102 Glasnik SED 60|1 2020 * Anuša Babuder, študentka 2. letnika, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; anusa.babuder@gmail.com. Knjižne ocene in por očila Izt ok Ilic h Knjižne ocene in por očila Anuša Babuder* Kurniki pa se zlasti posveča V ojtehu (1826–1886) in njegovim potomcem. Tudi V ojteh Kurnik je po očetu Fortu- natu nadaljeval kolarsko obrt, po seli- tvi v Ljubljano pa se je preusmeril v stolarstvo. Ostal bi le eden v tej vrsti, če se ne bi z objavami v različnih teda- njih listih uveljavil tudi kot pesnik ter zapisovalec pravljic, povedk in pred- vsem pregovorov, ki jih je zbral blizu 7.000! Kdo ve, koliko te dragocene zapuščine bi se ohranilo in zagledalo luč sveta, če se zanjo ne bi zavzel pet let starej- ši V ojtehov brat Fortunat, tudi kolar, izdelovalec kolovratov in lastnik do- mačije. Zbral je namreč »vse pesmi bratove ter si napravil debelo knjigo in spredaj prilepil sliko njegovo«, kot je leta 1900 ob smrti tega razgledane- ga rodoljuba poročal časnik Slovenec. Tudi Fortunat sam je bil nadarjen, »speval je več nabožnih pesmic, sam si zvezal skoro vse knjige, poleg tega je bil izvežban tudi v risanju …« Zadnja prebivalka Kurnikove hiše, Fortunatova hči Marija, Rôdarjeva Mici, je imela veliko lastnosti moških sorodnikov. Bila je šivilja – največ je šivala perilo za Tržičane – če ji kdo ni bil všeč, ga je tudi zavrnila. Ostala je samska, bila je zelo pobožna in znana po ostrem jeziku, a tudi po posluhu za bolj gladko tekočo besedo. O tem priča vrsta ohranjenih verzov in drugih zapi- sov pa tudi ugled, ki si ga je pridobila s pisanjem priložnostnih govorov za moške naročnike. Knific je njen por- tret dopolnil s številnimi pričevanji ljudi, ki so jo poznali; v podrobnostih se sicer razlikujejo, kot celota pa po- trjujejo, da je bila Marija Kurnik zelo posebna ženska različnih talentov, ki bi z nekaj več izobrazbe morda dosegla svojega strica V ojteha. V Sloveniji skoraj ni posameznika, ki se sam ali v pogovoru s svojimi starši ali starimi starši ne bi srečal z nostalgijo po prejšnji državi in obdobju socializma. Obenem ima socializem, zlasti v obdo- bju takoj po drugi svetovni vojni, pogo- sto negativen prizvok. David Petelin se v svoji znanstveni monografiji Živeti v socialistični Ljubljani: Mestno življenje v prvih dveh desetletjih po drugi svetov- ni vojni ukvarja z eno in drugo platjo. V svojem delu piše o običajno spre- gledanem vsakdanjem življenju ljudi v socializmu. Po njegovem mnenju »zgo- dovina vsakdanjega življenja še zdaleč ni vsakdanja zgodovina« (str. 28). Od klasičnega preučevanja političnih in gospodarskih tem v socializmu je na- redil korak proti »malim« ljudem, ki so sistem živeli in sooblikovali. Prebivalci socialistične Ljubljane so dobili glas s pomočjo osebnih zapisov, literarnih in časopisnih virov in izbrane znanstvene literature. Pri avtorjevem ambicioznem cilju, da skozi antropološko, sociološko in zgodovinsko paradigmo celovito pri- kaže razvoj Ljubljane, je arhivsko gra- divo sekundarnega pomena, saj bi to »le razkrilo, kar je že razkrito« (str. 31). Eden izmed avtorjevih ciljev je bil preseči »ideološko zaplankanost« (str. 21) in omogočiti vpogled v vsakdanje življenje prebivalcev Ljubljane v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni