UDK 808.63—56 Jože Toporišič Filozofska fakulteta, Ljubljana STILISTIKA SKLADENJSKIH POJAVOV V sintaksi učinkujejo stilno: nekatere pretvorbe iste propozicionalne pod- stave, razstavljene skladenjske strukture, neobičajni besedni in stavčni reji. pretvarjanje in prenesena raba prvin stavčne fonetike, vrste poročanja o pri- marnem govornem dogodku, stilistična elipsa in antielipsa, dolžina in simetrič- nost/nesimetričnost skladenjskih struktur, prvotno nepredviden prenosniški ka- nal, opis namesto leksikalne enote, variantnost v okviru posameznih modifika- cijskih možnosti iste propozicije. In syntax stylistic effects are achieved through: some transformations of the underlying proposition, discontinued syntactic structures, uncommon word order, transformation and transposition of the elements of the sentence phonetics, kinds of reporting the primary speech event, stylistic ellipsis and anti-ellipsis, length and symmetry/asymmetry of syntactic structures, change of the communi- cation chanel originally intended for, périphrase instead of lexical item, va- riations within the modificational possibilities permitted by the proposition. Ce vzamemo, da se stilističnost tudi v skladnji (sintaksi) uveljavlja na podlagi variantnosti sredstev, ki pomenijo isto, potem je v skladnji stili- stičnega izredno veliko. 1. Začnimo z naslednjim snopom skladenjskih oblik z isto pomensko podstavo: A 1. Šel sem na sprehod. Bilo je lepo vreme. 2. Šel sem na sprehod, bilo je lepo vreme (... je bilo lepo vreme). j. Šel sem na sprehod, zakaj bilo je lepo vreme. 4. Šel sem na sprehod, ker je bilo lepo vreme. 5. Šel sem na sprehod zaradi lepega vremenu. 6. Moj odhod na sprehod zaradi lepega vremena. 7. Moj odhod na sprehod in lepo vreme. Pripomniti moramo, da imajo posamezne variante svoje vezniške pod- tipe; tako npr. var. 3: ...kajti bilo je lepo vreme; ... saj je bilo lepo vreme in . . . bilo je namreč lepo vreme. Varianta 4 ima načeloma pod- tipe tipa . . . za to, ker je bilo lepo vreme in . . . zato ker je bilo lepo vreme. V prvih šestih variantah gre za isto pomensko podstavo, le izrazna struktura je v različnih primerih različna. Navsezadnje lahko isto rečemo tudi o varianti 7, čeprav tam vzročnost ni toliko vidna, in v tem je to podobno varianti 1, kjer vzročnost tudi ni neposredno razvidna. — Vpra- šanje, ki se tu postavlja, je: Ali gre v vseh teh primerih za stilne varian- te? Ali pa so to enostavno skladenjske variante brez stilnih implikacij? ln če so stilne variante, v katerem smislu? Poglejmo še nekaj takih snopov: В 1. Domov sem prišel pozno. Pripravil sem si večerjo. 2. Domov sem prišel pozno, pripravil sem si večerjo. 3. Domov sem prišel pozno in si pripravil večerjo. 4. Ko sem pozno prišel domov, sem si pripravil večerjo. 5. Prišedši pozno domov, sem si pripravil večerjo. 6. Po poznem prihodu domov sem si pripravil večerjo. ?. Po poznem prihodu domov moje pripravilo večerje. 8. Moj pozni prihod domov in pripravilo večerje (zase). C 1. Grem k sosedu. Pomagal mu bom. 2. Grem k sosedu, mu bom pomagal o z . . . . pomagal mu bom. 3. Grem k sosedu, da mu bom pomagal. 4. Grem k sosedu pomagat (mu). 5. Grem k sosedu na pomoč. 6. Moja pot/hoja k sosedu na pomoč. ?. Moja pot/hoja k sosedu in (moja) pomoč (njemu). Snop pretvorbenili možnosti se suče okrog števila 7. Ce ne upošteva- mo vezniških variant, imamo le naslednja razmerja: 1. Dve povedi, morda kar soredni. 