Gospodarske stvari.
Pisma o živinoreji.
Spisuje —r. I.
Kdor le površno opazuje sedanje stanje naše živino jje, prišel je gotovo do prepričanja, da so se razmere glede živinoreje v zadnjih letih jako predrugačile. Kdor je še pred dobrimi tremi leti obiskaval naše ži-vioske somnje, opazoval je lahko , kako je bila slaba kupčija z živino.
Navadno kupovali so gospodarji živino eden od druzega za pleme ali rejo, ali pa je prišlo par mesarjev kupovat jo za mesnico. Cena živine bila je vedno nizka ter še dobro blago prodalo se je težko. Koliko gospodarjev bilo je še tega mnenja, čemu da bode živino redil, vsaj nima nobene cene; kajti gospodarji bili so prisiljeni, voziti živino od somnja do somnja, predno so jo prodali.
A sedaj, rekel bi, so razmere popolnem drugačne, kupcev iz Trsta, Laškega, Koroškega, Bavarskega, Tirolskega itd. najdeš na vsakem živinskem trgu mnogo, kateri ne nakupujejo samo par, ampak po sto in več govedi po visoki ceni. Razun tega potrebujejo pa tudi domači mesarji mnogo lepega blaga. Prišlo je skoraj do tega, da se istinito težko dobi uže lep vol in lepa krava.
Ker se na eni strani toliko lepe živine, to je, volov, krav in junic izvozi iz naše dežele, na drugi strani pa ravno toliko lepe živine v deželi pobije, priti moramo do jako važnega vprašanja: Ali ni mogoče, da bi naša živinoreja propadla, ako se naši gospodarji o tej zadevi ne ganejo?
Odgovor je kratek. Naša živinoreja mora propasti? ako ne pričnemo živino umno rediti, kajti naša paša, naša krma ostane večinoma, kakoršna je bila poprej uže, če bi bila krma še veliko boljša, ni nam mogoče rediti boljše živine doma, ako prodamo najboljšo iz dežele.
Dragi prijatelj, pomisli! Ako imaš še tako dobro obdelano zemljo doma, za seme
18
si pa ohraniš samo gluho zrno, potem si uže naprej lahko prepričan, da ti še tako dobro obdelano polje ne bode rodilo.
Pregovor pravi: „Kakoršna setev, taka pa žetev". Isto tako je pa tudi o živinoreji. Ako je krava slaba, zanikrna, mršava, toraj ni mogoče, da bi si priredil lepega teleta ali telico.
Biki pa pri nas so navadno jako slabi in razun tega se jih nahaja v posamesnih krajih tako malo, da pride v nekaterih krajih na 200 do 300 krav en bik. Ako bi bil ta bik uže izvrsten, plemen in mlad, izhajal bi še s toliko kravami, mrcinast, slaborejen in star bik pa tega ne more. Razun tega pa naši gospodarji za rejo pridržujejo jako slabe krave, posebno zadeva to Notranjsko.
Po Notranjskem zahtevajo gospodarji v prvi vrsti dobre junce za vprego, kajti za vožnjo rabiti ne morejo si krav, torej najdeš po Notranjskem precej lepe vole, a slabe krave. Volov si pa Notranjci dostikrat ne prirede sami, ampak jih nakupijo na trgih. Prirediti jih doma pa ravno iz tega vzroka ne morejo, ker nimajo dobrih krav in ne bikov.
Čeravno se v tem ali drugem kraji nahajajo dobri biki, vendar so pa tu in tam gospodarji še tako svoje-glavni, da ženejo krave rajši k slabemu biku, kjer se plača za skok samo 20 kr., nego k dobremu plemenskemu, kjer se mora plačati 50 kr. Večina gospodarjev si pa misli, da pri tem, ko plačajo le 20 krajcarjev, si prihranijo Bog ve koliko; to je pa popolnem neresnično. Vsak gospodar, kateri misli tako, prevari le samega sebe. Uže pri teletu si pridobiš ali narobe zgubiš ne le tistih par grošev, ampak dober desetak.
O izreji goveje živine se mnogo piše, razun potrebnega tudi več nepotrebnega. Našega kmeta ne moremo si misliti, kakor kakega velikega posestnika, kateri se peča le z živinorejo. Našim gospodarjem primanjkuje v prvi vrsti denarja, drugič poduka, in ako imajo tudi tega dosti, znebiti bi se morali trmoglavosti. Razun teh stvari manjka pa našim gospodarjem v prvi vrsti dobre volje.
Dragi prijatelj, lahko se tega prepričaš. V vsaki veči vasi dobiš tu in tam kakega naprednega gospodarja, ki je vsaj nekoliko boljši v svojem gospodarstvu, nego drugi. Ravno tako pa dobiš v takem kraji še več takih gospodarjev, ki dobro znajo, kako bi se moralo storiti to ali drugo ter še včasih se polaste peresa, pisati o gospodarstvu, vendar pa dobiš, da se pri njih gnojnica ravno tako nerodno v bližnji potok izteka, kakor pri drugih, da je živina ravno tako zanikerna, kakor živina drugih gospodarjev itd.
To pa vse zaradi tega, ker primanjkuje dobre volje, stara navada je pa železna srajca.
Po Notranjskem zaslužijo si gospodarji mnogo s prevažanjem lesa, in istinito najdeš, dragi prijatelj, po Notranjskem jako lepe vole; ti voli pa večinoma niso domači, ampak nakupljeni štajarski. Tako gre sedaj, ali, ko ne bode več lesa za prevažanje, takrat ne bode toliko zaslužka z vožnjo, takrat ne bode več mogoče, si živino nakupovati, ampak treba jo bode prirejati. Lahko bi mi oporekal: dobro, bomo pa potem živino prirejali. To pa ne gre na mah na vrat, ako se hoče dobra živina rediti, treba je lepih krav in plemenskih bikov; brez tega reja ni mogoča. To si, prijatelj, dobro zapomni; prihodnjič pišem ti še več o živinoreji.