YU-ISSN-0350-4697
slovenski čebelar
9
Letnik LXXXVI —Leto 1984
LETO 1873 — PRIČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA NA SLOVENSKEM
slovenski čebelar
VSEBINA
Jože Bregar: VII. srečanje in tekmovanje mladih čebelarjev .	.	273
Jože Grabrijan: Čebelarjeva opravila v septembru.....................279
Ludvik inž. Klun: Kaj obeta mikroelektronika in mikroračunalnik v čebelarstvu.....................281
Janko Benko: Nakladni panj v čebelnjaku ............................284
Viktor Kladnik:	»Neučinkovito«
zdravljenje hude gniilobe s pretresanjem čebel..................287
prof. Stane Mihelič: P. P. Glavar — »ODGOVOR« na predlog za izboljšanje čebelarstva na Kranjskem sredi 18. stoletja (nadaljevanje) ...............................289
IZKUŠNJE NAŠIH ČEBELARJEV
Alojz Ojsteršek: Moje izkušnje pri čebelarjenju s trietažnim AZ panjem .................................293
Ivan Kuster: Nekaj mojih ugotovitev ...............................295
Franc Kolenc: Kako skrbimo za roj in izrojenca.........................297
ZA ČEBELARSKE KROŽKE
Delo čebelarskega krožka na COŠ Milke Kerin v Leskovcu ....	299
Darja Sorčan: Čebelarska razstava na naši šoli.........................299
IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA
Urednik: Z druge seje IO ZČDS v Ljubljani............................300
OSMRTNICE BILTEN MEDEX Ivan Esenko: Čebelarstvo v Keniji . I
SLOVENSKI ČEBELAR GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE
št. 9	1.	september	letnik	86
CONTENTS
J. Bregar: Vllth meeting and competition of young beekeepers .	273
J. Grabrijan: Beekeeper’s occupations in September.....................279
L. Klun: What may we expect from microelectronics and microcomputer in beekeeping......................281
J. Benko: The frame in a beehive .	284
V. Kladnik: »Ineffective« curing of foul broad by shaking bees .	.	287
S.	Mihelič: P. P. Glavar — »Answer« to the proposition for improving beekeeping in the Car-niola region in the middle of 18th century (continuation) .	.	.	289
OUR BEEKEEPERS’ EXPERIENCES
A. Ojsteršek: My experiences in beekeeping with a three storied
AZ beehive........................293
I.	Kuster: A few of my findings .	.	295
F. Kolenc: What care do we pay to a good swarm and to a bad one .	297
FOR BEEKEEPING SOCIETIES
Circle at the whole day elementary school Milka Kerin in Leskovec .	299
D. Sorčan: Beekeeping exhibition in our school......................299
FROM THE SOCIETY LIFE
Editor: From the second Session of the Executive Council of ZČDS in Ljubljana..........................300
OBITUARIES MEDEX BULLETIN
I.	Esenko: Beekeeping in Kenya . I
Slika na naslovni strani: Mladi čebelarji — tekmovalci in mentorji iz Maribora pred odhodom iz Kopra z osvojenim prehodnim pokalom, ki so ga osvojili v trajno last.
Foto: J. Mihelič
n 35686
Obalno čebelarsko društvo Koper je na tekmovanju mladih čebelarjev razvilo svoj
prapor Foto: J. Mihelič
VII. SREČANJE IN TEKMOVANJE MLADIH ČEBELARJEV
JOŽE BREGAR
Sedmič so se mladi čebelarji iz naše republike srečali in tekmovali 9. junija 1984 v Kopru. Vsi skupaj smo doživeli izredno lep in prijeten dan.
Prireditev je bila prva tovrstna, če ne sploh prva tako obsežna čebelarska prireditev na obalnem področju. Gostitelji so svojo nalogo prevzeli in opravili z veliko prizadevnostjo in veliko odgovornostjo.
Prve ekipe so prišle že 8. junija popoldne in zvečer. Krožkarji in mentorji so prespali v domu učencev. Osebje je našlo prostor za vse, čeprav jih je prišlo precej več, kot se jih je za prenočevanje prijavilo.
Na dan srečanja in tekmovanja si je večina ekip že pred začetkom lahko ogledala čebelarsko razstavo. Moramo reči, da je bila ta zelo zanimiva. Na njej se je dalo videti nekaj eksponatov, ki jih do zdaj kje drugje še nismo videli. Vsekakor so prire-
ditelji imeli z razstavo veliko dela in jim je dobro uspela.
Začetek srečanja in tekmovanja je bil nadvse slovesen in prisrčen. Navzoče je razveselilo tudi dokaj številno občinstvo, ki je slovesnost spremlja-
lo.	Prireditelj — Obalno čebelarsko društvo KOPER — je uvodni del izkoristil tudi za razvitje svojega prapora in za pregled svojega dosedanjega dela ter načrtovanje prihodnjega. Pri prireditvi so bili navzoči številni gostje, ki so tudi nastopili in spregovorili predvsem o pomenu širjenja čebelarske aktivnosti med mladimi ter pomenu, perspektivah in težavah čebelarjenja v priobalnem področju. Med drugimi so spregovorili mladim krožkarjem; Aleš Mižigoj, glavni direktor HP Medex, Anton Sedmak, predstavnik SO Koper in drugi. Pri tekmovanju letos prvič pri rezultatih nismo upoštevali časa, zato je bilo
nekaj ekip, ki so morale odgovarjati na dodatna vprašanja pred posebno komisijo. Odločili smo se, da odgovarjajo na dodatna vprašanja le ekipe za razvrstitev na prvih treh mestih. Tudi to je bilo srečno opravljeno.
Ekipe so se razvrstile takole:
Nižja skupina:
1. OŠ Frankolovo
2. OS Mozirje
3. OŠ »Tončke Geč« Lesično
4. OŠ »Ivan Kovačič — Efenka« Celje
5. OŠ »Fran Roš« Celje
6. OŠ »Primož Trubar« Velike Lašče
7. OŠ »Jurij Dalmatin« Krško
8. OŠ »Franjo Golob« Prevalje
9. OŠ »Janko Padežnik« Maribor
10. OŠ »Simon Gregorčič« Kobarid
11. OŠ »Oskar Kovačič« Ljubljana Vič-Rudnik
12. OŠ »Jože Srebrnič« Deskle
13. OŠ »Louis Adamič« Grosuplje
14. OŠ »Bogdan Tušek« Miklavž
15. OŠ »Bratje Štrafela« Markovci
16. OŠ »1. pohorska četa« Ribnica na Pohorju
17. OŠ Škofljica
18. OŠ »Miha Pintar — Toledo« Titovo Velenje — Plešivec
19. OŠ »Ivan Cankar« Ljutomer
20. OŠ »Boris Vinter« Zreče
Pogled na mlade udeležence tekmovanja pred tribuno in novi del Kopra v ozadju
21. OŠ »Dragotin Kette« Ilirska Bistrica
22. OŠ »Miha Pintar — Toledo« Titovo Velenje
23. OŠ »Kerenčičevi« Pesnica
24. OŠ »Ivan Spolenak« Ptuj
25. OŠ Podčetrtek
26. OŠ »Ljubo Šercer« Ig
27. OŠ Selnica ob Dravi
28. OŠ »Branko Bernot — Aljaž« Križevci pri Ljutomeru
29. OŠ »Dušan Flis« Hoče pri Mariboru
30. OŠ »Lackov odred« Kamnica pri Mariboru
31. OŠ »Milka Kerin« Leskovec pri Krškem
32. OŠ Malečnik pri Mariboru
33. OŠ »Danila Kumar« Ljubljana Bežigrad
34. OŠ »Rado Robič« Limbuš
35. OŠ »Milan Majcen« Šentjanž na Dolenjskem
Srednja skupina:
1. OŠ »Janko Padežnik« Maribor
2. OŠ »Tončka Ceč« Lesično
3. OŠ »Anton Aškerc« Rimske Toplice
4. OŠ »Ivan Cankar« Ljutomer
5. OŠ »Louis Adamič« Grosuplje
6. OŠ »Primož Trubar« Laško
7. OŠ »Jurij Dalmatin« Krško
8. OŠ »Janko Glazer« Ruše
9. OŠ »Stane Kosec« Šmartno pod Šmarno goro
10. OS »Franjo Vrunč« Hudinja — Celje
11. OS »Dušan Munih« Most na Soči
12. OŠ Mozirje
13. OŠ »1. pohorska četa« Ribnica na Pohorju
14. OS »Padli borci« Žiri
15. OŠ »Miha Pintar — Toledo« Titovo Velenje
16. OŠ »Branko Bernot — Aljaž« Križevci pri Ljutomeru
17. OŠ »Ivan Spolenak« Ptuj
18. OŠ »Lackov odred« Kamnica pri Mariboru
19. OŠ »Bogdan Tušek« Miklavž
20. OŠ »Jože Kerenčič« Gornja Radgona
21. OŠ »Biba Röck« Šoštanj
22. OŠ »Jože Krajc« Rakek
23. OŠ Stročja vas
24. OŠ »Ivan Cankar« Vrhnika
25. OŠ »Jože Srebrnič« Deskle
26. OŠ »Dragotin Kette« Ilirska Bistrica
27. OŠ »Dušan Flis« Hoče
28. OŠ »Karel Destovnik — Kajuh« Šoštanj
29. OŠ Selnica ob Dravi
30. OŠ Majšperk
31. OŠ »Dr. Anica Rotdajč« Grad
32. OŠ »Kerenčičevi« Pesnica
33. OŠ »8 talcev« Logatec
34. OŠ »Ljubo Šercer« Loče pri Poljčanah
35. OŠ »25 maj« Kapela — Radenci
36. OŠ Solkan
37. OŠ »Igo Gruden« Nabrežina
38. OŠ »Dr. Franjo Žgeč« Dornava
39. OŠ »Primož Trubar« Velike Lašče
40. OŠ »Milka Kerin« Leskovec pri Krškem
41. OŠ »Edvard Kardelj« Dutovlje
42. OŠ »Anton Ukmar« Koper
43. OŠ Majšperk
44. OŠ »Simon Gregorčič« Kobarid
45. OŠ Malečnik — Maribor
46. OŠ »Dragotin Kette« Ilirska Bistrica
47. OŠ »Boris Vinter« Zreče
48. OŠ »Milan Majcen« Šentjanž
49. OŠ »Franc Belšak« Bučkovci
50. OŠ »Igo Gruden« Nabrežina
Višja skupina:
1. OŠ »Louis Adamič« Grosuplje
2. OŠ »Janko Padežnik« Maribor
3. OŠ »Ivan Cankar« Ljutomer
4. OŠ Stročja vas
5. OŠ Mozirje
6. Srednješolski center Ptuj
7. OŠ Lesično
8. OŠ »Danila Kumar« Ljubljana
9. Srednja živilskokmetijska šola Celje
10. OŠ »Janko Glazer« Ruše
11. Naravoslovni srednješolski center — kmetijska srednja šola Nova Gorica
12. OŠ »Miha Pintar — Toledo« Titovo Velenje
Tekmovanja se je udeležilo tudi mnogo gostov iz Slovenije in tudi ie zamejstva
Glavni direktor HP Medexa Aleš Miži-goj je mladim spregovoril o možnostih in perspektivah zaposlovanja mladih v čebelarstvu
Učenci osnovne šole »Janko Padežnik« iz Maribora so bili še posebno uspešni. V trajno last so si priborili že drugi prehodni pokal.
5 ekip je bilo zaradi napak pri tekmovanju diskvalificiranih, 2 pa sta nastopili zunaj konkurence.
Skupno so se srečanja in tekmovanja udeležile 104 ekipe z 208 tekmovalci. Ekipe so zastopale 59 slovenskih šol in tako je bilo na prireditvi tudi
Tajnik ZČDS Jože Bregar je izročil predstavnikom OS »Janko Padežnik« prehodni pokal v trajno last za dosežene uspehe
59 mentorjev, ki so se udeležili posvetovanja.
Krožkarji in mentorji so si po tekmovanju ogledali tudi pristanišče Koper, kar je bilo za vse zelo zanimiv in poučen doživljaj.
Nagrade za najuspešnejše ekipe ja letos v celoti prispeval IIP Medex, ki je s tem dal zelo lepo priznanje delu
Pogled na izredno uspešno čebelarsko razstavo, ki so jo pripravili domači čebelarji
Prvouvrščene ekipe so prejele pra-šilčck in knjigo Čebelarstvo
Zadovoljstvo mladih je poplačalo ves trud organizatorjem
Mladi čebelarji iz Škofljice pri Ljubljani so si nozor-no ogledali čebelarsko opremo na razstavi
.4JU IN
belarj
Vse slike — foto: J. Mihelič
krožkov in poudaril njihov pomen. Za njegovo pomoč in razumevanje smo hvaležni in si želimo še naprej plodnega sodelovanja.
Ob koncu lahko ugotovimo, da imamo v naši republiki široko razvejano mrežo čebelarskih krožkov, kjer se mladi pripravljajo za čebelarjenje. Tako smo lahko optimisti, kar se tiče pomlajevanja čebelarskih vrst in prav gotovo lahko pričakujemo, da bomo pri uresničevanju svojih nalog v bodoče z mladimi ljudmi še uspešnejši.
Navzočnost predstavnikov družbe^ nopolitičnih skupnosti in organov naj srečanju kaže, da smo čebelarji s svojim delom in s svojimi težavami že prodrli tudi zunaj naših vrst in lahko v bodoče pričakujemo več podpore in razumevanja. Prizadeti predstavniki so se s čebelarji srečali na posebnem
Obiskovalci razstave so lahko kupili tudi med. pri znanem primorskem čebelarju Antonu Celharju
razgovoru o problematiki čebelarjenja na obalnem področju. Razgovor je pokazal, da bo mogoče v bodoče ob večji odprtosti čebelarjev mnoge probleme hitreje reševati.
Nazadnje naj se ponovno zahvalimo aktivnim članom Obalnega čebelarskega društva Koper, ki s svojim delom in nesebično požrtvovalnostjo omogočili VII. srečanje in tekmovanje mladih čebelarjev. Brez njihovega prispevka bi bilo nemogoče tako prireditev organizirati in izpeljati. Zahvaljujemo se tudi delavcem osnovne šole »Pinko Tomažič«, ki so nas sprejeli v goste in nam pri delu tudi izdatno pomagali.
Mladim čebelarjem želimo, da aktivno delajo naprej in se pripravljajo na naslednje srečanje in tekmovanje, ki naj bi bilo še bolj množično.
Tudi pred šolo v vrtu je bila čebelarska razstava na kateri je razstavljal svoje vozilo za prevoz kontejnerjev čebelar) Anton Čelhar Kamion sam s pomočjo hidravlike naloži in razloži kontejner s panji čebel. Kamion je predelal Zvonko Muzlovič, Škocjanska 10 Koper
ČEBELARJEVA OPRAVILA V SEPTEMBRU
ANTON GRABRIJAN
Zakorakali smo v jesensko obdobje in s tem v novo gospodarsko leto.
V prejšnji številki sem pisal o iskanju čebelje paše, da bi bilo treba čim manj krmiti. Če nam jo je uspelo najti na otavi z belo deteljo, ajdi ali žepku, je to najbolje. Ta med je najprimernejši za zimovanje. Če pa smo imeli gozdno pašo na hoji ali mani, se ji tudi ne gre odrekati. Vendar ta med ni primeren za zimo, saj vsebuje do desetkrat več mineralov kot cvetlični, prej omenjeni in prekomerno obremenjuje čebelja prebavila. Najhuje pa je, če je treba to nadomestiti v brezpašni dobi s sladkorjem.
V čebelarski praksi govorimo o:
— dražilnem krmljenju na zalego
— krmljenju za zalogo
— kombiniranem krmljenju.
Prednost dajemo zgodnjemu kombiniranemu krmljenju. S tem izkoristimo starejše čebele, ki bodo tako še hitreje odmirale. Mladice pa bodo ne-iztrošene osnovno jedro za dobro prezimovanje in spomladni razvoj. Torej v tem mesecu lahko odločujoče vplivamo na prezimovanje in spomladni; razvoj čebel. Paša pa pojenjuje skoraj povsod.
