ftosila delavcev T^gaji, izobraževanju J Znanosti Slovenije, pbljana,
*• decembra 1982 - , 119 - letnik XXXIII
jn
[9*
a<f
us
,0 sa> iž :d s s1 :dS
jr«
ruš
7/’
13
j
Med drugim preberite
•	TUDI IZRAČUNI SO POMEMBNI, str. 2
•	PREMALO DENARJA ZA VSE, str. 2
•	NOV DOM UČENOSTI, str. 3
•	S SAMOUPRAVLJANJEM K BOLJŠI ŠOLI, str. 3
•	JABOLKO NE PADE DALEČ OD DREVESA, str.5
•	NESMISELNO JE PLAVATI PROTI TOKU, str. 5
•	KAKO DO PEDAGOŠKE IZOBRAZBE, str. 6 in 7
•	SVETOVALNI DELAVCI V SAMOUPRAVNEM SPORAZUMU ZA OSNOVNE ŠOLE, str. 10
•	NA POL POTI, str. 10
el£
liti
i k )-P,
'O'
Rt
lan1
id!
ira
ta"
zlil
er11
9
pel
sed
■iz«
;c
:čai
ad
v
>bd
o
:IU°
El*
a]
ko11
ini{
av« j P' čk! b< rite1
Nov pedagoški center za Bežigradom (Foto: Edi Masnec)
S pogledom v prihodnost
Izobraževanje odraslih in produktivnost dela
V Mariboru je bilo 17. in 18. novembra 1982 jugoslovansko posvetovanje o izobraževanju odraslih in produktivnosti dela. Posvetovanje je organizirala Zveza andragoških društev Jugoslavije, pokrovitelj posvetovanja pa je bil svet Zveze sindikatov Jugoslavije. Predsednik sveta Bogoljub Nedeljkovič je v pozdravnem govoru posebej opozoril na aktualno temo posvetovanja in poudaril, da je v zdajšnjih razmerah vendarle treba preiti od besed k dejanjem. Tudi jugoslovanski andra-gogi, 210 se jih je zbralo v Mariboru, naj ob koncu posvetovanja ne bi le ugotavljali, da so bili priče novemu posvetovanju o produktivnosti dela. Kakšne ugotovitve in spoznanja so se izoblikovala na posvetovanju in s kakšnimi praktičnimi napotili so se vrnili udeleženci v svoje de- -
lovne organizacije?
Uvodni referat o izobraževanju odraslih in produktivnosti dela je pripravila dozdajšnja predsednica Zveze andragoških društev Jugoslavije dr. Ana Krajnc. Takoj na začetku je poudarila, da bi bilo napačno razmišljati, da ima izobraževanje v družbi le ekonomski učinek, opozorila pa je tudi na družbe-no-politično, kulturno in psihosocialno vlogo izobraževanja. Produktivnosti prav tako ne gre razumeti ozko, pač pa z vidika porajanja človekovih zamisli. Neposredne proizvodnje ne smemo ločiti od »proizvodnje« znanja, inovacij in zamisli.
Pri nas nimamo širših raziskav, ki bi prikazale vplive izobraževanja na produktivnost dela. Raziskovalni projekti v svetu (UNESCO in OECD) so pokazali na nekatere zakonitosti:
— Čim višja je stopnja izkoriščene tehnologije, tem večje je izobraževanje, tem več znanja je potrebno. Zaradi nagle menjave tehnologije postajamo vse bolj odvisni od stalnega, neposrednega usposabljanja delavcev. Redno šolanje je le splošna podlaga za prihodnje izpopolnjevanje in usposabljanje.
— Potrebe po znanju bo mogoče le do neke mere zadovoljevati s klasičnimi oblikami šolanja, vse bolj uspešne bodo mno-
žične oblike izobraževanja, kot npr. dopisno izobraževanje, izobraževanje na daljavo (multime-dijsko), vodeno samoizobraže-vanje itd.
— Srednješolsko in visokošolsko izobraževanje je slabše izrabljeno pri manj razviti proizvodnji. Produktivnost bolj pospešuje splošno znanje- kot pa ozko usmerjeno usposabljanje.
— Izobraževanje omogoča delavcu prehodnost in preusmerjanje z enega dela na drugo v čim krajšem času (problem prekvalifikacije).
— Izobraževanje pospešuje razvoj tudi tedaj, ko v družbi ni načrtovane akcije za razvoj.
Poročevalka je opozorila tudi na zdajšnje stanje v izobraževanju odraslih pri nas. Z zakonom o usmerjenem izobraževanju smo za izobraževanje, izpopolnjevanje znanja in usposabljanje zadolžili šole, ki naj bi poleg rednega izobraževanja razvile tudi podsistem stalnega izpopolnjevanja. Paradoksno pa je, da je zakon glede tega naletel na gluha ušesa pri šolah samih, ki za to dejavnost niso bile usposobljene, pri tem pa je obšel vse dosedanje nosilce in izvajalce izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja, ki bi lahko prevzeli vsaj 70-odstotkov dela na tem področju.
Pomembni družbeni dokumenti poudarjajo pomen izobraževanja odraslih in mu dajejo enakovreden družbeno-gospo-darski položaj, kot ga ima druga izobraževalna dejavnost. V andragoški praksi pa se je stanje prav zadnja leta zelo poslabšalo. Če naj velja misel, da izobraževanje pospešuje produktivno delo in delavčevo inovativnost, potem je treba močneje razvijati tudi podsistem dopolnilnega izobraževanja in izpopolnjevanja na vseh področjih dela in družbenega ter kulturnega razvoja.
Več pozornosti kadrom
S koreferati so sodelovali vidnejši jugoslovanski andragoški delavci, med njimi dr. D. Filipovič, mag. M. Golubovič, dr. N. Pastuovič, dr. B. Samolovčev, dr. D. Savičevič, ki so obravnavali problematiko izobraževanja odraslih in produktivnosti dela z različnih zornih kotov. Dr. Filipovič je v prispevku z naslovom Permanentno izobraževanje in produktivnost dela posebej opozoril, da je pri nas naraščala produktivnost v preteklosti pod vplivom visoke investicijske dejavnosti in ekstenzivnega razvoja gospodarstva. Vendar je treba tudi tu videti celoto. Na produktivnost dela vplivajo številni dejavniki, ki jih je avtor razčlenil na subjektivne dejavnike, tehnično-tehnološke dejavnike, dejavnike družbenih odnosov, organizacijske in politične dejavnike. Če razčlenimo delovanje teh in drugih dejavnikov s področja produktivnosti dela, ugotovimo, da je delovanje vsakega od teh močno povezano s človekom. Učinki dela so odvi-
(Nadaljevanje na 2. strani)
Izobrazba ni vse
Spet je v središču družbene pozornosti pedagoško izobraževanje s svojimi razvejenimi potmi do pedagoških poklicev. Od časa do časa se tako vztrajno vračamo k reformi pedagoškega šolstva, kot bi nas priganjala slaba vest, da to, kar je, ni najboljše, včasih pa tudi misel, da lahko z malo truda in denarja vse izboljšamo.
Tokrat je razpravo o pedagoškem izobraževanju sprožila priprava programskih zasnov, ki naj bi začrtale poti do značilnih pedagoških poklicev in izobrazbe, ki je potrebna za delo v vzgojno-varstvenih organizacijah, v osnovnih in srednjih šolah, v domovih za učence, v šolah in domovih za prizadeto mladino, pri izobraževanju odraslih in še kje. To so na videz preprosta, skoraj tehnična vprašanja, ki jih lahko rešimo za zeleno mizo in damo v odobritev uporabnikom in izvajalcem nekaterih posebnih izobraževalnih skupnosti. V resnici pa gre za veliko več: sistem pedagoškega izobraževanja je neločljivo povezan z njegovo programsko sestavo, organiziranost tega izobraževanja s celotnim usposabljanjem za vzgojno- izobraževalno delo, izobraževanje pa z vsestranskim oblikovanjem učiteljeve in vzgojiteljeve osebnosti. Če se razprava o načinu izobraževanja za mnoge druge poklice lahko sklene znotraj ustrezne posebne izobraževalne skupnosti, zadevajo odločitve o pedagoškem izobraževanju vso družbo. Vzgoja in izobraževanje sta življenjskega pomena za vsakega delavca in občana.
To pravzaprav že dolgo vemo, vsaj zdi se tako, saj smo tudi v temeljne dokumente o vzgoji in izobraževanju zapisali, kako zelo pomembno je izobraževanje učiteljev in vzgojiteljev in kako potrebna je korenita reforma celotnega usposabljanja in izpopolnjevanja pedagoških delavcev.
To, kar v sedanjih razpravah mora ostati v središču pozornosti, je spoznanje, da za uspešno izobraževanje in vzgojo učiteljev in vzgojiteljev ne zadošča le določena količina strokovnega in pedagoškega znanja. Izobrazba ni vse, zato ne moremo zgolj po njeni meri in zahtevah uravnavati in spreminjati pedagoškega izobraževanja. Vse pogosteje ugotavljamo, da šole, zlasti še srednjem visoko šolstvo, sicer še kar zadovoljivo izobražujejo, manj uspešno pa vzgajajo doraščajoče rodove — premalo vplivajo na oblikovanje njihovih stališč in vrednot, na razvoj moralnih, socialnih in drugih osebnostnih lastnosti, ki so nadvse pomembne za življenje v socialistični samoupravni družbi, za gospodarsko, politično in kulturno prihodnost celotne skupnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti.
Ko razpravljamo o izobraževanju učiteljev in vzgojiteljev, moramo torej več razmišljati o vzgoji in osebnostnem oblikovanju tistih, ki bodo vzgajali in oblikovali mlade rodove. Predvideti moramo ne le izbor snovi in količinski obseg strokovnega in pedagoškega znanja, marveč tudi kakovost te izobrazbe, kakovost in celotno usmerjenost vzgojno-izobraževalnega procesa, v katerem bodo zoreli prihodnji učitelji in vzgojitelji.
Med poudarki zadnjega kongresa slovenskih komunistov smo slišali, da bi morali vrniti v naše pedagoško izobraževanje več tiste neposredne in človeške skrbi za vsakega učenca in študenta, ki je bila značilna za nekdanja učiteljišča. V njih smo spremljali in spodbujali osebni in poklicni razvoj vsakega posameznika in to v letih, ki so odločilna za oblikovanje mladega človeka, njegovih pogledov na svet in življenje ter njegovih življenjskih ciljev. Tu je vsak že skoraj dozorel za samostojno pedagoško delo.
Če bomo pri razpravljanju in odločanju o poteh izobraževanja in vzgoje za pedagoške poklice zapostavili to stran in potrebo po zgodnjem oblikovanju učiteljeve in vzgojiteljeve osebnosti, bomo zanemarili nekaj bistvenega. Če bomo srednjemu pedagoškemu šolstvu odvzeli ali okrnili te vzgojne razsežnosti, bomo naredili nepopravljivo škodo na rodovih, ki jih bodo ti učenci nekoč vzgajali.
Podobna zakonitost velja tudi za pripravo učiteljev za delo v srednjih šolah. Če se bo pedagoška priprava teh učiteljev za vzgojno in izobraževalno delo omejila na nekaj površno pridobljenega pedagoškega, andragoškega, psihološkega, sociološkega in metodičnega znanja, naučenega za izpit po nekaj množičnih predavanjih, ob katerih ni časa za oseben stik med učiteljem in študentom in za razvijanje njegove pedagoške ustvarjalnosti, bomo še naprej ugotavljali, da reforma ni segla v samo spreminjanje vzgojno-izobraževalnega procesa —da gre v jedru pedagoške dejavnosti vse naprej po starem, da stari odnosi dušijo razvoj pristnejših samoupravljavskih odnosov med učitelji in učenci. Prav tako bomo ugotavljali, da pedagoška praksa zaostaja za spoznanji sodobne didaktike.
Oblikovanje in usposabljanje učiteljev in vzgojiteljev je nekaj drugega kot usposabljanje dobrih obrtnikov. Taka je narava pedagoškega dela, ki zahteva razum in srce, znanje in vzgojenost, mnoge spretnosti pa tudi nemalo posluha in ljubezni do tistega, ki ga izobražuješ in vzgajaš.
JOŽE VALENTINČIČ
Premalo denarja za vse
Strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje poglobljeno razpravljal o materialnih okvirih razvoja vzgoje in izobraževanja za leto 1983
Stabilizacijski ukrepi v izobraževanju? Da. Tudi v izobraževanju, toda ne za vsako ceno in kar poprek. Povzročali naj bi čim manj stresov. Potrebni bodo posegi, toda na temelju skupno dogovorjenih, strokovnih rešitev, ki naj bi določile, čemu se vzgoj-no-izobraževalno področje lahko še odreče brez večje škode, kje se šalahko omeji poraba, in do kod segajo meje odgovornosti za izvajanje skupno dogovorjenih ciljev in nalog, ki smo si jih zadali. Finančni Žakelj ne bo večji, to je očitno. Zaostrene gospodarske razmere ga vse bolj sušijo, zato se tudi izobraževanju ne obetajo kmalu boljši dnevi. To bi bile prav na kratko povzete misli s poglobljene razprave strokovnega sveta o materialnih okvirih razvoja vzgoje in izobraževanja v letu 1983. Po sporočilu Izobraževalne skupnosti Slovenije o finančnem načrtu za prihodnje leto namreč bo primanjkovalo denarja že za financiranje dosedanjih rednih dejavnosti. Zaradi tega je strokovni svet priporočil, naj se takoj pripravijo premišljeni strokovni predlogi o tem, kakšne dejavnosti bi lahko odložili za pozneje, katerim bi dali prednost in katere bi lahko razvijali z neposredno menjavo dela (čeprav je denarja »za menjavo« tudi v združenem delu zmeraj manj). Strokovni svet je menil, da je treba čimprej predvideti jasnejšo celotno strategijo razvoja za nekaj let vnaprej — v bolj omejenih finančnih možnostih, tako da bomo kljub temu lahko uresničili želene smotre.
Pri iskanju različnih rešitev je bila izražena misel, naj bi zaradi varčevanja opustili nekatere dejavnosti, npr. posebne srednješolske dni na različnih področjih; to pa so člani strokovnega sveta odklonili z utemeljitvijo, da bi ta poseg prizadel šole, pa tudi učitelje in njihov osebni dohodek. V razpravi je večkrat izstopala ugotovitev, da bi bilo treba usmeriti vso pozornost na nesmotrno mrežo šol, ki se je, po mnenju razpravljavcev, večkrat razvijala stihijsko in samovoljno. Z drugačno mrežo šol bi prav gotovo
TEA DOMINKO
S pogledom v prihodnost
lahko več prihranili, če bi bolj upoštevali razvojne potrebe in gmotne možnosti. Prihranki so »skriti« tudi v boljši organizaciji dela; v tem, da se v prihodnje učenci ne bodo vpisovali več neposredno v dislocirane enote, razdrobljeni izobraževalni programi bodo poenoteni odpravljene pa bodo tudi majhne skupine udeležencev v višjih letnikih izobraževanja. Razpravljavci so med drugim poudarili, da je treba v prihodnje bolj resno načrtovati in usmerjati izobraževanje, ker je premalp zanimanja za manj zahtevne in krajše izobraževalne programe, ki so cenejši združeno delo pa zelo potrebuje tovrstne delavce. Glede tega bo v prihodnjem letu treba zaostriti ukrepe in drugače opredeliti vpis novincev. Tako so menili v razpravi. Strokovni svet je obravnaval tudi položaj osnovnega šolstva z istega vidika varčevanja, kljub temu pa je menil, da bo treba še nadalje razvijati celodnevno osnovno šolo, seveda, skladno z gmotnimi možnostmi. Kerse med osnovnimi šolami pojavljajo velike razlike glede na finančne možnosti, je predvideno, naj bi se občinske izobraževalne skupnosti pri Izobraževalni skupnosti Slovenije dogovorile o tem, kako naj bi se te razlike zmanjšale in možnosti za vse šole čimbolj izenačile.
Tudi v visokem šolstvu bo treba še marsikaj spremeniti; dogovoriti se bodo morali o smotrnejšem vpisovanju v programe in opredeliti še nerešeno vprašanje novih smeri izobraževanja — vse glede na to, koliko denarja je na voljo.
Ker gre za pomembne in odgovorne strokovne rešitve in ukrepe kratkoročne in dolgoročne veljave, so se na seji dogovorili, da bodo nadaljevali začeto razpravo strokovnega sveta skupaj s predstavniki Izobraževalne skupnosti Slovenije in s posameznimi predsedniki strokovnih svetov posebnih izobraževalnih skupnosti in si razdelili naloge, odločitve in — odgovornost.
(Nadaljevanje s 1. strani)
sni od stopnje človekove usposobljenosti in drugih njegovih lastnosti. Potrebna je torej usmeritev h kadrom kot nosilcem produktivnosti dela. Da je treba nameniti več pozornosti kadrom, so opozarjali tudi drugi. Ko je govoril o ekonomskih učinkih izobraževanja, je dr. Pastuovič opozoril, da se manjši stroški in večji ekonomski učinek dosežejo praviloma z načrtovanjem kadrov in izobraževanja (s tem v zvezi tudi z racionalizacijo mreže vzgojno-izobraževalnih organizacij), z racionalizacijo izobraževalnih vsebin (s programiranjem), s posodabljanjem izobraževalne tehnologije ter z ustrezno razmestitvijo in izrabo usposobljenih kadrov v združenem delu.
Izobraževanju odraslih enakopraven položaj tudi v praksi
Geslo »pravega človeka na pravo mesto« je uporabil tudi dr. Savičevič v referatu o povratnem izobraževanju v funkciji produktivnosti dela, v katerem je med drugim navedel tudi ugotovitve komisije zveznih družbenih svetov za probleme ekonomske stablizacije: »V današnji družbi ni mogoče dopuščati nestrokovnosti. Treba je storiti vse, da se delavci preu-
smerijo k ustvarjalnemu delu in v neposredno proizvodnjo in da se z ustreznimi stimulativnimi ukrepi omogoči in olajša izobraževanje v procesu dela kot tudi razne oblike prekvalifikacije v skladu s potrebami organizacij združenega dela, ki bi morale biti tudi same glavni nosilci teh dejavnosti.« Dr. Savičevič dodaja, da bi na neustrezne tokove razvoja izobraževanja morali opozoriti tudi andragoški delavci. Tudi on je omenil težnjo, ki se želi uveljaviti zadnja leta, in sicer, da vse izobraževanje spravil v okvir »šole«, vse drugo izobraževanje pa ostaja zunaj družbene pozornosti in ne more najti mesta v samoupravnih interesnih skupnostih. Taka politika izobraževanja je oslabila institucije za izobraževanje odraslih (delavske univerze, izobraževalna središča v organizacijah združenega dela), ki so bile bistveni dejavniki pri zvišanju produktivnosti dela v času, ko smo bili nerazviti in kadrovsko siromašnejši. Razvrednotenje doseženih kvalifikacij in poudarjanje delovnega mesta, ne pa znanja, je v zadnjem obdobju močno vplivalo na manjšo težnjo po izobraževanju. Po drugi strani pa je veliko ljudi, ki zaradi pomanjkanja delovnih mest sprejmejo delo, ki zahteva nižjo strokovnost, opravljajo rutinska dela, ki ne zahtevajo tolikšnega
izobraževanja. Gre za novo obliko izrabljanja človekovega dela, je menil.dr. Savičevič.
Pogled v prihodnost
Da mora celotna družba na izobraževanje odraslih vendarle začeti gledati drugače, je ugotovil Emil Milan Pintar, ki je udeležence skušal popeljati v prihodnost tako, da je predstavil prihodnje informacijsko organizacijo družbe in opozori! na ritem tehnološkega razvoja. Izobraževanje ne more biti več zasnovano na zgodovini preteklega, temveč mora usposabljati za ustvarjanje prihodnjega. V prehodu na informacijsko organizacijo se postavlja zahteva po nenehnem izobraževanju, v informacijski družbi pa ne bo več mogoče govoriti o izobraževanju ob delu ali iz dela, temveč o delu ob izobraževanju oziroma v njem.
Razprava je potekala v treh skupinah in se izoblikovala v tele teme:
— Razvoj in prestrukturiranje našega gospodarstva in izobraževanje delavcev
— Inovativnost v izobraževanju odraslih in produktivnost
— Spremljanje in vrednotenje učinkov izobraževanja odraslih.
V njej je z vnaprej pripravljenimi prispevki sodelovalo tudi
devet slovenskih andragoški p delavcev.	f
Razpravljavci so obravnav^ ti več konkretnih problemov f Š svojih delovnih organizacij if p polemizirali z mnenji s plenaf v nega dela posvetovanja. ' sklepnem plenarnem delu p° h svetovanja so bila predstavljen* poročila posameznih skupi*1 Sklepe posvetovanja bo do. končno še oblikovalo predse*) j stvo Zveze andragoških drušF / Jugoslavije in bodo objavljeni reviji Andragogija.
Posvetovanje o izobraževanj1 odraslih in produktivnosti del je bilo uspešno in je pomembe* teoretičen prispevek andrag*1 gov v sedanjih razmerah. Pok« zalo pa se je, kako zelo so po trebne širše raziskave na 1* temo, saj na mnoga vprašanja l bilo mogoče na posvetovanj1 dobiti ustreznega odgovori Pomembno je ideje in rezultat' raziskav uveljavljati tudi zuna kroga andragoških delavce' Predvsem pa je treba doseči, *)* se bo izobraževanje odraslih p<t novno uveljavilo tudi v praks* V dneh posvetovanja je bil' tudi skupščina Zveze andrage ških društev Jugoslavije. Pred; sedstvo je za naslednji dve le*1 prevzela SR Srbija, za predsed nika pa je bil izvoljen Rajko BU latovič.
MARIJA VELIKONJA
KAM SO SE VPISALI UČENCI
Usmerjanje na izpitu
Usmerjanje v izobraževanje, ki je ena najpomembnejših nalog pri izpeljavi reforme vzgojno-izobraževalnega sistema, opravlja vsako leto svoj izpit. Kako? Ena izmed »ocen« naj bi bil na primer podatek o vpisu v srednje šole, ki kaže, da se je do letošnjega 15. septembra vpisalo v prvi letnik programov srednjega izobraževanja 28.042 učencev, od tega 66,8 % v izobraževalne programe za proizvodne poklice in 33,2 % v programe za neproizvodne. Razmerje med prijavami za proizvodne in neproizvodne poklice se torej zboljšuje in približuje načrtovanemu (69,5 %:30,5 %). Precej manj razveseljivo podobo kažejo podatki o vpisu v izobraževanje ob delu in iz dela; zanj se je odločilo le 2.543 delavcev, to pa je le 29 % tega, kar je bilo predvideno. Večina se jih je odločila za proizvodne usmeritve (74 %), za neproizvodne pa 26%.
Tudi izračuni so pomembni
S seje skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije
Delegati skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije so 16. novembra obravnavali planske dokumente SR Slovenije in planske dokumente Izobraževalne skupnosti Slovenije. Slednji so seveda v mnogočem posledica prvih, saj tako prvi kot drugi kažejo zdajšnji gospodarski položaj v naši državi in republiki. Vsaj spremembe in dopolnitve bolj kot planski akti sami upoštevajo zožitev materialnih okvirov, v katerih se lahko gibljejo družbene dejavnosti. Prav ti okviri pa narekujejo zmanjšanje programov na vseh stopnjah izobraževanja. Seveda ne gre za preprosto nepremišljeno krčenje vseh programov, pač pa se je treba odločiti, kateri programi so v zdajšnjih razmerah potrebnejši od drugih.
Usmerjeno izobraževanje in raziskovalna dejavnost sta v razvojnih dokumentih zapisani kot prednostni področji, vendar tudi zanju velja, da lahko to prednost finančno in materialno dosežeta le na podlagi vsebine vzgojno-izobraževalnih programov ali razvojnih nalog. Prav zato se je
treba čimprej dogovoriti, so poudarili na skupščini Izobraževalne skupnosti Slovenije, kateri vzgojno-izobraževalni programi usmerjenega izobraževanja naj ostanejo, katere pa -je mogoče združiti z vsebinsko sorodnimi. Tudi standarde in normative je treba spremeniti in jih prilagoditi možnostim. Pa ne samo to. Vse vzgojno-izobraževalne programe, ki jih bodo v posebnih izobraževalnih skupnostih sprejemali na podlagi programskih zasnov, je treba ob sprejemanju finančno ovrednotiti — ne le tiste za visoko in višje izobraževanje, pač pa tudi tiste za srednje usmerjeno izobraževanje. Preobrazbo srednjega izobraževanja smo namreč začeli pred letom in pol brez »predračuna«, torej ne da bi vedeli, koliko nas bo izvajanje usmerjenega izobraževanja stalo. Če bi namreč zlasti uporabniki v posebnih izobraževalnih skupnostih, ko so skupaj z izvajalci sprejemali programe srednjega usmerjenega izobraževanja, vedeli, koliko bodo morali zanje prispevati, gotovo ne bi zdaj ugotavljali, da imamo preveč podobnih ali celo skoraj ena-
kih vzgojno-izobraževalnih programov. Pri vrednotenju programov pa seveda ne moremo pristajati samo na »računarsko logiko«, pač pa izhajati iz potreb in zahtev dela, so menili na skupščini Izobraževalne skupnosti Slovenije.
Žal pa so mnenje enega od delegatov skoraj preslišali. Pa ga ne bi smeli. Ugotavljal je namreč, da pozabljamo, da imamo letos v šolskih klopeh že drugi rod »usmerjencev«, še zmeraj pa se pogovarjamo o programih, smereh, njihovem številu in vsebini. To opozorilo pa naj bi zaleglo vsaj zdaj, ko strokovni sveti posebnih izobraževalnih skupnosti pripravljajo predloge programskih zasnov za razpravo v delegatskih okoljih. Ti morajo biti seveda finančno ovrednoteni, da bodo — tako izvajalci kot uporabniki vedeli, koliko bo ta ali oni vzgojno-izobraževalni program stal. Zato, da ne bomo čez leto ali dve ugotavljali, da tega ali
onega programa ne moremo izvajati, ker zanj preprosto — ni denarja.
JASNA TEPINA
Te in še veliko drugih podatkov je zajel v svoje poročilo koordinacijski odbor za poklicno usmerjanje in usmerjanje vpisa pri Izobraževalni skupnosti Slovenije, ki je tudi kritično ocenil uspešnost priprav na vpis, zbral podatke o usmerjanju in preusmerjanju učencev, omejevanju vpisa in ustreznosti šolske mreže. Ugotovitve kažejo, da je bilo usmerjanje letos sicer uspešnejše kot prejšnja leta, pa tudi to, da osnovna šola še zmeraj ne izpolnjuje vseh nalog na tem področju. Eden od vzrokov za to so tudi premalo razvite interesne dejavnosti, ki bi sicer lahko veliko pripomogle k ustreznejšim poklicnim odločitvam mladih, pa tudi informativni dnevi niso bili povsod najboljši.
Več učencev kot v šolskem letu 1981/82 se je letos vpisalo v agroživilstvo, gozdarstvo, rudarstvo in geologijo, kovinsko predelovalno industrijo, lesarstvo in tekstilno usmeritev, pri vseh drugih posebnih izobraževalnih skupnostih je vpisa manj. Manj kot so pričakovali, bodo imeli učencev v rudarstvu in geologiji, v končni dejavnosti v gradbeništvu, gradbeni mehanizaciji in dimnikarstvu. Povsem zasedene so tele proizvodne usmeritve: veterina, kmetijska mehanizacija, gozdarska, geološka, elektrotehniška, računalniška, geodetska, usnjarsko predelovalna, železniško prometna in PTT prometna usmeritev. V vse neproizvodne usmeritve, razen v družboslovno, se je vpisalo več učencev, kot je bilo predvideno. Gledano v celoti: zasedenih je 95 % mest, nezasedenih pa 1.500 ali 5 %, od tega 410 v gradbeništvu in 371 v agroživilstvu.
Več učencev kot lani se je odločilo za srednje programe (97 % od predvidenih) pa tudi za skrajšane (74% od predvidenih). Podatki po posameznih usmeritvah pa kažejo, da še zmeraj ni dovolj zanimanja za tako imenovana deficitarna področja, kar pomeni, da se tradicija le počasi lomi. Na nekatera od teh področij se je vpisalo letos sicer več Slovencev kot prejšnja leta, vendar pa je doseganje načrtovanega vpisa v teh usmeritvah precej odvisno od tega, koliko učencev dobimo iz! drugih republik. Res pa je, da je teh učencev v naših šolah iz leta v leto manj. Načrtna poklicna vzgoja, spreminjanje delovnih razmer in drugačno vrednotenje
dela v teh panogah in še marsikaj bi pripomoglo, da bi' se mladina raje odločala za poklice, ki za zdaj še zmeraj niso vabljivi.
Tudi z vpisom v izobraževanje ob delu in iz dela ne moremo biti zadovoljni. Čeprav se je odločilo zanj 18,5 % več vpisanih kot lani, je to še zmeraj polovico manj kot v prejšnjih letih. Do 15. septembra se je vpisalo 2.543 delavcev, to pa je komaj 29% razpisanih mest. Vse kaže, da je pri samem usmerjanju teh delavcev v izobraževanje marsikaj narobe; že zdaj pa je gotovo, da so premalo seznanjeni z možnostmi za izobraževanje, premalo pa dobijo najbrž tudi pomoči in spodbude v okoljih, kjer so zaposleni.
