LETO XV. ST. 46 (721) / TRST, GORICA ČETRTEK, 16. DECEMBRA 2010 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA NOVI CENA 1 EVRO UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY WM NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Drago Štoka Spomin na Osimo Meseca maja 1.1975 je bil v Devinu ustanovni kongres Slovenske skupnosti in že sva se morala z Bogomirjem Špacapanom (on je bil novoizvoljeni predsednik, jaz pa deželni tajnik) spoprijeti z velikim problemom, ki ga je s seboj prinesel podpisani sporazum med Italijo in Jugoslavijo v Osimu. Spominjam se, da me je avgusta enkrat telefonsko poiskal dr. Janko Jeri, strokovnjak manjšinskega prava in stalni sodelavec na Inštitutu za manjšinska vprašanja, in me naprosil za zaupen pogovor. Nisem vedel, za kaj gre, a njegovo povabilo je bilo zelo urgentno. Dobila sva se v gostilni Pri pošti v Bazovici in v daljšem uvodu mi je povedal, in to v strogi tajnosti, da bo kmalu podpisan sporazum med Italijo in Jugoslavijo. Razložil mi je delno ozadje pogajanj med obema državama, me ponovno zaprosil za strogo tajnost o vsem, kar mi bo povedal, in končno zaključil, da moramo zamejski Slovenci ta mednarodni dvostranski sporazum ne samo pohvaliti, ampak tudi močno podpreti. Dodal pa je dobesedno: "Z zaščitnim zakonom za Slovence v Italiji pa ne bo v sporazumu nič, ampak bo le ustna obveza na italijanski strani, da ta zaščitni zakon čim prej sprejme po svoji interni politični poti". Nad to novico seveda nisem bil navdušen, a sem vedel, da je meja tisti problem, ki žuli Jugoslavijo oz. Slovenijo. Jeri me je seznanil tudi z nekim novim projektom, ki bo v dvostranskem sporazumu, to je z industrijsko cono na Krasu, v območju katere, da bo vse poslovanje dvojezično in da bo po njegovem to velika stvar. Tudi to idejo o mega gospodarskem kraškem projektu sem sprejel v vednost, a smo potem pri Slovenski skupnosti kmalu spoznali, da iz te moke ne bo prav nobenega kruha. Da končam: mednarodni Osimski sporazum je predvideval dve glavni točki: dokončno ureditev meje med Italijo in Jugoslavijo ter ustanovitev industrijske cone na Krasu, o našem zaščitnem zakonu pa nič! Zaščitni zakon (v okrnjeni obliki!) smo dobili šele leta 2001, torej 26 let po podpisu sporazuma v Osimu. Industrijska cona na Krasu (proti kateri je bila Slovenska skupnost od vsega začetka!) pa preložena v nedogled. Edino, kar je sporazum v Osimu rešil, je bilo vprašanje meje in to drži še danes. Vsaj to, drugače bi danes samostojna slovenska država ne imela opravka samo z mejo s Hrvaško, ampak tudi tisto z Italijo. To dvoje skupaj bi pa znalo biti za Slovenijo celo usodno. S te strani je bil podpis mednarodnega sporazuma v Osimu pred 35 leti nedvomno dalekovidno in pozitivno dejanje! Predbožično vzdušja Foto DPD OPZ Emil Komel Gorica Revija otroških in mladinskih zborov "Naj petje vaše seje tisočero cvetje!" MALA CECILIJANKA njih je svet glasbe spoznala v Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici, ki ga od ustanovitve zavzeto in z intelektualno širino vodi prof. Silvan Kerševan. Glasbena šola tako poskrbi tudi za zborovodski podmladek v naših otroških zborih, po živahni vitalnosti katerih lahko sklepamo, da pri nas slovenska pesem še dolgo ne bo usahnila. /stran 15 Iva Koršič Deževen popoldan na praznik Brezmadežne, 8. decembra, je v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici obžarilo tisočero veselih in žarkih sončec, ki so zasijala na vedrih obrazih otrok, ko so v posameznih zborih na odru peli pesmi, izbrane za spored letošnje Male Cecilijanke. Revijo otroških in mladinskih zborov že nad trideset let na isti dan prireja Združenje cerkvenih pevskih zborov, ki mu predseduje prof. Lojzka Bratuž, desna roka katere je Albert Devetak. Tudi letos so organizatorji spored razdelili na dva dela, saj se je na revijo prijavilo osemnajst zborovskih sestavov; eden je sicer nastop odpovedal. Vsakič je dvorano zasedla mala in velika publika, o kateri pa moramo, resnici na ljubo, povedati, da bi morala biti bolj disciplinirana in obzirna do nastopajočih. Marsikateri starši so ob koncu izvajanja svojih otrok odhajali iz dvorane, kar je seveda moteče vplivalo na ostale poslušalce, pa tudi na izvajalce na odru. Smisel revij naj bi bil tudi ta, da se otroci navadijo na poslušanje vrstnikov-pevcev drugih zborov, saj se od tega lahko marsikaj naučijo, med drugim biti pozorni poslušalci. Mimo te 'graje' pa moramo resnično pohvaliti starše, ki vztrajno in skrbno vozijo otroke na pevske vaje in jih podpirajo pri pevski dejavnosti. Brez njihove dobre volje bi zborčki ne mogli uspevati. To seveda velja tudi za požrtvovalne, potrpežljive in otroškemu petju predane, v glavnem zelo mlade pevovodkinje (pa tudi za vse, ki so na klavir ali na druga glasbila spremljale petje), ki vztrajno in z ljubeznijo vodijo svoje pevce v odkrivanje glasbenih poti. Marsikatera od Študijski center za sodalno-politična vprašanja Krožek Anton Gregorčič je v Gorici v Centru Bratuž minuli ponedeljek priredil predstavitev in pogovor o zborniku Osimo in Goriška, ki je izšel ob 35-letnid podpisa osimskih sporazumov in 25- letnici izgradnje briške ceste. Julijan Čavdek, Andrej Malnič, Jože Šuš-melj in Tomaž Vuga so po pozdravu predsednika Krožka Marjana Terpina sooblikovali lep večer, ki je še enkrat osvetlil Osimski sporazum, predvsem pa so spregovorili o njegovi pripravi in posledicah, ki so še danes pomembne, saj je dokončno mednarodno potrdil in zakoličil sedanjo mejo med Slovenijo in Italijo. V Pogledih z dne 1. decembra 2010 Ljubljanski nadškof dr. Anton Stres takole razmišlja: “Resje, da medkulturni dialog, ki so ga napovedovali in obljubljali, ni zaživel. Zato pa medkulturnost poraja nekritičen kulturni eklekticizem in kulturno poplitvenje. Prvi je isto kot kulturni relativizem. Kulture pojmujejo kot enakovredne in zlahka zamenljive. Zato ni potrebe po kulturnem dialogu, po dialogu med kulturami, ker vsak kulturni pojav jemljejo kot enako upravičen in zato nadomestljiv z drugim podobnim. Če pa je vsako ravnanje ali vsak pojav enako upravičen, potem nima pomena razpravljati o tem, kaj je prav in kaj ni, ampak si ljudje poljubno izbirajo razne vzorce obnašanja. Kjer je vse enako, res in prav, ni nič docela res in prav in ni vredno razpravljati ali se celo kritično soočati. Potem tudi lastna kulturna identičnost izgublja svojo veljavo in postaja poljubna in potrošna dobrina. Tako prihaja do izgube domoljubja in volje po ohranitvi lastne kulturne identičnosti. Če pa hočemo, da bo medkulturni dialog ploden in smiseln, morajo imeti sogovorniki jasno zavest o svoji identičnosti”. Komisija DZ o slovenski šoli v Italiji Enoglasno so potrdili sprejete sklepe Tržaški politični utrip Pristanišče - uplinjevalnik -železarna in še kaj Člani Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, ki jo vodi predsednik Miro Petek, so 8. decembra po razpravi, v katero so se vključili tudi posamezno, enoglasno potrdili sprejem sklepov o slovenskem šolstvu v Italiji: poziv Vladi RS, da še naprej opozarja Italijo na dosledno spoštovanje meddržavnih in mednarodnih dokumentov o posebnem statusu slovenske manjšine in njenih inštitucij, podpora prizadevanjem za oblikovanje posebnega zakona, ki bo dodatno jamčil avtonomijo šolstva, podpora delovanju Urada za Slovence in Ministrstva za šolstvo in šport pri stalnem opozarjanju na deželni in zvezni ravni o problematiki slovenskega šolstva v FJK. Poleg ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjana Žekša, predstavnika Ministrstva za šolstvo in šport, pedagoške svetovalke za šole s slovenskim jezikom Andreje Duhovnik Antoni so bili vabljeni še oba slovenska svetovalca v Deželnem svetu FJK Igor Gabrovec in Igor Kocjančič, SSO in SKGZ ter ravnatelji višjih srednjih šol s Tržaškega in Goriškega. Te je na seji zastopala Andreja Duhovnik Antoni. V razpravi je bil minister Žekš sicer mnenja, da sama manjšina ne ve, kaj bi na področju šolstva rada, vendar je poudaril, da je ključna avtonomija slovenske šole ob kompromisih, ki bodo potrebni zaradi nastajajočih sprememb. Pomembno se mu zdi dopolnilno izobraževanje, ki ga opravljajo šoli vzporedne manjšinske ustanove. Rado Gruden je kot predstavnik Ministrstva za šolo in šport poudaril, da sloven- sko ministrstvo bdi nad sprotno situacijo slovenskih šol v Italiji, ki so zajamčene z mednarodnimi sporazumi, tesno sodeluje s svetovalko Duhovnikovo in torej dobro pozna zamejsko šolsko problematiko na Tržaškem in Goriškem ter dvojezične šole v Benečiji. Zavedajo se nevarnosti, ki bi lahko pretile slovenski šoli pod pretvezo racionalizacije. Manjšina naj bo enakopraven sogovornik italijanskim državnim organom, nobenih sprememb brez njenega soglasja, ohranjena naj bo raznolika ponudba šolskih smeri (trenutno jih je 17), parametri za slovensko šolo naj se pozitivno razlikujejo od tistih, ki veljajo za večinsko šolstvo. Višja pedagoška svetovalka Andreja Duhovnik je v svojem izčrpnem in stvarnem posegu opozorila na nezadostnost sedanje formulacije 13. člena zaščitnega zakona za avtonomijo slovenske šole, na dejstvo, da za združevanje ravnateljstev ni kriva nova italijanska zakonodaja, pač pa dejansko pomanjkanje ljudi za ravnateljska mesta. Ugotovila je, da šole nastopajo vsaka zase (tudi na škodo druge), da bi napolnile svoje raz- rede, ko je čas vpisov, potreben pa bi bil skupni nastop, skupna enotna strategija. Predstavnik SKGZ Livio Semolič se je strinjal, da manjšina nima enotnega pogleda na šolo in dvomi, da bo do poenotenja prišlo, saj je diskrimi-nant več. Npr. ena stran skrbi za kakovost šole, drugi pa je le do tega, da ostane število šol po vaseh nedotaknjeno, kar postaja, po njegovem mnenju, tudi že pedagoško vprašanje. Potrdil je priprave na novi zakon o slovenski šoli, ki je sicer v obdelavi, a ni možnosti, da bi bil v kratkem sprejet. Jelka Cvelbar, ki je posegla za SSO, se je strinjala s potrebo po avtonomiji šole in po skupnem razvojnem načrtu zanjo. Z zadovoljstvom je v gradivu za sejo prebrala točno opredelitev, da so v Italiji šole s slovenskim učnim jezikom in da je edina dvojezična šola v Benečiji. Replicirala je, da tudi tisti, ki se ne nameravajo zlahka odreči šolam, ki so zajamčene Slovencem v Italiji z mednarodnimi sporazumi, ne delajo tega le zaradi folklore, pač pa si prizadevajo za kakovostno in sodobno slovensko šolo. Vsekakor pa mnoge majhne šole, celo enorazrednice, postavljajo na laž dvome o pedagoški ustreznosti malih šol in dokazujejo danes svojo veliko vitalnost ter postajajo mnogim vabljive. Nadgradnjo šole s slovenskim učnim jezikom v dvojezičnost odločno odklanja. /stran 9 Postavka je iz leta 2009, sredstev pa ni od nikoder Rimske zamude ogrožajo skoraj štiri milijone sredstev Sklada za Trst Rimske zamude z dodelitvijo finančnih sredstev Skladu za Trst resno ogrožajo uresničitev že odobrenih načrtov v vrednosti za skoraj štiri milijone evrov. Gre za denar, ki je bil leta 2009 porazdeljen javnim upravam, gospodarskim in znanstvenoraziskovalnim ustanovam ter ne nazadnje številnim kulturnim Na dnu... JE RES NESRAMNO, KAKO SE V PARLAMENTU PRODAJAJO BREZ DOSTOJANSTVA! PRAV IMATE! PRIHODNJIČ BO TREBA KUPITI BOLJŠE POLITIKE! Kot je znano, se je Trst kot mesto in pomembno pristanišče po zaslugi korenitih državnih posegov cesarice Marije Terezije in njenih naslednikov močno razvilo in doseglo naj višji vzpon v demografskem in trgovskem prometu v obdobju pred prvo svetovno vojno. Ko je nato pripadel Italiji, je izgubil podlago za nadaljnji razvoj. Italijanska država ga je iz političnih razlogov morala