AM BOUGUEREAU - Angelska pes BUENOS AIRES-LETO 71 + + + 10* DECEMBER 2004 5. junija 2004 je bilo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu ODKRITJE IN BLAGOSLOVITEV DOPRSNEGA KIPA velikemu Slovencu iz prve generacije maturantov predvojnih Škofovih zavodov DR. VALENTINU MERŠOLU (1894-1981). Kip je odkril slavljenčev sin dr. Tine Meršol, blagoslovil pa škofijski upravitelj mons. Andrej Glavan. 1. Med koncelebrirano sv. mašo, ki jo je 12. junija vodil škof J°z» Kvas v vetrinjski cerkvi OB ODKRITJU SPOMINSKE PLOŠČE $ VALENTINU MERŠOLU. - 2. In 3. Dr. Tine Meršol s soprogo ob spominski plošči pri oltarju Žalostne Matere Božje. Spodaj Skupina rojakov iz ZDA in Kanade, pobudnikov za postavitev _ spominske plošče. Med njimi so tudi J°' Corsellis, dr. Andrej Bajuk s soprogo, P'6 Lojze Peterle in mons. dr. Janez Zdešar Foto: Stane Snoj 1 « »■l jjHNB W pl 1 I !1 ,| H O \ .M K /JI 1 jm UVODNIK BOŽIC V LETU EVHARISTIJE Praznik telesnega in duhovnega življenja, hvalnica sedanjemu in večnemu življenju JURE RODE d letošnjega oktobra do I 1 oktobra 2005 obha-jamo Leto Evharistije. Trije dogodki so navdihnili svetemu očetu to misel: 1) 48. mednarodni evharistični kongres, ki je bil letos v Mehiki, od 10. do 17. oktobra, z geslom: ,,Evharistija: luč in življenje novega tisočletja2) Redno zborovanje Škofovske sinode, ki bo prihodnje leto v Rimu, od 2. do 29. oktobra, o temi: ,,Evharistija: vir in višek življenja in poslanstva Cerkve3) Svetovni dan mladih, ki bo prihodnje leto v Koelnu, od 16. do 21. avgusta. Sveti oče želi, da je Evharistija v središču življenja, okoli katerega naj se zbirajo mladi, da hranijo svojo vero in navdušenost za Boga. Obsodba kulture smrti: telesne in duhovne Prav na začetku evharističnega leta, 25. oktobra t l., je kardinal Renato Martino, predsednik Papeškega sveta za pravičnost in mir, predstavil knjigo o sedanjem socialnem nauku Cerkve. „ABC dobrega kristjana“ je dokument, ki povzema gledanje Papeža Janeza Pavla II. in katoliške Cerkve na bistvena moralna vprašanja v današnji družbi. „Je namenjen katoličanom, kristjanom in ljudem dobre volje" Priročnik obsoja splav, „poroke“ med istospolnimi ali homoseksualnimi osebami („država ne sme uzakoniti takih zvez, ker bi grešila proti dolžnos-ki jo ima, da podpira in brani zakon med možem in ženo, ustanovo, ki je bistvena za skup-n° dobro"), obsoja vse vrste terorizma („ker je Popoin prezir človeškega življenja in ga ne more opravičiti noben nagib"), krivično preventivno voj- no, evtanazijo ali umetno povzročeno smrt in druge moralne stranpoti. Knjiga je izbor papeževih govorov o gornjih vprašanjih v teku petindvajsetih let njegovega papeževapja. Zagovor kulture življenja in ljubezni Sveti oče brani bistvene osnove katoliškega socialnega nauka; načrt Božje ljubezni o človeku in družbi; odrešenjsko poslanstvo Cerkve; svetost življenja in dostojanstvo človeške osebe, njene pravice ter načela in vrednote socialnega nauka. V drugem delu obravnava ,,klasične" teme katoliškega nauka o družbi: družino, človeško delo, ekonomijo, politično in mednarodno skupnost, spoštovanje narave in vprašanje miru v svetu. V tretjem delu daje praktična navodila, posebej laikom, za uresničevanje socialnega nauka. Določene moralne vrednote, kot je, na primer, obramba življenja, ne dopuščajo nobene spremembe samo zato, ker bi bilo tako všeč „mneryu večine" in jih moramo priznavati kot niyne sestavine „naravne-ga zakona, zapisanega v srce vsakega človeka". Odločilni izzivi Izziv za današnjo katoliško kulturo je: „Prava človeška modrost se more in mora srečati z Evangeljsko resnico, saj si ne moreta nasprotovati, ker obe izhajata iz Boga in vodita k Bogu". Drugi izziv je ,,verska in moralna brezbrižnost", v kateri živi današnja družba. Tretji izziv je dušnopastirski, kako v tem času, spričo sedanjega napredka pomagati človeku, da išče Boga, ga najde, ga sprejme v svoje življenje in je tako pripravljen, da ga Bog povabi k uživanju večne sreče. Jezusovo rojstvo v Betlehemu Vsi kristjani, katoličani, skupaj z vzhodnimi in zahodnimi ločenimi brati, se vsako leto spominjamo Kristusovega telesnega rojstva. Ko je Beseda meso postala in med nami prebivala. Bog je hotel biti rojen kot človeški otrok. Hotel je biti nam enak v vsem razen v grehu. Kot resnični Bog in resnični človek je hotel prostovoljno trpeti in umreti za našo popolno spravo z Bogom, njegovim in našim Očetom. V Betlehemu je začel živeti, da je mogel umreti na Kalvariji — za našo srečo. Kristusovo rojstvo pri vsaki maši -je pravi božič Na praznik Marije, Kraljice rožnega venca, 7. oktobra tl., je sv. oče objavil Apostolsko pismo za leto Evharistije z naslovom: ,, Ostani z nami, Gospod“, kot sta dejala Jezusu učenca v Emavsu. V tem pismu papež želi, da nam Leto Evharistije učinkovito pomaga k obnovi evharistične pobožnosti, do rednega, pogostnega in dobrega prejemanja sv. obhajila. Želi, da moremo v moči Evharistije premagovati vse zmote, zablode in grehe, ki jih papež obsoja v zgoraj omenjenem dokumentu. Pri vsaki maši se Kristus vedno znova skrivnostno, toda resnično rodi pri spremenjenju. Kot nekoč v Betlehemu po telesnem rojstvu, tako sednj, pri maši, postane med nami navzoč po zakramentu Evharistije. „To je moje telo“, „To je kelih moje krvi“, „To delajte v moj spomin“. Nnj nam Leto Evharistije pomaga tudi k temu, da bomo znali ceniti in biti hvaležni za to neizrekljivo milost in srečo. Kristus pride med nas pri vsaki maši, da je naša hrana, da je hrana našim bolnikom in ostarelim in da ga moremo obiskovati in častiti navzočega v naših tabernakljih. Na začetku Leta Evharistije prosimo Marijo, mater Evharističnega Kralja, naj nam s svojim zgledom kaže, kako naj živimo vedno v zvezi z njenim Sinom. Prosimo jo, naj nam pomaga, da bomo vredni biti živi tabernaklji, v katerih bo po milosti prebival naš Bog in Gospod, novorojeni Kralj. Tako bo vsako obhajilo kot naš duhovni, a resnični božič. Tako bo v resnici srečen božič! e KOT NEKDAJ — V JASLIH VLADIMIR KOS Adventni venček moj iz štirih kitic — naj tam visi, kjer čuva vhod srce: dotlej da najde ga božični svit, ko gre pobožat Dete v Betlehemu. Ne čudi se — živimo v novem svetu, kjer v naših srcih Božji Sin živi s spomini, ki jih smemo spet in spet obujati, in vriskati z Resnico. V Mariji Božji Sin postal je človek, ostati človek hoče vekomaj! Bo kdo za Božič našel več darov? In kje drugje na svetu košček raja? Adventni venec moj ne bo uvenil, ne tvoj, če je pri vhodu v dom srca. Iz štirih kitic Njemu v čast spleten, ki se ga najti da, kot nekdaj, v jaslih. NOVOLETNICA, MALCE PO JAPONSKO (iz 5,7,5,7, in 7 zlogovnih vrstic) VLADIMIR KOS Je kje res meja, o morje, med letoma? Borovca veja od grudna zbor megla po vigredi vprašuje. SPLOŠNI: Da bi na otroke gledali kot na dragocene božje darove, ki jih moramo vedno spoštovati, razumeti in ljubiti. Evangeliji pričajo, kako so otroci v Jezusovih očeh vredni spoštovai\ja, razumevanja in ljubezni. Že Jezusovo rojstvo priča o tem. Bog Oče je poslal svojega Sina na svet kot otroka, rojenega iz Marije, in s tem pokazal na dostojanstvo vsakega otroka. Jezus je doživljal veselje in izzive, ki so del vsakega otroštva. Rasel je v modrosti in milosti ob Rubeči pozornosti in skrbnem varstvu Marije in Jožefa. V času javnega delovanja je kar nekajkrat osupnil poslušalce s svojimi revolucionarnimi pogledi na otroke. Dobesedno na glavo je postavil takratni način gledanja, ko je glasno in jasno oznanjal, da se moramo učiti od otrok: „Ce se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo,, (Mt 18, 3). Jezus se je sam ua neki način izenačil z otrokom, ko je rekel: „Kdor sprejme enega teh otrok v mojem imenu, mene sPrejme; kdor pa mene sprejme, ne sPrejme mene, temveč tistega, ki ne je poslal,, (Mr 9, 37). Jezus nas Vabi, da sprejmemo vsakega otroka kot Božji dar, posnemamo otroške kreposti in smo otrokom vedno dober zgled. Cerkveni nauk danes izraža isto ZA DECEMBER skrb in ljubezen do otrok, kot jo je pokazal Jezus. Mnogi cerkveni dokumenti, zlasti tisti, ki zadevajo družino, poudarjajo otrokovo osebno dostojanstvo in pravico do (jubezni, spoštovanja in varstva in to toliko bo(j, kolikor manjši so ali bolj nezaščiteni, bolni ali prizadeti. Vsak otrok je v nekem pogledu podoba Božjega otroka. „Ta otrok, položen v skromne jasli, je Božje znamenje. Stoletja in tisočletja minevajo, znamenje pa ostaja in velja tudi za nas, ljudi tretjega tisočletja. To je znamenje upanja za celotna človeško družino; znamenje miru za vse, ki trpijo zaradi kakršnihkoli konjliktov; znamenje svobode za uboge in zatirane; znamenje usmiljenja za tiste, ki so ujeti v začarani krog greha; znamenje ljubezni in tolažbe za vse osamljene in zapuščene. Drobno in krhko znamenje, skromno in tiho, vendar polno Božje moči,, (iz govora Janeza Pavla H. pri polnočnici leta 2002). MISIJONSKI: Da bi bilo učlovečenje Jezusa Kristusa zgled vsakega pristnega prizadevanja za inkulturacijo evangelija. Pristna inkulturacija krščanske vere je osnovana na skrivnosti učlovečena. „Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina,, (Jn 3, 16). V določenem času in kraju se je Božji Sin učlovečil in Je bil rojen od žene,, (Gal 4, 4). Za uresničenje tega edinstvenega dogodka je Bog izbral ljudstvo s posebno kulturo in ga vodil skozi zgodovino k učlovečenju. Vse, kar je Bog storil svojemu izvoljenemu ljudstvu, razodeva, knj je hotel narediti za vse človeštvo, za vsa ljudstva in kulture. Sveto pismo pripoveduje o tem in o Jezusu Kristusu, po katerem je Bog stopil v svet. Poroča, kuj je Jezus govoril in delal, o njegovi smrti in vstajenju. Jezus je razodel človeštvu Božjo ljubezen. On je Beseda, ki je za ves svet meso postala. Različnim kulturam ustrezajo različni načini, kako se evangelij oznanja, razumeva in živi. Cerkev uči nespremenljivo Božjo resnico in vabi vsa ljudstva v vseh časih, da izrazijo Jezusov nauk tako, kakor nagovarja njihovo srce in pamet. Bistveno je, da se Cerkev vključi v kulturo in nato izpelje potrebno očiščenje in preobrazbo. Pristna inkulturacija ima dvojen vidik. Po eni strani ima vsaka kultura pozitivne vrednote in oblike, ki bogate oznai\jevai\je, razumevanje in sprejemanje evangelija. Po drugi strani pa evangelij vzpodbpja kulture in zahteva, da nekatere svoje vrednote in oblike spremene. Proces inkulturaclje naj v dialogu Cerkve in kulture razjasni, k Jezus postal član nazareške družine in s tem poudaril pomen družine za zdravo rast vsakega človeka. Zakonsko zvezo, iz katere naj raste družina, je povzdignil v zakrament, s katerim je posvetil tudi družinsko življenje. Češčenje nazareške družine je vsebovano že v praznovanju božične skrivnosti: v središču je Kristus, boiyi Sin v podobi človeškega otroka, ob njem pa sta Marija kot božja Mati in sv. Jožef kot Jezusov rednik, pred judovsko postavo njegov oče, in poglavar svete družine. Prvi nastavki češčepja svete družine so se začeli uveljavljati od 17. stoletja naprej v Italiji, Belgiji in Franciji, od tam pa se je to češčenje preneslo v Kanado. Okoli leta 1850, ko so nastopili miselni tokovi, ki so z odkrito sovražnostjo začeli napadati družino in spodkopavati temelje njenega zdravja, se je češčenje svete družine močneje ukoreninilo. Razdiralne sile predkrščanskega