Posamezni izvod 30 grošev, mesečna naročnina 1 šiling V. b. b. LETNIK IV GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE DUNAJ, V SOBOTO, 22. X. 1949 Ljudska armada Grčije je prenehala z borbo Provizorična vlada demokratične Grčije je dne 16. t. m. proglasila, da bo grška ljudska artnada začasno ustavila borbo, da Grčijo obvaruje pred popolnim uničenjem. Beograjska ,,Borba" piše v tej zvezi, da je sovjetsko vodstvo v borbi, da prepreči izvolitev jugoslovanskega predstavnika v Varnostni svet, izgubila vsak čut odgovornosti pred mednarodnim delavskim gibanjem. Sovjetska delegacija, nadaljuje ,,Borba", je sporočila, da je 'pripravljena odpovedati se tako imenovanemu ,,posredovanju Gromika za rešitev spora v Grčiji", to se pravi, odpovedati se amnestiji, demokratičnim volitvam itd., če ZDA ne bodo več podpirale kandidature Jugoslavije v Varnostni svet. Z drugimi besedami, Sovjetska zveza je pripravljena sprejeti brezpogojno kapitulacijo in likvidacijo kakor tudi represalije proti borcem in pristašem grškega narodnoosvobodilnega gibanja, nadalje vsako vlado po volji monarhofašistov in njihovih zaščitnikov za slučaj, da prepreči izvolitev Jugoslavije v Varnostni svet. Ta najnovejši poizkus za sporazum med Sovjetsko zvezo in zapad-nimi,silami kaže, kako malo je sovjetskim državnim voditeljem za usodo grškega ljudstva, kako brezbrižni so za izid osvobodilnega gibanja sploh. Drugo vprašanje pa je, kaj mislijo o tem komunisti vsega sveta in kako bodo reagirali, kakšen bo odmev v naprednih in revolucionarnih gibanjih drugih dežela. Vedno bolj prodira mnenje, da od jugoslovanskih komunistov započeta borha ne sme ostati samo njihova borba. Počasi toda gotovo prodira glas resnice in si utira pot v srca tistih, ki se borijo za zmago socializma. Poskus sporazuma Sovjetske zveze, ki vsebuje soglašanje Sovjetske zveze k brezpogojni kapitulaciji grške osvobodilne borbe, priča o veliki želji sovjetskih voditeljev, da za vsako ceno preprečijo, da bi Jugoslavija prišla v Varnostni svet celo za ceno, da prepustijo usodo revolucionarnega gibanja milosti in nemilosti protirevolucije. Naše ljudstvo zrelo presoja • • • Mimo sta predvolivna vročica in vihra, mimo sta neučakanost in nestrpnost, s katerimi smo pričakovali prve votivne rezultate in čas je, da se nad volitvami in volivnimi rezultati resno zamislimo, da skušamo trezno presoditi, kaj so nam volitve prinesle in kakšni so izgledi za bodočnost. Brez pretiravanja lahko rečemo, da so volitve prinesle le več ali manj pričakovane rezultate. Medsebojni številčni odnos velikih dveh strank se v bistvu ni spremenil in zato lahko predvidevamo, da bosta ti dve stranki tudi v bodoče složno, roko v roki nadaljevali s politiko, ki jo skupno vodita že štiri leta. Od te politike pa delovni ljudje Avstrije nimajo prav nič pričakovati, še manj seveda mi, koroški Slovenci. Na račun obeh dveh večinskih strank in s pomočjo vseh amnestirancev, povratnikov itd. pa je pridobila nova ,,Zveza neodvisnih", stranka z izrazito nacistično vsebino. Na Koroškem bo prišlo v deželni zbor osem predstavnikov te stranke, kar ni malo. Glasovi, dani za to stranko, kažejo, da mnogi, ki so nezadovoljni s politiko vseh treh avstrijskih strank, iščejo danes izhoda v ekstremni desnici, v še večji meri pa ti glasovi potrjujejo, da nacistična miselnost, predvsem pri nas na Koroškem, še ni izumrla. Nacistično deblo je bilo sicer posekano, korenine pa so ostale in znova silijo kvišku. Levi blok je na volitvah dobil manj glasov, kakor komunisti 1945. leta. Tudi temu se ne smemo in ne moremo čuditi, ker je to nujna posledica tiste politike, ki jo vodstvo KPA za Koroško vodi v zadnjih letih. Levi blok in komunisti so povsod pridobili na glasovih, na Koroškem pa so izgubili. Nikjer diskusija v zvezi z resolucijo Informbiro-ja ni bila tako močna kakor na Koroškem, nikjer v Avstriji deželna vodstva KPA ne vodijo taJco odurne klevetniške gonje proti KPJ. In prav v tem so vzroki poloma, ki ga je levi blok, predvsem pa deželno vodstvo KPA doživelo na teh volitvah na Koroškem. Koroški Slovenci smo izšli iz volitev z rezultatom, ki ga je pričakoval vsakdo, ki vsaj malo pozna po- Sveta njihova tradicija Cim je bila sklenjena pariška kup čija, si je upal dvigniti svoj glas v obrambo koroških Slovencev tudi tako imenovani ,,Narodni svet". Od njihovega nastopa pred dobrimi 20 leti pa do danes je bila tradicija in navada teh ,,realnih" politikov in zaskrbljenih rodoljubov, ki se imajo za edine rojene in namenjene vzvišenemu poklicu voditeljev in učiteljev slovenskega naroda, da