Tudi tako imenovani ženski poklici so še zmeraj kamen spotike. Čeprav je v sklepih koordinacijskega odbora zapisano, da je treba »preseči tradicionalno delitev dela po spolu«, pa hkrati preberemo, da H morali »temeljiteje opredeliti proizvodna področja, primerna za žensko mladino«. To pa najbrž pomeni le malo razširjen seznam — spet »ženskih poklicev«.
In kako so se vpisovali učenci po območjih? Večina jih je ostala kar blizu doma, kar je po svoje razumljivo, čeprav ponekod, kjer ni dobro opremljenih učilnic in strokovno usposobljenih učiteljev, ne bodo imeli tako ' kakovostnega pouka.
Ena izmed kritičnih zadev, ki kar precej vpliva na usmerjanje, so štipendije; teh je namreč zaradi oteženih gospodarskih razmer čedalje manj, pa tudi njihovi zneski niso ravno spodbudni.
Vpis v visoke šole
In koliko študentov bo prihodnje leto v klopeh prvega letnika obeh univerz?
Na vse visokošolske delovne organizacije se je vpisalo v študijskem letu 1982/83 13.383 novincev, in sicer 10.142 rednih študentov (s ponavljavci) in 3.241 študentov ob delu (s tistimi, ki bodo študirali iz dela). Rednih študentov bo v prvem letniku toliko, kot pred dvema letoma, »izrednih« pa kar polovica manj kot pred šestimi leti. Zanimiva je tudi tale ugotovitev: odkar sta ljubljanska in mariborska univerza pred šestimi leti v skupnem razpisu za vpis pozvali organizacije združenega dela in druge dejavnike, naj izboljšajo
usmerjanje delavcev v študij, š* nikoli ni bilo tako malo novince^t; kot jih je letos.
Skoraj polovica rednih št»T dentov se je odločila za'študij U Visoki tehniški šoli v Mariboru na Fakulteti za naravoslovje i* 1 tehnologijo v Ljubljani, Visok ekonomski šoli v Maribor** Ekonomski fakulteti Borisa K* driča v Ljubljani in na Fakulte* za elektrotehniko.
Od tistih, ki bodo študirali d delu, se jih je največ vpisalo U* Visoko ekonomsko komercialn* šolo v Mariboru, sledi vpis na Vi soko tehniško šolo v Maribor** Višjo upravno šolo v Ljubljani i< Visoko šolo za organizacijo de) v Kranju. In še ena zanimivos! za akademijo za igralstvo, film i( televizijo in za fakulteto za agro; nomijo pri študentih ob delu zanimanja. Posamezniki pa so s« vpisali na akademijo za likovo** umetnost, fakulteto za arhitektu’ ro, gradbeništvo in geodezijo i** na medicinsko fakulteto.
Med atraktivne visoke šol' spada še zmeraj Visoka ekonom ska in komercialna šola v Mariboru, ki ima največ novincev, kot tisoč pa so jih našteli na Visoki tehniški šoli v Mariboru i** Ekonomski šoli Borisa Kidriča' Ljubljani, skratka, na teh tre!* šolah je več kot četrtina vseh slovenskih brucov.
Gradivo, ki ga je o vpisu na visokošolske delovne organizacij' pripravil Center za razvoj univerze v Ljubljani, navaja me*! drugim tudi tele podatke: redni!* študentov je na obeh univerza) za desetino več kot lani, povečfl! se je vpis na tehniške študijsk' smeri, v drugih smereh je podoben lanskemu, na visoki šoli z' agronomijo, pedagoških akademijah, akademiji za glasbo in filozofski fakulteti pa je redni vpi* najmanjši v zadnjih štirih letih
Študentov ob delu je čedalj' manj; štirikrat manj kot pred petimi leti jih je vpisanih na višj** upravno šolo, največ študente' ob delu v zadnjih petih letih pa imata letos le Višja tehniška varnostna šola v Ljubljani in Biotehniška fakulteta.
To so seveda le na kratko povzeti podatki o vpisu za prihodnj' šolsko leto, ugotovitve iz poroči* pa bodo najbrž predmet številni) razprav in hkrati prispevek k š' boljšemu usmerjanju vpisa ' srednje in visoko izobraževanje
M. K.
Nov dom učenosti
Pedagoški center za tri šole v Ljubljani
LJUBLJANA, 26. novembra 1982. Poseben praznik za študente in Profesorje Pedagoške akademije v. Ljubljani. Velika dvorana novega ^(lagoškega centra:-slovesno odprtje novega lirama učenosti, ki so ga • *žkopričakovali celih 35 let. Zastave, pesem, cvetje in stiski rok. Vsem. ;i ^udentom, profesorjem in odlikovalcem —kar 14 jih je —zaslužnih ' Pedagoških delavcev pedagoške akademije, ki so na ta dan prejeli naj-dšja odlikovanja Predsedstva SFRJ.
Svetel dan v tem težkem času, ko si naša družba prizadeva utreti pot
Vernu vzgojno-izobraževalnemu sistemu. Še en pomemben dosežek: 'lov pedagoški center —darilo republiki. To je hkrati najlepša čestitka ^ Zdajšnjim in vsem prizadevnim pedagoškim delavcem, ki so v 35 letih razdajali svoje moči. Njim, ki so zmeraj znali nositi breme posebne odgovornosti: znali so delati, ustvarjati in podajati nova spoznanja učiteljem po vsej Sloveniji. Nov dom pa pomeni hkrati spodbudo za nadaljnjo pot, za spreminjanje starega v novo.
ški*
Ob navzočnosti najvišjih °sebnosti našega kulturnega in Političnega življenja je na slav-,'osti spregovorila predsednica Republiškega komiteja za 11 Vzgojo in izobraževanje ter tele-‘ Sno kulturo Majda Poljanškova, si je med drugim dejala: »Tradicionalno je povezovanje rojstva »ovc Jugoslavije z delovnimi Uspehi, ki jih dosegamo v gospodarski dejavnosti, pa vse do . u drobnih izboljšav in novosti. S Ponosom jihi želimo pokazati in Uročiti družbi kot trajno potrje-vanje izročila in kot dokaz naše -. samoupravne poti. Želje so večje e“ °d možnosti. Dobili smo nov •e|i dom, ki bo lahko ponudil več kot ;ev strokovno znanje —v njem bodo "" učitelji doživeli novo samoupravno šolo.«
Tople čestitke novemu centru Ua pot so izrazili prorektor Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani France Bučar, in dekan Filozofske fakultete Mirko Jurak, bekan Pedagoške akademije v
Ljubljani Ivan Škoflek se je v svojem govoru ozrl na težavno pot pedagoške akademije — na obdobje potrpežljivega čakanja, ki se je prepletalo z bojaznijo. Ostalo pa je vztrajanje, delo in odgovornost. O tem, kako je nastajal pedagoški center, koliko je bilo dogodkov, prelomnic in dokumentov vse od leta 1974, in kako je potekala gradnja v zadnjih treh letih, je pripovedoval predsednik gradbenega odbora dr. Jurij Kunaver. * v
Pedagoška akademija v Ljubljani letos praznuje svojo 35. obletnico. Ustanovljena je bila kot Višja pedagoška šola s 75 rednimi študenti, kjer je predavalo devet učiteljev; takrat so imeli šest predmetnih vezav. Doslej je diplomiralo 7.000 razrednih in predmetnih učiteljev, specialnih pedagogov in vzgojiteljev za domove učencev. Vsi so študirali v neprimernih, vlažnih prostorih; polovico dejavnosti so vse
Učiteljeva izobrazba___________________
Le Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno ([1.|kulturo o pedagoškem izobraževanju
i n| O tem, kako bomo v prihodnje :>ru razvijali izobraževanje za peda-: i' goske poklice ter povezali posadk mezne ravni in smeri znotraj si-rft stema pedagoškega šolstva, je t'1 razpravljal Republiški komite za v*gojo in izobraževanje na seji 'Irte Iz. 11. 1982. Razpravo je ol spodbudila priprava program-" " skih zasnov posameznih posebnih izobraževalnih skupnosti, ki Predvidevajo kot svojo temeljno uli stransko dejavnost tudi izobraževanje pedagoških delavcev. Kot je bilo pričakovati, je vsaka Posebna izobraževalna skupnost ^oblikovala svoj sistem in svojo Programsko piramido od temeljev do vrha. Koordinacijski °dbor za usklajevanje programskih zasnov pri Izobraževalni skupnosti Slovenije ima zalo Polne roke dela za usklajevanje vseh teh zamisli in celostno oblikovanje srednjega in visokega šolstva. Ob tem se pojavljajo tudi nove zamisli, ki bi hotele spreminjati celo tisto, kar smo v Preteklem letu na novo zasnovali- K sreči ima spreminjevalna vnema tudi razumne zavore: v srednjem izobraževanju ne bomo na hitro spreminjali seda-njih programov in programskih jtsmeritev; večje popravke bomo lahko vnesli kvečjemu šele v šolskem letu 1984/85, saj imajo Učenci pravico, da končajo izobraževanje v vpisanih programih. Vsaka prejšnja sprememba bi pripeljala srednje šole y zagato, saj bi se tedaj križale kar tri tTste programov — stari, kakršne smo imeli pred reformo, teformirani in že spremenjeni ali takrat reformirani programi.
Reforma pedagoškega izobraževanja sproža več sistemskih in drugih vprašanj, ki jih je razprava v republiškem komiteju razčlenila in zavzela do njih tudi stališče (stališča republiškega komiteja objavljamo na 7. stra-
ti).
Znotraj srednjega izobraže-vanja še niso poenoteni pogledi na izobraževanje za delo v Vzgojno-varstvenih organizacijah. Čeprav poteka delo v sred-»jih pedagoških šolah po novih Programih dokaj urejeno in aspešno, se pojavljajo nove za-tisli, naj bi zaradi programske s°rodnosti vključili v te pro-
grame tudi nekatere sorodne usmeritve (kulturološko, druž-boslovno-jezikovno ipd.). Na ravni višjega in visokega izobraževanja so stvari še bolj zaplete-ne. Medtem ko je vzgojiteljicam za sedaj višja izobrazba še zmeraj le želja, bo tudi visokošolsko izobraževanje učiteljev (na drugi stopnji visoke šole) ostalo zaradi sedanjih gospodarskih razmer še naprej samo vizija. Pedagoški akademiji izobražujeta učitelje za razredni in predmetni pouk v osnovni šoli, ločeno od njih in z njimi dosti nepovezano pa poteka izobraževanje srednješolskih učiteljev na posameznih fakultetah. Ob tem se vedno bolj vsiljuje prepričanje, da mora biti sistem pedagoškega izobraževanja enoten in da morajo biti v njem med seboj čim bolj povezani vsi njegovi nosilci. Medsebojno dogovarjanje in sodelovanje med posameznimi šolami in ravnmi bo vsekakor boljši izhod kot pa zaverovanost in zaprtost posamezne šole vase.
Možnosti za zaposlovanje dajejo prednost dvopredmetnosti tako na višji stopnji,osnovne šole kot v Srednji šoli, kjer je to seveda mogoče in razumno. Iz istega razloga ne bi bilo pametno
v vsaki strok) za vsako ceno ločiti pedagoško in nepedagoško smer, saj je kroženje strokovnjakov iz prakse v šolo in nazaj postalo pri marsikaterih predmetih vse bolj zaželjeno. Odprto pa ostaja vprašanje razmerja med strokovno in pedagoško usposobljenostjo, med deležem strokovne in pedagoško-andragoške izobrazbe, v šolah s posebej prilagojenimi programi pa tudi med stroko in posebno pedagoško usposobljenostjo.
Ko je -Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo sklenil razpravo je poudaril, da je potrebna o teh vprašanjih še širša razprava. V njej naj povedo svoje mnenje tudi pedagoški delavci iz prakse kot soustvarjalci nove šole. O vsem tem naj povedo svoje stališče uporabniki in izvajalci pedagoškega izobraževanja pa tudi drugi delavci in občani, saj spada šola med zadeve posebnega družbenega pomena.
J. V.
doslej opravljali v 300 let starem Stiškem dvorcu v starem delu Ljubljane, polovico dejavnosti pa na drugih štirih ali petih podobnih stavbah, raztresenih po Ljubljani.
Novi Pedagoški center v Ljubljani, ki ga je načrtoval prof. dr. Koželj s svojo skupino, bo sprejel pod svojo streho Pedmjoško akademijo, katedro za SLO in DS pri Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo in Srednjo vzgojiteljsko šolo. Tri leta ga je gradilo Splošno gradbeno podjetje Grosuplje z drugimi kooperanti. Glavni investitor je Pedagoška akademija Ljubljana, soinvestitorja pa vzgojiteljska šola in katedra za SLO in DS. Celotna naložba je veljala 370 milijonov din. Izobraževalna skupnost Slovenije je prispevala 290 milijonov, okrog 80 milijonov Občinska izobraževalna skupnost mesta Ljubljana in ožje območje. V tretjem letu gradnje so priskočile na ponjpč še občinske izobraževalne skupnosti, ki so posodile ali odstopile 40 milijonov. Pedagoški center stoji na 15.000 kvadratnih metrih bruto površine in ima okrog 2 hektarja zemljišč ali igrišč.
Pedagoški center si bodo delili sporazumno: približno dve tretjini ga bo uporabljala pedagoška akademija, četrtino vzgojiteljska šola, dvanajstina pa ga bo na voljo katedri. Skupne prostore, kot so telovadnica, dvorana, idr., bodo uporabljali vsi; vzgojiteljski šoli bodo na voljo tudi specializirane učilnice za pouk. Predvidevajo da bo v center prihajalo okrog 2.000 učencev in študentov, 200 pedagoških in drugih delavcev in še dva do trikrat na teden 1.3000 študentov ob delu. Učilnice bodo zasedene po 10 ur na dan,zato bo zelo težko uskladiti delovni urnik. Kot kaže, ne bo za nikogar prostorskega razkošja, kot so spočetka predvidevali. Pedagoški center bo imel obrat družbene prehrane na 600 kvadratnih metrih površine, ki ga bo opremil in oskrboval študentski center. V njem se bodo lahko prehranili vsi m-iz centra in študentje iz drugih fakultet in bližnjih stolpičev. Neprecenljive vrednosti za fakulteto pa tudi za občane je prav gotovo moderna telovadnica na 1.200 kvadratnih metrih. V njej lahko vadijo kar tri skupine hkrati, ker jo je mogoče pregraditi s pregradnima stenama, imajo pa še manjšo telovadnico za korektivno gimnastiko in ritmično vzgojo. Center se lahko pohvali s knjižnico s 180
sedeži v zgornjem nadstropju, globoko spodaj pa imajo moderno zaklonišče za 900 .ljudi. Naj povemo, da so zaradi znanih gospodarskih težav ostala nekatera dela nedokončana npr.: igrišča, medio-center, računalniška enota in še kaj, to pa bodo urejali postopoma. Predvidevajo, da bodo center opremili za življenje in delo takoj po letošnjih novoletnih praznikih. Prav gotovo je stavba velika pridobitev za vse tri šole, saj se bodo rešile dozdajšnje stiske in bodo imele neprimerno boljše možnosti za delo.
In kako bo v prihodnje? Naj povemo, da ima zdajšnja pedagoška akademija vsako leto 500 rednih študentov, 70 rednih učiteljev, in 50 zunanjih sodelavcev. Študentje imajo od 25 do 28 predmetnih vezav.
Novi pedagoški center bo tudi omogočil znanstvenoraziskovalno delo, ki doslej skorajda ni bilo mogoče, hkrati pa bo omogočal boljše usposabljanje učiteljev za sodobno osnovno in celodnevno osnovno šolo. V teh ugodnih delovnih razmerah se bo pedagoška akademija lahko dostojno pripravila na prehod v izobraževanje učiteljev na visoki stopnji, ko bodo gospodarske razmere ustreznejše.
Slovesnost je še posebej obogatil izbran kulturni spored, kjer se je prepletala pesem ženskega zbora študentk razrednega pouka in mešanega zbora oddelka za glasbeno vzgojo Pedagoške akademije pod vodstvom Jerneja Habjaniča in recitacije. Učenci Srednje vzgojiteljske šole (3. in 4. raz.) pa so povezali glasbo, ples in recitacijo v usklajeno celoto.
Prisrčna, skromna zdravica je povezala študente, profesorje, goste in nastopajoče.
Naj sklenemo z besedami dekana Pedagoške akademije v Ljubljani Ivana Škofleka: »Posebno zahvalo smo dolžni Izobraževalni skupnosti Slovenije, občinskim izobraževalnim skupnostim, predsedstvu republiške konference SZDL, Mestni izobraževalni skupnosti in Izvršnemu svetu skupščine SRS za vso podporo in pomoč. Še posebe j bi se radi zahvalili številnim posameznikom.
In še stavek, ki ga je dr. Jurij Ku/iaver namenil študentom: »Želim, da bi z enako ljubeznijo študirali in delali v njej, kot smo jo gradili mi!«
TEA DOMINKO
Odlikovancem je spregovoril predsednik sveta Pedagoške akademije Geza Čahuk, predsednica Republiškega komiteja Majda Poljanšek pa je podelila odlikovanja Predsedstva SFRJ naslednjim predavateljem in delavcem Pedagoške akademije v Ljubljani:
FRANCE PLEVNIK, višji predavatelj na oddelku za matematiko in fiziko — odlikovan z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki,
EVALD BRAČKO, višji predavatelj na oddelku za matematiko in fiziko v pokoju -—odlikovan z redom dela z zlatim vencem,
mg. JOŽE DRAŠLER, višji predavatelj na oddelku za biologijo, kemijo in gospodinjstvo — odlikovan z redom dela z zlatim vencem,
MILOVAN KRANJC, višji predavatelj na oddelku za likovno vzgojo v pokoju —odlikovan z redom dela z zlatim včtičem,
dr. MARIJA LIPUŽIČ, višja predavateljica na oddelku za specialne pedagoge —odlikovana z redom dela z zlatim vencem,
KAREL PODHOSTNIK, višji predavatelj na oddelku za skupne predmete v pokoju — odlikovan z redom dela z zlatim vencem,
JOŽE VOGRINC, višji predavatelj na oddelku za razredni pouk — odlikovan z redom dela z zlatim vencem,
mag. VINCENC ŽNIDAR, višji predavatelj na oddelku za razredni pouk v pokoju —odlikovan z redom dela z zlatim vencem,
TOMAŽ WEBER, .višjipredavatelj na oddelku za zgodovino in geografijo —odlikovan z redom republike z bronastim vencem.
NEDA BRGLEZ, višja predavateljica sociologije z ureditvijo SFRJ, zdaj strokovna svetnica v Inštitutu za marksistične študije znanstveno raziskovalnega-atentra pri SAŽU — odlikovana z redom dela z zlatim vencem,
dr. ANTON KOTAR, višji predavatelj na oddelku za specialne pedagoge —odlikovan z redom zaslug za narod s srebrno zvezdo,
LOJZE LEBIČ, docent na oddelku za glasbo —odlikovan z redom zaslug za narod s srebrno zvezdo,
TATJANA STEFANCIOZA, bibliotekarka —odlikovana z redom dela š srebrnim vencem.
JOŽA WEBER, vodja študijskega referata, odlikovana z redom dela s srebrnim vencem.
dogodki
novosti
Ob dnevu republike so na Osnovni šoli Zbora odposlancev v Kočevju slovesno sprejeli 183 cicibanov v pionirsko organizacijo. (Foto in besedilo: F. Brus)
S samoupravljanjem k boljši šoli
Priporočilo V. kongresa jugoslovanskih pedagogov
Samoupravljanje učencev in učiteljev v vzgojno-izobraževalnem procesu moramo razvijati bolj odločno in uspešno. Izoblikovati moramo pedagogiko samoupravne družbe, ki bo pomagala razvijati še bolj humane odnose v vzgojno-izobraževalnem delu in bo prispevala k večji uspešnosti učiteljev, učencev in drugih sodelavcev. Odločneje moramo obračunati s pogledi, ki so v nasprotju s cilji in z vrednotami naše socialistične samoupravne družbe,
Tiako so zapisali v svojih priporočilih, ki so bila izoblikovana šele pred kratkim, udeleženci V. kongresa jugoslovanskih pedagogov, ki je bil od 10. do 12. maja t.l. v Sarajevu in je kot osrednjo temo obravnava! samoupravljanje učenceg ‘n učiteljev v vzgojno-izobraževalnem procesu. Pn tem se obračajo na vse pedagoge, šolske kolektive, samoupravne interesne skupnosti, znanstvene in strokovne organizacije in službe, ki lahko pomagajo pri poglabljanju samouprave učencev in učiteljev v učnem procesu.
Udeleženci kongresa menijo, da bi morali spremeniti sedanje predpise o vzgojno-izobraževalnem delu šote in odstraniti iz njih ostanke avtokratske pedagogike ter zastarelih pogledov na organiziranost vzgojno-izobraževal-nega dela. Tako bo šola lažje samoupravno zaživela in uspešneje usposabljala mlade za samoupravljanje. Skrajni čas je, so zapisali v priporočilih, da v šoli izpopolnimo stare organizacijske oblike in samoupravno prakso ter tako omogočimo učiteljem in učencem, da urejajo skupno življenje in delo bolj demokratično in človeško.
Premagati bi morali tudi sedanjo dvotirnost v samoupravni organiziranosti šole in jo nadomestiti s skupnim samoupravljanjem učencev, učiteljev in drugih sodelavcev. Samoupravno delovanje učencev in učiteljev naj bi potekalo ločeno samo v pionirski, mladinski in sindikalni organizaciji. Temeljni pedagoški kolektiv — oddelek, razred ali letnik — naj bi postal temeljna oblika neposrednega samoupravljanja učencev in učiteljev. Tu naj bi se usklajevali interesi, stališča in 'načrti. To bi pomembno poglobilo demokratičnost in humanost v Življenju in delu šole ter povečalo pedagoško učinkovitost vzgojno-izobraževalnega procesa. Pedagoška teorija in praksa pravita, da je oddelčni pedagoški kolektiv dovolj zrel za obravnavo in reševanje vseh pomembnejših1 vprašanj iz življenja in dela oddelka,
razreda in šole. Izkazal se je že pri načrtovanju, organiziranju in vrednotenju skupnih ter posamičnih prizadevanj, pri razvijanju zavestne discipline, tovarištva in solidarnosti med vsemi člani kolektiva. Z neposrednim delom in samoupravljanjem v oddelčnih kolektivih in drugih skupinah najlaže premagamo zastarele odnose in jih nadomestimo z uspešnejšimi vzgojnimi vplivi.
V delo oddelčne skupnosti se lahko primerno vključujejo tudi starši ter sodelujejo z učitelji in učenci pri načrtovanju in vrednotenju dela, pri organizaciji življenja in dela v oddelku, zlasti še pri izletih in prostovoljnih dejavnostih.
Udeleženci V. kongresa jugoslovanskih pedagogov priporočajo pedagoški in družben: javnosti, da se zavzame za večje sodelovanje učencev, staršev in mentorjev, pionirske, mladinske in sindikalne organizator ter drugih dejavnikov pri na.:rio'’u-nju, vodenju in vrednotenju vzgojno-izobraževalnega dela. Posebno vzgojno vredno t ima sodelovanje učencev pri priptnvi in izvajanju pouka, pri urejanju učilnic, kabinetov, delavnic at igrišč, pri izdelavi didaktičnih pripomočkov, pa tudi pri izbiri učnih oblik in metod, kadar to že zmorejo, pri ocenjevanju učencev in dogovarjanju glede domačih nalog, pri nagrajevanju proizvodnega dela in delovne prakse.
Učenci želijo bolj dejavno sodelovati v vseh oblikah vzgojno-izobraževalnega dela. Če jim to omogočimo, lahko veliko prispevajo k večji kakovosti dela. Učitelji pa lahko največ pripomorejo k razvijanju samoupravne dejavnosti učencev in staršev. Brez njihovega zavzetega sodelovanja ne moremo spremeniti sedanjega položaja učencev pri pouku in drugih dejavnostih, niti ne moremo nadomestiti tradicionalnih odnosov med učitelji in učenci z višjimi, samoupravnimi družbenimi odnosi.
Brez razvitih samoupravnih socialističnih odnosov v celotnem šolskem življenju in družbi pa ni mogoče uspešno razvijati samoupravne kulture in dati mladim trdnih temeljev delovne in moralne vzgoje ter jih oblikovati v duhu jugoslovanskega domoljubja in humanizma.
Jugoslovanski pedagogi pričakujejo, da jim bodo družbena in pedagoška javnost ter vsi, ki so odgovorni za nadaljnji razvoj vzgoje in izobraževanja, pomagali pri uresničevanju navedem:': ciljev in nalog.
J. V.
Kako poteka reforma vzgoje in izobraževanja v S A P Kosovo, v kakšnih raztfierah seje porajalo šolstvo v tej pokrajini in kaj so do zdaj dosegli? Na taka in podobna vprašanja je odgovarjal predsednik Republiškega komiteja za izobraževanje, znanost in kulturo SAP Kosova Šalih Nushi odgovorni urednici Prosvjetnega lista iz Sarajeva Vesni Sakota, njegove odgovore pa smo povzeli v tale sestavek.
Vzgoja in izobraževanja na Kosovu sta se v preteklem obdobju razvijala podobno kot drugod, zato imata tudi enake temeljne značilnosti kot v drugih območjih Jugoslavije. In vendar lahko zabeležimo nekatere posebnosti: za pokrajino Kosovo je značilna dediščina preteklosti
Rezprava o reformi višje srednje šole
v Italiji
Tudi Glasbena matica naj postane višja srednja šoia
V teh dneh poteka v italijanski zbornici zelo pomembna razprava o reformi višje srednje šole. Reforma predvideva ustanovitev štirih področij šolanja, in sicer: umetniško področje, jezi-kovno-literamo področje, področje družbenih ved ter naravo-slovno-matematično in tehnološko področje. Vsako področje šolanja se deli v več smeri, vseh smeri pa je sedemnajst. Področja šolanja so razdeljena takole: umetniško področje zajema glasbeno ter likovno in arhitektonsko smer; jezikovno-lite-ramo področje pa klasično in moderno smer. Področje družbenih ved je razdeljeno v pravno-administrativno smer, turistično in v smer humanističnih, psihopedagoških in socialnih ved. Naravosiovno-matematično in tehnološko področje zajema devet smeri: kmetijsko, biološko, kemijsko, informativno, mehansko, elektronsko in elektrotehniško smer, gradbeništvo in smer prevozna sredstva.
Vse to pove, da bo višja srednja šola v Italiji postala usmerjena. Trajal * bo pet let, dajala pa bo kulturno podlago; tej se bo na vsaki stopnji pridružilo poklicno izobraževanje Prvi dve leti bosta bolj splošno usmerjeni, v tem času se bo preverjala izbira smeri, vsebovali pa bosta predmete z vseh štirih področij. Z obiskovanjem dodatnega tečaja bo iz vsakega razreda mogoče prestopiti v razred druge smeri. Naslednja tri leta bodo razdeljena v navedenih 17 smeri. Prehod med njimi bodo omogočali dodatni tečaji in izpiti. Zadnji dve leti zajemata tudi praktično delo .v laboratoriju in delovno prakso zunaj šole.
Deželni sindikat slovenska šole je po posvetu s slovenskim šolskim odborom (tega sestavljajo po en predstavnik političnih strank, SKGZ, ZSPD, Slovenske prosvete in sindikata) izoblikoval predloge, ki so ob vstopu v reformo potrebni za razvoj slovenske šole v Italiji. Slovenskem dijakom mora biti zagotovljena možnost višjega srednjega izobraževanja v vseli smereh. V Trstu so tri slovenske strokovne šole: trgovski tehnični zavod, tehnični zavod za geometre in poklicni zavod z elektronsko, kemijsko in mehaniško smerjo. Po 30. členu zakonskega osnutka o reformi višje srednje šole bo vlada izdala odlok, po katerem bodo poklicni zav odi prešli delno v območje poklicnih deželnih tečajev, delno pa bodo spremenjeni v novo reformirano višjo srednjo šolo. Sindikat slovenske šole je med svoje zahteve v zvezi z reformo vključi! prehod poklicnega zavoda »Jožef Stefan« in šole Glasbene matice v novo višjo srednjo šolo. Glasbena šola, ki ima dolgoletno tradicijo in na stotine gojencev (podružnice sc v vseh večjih vaseh na Tr-
Več zanimanja za vzgojo in izobraževanje
Pogovor s predsednikom Komiteja za izobraževanje, znanost in kulturo SAP Kosovo Salihom Nushijem
nizka izobraževalna in kulturna raven prebivalstva, zaradi katere je bil komaj vsak četrti prebivalec pismen. Omrežje osnovnih šel je bilo povsem nerazvito, srednjih šol paskoraj ni bilo. Zaradi izredne zaostalosti na gospodarskem ppdročju pa tudi drugod je bilo treba v povojnem
žaškem in Goriškem), naj bi postala državna. Za zdaj je le »privatna šola«, ki živi in uspeva le z veliko požrtvovalnostjo svojih članov in vse slovenske skupnosti. Če bi postala državna, bi dajala denar za vzgojitelje in opremo država. To pa bi nedvomno pomenilo za glasbeno šolo veliko priznanje in pomoč.
isto velja tudi za poklicni zavod »Jožef Stefan«, ki bi imel potem več didaktičnega gradiva in opreme za laboratorij.