Pri dokrmljevanju naj ponovno opozorim: ukrenimo vse potrebno, da ne bi prišlo do ropanja, posebno, če je v bližnji okolici več čebel. Krmimo kasneje proti večeru. Pazimo, da ne razlivamo sladkorne raztopine ali medu, da ne puščamo zunaj medenega satja. Po potrebi zožimo žrela.
Rešimo se slabičev, trotovcev in brezmatičnih družin.
Slabiči tudi nimajo ekonomskega opravičila, da bi ga krmili in zazim-ljali zato, da bomo imeli spomladi slabiča. Na videz manjša, slabša družina ne potrebuje toliko zaloge na panju kot močna družina. Na glavo čebele pa je v močni družini poraba hrane dosti manjša, ker je le ta zmožna obdržati ustrezno toploto v panju ali gnezdu, kar je važno ob porajanju novih delavk v zgodnji spomladi.
Če najdemo trotovca, kar se lahko zgodi pri mladi, slabo oplojeni ali starejši iztrošeni matici, ali pa je družina dalj časa brez matice in si je iz-podredila več delavk, ki zalegajo neoplojena jajčeca, torej trotovino, bodimo neusmiljeni. Satje vzamemo iz panja. Panj zakrijemo s papirjem, čebele ometemo malo vstran od čebel-
Foto: J. Gregori
Čebelarji v zapadnih evropskih državah krmijo svoje čebele s sladkornim sirupom, ki je že kemično predelan in z njim podaljšajo življenje svojim čebelam, ker jim
prihranijo veliko dela
njaka; tako si delavke izprosijo prostor v sosednjih panjih. Čez dva dni pa lahko v ta panj naselimo novo družino, iz rezerve.
Brezmatične družine pa so tako in tako obsojene na propad. Dolžnost čebelarja je, da jih reši s pripojitvijo k drugi družini. Torej jih omete kot pri trotovcu.
Zimski pregled čebeljih družin opravimo glede na pašo ali krmljenje čim prej. Satje izpraznimo iz medišč. Med iztočimo. Satje presortiramo. Za kuho izločimo tri do štiri slabše sate na vsak gosipodarski panj. Ocenimo zalogo medu v plodišču. Ce je med primeren, kar sem že prej omenil, ga -ocenimo, bodisi da ocenimo sat za satom ali pa napravimo poizkus s oe-j lim plodiščem na kozici. Prazen mlad sat tehta od 15 dkg dalje, do pol kg, če je temen in star. Torej satje bi tehtalo okrog 3 kg. Zaloge naj bi bilo okoli 12 kg. Čebel naj bi bilo en in pol kg do tri kg. Ce ima kompletno plodišče 18 kg ali več, smo torej lahko brez skrbi, da bodo čebele dobro prezimile.
Če med ni primeren, ga je treba večji del izločiti. Pustimo ga malo več kot za polovico celotne zaloge. Ob gnezdu dodamo dva ali tri lepe, prazne sate in čebele dokrmimo s sladkorjem. Tako dobi družina v okolicol gnezda potrebno količino sladkorja, na katerem bo preživela zimo.
Pri pregledu obvezno izločamo nedograjeno mlado satje. Tudi prej omenjeno dodano satje naj bo le takšno, ki je bilo že nekajkrat zalezeno.
V	notranjosti panja postrugamo vse prizidke, kar nam bo olajšalo delo vf naslednjem letu. Strugamo tudi propolis, saj ima ta razmeroma ugodno ceno. Tudi ta nam otežuje delo, zato ga je treba postrugati. Očistimo matično rešetko in še kaj.
Omenjena zaloga se nanaša na normalne gospodarske družine v A2 pa-/ njih, za nakladne pa pravijo poznavalci, da je ta količina za polovico večja.
Po opravljenih pregledih se odločimo za plinjenje proti varoi. Priskrbimo si potrebna zdravila in pribor
za plinjenje. Za plinjenje je bolje, da ga opravimo čim pozneje v oktobru, tako, da bo čim manj zalege, vendar vreme še dovolj toplo. Saj potrebujemo za štirikratno plinjenje v| razmiku štirih dni šestnajst dni. S časopisnim papirjem, z nekaj listi, pokrijemo plodišče povrh in zadaj. Na tak način je plinjenje dosti uspešnejše, ker nam ni treba pliniti medišč-nega prostora, poleg tega nam starejši panji dostikrat puščajo dim pri vrat-cih. Do take ugotovitve sva prišla z bratom pri lanskem plinjenju. Prvič in drugič sva plinila brez omenjene odeje. Pri vsakem plinjenju je padlo do 40 primerkov varoe. Za tretje plinjenje z omenjeno odejo pa je bil osip varoe do petkrat večji. Pri četrtem plinjenju pa je bil zopet manjši kot pri prvem in drugem plinjenju. Med vso zimo pa je odmrlo do pet primerkov na panj. Zato računam, da svai uspešno plinila in da je štirikratno plinjenje v jeseni dovolj. Tedaj je v panju najmanj zalege, tudi ni strahu, da bi ostanki zdravil prišli v konzumni med.
Omenil sem, da mora biti za plinjenje še vedno dovolj toplo vreme, da se čebele po plinjenju lahko zbera
v gručo. Ce bi bila nevarnost, da se čebele ne bi zbrale v gručo do večera, se odločimo za plinjenje v jutranjih urah, ko bo čez dan temperatura gotovo naraščala in do večera se bo stanje gotovo normaliziralo.
Zbirajmo voščine. Vosek je dragocena surovina. Saj ima tudi dovolj visoko ceno. To posebno občutijo tisti, ki kupujejo satnice. Zato je škoda vsakega koščka voščin. Menim, da še vedno preveč voščin konča v smeteh. Zato zbirajmo vse, kar je iz voska. Postrugajmo prizidke v notranjosti panja, saj nas ti močno ovirajo pri delu, pokrovčke, ko odpiramo medeno satje, satje iz gradilnikov kakor tudi vse ostalo. Za vse to, kar naberemo voščenega med letom, si omislimo lonec, nalijemo vode in damo kuhati prej omenjeni voščeni material, ga kuhamo, da zmemio vre pol ure in odstavimo. Tako se umazanija usede na dno in jo iz kolobarja ostrgamo in shranimo ostanke, da jih pozneje ob kuhi voska pretopimo. Taki kolobarji, čeprav niso čisti, se dobro hranijo inj ni strahu, da bi nam jih uničile vešče, da bi splesnil ali se kako drugače pokvaril. O kuhi voska v domačih razmerah pa prihodnjič.
KAJ OBETA MIKROELEKTRONIKA IN MIKRORAČUNALNIK ČEBELARSTVU
LUDVIK KLUN
V	zadnjem času vedno bolj prihajamo do spoznanja, da na področju računalniškega znanja tako močno zaostajamo za razvitimi državami, da bomo zamujeno težko dohiteli. Zaradi računalniške nepismenosti so posebno prizadeti mladi, saj se zavedajo, da bodo v največji meri nosili posledice nerazumljivega ukrepa, ki enači mikroračunalnik z drugim blagom množične porabe. Zaradi tega je mikroračunalnik in s tem pot do »znanja prihodnosti« praktično zaprta za šir-
ši krog znanja in napredka željnih ljudi. Naša domača proizvodnja je namreč še v razvojni fazi, zato ne more ponuditi mikroračunalnikov po sprejemljivi ceni.
Morda je prav to stanje vzrok pravi računalniški lakoti, ki jo poskušajo potešiti bodisi v tečajih za staro in, mlado, v krožkih, na razstavah in podobnih manifestacijah ali pa s pisano besedo, ki jo najdemo posebno v zadnjem času v obliki prilog ali posebnih izdaj časopisov (BIT, Galaksija,
A
i
1. mikroelement za odčitavanje temperature
v maticniku-prinerjava z vžigalico
Moj mikro ipd), ki vse postajajo uspešnice, saj ocenjujejo, da je v Sloveniji že okrog 10.000 mikroračunalnikov, zanimanje za tovrstno znanje pa narašča iz dneva v dan.
Mikroračunalnik torej vstopa v naš dom. Ne sicer skozi glavna vrata tako kot nekoč radio, telefon, televizor, pralni stroj ipd, temveč pogosto tudi na Krpanovi kobili in z dobršno m&-ro slabe vesti, če ne znamo spajati elektronskih komponent ter izkoristiti hvalevredne poteze revije Galaksija; ki ponuja načrte in nekaj bistvenih komponent po sprejemljivih cenah, da si mikroračunalnik sestavimo sami. (Doslej so jih prodali okrog 2000).
Seveda se v tej računalniški mrzlici nehote vprašamo, kaj lahko pričakujemo od mikroelektronike in mikroračunalnika v čebelarski praksi. Ce se ozremo po naših severnih sosedih, kjer sodobna kmetijska pridelava že temelji na obdelavi s hišnim računalnikom, potem za gotovo veliko. Res je, da smo pri tem v čebelarstvu navadno po tradiciji v večjem zaostanku. To je pač treba pripisati okolnosti, da je čebelarstvo razmeroma majhna veja kmetijstva, to pa pomeni malo naprav in s tem majhen »biznis«, pa je tako interes proizvajalcev temu primeren.
Prav tu pa se pokaže izjemna prednost mikroračunalnika pred doslej znanimi napravami, ki so jih gradili za določene namene, zato pa tudi primemo drage. Mikroračunalnik, ki ga
uporabljajo pri prireji mleka, je prav tak kot tisti, ki ga uporabljajo v sadjarstvu ali pa v čebelarstvu in prav to je tista perspektiva, ki nakazuje, da v čebelarstvu ne bomo spet zadnji. Potrebni so le ustrezni dodatki, ki določene podatke (na primer v panju temperatura, vlaga, zvoki ipd.) spremene v take, ki jih računalnik razume. To pa je veliko manj kot izdelava celotne naprave.
V	zadnjih letih so na področju biologije čebel dognali marsikaj novega, vendar ni prišlo v čebelarsko prakso prav zaradi tega, ker bi bile naprave zelo drage ali pa bi potrebovale veliko pogonske energije, ki je ni vedno moč zagotoviti na pasdšču. Z uporabo mikroelektronike je moč realizirati marsikatero doslej neizkoriščeno dognanje. Vzemimo za primer analizo zvočnih signalov v čebeljem panju, ki v bistvu prikazujejo domala celotno dogajanje. Ti zvoki so združeni skupaj in jih naše uho registrira kott čebelji šum. Ce te zvoke z ustrezno napravo! ločimo, pomenijo glede na jakost in višino tona določeno informacijo o stanju v panju. Doslej ugotovljene komponente zvoka pokažejo na primer:
— Čebele so brez matice.
— Čebele so lačne (nimajo hrane).
— Čebele bodo po določenem času rojile ali pa so že dobile signal, da napolnijo medne želodčke in zapustijo panj.
— Čebele ne bodo (ali pa bodo) sprejele matico, ki smo jim jo ponudili v matičnici. Če oddajajo sovražne signale, jim ponudimo drugo in ko dobimo od njih »privolitev«, jo lahko mirno spustimo mednje.
(Metoda je patentirana). Dalje:
— Čebele imajo preveč ogljikovega dvokisa (povečati je treba zračenje panja).
— Čebele letajo na pašo x m daleč. Ti znaki se razlikujejo med pasmami.
— Čebele so močno ali slabo okužene z varoo.
— Čebele bodo ali pa ne bodo sprejele matičnikov pri vzreji matic ali pri pridobivanju matičnega mlečka.
— Čebele se s signali sporazumevajo tudi pri naselitvi novega bivališča.
Pri odvzemanju teh karakterističnih zvokov sploh ni potrebno odpirati panja. Zadostuje že, da potisnemo majhno sondo skozi žrelo panja. Kakoj veliko spremembo bo to pomenilo pri gospodarnosti čebelarjenja, si lahko predstavljamo, saj vemo, kako težaven in zamuden posel je pregledovanje čebeljih družin v rojilni dobi, ko je potrebno pregledati vse satje iz plodišč.
Čebele pa ne le oddajajo, ampak tudi sprejemajo zvoke. Pri dovajanju ustreznih zvokov v panj lahko čebele »■poženemo« na pašo ali pa jih z drugo vrsto zvoka »obdržimo« v panju, da ne izletavajo, kar je zelo pomembno tedaj, ko so v nevarnosti pred strupenimi škropivi. Pri določeni vršiti zvoka čebele ne pikajo in jih čebelar lahko pregleduje brez kadilnika.
Mikroelektronika omogoča te ugotovitve uvesti v čebelarsko praksio. Lahko se nadejamo, da jih bomo kmalu srečali tudi pri nas.
Nedvomno bo eden najbolj uporabnih čebelarskih računalniških programov »upravljanje čebel glede na podnebne razmere, razvoj vegetacije in biološka stanja čebel«. Tak program bo izredno koristen predvsem za čebelarja začetnika, saj se pogosto zgodi,
Prvo srečanje z mikroračunalnikom
da zaradi pomanjkljivih izkušenj napravi v panju napačen, ravno nasproten poseg, kot bi bil potreben glede na prej omenjene dejavnike. Računalnik takih napak ne more delati, če je le program pravilno sestavljen in če smo vstavili v njegov spomin pravilne podatke. Morda bo to v začetku predstavljalo določene težave, ker takih del doslej nismo bili vajeni, kasneje pa bo to rutinsko opravilo. Kako pomemben je pravilen inj pravočasen poseg v čebeljo družino, nazorno kaže čebelarska praksa, ko niti dva čebelarja v istem kraju nimata enako razvitih čebel in enake bere na isti paši.
Izredne možnosti odpira mikroelektronika na področju avtomatizacije opazovalnih postaj gozdnega medenja. Če ima taka postaja ustrezno opremo tudi za brezžični sprejem in oddajo, jo lahko aktivira čebelar od doma in dobi sporočilo o medenju in klimatskih razmerah v okolici opazovalnice. Nedvomno bi bil to lep prispevek k napredku in razvoju čebelarstva v svetu, če bi lahko tako postajo predstavili svetovni čebelarski javnosti na kongresu Apimondie, ki bo predvidoma čez tri leta v Jugoslaviji Na njem bo zagotovo že veliko novega s področja uporabe računalnikov v čebelarstvu. Na zadnjem kongresu v Budimpešti so en referat na to temo pripravili ameriški strokovnjaki, drugega pa romunski.
V	ZDA so na voljo tudi prvi programi na magnetofonskih kasetah za strokovno izobraževanje čebelarjev. Čebelar nabavi ustrezno kaseto s programom in ga preko kasetofona in mikroračunalnika demonstrira na televizijski zaslon. Ce je televizor barvni. so slike in tekst v barvah, sicer pa v črnobeli tehniki.
Pri uporabi mikroračunalnika spoznamo zanimivo okolnost, da so največji problem dobri, uporabni programi, saj šele ti dajo računalniku življenjsko moč. Ti pa so delo člo-
vekovega uma in niso toliko odvisni od razvoja tehnike v kaki državi. V tem pogledu so torej možnosti snovalcev programov precej izenačene. Zato imajo naši mladi čebelarji, ki tudi,' sicer slovijo po solidnem znanju iz čebelarstva, prav take možnosti pri izdelavi programov kot njihovi angleški vrstniki, ki so morda že za svoj sedmi rojstni dan dobili v dar Sin-klerjevo mavrico*
* Najbolj razširjen mikroračunalnik angleške izvedbe. Ocenjujejo, da je v Ljubljani okrog 4000 teh računalnikov.
RAČUNALNIKI V ČEBELARSTVU
Vabimo čebelarje, ki imajo izkušnje s programiranjem, uporabo in izdelavo računalnikov na informativni razgovor, ki bo 6. 9. 84 ob 17 uri v prostorih ZČDS v Ljubljani. Dogovorili se bomo o morebitni organizirani obliki uvajanja računalništva v čebelarstvo ter o usposabljanju za uporabo osebnih računalnikov v čebe-
larstvu.
ZCDS
NAKLADNI PANJ V ČEBELNJAKU
JANKO BENKO
Nakladni panj za zlaganje»v skla-danico, čebelnjak ali prevozni čebelnjak sem skonstruiral po večletnem čebelarjenju z različnimi tipi panjev. Pazljivo sem opazoval vse prednosti in pomanjkljivosti posameznih tipov. Prizadeval sem si, da bi vkomponiral v ta tip vse prednosti drugih tipov panjev in jih prilagodil sodobnemu načinu čebelarjenja. Upošteval sem tudi izkušnje madžarskih in češkoslovaških čebelarjev, ki že dalj časa čebelarijo v podobnih sistemih panjev.