so se sukali po vetru in našli vedno spet v ,,realnih" vidikih izgovor za svoje veter-njaštvo. ,,Najbolj državni" nemški krščanski socialni stranki so leta 1930 dali svoje glasove in ko je nastopil najhujši nasprotnik človeštva — nemški nacizem, so javno proglasili: ,,■volja večinskega naroda je zakon za manjšino" in se priliznjeno klanjali novemu gospodarju. Poslušni novemu gospodu so hlapčiči pljuvali celo na prej tako oboževani krščanski ,,režim, ki ni hotel dati narodni manjšini prav nobene pravice razen možnosti dolgoveznih razgovorov in pogajanj" in peli končno hvalnice samemu Maier Kaibitschu, ki je bil tedaj ,,najbolj državen". Za „najbolj državno" nemško stranko OeVP je bil tudi tokrat njihov klic pred volitvami in s tem za iste go-®poUe, ki ,,niso hoteli dati narodni manjšini prav nobene pravice". Vse to iz ,,realnih" vidikov in kakor trdijo, ker poznajo svoj narod, ki je bil vedno ubogljiv in upogljiv, vedno vdan in voljen lotiti se vsega, kar so mu narekovali samodopadljivi ,,razumniki" in okretni politični krmarji, narod, ki bi brez njih, —,,voditeljev postal lahek plen tuje miselnosti". Res dosledna pot gospodov KLS-a od njihovega nastopa pred 20 leti pa do danes! Ni pa bilo teh gospodov z bistroumnimi nasveti pri ljudstvu tedaj, ko bi jih bilo najbolj potrebovalo. Ko je uboga gmajna morala v izseljenstvo, v zapore in v gmajno, gospodov voditeljev ni bilo blizu, tokrat pa v resnici iz ,,realnih vidikov", ker je bilo nevarno. V tistem času svetovati našemu ljudstvu, da bi šlo z ,,najbolj državnimi", ni kazalo, zato so raje molčali do pariške kupčije, ko so kot poklicani furmani lahko spet stopili na plan, da ,,rešijo" slovensko ljudstvo. S tujčevo naklonjenostjo in pomočjo „najbolj državne" stranke se jim je tudi res'posrečilo ..rešiti" del Slovencev na ta način, da so jih odtrgali od strnjene celote, ki je znala ves čas pogumno in odločno braniti svoje nacionalne in socialne koristi. Toda to je gospodom deseta briga spričo dejstva, da se je na ta način le mogoče uvrstiti med voditelje in to brez nevarnosti, da bi jih sovražnik napadel, ki jih nasprotno hvali in pozdravlja. Toda hvala nasprotnika nikakor ni dobra legitimacija za vojskovodjo! Hvala v tem primeru je razumljiva, saj so ti furmani pomagali našim likvidatorjem likvidirati slovensko ljudstvo in s tem ,,koroško vprašanje". Po dolgem obotavljanju so namreč tudi koroški socialisti sprejeli Steinacherjev komentar in se pridružili njegovemu mnenju, da na Koroškem ni več slovenskega vprašanja. To dejstvo pa je po njihovem in po Steinacherju rezultat t,naravnega procesa", ki še traja, in gorje tistemu, ki bi trdil, da je temu kriva nasilna germanizacija. Zadnje >,demokratične" volitve so izkazale le še pičlo število 2.095 zavednih Slovencev, ki težijo za kulturno in duhovno povezavo z matičnim narodom! To pičlo število pa je zasluga ,,realne" politike in ,,svete tradicije" konservativnih krmarjev, katerim ,,se je posrečilo, da so zmagali nad Osvobodilno fronto". V resnici častno priznanje iz ust socialistov za voditelje Krščanske ljudske stranke, ki so v svoji sužnosti postali likvidatorji narodne zavesti! „Suženjstvo je veleizdaja" — je dejal veliki Janez Evangelist Krek. Slovensko ljudstvo, ki je strgalo verige robstva in se otreslo hlapčevske miselnosti, bo tem furmanom, ki so tako očitno zafurali, prej kakor mislijo dalo pravilni odgovor. In to bo realnost, ki je doslej kljub svoji ,,realnosti" niso poznali. Vsem raznim komentatorjem izida volitev in pisunom o likvidaciji našega vprašanja pa odgovarjamo čisto kratko s Cankarjem: ,,Močan si, o slovenski narod! Tisoč in petsto let krvaviš, izkrvavel nisi! Narod nehvaležnik bi dušo izdihnil, še sveče bi mu ne žgali, še bilj bi mu ne peli — ti pa, tisoč krat ranjen, v trpljenju utrjen, ki komaj zmaješ z rameni pod težko sovražno pestjo in praviš: ,,Nikarte! Ta burka je stara že tisoč let!" Vabilo NA PRVO SADNO RAZSTAVO ki bo v nedeljo, dne 23. oktobra t. 1. pri Šercerju v Šmihelu pri Pliberku. — Otvoritev razstave bo ob 8. uri zjutraj (po prvi maši), govori zastopnik Kmečke zveze. Kmečka zveza za Slovensko Koroško ŠTEV. 72 (257) Maršal Tolbuhin umrl Ministrski svet ZSSR, ministrstvo oboroženih sil in Centralni komite VKP(b) so sporočili, da je po dolgi in težki bolezni umrl maršal Tolbuhin, odlični vojskovodja, soustanovitelj Rdeče armade in heroj velike Domovinske vojne. Maršal Tolbuhin, sin malega kmeta, je svoje vojaško življenje pričel kot navaden vojak caristične armade med prvo svetovno vojno ter je bil za svojo hrabrost povišan za