voj- ni. Sam pravi, da je prav preučevanje zasebnega, intimnega in vsakdanjega »slepa pega zgodovinopisja« (str. 17). Velik manko historičnega raziskovanja socializma je prav kulturni in družbeni vidik življenja, večina zgodovinskih raziskav se namreč posveča gospo- darskim in političnim temam. Petelin skuša preseči zgodovinske študije, ki so se ukvarjale s socialističnimi re- žimi povojne Vzhodne Evrope in pri tem popolnoma prezrle transformacijo vsakdanjega življenja ali pa so ga sku- šale v celoti razumeti samo s pomočjo političnega dogajanja. Aleš Šafarič v spremni besedi dodatno razloži, zakaj je preučevanje vsakda- njega življenja tako ključno za razu- mevanje zgodovine. Ne glede na nujno posploševanje, ki ga zahteva zgodo- vinopisje, v primeru posamezniko- vega življenja dogodkov ne moremo D A VID PETELIN: Živ e ti v socialis tični Ljubljani: Mes tno živ ljenje v pr vih dv eh dese tle tjih po dr ugi svetovni vojni. Zgodo vinski ar hiv Ljubljana (Gr adiv o in r azpr a v e; 39), Ljubljana 20 1 9, 402 s tr . 10 3 Glasnik SED 60|1 2020 Knjižne ocene i n por očila Anuša Babuder objektivno razčleniti na manj ali bolj pomembne. Vsa dejanja so med seboj povezana in tudi na prvi pogled nezna- ten dogodek na nek način sooblikuje družbo, zato moramo tudi tem »nezna- tnim« dogodkom dati prostor pod žaro- meti. Če je za razumevanje vsakdanje- ga življenja res treba najprej upoštevati »visoko« politično zgodovino, potem moramo podati tudi način, kako se je ta oblikovala, kar nas vrne k vsakdanjemu življenju, saj je le ta temelj za razume- vanje človekovih in družbenih dejanj. Avtor v knjigi uradno, arhivsko do- kumentirano dogajanje prepleta s pričevanji ljudi, ki so živeli v času preoblikovanja povojne Ljubljane v socialistično mesto. Knjigo je razdelil na šestnajst poglavij s podpoglavji, v katerih obravnava različne teme: od javnega dogajanja do individualnih zaznavanj sprememb. Uvodni teoret- ski podlagi za raziskavo sledi prvo poglavje, ki ga začne 9. maj 1945, dan osvoboditve Ljubljane, v naslednjih poglavjih pa nadaljujejo prebivalci Ljubljane, modernizacija (tako načrto- vana kot spontana) in industrializacija, urbanizem in življenjske razmere ljudi, navsezadnje pa tudi družabno življe- nje, kultura in šolstvo. Knjigo konča pregled praznikov, tako socialističnih kot tistih, ki so se morali umakniti v intimo doma, kot npr. božič. V prvem poglavju z naslovom Svobo- da in revolucija avtor v širši kontekst postavi reforme in politične spremem- be. V Ljubljani je imela povojna ljud- ska oblast tri naloge: prestrukturiranje pravnih organov, reševanje težav s preskrbo in prehrano ter oživitev go- spodarstva. V poglavju z naslovom Ljubljana in njeni prebivalci se avtor posveti demografskemu pregledu, no- vim družbenim razredom, delu, inti- mnemu in družinskemu življenju ter ženskemu vprašanju. Čeprav je bila Ljubljana s svojimi prebivalci v neza- vidljivem položaju že pred vojno, je bil položaj nekaj let po vojni še slabši. Ljubljana je bila s pomočjo udarniške- ga dela zgrajena tako rekoč na novo. Ljudje, prežeti s socialistično ideologi- jo, so delali prostovoljno, ker so verje- li, da gradijo lepšo prihodnost. Obnova mesta je bila pogoj preživetja, ne samo stvar ideologije. Tretje poglavje avtor namenja obnovi