108 TRETJI DAN 2018 9/10
JOŽEF SMEJ
Pregovori v Ovidovih delih
Slep – kdor s petjem se ukvarja,
on živí, vmerjé brez dnarja.
Homer, reva prosi dni na stare,
Mraz Ovid‘ja v Pontu tare.
(Prosto po Prešernu)
Leta 2019 bo minilo 170 let, odkar je v Kranju umrl Francè Prešeren. Sebe kot 
pesnika primerja s Homerjem in Publijem Ovidijem Nazonom. Najmlajši 
rimski pesnik Avgustovega zlatega veka (30 pr. Kr.–14. po Kr.) je ob Publiju 
Vergiliju Maronu in Kvintu Horaciju Flaku prav Publius Ovidius Naso.
Potem ko sem pred leti v reviji Tretji dan objavil nekaj člankov o Vergilu,1 je to 
pot na vrsti Publius. 
OVIDOV CURRICULUM VITAE 
Rojen je bil leta 43 pred Kristusom v mestu Sulmona v premožni viteški družini. Oče je želel, naj njegova sinova, pesnik in njegov starejši brat, 
postaneta odvetnika in stopita v državno službo. V ta namen ju je poslal v Rim 
na študij prava in govorništva. Vendar Ovidij ni imel volje za odvetniški poklic, 
že od malega je kazal nagnjenje k pesništvu. To je pozneje izrazil v stihu:
Sponte sua carmen numeros veniebat ad aptos 
Et quod tentabam scribere, versus erat.
Sama od sebe pesem primerno je rasla,
karkoli napisal sem, bil je že verz.
Ko je napisal že nekaj svojih del in bil na vrhu svoje slave, ga je leta 8 po 
Kr. zadel težek udarec. Cesar Avgust ga je pregnal v Tome, mesto na obalah 
Črnega morja. Vzroki pregnanstva nam niso popolnoma znani. Pesnik sam 
omenja dva vzroka: carmen (verjetno njegovo delo Ars amatoria) in nekakšen 
nam neznani error. Moral se je ločiti od družine, prijateljev in se odpraviti daleč 
v tujino. Njegova čustvena narava je težko prenašala tegobe pregnanstva. V 
svojih pesmih se je večkrat obračal na svoje prijatelje in celo na samega cesarja 
1.05 Poljudni članek
Tretji dan_05_9-10_2019-1-21 cb.indd   108 21.1.2019   14:47:55
109KRščANSKo lEpoSloVJE
Avgusta s prošnjo za pomilostitev. Cesar je ostal neizprosen. V pregnanstvu je 
Ovidij leta 17 po Kr. umrl. Ni se mu izpolnila želja, da bi mu prah prenesli v Rim 
in mu na grob stavili napis: 
Hic ego qui iaceo, tenerorum lusor amorum, 
Ingenio perii Naso poëta meo;
At tibi, qui transis, ne sit grave quisquis amasti,
Dicere: Nasonis molliter ossa cubent.
Tukaj počivam pesmi ljubezenskih avtor,
jaz, Nazon, poet, umrl sem s sposobnostjo svojo;
kdor koli si ti, voljan, ki mimo tod greš,
reci vsaj to: Naj lahka ti, Nazon, zemljica bo.
Nazon se zaveda sposobnosti (ingenium) svojega pesnjenja:
Dicor et in toto plurimus orbe legor.
Si quid habent igitur vatum praesagia veri,
Protinus ut moriar, non ero, terra tuus.
Omenjajo me največ in tudi beró me po svetu.
Če vedeževalcev prerokbe resnične so količkaj le, 
po smrti kar hitro pozabljen ne bom.
In še:
Maior sum, quam cui possit Fortuna nocere,
Multaque ut eripiat, multo mihi plura relinquet.
Večji sem, kot Usoda v škodo biti mi more,
naj mnogo ugrabi mi, še več pustila mi bo.
IZBOR PREGOVOROV IZ OVIDOVIH DEL
Navedenih je 18 pregovorov po abecednem vrstnem redu. Najprej pregovor, ki ga znajo povedati klasiki, sledi tekst, kakor ga je najti pri Ovidu, ter moj 
prevod.
A cane non magno saepe tenetur aper.
Parva necat morsu spatiosum vipera taurum:
A cane non magno saepe tenetur aper. 
 Ov. Rem. 422
Kača, pa bodi majhna, s pikom širokega bika pobije:
Psiček pa često merjasca v beg zapodí.
Amicitias et tibi iunge pares.
Vive sine invidia, mollesque inglorius annos 
Exige, amicitias et tibi iunge pares. 
 Ov. Trist. III., 4, 44
Tretji dan_05_9-10_2019-1-21 cb.indd   109 21.1.2019   14:47:55
110 TRETJI DAN 2018 9/10
Leta slavna, tudi brezčastna, vdano 
preživljaj, prijateljstva sklepaj pa s sebi enakim.
Bella gerant alii, Protesilaus amet. 
 Ov. Her. 13, 84
Vojne naj vodijo drugi, Protezilaj pa naj ljubi.
