo 6 gramska krogla, ki pa se je kljub svoji začetni hitrosti izkazala kot prelahka za jelenjad in prašiče. Zato so izdelali 8 gramsko kroglo z začetno hitrostjo 1100 m/s ter z 284 kpm na 150 m (W 150), medtem ko ima 6 gramska krogla Vo 1200 m/s ter 206 kpm na 150 m (W 150). Naboj s 6 gramsko kroglo ima 4,55 Sp. p. smodnika, naboj z 8 gramsko kroglo pa 4,45 g Rj smodnika. Spremljal sem polemiko o malih kalibrih v nemški reviji »Wiid und Hund«. Res je, mnenja so dvojna. Nekateri, verjetno starejši lovci, ki so pač navajeni na stare »kanonske« kalibre, zagovarjajo močnejše kalibre, medtem ko zagovarjajo drugi manjše kalibre z močnejšo razanco. Omenjen je celo poizkus z visokorazantno puško malega kalibra, katere izstrelek je z začetno hitrostjo 4000 m/s na razdaljo 400 m ovco docela raztrgal. Razumljivo je, da takšni strahotni učinki ne smejo biti cilj lovcev. Vendar nas ta primer opozarja na to, da bi se dali doseči z malimi kalibri s primerno razanco (n. pr. od 1200 do 1500 m/s) zadovoljivi, če že ne odlični uspehi. Jasno je, da bi morali biti primerni tudi teža ,in oblika krogle. Tega mnenja je, kolikor mi je znano, tudi tovarna streliva RWS v Numbergu, saj ima 'baje v načrtu, da izdela prav naboje kalibra 6,5 X 68. Verjetno jo je do tega dovedla omenjena polemika' v reviji »Wild und Hund«, ki jo je morda celo sama sprožila. R. C. Tudi mati narava se poigra! Ko sem šel 21. decembra 1955 preko Zlatega polja pri Kranju, se mi je primerilo naslednje: Po travniku si je iskala jata vran hrano. Nemalo sem se začudil, ko sem med jato zagledal belo ptico. Za drevjem sem si poiskal kritje in kmalu je bila razdalja med menoj in jato majhna. Čudna ptica je bila prav tako velika in enakih telesnih oblik kot ostale vrane. Tudi v kretanju, pobiranju hrane in letu se od njih ni razlikovala; toda nobenega glasu nisem slišal od nje. Glavo je imela črno, po telesu pa je bila svetlorjave barve, tako da je bila videti iz daljave bela. Če je še kdo videl kdaj kaj podobnega, naj se oglasi! Florjan Basaj, Suha pri Kranju Nepričakovan plen Že od mladih nog sem navdušen polhar; zato so mi spomini na polšji lov med najlepšimi. Ko jih danes, v jeseni svojega življenja, v mislih pregledujem, najdem marsikaj, kar bi tudi ostale lovce zanimalo. Naj povem doživljaj s tega lova. Neko nedeljsko jutro jo maham nič kaj dobre volje iz postojnskega gozda proti domu. To noč je bil polšji lov slab. Ves moj plen je bilo nekaj majhnih, mišim podobnih mokrih polhov. Seveda, sinoči sem šel pozno nastavljat, pa sem razmetal pasti po gozdnem šavju brez posebnega premisleka, kar na burjo, kakor se pravi, nato pa hitro krenil domov. Toda polhar zlepa ne obupa. Tudi jaz nisem. Med povratkom sem stopil zdaj k temu, zdaj k onemu drevesu in oprezoval za sledom polhov, da jim zvečer znova nastavim. Nenadoma me prebudi iz zamišljenosti podlasica, ki pokuka z drobno glavico iz nekega nizkega štora in se brž zopet skrije. Ni me opazila, kajti ne dolgo za tem sem jo zopet ugledal. Prav nalahko se umaknem za deblo bližnje bukve in opazujem nenavaden prizor. Iz votlega štora vrže podlasica lepega, tolstega polha. Ko ga prinese na svetlo, ga naglo spusti in skoči z vso naglico po drugega, nato po tretjega, četrtega in tako naprej. Posilil me je kašelj. Nisem se mogel vzdržati in — podlasice ni bilo več iz štora. Osem lepih polhov je zmetala iz njihovega bivališča. Na vratu polhov sem opazil ubod kot od močne šivanke, znamenje, da je podlasica tu pretrgala s smrtnim ugrizom polhom življenje. Žal mi je bilo, da me je kašelj izdal; sicer bi lahko opazoval še nadaljnje podlasičino početje. Verjetno pa je, da bi podlasica polhe drugega za drugim odnesla v svoje skrivališče. Navsezadnje je bilo celo bolje, da sem jo zmotil, kajti škoda bi bilo enega samega polha, ki bi ga odnesla. Slaba volja me je minila. Vesel sem se vračal domov, želeč si, da bi tudi ob naslednjem slabem lovu naletel na podlasico, ki bi me obdarila z mastnimi polhi. Andrej Miklavčič, Postojna Redek doživljaj na brakadi Prišel je za marsikaterega lovca najlepši čas, čas lovskega roga, ki kliče od hriba do hriba, iz doline v dolino, preko globeli in širnih ravnin, polj in pašnikov na brakade. Divjad oživi, se vznemiri: strese jo slutnja smrti. Pri zadnjem nedeljskem pogonu v lovišču, kot ustvarjenem za domovanje zajcev, sem doživel nekaj, česar človek ne doživi vsak dan. Ko je utihnilo pokanje dimnega in brezdim-nega smodnika raznih kalibrov, je zatrobil lovski rog konec brakade. Odpravimo se na zbirno mesto, kjer nam naš lovski tovariš, vodja lova Lojze reče: »Zajca sem ustrelil; videl sem, da sem ga zadel, toda ušel mi je v tole jazbino,« in nam pokaže luknjo v zemlji. Seveda ga prav začudeno gledamo ter nejeverno majemo z glavo, češ, kako zavetje. Po raznih dobrih in slabih domislicah odreže Lojze dolgo palico in prične z njo drezati v luknjo. Nenadoma začuti, da suva s palico v nekaj mehkega in kosmatega. Ko jo izvleče, je bila na njej dlaka, kot v znak in dokaz, da si je zajec resnično izbral ta podzemeljski rov za slovo od nehvaležnega sveta. Ker je zemlja ,tu ilovnata, so hitro zapele svojo pesem lopate in ilovnače, izposojene pri najbližjem kmetu. Na račun kopačev, lovca-uplenitelja, zaskrbljenega, če bo svoj plen dobil, in ubogega zajca, ki je v jazbini preživljal svoje zadnje ure, je padlo precej opazk. Po polurnem kopanju nas je Lojze od jame odrinil, pokleknil, ko si je poprej zaradi ljubega domačega miru podložil kolena s smrečjem, da bi si ne umazal hlač, in začel segati v luknjo z golo roko. Toda nekajkrat jo je hitro odmaknil, najbrž iz strahu, da bi ga zajec ne potegnil za roko v jamo. Po večkratnem poizkusu je zajca le srečno privlekel iz njegovega poslednjega doma. Bil je lep zajec moškega spola, star tri leta, sodeč po zobu glodavcu, na katerem je imel napisano letnico svojega rojstva. Zal pa ni imel pri sebi potnega lista za preselitev v večna lovišča, kajti iz njega bi mogli točno ugotoviti tudi zajčev rojstni kraj in druge podatke, potrebne za statistiko. Viki Koritnik, LD Brdo Lisica v smreki Neki dan, ko sem bil še v gozdarski službi, sem šel skozi gozd; kar zaslišim nenavaden ptičji vrišč. Prav gotovo je v bližini kaka roparica, si mislim, in se previdno približujem kraju, kjer so ptiči še vedno naznanjali sovražnika. Ptičji glasovi se dajo dobro razlikovati. Glas, s katerim se kličejo ptiči ob paritvi, je namreč povsem drugačen od glasu, s katerim izražajo zadovoljstvo ob dobljeni hrani, ali od glasu, ki ga povzroči strah pred roparskim vsiljivcem. Počasi sem se pomikal med smrekami naprej in ogledoval, kje bom zagledal sovo, kanjo ali kragulja. Malo dalje sem našel na tleh drug poleg drugega dva mrtva ptička. Njuni živi vrstniki pa so me nemirno obletavali, kot bi hoteli reči: »Sovražnik je tu!« Nenadoma zagledam 6 do 7 metrov visoko v smreki pred seboj lisico. Ko se srečava s pogledom, skoči lisica na tla. Ni se me prestrašila — saj niti puške nisem imel s seboj — pač pa je nepoškodovana od skoka pograbila svoj plen in ga odvlekla v lisičino, kamor se kot skrbna mamica ni mogla vrniti prazna. Viktor Poklukar, Zgornje Gorje Lovski krst mi je v prijetnem spominu Vabilo! Vabimo člane, da se dne... udeleže pogona na divje prašiče. Zbor bo pri... ob ... Ob določenem času se nas je zbralo lepo število članov naše lovske družine. Tudi brakirjev, ki jih je pozval občinski ljudski odbor, je bilo precej. Ker je pot po Kozici precej naporna, smo se najprej malo okrepčali, nato pa je lovovodja določil brakirje, lovce pa razdelil v tri skupine, katerih prva je zastavila po grabnu, druga na sončni strani, tretja po grebenu. Pihala je močna burja. Vsak hip si se zdrznil, ker te je motilo šumenje listja. Postalo mi je hladno. Pod robom je švignila za drevesom lisica in mi urno pognala kri po žilah, da sem se v hipu ogrel. Hitro menjam naboj v gladki cevi. Čakam... nič! Za menoj zašumi. Proti meni tečejo trije prašiči. Pogledam po cevi. Rezek pok odjekne ter se odbije ob sosednjem hribu, dokler počasi ne utihne. Prašič je obležal na ščetinah, nato pa se skotalil po strmini. Bil sem tako vesel, da sem poskočil, ko je obtičal za nekim drevesom. Na ves glas sem zavpil: »Imam ga!« ter se pognal v dolino. Opazil sem, kako so moji lovski tovariši ob povratku odrezali leskovo palico in jo vzeli s se- boj. Vedel sem, da se nekaj pripravlja. No, za prvega naj bo, sem si mislil, in se krsta kar veselil. Predsednik naše lovske družine vztraja, da si za vsako večjo divjad posebej krščen. Tako se vsaj večkrat poveselimo, obenem pa utrjujemo lepi običaj. Ženi sem povedal, kaj mi preti. Smilil sem si ji. Prinesla mi je majhno blazino, ki sem si je vtaknil za hlače. Zal mi ni nič pomagala, ker s* me pregledali, preden so me pričeli tepsti »za lovsko čast in poštenje... za ljudstva in domovine rešenje« itd. Prašiček pa je mirno ležal in poslušal. Bilo je veselo. Krst sem srečno prestal, čeprav sem ga še drugi dan krepko občutil. Tudi za pijačo sem dal. Za spomin sem dobil palico s podpisi in z vrezanim datumom 18. XII. 1955. Poudaril bi pa, da se čudim, da pri takih slavnostih ni vseh članov lovske družine ali pa vsaj tistih, ki so bili na lovu. Tak odnos do tovarišev gotovo razbija enotnost lovske družine. Toda kaj naj rečem o tistih, ki se celo lova ne udeleže? Potrebno je, da se poboljšajo in se s črtanjem našega glasila in strokovnih lovskih knjig vzgoje v prave lovce, ki jim je v veselje tudi uspeh solovca. Kdor čuti s pravim lovskim srcem, mu je v veselje vsak nov dogodek, vsak uspeh na lovu, v naravi pa uživa tudi brez streljanja. Treba je, da s pravimi očmi opazujemo naravo, kajti šele tedaj bomo videli in zvedeli, kar je nelovcem prikrito, šele tedaj bo dobila svojo polno veljavo pesem »Zeleni gaj je lovčev raj...« Franc Golavšek, LD Vransko Kako pravilno populimo gamsu dlako za gamsov čop Kako je treba pripraviti dlako za gamsov čop, je bilo že velikokrat napisano. Kljub temu pa dobim večkrat v roke tako zmešano in polomljeno dlako, ki je obrnjena z roso v to in drugo stran, da jo prav s težavo poravnam in spravim v red. Tako se moram muditi z delom, ki bi moralo biti narejeno že takrat, ko se dlaka puli. Ker torej lovci pri puljenju ne -ravnajo pravilno, naj to delo na kratko še enkrat opišem in tudi povem, kako sem se jaz učil za ta posel. Ko sem še komaj desetleten hodil z očetom, mi je pripovedoval in me učil, kako se puli in ravna z gamsovo dlako, ki jo uporabljamo aa vezanje gamsovega čopa. Ker je oče zvezal veliko gamsovih čopov, sem se tudi jaz polotil tega dela, toda spočetka mi ni šlo izpod rok. Ko sem prijel dlako, se mi je prijela rok, kakor bi bila vsa magnetna. Kmalu pa sem se izuril in mi je šlo prav v redu tako pri puljenju kot pri vezavi gamsovega čopa. Takoj po uplenitvi položimo gamsa na primeren prostor, tako da leži s hrbtom navzgor. Dlako pričnemo puliti na vratu. Primemo jo v malih čopkih s prsti čim bliže kože. Čopke potegnemo s hitrim sunkom in odstranimo iz njih vso podlanko, ki ne pride v poštev za vezanje čopa. Najlaže odstranimo podlanko z glavnikom, ki ga moramo imeti vedno s seboj. Ko je iztrebljena podlanka, položimo dlako na že pripravljen papir in jo, kar je najbolj potrebno, poravnamo. Nato pulimo naprej od vrata proti repu. Ko populimo vso dlako, ki pride v poštev za vezanje gamsovega čopa, jo zavijemo v papir. Nato odrežemo nekaj paličic in jih prislonimo ob papir na obe strani. Slednjič vse povežemo. Tako povezano dlako lahko spravimo v nahrbtnik. q p Svizec v Pirenejih Lovski časopisi javljajo, da je bila nasaditev svizcev v Pirenejih uspešna. Novembra 1947. leta so ujeli v dolini Queyras (Hautes Alpes) šest mladih svizcev. Prezimili so v ujetništvu. 15. maja 1948. leta so jih izpustili v dolino Barrada v departementu Hautes Pyrenees. Svizci so se dobro razvijali in so ostali kraju zvesti. 1955. leta so izpustili v dolino Barrada še štiri samce različne starosti iz departementa Isere in samico iz Gran Paradisa v Italiji. Pričakujejo, da se bodo svizci sčasoma razširili po vsej dolini in dalje proti jugu. P'o »Wild und Hund« 1955/19 B. K. Kozorogi v Gran Paradisu Narodni park Gran Paradiso v Italiji je bil ustanovljen 1922. leta, ko je tedanji italijanski kralj izročil svoja lovišča državi. Park obsega okoli 63 000 ha in je na svoji najnižji točki 800 m nad morjem, na najvišji pa 4061 m. V parku je 40 ledenikov. Glavni namen tega parka je ohranitev medvedov in risov, predvsem pa kozorogov, ki bi bili že zdavnaj izginili, ako bi jih ne zaščitili že pred 1922. 1. Pred 2. svetovno vojno je narasel stalež kozorogov na nad 4000. Zaradi vojne pa je tako padel, da je bilo 1946. 1. komaj še 419 kozorogov. Odločna zaščita po 1946. letu je kozoroga rešila nadaljnjega propadanja. 1953. 1. je bilo v Gran Paradisu že 2200 kozorogov. Po »Wild und Hund« 1955/19 B. K. Gojitev jerebic v Belgiji V Belgiji so se dobro izkazali pri gojitvi jerebic zaščitni otočki. Otočki so veliki 25 X 20 m. Napravljeni so tako, da ležita daljši strani proti jugu oziroma severu. 25 m dolga severna stran je zasajena v širini 5 m z živo mejo iz kostenike (pasjega lesa); razdalja med rastlinami je 30 cm. Prva štiri leta se ta živa meja vsako leto marca poreže v višini 1 m, zato da se razraste v širino in da se zgosti. Meja je vedno zelena in jerebice dobro ščiti pred zimskimi vetrovi. Vzhodno stran zaščitnega otočka zasadijo s 15-metrskim pasom češmina. Tudi ta pozimi divjad dobro ščiti, češmi-nove jagode pa so jerebicam prav dobra prehrana. Preostalo površino otočka zasadijo z grmičjem, ohrovtom in raznimi deteljami. Otočki so jerebicam pozimi zaščita, nudijo jim hi a no, spomladi pa v njih gnezdijo. Po »Wild und Hund« 1955/19 B. K. O staležu divjadi v Sovjetski zvezi Iz letnih poročil sovjetskih strokovnjakov za lovstvo je razvidno, da so se v Sovjetski zvezi v preteklih 30 letih izvršile pomembne spremembe v staležu divjadi. Vzroki teh sprememb so predvsem: reorganizacija lovskega gospodarstva in zaščitni ukrepi iz 1924. leta, krčenje velikih gozdnih površin na severu ter razni ukrepi za razmnoževanje in porazdelitev favne po vsej državi. Posebno izrazito se je to izrazilo pri losih, ki so se med leti 1935 in 1940 pojavljali vedno bolj na jugu, kar se je med drugo svetovno vojno in po njej nadaljevalo. Tako je število losov samo na področju Smolenska poraslo od 60 (1937. leta) na 400 (1947. leta). Da je stalež dosegel tako visoko številko, je seveda nemalo odvisno tudi od celoletnega lovopusta. V zadnjem času so se pojavili losi tudi v stepah vzhodno od Stalingrada, torej 400 do 500 km južno od svojega prvotnega življenjskega prostora. Ugodne posledice lovopusta se kažejo tudi pri razširjenju kun j ih vrst, posebno sobolja, ki so mu pred desetletji napovedali skorajšnje izumrtje. 2e več let je sobolj v razsežnih področjih Sibirije, na Uralu in ob Pečori zopet pogost in se zadovoljivo razmnožuje, tako da je postal v nekaterih področjih najvažnejša divjad. Razvoj lesne industrije, njeno prodiranje v odročna gozdna področja severa ter obsežno krčenje pragozdov so pokrajinsko sliko mnogokje močno spremenili. Le majhen del krčevin je obdelan, večina pa se sama pogozdi, toda ne z iglavci, marveč s sekundarnimi listavci (brezo, trepetliko in jerebiko ter drugimi). Skozi ta področja prihajajo v tajgo živali iz listnatih gozdov juga. To so predvsem podlasice, dihurji, kune in jerebice. Pričakujejo, da se bo zaradi razširjenja brezovih gozdov na škodo iglavcev dvignil tudi stalež ruševcev, medtem ko se veliki petelin umika v odročne tajge in močvirja. Znižal se bo tudi stalež veveric. Od 1925. do 1948. leta so v Sovjetski zvezi naselili od tundre do južnih meja 150 000 divjadi 32 vrst, in sicer predvsem pižmovke, pasje kune, rakune, lisice, polarne lisice, sobolje, kune belice, bobre, nutrije (močvirske bobre), poljske zajce, jelenjad in srnjad, divje prašiče itd. Zlasti so poskrbeli za manj naseljena gozdna področja. Tako se je geografska razprostranjenost nekaterih vrst divjadi močno spremenila. Pižmovka n. pr. se je v 72 področjih od finske meje do reke Lene tako razmnožila, da je danes med najvažnejšimi kožu-harji SZ. Razširjena je tudi pasja kuna ali kuna pesjak (nuctereuthes procynoides schrenk). Njena nagla razmnožitev in vsestranska krmna baza jo postavljata v ospredje dragocenih kožuharjev. Pomembna je naselitev poljskih zajcev v zahodni Sibiriji, kjer jih doslej ni bilo. Evropski poljski zajec ni preplaval širokih rek (Volge) oziroma ni šel čez visoke planine (Ural) ter razsežne stepe. Zato se v zahodni Sibiriji ni naselil, čeprav so tu zanj pogoji ugodni. Nutri jo, močvirskega bobra, so naselili v subtropskih močvirjih Kavkaza in Srednje Azije, modre lisice na otočju Ledenega morja in na Kamčatki. Že 1925. leta so preselili pet kosov jelenjadi iz znanega živalskega parka »Askania nova« na otok Bijuščij pri Meli-topolu v Azovskem morju. Do 1951. leta se je mali trop kljub vojni razmnožil na več ko sto. V pečeneškem lovnem področju pri Harkovu so 1941. leta našteli okrog 400 jelenjadi, ki se je namnožila iz 26 jelenjadi, preseljenih iz Askanije nove. Med zadnjo vojno je to število padlo, zato pa je narasel stalež jelenjadi v zaščitenem področju Voroneža na 550. Od tu kakor tudi iz rezervatov v Dnjeprski nižini preseljujejo jelenjad v druga področja SZ. Posebno pozornost posvečajo aklimatizaciji asurskega jelena z Daljnega vzhoda (cervus nipon), katerega še neočiščeno rogovje je iskan predmet izvozne trgovine za Kitajsko. Divji prašiči so živeli v carski Rusiji le na Poljskem, v zaraščenem ustju Volge in srednjeazijskih rek ter na Kavkazu, medtem ko so bili v srednji in južni Rusiji že pred sto leti skoraj zatrti. V letih 1936 do 1941 pa so v Sadovskem lovnem področju (jugovzhodno od Kalinina) naselili večje število divjih prašičev, ki so se od tam razmnožili prav do moskovskega področja. Po vojni se je stalež še dvignil. Danes so divji prašiči stalna divjad širokih področij evropskega dela Sovjetske zveze. Vsak večji sovjetski rezervat ima svojo biološko postajo pod vodstvom znanstvenika, ki proučuje aklimatizacijo divjadi. Temeljite spremembe narave obetajo še nadaljnje obogatenje z divjadjo. Pogozdeni pasovi v stepah ustvarjajo nove življenjske prostore za ptice in sesalce. Poseben pomen dobivajo nekatere vrste, ki so važne za zaščito gozdnih rastlin. Njihovo razmnožitev pospešujejo z vsemi sredstvi. A. S. P. KINOLOŠKE VESTI Društvo ljubiteljev ptičarjev obvešča svoje člane, da bo redni občni zbor za '1956. leto v soboto 25. februarja ob 19. uri v kmečki sobi restavracije »Slavija« v Ljubljani. Člani naj se občnega zbora zanesljivo udeleže; prijatelji društva vljudno vabljeni! Odbor *. ☆ Izključen je bil iz Lovske družine Rankovci Marič Franc iz Vanča vasi. Priprava krmišč za jelene Foto Miran Svetina Z obal Sredozemlja so se dvignili kljunači. Poleteli so proti severu Evrope in Azije. Domov, k svojim gnezdom. Ko boš sredi meseca v dolinici pred gozdom ali ob jelševi meji zaslišal njih kvog, kvog, psst, psst, jim želi srečno pot O ODMEVU IN O SOCIALISTIČNI LOVSKI MORALI Ive Majcen V januarski številki Lovca sem objavil članek: »O nekaterih negativnih pojavih v lovskih družinah, o vlogi in delu okrajnih lovskih zvez.