finančno in tudi drugače podpirati, vendar se ni nikdar več postavil na lastne noge, in to kljub svoji edinstveni geopolitični legi za delovanje pristanišča z njegovim nekdanjim zaledjem. To dejstvo pogojuje namreč tudi danes njegov razvoj, ker se ne more rešiti stare zaprtosti in se odpreti skladno s sodobnimi časi in zahtevami. Se vedno se preveč ukvarja s samim seboj in svojimi različnimi dušami in s preteklimi travmatičnimi dogodki. Kaže, da se v zadnjem obdobju nekaj le spreminja, četudi še nekoliko obotavljajoče zaradi močno ukoreninjenih očitnih in podzavestnih predsodkov do spreminjanja nove stvarnosti. Zato si oglejmo nekaj značilnih dogajanj, ki so ta čas v ospredju. Začnimo pri pristanišču. Za del območja starega pristanišča je bila končno sprejeta nova urbanistična ureditev, ki naj bi omogočila uresničitev novih pobud v korist mestu kot takemu, potem ko je desetletja propadalo zaradi splošne zapuščenosti, ker ni več služilo pristaniškemu prometu, ki se je preusmeril na področje novega pristanišča med Sv. Andrejem in Skednjem. Omenjeno urbanistično spremembo so podprle tako Pristaniška oblast oz. Pristaniška ustanova, tržaška Občina in Pokrajina ter Deželna uprava. Tako ovrednotene površine v starem pristanišču so bile pred kratkim že dane v zakup raznim podjetniškim skupinam, ki so se obvezale, da bodo v nove objekte vložile znatna finančna sredstva. Ožja skupina tržaških gospodarskih operaterjev se s sodnimi prizivi sicer upira novi namembnosti dela starega pristanišča, vendar vse kaže, da je vrnitev na staro izključen. Staro pristanišče s svojimi več kot 75 hektari bo tako lahko služilo kot model sobivanja med pristaniščem in novimi kvalificiranimi dejavnostmi, ki so vezane na morje, kot so navtika, turizem, kultura in trgovina ter poslovna središča podjetij, katerih dejavnosti so povezane z morjem. Konec minulega novembra je Pristaniška oblast že podelila koncesijo za 70 let novo ustanovljeni družbi Por-tocitta' za prenovo in upravljanje območja starega pristanišča. Drugo aktualno vprašanje v zvezi s pristaniščem je izbira novega predsednika Pristaniške oblasti, ki mora upravljati pristaniške dejavnosti. V bistvu gre za državno ustanovo, v katere pristojnost spada območje morske obale in posledično vse, kar se na tem območju, ki je državna last, dogaja in postavlja. V ta namen upravlja tudi lasten proračun. Zato je razumljivo, da se za vodstvo te ustanove potegujejo razni centri političnega vplivanja. Z letošnjim 4. decembrom se je namreč iztekel petletni mandat predsedniku Boniciolliju, za čigar nasledstvo se, kot rečeno, potegujejo razni krogi s svojimi kandidati. Za samo imenovanje predsednika je pristojno ministrstvo za infrastrukture. Predlagani kandidati za to mesto so tržaški župan Dipiazza, dosedanji predsednik Boniciolli in nekdanja predsednica Monassijeva. Deželni predsed- Povejmo na glas nik Tondo mora v 30 dneh predlagati pristojnemu ministrstvu enega od navedenih kandidatov. Obstaja možnost, da ne bo predlagal nobenega od kandidatov, temveč prepustil ministru odločitev, da imenuje "superkomisarja" za vodenje nove načrtovane povezave med pristaniščema Trst in Tržič. Sedaj je spet v ospredju problematika v zvezi z načrtovanim uplinje-valnikom pri Žavljah. Vode je razgibala študija skupine znanstvenikov tehničnega omizja, ki je nastalo na pobudo področnega sindikata gasilcev. V svoji študiji so se znanstveniki osredotočili na vpliv delovanja omenjene naprave na morsko okolje in pri tem ugotavljajo, da bi raba klora za čiščenje cevi privedla do dejanske sterilizacije predvsem Miljskega zaliva, to se pravi izumrtja velikega dela mikroorganizmov v morju in nastanek raznih strupenih snovi. Skratka, prizadet naj bi bil ves Tržaški zaliv predvsem zaradi svoje nizke povprečne globine, ki znaša le 16 metrov. Člani omenjene študijske komisije so v predloženi vladni dokumentaciji ugotovili ponarejene podatke in še druge nedopustne pomanjkljivosti. Škedenjska železarna še vedno povzroča zaskrbljenost več sto v njej zaposlenih delavcev, ki bi po njenem načrtovanem zaprtju morda ostali na cesti. Vodstvo podjetja zatrjuje, da bo železarna delovala vsaj do leta 2015. Novi regulacijski načrt, ki ga pripravlja tržaška Občina brez posvetovanja z zainteresiranim prebivalstvom, je zaradi številnih protestov občanov in kvalificiranih strokovnjakov obtičal v slepi ulici. Županu Dipiazzi pa se izteka mandat in zato nima političnega interesa, da bi načrt bil čim prej odobren, ker bi moral pristati na številne zahtevane popravke. Še vedno pa ugodno odmeva uprizoritev Nekropole pisatelja Borisa Pahorja v tržaškem gledališču Verdi v slovenščini. Alojz Tul in športnim društvom. Veljavna pravila po neki perverzni logiki določajo, da če ne bo Rim dejansko nakazal tržaški prefekturi določene vsote v višini 3,8 milijona evrov v tem letu, bo denar dokončno izgubljen. Kljub obljubam, ki se iz Rima oglašajo vse od meseca septembra, denarja ni od nikoder. Zanimivo bi bilo razumeti, kako si Rim lahko privošči, da črta denar zaradi tega, ker ga sam še ni nakazal. Komsija za Trst, ki upravlja istoimenski sklad, se bo prihodnji teden sestala z namenom, da preveri dejansko stanje in določi pobude, ki naj preprečijo najhujše. Zlasti bo pri tem pomembna vloga tržaških parlamentarcev, ki so očitno v Rimu še vedno premalo glasni. Sredstva iz Sklada za Trst so se v zadnjih letih krepko zmanjšala. Vseeno pa si zaradi hudega gospodarskega stanja, ki ne prizanaša niti Trstu, nikakor ne moremo privoščiti, da se tržaško družbenogospodarsko tkivo osiromaši za skoraj štiri milijone evrov vrednih investicij. Igor Gabrovec, deželni svetnik SSk in član Komisije sklada za Trst Dobrodelnost je edina rešitev Ob pomembnem dogodku, ko je bila v Galeriji Ars na Travniku predstavljena letošnja slikarska kolonija Sinji vrh z geslom “Nosite bremena drug drugemu", je mogoče globlje pomisliti na dobrodelnost kot takšno. Vsi sodelujoči umetniki namreč že 16. leto zapored dajejo sredstva od prodaje svojih del v dar in tako pomagajo družinam v težavah, za kar skrbijo Škofijska Karitas Koper, organizatorka Jožica Ličen in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn. Na ta način so pomagali več kot štiri tisoč družinam, prodajnih razstav pa je bilo v vseh teh letih po vsej Sloveniji 169. Kot rečeno, seje ob tej dragoceni pobudi, ki na srečo ni edina, mogoče spomniti dobrodelnosti kot takšne in njene usode v današnjem vse boljglo-baliziranem svetu. In globalizirani svet ne pomeni samo trenutne krize, pač pa ustroj družbe, ki nenehno ustvarja vse večji prepad med bogatimi in tistimi, ki to niso in med katerimi je vse več dobesedno revnih. Podobno se dogaja na svetu v celoti, v katerem je vse več revnih in lačnih, in podatki v tem smislu so katastrofa, s katero se ne morejo meriti niti najbolj uničujoči potresi. Na dan namreč zaradi revščine in lakote umre na grozljive tisoče ljudi. Revščina pa vse bolj trka na vrata tudi v naši bližini, v našem razvitem svetu, in dobrodelnost je tisti plamenček, ki tiho, vendar neumorno sveti v tej vsesplošni temi. Temi, ki se ji pravi širjenje korupcije bolj ali manj povsod, ter vse večje nezaupanje ljudi v osrednje institucije, ki bi morale bi- ti jamstvo za reševanje najbolj perečih problemov. Med temi je gotovo obubožanje, se pravi nezmožnost družin, da bi shajale do konca meseca. Da ne govorimo o ostarelih s pokojninami, ki ne omogočajo dostojnega življenja. Dobrodelnost je čudovit odziv na vse omenjene stiske, ki gotovo legajo na vsakogar od nas, če se tega zavedamo ali ne. Upamo si trditi, da je dobrodelnost edina prava rešitev za našo prihodnost, dobrodelnost kot materialna pomoč drugim, sicer bomo ob sebi gledali množice ponižanih in razžaljenih, ki bodo moledujoče zrli v nas, ali pa od sramu pogledovali v tla. Ob vsem tem je res, da je sedaj dobrodelnost na družbenem robu in kljub najboljši volji lahko zbere ali dobi od države nekaj stotin ali desetin odstotka od letnega proračuna. Naša misel pa je ta: ne samo da bi morali dobrodelnosti nameniti bistveno več sredstev, dobrodelnost bi morala postati središčna vsedržavna skrb in to z odločno proračunsko postavko v korist revnejših slojev, z odločnim finančnim deležem za socialo nasploh, za zdravstvo, za ostarele, za šolstvo. Dobrodelnost bi morala biti torej na samem izhodišču urejanja družbe oziroma našega življenja, še več, na samem izhodišču urejanja sveta. Sicer bo ob bogatenju nekaterih revščine vse večin to bo vodilo v vse večje napetosti, v svetu pa v vojne, kar pa je nemara še huje, družba razvitega sveta se bo na ta način polagoma razčlovečila in se kar sama obsodila na svoj konec in zaton. Janez Povše IMAMU Kapetan Marco Sulli Sulčič "Spoštuj morje in morje te bo spoštovalo"! Med dejavniki, ki so kovali industrijski napredek, je nafta imela nedvomno prvenstveno vlogo. Črno zlato je namreč v zadnjih stoletjih ustvarilo podobo sveta, kakršno poznamo danes, in od katere smo usodno odvisni. Kapetan Marco Sulli Sulčič je svoje življenje posvetil tej stroki in izkušnje, ki si jih je v raznih vlogah nabral znotraj korporacije Čhevron, so mu po upokojitvi leta 2001 omogočile, da slovenskemu okolju ponudi dragoceno publikacijo z naslovom Nafta. Knjiga je izšla letos v sozaložbi Goriške in Celjske Mohorjeve družbe. Gre namreč za pravo enciklopedijo, ki se s strokovnostjo poglablja bodisi v izrazito tehnične vidike črpanja te surovine bodisi v širše zgodovinsko in geopolitično dogajanje, ki je bilo v preteklosti in je še danes neposredno podvrženo ravno interesnim sunkom naftne industrije. Publikacijo odlikujejo številni kartografski in fotografski viri, ki jih je kapt. Sulliju Sulčiču poklonila njegova nekdanja družba Chevron. Med temi je tudi osebna fotografija, kjer se kapetan Sulli Sulčič rokuje z nekdanjo državno sekretarko ZDA Condo-leezzo Rice... Čisto iz golega zanimanja: kakšen vtis ste imeli o tako pomembni osebnosti? Zelo dober, ne glede na dejstvo, da je bila kot državna sekretarka tarča polemik tudi v naših krajih. Ravno takrat so gradili nov tanker, ki so ga poimenovali po kasnejši sekretarki v administraciji Buscha mlajšega: to ladjo so zaupali meni. Bila je zelo prijazna oseba: ko so njeni kolegi enostavno razpravljali o bilijonih dolarjev, je ona poudarjala človeški vidik v poslih in pomen sožitja. Skratka, bila je drugačna od t. i. buisnis-sman-ov. Nedvomno je govor o izredno kulturni osebi. Res, tudi dobra pianistka je. Komaj štiridesetletna je postala rektorica univerze Standford. Postala je tudi izvedenka za ruske, ali bolje, tedaj še sovjetske zadeve. Zanimivo je, da je bil njen nekdanji profesor pribežnik češkega porekla, ki ji je vlil zanimanje za to področje: to je bil oče njene predhodnice v Clintonovi administraciji, Madeleine Albrighrto-ve. Riceova je kot politična izvedenka za SZ v času Gorbačovega tajnikovanja komunistični partiji pomagala družbi Chevron pridobiti pomembne naftne koncesije. Ko se je po razpadu SZ zadeva glede ogromnega naftnega polja Tengiz v Kazahstanu pozitivno razpletla v prid Chevro-nu, je naftno podjetje v zahvalo ponudilo gospe Riceovi pozicijo Vicepresident. Po notranjih pravilih Chevrona ima vsak podpredsednik pravico, da ena izmed ladij korporacije nosi njegovo ime. Tako se je ladja, kateri sem pred upokojitvijo poveljeval, imenovala ravno Condoleez-za Rice. Pred tem pa ste pri korporaciji Chevron poveljevali drugim tankerjem in opravljali vrsto drugih nalog. Pri Chevronu sem služboval 35 let. Leta 1988 me je družba napotila v Angolo, kjer so pri naftnem polju Takula potrebovali