Po Ovidu je nastal znani pregovor: »Bella gerant alii, tu felix Austria nube, nam 
quae Mars aliis, dat tibi regna Venus«, tj. Drugi naj se vojskujejo, a ti, srečna 
Avstrija, svatuj, ker kraljestva, ki jih daje drugim Mars (rimski bog vojne), tebi 
daje Venera (ljubezen). – Morda iz časa kralja Matije Korvina (op. J. S.).
Candida pax homines, trux decet ira feras.
Pertinet ad faciem rabidos compescere mores: 
Candida pax homines, trux decet ira feras. 
 Ov. Ars am. III., 502–503
Lepši boš venomer, če sproti krotiš besne navade:
Blag mir pristaja ljudem, surov gnev zverem.
Donec eris felix (sospes), multos numerabis amicos, 
Tempora si fuerint nubila, solus eris. 
 Ov. Trist. I., 9. 5–6
Dokler godilo se dobro ti bo, prijateljev na pretek boš imel,
ko pa tvoj nébes zakrije oblak, sam boš ostal.
Dum licet, et vernos etiamnum educitis annos,
Ludite: eunt anni more fluentis aquae. 
 Ov. Ars am. III., 61-62
Dokler vam dano je, dokler še živite leta pomladi,
gojite šport, ker leta minevajo kot voda tekoča.
Ensis haeret iugulo
Carminibus metus omnis obest; ego perditus ensem
haesurum iugulo iam puto iamque meo. 
 Ov. Trist. I., 1. 43–44
Pesmim škoduje sleherni strah; jaz, izgubljen,
čutim, da vsak čas vrat prebode mi meč.
Laudato pavone superbior.
His inmobilior scopulis, violentior amne,
Laudato pavone superbior, acrior igni. 
 Ov. Met. XIII., 801–802
Bolj nepremakljiv kot skale, bolj silovit kot veletok,
bolj gizdav, bolj neizprosen kot pav.
Tretji dan_05_9-10_2019-1-21 cb.indd   110 21.1.2019   14:47:55
111KRščANSKo lEpoSloVJE
Magna fuit quondam capitis reverentia cani.
Magna fuit quondam capitis reverentia cani,
Inque suo pretio ruga senilis erat. 
 Ov. Fast. V., 57-58
Bila spoštovana zelo je nekoč stárost las sivih,
ves čislan njih zguban obraz.
Nec, quae praeteriit, iterum revocabitur unda,
Nec, quae praeteriit, hora redire potest. 
 Ov. Ars am. III., 63-64
Val, ki odplul je, več ni ga,
ne vrne se ura, ki odbila je že …
Principiis obsta, sero medicina paratur,
Cum mala per longas convaluere moras. 
 Ov. Rem. am. 91–92
Skraja se srčno upri, sicer bo zdravljenje prepozno,
ker zlo po dolgem le času dobi se nazaj.
Op. J. S.: Prvo vrstico, skraja se, navaja Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom. 
Nekdo je dejal: »To je najlepša knjiga, ki je izšla iz človeških rok, kajti Sveto 
pismo je prišlo iz božjih rok.« (Prim. Kempčan 1942, 364) 
Prisca iuvent alios: ego me nunc denique natum gratulor.
Prisca iuvent alios: ego me nunc denique natum 
Gratulor: haec aetas moribus apta meis.
 Ov. Ars am. III., 121–122
Prejšnji naj časi ljúbi so drugim: jaz pa
čestitam si, da prav v tem času živim:
ta doba res pravšna mi je.
Quot caelum s t e l l a s, tot habet
Tua Roma p u e l l a s.
 Ov. Ars am. I., 59–60
Quot caelum stellas, tot habet tua Roma puellas:
Mater in Aeneae constitit urbe sui.
Kolikor nebó zvezd, toliko ima tvoj Rim deklet:
Enejeva mati v mestu naseli svojega sina.
(Stellas – puellas, poskus rime že v času rimskih pesnikov Avgustove dobe – op. J. S.).
Scilicet ut fulvum spectatur in ignibus aurum,
Tempore sic duro est inspicienda fides.
 Ov. Trist. I., 5, 25–26
Rdeče rumeno pokaže se v ognju zlató,
tako v stiski veliki preskusi se vernost, zvestoba.
Tretji dan_05_9-10_2019-1-21 cb.indd   111 21.1.2019   14:47:55
112 TRETJI DAN 2018 9/10
Si, quotiens peccant homines, sua fulmina mittat
Iuppiter, exiguo tempore inermis erit. 
 Ov. Trist. II., 33–34
Če vsakič, ko greh naredijo ljudje, bi
Jupiter strele nanje spustil, bi kmalu ostal brez orožja.
Tempora labuntur, tacitisque senescimus annis,
Et fugiunt freno non remorante dies.
 Ov. Fast. VI., 771
Čas se odmika, in mi neopazno se staramo,
dnevi tekó, uzda nobena ne ustavi jih.
Tranquillas etiam naufragus horret aquas.
Da veniam, quaeso, nimioque ignosce timori,
Tranquillas etiam naufragus horret aquas.