« Že z naslovom sem si določil vsebino: obravnavo konkretnih negativnih pojavov, njih družbeno oceno, morebitne krivce in poiskanje rešitve. Skrben či-tatelj je takoj opazil, da načenjam razpravo o odnosih lovcev do splošnega ljudskega premoženja in družbenih sredstev ter razpravo o vlogi okrajnih lovskih zvez kot zaščitnika družbenih koristi. Mnenja sem, da je potreba razprave o teh vprašanjih pereča. Zato sem se lotil obdelave z vso resnostjo in vso skrbnostjo. Stvari sem obravnaval načelno. S tem pa, da sem navedel nekaj najznačilnejših negativnih pojavov v treh lovskih družinah, sem hotel upravičiti in utemeljiti nujnost razprave o teh vprašanjih. Na žalost pa so bili nanizani ekscesi taki in za mnoge naše lovce tolikšno iznenadenje, da so pritegnili nase več pozornosti in povzročili več komentarjev kot načelna vpra- šanja našega odnosa do družbenih sredstev. Mogoče to ni slučajno; verjetno je dokaz, da se člani lovske organizacije premalo ukvarjamo z našo družbeno problematiko ali pa še vedno živimo v zmoti, da splošni ekonomskopolitični principi ne veljajo tudi za lovsko področje družbene dejavnosti. Kadar se člankar loti konkretnih slabosti ali načenja načelna vprašanja, ki nekemu krogu niso razumljiva ali pa mu posegajo v osebno računico, tedaj mora biti pripravljen na vsakovrstne ugovore. Zavedal sem se, da tudi mene čaka ista »usoda«. Zato sem bil pri naštevanju napak sila previden. Posluževal sem se revizijskih zapisnikov in se čimbolj naslanjal na suhoparne številke, v trdni veri, da ima vsakdo do njih največje spoštovanje, kajti številke so nepremagljive in nam vedno pokažejo isto vrednost, pa naj jih obračamo, kakor hočemo. Oglejmo si nekaj komentarjev! Celjski lovski tovariši so sklenili: »Ne bodo nas razpuščali in vlačili po zobeh kot Sobočane, sami bomo pometli svojo hišo in napravili red!« Prijatelj iz Kranja pa mi je v razgovoru takole rekel: »Tiste stvari so grozne, moral bi jih ostreje prikazati!« To je ena plat zvona. A druga? V Murski Soboti je završalo. Res je sicer, da so bila mnenja deljena, prevladovalo pa je: »To je diktatura iz Ljubljane!« In neposredno prizadeto članstvo? Družinski posvet Lovske družine Polana je soglasno in v celoti odobril zahtevo po popravku! Pisec popravka telegrafsko: »Zahtevam objavo popravka v februarski številki!« Popravek pošlje tudi starešina LD Spodnje Ptujsko polje in vabi klevetnika na družinski občni zbor, da bo lahko videl življenje družine. Zakaj tako nasprotna stališča? Celjani s člankom soglašajo in gredo takoj na delo. Tudi Kranjčan razume osnovne misli članka in zahteva celo ostrejši kurz. V Murski Soboti pa govorijo o diktaturi. Stvar je jasna. Rodili smo se in živimo v različnem okolju, zato se nekateri hitreje, drugi počasneje otresemo ostankov preživele miselnosti. Nekateri smo ljudsko revolucijo in povojno revo-luciarno dobo doživeli, zato duh novega časa razumemo. Tisti posamezniki pa, ki so bogato dobo razvoja in preobrazbe prespali, niso zmožni razumeti vseh velikih sprememb. V svoji nemoči in bojazni pred popolno izoliranostjo udarjajo na šovinistične strune. Tudi iz lovske prakse vemo, da so se pod lokalistično in partikularistično zastavo borbe proti ljubljanski diktaturi vedno zbirali le zaostaleži. Žal mi je, da se moram po načelni obravnavi važnih vprašanj spustiti v malo koristno polemiko s člani dveh lovskih kolektivov oz. piscema popravkov. Zal mi je iz naslednjih razlogov: 1. Lotil sem se važnih lovskih vprašanj in jih obravnaval z načelnega stališča. Načelna vprašanja so taka in tako svojstvena, da jih ni bilo mogoče v celoti obdelati v kratkem članku. Potrebno bi bilo daljše razpravljanje ob udeležbi večjega števila diskutantov. Edino to bi lahko dovedlo do izkristaliziranih rezultatov. V taki razpravi bi rad sodeloval. 2. Lotiti se moram slabosti dveh lovskih družin. Tako delo je drobnjakarstvo in ni dosti koristno za slovensko lovstvo kot celoto. Družini sta mi bolj ali manj poznani le iz papirjev; zato lahko polemiziram samo o nekaterih vprašanjih. Kljub tej ozkosti problema — ali morda prav zato — moram biti sila vesten, da bo prispevek sploh pozitiven. 3. V glavnem bom moral obravnavati gospodarjenje lovske družine in odnos lovcev do splošne ljudske imovine in družbenih sredstev, torej načelna vprašanja. Bojim se, da bom sem pa tja nekatere pogreške nehote pobijal precej eksplozivno. Toda s tem se je treba sprijazniti! Z borbo v rokavicah ali z božanjem v diplomatskem jeziku bi pač ničesar ne opravil; pomenila bi celo umik. Že v prejšnjem članku pa sem jasno povedal, da tu umika ni! Verjetno je imel uredniški odbor Lovca iste razloge kot jaz, ko je odklonil objavo obeh popravkov v celoti. Menil je, da bi članka utegnila vnesti le zmedo in nejasnost v lovske vrste. Ker pa se prizadeti sklicujejo na demokracijo, ki jo sicer pogrešno razumejo, bom popravke citiral skoro v celoti, toda v odstavkih in obenem podal tudi svoje pripombe. V svojem prejšnjem članku nisem nikogar imenoval, čeprav bi brez bojazni to lahko storil. Sedaj brez imen ne bo šlo. Prvi popravek je poslal tov. Franc Poredoš, član lovske družine Polana. Je razmeroma mlad lovec, toda zelo vnet. Sam pravi, da živi za lovstvo. Je marljiv delavec v lovski organizaciji, le škoda, da kot lovec ne dorašča v drugem okolju. Poglejmo, kaj piše! »Pri tem je hote (misli mene) ali nehote obravnaval zadevo pomanjkljivo, tako da so jo slovenski lovci spoznali samo z ene plati. Pri .Analizi ugotovljenih dejstev* bi po mojem mnenju moral obravnavati vsako družino posebej, da bi se jasneje videle napake vsake družine. Nikjer ni omenil, za katero obdobje se nanašajo dohodki in izdatki prizadetih družin. Lovska družina Spodnje Ptujsko polje spada pod OLZ Pttij in torej ni prekmurska družina, kot je v članku navedeno. V članku so še druge netočnosti, ki me silijo, da se kot član LD Polana oglasim ter podam razna pojasnila, da si bodo bralci lahko ustvarili popolnejšo sliko o našem delu, naših uspehih pa tudi o naših napakah.« Odklanjam očitke, da sem morda hote pisal pomanjkljivo, pač pa je res, da sem si že z naslovom odredil točno temo, to je obravnavanje negativnih pojavov. Le tedaj, ko sem moral zavzeti -svoj odnos do kazni, ki jo je Lovski družini Kup-šinci izrekel upravni odbor OLZ Murska Sobota, sem bil prisiljen napisati nekaj razbremenilnih dejstev. Če tega ne bi bil storil, bi me po vsej verjetnosti marsikje ne razumeli. Slovenski lovci bi se čudili, zakaj ne ugovarjam mili kazni, ki ni v nikakršnem sorazmerju z dokazano krivdo. Če so bile nepravilnosti iste v vseh treh lovskih družinah, sem jih obravnaval skupno; če pa se je napaka delala samo v eni družini, potem sem to izrecno omenil. V članku sem navedel, da se blagajniški podatki nanašajo na 1954. leto in polovico 1955. leta, a mi je tov. urednik ta tekst črtal. Zdi se mi, da to niti ni važno. Tudi ni važno, če ena od navadenih družin spada v drugo OLZ, ker se navadno ne branimo relativno boljšega soseda; zato zemljepisno lekcijo odklanjam. Dalje piše tov. Poredoš: »Star rek pravi: ,Molk je priznanje*. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da priznavam vse, kar je napisano v omenjenem članku. Grešil bi proti svoji poštenosti in proti svoji lovski vesti, če bi molčal o okolišči- nah, ki so bile odločilnega pomena, da je naš kolektiv ravnal tako, kot je, in ne drugače. Poudarjam, da se strinjam z objavo napak in nepravilnosti lovskih družin tako v Lovcu kakor tudi v dnevnem časopisju, ker smatram, da se bo le tako izkristalizirala pot, po kateri naj v bodoče hodijo lovski kolektivi. Pripominjam pa, da morajo biti dejstva prikazana nepotvorjeno, kritika pa objektivna in dobronamerna.« Menim, da tov. Poredoš ni imel srečne roke pri izbiri reka; po mojem bi bil primernejši tale: »Če stopiš mački na rep, zacvili!« Toda tudi rek »Molk je priznanje« je dober, če ga znaš razumeti še z druge strani. Prizadeti se zaveda svoje krivde in zato molči. Vsakdo pa ni sposoben z molkom priznati svoje krivde; za to je potrebna samokritičnost, smelost, poštenost, pravičnost itd., torej dolga vrsta vrlin. Človek s temi vrlinami je zrel mož, je možakar, ki ne opleta z raznimi abstraktnimi pojmi, da bi z njimi izbrisal s sveta konkretna dejstva. Člani LD Kupšinci, ki so brez olepševanja svoje napake možato priznali in zagotovili, da jih bodo pošteno popravili, so me osupnili in razorožili. Nehote sem nanje gledal s spoštovanjem. Zdi se mi, da je možatost potrebna tudi tistemu, ki hoče nekomu oporekati objektivnost in dobronamernost kritike. Pisec nadaljuje: »Preden pričnem odgovarjati na piščeve trditve, moram spregovoriti nekoliko besed o našem lovišču in članih naše družine. Lovišče LD Polana je izrazito nižinsko. Skupna površina je 1370 ha. Na področju lovišča leže v celoti tri vasi in dve delno. Po sredi lovišča teče Pucon-ski potok, ob meji pa potok Lendava; zlasti spomladi in jeseni prestopata potoka bregove in poplavljata več kot tretjino lovišča. Na lovišče vpliva v gojitvenem smislu zelo slabo bližina Murske Sobote, ki divjad stalno vznemirja. V družini je včlanjenih 13 lovcev (10 uslužbencev in 3 kmetje). Lovski izpit je pravočasno opravilo 7 članov, 2 sta izpita oproščena, ostali bodo izpit opravili v prihodnjih mesecih. Vsi člani so včlanjeni v Lovski zadrugi in imajo oba dela knjige Naš lov.« Potem preide pisec na družinski poslovnik, sprejet 9. oktobra 1954 in naslednji mesec dostavljen OLZ v potrditev. Iz poslovnika citira kar 20 členov: Člen 5. Uplenjena divjad je izključno last lovske družine kot celote, razen golobov, kljunačev, rac in gosi. Člen 11. Vsak član prejme od lovske družine letno zastonj tri zajce in tri fazane, če je do pričetka lovne dobe, to je do 1. oktobra, dosegel predpisano število točk za roparice. Če član LD glede na število doseženih točk pripadajoče mu divjadi ne odnese, se to upošteva pri obračunu. Člen 16. Uplenjena divjad, odnesena po članu LD, se ne sme preprodajati, temveč se mora porabiti za domače potrebe ali komu podariti, sicer plača član v družinsko blagajno trikratno tržno vrednost tiste divjadi. Člen 20. Pri pokončevanju roparic mora vsak član LD doseči od 1. aprila do 30. septembra 24 točk (občni zbor v marcu 1955 je zvišal ta minimum na 30 točk). Člen 22. Zaradi čim boljše zaščite divjadi je uvedena v lovišču od 15. januarja do 30. septembra dežurna služba članov LD. Dežurno službo opravljata vedno po dva člana skupaj za določen čas. Njuna dolžnost je, da o svojih zapažanjih poročata na sestanku LD. Člen 23. Dolžnost lovskega čuvaja je tudi kontroliranje izvrševanja dežurne službe v lovišču. Na vsakem sestanku je čuvaj dolžan, da poroča o svojih zapažanjih v lovišču. Člena 24 in 25 govorita o nalogah članov ob elementarnih nezgodah in ob pojavu bolezni pri divjadi. Člen 28. Lovi se samo s čistokrvnim pasemskim psom z rodovnikom. Lastnik takega psa je obvezan, da psa šola in se udeležuje z njim tekem, razstav in lovov. Člen 29. Lovska družina lahko nudi članu, ki hoče nabaviti čistokrvnega psa, podporo pri nakupu psa, vendar je član dolžan uporabljati psa, kot je navedeno pod prejšnjo točko. Ne sme ga prodati pred tremi leti, sicer mora podporo vrniti. Člen 31. Glede na tekmovanje ter glede na vsakoletni obračun je gospodar LD dolžan voditi za vsakega člana posebno evidenco, kjer so zaporedoma zabeleženi vsi podatki za obračun. Podatki morajo biti dokumentirani, sicer se smatrajo za nične. Člen 32. Obračun se napravi konec septembra in marca. Člani se obremenijo: a) z 200 din mesečno za članarino (100 din za LD in 100 din za OLZ in RLZ); b) po tržni ceni za vsakega zajca in fazana, odnesenega preko števila, ki mu pripada glede na število doseženih točk za uničene roparice; c) s 50 din za vsako nedoseženo točko (glej: 20. člen poslovnika); č) s 300 do 500 din za negojitveni odstrel srnjadi. Članu se prizna: a) 100 din za prisotnost na sestanku LD; b) 100 din za prisotnost na skupinskem lova roparic; c) 200 do 400 din za prisotnost na lovski prireditvi; č) 200 do 400 din za delovno akcijo večjega pomena; d) tržna cena za vsakega zajca in fazana, ki pripada članu glede na število doseženih točk za roparice, če član zajca oz. fazana ni odnesel; e) 20 din za vsako preseženo točko za roparice (glej 20. čl. poslovnika); f) 30 din za uplenjenega zajca ali fazana; g) 300 do 500 din za gojitveni odstrel srnjadi^ h) 1200 din letno za posest uporabnostnega lovskega psa; i) 3 din za vsako doseženo točko pri dopisovanju v Lovca. Člen 33. Sestanki LD so po potrebi, vendar najmanj šestkrat letno. Člen 35. do 38. Na sestankih se kontrolira izvršitev sklepov, čitajo se okrožnice in važnejši članki iz Lovca. Na sestankih so člani enakopravni. Člen 40. Če gre član LD na lov divjega prašiča, volka, jelena, gamsa, velikega in malega petelina ter gozdnega jereba, mu LD lahko v ta namen prispeva določen znesek. Člen 41. Če gre član LD na lovsko razstavo, tekmo ali podobno lovsko prireditev, mu lovska družina v ta namen prispeva znesek »obveznih« stroškov. (Verjetno prevoznih stroškov. Moja pripomba.) Člen 44. Vsak član LD je član Lovske zadruge in ima oba dela knjige Naš lov. Kdor ta dva pogoja ne izpolnjuje, ne more biti član LD. Nato tov. Poredoš nadaljuje: »Tu sem nanizal bistvene člene našega poslovnika, tako da ima bra- lec možnost, da objektivno oceni in obsodi našo lovsko zavest in miselnost. Pripominjam, da je LD Polana šele 20. decembra 1955 prejela od OLZ potrditev poslovnika z naslednjimi spremembami: Pri členu 11 odpade drugi odstavek; črtajo se točke d, f in g 32. člena; v celoti odpade člen 40. Vsi navedeni členi so jasni in razumljivi, le pri obračunu, to je pri členu 32, želim pojasniti, kaj je privedlo LD Polana do takega načina obračunavanja. Dokler nismo imeli tega sistema obračuna, marsikateri član ,ni imel časa', da bi redno prihajal na sestanke, na skupne love roparic, na naporne odlove živih fazanov in jerebic ob žgočih nedeljah julija in avgusta, ko je šlo za izvršitev postavljenega plana. Imeli smo tudi člane, četudi redke, ki niso hoteli razumeti, da je odstrel kapitalnega srnjaka greh ter da je dober pes družini nujno potreben. Mi se pri svojih članih nismo posluževali kaznovanja, temveč smo hoteli na ta način na člane vzgojno vplivati. Doseženi uspehi so dokaz, da smo delali pravilno. Danes je naš član prisiljen, da roparice uničuje, ker je dvakrat prikrajšan, če ne doseže predpisanega števila točk. (Narodni muzej) Izkopanine iz naselbin mostiščarjev (Glej članek »Lovčev pogled Mostiščar se vrača z lova na Ljubljansko barje« na 386. strani) (Po Radiesu) Pripravljanje čvenka Foto F. Rotar (Glej članek »Lovčev pogled na Za vsako manjkajočo točko mora plačati 50 din, kar znese pri 30 točkah kar 1500 din, poleg tega pa ne prejme od LD treh zajcev in fazanov, ki bi jih sicer dobil zastonj. S tem .kupčkanjem in prekladanjem denarja iz enega žepa v drug žep istega suknjiča* smo dosegli v lanskem letu take uspehe, da je družina v tekmovanju za - naziv .vzorne lovske družine* v merilu OLZ Murska Sobota dosegla drugo mesto. Zanima me, kje je tu cinizem in posmehovanje vsem predpisom in pravilom? Pred kom neki bi hotela družina prikrivati dejansko stanje in koga bi hotela pretentati? Kje so tu knjižne mahinacije, s katerimi naj bi zavajali lovce v zmoto in zaradi katerih bi naj bili dvakrat umazani? Ali ni naš poslovnik javen dokument? Ali ga nismo pravočasno dostavili OLZ v potrditev? Ali smo mi krivi, da bivši upravni odbor OLZ ni tako delal, kot bi moral, in ali ne pade zaradi tega del krivde tudi na Republiško lovsko zvezo? S tem načinom smo v celoti uveljavili geslo: .Vsakemu članu po njegovem delu* ali ,Kdor družini ne daje, ne more od nje ničesar pričakovati*.« Tako pravi tovariš Poredoš. Tak je njegov odnos do načelnih vprašanj in to ne samo njegov, ampak večine prekmurskih lovcev. Niso mu sanje prinesle takih misli in zaključkov; okolica mu jih je počasi vcepljala in ga zastrupljala toliko časa, Cvenk je pripravljen Foto F. Rotar Ljubljansko barje« na 386. strani) da ne loči več med dobrim in slabim, poštenim in nepoštenim. Zato je nujno, da vsa zgrešena pojmovanja skrbno razčistimo. Zdi se, da je tovariš Poredoš pričakoval s citiranjem poslovnika LD Polana poseben uspeh. Pred menoj je celoten poslovnik te družine. Posebno ugodno ga ne morem oceniti. Videl sem že dosti boljših poslovnikov. Priznati moram, da ima nekatere dobre stvari, kot so na primer členi 11 (a dober je samo tisti del tega člena, ki govori o predpisanem odstrelu roparic), 20, 22 (tu dvomim v uspešnost dežurne službe pri taki sestavi članstva — 10 uslužbencev) in 44. člen, ki pa sploh ne spada v poslovnik, ker je njegovo vsebino že reguliral sklep občnega zbora RLZ. Poslovnik LD Polana pa bi lahko imel še več pozitivnih točk, a bi bil kljub temu slab. Drugi odstavek 11. člena, 32» in 40. člen porušijo vse, kar bi bilo sicer lahko dobro. 32. člen je sploh poglavje zase. Takoj zbode v oči razmerje 4 : lOr. Le v štirih primerih obremeni člana za določen znesek, prizna mu ga pa kar v desetih. Razmerje povečajo na 4 :14 še členi 11, 29, 40 in 41. Prepričan sem, da to razmerje ni nastalo po naključju, ampak je rezultat slabega pojmovanja lova in dejstva, da imajo člani Lovske družine Polana roke obrnjene k sebi. Zanimivo je, kako upravičuje in razlaga tovariš Poredoš nastanek 32. člena poslovnika. Člani «0 imeli sto izgovorov, kadar je bilo treba na družinski posvet, na lov roparic, odlov. (Prvič sem slišal, da je lov jerebic in fazanov v vročem juliju in avgustu in da je LD Polana odlovila tudi jerebice.) Nediscipliniranih članov niso hoteli kaznovati; raje so jih pritegnili z denarjem! Krasne nove vzgojne metode. Še ljudska sodišča naj začno na ta način prevzgajati storilce družbi škodljivih dejanj! — Imam nekaj pomislekov proti taki vzgoji. Zdi se mi, da si bo tat, ki si je prilastil tujo lastnino, a je bil od sodišča povrh še nagrajen, tujo lastnino še naprej prilaščal, ker bo prebrisano sklepal, da ga bo drugič sodišče »podkupilo« še z višjo nagrado. — Taka je moja logika, ki mi tudi razodeva, zakaj član LD Polana kar v 14 primerih prejme nagrado ali denarno pomoč. Začelo se je s plačevanjem udeležbe na družinskih posvetih, nadaljevalo s plačevanjem odstrela roparic, nato srnjaka — in slednjič so prevzgojeni člani zahtevali: »Bom dober član družine, če LD finansira moj izlet na gamsa v Triglavsko pogorje!« Tako so se stvari razvijale, čeprav smo vsa povojna leta pridigali o novem pojmovanju lovstva in pobijali vse staro, kar je imelo svoj izvor v izkoriščanju. LD Polana ni sprejela nove razvojne poti lovstva in lovske organizacije, ampak se je prepustila okoriščevalskim težnjam. Razna plačevanja to potrjujejo. Dejstvo, da so obračune sestavljali po določilih družinskega poslovnika, stvari prav nič ne spremeni. Poslovnik so sestavili člani družine, vanj so vnesli svoje težnje, zato ne more biti duh poslovnika drugačen, kot je lovska zavest njegovih sestavljalcev. Člani LD Polana trdijo, da so njihovi člani dvakrat prikrajšani, če nočejo v družini služiti denar. Lepo! Jaz samo obžalujem, da nismo že pred desetimi leti vrgli iz lovske organizacije vseh računarjev. Člani LD Polana nočejo priznati, da so prikrivali dejansko stanje in vprašujejo, koga so pretentali, kje so mahinacije, kje cinizem itd. 32. člen poslovnika LD Polana zasluži tako ostro obsodbo, da so vsi uporabljeni izrazi le pomladanski dež na žejno zemljo. V ostalih lov. družinah se tako ne dela, z izjemo družin iz najbližnje soseščine LD Polana. V drugih predelih Slovenije imajo lovske družine boljše vzgojne prijeme. Tam družina sklene, da si bo zgradila lovsko kočo in vsi gredo z lopatami in sekirami na udarniško delo. Kdor iz kakršnega koli razloga ne pride na delo, plača odškodnino ali najetega delavca. Verjemite mi, da so taki skupni napori res vzgojni, da ti pre-vzgajajo člane in rodijo uspehe. Ti kolektivi imajo obilo pravega zadovoljstva, ko lahko gostu pokažejo svoje uspehe brez vsakega govoričenja. Tovariši iz LD Polana, ali si lahko zamislite, kakšno presenečenje so naredili vaši obračuni pri dobrih lovskih kolektivih? Kako glasno se je vzdignil tisti lovec, ki že vsa povojna leta globoko posega v svoj žep, da zadosti svojim obveznostim do lovske organizacije in do lovišča? Ta glas boste slišali, če ne prej, tedaj, ko se bodo določali novi prispevki za gospodarjenje z lovišči. Poleg tega nima tu besede samo 10 000 slovenskih lovcev, temveč vsa naša skupnost, ki ima enake pravice do sredstev vaše lovske družine kot vi. V tekmovanju si je LD Polana priborila drugo mesto. Članom družine za ta uspeh čestitam, a želim, da bi jih ne uspaval. Zavedati se morajo, da so tekmovali v maloštevilni konkurenci brez vidnejših tekmecev. Če bi tekmovali v drugačni druščini, tedaj bi bil njihov uspeh lahko tudi takle: 10 */• za neplačevanje družinske članarine; 10 °/e za neurejeno čuvajsko službo in 10 °/o za slabo gospodarjenje. V tej konkurenci ne bi bil njihov prispevek za upravljanje lovišča 18.