2. Eno poved, stavka v njej sta povezana brez veznika, drugi stavek pa razodeva večjo ali manjšo naslonitev na prvega s položajem naslonk (bliže št. 1 je zaporedje . . . sosedu, pomagal mu bom, bliže k podredni varianti pa je . . . k sosedu, mu bom pomagal). 3. To je podredna pretvorba, še vedno imamo dvostavčno poved. 4. Tu se začenjajo strnitve v enostavčno poved, in sicer najprej z no- minalizacijo prvega stavka, nato z nominalizacijo še drugega, medtem ko ostaja razmerje nominaliziranib delov še zmeraj podredno. 5. Prehodna stopnja je lahko pretvorba osebne oblike v neosebno gla- golsko (primeri z deležji ali z namenilnikom). 6. Zadnja stopnja je parataktično razmerje nominaliziranib prvotnih stavkov. Dejansko je vprašanje stilističnih variant še bolj zapleteno, ker včasih, npr. v našem snopu A, sestavine lahko zamenjamo, in dobimo drugačno razmerje: D 1. Bilo je lepo vreme. Sel sem na sprehod. 2. Bilo je lepo vreme, šel sem na sprehod. 3. Bilo je lepo vreme, zato sem šel na sprehod. 4. Bilo je (tako) lepo vreme, da nem šel na sprehod. 5. Bilo je lepo vreme, zato moj odhod ti a sprehod. 6. Moj odhod na sprehod zaradi lepega vremena. ?. Lepo vreme in moj odhod na sprehod. Snopa A in D (prim. A 3: Šel sem na sprehod, zakaj bilo je lepo vre- me, in D 3: Bilo je lepo vreme, zato sem šel na sprehod) se zdita različni ubeseditvi propozicije glede na členitev po aktualnosti. Osnovna varianta se zdi D, torej Bilo je lepo vreme, zato sem šel na sprehod, nekaka njena inverzija pa je: Šel sem na sprehod, zakaj bilo je lepo vreme. (To vendar velja za kontekstno prosto poved.) Poizkusimo sedaj ugotoviti izhodišče za stilno kvalificiranje posamez- nih variant danega snopa pretvorbenih možnosti. A Osnovna varianta se zdi podredna z veznikoin, in sicer z obrnjenim besednim redom, kot ga imamo v snopu mi, torej: Ker je bilo lepo vreme, sem šel na sprehod. Priredna varianta z zakaj ipd. je bolj neobčevalna, stilno pridvignjena (s kajti pa ozko knjižna). Prva, verjetno soredna, varianta (Šel sem na sprehod. Bilo je lepo vreme.) je znamenje sponta- nega, nepripravljenega govorjenja. Varianta z nominaliziraniin drugim delom (Šel sem na sprehod zaradi lepega vremena) je nekako tehnična, z obema deloma (Moj odhod na sprehod zaradi lepega vremena) pa pu- blicistična (telegrafska). Zadnja varianta je taka, da morda komaj govo- rimo o pomenski istosti s predhodnimi primeri razen s primerom 1 (Moj odhod na sprehod in lepo vreme •— Šel sem na sprehod. Bilo je lepo vre- me.). Prva in zadnja varianta sta torej sorodni, stilno podajata nekako naivno, kopulativno gledanje namesto specializiranega, bolj skrbnega, tj. z opaženo in formalno izraženo vzročnostjo. в , C Snop В je toliko različen, da vsebuje varianto z deležijsko konstruk- cijo (Prišedši pozno domov, sem si pripravil večerjo.); ta je — že eviden- tirano — neobčevalna, tehnična, ozko knjižna. Končno je snop C, v ka- terem ima posebno mesto varianta s specializirano oblikoslovno obliko za izražanje namena, namreč z namenilnikom ( Grem k sosedu pomagat), ki ga imamo lahko za kondenzat namernega odvisnika. V primerih kot Prišel sem, da bi mi pomagali taka kondenzacija ni mogoča. 