Za go riške Slovence je vprašanje, kako bo s strokovnim šolstvom, bolj zapleteno. Že nekaj let deluje v Gorici trgovski tehnični zavod »Žiga Zois«. Upajmo, da bo v na jkrajšem času odprta tudi slovenska sekcija na italijanskem tehničnem zavodu in bo tako zapolnjena vrzel na tem področju.
Če te smeri ne dobimo, moramo omogočiti slovenskim dijakom iz Trsla in Gorice obiskovanje te in podobnih šol v Sloveniji, diplome pa morajo veljati tudi v Italiji.
Poklicni zavod »Jožef Stefan« brganižira že nekaj let poletno delovno prakso za svoje dijake v Sloveniji. Tako so bili dijaki že na delovni praksi v novomeški tovarni zdravil Krka in v ljubljanskem Leku, v Iskri in še drugje. Delovna praksa v Sloveniji je bila za slovenske dijake s Trza škega zelo koristna in poučna, ker v Trstu nimajo te možnosti Zamejski Slovenci si maramo tako možnost šele uradno zagotoviti po 3. členu zakonskega osnutka o reformi višje srednje šole. Po 18. členu istega zakonskega osnutka bodo za poučevanje tujih jezikov lahko začasno zaposleni tuji državljani. To bi bili lahko tudi učitelji iz matične Slovenije, tudi strokovnjake za ' razne predmete, ki jih predvideva novi zakon v višji srednji šoli, bomo morali večkrat ;x> skati v Sloveniji. Za uresničevanje ciljev nove višje srednje Šole m za usmerjanje učnega osebja na tej novi šoli bodo po 24. členu zakonskega osnutka ustanovljeni deželni šolski sveti in deželni šolski uradi.'Slovenci v Italiji zahtevamo svoj deželni svet in slovenski šolski urad s slovenskim skrbnikom. Ta novi šolski organ bi sodeloval pri prilagajanju učnih programov našim razmeram (slovenskih šol), pri dolgoročnem načrtu za spopolnje-vanje šolskega osebja in pri odločanju o odprtju ali ukinitvi slovenskih šol na Tržaškem in Goriškem. Tako bi bila zagotovljena slovenskim šolam tista samostojnost, ki jo pričakujejo in bi pripomogla k boljšemu razvoju slovenskega šolstva v Italiji. Pričakujemo, da bo vsaj nekaj teh zahtev ugodno rešenih in da bo reforma slovenske šole v zamejstvu lahko v resnici zaživela.
obdobju, v novih družbenih razmerah ustvariti tudi povsem nove temelje. Zrasle so nove šole, šolali so učitelje raznih narodnosti, zagotovili boljšo gmotno podlago, nastajali so učbeniki in druga literatura v materinščini učencev, opismenjevali so prebivalstvo in zbujali zanimanje za prosveto in kulturo. S prizadevanji na tem področju so premagovali težke posledice iz preteklosti.
Za Kosovo je značilno tudi to, da je število prebivalcev zelo naraščalo. V takih razmerah in ob slabo razvitem gospodarstvu je bilo kaj težko uskladiti nagel in ekstenziven razvoj vzgoje in izobraževanja. Probleme so pomagali reševati delovni ljudje in prebivalci pokrajine, veliko pa je pripomogla tudi solidarnost delavcev vse jugoslovanske skupnosti.
Posebno značilnost razvoju vzgoje in izobraževanja je dala enotna vzgoja otrok in mladine različnih narodnosti v enotni šoli aii ustanovi, pa tudi pouk v več jezikih je bil sestavni del politike vzgoje in izobraževanja v večna-rodnostnih skupnostih, kakršna je naša.
, Povedati je treba tudi to, da so taka kulturna dediščina in zaostalost v izobraževanju, nerazvito gospodarstvo in omejene možnosti za napredek gospodarstva na Kosovu pomembno vplivali tudi na razvoj vzgoje in izobraževanja in na to, da se je njegov gmotni položaj tako počasi zboljševal. Počasneje so reševali tudi kadrovske in prostorske težave. Vse te razmere so se zrcalile v kakovosti vzgojno-izobra-ževalnega dela, v družbeno-go-spodarskih odnosih na tem področju pa tudi v premajhni povezanosti izobraževanja po osnovni šoli s potrebami združenega dela irt splošnega razvoja pokrajine.
Veliki dosežki
Kljub težavam pa sta vzgoja in izobraževanje v pokrajini Kosovo dosegla izredno visoko raven. Številke so zgovorne: zdaj je samo v osnovnem izobraževanju okrog 340 tisoč učencev aii več kot 95 odstotkov rodu, starega od 7 do 15 let. Število osnovnih sol se je v primerjavi s prvim letom po vojni potrojilo, v njih pa je sedemkrat več učencev. Število učencev albanske .narodnosti se je v tem obdobju kar za dvanajstkrat povečalo.
Tudi srednje izobraževanje se je zelo hitro razvijalo. V šolskem letu 1945—46 so imeli'v pokrajini samo 11 srednjih šol s 4370 licenci, zdaj pa sestavlja omrežje srednjega izobraževanja 50 izobraževalnih središč, v katerih se izobražuje približno 90. tisoč učencev; ti se v 32 strokah pripravljajo za 120 poklicev. Število učencev srednjih šot se je povečalo za več kot osemnajst krat, število učenčev albanske narodnosti pa za več kot petdesetkrat, Več kot 60 • odstotkov rodu, starega od 15 do 18 let, obiskuje šole srednjega izobraževanja ir, vzgoje. Na desetih fakultetah in sedmih višjih šolah, povezanih v univerzo Kosovo, študira okrog 45 tisoč rednih študentov in študentov ob delu. Na visokošolskih organizacijah je diplomiralo do zdaj približno 30 tisoč visoko strokovno usposobljenih kadrov različnih profilov, kar je izredno pomembno za gospodarski ir, celotni razvoj pokrajine in širše skupnosti.
Povedati je treba tudi to, da je ekspanzija izobraževanja, ki se postopoma umirja, prinaša tudi številne težave in protislovja; teh pa iii bilo mogoče zmeraj najbolje reševati. Vsi ti problemi so se zrcalili v kakovosti in uspehih vzgojno-izobraževainega dela in v celotni učinkovitosti vzgoje in izobraževanja.
MARKO PAULIN
Izmed 20 tisoč prosvetnih delavcev na vseh stopnjah izobraževanja jih je veliko brez primerne strokovne usposobljenosti, posebno na predmetni stopnji osnovne šole in v srednjem usmerjenem izobraževanju. Razmere se zelo počasi izboljšujejo.
ker veliko učiteljev odide iz prosvetne stroke; to je posledica nerešenega gmotnega položaja delavcev v vzgoji in izobraževanju pa tudi njihovega družbenega položaja in premajhnega zanimanja mladih za učiteljski poklic. Če upoštevamo, da še zmeraj nismo izoblikovali sistema za izobraževanje kadrov v skladu s potrebami nove samoupravne šole, potem ni težko ugotoviti, koliko nerešenih vprašanj je ostalo na tem področju in kako vse to vpliva na vzgojno-izobra-ževalno delo in pedagoške dosežke.
Veliko šol ima težave, ker jim primanjkuje prostora. Čeprav so v pokrajini odšteli že precej denarja, za to, da bi se prostorske razmere zboljšale, je v resnici še zmeraj tako, da pride na osnovnošolca komaj 0,7 kvadratnega metra, na učenca v srednjem usmerjenem izobraževanju pa 0,8 kvadratnega metra. To je seveda precej manj kot predpisujejo minimalni pedagoški normativi.
Izobraževanje še zmeraj ločeno od proizvodnega dela
Tudi naj novejše spremembe, ki potekajo v izobraževanju in vzgoji na idejnih temeljih 10. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije spremljajo nekatera protislovji in težave. To seveda ovira prizadevanja, da bi v pokrajini zajeli vse otroke v osnovno šolo, hitreje razvijali predšolsko vzgojo in posebno šolstvo ter izoblikovali ustrezno mrežo srednjega usmerjenega izobraževanja.
Izkušnje kažejo, da so z reformo dosegli marsikaj v razvoju izobraževanja in oblikovanju novega vzgojno-izobraževainega sistema, ki je podružbljen in ustrezno samoupravno organiziran, težko pa je z oblikovanjem novih družbeno-gospodarskih odnosov v tej dejavnosti po načelih svobodne menjave dela. Izobraževanje, posebno usmerjeno, se le počasi vsebinsko povezuje z materialno proizvodnjo in z drugimi deli združenega dela. Posledica vsega tega je, da se oblikuje mreža in sestava vzgojno-izobraževalnih organizacij usmerjenega izobraževanja pa tudi politika vpisa v srednje, višje irr visoke šole po številu vpisanih in glede na materialno-ka-drovske možnosti v občinah in šolah, ne pa po ugotovljenih in načrtovanih resničnih potrebah združenega dela.
Reforma srednjega usmerjenega izobraževanja, ki opravlja številne slabosti prejšnjega sistema, je pripomogla k višji ravni splošnega izobraževanja, precej pa je zmanjšala raven strokovne in poklicne usposobljenosti mladih za vključevanje v delovni proces. Zato se učeni, ki končajo srednjo šolo. še nadalje odločajo za izobraževanje na višjih šolah in fakultetah, namesto da bi se zaposlovali, vključevali v proizvodno delo in samoupravljanje ter se izobraževali z delom in iz dela. S tem pa je postavljena pod vprašaj ena najpomembnejših teženj reforme tega dela vzgojno-izobraževainega sistema, Na Kosovu je ta problem še izrazitejši kot drugod, saj je gmotna podlaga izobraževanja slaba, neustrezna pa je tudi kvalifikacijska sestava učiteljev. Opozorimo naj tudi na to, da je v tej pokrajini zelo težko zagotoviti proizvodno delo in praktični pouk posebno zato, ker so možnosti za zaposlovanje zelo omejene.
Tudi velika razdrobljenost strok in poklicev ni usklajena s sestavo dela in proizvodno tehnologijo.
Uresničevanje* reforme pa spremljajo še druge težave: neustrezno samoupravno interesno organiziranje usmerjenga izobraževanja, ki ne temelji na funkcionalnem načelu, pomanjkanje skupnega samoupravnega načrtovanja kadrovskih in izobraževalnih potreb, težnja, da bi ustanavljali središča srednjega
usmerjenega izobraževanja z večjim številom različnih strok in poklicev, neuresničevanje zasnove izbirne, fakultativne in drugih oblik izrednega pouka in proizvodnega dela, slaba programska povezanost srednjega usmerjenega izobraževanja ipd.
Posebej je treba poudariti, da tudi v novem vžgojno-izobraže-valnem sistemu, ki temelji na kongresnih opredelitvah, na marksistični znanosti in na teoriji in praksi naše socialistične samoupravne družbe niso izrabljene vse možnosti, da bi vplivali na oblikovanje odgovorne, delovno ustvarjalne, vsestranske in svobodne socialistične osebnosti. Prav tem, izredno pomembnim idejno-političnim vzgojno-izobraževalnim in pedagoško-didaktičnim vprašanjem namenjajo na Kosovu izredno pozornost, saj se zavedajo, da se morajo odločno upreti vsem oblikam sovražne indoktrinaciji: mladih. Na vse to so jih opozorili dogodki v preteklem letu, ki so jih izzvali sovražniki, pristaši albanskega nacionalizma in iredentizma in vplivali na del srednješolcev in študentov.
V zadnjem času namenja vsa družba več pozornosti vprašanjem vzgoje in izobraževanja, to pa bo pripomoglo, da se bo šola še bolj povezala »z družbenim
okoljem. Oblike takega sodelo- | vanja je treba nenehno spodbujati, razvijati in bogatiti. S pospešeno idejno-politično dejavnostjo, ki poteka v pokrajiniv vseh okoljih in na vseh ravneh, posebno na univerzi in v srednješolskih izobraževalnih središčih, z dosledno idejno-politično diferenciacijo, s spremembami v predmetnikih in učni!1 načrtih, z novimi učbeniki in literaturo, z okrepljenim vzgojne idejnim delom z mladino in organiziranimi akcijami se razmere v pokrajini izboljšujejo hkrati pa odpravljajo slabosti, ki so se pokazale še pred nedavnim.
Ob koncu pogovora je Šalili Nushi poudaril: »Zavedamo se. da je od pripravljenosti in zavzetosti za dosledno uresničevanje teh in drugih aktualnih nalog v izobraževanju in vzgoji odvisno tudi uresničevanje vseh drugih ciljev in nalog na tem področju pri izgrajevanju nove samoupravne socialistične šole. K temu nas zavezujejo jasna in enotna stališča, zapisana v akcijskem programu pokrajinskega komiteja Zveze komunistov Kosova,
v političnih stališčih CK ZKJ, V 1
dokumentih 13. konference ZK Kosovo, 9. kongresa ZK Srbije in še posebno 12. kongresa jugoslovanskih komunistov.«
Tako kot pred sto leti
O perečih šolskih vprašanjih koroških Slovencev
V zadnjih desetletjih Avstro-Ogrske je naše prednike ogrožala nekoliko prikrita germanizacija. ki so jo izvajale takratne državne oblasti, hkrati pa so bili tarče najhujšega raznarodovalnega terorja nacionalističnih ali »natančneje šovinističnih društev, npr Peutscher Schulve-reir. in Lega Nazionale, ki sta bili uradno sicer »zasebni«, v resnici pa orodje »velike Nemčije« in »velike Italije«. Ker niso dobili tistih slovenskih javnih šol, ki bi jim po praviri pripadale, so ustanavljali svoje zasebne otroške vrtce in osnovne šole.
Po skoraj sto letih naši rojaki na avstrijskem Koroškem spet odpirajo zasebne dvojezične otroške vrtce in razmišljajo O tovrstnih osnovnih šolah. Krog je (skoraj) sklenjen. Najnovejši ra-' zvoj je hkrati ironičen in tragičen ter za naše severne sosede ni ravno najboljše spričevalo.
O najnovejšem stanju na Koroškem sta v Ljubljani pred kratkim preda a!a voditelja obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev dr. Matevž Grilc in inž. Peter Weiser. Del njunega prikaza, ki je bilo v sklopu predavanj o perečih manjšinskih vprašanjih pri nas in v svetu in jih že nekaj časa uspešno prireja ljubljanski Inštitut za narodnostna vprašanja, je bil namenjen tudi perečim šolskim vprašanjem koroških Slovencev.
Slika, ki sta jo razgrnila poslušalcem, ni bila posebno razveseljiva. Na Koroškem še zmeraj žalostno odmeva dogodek iz leta 1958^—59 — ukinitev obvezne dvojezične osnovne šole. Od takrat dopuščajo šolske oblasti le to, da se lahko otroci vsako leto posebej prijavijo k dvojezičnemu pouku v osnovni šoli, vendar pa so zaradi tega načina,starši šolarjev izpostavljeni pritiskom raznih vrst, zlasti ekonomske narave. Poznavalec razmer v Av-stro-Ogrski bo s kislim nasmehom ugotovil staro resnico: »Nič novega«. Koroške šolske oblasti dosledno vračajo v slovenščini napisane vloge, smo pa tudi priče poskusom zoževanja ozemlja, kjer je mogoč dvojezični pouk, na področje, na katerem velja leta 1976 sprejeti zakon o narodnih skupinah. To ozemlje predstavlja le tretjino vsega dvojezičnega območja Koroške, zato bi se ob uresničenju teh ukrepov bistveno zmanjšalo število dvojezičnih -osnovnih šol,s tem pa pospešila germanizacija. Koroški Slovenci zavračajo tudi
zamisel o osrednjih dvojezičmii šolah, kamor bi vozili otroke od drugod, saj hi tako prekinili njihove vezi z okoljem ter zlasti Z nemško govorečimi vrstniki in jih tako zaprli v neko obliko geta-
Avstrijske oblasti že nekaj I časa razmišljajo o Jolsk' reformi. Zdajšnjo osemletno gimnazijo naj bi »prepolovili« in omejili na zadnja štiri leta. Tak ukrep bi verjetno sicer moderniziral avstrijsko šolstvo, vendar pa bi škodoval koroškim Slovencem. Znano je poslanstvo, ki ga -opravlja celovška Državna gimnazija za Slovence. Njeno delovanje bi bilo bistveno okrnjeno, če bi prihajali nanjo dijaki po osmih in ne — tako kot zdaj — po štirih letih osnovnega šolanja. V tem osemletnem -r- osnovnem vzgojno-izobraževalnem procesu bi se najbrž mnogi tudi asimilirali.
Koroški Slovenci se zavedajo, da ob pretežno humanistično usmerjeni gimnaziji, ki je za zdaj njihova edina srednja šola, čedalje bolj potrebujejo tudi srednje šole drugačnih, zlasti tehničnih usmeritev. Prvi korak v teh prizadevanjih je nedvomno enoletni tečaj za maturante slovenske gimnazije na trgovski akademiji. Treba pa bo narediti še več za to, da bi otrokom zavednih koroških Slovencev ne bilo treba obiskovati nemških srednjih šol, zato ker slovenskih, s podobno usmeritvijo pač ni.
Na koncu se vrnimo k dvojezičnim otroškim vrtcem. Slepomišenje in uresničevanje določil »po črki« ne po vsebini je povzročilo, da tovrstnih javnih ustanov še ni mogoče pravno utemeljiti Sedmi člen avstrijske državne pogodbe, ki sicer zagotavlja manjšinam narodnostne pravice, ne pa tudi pravico do šolanja, namreč ne govori o otroških vrtcih, ker jim v letu 1955 še niso pripisovali tolikšnega pomena, kot jim ga pripisujejo zdaj. Tako so še koroški Slovenci zatekli k preskušeni metodi samopomoči in ustanovili svoje zasebne dvojezične vrtce v Celovcu, St. Petru pri Šentjakobu v Rožu in v Št. Primožu v Podjuni. Njihovo delovanje je že pripomoglo, da se je več učencev prijavilo k dvojezičnemu pouku v osnovnih šolah. Po dolgih desetletjih Slovenci * svojim zasebnim šolstvom spet uresničujejo tisto, česar oblast t javnim šolstvom ne more (ali noče) izpolniti.
ANDREJ VOVKO
OČE NAJ BI BIL... MATI NAJ BI BILA...
Jabolko ne pade daleč od drevesa
<■
v
ll,
i-
i-
T
it
i-
!0
r-
3-
ki
v-
.ti
e,
i* *
v
10
ib
1“
j-
|U
ia
in
i-
a,
v
K
!e
)-
Vrednostni sistem staršev, družine in drugih vzornikov 'rajno usmerja življenje otrok, ki Po vzgojiteljih sprejemajo vzore 'n ideale družbe, kulturnega °koija, pa tudi njegove predsodke. Vrednostni sistem vzgojnih Prizadevanj v naših družinah je razpet med deklariranimi sociali-stičnimi družbenimi odnosi (bratstvo, enakost, svoboda...) ■n podedovanim patriarhalnim sistemom zmage močnejšega in ^zmotljivosti nadrejenega.
Čeprav sodobna naglica življenja odtujuje človeka od njegovih najglobljih potreb (čustvene vezi in zaupanje) in ga sili v uveljavljanje z delom, razu-Uiom, s tehniko in v boj s soljud-uii, ostaja družina še zmeraj predvsem zavetje človeka, ki se oblikuje, oče in mati pa njegova prva in najpomembnejša vzornika.
Trditev psihoanalize, da se življenje odraslega človeka kaj malo razlikuje od tega, kar se je človek »naučil« v otroštvu, se Ponavlja tudi v naši raziskavi o identifikacijskih vzorih petnajstletnikov v Mariboru.
Ideali v senci agresivne kulture
Ideali preteklosti (čistost, moč, pravičnost, skromnost, ponižnost) so še zmeraj uveljavljeni v zavesti in podzavesti vzgojiteljev, bolj naravnih, kot poklicnih. Ubogljiv otrok je hkrati vzoren in priden. Iz spoznanj psihologije in drugih ved pa vemo, da je zdrava osebnost pogumna, raziskujoča, sodelujoča, svobodomiselna ... Večina mater je za-) skrbljenih, ko otrok v prvi kljubovalni dobi zacepeta svoj prvi ne bom, še bolj pa so obupane, ko pubertetniki loputajo z vrati, se upirajo zapovedim, tekajo za svojimi sodobnimi vzori na kolesih, uživajo v pop glasbi z ojačevalci, uvajajo svojo modo... So-
ciologija pravi, da je razpad patriarhalne kulture v našem času najbolj boleč v družinah, v revoluciji med starši in mladostniki.
V mentalnohigienskih posvetovalnicah si prizadevamo obupane starše razumeti, preusmeriti njihove predsodke o »ubogljivosti« otrok v nujnost »upora za svobodo«, nadobudne upornike pa poskušamo preusmeriti iz destruktivne upornosti za vsako ceno v iskanje boljših idealov.
Prenašanje vrednot iz roda v rod
Vsi ljudje dobivamo prve izkušnje zaupanja v bližnjega po materi, si okrepimo pogum za tveganje po očetu in v otroštvu bolj z občutki kot s pametjo sprejemamo zapovedi (in prepovedi) staršev, se jirn upiramo, podredimo ali pa jih spremenimo in si tako utrdimo svoj značaj.
Za sodobno družinsko vzgojo je že nešteto priročnikov, nekdanjo vzgojno berivo Katekizem in Sveto pismo so že zdavnaj izpodrinila dela B. Spoka, S. Freuda in mnoga domača dela. In vendar starši v naglici pogosteje ravnamo po občutku, instinktu in predsodkih, kot pa po presoji in dopustljivosti. Večina sodobnih mater radovedno otroško roko, ki vse potipa in se maže, najprej udari, šele potem pa pomisli, da je otrok pač radoveden in želi spoznavati svet.
V posvetovalnicah starši velikokrat pravijo: Vem, kako bi moral(a), toda, ko je sila, je klofuta prva pri roki.
Pretepanje in kaznovanje se v vzgoji mlajših rodov umikata v ozadje, še zmeraj pa ostaja »prepričevanje« starejših in pametnejših staršev, ki se jim mladi tako odločno upirajo. Tudi tako imenovano »mehko nasilje« staršev ima lahko celo hujše posledice kot pa odkrita agresija.
Najtežje pa se spreminjajo
predsodki staršev o »dobri vzgoji«. Ideal »ubogljivosti otrok« je tako zelo razširjen, da mu nasprotje — »svobodno iskanje lastnega jaza« res še ne more konkurirati. Dogaja se, da permisivne metode vzgoje večkrat uporabljajo v prevzgojnih domovih kot pa v »normalnih šolah« ih doma.
V naši agresivni kulturi se nismo naučili zaupati v zdrav in naravni otrokov razvoj, v radovednost, radodarnost in simpatijo. Podedovali smo prepričanje, da je treba radovednost skriti, iskrenost še bolj — svet je nevaren, nujno se je bojevati z drugimi za boljši kos kruha. Res, da so socialistični vzgojni ideali in smotri zapisani v ustavi, naravni in poklicni vzgojitelji pa smo zelo
Ijem, očetom, pametnejšim, postavlja proletarska revolucija ideal svobode, enakosti, bratstva, sočutja do šibkih, nežna čustva matere in dopolnjevanje očetovske razsodnosti z materinsko nežnostjo.
Kljub deklariranim idealom komunizma in socializma pa v sodobnem načinu življenja prevladuje stehniziran porabniški način: čimveč zaslužiti, gojiti družino, biti zvest državljan, veliko porabiti in biti zadovoljen.
Petnajstletniki nas kritizirajo
Normalno in optimistično je, da mlad človek v puberteti kritično pregleda ideale staršev ali vzornikov in jih zavrne, spre-
Srečno otroštvo (Foto: Goran Rovan) -
obremenjeni s podzavestnimi ostanki vzgoje k pokornosti iz preteklosti.
Matricentrični ideali naše patriarhalne kultur©
Nasproti tisti naravi patriarhata, ki se razvije v strahu pred avtoriteto, strahu pred bogom, kra-
meni ali dopolni. Izražena in zamolčana nasprotja med starši in mladostniki se kažejo v neuspehu v šoli, zapravljanju časa, lenobi, lagodnosti pa tudi v obupu, delinkventnosti ali suici-dalnosti.
Mladostnikovo potovanje v zrelost je dolgotrajno, naporno, včasih tudi groteskno. Če znamo
Nesmiselno je plavati proti toku
Pogovor z anglistko, prof. Dušico Kunaver
i-
ie
ia
o
1'
A
e
i-
a
o
>-
i*
i'
iC
i'
11
i-
b
a
o
k
:i
r
a
e
i.
s
t
z
li
Za nas šolnike je značilno, da se le s težavo izmotamo iz problemov, pri Dušici Kunaver pa dobi človek vtis, da je kos vsakršnim težavam. To zmorejo seveda le/iepoboljšljivi^optimisti in entuziasti. Pri njej ni čutiti dvomov, negotovosti, strahu. Povsod vidi rešitev. Najbolj dragocen pa se mi zdi njen pretanjeni posluh za otroka, zlasti za tistega, ki v svojih mladostnih krizah povzroča težave ne le sebi, temveč tudi drugim. Učitelji smo posneli marsikatero njeno vzgojno in metodično izkušnjo, sicer pa je najboljše, da spregovori sama.
9 Ste učiteljica angleškega jezika na osnovni šoli. Ali lahko navdušite vse učence za ta predmet?
— Ne. Marsikateri učenec si misli, »da bi brez angleščine prav tako dobro živel«. Toda to je razumljivo. Vsfljudje pač nismo za Vse. Trudim pa se, da bi bila angleščina zanimiv predmet in da bi vsaj občasno navdušila tudi tiste učence, ki ne kažejo posebnega zanimanja zanjo. Narediti svoj predmet zanimiv — to je sicer laže reči kot narediti, vendar menim, da je mogoče tudi suhoparno snov popestriti s kakšno drobno zanimivostjo. Zadostuje že kaka pripoved, podrobnost iz življenja kakega znanstvenika, opis krajevne posebnosti, legenda. anekdota. V, tišini in pozornosti, ki nastane v razredu ob zanimivi pripovedi, učitelj zlahka nadaljuje z učno snovjo. ^
• Kolikor vem, pišete učbenik za dodatni pouk angleščine. Nam lahko poveste kaj o tem?
— To bo sprva le poskusno gradivo, ki se bo dokončno izoblikovalo šele tedaj, ko bodo uči-'ulji pridali svoja mnenja in izkušnje. V pripravi je gradivo za vse razrede: za peti razred ga je Pripravila Doris Križaj, za še-štega Vida Gruden-Sulič, za sedmega in osmega pa jaz. To
gradivo, ki smo ga pripravile na predlog Zavoda SRS za šolstvo, je zdaj v končnih pripravah za tisk in upamo, da ga bodo učitelji v drugem polletju letošnjega leta že začeli uporabljati. Zdaj nimamo nobenega gradiva za dodatni pouk angleščine.
C S čim se vam najbolj posreči pritegniti učence?
— Navadno je treba potrkati na »srce«, da učenec odpre glavo. To seveda ni zmeraj mogoče, velikokrat pa je. Za uvod v novo snov uporabim ponavadi kako pripoved. Ob koncu pripovedi se ravnam po pravilu: »Jaz vam zgodbo, vi meni slovnično pravilo.« Učenci spoznajo, kako oblikujemo to ali ono obliko v jeziku.
9 Ali ste sploh kdaj maloduš-ni, prizadeti, žalostni, obupani?
— Malodušje, prizadetost, žalost in obup zelo dobro poznam iz svojih prvih let poučevanja. Odkar pa jemljem otroke take, kakršni so, je vse dobro.
Zgodilo se mi je že, da sem kar sredi ure pobegnila iz razreda in mislila, da se bo podrl svet. Nič takega se ni zgodilo, z leti sem doumela, da je vsak rod drugačen od prejšnjega; da meril iz svoje mladosti ne morem uporabiti za današnjo mladino, da se
moram spremeniti jaz in ne svet okoli mene. Plavati proti toku je nesmiselno. Razumela sem, da si danes mladi sicer res veliko upajo in si veliko več dovolijo, da znajo biti drzni in tudi predrzni, . zato pa nič manj sprejemljivi za vse, kar je lepo in dobro. Vredno
Dušica Kunaver
se je ustaviti ob njih in jim prisluhniti. Mladi so odsev dobe, v kateri živijo. Ne moremo jih vka-lupiti v svoje modele. Saj res: kdo pa nam zagotavlja, da so naši modeli najboljši? Ofc:.
9 Se vam zdi, da vsak učitelj prehodi tako pot?
— Vsak učitelj doživlja vsak dan svoje zmage in poraze, pomembno je le, da še ne vrže puške v koruzo.
9 Kaj bi svetovali mlajšim kolegicam in kolegom, da bi bili uspešni?
— Predvsem tole: poiskati moraš Svojo izvirno pot. Mlad učitelj mora najti predvsem samega sebe v razredu. Prav je, da išče nasvete, da se pogovarja s kolegi o šolskih težavah, da upo-
rablja njihove izkušnje; dober pedagog pa bo postal šele tedaj, ko bo našel način dela, ki bo skladen z njegovim značajem in njegovo osebnostjo.