— din na ha, ampak 23,40 din. Torej, tovariši, ne borite se več za drugo mesto med zadnjimi, ampak vsaj za zadnje med prvimi! Tovariši iz LD Polana prevračajo krivdo na višje lovske forume. Dobro vem, da je imela Republiška lovska zveza vedno pravilen odnos do vprašanj gojitve, gospodarjenja in družbenih sredstev, tako v okrožnicah kot na konferencah in občnih zborih. Vem tudi, da je pri teh vprašanjih in pri vprašanju odlova žive divjadi za domače potrebe vedno naletela na najmočnejši odpor in najizrazitejše lokalistične tendence ravno v Murski Soboti. Dvomim, da je bivši upravni odbor OLZ Murska Sobota dajal načelno zgrešene direktive, res pa je, da ni dovolj kontroliral, kako se navodila in sklepi izvajajo. Zato so napake in odstopanja od splošno veljavnih načel posledica subjektivnih slabosti, rezultat nepravilnega pojmovanja lovstva, posledica teženj po brezplačnem, v skrajni liniji pa celo po donosnem lovu. Te težnje so bile tako močne, da so člani LD Polana vso pozornost posvetili »izpopolnitvi« 32. člena poslovnika, pri tem pa popolnoma pozabili določila zakona o lovu in društvenih pravil. Zato je družina izgubila status društva in postala gospodarska organizacija, lovišče pa pridobitno podjetje. Člani LD Polana! Vi niste več člani prostovoljne Lovske družine Polana, ampak delničarji podjetja »Lovišče Polana«. Zato smelo citirate: »Vsakemu članu po njegovem delu!« Močno se bojim, da ste začeli vi kakor tudi nekateri prekmurski kolektivi delati po geslu bodočnosti: »Vsakemu po njegovih potrebah!« Dvomim pa v to, da bi se dala ta družbena načela uporabljati v lovu, vsaj dotlej ne, dokler so nam še potrebne razlage o pravilnem razumevanju lova, sicer se nam kaj lahko zgodi, da lovišča izpraznimo. Ko tov. Poredoš pojasni, da znesek, naveden pod »zakuske«, ni bil porabljen za družabne večere, ampak za lovce in gonjače, nadaljuje: »V začetku oktobra smo naredili s člani družine obračun. Člane smo obremenili s 34942 din, priznali pa smo jim 29 070 din. Deset članov je vplačalo v družinsko blagajno 14 031 din, štirje člani pa so prejeli za 8159 din streliva. To je resnični rezultat obračuna za prvo polletje lovskega leta 1955/56. Torej ni resnična piščeva trditev, da so po tem obračunu postali člani iz dolžnikov upniki družine. Čemu ponarejanje dejstev?« Menim, da nisem ponarejevalec dejstev. Obračun je bil narejen za šest mesecev tako imenovane »mrtve« lovske sezone. V tej dobi se divjad ne krmi, odlov je kasneje pa tudi zajci ter fazani se streljajo kasneje. Kljub temu so člani vplačali v družinsko blagajno znatno manj, kot bi morali (namesto 34942 din samo 5872 din). Vse drugo je zbrisal obračun. Vendar je v tej dobi družinska blagajna poravnala za svoje člane prispevek za RLZ in OLZ. Vplačana vsota ni pokrila niti polovice teh izdatkov. Štirje člani so s svojim garanjem v podjetju »Lovišče Polana« odslužili družinsko, okrajno in republiško članarino ter prejeli vsak še po 2039,73 din. Zanimivo bi bilo videti obračun za drugo polovico lovskega leta, če bi se delal po nepopravljenem poslovniku. Ti obračuni so značilni za podjetniško dejavnost LD Polana. Zanima me, če jih je predložila občinskemu ljudskemu odboru v potrditev, če ji je bil predpisan davek in če LD Polana prijavlja OLO dobičke svojega podjetja. Pisec popravka nadaljuje: »V .Analizi ugotovljenih dejstev' trdi pisec, da so visoki dohodki le delno zasluga kolektiva, drugo je dar prirode. S tem se strinjam s pripombo, da niso samo zajčki dar prirode, temveč tudi lisice, psi, mačke in ostala golazen ter tudi poplave. Pisec primerja dohodke LD Kupšinci, Polana in Spodnje Ptujsko polje z dohodki družin OLZ Ljubljana. Taka primerjava je enostranska, kajti omenjene družine so vendar lovile žive zajce. V tem primeru se finančni uspeh nikakor ne da primerjati z dohodki tistih družin, ki so zajce streljale. Za lovišče je končno vseeno, če uplenim iz njega žive ali mrtve zajce, ni pa to vseeno za družinsko blagajno. Če bi tov. Majcen poznal naše lovišče in razmere pri nas, se najbrž ne bi upal trditi, da bi pri boljšem gospodarjenju lahko še bolj napolnili družinsko blagajno. Če bi pisec hotel biti objektiven, bi moral omeniti, da so družine, ki imajo glede odlova še mnogo ugodnejše pogoje, a kljub temu niso lovile živih zajcev, temveč so jih streljale. Pisec članka ugotavlja, da so dohodki od prodane mrtve divjadi nizki. Kar se tiče moje lovske družine, ki se je v glavnem bavila z odlovom, so dohodki od prodane mrtve divjadi res nizki, ker ima vsak zajec pač samo eno kožo. Če ga prodam živega, ga ne morem še enkrat mrtvega. Kdor je mnenja, da se da na istem področju brez škode za bodoči stalež divjadi i streljati i loviti, se zelo moti. Odgovor na vprašanje, kje so dohodki od prodane mrtve divjadi, naj dajo tisti, ki so divjad streljali! Zakaj meče pisec v en koš tiste, ki streljajo, in tiste, ki love živo divjad? Zato, da lahko sumi, da upleni vsak prekmurski lovec vsaj 100 kosov divjadi.« Prav ima tov. Poredoš, da je enostransko, primerjati družine, ki divjad odlove, z družinami, ki jo streljajo; še več bi rekel: še teže je primerjati prve s tistimi, ki živo divjad kupujejo za nasadi-tev ali za osvežitev krvi. Nekdo prodaja, drugi kupuje. Le žal, da so ponekod pričeli z odlovom šele tedaj, ko se je pričela dobra kupčija z inozemstvom, za domače potrebe pa niso imeli in še danes nimajo pravega razumevanja. Dalje vsi vemo, da ima zajec le eno kožo in se ne da dvakrat prodati. Vsi pa ne vedo, da so člani LD Polana delali oboje: streljali in lovili živo divjad. 1952. leta n. pr. je imela družina odobren odstrel 70 zajcev; tedaj je 10 članov družine uplenilo 134 zajcev. Odobreni odstrel so prekoračili skoraj za 100 •/«. Isto leto je imela LD Polana predpisan odlov 20 fazanov; odlovila jih je samo 6. Tedaj smo zajce za nasaditev doma zelo iskali, dobili pa nismo nobenega. Naslednje leto je imela družina odobren odstrel 90 zajcev, odstrelila jih je 123; oddati bi morala 30 fazanov, oddala pa jih je 22; v istem letu je odstrel fazanov prekoračila za 40 °/o. Šele 1954. leta je pričela družina z odlovom živih zajcev; odlovila jih je 73, vse za izvoz. To leto so člani družine odstrelili 69 zajcev in 73 fazanov; fazana niso od-lovili niti enega. Če pogledamo odstrel v teh treh letih, potem sem le imel prav, ko sem zahteval več sredstev od prodane mrtve divjadi. Od članov LD Polana bi lahko zahtevali, da plačajo za odnesenega zajca v družinsko blagajno vsaj 100 din, kožo pa izročijo gospodarju družine. In če plačajo 100 din še za vsakega odnesenega fazana, ostali plen zajcev in fazanov pa prodajo po dnevni tržni ceni, potem bi nabrali za družinsko blagajno preko 36 000 din. Za LD Polana bi tako zbiranje dinarčkov pomenilo paberkovanje (Dolenjci razumejo pod tem izrazom pobiranje grozdja v vinogradu po izvršeni trgatvi), toda, kakor pridejo mnogi revni otroci le na ta način do sladkega grozdja, tako zbirajo sredstva mnoge družine. Ali ni norčevanje iz lovskih revežev, če nekdo frazari, da ima zajec samo eno kožo? Tov. Poredoš nadaljuje: »Pisec nadalje ugotavlja, da člani sploh niso plačevali članarine. Opozarjam pisca na njegovo lastno trditev, da je LD Polana obremenila vsakega svojega člana za 1800 din, in sicer za članarino LD za 6 mesecev ter za OLZ in RLZ za vse leto. Glede prispevka za OLZ in RLZ smo storili prav tako, kot piše pisec v članku: .Plačevanje teh prispevkov iz družinske blagajne je nedopustno. Zaradi lažjega in hitrejšega poslovanja sme družinska blagajna te prispevke začasno založiti, vendar jih mora od svojih članov čimprej izterjati.' Kar se tiče članarine za LD, dvomim, da bi jo imela sploh še katera prekmurska lovska družina. Takso za orožne liste za 1955. leto smo izplačali v breme družinske blagajne. To je bilo nepravilno. Zato smo 11. decembra na posvetu sklenili, da jo v celoti povrnemo. Vprašam pa, koliko je pri Foto B. Sežun Barje ob povodnji. Ptičar plava po plen (Glej članek »Lovčev pogled nas lovskih družin, ki imajo svoja lastna sredstva, pa niso plačale taks za orožne liste svojih članov iz družinske blagajne?« Člani LD Polana so še vedno mnenja, da je pri njih plačevanje članarine urejeno. V poslovniku je članarina predpisana, dejansko pa je samo na papirju, ker je ne plačujejo. Zato so samo v enem pogledu boljši od ostalih prekmurskih družin, ki je sploh nimajo, in sicer v tem, da so uvideli potrebo po članarini. Ker jim pa plačevanje iz lastnega žepa ni preveč pri srcu, so si izmislili »znameniti« 32. člen poslovnika in jo praktično preklicali. S tem so ostalim nasuli peska v oči, v resnici pa izigrali sami sebe. Iz tega zornega kota so slabši od tistih družin, ki članarine še niso vpeljale. Kako je s plačevanjem članarine v mnogih prekmurskih družinah, kaže najbolje naslednji primer: Član neke prekmurske družine je poslal 1500 din za kritje svojih članskih obveznosti. Čez nekaj dni dobi denar nazaj; pripominjam, da je prispevek za OLZ in RLZ že plačal. To pomeni, da je v številnih prekmurskih družinah prišlo v prakso »odsluževanje« članarine na najrazličnejše načine. Prav tako je s plačevanjem taks za orožne liste. »Sposobni« blagajniki često urede to kar sami, da prizadeti niti ne ve, kdaj in kako. Moram poudariti, da so taki »obračuni« nepošteni in da jih v družinah ostalih okrajnih lovskih zvez ne zasledimo; zato je pač umestna moja zahteva, da se s takimi izigravanji takoj preneha! V nadaljevanju svojega odgovora pravi tov. Poredoš: »Res je, da smo desetim članom dali streliva v skupni vrednosti 47 500 din; to strelivo pa smo dali starejšim članom kot priznanje za uničevanje roparic v vseh povojnih letih. Priznavam, da je nepravilno, da smo dali vsakemu članu enako količino streliva. Bolj bi morali upoštevati posameznikove zasluge, kajti strelivo so prejeli tudi taki, ki ga v celoti niso zaslužili. Kar se tiče izkazov o uplenjenih roparicah, so na RLZ tozadevni podatki. Naj povem, da smo od 1. aprila do 30. Foto B. Sežun Lov s ptičarjem na Barju Ljubljansko barje« na 386. strani) septembra 1955 uničili 139 roparic, s čimer smo dosegli 556 točk.« Naši iznajdljivi »delničarji« torej priznavajo, da niso streliva delili po zaslugah oziroma po vloženem »kapitalu«; izumili so nov kriterij — članski staž. Kdor je več kot dobro leto član družine, ta zasluži nekaj več. Ali ni to uvajanje novega plemstva? Pisec popravka mi nato očita nedoslednost, ker sem trdil, da LD Polana nima čuvaja, med izdatki sem pa navedel izdatek 16 704 din za ta namen. V prednji vsoti so obseženi vsi izdatki za čuvajsko službo v lovskem letu 1954/55 in v polovici lovskega leta 1955/56. Mesečni izdatek za čuvaja je torej 928 din ali 30 din na dan ali enourna mezda navadnega delavca. Ali je k temu potreben še kak komentar? Lahko pa govorimo o nesramnem izkoriščanju čuvaja ali pa naredimo drug zaključek: da ima LD Polana čuvaja samo na papirju. Zelo zanimivo je primerjati čuvajski »honorar« (bolje miloščino) z dividendami nekaterih članov-delničarjev: čuvaj na mesec 928 din, delničar pa 788 din (po obračunu iz oktobra 1955), pri čemer streliva nisem upošteval! Tudi tu komentar ni potreben! Potem piše tov. Poredoš: »Zavedam se, da je lovska družina nepravilno ravnala, ko je za člane nabavila lovske srajce, gumijaste škornje in vetrne jopiče. Članom je bilo namreč že prej znano, da lovska društva v LR Hrvatski nudijo svojim članom v uporabo inventar, kar pa do pred kratkim višja lovska organizacija ni smatrala za nepravilno. Neizpodbitno dejstvo je, da smo omenjeni inventar kupili zaradi dežurne službe v lovišču. Z ene strani smo hoteli članom pomagati, z druge pa onemogočiti sleherni izgovor, da ne morejo ob slabem vremenu v lovišče zaradi pomanjkanja primerne obleke in obutve. Imeli smo torej pošten namen. Ko je bila LD na to nepravilnost opozorjena, je sklenila, da vsak član povrne blagajni LD znesek, ki predstavlja vrednost v uporabo prejetih predmetov.« Odločno moram zavrniti piščevo zmotno mnenje, da je višja lovska organizacija do nedavnega soglašala z nabavljanjem raznih oblačil iz družinskih sredstev. To ni res! Niti Lovački savez Hrvat-ske niti Republiška lovska zveza Slovenije nista tega pojava odobravala. Res pa je, da so prizadete družine znale nabavljanje takega inventarja pred višjo lovsko organizacijo dokaj spretno prikrivati. V 1954. letu je neka družina v OLZ Ptuj nabavila obleke za svoje člane; ko se je za to izvedelo, je RLZ takoj posredovala in zahtevala vrnitev denarja v družinsko blagajno. Poleti 1955. leta je Lovački savez Hrvatske ugotovil podobne primere v Podravju; tudi on je energično nastopil: prizadeta lovska društva je namreč razpustil. Člani LD Polana hočejo danes trditi, da so sami spoznali, da je bilo to nabavljanje oblačil nepravilno in so zato sklenili, da denar v družinsko blagajno vrnejo. To pa ni točno. Že razpuščeni upravni odbor OLZ Murska Sobota je 30. oktobra 1955 odredil, da morajo člani vrniti v družinsko blagajno vse neupravičene dvige denarja ali inventarja. Še ena pripomba! Člani LD Polana so izvedeli, da delajo tako tudi v Hrvatski, in hočejo s tem opravičiti svoje okoriščevalske težnje. Neverjetno, kako daleč sežejo slabi vplivi! Le zakaj nimajo tudi dobri vplivi take moči in privlačnosti? Koliko smo pri nas že govorili o članarini, o plačevanju plena, o pomenu dobre čuvajske službe itd., pisali o dobrih primerih in rezultatih, toda ponekod je bilo vse to bob ob steno. Pripihal pa je lahen šum, da so tri hrvatska lovska društva uniformirala svoje člane, tedaj pa takoj: »Oprimi-mo se te ,blagodejne vesti' z obema rokama!« In zakaj so tako hlastno zagrabili za to vabo? Delavec pri stroju dobi od podjetja delovno obleko — in če smo podjetje »Lovišče Polana«, zakaj se ne bi še mi opremili, kot je treba! Svoj popravek končuje tov. Poredoš z besedami: »Ob koncu še vprašam, če je mogoče s suhoparnim nizanjem mrtvih številk objektivno oceniti delo kolektiva, ki je zmeraj pošteno mislil, a je pri svojem delu naredil tudi napake, ki pa jih hoče popraviti? Ali ni ta kolektiv s posegi v naravo dvignil staleža na primerno višino? Družina je delala po določilih poslovnika, skrbela za dvig lovišča, za strokovno in moralno vzgojo svojih članov. Kdor hoče ta kolektiv objektivno oceniti pred skoraj 10000 slovenskih lovcev, ga mora vsaj po-bliže poznati, kajti nepoznavanje razmer nikomur ne daje pravice do netočne sodbe.« Članom LD Polana so številke neprijetne; zato menijo, da se z njimi ne more narediti objektivna ocena. Jaz sem popolnoma nasprotnega mnenja. Lahko je operirati z abstraktnimi pojmi: izboljšali smo lovišče, dvignili stalež divjadi, člane smo strokovno in moralno vzgajali itd. Pri takem govorjenju zmaga tisti, ki bolje vrti jezik in ki zna prikazati neuspehe kot sijajno zmago. Kadar pa se oslonimo na številke, tedaj je konec debate, ker številke same govore, same se postavijo na pravo mesto in pokažejo sliko konkretnih rezultatov, seveda, če jih gledajo zdrave oči. Zato sem oboževalec številk in blagajniških knjig. Kadar koli sem ostal zvest temu svojemu nagnjenju, se pri ocenjevanju lovske družine nisem posebno zmotil in tudi ne pri ocenjevanju lovske zavesti njenih članov. Tudi poslovniki lovskih družin so lep dokument, toda pri njih je že potrebna previdnost. Mnogi so krasno »zlikani«, kljub temu pa le kos papirja, če je praksa pravo nasprotje lepim besedam. Tovariši iz LD Polana mi lahko verjamejo, da sem si pri delu v lovski organizaciji nabral obilo dragocenih izkušenj. Zato si domišljam, da sem sposoben, objektivno oceniti neko družino, čeprav jo poznam bolj ali manj le iz papirjev. Še več! Če bi LD Polana pobliže preveč dobro poznal, potem bi se resno bal, če sem še sposoben, da jo pogledam iz zornega kota socialistične razvojne stopnje lovstva. Ker poznam stanje lovske organizacije skoro v vseh predelih naše republike, zato smelo trdim, da so člani LD Polana zaostali, pa ne samo to, da so socialističnemu lovstvu obrnili hrbet in šli v popolnoma nasprotno smer. Skrajni čas je, da se Foto B. Sežun Žane s čolnom ob bregu Ljubljanice Foto B. Sežun Žane Breceljnik v brodniku ebrnejo za 180 stopinj in da začno s hitrimi koraki slediti ostalim slovenskim lovskim kolektivom, ki so jih že precej prehiteli. To bo v njihovo korist, sicer bodo še večkrat kamen spotike. Drugi popravek je poslal starešina LD Spodnje Ptujsko polje tov. Ciril Kafol. Naj še njega predstavim čitateljem Lovca. Tov. Kafol je star po letih in članstvu v lovski organizaciji. Kot človek in kot lovec je neoporečen in že vrsto let marljivo dela v lovski organizaciji. Žal mu leta ne dopuščajo, da bi se z mladeniško vnemo in bojevitostjo uprl vsem tistim posameznikom svoje lovske družine, ki še niso popolnoma usvojili novega pojmovanja lovstva. Tov. Kafol nam sporoča, da so moj članek obravnavali na družinskem posvetu in protestira, ker sem njegovo lovsko družino vrgel v tako druščino. Potem izrazi tudi on željo po objektivnem informiranju. Priznava nepravilnost sklepa LD o delitvi streliva iz deputata za odlovljenega zajca s pripombo, da je bil ta sklep samo delno izvršen in da je zato dobil 7. maja 1955 vsak član le 37 nabojev za pokončavanje roparic. Dalje sporoča, da so člani v zadnjih 8 mesecih uplenili 1003 roparice in so samo pri skupnih lovih škodljivcev porabili 596 nabojev. Dokazila za uplenjene roparice so dostavili OLZ Ptuj. Priporoča vsem družinam vztrajno zatiranje roparic in meni, da potem ne bo več revnih lovišč. Revizorju očita nepazljivost pri čitanju družinskega poslovnika, ker ni videl določila o plačevanju članarine. Pojasni, da so deputat živega zajca odobrili članom zato, da bi jih vsaj delno nagradili za trud pri krmljenju in odlovu divjadi. Odklanja očitek, da so imeli premalo dohodkov od uplenjenih mrtvih zajcev, in poudarja, da znajo gospodariti in krotiti lovsko strast. Omenja, da predvideva družinski predračun za lovsko leto 1955/56 1297 000 din izdatkov, in dvomi, da bi se dali kriti z izkupičkom od prodane mrtve divjadi ali s članarino. Obžaluje, da lovske družine OLZ Ljubljana niso bile sposobne, da bi v desetih letih dvignile stalež divjadi, saj je tudi njim okupator pustil prazno lovišče. Zaveda se, da jim država z ugodno izvozno politiko omogoča ugoden izvoz in pripominja, da te ugodnosti veljajo za vse, le pihalnike je treba večkrat obesiti na klin. Zaključuje z ugotovitvijo, da na svoje skupne love zelo radi vabijo goste, ker so medsebojni stiki potrebni in koristni, da je streljati lepo, še lepše, vendar teže in naporneje pa krmiti. Tako piše tov. Kafol. Priznati moram, da ni bilo preveč dobro, da sem zmetal v en koš tri lovske družine, ki se le ločijo med seboj; bistvenih razlik pa vendar ni. LD Spodnje Ptujsko polje je več žrtvovala za čuvajsko službo in za dvig lovišča ter divjadi (voljere in krma) in manj razsipala v nekoristne in neprave namene, kljub temu pa so v njenem gospodarjenju še precejšnje pomanjkljivosti. Lovišče, ki meri 6000 ha, potrebuje že dobro kontrolo, bolje organizirano čuvajsko službo, div- jad pa več pomoči; zato izdatki z velikostjo lovišča niso v soglasju. Za plačevanje družinske članarine ni dovolj, da je predpisana z družinskim poslovnikom, v družinsko blagajno mora biti tudi vplačana, potem šele lahko trdimo, da jo imamo. Revizor je v blagajniški knjigi ni našel; želel je tudi več drugih pojasnil o gospodarjenju, a so mu knjige poslali po lovskem čuvaju, ki ni mogel dati zaželenih pojasnil. Sklep LD Spodnje Ptujsko polje, da se deputat živega zajca razdeli članom družine v obliki streliva, je pisec pomanjkljivo prikazal. Sklep je bil sprejet tako, kot sem ga že citiral. Proti temu sklepu je ugovarjala OLZ Ptuj, česar pa družina ni dobrohotno sprejela; zato ga je v izmikanju samo delno izvršila in mu dala novo masko »strelivo za pokončevanje roparic«. Brez dvoma je imela družina uspehe pri pokončevanju roparic in pri dvigu staleža divjadi. Imam občutek, da nekatere družine ob Muri in Dravi mislijo, da se roparice zatirajo samo pri njih in da pri tem oni prednjačijo. Saj ni tako! Poznam družine, ki dajo letno 40 000 din za strelivo, ki ga dobe izključno samo čuvaji za zatiranje škodljivcev. Poznam družine, ki so pripravljene, pokupiti vse zajce in fazane, kolikor so jih sposobne odloviti družine OLZ Murska Sobota, Ptuj in Maribor. Ali mislite, da so člani teh družin pripravljeni, nabavljati to divjad iz lastnih žepov za nenasitne želodce ujed in roparic? Še dolgo ne! Tudi drugod prav dobro vedo, kaj so škodljivci, kaj je gojitev in skrb za lovišče. Trdim celo, da je pri njih ta zavest še bolj razvita zato, ker zahteva konfiguracija lovišča več kontrole in skrbnega upravljanja in ker nabavljajo divjad iz lastnih žepov. Vedno poudarjam, da s sredstvi dobro gospodari tista lovska družina, ki ima razne vire dohodkov (iz lovišča, članarino in razne druge dohodke) in ki čim več sredstev vlaga zopet nazaj v lovišče. Člani LD Polana in Spodnje Ptujsko polje te moje trditve nikakor nočejo razumeti. Takoj mislijo na odlovljeno divjad in maličijo moje misli na ta način, da začno trditi, kako nesmiselno je mnenje, da se da vsak kos divjadi dvakrat vnovčiti. Postali so tako kratkovidni, da vidijo v odlovu edini način črpanja sredstev za družinsko blagajno. Ugotoviti moram, da vse družine, ki love živo divjad, istočasno tudi love. LD Spodnje Ptujsko polje ni pri tem nobena izjema. Ta družina je imela 1952. leta dovoljen odstrel sto zajcev, odstrelila pa jih je 360, 102 pa odlovila; imela je dovoljen odstrel 15 fazanov, odstrelila pa jih je 43; določenega odlova 10 fazanov ni izvršila. 