poročnika. Po revoluciji se je stavil na razpolago Komunistični partiji, ki ga je pritegnila k vedno odgovornejšim nalogam pri izgradnji Rdeče armade. Prve vojaške lovorike si je vojskovodja Tolbuhin pridobil leta, 1942 v borbi za Stalingrad. Takrat je poveljeval oddelkom, ki so branili Stalingrad tako dolgo, da je Rdeča armada pričela protiofenzivo. Za to svoje junaštvo je bil divizijski general jeseni leta 1943 imenovan za poveljnika sovjetske južne fronte in nekaj mesecev pozneje povišan za armijskega generala. Njegove čete so prodirale preko Romunije, Bolgarije, Jugoslavije in Madžarske proti Avstriji, kjer so preprečile, da bi nemški oddelki izvršili svoje uničevalno delo na Dunaju. Po končani vojni je bil maršal Tolbuhin prvi sovjetski visoki komisar za Avstrijo in je vodil glavna pogajanja za sestavo prve provizorične avstrijske vlade. Viktor Repič novi diplomatski zastopnik FLR Jugoslavije na Dunaju Beograd, 19. oktobra. Prezidij Ljudske skupščine Federativne Ljudske republike Jugoslavije je imenoval Viktorja Repiča, predsednika ko-miteta zunanje trgovine pri vladi Ljudske republike Slovenije, za novega diplomatskega zastopnika FLR Jugoslavije na Dunaju. (Tanjug) ložaj, v katerem se danes nahajamo. Slovenske volivce na Koroškem pa lahko delimo v tri skupine. Razočaranja v zvezi s krivicami, ki so se nam dogajale v zadnjih letih, zlasti veliko razočaranje, ki ga je povzročila pariška kupčija, so napravila svoje in mnogi, ki se n. pr. še lani niso sramovali izpovedati svojo narodnost, katerim tedaj še na misel ni prišlo, da bi zatajili svojo nacionalno pripadnost, so to storili ob teh volitvah. Razočaranje je bilo preveliko! Temu pa se je pridružila še bojazen, da so glasovali za socialistično ali za ljudsko stranko. Mnogi so morali dati svoj glas SPOe ali OeVP zaradi svoje odvisnosti od delodajalcev, ker so se zbali groženj ali pa klonili pod različnimi oblikami pritiska. In končno so številni glasovali za OeVP zaradi tega, ker jih je na to pot zavedla stranka z imenom ,,Krščanska", ki jih je pozivala, da naj izrazijo svojo lojalnost državi. Pravilno in upravičeno so sklepali: Če je že tako, zakaj naj glasujem za Krščansko ljudsko stranko, zakaj naj dam svoj glas podružnici, ko pa je (Nadaljevanje na 2. strani) Naše ljudstvo zrelo presoja. (Nadaljevanje s 1. strani) vendar nmogo bolje, da glasujem neposredno za OeVP, da dokažem svojo lojalnost s tem, da dam svoj glas direktno šefu. Zaradi teh vzrokov smo koroški Slovenci izgubili na teli volitvah mnogo, mnogo glasov. Prišli pa bodo vsi spet nazaj k svoji družini, če bomo le pravilno delali. Videli in spoznali bodo, da ni udarca, da ni grožnje niti sile, ki bi mogla streti naroda, če je dovolj zdrav, dovolj močan in enoten. V drugo skupino moramo dati predvsem tiste, ki so na dan volitev ostali doma. Odstotek udeležbe na volitvah je sorazmerno visok, vendar je na Koroškem manjši kakor drugod. Največji odstotek abstinence pa izkazujejo predvsem slovenske občine. Kaj je temu vzrok? Razdor, ki so ga nekateri vnesli v naše do-sedaj strnjene vrste, je tako pogubno vplival na marsikoga, da je v svoji zagrenjenosti raje ostal doma, kakor da bi dal svoj glas komur koli. Predvsem so to mnogi naši gospodarji in njihove družine, ki še niso spregledali vloge ,,Krščanske ljudske stranke11, ki še niso našli prave poti in niso hoteli glasovati niti za eno niti za drugo. Mirno lahko rečemo, da je tudi teh mnogo in da je predvsem to dejstvo mnogo vplivalo na izid volitev. In končno tretja skupina volivcev. To so oni, ki so volili ,,Demokratično fronto delovnega ljudstva11, ali ,,Krščansko ljudsko stranko11. ,,Krščanska ljudska stranka11 je dobila več glasov kakor DFDL in nikogar prav nikogar to ni presenetilo.. Presenetilo je vsakogar samo v toliko, da Krščanska ljudska stranka ni dobila več glasov. Kdor je namreč spremljal predvolivni boj, in to smo bili vsi, ta je videl, kako si je prizadevala v predvolivni borbi tudi cerkev, da se izrazimo z besedami našega človeka: „Nasilje nad koroškimi Slovenci ni bilo še nikdar takšno kakor tokrat11. Kajti dosedaj so nas vse pritiskali z zunanjim nasiljem, to pot pa je bilo vse hujše. To pot so, ker so vedeli, da koroški Slovenci ne bomo klonili poznanim oblikam nasilja, kakor šo grožnje, zastraševanje in podobno, poklicali v stiski na pomoč knezoškofijski ordinariat. Odnos knezoškofijskega ordinariata do koroških Slovencev nam je znan in nas zato nikakor ne prizadene. Boli in peče nas pa dejstvo, da se je v tej gonji dal izrabiti tudi del naše, slovenske duhovščine, ki se je