duha so bolj in bolj vdirale tudi v krščanske družine in rušile njihovo trdnost in življenjsko moč. Zakrbljenost za družino je vzbudila v Cerkvi gibanje, ki je privedlo do ustanovitve posebnega praznika, posvečenega sveti nazareški družini. Vpeljal ga je papež Leon XIII. leta 1893 in ga nastavil na 3. nedeljo po Gospodovem razglašenju, že proti koncu božičnega časa. Leta 1921 je bil prestavljen 1. nedeljo po Gospodovem razglašenju in ukazan za vesoljno Cerkev. Po novem koledarju, preurejenem Po naročilu drugega vatikanskega kon- Karel I. Habsburški, Med zadnjimi petimi T M adnja beatifikacija, ki jo je Janez Pavel II. opravil W . v nedeljo, 3. oktobra, je v javnosti zbudila f-* veliko zanimanja. Na Trgu sv. Petra sicer ni bilo ogromno ljudi; med navzočimi pa so bili ‘posebni’ Sostje. Papež je namreč - med drugimi - podelil čast °*tarja zadnjemu avstroogrskemu cesarju Karlu I. (1887-1922) in ga postavil za ,,zgled vsem, ki imajo politične odgovornosti v Evropi". V lepem in toplem jesenskem jutru so v prvih vrs-t tudi s trpljei\jem in predvsem v ,rPliei\ju! Kot je trpel Kristus, tako aiora, če mu je usojeno, trpeti tudi kristjan in videti čez trpljenje, verovati v vst^jepje, v večno življenje! ^Prejeti križ na rame in živeti svojo olgoto v polnosti in neizmerni veri y Božje usmiljenje in v Božjo uubezen, zraven pa zaupati še v Pomoč Matere Božje, ki je sama veliko trpela, tudi na Golgoti je videla križanje svojega sina - Boga, morda trpljenja ni razumela, a verjela je, da je prav tako, ker ji je i\jen in Božji sin tako povedal. Mislim, da se skriva v teh mislih vsa papeževa vdanost in tiho prenašanje neznosnih bolečin, ki mu jih je življenje namenilo na stara leta. Neomnjna vera in tiho zrenje Boga, bi skorajda lahko zapisal, ker vem, da je sveti oče tudi ponižen mistik, česar nikdar ni skrival. Zdravniki vedo povedati, da so telesne bolečine v papeževem starem in bolnem telesu včasih naravnost grozovite in vsi po vrsti mu vedno odsvetnjejo vsako potovanje v svet. Pa vendar jih sveti oče ne uboga, nikdar jih ne uboga, ker je sam trdno prepričan, da mora kot vocjja Cerkve dati zgled, da imajo ljuclje in še posebej verniki po svetu pravico, da ga vidijo in slišijo, da mora sam pričati in oznanjati evangeljsko resnico, če hoče zahtevati od drugih, naj pričajo in oznanjajo evangelij. Se za veliko več gre pri papeževem trpljenju v javnosti, za veliko več! Papež se zaveda svoje šibkosti, starosti, nebogljenosti in tudi bolezni, dejstva, da ga telo ne uboga več kot pred leti, ko je mladosten stal na smučeh, hodil v hribe, bil tudi zaradi kamnito trdnega zdravja sposoben preživeti atentat, operacijo za rakom na črevesju in druge bolezni! Papež danes še kako ve, da je star in bolan, tudi to, da ni več lep, kot je bil takrat, ko ga je kardinalski zbor izvolil za Petrovega naslednika na čelu Cerkve. Se spominjate njegovih prvih pastoralnih potovanj v svet, njegovih nastopov, ko je stal pred verniki in še najraje med mladimi? Bil je izjemno lep, mladosten, športen, zrel moški, človek za na platnico, bi rekli v medijskem žargonu! In sredstva množičnega obveščala so se ga polastila, iz njega naredila ikono nove Cerkve. Papež je pustil, da so to počeli, ker se je prvi v Cerkvi zavedel, kako pomembno je preko elektronskih medijev nagovarjati današnjega človeka. In danes, ko je star in bolan, in nekateri krogi vse glasneje že javno govorijo, da je to njegovo početje nedostojno, ker papež kaže svojo bolezen in svojo starost vsemu svetu, je sveti oče Janez Pavel II. še vedno tu: pred svetom in pred televizijskimi kamerami, pred nami, na prvih straneh časopisov in revij, še vedno živo prisoten med nami. „Papež šokira svet!" je bil samo eden od naslovov na prvi strani revije po papeževem obisku Lurda, Kjer sta bili njegova starost in bolezen vsem na očeh. Ne gre za to. Za človeka gre, bi lahko zapisali, za človeka! Papež v razviti zahodni svet, ki prisega samo na mladostno lepoto, zdravje, uspeh za vsako ceno, na zabavo in na denar in spet zabavo za vsako ceno, prinaša pomembno sporočilo. Govori nam, da je star in bolan, a vseeno vreden spoštovanja, ker je živ in je človek, da je takih| kakršen je on, v svetu veliko in so vsi - kot on! - vredni spoštovanja! Papež nam s svojim starim in razbolelim telesom govori, da je starost tudi vredna življenja, da je bolezen človeška in zahteva usmiljenje, kot nam kristjanom tudi sporoča, da moramo trpljenje sprejeti, kot ga je sprejel Jezus Kristus, ki je za nas šel v smrt na križu. Hvala Bogu, da imamo svetega očeta, ki zase in za vse nas zahteva in pričakiye spoštovanje tudi v sta- rosti in v bolezni, hvala Bogu, da se kaže tak, kakršen je, da stoji za svojimi besedami, ki trdno slonijo na evangeliju in neomajni veri v Boga in v priprošnjo Matere Božje. V svetu, ki prisega samo na mladost, na minljivo lepoto, na zabavo, užitke in denar, na trenutnost minljivega, je to veliko, pravzaprav največ, kar nam lahko sveti oče, star in bolan, lahko še da. Prav zato mu moramo biti hvaležni! Iz tednika Novi glas SVETI SEDEŽ OBTOŽUJE „MOGOČNE VPLIVNE SKUPINE" V ostrem in odkritem nagovoru 18. oktobra v Rimu, je kardinal Renato Martino, predsednik Papeškega sveta za pravičnost in mir, opozoril na obstoj mogočnih vplivnih skupin (lobbys), ki hočejo utišati glas papeža in katoliške Cerkve, predvsem v razvitih, bogatih deželah. Na predstavitvi nove knjige Janeza Pavla II., zbirke nagovorov diplomatskemu zboru v zadnjih 25 letih, je kardinal obtožil vplivne skupine na področju kulture, gospodarstva in politike, da se vedejo s „predsodki do vsega, kar je krščansko" in da ,,pogrezajo v hrušč in ropot" besedo papeža in Cerkve. Sveti sedež se zaveda, da se v svetu širi brezboštvo in moralni relativizem, medtem ko katolištvo izgublja svojo moč; čuti se potisnjenega na zatožno klop s strani vplivnih skupin, ki jih imenuje „nove 'svete inkvizicije’, bogataške in nadute". »Pomislimo samo na lahkomiseln in lahkoživ način, s katerim ti lobbyji trdovratno pospešujejo zmedo v določanju spola oziroma 'spolnih vrst’, se norčujejo iz zakonske zveze med možem in ženo in si izmišljajo vse mogoče napade na življeuje in eksperimentiranje z njim. Na zatožni klopi se vedno znajde krščanstvo in katoliška Cerkev. Imajo za dovoljeno vsako ravnanje, ki lahko utiša i\jen glas: od zastraševanja do javnega zamolčevanja, od diskriminacije na področju kulture do potiskanja na obrobje." Kardinal Martino, ki je bil zadrya leta predstavnik Svetega sedeža pri Organizaciji združenih narodov, opozarja: »Cerkev je močna, ker njena moč prihaja od Gospoda. Še naprej bo oznaujala evangeljsko resnico o človeku proti vsem relativizmom in mračnjaštvu postmodernega razsvetlj enstva. “ Papež se počuti izigranega, ker končno ni bila sprejeta rgegova želja, da bi v ustavi Evropske unije bile omenjene krščanske korenine Evrope, pa tudi na drugih področjih. Tako na primer v Španiji izvuja velik pritisk vplivna skupina ’gay’, ki je dosegla, da je napredoval projekt zakona, ki bi omogočil poroke med istospolnimi partnerji. »Žalostno je, da se zavrača, ponižuje in smeši vse, kar je katoliško," toži kardinal Martino. Obtožuje 'goljufivo demokracijo’, ki je osnovana na reklu: »Če nisi istega mneuja kot mi, pa pojdi." PRESENETLJIVA SKRIVNOST VIC Prevedel in priredil STANE SNOJ V roke mi je prišla drobna knjižica francoske redovnice Emmanuel z naslovom El sor-prendente secreto del purgatorio (Presenetljiva skrivnost vic). Jedro knjižice sestavljajo njena vprašanja preprosti kmečki ženici, ki se piše Marija Simma. V uvodu pravi redovnica, da je nekega dne prebrala z velikim zanimanjem knjigo o dušah v vicah. V knjigi so jo posebej pretresla sveža, novejša pričevanja in jasna razlaga cerkvenega nauka o tej temi. Bila je knjiga Marje Simma. Redovnica se je obrnila na izdajatelja, ki ji je povedal, da avtorica knjige še živi. Poiskala jo je in dosegla intervju, v katerem je ženica odgovarjala na vrsto njenih vprašanj. Tako je nastala knjižica, ki jo omenjam na začetku in iz katere povzemamo neknj najbolj zanimivih pričevanj. Sestra Emmanuel, ki je znana po svojih spisih o Mecjjugorju, konča uvod v knjižico takole: »Na zemji imamo v svojih rokah velikansko moč, da pomagamo do večne sreče dušam naših pokojnih in da pridemo tudi sami do rje." Potem pa da besedo Mariji Simma, katere predniki so se verjetno pisali Zima. Kdo je Marija Simma? ¥ ”%red dvema letoma je bila Marija Simma stara 85 let. Baje je nedavno umrla. Vse -E. življenje je živela sama v hišici sredi ljubke gorske vasice Sonntag (Nedelja) v voralberških hribih na zahodni strani Avstrije. Ta preprosta kmečka ženica je že od svoje mladosti veliko molila za verne duše v vicah. Pri petindvajsetih letih je bila obdarjena s posebno karizmo, da so jo obiskovale duše iz vic. Bila je goreča katoličanka, zelo ponižna in preprosta. V zadevi z dušami sta jo podpirala tako domači župnik kot tudi krnjevni škof. Ali gre torej za izredno karizmo? Da, a tudi za nekaj, kar je globoko zakoreninjeno v zgodo- MARIJA SIMM A vini Cerkve. Snj je mnogo svetnikov - kanoniziranih ali ne - imelo ta dar. Če natančno preučujemo nauk teh svetnikov, ugotovimo, da vsi trdijo isto. Marjja Simma v tej knjižici obnavlja svoja lepa pričevanja, ki so bila že objavljena ob raznih Priložnostih. Njihova prednost je v tem, da so iz našega časa in da hoče žena, ki jih je doživljala, deliti svoje izkušnje z nami. nič odgovoril, sem skočila s postelje in ga skušala zgrabiti, a nisem čutila drugega kot zrak. In je izginil. Šla sem naznj v posteljo, a sem kmalu spet zaslišala njegove korake. Zame je bila uganka, kako je bilo mogoče, da sem ga videla, nisem ga pa mogla zgrabiti. Spet sem vstala, da bi ga zadržala, a spet sem prijela samo zrak. Zbegana sem skušala spet zaspati. Ni se več vrnil. Drugi dan po sv. maši sem šla k svojemu duhovnemu voditelju in mu vse povedala. Rekel mi je, naj drugič, če bi se mi to spet pripetilo, rajo vprašam: „Kaj hočete od mene?