1953. leta je imela odobren odstrel 350 zajcev, odstrelila jih je 230, odlovila pa 81; odobren odstrel 50 fazanov, odstrelila jih je 48; predpisanega odlova 20 fazanov tudi to leto ni izvršila. Te številke nam povedo, da je odstrel raje prekoračila, ne samo dosegla, lovila pa divjad le za izvoz, za domače potrebe (fazani!) pa ne. 590 uplenjenih zajcev bi moralo biti lep dohodek družinske blagajne. Tudi v primeru, če je družina odstopila članom brezplačno dva ali tri zajce, bi lahko zahtevala vsaj kože, ki bi dale prav tako čedno vsoto. Uplenjeni fazani ne bi smeli brezplačno v lonec, ker člani niso plačevali nobene članarine. Na račun članarine bi lahko prejela družina letno 35000.— din. Tako dela velika večina slovenskih lovskih družin. Če lovcem iz lovske družine Spodnje Ptujsko polje nisem odgovoril na vse njihove ugovore, pripombe in trditve, naj poiščejo odgovor v prvem delu članka. Brez dvoma bodo našli precej semena za ptujska polja. V želji, da ne bi samo govoril o dobrem gospodarjenju, ampak tako gospodarjenje tudi konkretno prikazal, naj navedem dohodke in izdatke lovske družine, ki tudi lovi živo divjad. Pogoje ima precej podobne pogojem v Spodnjem Ptujskem polju, le da je njeno lovišče za 1h manjše. Dohodki in izdatki so takile: Dohodki družine: članarina . 136128,— pristopnina 4 000.— živi zajci ... . 256 273,— žive jerebice . 37 216.— prodana mrtva divjad . . . 89 420,— prodane kože (zajci) . . . . 10 285,— razni dohodki . 186 414,— Izdatki: poklicni čuvaj . 91 000.— socialno zavarovanje . . . . 33 450.— nagrade pomožnim čuvajem . 36143.— strelnina čuvajem .... . 19 441,— strelivo za čuvaje .... . 30 970,— prispevek za lovišče . . . . 48199,— krma . 63 286,— nabava žive divjadi . . . . 23 572,— voljera . 237 252,— lovska škoda . 11050,— razni izdatki . 26 611.— Zlatorog . , . 30 000,— članarina RLZ in OLZ . . . 59 880,— To so dohodki in izdatki za lovsko leto 1954/55. V novem lovskem letu bodo znatne izboljšave. Tako se bodo zvišali predvsem dohodki od prodane mrtve divjadi in od kož. Ob zaključku bi rad poudaril naslednje: 1. V celoti vztrajam pri ugotovitvah v članku »O nekaterih negativnih pojavih v lovskih družinah, o vlogi in delu okrajnih lovskih zvez«. Popravki mojih dokazov in analiz niso omajali. Prav nasprotno! Oba popravka sta mi dala obilo novega gradiva; tako sta mi omogočila, da sem danes lahko govoril tudi o stvareh, ki se jih v prvem članku nisem mogel lotiti, ker sem nekatere stvari samo domneval; nehote sta mi dala oba pisca v roke tudi dokaze. 2. Še enkrat poudarjam, da sem v prvem članku govoril samo o negativnih pojavih, čeprav so mi bile znane tudi nekatere svetle strani. Tako sem ravnal iz več razlogov. Če napak ne bomo ugotavljali in prikazovali, se jih ne bomo otresli. Napake so bile takšne, da je bilo nujno, da sem jih razkril. Izvirale so iz načelno napačnega pojmovanja lova. Upravičenost ostre kritike takih napak je utemeljena z obema popravkoma; iz obeh se namreč vidi, da prizadetim stvari še danes niso jasne. In slednjič, tolči po glavah, istočasno pa božati z rokavicami, je po mojem Blažev žegen, ki ne pomaga in škodi. 3. Priznavam, da so v Sloveniji lovske družine, ki delajo podobne ali pa celo hujše napake. Revizija je bila izvršena v lovskih družinah Kup-šinci, Polana in Spodnje Ptujsko polje; za te družine je bilo zbrano gradivo, ki je omogočilo konkretno analizo napak. Dopuščam možnost, da bi imeli revizorji v tej ali oni družini še uspešnejše delo. Danes mi je znano, da so v Prekmurju še lovske družine, pri katerih vse kaže, da so celo desetkrat slabše od obravnavanih. Ko je namreč OLZ Murska Sobota izvedla revizijo tudi v drugih lovskih družinah, je našla neverjetno stanje. Zdi se mi, da bilo koristno, če bi svoje ugotovitve objavila. Naj bodo naše ugotovitve še tako porazne, moško je, da jih sami razkrivamo in sami odstranjujemo. Le tako bomo razorožili tiste, ki vse pre-radi kriče o diktaturi in o omejevanju demokracije. V desetem letu socialistične graditve ne bi smeli imeti takih pojavov. Dokler ne bomo povsod vzgojili lovcev nove dobe, toliko časa bo trda roka še močno potrebna! 4. Moje ugotovitve in analize kažejo, koliko ledine še čaka številne okrajne lovske zveze. Prav tej sem posvetil velik del prvega članka, ker menim, da je tisti subjektivni faktor, ki je dopuščal tako velika oddaljevanja od načelne smeri razvoja slovenskega lovstva. Okrajne zveze so odgovorne za lovstvo svojega področja, okrajne zveze so dolžne, da kontrolirajo družine, da usmerjajo njihovo dejavnost in skrbe, da se lovski zakon, društvena pravila, navodila in okrožnice izvršujejo skladno z našo družbeno ureditvijo, da se čuvajo družbene koristi ter krotijo in v kali zatrejo vse izkoriščevalske težnje posameznikov, pa naj se pojavljajo očitno ali skrbno prikrito. Če okrajne lovske zveze tega svojega poslanstva ne bodo izvršile, potem bo podobnih člankov v Lovcu pa tudi v dnevnem časopisju še veliko. Prepričan sem, da krasi ogromno večino slovenskih lovcev nesebična želja, da bi se zdravo in pošteno lovsko izživljali. Zato bomo sposobni, da bomo negativne tvorbe, ki se tu pa tam pojavljajo na našem lovskem telesu, ne samo ozdravili, ampak tudi izrezali. Ostati hočemo pošteni lovci, ki jih bodo sodržavljani pa tudi naši potomci spoštovali. LOVSKA DRUŽINA KOBILJE IZKLJUČENA IZ LOVSKE ORGANIZACIJE Upravni odbor Okrajne lovske zveze Murska Sobota je na osnovi 20. in 1. odstavka 22. člena zakona o lovu (Ur. list LRS, št. 26/54), 10. člena pravil Okrajne lovske zveze in sklepa izrednega občnega zbora z dne 26. XI. 1955, da se lovska družina, ki nima urejenega blagajniškega poslovanja, evidence o odstrelu divjadi itd., razpusti, na svoji seji dne 9. I. 1956 izključil Lovsko družino Kobilje iz članstva Okrajne lovske zveze Murska Sobota. Na isti seji je pooblastil tov. Franca Bali-gača, da prevzame premoženje Lovske družine Kobilje, da skrbi za lovišče in pripravi vse potrebno, da se ustanovi nova lovska družina. Razlogi za ta ukrep so naslednji: Finančno poslovanje izključene Lovske družine Kobilje je bilo skrajno neurejeno in malo- marno. Lovska družina je sicer imela blagajniški dnevnik, ni pa imela za vsa izplačila in vplačila potrebnih blagajniških prilog. Zato je bilo nemogoče ugotoviti dejansko blagajniško stanje in izvršitev vplačil in izplačil. Gospodarjenje Lovske družine Kobilje je bilo v nasprotju z osnovnimi načeli zakona o lovu in s pravili lovske organizacije. Posamezni člani so samovoljno lovili in si prisvajali divjad. O uplenjeni divjadi ni bilo nobenega pregleda; zato ni bilo mogoče ugotoviti, koliko divjadi je bilo uplenjeno v 1954. in 1955. letu. Nekateri člani so odnesli iz lovišča tudi po 25 zajcev. Lovska družina Kobilje torej ni skrbela za dvig lovišča, temveč ga je zanemarjala in izkoriščala v korist posameznikov. LOVSKA DRUŽINA ŠALOVCI KAZNOVANA Z UKOROM Upravni odbor Okrajne lovske zveze Murska Sobota je na osnovi 20. in 1. odstavka 22. člena zakona o lovu (Ur. list LRS 26/54) in 10i člena pravil Okrajne lovske zveze kaznoval Lovsko družino Šalovci z ukorom. Razlogi za ta ukrep so naslednji: Lovska družina Šalovci ni pravilno vodila blagajniškega poslovanja v 1954. in 1955. letu, zato ob kontroli ni bilo vseh potrebnih finančnih prilog za posamezne izdatke in dohodke. Tako ni bilo mogoče ugotoviti dejanskega blagajniškega stanja. Lovska družina Šalovci ni gospodarila z loviščem, kot to določa zakon o lovu in ni vodila pregleda, koliko divjadi so odstrelili posamezni člani. Lovska družina je poročala, da je bilo v 1955. letu uplenjenih v njenem lovišču samo okrog 40 zajcev, kar pa je za lovišče, ki obsega 3600 ha in ima vse pogoje za visok stalež divjadi, mnogo premalo. Lovska družina je torej z loviščem nepravilno gospodarila in ga zanemarjala. Kazen je zaradi ugotovljenih dejstev razmeroma nizka, Okrajna lovska zveza pa upa, da bo na Lovsko družino pozitivno vplivala. ZA POPULARIZACIJO LOVA V nedeljo 29. januarja je priredila Lovska družina Radovljica v dvorani Kulturnega doma v Mošnjah dvoje predavanj. Najprej je podal tov. Stanko Lapuh v poljudnoznanstveni obliki razvoj lova od sive davnine do danes, tako da so si poslušalci lahko ustvarili podobo o prazgodovinskem načinu lova, pa tudi o vseh nadaljnjih razvojnih stopnjah lovske tehnike, lovskega prava in s tem v zvezi tudi podobo o porasti staleža oziroma izumrtja nekaterih vrst divjadi. Predavanje je zelo lepo ponazorilo okoli 50 barvnih slik, ki so bile z epidiaskopom prav dobro prikazane na platnu; tudi kozoroga in muflona, ki sta kolonizirana na Gorenjskem, ni manjkalo. Predavatelj je pokazal tudi posamezna obdobja gradnje lovske koče v Grofiji, končno pa še lik sodobnega lovca. Poudaril je, da je naš današnji lovec predvsem gojitelj in oskrbnik divjadi, ki je ljudsko premoženje; zato ne more z njo razpolagati sam, temveč je last lovske organizacije. Nato je govoril tov. Franc Cvenkel o selitvah ptic in o zaščitenih pticah. Njegovo predavanje je ponazarjal ozkotračni film. Predavatelj je med drugim povedal, da opazno pada stalež sinic in žoln. Vzrok, da je teh ptic vedno manj, je v tem, da je vedno manj duplastega drevja. Zato je priporočal valilnice, ki se jih bodo razveselili tudi škorci. Obe predavanji je z velikim zanimanjem poslušalo okoli 150 ljudi. Mislim, da bi bilo koristno, če bi tudi druge lovske družine priredile za svoje okoliše podobna predavanja; z njimi bi lovski stvari zelo koristile; samo ob dobrem poznavanju stvari more namreč vzcveteti pravo prijateljstvo. n „ <&« d enem Od 12. januarja do 18. februarja 1956 je prispelo na tekoči račun Mestne hranilnice v Ljubljani št. 601-606-1-430 za zgraditev »Zlatoroga« 960 779 dinarjev. Prispevali so: Ribiška zveza Slovenije 41 999, Okrajna lovska zveza Ljubljana 282 600 (prispevek po 200 dinarjev), Lovska družina Trnovo 3600, Lovska družina Ilirska Bistrica 4300, Lovska družina Otočec 5000 (prodana potrdila), Lovska družina Vinski vrh 3000, Lovska družina Logatec 10 000, Lovska družina Kamnik 7800 (prodana potrdila), Okrajna lovska zveza Koper 40 000 (prispevek po 200 dinarjev), Lovska družina Lijak 2500, Lovska družina Blagovica 3000, Lovska družina Dobrna 4200, Lovska družina Polšnik 5000, Lovska družina Prestranek 5700, Lovska družina Cerknica 200, Tone Brank 200, Lovsko omizje pri Šestici 1100, Lovska družina Cajnarje 7800, Okrajna lovska zveza Novo mesto 7800 (prispevek po 200 dinarjev), Lovska družina Zavrč 2400, Lovska družina Tabor-Sežana 2700, Lovska družina Šoštanj-Topolščica 10 000, Lovska družina Krog 2400, Lovska družina Iva-novci 5000, Ribiška družina Slovenska Bistrica 2450, Lovska družina Rakek 36 630, Lovska družina Koper 22 000, Lovska družina Javornik-Postojna 10 000, Lovska družina Vrhnika 7000, Lovska družina Šalovci 2000, Lovska družina Planina 3600, Lovska družina Mojstrana 9500, Lovska družina Podkum 3000, Lovska družina Loka pri Zidanem mostu 5000, Lovska družina Ljubno ob Savinji 4100, Okrajna lovska zveza Novo mesto 5400 (prispevek po 200 dinarjev), Lovska družina Hrastnik 5000, Okrajna lovska zveza Kočevje 200, Lovska družina Prem 3000, Lovska družina Velika Nedelja 2000, Lovska družina Lukovica 1500, Lovska družina Gornji grad 7800, Lovska družina Volče 3200, Lovska družina Kozja stena 600, Radoslav Canjko 300, Lovska družina Komenda 3600, ing. Ivan Bartel 500, Lovska družina Stol-Žirovnica 4800, Lovska družina Orlica 1200, Okrajna lovska zveza Trbovlje 179 000 (prispevek po 200 dinarjev), Okrajna lovska zveza Koper 9000 (prispevek po 200 dinarjev), Lovska družina Brezovica 3000, Ivo Pornat 250, Ivo Kumpačnik 250, Lovska družina Krka 5000, Lovska družina Most na Soči 2000, Lovska družina Cankova 3000, Lovska družina Dobru-nje 5500, Lovska družina Rakitna 1800 (prodana potrdila), Rudolf Vencelj 1000, Lovska družina Kozje 3600, Okrajna lovska zveza Trbovlje 200, Lovska družina Col 5000, Lovska družina Šmarje pri Jelšah 5600, Alfonz Mazlu 1000 (v počastitev pok. Milke Jerinove), Lovska družina Dramlje 5200, Okrajna lovska zveza Novo mesto 14 000 (prispevek po 200 dinarjev), Lovska družina Metlika 5000, Lovska družina Negova 5600, Lovska družina Strunjan 13 200, Lovska družina Prežihovo 4800, Lovska družina Kresnice 800, Lovska družina Krka 3100, Lovska družina Radovljica 5600, Lovska družina Kovor 11 000, Lovska družina Kranjska gora 5200, Lovska družina Jesenice 9200, Lovska družina Strojne 13 600, Lovska družina Žreče 4800, Lovska družina Šoštanj - Topolščica 26 000, Lovska družina Bistrica ob Sotli 2600, Lovska družina Polana 2600, Stane Rener, Piran, 3 obveznice II. ljudskega posojila po 200 din. Prispevek 5000 Lovske družine Prežganje, javljen v januarski številki »Lovca«, je treba popraviti na 2000 din, ker je družina preostanek 3000 din nakazala za druge namene. Tako je dosegel sklad za zgraditev Zlatoroga v enem letu 16 006 978 din; v skladu je tudi za 13 800 din obveznic II. ljudskega posojila; bančni stroški 400 din so odšteti. TAKO SO V PRVEM LETU PRISPEVALI ZA »ZLATOROGA«; 1. Okrajna lovska zveza Ljubljana . . (povpreč. na druž. 19 796, na člana 872) 2. Okrajna lovska zveza Maribor . . . (povpreč. na druž. 16 875, na člana 684) 3. Okrajna lovska zveza Ptuj . . . . (povpreč. na druž. 13 460, na člana 636) 4. Okrajna lovska zveza Trbovlje . . . (povpreč. na druž. 12 490, na člana 516) 5. Okrajna lovska zveza Murska Sobota (povpreč. na druž. 8666, na člana 512) 6. Okrajna lovska zveza Koper . . . (povpreč. na druž. 9438, na člana 407) 7. Okrajna lovska zveza Kočevje . . . (povpreč. na druž. 10 230, na člana 402) 8. Okrajna lovska zveza Celje . . . . (povpreč. na druž. 9110, na člana 361) 9. Okrajna lovska zveza Kranj . . . . (povpreč. na druž. 10 809, na člana 358) 10. Okrajna lovska zveza Novo mesto . . (povpreč. na druž. 6188, na člana 316) 11. Okrajna lovska zveza Gorica . . . . (povpreč. na druž. 5730, na člana 254) Posamezni lovci.......................... Republiška lovska zveza Slovenije . . . Lovci gojitvenih lovišč Slovenije . . . Kinološke organizacije Slovenije . . . Uprava Gojitvenih lovišč LRS . . . . Lovska zadruga........................... 1 187 801 961 970 336 500 462 150 329 317 302 000 163 700 455 300 302 650 210 396 252 137 360 897 112 900 101 500 90 800 5 000 000 2 000 000 12 630 018 Ribiška zveza, ribiška društva in družine ter posamezni ribiči............... 665 549 Planinska zveza Slovenije.............. 2 300 000 Ostali prispevki....................... 205 675 Obresti 273 844 (stroški denarnega prometa 6265 in ostali stroški 48 043) 219 536 Sklad dne 18. februarja 1956 16 020 778 PREZIMOVANJE DIVJADI IN DRUGIH ŽIVALI Dr. Stanko Bevk V naši zemljepisni širini je zima za živa bitja neprijeten letni čas. S svojim mrazom povzroča, da zamre življenje mnogim rastlinam in živalim, ki jim je toplota v neki meri ne-obhodno potrebna in voda v kapljivem stanju za obstoj nenadomestna. Sneg in led pokrijeta hrano, da pridejo živali le s težavo do nje ali začasno sploh ne. Posledica tega je stradanje, ki more povzročiti smrt, če traja dalj časa. Posebno nevarno je, če po odjugi nastopi spet mraz in ledena skorja prevleče vse predmete v naravi. Takrat so zlasti žužkojedim ptičem nedostopna skrivališča prezimujočih žuželk, njihovih jajčec, ličink ali bub in, če se kmalu ne ujuži, pogine mnogo teh ptičev zaradi gladu, posledice mraza. Pozimi, v mrazu nastopi pri živalih smrt prej, kakor bi nastopila v toplem letnem času, ako bi bila žival brez hrane, kajti pozimi mora več hrane uživati, da vzdržuje telesno toploto na potrebni višini. Saj je tudi pri človeku tako: severnjaki jedo več in redilnejše jedi kakor južnjaki in mi uživamo pozimi več hrane kakor poleti. V pogledu količine hrane velja za toplokrvne živali pravilo, da je množina hrane v obratnem razmerju z višino vnanje toplote, t. j. toplote zraka oziroma sredstva, ki v njem toplokrvnik živi. V našem zemljepisnem pasu je življenje v toplotnih mejah —1,5° C in 50° C. Te meje pa so za posamezne živalske skupine mnogo ožje. Tako toplokrvne živali, torej sesalci in ptiči, ne prenesejo navzgor toplote preko 45° C, navzdol pa ne pod 20° C. V navadnem življenju se telesna toplota zastopnikov posameznih živalskih vrst kar stalno drži na isti višini in se spreminja kvečjemu za 1°—3° C, izjemoma za več, kakor pri razvojno zelo nizko stoječih sesalcih, kot so stokovci (kljunaš, kljunati ježek), pri katerih je tudi kolikor toliko stalna telesna toplota precej nižja od toplote više razvitih sesalcev. Tako ima imenovani avstralski kljunati ježek, ki je najbolj začeten sesalec, stalno telesno toploto 30°—33° C, ki pa more brez škode za žival zaradi vnanjih vzrokov nihati med 28° in 40° C. Vobče imajo tiste živali, ki so se v svojem razvoju bolj oddaljile od svojih pradavnih zarodnikov, višjo stalno telesno temperaturo kakor tiste, ki so svojim prednikom ostale bliže. Pri teh je telesna toplota 36° C ali manj, pri onih nad 36° C. Glede na to razliko ločimo toplokrvne živali v dve skupini: v nižje in višje toplokrvnice. V načinu prezimovanja se ti dve skupini vidno ločita. Proti tegobam zime si pomagajo živali na razne načine. Najbolj učinkovito si pomagajo ptiči selivci, ki se nevšečnostim naše zime kratko in malo umaknejo v toplejše dežele, kjer ni mraza in je hrane dovolj. Te dežele leže južno od naše in so od nje bolj ali manj oddaljene. Nekaterim ptičem zadostuje za njihov namen selitve že južni predel Evrope, drugi se podajo čez Sredozemsko morje v Afriko in ostanejo ali v