Stev. 47. V Ljubljani, v sredo 8. decembra 1915. Leto II. Beg mohamedancev in Bolgarov iz Macedonije pred srbsko vojslco, Iti se umilta prodirajoči bolgarski armadi. To prebivalstvo zapušča že tretjič svoje domove zaradi vojne. Roman. Žrtev zarote. In pripovedoval sem Garciji vse svoje boje z zarotniki, vse spletke in pasti, ki so jih skovali proti meni, Marceli, rajni teti in njemu, vse svoje muke, skrbi in zmage nad kletimi zločinci, ki bi me skoro spravili ob glavo. Bil je pretresen in globoko ginjen. Ko pa sem umolknil, je začela pripovedovati Marcela o moji velikodušnosti, plemeniti skrbnosti in ljubeznivosti, o značajni moji vztrajnosti in pogumnosti, s katero sem kljuboval vsem nevarnostim, spletkam, grožnjam in naskokom. Ta moj angel je silno pretiraval ter me poveliča-val, kakor bi bil največji junak in najple-menitejši mož cele Britanije. No, da, pretiravala je, kakor more pretiravati le srečno zaljubljena mlada ženka, ki se zaveda, da je oboževana od svojega moža. Garcia pa se je mogel iz njenega pripovedovanja prepričati vsaj o tem, da me Marcela ne-)opisno ljubi in da sem je jaz vsaj neko-iko vreden. Garcia jo je nemo objel in opetovano poljubil; potem pa se je nagnil k meni, mi krepko stisnil obe roki in brez besed sklonil glavo; v naročje sta mu padli dve debeli solzi. Ta prizor nas je vse globoko presunil; ženske so začele ihteti, moški smo gledali kakor skozi deževno mreno, in vse je že kazalo, da se izpremeni mahoma naša svatba v splošno jokanje. Naši živci niso ubogali več — doživljajev je bilo končno le preveč. Tedaj je rešil svatbo vesoljnega potopa v solzah energični Mor-timer, ki je hitro vstal in govoril toli šaljivo, deloma ironično, deloma zmagoslavno napitnico, da je takoj pregnal grozeče ob ačje s svatbenega obnebja, in izza solz polnih oblakov je hipoma posijalo solnce prisrčnega smeha ter je končno zagrmel grom zdravega vseobčnega krohota. Tako je postala pojedina nazadnje prav vesela in živahna Ko je napočil čas, da odrinemo na svatbeno potovanje, sem predlagal, da odhod že odložimo ter da se odpeljemo s kasnejšim vlakom. Toda Garcia ni hotel o tem ničesar slišati. .„Ne, ne, jaz se peljem z Vami v London, je dejal, — „ali, še bolje, gospodična Lucy in jaz se odpeljeva z Vami do Londona ter pustiva potem potovati nova parčka dalje, kamor sama hočeta .... Toda predno svatbo zaključimo, mi dovolite, da se kot nepovabljen gost, (Splošno ugovarjanje na desni in levi!) in kot vsiljena poročna priča vsaj nekoliko odkupim za čast in veselje, ki sem ju užival pravkar v tej ugledni hiši. Blagovolite sprejeti na današnji srečni dan mal spominek, ki sem ga v naglici kupil v Londonu, predno sem skočil na vlak!" In Garcia je vstal in izročil sestri Heleni škatljico. Ko jo je odprla, je presenečena veselo vzkriknila. V škatljici je bil prekrasen nakit dragocenih biserjev, kakoršnih naš skromni dom še ni videl. In potem je segel v drug žep, potegnil iz njega debelo listnico in poiskal v njej listič. Prečital ga je, nemo pokimal ter ga dal Marceli. „To je moje poročno darilo, Marcela", je dejal, vstal in odšel v ozadje. Marcela je strme zrla v listek, potem pa vzkliknila: „0 papa, ti mi daješ šek za 100.000 funtov?!" Garcia se je široko nasmejal ter se okrenil. „Ali je morda premalo? No, za enkrat bosta imela dovolj; kasneje dobita še kaj!" — Četrt ure kasneje smo zasedli kočije ter se veseli, a vendar zamišljeni odpeljali na kolodvor. Jaz sem skoraj ves čas mislil, kako sem se še nedavno vozil na državne stroške v zelenem vozu kot morilec v jetnišnico; le kadar me je prijela Marcela za roko in mi jo prisrčno stisnila, sem se zavedel, da sem presrečen mož američan-ske milijonarke. Kako čudno je to naše življenje in kako smešna, zlobna je igra, s katero nas meče usoda tja in sem, enega na morišče, druzega