Vsem je znano, da pri nas čebela-rimo z dvema osnovnima panjskima tipoma. To so panji vseh vrst nakladnega tipa, ki stojijo posamično na določenem prostoru po naši želji. Drugi tip pa so listovni panji, ki se zlagajo v skladovnice in čebelnjake in v katerih družine pregledujemo z zadnje strani. To so predvsem panji tipa AZ in izpeljanke tega sistema.
Današnje moderno čebelarstvo zahteva delo z nakladami, nameščenimi na prevoznem sredstvu, z uporabo sodobne tehnologije in mehanizacije. Prav zaradi tega sem se odločil zai panj z nakladami, ki so vložene v panj, ki je podoben trietažnemu AZ panju, zato ga imenujem nakladni panj za zlaganje v čebelnjak. Lahko bi ga imenovali tudi trietažni panj s kasetami. Ta panj lahko takio kakor AZ panj skladamo v skladanice po dva ali tri panje, enega na drugega. Lahko jih imamo nameščene na kontejnerju, kamionu, ki je ustrezno predelan, različnih prikolicah in drugih vozilih. Prav tako pa je primeren tudi za čebelarjenje na mestu, to je v čebelnjaku. Panje lahko izdelujemo na dva načina, ali v regalu — bloku ali pa vsak panj posamično, v sestavljenem ali razstavljenem stanju, odvisno od tega, kaj zahteva tržišče. Ta tip panja je bil prvič razstavljen na lan-
Pogled v prevozni čebelnjak z nakladnimi panji
skem spomladanskem kmetijskem velesejmu v Novem Sadu. Razstavila ga je tovarna pohištva FUDIN »1. no-vembar« iz Sr. Mitroviče. Razstavili so dve prikolici, na katerih so bili vgrajeni kasetni panji. Ena prikolica je proizvodna s panji in družinami, druga pa je pomožna in jo uporabljamo za točenje medu in prenočevanje. Kadar točimo, obe prikolici spojimo tako, da nas ne motijo čebele in vročina. Pomožni priklopnik služi tudi kot plemenilna postaja.
Prednost tega sistema je v tem, da lahko prevažamo panje hitro in brez truda, delamo lahko ponoči ali v slabem vremenu in uporabljamo sodobno opremo, delo pa je hitro, ker delamo s celimi nakladami.
V	nakladi je deset satov tipa LR z. zunanjimi merami 450 X 232 mm. Tako lahko čebelarji, ki čebelarijo z LR panjii preprosto preidejo na nov način čebelarjenja. Notranja mera satnika pa je nekoliko povečana in je 430 X
X 210 mm. Izdelava satnika je poenostavljena in notranji razmiki onemogočajo lepljenje s propolisom in voskom. Površina satja v treh nakladah je 2,7 m'2. Na vrhuncu sezone dodamo še trii gradilnike s površino
0,16 m2. Čebele tako zaposlimo z gradnjo trotovine in je zato ne gradijo pod leseno rešetko, ki je nameščena pod plodiščno naklado. Skupno lahko čebele zgradijo 3 m3 satja, kar zadošča za naše pašne razmere, če upoštevamo tudi novo tehnologijo čebelarjenja v tem tipu panja. Vsako naklado (lahko izvlečemo iz panja neodvisno od drugih dveh naklad, za razliko od navadnega nakladnega panja, kjer moramo gornji nakladi odvzeti, da lahko pridemo do spodnje naklade. Osmukalnik cvetnega prahu je vgrajen v panju, to je v visoki podnici. Cvetni prah lahko pobiram« iz osmukalnika ne glede na vremenske razmere in pri tem popolnoma nič ne motimo čebel na žrelu panja.
Konstrukcija panja omogoča uničevanje varoe tako z dimljenjem kot z biološkimi ukrepi. Znotraj panja pod spodnjo naklado je vgrajena premična žična mreža, skozi katero padajo varoe ob dimljenju na vložek na podnici. Na ta način tudi čistimo panj brez navzočnosti čebel.
Pozimi lahko, ne da bi vznemirjali čebele, razberemo, v kakšnem stanju so, kako so prezimile in koliko hrane so porabile. Biološko uničujemo varoe s pomočjo treh gradilnikov, ki so na sprednjih delih naklad ter jih lahko izvlečemo, ne da odvzeli ali premikali naklade. Kontrolo zaleženosti in gradnje trotovine lahko opravimo skozi steklo, ne da bi izvlekli naklado ali gradilnike. S pravočasnim uničevanjem trotovine iz gradilnikov lahko uspešno zatiramo varozo, da nam ne povzroča večje škode. Pokrite trotov-ske zalege nam ni potrebno izrezovati. Treba jo je samo odkriti z vilicami ali nožem in trotovske bube iztresti iz celic, nato gradilnike še izperemo z vodo. Ko varoe izperemo iz celic, damo trotovino ponovno v plodišče, da jo matica zaleže. Ko jo zaleže, jo prestavimo v mediščno naklado, na njeno mesto pa vstavimo nezaleženo trotovino.
Močne družine grade trotovino tudi pod leseno rešetko, ki je pod plo-diščem. To rešetko preprosto izvlečemo iz panja in izrežemo pokrito tro-tovsko zalegio, da ga lahko pretopimo in tako uničimo tudi varoe. Rešetko nato damo nazaj in čebele imajo spet možnost, da stalno gradijo satje. S tem zaviramo tudi rojilni nagon čebeljih družin. Panj je prilagojen tudi za zbiranje čistega propolisa, če vgradimo v leseni okvir plastično mrežo in jo vložimo nad naklado. Tu je potrebno napraviti cirkulacijo zraka, tako da odpremo odprtino za ventilacijo. Najbolje je zbirati propolis v avgustu. V manjši pitalnik lahko po-kladamo do pol litra sladkorne razsto-pine, v večjega pa 2,5 1. Obstaja tudi
horizontalni pitalnik z mrežo, skozi katero lezejo čebele. Na to mrežo lahko položimo tudi sladkorno pogačo, tako da se čebele ne gnetejo pri sesanju. Horizontalni pitalnik uporabljamo za spomladansko krmljenje s sirupom, poleti pa vanj natresemo sladkor v kristalu za krmljenje v brezpašni dobi. Obstaja možnost čebelarjenja z dvomatičnim sistemom in, lahko vzgajamo tudi matico v tretji nakladi.
Pri točenju medu lahko uporabljamo različne načine; pri tem mislim na uporabo različnih hlapljivih snovi, uporabo horizontalne pregrade ali be-galnice nad matično rešetko, ali na klasičen način z ometanjem čebel V sipalnik. Sipalnik vstavimo pod plo-diščno — spodnjo naklado in vanj ometamo čebele. V dnu prikolice lahko napravimo tudi odprtino in skoznjo izpihavamo čebele iz medišč-nih naklad z zrakom iz izpihovalni-ka.
Pred glavno pašo matico omejimo na spodnjo naklado z matično rešetko, ki jo vstavimo nadnjo. Po paši pa prestavimo rešetko nad drugo naklado in tako omogočimo matici, da zaleže dve nakladi. Pregled čebel opravimo na premičnem stojalu na višini, ki je za čebelarja najprikladnejša. Osnovni material za izdelavo panja jq proti vodi odporna vezana topolova plošča, hojevo, lipovo smrekovo in topolovo vezano gradivo. Pri izdelavi panja v razstavljenem stanju so vsi deli pakirani v paketu, sestavljamo pa jih s pomočjo mizarskega, v ta namen določenega okovja, pri čemer uporabljamo lepilo ali pa tudi ne.
Zunanje mere so pri različni izvedbi od PN 1 930 X 456 X 618 mm do PN-5 930 x 2208 x 618 mm.
Ta tip panja sem prijavil zveznemu zavodu za patente, tako da za zdaj: ne objavljam natančnih načrtov panja. Izdelovali ga bodo v KPD v Sremski Mitroviči. Prihodnje leto pa bo verjetno na tržišču.
»NEUČINKOVITO« ZDRAVLJENJE HUDE GNILOBE S PRETRESANJEM ČEBEL
VIKTOR KLADNIK
Hudo gnilobo so poznali že naši predniki. Bolezen so imenovali kuga, ker v okuženih panjih zalega umira in se razkraja. Naša prva čebelarska pisca, A. Janša in P. P. Glavar, sta že vedela, kako je treba zdraviti hudo* gnilobo.
Zelo pomembno je, da bolezen odkrijemo čimprej. Ce jo prijavimo v roku dveh mesecev, kar so se čebela okužile, republiška skupnost za zaščito živali pred kužnimi boleznimi plača škodo, ki je nastala pri. zatiranju le-teh.
V	maju 1983 so v naši občini prijavili sum na hudo gnilobo čebelje zalege v dveh čebelnjakih. Veterinarska služba je vzela vzorec satja in gai poslala v laboratorijsko analizo. Sum je bil potrjen, saj je bil rezultat izvida pozitiven.
Za sanacijo gnilobe s pretresanjem, čebel se je inšpekcijska služba odločila iz več razlogov:
— Okužba se je šele začela, pokrov-ci zalege so bili temnejše barve in vdrti.
— Čebelje družine so bile močne in živahne.
—	V občinskem skladu za zatiranje kužnih bolezni ni bilo denarja.
Čebele so dan pred sanacijo nakrmili s sladkorno raztopino in antibiotikom. Naslednji večer, ko se ja vrnila večina pašnih čebel, so omeli čebele v zabojček, ki ima na eni strani mrežo.
Bila je huda vročina, 30° C. Čebele so bile močne. Zabojčke so odnesli v klet. Čebele so pritisnile na mrežice zabojčkov, inšpektor ni pustil škropiti čebel. Zaradi preslabega zračenja in premajhne prostornine so se čebele zaradi hude vročine zadušile (10 panjev). Sosedu čebelarju so tudi naročili sanacijo gnilobe s pretresanjem čebel. Ker je videl, kako žalostno so se čebele zadušile, je počakal s pretresanjem na prvi deževni dan. Ozračje se je ohladilo in uspešno je ozdravil s pretresanjem 4 panje.
Vzorci satja za laboratorijsko analizo so bili naslednje leto negativni.
Letošnje leto je imel že 2 zdrava roja. Odškodnina za zadušene čebele je bila samo 1000 din za izgubljeni panj.
VABILO NA PROSLAVO 80-LETNICE USTANOVITVE PRVEGA SLOVENSKEGA ČEBELARSKEGA DRUŠTVA ZA SPODNJE ŠTAJERSKO
Zveza čebelarskih društev Ptuj bo pod pokroviteljstvom SOZD EMONE — KMETIJSKEGA KOMBINATA PTUJ s sodelovanjem HP »MEDEX« Ljubljana, čebelarskih društev Dornava, Gorišnica, Majšperk, Markovci, Ptuj, Trnovska vas, Turnišče in Vitomarol organizirala proslavo 80-letnice ustanovitve prvega slovenskega čebelarskega društva za Spodnje Štajersko v srednjem šolskem centru Ptuj od 15.—17. septembra 1984.
PRVO SLOVENSKO ČEBELARSKO DRUŠTVO ZA SPODNJE ŠTAJERSKO JE BILO USTANOVLJENO 5. APRILA 1904 V NARODNEM DOMU V PTUJU. Program proslave 15. septembra 1984:
8,00 sprejem gostov v srednješolskem centru Ptuj, Volkmerjeva 19, 9,30 odprtje tradicionalne razstave v avli srednješolskega centra.
Nato bo sledil kulturni program:
1. Pozdrav udeležencem — govoril bo predsednik organizacijskega odbora
2. Govor predsednika ZČD Ptuj Vlada Kaučiča
3. Nastop KUD Ignaca Zgeča iz Dornave pri Ptuju
4.	Podelitev odličij reda A. Janše zaslužnim članom in društvom, priznanja članom, zasebnikom in OZD za podporo pri pripravi proslave.
Po končanih slovesnostih bodo predvajali na istem mestu poučne čebelarske filme. Nato bo odhod na Ptujski grad, kjer je lep razgled na mesto Ptuj in okolico.
Po ogledu muzeja bo v grajski restavraciji Haloški biser vrtna veselica, kjer bo poskrbljeno za jedila in pristno haloško vinsko kapljico ter srečolov. Priznani glasbeni ansambl bo igral domače in moderne melodije. Vrtna veselica se bo prevesila v »Čebelarsko noč«.
Čebelarska društva, ki miiajo društvene prapore, naj jih prinesejo s seboj!
Vabljeni čebelarji iz vse Slovenije!
IX. POSVETOVANJE O SODOBNEM ČEBELARSTVU IN RAZSTAVA ČEBELARSTVA LJUBLJANA — GOSPODARSKO RAZSTAVIŠČE OD 20. DO 23. SEPTEMBRA 1984
Vse čebelarje obveščamo, da bo čebelarska razstava od 20. do 23. SEPTEMBRA 1984 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, Razstava čebelarstva bo v hali JURČEK in bo organizirana v okvirih 15. razstave VRTNARSTVO-NARAVA-ZDRAVJE 84. Vabimo, razstavljalce čebelarske opreme in čebeljih pridelkov, kakor tudi vse, ki želijo na razstavi prodajati svoje čebelje pridelke in čebelarsko opremo, da se prijavijo do 10. 9. 1984 na naslov ZČDS, Cankarjeva 3, Ljubljana, ali na telefon 061-210 992. V prijavi morate navesti, kaj boste razstavljali ali prodajali. Razstavljalcem, ki bodo razstavljali večje čebelarske stroje in prevozne čebelnjake bomo povrnili stroške prevoza. Podelili bomo tudi tri posebna priznanja posameznikom za najboljše inovacije — eksponate s področij čebelarske opreme in prevoznih sredstev. Razstavni prostor je za člane ZCDS brezplačen.
Vse čebelarje tudi vabimo, da se udeležijo XI. Posvetovanja o sodobnem čebelarjenju, ki bo v soboto 22. 9. 1984 v dvorani GOSPODARSKEGA RAZSTAVIŠČA, Hala B, vhod iz Titove ceste.
Posvetovanje se bo pričelo ob 10 uri in bo trajalo do 17 ure. Od 17 ure dalje pa bodo prikazi diapozitivov in filmov s področja čebelarstva.
ZCDS — Organizacijski odbor
NAJPOMEMBNEJŠA ČEBELARSKA PRIREDITEV V ITALIJI V GRUARU »MIELE 3«
29.	in 30. 9. 1984 bo v Gruaru (približno na pol poti med Trstom in Benetkami) najpomembnejša čebelarska prireditev v Italiji »Miele 3«. Prireditev sodi v okvir mednarodnega sodelovanja ALPE-ADRIA. Sodelovali naj bi Italijanski, jugoslovanski in avstrijski čebelarji. V okviru prireditve bodo:
— razstava čebelarske opreme
— razstava in ocenjevanje medu
— kozmetika s čebeljimi pridelki
— gastronomični center za jedi z medom — ocenjevanje in prikaz Na prireditev pričakujejo približno 30.000 obiskovalcev iz treh držav.
Zveza čebelarskih društev Slovenije bo, v kolikor bo dovolj prijav do
10.	9. 1984 organizirala avtobisni izlet na to prireditev v nedeljo, 30. 9. 1984. Cena izleta bo predvidoma 1.500,00 din. Prijave pošiljajte pismeno na naš naslov ali ustno na naš telefon (061) 210992.	ZCDS
Ijubljana, jugoslavlja
letnik
leto
številka
ČEBELARSTVO V KENIJI
IVAN ESENKO
LR panji v Keniji izdelani po Medexovem vzorcu
Od 23. 5. do 3. 6. 1984 sem kot predstavnik pospeševalne službe čebelarstva hp Medex Jugoslavija deloval v, Keniji. V teh dneh sem intenzivno spoznaval tamkajšnje čebelarstvo in neštetokrat se mi je ponudila možnost za primerjavo naše s kenijsko tehnologijo čebelarjenja, kar sem vestno zapisoval. Lahko rečem, da sem spoznal večji del Kenije, bogato floro in favno te dežele, ki mi je bila precej znana že iz li/terature. Ko sem bil tam, sem spoznal, kako prav mi je prišla priprava za to delo pred odhodom, saj mi je to omogočilo sistematično spoznavanje problemov čebelarjenja v
vzhodni Afriki. S seboj sem vzel vprašalnik z oknog 60 vprašanji, ki mi je bi|l vodilo pri mojem izrazito terenskem delu. Pri pisanju tega dela sem se odločil, da bom sistematsko navajal problematiko čebelarstva na kenijskem prostoru in ne po datumih svojega delovanja v Afriki, kar bi izpadlo kot dnevnik, ne pa kot strokovno poročilo o dejanskem stanju čebelarstva v Keniji.