severnem delu tega kontinenta ali pa ga prelete prav v južni konec (n. pr. štorklje). Številni povodni ptiči se izogibajo zimskim neprijetnostim, v prvi vrsti zaledenju voda, tako, da se pomikajo pred zmrzaljo tja, kjer so vode še odprte. Ta pomik drži navadno tudi v južno smer, vendar se vrši nekako postopno in odvisno od vremena, ne naenkrat iz domovinskega bivališča v skrajno zimsko in ne glede na vremenske razmere, kakor vidimo to pri pravih selivcih. Čas selitve danes ni več odvisen od nastalega primanjkovanja hrane, marveč se je uvrstila selitev v ritem življenjskih opravil in jo sproži poseben hormon ob določenem času v letu. Dejansko pa je jesenska selitev vendar umik pred stradom, vtem ko je pomladna vrnitev v boljše življenjske razmere. Včasih prilete v hudih zimah k nam razen rac, gosi in drugih povodnj akov še ptiči drugih vrst, ki jih je preoster mraz pregnal iz njihove domovine (n. pr. pegam). To so izredni gostje, ki se vrnejo v svoja bivališča, brž ko se količkaj odmrazi. Stalni ptiči, kakor so naše gozdne kure, poljska jerebica, belka, kotoma, potem sove, več vrst ujed in močvirnikov ter mnogi drobni zrno jedi, pa tudi žužkojedi ptički, si pomagajo v glavnem zoper zimski mraz z gostejšim puhastim perjem, ki tvori, z vmesnim zrakom našopirjeno, debelo zaščitno plast zoper izžarevanje telesne toplote. Nekatere vrste premenjajo hrano, se pravi, da se pozimi, ko je težko dobiti žuželke in druge drobne živalce, vsaj deloma hranijo s plodovi, semeni in drugimi rastlinskimi deli, ki jih je več in jih laže najdejo kakor skrite živalce in njihovo zalego. V splošnem se ptiči pozimi, ko je dan krajši, manj gibljejo in potrebujejo zato za presnovo oziroma za vzdržavanje telesne toplote na potrebni višini tudi manj hrane. Z izjemo krivokljunov ptiči naših krajev pozimi nimajo mladičev, za katere bi tudi morali nabirati hrano; krivokljun pa ima zase in za mladiče hrane dovolj, saj je smrekovih storžev tudi pozimi zadosti. Kakor dobe naši stalni ptiči za zimo toplejšo obleko, tako jo dobe tudi sesalci. Mnogim se poleg zgostitve in podaljšanja dlake iz-premeni tudi barva, često v tako, ki bolje sprejema sončno toploto ali v manjši meri izžareva telesno (n. pr. srnjak, kepen). Selitve v toplejše kraje, kakor jo imajo v navadi ptiči selivci, sesalci ne poznajo ali pa le v prav majhni meri. Izjema so nekatere vrste severnoameriških netopirjev, ki se preselijo na zimo daleč proti jugu in prelete tudi širše morske predele. Neke vrste evropskih netopirjev si poiščejo za zimo manj mrzla zimovališča, ki pa ne leže daleč od poletnih bivališč, dasi južneje. Na krajše ali daljše razdalje potujejo severni jeleni, antilopa sajga, kulani, v Ameriki vapiti, antilopa vilarka, zober i. dr. Iz svojih poletnih bivališč se podajajo ob nastopu mraza v velikih čredah v pokrajine z manj ostro zimo in boljšo pašo. Tudi v naših gorah vidimo, da se nekatere živali z višavja pomaknejo na zimo v nižje, zavetnejše predele, kakor srnjak, jelenjad, gamsi. Svizci imajo celo dvojne rove, više ležeče poletne in niže ležeče zimske. So pa nekatere visokoplaninske živali, ki ostajajo tudi pozimi v višinah; žive ali kar stalno pod snegom (n. pr. snežna miš) ali se dajo začasno za-mesti v grmu (n. pr. planinski zajec), kamor tudi ne seže strupeni mraz z vso svojo močjo. Vendar ne obdrže vsi sesalci preko zime dejavnega načina svojega življenja. Za nekatere od njih je narava na prav poseben način rešila vprašanje, kako prestati čase, ki ogrožajo njihov obstoj. Rešila jih je z zimskim spanjem, ki umakne žival vsem neugodnostim in nevarnostim zimskega časa. To zimsko spanje opažamo pri sesalcih samo pri nižjih toplokrvnikih, torej onih, ki so razmeroma še blizu plazilcem, svojim prednikom v rodovniku živalstva. Ti sesalci morejo brez škode prenesti precejšnje temperaturne razlike (pravimo, da so evritermni), vtem ko so za druge (stenotermne) že prav majhne razlike življenjsko nevarne. Tako ima starina jež v budnem stanju telesno temperaturo nekje od 33,5° do 36,5° C, vtem ko ima na primer lisica le od 36° do 38° C. Na vnanje je zimsko spanje, sesalcev podobno zimski otrplosti tistih živali, ki imajo nestalno toplo kri (hladnokrvniki) in ki predstavljajo ogromno večino vsega živalstva (v morju in sladkih vodah skoraj vse živali, na kopnem poleg plazilcev, dvoživk in rib zlasti mnogoštevilne žuželke in drugi členonožci). V zimsko otrplost prehajajo v glavnem samo kop-ninske živali, kajti v vodi zima ne povzroča tolikšnih toplotnih in prehrambenih sprememb kakor na kopnem. Preden nastopi mraz, si poiščejo te živali zavetna skrivališča in nato se jim v mrazu zmanjšajo njihove življenjske funkcije na najmanjšo, skoraj neopazno mero, da so videti kakor mrtve. Če se ohladijo pod mero, zmrznejo in poginejo. Žuželke, katerih večini je odmerjeno samo eno leto dejavnega življenja, prezimujejo kot jajčeca oziroma bube, često kot ličinke (gosenice), redkeje kot spolne oblike. Za ■okoli 850 vrst metuljev, ki žive pri nas, so ugotovili, da jih prezimi kot jajčeca 14%, kot gosenice 40%, kot bube tudi 40% in v spolni obliki le 6%'. Pravo zimsko spanje imajo v naši zvezni državi vse vrste netopirjev, potem oba ježa, navadni in vzhodni, od gledalcev veliki, vrtni in mali polh, sorodni podlesek ter svizec, hrček in tekunica. Kakor vemo, imajo sesalci toplo kri vedne precej enake temperature. V mrazu skušajo to stopnjo telesne temperature obdržati, in sicer s tem, da pospešijo dihanje, da več jedo in se več gibljejo. To povzroči živahnejšo oksidacijo (gorenje) in hitrejšo presnovo, kar proizvaja toploto. Na ta način se s povišanim proizvajanjem telesne toplote nadomešča izguba toplote, ki uhaja iz telesa. Ako je mraz hud in traja daljši čas, omaga obrambena moč in telo se začne ohlajati. Njegova toplota se približa zunanji toploti, podobno kakor pri hladnokrvnih živalih, vendar ne tako nizko, toda vseeno mnogo niže, kakor je to mogoče, kadar teče živali življenje nemoteno, normalno, ko je dopustna meja na spodaj 20° C, kakor smo že omenili. Sesalec, ki je na tem, da prične zimsko spanje, se ohladi brez škode na 5° C ali 4° C, celo na 0° in zaspi. Zdaj pa se sproži, kakor so opazovali v novejšem času, poseben odziv: mrazni dražljaj zbudi urejevalno delovanje živčevja in na najmanjšo mero znižana presnova se poživi. To zviša telesno toploto toliko, da zadostuje za vzdrževanje potrebne toplote med spanjem, ali pa celo tako močno, da se žival zbudi iz svoje omrtvelosti. Kritična temperatura, pri kateri more žival preiti v zimsko spanje, ni kaj nizka, a je različna za razne vrste. Tekunica zaspi lahko že takoj pod 20° C, polh pri 18° C, podlesek pri 15° do 16° C, svizec pri 10° C, hrček pri 9° C itd. Prav tako je različna tudi minimalna temperatura, pri kateri zimospavec še zdrži. Navadno ne gre pod 4° C, vendar so našli pri tekunici in pod-lesku začasno celo 0° C. S padcem telesne toplote med spanjem so v zvezi še druge spremembe življenjskega delovanja. Tako se upočasi dihanje in zimospavec izhaja med spanjem z mnogo manj kisika kakor v budnosti. To pride posebno prav tistim živalim, ki spe v majhnih, zaprtih prostorih, duplih, rovih in zadelanih gnezdih. Alpski svizci n. pr., ki jih tudi po deset spi v ozkem rovu s tesno založenim vhodom, bi kmalu porabili ves kisik in bi se zadušili, če bi dihali kakor budni. Tako pa dahnejo kakih 15 krat v uri, zato jim kisik v rovu zadostuje za vseh osem mesecev ali še kak teden dlje, ko prespavajo dolgo gorsko zimo. Za nepokvarjen zrak v zimovališču skrb e svizci tudi s tem, da bolnih in onemoglih posameznikov v skupni rov ne sprejmejo. Tudi srce utriplje med zimskim spanjem poredko. Pri svizcu so našteli 10—12 utripov v minuti, t. j. devetkrat manj kakor pri budnem. Približno isto razmerje je tudi pri ježu (21 : 188) in drugih spavačih. Z ohladitvijo telesa zastanejo tudi opravki živčevja. V velikih možganih delovanje zamre, zato prenehajo čuti, ki imajo tam svoj izvor. Tudi drugim živcem se zmanjša njihova o-bčut-nost, vendar mrazne dražljaje le prevajajo, že zaradi zvišanja telesne toplote, kadar nastane za to potreba. Kar se tiče hrane, zadostuje zimospavcem tolšča, nabrana pod kožo in ob prebavilih (n. pr. ježu, netopirjem), ali pa si privoščijo zdaj pa zdaj kaj iz zaloge, ki so si jo jeseni nanosili v svoje zimovališče. V tem primeru se seveda spanje za kratek čas prekine. Zimospavci »zalo-garji« so manj tolsti kakor zimospavci brez zalog; ker žive edinole od lastne tolšče, se ne smejo ohladiti pod 4° C, kajti bolj ohlajene tolšče ne izgorevajo in torej ne morejo hraniti telesa. Če svizci kaj jedo med spanjem, namreč seno, ki je z njim nastlan zimski stan, ni ugotovljeno. Pri uspavanju in zbujanju iz zimskega spanja sodelujejo žleze z notranjim izločanjem (endokrine žleze). Te žleze, od katerih je najbolj važna ščitna žleza, pripravijo s svojimi izločki (hormoni) žival za zimsko spanje, mraz pa ga izvede. Za zimsko spanje je torej treba, da harmonično delujejo tako vnanji kakor notranji činitelji. K temu, da se obdrži določena višina telesne toplote med zimskim spanjem, prispeva tudi to, da zimospavec pomanjša svojo površino. To stori tako, da pritegne obse končine in se zvije v klobčič. Kakor je za prehod v zimsko spanje odločilen činitelj vnanja temperatura, tako je tudi za prebujanje ta temperatura odločujoča. Zbujajo pa se razne vrste zimospavcev pri zelo različnih toplinah in tudi zelo različno po koledarskem času. Zanimivo je, da se pri prehodu iz zimskega spanja v budno stanje žival nepričakovano hitro ogreje in — čudno — v sprednji konec telesa dvakrat prej kakor v zadnji. Netopir n. pr. se ogreje že v pol ure od 0° do normalne telesne temperature (35°), hrček v 100 minutah do 35° C v sprednjem delu, v zadnjem pa le do 10° C v istem času. Daši ima zimsko spanje za živali isti pomen kakor zimska otrplost, se vendar oba pojava drug od drugega zelo ločita. Bistven razloček je ta, da se more zimospavec zbuditi iz spanja sam, z lastno produkcijo toplote. Tega otrpla žival ne more; ogreti jo mora zunanja toplota, da se povrne iz otrplosti v dejavno življenje. Če primerjamo pravo zimsko spanje z navadnim, vsakodnevnim spanjem, najdemo majh- ne podobnosti in večje razlike. Res tudi med navadnim spanjem nekoliko otope čuti in postane dihanje za spoznanje počasneje in res se tudi med navadnim spanjem telo ohladi, toda le malenkostno in nikoli ne pod 20° C. Navadno spanje nikoli ne vodi v mrtvičnost, brezčutno letargijo, dasi ga spremlja nezavest, ki pa je lahna, odpravljiva brez zvišanja telesne toplote in sodelovanja endokrinih žlez. Navadno spanje je živalim —■ kakor človeku — v odpočitek in prekine med svojim trajanjem potrebo po hrani. Če traja tako spanje dlje časa in se letno ponavlja, ga moramo smatrati za prilagoditev neugodnim življenjskim razmeram, ki nastopajo občasno. Tej prilagoditvi pravimo za razliko z zimskim spanjem zimsko mirovanje ali dremanje in ga moramo imeti za poseben način prezimovanja nekaterih živali. Znani zimodremavci naših krajev so: veverica, jazbec in rjavi medved. Veverica si znese iz drobnega dračja in bilk kroglasto skrivališče, ki je tudi kotišče, in si ga znotraj mehko nastelje. V tem »gnezdu« pre-dremlje v mrzlem času in slabem vremenu marsikak dan ali tudi po več dni skupaj. Brez hrane vendar ne strpi čez teden dni, saj si tudi ni nabrala pred zimo kaj prida tolšče pod kožo, da bi mogla ob njej živeti. Tako najdemo veverico tudi v hudem mrazu, če je suh, na prostem stikajočo za hrano; pri tem naleti tudi na zaloge, ki jih je poleti in jeseni nanosila v razna skrivališča. Jazbec spi včasih nepretrgoma po več tednov. Če mraz začasno odjenja, zapusti svoj rov, da se zunaj izčedi in napije, morda tudi nasiti, potem pa se vrne dremat v svoj stan. Navadno ima tam tudi nekaj zaloge, toda samo rastlinske; spravljene živali bi mu zakužile bivališče. O kaki mrtvičnosti med zimskim mirovanjem jazbeca ne moremo govoriti, saj vemo, da je jazbica pozimi noseča, kar zahteva normalno presnovo in neoviran potek drugih življenjskih funkcij. Tudi naš medved predremlje zimo z redkimi presledki. V svojem brlogu, često zasnežen, dremlje brez hrane in vode. Če je zima huda in mraz trajen, tudi ves mesec ne gre na prosto. Pri tem izrablja svojo obilno tolščo in jo do toplih pomladnih dni popolnoma porabi, da zapusti brlog ves mršav in opotekav. V zimskem času se rjavemu medvedu obnove podplati; pri tem se mu olupi koža, kar mu teži hojo, kajti golitev povzroča srbeče bolečine. Te si lajša z lizanjem in to je rodilo bajko, da se medved v zimskem brlogu siti s tolščo in mlečnatim sokom, ki jih sesa iz podplatov. Medvedka ima sredi zime v brlogu mladiče, kar tudi kaže na normalno delovanje telesnih organov in žlez. Druge zveri naših lovišč moramo šteti med višje toplokrvnice. Te ne poznajo ne zimskega spanja ne zimskega mirovanja. Tudi v najhujšem mrazu so živahno budne, saj jim za vzdrževanje telesne toplote ne manjka niti hrane niti gibanja. Če pomrzne sneg, jim je celo laže priti do plena kakor v poletnem času, kajti zmrzla snežna skorja jih nosi, vtem ko se srnjadi in jelenjadi udira, da ne more uspešno toči in da kmalu omaga. Bolje ko cervidom se godi pozimi zajcu. Kosmate tace ga nosijo po količkaj utrjenem snegu — revež je seveda v pršiču — in po več dni strpi zasnežen v grmu, ki mu s svojim lubjem nudi celo hrano. Gamsi si poiščejo porasla zimišča, kjer niso tako izpostavljeni viharjem kakor v višavskih goličavah. Manj jim je nevaren zimski mraz kakor snežni plazovi, ki včasih nerešljivo zasujejo celo čredo. Divjemu prašiču zima z debelim snegom sicer otežkoča pridobivanje hrane, toda močan, kakor je, se le dokoplje do tal, kjer najde rastlinsko in živalsko pičo. Ker žre tudi mrhovino, ga cesto rešijo lakote ostanki od zveri pokončanih živali ali pa od gladu in bolezni poginula divjad; loti pa se tudi onemoglih, še živečih živali, ki mu ne morejo uteči ali se uspešno braniti. Perjad ima pred dlakarji to prednost, da je bolj premična. Zlahka more preleteti v drugo bivališče z boljšimi življenjskimi pogoji. Vendar je mnogo ptičjih vrst, ki tega ne store; ostanejo tudi preko najhujše zime v svojih vališčih in prebijejo tam, stradajoč in prezebajoč, ta neprijetni letni čas. Nekatere vrste si v snegu izkopljejo rove, ki segajo do tal. Tja se umikajo mrazu in zasledovalcem in tam se dobi tudi kak zalogaj za lačni kljun. NE POZABIMO NA MEDVEDJA MRHOVIŠČA ! Rajko Jenko Da bi se medved obdržal v naših gozdovih — brez njega ne bi imeli tistega čara, kot ga imajo sedaj — je potrebno, da mu nudimo kako poslastico. Najrajši ima seveda mrhovino, ki pa mu često ni samo poslastica, temveč osnovna hrana, zlasti po zimah, ki jih bolj ali manj prespi. V brlogu namreč izčrpa v jeseni pridobljeno zalogo maščobe in je zato dodatka nujno potreben; potrebna ga je posebno medvedka, ki medtem skoti mladiče. Ko se medved prebudi iz zimskega spanja, ni v naravi nobenih sadežev, s katerimi bi si potolažil želodec. Zato prebrska vsa mravljišča, kar jih najde v okolici, preobrača kamenje ter išče pod njim črve in gliste, ki pa takemu orjaku nikakor ne zadostujejo. Če v tem času nastavimo mrhovino, ne bo ostala dolgo neobiskana. Seveda jo bo našel le medved s tistega področja. Kakor hitro najde nastavljeno mu meso, je tu skoraj vsakonočni gost, ki ga lovec s posebnim užitkom opazuje. Takrat je pozabljen trud, ki ga je imel pri iskanju in spravilu mrhovine, stroški pa tako niso posebno veliki, če ima zvezo z veterinarjem ali konjačem. Če je mrhovišče napravljeno na dobrih krajih, pritegne vse bližnje, pa tudi bolj oddaljene medvede, da o lisicah, kunah in pticah roparicah niti rie govorim. Potrebno bi bilo, da si urede dobra mrhovi-šča vse lovske družine, ki imajo medvede. Preko zime, ko meso zmrzne, naj jih dobro založe, pa čeprav je zima taka, da je -medved v brlogu. Izkazala se bodo v februarju, ko bo prva medvedova pot na mrhovišče, poznano že iz jeseni. Preko leta, ko se meso hitro usmradi in se v njem močno zarede črvi, naj bo mrhovišče le toliko založeno, da bo oznanjalo, kje je pripravljeno stalno gostišče. Mrhovišča dobe svojo pravo vrednost šele z leti, torej s starostjo. Tedaj je verjetno, da se bodo nanja privadili tudi volkovi. Če bo poleg mrhovišča pripravljena dobra zimska preža s strelnimi linami, bodo v času, ko bo medved sladko spal, marsikatera lisica, kima in divja mačka, morda pa tudi volk, plačali svoj račun. Kako naj bi bil lovcu lepše plačan njegov trud?! lUtfiztoi tialuai —------------------------------------------------------------------ Tekmujejo lahko samo neobjavljena dela. Rok za oddajo rokopisa je 31. XII. 1956. Da je avtor lastnik rokopisa, dokaže s kopijo rokopisa. L o v a č k a knjiga, Zagreb, Berislavičeva 9, razpisuje anonimni knjižni natečaj za najboljšo knjigo lovske proze (roman ali zbirko črtic) v 1956. letu. Nagrada je 100 000 din. Barje (Foto Vlastja) LOVČEV POGLED NA LJUBLJANSKO BARJE D i n k o Če smo lovci ali ribiči, če lovimo slone ali zajce, ščuke ali postrvi —■ nekoč spoznamo, da pobijanje živali ni naše največje doživetje; naše največje doživetje je veselje nad njihovim življenjem. (Steding) Sedel sem v travo na breg Ljubljanice, ki je počasi in spokojno tekla, tekla v čas. Tam nekje v daljavi je dogorevalo dračje, bližnjo cesto pa so zastavljale barjanske krave, ki so se vračale s paše. Zastrmel sem se preko voda v daljavo, v jelšev gozd, nad katerim je v globoki modrini plaval rožnat oblak. Zahajoče sonce je bilo že rdeče. V večerni tišini so se oglašale živali. Visoko nad Ljubljanico je plavala skalnosiva čaplja in videti je bilo, kot da bo vsak hip strmoglavila navzdol. Barje! Ljubljansko barje, ki ga je priroda izbrala, da da po neštetih izsuševanjih bodočim rodovom nazadnje le kos rodovitne zemlje, ki jo je pred mnogimi stoletji poplavljalo ogromno jezero. Dobršen del zgodovine Ljubljanskega barja je marsikateremu barjanskemu lovcu neznan, čeprav so nekateri njegovi dobri poznavalci o njem precej pisali. Posebno malo znana je njegova geologija, ki naj jo v skopih besedah v tem spisu samo nakažem. Ljubljansko barje je na videz enolična ravnina, ki pa je za lovce silno zanimiva, in to ne samo kot posebna oblika prirode, temveč tudi kot mnogovrstno lovsko področje. Lahko pa ponudi lovcu velik užitek tudi s tem, da mu obme oko v davnino, v kateri so se svetovi še oblikovali. 