“ namesto, da poizvedujem, kdo je. Nasledijo noč je bil ta človek spet v sobi. Vprašala sem ga: „Kaj hočete od mene?" Odgovoril mi je: „Naroči zame tri sv. maše, pa bom rešen." V tistem trenutku sem razumela, da je šlo za dušo iz vic, in moj duhovni voditelj je bil istega mnenja. Svetoval mi je, naj vernim dušam nikdar ničesar ne odrečem in naj sprejmem vse, kar bi me prosile. PRVI OBISK Na vprašanje, kdaj jo je Prvikrat obiskala neka duša iz vic, je odgovorila: Bilo je leta 1940. Neko noč okoli treh ali štirih zjutraj sem se zbudila, ker sem slišala, da je nekdo prišel v mojo sobo. Razmišljala Sem, kdo bi mogel biti. Na vprašanje, če se je bala, ■i(‘ odgovorila: Ne, mene sploh ni strah. Ko Sem bila še majhna, je mama rekla, da sem svoje vrste punčka, ker me ni bilo strah. Nato je pripovedovala, kako je bilo: Videla sem neznanca, ki je Počasi hodil po sobi gor in dol. V resnem tonu sem mu rekla: „Kako ste prišli noter, kuj iščete?" Toda on ■le nemoteno hodil po sobi, kot da Ine ne bi slišal. Ponovno sem ga vPrašala: „Kuj delate tukui?" Ker ni Na vprašanje, če so se obiski nadaljevali, je odgovorila: Da. Vendar so v teku prvih let prihujale k meni samo tri ali štiri duše, zlasti meseca novembra. Kasneje jih je hodilo več. RANA IZ LJUBEZNI Nato je sestra Emmanuel vprašala Marijo Simma: Kaj vas prosijo te duše? Nujvečkrat prosijo, da se darujejo zai\je svete maše in da se jih osebno udeležim; prosijo, naj se moli zanje rožni venec pa tudi premišljuje križev pot. Ko smo že pri tem, je prav, da se vprašamo: Kaj so pravzaprav vice? Jaz bi rekla, da so čudovita boya iznajdba. Dovolite mi, da jo pojasnim s prispodobo. Predstavljate si, da se nekega dne odprejo vrata in se pojavi pred vami bleščeče bitje, ki je izredno lepo, kakršnega še niste videli na zemlji. Že zaradi prisotnosti tega bitja, ki je sama luč in lepota, ste očarani in vsa iz sebe, a to se še stopnjuje, ko vidite, da je to bitje neizrečeno zaljubljeno v vas in da niste niti sanjali, da vas bo kdo kdaj ljubil na tak način. Hkrati tudi občutite, da vas hoče to čudovito bitje pritegniti k sebi, biti eno z vami. In zaradi silne ljubezni, ki gori v njegovem srcu, vas vleče, da bi se mu vrgli v naročje. Toda v istem trenutku se zaveste, da se že dneve niste tuširali, da smrdite; iz nosa vam curlja, vaši lasje so mastni in zlepljeni, obleka umazana, itd. Zato si rečete: „Ne, ni mogoče, da bi se takšen predstavil. Najprej se moram skopati, takoj nato pa se vrnem k njemu." Toda ljubezen, ki se je porodila v vašem srcu, je tako silna, tako vroča, tako močna, da postane tista zamuda zaradi kopanja povsem neznosna. In bolečina zaradi odsotnosti, pa čeprav bi tajala samo nekaj minut, zareže grozno rano v vaše srce, sorazmerno z močjo ljubezni, ki vam je bila razodeta, kot „rana iz ljubezni". In vice so prav to. So čakanje zaradi naše umazanije, so čakanje na božji objem, so koprnenje po ljubezni, kar povzroča silno trpljenje. In prav ta žar ljubezni, to hrepenenje nas očiščuje vse nabrane umazanje. Vice so kraj žeje, blazne želje po Bogu, tistem Bogu, katerega že poznamo, ker smo ga videli, pa nismo še z njim združeni. Potem je sestra Emmanuel prosila Marijo, naj pojasni zelo važno točko: Ali duše v vicah občutijo veselje in upanje kljub svojemu trpljenju? Da. Nobena duša se ni hotela vrniti iz vic na zemljo. Imajo neskončno večje spoznanje kot mi. Preprosto, ne bi se mogle odločiti za vrnitev v temo tega sveta. V tem je razlika med njihovim trpljenjem in trpljenjem, ki ga poznamo na zemlji. V vicah imajo duše gotovost, da bodo živele na veke z Bogom, in to tudi takrat, ko je trpljenje strašno. Imajo popolno gotovost, zaradi katere je veselje večje kot trpljenje. Ni stvari na zemlji, zaradi katere bi hotele znova živeti tu, kjer nismo nikoli ničesar gotovi. Ali je Bog tisti, ki pošlje dušo v vice, ali se duša sama odloči, da gre tja? Sama duša hoče v vice, da se očisti, preden gre v nebesa. Duše v vicah v vsem popolnoma soglašajo z božjo voljo; dobro jih razveseljuje in ga želijo tudi za nas. Globoko ljubjjo Boga pa tudi nas. So trdno povezane z Božjim Duhom, z Bo^jo lučjo. Ali vidi človek v trenutku smrti Boga v polni luči, ali le nejasno? V trenutku smrti vidimo Boga še nejasno, hkrati pa je r\jegov sijaj tolikšen, da vzbudi v duši neizmerno željo po Bogu. Prav zares gre za silno bleščečo luč, če jo primerjamo s temino zemlje! A še takšna se ne more primerjati s polno lučjo, ki jo bo spoznala duša, kadar pride v nebesa. Ta luč je za dušo v vicah tako privlačna, da bi bila vrnitev na zemljo, po takšnem izkustvu, prava smrt. Se nadaljuje KRATKE NOVICE BEIJING — Kitajska policija je v zadnjih treh letih iz rok ugrabiteljev rešila več kot 42.000 ugrabljenih žensk in otrok ter zaprla več kot 22.000 storilcev. Najbolj iskani so dečki, ki jih prodajajo družinam, ki si želijo moškega naslednika. Deklice in mlade ženske prodajajo revnim kmetom, ki nimajo dote za nevesto, ali pa jih silijo v prostitucijo. BEIJING — V kitajskih rudnikih umre vsako leto več kot 8.000 rudarjev, vzrok njihove smrti pa je večinoma pomanjkljivo varstvo pri delu. V prvih devetih mesecih leta 2003 je v kitajskih premogovnikih življenje izgubilo 4.620 rudarjev, v ostalih rudnikih pa 1.626. Na milijon ton izkopanega premoga tako na Kitajskem umrejo štirje rudarji. ODKRITJE DOPRSNEGA KIPA dr. Valentinu Meršolu V soboto, 5. junija, je bilo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu odkritje in blagoslovitev doprsnega kipa velikemu Slovencu iz prve generacije maturantov predvojnih Škofovih zavodov dr. Valentinu Meršolu (189U-1981). "K T avzoče — notranje zaprto I dvorišče je bilo nabito polno -L N vseh, ki so želeli počastiti spomin na dr. Meršola — je pozdravil dr. Anton Jamnik, direktor zavoda. Slavnostni govornik je bil John Corsellis, Anglež, ki je odigral pomembno vlogo za slovenske begunce v povojnih avstrijskih taboriščih. Svoje zelo tople besede o slovenskih beguncih, in seveda o dr. Meršolu, je prebral v slovenščini. Njegov govor objavljamo posebej. O liku dr. Meršola je govoril dr. Mate Roessmann. Dejal je, da se je dr. Meršol „ šolal in izobraževal, da bi reševal šivljenja posameznikov v njihovih domovih in v bolnišnicah, pa ga je življenjska pot pod božjim nadzorstvom pripeljala na Vetrinjsko polje, kjer je rešil življenje tisočim zdravih ljudi, mož, žena, otrok in starcev, ki pa so bili v življenjski stiski.“ Vodil ga je ,,glo-bok moralni čut za človeško živ- ljenje in človeško dostojanstvo. Vodila ga je tudi ljubezen do svojega naroda." Povedal je, da se dr. Meršola izseljenci v Clevelandu ob obletnici njegove smrti spomnijo vsako leto s spominsko mašo, in poudaril, da si je nedvomno zaslužil spomenik tako na kraju tragičnih dogajapj v Vetrir\ju, Kjer je rešil več tisoč življer\j, kot tudi v domovini, ki ji ,Je bil zvest sin, nesebičen zdravstveni in socialni delavec, vzor pokončnega izobraženca, človekoljuba in kristjana". Kip je odkril slavljenčev sin dr. Tine Meršol, blagoslovil ga je škof Andrej Glavan, z lepo glasbo pa so prireditev obogatili nekdar\ji dijaki Škofijske klasične gimnazije. I. Z. (po Družini) SPOMINSKA PLOŠČA dr. Meršolu v Vetrinju V soboto, 12. junija, so v samostanski cerkvi v Vetrir\ju odkrili spominsko ploščo dr. Valentinu Meršolu. Somaševanje je ob navzočnosti številnih duhovnikov vodil škof Jožef Kvas, ki je maja 1945 prav v tej cerkvi obhajal novo mašo. Po maši je blagoslovil spominsko ploščo, ki je vzidana pod kipom Žalostne Matere bo^je v levi cerkveni laclji. Odkril jo je sin dr. Tine Meršol. Dvojezični napis, v slovenščini in nemščini, na plošči objavljamo posebej. V imenu krškega škofa dr. Alo-isa Schvvarza je navzoče nagovoril generalni vikar mag. Gerhard Christoph Kalidz. Dr. Mate Roessmann se je v imenu pobudnikov zahvalil vsem, predvsem cerkvenim oblastem, ki so omogočili vzidavo spominske plošče v ve-trir\jski starodavni cerkvi. Med mašo je pred polno cerkvijo — prišla je skupina preživelih beguncev iz ZDA in Kanade, romarji iz Slovenije in mnogi Slovenci iz Koroške — pel mešani pevski zbor J. P. Gallus iz Celovca. (Glej slike na 2. strani platnic - op. ur.) I. Ž. (Po Družini) Napis na SPOMINSKI PLOŠČI, vzdidani pod kipom Žalostne Matere Božje v vetrinjski cerkvi. ‘Naša rešitev, o Marija, je v tvojih rokah!’ so molili v junijskih dneh 1945 slovenski begunci v tem svetišču. Njihova prošnja je bila uslišana. Zdravnik DR. VALENTIN MERŠOL je v sodelovanju s kanadskim majorjem Paulom H. Barrejem 4. junija 1945 na vetrinjskem polju preprečil, da bi britanske vojaške oblasti izročile okrog 6000 civilnih beguncev njihovim zasledovalcem, in jih tako obvaroval gotove smrti. Preživeli begunci in njihovi potomci izrekajo Mariji srčno zahvalo za rešitev in se hvaležno spominjajo rešiteljev. Junij 2004. John Corsellls o dr. Valentinu Meršolu "T" alentina in Emilijo Meršol % / sem srečal prvič par dni po-l/ tem, ko sta pribežala preko w gora s svojo družino, skupaj s kakimi 6000 slovenskimi civilnimi begunci. Bil sem oblečen v redno angleško vojaško rumenkasto-rjavo srajco s kratkimi hlačami. Na obeh ramenih sem nosil značke, ki so pomenile, da sem delal pod vodstvom angleškega Rdečega križa v quacker-ski organizaciji z imenom Friends Ambulance Unit. Čeprav sem sem bil star šele 22 let, sem že imel precej izkušenj z begunci, še iz Egipta in tudi kalije. Govoril sem dobro italijanščino in bolj polomljeno srbsko in nemško. Skozi naslednji dve leti sva z Valentinom Meršolom tesno sodelovala. On bi po starosti mogel biti moj °če in niti na misel mi ni prišlo, da ki klical drugače kot „dr. Meršol", on Pa me je vedno klical „gospod Cor-scllis". Z mladostno aroganco sem ga opisal v svojem Pismu domov: „Zelo je delaven, kar malo preveč nežen *a svoje naloge“, kot voditelj begunske skupine. Tri mesece kasneje sem že spremenil svoje mnenje. Njega sem imel v mislih, ko sem pisal: „Največje neugodje povzroča dejstvo, da je v taborišču mnogo poštenih zmožnih ljudi, dostikrat bolj sposobnih kakor pa uNRRA osobje..., v mnogih primerih presegajo upravitelje UNRRA po svojih zmožnostih, inteligenci, °bnašanju, civilizaciji, poštenosti in morali Petdeset let kasneje sem po temeljiti raziskavi 1 videnc prišel do štirinajstih razlogov, da je bilo povel- je angleške vojske za vrnitev 6000 beguncev v kratkih dvanajstih urah čudežno preklicano, predvsem ker sta odločno protestirala major Bar-re in dr. Meršol. Trije od teh razlogov se nanašajo prav na Meršola: Prvi: demokratična struktura, solidarnost, disciplina in zmerni odnosi med civilnimi begunci, ki so jih nagnili, da so dr. Meršola izvolili za svojega predstavnika in ga vseskozi podprli. Major Barre se najbrž v nasprotnem primeru zanje ne bi zavzel tako hitro, pogumno in s prepričanjem. Drugi: očividna poštenost, taktnost in tekoče znanje angleščine ter leto, ki ga je prebil v Severni Ameriki, so dr. Meršolu omogočili hitro in dobro sodelovanje s Kanadčanom. Tretji: pogum in drznost štirih mož, Slovenca, Kanadčana, Angleža in Valižanca. Begunec dr. Meršol, oficir britanske vojaške uprave Barre, vodja Rdečega križa Selby-Bigge in voditelj Friends Ambulance Unit Pearson, trije civilisti in en vojak, so nastopili z vso hladnokrvnostjo, odločnostjo in nepopustljivostjo. Kako pa so njegovi rojaki-sotrpini sodili o dr. Meršolu? Ravnatelj gimnazije Marko Bajuk, najmočnejši in najbolj neprizanesljiv kritik, je neknj let kasneje v Argentini zapisal o njem: „Dr. Meršol je bil za nas sveta Barbara: zadnje zatočišče za vse najhujše potrebe. Sam Bog ve za stotine ur, ki jih je prebil pred vrati ravnateljstva, da je posredoval ne le v vseh skupnih in javnih, ampak tudi v zasebnih zadevah. JOHN CORSELLIS - FOTO STANE SNOJ Osebje taboriščne ambulante v Lienzu na Vzhodnem Tirolskem leta 1946. V sredi dr. Valentin Meršol. On nas je tedaj rešil, kolikor nas je ostalo. Brez njegovega posredovanja bi vsi šli za domobranci, to danes vemo, pa vsi radi pozabimo... Vsa naša skupina mu mora biti hvaležna do smrti za vse njegovo prizadevanje. Še posebno mladina... Dr. Meršol je gotovo naš največji mož in dobrotnik v begunstvu. Prepričan sem in to hočem povedati na glas, ker dobro vem, kaj je pomenil šoli, da bi naša gimnazija in šolstvo ter sploh vse naše prosvetno delo, brez njegove podpore in uspešnega posredovanja, nikdar ne bilo tako, kot je bilo." Potem, ko je opisal dr. Meršola in drugo izredno osebnost tistega kraja in časa, kar je bil Group Captain Ryder Voung, je ravnatelj B^juk še dodal: „To sta bili dve sorodni duši, ki sta se srečali v naše