izvedenca za pomorstvo. Urejeval sem skladiščenje nafte. V Angoli smo takrat imeli dokaj zapleten problem. Računali so, da bodo ob tamkajšnjem naftnem polju proizvajali največ do 60 tisoč sodčkov nafte na dan. Produkcija pa je bila večja od predvidenega (240 tisoč sodčkov dnevno). Cev za dotok nafte na ladjo pa je bila preozka in zato skladiščenje ni zmoglo prenesti tolikšne količine surovine. Menedžer za produkcijo mi je tako poveril nalogo, naj problem rešim. Nezanemarljivo dejstvo je bilo v tem, da črpanja nafte nismo smeli nikakor ustaviti, dmgače bi vrelci izgubili pritisk in se nepopravljivo okvarili. V življenju moraš ob strokovnosti imeti tudi nekaj sreče in težavo sem kratko malo rešil. Moj doprinos je kadre Chevrona tako navdušil, da so mi ponudili možnost, naj se udeležim posebnih tečajev, ki sojih namenjali tehnikom družbe. Ker sem po naravi radoveden, sem z veseljem sprejel vabilo in se tako seznanil z najnovejšimi načini črpanja nafte in ostalim znanjem, na katerem temelji ta stroka. Brez takratne izkušnje te knjige ne bi mogel napisati. Kaj pa potem? Korporacija se drži pravila, da morajo tudi najvišji kadri ostati na istem položaju največ pet let: menijo namreč, da uslužbenec v tem času da iz sebe največ, kar zmore. Nato pa nadaljuje s svojimi uslugami na nekem drugem področju. Tako je bilo tudi zame: po tem obdobju sem se povrnil v floto Chevrona. Znašel pa sem se brez svoje ladje. Ravno takrat so gradili nov tanker, ki so ga poimenovali po kasnejši sekretarki v administraciji Buscha mlajšega: to ladjo so zaupali meni. Ladji pa so kasneje spremenili ime. Ko je Condoleezza Rice nastopila kot svetovalka za državno varnost, je neki dnevnik iz San Francisca v članku o Chevronu napisal: "Pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi tanker, ki nosi ime Condoleezze Rice, nasedel na čeri ali imel nesrečo in izpustil velike količine surove nafte. - Takrat sem bil še poveljnik ladje. Na svoji zadnji plovbi iz Kuvajta sem prejel sporočilo, da bodo moji ladji zaradi političnih razlogov spremenili ime. Po 11. septembru so vsem ladjam korporacije spremenili imena in tudi logo same družbe. Ali bi nam lahko predstavili zapletene geopolitične premike na Bližnjem vzhodu zadnjih 20 let? S Kuvajtom vemo, kako je pač šlo. V času vojne med Iranom in Irakom je Kuvajt finančno pomagal severnim sosedom. Sa-dam Husein se je obvezal, da bo po končani vojni svoj dolg poravnal, kar pa ni nikoli storil. Namesto da bi se držal besede, je Sa-dam, ki ga je Iran porazil, napadel izredno bogati Kuvajt. Svojo potezo je tolmačil z dejstvom, da je Kuvajt itak iraška provinca in da je kradel iraški petrolej z vzporednimi vrtinami. To pa še zdaleč ni res, kajti takratna teh- nologija ni omogočala kilometrskega horizontalnega vrtanja. Kakšno vlogo pa so odigrale Združene države Amerike? Ko je Sadam zavzel Kuvajt, je začel zbirati vojsko na meji s Sa vdsko Ara bij o: takra t so se ZDA uprle, saj bi iraški državnik s prevzemom te države nadzoroval 50% svetovne nafte. Vemo, kako se je zadeva končala. Kakšni pa so bili realni vzroki za novo iraško krizo izpred de- setih let? Konec prejšnjega stoletja je veljalo prepričanje, da se krivulja črpanja naftne surovine nagiba k minusu. Ameriški voditelji so takrat hoteli za vsako ceno braniti interese svoje države in si zagotoviti dobavo kvalitetne iraške nafte, kar je v bistvu sprožilo drugo iraško vojno. Vsi ostali razlogi, češ da Sadam razpolaga z orožjem množičnega uničevanja, so bili neresnični. Kako so velike naftne korporacije pogojevale ameriško administracijo v zadnjih desetletjih? Usodo ameriškega gospodarstva ureja petnajst družin! Zaman je, da zagovarjamo demokratično ureditev ameriške družbe. Naftni koncerni imajo veliko vpliva na izbire, ki jih ameriška administracija izvaja v svoji zunanji politiki. ZDA so se razvile v velesilo predvsem zaradi trdne energetske politike. Tako razmerje se je začelo že v času gospodarjenja t. i. Sedmih sester in se še danes nadaljuje. Ameriške družbe pač po pravilih svobodnega tržišča zasledujejo svoje interese. Dodal pa Nekoč so raketirali tanker izJužne Koreje, ki je bil le nekaj milj pred nami. Raketa je ponoči švignila nad nami in zadela sosednjo ladjo. bi še naslednje: naveza Sedmih sester si je - ob upoštevanju lastnih in teresov - skozi prizadevala, da bi svetovni industriji ne zmanjkalo petroleja. Veliki konflikti, ki smo jim bili in smo jim še danes priča, so bili zato umetno sproženi. Gotovo. Hlastanje po nadzoru energetskih virov in gospodarstva je prisotno, odkar svet obstaja. Zakaj je Rommel v času druge svetovne vojne zasedel Severno Afriko in se želel nato podati do Perzije? Malokdo ve, da so Sovje- ti in Angleži takrat že napadli to področje... Sedemdeseta leta so bila za svetovno energetsko politiko ključnega pomena. Kako je Opec (organizacija, ki je nastala 1960 in združevala večino držav izvoznic petroleja) takrat pogojeval energetiko? Sprva Opec ni imel velike teže, saj so bile njegove članice nesložne. Slika se je močno spremenila po Kipurski vojni: tedaj je Opec pridobil moč in svet se je zavedel, kako se lahko nafta spremeni v 'orožje'. Največji naftni koncerni - dejansko Sedem sester - so izgubili moč. Način, da bi se svetovni energetski sistem kolikor toliko ohranil, je silil velike korporacije v iskanje novih nahajališč, tudi v težko dostopna področja, npr. na Aljasko in na dno Severnega morja ter na zahodno afriško obalo. Ta težnja se je ohranila tudi zato, ker so se začela nahajališča nafte v tradicionalnih regijah Bližnjega vzhoda polagoma izčrpavati. Spominjam se obdobja sredi sedemdesetih let, ko sem bil v Kaliforniji odgovoren za pretovarjenje nafte iz velikih tankerjev v manjše ladje (bodisi vzhodna bodisi zahodna obala ZDA zaradi plitvine morja ne moreta sprejemati tankerjev večjega obsega): pred energetsko krizo smo vsak dan čakali na nov tanker, čez noč pa smo pretovarjali en tanker mesečno. Vzhodna obala ZDA je nato pridobivala nafto preko naftovoda iz Aljaske, v zahodne predele ZDA pa je prihajala nafta iz Angole in Nigerije: ravno s tankerjem Rice sem večkrat pre-plul ruto iz Afrike proti Filadelfiji. Kaj pa cena nafte... Ha! To je zapletena zadeva. Prosim. Cena nafte je vedno nihala. Zanjo je kot za splošni tržni sistem veljalo pravilo o povpraševanju in ponudbi. Ceno nafte so močno pogojevale vojne na Bližnjem vzhodu. V času vojne med Iranom in Irakom se je na primer cena nafte povišala. Prav tako leta 1979, ko je Komehini prevzel oblast v Iranu. Takrat so celo zgradili naftovod iz Perzijskega zaliva do Rdečega morja preko Savdske Arabije, ker je Komehini grozil, da bo zaprl Hor-movško ožino: naftovod je bil zgrajen v rekordnem času, v enem letu. Na srečo ožine niso nikdar zaprli, kljub temu pa se je takrat začela 'vojna tankerjev'. Tudi to ste preizkusili, kajne? Ko je leta 1984 Irak bombardiral osrednji terminal za izvoz iranske nafte v Kharg Isandu, se je izvoz nafte nekoliko zaustavil, Iranci pa so potrebovali denar za nakup orožja in pritisk so izvajali tako, da so raketirali kuvajtske tankerje in nato še ostale nevtralne ladje. V veliko pomoč nam je bila ameriška vojna mornarica. Kakšno strategijo ste uporabljali? Vedeli smo, da imajo arabski mudžahidi eno samo helikoptersko bazo na otoku Bu Musa, dru- go pa na glavni ploščadi naftnega polja Rostam. Znano je tudi bilo, da iranski helikopterji nimajo velikega dosega in da lahko letijo samo 60 navtičnih milj daleč od obale. Vedeli smo še, da iranski piloti helikopterjev niso izurjeni za nočne polete in so zato leteli samo podnevi. Na podlagi teh informacij smo pripravili načrt za strateško plovbo po zalivu. Po tem načrtu smo ponoči pluli v bližini emiratske obale in se s tem izognili morebitnim napadom z otoka Bu Musa. Ko pa se je začelo daniti, smo že bili zahodno od Dubaja, kjer smo se zasidrali in ponovno čakali noč za nadaljevanje plovbe proti Ras Tanuri v Savdski Arabiji. Ko seje stemnilo, smo dvignili sidro in nadaljevali nočno plovbo od naftnega polja Umm Shaif. S tem smo se izognili morebitnim napadom zglavne ploščadi Rostam. Nato smo z vso hitrostjo pluli proti savd-skim teritorialnim vodam in Ras Tanuri. Za vrnitev smo uporabljali enako strategijo. To je veljalo, dokler ni ameriška vojna mornarica uničila glavne ploščadi naftnega polja Rostam. Od takrat dalje so iranski mudžahidi uporabljali hitre čolne za raketiranje tankerjev, in to se je dogajalo tudi ponoči. Napetost je bila med plovbo na višku. No, nekoč so raketirali tanker iz Južne Koreje, ki je bil le nekaj milj pred nami. Raketa je ponoči švignila nad nami in zadela sosednjo ladjo. Zanetil se je požar v stroju, dva člana posadke sta bila mrtva. Po radijskem sprejemniku smo tedaj slišali mudžahi-de, ki so od veselja prepevali verske pesmi... Kako so si tankerji ob raketiranju pomagali? Na razpolago so imeli vlačilce, ki so jih morali drago plačati, da so jih pospremili na varno. Ti rešil-ci so bili pretežno iz Severne Evrope, mi smo jim kratko malo pravili šakali. Če se povrnemo na ceno nafte... Leta 2000 je bila velika špekulacija na ta račun. Kot sem že poprej omenil, takrat je bil govor, da je izkoriščanje naftnih polj doseglo višek. Cena nafte je kasneje, 1. 2007/2008, znatno narasla celo na 150,200 dolarjev na sodček. Osebno sem vedno zaupal savdskemu ministru za naftno politiko, šeiku Yamaniju, ki je imel pomemben položaj tudi znotraj Opeca. Na pritisk ostalih članic Opeca pa ga je moral Savdski kralj odstaviti, ker je Yamani zagovarjal teorijo, da je ohranjanje visoke cene nafte dvorezni meč. V nekem intervjuju je napovedal, da se bo v nekaj letih cena nafte znižala, in tako je tudi bilo: od 150 dolarjev na sodček je cena padla na 34 dolarjev. Kaj pa vi predvidevate v prihodnjih letih? Cena nafte se bo spet povišala, saj velike korporacije investirajo mastne denarje v iskanje novih naftnih polj, ki se po večini nahajajo v globinski skorji pod morjem. Te raziskave veliko stanejo, korporacije pa bodo morale svoje stroške na neki način amortizirati. Ko sem bil še uslužbenec pri Chevronu, so mi povedali, da dokler se cena nafte vrti okrog 40, 45 dolarjev na sodček, se take investicije še dajo izvajati, če bi pa cena nafte padla, bi te raziskave postale nerentabilne. Korporacije so že itak veliko investirale, tako da ni poti nazaj: predvidevam zato, da se bo v prihodnje cena nafte stabilizirala. Danes je cena nafte 80 dolarjev na sodček. To je po mojem mnenju njena realna vrednost, ne pa špekulativna. V vaši karieri ste se preizkusili najprej kot poveljnik tankerjev, nato tudi kot izvedenec za pretovarjanje nafte: to izkušnjo ste uporabili pri sestavi strokovnih priročnikov. Kaj pomeni nositi tako veliko odgovornost? V pomoč mi je bila izkušnja, ki sem si jo postopoma nabiral. Najprej sem poveljeval manjšim ladjam, nato pa vedno večjim, dokler nisem 'pristal' na velikih tankerjih razreda ULCC (Ultra Large Čargo Cariers), ki imajo mrtvo maso nad 350 tisoč ton. Kapetan mora vedeti, da ima v rokah ogromno ladjo in da mora vedno imeti dovolj prostora za različne manevre. Kapetan mora obenem paziti, da na ladji ne pride do okvare. Med vašim službovanjem pri korporaciji Chevron ste bili stalno v stiku z arabskim svetom. Kako se je ta v preteklih desetletjih spreminjal? Spoznal sem marsikaterega arabskega izvedenca v naftni industriji mlajše generacije: pritoževali so se, češ da poteka življenje v arabskem svetu po dokaj zastarelih kanonih. Državniki neradi sprejemajo novosti, še zlasti ne miselne odprtosti. Moji sogovorniki so študirali v