2, Stilno učinkujejo v smislu čustvenosti, ekspresivnosti, primeri, ko dane skladenjske vzorce raznih povedi realiziramo večpovedno; pri tem je vseeno, ali gre za enostavčni ali za večstavčni skladenjski vzorec. Prim, za prvo: Domov sem prišel. Pozno.; in za drugo: Domov sem prišel pozno. In si pripravil večerjo. Dejansko učinkuje stilno taka razstavljena poved že, če je druga prvina prvi dodana dostavčno, npr.: Domov sem prišel, pozno oz. Domov sem ]>rišel, in si pripravil večerjo. (Drugi pri- mer povprečno pismeni nimajo za zborno sprejemljiv.) Verjetno gre za stilistična razmerja tudi med povedmi s členki in tako imenovanimi polnimi povedmi, če imamo členke za nadomestke stavčnih struktur in iz njih nastalih nominalnih fraz. Za primer vzemimo naslednji snop: A 1. Mislim, da je to res. 2. a) Po moji misli je to res. b) Po mojem je to res. 3. To je menda res. В 1. Tu smo trije, več nas ni. 2. Tu smo sam o irije. C 1. Knjiga je bila na tem mestu do včeraj, sedaj je ni več. 2. Knjiga je bila še včeraj na tem mestu. Zdi se, da so variante s členki nečustvene oz. nepoudarjalne, variante /. izpisanimi semantičnimi podstavami pa so zaznamovane. 3. Nadaljnji sklop vprašanj v zvezi s stilistiko skladnje je v stavčnem in besednem redu. Za podredja velja nasproti ustreznim priredjem formalno razloče- valna lastnost, da je vezniški stavek glede na nevezniškega svoboden, (medtem ko tega pri priredju ni), npr.: Ker je bilo lepo vreme, sem šel na sprehod proti Nu sprehod sem šel, ker je bilo lepo vreme, toda samo Na sprehodu sem bil, zakaj bilo je lepo vreme (nemogoče: Zakaj bilo je lepo vreme, na sprehodu sem bil). — Pri takih podredjih se stilističnost doseza na podlagi inverzije obeh stavkov, prvotno razporejenih po čle- nitvi po aktualnosti. Vzemimo še primer iz Prešerna: Da ne smem, si ukazala, tvojih rok se dotaknit (predmetni stavek mora stati za glavnim), če hoče biti stilno nevtralen: Ukazala si, da se ne smem dotakniti tvojih rok. Y tem smislu je tudi stava spremnega stavka v direktnem govoru ne pred dobesednim navedkom stilistična, npr.: Kam odhajaš? me je vpra- šal. (Nekoliko podrobneje sem stavčna zaporedja obravnaval na drugem mestu, pripomnim naj le, da je tu verjetno še veliko neevidentiranega.) Pri besednem redu v okviru ene S-strukture (tj. enega prostega stav- ka) se stilističnost doseza na podlagi spreminjanja stilno nevtralne stave, ki se da formulirati v naslednjih štirih točkah: 1. stavčni členi kot sestavine glagolske fraze (to so osebek, predmet, prislovno določilo, in seveda povedek, kot jedro glagolske fraze) si v stav- ku sledijo v skladu z zakoni o členitvi po aktualnosti; 2. naslonke imajo v stavčni strukturi stalno mesto: t. i. proklitične, tj. predlogi in vezniki, menda večinoma tudi členki, so neposredno pred fra- zo, na katero se nanašajo; prosti klitični niz (ali je enklitičen?) pa stoji na drugem inestu elementov primarne stavčne strukture, tj. takoj za oseb- kom, predmetom, prislovnim določilom ali za prvo naglašeno frazo po- ved ka) ; 3. svojo trdno zaporednostno strukturo imajo neglagolske fraze; 4. enako imajo trdno zaporednostno strukturo tudi t. i. zbirni klitični niz. S primeri: 1. Včeraj je deževalo — Deževalo je včeraj. 