Nekaj izhodišč pa si mora vsak učitelj vendarle postaviti:
— Spoštovati mora otroka, ga ceniti in upoštevati; ne sme ga podcenjevati ali poniževati. Za ponižanje se znajo otroci prav tako ali še huje maščevati kot odrasli.
— Učitelj se mora zavedati, da si avtoritete ni mogoče izsiliti. Z avtoriteto je tako kot s spoštovanjem: ne moremo si ga vzeti, nekdo nam ga mora priznati. Če učitelj hoče, da ga bo učenec spoštoval, ga mora tudi sam spoštovati.
— V razredu se mora učitelj obvladati, sicer ne bo mogel obvladati razreda. Če se učitelj razjezi takrat, ko ga razjezijo otroci, pomeni, da so v resnici obvladali oni njega.
— Nadvse pomembno je pritegniti učenca k sodelovanju kot soudeleženca v skupni nalogi. Oba, učenec in učitelj imata torej skupno nalogo: predelati snov.
— Učenca je treba obravnavati kot čimbolj odraslega, saj si tega vendar najbolj želi. Učenci radi sprejemajo tudi take naloge, ki jih ni v programu. Težja naloga jim pomeni priznanje, zato jo bodo skušali opraviti po svojih najboljših močeh, To pravilo seveda ne velja.zmeraj, a nič zato, saj tudi ni vsak dan nedelja.
Treba je zaposliti predvsem sposobnejše učence. Manj sposobni imajo že z redno snovjo dovolj dela. V šoli pa morajo biti zaposleni vsi, da ne bo časa za razgrajanje. S tem ko učitelj predaja ’ isedo učencem, se tudi izogne problemu nediscipline. Razgrajati med tem, ko govori sošolec, je vendar netovariško...
— Uro si mora učitelj pripra-
počakati, spodbuditi dobro, bomo čez nekaj let doživeli zadoščenje, da trud ni bil zaman.
Da bi se bolje razumeli
Vzroki človeškega vedenja so bolj v poprejšnjih družbenih pojavih kot v človeški zavesti. Poskušali smo ugotoviti, koliko zavedni in še bolj nezavedni vzgojni vplivi oblikujejo pet-najstletnikova stališča do naravnih vzgojiteljev.
Vzgojne ideale in vzore opisujejo (poleg bivanja v mestu ali na vasi, poklica in izobrazbe staršev, njihove prisotnosti ali odsotnosti) tudi najbolj zaželene lastnosti idealnega vzornika.
Oče naj bi bil zmeraj: skrben, delaven, marljiv (84%); pravičen, resen, zanesljiv (74%); čustven, nežen, dobrosrčen (69 %); v prostem času doma (58%); veder, vesel, šaljiv (54%); razsoden, strog, odločen (52%).
Oče ne bi smel biti nikoli odsoten, preveč zaposlen, alkoholik, zapravljivec, zagrenjen, žalosten, malodušen, jezljiv, živčen.
krivičen, prestrog, neresen, nezvest, ženskar in ne bi smel pre-. tepati otrok.
Realni in normalni očetje so živa bitja, nekje v sredini rned mladostnikovim idealom — zmeraj skrben, pravičen, dobrosrčen ... in nikoli alkoholik, jezljiv, malodušen, neresen.
Mati bi morala biti zmeraj: čustvena, nežna, dobrosrčna (88 %); skrbna, delavna, marljiva (85 %); pravična, resna, zanesljiva (79 %); več časa doma, z nami (65 %); vedra, vesela, šaljiva (59 %); razsodna, stroga, odločna (50%).
Mati ne bi smela biti nikoli odsotna, prezaposlena z delom, alkoholičarka, zapravljivka, žalostna, zagrenjena, malodušna, jezljiva, živčna, krivična, prestroga, neresna, nezvesta...
Zanimiva je primerjava, kaj pričakuje mladostnik od očeta, matere, učitelja in prijatelja. Za mater je večini povsem jasno, da pričakuje od nje čustvenost, nežnost, dobrosrčnost — brez pomislekov (80 do 100%). Očeta sprejemajo mladostniki bolj kot lik pogojne ljubezni: najprej naj nas oskrbi za življenje, sledi presoja po pameti, šele na tretjem mestu so nežna čustva, dobrosrčnost.
Pričakovanja mladostnikov so-torej kulturno programirana: mati je še zmeraj pretežno lik zaupanja, nežnosti, čustvenosti in varnosti, oče pa lik razsodnosti, spoštovanja, avtoritete, pameti. Tudi biološka funkcija matere in očeta se sklada s pričakovanji mladostnikov. Najbrž sodobni boj za »enakopravnost« ne pomeni izenačenja funkcije matere in očeta, moškega in ženske, ampak premišljeno družbeno odločitev, da bomo dali enak pomen ženskim čustvom, domačnosti in dobrosrčnosti, kot ga dajemo moški pameti, zaslugam in strogosti.
Harmonija čustev in razuma
Pridružujemo se mnenju Milice Bergantove in drugih teoretikov, ki pravijo, da je zdrava vzgoja kultivirane osebnosti mogoča s kombinacijo stroge (očetovske) represivnosti in dopuščajoče (materinske) permisivnosti. Odnos staršev do otrok naj ne bo samo preprosta zapoved, zahteva, grožnja, temveč vodenje mladostnika v spoznanje, da si oba enako, roditelj in otrok, želita uresničevati vsak svoje želje, upoštevati želje in potrebe drugega in se vztrajno truditi za obogatitev življenja, za zdravje, uspeh, razumevanje, svobodo in ustvarjalnost.
viti tako, da v njej ne bo premorov. Tudi medtem, ko pregleduje domače naloge ali vpisuje v dnevnik, naj učenci pišejo kako vajo ali imajo kakšno zadolžitev. Če pa se razred razživi, ga je težko umiriti.
— V razredu naj učitelj čim manj tarna, očita, se prepira in stresa jezo.
9 Dalj časa ste vodili aktiv anglistov občine Ljubljana Šiška. Se vam zdi ta oblika strokovnega izpopolnjevanja smiselna in uspešna? Kakšne so vaše izkušnje in predlogi?
— Mislim, da so aktivi zelo primeren način sodelovanja med kolegi, seveda pa je vse odvisno od ljudi, če si ie-ti znajo enakopravno in tovariško izmenjavati' izkušnje. V našem aktivu Vse kolegice rade prihajamo na taka skupna srečanja. Domenjene smo, da ob vsakem aktivu ena od nas prikaže vzorni nastop, nato pa obravnavamo različne aktualne teme — diferenciacijo, individualizacijo, legastenijo, skupinski pouk itd.
9 Veliko premišljujem o kazni kot vzgojnem ukrepu. Poskušala sem vzgajati brez nje, pa so me. starši, kolegi in razredni kolektiv prepričali, da otrok dandanes še ni zrel za vzgojo brez kazni. Kako rešujete to problematiko v razredu vi? Kje najdete največ pomoči, če se znajdete v stiski? Katera spoznanja vas vodijo pri vzgoji?
— Načelno nisem za odstranitev kazni, saj je tudi življenje ne izključuje. Naše življenje je zajeto tudi v kazenskem zakoniku, kjer je vse natanko zapisano, kakšna kazen je predvidena za kakšen prestopek. Zato mora otrok vedeti, da je na svetu tudi kazen. Paziti pa moramo, da s kaznijo otroka ne žalimo in ne ponižujemo.
Menim pa, da mora ob otro-
kovem prestopku učitelj opraviti s krivcem sam in to takoj, ne pa čakati na razrednika ali za vsako malenkost klicati na pomoč starše. Otrok bo ob tem ugotovil, da mu učitelj ni kos. Seveda pa mora učitelj o večjih prekrških obvestiti razrednika in starše in to naj otroku tudi pove, da ne bo mislil, da ga je tožil za hrbtom.
Na vprašanje, kje najdem sama največ pomoči, bi odgovorila takole: pri krivcu samem. Miren in stvaren pogovor z učencem na štiri oči se mi zdi pomembnejši kot ves prah, ki ga ponavadi dvignemo ob takih prilikah. Najpomembnejše je, da otrok krivdo spozna, prizna in da takega prekrška ne bo več ponovil. Seveda pa kot učiteljica in razredničarka urejam lahko z učencem sama le drobne, vsakdanje prestopke. Če pride do težjih primerov, prosim za pomoč svetovalno službo.
9 Sodobni pedagogi ugotavljajo, da je otrok zelo vedoželjen, vendar ta vedoželjnost v šoli z vsakim letom ugaša, da učitelji delajo preveč vsak zase, da so premalo povezani s svetovalnimi službami, da moramo v otroku (in starših) bolj zbujati zaupanje, itn. Verjetno tudi premalo vzgajamo zdrave medsebojne odnose. Premalo gradimo na dobrem. Premalo spoštujemo otroka kot osebnost, pa četudi ni po naravi bister. Premalo vzgajamo k samostojnosti. Kaj mislite o tem?
— Zdi se mi, da so vse to, kar naštevate, bistvene pomanjkljivosti našega dela v šoli. Učitelji bi se morali ob tem zamisliti, predvsem pa uvajati več samostojnega dela za učence. Pomagati bi mu moral'i pri njegovem delu, mu svetovati, ga usmerjati in upoštevati kot posameznika. To' so naloge ki nas čakajo. Pogovarjala se je:
D ANIC A CEDILNIK

REBUBLIŠKI KOMITE ZA VZGOJO IN IZOBRAŽEVANJE TER TELESNO KULTURO
Za celostno urejanje izobraževanja pedagoških delavcev
Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo je v skladu s svojimi odgovornostmi, ki izhajajo iz družbenega dogovora o uresničevanju kadrovske politike v SR Sloveniji, na seji, 19. novembra 1982 obravnaval programske zasnove izobraževanja pedagoških delavcev za predšolsko vzgojo, osnovno in srednjo šolo. Izobraževanje pedagoških delavcev je širšega družbenega pomena, zato bodo v okviru družbenopolitičnih organizacij in strokovnih društev ter v Republiškem družbenem svetu za vzgojo in izobraževanje še potekale temeljite razprave ob usklajevanju in sprejemanju programskih zasnov, posebno potrebno pa je,da se v te razprave vključijo uporabniki in izvajalci v skupnostih otroškega varstva in izobraževalnih skupnostih posebej še zato, ker bodo stroški izobraževanja vplivali na ceno storitev v tej dejavnostih.
Komite je že večkrat razpravljal o izobraževanju pedagoških delavcev. V teh razpravah je bilo ugotovljeno, da je treba pri oblikovanju sistema izobraževanja pedagoških delavcev poskrbeti za izobraževanje vzgojiteljev in učiteljev za potrebe na celotnem področju vzgoje in izobraževanja. Sprejemanje programskih zasnov pa pomeni priložnost, da celostno uredimo izobraževanje in usposabljanje pedagoških delavcev za vse stopnje izobraževanja. Tako usmeritev nalagajo tudi smernice za oblikovanje programov v celotnem usmerjenem izobraževanju.
Dosedanji predlogi programskih zasnov še ne zagotavljajo celostne skrbi za izobraževanje pedagoških delavcev in vsebujejo predvsem programe za izobraževanje vzgojiteljev predšolskih otrok, učiteljev osnovne šole in le deloma programe za učitelje splošnoizobraževalnih predmetov v srednji šoli. Še vedno ostaja nerešeno vprašanje izobraževanja učiteljev strokov-no-teoretičnih predmetov in •praktičnega pouka, ki naj bi si še vedno pridobivali pedagoško-psihološko znanje dodatno, pri čemer pa ni poskrbljeno za razvoj ustreznih specialnih metodik. Usklajevanje .med posebnimi izobraževalnimi skupnostmi doslej teh vprašanj še ni rešilo.
Na podlagi navedenih ugotovitev je komite v zvezi z nadalj njim usklajevanjem programskih zasnov za izobraževanje pedagoških delavcev sprejel tale
STALIŠČA:
• Pri oblikovanju sistema izobraževanja pedagoških delavcev je treba uveljaviti načelo, da je vsaka stroka odgovorna tudi za izobraževanje učiteljev na svojem strokovnem področju za vse stopnje vzgoje in izobraževanja. Pri tem naj se za izobraževanje vzgojiteljev predšolskih otrok oziroma razrednih učiteljev oblikujeta ustrezna programa za pridobitev izobrazbe oziroma smeri izobraževanja. Izobraževanje predmetnih učiteljev za osnovno šolo ter učiteljev za srednjo šolo pa naj se za potrebe iste stroke (splošnoizobraževalnih predmetov) zagotavlja v enem programu za pridobitev izobrazbe z več smermi. Za vzgojno-izobraževalno delo v srednji šoli se lahko usposobi tudi, kdor je končal izobraževanje v ustrezni stroki, če si z izbir-
nimi predmeti v dodiplomskem študiju oziroma z izpopolnjevanjem po pridobljeni izobrazbi pridobi pedagoško-andragoško izobrazbo. Zlasti v strokah, kjer so potrebe po učiteljih za strokovne predmete številnejše, naj bi uveljavili možnost pridobitve pedagoško-andragoške izobrazbe z izbirnimi deli v programih za pridobitev izobrazbe in čim-prej zagotovili razvoj specialnih metodik. Potrebno je, da se na takih osnovah ustrezne posebne izobraževalne skupnosti med seboj uskladijo in dogovorijo.
•	Komite podpira pobude, da se v srednjem izobraževanju programi splošne kulture, druž-boslovno-jezikovne in pedagoške usmeritve, ki imajo več kot % skupnega znanja, združijo v en program. Potrebno znanje za delo na kulturološkem, družbo-slovno-jezikovnem in pedagoškem področju naj se zagotovi z ustreznimi smermi oziroma izbirnimi predmeti. Obseg in vsebino tega znanja naj določa posebna izobraževalna skupnost za pedagoško usmeritev. Da bi zagotovili učitelje na naravo-slovno-matematičnih področjih je treba ustrezno znanje za delo na pedagoškem področju (s smermi oziroma izbirnimi predmeti) vključiti tudi v program matematične tehnologije za tiste učence, ki se odločajo za pedagoški poklic.
Taka usmeritev bo terjala, da pristojne posebne izobraževalne skupnosti oblikujejo te programe z intenzivnim medsebojnim usklajevanjem oziroma s skupnim sprejemanjem teh programov. S tem bomo zagotovili širši družbeni vpliv na sprejemanje odločitev o izobraževanju pedagoških delavcev.	v
•	Komite meni, da je za uresničevanje vseh ciljev preobrazbe vzgoje in izobraževanja, zlasti pa še za uresničevanje vzgojnih nalog ter spremenjene družbene vloge osnovne in srednje šole, treba zagotoviti celostno izobraževanje in usposabljanje pedagoških delavcev. Predvidene rešitve bodo terjale intenzivno usmerjanje učencev že v osnovni šoli in še bolj med srednjim izobraževanjem. Širše zasnovani programi z izbirnimi predmeti oziroma smermi bodo tistim učencem, ki se ne bodo odločili za pedagoški poklic, omogočali zaposlovanje že po srednji šoli, kar doslej v srednjem pedagoškem šolstvu, razen za vzgojitelje predšolskih otrok, ni bilo omogočeno. Pri vključevanju v ustrezne programe ali smeri v visokem izobraževanju pa bo treba zaradi uspešnejšega izobraževanja za pedagoški poklic uveljaviti kot pogoj za vpis
. tudi znanje iz ustreznih izbirnih predmetov.
•	Zaradi preseganja predmetne razdrobljenosti, boljših možnosti zaposlovanja in strokovne zasedbe tudi na manjših šolah naj se izobraževanje učiteljev organizira tako, da praviloma zagotavlja usposobljenost za pouk dveh predmetov; vezave predmetov naj bodo smiselne in naj zagotavljajo enakovredno usposobljenost za oba predmeta. Enopredmetni študij naj se organizira le, če to zahteva narava študija ali potrebe dela.
•	O izobraževanju učiteljev za delo z otroki z motnjami v telesnem in duševnem razvoju je naš komite že razpravljal in se zavzel za izobraževanje teh učiteljev pb programih izpopolnje-
Kako do pedagoške izobrazbe
(
Javna razprava o programski zasnovi pedagoške usmeritve
vanja — specializacije na podlagi predhodno pridobljene izobrazbe ustreznega pedagoškega profila. Pri tem komite poudarja, da je treba zagotoviti tudi razvoj specialnih pedagogik.
#	Za rast kakovosti in strokovnosti dela v vzgojno-var-stvenih organizacijah, osnovnih in srednjih šolah je bistveno" ra-zviti celoviten koncept permanentnega izobraževanja vzgojiteljev, učiteljev in drugih delavcev, ki sodelujejo v vzgojno-izobraževalnerr. delu. Zato naj se v programskih zasnovah določijo tudi programi za obvezno izpopolnjevanje in usposabljanje teh delavcev.
•	Komite je ob obravnavi programskih zasnov za programe, ki se pripravljajo za uvedbo v šolskem letu 1985—86 ugotovil, da obstoječe materialne možnosti družbe ne bodo omogočile sprejemati sicer dolgoročno utemeljenih pobud za dvig izobrazbene ravni vseh učiteljev in vzgojiteljev. Treba pa je nadaljevati strokovno delo in sproti usklajevati za zdaj še neenotne možne strokovne rešitve pri oblikovanju izobrazbenega profila učitelja za osnovno šolo oziroma vzgojitelja za predšolsko vzgojo. Pri tem je treba upoštevati specifičnost slovenskih razmer in najsodobnejša spoznanja stroke in izkušnje v svetu, pa tudi učinke povečane zahtevnosti dela za ceno storitev v teh dejavnostih in to, da bodo materialne možnosti družbe še daljši čas dokaj omejene. Zato mora strokovno delo pri pripravljanju perspektivnega koncepta vzgoje in izobraževanja učiteljev in vzgojiteljev stalno
spremljati tudi ustrezen proces samoupravnega sporazumevanja z uporabniki teh dejavnosti v okviru priprave srednjeročnih in dolgoročnih načrtov izobraževalnih skupnosti in skupnosti otroškega varstva — glede na naravo in pomembne materialne učinke teh odločitev, pa tudi v okviru priprave družbenega plana SRS za obdobje 1986—90 in dolgoročnega plana razvoja SRS — tako, da se bodo uporabniki za splošno povečanje stopnje izobrazbe lahko odločili ob upoštevanju drugih potreb in razvojnih prednosti.
Ne glede na to, kdaj bo mogoče frontalno uveljaviti prehod na višjo raven izobraževanja učiteljev in vzgojiteljev, pa bo že v prehodnem obdobju utemeljeno in mogoče uvajati vse tiste oblike strokovnega izpopolnjevanja učiteljev in vzgojiteljev, ki jih terjajo sprotne in razvojne potrebe dela, zlasti programe specializacije in pa tudi druge, krajše oblike strokovnega izpopolnjevanja za določena dela in naloge v zvezi z uresničevanjem programa življenja in dela osnovne šole oziroma vzgojnega programa. Na področju vzgoj-no-varstvene dejavnosti naj Skupnost otroškega varstva Slovenije prouči materialne možnosti uvajanja višješolskega programa obraževanja vzgojiteljic, ki bi se izvajal pb delu za zaposlene vzgojiteljice z delovnimi izkušnjami v neposredni menjavi dela z organizacijami, ki bodo take kadre potrebovale.
Predsednica
MAJDA POLJANŠEK
SREDNJA PEDAGOŠKA ŠOLA V LJUBLJANI
Sistem pedagoškega šolstva naj bo enoten
V zadnjih dvajsetih letih doživlja pedagoško srednje šolstvo že svojo četrto reformo. To je nedvomno svojevrsten dogodek pri spreminjanju tistega dela vzgojno-izobraževalnega sistema, ki je izredno občutljiv in katerega posledice občutimo v vsem družbenem življenju. Ob uresničitvi programskih zasnov naj bi torej spet spreminjali srednje pedagoško šolstvo, ki se je po osmih letih ustalilo in doseglo s svojim programom v tem času svoje največje uspehe. Lahko dokažemo, da se odloča za učiteljske vrste ob primerni spodbudi osnovnih šol vedno bolj usmerjen in učno uspešnejši rod in da vsaj ta del šolstva ni več deležen tolikšne zunanje diferenciacije. Tudi znotraj smeri — za razredni pouk," družboslov-no-jezikovno smer in naravo-slovno-matematično smer — ni več notranje negativne selekcije ali diferenciacije, kakršna je bila še pred nekaj leti. Tudi mreža srednjih pedagoških šol se postopoma usklajuje s potrebami, saj smo morali še pred osmimi leti — zaradi občutnega pomanjkanja učiteljev — z močno druž-beno-politično akcijo ustanavljati oddelke pri različnih šolskih središčih v SR Sloveniji. Potrebe po pedagoških delavcih, zlasti učiteljih in profesorjih družboslovnih predmetov, so se ustalile, to pa povzroča ob zaostrenih materialnih razmerah celo to, da je nekaterih profilpv pedagoških delavcev preveč. Zato so osnovne šole, predvsem pa srednje pedagoške šole, prevzele obveznost, da prek smeri zagotovijo ustrezno usmerjanje, ki bo preprečilo neustrezno odločanje za študij na" deficitarnih smereh ustreznih višjih in visokih šol. Kolektivi srednjih pedagoških šol so se pri uvajanju začasnih učnih načrtov izredno trudili in
to, da več kot 80 % maturantov srednjih pedagoških šol odhaja v pedagoške programe višjih in visokih šol. Ob ukinitvi učiteljišč in ob uvajanju splošnih gimnazij oziroma pedagoških gimnazij pred letom 1975 je bil odstotek maturantov naših šol, ki so se usmerili na višje in visoke šole pedagoških smeri, izredno majhen (le okrog 30%). Lahko se zgodi, da bi ob sedanjih »prizadevanjih« kaj kmalu prišli v podoben položaj, zlasti pri učiteljih razrednega pouka. Ni treba posebej poudarjati, da je za dobre uspehe*potrebno nekajletno neprekinjeno in povezano delo; to je dokazalo že učiteljišče. Da ni mogoče upati, da se bo mladina kar sama od sebe odločala za učiteljske programe, dokazujejo zdajšnje. akcije usmerjanja in preusmerjanja na srednjih pedagoških šolah. Zato je zdajšnje prizadevanje za zmanjšanje vloge srednjih pedagoških šol ali po nekaterih verzijah celo za nji-, hovo ukinitev izredno tvegana poteza snovalcev »nove reforme«. Menimo, da je taka verzija kaj malo premišljena, saj predvideva, da naj bi se pjihodnji učitelji usposabljali na poprejšnjih stopnjah v družboslovnih in naravoslovnih programih. Takšna so namreč razmišljanja tistih, ki bi radi reformo pedagoškega šolstva opravili kar čez noč. -^eveda na račun pedagoških srednjih šol.
Z nenehnimi organizacijskimi spremembami spodkopavamo pedagoško šolstvo
njih pedagoških šol v visoke šole; to pa ni skladno s. sorazmerno široko snovanim programom srednje pedagoške šole. Programske zasnove namreč predvidevajo, da se »praviloma« konča šolanje pedagoških delavcev na višji šolski stopnji ali na VI. stopnji, to je na pedagoških akademijah. Taka diskriminacija seveda ni v skladu z načelom usmerjenega izobraževanja, po katerem naj bi najvišje stopnje izobraževanja dosegli po vertikalni poti usmerjanja v usmeritvi in smereh. Nesmiselno je, da diplomanti, ki so od drugega letnika absolvirali več usmeritvenih predmetov in vsebin, s pedago-ško-delovno prakso vred, ne bi imeli možnosti, da se vpišejo na filozofsko fakulteto v katerokoli
smer.
Učiteljski zbor Srednje pedagoške šole v Ljubljani meni, daje sistem pedagoškega šolstva enoten sistem;- z njim ne moremo manipulirati kot z naključnim sistemom ali s sopotnikom vseh drugih sistemov šolstva. Predlagane rešitve in to; da vsaka programska zasnova vseh 18 posebnih izobraževalnih skupnosti predvidi za sebe usposabljanje učiteljev — tudi za družboslovje in naravoslovje ter vse posebne izobraževalne skupnosti za stro-, kovne teoretične predmete, je svojevrsten poskus razbiti enotnost sistema in v bistvu odpraviti sistem pedagoškega šolstva.
Hkrati je to tudi potrdilo, da bi bistvene zadeve reforme, vsebino, idejne rešitve, usmerjanje, povezovanje šol in načrtovanje potreb po kadrih v okviru ene posebne izobraževalne skupnosti, to je pedagoške, podredili organizacijskim spremembam posebnih izobraževalnih skupnosti in prek tega skušali kompromisno urejati celoten sistem pedagoškega šolstva. Nenehno organizacijsko spreminjanje sistema usposabljanja pedagoških delavčev, reformiranje zdaj srednjega, zdaj višjega in visokega šolstva odriva bistvena vprašanja: Kakšnega učitelja potrebujemo?
Kako bolj ustaliti notranje pedagoško delo srednjih pedagoških šol, jih še bolj pedagogizirati, okrepiti usmerjanje in s tem poklicno motivacijo? Kako jih vsebinsko tako izpopolniti (učne načrte), da bi usposobile takšnega učitelja, ki bp imel poleg znanja tudi smisel in sposobnosti za socialistično vzgojo!
Zaradi nenehnih organizacijskih spremeb ta vprašanja niso v ospredju in le težko ter z velikim trudom jih skušamo urejati, brez prave zunanje podpore.
Menimo, da dobro zasnovanega sistema srednjega pedagoškega šolstva iz leta 1975 s tremi smermi po dveh letih splošnega programa ne bi črneli spreminjati, če ta sistem daje dobre rezul-
tate.
Zato predlaga učiteljski zbor Srednje pedagoške šole v Ljubljani pred sprejemom programskih zasnov, da se vsako spremembo temeljito prouči in da se ne odloča zgolj na podlagi primerjave predmetnikov in ur sorodnih programov, kar je najslabša pot za urejanje tako občutljivih problemov.
Naša mnenja in predlogi
dosegajo vsako leto boljše uspehe. Mednje lahko uvrstimo tudi
Sistem, ki ga snujejo v novih programskih zasnovah pedagoške usmeritve, vnaša v te zasnove in kasneje v organizacijski model srednjih, višjih in visokih šol. ki usposabljajo pedagoške delavce, izredno ozke in omejene možnosti za prehod absolventov sred-
•	V srednjih pedagoških šolah naj ostanejo smeri: vzgojitelj predšolskih otrok, učitelj razrednega pouka, družboslovno-jezikovna smer, naravoslovno-matematična smer. Ohranitev smeri je podprl v svojih stališčih tudi Republiški družbeni svet za vzgojo in izobraževanje, dne 23. junija 1982. Zakaj te usmeritve ne spoštujemo?
•	V okviru srednjega pedagoškega šolstva naj bi po ohranitvi smeri še bolj poudarili — lahko tudi s fakultativnimi predmeti — smeri in izbirne predmete, saj bi tako že lažje za-
Po
dovoljevali kadrovske potret*^
učencem pa omogočili, da si $
dobijo ustrezno raven izobrazi 0 in vzgoje za študij na višjih in'1^ šokih šolah.	(j^1
Utemeljevanje, češ da smeri1 u,, mogoče ohraniti, ker so razlil ^ med njimi po »Smernicah« majhne, zavračamo, saj so te ^ I zlike dovolj velike — kar 20-oi i QC stolne, če upoštevamo pedag4^
ško delovno prakso in tečaje, (m so te razlike še večje. Smeri pb! a
p 6'
-piramo predvsem z vidika srni ^ trnega usmerjanja učencev oZj roma zaradi dobrih sedanjih rt zultatov.
• Programske zasnove ifa| usposabljanje učiteljev naj bod, enotne, saj je tak sistem pedag0 ^. škega šolstva temelj za oblikoVi I' nje vseh drugih sistemov. Za! e naj vsi profili in vse stopnje * ^
vse posebne izobraževalne skuf
nosti — tudi za družboslovje, n!
- 1 Ut
ravoslovje, kulturologijo, zdrafl.
L
stvo itd. predvidijo v enotni pt( ^ gramski zasnovi usposabljanj, pedagoških delavcev. V • 1 r namen smo ustanovili tudi p0 ^ sebno izobraževalno skupnost Z 1 pedagoško usmeritev, v katei,
delegati vseh posebnih izobraže-
valnih skupnosti enakopravO
odločajo o programih in potrt j; bah po pedagoških delavcih. L
enoten sistem pedagoškega šo .1
e’
St
stva bo lahko učinkovit.
