8. FEBRUAR - KULTURNIPRAZNIK
Slovenska kultura in Evropa
Koledar se je znova zasukal tako, da smo dan posvetili kul-turi. Pa naj bo. Nacionalna kul-tura je tako ena redkih reči, ki jih sploh še imamo. Ali, kakor je bilo duhovito rečeno, Slo-venca prepoznaš po tem, da uporablja dvojino. Imamo jo, pa je ne maramo, morda zato, ker mislimo, da nas preveč stane. Takšni pa smo: neprestano se pritožujemo, kako da nas v svetu nihče ne pozna, in sanja-rimo, kako bi se v njem uvelja-vili, pri tem pa se obnašamo kot skupuh, ki hoče na loteriji za-deti glavni dobitek, ne da bi si kupil srečko: tudi tiste priložno-sti, ki smo jih za vstop v kul-turni svet imeli, smo raje zapra-vili in objokovali, kot da bi iz njih kaj naredili. Če si že ho-čemo ustvarjati zaščitno znamko in lastno podobo, ne
gre pozabiti, da je prav kultura v vseh oblikah tisto, kar jo naj-bolj omogoča; glede na letnico
na koledarju pa bo o njej treba nehati razmišljati na način 19. stoletja, ki v Sloveniji še vedno prevladuje. Celo politiki, ki ve-
ljajo za ,napredne', v dnevnike in spomine tožeče pišejo, kako Slovenci pehamo svoje umet-nike v bedo in obup, namesto da bi jim dali stanovanja, omo-gočili eksistenco in jim odprli vrata v svet, kar so prejkone naredili zase. V slovenskih kul-turnih zamislih še zmeraj velja, da umetnost stimulira beda, ne pa blagostanje, da je profesiona-lizem nekaj, kar samo več stane od amaterizma, da se kultura prileže samo na poln želodec, vendar je v bistvu isto, in da je treba saditi mokrocveteče rožce, ne pa recimo pisati urbanih ža-nrskih romanov. Srečen kul-turni praznik torej je mimo, mi pa se spomnimo, da bomo za Evropo, zdaj ali kadarkoli, po-trebovali več kot samo srečo in praznike.
ANDREJ BLATNIK