dobro. Ljudje so jima rekli 'dva peteršiljčka’, zato ker se peteršilj poda k vsaki jedi." Kžu mi še ostane v spominu na Valentina in Emilijo Meršol? Toliko lepih spominov imam napju kot zakoncema, kot ekipi! Spomipjam se njunih toplih src, njune tihe skromnosti, združene z izrazito mirnim zadržapjem, moralne avtoritete, ki izhaja iz poštenosti. Predvsem napju sem mislil, ko sem tisti čas pisal: ,,Slovenci so privlačna skupina. Njihova privlačnost ob- stoji predvsem v njihovi močni samozavesti, v popolni odsotnosti poizkusov pridobiti kako lastno korist s pomočjo odgovornih položajev, v resnični predanosti njihove inteligence v dobro cele skupine, in pa v njihovi neugasljivi pripravljenosti, da si izboljšajo življenje, ne glede na to, da nimajo primernih sredstev. “ Še vedno me vznemirja podoba dr. Meršola, ki jo je orisal v svojem dnevniku France Pemišek novembra leta 1947, štiri mesece potem, ko sem ga zadpjič videl: „Gospodu primariju dr. Meršolu se je danes zmedlo. Mož preveč gara in cele noči ne spi, temveč jih preču-je v delu. Ponoči sestavlja ali pa v angleščino prevaja razne spomenice in prošnje ter sestavlja in piše zasebne zapiske. Stiske in skrbi zadnjih dni mu žro in uničujejo živce, poleg tega pa je tudi slabo hranjen in nič čudnega ni, če se mu je zmedlo. Neprestano se srečuje in razgovarja s pobitimi domobranci..." V moji posesti je zaklad, ki se imenpje Letno poročilo slovenske begunske gimnazije za leto 1945-46. Prične se s poklonom: „V prvi vrsti naših dobrotnikov je dr. Valentin Meršol." Na koncu prizna svoj prispevek tudi „delegatu za vzgojo pri vojaški upravi taborišča, Johnu Corsellisu." To me spomipja na spominski obred za naše dobrotnike v šolski kapeli velike benediktinske ustanove, Westminster Abbey. Ta obred vključpje tudi sledeči odlomek iz Sirahove knjige, ki je prav primeren ne le za dr. Meršola, ampak tudi za junake iz Teharij in Kočevskega Roga: Izkažimo čast slavnim možem, našim očakom po njihovih rodbinah. Veliko slavo je ustvaril Gospod, to svoje veličastje — od davnine. Bili so vladarji v svojih kraljestvih, zaradi svoje moči znameniti možje. Vse te so slavili njihovi sodobniki. Med njimi so taki, ki so zapustili ime, tako da še odmeva njihova slava. So pa tudi taki, za katerimi ni spomina; izginili so, kakor da jih sploh ne bi bilo. Ti pa so možje usmiljenja, katerih pravična dejanja niso utonila v pozabo. Na veke bo ostal njih rod, njihova slava ne bo zbledela. • ZGODBA ZA DUŠO VERO MORAMO ŽIVETI abin in izdelovalec mila sta se sprehajala. Izdelovalec mila je 1 rekel: ,,Le čemu vera? Poglejte revščino in težave na svetu. Po dva tisoč letih pridiganja o dobroti, resnici in miru po vseh teh letih molitve, pridig in učenja! Če bi bila vera koristna, ne bi bilo toliko zla na svetu!" Rabin je molčal. Nadaljevala sta pot in opazila otroke, ki so se igrali ob cesti, umazani od blata. Rabin je rekel: ,,Poglejte te otroke. Pravite, da milo ljudi očisti, ti otroci pa so tako umazani. Čemu torej milo? Ob vsem milu na svetu, so ti otroci umazani." Izdelovalec mila je ugovarjal: ,,Rabi, milo ne more učinkovati, če ga ne uporabljamo!" ,,Natanko tako!" je potrdil rabin. ,,/sto velja za vero: tudi vero moramo 'uporabljati', moramo po njej živeti. “ Pogosto slišimo očitke, da so vere krive napetosti, sporov in vojn na svetu. Ljudje, ki res živijo iz vere, ne povzročajo vojn. Te povzročajo tisti, ki pravijo, da so verni, pa vero zlorabljajo le za svoje koristi. • Kaj pa prenaseljenost? ALI JE REVNIM DEŽELAM TREBA PREPOVEDATI OTROKE? TL T a narode revnih držav se 1% I izvaja zelo velik pritisk, da bi zmapjšali rodnost. Po--L. T gosto z obveznimi ukrepi, ki so povsem v nasprotju s človekovim dostojanstvom. Če se hočeš na primer zaposliti, moraš imeti potrdilo o sterilizaciji. Mednarodne finančne ustanove tudi pogosto pogojujejo svojo pomoč z uvedbo takih metod. Toda razširjanje kontracepcijske miselnosti v revne dežele ni najprej povezano z našo zaskrbljenostjo, da bi se te dežele izvlekle iz nerazvitosti, ampak predvsem iz strahu bogatih dežel, da se bodo revni polastili njihovega bogastva. Ali ne beremo vsak dan, da demografski razmah tretjega sveta najresneje ogroža ohranjanje okolja? • „Tako revni so zato, ker jih je preveč." Ta trditev izvira iz teorije angleškega ekonomista Malthusa, ki je danes še vedno v modi. Rešitev bi torej bila, da bi mai\j številno prebivalstvo pripeljali do boljšega standarda. • Prav gotovo lahko prevelika demografska rast zavira razvoj. ‘I’oda ta je že od vsega začetka oviran zaradi nepravičnega ekonomskega položaja, kronične nerazvitosti Poljedelstva in pomanjkanja politične volje. S sedanjimi viri našega Planeta bi bilo možno nahraniti dvigat milijard ljudi. Problem pa je, da revne dežele nimajo sredstev, da bi kupile ali proizvnjale potrebno hrano. • Kaj pa nasprotna trditev? »Preveč jih je zato, ker so tako revni." Vemo, da so v večini civilizacij otroci pomenili glavni vir bogastva: v sedanjosti pa so najcenejša delovna sila, v prihodnosti Pa bodo zagotovili preživetje svojih ostarelih staršev. Kot pravi doku-aient nemške škofovske konference: »Zmanjšati število otrok, ne da bi odpravili vzroke, zaradi katerih si starši želijo veliko otrok, pomeni Prikrajšati revne za njihovo edino upanje." • Ali so torej kontracepcijske metode dobra metoda? Prepričani smo lahko, da se njihovo razširjanje v revnih deželah opira na okrnjeno vizjjo svobode in solidarnosti. Poleg tega pa ženske nimajo vedno pravice, da bi bile obveščene o učinkih produktov, ki jih uporabljajo. Nekatera kontracepcijska sredstva so v ZDA in Evropi prepovedana, v revnih deželah pa se še naprej prodajajo. Ali naj bi torej obstajali dve pravici, ena za bogate, druga pa za revne dežele? Končno razširjanje kontracepcije pogosto nasprotuje kulturni in religiozni tradiciji narodov, ki se pridružuje Cerkvi pri obrambi neodtujljive pravice do življenja. • Na koncu naj poudarimo, da se Cerkev ne omejuje na kritiko, ampak živahno in učinkovito spodbuja naravno družinsko načrtovanje, ki kljub predsodkom sloni na trdnih znanstvenih osnovah. Poučevanje je preprosto samoopa-zovanje in edini strošek je nakup termometra! Med drugimi je tudi mati Terezija o tem z lahkoto poučila najbolj prikrajšano prebivalstvo. Gre za dolgoročno rešitev, ki postavlja človeško osebo na prvo mesto. KAJ STORITI, ČE NE MOREMO IMETI OTROK? Zakonski par gotovo zelo trpi, ko spozna, da obstajajo težave pri spočetju otroka. Dejansko pa je le malo parov popolnoma sterilnih, brez vsake možnosti za zanositev. Okoli 10% vseh parov ima težave s svojo plodnostjo. Potrebujejo precej časa, da spočnejo otroka, včasih je potrebna celo zdravniška pomoč. - Veliko se govori o oploditvi V epruveti’ ali umetni oploditvi in se domneva, da se lahko z njo zdravi vsaka neplodnost. Umetna oploditev, ki je izvedena v laboratoriju, pa neplodnosti ne zdravi, ampak obide ovire, ki so na poti pri spočetju in odraščanju otroka. - Metodo izvpjpjo tako, da se pri ženi spodbudi več jpjčec za morebit- DRUŽINSKI KOTIČEK no oploditev. Ta jajčeca nato vzamejo iz jsy-čnikov in jih v laboratoriju oplodijo z moško semenčico. S tem dobijo več embrijev, od katerih tri ali štiri spet vsadijo v maternico, ostale pa zamrznejo v tekočem dušiku. Če se ti trije ali štirje embryi normalno razvijajo, pogosto predlagajo, ‘embri-oredukcljo’, t.j. splavitev enega do dveh embrijev, ki jima je uspelo, da se vsadita v maternico. Ostale embrye shranijo v zmrzovalni skrinji in jih uporabijo pozneje za nadaljnje oploditve pri isti ženski ali pri kateri drugi. Lahko pa jih uporabijo tudi za znanstvene raziskave. - Ta osnovna metoda ima še vrsto različic: v primeru visoke neplodnosti moškega ali ženske se jajčeca ženski odvzamejo in se vstavijo drugi ženski, ali pa se uporabi sperma drugega, praviloma neznanega moškega. - Te metode predstavi}njo opazne medicinske in tehnične dosežke, toda hkrati odpirnjo veliko vprašanj: Oploditev se zgodi neodvisno od telesne združitve. Ta ločitev med aktom, ki na priviligiran način izrazi ljubezen staršev, in aktom, ki pomeni začetek življenja, povzroči, da postane spočetje posledica tehničnega dejanja in ne več neposreden sad ljubezenske združitve. Življenje s tem izgubi neposredno ukoreninjenost v ljubezni, tudi v primeru, da bo otrok zaželen in ljubljen. Te tehnike za oploditev zahtevajo več embrijev. Pri tem se jih del uniči namenoma ali kot posledica tehnične manipulacije, npr. pri odmrznitvi. Za medicinske delavce je velika skušnjava, da bi te tehnike začeli vedno pogosteje uporabljati za ‘urjenje’, jih s tem izboljševali in si nabrali več izkušeni in vse to v tekmovanju z različnimi raziskovalnimi skupinami. Občutek, da se da življenje obvladovati in sodelovati pri samem izvoru, lahko povzroči protislovno motivacijo, ki lahko pomeni nevarnost za zakonce in družbo. Namen zdravljenja zmanjšane oploditvene moči partnerjev nzy bi bil povečati zmožnost za spolni akt, ki je izraz njune ljubezni in ki nay bi postal tudi vir življenja. Zadnje čase pa medicinske tehnike nudijo možnosti spočetja otroka, ne da bi moškega ali žensko ozdravila njune bolezni. Otrok ni nujen pogoj za razvoj nekega para, potrebno pa je, da je izraz ljubezni, ne pa rezultat nekega tehničnega dosežka. Je darilo, znak medsebojne podaritve partnerjev v spolni združitvi, v kateri sta na nerazdružljiv način vključeni njuni telesi in njuni srci. Otroka ne ‘delamo’. Otrok že od spočetja dalje ni lastnina svojih staršev. - Za nekatere zakonce pomeni pravo žrtev, da si ne pomagajo z metodami umetne oploditve. To preizkušnjo lahko prenesemo, če gledamo na življenje kot na Bo^ji dar in se opremo na Njegovo pomoč. - Kakšne rešitve obstninjo za pare, ki ne morejo postati starši? Najprej naj bi se naučili čakati in si potem poiskali medicinsko pomoč, kajti včasih potrpežljivost prav tako pomaga. I^ahko uporabimo kakšen drug način. Umetna oploditev je postala skoraj edini odgovor na zmanjšano plodnost, medtem ko so druge poti pri raziskovanju zapostavljene. Mogoče se je dobro usmeriti na druge vrste plodnosti in sicer tako, da se z vso svojo energijo in talenti posvetimo stvarem, ki nam veliko pomenijo ali pa konec koncev posvojimo enega ali več otrok. Ti bodo tako, za-hvaljnjoč posvojitvi, našli družino ah ljubezen, za katero so bili že od začetka življenja prikrajšani. Iz revije On živi Posvojila sva deklico o sva se poročila, sva bila kot večina parov prepričana, da ne I X bo potrebno dolgo čakati, da bomo postali majhna družina. Toda po nekaj mesecih čakanja je postalo jasno, da ne bova imela sreče, da bi dobila otroka. Samoumevno sva začela z vsemi možnimi preiskavami in številnimi zdravniškimi obravnavami, a brez rezultatov. Najina usoda je bila boleča, vsako rojstvo v najini okolici je poglobilo najino bolečino in je postalo vir trpljenja. Počasi sva prišla na misel o posvojitvi. Zelo veliko sva molila, da bi dobila otroka in istočasno sva čutila, da naju je ta molitev pripravljala na novo življenjsko pot. To notranje žalovanje je trajalo dolgo časa. Šele ko sem se lahko spet čisto sproščeno ukvarjala z otroki, sem vedela, da sem na pravi poti. Toda strah naju je bilo: Ali bova lahko ljubila otroka zaradi njega samega? Otroka, v katerem se sploh