• V programskih zasnova« naj se določi, da je pravilorn1!!! poprejšnji program za višje in vi' ^ šoke šole pedagoških smeri, predmeti ali profiti učiteljev Z | skupno vzgojno-izobrazben j, osnovo srednjih šol, srednji fk s
dagoški program. Do nedavne
ga, do ustanovitve posebne iz<j jj braževalne skupnosti za družbe ^ slovje, šol za naravoslovje in koL-turologijo, je bila taka usmerite tg logična in splošno sprejeta. V se'S| danjih prologih pa je vprašanj^ poprejšnje stopnje močno »za megljeno
Mreža srednjih pedagoških še j
lahko zagotovi ustrezno števiL študentov za pedagoške sme ,' tako na pedagoških akademije! kot filozofski fakulteti. Z neke
dopolnitvami programa v nareji,; voslovno-matematični smeri e ,j srednjih pedagoških šolah pa to lahko zagotavljali tudi za pea| dagoške smeri v naravoslovju ustreznih višjih in visokih šolal1 ( S tem seveda ne preprečujeiti^i absolventom drugih usmerite')t da bi lahko ta študij nadaljevali j
• Odločno nasprotujemo I
gemu ločevanju učitelja osnovtij ^ šole in profesorja. Nekateri trdi' ^ jo, da sta to popolnoma različn*,
poklica. Trdimo nasprotno. PrO' fesor ima res več let izobražcvD'
nja in torej več znanja. Trdflj | smo prepričani, da je takšt^ ^ groba delitev zgolj lapsus, s0) vemo, da je med učiteljem i" profesorjem le ta razlika, da vsa!1 nastopa v šolah z drugačno sku; pino otrok oziroma mladine, p11 čemer mora upoštevati starostih I razliko in psihofizične zmožnost1 učencev. Stroko naj bi podajal vsakdo od njiju tako, da bod<! upoštevane zakonitosti otroko' vega ih mladostnikovega razvo-ja. Za eno ali drugo stopnjo šola' nja pa mora biti vsak učitelj > vsak profesor najprej dobd vzgojitelj, stroka pa je le nujd1 pogoj, da se lahko poučuje.
• V sistemu pedagoškega šolstva naj se postopno izoblt' kuje sistem stopenjskega študij3; da bi lahko programsko povezal" pedagoški akademiji in fakulte' te. Narediti bi bilo treba terne' Ijito študijo in razmisliti, ali je mogoče in smotrno vse študent® —• tako za višjo kot za visok0 stopnjo pedagoških smeri
usmeriti najprej prek pedago' ških akademij, s čimer bi bol)
poudarili pedagogizacijo učit£' Ijevega in profesorjevega dela-Podvajanje stopenjskega študij3 ni potrebno in smotrno. To do' meno pa je seveda.treba dokazati!
Predlagamo pa tudi drugo različico, če bi prvo študija ovrgla; da se dosledno izvede' štiriletni nestopenjski program fakult®1
ako do pedagoške izobrazbe
razprava o programski zasnovi pedagoške usmeritve
Postopni štiriletni program p(i foških -akademij za tiste
s ki jih fakultete na morejo
a na obeh pedagoških aka-jvjH^h tako za šolanje ob delu
, ti j^bljati ali pa je smotrnejše, 7leka študij v okviru peda-fji.h akademij.
lil11 ^i za ta primer predlagamo, jfi 'bila vsaka programska smer (j 'j povezana s poprejšnjo, da ■0 11 oteževali prehodov. lgi okviru filozofske fakultete p'“oh akademij naj bi se bolj ,0( °bljeno lotili usposabljanja ^ foških delavcev za stropi Jo teoretična področja in r( "tete; pri tem naj bi imeli 'enibno mesto Center za pe-l “ško usposabljanje filozof-pj '"kultete ter inovacijska sre-
gfr " ' ..................
-al Permanentno usposabljanje , 2 :ljev kot za pedagoško uj]kvalifikacijo«. Tak študij naj n3 Otekal v tesni povezanosti s at betami nepedagoških usme-)rc '• Tako bi najbolj zadovoljili in|rmno zahtevo po interdisci-13tnem in multidisciplinar-pol načinu usposabljanja učite-'n profesorjev. Pri tem ven-lele ne smemo pozabiti, da je ;lj specifičen poklic, ki ne vl)ie in ne sme postati privesek
Utama
l >
j0 Pri tem svojo dolžnost in '•eo, da izvaja programe za y3i in psihološko skupino )nl; Uletov za študente ustreznih ! vj bet ter mora pomagati tudi j i 'ačrtovanju specialnih meto-
en | Predvideno združevanje pl 'čnih posebnih izobraževal-Pl skupnosti (za družboslovje, |Zt, Urologijo, s posebno izobra-pJlno skupnostjo za pedago-,uj “meritev) kaže, da smo na-lln napako v prvotnem orga-se !^nju posebnih izobraževalci skupnosti in preobsežno napah družboslovne in kulturo-programe ter mrežo sred-’a izobraževanja teh usmerili b>a bi se izognili stiski zaradi ieiak pri načrtovanju, vznika C^onska ideja po združevali posebnih izobraževalnih ir3 ^osti in kot posledica te p; Sevanje vzgojno-izobraže-, nl''b organizacij. Odločno na-oe.aipjemo poskusom, da bi re-,,1 probleme na račun peda-a|i srednjih šol. Ne pozabi
trep-«uia vsake fakultete ali ^ šole. Filozofska fakulteta

evJ" programih! Veliko bolj ali Jtno in pošteno je torej us-
očitno preveliko število lih šol in programov s .C tovskimi potrebami. Prav ne-nilo je. da naj bi te šole raču-
ro\,
delajo te že osmo leto po
na pedagoške programe v va. :reh, ki so že zdaj suficitarne jnl) Primer profesorji tujih jezi-j I- Zato naj se v prizadetih polj "ih izobraževalnih skupno-jj Ponovno preveri ustreznost ,a| glede na potrebe po nepe <u-
pd ^AGOŠKA AKADEMIJA v MARIBORU
n" Razredni pouk
>s»
,d«
:o-/o-!a-in
jen
dagoških profilih, zaradi katerih so bile te posebne izobraževalne skupnosti in šole ustanovljene.
Vzgoja —- nepogrešljiva sestavina
Ob tej razpravi se bodo morda predlagatelji novih rešitev opirali na to, da je edini program, ki po štirih letih šolanja ne daje poklica, pedagoški srednji program, morda celo z oznako, da je to nedopustna izjema v novem šolskem sistemu. Menimo, da umetno postavljanje poklicev po srednjih programih ni nikakršna načelna rešitev in je tudi v nasprotju z reformo.
V srednjem pedagoškem programu je v vseh treh smereh mogoče oblikovati npr. laborante, avdiovizualne pomočnike, organizatorje prostovoljnih dejavnosti v osnovnih šolah, asistente učiteljev ipd., če bi take delavce v šolah res potrebovali. Pa smo se vendarle po pameti odločili, da takšnih profilov ne bomo usposabljali, ker smo ustanovljeni zato, da usmerjene učence osnovne šole, ki kažejo sposobnosti in zanimanje za učiteljski poklic, še bolj poklicno motiviramo in jih oblikujemo tako, da bodo vsestransko pedagoško usposobljeni za pedagoški študij in poklic. V ta namen so organizirani:	pedagoška delovna
praksa od drugega letnika, plavalni in smučarski tečaji, ekskurzije, športne, kulturne in naravoslovne dejavnosti, dejavnosti kulturnega in športnega društva, več ur programa slovenskega je- -zika, zgodovine in geografije, več ur programa umetnostne, likovne in glasbene vzgoje (ur za navedene predmete je namreč več kot v družboslovju ali nara-, voslovju)' ter končno v okviru predmetov pedagogike in psihologije pa tudi v okviru vseh drugih predmetnih področij.
Učencev pa ne oblikujejo le predmeti, pač pa predvsem notranje pedagoško delo, pedagoški režim in slog vzgojnega dela. Učiteljski zbor meni, da je to bistvena sestavina usmerjenih programov, ki niso sestavljeni le iz števila ur predmetov, pač pa tudi iz vzgoje. Te pa na žalost ne moremo prikazti kot ure predmetnika. Dajejo pa temelj usmeritvi, smeri in poklicnemu oblikovanju vsakega človeka, za učitelja v socialistični družbi pa je ta temelj še mnogo bolj pomemben. Zatorej spoštujmo staro izročilo, da je treba ob reformah dati vso veljavo pozitivni pedagoški tradiciji, ne pa ponavljati starih napak.
Za učiteljski kolektiv Srednje pedagoške šole v Ljubljani
JURE GARTNER
V TOZD
blikovanje učitelja ihteva dalj časa
^anje programske zasnove Pedagoško usmeritev ustre-igi “oblikovanju osnovnošolskih >li' rijev predvsem z dveh vid-j3; .Prvič, ker zagotavljajo kon-;lrano srednje in višje ozi-. ,a visoko pedagoško usmer-- ^Izobraževane, in drugič, ker je ^idevajo posebne vzgojno-Jfaževalne programe za vzgoje predšolskih otrok, za uči-Razrednega pouka in za učijo; “predmetnega pouka, olj f^ovnošolskega učitelja te- uspešno oblikujejo pedala. 'e šole skozi daljše obdobje, ija "aj bodo to sprva pedagoške lo- | emije kot višje šole ali poz-:a- Pedagoške fakultete kot vi-esoie. Visoka izobrazba uči-a- lev in vzgojiteljev v svetu ni la- zahtevnost naše današ-jn1 ' >n prihodnje predšolske tet ^je in osnovne šole pa je tudi
otroci določene psihosocialne razvoje stopnje, različne od drugih vrst šol.
— Osnovna šola je obvezna in jo morajo obiskovati vsi normalno razviti otroci, pa tudi končati jo morajo praviloma vsi.
— V nobeni šoli ni tolikšne različnosti otrok kot v osnovni šoli. To zahteva visoko stopjo individualizacije in notranje diferenciacije vzgojno-izobraževal-nega dela in veliko psihološkega, pedagoškega in metodičnega znanja učiteljev.
Osnovna šola je programsko enotna od 1. do 8. razreda in pripravlja učence za vse vrste usmerjenga izobraževanja in za samostojno življenje. Zato je treba enotno oblikovati tudi učitelje osnovne šole.
taka, da narekuje visoko izobraženega učitelja in vzgojitelja, ki mora biti ob tem oblikovana samoupravna socialistična osebnost, sposobna dejavnega družbenega delovanja.
Posebno vzgojno-izobraže- -valno delo v osnovni šoli terja poseben vzgojno-izobraževalni program za usposabljanje osnovnošolskih učiteljev. Poseben program je lahko utemeljen tudi z množičnostjo poklica, saj dela v osnovnih šolah v naši republiki več tisoč učiteljev razrednega in predmetnega pouka.
Posebnost vzgojno-izobraže-valnega dela učiteljev osnovne šole izhaja iz posebnosti osnovne šole, ki se bistveno razlikujejo fed posebnosti usmerjenega izobraževanja. Posebnosti osnovne šole so predvsem naslednje:
— Osnovno šolt) obiskujejo
— Osnovna šola postaja celodnevna in s tem še bolj kot doslej kulturno središče krajevne skupnosti.
— Dejavnosti	učitelja
osnovne šole se širijo na nova področja (samostojno učenje, prosti čas otrok idr.).
— V manjših krajih je še zmeraj precej kombiniranega pouka in bo tudi ostal.
Vse te posebnosti osnovne šole zahtevajo enotno 'izobraževanje in čimprejšnji prehod na visoko stopnjo izobraževanja. Ob tem pa ostajajo vrata-sodelovanja z vrsto drugih šol odprta, saj so temeljne znanosti vseh znanstvenih področij enake.
JOŽE LIPNIK
Pedagoška akademija Maribor
PEDAGOŠKA AKADEMIJA V LJUBLJANI —
ODDELEK ZA RAZREDNI POUK V KOPRU
Pedagogika mora biti temelj, ne dodatek
Programska zasnova je še premalo izoblikovana; posebno pozornost moramo nameniti temeljnim smotrom usposabljanja kadrov za delo v šolah. Prevladuje vtis, da primarna pedagoška priprava za delo v šoli ni v ospredju.
Podpiramo predlog za usposabljanje vzgojiteljev v vzgoj-no-varstvenih organizacijah na višji stopnji in vzgojiteljev v domovih za učence srednjih šol na visoki stopnji.
Sedanja pedagoška usmeritev že doživlja korenito reformo in je le pripravljalnica za smer učitelj oziroma vzgojitelj. Morala bi usposabljati tudi za študij na filozofski in drugih fakultetah (FSPN), ki usposabljajo kadre za delo v šoli. To je mogoče doseči z ohranjanjem smeri v 3. in 4. letu šolanja.
Kljub nekaterim pomislekom, da se ob dvopredmetnem študiju kakovost zmanjšuje, pa glede na zaposlovanje in širše vključevanje v vzgojno-izobraževalni proces menimo, da ga je treba podpreti.
Predlog, da bi odgovornost za izobraževanje učiteljev prevzele posamezne izobraževalne skup-
nosti — za stroko in specialne metodike — podpiramo, vendar le pod pogojem, da se pedagoško usposabljanje kakovostno dopolni in poteka ves čas št udi ja, ne pa da se pojmuje kot »dodatno« pedagoško-andragoško usposabljanje. V programskih zasnovah je treba posebej navestiuspo-sab! janje učiteljev za delo v šolah na dvojezičnem območju (Obala in Prekmurje). Gre za usposabljanje učiteljev v šolah s slovenskim učnim jezikom in za usposabljali je učiteljev za delo v šolah z italijanskim učnim jezikom (Obala!).
To je mogoče doseči s celostno vzgojo za sožitje in to v čim tesnejšem sodelovanju s problematiko okolja.
Iz programskih zasnov se premalo vidi vzgoja v ožjem pomenu in usposabljanje učiteljev za to nalogo šole.
Predsednik
koordinacijskega odbora skupščine obalne skupnosti za delo
dislociranega oddelka PA Ljubljana
ANTON SKOK
Predlog programske zasnove načrtuje v pedagoški usmeritvi dva vzgojno-izobraževalna programa, in sicer:
—	vzgojno-izobraževalnipro-gram varuh predšolskih otrok
—	vzgojno-izobraževalni program (pedagoški) s štirimi izbirnimi skupinami predmetov (vzgojitelj predšolskih otrok, razredni pouk, družboslovno jezikovno področje, naravoslovno matematično področje). Izbirni predmeti se uvajajo v 4. letu izobraževanja.
Predvidena je postopna ukinitev programa za pridobitev srednje strokovne izobrazbe za vzgojitelja predšolskih otrok ob uvajanju višjega izobraževanja.
Ob takem predlogu bi radi opozorili na to, da sta predšolska vzgoja in varstvo enovit proces; zdaj ga izvajata dva različna profila poklicev, ki že v svojem nazivu kažeta različen pogled na predšolsko področje vzgoje in varstva: »varuh«, kr naj varuje, in »vzgojitelj«, ki naj vzgaja otroke. Zadnji čas je, da se zavemo enovitosti vzgoje in varstva, predšolskih otrok in tako z ustrezno usposobljenbstjo kadrov kot z njihovim strokovnim nazivom rešimo protislovja na tem področju. Program za varuha, kot je zasnovan v navedenem predlogu programske zasnove.
V vzgojno-varstvenih organizacijah naj izvajata enovit proces vzgoje in varstva dva poklicna profila, vzgojitelj 1 in vzgojitelj 2. Vzgojitelj 1 sodeluje z vzgojiteljem 2 pri vzgoji in varstvu v oddelku, kjer dela 7 ur na dan. Za svoje delo ima srednješolsko izobrazbo (4-leten srednji program IV. stopnje) ter opravljen strokovni izpit. Vzgojitelj 2 jc vodja oddelka, ki organizira in
r ■
vodi vzgojo in varstvo, izvaja program dela s starši v vzgojno-varstveni organizaciji in krajevni skupnosti prav tako pa je odgovoren za izvajanje vzgojnega programa. Vzgojitelj 2 ima višješolsko izobrazbo smeri vzgojitelj predšolskih otrok in strokovni izpit. Opravlja 5 ur neposrednega vzgojnega dela v oddelku in ima 2 uri časa za pripravo na delo.
SREDNJA VZGOJITELJSKA ŠOLA V LJUBLJANI
Vzgojitelj s srednjo in vzgojitelj z višjo izobrazbo
ohranja obstoječe stanje, ki nas že zdaj postavlja na rep kakovostne lestvice dela s predšolskimi otroki na celotnem jugoslovanskem območju. Z novim delovnim časom tako staršev kot vzgojno-varstvenih organizacij pa se položaj še zaostruje. Varuh vse manj izvaja svoje delo ob ^vzgojitelju, pri svojem delu je vse bolj samostojen in prepuščen samemu sebi, čeprav brez ustrezne strokovne usposobljenosti za tako delo.
Po sedanjem programu se v vzgojno-izobraževalni program za varuha predšolskih otrok lahko vključujejo le odrasli udeleženci izobraževanja, ki že opravljajo to delo v vzgojno-varstvenih organizacijah. Program za mladino se ne izvaja, ker bi po koncu izobraževanja absolventi tega programa dopolnili komaj 16,5 let (če upoštevamo, da postanejo otroci šoloobvezni nekako pri 6,5 letih). Tako ostajajo varuhi v vzgojno-varstvenih organizacijah brez strokovno usposobljene konkurence na tem po-dročju dela, kar že samo po sebi zanesljivo zmanjšuje željo po dopolnilnem usposabljanju. Na-• loge, ki jih izvajajo, zelo presegajo njihovo strokovno usposobljenost in tako ima veliko naših predšolskih otrok v vzgojno-varstvenih organizacijah povsem nestrokovno vodenje.
FAKULTETA ZA NARAVOSLOVJE IN TEHNOLOGIJO — VTOZD KEMIJSKO IZOBRAŽEVANJE IN INFORMATIKA
Kako izobraževati učitelje naravoslovnih predmetov
Najprej naj opozorimo, da smo imeli že pred pol stoletja na tedanjih nižjih gimnazijah in meščanskih šolah učitelje z visoko izobrazbo, zato ne moremo podpirati stališča, naj bi čakali z izobraževanjem učiteljev za osnovno šolo na visoki stopnji do leta 1990. Razumemo, da tega ni mogoče izpeljati čez noč, nujno pa je podpirati oblike, ki so že zaživele ih bodo most med starim in novim načinom izobraževanja.
Sem spadajo vse tiste oblike, ki pomenijo možnost, da diplomanti pedagoških akademij nadaljujejo študij na drugi stopnji ustreznega programa na fakulteti ali visoki šoli.
Taka možnost je že več let dana na področju fizike, kemije in biologije. Te smeri morajo imeti vso podporo, saj imajo dvojno nalogo: bile naj bi most pri prehajanju izobraževanja učiteljev z višje na visoko stopnjo izobraževanja in oblika naravnega povezovanja pedagoških akademij s fakultetami.
Zato odločno zavračamo predloge, da bi ukinjali prav te programe, ki povezujejo izobraževanje učiteljev obeh vrst visokošolskih zavodov na enakopravni podlagi.
Vsa Jugoslavija je sprejela zahtevo po visoki izobrazbi za učitelja, ne glede na to, na kateri stopnji izobraževanja opravlja svoje delo. Slovenija ne more biti izjema. Odlašati z visokim izobraževanjem učitelja pomeni tisto, kar v proizvodnji označujejo kot »mojstrsko miselnost«.
V programskih zasnovah so navedeni le enopredmetni profili učiteljev, z eno samo izjemo na naravoslovnem področju (biolo-gija-kemija), ki pa naj bi bila po mnenju nekaterih celo ukinjena.
Aki naj to pomeni, da bomo lahko polno zaposlili učitelja le s poukom enega predmeta? Ali pa naj bi drugi predmet poučeval povsem nekvalificirano?
Menimo, da je treba skrbno proučiti vprašanje "učiteljeve strokovne usposobljenosti za pouk in zahtevati enakopravno pripravo zanj že v študiju za vse predmete, ki jih bo poučeval.
Prav tako je treba z merili opredeliti dela (in šole), kjer naj učitelj poučuje enopredmetno in tiste, kjer je učitelj strokovno usposobljen za poučevanje dveh predmetov. Če bomo storili to, bo marsikatera težava odpadla.
Taka študija programov in zahtevnosti ter obsega dela na področju kemije že nastaja.
Za vzgojo učitelja za naravoslovne predmete in tehnologijo vidimo tri možnosti:
I.	diplomo inženirja določene stroke in enoletno specializacijo za učitelja, ki obsega pedago-ško-psihološki, družboslovni sklop in sklop specialne metodike; tak profil ustreza zlasti tehnično usmerjenim šolam, kjer naj bi učili učitelji š proizvodno prakso;
II.	vzgojo učitelja enega naravoslovnega predmeta, ki naj bi večji del študija opravil z drugimi (npr. tehničnimi) profili in si med štiriletnim, študijem pridobil tudi posebno izobrazbo za
učitelja (pedagoško-psihološki sklop, družboslovni sklop ter zlasti specialno-metodični sklop); ta študij spada na fakultete;
III. vzgojo učitelja dveh predmetov, ki naj bi potekala v tesnem sodelovanju pedagoških akademij in fakultet oziroma visokih šol tako, da bi v prehodnem obdobju prve usposabljale na 6. zahtevnostni stopnji in druge nadaljevale s programom istega profila na 7. zahtevnostni stopnji. V letih do 1990 bi tako ne le vzgojili vsaj del učiteljev z visoko izobrazbo tudi za osnovne šole, temveč tudi v plodnem sodelovanju tesno povezali pedagoške akademije in visoke šole in fakultete ter našli take oblike, ki bi ustrezno in ‘sporazumno zlile dejavnost obojih.
Za tak način šolanja pa moramo:
—	odpraviti ostra nasprotovanja med akademijami in fakultetami ter uveljavljanje enostranskih rešitev;
—	'določno povedati, da ni mogoče enostransko ukinjati ali širiti ene institucije na račun druge, temveč le korektno sodelovati in si prizadevati za večjo kakovost;
—	poiskati smotrne oblike povezovanja tako, da bomo lahko ob zdajšnjih sredstvih ali z minimalnimi razlikami uveljavili te nujne programe;
—	prenehati s spekulacijami,
da bo en del izobraževanja učiteljev širil svoj obseg na drugega (npr. stroka-skupni-specialni predmeti);	/
—	opažamo, da so še posebno ogrožene izjemno potrebne sodobno zasnovane specialne metodike, ki naj vključijo poznavanje informacijskih fei-stemov, uvajanje računalniške tehnologije z računalniškimi bazami podatkov vred, uvajanje mikroračunalnikov v šole, gradnjo učnih enot s povsem podprtimi vsebinami (sodobne vsebine, metode, tehnike, sistemi evalvacije). Ter metodike v nekaterih strokah sploh še niso razvite, drugod pa so razvite, vendar jih zaostala miselnost želi omejevati v ozke, prakticistične okvire ter nadaljevati s »splošnimi empiričnimi priporočili« za pouk. Opozarjamo, da je tak prijem v času, ko se proizvodno delo že močno vključuje v info-macijske sisteme in uporablja računalnike, nevaren ne le za šolo, temveč za vso družbo;
—	predlagana zamisel o prehajanju učiteljev, usposobljenih za poučevanje dveh predmetov, s šeste zahtevnostne stopnje na enopredmetni študij na sedmi zahtevnostni stopnji je neustrezna, saj se veliko šol zavzema za to, da se dvopredmet-nost. ohrani kot enakopravna možnost za učiteljevo kvalifikacijo.
Ker bomo javno razpravo nadaljevali v prihodnji številki, pričakujemo, da boste v njej sodelovali in poslali še kaj prispevkov.
PO TEDNU DOMAČEGA FILMA V CELJU
Premalo o pedagoških
izkušnjah_____
Teden domačega filma v Celju je zmeraj bilanca našega filmskega leta. Tu predstavijo vsako leto poklicno proizvodnjo, filme, ki so jih posneli študentje, in filme, ki so jih posneli otroci in mladostniki. Posebnost tedna so tudi pogovori — ti slede projekcijam filmov, ki se predvajajo v različnih krajih celjskega območja. Pogovori so postali obvezen in verjetno tudi najpomembnejši del prireditve. Ob njih se zvrste posveti, ki obravn-vajo estetska in organizacijska ' prašanja slovenskega filma pa tudi probleme filmske vzgoje.
Dnevno časopisje je namenilo precej pozornosti letošnji filmski beri. O novih slovenskih filmih pišemo sproti tudi v Prosvetnem delavcu. Zato naj bi pozornost tega zapisa veljala spremnim manifestacijam, ki so posredno ali neposredno povezane s filmsko vzgojo.
zanimiv pogovor, v katerem so mladi spontano in zrelo razmišljali o razlikah med svojimi deli in deli švicarskih vrstnikov. Razlike nastajajo delno zaradi drugačnih gmotnih možnosti (zvočno snemanje, boljše kamere) in izdelanega vzgojno-izobraževal-nega sistema, ki v nekaterih kantonih omogoča načrtno filmsko vzgojo. S predavanjem, ki je bilo pravzaprav namenjeno učiteljem, a so se ga udeležili le srednješolci, je Jean-Pierre Golay razložil sistem dopolnjevanja načel filmske vzgoje z uvajanjem video tehnike v ustvarjanje otrok. Ker je tovrstna vzgoja v njegovem središču usmerjena v obvladovanje televizije, je poanta dela z video tehniko usmerjena v spoznavanje funkcije televizije in njenih izraznih sredstev.
Posvet o erotiki na filmu, ki je bil namenjen slovenskim pedagogom, ni imel pravega odmeva.
Posebno pozornost pa je treba nameniti srečanju najmlajših filmskih ustvarjalcev. Letošnje srečanje je bilo osemnajsto po vrsti. Po količini prispevkov je bilo sicer skromenjše, presnetila pa je raven mladinskih filmov. Mladi avtorji so nekajkrat dokazali, da znajo svoja občutja in razmišljanja prenesti v filmski jezik na način, ki kaže veliko filmske kultiviranosti. Lahko celo trdimo, da je visoka raven srednješolskih filmov odsev fiim-skovzgojnega dela v osnovni šoli, ki ima večjo tradicijo kot v srednji.
Ker pošljejo otroci in mladina na tovrstne prireditve manj del, radi govorimo o krizi otroške in mladinske filmske ustvarjalnosti. Po kakovosti del, ki so tokrat prispela v Celje, pa je tako trditev zelo težko sprejeti. Če že govorimo o slabostih, je treba iskati le -te v položaju filmskih krožkov v šolah, v odnosu do filmske dejavnosti kot dejavnosti prostega časa in v pomanjkljivem uvozu filmskega traku. Dela ki so tokrat prispela v Celje, pa zavračajo trditev o krizi v ustvarjalnosti mladih. Njihovi filmi so namreč pokazali kar precej domišljije, občutljivosti in sposobnosti, da s primemo uporabo filmskih izraznih sredstev ustvarijo prave male filmske umetnine. Tak je film Andreje Balon iz filmskega krožka na osnovni šoli Bičevje v Ljubljani. Premišljena kompozicija posnetkov in določanje njihovega zaporedja je oblikovalo ritem.• ki je stisko mladega dekleta podal s »poetičnim nabojem«, kakršnega si v podobnih filmih samo želimo.
Precej pionirskih in mladinskih filmov je potrdilo, da je filmska občutljivost otrok razvita, da otroci znajo »filmsko misliti«. Ponovno seje pokazalo, da takrat, ko je mentor bolj usmerjevalec in manj izvajalec, izstopa ustvarjalčeva samostojnost, ki omogoča tudi spontanost — ta pa s je temelj ustvarjalnosti.
Letošnje srečanje je obogatil tudi Jean-Pierra Golay, direktor Centra za uvajanje v avdiovizualne komunikacije v Lausan-nu. Udeležencem srečanja je predvajal spored filmov, ki so jih posneli švicarski otroci in mladostniki. Po projekciji se je razvil
Glede na lanskoletne razprave na posvetu celjskih pedagogov smo pričakovali večjo udeležbo.
Referati Milana Rankoviča, Bogdana Lešnika, Mirjane Borčič in povezovalne misli Stanka Šimenca so sicer spodbudile skromno razpravo, ni pa bilo pričakovane vneme za razčiščevanje odnosa film-mladi-pedagog ob obravnavanju erotike na filmu.
To, da ni bilo odziva, je še bolj presenetljivo zato, ker na vseh posvetih, čeprav so na sporedu drugačne teme, zmeraj znova izstopa prav erotika na filmu kot poseben problem. Če smo pričakovali odprt dialog, ki bi izhajal iz potrjene pedagoške izkušnje, smo ostali razočarani. Prav tak dialog pa je bi! namen posveta.
Samo preverjene in posredovane pedagoške informacije lahko postanejo podatek, ki pripomore, da pedagoška praksa spremeni svoj odnos v kompleksu fiim-erotika-mladi.
Še slabša pa je bila udeležba na posvetu o slovenskem jeziku v domačem filmu. Slovenski jezikoslovci so se na dialog z ustvarjalci in gledalci (pričakovali smo predvsem večji odziv slavistov) izredno slabo pripravili. Problem so prikazali širše, kot je bilo to v navadi do zdaj. Če bi skušali potegniti rdečo nit skozi referate in razprave jezikoslovcev, lektorjev letos posnetih filmov in nekaterih avtorjev, potem lahko rečemo, da je bila poudarjena zahteva po doslednem uresničevanju načela o zvrstnosti jezika kot pomembnega stilnega elementa filmskega dela. Dosledna izgovorjava, ki hkrati opredeljuje posamezni lik, prispeva k prečiš-čenosti slogovnega prijema.