Angliji in drugod, se pravi, da so pobliže spoznali zahodni svet in ga vzljubili. Kritičen pa sem do palestinskih upornikov, ki so večkrat prišli celo v nemilost naftnih operaterjev v Sa vdski Arabiji; še zlasti pa sem kritičen do islamskih skrajnežev v Iranu. Ali ste imeli kdaj vtis, da je zahodni svet, naš svet, izkoriščal naravne dobrine in prebivalce Bližnjega vzhoda zgolj zaradi lastnih interesov? Ljudi nismo izkoriščali, enostavno smo izkoriščali njihove naravne dobrine, ki bi jih oni sami Danes je cena nafte 80 dolarjev na sodček. To je po mojem mnenju njena realna vrednost, ne pa špekulativna. ne znali. Zahodni svet jim je zgolj ponudil investicije in tehnologijo, s katero vzpostaviti dobičkonosne posle. Američani so se tega 'etičnega' načela držali, Angleži manj. Britanci so namreč slabo ravnali zlasti v Perziji, kjer so domačinom ponujali izredno nizke royalities. Angleži so zato še danes močno zasovraže-ni v Iranu. Koliko nafte ima po vašem mnenju človeštvo še na razpolago? Šef korporacije ARAMCO (Ara-bian American Oil Company) je nekoč izjavil, da je nafte na voljo še za naslednjih sto let. To je tudi moje mnenje. To pa je relativno kratko obdobje. Res je, postopoma pa se bodo razvijali tudi t. i. alternativni energetski viri. To pomeni, da svetovno gospodarstvo in industrija ne bosta več odvisna od arabskega petroleja. Že danes je moč arabskih držav na račun naftne industrije močno upadla, saj se njihova rezerva naftnih nahajališč manjša. Kaj pa se bo zgodilo s temi državami, ko bodo nahajališča izčrpana? Povrnile se bodo v pamtivek! Denar, ki ga imajo danes na razpolago, ga po večini investirajo v nesmiselne načrte: dovolj je, da pogledamo arhitektonsko podobo mest v Dubaju in dmgod. /stran 9 Igor Gregori m 1— Mil Foto IG 16. decembra 2010 Kristjani in družba Misli iz knjige duhovnika Pier Antonia Belline Biti duhovnik ni lahko (3) Pri sklicevanju na Rivalpo je Bellina zapisal: "Iz semenišča sem šel poln gotovosti in sem se brž znašel poln dvomov. Šel sem v popolni luči in se znašel v popolni megli". Pravi, da je bila to "umetna luč, ne prava. Razsvetljevala je le malo prostora, pa še to slabo. Bila je to svetloba žarnice. Sončna luč je drugačna, saj žarnica lahko ugasne, sončna luč pa je že veliko več, vsaj v smislu avtonomije in trajanja. Pridejo tudi trenutki v življenju, ko ne vidimo niti sonca. Takrat smo slepi in se čutimo v popolni temi. To je začutil tudi Kristus na križu, kakor tudi mistiki, kaj šele mi". "Potrebujemo neko notranjo luč, ki sveti tudi takrat, ko ugasne zunanja. Ne potrebujemo lažnih ali improviziranih gotovosti, kakor tudi ne nepredvidenih prebliskov. Moramo se zasidrati na neki naši gotovosti, ki morda ne bo vedno jasna, bo kdaj negotova, mora pa biti v svojem bistvu naša. Z drugimi besedami - dokler se zanašam na gotovost drugega, sem odvisen, nisem niti človek. Človek je v trebuhu svoje matere preskrbljen z vsem, je zaščiten, ne more pa živeti na svoj račun. Šele ko pride ven in se spopade s svojim življenjem, začne z razumevanjem in pisanjem svoje zgodovine. Tudi izraelsko ljudstvo ni bilo pravo ljudstvo, dokler je bilo pod faraonovo oblastjo, zato tudi Hebrejci svojo zgodovino začenjajo ob odhodu iz Egipta. Nekdo postane oseba, ko začne dihati s svojimi pljuči, kar pa - govorimo v prispodobi -ni vedno lahko". "Prihajajo dvomi, toda tolaži me misel španskega velikega misleca in pisatelja Unamuna: 'Vera, ki ne dvomi, je mrtva'. Tudi kardinal Martini je dobro zadel z naslednjo mislijo: "V vsakem verniku je nekaj nevernika in, mislim, obratno". V vsaki gotovosti je torej tudi nekaj negotovosti in dvoma. Pomembno je le, da dvom ni tako močan, da človeka prestraši ali ohromi, namesto da bi zanj postal spodbuda ali izziv, da bi šel naprej". "Bojim se dveh vrst ljudi - tistih, ki so v Boga preveč gotovi, in tistih, ki so preveč gotovi, da Boga ni. Biti neveren je namreč izredno težko, kakor je težko tudi biti veren. Nekega dne sem srečal nekega mladeniča, ki je seveda v kasnejšem življenju bil uspešen - kot velik del neumnežev. Takrat je bil star šestnajst let in mi je arogantno, ne da bi ga sploh vprašal, dejal: "Sem ateist"! Odgovoril sem mu: "Ti si preveč neumen, da bi bil ateist. Da bi nekdo bil ateist, mora biti inteligenten. Ti si ena velika 'mona'". Seveda se je razjezil, a me to niti ne zanima. Biti resnično ateist ali resnično veren je izredno težko - najlažje je biti nekje vmes". "Vera je nekaj izrednega - je Božji dar, ki sveti v tebi tudi takrat, ko sonce zaide". Nekaj besed o pomenu Svetega pisma, saj je bil pre Toni med prevajalci le-tega v furlanščino. "Razen tam, kamor pride na obisk papež, ni več polnih cerkva, pa še ljudi smo navadili, da pridejo v cerkev samo k sveti maši in k pogrebu. Če bi kdo začel razlagati, da za kristjana branje Svetega pisma ni manj pomembno kot hoditi k maši, moliti rožni venec ali se udeleževati drugih pobožnosti, bi sedaj po vsej verjetnosti bili drugačni. Celo za cerkveno hierarhijo pride Sveto pismo za vsem ostalim. Takrat so mi nekatera dekleta rekla: "Pre Toni, ne moremo se ude- ležiti predstavitve prevoda Svetega pisma, ker je v Vidmu koncert Jovanottija, mi pa smo že kupile karte". Kaj pa naj bi jim odgovoril, da je primerjati Sveto pismo z glasbeno ploščo ali nekim pevcem herezija ali da je izbrati Jovanottija namesto predstavitve svete knjige, prevedene v naš jezik, tragedija? Obljubil sem dekletom, da bom v miru premislil to zagato in kako smo lahko prišli do te točke. Potem sem jim dejal: "Dekleta, morda je za vas to čas Jovanottija. Ob kateri drugi priložnosti pa upam, da boste tudi vi lahko s koristjo v roke vzele knjigo življenja". Kar me je na neki način potolažilo in mi je dvignilo moralo, je to, da so se po predstavitvi mnogi obrnili na kantavtorjeve oboževalke in jim dejali, da so s tem, ko so zamudile predstavitev Svetega pisma, zamudile veliko priložnost. Zame je to bil največji kompliment, saj se že celo življenje trudim ljudem razlagati, da v cerkev ne gremo za to, da bi kaj izgubili, ampak pridobili! A kdo nas to še uči? Kdo še verjame v ta koristni nakup"? "Furlanski duhovniki so že od nekdaj v sebi imeli neki socialni čut, vendar je to ostajalo le na ravni del in v njihovem privilegiranem in nedotakljivem dušnem pastirstvu. Neko ljudstvo je nujno povezano s svojo zgodovinsko razsežnostjo - vedeti mora, kdo je in koliko je vredno. Namesto vztrajanja na napakah ljudi, je treba kazati na njihove dobre strani, dobre lastnosti - napake so že tako ali tako vsem znane. Treba se je zavedati svojih človeških in kulturnih prednosti. Vsakdo se mora čutiti kot osebek in ne predmet. Biti mora glavna in ne stranska figura ali dekla vsakokratnega prena-peteža. Cerkev naj bi bila prva, ki bi oznanjala tovrstno "teologijo osvoboditve". Cerkev mora biti ljudska in za ljudstvo v vsem, kar le-to potrebuje, tudi če gre le za neko začasno potrebo. Vera se mora tudi nekako "učlovečiti" v kulturo. Ko so ustanovili gibanje Glesie furlane (Furlanska Cerkev), so si za moto izbrali: "Vrniti se k ljudem". Mnogi duhovniki so sicer resnično "dali dušo" za ljudi, niso pa upoštevali duhovne razsežnosti pomoči. V zgodovini Cerkve tako zlahka najdemo ljudi, ki so drugim ljudem pomagali v njihovih materialnih stiskah, kar je seveda bilo nekaj nujnega, svetega, težje pa se najdejo taki, ki so poleg tega, da so revnim pomagali, skušali te ljudi tudi rešiti iz njihovega stanja revščine. To pa se ne zgodi vedno prek ekonomskega izboljšanja, zagotovo pa do tega pride prek kulturne obogatitve. Duhovna dela usmiljenja niso nič manj zaslužna od telesnih, tudi zato, ker niso tako pogosta. Navadno temelji vzgoja verskih institucij predvsem na kreposti pokorščine - ljudi je treba naučiti, kdaj morajo ubogati in kdaj ne. Za primer je lahko vzgoja po številnih cerkvenih vzgojnih ustanovah. Glede na organizacijo, strukturo in priložnosti, ki jih nudi, je taka šola, zlasti če je dostopna premožnejšim slojem, pravi dvor v malem. Nasprotje tega pa je župnišče don Milanija v Barbia-ni, ki je bilo veliko bolj napredno od teh ustanov, pa čeprav sprva niso imeli niti elektrike. Duhovniki, zbrani v Glesie furlane so želeli Furlanom pomagati ne le v tem, da bi bili dobri zidarji - po tem so bili vedno znani -, ampak da bi si s svojimi možgani sezidali lastno politično, družbeno in kulturno "hišo". Don Milani je vedno pravil, kako je poslanstvo šole utemeljeno le na tem, "da utiša tistega, ki govori, in da spregovorijo tisti, ki molčijo". Ljudi je treba naučiti jezik srca, da bi začutili, kako jih Bog ljubi na isti način, kot jih ljubita oče in mati. Ljudem torej ne smemo pomagati le materialno ali socialno, ampak jim moramo omogočiti celostno rast. Navadni ljudje morajo biti v središču pozornosti, Cerkev pa na njihovi strani. Treba se je dokončno znebiti "paternalističnega" obdobja, ko so se mnogi furlanski duhovniki, ki so bili obenem modri in cinični, družili z bogatimi, da bi pomagali revnim. Andrej Vončina Don Lorenzo Milani “La citta' di Gorizia - Appunti e immagini di storia Izšla je zanimiva knjiga Tavana o Gorici Mesto Gorica je z zgodovinskega in kulturnega vidika zelo pomembna, zato je bilo doslej že veliko napisanega tako v slovenščini kot v italijanščini tudi v obsežnih knjigah. Za današnje bralce pa je zelo dobrodošla nova knjiga v italijanščini, La citta' di Gorizia - Appunti e immagini di storia socio-religiosa, ki na dvainšestdesetih straneh v dokaj strnjeni obliki prikazuje bogato in zanimivo go-riško preteklost. Knjigo je napisal g. Luigi Tavano, dolgoletni - zadnje čase častni - predsednik goriškega Inštituta za družbeno in versko zgodovino, avtor številnih publikacij in raziskav, v zadnjih desetletjih pobudnik zanimivih in odmevnih znanstvenih posvetov. Predstavitev knjige je potekala v četrtek, 9. decembra, v dvorani goriškega pokrajinskega sveta. Uvodne besede je številnim zbranim poslušalcem izrekel Marino De Grassi, ravnatelj knjižne založbe Edizioni della Laguna, ki je knjigo izdala v sodelovanju z navedenim Inštitutom. Predstavitev je vodila predsednica Inštituta prof. Li-liana Ferrari, ki je med drugim LA CITTA DI GORIZIA Appunti e immagini di stona socio-religiosa Edizioni della Laguna Kratke Po 25 letih slovenska maša v Škrljevem Praznik Marijinega brezmadežnega spočetja je bil za malo skupnost v Škrljevem, ki sodi v župnijo Dolenje, posebno slovesen. Minilo je petindvajset let, odkar je pokojni g. Mirko Rijavec v tamkajšnji cerkvi zadnjič daroval slovensko sveto mašo. Krminski kaplan g. Mirko Butkovič, ki je sicer odgovoren za slovensko občestvo pri Subidi, je skupaj z verniki iz Škrljevega sklenil spet uvesti, kolikor bo mogoče, slovensko bogoslužje v cerkvici sv. Lenarta v Škrljevem. Lična cerkvica je bila zgrajena v 15. stoletju v poznogotskem slogu. V prezbiteriju je še vidno gotsko rebrovje z izklesanimi podobami in znamenji, ki ga je pred nekaj več kot sto leti poslikal furlanski ljudski slikar Jacum Pitor. Slikarije so opremljene s slovenskimi napisi. Domačinka, učiteljica Teresa Movern Sgubin, je ob tej priložnosti povedala: "Škrljevo je majhna vasica na najbolj severnem delu Goriških Brd v občini Dolenje, kjer so pred deseletji bile kar tri župnije: Dolenje, Rutarji in Mirnik. Župnija Mirnik je nekoč vedno imela slovenskega duhovnika. Podružnica sv. Lenarta v Škrljevem spada danes pod edino župnijo Dolenje. Razen redkih priseljencev v Škrljevem vsi govorimo slovensko. Doslej smo redno imeli le italijansko mašo, toda vedno smo radi peli slovenske cerkvene pesmi. Veseli smo, da je po dolgem obdobju, ki