2. Kam greš? me je vprašala — Kam greš? vprašala m e j e. 3. moj ljubi Janez — Janez moj ljubi 4. Pravi, da naj bi — Pravi, da bi na j, kjer imamo zaporedje CViM iz stalnega zaporedja CMV1RP1P2P3Y2N. V zgornjih primerih smo menjavali zaporedje stalnih sestavin, drugo načelo pa je, da v eno prvino, npr. v nominalno frazo, vdirajo druge prvine, npr. elementi naslonskega niza, npr.: Kakšne mi darove pri- našale nam. Kakšne darove m i prinašate. Za vdor stavka v verbalno frazo prim, že omenjeni primer iz Prešerna, Da ne smem, si ukazala, tvojih rok se dotaknit. (Tudi o takih vprašanjih sem obširneje govoril na drugem mestu z željo, da bi evidentiral čim več tipov dejanske, ne samo potencialne stilno zaznamovane stave.) 4. Mimogrede naj opozorim še na posebno stilističnost, ki jo v okviru besednega in stavčnega reda daje besedni umetnosti različnih obdobij t. i. licentia poetica, v nekaj manjši meri še licentia rhetorica. Svojo po- sebno, dostikrat zabavno, stilistično noto ima seveda tudi licentia alieno- ruin, če tak izraz obstaja (ki pa velja sploh za vse jezikovne ravnine), kadar ne izhaja iz nepotrebne nemarnosti in nekultiviranosti. 5. Ali spada v krog skladenjske stilistike tudi problematika v zvezi z različnimi istofunkcionalnimi vezniki (teh ima slovenščina zlasti ve- liko) in s prav takimi predlogi, npr. in — pu — ter, kajti — zakaj — saj — sicer — namreč; k — do ipd.? Nagibam se k mnenju, cla to spada v stilistiko leksike, in sicer tudi v primeru, ko se uporabljajo frazeološki predlogi in vezniki (npr. jesti s pomočjo vilic — jesti z vilicami. Kljub tem и d a se je učil, le ni vsega znal — Čeprav se je ...). 6. Običaj je, da se k stilistiki prišteva vse, kar je čustveno obarva- nega. Po našem mnenju se skladnje ne tiče t. i. prenesena raba najrazlič- nejših slovničnih kategorij; to gre v oblikoslovje, ki pa, resda, ni dru- gega kot nauk o tvorbi dela inventarja za tvorbo skladenjskih sredstev — za primer vzemimo npr. preneseno rabo glagolskih oblik, v bistvu pravzaprav osebnih zaimkov, kot npr.: Danes srno nekam veselo razpo- loženi, ljubi moj možek (namesto ...si veslo razpoložen...). Kot skla- denjsko stilni nam torej ostanejo še stavčno poudarjanje, zamolk (apo- siopeza), ponavljanja različnih vrst, neobičajne členitve besedila s pre- mori (z drugega stališča smo to omenili že zgoraj), stavčna intonacija (prim. Vstopite, prosim, z antikadenco namesto s kadenco), do neke mere še register (prim. npr. nizki register pri vrinjenem stavku), na koncu hitrost (prim, hitrejše govorjenje pri vrinjenem stavku, ali različna hi- trost glede na različna čustvena stanja govorečega, npr. veselje — žalost). 7. Nadaljnje področje skladenjske stilistike je t. i. preneseni (morda bolje poročani) govor, ki ga v vseh variantah ločim od primarnega go- vornega dogodka. Osnovne oblike prenesenega govora so tri (ponazorimo si to s prav kratkimi primeri): I. primarni govorni dogodek: K frizerju bom morala Marjeta. — Le pojdi, Barbara. II. preneseni govor: 1. Barbara je rekla: K frizerju bom morala. Marjeta je odgovorila: Le pojdi, Barbaru. 2. Barbara je rekla, da bo morala k frizerju. Marjeta ji je odgovorila, (da) naj le gre. 3. Morala bo k frizerju; Marjeta ji to tudi priporoča. V stilnem razmerju so si: 1. premi, 2. odvisni in 3. polpremi govor. Mislim, da je stilno nevtralen odvisni govor, literaren pa je gotovo pol- premi; nekako dramatičen (kolikor ni samo citat) je premi govor, med- tem ko sta primarni govorni dogodek in odvisni govor nestilni, torej cirkumstancialni varianti. 