list 1 Slovencom za novo leto! Novo leto je vsakemu časniku pripravna prilika reci svojo. „Novice" — po svoji obilni udeležbi pisateljev iz vseh krajev nase domovine v resnici glas slovenskega naroda — imajo nalogo blagostauje in omiko slovenskega ljudstva povzdiguiti in se potegovati za pravice njegove. Po pravilu gospoda ministra Schuierling-a je odkritoserčni pa spodobni besedi odperta vereja, ki jo je dozdaj zaverala. Posluževali se bomo te pravice brez razujzdanosti možato, in ne bo nam mar za to, ako se vzdigne tu in tam hrup zoper nas; saj vemo, da resnica oči kolje, in da smo se skozi 10 let duševne otcrpnosti odvadili vsake ostrejše sapice. Ne moremo reci, da so naši domorodci do zdaj spali, ne. YTsaki Ust je prinesel domorodne glase za pravo našega naroda; al če sedaj na koncu preteklega leta vse jeremi-jade pregledamo, bomo v idili, da smo le malo dosegli; naši zdihljeji so razdoneli brez dostojnega uspeha! Očitalo se nam je od mnozih strani, da se preveč vertimo le v enem kolobaru in da le glede na pravice jezika smo v nemar pustili mnogo druzih zadev. Al kdo nam more po pravici to v greh šteti? Bolnik, kteri ima več ran, vendar le za poglavitno rano največ toži. Iskali smo neprenehoma zdravila, pa ga nismo dobili. Dopustite nam, to po zgodovini dokazati. V letu 1848 je perva zarja ustavne svobode zabliščela. Slovenci so se zdramili in obveljava zatertega maternega jezika je bila perva potreba, za ktero so želeli pomoči. Kaj se je v teh zadregah počenjalo, ne bomo na dalje popisovali; saj je vsem dobro znano. Čeravno so vse ministerstva od tistega časa ^ravnopravnost vseh narodov" napisovale na vladno čelado, je ravnopravnost slovenske narodnosti vendar le ostala — ^obljubljena dežela". Ne bomo popisovali, kolikrat je zadonel glas ravuopravnosti; mislili smo, sedaj in sedaj bomo dosegli, kar pred Bogom iu svetom vsakemu narodu gre; al birokratizem nam je poderl naše pravično upanje, ker „Berichti" so bili vselej taki, da slovenski jezik ni ugoden za kaucelije, čeravno še nikdar nikjer se ni primerilo, da bi naši ljudje ne bili gospodov v kancelijah razumeli, kar so jim z domačo besedo dopovedovali. Ce pa je jezik za besedo ugoden, kako, da bi za pismo ne bil? To je zastavica, ktere ugibali nam zdrava pamet brani. V šole so nam dali nekoliko slovenskega jezika, pa koliko? Toliko, da se noben nauk ne razlaga v njem, ampak v realkah in gimnazijah se skozi 8 dolgih let z berili vred slovenska gramatika gode v nemškem jeziku! Ni tedaj čuda, da mi Slovenci gledamo na cesarski ukaz od 8. avg. 1859 kakor sveti trije kralji na zvezdo, al zmiraj — zastonj! Kdaj nek in kako nas bo zvezda mila pripeljala do jaslic tistega zakona, ki ne dela razločka med narodom in narodom, ampak kteremu so vsi uarodi enaki, ker vsi narodi nosijo ravno tiste bremena davkov iu druzih dolžnost. Cesarski diplom od 20. avgusta nam je zagotovil novo dobo. Stopil je mož iz ministerstva, ki nam je skerčiti hotel cesarjevo pismo tako na malo, da se je ves svet čudil, ko je začel izdajati postavo za deželne zbore. Namesto da bi bil pot ogladil vsem po enacih pravicah, je delil v njih sedeže po privilegijab, ne pa po ravnopravnosti. Rakošni bi bili deržavni zbori po njegovem stroji, vsak lahko sam za popade. Hvala Bogu, da človek, ki ni bil nobenemu po volji, je mesto svoje prepustil možu, čigar volja je, kakor njegovo pred Božičem razglašeno pismo pravi, tudi nemško-slovanskim Avsttijaucom dodeliti tiste pravice, ki so podeljene Ogrom in ž njimi združenim deželam. Svobodno gibanje županij, deželni zbori iu deržavni zbor je tista važna trojica, ki nam obeta bolje, nove čase. Iu sedaj nam stopi v spomin, kar je leta 1844 naš Koseški v „visoki pesmi" pel, ko daje Slovenii govoriti: Željno prašam zdaj: al smem se šteti med Avstrije stebre, Ali na zboru deržav moja beseda velja, Sini slovenski al so v številu zemlje junakov, Tudi za me razpet al je istorije list? — Slišim iz neba oglas ponosne Klione grekinje: Kako, ti dvomiš? mar treseš se clo, ti moja ljubljenka, , Ker ti imena s kervjo Rimec ni pisal in Grek? Dvigni se, dvombe na st"an! prestolu do*tojno so bližaj: Slava je tvoje ime. slava porod in rast; Zvedi iz mojih ust. kaj bila si svetu od nekdaj! Slovenci! veliko smo jokotali, načivkali smo brez uspeha na cente papirja; sedaj bojo prišli časi, da bo tudi naša beseda veljala v zboru dežel in det zave. Doba jokotauja naj neha, le možka beseda velja. O vzajemni delavnosti vseh narodov avstrijanskih ne smerno samo mi biti zaspanci. Kaj pa početi? Prevdarjati je že sedaj treba, ktere može bomo volili v zbore, ki bojo razsojevali našo srečo ali nesrečo. Le možje rodoljubni, ki naše reve in naše žulje poznajo, možje znane poštenosti, bistrega urna, vajeni v besedi, in ki se ne boje odkritoserčno govoriti, naj bojo bram-bovci naših pravic. Kimovce, hinavce, mevže, izrodnike pustimo drugim. Prijaznosti do druzih narodov nam ni treba še posebno priporočati; saj je to od nekdaj prelepa lastnost slovenska; tudi svariti nas ni treba, ne se zaletovati v p tuje pravice, zakaj rni pohlevne ovčice nismo nikdar segale po ptujem blagu in le drugi so se zaletovali v naše tako, da so nam pobrali skor vse, kar je narodovega z ne-kristjansko pretvezo, da ti njih zaleti peljejo narod naš v izveličanje! Zaostalost našega naroda je žalostna priča tega početja. Al pozabimo to, kar je bilo. Bolja prihodnost nam je zagotovljena. Te se zdaj veselimo, nikoli pa pozabivši pri-slovice naše, da le sloga jači, nesloga tlači. To so nase serčne želje ob začetku novega leta — o nastopu nove dobe mno