je trajalo četrt stoletja, g. Mirko v naši cerkvici spet daroval slovensko sveto mašo". Pester december pri kulturnem društvu Sabotin Tudi letos bo v Štmavru v adventnem in božičnem času zelo pestro. Kot že vrsto let doslej se bodo vaščani srečali s Solkanci in prejeli od njih Luč miru iz Betlehema, ki jo skavti nosijo po Evropi. Srečanje bo potekalo v soboto, 18. decembra, na domačiji Grad Štmaver št. 1 (za domačine: pri Barnabi) ob 17. uri. Poleg skavtov z obeh strani (nekdanje) meje bodo pri srečanju sodelovali tudi okrožni svet za Pevmo, Štmaver in Oslavje, kulturno društvo Sabotin, župnija sv. Mavra in Silvestra, turistično društvo Solkan in župnija Solkan. Kulturni program . bodo oblikovali oba domača v IZ pevska zbora, otroški in moški, pevci iz Solkana in skavti. Srečanju bo sledila družabnost, med katero bo potekala dejanska delitev lučke in med katero si bodo lahko vaščani z obeh strani Soče zaželeli čim lepše praznike. V nedeljo, 19. decembra, bo na Sveti Gori odprtje devete slovenske razstave jaslic z mednarodno udeležbo, ki jo prireja Frančiškanski samostan Sveta Gora v sodelovanju s krajevno skupnostjo Solkan, Turističnim društvom Solkan in kulturnim društvom Sabotin iz Štmavra. Odprtje bo potekalo ob 15. uri v kapeli prikazanja v baziliki na Sveti Gori. Tudi letos se lahko Štmavrci in prebivalci okoliških vasi ali mesta prijavijo na natečaj Jaslice pri nas doma... in pri sosedih. Nagrajevanje natečaja bo potekalo na sedežu društva Sabotin že v novem letu, 9. januarja 2011, ob 16. uri. Decembrsko srečanje s skupnostjo iz Podsabotina postaja že tradicija. V torek, 21. decembra, v večernih urah, se bodo lahko vaščani s te in one strani srečali ob nekdanjem mejnem prehodu, si voščili, spili topel kozarček čaja ali kuhanega vina in prijetno pokramljali. / SR Slovenska družina 2010 Slovenska konferenca SSK se zavzema za povezovanje Slovencev, ohranjanje slovenske samobitnosti, krepitev slovenstva in narodne enotnosti. 20.9.1997 smo se na zboru Slovenske konference v Kranju odločili, da bomo vsako leto na naš razpis prijavljenim številčnejšim slovenskim družinam podelili javna priznanja. Pri nezadržnem staranju prebivalstva v Evropi in Sloveniji sami smo prepričani, da so tovrstni programi izjemno dobrodošli za spodbujanje dviga rodnosti, za izražanje spoštovanja in sprejetosti družin z več otroki. Prav te so v marsičem zaslužne za ohranjanje slovenskega naroda in jezika. Naš razpis želi biti še prav posebej pozoren in odprt za slovenske družine, ki živijo v sosednjih državah. Na decembrski prireditvi pripravimo krajši kulturni program, povabljene družine pa tudi obdarimo, tudi s praktičnimi darili sponzorjev. Letos smo že 13. podelili priznanja številčnejšim slovenskim družinam. Do leta 2010 smo priznanja izročili preko 110 družinam in obdarili več kot 800 otrok. V letu 2010 seje na naš razpis prijavilo 16 slovenskih družin, ki imajo pet ali več otrok. Na decembrskem srečanju smo podelili 3 zlata, 6 srebrnih in 6 bronastih priznanj. Letošnja priznanja so prejele naslednje družine (16 družin, 114 otrok): družina Gartner iz Davče (11 otrok), družina Bevk iz Davče (11 otrok), družina Okretič Tomažič s Ptuja (10 otrok), družina Mlinar iz Unca (8 otrok), družina Novak iz Leš (7 otrok), družina Molan iz Petelinjeka (7 otrok), družina Krajnik iz Javorij (7 otrok), družina Bartol iz Radomelj (7 otrok), družina Avsec iz Dvora (7 otrok), družina Lušina iz Dolenje vasi (6 otrok), družina Skvarča iz Rovt (6 otrok), družina Klemenčič z Vrha Svetih treh kraljev (6 otrok), družina Marinko iz Ljubljane (6 otrok), družina Kolenc iz Irče vasi (5 otrok), družina Kobal iz Oševljeka (5 otrok), družina Kadivec iz Setnice (5 otrok). socio-religiosa” g. Luigija poudarila, da je delo pomembno ne le z verskega, ampak tudi z družbenega in zlasti kulturnega vidika. Nato je predala besedo zgodovinarjema Lucii Pillon in Marcu Plesničarju, ki sta na kratko, a izčrpno obrazložila razne vidike iz bogate vsebine dragocene knjige, ki ima vlogo sintetičnega vodnika, prikaza- nega na sodoben in prikupen način. V njej so navedeni ne samo verski in zgodovinski dogodki, ampak tudi razne ustanove, bratovščine, samostani, nekatere osebnosti iz preteklosti in vse do 20. stoletja. Goriška je doživljala v preteklosti ne le grda obdobja hudih nasprotovanj, temveč od časa do časa tudi primere uspešnega razvoja. Spregovoril je tudi avtor knjige Luigi Tavano. Najprej se je zahvalil predavateljem, prof. Lojzki Bratuž ter vsem drugim, ki so prispevali in še prispevajo svoj delež pri poglabljanju znanja o preteklosti mesta ob Soči. Nato je osvetlil marsikateri vidik življenja na Goriškem, ko so se najbolj zanimali za družbeno in versko dogajanje Slovenci in Furlani. Knjigo je obogatil s šestdesetimi zanimivimi fotografskimi posnetki, nekatere od teh je zdaj prvič objavil. Zgodovinska dogajanja so Tavana močno prevzela, zato se je posvečal raziskovanju in poglabljanju ter svoje izsledke pogosto objavljal. (ed) NOVI y jr • • • • -| V“| glas Kristi am m družba Pismo Benedikta XVI. bogoslovcem ob sklepu duhovniškega leta "Ljudje bodo Boga vedno potrebovali!" Kratke Sv. Ivan v Gorici / Birmanska skupina pripravlja božičnico Po uspešnem miklavževanju se člani dejavne in ustvarjalne birmanske skupine iz duhovnije sv. Ivana v Gorici v sodelovanju z otroki in mladimi iz otroškega pevskega zbora pod vodstvom katehistinje Katerine Ferletič mrzlično pripravljajo na božičnico, ki jo bodo ponudili župnijskemu občestvu pol ure pred svečano polnočnico. Šlo bo za splet pesmic in besedila, ki ga je pripravil Franko Žerjal, mentor gledališke skupinice, ki jo mladi obiskujejo po nauku. Na elektronski klavirjih bo spremljala Alenka Radetič, na flavto pa Marta Lombardi. Že sedaj vsi toplo vabljeni na doživeto sveto noč! Sv. Gora / Deveta slovenska razstava jaslic Frančiškanski samostan Sveta Gora v sodelovanju s Krajevno skupnostjo Solkan, Turističnim društvom Solkan in kulturnim društvom Sabotin iz Štmavra vabi v nedeljo, 19. decembra 2010, ob 15. uri v kapelo prikazanja v baziliki na Sveti Gori na odprtje 9. slovenske razstave jaslic z mednarodno udeležbo. Ob odprtju bodo imeli besedo: svetogorski gvardijan p. Bogdan Knavs, podžupan Mestne občine Nova Gorica mag. Tomaž Slokar, predsednik KS Pev m a-Št m a ve r-Osl a vj e Lovrenc Peršolja. Z glasbenim nastopom bodo sodelovali učenci Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice. Program bo vodila Vesna Bašin. Razstava bo odprta od 20. do 24. decembra 2010 in od 10. do 16. januarja 2011 ob delavnikih od 14. do 17. ure, ob sobotah in nedeljah od 10. do 17. ure. Od 25. decembra 2010 do 10. januarja vsak dan od 10. do 17. ure. Vabljeni! Višarski dnevi mladih Rafaelova družba vabi mlade Slovence iz domovine in tujine na zimske Višarske dneve mladih od torka, 28., do četrtka, 30. decembra 2010, na Svetih Višarjah. Program: smučanje (vabljeni tudi “nesmučarji”); ob večerih srečanja z gosti na temo zamejstva, izseljenstva in identitete (osrednji gost bo g. Rudi Merljak z Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu): duhovnost; druženje in petje. Starostna omejitev: od 20 do 35 let. Ker je število udeležencev omejeno na 15, naj zainteresirani pohitijo s prijavo! Več informacij na tel. +3861438 30 50 ali prek e-pošte rafaelova. druzba@siol. net. Slovenski škofje na duhovnih vajah pri p. Marku Rupniku Slovenski škofje so od ponedeljka, 13., do petka, 17. decembra, drugič skupaj na duhovnih vajah v Nazarjah, ki jih vodi jezuit p. Marko Ivan Rupnik. Prve skupne duhovne vaje so na predlog takratnega predsednika SŠK nadškofa Alojza Urana opravili decembra 2008 v Repnjah, vodil pa jih je apostolski nuncij v Ukrajini nadškof dr. Ivan Jurkovič. Pod pojmom “duhovne vaje” razumemo naslednje dejavnosti: ustno in miselno molitev, spraševanje vesti ter meditacijo in kontemplacijo. Z njimi posameznik v notranji zbranosti in tihoti ob pomoči besedil iz Svetega pisma odkriva svoje najgloblje in najbolj pristne želje ter išče pogum za njihovo uresničitev v praktičnem življenju. Duhovne vaje vodi voditelj, ki udeležencem predloži navodila in smernice za premišljevanje, na voljo pa je tudi za osebni pogovor. Duhovne vaje lahko opredelimo tudi kot proces sprejemanja Božjega razodetja, ki se nam kaže v Svetem pismu in v izročilu Cerkve, v povezano in razumljivo celoto. Človek, ki na razodetje osebno odgovori, v tem najde globinski smisel svojega življenja. Duhovne vaje navadno trajajo nekaj dni, najpogosteje od 4 do 8 dni. Dan, dva ali tri dneve zbranosti, ki sicer vsebujejo iste prvine kot duhovne vaje, imenujemo duhovna obnova. V Cerkvi sicer poznamo različne vrste in oblike duhovnih vaj, ki so prilagojene glede na starostne, stanovske, poklicne in druge potrebe, npr. za otroke, odraščajočo mladino, študente, pripravnike na zakon, zakonce, za ločene in razporočene, samske, redovnice in redovnike, bogoslovce, duhovnike, upokojence, ovdovele, pedagoge, zdravnike... V zahodni Cerkvi je duhovne vaje metodološko najbolj razvil sv. Ignacij Loyolski (1491-1556). Duhovne vaje zanj niso razlaga nauka ali teološka knjiga, ampak vsebujejo nasvete in navodila, kako se posameznik ob dejavnem sodelovanju z Božjo milostjo lahko osebno duhovno prenovi. 3. Tudi zakrament pokore in sprave je pomemben. Uči me gledati nase z Božjega zornega kota in me sili k poštenosti do samega sebe. Vodi me k ponižnosti. Arški župnik (sv. Janez Vianney, op. prev.) je nekoč dejal: "Mislite, da danes nima smisla dobiti odveze, čeprav veste, da boste že jutri znova naredili iste grehe. Toda Bog trenutno pozablja na vaše jutrišnje grehe, da bi vam daroval svojo milost danes". Čeprav se neprestano borimo z istimi napakami, je zelo pomembno, da se upiramo posurovl-jenju duše in brezbrižnosti, ki se prepušča dejstvu, da smo pač taki. Pomembno je hoditi naprej, brez pretirane natančnosti in v hvaležni zavesti, da mi Bog vedno znova odpušča. Pa tudi brez brezbrižnosti, ki bi opustila prizadevanje za svetost in izboljšanje. Ko dopustim, da mi je odpuščeno, se učim tudi odpuščati drugim. S tem, ko priznam svoje siromaštvo, postajam tudi bolj strpen in razumevajoč do šibkosti drugih. 4. Ohranite v sebi občutljivost za ljudsko pobožnost, ki je v vseh kulturah drugačna, pa vendar zelo podobna, saj je človekovo srce naposled eno in isto. Ljudska pobožnost sicer teži k iracionalnosti, včasih morda tudi k pozunan-jenosti. Pa vendar je njeno popolno izključevanje zgrešeno. Po njej je vera vstopila v srca ljudi in postala 3. Terčelj je čista duša. Pogosto pa slišimo ravno nasprotno: "Terčelj je sporna osebnost" in "nekaj je že moral zagrešiti, da so ga preganjali in ubili". To so predsodki, ki kažejo na to, da smo sporne osebnosti mi sami, da smo sporni kot narod, saj se nismo pripravljeni razumno pogovarjati o naši polpretekli zgodovini. Še vedno nismo razčistili s komunizmom in z domobranstvom. Prav Filip Terčelj je lahko smerokaz in griprošnjik za našo spravo. Čeprav ni pripadal nobeni ideologiji, so ga vse takratne ideologije preganjale, mučile, onemogočale in ubijale. Morda je še najhujše to, da ga še vedno tlačimo, da mu še vedno ne priznamo mesta, ki mu pripada. Rudolf Klinec o komunistih pravi:"... zviti so in ne privoščijo ti odkrite mučeniške smrti ... (Msgr. Rudolf Klinec, Dnevniški zapisi 1943-1945, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 2010, str. 128). Živimo v kulturi, v kateri se zdi, da ni pomembno, kaj je res, ampak kakšni sta naša sposobnost in moč interpretacije. Pomembna torej ni resnica, ampak interpretacija resnice: "To niso mučeniki, ker ne umrjejo zaradi vere, ampak zaradi narodnega izdajstva" (R. Klinec, prav tam, str. 128). Mar to, kar je v svoji kroniki zapisal Klinec, ne velja tudi za Terčelja? Kljub temu pa so ideologije, ki so preganjale Terčelja, propadle, Filip Terčelj pa ved- del njihovega čustvenega sveta, navad ter skupnega čutenja in življenja. Zato je ljudska pobožnost veliko bogastvo Cerkve. Vera je postala meso in kri. Ljudsko pobožnost je seveda treba nenehno očiščevati in jo usmerjati v središče, vendar zasluži našo ljubezen, saj v nas v polnosti uresničuje Božje ljudstvo. 