ne bova mogla prepoznati, kajti ne veva, od kod prihaja in niti ne poznava njegove življenjske zgodbe. In če se nama v tem času nenadoma rodi otrok, ali bi ga bila sposobna enako ljubiti? V tistem trenutku nama je pomagala napredovati preprosta misel: „Ko bosta videla majhnega otroka, ki bo k vama stegoval roko in klical: ‘mami, oči’, vaju ne bo več strah!" In ravno to se je zgodilo. Dobila sva Myriam iz Indije. Ničesar nisva vedela o njej, razen njenega imena in njenega rojstnega dneva. Toda v trenutku sva imela občutek, da jo poznava že od nekdaj. Postala je ‘meso iz našega mesa’. Gotovo sta nas molitev in pričakovanje njenega prihoda tako globoko združila. Začudena sva bila, kolikšno sposobnost za ljubezen sva odkrila v sebi. Veliko najinega strahu je hitro izginilo. Videla sva, da nama je Bog pripravil čisto nenavadno darilo, za katerega se mu vsak dan zahvaljujeva. Posvojitev otroka ni izhod v stiski, pač pa posebna milost. Sedaj veva, da so božje misli visoko nad našim načinom gledanja na stvari, kajti Bog želi našo srečo in nas nauči izročiti trpljenje Njemu, da ga On napravi rodovitnega. Michael in Helena P.S.: Pripravljava se na drugo dogodivščino, kajti pričakujeva prihod Myriaminega mlajšega brata. Domače nedoslednosti MARKO KREMŽAR lovenjja ima že nad trinajst let demokratično ureditev, parlament, volitve, več političnih i strank, vendar se zdi, da se le s težavo otresa nekaterih nedoslednosti, ki so posledica dolgih desetletij totalitarizma. To je sicer do neke mere razumljivo, kayti sistematičen pritisk medijev, šol in partijskega aparata je moral pustiti nekaj sledov. Zato morda kake nedoslednosti niso vidne rojakom, ki živyo sredi r\jih, a jih je lažje opaziti iz daljave. Tako na primer je težko razumljivo za nekoga, ki mu ni bilo treba prenašati jugoslovanskega titoizma, da je mogoče najti v Slovenski samostojni in demokratični državi še vedno kraje, ki so označeni z imenom nekdanjega komunističnega diktatorja Tita. Prav tako se zdi neskladno z demokratično sedanjostjo, da krasi trg pred parlamentom spomenik komunistični revoluciji. Ta revolucija je bila silno krvav uvod v partijsko diktaturo in je pomorila več Slovencev kot vojna in vsi trije okupatorji, ki so v tistem času razkosali Slovenijo. Sistem, ki ga je revolucija rodila, je bil najprej totalitarni komunistični stalinizem, kateremu je sledil ne mai\j totalitarni marksistični titoizem. Oba sta propadla, oba sta Pustila za seboj nepreračunljivo moralno in tvarno škodo. Kaj je potemtakem prinesla revolucija dobrega, da jo je vredno slaviti? Ali ne bi bilo primerneje, da bi se ob istem spomeniku, z drugačnim napisom spominjali vseh žrtev te revolucije, tako tistih, ki so padale zaryo kakor drugih, ki so se ji upirale, tako tistih, ki so bile od r\je preganjane in pomorjene, kakor takih, ki so bile od nje zapeljane? Pomnik veliki narodni nesreči Pred parlamentom bi brez dvoma imel smisel, ki ga Poveličevanje revolucije nima. Težko je razumeti tudi, ko beremo v katoliškem tisku, da naj pravkar končani spomenik v Teharjah opominja na potrebo odpuščanja in sprave. Oboje je seveda potrebno, vendar ali je dovoij? Svojce žrtev revolucije, pomorjenih v bližini nekdanjega koncentracijskega taborišča, naj bi bilo treba opozarjati na dolžnost odpuščanja ne glede na to, da v časopisih, knjigah in revyah, v katere so ti mogli pisati, bodisi doma, bodisi v zdomstvu, ni bilo nikdar zaslediti kake maščevalnosti. V teku desetletij Pa so ti ljudje dokazali tudi s svojim življenjem, da so se sovraštvu že zdavnaj odpovedali, če so ga kdnj čutili. Morda ne vsi, a velika večina gotovo. To so namreč ljudje, ki dan na dan molijo, naj j*m Bog odpusti, kakor tudi oni odpuščajo. Osebno 0(lpuščanje s strani rojakov, ki so krivico trpeli, je med Nami vsekakor prisotno. Ali je tedaj dovoij, če spomenik opominja te rojake na spravo? če hočemo doseči sPravo v 'razdvojenem narodu’, bi bilo treba opominjati jm niynost kesai\ja vsaj 2 isto zavzetostjo, kot na potrebo odpuščanja. Za spravo namreč ni dovoij, da žrtve stegujejo roko v znak odpuščanja. Potreba je, da druga stran stori isto v znamenje obžalovani a. Tudi stoletnico rojstva velikega pesnika Edvarda Kocbeka je zaznamovala podobna, težko razumljiva, a ne redka nedoslednost nekaterih slovenskih katoličanov. Tega pomembnega kulturnika so predstavili med drugim tudi kot nasprotnika in žrtev komunizma pa pri tem mogoče spregledali, da je Kocbek že pred začetkom revolucije, potem ves čas njenega poteka in slednjič dolga leta v totalitarnem režimu, pokazal v svojem življenju nerazumljivo nedoslednost kot izobraženec, kot katoličan in kot človek. Kot izobraženec bi Kocbek moral poznati bistvo marksistične doktrine in komunistične prakse. Lahko bi vedel, da KP s svojim skrajnim intemacionalizmom ne bo branila prvenstveno koristi slovenskega naroda pa tudi ne krepila njegove identitete. Prav tako bi se moral tudi zavedati, da je delovanje kominteme, kateri je pripadala KPS, v popolnem nasprotju z demokratično ureditvijo družbe. Morda pa je to vedel, a je bolj cenil navidezno uspešnost in nasilje diktatorskega režima od napornega dela v okviru demokracije? V nobenem primeru ni ta del njegove osebnosti vreden občudovanja. Kocbeku, kot globoko vernemu katoličanu, gotovo ni bilo neznano, da je komunizem v svojem bistvu brezbožen in veri sovražen, da je dialektični materializem neskladen s krščanskim naukom in da je partija povsod, kjer je imela oblast, na področju ideologije izvajala popoln in nasilen monopol. Vsekakor je vedel, kaj je glede tega učila po papežih in škofih katoliška Cerkev, a je bolj zaupal svoji intuiciji kot nauku Cerkve pa tudi takrat že dobro poznani zgodovinski izkuši\ji. Tudi v tem pogledu ne more biti zgled. Kot človek je Kocbek občudoval odločna dejanja, ki naj bi spremenila svet. Pri tem pa je bil zadosti lahkoveren, da je verjel, da more brutalno nasipe, na podlagi filozofske zmote, v nasprotju z naravno moralo, družbo spremeniti na bolje. Odobraval je zločine komunističnih teroristov v zaupanju, da so njihova dejanja pričetek novega sveta. Glede tega se res ni motil, čeprav je bil ta 'novi svet' neprimerno krutejši in bolj krivičen kot oni, ki ga je Kocbek poznal in mrzil. Ko pa je po prvih mesecih revolucije postalo temu rahločutnemu pesniku že jasno, da realnost ne odgovarja njegovim lahkovernim predstavam, mu je zmanjkalo poguma. Podpisal je dolomitsko izjavo iz strahu pred posledicami, ki bi jih imela odklonitev zanj in za ozek krog njegovih najbližjih sopotnikov. Misel, da bo s tem zavedel vrsto ljudi, ki so ga občudovali, na pot sodelovanja z največjo zablodo dvajsetega stoletja, pa tudi misel na posledice, ki jih je imel njegov podpis za ves narod, ga nista odvrnili od tega dejanja. In končno, ko je že videl celotni potek revolucije pa tudi realnost totalitarne drža-ve, ki je zrasla iz morja krvi, se še ni odpovedal sodelovanju s komunistično partijo. Sprejel je mesto v njeni | vladi. Ali je bila to še naivnost, ali je bil to še strah ali ^ morda preračunljivost? Naj bo tako ali drugače, težko bi rekli, da so te lastnosti vredne občudovanja. Res je po dolgih letih priznal povojne poboje in zablode revolucionarnega nasilja. To dejanje mu je treba priznati, a takrat ta izjava ni bila toliko tvegana, da bi mogla zabrisati žalostno držo, ki je trajala dolga desetletja. Vendar Kocbekova globoka osebna vernost, narodna zavednost in pesniški talent po eni strani, po drugi pa želja mnogih rojakov, da bi z njegovim vedenjem opravičili svoje lastno sodelovanje z nekdanjim komunističnim režimom, storijo, da se zdi omenjena nedoslednost sodobnikov ne sicer manjša, a morda la^je razumljiva. Ni pa lahko razumeti velikega števila slovenskih katoličanov, ki sicer zavračajo komunizem v teoriji in v praksi, hkrati pa obsojnjo ali se vsaj sramnjejo nekdanjega ljubljanskega škofa, dr. Gregorija Rožmana. Škof Rožman je bil zvest nauku Cerkve in je pravilno presojal nevarnost, ki jo je predstavljal za slovenski narod marksizem kot doktrina in komunizem kot politična praksa. Ni mogoče dvomiti o pjegovi zvestobi katoliški Cerkvi in slovenskemu narodu. Kot pastir je vedel, da je odgovoren za čredo svoje škofije. Ko so pričeli komunistični atentatorji moriti po deželi in po mestu zavedne vernike, je spregovoril jasno in odločno. Obsodil je delovapje komunistične partije pod krinko OF, ne glede na nevarnost, ki je bila s tem povezana. Kadar je bilo treba intervenirati bodisi pri Italijanih, Nemcih ali v Vatikanu za rojake, ki so bili v nevarnosti pred okupatorjem, je to storil. Vedel je, da bodo partijski propagandisti vsako pjegovo dejanje prikazali v negativni luči, a se ni ustrašil. Bil je pogumen in dosleden. Bil pa je tudi zvest. Dobro je vedel, da so bili mnogi pjegovi verniki prisiljeni v samoobrambo pred divjapjem partijske OF, najprej v okviru vaških straž, nato pa domobrancev. Poznal jih je in dobro vedel, da ne simpatizirajo z okupatorjem, temveč, da so to ljutlje, ki jih je partija s svojo revolucijo prisilila, da so prijeli za orodje. Zato se ni pomišljal in jim je bil pripravljen maševati tudi v trenutku, ko bi mu to kak diplomat odsvetoval. A škof Rožman je bil predvsem dušni pastir in kot tak do konca zvest Bogu in svojemu ljudstvu. Teh lastnosti, ki jih upravičeno cenimo tudi pri Kocbeku, se zdi, da mnogi katoliški rojaki ne opazijo pri Rožmanu, ki nam je poleg tega tudi zgled dobrote, jasnosti in poguma. In tako se dogpja, da je v domovini pjegovo ime izgovarjano pri enih v zadregi, pri drugih z nejevoljo in pri tretjih s sovraštvom. Pravijo, da se je motil, pa ne povedo, v čem npj bi bila pomota, pravijo, da ni bil diplomat, pa molče o njegovi zvestobi, pravijo, da je z begom zapustil svojo škofijo, pa ne pomislijo, da sta podobno storila pred pjim tako sveti Peter kakor sveti Pavel, pa tudi prenekateri škof in tudi papež, kajti nihče nima pravice mučeništvo iskati. Tisti pa, ki škofa Rožmana cenijo, navadno molčijo, tako da odhaja pjegovo ime v zgodovino zavito v plašč klevet. Zdi se, da so se v času komunističnega pre-gapjapja nekateri katoličani odpovedali škofu Rožmanu, ker ga je partija obsodila, in se raje oklenili Kocbeka, ki je bil dolgo njen zaveznik. To je bilo vsekakor laiye opravičljivo v času partijskega terorja kakor kasneje, ko bi zadostovala za pravičnejšo držo le nepristranski pogled na zgodovino in odkrito spraševapje vesti. Težko je namreč razumljivo, da se v domovini ne zgane nihče, ko ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu sodišče demokratične Slovenije zanika pravico do obnove krivičnega procesa, kot da molčati ob krivici ne bi bilo nova, huda krivica. Verniki, ki vedo, da je bila domovina med vojno in revolucijo pa tudi po pjej blagoslovljena z množico mučencev, tudi o tem navadno ne govorijo in se kljub osebni vernosti, le redko poglabljajo v pjih življepje in trpljepje. Morda sledijo tudi v tem pogledu nekemu zgledu, kar ni najmapjša od slovenskih nedoslednosti. Škof, ki je pravilno učil, je preziran, pesnik, ki se je motil, je občudovan, žrtve pozivpjo k spravi, o krivcih molčijo, pred demokratičnim parlamentom stoji spomenik totalitarni revoluciji, medtem ko slovenski mučenci še čakajo napj. Kdo npj