V takšnem zapisu bi bilo nemogoče spregledati sodelovanje celjskih pedagogov p.i izpeljavi tedna domačega filma. Večji del spremnih prireditev (razstava, organizacija ogledov filmov, pogovori z avtorji) so vezani na njihovo redno in prostovoljno dejavnost. Njihovo delo pa tudi odločilno vpliva na širjenje filmske kulture v tem kraju. To pa je navsezadnje tudi namen prireditelja tedna domačega filma \ Celju.
MIRJANA BORČIČ
Humor naš vsakdanji in ljubezen do knjig
Podelitev Trubarjevih plaket in diplom
»Ljubezen do knjige terja primerjavo med lahkotnimi in delikatnimi užitki, pri čemer se je treba odločiti za slednje; zahteva, da je bralec nekaka osebnost, terja nekaj napora, notranje zbranosti in premišljevanja, upira se tistemu drhtavemu nemiru, ki je postal ritem našega življenja. Skratka, zahteva določeno mo-
ralno obnašanje. Glejte, prav zaradi tega je problem, kako ohraniti knjigo, predvsem vzgojno vprašanje.«
Tako je pred skoraj petimi desetletji zapisal svoje mnenje o bralcu in njegovem odnosu do knjige kot uvodno razmišljanje v eno od svojih knjig francoski komparativist Paul Hazard. Kako zelo resnične so te besede, kaže tudi današnji položaj knjige ne samo pri nas, na Slovenskem, ampak še marsikje po svetu: knjiga je potisnjena na rob, kot premalo brana, premalo upoštevana in cenjena, saj ji le zelo malo ljudi namenja svoj prosti
čas. Zapostavljena je kot umetniški in navsezadnje tudi kot tržni predmet. Tu pa lahko tudi začrtamo mejo pesimizmu: že celo desetletje namreč opozarjajo vsakoletne podelitve Trubarjevih plaket in diplom, da nam ne manjka kulturnikov, ki zavzeto in uspešno širijo bralno kulturo, pa tudi na to, da mladim ne. manjka ne humorja in ne smisla za pisanje.
Zveza kulturnih organizacij Slovenije je 22. novembra v Klubu delegatov v Ljubljani podelila plakete in diplome tistim posameznikom, ki uspešno razvijajo bralno kulturo na Slovenskem. Na tej prireditvi so prejeli knjižne nagrade za najduhovitejše in najboljše spise tudi slovenski osnovnošolci in srednješolci, ki so se ob mesecu knjige udeležili nagradnega razpisa Zveze kulturnih organizacij Slovenije in Zavoda za SRS za šolstvo za pisanje spisov o knjigi.
V uvodnem nagovoru je Branka Jurca, predsednica žirije, razložila namen razpisane teme in tokrat danih naslovov: spodbudili naj bi smisel za humor, pa tudi to, da bi v šolskih razredih organizirali srečanja s sošolci — avtorji humorističnih spisov. Ob razpisani temi so imeli šolarji dve možnosti: razpisali so se lahko o humorju, tistem vsakdanjem (pod naslovom Smešna zgodba), bolj dogajalnem in situacijskem, druga možnost (Človek, ne jezi se) pa je bilo bolj skozi humor usmerjeno razmišljanje o pisateljih, ki sodijo v »vedrejšo« literaturo in je pomenila hkrati preskus razgledanosti samih šolarjev po humorni mladinski literaturi. Odziv je bil množičen in natečaj je
»Pustota«
Jožeta Galeta
Redkokateri film začnemo že kar takoj primerjati z romanom, tako kot na primer Pustoto v filmski izepljavi Jožeta Galeta. V informativnem zapisu taka nadrobna in natančnejša primerjava sicer ni mogoča, saj je treba upoštevati, da je film drugačen medij kot rohian. Navsezadnje je pomembno le to, kolikšna je umetniška moč tega dela v filmu Jožeta Galeta.
Gotovo je Pustota doslej najzahtevnejši filmski projekt tega avtorja. Scenarist in režiser Jože Gale je zasnoval svoje delo na literarni predlogi Vladimirja Kavčiča in ga scenarijsko in režijsko priredil in podredil svojemu gledanju na kmečke upornike po tolminskem puntu leta 1713. Potek dogajanja je jasen: s poudarjeno fabulativno usmeritvijo je režiser sledil obupni poti družine puntarskih poražencev, ki morajo v izgnanstvo, če si hočejo rešiti življenje. Smrtni akord, ki je navzoč že od začetka, se stopnjuje. Boj za obstanek je do skrajnosti izostren, čeprav tega skozi napetost dogajanja ne dojamemo, saj je režiser razporedil ritem dogodkov precej enakomerno, brez večjih nihanj. Kmetje, ki jim gre za biti ali ne biti,_se zaustavijo na pustoti, na jalova zemlji in se ob vseh porazih, nemoči, ob trpljenju in negotovostmi spoprimejo z zemljo, z žilavo vztrajnostjo nagonskega vitalizma. Ob nadlogah vseh vrst — od gosposke in biričev do krvave griže — umirajo drug za dnigim, nalomljeni od brezpravnosti, nasilja, brezupja in ujeti v brezizhodno vztrajanje. Baladna pripoved govori o življenjskem boju za preživetje. Če tako na kratko strnemo zgodbo Galetove Pustote, pa ob vsej klasični pre-čiščenosti ostane vprašanje, ali je pripovedno nizanje res najbolj primerno za zahtevno vsebino, ki razpira eksistencialna vprašanja na drugačen način.
Gale je v tem umirjenem ritmu povezanih dogajanj dosleden. V trdi in sicer dosledno resno in tragično začrtani enakomernosti dogajanj pa disonantno izstopa groteska duhovnika in cerkovnika in po nepotrebnem omaje resni ritem poteka filma. Dogodek groze in smrti bi vendar lahko potekal v sozvočju, saj burleska v taki zvezi ni najprimernejša. Gledalcu se zastavljajo vprašanja; Ali gre predvsem za zgodovinsko podobo o najbolj prizadeti plasti tedanjega življa? Ali je režiser z metaforo zmogel miselna vprašanja človeškega obstoja izraziti dovolj jasno tudi za današnji čas?
Igralci so sledili režiserjevi zamisli in dosledno izpeljali svoje vloge. Glasba je pri tem filmu zagotovo pomembna sooblikovalka ozračja, razpoloženja, tistega, kar naj podkrepi režiserjevo zamisel. Bojana Adamiča sicer poznamo kot priznanega filmskega komponista. Razumljivo je, da se ni želel nasloniti na visoko glasbo 18. stoletja, saj ne bi ustrezala kruti vsakdanjosti kmečke raje. Bojan Adamič je pogumno uporabil sinteti-sizer, žal pa je nastala preveč lirična glasba, ki ni skladna z grozovito razbitostjo človeških usod, z nenehno dramo razčlovečenja in propada. Taka tematika zahteva pač glasbo krčevite, disonantne dramatičnosti, ki lahko podpre filmsko sliko. Snemalec Mile de Gleria je z dvojnostjo sledil sliki: na eni strani, zlasti v povsem breughelovska pokrajina s pritiskajočo sivino neba, po drugi strani blatni svet v blatnem življenju umirajočih kmetov. Scenarista Niko Matul in Janez Kovič sta v Pulju prejela priznanje. Pustota je vredna ogleda in premišljanja, marsikdo pa bo segel po Kavčičevem romanu.
IGOR GEDRIH
seveda uspel. Žirija, ki so jo sestavljali: Peter Božič, Branka Jurca, Marjana Kobe, Miha Mate in Valt&r Samide, je pregledala in ocenila 373 osnovnošolskih in 61 srednješolskih spisov in odločila, da ustreza merilom 19 spisov osnovnošolcev in 10 srednješolskih spisov. Predsednik odbora za knjigo Ignac Kamenik je razdeli! knjižne nagrade učencem, v drugem delu slovesnosti pa tudi plakete in diplome za uspehe pri širjenju bralne kulture.
Plakete so prejeli: Jaro Dolar, Manko Golar, in Andrej Kokot.
JARO DOLAR se je kot dolgoletni bibliotekarski delavec in književnik posvečal bralcu in sociologiji branja in bil mentor celemu rodu knjižničarskih delavcev, da bi bolje razumeli praktične cilje tiste sociologije, ki sega na knjižničarsko področje. Prav v tem času je v središču pozornosti njegova knjiga Spomin človeštva, ki odseva njegov sociološki pogled na zgodovino knjige in branja.
MANKO GOLAR je kot pomemben kulturni in družbenopolitični delavec v Gornji Radgoni posvetil veliko svojega dela popularizaciji slovenske knjige na območju, ki je odmaknjeno od večjih kulturnih središč.
ANDREJ KOKOT je na Koroškem v Avstriji eden priznanih,
AFORIZMI
vidnih in zelo produktivnih ,Q teljev. Kot dolgoletni prof j1 delavec ima velike zasluge d jy
širjanje bralne značke, katetč budnik na Koroškem je bilf)t, Suhodolčana.
Diplome so podelili: PUH, Lenčki Kovačič in > v
mir ju Premruju.	r,
MARTA FILLI, vodja
D ,in
niče v Tolminu in dolgw,
knjižničarska delavka, ji Jlv
svoje delo usmerila v priziv n ja, da bi knjiga kot najširši V * našla svoje mesto v vsakem1 J: lju. Posodobila je knjift ^ mrežo in izvaja razne oblike ' z bralci, največ pa se je posd mladini in njenim bralnim ! som.
LENKA KOVAČIČ je, najst let vodila bralno značk : zadnjih letih se je število bd ' povečalo od 52 na 100 odštel!l Na šolah pripravlja srečanja10 sniki in pisatelji v okviru N značke.
VLADIMIR PREMRLI j1 vojni na Tržaškem zbral d tisoč knjig v najobsežnejšo vensko zasebno knjižnico V mejstvu. Svoje poznavanje venske literature prenaša mlajše rodove s predavanji zamejsko javnost s članki, ki objavlja v Primorskem dnevi in Jadranskem koledarju VLASTA KUNEJ
'•P
Ir?
Pametni so dolžni največjo zahvalo neumnim.
Dober gias gre v deveto vas, pravi lisica. Slab pa še dlje -vori volk in zatuli.
",
«k.
■ ji 0*7«
Najhujše je, kadar te tepejo iz občutka dolžnosti. Jasno mi je. Nič ne razumem.
Vsi se borijo za skorjo kruha. Kdo je pojedel sredico?
NENAD CRNCEVlC
}P‘
ai
're
'en
ra.
Predstavnica avstrijske avantgarde Valie Expor! se bo na dnevih predstavila z dvema filmoma
14 N« avstdl f*c
t
ika
Dnevi avstrijske kulture
k
0(1
sv
%

od 12. do 22. decembra 1982
Cankarjev dom je s sodelovanjem A vstrijskega kulturnega inštituta v Zagrebu pripravil predstavitev avstrijske kulture in kulturne ustvarjalnosti, ki pa Sloveniji ni neznana. Obe deželi vežeta dolga skupna zgodovina in pripadnost alpskemu prostoru, prav to pa je na kulturnem področju pripomoglo k mnogovrstnim medsebojnim stikom in sodelovanju. Ob upoštevanju vsega tega je nastala tudi zamisel o dnevih avstrijske kulture, ki potekajo letos v Ljubljani od 12. do 22. decembra. V nedeljo bodo v veži Slovenske filharmonije odkrili spominsko ploščo skladatelju Gustavu Mahlerju, ki je začel svojo glasbeno pot v Ljubljani. V dnevih, ki bodo sledili, se bodo zvrstile glasbene prireditve (ki so tudi sicer sestavni de! rednega sodelovanja obeh dežel), pripravljena je fotodokumentacijska razstava ob 250-letnici rojstva skladatelja Josepha Haydna, razstava

knjig slovenskih avtorjev d jf sirijske Koroške in pogovO! Č temo Sedanji položaj slovč I književnosti na avstrijskem J\ roškem z literarnim vecA c- ■ Predvajali bodo film avsrf ^ avantgardne režiserke Vald !
port, na sporedu pa bodo
demonstracije sodobnih ^
izražanja z video tehniko. ^ *
Avstrijske kulturne dnevl Q>{ pripravljali kar precej časO,^ to menijo pa prispevek k dot Jio. medsebojnim odnosom me4‘ ^jt sirijo in Jugoslavijo Priprli <d( so z namenom, da se či>Č pi; spoznamo in s kulturo gf^ 'd most med obema drž<m f/ii Dnevi kulture vključujejo ;1 Se, našo manjšino na avstrig h, Koroškem kot enakovreden 'io kulturnega ustvarjanja. 2$ % prav zadnja leta tovrstnega lovanja zgled, kako lahko krf "oč izboljšuje sosedske odnose. F'<ri
V. K.
lotivacija za bbraževanje
Založbi Delavska enotnost knjigo Ane Krajnc z na-ijf 0,,' Motivacija in izobraže-Ob prebiranju dela, ki ,ri dVl'ava tematiko, posebno 'f! ia|no za današnje množično faževanje, dobimo vtis, da J ija napoveduje novo obdobje ji kulturi izobraževanja. (5d ^letnega proučevanja »teli ^ o sposobnostih za izobra-ol^ie« nas ta knjiga usmerja e ! drugam, v problematiko ti lvncije za izobraževanje. <fi 'ak bi bilo, če bi menili, daav-1158 strogo upošteva naslov in in tega ne povezuje motiva--;e tematiko o sposobnostih za t!('taževanje. To bi lahko pri-ffll^al marsikdo, ki logično Pa, da je sposoben prven-e na in da šele iz nje izhaja mo-$ :iia. Vendar današnji svet ne več talentov v izobraževalnih ol1 :,hih, saj je vsepovsod v svetu as sposobnih ljudi. Razširje-bn
nost izobraževanja daje hitrejše dosežke in boljše razvojne možnosti vsakemu narodu, v množičnem izobraževanju pa najdejo svoje mesto tudi izredno nadarjeni. V zvezi z množičnostjo izo-* braževanja pa je vprašanje motivacije pomembnejše kakor strokovno razglabljanje o sposobnostih. Razviti svet je pravzaprav prenehal ugotavljati, kdo je sposoben, inteligenten in nadarjen, in kdo ni. Namesto teh vprašanj stopa v ospredje problem motivacije.
Čeprav zvenijo navedbe v knjigi o tem, da je vedoželjnost človekova prirojena potreba, nekako elementarno, nam avtorica poda tc pomembne ugotovitve prijetno in prepričljivo. Takole pravi: Vse okolje, še posebno šolsko, ukroti otrokovo vedoželjnost... in nemotivirani otroci se v popolnem brezvetrju
■N OD SPISOV, NAGRAJENIH OB MESECU KNJIGE
lovek, m jezi se
Hn on in on)
^[tp trije! Pravzaprav sem > Pa smo vendar trije. Vsak od ireh. je ena tretjina mene ali jaz njihov (naš) trikotnik. Smo “kšen JAZ in ON in ON. 'Jaz io jaz, on in on sta pa'Evgen in len. Bodimo še natančnejši: ien je moja dobra stran, Fra-Pa slaba. Jaz sem nekakšna « njunih pomanjkljivosti Naj 'jedstavim: Imam zelo pov-en obraz z velikim nosom, Nzitimi sivkasto zelenimi '?> ki so skrite za pokroma-11 očali {na desnem očesu "j dioptrijo —5, na levem
! :5i-
'vgen ima zelo lep povprečen 'Zs krasnim velikim nosom in inskimi sivkasto zelenimi š ki jih skriva za famoznimi u»nanimi očali (desno oko ; levo —4,5).
'ugen ima zelo grd povprečen f Z ogabno velikim nosom in $*ni sivkasto zelenimi očmi, fna srečo skriva za urhaza-!| Pokromanimi očali (desno '~5, levo —4,5). s lslim, da je zame karakteri-moja prečka, ki jo imam eno na sredi glave. Ni treba torjati, da ima Evgen še lepšo o na glavi, da pa mi je v ve-' lolažbo Fragen, katerega 2» se ne more kosati z mojo. "no mi je ljubši Fragen, ker je °d mene, zato mu dajem tudi pohode pri sproščanju nje-‘ ‘b talentov. Fragen je najhu-nejša oseba, kar jih poznam, kgovo hudobijo se lahko meri ^ !° še njegova grdota.
'vgen je njegovo nasprotje. Je P mamina muza, ki mu po it I. r°jijo le nežnosti, ljubezen, ,-ot pa in podobne neumnosti. vet Ve deževen večer, ko smo se n I lotili branja knjige Gospa čet F>\ Zleknemo se na nasio-f/rl .Jn začnemo brati. Že po Ije' J1 treh stavkih smo si povedali (o 1 e sodbe. Evgen: »Božan-isl ^ Jaz: »Dolgočasno.« Fra-' »Ogabno.« Beremo naprej j! Živce mi gre Evgen, ki se mi pt	čez ramo, telečje bulji v
£o in je ve(in0 dva stavka pred j, i°: Fragen sedi zdolgočaseno ‘bkn na naslonjaču in si pod-desno nogo z levo, to pa ima
" | P#-
d«ef3erem pet strani, pravza-‘l' j [ Ph le preletim, ne da bi vedel, 0 i Se,u prebral, medtem ko se m	°čala krivijo od bralnih
J®1’- Fragen, za katerega sem “	’ da spi. reče: »Pojdimo se
u
em pohvaliti njegov predle prehiti Evgen, ki z Zgra-
žanje polnimi usti pove eno, dve o ■ kulturi. Fragen mu hoče ravno znegirati to njegovo kulturo, ko reče na vratih:	»Trk, trk.«
»Jaaa!« rečem. Izza vrat pogleda glava mojega očeta, ki pove sklep: »Grem noter.« In gre noter. Meni je vseeno, ali je notri ali ne, Ev geti ga ne mara, kajti oče večkrat reče kakšno opolzkost.. Nasprotno pa ga je Fragen vesel, saj ima oče grša očala. Za očala oče pravi, da je zanj pač vseeno, kakšne ima, ker je prestar za osvajanje. V resnici pa ima tako debela stekla, da jih. pač ne spravi V noben drug okvir. Z očetom imava še isti velik nos in prečko natančno na sredi glave. Le da je očetova petnajst centimetrov širša.
Oče hodi v prvi letnik večerne tehnične šole. Zase ponosno pravi, da je glava družine in da kot tak mora biti najbolj izobražen. Ima pa smolo, da je padel v usmerjeno izobraževanje. V šoli sedi v prvi klopi, in se je zaljubil v razredničarko. Na list iz angleškega zvezka piše dolga ljubezenska pisma, ki jih podpiše s prestreljenim srčkom. Iz pisma naredi lastovko in jo spusti po razredu. Vendar pa lastovka prileti vedno k debeli teti Pavli, ki je naskrivaj zaljubljena v mojega očeta.*Zaradi le ljubezni je zadnjič prinesel podpis s pripisom, naj se mama zglasi v šoli. Jutri pišejo fizika in mama oziroma njegova žena ga je napodila v mojo sobo, saj se oče vedno uči naglas, to pa moti mamo pri gledanju Trefaltovih Srečanj. Mama misli, da jaz znam fizika in da bom to znanje prenesel na očeta. Oče pa ve vsaj tako kot jaz, da fizike ne znam in, da če bi jo tudi znal, bi to njega drago stalo. (Govorim o žepnini.) V odgovor mu zamomljam nekakšen: »Mmhmr,« kar si pač oče napačno razlaga in mi primaže klofuto. Pravi, da mu je pač od vseh dolžnosti, ki jih ima kot glava družine, ta najljubša. Seveda pa me nikoli ne klofne pred mamo, ker mama pravi, da io povzroča pretres notranjih možganov. (Ne zamenjujte jih z zunanjimi!) Oče pa pravi, da so klofute vzgojne.
Užaljeno pogledam v knjigo, medtem ko se oba Evgen in Fragen, hahljata. Berem naprej, ne da bi prav vedel, kaj berem. Kse-bino največ razberem iz Fragno-vih pripomb in Evgenovih vzdi- ’ hov. Oče se že dve uri uči formulo za prosti pad. Že dve uri jo naglas ponavlja kot zmešan in ker ima bujno fantazijo, jo je začel prepe-
razkrajajo med najslabšimi učenci.
Seveda se avtorica ne ustavlja le ob enodimenzionalni problematiki motivacije za izobraževanje, temveč poda pregled domala vseh ugotovitev in hipotez domačih in tujih avtorjev, hkrati pa razčlenjuje integralno osebnostno sestavo z vidika motivacije-
Zelo aktualna je tudi tematika o ocenjevanju in njegovem vplivu na motivacijo, ki vse preveč zdravih mladih ljudi motivacijsko uniči za dolgo časa ali pa kar za vse življenje. Upravičeno lahko trdimo, da v tem času ne bi mogli pričakovali bolj aktualne strokovne teme na našem khjiž nem trgu.
Kar precej časa sem preživel tudi pri pouku v nekaterih drugih 'državah, pa so tam učenci lahko
vati na melodijo: »E, moj Saša.«
Fragen ugotovi: »Ema je vlačuga!« Evgenu vzame sapo in očala, ki jih je ravno brisal, mu padejo za fotelj. Mežika s svojimi kratkovidnimi očmi, zajame sapo, široko razpre nosnice in pove: »Ni res!«
Jaz pa si v svoje prazne spominske celice vtisnem: »Ema je vlačuga!«
Fragen ga nagajivo gleda, se nasloni na fotelj, prekriža roke za glavo, zazeha in zapoje: »In Charles je copata!«
Evgen teatralno vstane, naredi dva koraka proti ogledalu, se obme, dvigne roke nad glavo, zajame sapo in ostane brez besed. Pogleda v strop, zopet zajame sapo, se zopet obrne proti ogledalu, naredi dva koraka in mirno pove: »Charles je zelo čustven človek, ki bi iz ljubezni do Eme šel zanjo v grob.« Obriše si solze: »Njegova ljubezen je prav ganljiva, primerja se lahko s Perrarcoco ali Prešernovo, le da je Charles pač ubog meščanski intelektualec, ki svojo ljubezen kaže kot pasjo zvestobo.« Pogleda se v ogledalo, se nasmehne z očmi m kotički ustnic in si popravi svetniški sij. Jaz pa si v spominsko celico vtisnem: »Charles je copata «
Fragen se jezno briše po obrazu, saj ga je Evgen v svoji pripovedni vnemi vsega popljuval.
(Kot mene nek učitelj naše šole.) Opazim, da je oče zaspal vb knjigi, to opazita tudi Evgen in Fragen. Fragen vrle očetu, še predeti mu lahko Evgen to prepreči, plastični cvet vrtnice v glavo. Oče vpraša: »A?« Se obme k meni in me pogleda kot prej fizikalno knjigo. Zatem pogleda v fizikalno knjigo- z očetovsko ljubeznijo. Nato se strezni, vstane in mi primaže klofuto. (Ker je to pač vzgojno.) Besno pogledam Frag-na, kj si popravlja svetniški sij. Medtem oče znova zaspi. Priletim še stran, dve, ko ugasne luč. Fragen veselo zavpije: »Živela stabilizacija!« Evgen pa zamomlja nekaj takega kot: »Pa ravno zdaj.« Gremo spat, navdušeno de Fragen, medtem ko Evgen tipaje išče mojo pisalno mizo in v njej svečo: Pove: »Ni govora!« »Kaj praviš ti?« še obrne Fragen k meni. »Ne vem, ampak res bi moral...« »Kaj moral?! Nič ni nujno!« besno zavpije Fragen. »Razplet je tako ali tako jasen. Charles bo zvedel za Emine skoke čez plot, se usede! v tovornjak in jo speštal ob zidu prve špecerije.« Negotovo pomislim: »Zagotovo?« »Pa ja!« reče Fra-
spraševali učitelja kolikor in kar so hoteli. Branje knjige o motivaciji bralcu ponovno postavlja vprašanje, zakaj naš otrok v šoli med uro ne sme spraševati. Ali res zato, da mu zadušimo vedoželjnost, kakor beremo v knjigi? Vsa naša pedagoška teorija pa tudi vsa naša širša družba s samoupravljanjem vred govori v prid otrokovemu spraševanju. Vsi smo za to, tudi učitelji in zakaj potem otrok pri nas ne sme spraševati?
Menimo, da bo knjiga marsikoga spodbudila in mu pomagala, da bo marsikaj razumel. Priporočamo jo vsem učiteljem, .pa tudi drugim, ki jih tovrstna tematika zanima. Upajmo, da bo spodbudila tudi nove teoretične prispevke na to temo, saj je to ^področje še povsem neobdelano.
JOŽE TRČEK
gen ves zaverovan sam vase. Evgen medtem prižge svečo, nenadna, sicer šibka luč, nas preše-, neti. Se posebej očeta, ki se zdzne v spanju in reče: »Pavla, nikar j Lahko bi zvedela žena. • Evgena ’ to šokira, vendar se delu, da je preslišal. Mene lo samo šokira, medtem ko si Fragen vije roke ob škodoželjnemu smehu. Pomigne mi: »Si ga videl — ata?«
Ničesar ne odgovorim’, le buljim v knjigo. Beremo naprej, pravzaprav ■— bereva, saj je Fragen zaspal z enakim nasmeškom, kot ga ima na obrazu oče. Bereva, pravzaprav jas samo vlečem oči po težkih plešočih črkah. Tudi Fžvgena zvija. Poskušam zdržati še malo, tudi Evgen. Kdo bo koga. Evgen se trudi z močjo obupanca, veke si podpira v vžigalicami, se klofuta po obrazu in na koncu zaspi. Zmaga! Truden pogledam v steno in opazim svojo senco, smešno, spačeno. Pomislim, da sem kot postarana gospa Bovaryjeva, ki se ziblje na gugalniku in bere knjigo Gospa Bo-vary. Ob tej misli se nasmehnem.
Na vratih potrka. »Ja,« rečem in vstanem. Na vratih se prikaže znan obraz: »Grem k tistemu študentu nasproti nas. Revež se uči fizika, pa nima pojma. Mu grem pomagat!« »Da, Ema!« rečem ponižno. Gredoč k vratom si popravlja lepo rdeče mini krilo. Zakaj si vedno ko gre k študentu nasproti nas, obleče mini krilo? »Če me ne bo doma do večerje, pojej sendvič!« »Da, Ema,« rečem pasje ubogljivo. »Ša na svidenje, Charles,« mi še navrie med vrati
Prebudi me tresenje. »Daj, zbudi se že!« Nad, menoj se sklanja obraz moje mame. »Ja, ja,« rečem in vstajam. »Si prebral?« »Sem,« odgovorim brez pomišljanja. »A se je kaj učil?« namigne proti očetu. »Ja,« odgovorim, medtem ko mi pomaga spečemu obleči majico. »Pohiti! Pohiti!« me priganja. Oblečen vzamem torbo in grem proti vratom. Ustavi me mamin glas: »Če me ne bo, ko prideš iz šole, pojej kak sendvič. Šla bom namreč sosedovega fanta inštruira! nemščino.«
»Že prav!« rečem. Grem po stopnicah in si mislim: »Mi bo že soseda'kuj pripravila, ko me bo popoldne prišla inštruiral angleščino.«
Jaz
DUŠAN KASTELIC Šola za oblikovanje Ljubljana
nove
knjige
Med smehom, fantazijo in resničnostjo
Tri nove knjige iz zbirke Sinjega galeba Založbe Mladinska knjiga
Angleški pisatelj NORMAN HUNTER je predstavil svojega junaka — izumitelja že v knjigi z naslovom Profesor Modrinjak, ki je v prevodu izšla pri Mladinski knjigi leta 1976. Letos lahko spet sledimo profesorjevim iznajdbam v eni od treh novih knjig iz zbirke Sinji galeb, tokrat naslovljeni NOVE PRIGODE PROFESORJA MODRINJAKA. S čisto zunanje, jezikovne strani, je treba omeniti najprej prevod — delo Branka Gradišnika — ki je slogovno dobro izpeljan, z duhovitimi, pomenljivimi poimenovanji . oseb; tako se tudi vsebinsko povežeta besedna in situacijska komika, tako Značilna za to besedilo.
Sicer pa bi lahko o Novih prigodah profesorja Modrinjaka napisali marsikaj. Najprej morda to, da že prva prebrana poglavja zbudijo primerjavo s svetovnima otroškima'' uspešnicama »Piko Nogavičko« Astrid Lindgren in »Mary Poppins« Pomele 7ra-. _yers, gre namreč za poseben način pisanja, ki ne priznava meje med resničnostjo in fantazijo, prehajanje iz enega območja v drugo skuša biti čimbolj neopazno, nekako samoumevno in čimbolj verjetno. Meječ je torej zabrisana in vse je res —nihče se ničemur ne čudi in tudi fantastični Modrinjakovi izumi so nekaj sa-mournevno-koristno-vsiu ■ lanje-ga. Tako bi ob slednjem besedilu še najlaže potegnili črto pod tremi oznakami: zabavno, fantastič- * no-groteskno, absurdno. Ena izmed njegovih odlik je sproščen fantazijski svet, ki se spaja z otroško domišljijo, vendar pa ni naiven in je toliko grotesken, da zasači in preseneti s svojimi podpomeni (ki jih bo otrok verjetno velikokrat prezrl) tudi odraslega bralca prav takrat, ko se le-ta začne nad besedilom pokroviteljsko smehljati.
