ŠPORT IN TELESNA KULTURA Kajakaši brez čolnov Nedelja, 1. avgusta. Sava od tacenske za-pornice do mostu je spet oživela. 99 tekmo-valcev v kajaku in kanuju je pomerilo svoje moči za Veliko nagrado Rašice 76. Organiza-torji, KKK (kajak kanu klub) Rašica so do-bili to nagrado, pa čeprav le s točko predno-sti. Seveda pa so prav tako vse pohvale vred-ne nekatere zelo dobre uvrstitve posamezni-kov iz tega kluba kot tudi izredno dobra or-ganizacija tekme. Treba je namreč vedeti, da so nastopili tudi tekmovalci iz Avstrije (med njimi Norbert Sattler, eden najboljših kaja-kašev na divjih vodah na svetu), Ceškoslova-ške in Velike Britanije. Prav ta in pa nekateri prejšnji uspehi so dali spodbudo za tale zapis o prizadevnih čla-nih KKK Rašica iz Tacna. Uspehe ter pro-bleme kluba je nanizal Janko Zajelšnik, tudi sam nekdaj tekmovalec, ki pa mu je poškod-ba preprečila, da bi nadaljeval športno ka-riero. Mogoče je prav zato z večjo vnemo pri-jel za delo, ki čaka predsednika kluba, ki ča-ka zagnanega športnega delavca, pa naj si bo na katerem koli področju ali panogi. Upamo si trditi, da je uspeh posameznega društva ali kluba v veliki meri odvisen od nekaj ljudi, ki posvetijo večino svojega prostega časa za delo z mladimi, za organizacijske probleme, za zbiranje materialnih sredstev, da so to ljudje, ki delajo zaradi srca, zaradi neke silne želje, kajti denar jim sploh ni pomemben. Naj na hitro naštejemo nekaj bistvenih problemov, s katerimi se ukvarja KKK Ra-šica. Če vemo, da so bili lani njihovi tekmo-valci državni prvaki, da so prejeli od SITKS Ljubljana-Šiška le 27.000 din, od SITKS me-sta Ljubljane še polovico te vsote ne, da pa oprema za enega tekmcvalca stane najmanj 5.000 dinarjev, da morajo imeti vrhunski tek-movalci vsako leto nove čolne, če hočejo biti enakovredni ostalim, da se letos člani tega kluba niso mogli udeležiti državnega prven-stva v Makedoniji, ker preprosto niso imeli sredstev, da nekdaj tako slovita tacenska ka-jak-kanu proga izgublja na svojem ugledu, da na njej niti domači tekmovalci ne morejo normalno trenirati, ker so zapornice zaprte, vodostaj pa nizek, potem bi bilo vzrokov za pesimizem več kot preveč. Toda nekatere per-spektive se le kažejo! 4fr tekmovalcev je garancija, da kajakaški šport v teh krajih še ne bo izumrl. Mladi pri-hajajo sami v klub, toda letos je zaradi po-manjkanja čolnov izostala tudi že tradicional-na šola kajakaštva v Tacnu. Tone Čižman, nekdaj uspešen tekmovalec, danes vzgaja mlade ter kljub temu da imajo tek-movalci tega kluba najslabše čolne izmed vseh, ki danes v jugoslovanskem kajakaštvu na divjih vodah kaj pomenijo, pobirajo prva mesta. Dovolj zgovoren je podatek, da so na prvih letošnjih sedmih tekmah osvojili prvo mesto med ekipami. Se nekaj besed o tacenski progi! Proga, na kateri je bilo sploh prvo povojno svetovno prvenstvp v Jugoslaviji v katerikoli disciplini že leta 1955, danes ne ustreza več medna-rodnim normam. Po besedah Janka Zajelšni-ka bi potrebovali 200 do 300.000 dinarjev, da bi namestili nekaj umetnih ovir in tako bi proga odgovarjala vsem normam, na njej bi lahko priredili tekmo za evropski pokal ka-jakašev, spet bi se zbrala vsa svetovna elita, spet bi se ime Tacna poneslo po svetu... To-da, spet se pojavlja vprašanje, kje dobiti de-nar! In še kratek pogled v prihodnost! V klu-bu nameravajo ustanoviti turistično sekcijo, v kateri bi se zbirali prijatelji kajakaškega športa, v klubu bi lahko dobili nekatere na-potke glede veslanja z lastnimi čolni, orga-nizirati nameravajo potovanje po slovenskih rekah. Kot prvo bo na vrsti potovanje od Tacna do Litije. Znano je, da ima čedalje več Slovencev lastne čolne in prav ti se bodo lahko združevali v tej sekciji. To bo tudi do-kaz, da se tudi v kajakaštvu da ustvariti mno-žičnost, da je tudi kajakaštvo lahko rekrea-tivni šport. Ce pogledamo še naprej. v klubu bi radi nabavili nekaj turističnih čolnov, ki bi jih izposojevali tako domačinom kot tuj-cem. Posebej slednji se precej zanimajo za tovrstno obliko preživljanja počitnic v naši deželi, nekateri celo sami prihajajo v klub z željo, da si izposodijo čoln. Toda čolnov ni, turizma ni, nezadovoljni so tako turisti kot tucli klubski delavci. Prepričani smo, da jim bo tudi ta cilj uspelo uresničiti tako kot jim je uspelo zgra-diti lastno stavbo, pa čeprav je okrog nje še cel kup problemov, saj nima ne vode, ne elektrike. To pa je spet zgodba za sebe... Ob koncu samo še misel, kako malo bi bilo treba nuditi tem požrtvovalnim športnim de-lavcem, pa ne bi obupavali nad položajem v kajakaštvu na divjih vodah. Kljub temu ver-jamemo, da bodo vztrajali, kajti volja je moč-nejša od najtežje prepreke! F. Kmetič