8. Posebno področje skladenjske stilistike je povezano z elipso. Na- čelno razločujem stilno nevtralno elipso, npr. Prišel seni domov in po- vprašal po materi namesto Jaz sem prišel domov in jaz sem povprašal po materi. (Še nekaj primerov: Kavo ali čaj? namesto Boste pili kavo ali čaj?. — Jaz sem jo lepo vprašal, onu pa takoj vpiti, namesto . . . ona pa je začela takoj vpiti; prim, še . . . vprašal, ona pa v jok 'planila v jok'.) Zlasti v leposlovnih delih, sicer pa tudi še v vsakdanjem občeval- nem jeziku, je znana tudi t. i. antielipsa, vsaj jaz jo imenujem tako; to je pojav, da se skladenjsko predvidena elipsa vendarle ne uresniči, temveč se besedno izpolni celotni skladenjski vzorec. To sredstvo stiliza- cije je bilo priljubljeno Cankarju, zato je nerad elidiral drugi pomožnik, kakor npr. v stavku Smejala se je in jokala se je istočasno namesto obi- čajnega Smejala in jokala se je istočasno. Zelo pogosto opazujemo anti- elipso tudi pri predlogih: V Ljubljani, v Trstu, v Celovcu — povsod smo . . . Morda je v modernem času to že prava nepotrebna razvada, saj neeliptičnost ne želi izražati kakšne čustvene vrednosti, temveč pogosto nastopa samo zaradi t. i. logične kaprice ali zaradi avtorjevega napač- nega jezikovnega nazora. Kot za nekako ravnotežje temu pa naša stilistična tradicija nikakor ne dopušča elipse tipa Hoditi po in ob progi, četudi se oba predloga ve- zeta z istim sklonom, in čeprav slišimo take elipse tudi v primerih, ko se predloga vezeta raznosklonsko. — Tipična antielipsa je še t. i. pogovorni imenovalnik osebnega zaimka, npr. Jaz ne vem, kaj mu je, ali pa čust- veni, npr. Le ti meni povedi, če bi mordu še kaj rud. (Taka neeliptičnost je zunaj okvira pogovornosti in čustvenosti značilna še za govor tistih, ki se slovenščine šele uče, pa imajo v svojem jeziku tu neeliptičnost.) Nasprotno pa imajo eliptičnost nekateri slovanski jeziki, kjer je v slo- venščini ni: najtipičnejši primer je npr. ruski Ivan prišel: nekaj več eliptičnosti ima celo srbohrvaščina. Y slovenščini običajno večinoma le v časopisnih naslovih (Vlak iztiril). 9. Skladenjska stilnost se pojavlja tudi zaradi same kvantifikacije; to je znan problem t. i. predolgih ali prekratkih stavkov, pa tudi preobsež- nih fraz, zlasti samostalniških. Čeprav sicer velja, da so skladenjske eno- te lahko neskončno dolge, so v praksi vendar dejansko omejene: dolge povedi učinkujejo stilno zaradi težjega dekodiranja, v bistvu torej za- radi bolj zapletene preglednosti oz. sploh zaradi nepreglednosti. Na- sprotno kratke povedi naslovnika mučijo zaradi svoje nasekanosti; prak- tično neznosno je npr. brati same enostavčne povedi v kakem strokov- nem članku. 10. Skladenjsko stilno učinkujejo tudi primeri, ko je stavčna struk- tura izrazito nesimetrična ali pa če je v njej vidna zelo očitna simetrija ali sploh kakšen drug lik. Prava spaka je npr. obsežna osebkova skupina stavka nasproti zelo kratki povedkovi, kot npr. v povedi Vsi ti naši po drugi svetovni vojni rojeni in vsega dobrega siti otroci // so bili naš ponos. Za skladenjsko simetrijo, ki učinkuje stilno, je značilna npr. Pre- šernova pesem Pevcu (ki pa je stilno zelo opazna tudi v drugem, npr. v glasovju in stavčni intonaciji). V tej pesmi se vsaka kitica (izjema je zadnja) začenja z dopolnjevalnim