vključila v predvolivno horbo in z vsemi razpoložljivimi sredstvi skušala onemogočiti samostojen nastop demokratične fronte delovnega ljudstva11. Boli nas, ker so izrabili dekret Sv. Oficija samo za to, da bi Demokratični fronti delovnega ljudstva, ki se edina resnično bori za dobro slovenskega naroda, metali polena pod noge. Boli nas, ker nihče ni slišal, da bi duhovniki na primer napadali Socialistično stranko, katere cilj je, kakor sama pravi, marksizem, da pa so zaradi tega toliko ostreje napadali in nastopali proti DFDL, katere cilj je nacionalna ohranitev slovenskega naroda na Koroškem. Kdor je slišal vse cerkvene kazni, s katerimi so grozili vsakomur, kdor bo volil DFDL, kdor je vedel za aktivnost dela naše duhovščine, komur so znani obiski duhovnikov pri naših pristaših in pisma, ki so jih pisali našim družinam, obiski, ki so jih imeli pri kandidatih DFDL ali njihovih svojcih in na katerih so hoteli izsiliti izjavo o njihovem odstopu s kandidatne liste, izjave, da obsojajo DFDL, kdor je vedel, da so se nekateri spozabili celo tako daleč in v spovednicah delili glasovnice KLS, ta je bil prepričan, da DFDL temu pritisku posvetnih in cerkvenih oblasti ne bo kos, da DFDL na volitvah ne bo dobila niti tisoč glasov. Toda priznati je treba, odkrito in pošteno, priznati moromo vsi, tudi oni, ki so se proti DFDL borili s tako nepoštenimi sredstvi in s takim skrunjenjem vere in verskih čustev, da smo podcenjevali naše ljudstvo. Dejstvo, da je DFDL dobila na volitvah preko 2100 glasov, govori samo za sebe in je najjasnejši dokaz, da je minil čas, ko so z našim ljudstvom delali, kar se jim je zahotelo. Toda, vse to na stran! Poglejmo si rezultate te borbe in gonje z druge strani in ugotoviti moramo: Smeje se tretji! In to je tisto, na kar smo opozarjali, česar nismo hoteli, proti čemer smo se vztrajno in potrpežljivo borili. Smeje se tretji in to so naši narodni sovražniki! To so oni, ki žele našemu narodu slabo, ki žele njegovo likvidacijo. Danes je marsikomu jasno, kar morda pred volitvami ni verjel. Danes mora biti vsakomur jasno, da je delala za kulisami tega predvolivne-ga boja nam sovražna sila, da nas razcepi, ker ni hotela enotnosti, ker ni hotela, da bi Slovenci bili zastopani v deželnem zboru. Bila bi naj- večja slepota, če bi se našel še danes kdo, ki bi trdil, da je razcepitev, predeljenost naših vrst v interesu našega naroda. Bila hi največja slepota ali pa največja pokvarjenost. In ker vemo, da naš narod ni več slep, zato je vsakdo, ki danes trdi, da je razcepitev koroških Slovencev, v korist njim samim, pokvarjen in to brezmejno pokvarjen. Razcepitev koroških Slovencev nam je prinesla samo zlo. Načrt OeVP-ja, ki je s pomočjo knezoškofijskega ordinariata rodila ,,Krščansko ljudsko stranko11, se je, odkrito priznajmo, popolnoma uresničil. Ne ena ne druga slovenska stranka ni dobila mandata za deželni zbor, poleg tega pa so mnogi pošteni Slovenci pod tem vplivom tokrat prvič dali svoj glas najbolj sovražnim nam strankam OeVP in SPOe. In to je delo razbijaških voditeljev Krščanske ljudske stranke —v resnici največja žaloigra v naši rodni zgodovini! na- Novi Beograd raste Mnogo ljudi, domačih in tujih, je prišlo skozi Novi Beograd. Vsak je odnesel svoje vtise v domače kraje, navdušen nad veliko odločnostjo mladinskih, frontnih in drugih brigad, ki so v tako kratkem času spremenile ravan med Zemunom in Beogradom v najživahnejše gradbišče v vsej Jugoslaviji. Ko se zamakneš v to živahno vrvenje mladih graditeljev in prisluhneš zvočniku, ki na nekdanjem sejmišču javlja dnevne uspehe posameznih brigad, ter pisku ladijske sirene na Donavi, tedaj začutiš, da življenje okrog tebe utriplje z vso silo, ne oziraje se na vse tiste, ki hočejo za vsako ceno preprečiti njegov razvoj. Mladi, zarjaveli obrazi brigadirjev in preudarni, mirni obrazi starejših delavcev-strokov-njakov se mešajo med seboj, a v enem so si vsi podobni, vsi so enako trdno odločeni, prispevati vse moči za to, da bo iz nekdanjih ruševin Beograda vstalo novo državno središče — v odgovor vsem obrekovalcem. Tudi v Beogradu samem skoraj ne najdeš ulice, kjer ne bi rastla nova stavba, velika .in udobna,štiri, pet in več nadstropna. Terazije, Moskovska ulica, Ulica Ljudske fronte itd., so mnogokrat zavite v rdečkasti prah opeke, iz katere raste novi Beograd . . . Na mladinskih gradbiščih v Novem Beogradu, Beogradu in Panče-vaškem Ritu je samo v petih mesecih delalo 40.000 mladincev in mladink iz vse Jugoslavije. Glavne mladinske sile so se osredotočile na gradbiščih Novega Beograda, ki je eno