Izumi profesorja Modrinjaka so vsestranski, hkrati preveč idealni in fantastični, da bi se lahko obnesli v realnosti. Njihovega delovanja ni mogoče predvideti: še bolj groteskno-fantastični postanejo, ko podivjajo, si v grotesknih prizorih privoščijo vsakdanjost in zavladajo nad njo. Njihove funkcije se spremešajo — in prav tako fantastično-grotes-kno jih poskušajo ljudje ukrotiti, uničiti. Noben Modrinjakov izum ali ideja ni trajen —noben od teh fantastičnih elementov torej, ne obstane, t vsakdanjem svetu, tu more postati del v stvarnosti, temveč še naprej obstaja kot apriorno nasprotje resničnega in fantazijskega sveta, med katerima ni in ne more biti skladnosti.
Modrinjak je pač zmeraj pripravljen koristiti s svojimi iznajdbami, toda naprave se zaradi njegove raztresenosti ali pa zaradi nepopustljive urejenosti logično-razumskega sveta vselej upro človeku, postanejo nerabne; nekori-stijo- pa mu nikdar, kadar pa so vendarle za rabo, jih je mogoče uporabili v čisto drugačne namene od prvotnega. V teh izumih tiči nek mehanizem, ki se ustvarjalcu —- Človeku, upre, se sprevrže in obrne proti njemu ter odkrije resnico, da je znanost v rokah nepopolnega Človeka kaj nevarna stvar.
Humor kot edino in elementarno življenjsko občutje pretresa V ERŽEN C E, knjigo MAN K A GOLARJA, ki »s pametjo, ki je vedno manjka« najprej in upravičeno spomni na Butalce Frana
Milčinskega. Obe besedili sla si v tej temeljni značilnosti res precej podobni, vendar pa se zdi v Golarjevih besedilih poleg humorja pomembnejši etnološki vidik njegovega pripovedovanja: v jeziku, polnem dialektizmov, se skozi humor kažejo krajevne posebnosti, način življenja ter veržensko-prekmurski običaji in navade.
V jeziku je torej veliko nareč-nosti, prleških izrazov, vendar je kljub, tej značilni, območno obarvani govorici besedijo pripovedovano bolj ali manj v knjižnem jeziku, ki je bil pač nujen kot pomagalo, saj bi sicer narečna govorica ovirala branje in razumevanje celotnega besedila. Zato so zaradi lažje razumljivosti ohranjeni v besedilu le tisti izrazi, ki so takšni, da jih ne bi bilo mogoče čisto natančno in pravilno prenesti v knjižno slovenščino: slednje pa bi bilo tudi nesmiselno, saj bi s tem pripovedi Zgubile krajevno barvitost, ki je njihova najbolj izjagina lastnost. Tcžie razumljive besede so ponavadi razložene ob koncu vsake
zgodbe, vendar-še Zmeraj premalo. tako da vatih nehote motiio pri popolnem zumcvaKm branega.
■ Časovn« ' zgodbe ws-z opre deljene ne razvrščene pt. k,nesnem določenem, vnaprej zatttiš-Ijenem zaporedju, čeprav so osebe včasih vezane na določeno zgodovinsko obdobje in segajo v različne čase, od Turkov pa v današnjost. Pripovedi o Veržencth so nastale tako, da je Golar zgodbe, kar jih je slišal pripovedovati od Veržencev samih, oblikoval in jih sestavil v celoto:, kije pred načni, ko\ nadalje vam e njegove knjige Okrogle o Ver-iencih.
tretja novost, knjiga z nesli’ votn UKRADENA MLADO:, avtorja FRANCA ŠETINCA, p pretresljiv in razmeroma nenavaden zapis s področja vojne tematike, snj se je pisatelj loti! obdelave manj znane snovi, in tako kot vidi vojno in dogajanje v njej otrok, obravnava doživljanja »ukradenega otroka« > tega od tisi >!>; iva oropanih in trpečih otrc ki so bili namenjeni za pot skoz: germanizacijo kot »uporabni material za veliko nemško državo«. Knjiga je poleg razmeroma redko upodobljene te,na Uš c in malokdaj uporabljene sno vi presenetljiva zlasti zato, ker gre za izjemno nenaivne otrokovo videnje sveter; v tej perspektivi pa izstopa ne toliko običajna, apriorna sovražnost do Nemcev okupatorjev, kolikor doživljanje človeka kol takega, v vsej njegovi nečlovečnosti in razvrednotenju vsega, tako zelo ponižanega, da se v svoji pusurovelosti, ponorelosti in brezglavem strahu bojuje le še za svoj obstoj.
Pripoved je boljša od mnogih vojno-iematskih s področje mladinske literature tudi zato, ker >e v njej poudarjeno otrokovo a. -življanje in ne temelji zgolj na dogajalnosti, še več: slednja je ob natančnejšem branju morda čelo nekoliko v ozadju, pomaknjena za otrokova čustvena stanja. Besedilo s svojim zapisom razkriva pretresljivo pripoved — taka pa je prav zaradi nenavadne notranje dvojnosti, ki nastaja iz neposrednega, skoraj avtentičnega prikazovanja groze in bede in prav Jako močnih zapisov volje in ljubezni do življenja.
VLASTA KUNEJ

Za razmišljanje
Svetovalni delavci v samoupravnem sporazumu za osnove šole
Razprave o šolstvu na 10. kongresu, ki jih je v 16. številki Prosvetnega delavca (25. oktobra) pod naslovom »Brezznanja ni napredka« povzel glavni urednik Jože Valentinčič, so zelo zanimive.
najnižjimi v območju in dos«! v 1. polletju komaj 86,4 prečnega osebnega dohoj,
J ' pozornosti, saj up^p
l
II
vredni
čeno zbujajo skrb. Posipa; dolgoletnih nizkih osebnih j^ju hodkov so tudi nizke pokoj* dn učiteljev, ki so začeli dela*' vojni in bodo v teh letih up0 Poli jeni. Zamislimo se tudi oh ts datku, da pokojnina, ki jo do* 5lici prosvetni delavec (s polno en0 lovno dobo) iz take občin*1 p znaša toliko kot oskrbnice
Položaj šolskih svetovalnih in
drugih strokovnih delavcev je
marsikje še zdaj tak, da prihajajo
v službo, sprejemajo stranke in opravljajo sprotne zadeve s svojega (in drugega) delovnega področja. S tem pa počasi in vztrajno postajajo rutinirani delavci, ki pridno hodijo v službo in poleg svojega dela še nadomeščajo odsotne učitelje, dežurajo pri telefonu in v počitnicah na šoli in prejemajo mesečno plačo, kakršno se jim je pač posrečilo izbojevati. Tu in tam jih skušajo enačiti tudi s šolsko administracijo. Raven strokovnih vprašanj, s katerimi naj bi se tak delavec ukvarjal, se nenehno znižuje in tak postaja tudi njegov odnos do dela. se so šole, kjer kolektivu in vodstvu ni jasno, ali so svetovalni delavci sploh pedagoški delavci, in kjer odnos do vsebine, organizacije in vrednotenja njihovega dela ostaja ob strani. Takšno nepoznavanje dela, nejasen odnos do svetovalnega dela in premalo strokovne pomoči mladim strokovnim, svetovalnim delavcem in knjižničarjem omogoča nekaterim lagodno in učinkovito delo, druge delavoljne pa oškoduje in jim onemogoča osebnostni razvoj. Zaradi takih in podobnih vzrokov se-je pojavilo mnenje, da je deio šolskih svetovalnih in drugih strokovnih delavcev neu činkovito ali celo nčkoristno in nepotrebno.
Novi samoupravni sporazum za osnovne šole je opredešil in ovrednoti! tudi delovne naloge šolskih svetovalnih in drugih trckovnih delavcev ter knjižničarjev na teh šolah, toda žal marsikje ne vedo s tern kaj početi in jim ni jasno, kako naj bi organi-zirali in ovrednotili delo teh delavcev po novem sporazumu. Tudi za svetovalne in druge strokovne delavce in knjižničarje velja enako načelo kot za učitelje: da !e-ti niso uradniki, temveč ustvarjalni delavci, katerih delo pomeni uresničevanje vnaprej izdelanega letnega delovnega programa, ki je seveda sestavni del programa šole.
Svetovalni delavci so na šolah zaradi specifičnih problemov, ki jih poraja današnji čas ur pi vibe na šolah. Prav tako kot učitelji morajo tudi oni sestaviti vsako
leto svoj letni delovni načrt. Tega oblikujejo na podlagi analize dela prejšnjega šolskega leta ob koncu šolskega leta in ga prilagodijo potrebam novega šolskega leta. Tak letni delovni načrt sestavijo po področjih, ki so ponavadi: posebno pedagoško in svetovalno delo, osnovno pedagoško in svetovalno deio, dodatno pedagoško delo, izpopolnjevanje idr.
Na teh področjih dela torej temelji predlog okvirne letne delovne naloge, ki je začrtana vsebinsko in časovno. Časovno je opredeljena glede na letno delovno obveznost, ki zajema 2184 delovnih ur. Ko odobrita predlog teamska konferenca in ravnatelj šole, sestavi svetovalni delavec končen vsebinski letni delovni načrt za svoje delo, časovno-glo-balno razporeditev letnega dela; na posebnem obrazcu porazdeli 2184 letnih delovnih ur na vseh 12 mesecev, kar je seveda povezano z vsebinskim delovnim načrtom, to pa tako, da so tudi časovno zapolnjeni vsi meseci v letu (s počitniškimi vred). Kako je treba posamezno delo in delovne haloge svetovalnih delavcev časovno označiti, opredeli šola s posebnim pravilnikom (ali s skupnim pravilnikom za učitelje) o elementih načrtovanja vzgojno-izobraževalnega in svetovalnega dela na šoli (s knjižničarji in drugimi strokovnimi delavci). Tudi za svetovalne delavce-ie namreč problematično, kaj in koliko morajo narediti za poln delovni čas in kako naj uresničijo mesečni delovnik (182 delovnih ur) in letni delovnik (2184 delovnih ur), da si pridobe poln mesečni osebni dohodek.
Prav tako kot učitelji dajejo tudi svetovalni in drugi strokovni delavci in knjižničarji vsak mesec vrnitveno informacijo, kako in koliko je bilo opravljeno delo, ki je bilo načrtovano za določen mesec. To je tudi osnova za mesečni osebni dohodek svetovalnega delavca — torej po načrtovanem in po resnično opravljenem delu. Če ni mesečne vrnitvene informacije o resnično opravljenem načrtovanem delu, tudi hi nagrajevanja po delu, kajti samo načrtovane ure še ni mogoče šteti za uresničeno, ker bi sicer v takem primeru ostali pri
Zborovanje prosvetnih delavcev v talcu
V veliki dvorani Nama v Žalcu se je zbralo nekaj sto delavcev, ki delajo v vzgoji in izobraževanju in v službah na tem področju Sestanka so se udeležili vidni druž-beno-poiitični predstavniki, ki so v svojih kratkih pozdravnih go vo-rif med drugim poudarjali tole: tv -i prosvetni delavci sodelujejo v široki družbeno-politični dejavnosti, delajo tako rekoč na vseh področjih, saj opravljajo nekateri vidne funkcije v občinski upravi in na mnogih drugih zahtevnih mestih. Za to jim je treba izreči priznanje. Mnogi so v najtežjih letih orali ledino, velikokrat pa so bili zaradi svoje skromnosti zapostavljeni za tistimi, ki delajo v gospodarstvu. Zadnja leta se ta napaka občutno popravlja; tokrat je prejelo priznanja petnajst prosvetnih delavcev.
Zanimivo je tudi to, da je v ob-
čini Žalec čedalje več mladih pedagoških delavcev. Nekdo je pripomnil, da je tako tudi prav, saj zahteva današnji čas dinamičnega učitelja in vzgojitelja. Res pa je, da se je zborovanja udeležilo bolj malo upokojencev, mogoče zato, ker je bilo popoldan, pa tudi zato, ker ni bilo pravega pedagoškega predavanja.
uradniško plačilnem sistemu. Mesečno poročilo o opravljanjem delu je vsebinsko-časovno razbiranje uresničenega programiranega dela svetovalnega in strokovnega delavca za tisti mesec, to pa je tudi temelj za osebni dohodek v tistem mesecu.
Delo pedagoških delavcev na šoli je specifično, zato tudi njihovega dela in delovnega časa ni mogoče obravnavati po načelih uradniškega dela. Zaokrožena delovna celota za učitelja in svetovalnega ali strokovnega delavca na šoli je torej celoletno delo, delavec pa z vsakodnevnim (tedenskim in mesečnim) delom uresničuje ustrezen del celoletne de-
lovne naloge. Izhodišče za nagrajevanje po delu je torej uresničitev letnega delovnega programa, načrtovanega za določen mesec. Večina delovnih nalog svetovalnih in strokovnih delavcev je take narave, da jih je treba opraviti v delovnem okolju in potemtakem tudi v strnjenem delovnem času. Nekatere delovne naloge pa so seveda tudi za svetovalne delavce označene z 1,5 ali z 2, kar opredeljuje pravilnik o elementih za načrtovanje dela; nekatere morajo opraviti tudi zunaj rednega ali strnjenega delovnega časa.
Ne bomo razmišljali o tisti strani osnovnega šolstva, ki je bila v zadnjih dveh desetletjih taka. zelo uspešna: o gradnji novih šolskih poslopij in preureditvi starih, o nakupih učil in šolske opreme itd. Najbrž se bomo morali sprijazniti z resnico,da bo taka in podobna dejavnost potekala odslej počasneje. Zaustavimo pa se pri nagrajevanju prosvetnih delavcev, ob temi, ki jo je obravnavalo na kongresu kar precej delegatov.
domu za starejše občane. * * * v t;
kih
Ob ponavljajočih razpri |ari
ki so odsev nezadovoljivega
ložaja,se sprašujemo: »Kak1 J1! da so dolžnosti učiteljev v n110 zvitih občinah enake kot v f®! 0
IVO OREŠNIK
Dobršen del teh razprav je bi! zelo konkreten; obravnavale so diskriminacijsko nagrajevanje prosvetnih delavcev v manj razvitih občinah. Menimo, da so podatki delegatke iz šentjurske občine, ki je povedala, da so osebni dohodki v tej občini med
Na pol poti
tih, da pa s pravicami ni t® len Načelo plačevanja po deluje ni uveljavljeno. Velja le na* .'n Kdor več ima, lahko več bi bil, da bi sindikat na tefl® dročju naredil red; pa tudi a 'at 1 ji iz nerazvitih območij bi n* glasneje zahtevati svoje p ra' f)s
ll
ik< tlc -"Ho:
'ni Hu lov !v0
ERNEST REČNIK
•gi
Družbeno-poiitične organizacije v šolah še nimajo prave vioge
Čeprav se o delu družbe-no-političnih organizacij pogovarjajo v vsaki vzgojno-izobra-ževalni organizaciji na začetku šolskega leta, pa beremo o vsem tem bolj malo. V ospredju je — če zapišemo nekoliko hierarhično pa tudi malce neupravičeno — strokovno delo vzgojiteljskih in učiteljskih konferenc in deio samoupravnih organov. ŠCle za vsem tem pride na vrsto delo družbeno-političnih organizacij. Zanimivo pa je, da ob večjih težavah najprej začnemo razčlenjevati in ocenjevati delo družbeno-političnih organizacij, potem samoupravnih organov in nazadnje delo strokovnih pedagoških organov. Toda o vseh teh" podrobnostih, kljub temu da so zanimive, v tem sestavku ne borno pisali. Povejmo le to, da ima tudi v tem primeru prednost izobraževalna stran, kažejo pa se tudi tehnokratska in birokratska miselnost, pomanjkanje demokratičnih in humanih odnosov in dokaj šibka vzgojnost, ki pa ji dokumenti in resolucije namenjajo izredno veliko pozornosti.
, Res pa je, da je večja učinkovitost dela v šolah tesno povezana z ugledom in delom družbeno-političnih organizacij. Da bi to dosegli, je potrebno usklajeno delo vseh —- od vrtcev in šol prek občin do republike.
Premalo usklajenosti in povezanosti
Občinski odbor sindikata si je prizadeval, da bi bilo srečanje kljub stabilizciji kar najbolj prijetno in tovariško. Škoda, da v tej naglici tudi taka srečanja prehitro minevajo. Naj bo tako ali drugače: če se bo občinski odbor sindikata tudi v prihodnje tako zelo potrudil, kot se je tokrat, potem bodo taki sestanki zagotovo lepo obiskani.
DRAGO KUMER
V večini vzgojno-izobraževal-nih delovnih okolij imamo tri družbeno-poiitične organizacije: zvezo komunistov, zvezo sindikatov in zvezo socialistične mladine. Vse so enakopravne, vse imajo svoje okvirne, tu in tam pa tudi operativizirane delovne programe. Tudi glede članstva ni vprašanj. Kljub umiku, pouku v dveh izmenah, vozačem in še nekaterim težavam so možnosti za delo ustrezne. Vodstva kažejo razumevanje za delo. Če upoštevamo kvalifikacijsko sestavo, bi moralo biti družbeno-politično delo v teh delovnih olcdljih našega enotnega združenega dela karseda uspešno! Pa vendarle ni. Marsikje smo s tem delom prav nezadovoljni. Za to je več objektivnih vzrokov, in sicer: mezdni položaj delavca v vzgoji in izobraževanju (materialni in strokovno vsebinski), ki postavlja uči-telja v neenakopraven položaj v združenem delu; forumsko delo in skromna povezanost med de-
lovnimi in družbeno-političnimi organiza^čijami v občini; slabi stiki republiških organov z delovnimi organizacijami; prekinjena vez med družbeno-politič-. nimi organizacijami in interesnimi skupnostmi. Vse to velja tudi za okolja, v katerih delajo strokovni in drugi j^olitični organi. Vzrokov je verjetno še več. In še nekaj: med tistimi, ki oblikujejo politiko in delo na šolah, ni usklajenega in trajnega ustvarjalnega sodelovanja. Ze tako razdrobljeno delo v vzgoji in izobraževanju, ki je nadvse škodljivo, drobimoTe z neusklajeno družbeno-politično vsebino, ki delo bolj ovira kot pospešuje. Med subjektiyne razloge lahko štejemo neusklajeno delo med družbeno-političnimi organizacijami in samoupravnimi organi v vzgojnoizobraževalnih organizacijah. V malokaterih delovnih organizacijah se pred sprejemom letnih delovnih načrtov sestanejo predsedniki in se dogovorijo, kaj bo kdo opravil. Ker je. takih dogovorov premalo. so načrti obsežni, se prekrivajo in ker je premalo ljudi, jih tudi ni mogoče uresničiti. Dogaja se, da obravnavamo na .učiteljskih konferencah naloge, ki • nanje sploh ne spadajo. Se zdaj marsikje ne ločijo dela »konference« od zbora delavcev, dela zbora od sindikalnega “sestanka, dela osnovne organizacije zveze komunistov od prebiranja napotil. ki so jih prejeli iz komiteja itd.
Pomembne zadeve gredo mimo nas
V	vrtcih in šolah, ki slove po usklajenem delovnanju, smo, kar zadeva samoupravno in družbeno-politično delo, dokaj nebogljeni. To nebogljenost lahko odpravimo samo, če opredelimo samoupravno in politično delo kot nadvse pomembno in mu namenimo zato tudi večjo pozornost pri dopolnilnem usposabljanju.
Polovičarstvo gotovo bolj škoduje kot koristi. To se kaže v občinskih in republiških organih, kjer prosvetnega delavca skorajda ni slišati. Če pa že razpravlja, govori o tistih vprašanjih, ki bi jih lahko že zdavnaj rešili doma, v občini. Najpomembnejše zadeve pa gredo mimo. Tako je, kot da ne ločimo zrna od plev.
V	občinah so družbeno-poiiti-
čne organizacije dokaj dobro povezane z vzgojno-izobraževal-nimi delovnimi organizacijami. Ta povezava je odvisna od števila in vrste vzgojno-izobraže-valnih organizacij, od oblike samoupravne povezanosti, dela občinskih družbeno-političnih in samoupravnih interesnih ' skupnosti idr, Enotnosti torej ni. Pa vseeno bi morali imeti tudi na tem področju nekaj skupnega. V večini občin imajo namreč dogovorjen skupni program vse družbenopolitične organizacije in samoupravne interesne skupnosti. Iz tega letnega programa bi morale -organizacije, ki povezujejo učitelje in vzgojitelje v občini, to so akcijske konference ali aktivi v zvezi komunistov, konference mladih v vzgoji in izobraževanju, sindikat delavcev vzgojno-izobraževalnih organizacij,zbor izvajalcev v občinskih izobraževalnih skupnostih ter učitelji v raznih odborih in komisijah, ki delujejo v skupščini ali v občinski izobraževalni skupnosti, zlasti pa v SZDL, naloge določno opredeliti in jih akcijsko izpeljati. Učitelji imajo torej v občini veliko možnosti za uresničevanje tistih dejavnosti, ki šo za njihovo delo .nadvse pomembne. Možnosti je torej veliko. Zakaj jih ne izrabimo? Tudi pri tem gre za objektivne in subjektivne ovire. Med objektivne spadajo nepovezanost vseh nosilcev dejavnosti na vzgojno-izobraževalnem področju; proračunsko gledanje na vzgojo in izobraževanje ter na družbene dejavnosti kot celoto; pomembnost in nepomembnost v sedanjih težkih stabilizacijskih časih itd. Med subjektivne pa bi med drugimi morali šteti tele: v občinah ni nikogar, ki bi prevzel odgovornost za usklajevanje dogovora, kdo bo kaj uresničil. Menimo, da tega ni težko urediti. Nosilec je SZDL, pobuda pa naj zraste v žvezi komunistov. V večini občin so predsedniki vseh vzgojno-izobraževalnih organov učitelji. Ti so za svoje delo premalo usposobljeni in motivirani. Še hujše. So nekako v precepu med svojimi sodelavci in šolo na eni in birokratsko pisarniškimi poklicnimi funkcionarji na drugi strani. Prvi poznajo svoje delo, zlasti še njegovo poglobljeno vsebino, drugi pa le obliko in zunanje značilnosti. Prvi bi se radi pogovarjali o vsebini, drugi o obliki. Takšnih spornih oblik dela je še več! To pa v bistvu
ovira delo, ki postaja zatol vršno. Namesto da bi želeli v
viti še več koristnega dela. -ij. zadovoljni s tistim, kar pac|Q Obliki je zadoščeno, vsebini~ še zdaleč ne’ Ob tem je Ai presenetljivo spoznanje, jre bodo otežene gospodarske sc zmere prisilile vse, da bodo Pe obravnavi dajali prednost vs< ac ni, ker bo treba oceniti, kalvn naloge bomo še razvijali, kjO Jd: bomo zaustavili in kaj bo ti*k kar bomo morali za nekaj Č!ž; celo ukiniti. To pa še zdale* ei samo formalno, ampak glob h idejno in vsebinsko vprašal e; ki preprosto ne more nW: učiteljev.	et
šl
Nezadovoljni z republik a' posveti	m
V republiki je »horizont® Ha dogovarjanje« v okviru dokaj dobro. Slabše pa je T 'o likalno« dogovarjanje. Tj nekaj medobčinskih posveta' 'd redkih posvetov na sedeži^ 111 publiških družbeno-politidkn
organizacij v bistvu ne šteje11 M Ker na teh posvetih ne naH^ njajo pozornosti vsebini, ni kogar, ki bi bil s to obliko* zadovoljen. Kijubdogovorot h
tudi pri tem delu kar precej P1 ^
vajanja, pavšalnih in tudi ’ strokovnih mnenj, prehi1 f sklepov in neizoblikova1 ^ ukrepov, ki z vsakodnf ^ v vzgojno-izobraže'
J i v-i »-i t /A	r
prakšo v vzgbjno-nih organizacijah nimajo zveze. Vse to pa povzroča, t(j postaja učitelj ali vzgojite!) ^ bolj odvisen in odtujen od s |j, jega dela. Nekaj znanilcev ^ boljše prihodnje delo sicer! vendar gre vse prepočasi. T s stanek na tem področju je r velik.
‘ Naj končam. Družbeno-P0 tične organizacije v vzgoj1 izobraževanju niso same s namen. So pomemben dej
.samo našega političnega sl! ma, temveč predvsem poj®) smisel osvobajanja prosveti delavca iz dolgoletnih drža'
spon in prehoda na tako vzg1 delo, iz katerega bo v prih00'!
zrasel resnično osvobojen 1
vec. Brez novega učitelj3 takih delavcev ne bomo kmalu vzgojili. Tega pa «e malo zavedajo tako naši del® in tudi učitelji. Od tod izvira11 podcenjevanje političnega ,V šoli in nasploh.
JOŽE ZUPANČIČ

KNJIGA
Jzgoja in usposabljanje mladine za splošno iidsko obrambo in družbeno samozaščito
P^Prav dosegamo pri vzgoji in ‘Tavanju mladih na po-P splošne ljudske obrambe .^užbene samozaščite pre-aC Stl]e uspehe, lahko trdimo j da p Pohvala ne velja za pedago-'‘lteoretično-raziskovalno ali ^ ■'“cistično-izdajateljsko znan-i0 etio in strokovno dejavnost na nt l Področju. Pedagoške razi-ll9 Ve s tega področja so redke, tako malo pa je tudi peda-'^'h delavcev, ki se kasneje id ';irjajo s to problematiko in so ga fga področja opravili magi-ali doktorat. Zato tudi ni i a Po, da pedagogi niso razprav-■ h! o tej problematiki niti na illeni petem kongresu, čeprav u j rina Samoupravljanje učen-iai in učiteljev v vzgojno-izo-la! hvalnem procesu prav spod-;fH k razpravi, i ii' *ato bo knjiga mag. Pujiča itii pitanje i obrazovanje mladih ra' 'Pštenarodnu odbranu i druš-tti samozaštitu, ki je izšla ? pri Zavodu za izdajanje uč-•kov in učnih sredstev — tlost v Sarajevu, zbudila po-['"st pedagoških delavcev, 'tjiga je namenjena strokov-^ izpopolnjevanju učiteljev l0vnih in srednjih šol. Avtor je todni in sklepni besedi in v —* h poglavjih na 204 straneh ela! tale vprašanja: Nastanek lazvoj predvojaške-vzgoje, Jo bistvo in zgodovina; >°ja mladine za sodelovanje v em narodnoosvobodilnem
ač
inif
oijši časi za stare šole
boju in socialistični revoluciji; Sodobni sistemi predvojaške vzgoje mladih v nekaterih državah NATO pakta, Varšavskega pakta in v drugih državah; Bistvo in razvoj predvojaške vzgoje pri nas od leta 1948 do 1974; Urjenje in pripravljanje mladine za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito v SFRJ (po vsebini najobsežnejše poglavje); Delovanje in naloge vzgojno-izobraževalnih organizacij v vojni in perspektive razvoja te vzgojno-izobraževalne prakse v celoti in na njenih posameznih stopnjah
Kot poudarja avtor v uvodu, je knjiga prvi tovrstni poskus pri nas, da bi bolj celostno raziskali področje vzgoje in usposabljanja mladine za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito, ga teoretično izoblikovali in uredili. Morda prav zaradi tega ne bo v vseh svojih vsebinskih celotah izpolnila pričakovanj bralcev.
Teoretično metodološke kakor tudi vsebinsko pojmovne pripombe, ki jih lahko o knjigi izrečemo, nastanejo verjetno tudi zato, ker je ni mogoče primerjati s podobnimi deli, pa tudi v interdisciplinarnem problemu, kjer je treba, poleg obrambno-zaščitne problematike (avtor je opravil magisterij na fakulteti za splošno ljudsko obrambo), ustrezno poznati tudi pedagogiko, psihologijo in sociologijo. Ce
pogledamo zelo skromen spisek uporabljene pedagoške literature (Pedagoški rečnik, 1967 in nekatera vojaško-pedagoška dela) na koncu knjige, lahko razumemo, zakaj je avtor slabo uporabljal nekatere pedago-ško-psihološke izraze. Knjigi lahko očitamo tudi to, da je preveč afirmativno-normativna in ni napisana dovolj kritično, kar zadeva nekatera pedagoška vprašanja. Prav gotovo pa bi se avtor izognil tem in drugim pomanjkljivostim, ki so nastale tudi zaradi pomanjkanja prostora, če bi imel poleg recenzentov
— strokovnjakov za obramb-no-zaščitno problematiko, vsaj še enega recenzenta — pedagoga. Ne glede na vse to bo knjiga dobrodošel priročnik učiteljem obrambe in zaščite pa tudi drugim. Res pa je, da bodo vsa strokovna dela s tega področja le polovičarska, dokler se s to problematiko ne bodo sistematično ukvarjali tudi pedagogi, in ne bo vzgojno-izobraževalna dejavnost, ki naj bi usposabljala za vojno in v vojni, vključena v študij pedagogike.