vprašanjem, ki pa ni resnično, temveč t. i. retorično nikalno, dodatno s tem pa učinkuje še somerno naraščanje in upadanje količine stavčnih struktur: 1. Kdo zna noč temno razjasniti, ki tare duha! 2. Kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce, od zore do mraka, od mraka do dne! 3. Kdo uči izbrisat iz spomina nekdanje dni, brezup prihodnjih oduzet spred oči, praznoti vbežati, ki zdanje morit 4. Kako bit hočeš poet in ti pretežko je o prsih nosit al pekel al nebo! j. Stanu se svojega spomni, trpi brez miru! V tretji kitici so še druge figure simetrije (nedoločniške fraze na raz- nih mestih). Od tipičnih skladenjskih figur, ki se navadno obravnavajo v stilistiki, naj opozorim samo na dve zelo izraziti, tj. na velikodelne vezalne pri- redne zveze, najsi bodo polindetične ali asidentične; za zadnje je znan primer iz Zupančiča: Tam krožijo sonca in merijo čas, / večno mirna, / brezobzirna / noč in dan teko preko nas. Mi pa pod njimi se bijemo, vijemo, J sijemo, gasnemo, / škodimo, hasnemo, / o kupe medu in otrova si lijemo, / prostor vesoljni z željami prepletamo, / večnost v trenutek begoten ugnetamo, / z duhom za zadnjimi zvezdami grabimo, / grozo izzivamo, v dušo jo vabimo, / vriskamo, jočemo — / hočemo, hočemo. 11. Ne nazadnje naj omenim skladenjsko stilističnost na podlagi pre- nosnika (kanala), tj. na podlagi tega, ali je besedilo namenjeno za tiho branje ali za govorjenje. Tu je cel kup pojavov, ki so dobri v enem in slabi v drugem primeru. — Ponazoritve menda niso potrebne. 12. Morda spada v stilistiko skladnje tudi pojav, ko se namesto eno- ali večbesednega poimenovanja uporablja njegova perifraza, npr. name- sto kompas 'tisto, kar kaže nebeške strani'. Stilno nevtralni sta obe mož- nosti le, ko imata enako pogostnost pojavljanja, pogosto npr. v termino- logiji (prim, pomivalni stroj proti, eventualno, pomivalnik ali žvečilni gumi proti žvečilni). — Tu smo se pravzaprav dotaknili že razmerja med skladnjo in besedotvorjem: potencialno stilno razmerje je med govorno večbesedno podstavo in enobesedno tvorjenko, npr. majhna miza — mizica, zdravnik za živino — živinozdravnik, višji oficir — nadoficir. 13. Evidentiram naj še stilnost na podlagi različnega skladenjskega naklona, npr. izražanje velelnosti na različne načine (Povej! — Boš po- vedal! — Bi ti povedal. — Povedati!). Podobno imamo variantnost in torej stilnost tudi v zvezi z nikalno-nenikalno modifikacijo propozicije (Ne greš domov? -— Greš domov?) oz. ko gre za vpliv nikalnice na ele- mente stavčne strukture: Očeta ni doma — Oče ni doma; Tega jaz nisem rekel — To jaz nisem rekel; Zapravil ni le denarja / denar, ampak tudi hišo, ipd. 14. Končno naj omenim še skladenjsko stilnost na podlagi hierarhiza- cijske modifikacije prepozicije: gre, kot znano, za razmerje med tvorno in trpno obliko stavka (Vlada je določila nove cene — Nove cene so bile določene od v l a d e), za izpodrivanje konkretnega vršilca dejanja s splošnim (To boste napravili jutri — To se bo delalo jutri) in druga sredstva (To stvar poznam — Та stvar mi je znana. — Avto že popravljajo. — Avto je že v popravilu.), kar vse je v slovenskem slov- nično-stilističnem izročilu obravnavano s stališča stilističnosti, čeprav je na to treba verjetno bolj gledati s stališča členitve po aktualnosti. Tako smo pri kraju tega