v naročje angelu! Na kolodvoru Waterloo sta se Garcia in Lucy poslovila, in nato smo se vozili novoporočenci sami dalje. Mortimer in Helena sta izstopila kmalu ter krenila drugam; midva pa sva hotela preživeti svoje medene tedne v Bornemouthu — sama, nemotena, čisto popolnoma le svoja. A zdaj je že čas, da končam. Dovolj dolgo sem vas mučil z romanom svojega zakona. Treba le še, da povem, kaj se je zgodilo s člani zarote in z nekaterimi drugimi osebami, ki so imele važne zasluge pri gradnji mojega življenskega romana. Nadzornik Beale je podatke Garcije-vega pisma temeljito porabil in je dal neko noč voditelje anarhistov zgrabiti, baš ko so bili zbrani pri grofici Katinski. Lopovi pa so bili oboroženi in so se tropi policijstov, ki so poslopje obkolili in naskočili, obupno uprli. Marki de Hauteville je bil v tej borbi ustreljen, druge so zaprli. Po dolgotrajni preiskavi in zaslišanju mnogoštevilnih prič so anarhiste iz tujih držav poslali v obsodbo dotičnim domačim sodiščem. Uspeh mi ni znan. Bertholdija, ki je imel na vesti več zločinov ter je bil morilec brez vesti, so obesili na dvorišču Dolomiti: Monte Pavione na južnovzhodnji tirolski meji, kjer se gode hudi boji s Talij ani. Dolomiti: Pogled na Hochspitz na južnovzhodnji tirolski meji, kjer so ljuti boji s Talijani. Stran 2. TEDENSKE SLIKE. 47. štev. W. G. Appleton: Konec. jetnišnice v Wandsworthu, prav tam, kjer sem prestal najstrašnejši teden svojega življenja. Hefziba, služkinja moje rajne tete, in baronica Eissenova sta prišli zaradi zastrupljenja moje tete pred sodišče. Zopet sem moral pripovedovati vse svoje doživljaje in sem kot priča igral važno ulogo. Tudi Henry Tibbs, bistroumni deček, je nastopil in izpovedal jasno in pogumno. Baronico so obsodili na smrt ter jo zaprli v dosmrtno ječo, kjer je kmalu umrla; Hefziba, ki je med preiskavo zblaznela, je prišla v blaznico, kjer je še danes. Gregory in Lucy sta srečno poročena, — gospod Garcia je dal Lucyji lepo doto. Gregory je položil svoj zdravniški izpit ter je v Richmondu prevzel mojo prakso. Marcela, jaz in najin triletni sinček smo poslednje božične praznike preživeli pri njima v naši prejšnji hišici ter smo bili jako srečni. Nadzornik Beale je stopil v pokoj, ker si je s svojimi mučnim, opasnim delom prislužil dovolj, da more živeti poslej v miru. Večkrat se snideva ter se razgovar-java o dneh, ki sva jih preživljala v razburjenju, skrbeh in strahu skupaj. Beale in Barton sta naša hišna prijatelja, s katerima tudi Mortimer najraši piketira. V družbi teh treh mož se je porodila že marsikatera plemenita ideja, ki jo Marcela in jaz potem z največjo unemo izvršujeva. Ogromno imetje, ki ga je nama vrgel dobri papa Garcia v naročje, izkoriščava tudi v blagor človeštva. Marcela podpira prav izdatno razna otroška zavetišča, sirotišnice, ubožne bolnike in sem srečen, kjer morem reševati in pomagati. Nadarjenega dečka Tibbsa sem spravil v veliko trgovino, da postane sčasoma dober trgovec. Marljiv je, pošten in bistroumen, zato ga nikdar ne pozabim. Večji del leta prebijeva z Marcelo na deželi v najini novi, veliki in lepi vili s krasnim parkom in ribnikom. Tam se počutiva najbolje, ker vidiva, kako dobro se razvija na svežem zraku in pod gorkim solncem najin krepki sinček. Vsako poletje prihaja k nama za par mesecev na oddih papa Garcia, ki živi sicer stalno v Ameriki, kjer mu uspevajo posli izvrstno in zelo uspešno. Prijatelj Mortimer ima danes veliko in izborno klijentelo in s He- leno živita srečno kakor v raju. Prav sedaj sta tudi pri nas na počitnicah. Na vrtu dirjata moj sinček in Mortimerjeva hčerka, dirjata, kričita, se smejeta in se imenitno zabavata, ker se lovita po travi okoli drevja z gospodom Garcijem. V borbi z življenjem in s sovražniki otrdeli mož postane sam dete, kadar je v družbi naših