največjih žarišč velike delovne ofenzive jugoslovanske mladine. Med številnimi objekti Novega Beograda je tudi študentsko mesto, kjer bo že letos našlo stanovanje okrog 4000 študentov. V večini stavb študentskega naselja dokončujejo zadnja dela, ponekod pa so začeli že z notranjimi deli. Stanovanja za študente bodo udobna in higiensko opremljena. Vsak študent, ki se pripravlja na zadnje izpite, bo sam imel celo stanovanje, sobo s pritiklinami, medtem ko si bodo morali študentje-začetniki deliti sobo in sicer po dva študenta eno sobo. Poleg stanovanjskih zgradb bo v študentskem mestu tudi menza, namenjena samo študentom, in tudi druge stavbe, namenjene v zdravo razvedrilo po napornem študiju. Tudi profesorji sami ne bodo imeli daleč do študentov, saj gradijo zanje dve 4 nadstropni stanovanjski stavbi, prav tako moderno urejeni, v bližini gradijo tudi gozdarsko fakulteto itd. Tudi na velikem stanovanjskem bloku, kjer bo 2800 stanovanj, že zidajo nadstropja, široko so se razmahnila dela tudi na stavbi predsedstva vlade in na reprezentativnem hotelu, kjer raste nadstropje za nadstropjem. Iz velikih uspehov na gradbišču Novega Beograda se vidi, da so povsod mladinske brigade nosilci delovnega poleta. Obstoječe norme rušijo s starimi nazori vred, borba za večjo produktivnost dela pa je vedno močnejša in zajema že vsa gradbišča. V Novem Beogradu so mladinci pred nedavnim dosegli nenavaden rekord, saj so v 8 urah sezidali 82 kubičnih metrov zidu. Na ta način so mladinske brigade v tesnem sodelovanju s strokovnimi delavci izpolnile konec avgusta nad 50 odstotkov letnega plana. Pri nadaljnjih delih ho sodelovalo še 15.000 mladincev, ki hodo do 1.novembra v grobem dovršili vsa dela, ki so še v načrtu za letošnje leto. V Novem Beogradu se usposabljajo mladinci prav tako kot na drugih gradbiščih za dobre delavce. Do-sedaj se je vključilo v gospodarstva 4000 mladincev in mladink, kajti mnogi izmed njih so se prav v. brigadah s trdim delom na gradbiščih, a tudi z vztrajnim politično-ideolo-škim delom prekalili v zavestne graditelje socializma. iiiiH)|iiihiiiiiiiiii{iiiiiiiiiiillllllllllllllllllllllllllllllllllinilllllllUllllllllllllllii!iitllilllliillllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllilllillllllllllllllllllilllllllillllllllllllllllllllllllllllHWIIlHllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllHlllHliHIHlllllllll !ll!llillllllll!!l!!lllll!!lll'llll'lllllllllllllll|lllllllilllllll Jugoslavija se pripravlja na veliko proizvodnjo anilinskih barv Kmalu po osvoboditvi so se v Sloveniji v laboratorijih Zavoda za industrijska raziskovanja lotili osvajanja tehn. najpopolnejših postopkov sodobne proizvodnje organskih — anilinskih barvil. Anilinske barve se proizvajajo iz organskih snovi, benzola in drugih, drugače kot mineralne barve, za katere uporabljajo naravne minerali j e. V začetku letošnjega leta so priprave za proizvodnjo anilinskih barvil stekle že tako daleč, da so pri Zalogu v malem obratu bodoče velike tovarne anilinskih harvil pri Celju začeli montirati stroje. Ta obrat — nekdaj močno zapuščena kemična tovarnica — je prav te dni po zaslugi celotnega delovnega kolektiva dal prve količine žveplene črne barve, ki jo Jugoslavija v velikih množinah potrebuje v tekstilni industriji. Poleg tega je ta barva izredno iskana na svetovnem trgu. V teh naporih Jugoslavije, da si osvoji proizvode, ki jih proizvajajo le industrijsko visoko razvite države, je brez dvoma mnogo pomembnejše dejstvo, da je za ta prvi obrat te vrste sama izdelala tudi celotno tovarniško opremo v tovarni emajlirane posode v Celju. Za proizvodnjo anilinskih barv sta najvažnejši surovini benzol in klor. Klor prejemajo iz LR Bosne in Hercegovine v jeklenkah. Benzol za jugoslovansko industrijo barv bodo dajale domače koksarne in plinarne. Jugoslavija bo sama izdelala tudi posebne naprave, v katerih čistijo benzol pred njegovo nadaljnjo uporabo. V naslednjem postopku mešajo pod določeno temperaturo benzol s klorom ali kot pravijo klorizirajo benzol. Pri tem odpadejo snovi, podobne naftalinu in solna kislina, ki jo oddajajo industriji ter v potrošnjo. Z mešanjem solitrne in žveplene kisline, ki teče pod stalnim nadzorstvom, se pridobiva nova snov klor-dinitrobenzol, ki ga v manjših količinah pošiljajo foto-industriji. Feno-liziranje klorinitrohenzola da feno-lat. Tega skupaj z različnimi dodatki dalje oksidirajo v posebnem kotlu. V njem je že tekočina — blato, podobno barvi, iz katere na filtrir-ni stiskalnici iztisnejo še vodo, tako da ostane snov podobna barvi. Ta se posuši in