5. Bogoslovno obdobje je tudi in predvsem čas študija. Krščanska vera ima bistveno razumsko in intelektualno razsežnost. Brez te razsežnosti vera ne bi bila to, kar je. Pavel govori o “podobi nauka" (Rim 6,17), ki smo ji bili zaupani po krstu. Vsi poznate besede svetega Petra, ki so jih srednjeveški teologi razlagali kot utemeljitev racionalne in znanstveno razčlenjene teologije: "Bodite vselej pripravljeni na odgovor vsakemu, ki vas sprašuje za razlog (logos) upanja, ki je v vas" (1 Pt 3,15). Ena izmed poglavitnih nalog, ki jo imate v času bivanja v bogoslovju, je usposobiti se za dajanje tak- no bolj žari pred nami v vsej svoji veličini in nas opogumlja, da se tudi mi pogumno soočamo z ideologijami našega časa. Sta bila Filip Terčelj in Franc Kraš-na res umorjena po pomoti? Laž o Terčeljevi smrti je tristopenjska: 1. da sploh ni bil ubit, ampak je zbežal v cono B ali Italijo; 2. da je bil skupaj s Francem Krašno ubit po pomoti na poti v Železnike; 3. da je bil ubit po nesreči zaradi Krašnove reakcije poskusa bega oziroma celo napada na likvidatorja. To je šolski primer potvarjanja in spreminjanja "resnice" oziroma laži. Na tretji stopnji laž prehaja v cinizem. Kljub prikrivanju resnice in prirejanju podatkov, ki je na prvi stopnji skušalo dokazovati, da do likvidacije sploh ni prišlo, na drugi stopnji laži, da je do likvidacije prišlo po pomoti, in na tretji stopnji cinizma, da je do likvidacije prišlo po nesreči, je bilo preveč prič, da bi lahko še naprej verjeli tem spreminjajočim se zgodbam. V poročilu evangelistov o Jezusovem trpljenju in v ljudski pobožnosti križevega pota se pojavljajo osebe, ki so bile priče dogajanja v zadnjem dnevu Jezusovega življenja. Med njimi so Pilat, ki je celo prišel v ih odgovorov. Zato vas lahko samo vztrajno prosim: marljivo študirajte! Izkoristite leta študija! Ne bo vam žal. Študijski predmeti se vam morda zdijo daleč od prakse krščanskega življenja in pastoralne službe. Vendar je povsem zgrešeno pragmatično spraševanje: ali mi lahko to v prihodnosti koristi? Bo od tega kakšna praktična, pastoralna korist? Ne gre namreč samo za učenje očitno koristnih stvari, ampak za prepoznavanje in razumevanje notranje strukture vere v celoti, da bi ta postala odgovor na vprašanja ljudi, ki se z zunanjega vidika spreminjajo iz generacije v generacijo, pa vendar na dnu ostajajo eni in isti. Zato je pomembno, da se povzpnete onkraj spremenljivih trenutnih vprašanj in doumete resnična in pristna vprašanja ter tako tudi razumete odgovore kot resnične odgovore. Pomembno je temeljito poznavanje Svetega pisma v celoti, v enotnosti Stare in veroizpoved, Simon iz Cirene, Veronika, jeruzalemske žene, stotnik, ki je Jezusu prebodel srce in postal vernik. Evangelij pravi: "Ko je stotnik, ki je stal nasproti Jezusu, videl, da je tako izdihnil, je rekel: 'Resnično, ta človek je bil Božji Sin' (Mr 15,39)", Tradicija tega stotnika pozna pod imenom Longin. V baziliki sv. Petra v Vatikanu je poleg sv. Andreja, Petrovega brata, ki predstavlja apostole, poleg sv. Helene s križem, ki predstavlja vse bolnike in trpeče, poleg sv. Veronike s prtom, ki predstavlja dobrodelnost, eden izmed štirih "stebrov" tudi rimski stotnik, sv. Longin. Longin je bil pripadnik rimske Nove zaveze. Nastanek besedil, njihova literarna posebnost, postopno združevanje vse do nastanka kanona svetih knjig, notranja dinamična enotnost, ki sicer na površini ni opazna, a je edina, ki daje vsem posameznim besedilom njihov polni smisel. Pomembno je poznavanje cerkvenih očetov in velikih cerkvenih koncilov, na katerih je Cerkev z razmislekom in vero za svoje sprejela bistvene trditve Svetega pisma. Lahko bi našteval še druge stvari. To, kar imenujemo dogmatika, je razumevanje posameznih vsebin vere v njihovi celovitosti oz. nezapletenosti. Vsaka posamezna podrobnost je končno le razodetje vere v edinega Boga, ki se je razodel in se nam razodeva. Ni mi treba izrecno omenjati, da je pomembno tudi poznavanje bistvenih vprašanj moralne teologije in družbenega nauka Cerkve. Danes je očiten pomen ekumenske teologije, poznavanje različnih krščanskih skupnosti. Prav tako pa tudi nujnost temeljne usmeritve glede drugih velikih verstev in ne nazadnje glede filozofije: razumevanje tistega človeškega iskanja in spraševanja, na katerega lahko odgovori vera. Učite se tudi razumevati in upam si reči, celo ljubiti kanonsko pravo v njegovi notranji nujnosti in oblikah njegove praktične uporabe. Družba brez pravne ureditve bi bila družba brez pravic. Pravo je pogoj ljubezni. Ne bom nadaljeval z naštevanjem, ampak bom znova poudaril: ljubite študij teologije in ga opravljajte z jasno zavestjo, da je teologija zasidrana v živi skupnosti Cerkve, ki s svojo avtoriteto ni nasprotni pol teološke znanosti, ampak njena predpostavka. Brez Cerkve, ki veruje, teologija preneha biti to, kar je, in postane skupek različnih disciplin brez notranje enotnosti. / dalje vojske, ki je izvedla križanje Kristusa, v baziliki sv. Petra pa je eden izmed "stebrov Cerkve", ki drži pokonci Michelangelovo kupolo, simbolno pa seveda to pomeni, da je eden izmed štirih nosilcev vesoljne Cerkve. Longin predstavlja nasprotnike in sovražnike Cerkve, ki se ob srečanju s Kristusom spreobrnejo, kot se je spreobrnil sv. Pavel, ki je bil preganjalec Cerkve, a je postal največji med apostoli. V zadnjem času se je spreobrnil Pietro Barcellona, 74-letni italijanski marksistični filozof in poslanec PCI. Ravno ti kristjani so največji pričevalci za verodostojnost Cerkve. So nosilni stebri Cerkve. Na Terčelj evem in Krašnovem križevem potu je bilo prisotnih več prič, kot bi si likvidatorja in naročniki likvidacije želeli. "Zadnje večerje" -kosila na praznik Gospodovega razglašenja (6. 1. 1946) pri Jurežu - se živo spominja g. Franc Peternelj, ki je bil takrat star nekaj manj kot sedem let. Ob slovesu ga je Terčelj pobožal po glavi in mu na čelu naredil križ. Tako je, kot sam pravi, prejel zadnji blagoslov mučenca, ki ga spremlja vse življenje in nanj ne more pozabiti. Od Jureža sta Terčelj in Krašna šla mimo Štulca in Zgaga proti Sorškemu potoku, da bi se vrnila v Sorico. Na poti so ju pripadniki revolucionarne oblasti aretirali in ju odvedli nazaj proti Davči. To so videli na Matijevi domačiji. Pot so nadaljevali do domačije Brelih, kjer se je v večernih urah za tisti dan zaključil njun "trikral-jevski" mučeniški pohod, ne pa tudi trpljenje. Po pripovedovan- ju Julke, roj. Hudolin, žene Janeza Jensterleta, so ju zasliševali in mučili. Ponoči sta bila zaprta v kletnih prostorih, kjer sta molila tako glasno, da so ju vsi v hiši slišali. Šele proti večeru naslednjega dne sta ju z brzostrelkama oborožena likvidatorja "Ta opečeni Janez" in "Marinko”, ki sta bila seveda le izvajalca likvidacije, vodila po poti proti Zgagu. V bližini Zgagove hiše so zavili proti Štulčevi domačiji. Tudi na tej poti ni šlo brez prič. Četverico je srečal Valentin Frelih-Podhočar. Kmalu zatem je s podstrešja Štulčeve domačije popotnike, namenjene v Štulče-vo jamo, skozi lino opazil Friderik Koder in nato slišal strele. Naslednji dan se je na lastne oči prepričal, kaj se je zgodilo. S seboj pa je za pričo vzel tudi takrat 6-letnega nečaka Franca Kodra. Območje okoli Štulčeve grape je bilo nato skoraj eno leto zastraženo. Stražili so seveda domači aktivisti in s tem potrdili, da je bil Filip Terčelj velika osebnost. G. Stanko Vrtovec, dekan v Dornberku, ki je bil med vojno in po njej župnik v Podbrdu, je 5. 7. 1987 na neki novi maši povedal: "Po uboju Terčelja je prišel k meni tajni policist in rekel: Resnica o dogodku v Davči je, da je Terčelj pobegnil v Italijo". Toda to ni bila resnica, prave resnice oblast ni mogla zaustaviti, kajti ta je vedno bolj silovito prihajala na dan. Že naslednje leto, konec aprila ali v začetku maja 1947, so pogumni in drzni domačini trupli obeh umorjenih duhovnikov na skrivaj prekopali in kot Jožef iz Arimateje za Jezusov, poskrbeli za njun grob, za katerega je nato vsa leta po vojni skrbela družina Jemec. Bogdan Vidmar 0 pričevalcu pristne in polnokrvne vere Zmagovita vizija Filipa Terčelja (2) Kratke Štandrež / Praznik miru in prijateljstva Kot je že večletna tradicija, bo tudi letos v Štandrežu v organizaciji rajonskega sveta Praznik miru in prijateljstva. V četrtek, 16. decembra, bodo otroci štandreške osnovne šole obiskali najstarejše vaščane in jih razveselili z božičnimi melodijami in darili. V nedeljo, 19. t. m., pa bo ob 15. uri v domači cerkvi božični program, ki ga bodo oblikovali otroci vaškega vrtca, domače osnovne šole F. Erjavec in OŠ Ivan Rob iz Vrtojbe. Pri organizaciji praznika sodelujejo tudi OŠ F. Erjavec, župnija, kulturna in druga vaška društva. Sv. Miklavž v pevmski šoli Učence šole Josip Abram je v ponedeljek, 6. decembra, obiskal prijazni sv. Miklavž. Otroci so v nestrpnem pričakovanju staremu možu s palico lepo zapeli, se z njim pogovarjali in smejali. Sv. Miklavž je vsem prinesel slkadkarije, pozabil ni niti na učitelje in na postrežnice. Prinesel je tudi velik paket za šolo. V njem so bile barve, čopiči in še veliko drugih lepih stvari za ročna dela. Najlepša vam hvala, dobri sv. Miklavž! V Kulturnih domovih v obeh Goricah gospel in božične pesmi Ravnatelja Kulturnega doma iz Gorice in Nove Gorice Igor Komel in Pavla Jarc sta s sodelavci minuli ponedeljek na tiskovni konferenci v Novi Gorici predstavila predbožična koncerta. V Gorici bosta zapeli skupini Cadmos Ensemble & Le Pleiadi črnske gospel pesmi v ponedeljek, 20. t. m., ob 20.30, medtem ko bodo novogoriški poslušalci v Kulturnem domu v sredo, 22. t. m., ob 20.15, uživali ob izvajanju temnopolte pevke Katie Graham, ki se bo poklonila sloviti Mahalii Jackson. Na tiskovni konferenci so predstavili tudi koledar z reprodukcijami slik Silvestra Komela ob njegovi osemdesetletnici rojstva. SSk: "Nerazumljive pobude sovodenjske občinske uprave" Slovenska skupnost ostaja presenečena nad pobudo sovodenjske županje Alenke Florenin glede uveljavljanja zahteve za pravično poravnavo posledic širjenja avtocestnega odseka Vileš-Vrtojba, ki se dotika osrednjega dela vasi Sovodnje ob Soči, je zapisano v tiskovnem sporočilu. Ta poravnava naj bi se uresničila preko posebnega deželnega zakona, ki bi Sovodnjam omogočil prenovitev vaškega jedra ter izgradnjo novih javnih struktur. Slovenska skupnost sicer sprejema v vednost, da sta dva goriška deželna svetnika, ki spadata k opoziciji, sprejela obvezo, da se bosta v deželnem svetu zavzela za zahteve Sovodenj. Žal pa seje že z udeležbo pokazal šibek odziv. Pri tem gre tudi za vprašanje, koliko je bilo smotrno ciljati zgolj na goriške deželne svetnike. 