dveh otrok. A zdajle me je poklical neki drug, nad vse ljub glas. Moja ženka se je sklonila k meni in gleda sedajle na papir, kamor pišem svojo zgodbo. „Ali še vedno nisi gotov s popisom strašnih dni, ko ste me našli nezavestno v snegu ter sem bila brez spomina?" me vprašuje. „Da, da, pravkar zaključujem to veselo povest, ki mi je prinesla le srečo in blaženstvo," ji odgovarjam. „In da vidiš, da sklepam s preteklostjo ter hočem živeti vbodoče le še Tebi, srček, in najinemu zlatemu sinčku, napravim sedajle — piko." Fridtjof Nansen: Kolonizacija in razvoj Sibirije. (Odlomki iz XIII. pogl. najnovejše Nansenove knjige „Sibirija, dežela bodočnosti.") Neki ruki pisatelj, ki je pisal o Sibiriji in o njeni veliki bodočnosti in njenih naravnih bogastvih, je dejal, da žalostna zgodovina te dežele potrjuje naziranje inozemskih raziskovalcev glede Rusije: Rusija pač zna nove dežele osvojiti, ne zna jih pa kolonizirati; Rusi nimajo daru za vztrajno, trdno in smotreno kulturno delo. Ta trditev morda ni čisto resnična; da pa ima Rusija čudno sposobnost raz-tezovati se, je treba priznati. Njegova pro-storninska rast od ustanovitve ruskega car-stva v Moskvi okoli 1. 1500 do danes nima, izvzemši britsko državo, v svetovni zgodovini nobene primere. V tej dobi je ruska država narasla poprečno vsak dan za 142 in vsako leto za 52.000 km^ torej vsakih šest let za ozemlje, kakršna je Norvegija, dokler ni dosegla sedanje veličine 22,600.000 km^ Toda z rastjo prebivalstva je šlo v osvojenih provincah doslej le počasi. V 300 letih, kar ima Rusija Sibirijo, so se do konca minolega stoletja (do 1. 1896.) iz Rusije vsega skupaj priselili morda 3 miljo-ni ljudi. Mala Norvegija pa je v 25 letih (1886 — 1910) odposlala 366.670 izseljencev večinoma v Ameriko; navedeno število je torej za silno Rusijo zelo majhno. V Sibiriji in vzhodnje azijatskih provincah je danes okoli 11 miljonov prebivalcev. Z dru-dimi besedami, neizmerna Sibirija ima le za okoli 3 miljone ljudi več, kakor redko-naseljeni skandinavski polotok, čeprav je velik del južne Sibirije mnogo ugodnejši za življenje kakor večina Skandinavije. Vzrok počasnega razvoja velikih in bogatih dežel v Aziji je deloma, da je imela do zadnjega časa ruska vlada malo smisla za to, da mora tem deželam pomagati in jih kolonizirati; nasprotno, gledala je v Sibiriji konkurenta, ki mu niso hoteli koristiti, nego so ga hoteli le izkoristiti ta- Dolomiti: Dolina Gaderska s Carvaro na južnovzhodnji tirolski meji, kjer se trudijo Lahi vdreti v Tirolsko, Dolomiti: Kirchlein v južnovzhodnji tirolski dolini Ampezza ob Cortini, v ozadju Tofana — prizorišče vojne. 47. štev. TEDENSKE SLIKE. Stran 3. kega, kakršen je. K temu naziranju pa se je pridružilo še marsikaj. Najvažneje je, da je bila Sibirija zločinska kolonija, kamor je vlada pošiljala vse nemirne in neprijetne elemente, ki so ji prišli na Ruskem v pest. Sibirija je postala zato razupita dežela, kamor ljudje prostovoljno niso marali iti. Pred zgradnjo železnic pa so bile seveda tudi velike razdalje v onih neizmernih krajih velika zapreka za naseljevanje. Izseljencem se je med dolgim potovanjem na le iztežka za vozove uporabnih poljskih cestah godilo neverjetno slabo, in resnično upravljanje, ki bi razvoj dežele mogla pospeševati, je bilo tam iz Petro-grada do semkaj skoraj nemogoče. Do vlade Aleksandra II. (1861) pa je oviralo izseljevanje tudi vladajoče tlačanstvo, ker j-uski kmetje zemlje svojih očetov sploh niso smeli zapustiti. Čudno je, da je puščala Rusija vsako leto velike množine izseljencev preko morja v Ameriko, medtem ko so ležale v Sibiriji velike planjave dobre zemlje neobdelane. V zadnji dobi, zlasti po vojni z Ja-JDonsko 1. 1904. in 1905., pa so se nazori glede Sibirije in njenega t;azvoja na Ruskem jopiolnoma izpremenili. Zdaj spoznavajo,