195 km2 obsežno Ljubljansko barje je danes že skoraj osušeno močvirje, obdano z vseh strani z griči in gorami in le na ljubljansko stran •dprto z ozikim prehodom. Nastalo je v mlajšem terciaru tako, da se je obrobje barja dvigalo, barje samo pa je v dviganju zaostalo. To se je dogajalo od srednjega pliocena do aluvija in morda še v aluviju. Pozneje se je barje pričelo pogrezati in služiti Ljubljanici za odlaganje njenih naplavin. Med pogrezanjem ga je trikrat pokrilo jezero. Ob zadnji ojezeritvi so si na jezeru napravili mostiščarji svoje stavbe na koleh. V času prvih naseljencev Barja so živele na njem živali, od katerih so danes nekatere že izumrle, nekatere pa ne živijo več pri nas: orjaški jeleni, bizoni, losi, zobri, turi, medvedi, volkovi, divji prašiči, bobri, kune, orli, pelikani, labodi, naj raznovrstne jše ribe itd. Pri Vrhniki so našli v globini 2—3 m rogovje severnega jelena, ki je živel v Evropi še ob koncu ledenih dob, na viškem Brdu pa širokočelnega losa. Njegovi ostanki izvirajo iz začetka ledenih dob. Tudi pozneje, od mostiščarjev pa vse do danes, je bilo Ljubljansko barje privlačno za raznovrstno divjad in močvirne ptice. Po 1854. letu, ko je pričela Južna železnica z gradnjo znamenitega železniškega viadukta pri Borovnici, so našli priče nekdanjega življenja na Barju v novokameni ali neolitski dobi. 1873. je naletel kmet Peruzzi ob Ižanski cesti na sledove domovanj nekdanjih mostiščarjev. Pod približno 2 m debelo šoto so našli več tisoč lesenih kolov, zabitih do 1,5 m globoko v ilovnato dno jezera, med njimi pa ostanke lesa stavb na koleh. Našli so tudi razno orodje iz kamna, kosti in rogovja, deloma pa tudi iz bakra in brona, glinasto posodo in živalske kosti, okostje pelikana, kormorana, žerjava, štorklje, čaplje in divjih rac. Ostanke nekdanjega življenja mostiščarjev so našli pozneje tudi na drugih krajih Ljubljanskega barja, pri Notranjih goricah, Bevkah itd. V Valvasorjevi dobi so ob Ljubljanici živele gosi, razne vrste rac, labodi in druge ptice, brez števila in raznih vrst, kot pripoveduje Valvasor v II. knjigi svojega dela Die Ehre des Herzogtums Krain. V III. knjigi omenjenega dela (str. 448 in 449) opisuje Valvasor selitev ptičev preko Ljubljane in Ljubljanskega barja. Predvsem omenja žerjave, ki so ob svojih poletih na jug ali vračajoč se na Ljubljanskem barju vedno prenočevali, podobno kot divje gosi. Od žerjavov je vedno eden sedel na drevesu in stražil, medtem ko so ostali počivali na tleh. Vsako leto jih je letelo več tisoč preko Barja, dnevno po štiri ali pet skupin, pa tudi več, ves prelet pa je trajal 12—14 dni. V skupini jih je bilo po 100 in več. Leteli so zelo visoko, da so se tudi z dobrim očesom komaj videli, v obliki črke V. Pri tem so se močno oglašali. Ujeti jih je bilo zaradi njihove čuječnosti zelo težko. Kakor hitro je namreč žerjav, ki je stražil, opazil kako sumljivo stvar ali pa kaj sumljivega slišal, se je takoj oglasil, žerjavi pa so v hipu preleteli na drug kraj. Če so se zaradi dežja ali vetra zamudili in niso dosegli Ljubljane podnevi, so leteli nizko. Ako so tedaj pred mestom zažgali slamo, so se povsem zmedli in padli na zemljo. Tudi gosta megla jim je bila pogubna. Valvasor omenja, da so v Mestnem logu 1342. leta ujeli divjo svinjo, težko 7 centov (stari cent = 56 kg), in da je bil 10. septembra 1660. leta na Barju velik lov divjih rac, ki se ga je udeležil tudi cesar Leopold I. Omenim naj še velik lov, ki so ga priredili 5. septembra 1790 na Ljubljanici v čast Ferdinandu Burbonskemu, kralju obeh Sicilij, kranjski plemenitaši in ki so se ga z več čolni udeležili tudi ljubljanski ostrostrelci v svojih krojih. Nekdanje jezero nad Ljubljanskim barjem je v davnih časih predrlo obrobne gore med Zalogom in Dolom in se začelo odtekati v Savo, ki so jo pozneje od Tacna do Zaloga uravnali, ker je dotlej tvorila več otočkov in sipin. Iz nekdanjega jezera pa je nastalo barje, ki ga danes imenujemo Ljubljansko barje ali pa kratko Barje, čeprav to pokrajino komaj še moremo tako imenovati, ker Barja kot močvirja, po večini brez drevja, s tlom iz šote, z vegetacijo, sestavljeno pretežno iz mahov, ni več, razen ponekod, kjer je še ohranjena šotna površina, a ni več močvirna in bo gotovo slej ali prej popolnoma izginila. Takrat bo naziv Ljubljansko barje res samo še zgodovinski. Naziv Barje rabimo danes v trojnem pomenu. Predvsem ga rabimo za oznako morfološkega pojma, t. j. za oznako mehkega, močvirnatega sveta, polnega zoglenelih rastlinskih ostankov, iz katerih režejo šoto za gorivo; dalje pomeni kotlino med Ljubljanico, Vrhniko, Borovnico in Igom, je torej geografsko' rabljen; rabimo pa ga tudi kot topografsko označbo, t. j. kot skupno ime za naselbine Črna vas, Lipe, Hauptmanice, Ižanska cesta in Ilovica. Pred osuševanjem je bilo Ljubljansko barje pokrito s 30—65 cm visokim gostim mahom, napojenim z vodo, pod mahom je bila 60—220 cm debela plast šote, pod njo pa plast črne barske zemlje in ilovice kot jezerske usedline. Vse področje je bilo prepojeno z vodo, iz katere so ponekod štrlele do 1,5 m visoke smreke, bori, jelše, breze in resje. Iz močvirja moleči griči, kot n. pr. Vnanje gorice, Plešivica, Blatna Brezovica itd. so bili po večini naseljeni in deloma tudi obdelani že pred osušitvijo, ker so bili do- Na lov na Bar j p Foto Dinko stopni po obrobnih suhih predelih ali po više ležečih poteh. Ob poplavah pa je bilo Ljubljansko barje popolnoma nedostopno, razen obrobnih vasi. Prvi podatki o osuševanju segajo v 1554. leto, a so komaj omembe vredni. Nato je važno 1772. leto, ko so pričeli z gradnjo 2200 m dolgega in 1780. leta dograjenega Grubarjevega prekopa. Odslej se je močvirje postopoma krčilo, tako da so nekatere predele že lahko uporabljali za pašnike in travnike. Zaradi pomanjkljivih osuševalnih del pa se je podoba Ljubljanskega barja resnično spremenila šele v našem stoletju, ko so Grubarjev kanal močno razširili in poglobili. Poplave so od tedaj vedno redkejše. Na Barju se je pričelo naseljevati vedno več ljudi. Zemlja je postala rodovitnejša. Dana je možnost, da bo nudilo Barje v prihodnosti vsaj polovico tistega, kar so ob pričetku izsuševalnih del pričakovali. S kultivacijo Barja so se bistveno spremenili pogoji za življenje divjadi. Marsikatera divjad je izgubila možnost za svoj obstoj, marsikateri pa se je možnost obstoja na novo odprla. Tako je mogel po 1900. letu dr. Ivan Tavčar pričeti z vlaganjem jerebic s Češkega, Viktor Galle pa z vlaganjem fazanov, ki jih prej na Barju sploh ni bilo. Jasno je, da se je zato tudi lov znatno iz-premenil. Po podatkih starih barjanskih lovcev omenjam za primerjavo med nekdanjo in sedanjo divjadjo naslednje podatke po posameznih predelih bivših lovišč. Po spominu so mi pripovedovali takole: Prepelic je bilo pred dobrima dvema desetletjema v nekdanjem rudniškem lovišču zelo veliko, zlasti okoli Grmeza. Tudi jerebic je bilo veliko, zlasti od Grmeza med Iščico, Ljubljanico in Dolenjsko cesto; sedaj jih je komaj četrtino toliko kot včasih. Fazanov ni bilo veliko, le sem pa tja je kateri priletel. Izseljevali so se proti Brezovici, Logu, Vrhniki in Tomišlju. Tudi sedaj jih je zelo malo. Če je bila jesen deževna, je bilo zelo veliko slok, kakšno leto pa prav malo. Navadno so jih hodili čakat na večerni vpad pod Debeli hrib ali k sedanji šoli na Lavrici. Le redko se je katera zjutraj vrnila v hrib. Ostale so na Barju v gošči okoli Hauptmane in v Kozlarjevih goščah. Ta lov je ostal tak vse do danes. Rac je bilo svoje čase zelo veliko v Škofelj-skem grabnu, Prošcih, Jezerskem grabnu, na Želimeljščici, Iščici in Ljubljanici. Ker pa pritoke čistijo, polja obdelujejo, Barje pa zazidavajo, race nimajo več miru in kritja. Zato je danes lov rac manj uspešen. Zajcev je bilo nekoč veliko, sedaj jih ni niti tretjino toliko. Čez poletje in jeseni so bili na polju, ob prvih deževnih dneh pa so se preselili v Golovec, Debeli hrib, v Malo Grmez, redki, a več kot danes pa v Babno goro. Lisic je bilo precej, vsako leto so jih veliko postrelili, nekaj pa tudi zastrupili. Tudi danes jih ni več kot nekdaj. Srnjadi ni bilo veliko; posebno redka je bila na polju, številnejša v Golovcu in na Debelem hribu, nekaj malega je je bilo v Molniku. Sta-lež srnjadi je danes zadovoljiv. Jazbecev je bilo že od nekdaj malo, danes jih skoraj ni več. Divjih petelinov je bilo nekaj na poti Stre-lišče-Rakovnik do Debelega hriba in v Molniku; danes so redki. Sov je bilo malo; roparic, t. j. srak in vran, srakoperjev, šoj, kanj, skobcev in kraguljev pa je bilo nekoč mnogo več kakor danes. Prepelice in jerebice so bile zelo številne v bivšem lovišču Škofljica, fazani pa so bili redki; nekaj več je bilo slok, race pa le v grab- nih. Mnogo je bilo zajcev, lisic pa malo. Tudi tod je srnjadi danes mnogo več kot nekdaj. Divji petelin je bil redek, kot je tudi danes. Veliko pa je bilo sov in roparic, ker je lovišče hribovito. V okolici Želimlja in Pijave gorice je bilo le malo prepelic, jerebic, fazanov, slok in rac in nekaj zajcev. Lisice so bile redke, redki tudi jeleni; veliko pa je bilo srnjadi, zlasti v okolici Želimlja. Medved se je pojavljal redno vsako leto; volk, divji prašič in jazbec tu pa tam. Petelini so bili redki, sov in roparic pa je bilo veliko. Podobno je bilo v bivšem iškem lovišču, le prepelic in jerebic je bilo več. Race so bile številnejše kot danes. Zajci so bili v glavnem za Grmezom v šotariji, bolj redki pa na polju med Iščico in Ižansko cesto in proti Iški vasi. Lisic in jelenov je bilo malo. Precej je bilo srnjadi; medvedi, volkovi in prašiči so bili le redki gostje. Tudi jazbec je bil redek. Petelinov in roparic ni bilo veliko. Okrog Iške Loke je bilo prepelic na spodnjem polju malo, proti Krimu pa veliko; največ jerebic je bilo na spodnjem polju, na zgornjem le nekaj. Fazan je bil redek. Včasih se je kateri zatekel iz Kozlarjevih gošč. Sloko si videl v 25 letih le enkrat ali dvakrat, ker tu ni bilo zaraščenih gošč. Rac je bilo v vsaki mlaki dovolj, v grabnu in jezercih pa na pretek. Prav tako je bilo zelo veliko zajcev, ki so se pa po jesenski košnji umaknili v Kozlarjeve gošče in v Krimsko pogorje; v začetku oktobra pa so se zopet vrnili. Lisice so bile v lovišču stalne v zgodnji jeseni, kasneje samo prehodne. Sov in roparic ni bilo veliko, ker je lovišče brez drevja. Druge divjadi ni bilo. V okolici Tomišlja je bilo dovolj divjadi, zlasti prepelic, jerebic, fazanov, slok, rac in zajcev. Tudi lisic in srnjadi, ki se je zatekala iz krimskega predgorja, je bilo nekaj. Poleg te divjadi so bile še razne roparice, sove, skobci in kragulji. Rac je bilo v vseh pritokih in v Ljubljanici ob vsakem času dovolj. Jelenjad je bila prehodna. Jeseni je bilo nekaj prašičev na polju, medved in volk sta bila redka. V nekdanjem mestnem, sedaj viškem lovišču ni bilo nikoli veliko prepelic, ker so bili tod sami travniki. Jerebic je bilo nekaj več. Številni so bili fazani, zlasti za Malim grabnom in ob Curnovcu proti Viškim opekarnam ter na Jelenovem. Slok je bilo precej, ker je bilo mnogo jelševega grmovja in vrbovih grmov. Race so domovale v Ljubljanici, Curnovcu in Malem grabnu, večkrat pa tudi v manjših grabnih. Zajcev ni bilo veliko, a verjetno več kot danes, ko nima žival skoraj nobenega zaklonišča več. Lisice so bile redke, le sem pa tja se je kakšna pokazala; tudi srnjad je bila redka. Prašiči so sem pa tja prišli s Krima, preplavali Ljubljanico in se zopet vrnili. Bilo pa je mnogo roparic: sov, skobcev, sokolov, kraguljev, kanj, srakoperjev, šoj, srak in vran. Jelenjad se je pojavila v Krimskem pogorju in na Mokrcu po prvi svetovni vojni, ko je knez Schonburg-Waldenburg, posestnik Snežnika, v Leskovi dolini podrl oboro, kjer je jelenjad umetno zaredil. Od 1848. leta pri nas namreč ni bilo nobene jelenjadi. Okrog Viča, Brezovice in Loga je bilo precej prepelic, jerebic in fazanov, največ pa slok. Tudi zajcev ni bilo malo. Lisice so bile redke, ker so jih močno zatirali. Precej je bilo srnjadi, jelen se je semkaj zatekel le prehodno. Veliko rac je bilo pri Opekarnah. Tudi roparic je bilo precej. Lovišča okrog Preserja, Vrhnike in Borovnice, ki niso poljska, so bila polna sredogorske divjadi, zlasti jelenov. Stalna divjad teh lovišč so bili: medved, divji prašič in volk. Že iz teh pripovedovanj se vidi, da šteje barjanski lovec sloke, race in številne ujede, ki so večinoma selivci, za važno divjad svojih lovišč. To je popolnoma razumljivo, saj je Barje področje, preko katerega se skoraj vse leto selijo številne lovne in nelovne ptice. Očividno jim velika ravnina, ki se zajeda med Dolomitsko in Krimsko pogorje, prija; na njej se ustavijo, najedo in odpočijejo na obeh poteh: ko se jeseni selijo na jug in ko se spomladi vračajo v svoja gnezdišča. Tako nudi Ljubljansko barje kot malokateri košček slovenske zemlje tudi v tem pogledu lovcu poseben užitek. V številnih večerih in nočeh, pa tudi podnevi lahko opazuje jate rac, gosi in drugih selivk, ki v obliki klinov, ravnih črt ali pa tudi v neurejenih jatah lete nad širno ravnino z značilnimi klici in glasovi. Z ustanovitvijo novih lovskih družin je pričela postajati gojitev divjadi smotrna. Omejil se je odstrel vse barjanske divjadi in perjadi, hkrati pa se je pričelo z načrtno gojitvijo fazanov, jerebic in zajcev. Posledice omejitve odstrela so že vidne, zlasti pri srnjadi, ki je že od nekdaj na Barju močno razvita. Nekateri srnjaki imajo izredno lepo in pravilno razvito rogovje. (Mimogrede lahko omenim, da je prejelo 1954. leta na III. mednarodni lovski razstavi v Diisseldorfu rogovje na Barju ustreljenega srnjaka za 134 točk zlato medaljo, tako da je bilo enajsto po vrstnem redu nagrajenih jugoslovanskih trofej.) Tudi uspeh gojitve fazanov, za katere je najugodnejši teren gozd ob vodah z gostim grmovjem in peščena tla na njivah in travnikih, je v glavnem zadovoljiv. Zal, da na Barju vedno bolj izsekavajo goščavo, ki služi fazanom za skrivališče. Sicer pa so na Barju ponekod zelo ugodni pogoji za uspešno gojitev fazanov. Lov slok in rac ob njihovem preletu čez Barje je odvisen od vsakokratnih vremenskih razmer. Kaj vedo lovci iz posavskih, dolenjskih in gorenjskih lovišč o lovu rac na Barju? Ali vedo, da nudi nepozaben užitek in doživetje? Takole opisuje med drugim dr. Stanko Bevk ta lov v Lovcu 1928: »...Na bregu so lačne prezebale vrane, za dva streljaj a više ob ovinku pa je v vrhu visoke topole ždel na preži roparski kragulj. Desnica je tesneje oprijela puško, kajti kjer je kragulj, tam so v bližini navadno race. In res! Brž ko se nam odpre ovinek, zagledamo na sredi vode temno liso. ,Raca, črnica,’ je siknil bistrovid s čolnovega ozadja. S podvojeno previdnostjo je potiskal čoln ob grmovju. Šlo je po sreči do strelne razdalje. Tedaj zapazi budna živalca nevarnost in z glasnim ,kar — karkar’ se dvigne v zrak. Pa bilo je prepozno. Dva strela sta počila hkrati in z razprtimi krili je padla raca na vodno gladino.« Tradicionalen je običaj barjanskih lovcev rac, da si v čolnu, nazvanem »brodnik«, postavljajo gašperček, ki jim je za obrambo pred hudim mrazom in hkrati za kuhinjo. »Juha človeka oživi in pogreje,« je nekoč dejal stari lovec Sedej. »Meso in hren dajeta moč in mirno roko, kozarec žametne črnine pa ohranja prijateljstvo.« Eden najbolj znanih čolnarjev na Ljubljanici je bil danes že pokojni trnovski lovec in ribič Žane Breceljnik, šegav človek in tak posebnež, da ga ni več premogla Ljubljana. »Kraljev Žane« je več kot 40 let prevažal po Ljubljanici ribiče in lovce in bil mladim lovcem kot najboljši poznavalec lova na Ljubljanici in Iščici izvrsten mentor. Znana sta bila tudi Če-lesnikov Franc, p. d. Škile, in »ta gluhi Janez.« Okoli Dneva mrtvih, ko umira narava in odpada listje, je po barjanskih partih čudovit lov slok. Bolj kot kjer koli drugje se tu izkaže lovčeva prisebnost in spretnost. V zgodnjih jutmjih in večernih urah te vsak čas čakajo presenečenja in nova doživetja na lovu srnjadi. In kako naj opišem nočno brakado zajcev in lisic pod Krimom? Kdor je ni sam doživel, bi mu zaman pripovedoval o lepoti lova v zasneženi zimi, ko se ti pod nogami lomi poledenela plast zemlje, ko iz daljnega zvonika čuješ polnočno bitje ure, ko stojiš pod hribom, obžarjenem od lesketa mesečine, medtem ko čakaš zajca ali lisico, katera ti goniči z ropotom pri-podijo s polja. Še in še bi se dalo govoriti o lovu na Barju, o tem in onem, kar pa naj prihranim za drugo priložnost. Napišem naj le še nekaj besed o trnovskih lovcih, ki lovijo na Ljubljanskem barju »brez pušk«. To so znameniti lovci žab in ptic. Nekdaj so ob preletu čez Barje lovili v po tleh razprostrte gubene, do 3 m dolge eno-krilne ali dvokrilne, ribiškim vršam podobne mreže, cipe, pinože, brinovke, vararje in dleske. Ptice, ki so se v mreže zaletele, so se zapletle vanje tako, da se niso mogle več oprostiti. Eden najznamenitejših starih »ciparjev« je bil Marenkov Fronc, v svojem času najstarejši trnovski fant. Posebna zanimivost, ki jo je hranil, je bil »Škandrov protokol« iz 1877. leta. Prevzel ga je od Škandrovega Fronca in ga nadaljeval skoraj do svoje smrti. Od Marenko-vega Fronca ga je dobil pok. prof. Sič. Danes je v Narodnem muzeju. V Protokolu so vpisana in v verzih popisana vsa trnovska in krakovska dekleta, ki so ostala stare device. »Žabarji« so lovili žabe deloma s posebnimi vilicami, ostmi, grabljami, »trnki« in celo z golimi rokami. V enem dnevu so nalovili po 300 in več žab. Najuspešnejši je bil nočni lov na obronkih luž, obraščenih z ločjem. Lovec je zagazil z lučjo v ločje in žabe so zaradi svetlobe odrevenele —• lovec pa jih je brez posebnega Marenkov Fronc z raznovrstno lovsko opremo truda zmetal iz luže. Žab je sedaj zaradi izsuševanja Barja vedno manj; v glavnem so ostale le še pliske, rjave, užitne žabe, krastače in zelene žabe. Še vedno je na Barju precej »ptičarjev«, ki levijo ptice in ujede, in sicer predvsem na limanice, ujede pa v zimskem času tudi s pastmi v obliki kletk. Med naj zanimivejšimi je lov šoj. V oktobru nastavijo »šojarji« na nižje drevo 100 do 200 limanic. Tako drevo imenujejo čvenk. Pod drevesom si napravijo iz dračja utico za skrivališče. S piščalko, sestavljeno iz dveh paličic, med katerima je napeto tanko češnjevo lubje, oponašajo klic sove in skobca. Nekateri pa pritrdijo na čvenk tudi sovo. Razjarjene šoje se zaženo proti ujedi, ptičar pa iz svoje utice s piskanjem stopnjuje njihovo »vročo kri«. Ko pa sedejo na čvenk, jim limanice zlepijo peruti, da popadajo na tla in postanejo tako plen šo-j ar jev. Svoje dni so barjanski ptičarji sami kuhali ptičji lim iz rumenih jagod omele, ki raste na hrastu. Zavrelico so tako dolgo mešali, da je izhlapela vsa voda in je ostala le še smolnata tvarina, ki so jo izpirali z vodo in tolkli s polenom, dokler se ni omehčala. Čim bolj je bil lim izpran, tem boljši je bil. S tem, da sem se pridružil vrsti opisovalcev Ljubljanskega barja, sem hotel kot lovec in ljubitelj narave vzbuditi v lovskih vrstah večje aanimanje za še vedno premalo znano, pa vendar tako pestro barjansko lovišče. Kako daleč so tisti časi, ko sem prvič lovil na Barju! Toda vedno sem ostal zvest, tih občudovalec njegove lepote. Srečnih ur, ki sem jih preživel na njem, ne bom mogel nikdar pozabiti. Nasprotno! V mestnem hrupu si jih vedno znova zaželim. Iz mesta si na Barju kaj hitro. Le nekaj hiš pustiš za seboj, pa že stopiš v zeleni Mestni log, sprejemnico Barja. Z leve in desne te pozdravljajo zeleni holmi. Kakor dragim znancem jim pokimaš in ko se skozi zeleneče krošnje bukovega drevja ob Ljubljanici spet in spet oziraš nanje, čutiš, da ti ne zamerijo, ker si prišel lovit v njihovo podnožje. Počasi, mirno teče Ljubljanica in liže breg ob temnem tolmunu. Nobeno prijateljstvo ne vpliva tako blagodejno na človeka in ga v taki meri ne osveži, kakor ta dobrodejni hlad sredi Ljubljanskega barja. Ko greš mimo Ljubljanice, Curnovca, Iščice, Farjevca, Zidarjevega grabna, Šalčkovega grabna, Radne, Prošče itd., srečavaš povsod stare prijatelje iz narave. Eden takih so trije mogočni hrasti ob Ljubljanici, imenovani »Pri treh bratih«, malo naprej od njih so »Lipe«, »Trije topoli« pa stoje ob Iščici. Nad tabo krožijo divje race in se oglašajo s hreščečimi glasovi. V drevju nekaj pritajeno vrši, kdaj pa kdaj zagledaš plahega zajca, na obronku se pase živina in pobič ji veselo igra na orglice. Tu še živi svet mladih sanj, svet, poln naravne lepote, podjetnega upanja in smelih načrtov. Vsak čas se izza drevja oglasi fazan. In potem, ko ti roka seže po puški in — toda kaj bi še pripovedoval! Uharica na Barju Foto b. sežun Naši jubilanti ^ V podnožju mogočnih snežniških gozdov, v slovenskem eldoradu jelenjadi, je praznoval svoj 55-letni življenjski in 38-letni lovski jubilej širom po Sloveniji znani »jelenji lovec« tov. Alojz Sterle. Rodil se je v Leskovi dolini, v srcu gozdov in lovišč, lovcu nadlogarju, tako da ni čudno, da se pretaka v njegovih žilah prava lovska kri. Že kot deček je verno sledil stopinjam svojega očeta; z desetim letom je postal njegov pomočnik. Odslej ga ljubezen do narave in lova ni izpustila iz svojih rok. Osemnajst let star je prevzel svoje lovišče in z njim vred tudi lovsko službo. V desetletjih se je izoblikoval v priznanega lovca in strokovnjaka posebno v jelenjem lovu. Vedno je poln lovskih domislic, veder in zabaven. Tudi v lovski latinščini mu je malokdo kos, kot tovariš pa je tako prijeten, da si vsakdo, kdor ga pozna, želi njegove družbe. Želimo mu še mnogo let zdravja in lova! Sredi januarja je praznoval 60. rojstni dan tov. Anton Avsenik, p. d. Marofar, iz Vrbenj pri Radovljici. Jubilant je član Lovske družine Radovljica in že skoro 33 let pri zeleni bratovščini. Sprva je predvsem cenil visokogorski lov na Begunj-ščici, kjer je kasneje kot zakupnik ustvaril v nekaj letih vzorno gamsje lovišče. Jubilantu, ki je prava gorska korenina, želimo, da bi še dolgo pohajal z jekleno ljubico po naših gorah in da bi kot razgledan gospodarstvenik še dolga leta delal v dobro naše socialistične skupnosti. V kratkem bo stopil v 90. leto svojega življenja starosta Lovske družine Čmi vrh nad Idrijo tov. Avgust Rupnik, p. d. Stari Bizar. Prvega srnjaka je uplenil, ko je bil še mlad fant. Od takrat ga njegova lovska žilica vztrajno vodi po zelenih Zadloških gozdovih in jasah. Stalno življenje v naravi mu je tako okrepilo zdravje in odpornost, da se še danes lahko udeležuje tudi daljših lovskih pohodov. Kljub visoki starosti ima bister spomin in je poln zdravega lovskega humorja. Svojemu lovskemu starosti želimo še daleč preko njegovega 90. leta vrsto zdravih let. Nedavno je praznoval 70-letnico tov. Anton Cajnko, član Lovske družine Brežice. Za tov. Tonetom so že dolga leta uspešnega dela v lovstvu, a ga še vedno vidimo na vsakem lovu čilega in zdravega. Brežiški lovci kličemo jubilantu: »Še na mnoga leta!