0 čem se bosta namreč v petek pogovarjala dva slovenska deželna svetnika Igor Gabrovec in Igor Kocijančič, če je bilo že vse odločeno? “Ali je torej njuna prisotnost le za okras oz. medijsko vidljivost? ” je še zapisal Julijan Čavdek, pokrajinski tajnik SSk. Združenje prostovoljnih krvodajalcev iz Sovodenj ob Soči Združenje prostovoljnih krvodajalcev Sovodnje ob Soči se najprej zahvaljuje vsem, ki so pripomogli k čim boljšemu uspehu baklade, ki je bila dne 16. oktobra 2010 v Sovodnjah, in vsem, ki se iz raznoraznih razlogov prireditve niso mogli udeležiti, a so se kljub temu odzvali klicu na pomoč z darovi. Člani Združenja s ponosom pravijo, da so ob tej priložnosti zbrali 1.760 evrov in tako pripomogli k napredovanju del v Avianu pri ustanovi “Via di Natale”. ZPK iz Sovodenj je bilo v nedeljo, 12 decembra, prisotno in soudeleženo pri pobudi AIL pred cerkvijo v Sovodnjah in na Vrhu, kjer so njegovi člani ob koncu svete maše prodajali cvetje, “božične zvezde" oz. “Stelle di Natale - AIL”. Izkupiček je bil v celoti namenjen društvu, ki raziskuje zdravljenje proti leukemiji (info: http: //www. ail. it/). Ob bližajočih se prazničnih dneh voščijo člani Združenja lepe božične praznike in srečno ter zdravo novo leto, v znamenju čim večjega števila darovanja krvi. Otroci dveh vrtcev z dvema županoma Prižig lučk na skupnem goriškem trgu Tradicionalnega pred- božičnega srečanja med otroki in vzgojiteljicami novogoriškega vrtca Kurirček in goriškega iz ul. Brolo na skupnem goriškem trgu pred severno železniško postajo sta se letos, v petek, 10. decembra, udeležila tudi župana sosednih mest Matej Arčon in Ettore Ro-moli. Skupaj so v prisotnosti dveh ravnateljic, goriške odbornice Silvane Romano in nekaterih goriških občinskih svetnikov prižgali lučke na velikem drevesu, ki raste tik ob meji. Po nekaj pesmicah, ki so jih odpeli eni in drugi otroci, je Romoli povedal, da je trg simbol prijateljstva med dvema mestoma in še predvsem med otroki dveh mest. Arčon se je otrokom zahvalil, da so se tako lepo odzvali vabilu. Vprašal jih je, ali vedo, kaj predstavlja črta sredi trga, ki ga krasi Vecchi-etov mozaik. Z eno nogo je stal na eni strani, z drugo pa na drugi in tako obrazložil, da je to trg, ki združuje, vabi k sodelovanju in bratstvu. Otroke je pozval, naj se udeležijo pestrega programa božičnih prireditev v obeh mestih. Prva občana sta nato v spremstvu malih Sare, Vite in Aleksije pritisnila na veliki rdeči gumb in v veselje vseh so se na božični cedri prižgale lučke. Po pesmici Mi se imamo radi in glasnem Vrh Sv. Mihaela Miklavž je bil tudi v KD Danica dobrodošel S flLOA/1 Kot vsako leto je tudi letos sv. Miklavž obiskal vasico Vrh Sv. Mihaela in obdaril pridne in ubogljive otroke. V prostorih KD Danica se je v poznih popoldanskih urah zbralo veliko otrok, ki so nestrpno pričakovali prihod bradatega svetnika, otroška skupina Danica ter otroški pevski zbor Vrh Sv. Mihaela sta mu tudi letos pripravila prijetno presenečenje. Prisotne je najprej pozdravila mlada članica domačega društva Christine Abrami. Sledil je nastop otroškega pevskega zbora Vrh Sv. Mihaela, ki je pod vodstvom Karen Ulian zapel dve pesmi. Nato so se izkazali mladi igralci otroške skupine Danica, ki jo sestavljajo najmlajši vaščani, nekateri nastopajoči namreč imajo samo 3 leta. Pod vodstvom Viljene Devetak je skupina uprizorila igrico Butalci. Za plesno koreografijo sta poskrbeli Lara Devetak in Sabrina Soli-nas. Scenografija je bila zaupana mladim društvenim dekletom, in sicer Sabrini, Christine, Roberti, Maji, Lari Nicole in Anji. Za glasbo je poskrbela Christine Abrami. Zgodba opisuje življenje v vasici Butale, v kateri se dogaja marsikaj. Na sejmu trgovca Turki in Lenardič skušata prodati oslička brez repa ter kravo, ki ni na prodaj. Po končanem sejmu zmanjka soli. Butalce skrbi, kako bodo koga poslali se solit, če nimajo soli. Tako se štirje pogumni vaščani odpravijo s konji v vas Soli-muri, da bi kupili sol. Zadovoljni zaradi nakupa se ustavijo v gostilni, da bi kaj spili, a to ni gostilna, ampak frizerski salon. Ko se z novimi frizurami vrnejo v Butale, jih nihče ne prepozna. Kot v vseh pravljičnih zgodbah je tudi v tej srečen konec. Vaščani praznujejo prihod štirih junakov, ki so v vas pripeljali sol. Ker so bili naši Butalci pridni, jih je obiskal sv. Miklavž, ki je tudi letos razveselil mlajše in večje otroke. Prijeten večer v družbi naših otrok se je končal z zakusko. GCA hip-hip-hura so se otroci z županoma, vzgojiteljicami in dvema ravnateljicama še slikali sredi trga, nato pa v prijetnem zimskem jutru pokramljali ob pecivu in vročem čaju. / DD SCGV Komel Ponudba SCGV Emil Komel v predbožičnem času: četrtek, 16. decembra 2010, ob 19. uri (Gnidovčev dom na Mirenskem Gradu): Božični nastop; četrtek, 16. decembra, ob 19.30 (komorna dvorana KC Lojze Bratuž v Gorici): Božični nastop - razred jazz; petek, 17. decembra, ob 18. uri (župnijska dvorana v Doberdobu): Božični nastop; petek, 17. decembra, ob 19.30 (dvorana Incontro v Podturnu v Gorici): Božični nastop - razred prof. Gadžije-va; sobota, 18. decembra, ob 17. uri (Ljudski vrt v Gorici): predstavitev šole; nedelja, 19. decembra, ob 15. uri (Sveta Gora): Odprtje razstave jaslic; nedelja, 19. decembra, ob 18. uri (Cerkev na Subidi): Božični nastop; torek, 21. decembra, ob 19. uri (velika dvorana KC Bratuž v Gorici): BOŽIČNICA. Toplo vabljeni! r "liri r l' r " J/ _ V ^ NOVI Gonska glas B3HBZB1HIB1 Akcija mariborskega Rotary kluba, Mariborske knjižnice in Urada za zamejce "Knjig ni nikoli preveč"! Mariborska knjižnica je v sodelovanju z Rotary klubom Park Maribor in Uradom RS za Slovence v zamejstvu in po svetu zbrala okrog dva tisoč slovenskih knjig za zamejske osnovne šole in vrtce ter Narodno in študijsko knjižnico Trst in goriško knjižnico Damir Feigel. V četrtek, 9. decembra, je delegacija iz Slovenije v jutranjih urah obiskala goriško knjižnico na Verdijevem korzu; tam jih je toplo sprejela Luisa Ger-golet, ki jim je razkazala prostore in orisala zgodovino za goriške Slovence pomembne ustanove in njeno obogateno ponudbo, odkar deluje v mestnem središču. Predsednik mariborskega Rotary kluba Henrik Allegro je povedal, da so si zadali nalogo, da bi s knjigami pomagali Slovencem po svetu, "ker to vedno manjka". Lani so začeli akcijo Odprta knjiga in s pomočjo sponzorjev zbrali več tisoč knjig; precej so jih že podarili rojakom v Clevelandu, "nekdaj največjem slovenskem mestu", in Chicagu, letos smo bili na vrsti zamejci v Italiji. "Akcija pa se nadaljuje", saj nameravajo podpreti tudi Slovence v Nemčiji. Predsednik knjižnice Milan Pahor se je zahvalil gostom in podal širši, deželni pogled na delovanje knjižnice, njene načrte in težave. V Gorici imajo zadoščenje, saj je zaradi neposrednega dostopa do prostorov v KBcentru, kjer imajo sedež najrazličnejše ustanove, knjižnica res zaživela. Zaradi finančne stiske so bili primorani zmanjšati urnik, "si pa nismo dovolili, da bi se dotikali nakupa knjig". "Na plemenito pobudo Rotary kluba smo se radi odzvali", je dodala direktorica Mariborske knjižnice Dragica Turjak. Akcija je bila široko zasnovana, "sodelav- ka Andreja Kos je bila njen glavni akter, ki je animirala založnike". Za goriški in tržaški prostor so dodatno zbirali knjige za otroke in mladino, saj je teh vsaj polovica. "Poseben podvig" je elektronski bralnik, na katerega je časopisna hiša Večer naložila svojo elektronsko knjižno zbirko. Po simbolni predaji knjig se je donatorjem zahvalil tudi pokrajinski predsednik SKGZ Livio Semolič, ki je poudaril, da knjige niso le za ohranitev skupnosti, temveč za njen razvoj. "Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu si po vseh svojih zmožnostih prizadeva biti učinkovit, da bi pokril vse kulturne in druge zahteve manjšine", je povedala njegova predstavnica Tatjana Lesjak Klun. Ker tudi sama izhaja iz pedagoških vrst in se še najbolj intenzivno ukvarja s kulturnimi nalogami, ji je bil projekt posebno ljub. Z direktorico sta se zelo smotrno pogovarjali, da bi ga vsebinsko primerno izpeljali, da bi upoštevali starostne skupine, pa tudi vse tri pokrajine, vključno z Beneško Slovenijo. Lepo bi bilo, je še povedala vladna predstavnica, da bi spodbudili tudi druge Rotary ali Li-ons klube tudi iz Ljubljane, saj "knjig ni nikoli preveč". Zahvalo v imenu goriških višjih šol ter ravnateljstva tehničnega in licejskega pola je prinesel Foto dpd siavko Tomšič, Matej Pintar pa pozdrav ravnateljice in še zlasti otrok iz Špetra. Tam, je povedal, še vedno doživljajo težko situacijo, saj dvojezična šola deluje v treh precej oddaljenih stavbah, knjižnica pa je žal zaprta v prostorih, ki so jih lani zaprli, ker niso odgovarjali varnostnim predpisom. Tudi zato, je sklenil, "je za nas vsaka nova knjiga zelo pomembna". / DD Foto DPD Umetniki za Karitas v galeriji Ars na Travniku Združeni z enim samim plemenitim namenom Petnajst umetnikov iz slovenskega prostora in tujine se je avgusta letos udeležilo že šestnajste likovne kolonije Umetniki za Karitas na Sinjem vrhu nad Ajdovščino, ki je nosila zgovoren naslov Nositi bremena drug drugemu. Kar nekaj njihovih stvaritev je od 9. decembra pa vse do januarja na ogled v galeriji Ars na Travniku. Navzoče je v imenu prireditelja pozdravil Jurij Paljk, ki je poudaril, da je namen razstave čim več prodati, saj bodo šli nabrani prispevki neposredno v roke voditeljici projekta Jožici Ličen, ona pa bo poskrbela, da bodo ljudje v stiski prejeli to, kar potrebujejo. Predstavnica koprske Karitas je obrazložila, da je goriška razstava že 169. po vrsti: v vseh teh letih je nastalo več kot 1500 umetnin, v katalogih je zapisanih nad tisoč imen avtorjev, ki se vsako leto znova odzivajo in velikodušno darujejo svoj talent. "Dobrota in ljubezen se širita"! Doslej so že pomagali materam v stiski, brezdomcem, zasvojencem, ostarelim in bolnikom, "letos je bila odločitev žal zelo lahka": podprli bodo osebe, ki so zaradi gospodarske krize izgubili službo ali so tik pred tem. Ga. Jožica Ličen je tudi povedala, da je koprska Karitas nastala "iz niča" pred natanko 20 leti, danes pa ima tri tisoč prostovoljcev, "štiri tisoč družin in dva tisoč otrok čaka našo pomoč". Božič je lahko najprimernejši čas, da začutimo ta klic in v letu dobrodelnosti prav vsi po- magamo nositi bremena tistim, ki jim je to posebno težko. Prav vsi potrebujemo umetnost, ker prinaša sporočilo, ki ima duhovni naboj, zlasti tako, ki nastaja iz človekoljubnih nagibov, je nato povedala likovna kritičarka in strokovna sodelavka projekta Anamarija Stibilj Šajn. Umetniki, ki se udeležujejo kolonije, od vsega začetka udejanjajo sporočilo letošnje izvedbe. Poleti se je srečala skupina umetnikov, ki se razlikujejo po narodnosti, pa tudi po likovni poetiki. Abdubvahab Al-Awahdi prihaja iz Kuvajta, "zagledal" se je v Slovenijo, kamor se rad vrača na slikarske počitnice. Vlasta Ar- GORIŠKI VRTILJAK | Abonma Mali polžek Skrivnostna moč zelišč Mali polžki, malčki iz vrtcev in prvošolčki iz goriškega ter dober-dobskega ravnateljstva, abonenti Goriškega vrtiljaka, ki ga s strokovno pomočjo SNG Nova Gorica prireja Kulturni center v' Lojze Bratuž, so se v torek, 16. novembra, udeležili dveh ponovitev predstave Lutkovnega gledališča Maribor, Zelišča male čarovnice. Uprizoritev se je ob všečni, mehki režijski roki Klemena Markovčiča porodila iz istoimenske slikanice Polonce Kovač, ki je za svoje pisateljevanje prejela med drugim tudi Levstikovo nagrado za življenjsko delo. Mlada prijazna, prav nič strašljiva čarovnica Lenčka (Aja Kobe) je otroke popeljala med zelišča, ki nam v raznih letnih časih pomagajo pri prehladu, oteklinah, opeklinah, bolečinah v trebuhu... Vsako izmed njih nosi v sebi dragocen dar, ki ga narava širokosrčno ponuja, le odkriti ga je treba in znati uporabljati v pravilni meri. Z Lenčko, ki sta ji radovedno sledili pri nabiranju dragocenih cvetic, plodov, listov... radovedni