in industrializaciji, posredno pa tudi spontani in načrtovani modernizaci- ji, ki je šla z roko v roki z razvojem in rastjo. Državna uprava je med prvo gospodarsko petletko, da bi mesto čim prej »dohitelo svet«, hitro obnavljala proizvodnjo. Iz tega razloga je bil ži- vljenjski standard prebivalcev vsaj do začetka petdesetih let na stranskem tiru. Proces, ki je v tem času izrazito spremenil podobo Ljubljane, je bila hitra deagrarizacija podeželja, ki ji je sledilo množično preseljevanje v me- sto z namenom zaposlitve v tovarnah. V tem delu knjige da Petelin glas tako starim prebivalcem Ljubljane kot na novo priseljenim. S priseljevanjem se je namreč močna spremenila tudi kul- turna in družbena podoba Ljubljane. Ker se v arhitekturi, urbanizmu in sta- novanjskih razmerah srečujeta ideolo- gija vladajočih in vsakdanje življenje prebivalcev, tem temam Petelin name- ni dobro tretjino knjige. Prav urbani- zem je po letu 1945 dobil nalogo obli- kovanja novih socialističnih mest, med drugim tudi Ljubljane: »Najpomemb- nejša funkcija socialističnih mest je bila pravzaprav transformacija njenih prebivalcev v socialistične ljudi« (str. 187). Ljubljana, ki je bila med vojno močno poškodovana, je po koncu voj- ne še vedno dajala vtis dolge vasi, zato so v prvih povojnih letih vsa sredstva in energijo usmerili v gradnjo ter pre- novo tovarn in proizvodnje. Ljubljana se je kljub načrtovanemu upočasnje- vanju rasti soočala s stanovanjskimi težavami in prenaseljenostjo. Vlada je oboje reševala z nadzorom najemnin in zapovedano razdelitvijo večjih sta- novanj na manjše enote. Lastniki in uporabniki stanovanj so ob tem, ko je nova oblast po svoje naseljevala in preseljevala ljudi, izgubili vse pravice. V poglavjih o infrastrukturi in prome- tu se avtor posveča razvoju »hitrogra- dnje« v petdesetih letih, ki je sprožila hitro rast stanovanjskih naselij in raz- bremenila starejše stanovanjske objek- te. Stanovanjska naselja so najprej zra- sla ob tovarnah, dobra primera gradnje delavskih stanovanj sta tovarni Lito- stroj in Tobačna. Po koncu prve petlet- ke je končno prišlo na vrsto izboljševa- nje življenjskega standarda. Kakovost življenja se je v 60. letih opazno po- večala, kar Petelin nazorno pokaže s pomočjo takratnih publikacij. Zahva- ljujoč višjim osebnim dohodkom, večji razpoložljivosti življenjskih potrebščin in novim načinom stanovanjske gra- dnje je vsakdanje življenje postalo bolj vzdržno. Stanovanja z boljšo razpore- ditvijo prostorov so vključevala kuhi- njo z jedilnico, stranišče in kopalnico s tekočo vodo. Ženske je takrat močno razbremenil pralni stroj. Avtor v svoji novi, a že ponatisnjeni monografiji pokaže, da za vsako poli- tično spremembo, za vsakim ukrepom ali odločitvijo stoji preplet vsakdanjih potreb ljudi, ideologije in želje po ra- zvoju. Življenje v socialistični Lju- bljani razgrinja kot preplet spominov, pripovedi in pisanja, ki ga postavi v kontekst in spretno poveže. Delo bo- gati fotografski material, ki ilustri- ra pričevanje prebivalcev in podobo Ljubljane. Brez dragocenih pripovedi, spominov in fotografij bi bila knjiga lahko le površno zgodovinsko delo. Avtor nas z dodatnim fokusom na an- tropološki in sociološki vidik vsakda- njega življenja popelje v samo srčiko socialistične Slovenije.