zmelje ter končno ostane prah — žvepleno črna barva. Nova barva je pokazala dobre lastnosti. Tekstilije pobarva od najtemnejše črne vse do najsvetlejših odtenkov sive barve. Odporna je proti svetlobi, ki nanjo ne vpliva, ne razkraja se niti po potu, niti pod raznimi drugimi fizikalnimi vplivi. Že v najkrajšem času se bo jugoslovanska proizvodnja žveplene črne barve toliko dvignila, da bo z njo krila vse potrebe jugoslovanske tekstilne industrije. Skoraj bodo v tej tovarni izdelovali tudi modre, zelene in druge anilinske barve. Najvažnejše je, da na tej poizkus- ni postaji dobivajo izkušnje in se usposabljajo visoko kvalificirani kadri, ki bodo kos vsem nalogam in novim podvigom jugoslovanske industrije. IMew York. — Po podatkih ameriškega urada za delovno statistiko je število novih sporov med delavci in delodajalci, ki so izzvali ustavitev, dela, naraslo v ZDA v avgustu na 375 proti 300 sporom, kolikor jih je bilo v juliju. Pri teh sporih je sodelovalo več sto tisoč delavcev. Mnogi spori, ki so se pričeli v avgustu, še nadalje trajajo. Tako se nadaljuje stavka 15.000 delavcev v tovarnah za proizvodnjo kavčuka ,,Goodridge“. Ottavva. — Po izjavi kanadskega finančnega ministra Abota so padle kanadske rezerve zlata in ameriških dolarjev v zadnjem letu za 130 milijonov dolarjev. Oh koncu letošnjega septembra so znašale kanadske zlate in dolarske rezerve 855 milijonov nasproti 985 milijonov ameriških dolarjev pred letom dni. Varšava, (Tass). Iz vseh pokrajin Poljske javljajo predčasno izpolnitev triletnega plana in plana za leto 1949. številna podjetja tekstilne industrije so triletni plan že izpolnila. Kario, (Tass). Neki egiptovski časopis ugotavlja, da so po razvrednotenju egiptovskega funta cene narasle. časopis nadalje poroča, da so se cene posebno pri mesu, zelenjavi, obleki in najemnini znatno povišale. JOSIP STRITAR SOSEDOVA REJENKA Naš sosed je imel deklico, malo mlajšo od mene. Ni bila njegova hči; bila je rejenka. Soseda, ki je izgubila otroka po porodu, jo je bila prinesla iz Trsta in jo vzrejala kakor svojega otroka. Kar pomnim, sva se imem rada, skupaj sva bila, kadar in kjer sva mogla. Pogostoma je hodila k nam v vas, ker so jo moji starši posebno radi imeli; skupaj sva se igrala, skupaj se smejala in jokala in skupaj sva bodila v šolo. Največjo moč oo mene je imelo njeno angelsko srce. Angelsko pravim, to je edina beseda, ki vsaj nekoliko izraža njeno dobroto, čistost in nedolžnost. Nikoli nisem slišal iz njenih ust nejevoljne, nikoli žal besede. Sosedi so imeli staro, že na pol slepo ženico; mislim, da je bila njih mati; — s kako ljubeznijo, s kako potrpežljivostjo ji je stregla Dela! Prala ji je in jo oblačila in kako snažno in lepo napravljena je bila vedno ženica! Za roko jo je vodila po vrtu in prijazno se z njo pogovarjala in ji delala kratek čas. Spomladi je vodila ženico pred hišo na klop, kjer je bilo najgorkeje; prinesla ji je stolček pod noge, popravila ji rutico na glavi, pogladila ji s čela bele lase, sedla ji k nogam ter ji kaj brala iz stare knjige ali pa zvesto poslušala, ko ji je pripovedovala starka. Komaj je potegnila hladnejša sapica, že ji je pomagala na noge ter jo peljala počasi v gorko hišo. Kdo ne bi bil ljubil kakor jaz pridnega otroka, ko jo je videl pri takih opravkih! Zato jo je pa tudi ženica rada imela, pravila ji je lepe pripovedke, ki jih je toliko znala, in učila jo je starih pesmi, kakršnih nikjer drugje nikoli nisem slišal. čudno in lepo ju je bilo videti, ko sta časi, posebno jeseni, sedeli ured hišo na vrtu pod košato lipo, ki ji je že listje rumenelo in tu pa tam padalo na tla, in sta skupaj peli. čudno se je zlagal in strinjal mladi in jasni otrokov glasek s slabim stare mamice, ki se je že tresel. Časi ji je položila na glavo vele suhe roke, obrnila zatemnele oči proti nebu in tiho molila. Pogostoma ji je potrkala na ramo ter dejala: „Bog ti bo obilo povrnil, kar si storila meni". Dela je bila umna nad svojo starost in še zdaj se čudim mnogoka-teri njenih besedi, ko mi pride na misel. Pri vsem tem pa je bila vendar otročja, živa in vesela, tako da se je moralo srce smejati vsakomur, kdor jo je videl. Ko je bila malo odrasla, so jo pridržali doma ,da bi jim pasla malo čredo, ker niso bili premožni. Jaz pa sem hodil sam v šolo. Zdaj, ko nisva mogla biti več toliko skupaj, sva se imela tolikanj rajši. Zjutraj je gonila na trato, po kateri me je peljala pot v šolo, da sva se mogla vsaj za nekaj časa videti in si voščiti dobro jutro. Popoldne po šoli pa sem hitel, kakor je bilo moči, k njej na pašo in ostajal