Pankracij.
fS$                         (Prosto po ruskem spisal P. G. Podkriinski.)   r fitrtiC«*,
račilo  se je  vže,  ko  se  mali Pankracij  vzdrami  v vlažnej,  mrzlej  kleti. Obleka mu je bila tako tenka. da je zadrgetal po vsem životu kakor tre-' petlika.   Tako je ležal vznak v ozkem zaboji na umazanih cunjah ter se kratkočasil s tem, da je gledal, kako se mu pri vsakem dihu pokadi iz ust. Mraz je bilo. Skozi podolgosto, omreženo okno je dohajalo v klet le malo svetlobe, zato se je v njej tako hitro stemilo.
Lačen je mali Pankracij. Tiho stopi k bornej postelji, na katerej mu leži vže več dnij bolna mati. Na tej bornej postelji ni nikake žimnice, niti rjuhe niti odeje; nekoliko zdrobljenega sena in snop trde slame, to je vse, kar vidiš na po-stelji bedne matere. — Kaka usoda jo je zanesla na ta kraj ? Imela je nekdaj boljše dni a minuli so hitro in zapustiti je morala domovino s svojim malim Pankracijem. Nekaj let je prosjačila po svetu, preživela mnogo zaničevanja a še več pomanjkatija in bede, a tu v mestu je nakrat smrtno obolela . . . Jutri bode svet dan! — Deček posluša, ali mati se niti ne gane. Položi jej nalahko svojo nežno ročico na čelo in čudi se, da je tako mrzlo kakor so mrzla mokra tla . . . Piha si gorko sapo v roki, sklone se k materinemu licu ter reče s slabotnim glasom: ,,Mati, lačen sem! Imaš li še kako skorjico kruha?" — Mati ne odgovori ničesar. Pan-kračij nekoliko postoji ne vedoč, kaj bi storil. Nato po prstih tiho otide iz temne kleti. — nZa Boga, da bi le skorjico kruha dobil kje, naj bi bila še tako stara in trda!" — Pride na ulico. Kak šum in ropot je danes tukaj! Mnogo lučij in še mnogo več ljudij, konj in vozov! Iz nosnic dirjajočih konj puhte celi oblačk gorke sape, srebrni kraguljci tako prijetno zvene, kopita bijo ob zamrzneni, se snegora in ledom pokriti tlak in . . . ,,Bog, kako rad bi jedel, naj bi si bil še tako majhen košček!" — Prsti ga peko in zebe ga, zelo zebe.
In zopet ulica, oj, kako široka in dolga! ,,Še pohodili me bodo!" — Vse kriči, leta in suje . . . Iu lučij, koliko je tii krasnih lučij! BPa kaj to steklo tukaj?" — Za velikim oknom vidi se v obširno sobano. kder stoji do stropa visoko drevo —¦ nakiteno z ranogirai pozlačenirai papirčki, jabolki in orehi. Oj to je božično dre-vesce! In pod njim leže puniee, leseni konji, vozički, svinčeni vojaki in še mnogo mnogo igrač vsakovrstne velikosti in barve. Okolo teh igrač pa skačejo lepo oprav-ljeni in rudečelični otroci, smejejo se, igrajo, jedo in pijo, kar in kolikor se jim poljubi. nOj presrečni otroci!" — Skozi steklo se čuje eelo godba. Tii — deklica in deček vrtita se v krogu okolo božičnega drevesca; otroci se jima glasno sme-
—•¦< 190 >~—
jejo a stariši veselo ploskajo v roke. — Ubogi deček gleda vse to se široko odprtimi očmi, čudi se in smeje. Zdajci ga začno prstki na nogah zelo zebsti in roki ima vže eisto rudeči in zabrekneni; prsti se ne dado niti upogniti več. In lačen, lačen! Glasno zaplaka Pankracij, potisne roki v hlače ter z zobmi škripajoč teče dalje.