PASME ČEBEL V KENIJI
Afriške čebele so, kot naše, uvrščene v razred žuželk — INSECTA, red
kožokrilcev — HYMENOPTERA. Rod pravih čebel — APIS se deli na tri poglavitne skupine:
1. evropske čebele,
2. orientalske čebele,
3. afriške čebele.
V	Keniji žive štiri pasme medono-sne čebele, od katerih je dominantna Apis mellifera adansonii. Sledijo ji Apis mellifera litorea, Apis mellifera monaticola in Apis mellifera scutellata. Zaradi nejasnih in neoprijemljivih podatkov, ki sem jih dobil na čebelarskem inšitutu pri Nairobiju, bom navedel dejstva, ki sem jih zaznal sam in ki mi jih je predstavil sekretar inštituta. Pri številnih pregledih čebeljih družin, ki sem jih opravil v Keniji, sem zaznal velik barvni koeficient čebel-delavk in trotov. V enem panju sem našel polovico oranžnih čebel in trotov in polovico črno dimastih osebkov. Po besedah sekretarja čebelarskega inštituta so temni osebki stari, oranžni pa mladi, kar se mi ne zdi sprejemljivo. Čebele in troti so znatno manjši kot predstavniki čebeljih družin srednje Evrope. Sekretar inštituta me je hkrati seznanil s tem, da so gorske čebele v Keniji po velikosti skoraj tolikšne kot evropske, so bolj mirne in temnejših barv. Na področju obale so čebele najmanjše in na sploh velja pravilo, da so čebele v bolj sušnatih področjih manjše.
Lastnosti afriških čebel se v marsičem razlikujejo od naših, evropskih. Nekatere reakcije afriških čebel, to je obnašanje teh pasem, so v popolnem nasprotju z našimi čebelami.
1. Afriške čebele so manjše od evropskih. Temu primemo so manjše tudi celice v satju, zato obstaja kalup za izdelavo satnic za afriške čebele. Niso manjše samo čebele delavke, ampak tudi troti in matica.
2. Afriške čebele veliko bolje branijo svoje gnezdo kot evropske. S tem želim povedati, da so to srborite čebele, ki reagirajo z množičnim napa-
Horizontalni votlak je panj v katerem so čebelarili in še čebelarijo v Keniji
dom ob vsakem posegu v panj. Za orientacijo bom navedel doživetje v čebelarski ekonomiji RUAI.
Pri ogledu te ekonomije sem se odločil tudi pregledati nekaj družin v Kenya top bar hive (KTBH). Čebele, ki sem si jih izbral v ta namen, sem zadimil s suho travo, ki daje gost dim. Ko sem pregledoval tretji sat v panju, so čebele silovito napadle, kljub dimu, ki sem ga začel pospešeno spuščati iz kadilnika. Tedaj sem spoznal še eno pravilo obnašanja afriških čebel. Napadle so me namreč tudi čebele iz sosednjih panjev; torej lahko trdim, da so čebele sosednje panje poklicale na pomoč. Kljub dobri zaščiti proti pikom sem jih dobil precej, saj sem postal dobesedno težji od čebel na sebi. Moji spremljevalci so me kar zapustili in se poskrili v terensko TOYOTO, s katero smo potovali po savani. Čebel sem se otresel tako, da sem se ves nadimil. V tem primeru je dim pomagal. Afriške čebele so pri-
Kenijo seka ekvator
pravljene zasledovati napadalca panja več sto metrov daleč, kar sem razvi-del iz pravega oblačka čebel nad glavami svojih spremljevalcev, saj so ne*-kateri tekli tako daleč, da jih tudi videl nisem več. Pik afriške čebele ni toliko boleč, kot je pik evropske. Verjetno ima glavno vlogo pri tem velikost čebel; manjša čebela ima v svoji manjši strupnici manj strupa, primerno telesni velikosti.
3.	Let afriških čebel je podoben mušjemu. Naše čebele imajo težak, čvrst let, naglih zavojev ne poznajo, razen takrat, ko so razdražene, ko frekvenca kril doseže svoj maksimum. Afriške čebele pa tako lete vedno. Tudi zvok njihovih kril ni tako prijetno brenčeč, temveč tenko piska-
joč. Ko sem prvi dan preživljal pozno popoldne v sobi hotela »Serena« v Nairobiju, sem gledal drobne žuželke, ki so vneto obletavale cvetoči vrh neke palme, ki je rasla na vrtu pred hotelom. Škrlatno rdeči cvet je bil vejast in razsežnih dimenzij. Sele, ko sem opazoval prizor dobrih pet minut, sem spoznal, da so žuželke pravzaprav čebele. To je bilo hkrati moje prvo srečanje z afriškimi čebelami. Ce bi cvet obletavale naše čebele, bi jih takoj spoznal, le-te (afriške) pa so bliskovito krožile okrog cveta kot muhe. Tudi barva cveta me je presenetila, saj je bil, kot sem dejal, škrlatno rdeče barve, torej ni bil zanimiv zai čebelje oko. V naravi je redek pojav, da je entomofilna rastlina tako obarvana.
Kenija ima odlične čebele
4. Barva vseh čebel, katerih panja sem pregledal v Keniji, je že v enem panju zelo različna. Tako je bila v eni družini pisana mešanica oranžnih in dimasto črnih čebel delavk. Najbolj očitna je bila razlika v barvi pri trotih. Le-ti so živo oranžni ali pa žametno črni, z dolgimi dlačicami na zadnjem zadkovem obroču. Naj ponovno omenim, da so ti trotje precej manjši kot evropsiki. Matice, ki sem jih videl, so bile po barvi precej podobne našim; od kostanjevo rjave do skoraj črne, pa do povsem oranžne. Zelo dvomim, da drži teza domačinov, da so oranžne čebele mlade, temno črne pa stare. To je pasemska lastnost, genetsko pogojena. Čebele različnih barv so čebele različnih pasem. Apis mellifera adensonii je oranžne barve. Gorske čebele so bolj mirne in krotke, po velikosti so močno blizu evropskim in so temnejših barv. Na obali (Indijski ocean) so čebele najmanjše.
5. Afriške čebele so še prav posebej pridne. Graditev satja je ob ugodnih razmerah tako intenzivna (dobra paša, krmiljenje), da človeka kar izne-nadi. V Nairobiju sem napravil zanimiv poskus. V rezidenci jugoslovanskega ambasadorja so imeli čebele v lovilcu rojev na štiri sate. Družino na štirih satih sem preselil v nakladni panj LR. Dodal sem ji še šest satnic Medexove izdelave, torej namenjenih evropskim čebelam. Poleg tega so bile satnice še nestrokovno zažičene s predebelo žico, ki sploh ni bila vtrta v satnico. V pital-nik sem nalil tri litre zelo goste sladkorne raztopine in nato čebele pustil pri miru dva dni. V tem času jej vladala sušna doba, zato je bilo krmljenje neogibno potrebno. Krmil sem nato še dvakrat, šesti dan pa sem opravil kontrolo v panju. Vseh šest satnic je bilo izdelanih in zalezenih z mlado zalego. Nad zalego so bili venci medu, čebele pa so intenzivno izletavale. Prenekatera se je kljub
skromni paši vrnila z obnožino. Ta poizkus mi je veliko povedal.
Srednjeevropske čebele potrebujejo za svoj obstanek čez zimo zadostne količine zalog hrane. Za to poskrbe v letni sezoni. Afriške čebele ne poznajo zime, zato pa poznajo periodično se izmenjajoča sušna in deževna obdobja. Te čebele so sposobne naglega razvoja ob prvem dežju, ki sledi dolgotrajni suši. Tako so družine dovolj' številčne, da pašo kar najbolje izkoristijo. Ko pa paša preneha, se ustavi tudi zaleganje matic. Tako narava poskrbi, da je v sušnem brezpašnem obdobju čim manj članov v družini in. s tem se avtomatsko zmanjša poraba hrane v panju. V najbolj sušnih dobah, ko čebelam pohajajo poslednje zaloge hrane, zapustijo panj, četudi' je v njem še zalega. To je eno velikih nasprotij v primerjavi z našimi čebelami, ki zalege ne bodo zapustile, ampak jo bodo v takšnih ekstremno slabih razmerah izpile ali zmetale iz panja. V takšnih kritičnih obdobjih so afriške čebele zmožne prepotovati velike razdalje pri iskanju hrane. Ob selitvah naseljuje panje, vdolbine in dupla, ki jim jih uspe najti. To izkoriščajo kenijski čebelarji z nastavljenimi panji vseh oblik ter z lovilci rojev. Jasen primer, kako biologija pogojuje tehnologijo. Čebele v Afriki žive v nekem smislu nomadsko življenje. Selitve in pobege čebel skušajo naprednejši čebelarji preprečiti s tem, da čebele takrat krmijo. Toda še celo takrat prenekatera družina zapusti panj in se odseli, kot bi čutila nevarnost pomanjaknja hrane v naravi kljub umetnemu dovajanju hrane. Torej se je ta lastnost genetsko zakoreninila v afriških čebelah. Evropske pasme čebel, ki so jih skušali uvajati v Keniji, so propadle že v nekaj se-j zonah (Nightingale, 1911-NAIWASHA). Zgodi se, da čebele zapuste panj ob samem točenju medu. Tega pojava pri evropskih pasmah čebel ni opaziti.
se nadaljuje
P. P. GLAVAR — »ODGOVOR« NA PREDLOG ZA IZBOLJŠANJE ČEBELARSTVA NA KRANJSKEM SREDI 18. STOLETJA
(nadaljevanje)
Določiti čas izpodrezovanja mi je toliko nemogoče, ker sem odločen nasprotnik tega in menim, da je čebelam skrajno škodljivo. Vse moje izpodrezovanje je v tem, da odvzamem s panjev že omenjene nastavke, spodnje panje pa prepustim v celoti čebelam čez zimo. O sv. Mihaelu20 stehtam svoje panje in jih zapišem v čebelarski register. Ko pa jih spomladi postavim v čebelnjak, napravim isto, da vem slabejšim pomagati s hrano in koliko je vsak panj pozimi porabil. Pri tem sem opazil, da porabijo čebele najmanj dve tretjini, navadno štiri petine, največ pa šest sedmin in povprečno ne nad štiri petine. Zato prepuščam vsakomur, da po svoje sodi o uvodni misli predloga, ali je potrebno čebele pozimi krmiti. Ker v naši deželi v najhujši zimi ni porabil noben 10 funtov, ne svetujem nikomur izpodrezovanja spomladi, ko pri nas ni preveč paše, nikomur, kdor noče svojih čebel sestradati ali si nakopati nepotrebnega dela s tem, da bo vračal z vsakodnevnim pitanjem čebelam to, kar jim je odvzel. Treba pa jim je pred začetkom paše nekajkrat pokladati, da jih pripravimo za zaleganje in delo.
To mi potrjuje skušnja. Pred leti sem se jeseni iz želje po medu in večjem dobičku tudi oprijel razširjene navade izpodrezovanja pri težkih panjih, tako da sem jim odvzel tretjino. Pozimi pa mi jih je mnogo pomrlo. Ker je bilo več praznega prostora v panjih, jih je uničil mraz. Preostalih pa, čeprav sem jih pridno negoval in jim več pokrmil, kakor sem jim jeseni odvzel, dolgo nisem mogel spraviti do moči, da, do ajdovega cvetja se niso hotele dotakniti satja na spodrezanem mestu, kakor da bi bilo okuženo. Se dosti manj pa morem odobravati spomladansko izpodrezovanje, kajti v začetku februarja sem stehtal nekaj najtežjih, to leto napolnjenih panjev, in čeprav sem jih medtem večkrat krmil, so bili, odštevši čebele in taro, komaj 4 ali 5 funtov težki.
Kvečjemu to pripuščam, da naj, kdor že ne more opustiti spodrezovanja, odvzame konec julija le toliko, kolikor najde teži primerno. V tem času imajo namreč panji najmanj zalege in se to lahko opravi brez posebnih težav in brez škode za zalego. Hkrati pa ni nevarnosti, da bi čebele od lakote pomrle zaradi bližajoče-
ga se ajdovega cvetja. Posebno pa je to svetovati zategadelj, ker postane poletni med pozimi pretrd in ga čebele spomladi ne morejo zlahka ogreti in pojesti, ampak ga znašajo samo v drobcih pred žrelo in s tem privabljajo mravlje in roparice. V tretjem primeru uporabljam še neki drug način namesto izpodrezovanja: čebele preženem z dimom v drug panj, izpraznjenega pa položim, kakor rečeno, na šibkejšega, ki se s tako dobljeno zalego in zalogo medu okrepi ter mi napolni spodnji panj in nastavek, ki ga jeseni odvzamem. Pregnane čebele napravijo prvo leto do dve tretjini satja v novem panju, prihodnje leto pa roje.
O rojenju bi lahko dosti govoril. Ker sem se pa prej preveč zamudil v posameznostih, moram biti kratek in opozoriti le na najpomembnejše.
Poznamo dve vrsti rojev: naravne ali prostovoljne in narejene ali prisiljene roje. Naravni roji se dele po času, ko zlete, na spomladanske in poletne ali roje ob cvetenju lipe, ter šmarne roje, ki zlete v medmašnih dneh. Pri vseh teh razlikujemo prve, druge in tretje. Čim zgodnejši so spomladanski roji, tem boljši so, ker imajo več časa za delo in razmnoževanje. Zato se dogaja, da zgodnji roji včasih v medmašnih dneh ob ajdovem cvetenju dajo nove roje, ki se v deželnem jeziku imenujejo deviški roji ali vnuki. Roji, ki zlete ob cvetenju lipe, tj. po sv. Udalriku, so manjvredni, čeprav so močnejši, ker imajo prav malo časa za delo (po moji skušnji ne napolnijo niti že napol s satjem izdelanega nastavka). Več jih pozimi pomre, če pa kateri ostane, je od vseh najbolj marljiv.
Prvci so najmočnejši in niso v nevarnosti, zakaj mlade čebele vzamejo z delom starih tudi staro matico s seboj, ki — ker je že oplojena — do prihodnje rojitve ne gre več iz panja, temveč začne zalegati, brž ko delavke izdelajo nekaj satja, kar se zgodi v treh dneh. Dogaja pa se, da marsikateri panj zaradi zunanjih vremenskih neprilik ni mogel rojiti. Zato potem čebele staro matico umore, še preden so se izlegla mlade. Zasliši se nato v panjih prijetno petje pi, pi, pi, in kva, kva, kva, nakar je pričikovati, če ne nastopi nova zapreka, v treh dneh roj z več mladimi maticami, ki se za razliko od prve imenu-
jejo pevke. Ti roji so prav tako dobri kakor prvi, brž ko je matica oplojena. Drugi roji niso tako močni in redoma 9 dni za prvcem, se pa prav tako izdajajo nekaj dni prej s petjem. Tretji so naj-labši zaradi majhnega števila čebel, zakaj delajo malo in največ jih pozimi pomre. Tako je bolje tretji roj, ko smo mu odvzeli matico in ga čez noč zaprli, hkrati z izrojencem pokaditi in ga vrniti starcu. Znamenje tretjih rojev je, če po drugem roju v panju še ne preneha petje. Da ohranim druge in tretje roje, jih zaradi večje gotovosti vsadim v omenjene nastavke, kjer je že prej izdelanega dve tretjini satja. Vedeti je treba, da mlada matica tako tistih panjev, ki so izrojili, kakor tudi drugega in tretjega roja čez nekaj dni, med 12. in 2. uro, izleti na oploditev. Ker pa se večkrat dogaja, da jo v poletu ujamejo lastovke ali sršeni ali da ob vračanju zablodi v tuj panj, kjer jo čebele umore, postane tako panj brezmatičen. Čebele jo kmalu pogreše, kar je posneti iz tega, če čebele v panju šume, tu in tam tudi pred žrelom iščejo matico, raztreseno letajo okrog in se, medtem ko druge mirujejo, ne morejo umiriti. Dq jim pomagam, imam navado ob rojenju stati pred panjem pri rojih s pevko in drujcih. Prvo matico, ki izleti, pustim, ker so jo čebele izbrale za pleme, druge pa polovim in denem vsako s polno žlico čebel v 10 col dolg, 13 col širok in enako visok, iz deščic narejen panj. Ta panj postavim vstran in ga zvečer le malo pitam; tako začno čebele delati in matica se opraši. Ko torej opazim brezmatičen panj ali takšen roj, postavim vanj v zaprti matičraici matico. Brž ko jo čebele začutijo, nehajo šumeti in preletavati, se zberejo okrog matičnice in jo obsedejo. Potem naslednji dan izpustim ujeto matico, ki jo te mirno sprejmejo v svoje gnezdo.