miški Lolek (njega je animiral in mu glas posodil Da- nilo Trstenjak) in Lolika (animirala jo je Metka Jurc), so otroci izvedeli mnogo dragocenosti iz sveta zdravilnih rastlin in se naučili marsikatero neznano, pa tudi "težko" besedo: herbarij, tinktura, poparek, prevretek, prgišče, ščepec. Lenčka jim je se-| veda lepo razložila njihov pomen. Bog ve, ali so si zapomnili vsaj eno izmed teh, ki so tudi omenjene v gledališki zgibanki kot Lenčkin slovarček za Lolike in Loleke. Še posebno za otroke, ki ne obvladajo dobro slovenskega jezika, so bili ti izrazi gotovo prava nez-I nanka. Sicer pa ena izmed nalog Goriškega vrtiljaka je tudi ta, da ob ponujenih gledaliških vsebinah skrbi za bogatitev besednega zaklada otrok, ki prihajajo na njegove pred-I stave. Poleg omenjenih so bili v igrici še drugi protagonisti, ki so se pojavljali kot lutke ali so jih odigrali igralci, in sicer na račun Lenčkinega znanja malce skeptična mama miš, zvedava veverica Zlatka, izkušena čarovnica Kor-dula, gad, polhi (animirala jih je gostja Petra Caserman), povodni mož Tiburc, ves zelen in krepak, palček Gvido, redar in varuh gozda; te je prepričljivo odigral oz. animiral Maksimiljan Dajčman. Privlačno in funkcionalno scensko podobo, na kateri se pojavljajo v homogeni usklajenosti drobne lutke in igralci, je izdelal scenograf Jože Logar. V pisane kostume, ki se učinkovito skladajo z vsebino predstave, je nastopajoče oblekel kostumograf Iztok Hrga. Aldo Kumar, letošnji nagrajenec Prešernovega sklada, je odel predstavo s čarobnimi glasbenimi toni. IK zenšek Gottstein je v svojih podobah s sakralnim pridihom razpeta med klasičnim likovnim izrazom in sodobnejšimi aplikacijami. Tamara Burmicky je "svetovljanka", katere širina jo vedno znova vodi v intimističen dialog s prvinskostjo narave. Materialni svet likovnih zgodb Metke Erzar vodi v povsem duhovne vsebine. Gordana Gašperin iz Maribora, znana tudi kot kostumografinja koncertnega zbora Carmina Slovenica, se je odločila za ikonografijo, ki v akrilnih barvah ohranja močan naboj in obenem posebno milino. Rado Jerič je izvrsten kolorist in odličen krajinar, prav tako Janez Kovačič, ki prisega na realistični likovni izraz, intimistično avtorsko nadgrajen. Maša Bersan Mašuk na Slovenskem veliko dela na obnovi sakralnih objektov; ostaja zvesta klasični figuraliki, v katero vnaša osebne domišljijske posege. Nikolaj Mašukov je znan po svoji odlični risbi, njegova Pie-ta’ je odeta v čudovit koloristični opoj z dodatnimi vsebinskimi naglasi in zanimivo kompozicijo. Za Mateja Metlikoviča, avtorja vitrajev in liturgičnih oblačil, je značilna risba, saj zna v enem samem zamahu sintetizirati vsebinsko bistvo. Gregor Pratneker ima rad krajinske in figuralne kompozicije, sploh "pa ga vznemirja socialna tematika". Akad. slikar Marjan Skumavc je znan po svoji ekspresivni figuraliki, Karen Soklič pa po svojih interierih in eksterierih, ki so obarvani z značilnim in-timizmom. Na razstavi so prisotni tudi trije fotografski zapisi s. Aleše Stritar, ki zna z drobnimi detajli spremeniti trenutek v večno trajanje. Goričan Adriano Velussi se je v zadnjem obdobju zasidral v abstrakciji, vselej pa je iskal globljo sporočilnost, simbolni pomen pripovedi in izpovedi, je še povedala Anamarija Stibilj Šajn, ki je poudarila plemeniti namen druženja umetnikov. Poleg del omenjenih avtorjev so na ogled (in na razpolago!) tudi umetnine članov strokovnega sveta in pa darovalcev, ki jih je bilo tudi tokrat lepo število. / DD S URARNA ZLATARNA ŠULIGOJ Gorica, ulica Carducci 49 Tel. 0481.535657 - www.suligoj.com VZEMITE 30% popusta za vse ure, Longines na zalogi ter posebne ugodnosti za vse ostale znamke LONGINES LORENZ CITIZEN CASIO, KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV Koncertna sezona 2010-2011 BOŽIČNI KONCERT MEN IH 91 Z\* Gorica Marc-Antoine Charpentier - TE DEUM za soliste, zbor in orkester Slovenske božične pesmi - novitete v orkestracijah zamejskih skladateljev: Aljoša Tavčar, Patrick Ouaggiato, Igor Zobin in Hilarij Lavrenčič Alessandra Schettino, sopran Mojca Milič, sopran Elena Boscarol, alt Dax Velenich, tenor Alessandro Svab, bas OPZ Veseljaki - Lucija Lavrenčič Terpin, zborovodja OPZ Emil Komel - Damijana Čevdek Jug, zborovodja MePZ Hrast - Hilarij Lavrenčič, zborovodja MePZ Lojze Bratuž - Bogdan Kralj, zborovodja Orkester ArsAtelier Hilarij Lavrenčič, dirigent Kulturni center Lojze Bratuž ponedeljek, 20. decembra 2010, ob 20.30 sreda, 22. decembra 2010, ob 20.30 Predprodaja vstopnic na tel. 0481 531445 info@kclbratuz.org Obvestila Slovenske višje srednje šole v Gorici vabijo na Dan odprtih vrat, v petek, 17. decembra, od 18. do 20. ure, poklicno tehničnega pola (Drž. poklicni zavod za trgovske dejavnosti I. Cankar, Drž. tehn. zavod za upravo, finance in marketing Ž. Zois, Drž. ind. tehn. zavod za infor-matiko in telekomunikacije J. Vega) in licejskega pola (Huma-nistični licej S. Gregorčič - ekonomsko družbena opcija, Znanstveni licej S. Gregorčič -opcija uporabne znanosti, Klasični licej P. Trubar). Obiskovalci si bodo lahko ogledali šolo, profesorji pa jim bodo nudili informacije o študiju in bodo na razpolago tudi za individualne pogovore. Dan Odprtih vrat bo v šolskem centru ul. Puccini 14. Amatersko športno združenje 01ympia-Gorica vabi na Telovadno božičnico v petek, 17. decembra 2010, ob 19. uri, v telovadnici AŠZ Olympia - drevored 20. septembra 85 - Gorica. Nastopajo deklice in dečki skupine Gymplay, ritmičarke, orodni telovadci, športno plesna skupina Olympia, odbojka AŠZ Olympia. Prostovoljni prispevki za pesjak A. I. P. A. Učenci OŠ Josip Abram in otrod iz pevmskega vrtca bodo s petjem in recitacijami sodelovali na božičnici v pevmski cerkvi, ki bo v soboto, 18. decembra, ob 19.30. Nastopili bodo tudi MePZ Podgora, MoPZ iz Gabrij in MoPZ iz Štmavra in Glasbena skupina iz Nove Gorice. Koncert prireja gospa Gabrijela Vidmar Golob v sodelovanju z društvom Naš prapor v spomin na pred kratkim umrlega moža. Večer bo razsvetlil prihod betlehemske luči iz Štmavra. Krut v sodelovanju s KD Oton Župančič iz Štandreža vabi na sproščen, ku I i na rično-ku Itu rn i večer “Rada dobro jem in kuham malo”, kot pravi kuharica Emilija Pavlič iz Kopra, ki bo v ponedeljek, 20. decembra 2010, ob 18. uri, v kulturnem domu A. Budal, ul. Montello 9, v Štandrežu spregovorila o hrani, kuhanju in še marsičem. Duhovnija sv. Ivana v Gorid: v sredo, 22. decembra, bosta ob 19. uri v domu Franc Močnik priprava na Božič s spovedjo in srečanje s sestro Matejo Kraševec za višješolce. Vabljeni! Duhovnija sv. Ivana v Gorici obvešča, da bodo člani birmanske skupine in otroci župnijskega pevskega zbora pripravili božičnico približno pol ure pred božično polnočno mašo. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško sporoča udeležencem silvestrovanja, ki bo v torek, 28. decembra, v Pineti pri Gradežu, da bo prvi avtobus odpeljal iz Gorice ob 16. uri s trga Medaglie d'oro, nato s postanki pri vagi blizu pevmskega mosta, pri športni palači in nato v Štandrežu. Drugi avtobus bo odpeljal iz Štandreža ob 16.10, nato s postanki vSovodnjah pri lekarni in cerkvi, na Vrhu, Poljanah in v Doberdobu. Katoliška knjigama išče sodelavko-ca od 18. do 35. leta starosti za 6-mesečno prakso. Tel. 0481 549754. Darovi V spomin na tatkota Edvina darujejo otroci Rok, Rebeka in Ivan 300 evrov za akcijo riža otrokom misijonarja Pedra Opeke na Madagaskarju. Za misijonarja Danila Lisjaka: H. A. 50.00 evrov Za misijonarja Pedra Opeko: H. A. 50.00 evrov Čestitke Člani prosvetnega društva Rupa- Peč želijo Salomonu, ob 80. rojstnem dnevu, neštetih kapljic veselja in litrčkov sreče in zdravlja. RADIO SPAZIO 103 Slovenske oddaje (od 17.12.201 b do 22.12.2010) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7,99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob četrtkih in nedeljah, od 21.30 do 22.30. Spored: Petek, 17. decembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2. Sobota, 18. decembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 20. decembra (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba -Zanimivosti doma in po svetu -Obvestila. Torek, 21. decembra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 22. decembra (v studiu Danilo Čotar): Tik pred Božičem - Izbor melodij OŠ Josip Abram iz Pevme Občuten spomin na učitelja Davida Sossoua u čenči in učitelji osnovne šole Josipa Abrama iz Pevme so se v torek, peli in zanj tudi molili. Na spominski domači svečanosti je bila prisotna tudi podrav- 30. novembra, s kratko, a prisrčno spominsko svečanostjo ponovno spomnili na svojega ljubljenega učitelja in kolego, pred kratkim preminulega Davida Sossoua, ki počiva na pevmskem pokopališču, prav zraven šole. Učenci so sami sestavili misli, polne občutka in spominov, jih lepo prebrali, tako, kot znajo samo otroci. Učitelju so še za- nateljica Franka Padovan. Naj povemo, da so starši, učitelji in postrežnica pevmske šole v spomin na Davida zbrali prav za šolo 477 evrov, 60 evrov so prispevali nekdanji Davidovi učenci, sedaj člani društva Naš prapor, 110 evrov so nabrali na šoli Župančič, 20 v šoli Gradnik, 35 v šoli Erjavec. Vsem najlepša hvala! (-ija) Pixxelpoint Mednarodni festival v Novi Gorici in Gorici naj bi v sebi združeval razmišljanja ustvarjalcev o letu 2010, o katastrofah, političnih spremembah, napovedih o koncu sveta, o tem, kako ekološke, socialne in gospodarske razmere vplivajo na naše vsakdanje dojemanje samih sebe in našega okolja. Na mednarodni razpis za letošnjo izvedbo je prispelo čez sto projektov iz dvaindvajsetih držav, kura tor j a pa sta nekatere avtorje še povabila k sodelovanju. Tako je bilo tokrat v Mestni galeriji v Novi Gorici in v galeriji Metropolita-na v Gorici pred-stavljenih več kot triinpetdeset projektov. Po odprtjih v obeh galerijah se je večer nadaljeval z zabavo v nočnem lokalu Pieffe Factory v Ločniku. V mali dvorani Kulturnega centra Mostovna je cel teden delovala skupina Cirkupacija 2, ki je razvijala Platformo za totalno Med 3. in 10. decembrom je bil v Novi Gorici in Gorici 11. mednarodni festival novomedijske umetnosti Pixxelpoint 2010. Festival je postal že vsakoletna stalnica na Goriškem, ki skuša, vzporedno z razvojem računalniške in sodobne informacijske tehnologije, širiti vedenje o teh, za to okolje večkrat zelo oddaljenih pojavih. Vsako sezono pripelje dela številnih ustvarjalcev z vsega sveta. Vsakič poskuša publiki približati zelo abstraktne in po navadi težko dojemljive multumedialne projekte, ki pogosto ostajajo nekoliko neoprijemljivi. Naslov letošnjega festivala Trojna konjunkcija: Magija, miti in mu- tacije sta si kuratorja izposodila z astronomskega področja in je v sebi združil številne, raznovrstne refleksije o današnjem svetu. Trojna konjunkcija je astronom- cvrT c vit PVIT EXIT EXIT EXIT EXIT EXIT EX*r BOT EXIT EXIT PXIT^EXIT EXIT EXIT EXIT EXIT EXIT £X!F EXIT EXIT zXliT EXIT EXIT BOT EXIT EXIT EXIT BffliT BffiT E3BT EX1T EXIT EXIT EXIT EXIT ■aKafoai exit exit exit exit exit exit exit xn EXI1 EXIT EXIT EXIT EXIT XIT EJT CXIT EXIT EXIT EXIT EXI1 EXIT EX1T EXiT EXIT EXIT EXIT EXIT EXIT iXIT EXIT EXIT EXIT EXIT EXIT EXI EXIT EXIT EXIT EXIT EXIT EXIT EXH EXIT EXfT EXIT EXIT EXIT EXIT EXIT EX EXIT EXIT EXIT EXIT EXIT EXIT EXIT i £XTT EXIT EXIT XIT EXIT EXIT EXIT EXI EXTT EXIT EXIT EXI EXIT EXIT EXIT EXl EXIT EXIT EXI EXIT EXIT EXIT EX EXI1 EXIT EXIT EXIT EXIT EXIT EXIT EXIT EXIT EXIT EXIT EXI EX I EXIT EXIT EXIT EXIT VIT EXIT EXIT EXIT EXIT ■XIT EXIT EXI i EXIT T EXIT EXI EXIT EXIT m EXIT EXIT B0T ' EXIT EXIT EXIT EXIT