sem pri njej, da je gnala domov. Še sedaj jo vidim, tisto trato. Bila je nagnjena proti poldnevu, zadaj breg z gostim grmovjem, izmed katerega se dvigajo tu pa tam ter se prijazno svetijo bela brezova debla; na levi podolgovat hrib, na grebenu mu gleda bela cerkvica izmed temnega smrečja; ob njegovem robu naznanja ielševje potok, ki teče po globokem jarku med gozdom in trato; proti jugu gledaš pred sabo dobravo z redkim leščevjem, brinjem in trnjem. Poglej proti večeru: gorica se vrsti za gorico in daleč, daleč zad stoje in zapirajo svet velikanske planine! Ta podoba — obledela, na pol že pozabljena v hrupu življenja, oj kako jasna, kako živa mi je spet pred očmi. Vsako drevo mi je znano, vsako drevesce; zdi se mi, kakor da bi slišal šumljanje potoka tik sebe, kakor bi videl pred sabo na dobravi živino, ki se mirno pase in počasi pre-miče, zdaj skrivajoč se, zdaj prikazujoč med grmovjem. Na tej trati sem sedel vsako popoldne proti večeru z Delo. Pogovarjala sva se zdaj žalostne reči zdaj vesele pa zraven čudno modrovala in sanjarila, kakor sicer nimajo navade otroci. Pa kako je znala praviti pripovedke! Poslušal sem jo in gledal. Zdela se mi je sama včasih kakor kaka lepa kraljična ali pa rojenica in bal sem se, da mi kar ne izgine kakor v sanjah izpred oči. Ko sva tako na trati sedela, je zahajalo sonce za sinje gore. Za nama se zbude taščice in penice v goščavi; pred nama se jim oglašajo strnadi po grmovju in na strani v smrečju nad potokom poje kos svojo večerno pesem. Bolj in bolj pojemajo glasovi; zdaj zapoje zvon z bližnjega zvonika avemarijo. Mirno nama plava duh, dalje, dalje čez dobravo in planjavo, čez griče in gorice; dalje, dalje do sneženih vrhov, kjer je ravnokar zamižalo zlato sonce, dneva oko - dalje, dalje, do konca sveta! -Iz kotov po dolini vstaja mrak, zagrinja grm za grmom; slednjič ohjame tudi naju. Bliže in bliže se nama pri-miče čredica, ki se je prej bolj raztreseno pasla, saj tudi žival ne ljubi mraka. Prva pa je stara Jagoda, prava mati in gospodinja vsej družini. Ko se pripaše do naju, vzdigne težko glavo, stegne vrat s širokim jermenom okrog, na katerem ji visi velik zvon, ki leno potrkuje! Debelo naju pogleda pa voha in ostro sopiha, kakor bi hotela reči: Kaj sedita tu, čas je gnati domov! Tako nama je mirno mineval dan za dnevom. — Bilo je v nedeljo popoldne; lepo, gorko jesensko popoldne. Po klopeh pred hišami so počivaje praznovali vaščani. Jaz sem ležal v travi pod košato jablano na vrtu in brez posebne misli zrl tja po polju. Kar pri-drdra po cesti gosposka tkočija; s ceste krene naravnost proti naši vasi. Kakor bi trenil, je bila tu; voz je zaprt, na strani neznanega voznika sedi župnikov hlapec. Ta da znamenje vozniku, naj ustavi blizu hiše našega soseda. Kočija se odpre, iz nje se prikaže tuj gospod; za njim gospa, lepa, belega obraza, pa vsa v črno oblečena; še nikoli nisem videl take, zdela se mi je kakor kapljica. Pa čudno; skrbno je pazila in se ozirala okrog, kakor bi koga iskala. Naravnost v sosedovo hišo so šli- Meni je glasno prerokovalo srce, kaj bo: a ni mi bilo moči ganiti se z mesta. Kakor pribit sem stal pa čakal, kaj bo iz tega. Vse tiho. čez nekaj časa sem zaslišal iz hiše govorjenje, glasneje in glasneje; najbolj pa se je razlegal glas naše sosede; vmes čudni tuji glasovi; nato vpitje kakor v prepiru, kričanje, ihtenje, jok! ,,Moja je;“ vpije soseda in nikoli je nisem slišal vpiti tako pa govoriti tako lepo, tako meni iz srca. Tu mi je bilo prvič očito, kaj je materino, kaj je žensko srce! ,,Moja je, jaz sem jo zredila, s svojim mlekom dojila, jaz sem njena mati! Vsaka vlačuga bi lahko prišla zdaj pa dejala: Jaz sem njena mati, z mano pojde. — Kaj? — Jaz ne prodajam za denar svojega otroka, na! tu ga imaš, poberi ga pa kupi si zanje zlata, da ga boš še več imela. Kaj meni ti papirji, tule jih imaš v koscih pred nogami; piše se, kar se hoče. Tukaj je pisano in to pisanje ne laže, da sem jaz njena mati! Dela, slišiš- Dela, povej, govori, katera je tvoja mati? Jaz ali ta ženska, pa naj bo še tako lepo po gosposko oblečena! Kdo te je pestoval, kdo te je rad imel, jaz ali ta? Ali me boš zapustila? Pa me, če si taka! Pa pojdeš s to žensko, ki se je šele zdaj spomnila, da ima otroka, prej pa ni hotela vedeti zate. Ni ii bilo mar, če živiš in kje; če si zdrava ali bolna, ali si pri poštenih ali malopridnih ljudeh. Dela, kaj jo gledaš po strani? Sem pojdi, jaz sem tvoja mati, dasi te ne znam tako prilizljivo vabiti, tako milo gledati! O, to'zna, to, tega se učijo take!