Da pa matice ne izpustim takoj, je vzrok v tem, ker bi jo čebele, pričakujoč vrnitev prejšnje, umorile. S tem se nikakor ni prenagliti, zakaj ko sem pred kratkim postavil tak panjič na svoje okno in ga obdržal tam osem dni, pri čemer so čebele pridno gradile, sem opazil, da so čebele zvečer letale okrog in slišal sem šumenje v panju. Spoznal sem, da je matica izletela in se ni vrnila; odprl sem mali panjič in nisenp našel v njem več kot deset čebel, ki pa so se naslednjega jutra razletele, da je bil panj opoldne popolnoma prazen. Zvečer pa, ko sem šel k oknu, sem pogledal v imenovani panj proti svetlobi in proti pričakovanju opazil matico, obdano s petimi čebelami. Dal sem jo v manjši panjič, katerega stranske stene so bile
zaradi opazovanja steklene, položil vanj košček satja in vzel iz nekega drugega panja za eno žlico čebel, ki sem jih drugega dne združil s prejšnjimi. Nove čebele so rade volje sprejele tam nahajajočo se matico, pomorile pa so vse prejšnje čebele. Potem sem svoje prijateljice večkrat opazoval, a so jih moje druge čebele v treh dneh uničile; zavohale so bile namreč satje, se roparsko prikradle, se polastile panja in malo peščico čebel s kraljico vred pomorile.
Ne smem pa preiti dejstva, da sem nekoč nekemu sledečemu roju pustil prvo matico in odvzel drugo, roj pa se dolgo ni hotel usesti. Nisem pa vedel, da je vzrok v tem, ker sem mu odvzel pravo, od čebel izbrano matico. Ker je ni našel, se je primoran po dolgem letanju končno le usedel na neko vejo. Ogrebel sem ga kakor navadno. Čebele so bile vso noč nemirne, strašno so se spreletavale po panju in se niso hotele kakor navadno usesti v gručo. To se mi je zdelo čudno in sem pričakoval konec ob jasnem nebu zjutraj ob 9. uri, videl pa sem, da so se čebele kakor ob rojenju pripravljale na izlet, zakaj hotele so pobegniti. Zato sem urno zamašil žrelo, hitel po odvzeto matico in jo postavil v panj. Komaj sem zaprl zadnjo končnico, se je hipoma ves hrup in nemir polegel. Ko sem žrelo odprl, so tiste, ki so bile zunaj, zlezle v panj. Cez četrt ure sem spet pogledal v panj in našel matičnico popolnoma obdano s čebelami. Iz tega sem sklepal, da je to prava matica irv sem jo izpustil iz kletke. Tedaj so se čebele nemudoma pomaknile z njo višje v panj. Ko pa sem pred zadnjo končnico zagledal za velik oreh debelo kepo mirujočih čebel, sem jih potisnil v matičnico in našel med njimi nepravo matico, ki sem jo shranil za kasnejšo uporabo.
Poznam tri načine, kako delati nare-jence ali prisiljene roje, ki jih ne povzročijo čebele same, ampak jih naredi človeška roka s posebnim ravnanjem.21 Prvič vzamemo prazen panj in vtaknemo vanj iz gnezda kakega drugega panja daljše, spodrezane, s čebelami obsedene sate, v katerih je mlada zalega. Ko smo dobro pregledali, da ni med njimi matice, jih vstavimo v prazen, na hrbet obrnjen panj, pritrdimo k stropu z voščenimi kroglicami in pustimo med vsakim toliko prostora, da so lahko srečata po dve čebeli druga z drugo. Povprek čez sate pritrdimo k stranicama na obeh konceh satov letvici, da držita sate. Na dno pa podložimo pod letvici leseni zagozdi, da pri obračanju ne odpadeta. Potem panj zapremo, zamašenega čimbolj previdno prenesemo
v temno, hladno klet in tam pustimo dva dni, da čebele pritrdijo sate na strop. Potem pa ga lahko postavimo ven, zakaj brž ko čebele pogreše matico, iz razpoložljive mlade zalege nastavijo ma-tičnike za novo matico. Čez en mesec panj spet odpremo, trske s podloženim lesom vred vzamemo ven in že opazimo mlado, po novi matici zaleženo zalego. Ker pa so čebele trske prilepile na satje, moramo vmes narahlo potegniti z nožem, da jih odstranimo.
Drugi način. Vzemimo močan, z mlado zalego napolnjen panj in preženimo dve tretjini čebel z matico v prazen panj, tega postavimo na mesto starega panja, ki ga moramo odnesti tri četrt ure daleč od čebelnjaka (da čebele ne odlete nazaj na prejšnje mesto in ne zapuste zalege). Tu, bodo brezmatične čebele izlegle zalego, se namnožile in vzredile mlado matico, ki bo zletela na praho. Panj je treba nato čez mesec dni prenesti nazaj v čebelnjak. Stari panj pa moramo medtem pridno pitati z medom, zlasti če ni paše, sicer čebele obupajo in matica preneha zalegati. Prav tako je treba paziti, da narejenega roja ne napadejo roparice, kajti brezmatični panj je sploh v nevarnosti, ker nima kraljice, kar druge čebele hitro opazijo, brezmat;čne pa zgube pogum za odpor in se z bivališčem vred vdajo. Tiste, ki imajo matice, pa se junaško ustavljajo, čeprav jim grozi pomor in rop.
Tretji način, ki sem si ga izmislil, pa je tale: Vse čebele z matico vred je treba pregnati v prazen panj in ga postaviti na prejšnje mesto. Izpraznjeni panj, v katerem je satje z zalego, postavim, ko sem odprl ali privzdignil veho, na drug, močan in poln panj. Združenima zamažem špranje s kravjekom proti roparicam in ju pustim 24 ur skupaj, da čebele zasedejo izpraznjeni panj iz skrbi za zalego.
Potem vzamem nastavek stran, ga zadelam kakor prej in prenesem — prav tako kakor panj, s katerega sem ga vzel, kakor že rečeno, drugam, da tisti, ki je pri združitvi ostal brezmatičen, vzgoji iz zalege mlado matico. Cez mesec dni pa ju postavim spet v čebelnjak. Tako narejenih rojev sem dobil lansko leto iz dveh panjev pet, in sicer pregnanca in oba združena, ki sta potem še enkrat prostovoljno rojila, ker je matica iz spodnjega panja šla v zgornji panj.22 Vse te roje je treba prav pridno pitati. Dogodilo se je pa, da tega ne pozabim, da mi je tudi pri drugem načinu narejanja rojev stari panj nekajkrat, vendar redko, dal drugi roj.
Ta ali oni način razmnoževanja panjev bi svetoval le v takih letih, ko je malo prostovoljnih rojev. Sicer dobimo mnogo panjev, pa malo medu, zakaj čebele se ne morejo hkrati vreči na obilno zaleganje in na delo. Poleg tega, da ne bo mogel nič medu prodati, ne bo imel čebelar prihodnje leto za svoje čebele dovolj hrane, zaradi česar mu bodo ali čebele pomrle ali pa bo moral to preprečiti z dragim nakupom medu. Na vprašanje, katerega omenjenih načinov imam za najboljšega, odgovarjam, da prvemu nisem prijatelj;23 kajti poleg tega, da tako z odvzemom zaleženega satja svoje panje slabimo in s tem izrezovanjem mnogo zalege uničimo, sta oba izpodrezana panja v nevarnosti pred roparicami zaradi načetega medu in z njim pomazanega satja. Ker pa se ta posel opravlja v maju, odvzame to čebelam pogum za rojenje, ker hočejo zapolniti prazni prostor in se tako namnožiti za roj. S tem pa se sami oropamo večjega števila čebel.
Prej je svetovati drugi način, ki pa ni brez nevarnosti pred roparicami. Da, neredko se zgodi, posebno ob hudi suši in če ni paše, da narejeni roj pobegne. Kdor pa hoče tako narediti roj, naj to napravi o kresu (o sv. Janezu Krstniku), ko je glavni čas za rojenje minil, da ima roj pred ajdovim cvetjem čas za grajenje satja, da more stari panj izvaliti mlado matico in da bo ob ajdovi paši dovolj čebel. Zadnji način pa je najboljši, zakaj prvič je kljub temu še pričakovati drugih rojev; drugič se ni bati, da bi pregnane čebele zaradi velikega števila zapustile novi panj in pobegnile; tretjič, z novo čebelno družino napolnjeni panjski nastavek ni v nevarnosti pred roparicami, ker se pri pregonu ne zamaže z medom; sicer pa bi ga, ker je združen s spodnjim in je zgornje žrelo zaprto, nove prebivalke lahko ponoči oblizale. To naj se napravi — prav tako iz že navedenih razlogov — kmalu po kresu.
Kdor hoče uspešno čebelariti, naj iz omenjenih vzrokov kupi in začne vsaj z 12 panji. Določi naj si tudi število, ki ga hoče doseči in stalno obdržati. Da to doseže, naj pusti vsako leto za rojenje polovico panjev, drugo polovico pa za nabiranje medu. Tako mu ne bo zmanjkalo ne plemenjakov ne medu. Če mu kljub temu čebele ne dajo 6 naravnih rojev, naj iz močnejših, še nerojivših plemenjakov odvzame narejence, da bo dobil določeno število; druge in šibkejše pa naj pusti, da mu donašajo med. Tako bo čez zimo že prvo leto imel 18 plemenjakov, ki jih bo spomladi postavil v čebelnjak. Naslednje leto naj si priza-
deva število morebitnih odmrlih in še
9	panjev z naravnimi in narejenimi roji pomnožiti, da mu bo čez zimo ostalo 27 plemenjakov. Tako naj nadaljuje, dokler ne doseže zaželenega števila; potem pa naj stalno ostane pri njem. Ce pride ob kak panj, naj pomnoži število z roji, če pa se naključi prebitek, naj proda slabotnejše drugam, vse prej, kakor pa bi jih moril.
Morjenje čebel naj se kot javni blaginji skrajno škodljivo popolnoma opusti, ko imamo sredstva in pota, da lahko slabše panje združimo in stare s pregonom v nove panje pred ajdovim cvetenjem pomladimo.24
Moji opisani panjski nastavki mi do-našajo med, ki bi ga drugače dobil le 2; morjenjem čebel. Brezmatične ali pa po izropanju oslabljene panje postavim, ko sem čebele pregnal iz panja in združil z drugimi, spet na močnejše panje, ki jih zato ob ajdovem cvetenju izdelovanje satja ne ovira pri zaleganju in nabiranju medu. Ko pride čas, popolnoma izrežem staro satje, stiskam med in vosek. Edinole z gnilobo okužene družine uničim, in sicer tako, da od njih ne ostane niti ena čebela niti ne dobe druge čebele njihovega medu, s katerim bi se lahko okužile. Prazni okuženi panj pa sežgem in bi nikomur ne svetoval, da bi v tak panj ogrebel roj, saj že čebele same nerade ostanejo v njem.
Če se mi je bati, da bi kak roj zato ne prezimil, ker ni izdelal satja niti do polovice panja, in bi zaradi mraza in pomanjkanja hrane odmrl, ga preženem o sv. Matiji v kak vsaj do polovice napolnjen panjski nastavek.
Miši se ne bojim, kajti žrela mojih panjev so premajhna, da bi se mogle
splaziti noter, panj pa tako debel, da ga tudi ne bi mogle preglodati. Vendar pa zaradi večje previdnosti postavim v čebelnih prezimovališčih nekaj pasti za miši. Še manj pa se mi je bati, da bi moji panji zaradi malobrižnosti imeli pozimi premalo medu, ko jih nič ne spodrežem. V skrbi, da se ne bi čebele pozimi zadušile, če bi žrelo, ki ostane tudi pozimi odprto, zamrznilo, potisnem iz previdnosti med strop in zadnjo končnico za nožev hrbet debel kos lesa pri obeh straneh in tako dobe panji v vsakem primeru dovolj zraka. Dobro je, če pajčevine v čebelnjaku in pred njim odstranimo, brž ko jih opazimo, pajke pa odstranimo.
Pri svojih čebelah sem doslej opazil dve bolezni: gnilobo in grižo. O driski, naj mi bo dovoljen ta izraz, ne vem ničesar, ker nimam povečevalnega stekla. Gniloba nastane od gnijoče zalege, ki ima v čebelnih celicah temnosiv videz in se vleče — naj mi bo dovoljen izraz — kakor smrkelj. Ima zoprn duh, ki se čebelam gnusi, da zapuste tudi zalego v sosednjih celicah, zaradi česar začne tudi ta od pomanjkanja potrebne toplote gniti. Tako se zlo neprestano veča, in ko se je že razširilo po vsem panju, ga začutimo tudi zadaj pri končnici, kjer se širi hud smrad. Da temu odpomore-mo, ni drugega sredstva, kakor da tak panj uničimo, skuhamo med in napravimo iz njega medico, prazno satje stisnemo v vosek, zaleženo pa sežgemo, kajti če kaka druga čebela obliže okužen sat in nese tak med v svoj panj, se tudi ta in polagoma tudi drugi okužijo, zlasti če se čebele med seboj ropajo.24
VABILO NA PROSLAVO OB 200-LETNICI SMRTI P. P. GLAVARJA-MIRNA
Čebelarska družina Sentrupert-Mirna, Turistično društvo Šentrupert in ZCDS vabijo čebelarje na proslavo ob 200-letnici smrti P. P. Glavarja in odkritje spominske plošče. Proslava bo 8. septembra 1984 ob 14 uri v gradu na Veseli gori. Po svečanosti bo VELIKA VRTNA VESELICA S SREČELOVOM. Za jedačo in pijačo bo dobro poskrbljeno.
Vabljeni čebelarji iz cele Slovenije
ČD Šentrupert Mirna
T-zku^nje via&ib čebeiazjea
MOJE IZKUŠNJE PRI ČEBELARJENJU S TRIETAŽNIM AŽ PANJEM
ALOJZ OJSTRSEK
Tudi jaz sem v enem iod zadnjih Biltenov Medexa prebral članek Ivana Krajnca o čebelarjenju v trietažnem panju. Ker tudi sam že vrsto let če-belarim v takšnih panjih, sem se odločil, da bom nekaj napisal o svojih izkušnjah s tem panjem in o panju samem.
Sam sem si izdelal leta 1978 dvanajst trietažnih AŽ panjev. Panji so izdelani tako, da lahko na mrzlo stavbo vložimo v vsak oddelek po 11 satov A2 mere, zadaj pa lahko dodamo še dva sata poprek. Na toplo stavbo pa lahko v vsak oddelek vložimo po 13 satov. Topla stavba ima prednost spomladi, posebno, če je družina slabša, lahko pa tudi jeseni, da jo stisnemo na manjše število satov. Tako družine tudi prezimujem; le zadaj dodam več slojev časopisnega papirja. Panj je v sredini pregrajen z debelo smrekovo desko, v kateri je matična rešetka, ki jo lahko izvlečem in nadomestim z lesonitom. Na stenah imam aluminijaste vodnike, po katerih drsijo matične rešetke. Panji so narejeni iz smrekovega lesa, debelega 27 mm. Za izolacijo ima panj v sprednji steni 1 cm stiropora in pred stiroporom je alu perforirana pločevina. Zadaj na okence je pritrjen le-sonitni pitalnik, ki ga pa čez poletje odstranim. Vsi panji so znotraj premazani z vročim firnežem, zunaj pa z oljnato barvo. Pod panje nikoli ne smemo dati stiropora zaradi mravelj, ki se rade naselijo v njem. Boljši za to je tervol. Ko prezimujem, odrežem valovito lepenko in jo položim na časopisni papir.