« in mu želimo obilo lovskega blagra. Lovska družina Kamnik je imenovala za svojega častnega člana dolgoletnega lovca tov. Jožeta Hočevarja, 'ki je 17. februarja praznoval 75-letnico. Naš dragi Pepe je moral letos zaradi bolezni lov opustiti, čeprav je lovil 35 let. Vseskozi je bil dober tovariš in pravičen lovec. Želimo mu skorajšnje okrevanje, da bi s svojimi nasveti še nadalje pomagal lovski družini pri njenem delu. OPRTNIK Valdi in Vitez 2e od 1939. L, posebno pa v zimi na 1941. 1. je pritiskala na vse ljudi mora bližajoče se vojne. Ljudje so se bali nemške zveri, ki je takrat divjala po Evropi in zasužnjevala narod za narodom. Vsi smo vedeli, da so posamezni napadi samo začetek hitro se bližajoče druge svetovne vojne. V tovarniški koloniji v Vevčah smo o vsem tem mnogo govorili; številne razprave so seveda vodili komunisti. Kljub temu pa smo se takratni tamkajšnji lovci, med katere sem se prišteval tudi jaz, odločili za brakado lisic v Gorešci. Nedeljsko jutro je bilo zavito v gosto meglo. Komaj meter si videl predse. Z dvema brak jazbečarjema in puškico enocevko kal. 12 mm, ki mi je visela izpod hubertusa — bil sem še premlad, da bi imel orožni list! — sem se odpravil proti postaji Polje. Ko sem se po znani poti bližal postaji, ki je zaradi goste megle nisem videl, sem zaslišal lajanje psov in vesele glasove Nandeta, Gustlja, Karla, Jožeta in ostalih lovcev. Ob kačji slini so bili v kaj dobrem razpoloženju. Nato je sledil običajen kratek pretep lovskih psov in že smo skočili v vlak. Tudi v vlaku je padlo nekaj krepkih zbadljivk na večnega kavalirja Bajca in zaspanega Nandeta, ki je bil še soboten. In že smo izstopili na postaji Kresnice. Brž na brod pa čez Savo! Ko smo prišli v Rifoče, smo se pri Lovš e tu še malo podkrepili za strmo pot. Tudi na tej ni manjkalo vsakovrstnih dovtipov. Gustelj, ki se je najbolj znojil, je kar naprej hvalil svojo Zinko, ki ga je lepo opremila in bogato založila za ta zimski lov. Revež seveda ni vedel, da mu je razposajena družba že postavila dobrote iz nahrbtnika in mu za nadomestek naložila kamenja, da ne bi bil prehiter v strmi breg. Na hribu so nas čakali Lojze, Ribč, Lovrenc in Tončk s svojimi štirinožnimi pomagači. Kratek pozdrav in skromen počitek na soncu, ki se je prebilo skozi meglo, in že smo krenili naprej, že bolj disciplinirani, saj smo se bližali lisičjemu raju visoke, skalovite in ponosne Gorešce. Se kratko pojasnilo: braikirji levo, strelci desno, na stojišča bo postavljal Lovrenc, streljajo se samo lisice — in družba se je razdelila. Gorešco je decembrsko sonce vso pozlatilo. Pogrnjena je bila z zimskim ivjem. Pod njo je ležalo nepregledno megleno morje. Iz tega morja je štrlelo polno otočkov, vrhov okoliških hribov. Vse je bilo kot v bajki. Pogled na kamnitega velikana je bil izreden. Lojze, vodja brakirjev, pa ni videl lepote zimskega jutra, ker je neprestano gledal na uro in govoril: »Danes jim bomo pokazali!« Končno se je ob dogovorjeni uri oglasil Lojzetov rog. Začel se je zadnji lov lisic v Gorešci pred drugo krvavo vojno. Kmalu se oglasita Vitez in Valdi. S svojima izrednima glasovoma sta napolnila gozd in planino. Zaradi njiju je bilo to decembrsko jutro še lepše. Že je odjeknil strel in še eden, a gonja je šla naprej. Spet strel, po katerem je vse utihnilo. Nato klicanje in brakada se je nadaljevala. »Specialist« za srne, neki resasti istran, je našel svojo žrtev. Pridružila sta se mu še Rjavček in Pubi, posavska braka, in psi so dvakrat gnali na Moravsko in nazaj. Z brakado bi morali končati, če ne bi imeli pridnih brak jazbečarjev Valdija in Viteza, Zetke in Strelka, ki so pridno dvigali in gonili tako, da smo imeli lovci na stojiščih, pa tudi brakirji dovolj dela. Slo je že proti dvanajsti uri, ko se je Valdi spet zelo živo oglasil. Hitro se mu je pridružil Vitez in začela se je ostra gonja, ki smo jo takoj spoznali za lisičjo. Kmalu se je oglasila puška, pa tudi Lojze, ki je zavpil: »Ušla mi je!« Gonja gre naprej in nestrpno čakam, kdaj bo spet počilo. Nič in zopet nič! Kako, da je na Nandetovem stojišču vse tiho? Zaspal je, seveda, na toplem decembrskem soncu! Njegov sosed, sicer zanesljivi Jože, je zgrešil z obema streloma! Star lisjak se je prevrgel preko skale in Jože ga ni več videl. Takoj za njim sta bila vztrajna lisičarja Valdi in Vitez. Gonja je šla navzdol, proti meni. Ze sem pripravil puško, saj se mora lisica vsak trenutek pokazati. Nenadoma pa vse utihne. Zaman oprezujem, kje bom zagledal prepredene lisičje oči, ker vem, da Valdi in Vitez lisice nista izgubila, poznane borbe pa ni bilo slišati. Tedaj se oglasi Valdi z glasom, kot da laja na mrtvo divjad. Hitro skočim v breg in že ga zagledam, kako stoji pred svežo lisičino. Ukažem mu: »Naprej!« Takoj skočita z Vitezom v luknjo. Luknja pa je bila zelo globoka; komaj se je slišal pasji lajež. Ko se približam jami, začujem ostro Valdijevo renčanje. Kmalu zagledam njegov rep in že tudi psa. Vidim, kako nekaj vleče. Toda ni imel lisice — za gobec je držal starega jazbeca in ga vlekel iz luknje, Vitez pa je pomagal od zadaj. Jazbec je bil kmalu moj, psa pa sta se takoj vrnila v jamo. In začel se je ponoven, strašen boj. Mislil sem: »Sedaj bo lisica!« in že sem se pripravil za drugi strel. Ko pa sem v velikem pričakovanju pogledal v jamo, sem zagledal siv gobček drugega jazbeca, ki je pravkar preskočil psa in se spet skril v globoko luknjo. Spet se je začel težek boj, ki je trajal, dokler ni sivi striček pred velikim pritiskom komaj na pol živ prišel na dan. Valdi in Vitez sta se vrnila v jamo še tretjič. Tretja bitka je bila še bolj živa. Ko čakam na njen izid, pridejo Lojze in drugi brakirji, ki se jim je čudno zdelo, zakaj se ne premaknem. Ko zagledajo velika stara jazbeca, ni bilo občudovanju ne konca ne kraja. Tako čakamo na izid tretjega dejanja. Vse slišimo čisto blizu in že je pol psa zunaj luknje. Pred seboj imamo velikanskega lisjaka, ki ne kaže nobenega življenja. Ko pa psa nekoliko popustita, skoči lisjak brakirju pod noge, se pre-vrže čez skale in- že ga je vzela Gorešca s svojo divjino v zaščito. Valdi in Vitez sta ga gnala do vrha, potem pa sta se izmučena vrnila. Dal sem vsakemu pol klobase, a dotaknila se je nista, le mrzli sneg sta lizala. Tako sta zadnjič lovila Valdi in Vitez, brez primere hrabna in zvesta psa. Kakršno je bilo njuno življenje, taka je bila tudi njuna smrt. Kmalu po tem lovu je prišla okupacija in nekega dne je opazil Viteza nemški oficir. Verjetno je bil lovec. Psa je hotel ujeti, najbrž zato, da bi ga kot druge nakradene stvari poslal v Nemčijo. Ko ga je vabil k sebi, je Vitez pokazal svoje ostre zobe in renčal, ko pa ga je hotel prijeti, mu je zaril zobe v zapestje. Nasilnežu se je pocedila kri, nato pa je vzel pištolo in Viteza ustrelil. Živ se Vitez ni predajal! Kmalu nato sem odšel z vso družino v partizane. Valdija smo izročili dobrim ljudem, da bi nanj pazili in ga negovali. Toda Valdi se ni dotaknil nobene jedi in tudi pil ni. Vsak dan je hodil k naši zapuščeni hiši in tulil. Čez nekaj dni je od žalosti za svojim gospodarjem poginil. Tak je bil konec zvestih brak jazbečarjev Valdija in Viteza. Kot partizan sem šel velikokrat skozi Gorešco. Zadnji lov in zvesta psa so mi bili takrat in so mi še danes v neizbrisnem spominu. Kokalj Stanko-Janez Kako pravilno ocenimo srnjaka Pazljiv bralec naše lovske literature si teoretično lahko ustvari podobo, kako naj lovi srnjad. Vendar pa v praksi često naleti na težkoče. Posebno začetniku dela pravilna ocena velike preglavice, ker nima vaje zanjo. Manjka mu zmožnost primerjave, kajti rogovje pogosto ne daje pravilnega zaključka za oceno starosti in gojitveni odstrel. S pravilno oceno, predvsem starosti, pa bi mnogokrat marsikaterega razočaranja ne bilo. V nemški lovski reviji »Wild und Hund« 1955/7 sem čital zanimiv članek »Vom richtigen Anspre-chen der Bocke«. Avtor članka je lovski mojster dr. Schwarz, znan strokovnjak in praktik na tem področju. V članku je avtor skušal podati praktične oprijeme za pravilno presojo srnjakov. Pri tem je nastavek rogovja komaj omenil. S čim si v lovišču lahko pomagamo, da srnjakovo starost lahko pravilno ocenimo? Gojitveni odstrel mora biti pravilen že pri mladi srnjadi, t. j. pri enoletni in dveletni. Prav v teh letih je presoja starosti sorazmerno lahka. Enoletnikovo obličje je enobarvno, temnejše ali svetlejše, ni pa svetlega dela okoli smrčka. Glava je ozka in gladka, izraz otroški. Vrat je tanek in na videz sorazmerno dolg, telo še nedozorelo, nerazvito. Zanesljiv znak je zgodnje prebarvanje. Enoletniki se prebarvajo prvi. V normalnih letih so že v začetku junija rdeči. Enoletniki, ki so še sredi junija sivi in kocasti, nimajo najboljše telesne zasnove. Čas očiščenja rogovja enoletnikov je med majem in julijem, najpogosteje v juniju. Vzrok temu je ta, da enoletniki šele od februarja dalje odvržejo svoje prve gumbe. Rast prvega pravega rogovja se prične zelo pozno. Zato sklep: Ne odstrelimo nobenega srnjačka, če ustreza višina rogovja povprečju enoletnikov v lovišču, zato ker v juniju ali juliju še ni očistil rogovja. Značilno je obnašanje enoletnikov, ki je nemirno, igrajoče in radovedno. Če enoletnik nevarnosti ne spozna dobro, se pogosto varuje s smešnim paradnim korakom in zavija vrat, da bi bolje videl; odskaklja obotavljajoče in večkrat postane. Pri nekaterih enoletnikih se že začenja javljati bela krpa ob smrčku. Ti pa so redke izjeme in pričajo o izredno močni telesni zasnovi. Pri dveletnem srnjaku nastanejo v barvi obličja očitne spremembe. Obličje 'postane bolj pisano. Pogosto je pri rdečkasti podlagi čelo temnejše. V loviščih, kjer lovi avtor (srednjegorska lovišča z nad 500 m nadmorske višine), je značilen znak dveletnika bela lisa ob smrčku. Vrat je še vedno dolg in ozek, trup zelo vitek in na visokih nogah. Pri zelo močno razvitih živalih se mladostni znaki izgubljajo in srnjak je videti starejši, kakor je. Obnašanje dveletnika je še vedno mladostno. Brezskrben je in nepreviden. Pred starejšim se umakne. V borbah z vrstniki je igriv. Normalno razvit dveletnik je v začetku junija prebarvan, rogovje pa ima že sredi maja očiščeno. Tudi trileten srnjak ima še pogosto belo liso ob smrčku, a ne vedno. Vsekakor pa je bela lisa ob smrčku znak mlade divjadi in narekuje previdnost pri odstrelu. Starejši srnjak je često tudi preko ušes svetlosiv ali skoraj bel, kar pa preide brez jasne meje v bolj ali manj sivo barvo. Telo triletnega srnjaka je že bolj čokato, vrat je krajši; telesno je dozorel. Izraz obličja ni več mladosten. Žival se zaveda svoje moči. Igrivega obnašanja ni več. Ne spušča se še v resnejše boje s starejšimi, četudi ima močnejše rogovje. Prebarva se kasneje kot mladi srnjaki. Triletnik kaže pogosto še daleč v junij ostanke zimske dlake. Do treh let spoznamo starost razmeroma lahko. Od tretjega leta dalje pa je starostna ocena znatno težja, ker se značilni razvojni znaki zabrišejo. Pomaga nam samo še vsestransko opazovanje vsega, lahko bi rekli — šesti čut. Razmeroma pisano obličje dveletnikov in triletnikov postaja bolj in bolj zabrisano ter se postopoma spremeni v eno-ličnejšo obarvanost. Ta obarvanost pa lahko preide v bolj ali manj svetlorjavo ali pa v enakomerno temnosivo do čmosive barve. Posebno pred svet-losivo glavo na videz starega srnjaka je treba stalno svariti. Pisec pripoveduje, da oskrbuje lovišče, v katerem se vedno znova pojavljajo srnjaki s sivo glavo, in to že v drugem letu starosti. Če pa žival skrbno opazuješ, lahko opaziš ob smrčku belo liso, ki pa seveda pri celotni svetlejši obarvanosti ni tako jasna. Nekemu znaku pa daje pisec največji pomen. Lahko bi mu rekli »očala«. Z naraščajočo starostjo dobi namreč srnjak okoli oči bolj ali manj svetel obroč, ki je celo pri slabi svetlobi jasno viden. Ta znak imajo pogosto že triletni in štiriletni srnjaki. V tej starosti se ta obroč pozna samo nad očmi. Kakor hitro pa je obroč okrog oči sklenjen, tako da se zdi kot robovi očal, je večinoma dokaz najmanj petletne starosti. Doslej ga ta znak še ni prevaral. Prizna pa, da prav vsak starejši srnjak nima tega znaka. V zvezi s prelivajočo se starostno obarvanostjo obličja, čokatostjo trupa in vedenjem živali si lahko ustvarimo precej točno podobo štiriletnega srnjaka. Močno razvit starejši srnjak ima čokat, kratek vrat. Telo je močnejše in nižje. Vitka, mladostna postava je izginila. Glava se nam kaže bolj oglata, izraz obličja se je očitno izpremenil; videti je nezaupljiv (zelo stari so čemerni). Kretnje so bolj umirjene, hoja mirna, često s povešeno glavo. Če se žival ne čuti varno, hitro odskoči in kvečjemu zelo kratko oprezuje, često le z na pol dvignjeno, nekoliko nagnjeno glavo. Natezanja z vratom, ne- gotovega stopicanja kot pri mladih ni več. Star srnjak si je pridobil izkušnje in postal nezaupen. Tudi obnašanje pred drugimi srnjaki je značilno. Star srnjak ne premišlja mnogo, če gre za njegov življenjski prostor, temveč odžene vsakega nevšečneža. Igrivo bojevanje je minilo. Da bi pri res starem srnjaku telesna oblika zopet prešla v mladostno, pisec ne verjame. Dobro razvit srnjak obdrži po njegovem mnenju do visoke starosti močno telo zrelega srnjaka. Stari srnjaki z videzom mladega srnjaka so najbrž v mladosti zaostali in niso bili nikdar kapitalni. Zanesljivi starostni znaki so brez dvoma tudi: prebarvanje, rast in čiščenje rogovja. Če stari srnjaki jeseni pozno spremene dlako, se prebarvajo (tako tudi stare srne) tudi Spomladi zelo pozno. Konec junija malone sivi in na videz zdravi srnjaki so gotovo stari. Podobno je z razvojem rogovja. Star srnjak odvrže rogovje prej, često že v oktobru ali novembru. Zato pa začne tudi prej s ponovnim nastavkom. Tako je rogovje starih srnjakov že konec januarja ali februarja doraslo, konec marca oziroma v začetku aprila pa že popolnoma očiščeno. Tega pri mladem srnjaku ni. Ta poizkus, podati sliko raznih razvojnih starostnih obdobij, tvorijo le splošni, grobi orisi. Narava nam v svoji mnogovrstnosti žal ne daje nezmotljivega recepta; zato so zmerom izjeme, odvisne od individualnih razlik, od menjajočega se telesnega ustroja in podobnega. Do neke stopnje popolnosti v umetnosti spoznavanja pa se z dobro voljo lahko vsakdo povzpne; dober daljnogled je seveda pri tem prizadevanju najboljši pomočnik. Staro pravilo spoznavanja je: Prvo je obličje (barva, lisa ob smrčku, izraz), postava (noge ter splošen vtis), nato obnašanje in šele nazadnje rogovje. Ta red je nujen! Le če se bomo ravnali po teh pravilih, se bomo izognili marsikateremu razočaranju. Potrebno je stalno opazovanje v lovišču, začenši v zgodnji pomladi, ko živi srnjad še v tropu in tako omogoča odlično primerjavo. Prav to primerjajoče opazovanje živali različnih letnikov in živali istega letnika med seboj od razvojne dobe do očiščenja rogovja in prebarvanja je zelo poučno tudi glede na planirani odstrel, kajti odstrelimo le to, kar ne dosega povprečja lovišča. Za mojstrsko izpopolnitev pa je poleg vsega potrebna tudi velika zmožnost vživljanja, skoraj bi rekel, da je potreben šesti čut. Izpopolniti se v umetnosti presojanja in postati v tem po možnosti mojster, mora biti cilj vsakega, ki ima srečo, da oskrbuje lovišče s srnjadjo. L Bled Z mrhovišča Med Remšenikom in Belo leži sredi gozda majhen travnik. Ker je last kaj žar j a Matička, mu pravijo ljudje Matičkova ravan. Sredi travnika stoji majhen hlev, v katerem najde v jesenskih mesecih zavetje edina Matičkova kravica. Foto Fr. Eržen Kolibica za nočno čakanje Pri tem hlevu sem že v zgodnji jeseni začel nametavati lisicam. V hlevu, ki ima samo majhno linico, sem jih nameraval čakati. Ko je zapadel prvi sneg, se mi je posrečilo precej visoko nad Matičkovo ravnjo pokončati potepuškega volčjaka, 'ki je že dalj časa vznemirjal lovišče. Prerezal sem mu trebuh in ga vlekel po vsem pobočju navzdol do hleva. Tu sem ga pustil kakih 30 korakov od linice, privezanega za količek, da ga lisice ne bi odvlekle v grmovje. Ko sem šel čez štiri dni pogledat, če so lisice že prišle na obisk, sem bil zelo presenečen. Od volčjaka, ki je tehtal najmanj 35 kg, sem našel le glavo lin oglodano hrbtenico. Zato sem hitro pripravil vse potrebno za čakanje, da bi že o prvem mraku lahko sedel v hlevcu. Hitro sem šel domov in natrpal nahrbtnik z vso zalogo volnenih jopic, s klobučevinastimi škornji, naboji in termovko s toplim čajem. Puške s strelnim daljnogledom seveda tudi nisem pustil doma. Ko sem se bližal svojemu čakališču, se je komaj pričelo mračiti. Toda lisica je bila že pri svojem delu. Ko sem pogledal okrog kupa vej, ki je bil naložen ob hlevu, sem jo presenečen zagledal. Hitro puško k licu! V ognju je obležal močan lisjak. Z dolgimi koraki sem stopil ponj in ga odnesel v hlev. Tu sem pobral iz nahrbtnika svojo garderobo, se oblekel in sedel na blazinico iz penastega gumija, ki je za dolgo, mirno sedenje zelo priporočljiva. Do devetih bom čakal, sem sklenil, pa naj pride kaj ali nič, saj lisico že imam! Moja navada je namreč, da čakam od mraka do devete ure; le če je mrhovišče na samoti, sedim izjemoma čez deveto uro. Kjer je mrhovišče bliže prometa, sedim od sedme do enajste ure; na takih krajih pride lisica, ko se promet pomiri. Tako sem buljil v poltemo. Jug, ki je tulil v vrhovih visokih jelk, je gnal temne oblake, ki so zdaj pa zdaj zakrili prvi krajec. Sneg je vidno kopnel. Od strehe je v enakomernem žuborenju kapljala snežnica. Okrog pol osme sem zagledal ob plotu na koncu travnika majhno črno piko. Tista pika je postajala vedno večja in daljša. Ko pa se je odtrgala od sence plota, je bila zopet majhna. Takšni so nočni prividi! Srce pod številnimi puloverji mi je že začelo hitreje udarjati. Sele daljnogled mi je pokazal, da je tista pika velika črna mačka, ne pa lisica. Muce, ki je šla v velikem krogu, nisem hotel streljati, ker sem še vedno pričakoval lisico. Tako je čas le počasi lezel naprej. Vse mogoče misli — vsa lovska ideologija, teorija in praksa — so mi šle skozi možgane, ko sem sedel tako sam sredi zasnežene narave. Ko sem spet pogledal na uro, sem videl, da bo v dveh minutah devet. Zato sem začel počasi slačiti puloverje in jih tlačiti v nahrbtnik, vmes pa sem še enkrat pogledal skoz linico. Nekaj korakov od mrhovišča je stala lisica in nepremično gledala v malovredne ostanke. Previdno sem spet sedel in pomolil puškino cev skozi linico. Tudi ta lisica je obležala v ognju. Naslednji dan je pobral jug zadnje krpe snega, lisice pa zadnje ostanke Fiksija. Ob živi meji Graškega polja imam napravljeno mrhovišče in kolibico, kakršno sem 1954. leta opisal v prvi številki Lovca. Tudi na tem mrhovišču sem imel psa. Da imajo psa lisice prav posebno rade, sem se že večkrat prepričal. Zapadel je precej visok sneg. Neko mrzlo jutro sva šla z lovskim učencem Tončetom krmit srnjad. Ko sva prišla do mesta, od koder se mrhovišče vidi, sva zagledala veliko lisico, ki se je mastila z Bohničerjevo Floro. Z žvižganjem in vpitjem sva jo pregnala, da nama že podnevi ne bi vsega požrla. Le nerada je odšla prav počasi v goščavo. Zvečer je šel čakat Tonče. Tudi njemu sem hotel dati priložnost, da bi spoznal ta način lova in ga vzljubil. Le s praktičnim delom damo namreč mlademu lovcu to, kar mora star imeti. Ni se še zmračilo, ko je ob mrhovišču že počilo. Prepričan sem bil, da je Tonče ustrelil po nerodnosti, kar pa ni bilo res. Ko se je Tonče bližal preži, je bila lisica že na mrhovišču, čeprav se je še dobro videlo. Seveda je Tonče lisico prepodil: odšla je v goščavo, Tonče pa je zlezel na prežo. Komaj pa je preteklo dobrih pet minut, se je li- sička vrnila. Še pred nočjo je bil Tonče z njo doma. Bila je mladica spomladanskega legla. »Kar hitro pojdi nazaj,« sem mu rekel, »ker bo prav gotovo prišla tudi tista, ki sva jo videla zjutraj.