razume? • »Fanatik? Ne! Le katoličan!" Razmišljanje o tem, kaj lahko stori katoličan v današnji družbi b nekem družabnem srečanju so I J mi vrgli v obraz, da sem fanatik. Imelo me je, da bi se razhudil in glasno protestiral, ker beseda fanatik navadno označuje človeka, ki ni zmožen misliti in je nasilnega vedenja. Saj se vendar nisem razburjal, in kadar je kdo v pogovoru prišel z menoj navzkriž, sem ostal vseskozi miren. Z vsemi sem bil vljuden in nikogar nisem smešil. Nisem se na mrtvo potegoval za kakega politika ali nogometno moštvo in ne ščuval k nasilju. Poglejte, ničesar drugega nisem storil kot to, da sem v pogovoru povedal svoja stališča, ki pa sploh niso nič novega, in sicer, da velja zakonska zveza do konca življenja, da ni prav imeti spolne odnose zunaj zakona, da je življenje nekaj svetega in je umetno splavljanje umor celo v primeru posilstva ter da homoseksualna praksa ni nekaj normalnega, ampak je hud moralni nered. Pravim, da vse to ni nič novega, saj tako uči Cerkev od davnih stoletij in tako piše v katekizmu. Čudno pa je bilo to, da v tisti družbi niso bili kakšni svobodnjakarji ali bohemi. Pogovarjali so se katoliški ljudje, taki, ki ob nedeljah hodijo k maši. Kako je to vendar mogoče? Preprosto in žalostno, ko se katoličani utapljajo v družbo brez duhovnosti, ki počasi in vztrajno načenja njihovo vero, da bi jo prilagodili nekakšnim novim družbenim ,.dobrim maniram". V današnji družbi vsakdo misli, da sme imeti svoj prav, in tako katoličani neodgovorno izgubljajo svojo katoliško identiteto in zapadajo v miselnost, da jih kot katoličane bolj vežejo ,,dobre manire" družbe kakor pa postava Jezusa Kristusa. Tako izgubljajo pravilno pojmovanje katolištva. Ko sem torej povedal svoje mnenje o tistih stvareh, so se navzoči odzvali različno. Nekateri so na hitro nagnili kozarce, nekdo se je nakremžil, dva pa sta mi naglas vrgla: ,,Ti si fanatik!" To sta povedala tako, kakor če bi imela pred seboj suroveža ali spolno iztirjenega človeka. Začudeno sem ju gledal, a mirno odgovoril: ,,Fanatik? Ne. Le katoličan." Andršs Tapia Arbulu, Novi glas V ARGENTINI PRED 70 LETI BREZPOSELNI FRANC DALIBOR (4) "Tk "T" edavno mi je zatrjeval zna-I nec: „V Argentini doslej še ^1 ni lakote. Pojdite v Villa -L N Esperanza pa boste našli brezposelne, ki tehtajo tudi 100 kil! Pri nobenih vratih se lačnemu ne odreče komad kruha. V Argentini je lačen samo tisti, ki jesti noče...“ + + + Počasi, moj dragi prijatelj! Vsi ne moremo v kampament in vsi ne moremo biti berači. Eni kakor drugi so morali vreči med staro šaro vsako sramežljivost ter so se brez sramu vrgli na pridobitev vsakdapjega kruha. Mar mislite, da je to vsakemu dano? Koliko tisočev rodbin je v Buenos Airesu, ki stradajo pa se stra-danja sramujejo! Njihovo bedo vidijo in slišijo samo ozke stene njihovega skromnega stanovapja. Koliko je danes družinskih očetov, ki zaslužijo samo po 2A pesose na dan, s čemer družina nikakor ne more živeti, kajti ako plačpje stanarino se ne more obleči, ako se hoče obleči, ne more jesti in če hoče jesti, z zaslužkom ne zmore stanarine in mora neusmiljeno na cesto. Največ trpijo seveda nedolžni otroci. Kpj nismo videli, da je buenospjreška mestna občina organizirala preteklo poletje brezplačne kolonije za rahitične otroke, ki so zaradi pomapjkapja in slabe hrane ter nezdravih stanovapj nevarno oboleli, česar doslej nikoli nismo doživeli v bogati argentinski metropoli! Poslali so jih 40 tisoč v počitniške kolonije, priglasilo se jih je pa 130 tisoč! V teh počitniških kolonijah so nekateri otroci pridobili 5-6 kg na teži. Gotovo, kopapje in svež zrak sta jim utrdila ude, a glavno je bila okusna in zadostna hrana. Ti otroci počitniških kolonij trpijo v hiši svojih roditeljev lakoto. Naj le zatrjpjejo srečneži s polnimi želodci, da ni lakote v novi domovini! Da, preveč mesa in žita proizvajamo v tej kanaanski deželi. A to meso in žito prihaja v mnoge rodbine v premajhnih obrokih! Število rodbin, ki danes živijo v tem velemestu v strahu in trepetu in ki niso veliko na boljšem od onih npjbednejših v novem pristanišču, je ogromno. Skoraj na slabšem so: brezposelni imajo vsaj streho nad glavo, tisočerim rodbinam pa visi neprestano Damoklejev meč nad glavo, v obliki deložacije. Ako bi hoteli ugoditi vsem tožbam po deložirapju s strani hišnih gospodarjev — mi je nedavno zatrjeval nek mirovni sodnik — bi spala najmanj desetina buenosajreškega prebivalstva na ulici! Večina prebivalstva vendar revščine ne vidi. Posebno je izlahka ne opazijo tpjci. Revščina je namreč skromna, tiha in mrka. Bogastvo in blagostapje odseva v miljonih lučeh po dragih izložbenih oknih, dan-cingih in kabaretih, revščina pa se sramežljivo skriva v kot. Brezposelnost in beda, ki je ni videti po ulicah in kampamentih, je mnogo številnejša kot reglamentirana brezposelnost. To je ona brezposelnost, ki hoče v samoti in tišini ohraniti svoje človeško dostojanstvo do skrajne meje. A mnogi buenosajreški samostani in zavetišča, kamor se zatekajo ti ljudje, bi nam lahko napisali obširne kpjige o veliki bedi bogatega buenosajreškega velemesta, česar ne storijo, ravnajoč se po Odrešenikovem navodilu: naj ne ve levica, kar dela desnica! Pred nekim ženskim samostanom v Avellanedi sem pred tedni naletel na osem precej čedno oblečenih starejših žena. Bile so upokojene učiteljice, ki so 30 let zvesto vzgajale deco, pa se jim je pokojnina zakasnila za mnogo mesecev. Vsaka je prinesla svojo košarico, da v njej odnese nekaj puchera. + + + Žaloigre, ki se porajajo iz zatajene, svetu neznane brezposelnosti, vam hočem nafilmati prav v tistih barvah kakršne so. Romanopisci in ravnatelji kinov so nam že neštetokrat naslikali človeka, ki postane tat zaradi revščine ter kzy ukrade, saj človek živ vendar ne more pod zemljo. Lakota ne dovoljpje treznega razmišljanja, ker se lačen človek nahaja v okovih trepeta in obupa. Gladnjoči je bitje, ki se mu ne more priznati popolnega duševnega ravnovesja. Na kakoršenkoli način je treba zadovoljiti človeškemu naravnemu nagonu po hrani. Dogajajo se slučaji v Buenos Airesu in se bodo še dogajali, da tak obupanec stopi v restavracijo, naroči kosilo ter po jedi izrazi svojo popolno plačilno nezmožnost. Mnogi ljurlje so mi celo prav resno zatrjevali, da ako lačni ni naročil alkoholnih pijač, ostane pred argentinsko zakonodajo popolnoma nekazniv. Tudi se je že dogodilo, da je kak Ijudomil gostilničar BREZPOSELNI — ne samo oprostil nesrečnežu rgegovo „drznost", marveč ga je povabil za par nasledpjih dni na kosilo, dokler ni dobil dela. V Quilmesu so mi pravili pred par tedni sledeče: Mlad mož, priden in pošten, je zaradi smrti lastnika izgubil delo v trgovini za zelenjavo. Pomjal se je na delo samo za hrano, a vse zaman. Na kolodvoru v Quilmesu je bilo, ob poldanski uri, ko prihaja vedno mnogo uslužbencev iz Buenos Airesa na kosilo. Izmakne mladi uradnici torbico z denarjem. Ujamejo ga. Pride pred sodnika. Tako je bil slab, da se je moral oprijemati zidu. Sedem dni že ni jedel... Po glasu, po kretpjah, na obrazu je bilo videti, da je skrajno oslabel. Sodnik ga je dal preiskati. Zdravniki so ugotovili, preiskavši mu želodčni sok in sline, da so mladeničeve trditve resnične. Sodnik je izrekel pravorek, ki v njem ugotavlja, da človeška družba ne sme odstraniti iz svoje srede človeka, ki je delo-Ijuben in ki je postal zločinec samo radi tega, ker ni imel česa jesti... Še bolj je razumljivo, da človeku v veliki potrebi tudi Cerkev dovoljuje, da si brez greha prisvoji, česar neob-hodno potrebuje za svoje življenje. + + + Neki Nemec v predmestju Belgrano mi je pred tedni zaupal sledeči pretresljiv dogodek: Iz žarke ljubezni in čistega idealizma se je poročil pred devetimi leti neki kurjač paro-plovne družbe. Takrat še ni bilo krize. V teku let se je porodilo sedem potomcev. A ko je zagledal luč sveta sedmi otrok, so marljivemu kurjaču odpovedali službo na parobrodu „Vie-na“, zaradi zmanjšanja obrata, ker družbi rjavijo mnoge ladij e po raznih pristaniščih. Začel se je križev pot deveterih človeških bitij. Sprva je oče upal, da bo kmalu našel novo službo. Ali minevali so dnevi, meseci in leta, nameščenja pa bilo. Le tu in tam je dobil kakšno pomožno delo za dva, tri dni. Zadnje čase so tudi pomožna dela izostala. N^jmlajši otroci jočejo, starejši se hudujejo. Tu se okorajži uboga mati in odide iskat rešitve na — ulico. Prosi miloščine z iztegnjeno roko. A mimoidoči so gluhi in slepi za njeno bol. Trudna od brezuspešnega tavanja se ustavi pred trgovino pletenin. Cela gora toplih jopic se kopiči pred vratmi. Lastnik ji obme hrbet, ne da bi jo poslušal. S tresočo roko je izmaknila jopico, jo skrila ter se oddaljila. Kako učinkovito bi grela prsi njenemu nzgmlajšemu. A kruh, vsakdanji kruh, je važnejši od vseh jopic. Par kvadrov naprej je prodala jopico za bagatelo. Stopila je v pekarno ter kupila kruha. Nato si je nabavila še mesa. Ta dan so obedovali kot že dolgo ne. (Dalje prihodnjič) LETO BREZ SONCA MARKO KREMŽAR (6) Koroška (Nadaljevanje) V 'm es smo se kmalu srečali z Angleži. Vrsta beguncev, ki je vedno bolj polnila cesto, se je večkrat ustavila. Na nekem ovinku sem opazil, da stojita nekaj sto metrov -A- W pred nami sredi ceste dva rjava oklepna avtomobila. Na prvem je bilo ob težki strojnici videti vojaka v rjavi uniformi. Prvič v življenju sem videl ‘zaveznike’, o katerih smo sanjali vso vojno. Oklepnik je zasedal velik del ceste, za njim je bilo videti dmgega in če jih je bilo še kaj, jih je zakrival ovinek. Na nek način so se morali pririniti ob begunskih vozovih do tja. Zdelo se je, da so bili namenjeni na prelaz, pa so se ustavili ob plazu beguncev, ki se je valil v nasprotno smer. Vse okoli so se ljuclje spraševali, kdo zna angleško, da bi šel do rjavo oblečenih vojakov in zvedel kaj več. Študentje, kolikor nas je bilo v naši domobranski skupini, smo morali osramočeni priznati, da tako daleč naša učenost ne seže. Opazil sem, da se je nabralo okrog oklepnikov vse polno ljudi, a ni bilo videti, da bi se vojaki, ki so med tem stopili iz vozil na cesto, z njimi pogovarjali. Za oboje je bila cesta zaprta. Čez čas je prišel od nekod, ne mimo nas, nekzy domobranskih oficirjev, ki so se pričeli pogovarjati z Angleži. Nekdo med njimi je očitno znal angleško. Zdelo se mi je, da govorjenju pred nami ne bo konca. Vedno več angleških vojakov je stopalo iz vozil in postopalo ob cesti. Gotovo so bili čakanja prav tako naveličani kot mi. Potem pa so naenkrat vsi poskakali v svoje oklepne avtomobile, ki so se pričeli na ozki cesti nerodno obračati. Motorji so zahrumeli in zavezniki so izginili v smeri proti Dravi. Proti nam je prišel nek domobranec in povedal, da gremo zdnj naravnost do Drave, kjer nas bodo Angleži sprejeli v varstvo. Lažjih src smo krenili na pot. Cesta je bila polna beguncev, od roba do roba. Med vozovi je bilo vedno več pešcev. Ko sem leta kasneje poslušal rojake, ki teh dogodkov niso doživeli, da bi se moral tiste dni ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman takoj vrniti iz Celovca v Ljubljano, sem pomislil na srečaije begunske reke z angleškimi oklepnimi vozili, ki so se morala sredi ceste obrniti, ker jim je bilo popolnoma nemogoče nadaljevati pot. V tistih razmerah osebni avto ljubljanskega škofa ne bi