TEHNOLOGIJA ČEBELARJENJA
V	TRIETAŽNEM PANJU
Dolgo sem premišljeval, kako naj povečam pridelek medu na panj pri čebelarjenju na stalnem mestu. Bilo mi je jasno, da se moram držati starega pregovora, da čebele med rodijo na medu.
To pomeni, da, če čebelam daješ, lahko od njih tudi zahtevaš. Zato sem skrbel, da čebele nikioli niso bile lačne, da so imele mlado satje, mlade matice. Takrat pa sem čebelaril še v A2 devetsatarjih. Zato sem, kmalu ugotovil, da jim pri intenzivnem čebelarjenju v devetsatarju primanjkuje prostora. Prav zato nikoli z njim nisem dosegel tistega, kar sem si želel. Če sem imel močne družine, so mi rojile, če pa so bile slabe, mi niso nič dale. Tako nisem bil nikoli zadovoljen. Zato sem se tudi odločil, da bom izdelal panj na tri etaže. Spodnji oddelek (prostor) sem namenil za plo-dišče, gornja dva pa za medišči. Vsi trije oddelki so enakih mer, na 11 satov pri hladni stavbi in na 13 pri topli. Toplo stavbo uporabljam spomladi in jeseni. Ker pa je v obeh mediščih 22 satov, je dovolj prostora za odlaganje medičine. Ce je potrebno, pa lahko medišče razširim na 26 satov. V plodišču sem vedno imel gradilni satnik, in to na levi strani plodišča. Drugo satje sem pa prestavljal tako, da sem vsakih 10 dni prestavil 5 satov s pokrito zalego v sredino prvega medišča nad matično rešetko, to je nad plodišče. Iz plodišča sem jemal zalego enkrat na levi, drugič na desni strani, tako da nisem brskal po vsem plodišču. Če pa sem imel v prvem medišču polne medene
Zelo zanimiv trietažni panj je bil razstavljen tudi na čebelarski razstavi v Kopru
sate, sem jih prestavil v gornje me-dišče. Vsa žrela imam med glavno pašo odprta čez ves panj, da čebele lažje in neovirano izletavajo in da lažje zračijo panj.
Prestavljanje zalege pri listovnih panjih je res zamudno opravilo, vendar je poplačano, ker so družine močne in lahko izkoristijo tudi slabše paše. Pri tem načinu čebelarjenja je potrebno več truda in znanja, ker moramo za vsak tak panj imeti še dva rezervni družini. Iz rezervnih družin pred glavno pašo jemljem sate s pokrito zalego in jo dodajam gospodarskim družinam. Teden dni po točenju kostanjevega medu ločim oddelke med seboj tako, da pokrijem matični rešetki z lesonitom, v oba mediščna oddelka pa vstavim po eno rezervno družino z matico vred in odprem gornji žreli. Tako trietažni panj tudi prezimujem s tremi družinami. Zrela zožim na 9 cm in v začetku avgusta
začnem dražilno krmiti. Postopnio povečujem dodane količine sladkorne raztopine, da ostane nekaj sladkorja ki ga čebele dobro predelajo že za zimsko zalogo. Med hrano, ki jo dodajam, primešam zdravila ali izvleček česna. Čebele so močne in lepo prezimijo.
PREPREČEVANJE ROJENJA
Spomladi odvzamem iz vsakega mc-dišča matico in dva sata pokrite zalege ter naredim nove rezervne družine, katerim dodam še en sat medu. To delam takrat, ko je temperatura zraka že nad 20° C. Pozneje dodajam pra-šilčkom satje po potrebi. V gospodarske panje, to je v medišča, od koder sem odvzel matice in po dva sata pokrite zalege, pa vstavim po dva prazna sata iz rezerve. Tako je v medišču spet 11 satov na hladno stavbo. Nato izvlečem gornjo matično rešetko ter tako združim obe medišči v en me-, diščni prostor. Pokrov s spodnje matične rešetke pa odstranim. Čebele se združijo skozi matično rešetko na plo-dišču. Da pri združevanju družin ni težav, potresem po čebelah v panju malo zmlete prave kave, da se panj prepoji z novim vonjem. Ker zelo intenzivno prestavljam zaležene sate s pokrito zalego v medišča, čebele ne silijo na roj, prav zato ne, ker čebel ni veliko v plodišču in jih je več v medišču, zlasti ob paši. Včasih, če čebele še niso v rojilnem razpoloženju, vstavim nad matično rešetko žič-nato mrežo, ki prepreči prehod čebelam in tako ločim pašne čebele od spodnje družine; s tem pa zmanjšam število čebel v plodišču, kar ima tudi pozitiven učinek pri preprečevanju rojenja. Pri tem načinu čebelarjenja na stalnem mestu lahko občutno povečamo bero medu na panj. Koliko bomo pridelali, pa je seveda odvisno od paše, spretnosti in znanja čebelarja, vestnosti in pridnosti ter obvladanja tehnologije čebelarjenja. Vse čebelarje, ki bi si ta panj in tehno-
logijo čebelarjenja v njem radi po-	temi	panji zelo zadovoljen in ne mi-
bliže ogledali, bom z veseljem spre-	slim	več na to, kako naj izboljšam
jel in seveda pokazal vse, kar jih bo	panj	in povečam pridelek,
zanimalo. Lahko le sklenem, da sem s
NEKAJ MOJIH UGOTOVITEV
IVAN KUSTER
Oglašam se z nekaj mislimi in pripombami, za katere menim, da bi bile zanimive za širši krog čebelarjev. Nastale pa so spontano ob prebiranju Čebelarja.
Za uvod naj povem, da sem po stažu mlad čebelar, saj traja moja čebelarska praksa komaj osem let.
Cebelariti sem pričel pravzaprav na silo zaradi trenutne negibljivosti tasta in seveda zaradi lastne trme. Zgodilo se je to na jesen leta 1976 ob pričetku zimskega krmljenja. Tastu obolele noge niso dovolile tega opravila, zato me je prosil, naj poiščem bližnjega znanega čebelarja. Na pripombo, da bi to zadevo lahko opravil sam, se je malce hudomušno nasmehnil in na moč resno dejal, da je to vse lepo in prav, vendar je treba čebelam namestiti pi-talnike, kar pa pri muhah, ki seveda tudi pikajo, za laika (namreč mene) ni ravno preprosta zadeva. Ker sem že po naravi precej trmast, sem pri tem vztrajal in seveda še isto leto dobil tisto, kar mi je šlo — od čebel namreč. Naslednjo pomlad sem za »dobro opravljeno delo« dobil star panj z rojem in — no, tak je bil začetek.
Glede na to, da je tast star čebelarski maček, mi ni bilo težko čebela-lariti. S to sposojeno prakso sem se krepko vrgel na teoretično usposabljanje in na izdelavo potrebnega orodja. Zdaj imam čebelnjak z desetimi panji, kar pa je ob službi trenutno dovolj.
Čebelarja prebiram od naslovne strani pa do »Rokopisov ne vračamo« in sem se iz njega marsikaj naučil,
marsikaj primerjal z drugimi publikacijami in rezultat je tole pismo.
1. Že precej časa Slovenski čebelar objavlja sestavke o varozi, celo kompletno številko je posvetil tej temi. To je potrebno, vendar se čebelarji ne moremo zadovoljiti samo s tem in zanemariti drugih bolezni. Čebelarim v okolju, kjer se je letos nenadoma pojavila huda gniloba. Pravim nenadoma, ker je hkrati zajela precejšen kompleks. Kot preglednik čebeljih bolezni sem se letos prvič srečal »v živo« s hudo gnilobo in moram priznati, da je to hudo. Hudo je reči čebelarju: »Pri tebi je kuga«, hudo je gledati trpke obraze ob sežigu.
Takšni razširjenosti v neki meri botruje tudi neznanje in nepoznavanje simptomov. Zato predlagam, da bi Slovenski čebelar ob pojavih kužnih bolezni objavljal tudi opise bolezni, njih značilnosti in možnosti sanacije.
2. Pri prebiranju brošure »Bolezni in škodljivci in zastrupitve čebel« sem naletel pri sestavku Kaj vpliva na dolgoživost in kratkoživost čebel na naslednje:
—	O dolgoživosti čebel odloča njihova zgodnja mladost, doba krmljenja in le malo njihova zaposlitev zunaj panja.
Vendar pa se ta trditev ne ujema popolnoma z ugotovitvijo v sestavku Kako bomo preprečevali rojenje čebel, objavljenim v Slovenskem čebelarju št. 6/84 na strani 219. Citiram: »Čebelji družini mora s prevozom omogočiti pašo, da se čebele iztrošijo z delom«. Ker menim, da je avtor
mislil prav, predlagam, da se sestavek »Kaj vpliva na dolgoživost in kratko-živost čebel« objavi v celoti v eni prihodnjih številk Slovenskega čebelarja.
3.	V omenjeni številki Slovenskega čebelarja me je izzval sestavek tov. Feliksa Aša, zato bi rad omenil dve stvari, katere sem sam prakticiral:
Gradilni satnik z vstavljenim okvirčkom
— Nočna uporaba luči — 2e večkrat sem zasledil, da se pri prevažanju čebel na pašo pojavljajo težave pri nočnem opravilu. To je zapiranje čebel, pregled stanja pri postavitvi na pasišču in odpiranje čebel. Sam sem ta problem rešil z rdečo baterijsko svetilko. Rdeča svetloba zadostuje za navedena opravila, čebele pa nanjo ne reagirajo.
— Vstavljanje gradilnih satnikov — Pri zatiranju varoze je potrebno vstaviti v plodišče gradilni satnik (pregrajen okvir — ena polovica satna osnova, druga polovica pa prazna). Vendar je pri izrezovanju trotovine potrebno izvleči in omesti cel sat. To sem si olajšal s tem, da sem v to prazno polovico vstavil dodaten okvirček, ki ga pri »izrezovanju« samo zamenjam z drugim. Okvirček s pokrito trotov-sko zalego dam čez noč v zamrzovalno skrinjo, nato pa pokrovce z roko ali s palico oluščim in trde ličinke iztresem. Ostane mi lep kos sata za kuho. (Prilagam skico)
KAKO SKRBIMO ZA ROJ IN IZROJENCA
FRANC KOLENC
Panj roji navadno 11., 12. ali 13. dan od dneva, ko je stara matica položila prvo jajčece v matično celico. Čebelar, ki pri pregledu ugotovi matič-nike, lahko skoraj natanko izračuna dan rojenja in se pripravi za ogreba-nje roja, ki se navadno usede na drevo v bližini čebelnjaka. Stara matica izroji s prvim rojem nekaj dni prej, ko naj bi se izlegla mlada matica. Roj, ki največkrat tehta 2 do 5 kg, predstavlja novo čebeljo družino, v kateri je matica, nekaj trotov in seveda veliko čebel delavk raznih starosti, ki so pripravljene poiskati nov dom in zgraditi satje. Tako imamo zdaj roj kot samostojno čebeljo družino in še izrojenca, to je panj, iz katerega se je odselil roj in v katerem se bo izlegla mlada matica. Ta bo odslej v panju in bo po oploditvi polegala jajčeca. Praktično se z rojenjem ena čebelja družina razdeli na dve, včasih tudi na več čebeljih družin.
Roj, ki ga čebelar najde visečega na veji drevesa, je nebogljen, brez doma, brez satnic, brez zaloge medu in mora pričeti vse znova. Rad uboga čebelarja, ko pride do njega in ga strese v ogrebalnik ali v za to pripravljen zabojček in se rad sprijazni z novim domom, ki mu ga ponudi čebelar. Ko ga je ogrebel, ga lahko takoj, ko se umiri, prenese, kamorkoli želi. Za roj pripravimo lepo očiščen prazen panj, v katerega pred vselitvijo nastavimo nove satnice ali tudi nekaj izdelanih satov in ga nato lepo stresemo na nastavljeni sipalnik zadaj odprtega panja in čebele bodo lepo zlezle na satnice ali sate in s tem osvojile novi dom, za čebelarja pa je v čebelnjaku ena čebelja družina več.
Roj in tudi izrojenec sta zdaj potrebna čebelarjeve pomoči, še posebno ob slabih vremenskih razmerah. Taka
pomoč se čebelarju dobro obrestuje. Obe družini se z njegovo pomočjo hitreje razvijata in kasneje dajeta čebelarju svoje pridelke.
Kako bomo pomagali roju v novem domu?
Iz biološkega razvoja čebel moramo vedeti, da le pri mladih čebelah, starih nekako 4 do 10 dni, delujejo mlečne žleze, ki izločajo mleček, s katerim krmijo matico in Učinke. Te žleze prenehajo izločati in usahnejo po enajstih dneh in zato mora čebelar preskrbeti roju mlade čebele dojilje, ki bodo nadomestile čebele dojilje iz roja. To napravimo tako, da tretji dan po naselitvi roja dodamo vsaj en sat polegajoče se zalege brez čebel iz kateregakoli panja v čebelnjaku. S tem bodo polegajoče se čebele nadomestile že ostarele čebele iz roja, ki bodo glede na starost prevzele drugo funkcijo, graditev satja. Tako bo matica neprenehoma dobro krmljena, bo močneje polegala jajčeca in bo roj hitreje številčno napredoval in še isto leto izkoristil zadnjo pašo. Drugi sat s polega-jočo se zalego dodamo roju po dvanajstih dneh in s tem sklenemo ciklus dojilj mladih čebel v roju in odslej se bo roj biološko normalno razvijal dalje.
Drugi problem je zaloga hrane. Če v naravi po vselitvi ni dobre paše, je treba roj že tretji dan krmiti s slad-, korno raztopino. Vemo, da je vseljeni roj brez zaloge hrane, mora pa graditi satje in krmiti novo mlado zalego. Sladkoro raztopino v razmerju 1 :1 dodajamo v pitalnik proti večeru vsak drugi dan po pol litra. Tako krmljen roj bo hitro in lepo zgradil satje in vsa družina se bo hitreje razvijala. Roj je potrebno krmiti toliko časa, dokler pri pregledu ni v zalogi vsaj
4	kg medu. Od zdaj naprej ravnamo z rojem enako kot z drugimi čebeljimi družinami v čebelnjaku.
Pomoč čebelarja in kontrolni pregledi so potrebni še pri izrojencu, toi je panju, iz katerega se je odselil roj. Vemo, da so v izrojencu godni matič-niki in če tak panj ne bo še enkrat, rojil, bo v panju ostala mlada matica, pa to po prvem ali drugem roju. V izrojencu zdaj ni mlade zalege vse do oploditve mlade matice in dotlej, ko se matici razvijejo jajčniki, da je zmožna poleči prvo jajčece. To normalno traja nekako 18 dni. Čebelar mora s pregledom ugotoviti, kdaj se je pojavila mlada zalega in od takrat je izrojencu zajamčen nadaljnji razvoj. Rado se zgodi, da se mlada matica ne vme z ženitvenega potovanja. Vemo, da se matica oplodi s troti zunaj panja. Tam ima polno sovražnikov med ptiči, sršeni in drugimi in zgodi se še, da se ne more osvoboditi trota in tako propade. Ce se mlada matica pri oploditvi izgubi, je izroje-
nec obsojen na propad. V panju ni več jajčec ali mladih žerk, iz katerih bi bil panj sposoben vzgojiti drugo matico in zato čebele po izteku življenjske dobe postopoma izumrejo. V takem primeru mora čebelar izrojencu takoj dodati drugo, oplojeno matico, ki jo kupi pri vzrej evalcu matic, ali pa jo je sam vzgojil v prašilčku kot rezervno družinico. S tem reši izrojenca pred propadom.