Qui semel est laesus fallaci piscis ab hamo.
 Ov. Ex Ponto. II., 7. 8–9
Naj ne vznemirja, ne plaši te strah.
Brodolomec še tihe, mirne bojí se vodé.
On bil je kot riba, ki zbala se lažnega trnka.
Virtuti nulla via invia.
Virtuti nulla via invia, dixit et auro
Fulgentem ramum silva Iunonis Avernae. 
 Ov. Met. XIV., 113–114
Kreposti ni nič neprehodno; gre tudi skoz 
sijoč avernski gozd boginje Junone.
SKLEPNE MISLI
Avtorji na splošno menijo, da je od rimskih pesnikov najbolj citiran Horac. Vštric temu pa Ovid pravi: »Največ omenjajo mene in tudi beró me po 
svetu.« Naj bo kakor koli, Ovid je od velikih pesnikov Avgustove dobe edini 
sodobnik Jezusa Kristusa. Stara ljudska božična prekmurska pesem, spevana2 
seveda zunaj bogoslužja, se glasi: »Tô Dête je málo, od mraza de moglo dol 
mrêt«; temu vzporednica: mraz Ovid‘ja v Pontu tare.
Ovidova glavna dela so: Amores, Ars Amatoria, Epistolae (Heroides), Fasti, 
Metamorphoses, Epistolae ex Ponto, Remedia Amoris, Tristia. V pregovorih, ki jih 
je najti pri njem, je nekaj občečloveškega, moralno vzgojnega, humanega, npr.: 
dobra izraba časa (»ura zamujena se ne vrne več nobena«); spoštovanje starosti 
sivih las; skraja upreti se zlu (»Skraja se srčno upri, sicer bo zdravljenje pre-
pozno, principiis obsta.«); premagovanje samega sebe, jeze (»Blag mir pristaja 
ljudem, surov gnev zverem«); v preizkušnji pokaže se pravi prijatelj itd.
Tretji dan_05_9-10_2019-1-21 cb.indd   112 21.1.2019   14:47:55
113KRščANSKo lEpoSloVJE
Kot enega izmed vzrokov pregnanstva omenja Ovid carmen. Razlagalci 
na splošno menijo, da gre za njegovo delo Ars amatoria. Glede spolzkosti ali 
spolnosti v tej Ovidovi knjigi naj omenim naslednje: pred leti sem v mariborski 
Univerzitetni knjižnici v uvodu ene od knjig starih latinskih klasikov našel 
(pišem po spominu) tole: Ovid naj bi obžaloval spolzke stvari, k obžalovanju pa 
naj bi ga spodbujal celo njegov oče.
V reviji Tretji dan objavljajo svoje pesmi sodobni pesniki. Nekateri imajo 
tudi objavljene ali neobjavljene pesniške zbirke. Sam bi jim prisodil dobro ali 
celo najvišjo oceno. Vprašanje pa je, ali bo svet čez dve tisočletji sploh še vedel, 
da je slovenščina obstajala. Ali bo na takratnem zemljevidu zemeljske oble še 
zarisana Slovenija, na katero smo ponosni kot na raj pod Triglavom? Ovidove 
pesmi pa niti malo ni načel zob časa, kot pravi sam:
Iamque opus exegi, quod nec Iovis ira, nec ignes, 
Nec poterit ferrum, nec edax abolere vetustas. 
 Ov. Met. lib. XV., 871–872 (Smej 2012, 8)
Že delo končal sem, ne uničijo ga ne Jupitra jeza,
ne ogenj ne meč ne ješčni zob časa. (Smej 2012, 8)
Po več kot dva tisoč letih so Ovidove pesmi sveže, kot da bi jih bil napisal 
včeraj. Beda Venerabilis, sveti, cerkveni učitelj, ki goduje 5. maja, pravi, da ima 
Rim pečat trajnosti, zato naziv Roma aeterna. To ugotavlja že antika: diva, flava 
et candida Roma, Aesculapi filia. Marian. Poët. 2,5 (božanska, zlatoplava, bleščeče 
bela Roma = Rim, hči  Eskulapa, boštva zdravilstva).
LITERATURA:
Doroghy, Zvonimir. 1986. Blago latinskoga jezika (Thesaurus linguae latinae) Zagreb: SNL.
Kempčan, Tomaž. 1942. Hoja za Kristusom. Ljubljana: Ljudska knjigarna.
Smej, Jožef. 2012. Ivanocyjeva skrivnost. Tišina: Župnijski urad.
1 Smej, Jožef. 2003. Vergil in njegova četrta ekloga. Tretji dan 32, št. 6/7: 84–87. 2008. Devica, devištvo in 
deviškost v pesnitvah Publija Vergilija Marona. Tretji dan 33, št. 9/10: 24–28. 2008. Nekdanji prekmurski 
pesniki so se navdihovali pri Vergilu. Tretji dan 37, št. 9/10: 28–35.
2 Zapeta (op. ur.)
Tretji dan_05_9-10_2019-1-21 cb.indd   113 21.1.2019   14:47:55