prišel niti do Drave. Če ne drugi, je škofov šofer lahko vedel, da je pot v smeri proti Ljubljani zaradi navala beguncev neprehodna. Mračilo se je že, ko smo prišli do prvih hiš. Cesta je postala položna. Nekdo je povedal, da je tam blizu že dravski most, čez katerega bomo šli nasledijo jutro. Na drugi strani Drave so bili Angleži. Ko smo ob cesti iskali prostor, kjer npj bi prenočili, se je hitro stemnilo. Na levi sem zagledal travnik z visoko travo, ki niti ni bila preveč prašna. Na r\jem je bilo že polno beguncev, peš in z vozovi, ki so se pripravljali, da tam prenoče. S prijateljem sva kolesi že davno spet potiskala, ker je bilo v gneči popolnoma nemogoče voziti. Zavila sva na travnik, naredila nekpj korakov in spustila kolesi na mehka tla. Iz nahrbtnikov sva potegnila odeji, ju razprostrla, položila puški poleg sebe in sedla. Noč ni bila temna in v svitu zvezd sva gledala, kako se usipajo s ceste vedno nove sence ljudi, kopj in voz. Nekaj malega sva pojedla, pa legla, se pokrila s plašči in skušala zaspati. Čeprav na cesti ni bilo kričapja, je bilo vendar vso noč slišati ljudi, ki so stopali po bregu navzdol s težkimi, utrujenimi koraki in kako se je drobilo kamepje pod okovanimi kolesi. Od časa do časa sem zaslišal krepkejše korake. Bili so vojaki, ki so prihajali za nami. Skupina vojakov je prav blizu nas krenila s ceste. Govorili so v meni neznanem jeziku. Kasneje sem zvedel, da so Grki, ki se tudi umikpjo pred komunisti. Tudi oni so iskali prostor za prenočitev. Ker je bil travnik ob cesti že zaseden, so krenili mimo, po travi proti grmovju, ki je bilo nekpj korakov proč. Leže sem videl noge, ki so stopale skoraj tik moje glave. Naenkrat nas je vrgel pokonci strašen tresk, takoj za tem pa krik in nato splošno kričapje. Eden grških vojakov je stopil na mino, ki je ležala v travi nedaleč od ceste. Odtrgala mu je nogo. Ostali Grki so ga zagrabili in sredi zmede odnesli proti Dravi, da ga s pomočjo Angležev spravijo v najbližjo bolnico. Smilil se mi je. Nisem si mogel misliti, da je mina fantu sicer vzela nogo, a da mu je morda rešila življepje. + + + Drugo jutro sem se zbudil, ko je posijalo name zgodpje sonce. Kamor sem pogledal, je bilo vse polno beguncev in vedno novi so še prihpjali po cesti. Neki domobranski častnik nas je poiskal in odbral štiri, ki ,lpj urejamo promet na cesti. To je bilo lahko reči. Vprašal sem, kako npj to naredimo. Povedal je, da je most trenutno za begunce zaprt in da morpjo vsi s ceste na bližpje travnike in pjive. Z Zmagom, ki ga je doletela ista naloga, sva spravila odeji in se oprtala. Vsi štirje izbrani smo se postavili vzdolž ceste in govorili ljudem, kpj npj storijo. Ni bilo sprašcvapja ne godrpjapja, ljuclje so molče naredi- „Potlej si postavljal dom... Živeti je bilo treba. Četudi primitivno življenje.* li, kar si jim rekel, večina pa niti ni potrebovala navodil, sledili so tistim, ki so bili pred pjimi. Stal sem na nekakem razpotju in gledal po cesti navzgor v smeri proti Ijubelju. Vrsti, ki se je zdpj hitreje pomikala, ni bilo konca. Mopje, žene, dekleta, otroci, drug za drugim, nekateri z nahrbtniki, drugi z vozički, tu in tam kak kolesar. Če me je kdo vprašpjoče pogledal, sem pokazal v smer, kjer je čakala na ravnini ob cesti že množica prav tako utrpjenih ljudi. Od časa do časa sem povedal, da bodo most kmalu odprli in gledal, če ozrem kakega znanca. Ni ga bilo. Neznance sem spraševal, kdpj so šli skozi Tržič. Povedali so, da je za pjimi še dolga vrsta. Govorilo se je, da so zadpji del kolone napadli partizani. Nikogar ni bilo, da bi ga lahko vprašal po mami in teti. Opazil sem, da so moji trpe tovariši med tem že izginili s ceste. Kakega posebnega reda res ni bilo treba delati, a mislil sem si, da so ljuclje bolj mirni, če vidijo, da domobranci skrbimo za red. Mimogrede sem skušal pjeti kako vest o tistih, ki so doživeli nekje pred Tržičem partizanski napad. ljudje niso dosti vedeli. Vsak je poznal le npjblipje. Že kpj se dogpja za prvim ovinkom, je bilo nemogoče uganiti. Slišal sem, da više gori, zadpj, domobranci varpjejo cesto. Bilo je že blizu poldneva, ko me je spoznal neki daljni znanec iz Most. Povedal je, da morata biti mama in teta še precej daleč, ker ju je prehitel že nekje za Krapjem. Potoni sem zapustil svoje mesto na razpotju in poiskal tovariše, da zvem, kdpj se bomo odpravili čez most. Zgodpj popoldne so nam sporočili, da je most odprt, o nekpj korakih sem zagledal Dravo, most, na pjem in na drugi strani pa že vrsto begunskih voz. Kopji so z utrpjenim korakom stopali po cesti, ki se je tam spet vila navkreber. Množica je v hipu oživela. Ko sem gledal morje ljudi in kopj, sem se bal, da bodo kar vdrli proti mostu. Pa so sami od sebe znali ustvariti red. Mimo so se pomikali proti cesti in se ponovno vključevali v dolgo procesijo, nato proti levemu bregu Drave in mimo I LETO BREZ SONCA majhne skupine angleških vojakov, ki so čuvali prehod. Ko sem z našo skupino kolesarjev stopal s travnika proti cesti in pazil, da smo se v gneči držali skupaj, sem zagledal nedaleč pred seboj ata. V svoji črni obleki, odkrit, da so se mu srebrno sivi lasje svetili v soncu, s klobukom v roki, je stal sredi skupine beguncev, ki so se pripravljali, da gredo proti mostu. Bili so videti kmečki ljudje in čudno se mi je zdelo, da vidim toliko pešcev skupaj. Nisem vedel, da se je veliko ljudi umikalo peš in da so kmečke družine z vozovi vzele med potjo k sebi najbolj utrujene med njimi. Po dolgem počitku so Ijuc^je spet pešačili. BRALI SMO Andrej Poznič v članku Pri oltarju doma (Duhovno življenje 2, 2001, str. 52): „Poleg tega sem imel na skrbi Oznanilo, ki so bila župnijsko štirinajstdnevno glasilo. Namenjeno je obveščanju o dogodkih v župniji. Nekoč, v juniju, sem napisal uvodnik, ki je spominjal vernike na velike priprošnjike in na velik kapital, ki ga predstavljajo pred Bogom naši mučenci. Spomnil sem jih, da se jim moramo priporočati in jih prositi pomoči v narodnih in osebnih zadevah. Omenil sem tudi, da so jih komunistični partizani pobili. Prav v tistem času je bila v teku nova spravna akcija, ki naj bi utrdila 'naše slavne partizanske korenine', jaz pa tebi nič, meni nič, te 'slavne' osvoboditelje imenujem morilce... Napadli so me v Dolenjskem listu pod naslovom 'Ali je to sprava?' (ali nekaj podobnega). Ko se je prvi val unesel, sem ljudem razložil, kako stvari stojijo. (V pohvalo uredništva naj napišem, da so vedno objavljali moja pisma). S tem sem ostarele borce še bolj razdražil. Začelo se je dopisovanje preko regijskega časopisa. Domov pa so mi pošiljali grozilna pisma, okrvavljene gate, naročali so v mojem imenu pornografske revije, pa tudi Slovenca, itd. Temu dopisovanju, za katerega upam, da je vsaj komu odprlo glavo in razširilo obzorja, je napravil konec moj odhod v Rim." Ata je bil vendarle predaleč, da bi ga poklical. Gledal sem, kako je stopal molče, počasi, a zravnan. Ni govoril. Vedel sem, da po tihem moli. Skušal sem ga dohiteti, pa se je množica premaknila tako, da je njegova skupina že zavila na most, ko smo domobranci s kolesi, ki smo jih vodili ob sebi, še čakali na travniku ob cesti. Opazil sem, da so nekateri iz naše skupine pustili puške v travi. Zaradi številnih ljudi okrog sebe sem komaj opazil, kdaj sem prišel mimo angleških vojakov čez most. Ko smo zavili po klancu na drugi strani reke, je postiljala vrsta beguncev vse bolj razpotegnjena. Nekako sredi klanca so stali Angleži in nam, vojakom, kazali, naj odvržemo puške. Ne bi jih razumel, če ne bi videl na desni po bregu pod cesto kupov nametanega orožja. Nisem bil edini, ki se je obotavljal. Pa je stala za prvo skupino angleških vojakov druga in za pjo tretja in četrta. Vsi so kazali in razlagali, naj vržemo puške tja, kjer so ležale že gore strojnic, pištol, brzostrelk, minometov. Angleški vojaki niso kričali, potrpežljivo, morda malo naveličano so opravljali svoje delo. Ko sem odvrgel karabinko, je vojak, ki je stal v bližini, prijazno pokimal. Meni pa je bilo hudo. Do zdaj smo zaupali sami sebi, zdpj pa smo naenkrat postali odvisni od tpjih ljudi. Z Zmagom sva se prepričevala, da bi naredila tako vsaka vojska, ker bi bilo preveč nevarno sprejeti v varstvo nepoznane oborožene vojake. Vseeno je bil to težak trenutek, morda še bolj, ker vsaj jaz do takrat nisem pomislil, da bomo, ko pridemo do Angležev, morali oddati orožje. Ko sem nekaj sto metrov naprej zagledal na desni strani ceste, na majhni vzpetini skupino partizanov z rdečimi zvezdami na kapah, kako stojijo in nas gledajo, me je zaskrbelo. Res so bili dobro oboroženi angleški vojaki blizu in le nekateri od partizanov so imeli pri sebi puške, a občutek ni bil prijeten. Oni so vendarle biti oboroženi, mi pa ne. Potem na poti proti Celovcu nismo srečali nikogar več. + + + Nekje sredi ceste je stal angleški vojak in z roko usmerjal nepregledno vrsto beguncev na široko polje, ki se je raztezalo daleč naokrog. Vetrinjsko polje, ki so nam ga namenili za zasilno domovanje, ni daleč od Celovca, a je vendarle dovolj oddaljeno, da mesta ni bilo videti. Kolikor se spomnim, sem imel občutek, kot da bi bili travniki in pjive, po katerih smo tacali, nekak velikanski otok sredi nerealnega sveta. Na robu ceste sem za hip obstal. Tesno mi je bilo pri srcu. Potem sem odločno zavil na blatno polje in se potopil v množico. Polje se je hitro polnilo z begunci in z domobranskimi oddelki, ki so prihajali po cesti čez Karavanke. Da bi se s prijateljem lažje znašla v tem morju ljudi in vozov, je bilo treba najti štabni tovornjak. Ker je bil višji od vozov, ga ni bilo težko najti. Stal je sredi blatne njive ob vozovih, iz katerih so gospodarji izpregali utrpjene kopje, med civilisti, ki so iskali drug drugega, in domobranci, ki so iskali svoje enote. Neka,j štabnega osebja je postajalo v bližini, a višjih oficirjev nisem opazil. Menda je bil poročnik, naš znanec iz Ljubljane, ki nam je naročil, npj se pripravimo, da bomo tukaj prenočili. Videl sem, da si nekateri v bližini postavljajo zasilne šotore. V grmovju, nedaleč od tam, so narezali vej in si pripravili bolj ali mapj vegaste „strehe“. Z Zmagom sva naredila enako. Eno odejo sva porabila za streho najinega šotora, druga je služila za ležišče, a s plašči naj bi se pokrila. Bila sva pripravljena. Pozno popoldne, ko je sonce že pričelo zahajati za hribi, sem se odpravil, da med še vedno rastočo množico najdem svoje domače. Z atom sva se srečala nekje sredi voz in izmučenih ljudi. Iskala sva drug drugega in hkrati spraševala, če kdo ve, kje so begunci iz Most, če je kdo videl mamo in tetko. Povedal sem mu, kje sem se utaboril, on pa mi je zatrdil, naj ne skrbim zapj. Pokazal je na skupino civilistov, ki so si skušali postaviti zatočišče iz vej, in povedal, da je z pjimi. Dogovorila sva se, da bova iskala mamo vsak zase, ker je bilo tako bolj verjetno, da jo najdeva. (Se nadaljuje) ZLATOPOROCENCA Ivan in Amalija OMAHEN \ # nedeljo, 27. junija, sta obhajala \ / zlati jubilej zakonca Ivan Omahen V in Amalija, roj. Močnik. Amalija je bila rojena 5. julija 1931 v Vranji peči pri Kamniku kot četrti od sedmih otrok. Ivan, rojen 25. maja 1924 na Pristavi pri Višnji 9ori, pa je bil prvi od petih otrok v družini- Mama mu je umrla, ko je bil star sedem let. Oba sta morala po