Čebelarjeva pomoč je potrebna tudi izrojencu, ki se mu je matica prat-vilno oplodila in pričela zalegati. V panju so se izlegle vse čebele, ki jih je zalegla še stara matica. Najmlajše čebele so ob pričetku zaleganja mlade matice stare že 8 do 10 dni. Ker pa mladim čebelam navadno po 12 dneh okrni mlečna žleza in niso več sposobne obilno krmiti matice in ličink, moramo tudi izrojencu pomagati z mladimi čebelami. Ob pričetku zaleganja mlade matice moramo dodati prvi sat s polegajočo se zalego in nato še en sat čez 8 dni'. Iz sata, ki ga, mislimo dodati izrojencu, ometemo vse čebele v panj, iz katerega smo ga vzeli, da s tem ne povzročimo ropanja. Izrojenec se bo s pomočjo izleženih mladih čebel hitro razvijal in šel v zimo z obilico mladih čebel.
Seveda je treba tudi pri izrojencu nadzirati zalogo hrane, posebno če narava ne daje paše; vendar je izro^ jenec glede zaloge hrane in nabiralne sposobnosti na boljšem od roja, zato izrojenca navadno ni potrebno krmiti, če mu po rojenju nismo iztočili vsega medu iz medišča.
V	drugi polovici poletja, ko čebelar zamenjuje vse stare matice, mora zamenjati tudi, matico roja, 'ki zdaj dela kot normalna čebelja družina. Tako bosta imeli obe čebelji družini, to je roj in izrojcnec, mladi matici, ki bosta dajali čebelarju v naslednjem letu ob dobrih pašnih razmerah obilo čebeljih pridelkov.
QL.a eebetazske kmzke
DELO ČEBELARSKEGA KROŽKA NA COŠ MILKE KERIN LESKOVEC
Čebelarski krožek je začel svoje de-
lo	leta 1977. Bilo je težavno, saj nismo imeli dovolj strokovne literature niti možnosti za praktično delo. Krožku so priskočili na pomoč čebelarji iz bližnje okolice in darovali prve družine.
Mladi člani smo se zagnali v delo z vso odgovornostjo. Prva mentorja našemu krožku sta bila tov. Leopold Riedl in Marinka Petan. V letu 1979 smo se prvič vključili v občinsko tekmovanje iz znanja o čebelarstvu. Do letošnjega leta smo bili že sedemkrat uspešni na raznih tekmovanjih in srečanjih. Veliko praktičnih nagrad, ki smo jih prejeli kot darila, uspešno uporabljamo pri svojem delu. Pogoji dela krožka so iz leta v leto boljši. Od prvotnih dveh družin jih je danes osem.
Čebelarska zveza Krško in čebelarsko društvo Leskovec sta nam skupno
z OZD na našem področju, OS in KS postavili nov sodoben čebelnjak. Slovesna otvoritev je bila ob krajevnem prazniku Leskovca — 30. 5. 1982.
Za delo krožka kot za praktični pouk na naši šoli je pomemben opazovalni panj, ki je postavljen ob čebelnjaku. Z letnim pridelkom medu smo zadovoljni. Število članov v krožku iz leta v leto raste. Mlajše člane krožka samostojno vodi mlajši čebelar
—	učenec 8. razreda.
Pri delu nam koristijo nasveti iz strokovnega glasila Čebelar, ki ga redno prebiramo. Aktivno sodelujemo s čebelarskim društvom Leskovec, Ce-belarsho zvezo Krško, HP Medexom, čebelarskimi krožki sosednjih šol in si starejšimi čebelarji v kraju.
Hvaležni smo naši dolgoletni mentorici tov. Marinki Petan za vso njeno skrb in za delo, ki ga posveča nam, mladim čebelarjem.
ČEBELARSKA RAZSTAVA NA NAŠI ŠOLI
Na naši šoli so 5. 6. 84 ob 16. uri odprli čebelarsko razstavo. To je bil izreden dogodek za nas mlade čebelarje. Na razna vprašanja sta odgovarjala naša čebelarja Anton Udovč in Jože Potočnik. Čebelarsko društvo je pričelo ponovno delovati po vojni. Zdaj je predsednik društva Jože Bevc. Prvi lastnik A2 panjev v našem društvu je bil Henrik Peternel. V obdobju po vojni je društvo za opravljeno delo prejelo že osem odlikovanj.
Razstava je bila zelo zanimiva, ker1 so člani prinesli tudi različno čebelarsko orodje. Pred šolo pa so postavili tudi ličen čebelnjak. Društvo samo ima okoli 40 panjev. Vsem, ki smo si razstavo ogledali, je bila všeč. Najbolj smo občudovali matico in čebele; zanimiva sta tudi zalega in cvetni prah pa seveda tudi med v satju.
Darja Sorčan 5. a COŠ Fran Roš — Celje
7-z diuÄtamaqa zibljeviia
Z DRUGE REDNE SEJE IZVRŠNEGA ODBORA ZČDS V LJUBLJANI
Seja IO ZCDS je bila v soboto, 16.
6.	1984 v Ljubljani. Na seji je bila navzoča večina novih članov izvršnega odbora ZCDS ter člani nadzornega odbora in častnega razsodišča. Na seji so obravnavali več točk po naslednjem dnevnem redu:
1. pregled sklepov in potrditev zapisnika zadnje seje
2. izvolitev dveh podpredsednikov in imenovanje komisij IO
3. potrditev sklepa kadrovske komisije o imenovanju novega tajnika ZCDS
4. uresničevanje sklepov in priporočil 33. skupščine ZČDS
5. sprejem samoupravnega sporazuma o dolgoročnem sodelovanju in združevanju dela in sredstev za selekcijo kranjske čebele
6. imenovanje podpisnikov za SDK
7. uskladitev osebnih dohodkov delavcev ZČDS
8. podaljšanje pogodb o delu
9. uskladitev višine dnevnic in kilometrine
10. pregled finančnih sredstev
11. imenovanje komisije za ocenitev in prodajo inventarja v VC
12. informacija o simpoziju o va-rozi v Splitu
13. delegatska vprašanja
Sejo je vodil predsednik ZČDS Andrej Petelin, ki je najprej pozdravil vse navzoče in ugotovil, da sta bila oba sklepa z zadnje seje uresničena. Nato je predlagal članom IO, dal izvolijo za predsednika ZČDS tov. Rudija Pena in Marjana Skoka iz Zagorja, kar so člani IO tudi soglasno sprejeli z dvigom rok. Nato so imenovali člane stalnih komisij ZČDS.
Komisija za vzgojo in izobraževanje:
1. Venče Tinta — predsednik
2. Anton Rozman
3. Norbert Jcdločnik
4. Jože Smerkolj
5. Vinko Krajnik
6. Janez Mihelič
7. Stane Todori
8. enega imenuje MZČD Maribor
9. Aleš Mižigoj
Komisija za čebelarski naraščaj:
1. Jože Bregar — predsednik
2. Janko Belec
3. Franc Kolenc
4. Martin Mencej
5. Bruno Krištof
6. Minka Zupančič
7. Pavel Čolnar
8. Boris Slavec
9. Jože Volčjak
10. Alojz Solina
11. Franc Čehovin
Komisija za tehnologijo:
1. Stojan Droč
2. Franc Šivic
3. Stane Sadar
4. Ernest Margon
5. Ivan Korošec
6. Ludvik Klun
7. Koloman Korpič
8. Marjan Skok
9. Iztok Skok
Komisija za zdravstveno varstvo čebel:
1. Franc Javornik
2. Anton Šercer
3. Miha Burger
4. Vlasta Jenčič
5. Pavel Čolnar
6. Anton Novak
7. Maks Gregorc
Komisija za organizacijo in samoupravne akte:
1. Rudi Pen — predsednik
2. Anton Rems
3. Franc Čehovin
4. Marjan Skok
5. Metka Potočnik
Komisija za odlikovanja in priznanja :
1. Matija Božič — predsednik
2. Roman Osterc
3. Jože Hribar
4. Rudi Triler
5. Albert Brenkovič
6. Adolf Kovač
Kad rovska komisija:
1. Andrej Petelin
2. Rudi Pen
3. Marjan Skok
Sklenili so, da se do naslednje seje oblikuje predlog za sestavo komisije za vzrejo matic in odbor za SLO.
O delu kadrovske komisije je poročal Andrej Petelin. Clane IO je seznanil, da je ostalo mesto tajnika ZCDS prazno, ker je prejšnji tajnik odšel na novo delovno mesto v drugoi organizacijo. Kadrovska komisija je predlagala, da naj IO imenuje na to mesto Jožeta Bregarja, ki edini od kandidatov izpolnjuje vse pogoje, ki so bili v razpisu. IO je nato sprejel sklep o sprejemu Jožeta Bregarja na delovno mesto tajnika ZCDS.
Pri obravnavi sklepov in priporočil skupščine ZČDS so člani IO v razpravi ugotovili, da je potrebno sklepe uresničiti čim prej. Poudarili so, da se mora čebelarstvo še bolj popularizirati v sredstvih javnega obveščanja. Čebelarska društva se morajo tudi bolj obračati na lokalne dopisnike.
Na osnovi razprave so sklenili, da se program dela ZČDS za leto 1984 dopolni tako, da se doda odstavek:
ZČDS se bo še posebno zavzemala za populariziranje čebelarstva v sredstvih javnega obveščanja. Tako bomo dosegli, da se bo čebelarstvo bolj upoštevalo kot kmetijska panoga, ki prideluje hrano najboljše kakovosti in mnogo zdravilnih pridelkov.
Dogovorili so se tudi, da bodo vse na novo imenovane komisije do naslednje seje IO, ki bo v septembru, izdelale programe dela.
Pod peto točko dnevnega reda so obravnavali samoupravni sporazum o dolgoročnem sodelovanju in združevanju dela in sredstev za selekcijo kranjske čebele. Sklenili so, da sprejemajo samoupravni sporazum s tem, da so pooblastili Andreja Petelina, naj v imenu ZČDS podpiše omenjeni sporazum. Po sporazumu bo ZCDS dala na razpolago osnovna sredstva M vzrejnem centru pod Rožnikom v Ljubljani za raziskovalno delo na področju selekcije kranjske sivke. Polovico finančnih sredstev bodo zagotovile delovne organizacije podpisnice, drugo polovico pa bo kmetijski inštitut dobil iz sklada za pospeševanje kmetijstva.
Nato je IO sprejel nekaj sklepov, ki so pomembni za redno delo ZČDS. Razpravljali so tudi o mednarodnem simpoziju o varozi, ki bo konec septembra v Splitu; ta bo potekal pod okriljem Apimondije. Udeležili se ga bodo tudi naši predstavniki. Ugotovili so tudi, da je VII. srečanje in tekmovanje mladih čebelarjev v Kopru lepo uspelo in naročili komisiji za čebelarski naraščaj, naj do naslednje seje izdela podrobno poročilo. Razpravljali so tudi o razdeljevanju bonov za pogonsko gorivo in priporočili društvom, da čim prej opravijo razdelitev. Sejo so končali ob 14. uri.
Urednik
Osnnitniee.
FRANC ČAMERNIK
Huda prometna nesreča je utrnila življenje še enemu naših najprizadev-nejših članov. Na poti s VII. srečanja dn tekmovanja mladih čebelarjev v Kopru se je končalo življenje Franca Ča-mernika, doma iz Stožic pri Ljubljani in člana čebelarskega društva Bežigrad.
Rodil se je v delavski železničarski družini 6. novembra 1913 v Stožicah. Ker ga je zelo veselilo delo z mladimi, je postal učitelj. Bil je napredno vzgojen, zato je imel težave pri zaposlitvi in šele tik pred vojno je dobil zaposlitev v Olimlju na Kozjanskem. Med vojno je najprej živel v Ljubljani, kjer se je takoj vključil v OF in bil izredno aktiven član. 2e leta 1942 je v Orehovici pod Gorjanci postal član NOO ter opravljal razne naloge s področja šolstva, prosvete in gospodarstva. Vodil je tudi novomeško okrožno tehniko Gorjanci Nazadnje je bil dodeljen štabu XVIII. divizije kot vodja agitpropa.
Po vojni je prišel delat kot učitelj in ravnatelj v Ljubljano. Najprej je bil šolski upravitelj na Ježici, nato pa še na šoli na Viču, na šoli Mirana Jarca in
potem na šoli Danile Kumar v Stožicah, kjer je bil do upokojitve.
Kot prosvetni delavec in pedagog je bil izredno nesebičen, zgleden in zvest, še posebno pa se je odlikoval z izredno razumevajočim pristopom k sodelavcem.
Ves čas je bil tudi izredno delaven in požrtovalen družbenopolitičen delavec. Vrsto nalog, ki jih je kot tak opravljal z vso odgovornostjo in prizadevnostjo, bi le težko našteli. Vedno je bilo njegovo delo usmerjeno v hitrejši napredek in v prizadevanje za boljše življenje krajanov, kjer je deloval.
Ko so mu razmere omogočile, se je začel ukvarjati tudi s čebelarjenjem. Ob svojem napornem delu je pri čebelah našel redke trenutke oddiha in sprostitve. Vključil se je tudi v društveno življenje čebelarjev. Nekaj časa je bil predsednik čebelarske družine Bežigrad, nato tudi njen tajnik. Te funkcije je opravljal izredno prizadevno in društvo se je zaradi njegovega delovanja še bolj razvilo. Kot izredno prizadeven delavec v društvu je postal tudi za en mandat član izvršnega odbora Zveze čebelarskih društev Slovenije.
Najdlje pa je sodeloval v komisiji za čebelarski naraščaj pri Čebelarski zvezi Slovenije. Pri tem delu z mladimi je bil zelo požrtvovalen in je s svojim zgledom vzbujal tudi druge člane. Pri opravljanju te dolžnosti ga je tudi doletela nesreča.
Kot pedagog in učitelj je skrbel za čebelarski naraščaj tudi v kraju, kjer je živfel. Dolgo vssto let je vodil enega najboljših in najuspešnejših čebelarskih krožkov. Svoje mlade čebelarje, ki jih je tako prizadevno in požrtvovalno učil, je spremljal na njihovi čebelarski poti tudi kasneje, jim pomagal kot mentor in skrbel zanje. Ostal jim bo v trajnem spominu kot prizadeven odličen čebelarski učitelj. Vdova je podarila čebele in pribor mladima krožkarjema, ki sta tekmovala z njim v Kopru.
Z izgubo tovariša Čamernika smo čebelarji izgubili člana, ki ga ne bo lahko nadomestiti. Njegova osebnost nam bo ostala v trajnem spominu in nam boi zgled pri našem nadaljnjem delu.
Komisija za čebelarski naraščaj pri ZCDS
FILIP ŽAGAR
V	mesecu maju, ko je vsa narava v naj-lepšem razcvetu, nas je za vedno zapustil naš dolgoletni in zaslužni član čebelarske družine Notranje Gorice, tovariš Filip Žagar.
Rodil se je v Lukovici leta 1900. Ce-belariti je začel že v rani mladosti v kranjičih ter ljubezen do čebel in narave gojil vse do svoje smrti. Bil je član čebelarskega društva Ljubljana in v letu 1977 je bil ustanovitelj čebelarske družine Notranje Gorice, ki nosi danes njegovo ime. Za svoje požrtovalno delo je bil odlikovan z redom Antona Janše
II.	stopnje. 2e bolan je velikokrat posedal pred čebelnjakom in ogledoval svoje ljubljenke ob spomladanskih izletih in kako so prinašale cvetni prah. Neizprosna narava pa je hotela drugače in je prav v tem lepem letnem času posegla vmes, pretrgala nit njegovega življenja in vzela dobrega strokovnjaka in svetovalca iz naših vrst.
Čebelarji smo z njim izgubili nesebičnega tovariša, iskrenega prijatelja, zato bo spomin nanj ostal svetal in lep.
Naj mu bo lahka domača zemlja!
lami kot v aktivnosti v samem društvu. Tudi to, da si je v kratkem času svojega čebelarjenja priskrbel paviljonček za rezervne družine, kaže njegovo zavzetost, veselje in resen pristop k delu s čebelami Dobro zastavljeno in načrtno čebelarstvo je Zlatku preprečila smrt. Tudi ženo Betko je ob Zlatkovem čebelarjenju pritegnilo delo s čebelami in tako bo zdaj ona nadaljevala njegovo čebelarsko delo.