Zopet pride do visokega okna, skozi katero se vidi v lepo prodajalnico. Na dolgej mizi stoji cela vrsta prekrasaih božičnih drevesec, ki se leskečejo kakor bi bila preprežena se samirai zlatimi žarki ter posuta z rudečimi in zelenimi biseri. In svečic, svečic! — Gospodje in bogato oblečene gospe prihajajo v prodajalnico ter si ogledujejo drevesca. Ko so si jedno izbrali, plačajo ga prodajalcu, ki ima tam v kotu, na visokej omari vže cel kup denarjev. S trakovi pošit sluga odnese drevesce takoj za gosp6do. •— Deček odpre boječe vrata in . . . nLepo prosim malo krnha!" — Glasek se mn trese in solze mu stopijo v modra očesca. Hii! kako grdo ga pogledajo ter mu pokažejo vrata. nVen, nadležni berae!" — Neka ralada gospa stopi vender k njemu, stisne mu v prosečo stegneno desnico — krajcar ter ga prijazoo odvede skozi vrata na obljudeno ulico. Pankracij se gospe pre-straši in — krajcar mu pade iz roke na tla, saj ga se svojirai odmrlimi prstki ne more držati. Hitro, hitro zbeži, teče naprej — kam ? sam ne ve. In teče, teče, za-joče včasih in si piha gorkoto v višnjevi roki . . . Pa kaj jo neki tam ? Oela tolpa ljudij stoji in se gDJete. V razsvetljenem oknu so izpostavljene tri majhne punice, oblečene rudeče, zeleno in modro. ,,Take so kakor bi bile žive!" — Star možieek sedi na stolu in smešno maha z desnico, v katerej drži drobno paličico, z levico pa kaže v odprto knjigo. Za njim na tleh čepita dva grb-asta, dolgonosa možiea ter godeta jaderno, jeden po majhnih a drugi po velikanskih goslih ter kimata punicam, ki zdaj pa zdaj poskočita ter udarjata ob dlani. Gledalci se veselo sraejo, tudi Pankraciju se usta namrdnejo na smeh, še nikoli v svojem življenji ni videl takih punic! So li morda žive? -- nPunice iz cunj!" — oglasi se nekdo izmej gledalcev in vse se zakrohoče. Kar potegne dečka nekaj moeuo nazaj od okna. Velik capin udari ga s pestjo po glavi, da mu zbije čepico v umazano lužo ter mu hudobno podstavi nogo. Pankiaeij pade zviška na zobe in kri se mu polije iz ust. Ljudje zakriče nad hudobnežem a deček skoči plah na noge in zopet teče, teče dalje — kam, sam ne ve. Upehan se ozre v nekem predmestji: za njim dirja dvoje psov. Nogi se mu začneta strahu šibiti, vender zbeži v neko stransko ulico na tuje dvorišče, kjer se skrije za visoko zloženimi drvmi. ,,Tu je tema," misli si, ,,nihče me ne more najti." — Počene, posluša in komaj si upa sopsti . . . pa rau nakrat postane lehko, tako eudovito lehko okoli srca. Eoki in nogi ga ne pečeta nič več, blažena gorkota prešinja mu telo. Toplo mu je, kakor nekdaj za pečjo. — Sedaj se zopet strese . . . zaspal je. ,,Kako prijetno se tu spi . . . malo tukaj počijem, potem pa grem gledat one puniee." — V sanjah vidi plesa-jo6e punice in zadovoljno se jim smeje. nPunice iz cunj, pa so kakor žive!" . . . Tu se mu zdi, kakor da bi slišal svojo mater peti pesenco. ,,Mamica, vže drem-Ijem!" — Zopet zasliši nov, še milejši glas: ,,Pankracij, pojdi z menoj k bo-žičnemu dreveščeku!" — Dozdeva se mu, kakor bi se nekdo nagnil čez njega, objel ga z mehkima rokama ter pritisnil nase . . . In kako se blesti okolo njega! Oj kako krasno drevo! Vse se sveti. iskri in leskeče. In punic, koliko jih je! — A ne,  to  so  dečki in deklice v snežnobelih  krilih,  ki lete k njemu,  poljubujejo
—¦< 191 >¦•—
ga, vzemo v svojo sredo in on sam — leti kakor ptič . . . Mati njegova ga vidi ter ga sraeje pozdravlja. ,,Maraica, kako nebeško je tii!" — Zopet ga pritiskajo k sebi lepi otroci. Pankracij pa jim pripoveduje o punicah za steklom. ,,Pa kdo ste, Ijubeznivi dečki in deklice mile?" — poprašnje jih Ijubkovaje. ,,Otroci srao, ki nismo imeli nikoli božičnega drevesca!" — odgovore rau. In Pankracij sliši, da so bili oni ravno taki ubožni na zemlji, kakor on. Nekateri so zmrznili, drugi zgoreli, drugi pomrli od gladi, tretji zaradi udarcev, drugi zopet vsled hudih bo-leznij . . . a sedaj so pri dobrem Bogu angeljci v svitlo-belih krilih, ki nje in njihove ubožne stariše blagoalavlja . . . ,,Oj kako nebeško je tu!" . . .
Na  božično jutro  pa  ho  nasli  hlapci za drvmi človeško telesce zrarzneno; bilo je telesee neznanega jim dečka . . . Oj ti ubogi Pankracij! . . .