koncu druge svetovne vojne in revolucije v Sloveniji zapustiti svoje domove in iti po svetu v najlepših mladostnih letih. Leta 1949 sta prišla v Argentino, Amalija s svojimi starši in sestrami, Ivan Pa sam. Leta 1954 ju je v ramoški farni oerkvi poročil g. Janez Kalan. Ata je z značilno marljivostjo skrbel, da je družina čim prej prišla do urejenega doma, mama Pa je kmalu dozorela v odgovorno in Iju-bečo ženo in mamico. Odlikovala se je P° trdni veri, dobroti in potrpežljivosti. Svoj Pom sta si zgradila v okraju Hurlingham, v Ciudad Tesei. V srečnem zakonu so j*e jima rodili štirje otroci: Ivan, Amalija, Marija Veronika in Kristina Cecilija. Zves-a v veselju in zdravju, pa tudi v bolezni in trpljenju sta nam podarila vse, telesno življenje in varnost. A križ ni odsoten v življenju nobenega človeka, tudi v naši družini so se vrstile težave v teh petdesetih letih. Svoj zlati poročni jubilej sta obhajala s sveto mašo, ki jo je daroval g. Franci Cukjati v kapeli sv. bratov Cirila in Metoda na Slovenski pristavi. Cerkveno slovesnost, med katero sta si jubilanta obnovila obljubo zvestobe do konca življenja, je s prelepim petjem polepšal Mešani pevski zbor San Justo. Ob tej priložnosti se je vsa družina posvetila presvetemu Srcu Jezusovemu in brezmadežnemu Srcu Marijinemu in tako prosila za varstvo in blagoslov v nadaljnjem življenju. Navzoči sta bili hčerki Kristina in Amalija z družino, sorodniki in prijatelji. V veselem razpoloženju smo nadaljevali to slavje v Ouinta Los Ciervos v Hurlinghamu. Bog naj vaju ohrani v ljubezni do konca dni! Kristina Cecilija Omahen ODŠEL JE Janko Zakrajšek o dolgoletni bolezni in hudem trplje-nju je 13. aprila 2004 v Buenos Airesu umrl Janko Zakrajšek. Bil je rojen v Ajdovcu na Dolenjskem. V družini je bilo devet otrok. Mirno so preživljali svojo mladost, dokler se ni začela vojna in komunistična revolucija. Pokojni Janko je bil po poklicu organist. Njegovo prvo službeno mesto je bilo v domači fari v Ajdovcu, kjer je bil takrat župnik gospod Gregor Mali. Leta 1942 je v Sloveniji že divjala komunistična revolucija, ki je bila na Dolenjskem še posebno krvava. V Ajdovcu so ustanovili vaško stražo, ki so jo komunisti napadli, zažgali cerkev, župnišče, šolo in prosvetni dom, ki je bil ponos in zgled vsej Suhi Krajini. Ubili so tudi šestnajst vaških stražarjev, med njimi tudi Jankovega brata. Vse te je moral drugi dan g. Gregor Mali pokopati v skupen grob. Bilo je tako strašno, da se je g. Mali med pogrebom onesvestil. Janko Zakrajšek je dobil drugo delovno mesto v Vavti vasi pri Dolenjskih Toplicah. Vodil je pevski zbor, ki ga je privedel do takega slovesa, da so ga hodili ljudje poslušat tudi iz drugih fara. Ker so komunisti preganjali verne in zavedne Slovence, so tudi Janku grozili. Dobri ljudje so ga opozorili, da ga mislijo komunisti ubiti, zato je neopazno odšel v Novo mesto k domobrancem. Bil je nameščen v pisarni. Tudi njegovi trije bratje so, skupaj z drugimi skrivači (bilo jih je enainšestdeset), prišli tja. Vseh šest bratov je bilo pri domobrancih, pravzaprav je prvi bil ubit kot vaški stražar, drugi kot domobranec v bitki pri Radečah. Janko je bil potem premeščen v Kostanjevico, kjer je bil poveljnik gospod Benedičič. Domobranci so se od tam umaknili 9. maja 1945. Ko so prišli do Radeč, jim je poveljnik Stamenkovič dejal: „ Vojna je končana, doživeli smo razpad. Po mednarodnem pravu je vsem zajamčeno življenje, zalo storite, kar hočete, vojaki in civilisti. Z nami naj gre samo tisti, ki je zdrav, se čuti močnega in ne bo potreboval pomoči." Janko in še nekaj domobrancev so se, preko hribov in gozdov, sami prebili na Koroško. V Vetrinje so prišli prav v času, ko so domobranci stopali na tovornjake. Pod pretvezo, da jih peljejo v Italijo, so jih Angleži izročili komunistom, ki so jih potem pobili v Kočevskem Rogu in na Teharjah. Janko je pregovoril svoje brate, da so se skrili in se niso vrnili. Tako so bili rešeni. Nekaj časa so ostali skupaj, potem pa so se bratje izselili v Kanado. Janko Zakrajšek je bil na Koroškem organist v Kolbnitzu. Ko so se Slovenci iz taborišč začeli izseljevati v Argentino, se jim je tudi on pridružil. Tukaj se je preživljal z delom v tovarni. Tudi v slovenski skupnosti je deloval, dokler je bil zdrav. Ustanovil je cerkveni pevski zbor v Ramos Mejiji in nekaj časa vodil Slovenski pevski zbor v San Justu. Janko se je poročil z gospo Marico Skedelj. Zgradila sta si lep dom v San Justu. Bog je blagoslovil njun zakon s sedmimi otroki, ki so očetu stali ob strani v njegovi bolezni. Janko je bil mož, ki je v svojem življenju veliko trpel. Trideset let je bil bolan in končno ga je bolezen priklenila na posteljo. Njegova žena, gospa Marica mu je zvesto stregla vsa ta leta. Janko je trpljenje vdano prenašal in vedno zaupal v Boga, ki naj mu bo bogat plačnik, e IbuftCVHC življenje je objavile DECEMBER * • PRED 70 LETI (1934) "1" T" smislu priporočila naših \ / škofijskih ordinariatov in • • V v smislu soglasnega skle-' ' pa slovenskih katoliških izseljenskih društev poživlja Slovenska katoliška misija vse verne izseljence, da se za izseljensko nedeljo 2. decembra kolikor mogoče polnoštevilno udeležijo domače božje službe, prejmejo svete zakramente in molijo za domovino, za svojce in za svoje tovariše izseljence!" Program za hrvatsko-sloven-sko romanje v Lujan dne 16. decembra je bil predviden takole: odhod ob 7.15 s postaje Once FCO. Povratek ob 19. uri s postaje Lujan-Basflica. Takoj po prihodu sv. maša, po kosilu ogled znamenitega zgodovinskega muzeja, pred odhodom domače večernice. Potovanje bo s posebnim vlakom in znižanimi vozovnicami. Obvestilo Josipa Kastelica. ..Slovenski izseljenski duhovnik z obžalovanem sporoča vernim Slovencem v Buenos Airesu, da bo od dne 15. decembra do približno 15. marca 1935 odsoten iz mesta. Za svojo dolžnost smatra sporočiti slovenskim izseljencem tudi vzrok odsotnosti. Prišel je v Buenos Aires sicer na željo Prevzvišenega ljubljanskega škofa, pa iz proste volje in iz edinega namena, da bi bil rojakom po svojih skromnih močeh pa najboljši volji v čim večjo zlasti versko oporo in pomoč. Za to svoje poslanstvo ni našel pri domačih slovenskih javnih oblasteh nobenega razumevanja, marveč vse kpj drugega. Ker pri svojih rojakih-izse(jencih, ki zadpji čas tako mnogi žive v veliki bedi in pomanjkanju, ne more in noče iskati pomoči, mora seveda najprej skrbeti za svoje vsakdanje življenje in šele potem biti svojim rojakom na razpolago in uslugo. V tej svoji skrbi je zašel zadnji čas v sicer neznatne dolgove, ki bi jih pa vendar ne mogel drugače poravnati, kakor da sprejme začasno duhovniško službo, ki se mu je slučajno ponudila, nakar bo spet z vsem srcem in veseljem svojim vernim rojakom na uslugo. ( ) Na svidenje!" PRED 60 LETI (1944) PRAZNIK ZEDINJENJA Slovesna proslava je bila 2. decembra v dvorani Principe Jorge na Sarmiento 1230. „Ni naša stvar, da se prerekamo o sporih, ki v teh trenutkih razdvajajo naše rojake doma, pač pa moramo vsi kot en mož storiti vse, kar moremo, da vredno predstavimo tukaj našo junaško domovino," opozarja rojake dušni pastir Janez Hladnik. Pred polno dvorano se je razvijal spored, katerega je začel orkester, ki ga vodi Stanislav Baretto. Med nastopajočimi se je najbolj odlikoval tamburaški zbor Zagreb iz Rosarija. Dan prej je bila sv. maša za domovino v kripti cerkve sv. Roze. Zatem je bil sprejem na poslaništvu na Charcas 1705, kjer je odpravnik poslov dr. Viktor Kjuder sprejemal goste in čestitke domovini. PRVO SVETO OBHAJILO V cerkvi na Patemalu je prejelo prvo sv. obhajilo 13 otrok slovenskih družin. Med mašo je pel otroški zbor. MISIJONAR MIRKO RIJAVEC Salezijanec Mirko Rijavec, misi- jonar med Indijanci plemena Jiba-ros v Ekvadorju, je prišel obiskat rojake v Argentini. V mesecu decembru je večkrat maševal v slovenskih verskih središčih na Patemalu in na Avellanedi, tokrat prvič v slovenskem jeziku. Za božič je misijonar po 15 letih bivapja v tvyini spet doživel lepoto slovenskega božičnega petja. Pri maši sta poleg Hladnika in Rijavca sodelovala tudi Vladimir Zmet SDB in bogoslovec Koglot. Misijonsko središče v okraju Macas, v katerem misijonar Rijavec delnje, je uničil požar. Namenil se je v Argentino tudi zato, da zbere potrebne darove za obnovitev misijona. NELJUBI ODMEVI NA PRAZNOVANJA V decemberski številki NDŽ Janez Hladnik z žalostjo komentira okoliščine in odmeve na dve praznovanji v mesecu oktobru. Velik uspeh je sicer doživelo praznovanje 100-letnice rojstva Simona Gregorčiča, a „doživel je bridko razočaranje, da je med nami nekaj takih ljudi, kateri se nikdar nočejo podrediti splošnim koristim in jim je le njihov strankarski interes vse. Iz Gregorčičeve proslave so hoteli izključiti sodelovanje — duhovnika. ’Če bo far zraven, pa nas ne bo’. ( ) Ali se duhovnika boje? In zakaj se ga boje? Ali je mar kak dragi stan Slovencem storil več koristi kot duhovniki? Ali morejo Gregorčiču sleči duhovsko suknjo, katero je on s častjo nosil in je v svojih zrelih letih obžaloval nekatere pesmice, katere so nekateri zlorabljali in poniževali dostojno podobo Gregorčiča — duhovnika?" V članku s svojim podpisom Hladnik komentira tudi odmeve na zahvalno sv. mašo, ki jo je imel meseca oktobra za osvoboditev Beograda. V časopisu Federal ga je namreč nekdo napadel zaradi tega. Hladnik pripominja, da se je zahvalna slovesnost „izvršila z odobritvijo tukajšne cerkvene oblasti, kateri sem predložil v cenzuro tudi moj nagovor. “ POSLOVILA STA SE Koncem decembra je odpotovala na novo službeno mesto prednica šolskih sester na Paternalu s. Iluminata Reven. Odkar je prišla v Argentino, je redovnica osem let vodila upravo mesečnika Duhovno življenje, ustanovila in vodila je mladinski pevski zbor in sploh veliko storila za vzgojo slovenske mladine. Premeščen je bil tudi duhovnik Koloman Kisilak DO, rojak iz Prekmurja, ki je štiri leta deloval v hiralnici Don Orione v Claypole. Pogosto je prihitel med rojake na Av-ellanedi in pomagal Janezu Hladniku kot dušni pastir, predvsem kot spovednik. Oba redovnika sta bila Hladnikova desna roka. Boleče je občutil njun odhod. PRED 50 LETI (1954) Duhovnih vaj v mesecu decembru se je udeležilo 89 mož in 55 žena. Oboje je vodil Alojzy Košmerlj. 5: Prvo sveto obhajilo je Prejelo 33 slovenskih otrok v Ramos Mejjji. „Bog daj, da bi vsi ti otroci Vse življenje ohranili živo vero v najsvetejši Zakrament/“ 5: Marijansko leto so Slovenci v Buenos Airesu slovesno zaključili. Popoldne so se zbrali v stolici k uri molitve, pri kateri je pridigal dr. Filip Žakelj. Takoj zatem Pa je SPZ Gallus priredil v bližnji baziliki sv. Frančiška koncert niylepših slovenskih Marijinih pesmi. 5: Odsek SFZ v Slovenski vasi v Lanusu je na 3. občnem '■boru izvolil za predsednika Ludvi-Šmalca, ostali odborniki so bili j?a Prane Vilfan, Jože Čmak, Tone Brulc in Franc Gerkman v 18: S KAS je imel svoj redni °bčni zbor. Na volitvah so bili izvaljeni v odbor naslednji: prof. Ivan "rljatelj, ravn. Bogumil Remec, dr. Leopold Eiletz, dr. Franc Bnjlec, Ruda Jurčec, Božo Fink in Lovro Jan; v nadzorstvu so dr. Logar, dr. Mihelič in Rudolf Smersu; predsednik razsodišča je dr. Alojzij Voršič. 18: V duhovnika sta bila posvečena dva slovenska lazarista: France Buh in Leopold Z