« In res. Komaj je bila ura osem, je že prinesel lepega, močnega lisjaka. Poln navdušenja mi je pripovedoval, kako se je razburil, ko je zaslišal šum "v bližnji goščavi, kako je lisjak prišel, kako se je pripravil na strel in še in še. Seveda, lovski tovariš, ni vedno tako, da bi streljal po dveh lisicah v eni noči! Ko boš dobro spoznal lisičje navade, se ti v običajnih pogojih ne bo mnogokrat zgodilo, da bi zaman sedel. Kdor je čakanje na mrhovišču spoznal in ga vzljubil, ne bo težko nekaj ur tiho in skoro nepremično presedel v kolibici, pritrjeni na drevesu. Težko je opisati občutke, ki jih imaš, ko zaslišiš rahlo šumenje in pokanje na zamrzlem snegu, ko se privleče po snegu nekaj temnega, skoraj neverjetno dolgega. V prvem hipu ti sili srce prav v grlo, bojiš se, da ga bo lisica slišala. Počasi pa se umiri, da lahko točno streljaš. Idilično in lepše je čakati v svetli mesečini, toda uspešnejši sta jasna noč brez meseca ali oblačna mesečna noč. V temni noči pride lisica rajši in mnogo prej na mrhovišče, v svetli mesečini pa zelo pozno ali pa sploh ne. V noči brez meseca je seveda nujno potreben strelni daljnogled, ker brez njega ne moreš točno streljati. Mrhovišče pripravi že v zgodnji jeseni in pridno vabi. Ko pade prvi sneg, položi kako večjo mrhovino, da imajo lisice z njo dalj časa opravka, pa boš videl, da neprecenljivi lovski užitek ne bo izostal. Prav gotovo je strel mnogo bolj human kot pa lovljenje v razne priprave za mučenje, ki se imenujejo pasti. Franc Eržen Sani je prinesel! Pepi in Janko sta lovca sosednje lovske družine. Prijetna tovariša sta. Njuna družba mi je bila vedno draga; na lovu, pa tudi pri zadnjem pogonu. Nerazdružljiva prijatelja sta, čeprav različna po značaju kot noč in dan. Janko miren in računarski, da vsako stvar premisli in oceni v odstotkih vseh možnosti. Tudi kadar smo se zbrali za lov, je imel navado, da je preučil vse okolnosti in napovedal: »Danes je več kot devetdeset odstotkov verjetnosti, da bomo uplenili najmanj tri zajce.« Če nismo imeli lovskega blagra, je imel pri roki izgovor: »Kaj morem za to, če se je vseh ostalih deset procentov zarotilo proti nam!« Na ta način je imel seveda vedno prav. Ker je bil tudi sicer vsestransko agilen, je bil svoje čase mobiliziran za okrajnega uslužbenca. Ker je vse pojave ocenjeval v odstotkih, so ga namenili za planerja. Nekaj časa je bil pripravnik, da se je seznanil z besednjakom planerjev, nato pa so ga poslali na planerski tečaj. Ker pa je bil zelo bistre glave, so mu politična predavanja na tečaju odkrila, da se birokraciji pri nas nič dobrega ne obeta. Zato je kmalu po tečaju obesil novi poklic na klin in se povrnil na kmete, kjer je lahko računal brez posebnih tveganj. Pepi pa je slabih živcev in vedno nestrpen. Če se je na lovu brakada obrnila proti njemu, je skakal od nestrpnosti; če pa so psi pognali stran od njega, je preklinjal in glasno pihal skozi nos, da se je slišalo daleč okrog. Zaposlen je bil v trgovini, kjer ga je posebno nežni spol cenil zaradi njegovega ljubeznivega nasmeška in postrež-Ijivosti. Različnost značaja je Pepija in Janka večkrat pripeljala v kaj komičen položaj, ki je mene kot nevtralnega opazovalca silno zabaval. Kljub temu pa sta si bila vedno zelo iskrena prijatelja in odlična lovca. Ker smo si bili sosedje in v najboljših odnosih, smo se večkrat vabili na lov. Tako sem bil nekolikokrat gost v lovišču njune lovske družine. Lovišče je bilo posebno bogato z zajci, pa tudi divji prašiči so se tam stalno zadrževali. Ko sem bil zadnjikrat njihov gost, smo šli nad divje prašiče. To je bilo lani o predpustu. Družbeni oziri so me zadržali na neki zabavi dlje, kot je sicer moja navada. Z mano je bil tudi Janko. Na zabavi sva se dogovorila, da bova zjutraj skupaj krenila na pot. Ko sem se pozno ponoči doma ulegel, sem se za nekaj časa izgubil v težkem snu, ali prav kmalu me je zbudil hud glavobol. Iz izkušnje pa vem, da je najboljše zdravilo za takšne bolezni umik v naravo. Zato sem vstal in si kljub rani jutranji uri oprtal puško ter jo mahnil proti Volčam. Pepi je bil hitro nared. Kmalu se nama je pridružil še neki lovec. Odpravili smo se, da bi dvignili tudi Janka. Janko pa je še spal. Po materi je sporočil, da bo prišel za nami in nas dotekel, še preden napravimo 60 odstotkov poti. Dosti nismo verjeli njegovim besedam. Tako smo se sami napotili po ozki soteski Kamence proti vrhu Kolovrata, kjer se je črna divjad, kot smo vedeli, največ in najraje zadrževala. Kolovrat vam je gotovo znan. To je dolg gorski hrbet, ki se dviga ob desnem bregu Soče do 900 m visoko. Strm je. Po njem se prepletajo senožeti in pašniki z mladim in neurejenim gozdom. Širom po Sloveniji in preko njenih meja je postal ta kraj znan zaradi zelo hudih borb Gregorčičeve in Gradnikove brigade konec aprila in v začetku maja 1943. leta ob pohodu naših brigad v Benečijo. Nebo je bilo oblačno, vendar ni kazalo na dež. Bilo je eno tistih zimskih juter, ko zemlja prvič zadehti in ima človek občutek, da se narava prav počasi prebuja iz globokega zimskega sna. Veter je prinesel na svojih krilih topel poljub Jadrana, da se je tudi v šoji na bližnjih smrekah vzbudil nemir, ki si ga še ni znala prav razlo- žiti. Ftičela se je tako čudno oglašati, da smo se spogledali in kot stari, tudi v ljubezenskih zadevah izkušeni ljudje soglasno ugotovili: »Aha, jo že prijemlje!« Njena »pesem« je bila zares čudna zmes škripanja, kovinskega škrtanja, brušenja in skovikanja, takšna, da bi morda navdihnila kakega skladatelja moderne glasbe. V nekoliko višjih legah se je še držal sneg, ki ga je ponoči pokril poprh. Obetal se nam je zanimiv lov. Po približno poldrugi uril pešačenja navkreber smo se ustavili v Kamenci, da bi se odpočili. Ka-menca je bila včasih majhen zaselek. Prebivalci pa so se naveličali živeti v taki samoti in so se polagoma odselili. Sedaj sameva gori samo nekaj razpadlih poslopij in nekaj takih, ki še razpadajo. Samo ena družina še vztraja v tem kraju in k tej smo se napotili, da bi se ob toplem ognjišču odpočili in okrepčali. Janka seveda ni bilo od nikoder. Domači gospodar nas je zelo gostoljubno sprejel, saj mu je obisk pomenil veliko spremembo v enoličnem življenju. Kmalu nam je razodel, da se divji prašiči zadržujejo prav blizu: »Vsak dan se vidijo sveži sledovi. Moj pes prašiče vsako noč naznači z ostrim lajanjem. Najbrž jih je večje krdelo. Tod okoli se klatijo starka s spomladanskimi mladiči in dva samca, katerih eden se drži krdela, drugi, večji, ki ima stopinje kot odstavljeno tele, pa je bolj samotarski. Po senožetih kar dobro rijejo, zato je prav, da bi jih nekaj podrli.« Sklepali smo, da bomo naleteli nanje prav blizu v gosto zaraščeni globeli, kjer se iz treh grap zbere potok Kamenca. Skozi te grape teko namreč studenci in tu je tudi nekaj mlakuž. Mlad mešan gozd raznih listavcev ima bujno rast in je ves zanemarjen ter prepleten s srobotjem, tako da se že od daleč vidi, da je brez gospodarja. Kraj je bil tedaj še ves pokrit s snegom. Vse okolnosti so bile torej ugodne, le malo premalo nas je bilo. Ko bi vsaj Janko prišel! Misel še ni bila izrečena, ko se je pojavil na vratih ves prepoten in zasopljen, tako da je bil kar zaripel v obraz. Uslužno sem priskočil in mu ponudil žganja: »Na, pokrepčaj se! Ali kaj, za vraga, si delal, da si tako ugnan?« Po izdatnem požirku je komaj izdavil: »I, kaj sem delal? Sani sem prinesel s seboj.« »Sani... Čemu nam bodo sani?« »Kako pa mislite, da bomo prašiča spravili domov? Ali ga bomo mar nosili?« je Janko odgovoril s takšno resnobo, kot da bi divji prašič že visel zunaj na bukvi. Nič se ni smejal; skoraj užaljeno nas je gledal, češ, zakaj se vendar temu čudite. Mi pa smo še vedno začudeno strmeli vanj. Jaz sem celo mislil, da so to posledice sinočnjega popivanja. Pepi pa je pričel pihati kot merjasec, dokler ni obupano vzdihnil: »Sani greš vlačit gor? Ali si mar s pametjo skregan ali kaj?« V resnici ni šala, prinesti skoraj dve uri visoko v hrib nad trideset kilogramov težke sani. Ooividno je Janko po naših obrazih sklepal, da nam je dolžan obširnejšega pojasnila: »Stvar je taka: Vreme je danes ugodno, mi smo dobri lovci in divji prašiči bodo tu nekje blizu. Več ko osemdeset odstotkov je verjetnosti, da bo lov uspešen. Ko sem doma vse to premislil in pre-tuhtal, sem prevzel nase dvajset odstotkov tveganja, da bom vlake prazne nazaj vlačil. Ali ni samo to. Med nami je naš gost najmlajši, potem sem po vrsti jaz. Če bi prašiča uplenili, bi moral jaz teči po vlake, ker sta vidva starejša od mene in gost pri tem ne pride v poštev. Če bi od tu tekel po sani, bi bil to dvojni trud in zato se dvajset odstotkov tveganja vsekakor izplača.« Tej neizprosni, čeprav drzni logiki se res ni bilo moči upirati; zato smo se vsi od srca nasmejali. Samo Pepi se ni mogel premagati, da bi se ne obregnil: »Uf, že zopet tvoji procenti! Raje bi se vprašal, če ti je glava stoodstotno na mestu!« Janko ni bil prav nič užaljen. Podobnih izbruhov svojega prijatelja je bil vajen, zato se je z nami prisrčno smejal in predložil: »Sani že imamo; manjka še divji prašič. Haj-dimo nadenj!« Predlog smo sprejeli brez oporekanja. Hitro smo sestavili načrt. Šli bomo skupaj, dokler divjih prašičev ne zasledimo. Potem pričnemo s pritiskanjem na čim manjše razdalje. Oprtali smo nahrbtnike, vzeli puške in se napotili v hrib. Sani smo seveda pustili pri hiši. Tisti dan so nam bili bogovi sreče prav posebno naklonjeni. Niti dve sto metrov nismo šli v hrib, ko smo presledili mladega spomladanca. Kdo ve, kako se je izgubil od krdela. Kratek posvet. Janko bo pritisnil po sledu, mi trije pa se v primerni razdalji postavimo nad globel, v katero vodi sled. Sklenili smo, da samice ne bomo streljali in že smo pohiteli na izbrana stojišča. Upravičeno smo sklepali, da spomladanec ni mogel iti daleč. Če pa je šel, bi ga zgoraj tako ali tako presledili. Potihoma smo celo upali, da se je zateklo v gozdiček celo krdelo. Odhitel sem v dogovorjeno smer, a že po nekaj sto metrih me zaustavi pok puške. Temu je sledil še eden in po krajšem presledku še eden. Vselej neučakani Pepi je vpil: »Ali je kaj? Kaj je bilo?« Ko je tudi k meni prišel njemu namenjeni odgovor: »Prašič je! Že leži,« sem se vrnil v smer streljanja. Tam sem našel Janka, ki je že vlekel skozi grmovje mladega, kakih 50 kg težkega divjega prašiča. Torej le ni zaman prinesel sani! Celo Pepi je' moral priznati, da je bila Jankova verjetnostna računica to pot brezhibna. Janko Perat KINOLOŠKE VESTI KOLEDAR KINOLOŠKIH PRIREDITEV V 1956. LETU I. Lovski psi Klub za goniče: 11. in 12. II. pregled (ocena zunanjosti) goničev v Kopru; sodnika Ivan Zupan in dr. Janko Lavrič. 15. IV. pregled v Trbovljah. 29. IV. pregled v Dravogradu. 6. V. pregled v Vidmu -Krškem. 12. V. pregled v Kočevju. 13. V. pregled v Celju. 20. V. a) pregled v Mozirju. b) pregled v Škofji Loki. 3. VI. pregled v Kopru. 6. X. pregled v Mostu na Soči. 6. in 7. X. pregled in preizkušnja v Črnomlju. 7. X. preizkušnja in tekma v Brdih. 14. X. a) preizkušnja in tekma v Celju, b) pregled in preizkušnja na Vrhniki. 21. X. a) preizkušnja in tekma v Radljah ob Dravi, b) preizkušnja in tekma v Vidmu - Krškem. 28. X. a) preizkušnja in tekma v Boštanju, b) preizkušnja in tekma v Škofji Loki. 4. XI. a) preizkušnja in tekma v Ilirski Bistrici, b) preizkušnja in tekma v Dobrem polju. 11. XI. a) pregled in preizkušnja v Kamniku, b) preizkušnja in tekma v Sežani. 18. XI. a) pregled in preizkušnja v Grosupljem, b) preizkušnja in tekma v Kopru. 24. in 25. XI. a) pregled in preizkušnja v Novem mestu, b) tekma za republiško prvenstvo; kraj bo določen naknadno. Sodniki za prireditve bodo določeni naknadno Društvo brak jazbečar: 15. IV. pregled (ocena zunanjosti) brak jazbečar- jev v Ljubljani; sodnik ing. Oskar Kosler, pripravnika Ludvik Grilc in Miloš Kelih. 22. IV. pregled v Postojni; sodnik Slavko Kovač, pripravnik Miloš Kelih. 29. IV. pregled v Dravogradu; sodnik Slavko Ko- vač, pripravnika Ivan Hartl in Rado Cenčič. 6. V. pregled v Slovenski Bistrici; sodnik Slavko Kovač, pripravnika Rado Cencič in Ludvik Drimel. 13. V- pregled v Celju; sodnik ing. Oskar Kosler, pripravnika Ivan Hartl in Ludvik Drimel. 20. V. pregled v Mozirju; sodnik Slavko Kovač, pripravnik Ludvik Drimel. 27. V. pregled v Lescah; sodnik Slavko Kovač, pripravnika Ludvik Grilc in Miloš Kelih. 3. VI. pregled v Radečah; sodnik Slavko Kovač, pripravnik Ivan Hartl. ■ i.i- lO. VI. pregled v Kočevju; sodnik Slavko Kovač, pripravnik Marko Bulc. 7. X. tekma v Poljčanah. 7. X. tekma v Kočevju. 14. X. tekma v Celju. 14. X. tekma v Ljubljani. 20. X. tekma v Dravogradu. 27. X. tekma v Lescah. 3. XI. tekma v Postojni. 10. XI. tekma v Vidmu - Krškem. Sodniki in pripravniki za tekme bodo določeni naknadno. Društvo ljubiteljev ptičarjev: 18 I. do 25. I. in od 1. II. do 8. VIII. strokovna predavanja o vodstvu in rabi lovskega psa; predavanja bodo ob 20. uri v kmečki sobi restavracije »Slavija« v Ljubljani; predavatelj Bogdan Sežun. Enaka predavanja bodo meseca marca in meseca septembra na Štajerskem; točen datum, kraj in predavatelj se določijo naknadno. 8. IV. pomladanska vzrejna tekma ptičarjev v Ajdovščini; sodnik Bogdan Sežun, pripravnik Pavel Cvenkel. Vodjo tekme določi OLZ Gorica. 15. IV. pomladanska vzrejna tekma ptičarjev v okolici Maribora; sodnik Jože Škofič, pripravnik Ivan Hafner. Vodjo tekme določi OLZ Maribor. 15. IV. pomladanska vzrejna tekma ptičarjev v Murski Soboti; sodnik Julij Koder, pripravnik Janez Gederer. Vodjo tekme določi OLZ Murska Sobota. 22. IV. pomladanska vzrejna tekma ptičarjev v Ljubljani; sodnika Julij Koder in Jože Škofič, pripravnika Branko Maček in Rino Simoniti; vodja tekme Bogumil Lisek. 6. in 7. X. jesenska vzrejna in širša poljska tekma ptičarjev v Ptuju: sodnika Julij Koder in Jože Škofič, pripravnik Rino Simoniti. Vodjo tekme določi OLZ Ptuj. 13. in 14. X. zvezna uporabnostna tekma ptičarjev v okolici Ljubljane, ki jo priredi Kinološka zveza FLRJ, izvede pa Društvo ljubiteljev ptičarjev; sodniki: po eden iz LR Srbije in LR Hrvatske in sodniki KUS-a: Julij Koder, Bogdan Sežun, Jože Škofič; pripravniki Ivan Hafner, Janez Gederer, Branko Maček, Pavel Cvenkel in Rino Simoniti; vodji tekme Ljuban Zadnik in Bogumil Lisek. 21. X. uporabnostna tekma Špani jelov v okolici Ljubljane; sodnika Bogdan Sežun in Jože Škofič; vodja tekme Pavel Cvenkel. Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev: 29. IV. pregled (ocena zunanjosti) in vzrejna tekma jamarjev v umetnem rovu v okolici Maribora; sodnika Teodor Drenig in Otmar Cvirn. 3. VI. pregled in propagandna tekma jamarjev v umetnem rovu v okolici Kopra; kraj in sodniki se določijo naknadno. 9. in 10. VI. pregled in vzrej na tekma jamarjev v rovu in na zemlji v Ljubljani; sodnik Ivan Caf; drugi sodnik se določi naknadno. 16. in 17. VI. pregled in vzrejna tekma jamarjev v rovu in na zemlji v okolici Kranja; sodnik Teodor Drenig; drugi sodnik se določi naknadno. V mesecu maju pregled in vzrejna tekma jamarjev v rovu in na zemlji v okolici Celja; sodnika Teodor Drenig in Mirko Konrad. 29. in 30. IX. uporabnostna tekma jamarjev v rovu in na zemlji v okolici Krškega; sodnika bosta določena naknadno. 21. X. vzrejna oziroma uporabnostna tekma jamarjev v okolici Maribora; sodnika bosta določena naknadno. V mesecu oktobru po možnosti mednarodna tekma jamarjev s pravico podeljevanja naslova kandidata za mednarodno prvaštvo v delu »CACIT« v okolici Ljubljane; sodniki bodo določeni naknadno. II. Športni in službeni psi Klub ljubiteljev športnih psov: Spomladi strokovno predavanje po radiu; predavatelj dr. Jože Malavašič. Spomladi in jeseni pregled (ocena zunanjosti) športnih psov v Ljubljani, Kranju, Celju in Mariboru; sodniki Teodor Drenig; Franjo Bulc in Stanko Arko. V mesecu aprilu, maju in juniju praktični tečaji za šolanje psov v Ljubljani, Celju in Mariboru; vodnika tečaja za Ljubljano in Celje Ivan Klemenčič in Bogdan Sežun, za Maribor Jože Grobin. V letu 1956 izpiti šolanih psov v Ljubljani, Celju in Mariboru za 0—I, 0—2 in sledarje; sodnik Teodor Drenig. V mesecu maju nastopi šolanih psov ljubljanske ekipe v Izoli, Kopru, Gorici — Ajdovščini, Idriji, Škofji Loki — Kranju, Ljubljani in v Postojni — Ilirski Bistrici, mariborske ekipe pa v Mariboru, Ptuju, Slov. Bistrici, Slovenjem Gradcu, Dravogradu, Guštanju in v Prevaljah. Morebitni nastopi šolanih psov ob mednarodnih razstavah psov v Zagrebu, Celovcu in Gradcu. Jeseni po potrebi tekma šolanih psov v Ljubljani ali v Mariboru; sodnika Teodor Drenig in sodnik iz inozemstva. KUS Klub za goniče obvešča svoje člane, da bo redni letni občni zbor v nedeljo 11. marca ob 9. uri v kmečki sobi restavracije Slavij a v Ljubljani. Člani naj se občnega zbora zanesljivo udeleže. Okrajne lovske zveze prosimo, da pošljejo na občni zbor kinološke referente. Ljubitelji goničev vabljeni. Klub za goniče Lovskim družinam in rejcem goničev! Klub za goniče prosi lovske družine, ki love z goniči, da poberejo od svojih članov letošnjo članarino za Klub, rejce goničev pa vabi, da plačajo članarino za Klub pri svojih lovskih družinah. Članarina je H00 dinarjev. Lovska družina naj zbrano članarino pošlje Klubu za goniče; pri svoji pošti naj vzame obrazec položnice Narodne banke in ga izpolni tako, da pri številki računa vpiše: 601-305-1-463 Mestna hranilnica ljubljanska. Ko bo lovska družina nakazala zbrano članarino, naj pošlje Klubu tudi seznam članarine. Nato bo Klub poslal članske izkaznice. Člani Kluba imajo med drugim pravico, da se lahko udeleže vsake prireditve Kluba, zlasti pa tistih, na katerih se ocenjuje zunanjost, naravna zasnova in delo goničev; da dobe strokovni nasvet glede vzreje (izbira plemenjakov), vzgoje in šolanja goniča in da se vpišejo za določeno takso njihovi goniči v evidenčne knjige psov, medtem ko morajo nečlani plačati dvojno pristojbino. Klub za goniče Prijavljene in zaščitene psarne: »LITIJSKA« za ptičarje in službene pse; lastnica Andreja Maček, Šmartno pri Litiji. Psarna »TROJANSKA« za službene pse je prešla v last Antona Hrovata, Ljubljana, Opekarska cesta 38. Nov kinološki sodnik za ocenjevanje zunanjosti službenih psov: dr. Brane Čebin, Ljubljana, Stoženska 125. Novi sodniški pripravniki za ocenjevanje zunanjosti službenih psov: Ciril Vaši, Ljubljana, Rožna dolina, cesta VI/28, Janez Klemenčič, Ljubljana, TitOVa 131. Tfrrn