neizčrpnega tematičnega pregleda stilistično relevantnih skladenjskih kategorij. Zavedam se, da tu skoraj sploh ni zajeta npr. nadpovedna skladenjska problematika, tj. skladenjska stili- stika besedila. Morda so zunaj naše pozornosti sploh ostala še kaka po- dročja, ki bi morala biti predmet stilistike skladnje. Kaj lahko rečemo za konec? Stilistika skladenjskih kategorij slovenskega jezika obstaja samo v bolj ali manj izoliranih ugotovitvah nekaterih dejstev, v glavnem v ustrezni slovnični literaturi, deloma pa tudi v stilistični. Za stilistiko drugih ravnin slovenskega knjižnega jezika (npr. glasoslovne, oblikoslov- ne, besedotvorne) lahko rečemo, da imamo precej popolno inventarizacijo pojavov in precej podrobno in popolno analizo stilističnih učinkovanj. Že za abstraktne slovnične kategorije, kot so npr. spol, sklon, število, naklon, ipd., imamo le precej popoln inventar enot, nimamo pa še popolnoma določenih stilističnih učinkovanj. У stilistiki skladenjskih pojavov skuša- mo problematiko šele evidentirati, sistemska rešitev teh vprašanj pa še čaka na svojega delavca: ta se ne bo smel ustrašiti ne abstraktnih težav- nosti te naloge ne enoličnega in velikanskega truda, ki ga prinaša s sabo vsaka monografska obdelava, če teži po zajetju in sistemiziranju celotne problematike. РЕЗЮМЕ Синтаксически-стилистически действуют: 1. некоторые трансформационные возможности и рамках парадигмы с одной семантической основой (к ним я отношу напр. сноп 2 высказываний (S . S) в сопоставлении, с сочиненным высказыванием (S + S), с подчиненным высказы- ванием (S/S), с первым S + именная фраза вместо второго S, с именными фразами в подчиненном соотношении вместо обоих S, с именными фразами и сочиненном соотношении) ; 2. расчлененные синтаксические структуры всех типов, т. е. S, S + S, S/S, S — S ; 3. изменение стилическн нейтрального словопорядка и порядка предложений, а именно: а) единиц, построенных по правилам актуального членения; б) по правилам о конструкции отдельных фраз и фразовых соединений; в) по пра- вилам о порядке единиц энклитического ряда и г) места этого энклитического ряда в структуре сочинения или высказывания; д) из рамок нормального вы- ходят и особенности т. н. поэтической свободы и свободы тех, которые все еще учатся языку, напр. детей или иностранцев (не только в словопорядке); 4. преобразование и переносное употребление элементов фонетики предло- жения, напр. особые экспрессивные формы интонации; выделения, регистр и т. п.; 5. разные способы передачи сообщения о первычном речевом событии, т. е. прямая, косвенная и несобственно-прямая речь; 6. т. н. стилистический эллипс и антиэллипс (у последнего вместо выставления какого-нибудь элемента «перед скобки» этот элемент повторяется перед каждым однородным составным элементом, напр. v Ljubljano, v Trst, v Gorico вм. v Ljubljano, Trst in Gorico); 7. длина синтаксических структур (т. н. сверхдлинные или очень короткие, а и слишком короткие) ; непропорциональность однородных составных элемен- тов, напр. S-структуры, или подчеркнутая пропорциональность и т.п.; 8. транспорт текста по ином канале связи, чем это было задуманно в процессе возникновения текста; 9. описание вместо лексической единицы; 10. выбор различных членов в отдельных категориях для выражения моди- фикационных определений пропозициональной основы.