BRANKO BOŠNJAK
Na kulturnih prireditvah ob 29. novembru je takšna slikS skorajda nepogrešljiva: recital mladine in vojakov na temo iz zgodovine naše republike
Preurejanja osnovna šola v Odrancih
red dobrimi osemnajstimi ie so v lendavski občini začeli ;lo Pešeno graditi nove šole. vsf adili so jih v Turnišču, Do-catvniku, Kobilju, Genterovcih, ;jS 'davi, Bistrici, Črenšovcih in v ti''ki Polani. Okrepljena šolska j ^ :?a je bila več kot nujna, kajti il8 ® šolske zgradbe v dvaindvaj-ab i1 vaseh že zdavanj niso več š«| ezale zahtevam * sodobnega mika.
ptem so občani več let ra-lsijali, kako bi poslopja starih rim bolje uporabili. Zdaj izvijajo z nekaterimi od njih Jevne skupnosti, nekatere pa rienjale lastnike. Ker so to nv »a družbena poslopja v vasi, šZ1 *e krajani zavzeli za njihovo '(,1 'ovo. Da so se Lendavčani ak-Tj: resno lotili, dokazujejo •to' idbe same. Nekatere so lepo ih1 "redili in zdaj so središče do-itič'linja; v njih se zbirajo občani 'F Nadina, v njih imajo sestanke iaU
družbeno-politične organizacije in društva.
V Dolgi vasi je v stari šoli stanovanje, v Dolini sezbirajo v šoli krajani in mladina, v krajevni skupnosti Gornji Lakoš je kulturno društvo šolo preuredilo v kulturni dom in tako je tudi na Kapci. V Gomilicah je šola namenjena za shode krajanov in mladine. Tudi v Veliki Polani in Mali Polani so se temeljito lotili popravila šol. Na Hotiči sta v šoli vrtec in stanovanje, v Dobrovniku imajo vaško knjižnico, stare šole v krajevni skupnosti Bistrica so preuredili v stanovanja, v Črenšovcih imajo v šolskem poslopju glasbeno šolo in telovadnico, v Genterovcih pa so šolo preuredili v vaški dom, kjer sta knjižnica in večja dvorana za proslave. V Mostju je šolo prevzela krajevna skupnost, v Rad-možancih pa mladina.
JOŽE ŽERDIN
d'
niška zadruga v Lendavi
Ti'1
Osnovni šoli Draga Luga-lv Lendavi so ustanovili šol-Ji 2adrugo. Povedali so nam, da pf |l° pri podružnični šoli v Čen-ja, 25 arov velik zapuščen sa-elj i^ak. Ker porabijo za šolsko pjo precej zelenjave in J", so se odločili da bodo pri-!°vali zelenjavo sami.
Ob šoli v Lendavi pa že imajo sadovnjak, v katerem oberejo vsako leto jabolka in hruške za zimske dni. Pridelovati bodo začeli tudi krompir in zelenjavo. Zadruga je pomembna tudi zato, ker bodo učenci že v osnovni šoli spoznali sodobno kmetijsko proizvodnjo.
Potem ko se je letos poleti gradbeno podjetje Gradbenik iz Lenadve lotilo temeljite prenove osnovne šole Vinka Megle v Odrancih, si tamkjašnji krajani in učenci sploh niso predstavljali, kako lepo pročelje bo dobila šola. Povedati moramo, da imajo krajani Odranec najstarejšo osnovno šolo v lendavski občini. Pred dvema letoma so se na zboru občanov pogovarjali o težavnem položaju te šole. Razmišljali so, ali naj šolo obnovijo ali pa zgradijo novo. Po temeljitih pogovorih so se odločili, da bodo šolo obnovili.
V začetku šolskega leta so se učenci z učitelji vselili v nove, sodobne, svetle prostore. Delavci
Gradbenika iz Lendave so uredili pročelje šole, napeljali centralno kruajvo, uredili sanitarije, napeljali vodovod in novo električno napeljavo ter zamenjali okenske okvire. Prenovitev šole v Odrancih je stala približno sedem milijonov dinarjev. Večino denarja je prispevala občinska izobraževalna skupnost Lendava. V ravnateljstvu osnovne šole pravijo, da prostora še lep čas ne bo toliko, da bi lahko potekale vse dejavnosti v šoli. V te namene uporabljajo zdaj še staro šolsko poslopje, ki je tik ob šoli, vendar pa ga je že zdavanj načel čas.
JOŽE ŽERDIN
Osnovna šola v Odrancih je dobila novo preobleko (Foto: J. Žerdin)
obrambna ■ in domovinska vzgoja
Razstava o prehrani v izrednih razmerah
Živimo v politično zelo razgibanem času, ko se družbeno-go-spodarski odnosi hitro spreminjajo. ter povzročajo razna gibanja in nemire. Vse to zahteva tudi od nas, da pripravimo vse potrebno za življenje prebivalstva, če bi se iz kakršnih koli razlogov tudi sami znašli v položaju, da bi morali živeti v izrednih razmerah.
Prehranjevanje v izrednih razmerah ne sme biti prepuščeno naključju. Pri nas se tega zavedamo in imamo že idealne programe v okviru priprav na splošno ljudsko obrambo. Pri vseh družbeno-političnih skupnostih so štabi za prehrano v izrednih razmerah.
Pedagoška akademija v Ljubljani izobražuje predmetne učitelje za delo na osnovnih šolah.
Na oddelku biologija-kemtja-gospodinjstvo usposablja učitelje kemije-gospodinjstva, biolo-gije-gospodinjstva in biologi-je-kemije.
Prihodnji učitelji s strokovnim znanjem biologije in prehrane (v okviru znanja o gospodinjstvu) lahko učence na osnovnih šolah veliko naučijo o nabiranju užitnih divjih rastlin in iz teh nato pripraviti primerne jedi.
Z naravno rastlinsko hrano se lahko prehranjujemo vse leto.
Namen naše razstave Prehrana v izrednih razmerah je bil seznaniti prihodnje učitelje z li-terakiro o tem problemu in nabrati ter pripraviti nekaj jedi iz užitnih divjih rastlin ter vodnih živali.
Iz zbrane literature smo ugotovili, da je že marsikaj narejeno. Tako so že izdelani načrti za racioniranje prehrane. Prav tako so že izdelani seznami količin živil za zaloge hrane v gospodinjstvu. To študijo je izdelal Centralni zavod za napredek gospodinjstva v Ljubljani in izdal
Iz starih listov
ZORA VJE VARSTVO (DIETETIKA) V LJUDSKI ŠOLI
Učiteljeva naloga je, kakor vemo, mladino vsestransko od-gojevati, torej čuvati nad otrokovim telesom in njegovo dušo. Naše šolske postave so tudi tako uravnane, da se v šoli skrbi za ra-zvitek duše in telesa otročjega. V učne načrte vzprejela se je mej razne predmete tudi telovadba, s katero naj bi se v prvi vrsti krepilo otročje telo. Vender pa navadna telovadba, ne zadostuje popolnoma v zdravstvenem obziru, * kajti otroci, stopivši iz šole, imajo malokje in malokdaj priliko telovaditi, njihovo zdravje pa je le vedno v nevarnosti. Dobro je tedaj, ako si učenec v šoli pridobi potrebnih naukov za življenje. Kaj H pomagajo tudi človeku vsi zakladi tega sveta, ako ni zdrav? Premala skrb za zdravje v mladosti, nakoplje si večkrat neozdrav-
brošuro z naslovom: Stalne zaloge hrane in posebna oprema v gospodinjstvu. To brošuro je dobilo vsako gospodinjstvo.
Ob težkih življenjskih razmerah človeku zelo prija in ga pomirja topel obrok hrane. Zato smo prikazali preprosto ognjišče.
Brez vode ni življenja — to ugotovitev vsi poznamo. Priprava vode v izrednih razmerah je zahtevno in obširno področje, kar je bilo že večkrat opisano. Pripravili smo osvežujočo pijačo iz bezgovih socvetov. Priprava je zelo preprosta. Potrebujemo 10 litrov vode, 10 bezgovih socvetov brez pecljev, 1 kg sladkorja,
2 limoni, 200 ml kisa. Tekočina naj stoji tri dni, vsak dan jo premešamo, nato nalijemo v steklenice.
Zelo pomembno živilo v vsakodnevni prehrani, pa tudi v prehrani v izrednih razmerah je kruh. Študentje so prinesli nekaj vrst domačega kruha, pečenega v krušni peči na trda goriva. Sami pa smo pripravili pisan kruh s krompirjem, ki ostane svež več dni. Kdor želi pripraviti ta okusni kruh, najde recept v knjigi: Slovenske narodne’jedi Andreje Grum.
Največ pa smo pripravili jedi iz užitnih divjih rastlin. S temi jedmi si lahko popestrimo suho konzervirano hrano iz zaloge. Užitne divje rastoče rastline so: zelišča, gozdni sadeži in plodovi, rastline za pripravo čajev, gobe, začimbe in dišavnice in rastline z užitnimi podzemnimi deli.
Želimo, da bi naši prihodnji učitelji čini več tega znanja prenesli v prakso, da se bomo mi in naši otroci lažje znašli v težkih razmerah, da bomo pomagali sebi in drugim.
MARIJA KODELE (povzeto po reviji Obramba in zaščita)
Ijivo bolezen, ki človeka rano v grob spravi, ali pa ga muči vse Življenje. Našteti razlogi gotovo že dovolj dokazujejo važnost pouka o zdravji, ali vender se ta predmet dandanes še vse preveč za-nemarja —če tudi zasluži tisto pozornost, ko vsaki drugi elementarni nauk. Pri vsem tem, da nauk o zdravji ni poseben predmet ljudske šole, učitelj tudi v tej zadevi lehko mnogo stori. Zdravsvene opazke lehko pri-lično naredi pri vsakem predmetu, tako n. pr. pazi pri pisanji in risanji na sedenje, da otroci ne postanejo grbasti in kratkovidni. Kadar je šolska soba nesnažna, lehko omeni, koliko prah škoduje zdravju, posebno pa plučam. Veliko zdravstvene tvarine tudi lehko razloži pri prirodoznanstvu in primerno vplete mej telovadbo, največ pa pri razlaganji beril... Učiteljski tovariš 1884, str. 147 — 148
P'"—
Stalna razstava in prodaja učil, učnih Pripomočkov in didaktičnih sredstev
NOVO PRI
turnuuB iKžmm
LHJBUANA. TITOVA 52 it ’6|eton: (061) 317-744, 326-961
OBIŠČITE NAS V NOVEM POSLOVNEM CENTRU IN ZAHTEVAJTE INŽENIRING PONUDBE
H51S
* i	SINHRONIZACIJ
0.2 0.5	♦ -
ZA OSNOVNE ŠOLE
UČILNICA ZA FIZIKO, KEMIJO IN BIOLOGIJO:
—	oprema
—	učila
—	AV sredstva
—	sistem instalacij
MATIČNA UČILNICA:	,
—	oprema
—	učila
—	AV sredstva
UČILNICA ZA TEHNIČNI POUK:
—	oprema
—	orodje
—	stroji
ZA SREDNJE ŠOLE
UČILNICA ZA KEMIJO:
—	oprema
—	učila
—	AV sredstva
—	sistem instalacij
UČILNICA ZA FIZIKO IN BIOLOGIJO:
—	oprema
—	učila
—	AV sredstva
—	sistem instalacij
—	vivarijstika
ZA VZGOJNO-VARSTVENE ORGANIZACIJE:
—	oprema za igralnice
—	oprema za jasli
—	oprema igralnih kotičkov
—	didaktična sredstva
—	AV sredstva
—	tekstilni izdelki za VVO
NOVA RAZSTAVA V SLOVENSKEM ŠOLSKEM MUZEJU
0 oblikovanju vzgojno-izobraževalnega sistema za socialistično samoupravljanje
Ob letošnjih kongresih zveze komunistov je pripravil Slovenski šolski muzej v svojih prostorih v Ljubljani razstavo z naslovom: Vzgoja in izobraževanje v dokumentih kongresov KPS ZKS. Razstavo, ki sta jo strokovno obdelala Jože Ciperle in Andrej Vovko (tudi avtor spremnega besedila v razstavnem katalogu), je v četrtek, 25. novembra na dopoldanski slovesnosti odprla Katja Vadnal, izvršna sekretarka predsedstva CK ZKS; uvodoma pa predstavila Slavica Pavlič, ravnateljica muzeja.
Znano je, kako pomembna so vzgojno-izobraževalna vprašanja, pa tudi to, kolikšen pomen jim pripisujejo vsa napredna družbena gibanja, saj vzgoja in izobraževanje veliko pripomo-
val, razumel in obvladal celoto proizvodnih procesov in odnosov in jih spreminjal na podlagi marksističnega ustvarjalnega odnosa do narave in soljudi.
Razumljivo je, da je bilo šele z revolucionarno spremembo, ki je nastala pri nas z narodnoosvobodilno vojno, s temeljito spremenjenim položajem delavskega razreda, mogoče postaviti daljnosežne cilje, uporabiti različna sredstva za boj in angažirati več moči za uresničevanje zapletenih in dolgoročnih nalog pri ustvarjanju socialističnega vzgojno-izobraževalnega sistema. Ti cilji so bili opredeljeni takoj, poti, po katerih naj bi se uresničevali, pa bolj ali manj jasno začrtane.
Razmeroma lahko je oblikovati cilje samoupravne sociali-
Ob odprtju razstave
reta k spreminjanju družbenih 'Odnosov. Iz te misli izhajata tako razstava kot spremni katalog.
Na uvodnih panojih razstave so prikazani odlomki iz dokumentov o vzgoji in izobraževanju, sprejetih na kongresih KPJ ZKJ,, ki naglašajo organsko povezavo med delom jugoslovanskih in slovenskih komunistov tudi na tem področju. Po uvodnem delu je kronološko prikazanih vseh devet kongresov slovenske partije. Pri vsakem kongresu je tudi kratko uvodno besedilo, ki naglaša najpomembnejša vzgojno-izobraževalna vprašanja, ki so jim na posameznem kongresu namenili največ pozornosti.
Jugoslovanski komunisti so vzgojo in izobraževanje zmeraj pojmovali kot bistveno sestavino razrednega boja, boja za osvobajanje človeka in njegovega dela. Zato temelji celostno snovanje vzgojno-izobraževalnega sistema in njegovo oblikovanje na načelu izobraževanja za delo, katerega izostrena razredna vsebina določa tudi temeljne vzgoj-no-rzobraževalne smotre. Izobraževanje za delo pomeni premagovanje zgodovinske odtujenosti vzgoje in izobraževanja od materialne proizvodnje ih njegovo vključevanje v celoten sistem združenega dela. Pomeni krepitev družbeno-gospOdar-skega položaja, idejne in politične moči delavskega razreda kot temeljnega nosilca preobrazbe družbeno-gospodarskih odnosov, Pomeni pa tudi tako vzgojno-izobraževalno dejavnost, v kateri bo človek spozna-
stične politike v šolstvu in preobrazbo šolstva in vzgoje v skladu s to politiko, določiti oblike boja za njeno uresničitev in označiti stopnje postopnega razvoja, veliko težje pa je vse to uresničiti v danih razmerah.
Ob veliki pozornosti zveze komunistov do vprašanj vzgoje in izobraževanja mladega rodu, ki jo razstavljeni dokumenti kongresov KPS ZKS jasno izpričujejo, pa preseneča, da je revolucionarna narava teh dokumentov premalo vplivala na spremembe v našem šolstvu. Vzroke za to je treba prav gotovo iskati v zapletenosti problemov spreminjanja buržoazne šole v šolo socialistične samoupravne družbe oziroma v tem, da preobrazba šole na posameznih stopnjah razvoja tudi v okviru delovanja zveze komunistov ni bila pojmovana tako, kot bi morala biti: kot eno vsebinskih vprašanj socialistične preobrazbe naše celotne družbe. Od tod v določenih časovnih obdobjih tolikšno neskladje med tem, kar je bilo zapisano v dokumentih kongresov ZKJ ZKS o vzgoji in izobraževanju, in prakso v naši šoli.
Razstava pomeni torej prispevek k boju za socialistično samoupravno preobrazbo šole, hkrati pa je opora za akcijo, seveda v okviru temeljne pedago-ško-didaktične funkcije Slovenskega šolskega muzeja, ki s svojo dejavnostjo povezuje izkušnje s preteklosti z aktualnimi prizadevanji za napredek vzgoje in izobraževanja.
JOŽE CIPERLE
Vabilo
na skupščino Posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev, ki bo v sredo, 22. decembra 1982 ob 9.30 v prostorih Filozofske fakultete v Ljubljani.
Predsedstvo PIS za pedagoško usmeritev
Seminar za pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe
Center filozofske fakultete za pedagoško usposabljanje bo v semestralnih počitnicah organiziral seminar za pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe v skladu z vzgojno-izobraževal-
nim programom izpolnjevanja, ki je bil sprejet na 4. seji skupščine Posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeri-, tev, dne 29. 6. 1981 in je bil objavljen v Prosvetnem delavcu dne 14. 12. 1981. Seminar je namenjen vsem srednješolskim učiteljem, vzgojiteljem v domovih ter delavcem delavskih univerz in izobraževalnih centrov, ki imajo visokošolsko izobrazbo, njihov študij pa ni vseboval pedagoških predmetov.
Seminar obsega osnove psihologije, pedagogike, didaktike in andragogike in bo potekal od 24. do 28. januarja 1983, dopoldne in popoldne, na Filozofski fakulteti, Aškerčeva 12, Ljubljana.
Prijave za seminar pošljite do
15. januarja 1983 na Center za pedagoško usposabljanje. Filo-
zofska fakulteta, Aškerčeva 12, Ljubljana.
Stroški seminarja znašajo 2.500 din, v to so vključena predavanja, del izpitne literature in opravljanje izpitov.
Kotizacijo nakažite na žiro račun: 50100-603-40227, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, Ljubljana z oznako »Pedagoško usposabljanje«.
Prosimo, da prinesete potrjeno kopijo nakazila vplačane kotizacije na začetek seminarja, ki bo v ponedeljek, 24. januarja 1983 ob 9. uri v predavalnici 34 (pritličje) na Filozofski fakulteti.
Udeležencem priporočamo, da se že vnaprej seznanijo z ustrezno strokovno literaturo, ki je navedena v programu.
Center za pedagoško usposabljanje
P. S.
Program za pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe lahko naročite pri Prosvetnem delavcu, Ljubljana, Poljanski nasip 28. Cena: 10 din.
Svet
TOZD OSNOVNE ŠOLE SAVA KLADNIKA SEVNICA
razpisuje dela in naloge
— diplomiranega psihologa za nedoločen čas s polnim delovnim časom
Začetek dela 5. i. 1983.
Kandidati naj se prijavijo na naslov: Šolski center TOZD Osnovna šola Sava Kladnika Sevnica v 15 dneh po objavi razpisa.
Svet
OSNOVNE ŠOLE ADAMA BOHORIČA BRESTANICA
razpisuje prosta dela in naloge
— učitelja matematike, za nedoločen čas s polnim delovnim časom; pogoj: učitelj z diplomo PA
Na voljo je dvosobno stanovanje.
Prijavo s potrebnimi dokazili pošljite v 15 dneh po objavi razpisa na gornji naslov.
Kandidati bodo obveščeni o izbiri v desetih dneh po preteku razpisnega roka.
Širši pregled o sodelovanju s tujino
Zvezni zakon o evidenci znanstvenega, kulturnega, prosvetnega in tehničnega sodelovanja s tujino, ki je začel veljati s 1. januarjem 1981., obvezuje vse tiste, ki sodelujejo s tujino na omenjenih področjih, da obveščajo o uresničenem sodelovanju pristojne organe v republiki ali pokrajini. V Sloveniji bo tovrstne prijave na ustreznih obrazcih (konec decembra bodo na voljo v naših knjigarnah in papirnicah) zbiral Zavod SRS za mednarodno znanstveno, tehnično, prosvetno in kulturno sodelovanje, Parmova 3, Ljubljana, ki bo podatke ustrezno obdeloval v sodelovanju z Zavodom za statistiko.
Enotni obrazci in metodologija za prijavljanje sodelovanja so objavljeni v Uradnem listu SFRJ, št. 64, ki je izšel 22. oktobra letos.
Zavod SRS za mednarodno znanstveno, tehnično, prosvetno in kulturno sodelovanje bo začel zbirati prijave od 1. januarja 1983.	,
Po zakonu so dolžni prijavljati sodelovanje s tujino: delovne organizacije, organi in skupnosti.
pa tudi posamezniki, ki neposredno sodelujejo s tujino (študenti, dijaki, samostojni umetniki, upokojenci, itn). Prijaviti je treba uresničeno sodelovanje, in sicer v 30 dneh po končani akciji, če je ta kratkotrajna. Pri akcijah, daljših od 12 mesecev, je treba poslati prijavo zavodu 30 dni pb začetku in 30 dni po končanem sodelovanju, ker bo zavod le tako lahko zajel celotno sodelovanje s tujino v enem letu.
Zbrani podatki bodo praviloma na voljo vsem uporabnikom glede na njihovo funkcijo: vsem nosilcem sodelovanja, ki o tem sodelovanju odločajo, ga uresničujejo . in prijavljajo, in drugim organom in organizacijam, ki so udeleženi pri načrtovanju, organiziranju, financiranju in spremljanju ali usmerjanju tega sodelovanja.
. S sistematičnim zbiranjem in obdelavo podatkov o tovrstnem sodelovanju bomo v Sloveniji in v Jugoslaviji dobili širši pregled o obsegu in vsebini tega sodelovanja s tujino, hkrati pa ga bo mogoče bolje usmerjati glede na naše prednostne naloge in razvojne potrebe.
Marko Ivanetič
Nenadoma, sredi dela in snovanja je umrl Marko Ivanetič. Tisti, ki smo ga osebno poznali, smo ga cenili zaradi njegovih strokovnih sposobnosti in človeških lastnosti, nismo pa vedeli, kakšen je njegov dosedanji življenjski opus. Prigovarjali smo mu, naj naredi še to in ono, ker na njegovem področju nimamo dovolj strokovnjakov. Ker je bil osebno skromen, ni govoril o svoji preteklosti, ampak le o načrtih. In vendar je bila njegova kratka življenjska pot tako zelo bogata.
Rojen je bil leta 1922 v Novem mestu; tam je končal leta 1941 gimnazijo in hkrati še glasbeno srednjo šolo in poklicno šolo za kuharja. Takoj zatem se je vključil v NOB, sodeloval je v bojih, že leta 1944 pa je ustanovil in vodil na osvobojenem ozemlju prvo partizansko kuharsko šolo, kar je bilo za prehranjevanje v takratnih razmerah še posebno pomembno.
Julija 1945 je bil na zahtevo takratnega ministrstva za trg in preskrbo demobiliziran, da je lahko prevzel odgovorne naloge na omenjenem ministrstvu. Leta 1946 je bil imenovan za ravnatelja Sredn je, šole za tujski promet v Ljubljani, leta 1947 za načelnika uprave za turizem in gostinstvo pri vladi SRS in "kmalu zatem za predsednika Komiteja za turizem in gostinstvo SRS. Leta 1948 je bil imenovan za pomočnika predsednika komiteja za turizem in gostinstvo pri zvezni vladi in premeščen v Beograd. Tam je ostal devet let, ves čas na odgovornih mestih. Čeprav je imel odgovorne naloge, je hkrati dokončal štfldij ekonomije na tamkajšnji visoki ekonomski šoli.
Leta 1957 se je vrnil v Novo mesto, kjer je opravljal več let odgovorne naloge v gospodarstvu, leta 1965 pa je prevzel vodstvo Šolskega centra za gostinstvo in turizem v Novem mestu in ga vodil polnih sedemnajst let.
Teh zadnjih sedemnajst let smo Marka poznali kot odličnega pedagoga in organizatorja, ki je
pedagoško delo združevals Šim družbenim življenjem, šd 1 l sebno z gospodarstvom. Pj* zava šolstva z združenim kot temeljno določilo usrnd1 nega izobraževanja za Mari* bilo nič novega. Ta njegova rina nam postane razumljiva,1 se spomnimo, da je še zelo i* prevzel odgovorne naloge v a težjih časih našega povoji obdobja, saj je bil star kotna) let, ko je že vodil Komite zal* zem in gostinstvo v Sloveniji i11 eno leto pozneje opravljal dč naloge pomočnika Komiteja turizem in gostinstvo na zVe ravni.
Pri svojem delu je bil usp£l ne samo kot organizator in p'1 tik, temveč tudi kot ustvarja pomembnejših konceptov, n* tov, analiz itd. s področja god stva in turizma v Slovel Najbrž ne pretiravamo, če f£l mo, da je bil nestor gostinstva turizma v povojni Sloveniji ' radi temeljitega poznavanja!1 področja je tudi zastopal JV slavijo v mednarodni organi* ciji za turizem (UIOT), kje! sodeloval več let.
Ko govorimo 0 njegovem' Ijenjsketn delu, moramo poiaf riti njegovo strokovno analitil delo. Bil je avtor ali so avto rd vilnih analiz: Razvoj turizn'1] SR Sloveniji od leta 19641 1970; Družbeno-ekonoiri izhodišča, problemi in smeri J gorečnega razvoja turizma Dolenjskem; Možnosti razV turizma v Sloveniji; Program zvoja gostinskega šolstva v S veniji; Monografija terciarn1 in kvartnega sektorja v regini nem razvoju Ljubljane itd
Zdaj, ob zadnjem slovesu.! se spominjamo še posebno flf govih čudovitih človeških lasti11 sti. Bil je tovariš v najboljš1 pomenu besede — zanesljiv,^ veško izredno topel, tenkočut' skratka, plemenit. Saro je v krat dejal, da je delo smisel ^ Ijenja. K temu dodajmo še. d' smisel življenja delo. oplenV teno z lastnostmi, kakršne je i1* Marko.
JOŽE TRČEK
Valerijan Bedrač
Prvega novembra je žalostno odjeknila vest, da je umrl Valerijan Bedrač iz Limbuša, učitelj telesne vzgoje, družbeno-politični delavec, brigadir in prijatelj mladine.
Nismo mogli dojeti resnice, saj je bil pred dnevi še med nami,in med mladino na šoli, sproščen in delaven.
In prav ob takih bolečih trenutkih, ko nenadoma zgubiš bližnjega sodelavca, prijatelja in znanca, spoznaš, da v naglici življenja in dela najdemo vse premalo časa drug za drugega, vse premalo, da bi se zbližali, se bolje razumeli in bili strpnejši. Ko pa pride usodni trenutek ločitve, onemimo in začnemo razmišljati o liku in vrednotah človeka, ki smo ga izgubili.
Valerijana so dobro poznali ljudje v bližnji in daljni okolici Maribora in Ptuja. Za vsakega je našel prijazno besedo in topel nasmeh; ko se je pogovarjal s preprosto ženico, ko je reševal krajevne probleme, dajal strokovne nasvete pri Zvezni tele-snokulturne skupnosti v Mariboru, pri DTV Partizanu, med brigadirji ptujskih mladinskih delovnih brigad, v klubu brigadirjev Franca Belšaka-Toneta iz Ptuja, med mladino in kolektivom na šoli.
Izžareval je moč, s katero je ogrel vse okrog sebe, bil je en sam snujoči nemir, s katerim je
bil prežet vsak korak njegov' življenja.
Petintrideset let je razd'1 svoje znanje in ljubezen mjad' od leta 1947, ko je nastopil pf službo kot učitelj telesne vzg' v kovinarski šoli, in pozneje gimnaziji v Ptuju in nižji gin'11 ziji v Ormožu.
Leta 1957 je prišel na osno'J šolo Rada Robiča v Limb"5 kjer se je navdušeno lotil del® kraju, na šoli z mladino, ki gal vzljubila.
Pripravil je številna špod* tekmovanja, telovadne ak^ mije, vodil je učence na izlete! domovini, skratka, delal je p°' sod, kamor so ga poklicali.
Za požrtvovalno delo z f, dino je dobri številna priznanj81 odlikovanja: plaketo mlad0’ ZSM Maribor, zlato značko DP Slovenije, priznanje DTV Pa(l zan Slovenije in JugoslaV*] priznanje ZMDB »Slovens' gorice« in leta 1977 red zaslug narod s srebrnim vencem.
Ostal je spomin na dragega1' variša, na njegovo življenje. d( in vedrino. Ostal je svetal preprostega, dobrega človc*' učitelja, revolucionarnega !' munista. Ostal je rod njeg0'. učencev; v njih bodo živeli d« ljubezen, delo in prizadevanj0 dosego najsvetlejših ciljev a1 samoupravne socialistične “ movine.
SODELAVCI
Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Rečnik, predsednica, Tea Dominko, Milanka
Dragar, Leopold Kejžar, Franci Kržan, Marjana Kunej, Vida Nered, Marija Skalar, Janez Sušnik, Zdravko Terpin, Jože Valentinčič, Boštjan Zgonc, Viktor Žorž.
Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko
Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104
Rokopisov in fotografij ne vra-.čamo. Letna naročnina znaša 250 din ža posameznike, 450 din pa za organizacije združenega dela in delovne skupnosti. Cena izvoda 15 din, pri povečanem obsegu pa 20 din. Študentje imajo pri skupinskih naročilih poseben popust. Številka tekočega računa: 50101-603-46509.
Tiska ČZP Ljudska pravica- ^ ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega ko1’1.1 teja za vzgojo in izobraževanj6" časnik »Prosvetni dela^ prost temeljnega davka od Pr® meta proizvodov (glej 7. točk6 odstavka 36. člena zakona 'o d davčenju proizvodov in storit®'1 prometu).