Zlatka bomo ohranili v častnem in trajnem spominu, njegovi družini pa izrekamo naše globoko in iskreno sožalje.
ČD Kamnica-Bresternica pri Mariboru
FRANC KRAŠEVEC
ZLATKO GOBEC
Težko je verjeti in boleče je spoznanje, ki nas je soočilo s kruto resnico, da je naša čebelarska družina izgubila mladega in obetavnega čebelarja v tako kratkem času.
Dne 18. oktobra 1983. leta se je s svojim avtomobilom odpeljal v bolnico in to je bila tudi njegova zadnja pot. Se istega dne v nočnih urah se je pretrgala nit njegovega življenja. Nihče izmed nas ni slutil, da je bil tovariš Zlatko Gobec tako bolan. Smrt je prišla zahrbtno in iznenada.
Zlatko se je rodil leta 1948 v Apačah v Slovenskih goricah. Izobrazil se je za ekonomskega tehnika.
Naši čebelarski družini se je pridružil leta 1981, ko se je tudi odločil za čebelarstvo. Imel je 14 Kirarjevih panjev od katerih jih je imel 9 naseljenih. V kratkem času svojega čebelarjenja je pokazal veliko zavzetost za pridobivanje znanja in vnetost tako pri delu s čebe-
Čebelarsko društvo Laško
BOGOMIR MILOST
Bogomir Milost se je rodil 10. oktobra 1896 v Trstu. Osnovno šolo, 4 razredno takratno vadnico, in 8 razredno gimnazijo z maturo je končal v Gorici. Po končani svetovni vojni sa je zaposlil pri Južni železnici in služboval na raznih postajah po Sloveniji. Leta 1931 je bil imenovan za šefa postaje Sevnica, kjer se je ustalil in ostal vse do upokojitve. Umrl je 9. maja 1978.
Cebelariti je začel leta 1925, ko je služboval v Rimskih Toplicah. Ko se je za stalno naselil v Sevnici, je kaj kmalu sprevidel, da je za Sevnico in njeno okolico potrebno organizirano čebelarstvo. Kot vsestransko odličen organizator je dne 18. 3. 1934 (pred 50 leti) zbral okoli sebe napredne čebelarje, ki so ustanovili ČEBELARSKO PODRUŽNI-
Nenadoma nas je zapustil agilni čebelar, ki je po svojem pok. očetu Martinu Kraševcu pred leti prevzel čebelarsko zapuščino in z vso vnemo čebelaril: Kraševec Franc se je rodil 6. 6. 1951 v Lahomnem št. 10. Vsi čebelarji naše družine, posebno pa žena z otrokom, žalujemo za njim, ker nas je zapustil v najboljših letih.
CO SEVNICA za Sevnico in okolico in s tem dnem se je pričelo organizirano čebelarstvo na našem območju.
Tedanji Slovenski čebelar je ta dogodek takole objavil:... »Zbralo se je lepo število čebelarjev, ki so pazljivo sledili pozdravnim besedam gospoda Milosta in urednika Slovenskega čebelarja gospoda Bukovca. Ustanovitev podružnice za sevniško okolico je bila zelo potrebna, ker je napredno čebelarstvo tu prav malo razširjeno. Potrebni smo pouka, dobrega čebelarskega orodja, pomoči in vodnika, ki naj nam kaže pot v lepšo čebelarsko prihodnost.
Kot nestor sevniških čebelarjev je bil na ustanovnem občnem zboru izvoljen za predsednika takratne ČEBELARSKE PODRUŽNICE SEVNICA in kasneje ČEBELARSKEGA DRUŠTVA SEVNICA, ki ga je nadvse uspešno in prizadevno vodil od 1934.—1978. leta, to ja celih 44 let, kar je izjemen primer v zgodovini slovenskega čebelarstva.
Bil je najvidnejša osebnost v naših čebelarskih vrstah tedanjega časa. Številni članki v Slovenskem čebelarju so izšli izpod njegovega peresa. Imel je edini med nami izpit za čebelarskega učitelja, kar je s pridom uporabljal pri vzgoji starejšega in mlajšega čebelarskega naraščaja.
Pokojni Bogomir Milost pa ni bil samo odličen čebelarski in železniški strokovnjak, ampak tudi pravi slovenski rodoljub. Takoj po okupaciji naše dežele je pomagal številnim ubežnikom, ki jih je preganjala in zasledovala okupatorska policija, prekoračiti tedanjo nemško-dtalijansko mejo. Marsikatero življenje je bilo ohranjeno prav po njegovi zaslugi.
Ko se je leta 1942 začela snovati prav na železniški postaji OF, so ga kot pripadnika le-te izdali, zaprli v celjskem Piskru, mučili in poškodovali, nato pa konfinirali v Šlezijo in potem na Češko.
Poleg številnih državnih in republiških odlikovanj, ki jih je prejel za svoje življenjsko delo, je prejel za zasluge za napredek slovenskega čebelarstva tudi red Antona Janše I. stopnje. Njegovo ime je v zgodovini našega društva zapisano z zlatimi črkami.
Sevniški čebelarji smo se ga na proslavi 50-letnice obstoja čebelarskega društva Sevnica s hvaležnostjo spominjali.
Čebelarsko društvo Sevnica
JANEZ DULC
Čebelarska družina Smarjeta je zopet revnejša za enega člana. Umrl je Janez Dule iz Stranj pri Škocjanu. B’il je med ustanovitelji čebelarske družine pred '22 leti.
Pokojni Janez Dule se je rodil 7. 1. 1905. v Stranjah. Živel je na precej veliki kmetiji. Ze v mladih letih se je privajali delati in pridno je delal do svoje smrti. »V potu svojega obraza je jedel svoj kruh«. Kot otrok je doživljal pomanjkanje med prvo svetovno vojno. Obdobje med prvo in drugo svetovno vojno je doživljal kot doraščajoči fant, mož in gospodar. Druga svetovna vojna mu je poleg drugega navrgla še leta internacije. Ni klonil. Bil je mirnega značaja. Veder in nasmejan je prenašal križe in težave življenja. Ravno ta njegov značaj ga je ohranil pri življenju do lepe starosti. Umrl je 6. 3. 1984. — star 79 let.
Veselje do čebel je (imel že v mladosti. Začel je čebelariti s kranjiči. Ker pa je občutil na sebi, kako dragoceno je življenje mu je bilo žal tudi vsake čebele, katera je morala umreti zato, da je pridobil med iz kranjičev. Začel je čebeflariti z AZ panji.
Praznino bomo s smrtjo Janeza Dulca čutili tudi v čebelarski družini. Vedno se je rad udeleževal sestankov, predavanji in podobnega. Čeprav že v letih in kljub oddaljenosti se je največkrat pripeljal s kolesom. Rad je bil v družbi in zato mu ni bilio težko prevoziti tudi 20 km.
Vsi ga bomo ohranili v lepem spominu.
CD Smarjeta
MILAN CIZEJ
Spet je neizprosna smrt posegla v naše vrste. Tokrat je omahnil naš dragi prijatelj in čebelar. Mračna senca je legla z njegovim odhodom na svojce in številne prijatelje, ki smo ga poznali in cenili njegovo delo.
Ze v mladosti je zapustil svoj rojstni kraj Šempeter v Savinjski dolini in se stalno naselil v Radovljici. Njegovo življenje je bilo tesno povezano z naravo, zato se je vključil v čebelarsko organizacijo. Čebelarsko znanje je iz leta v leto
izpopolnjeval in je bil med najbolj aktivnimi čebelarji v čebelarskem društvu Radovljica. V začetnem obdobju je bil član upravnega odbora, kasneje je uspešno opravljal delo tajnika in v zadnjih letih delo predsednika nadzornega odbora čebelarskega društva Radovljica.
Gospodaren in pridnih rok se je trudil od jutra do večera, doma in v čebelarski organizaciji. V obdobju zanjih 25 let je bil najbolj aktiven društveni delavec, ki je uspešno opravljal najbolj zahtevne društvene funkcije. V zahvalo za zares veliko delo na področju čebelarstva je prejel odlikovane Antona Janše II. stopnje.
Po srcu in značaju je bil prijatelj in tovariš, ki ni znal storiti človeku kaj žalega, še manj slabega. Njegova tiha in skromna narava je bila vedra in polna razumevanja in sočutja do ljudi.
Kot	vzornega čebelarja in prijatelja
ga bomo ohranili v trajnem spominu.
Čebelarsko društvo Radovljica
ANTON ANZELIN
Dne 18. 2. 1983 smo se člani ČD Brda-Ka-nal na Slovrenskem pokopališču poslovili od našega dolgoletnega člana ANTONA AN-ZELINA Rodil se je 22. 4. 1906 v Slovrencu v Goriških Brdih. Bil je udeleženec 2. svetovne vojne, iz katere je	izšel	kot	zaveden in napreden dri
žavljan. Potem je dve leti služboval v Novi Gorici, vendar ga je želja po briški zemlji zvabila spet domov.
S	čebelami se je začel ukvarjati 1955. leta. Cebelaril je samo z 10 panji, vendar z veliko ljubeznijo. Bil je napreden čebelar. Udeleževal se je vseh predavanj in aktivno deloval v našem društvu.
Člani našega društva ga bomo ohranili v dobrem spominu. Naj mu bo lahka ljubljena briška zemlja!
CD Brda-Kanal
ALOJZ ŽUPANČIČ
Rodil se je leta 1895 — umrl leta 1982.
Bil je dolgoleten, aktiven član društva. Za njegove zasluge ga je društvo, ko zaradi starosti ni mogel več čebela-riti, imenovalo za častnega člana.
Vsi čebelarji ga bomo ohranili v lepem spominu.
ANTON GRMOVŠEK
Lepega pomladnega dne, 27. marca tega leta smo se poslovili od našega najstarejšega čebelarja Antona Grmovška z Vrhtrebnjega. Dočakal je častitljivo starost 86 let, vendar nas je njegova smrt vseeno prizadela. Cebelaril je od rane mladosti v kranji-čih, kasneje pa si je kupil AZ panje, v katerih je gojil čebele, dokler mu je zdravje to dopuščalo. Čebele bodo še naprej ostale pri hiši, saj bo zanje skrbel sin, ki je prevzel gospodarstvo. Star pregovor pravi, da je tisti, ki je dober čebelar, tudi dober gospodar. Pokojni Anton je potrjeval ta pregovor, zato je na starost užival sadove svojega dela.
Za vesto delo pri čebelarskem društvu je bil tudi odlikovan z redom A. J. III. stopnje. Bil je tudi lep zgled mlajšim članom. Hvala mu za ves trud in požrtvovalnost, ki jo je vložil v našo čebelarsko organizacijo. Domačim pa naše iskreno sožalje.
CD Trebnje
ČEBELARSKO DRUŠTVO KANAL-BRDA JE IZGUBILO SVOJE DOLGOLETNE ČLANE:
1. FRANC PAHOR iz Kanala. Bil je član CD od leta 1959. Cebelaril je z 20 AZ panji.
2. JANKO KRALJ iz Morskega pri Kanalu. Bil je član CD od leta 1949. Cebelaril je z 10 AŽ panji.
3. ROMAN ŠULIGOJ iz Kanala. Bil je član CD od 1945. leta, zelo napreden čebelar; čebelaril je s 50 AZ panji in bil v društvu zelo prizadeven tudi kot dolgoletni član upravnega odbora.
4. FERDINAND MARAŽ iz Dobro-vega v Goriških Brdih. Bil je član društva od 1977. Cebelaril je s 5 AZ panji.
5. VALERIJ AN BERLOT iz Morskega pri Kanalu. Bil je član društva od 1947. leta.	Cebelaril je z 10 AZ	panji.
6.	VLADIMIR	SKUBIN	iz Ložic pri
Anhovem. Bil je član društva od leta 1974 in je ves čas aktivno sodeloval v odboru društva. Cebelaril je s 35 AZ panji.
Naše dolgoletne člane društva bomo ohranili v lepem spominu. Hvaležni smo jim	za ves trud,	ki so ga	vložili	v razvoj	društva in	čebelarjenja na	našem
območju.
III. MEDNARODNI SIMPOZIJ O VAROZI V SPLITU — 30 9. do 2. 10. 84
Pod okriljem Apimondije — svetovne čebelarske organizacije — bo v Splitu od 30. 9. do 3. 10. 1984 III. mednarodni simpozij o varoai. Simpozij organizirajo SPOJ, Poslovno združenje za čebelarstvo Jugoslavije in tehnični organizator Dalma-cijaturist iz Splita. Pričakujejo, da bo na simpoziju sodelovalo 400 znanstvenikov z vsega sveta in 1500 čebelarjev.
PROGRAM SIMPOZIJA
30. 9. 84 (nedelja — ob 11. uri otvoritev simpozija, ob 16. uri referati, ob 20 uri sprejem
1. 10. 1984 (ponedeljek) — ob 9. uri referati, ob 14.30 strokovni izlet
2. 10. 1984 (torek) — ob 9. uri referati, ob 12. uri diskusija in zaključna seja, ob
14.	uri ogled mesta Splita ali po želji izlet v Trogir in ob 19. uri poslovilna večerja
Simpozij bo v hotelu LAV v Splitu.
Kotizacija za simpozij v katerega so vračunani tudi sprejem, poslovilna večerja in strokovni izlet, v kolikor plačate do 1. 9. 84., znaša 3.400.- din, brez strokovnega izleta pa 2-400.- din, kasneje pa bo kotizacija znašala 4.000.-, oziroma 3000.- din.
Prenočišča lahko rezervirate pri organizatorju. Cene so za dvoposteljne sobe v hotelu Lav 920,00 din na osebo, v hotelu Split 800,00 na osebo in privatno 750.- din. Stroške kotizacije in prenočišča plačajte na žiro račun št. 34400-601-2603 SPLITSKA BANKA — SPLIT Dalmacijaturist Split-VAROA 84. pismeno prijavo in fotokopijo dokumenta o plačilu stroškov pa pošljite na naslov organizatorja DALMACIJATURIST — VAROA 84, TITOVA OBALA 5/1, 58000 SPLIT (tel. 058-44 666). Za vse nadalnje informacije se obrnite na naslov tehničnega organizatorja.
ZCDS
Prodam 10 novih A2 panjev z družinami, ali 10 praznih panjev 10 satarjev. Tel. 061-874 045
List Izhaja vsakega 1. v mesccu
Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva c. 3/II. Telefon: 210 992. Izdajateljski svet: Andrej Petelin, predsednik; člani: inž. Alojz Podjavoršek, Jane/. Mihelič, inž. Jože Babnik, Lojze Kastelic, Boris Slavec, Marjana Hönigsfcld, dr. Jože Korošec. Uredniški odbor: Janez Mihelič, inž. Jože Babnik, Lojze Kastelic, Martin Mencej, Franc Javornik, Franček Sivic, Boris Slavec, Jože Bregar.
Odgovorni urednik: inž. Jože Babnik.
Glavni urednik: Janez Mihelič prof.
Lektor: Danica Bizjak prof.
Glavni in odgovorni urednik Biltena — Hp Mcdex — Boris Slavec.
Letna naročnina za nečlane 700.—, za tujino 1200.—, za člane čebelarskih organizacij drugih republik 700.— dinarjev. Cena za posamezno številko je 70.— dinarjev za tujino 110.— dinarjev. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Reklamni oglasi: cela stran — 10.000 din, pol strani 6000 din, četrt strani — 3000 din. Splošni oglasi: beseda 20 dinarjev. Člani imajo pravico do enega brezplačnega oglasa v tekočem letu, do 20 besed. Za vsako naslednjo besedo doplačajo po veljavni tarifi 20 dinarjev. Članarina znaša 450.— din in 2 din od panja, s članarino Je plačan tudi Slovenski čebelar.
St. žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva c.: 50101-678-48636.
Devizni račun št. 50100-620-107-010-30960-943.
Revijo sofinancira RSS.
Po mnenju republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/74 Je glasilo oproščeno temeljnega davka od prometa proizvodov.
Tiskala tiskarna Tone Tomšič, Ljubljana v 9.500 izvodih.
Rokopisov ne vračamo.