“ V tem hipu pridere tujka iz hiše z Delo v naročju, za njo pa kakor divja zver soseda; na vso inoč jo ustavlja tuji gospod. Njegova žena plane z otrokom v kočijo. Dela, vsa bleda, objokana— nikoli ne pozabim tega pogleda! oklepa z eno roko vrat svoji pravi materi, po kateri je tolikanj hrepenela, katero je danes našla, z drugo pa se poslavlja od žene, ki jo je vzredila in, kakor se je videlo zdaj, ljubila tako, kakor ne ljubi vsaka mati otroka, ki ga je pod srcem nosila. Njej je z mokrimi očmi podajala slovo in — tudi meni? — Mene ni videla, mene! Voz se zapre, voznik udari po konjih, kočija zdrči kakor blisk, soseda pa za njo v tek! A skoraj se spotakne, pade na obraz in obleži- Meni se je stemnilo pred očmi. Kaj je bilo potem z mano, ne vem. Šele v postelji sem se zavedel; izpre-letavale so me hude vročine; v glavi mi je vrelo in se mešalo, poznal nisem nikogar. Strašne sanje sem imel ponoči in podnevi; mati mi ni šla od postelje, njena skrb mi je rešila življenje. — Dele nisem videl več, nikdar več. (Odlomek iz romana ,,Zorin") im mi im im im im mi im im im milili mi mi im im mi iiiimniiiini.iiiiiuBiiiiiiiaiufijiiiHi im im im mi im im im im im im im im im milili, ma im ILKA VAŠTE MILAPD MČIINIJAK Na deskah ob Ljubljanici je sedel mlad dijak in bral knjigo. Njegov sošolec Pacenk je ležal nekaj niže v travi. Po ulici so škripali težko naloženi vozovi. Vozniki so kričali in pokali z bičem. Čitajočega dečka hrup ni motil. ,,Kaj bereš?" ga je nagovoril rdečeličen duhovnik, ki je prišel po Bregu mimo carinarnice. Deček je skočil kvišku in je spoštljivo pozdravil. Spoznal je svojega predstojnika, profesorja Valentina Vodnika. Sklonil je glavo in zardel. Tiho, komaj slišno je odgovoril: ,,Pesem za pokušino." Vodnik se je nasmehnil — dečko je bral njegove pesmi. Od tod zadrega! ’ ,,Kje si dobil knjigo?" ,,Ribniški gospod dekan Humel mi jo je dal, ko sem deklamiral pri slavnosti." ,,Res? Kaj si deklamiral?" Spet zadrega! Potem komaj slišno : ,,Ilirijo oživljeno." ,,Glej, glej! Nu, rad bi slišal tvojo deklamacijo. Kako ti je že ime: ,,France Prešeren." Saj res, Prešeren! Ali greš z me-noj v onole hišo? Tam biva gospod baron Žiga Zois. Popeljem te k njemu. Rad bi, da mu lepo poveš tisto pesem. Ali hočeš?" Fantek je še bolj zardel. Ozrl se je po sošolcu v travi, a le-ta se je potuhnil za breg. Mali Prešeren je v zadregi pogledal v dobrodušno Vodnikovo obličje. Kar je tam čital, ga ni plašilo. Pogumno je pokimal. Stopila sta čez cesto v veliko hišo s široko vežo in se obrnila na levo. Dečku je tolklo srce . . . „Kar ušel bi!" mu je planilo skozi dušo, ko je stopal za profesorjem po stopnicah in se trudil, da bi ne ropotal preveč s svojimi okovanimi gorenjskimi čevlji. Romp! Romp! ... so grabili žeb - lji po hodniku, že so se odprla vrata — vstopila sta. Prvo, kar je zagledal mali Prešeren, so bile velike police s knjigami, ki so zastavljale vse stene. In tla! Kakor po ledu se je z okovan-kami previdno prestopal po svetlo zlikanih ploščicah, v katerih se je zrcalila sobna oprema v dolgih odsevih. S strahom je deček dvignil pogled in se ozrl po sobi. Nekaj gospodov je sedelo in stalo v kotu sobe okrog mize, ki je bila preobložena s fizikalnimi aparati in vsemogočo učenjaško navlako, kakršno je mali dijak opazil tudi na stenskih policah poleg peči. Pri oknu sta stala dva gospoda in nekaj pregledovala. Poleg njiju je deček zagledal čuden stol na velikih kolesih, v njem pa gospoda, ki je takoj obrnil vso dečkovo pozornost nase. Ali je bil bolan? Noge je imel zavite v debelo odejo. Profesor Vodnik je peljal dečka naravnost k bolniku. Zdravo fantovo lice, okroglo in rdeče, je zagorelo v živi rdečici, ko se je nerodno priklonil. Potem je mali Prešeren plaho uprl pogled v bolnikovo obličje: okrog stisnjenih starčevih usten je več kakor dvajsetletna bolezen vtisnila globoke gube. Vendar je okoli rjavih oči krožil dobrotljiv nasmeh moža junaka, zmagovalca nad samim seboj. Prijazni starec *je odložil svoje pero na mizno ploščico, pritrjeno pred njim na bolniškem stolu, in ljubeznivo pokimal Vodniku: „Dober dan, gospod profesor! Koga ste mi pripeljali?" In s pogledom na knjižico, ki jo je dijak tiščal k sebi, je pristavil: „Malega učenjaka?" v ,,Hm. Morda bo še učen, če bo priden," je odgovoril Vodnik in položil roko na dečkovo ramo. ,,po- vej gospodu baronu tisto pesem! Ali dovolite, gospod baron?" Starček je smehljaje se prikimal. Bil je vajen takšnih obiskov. Sam je dostikrat klical otroke v hišo in se zanimal zanje, saj je bil star samec. „Katero pa znaš?" je vprašal dečka. ,,Ilirijo oživljeno," je fantek plaho odgovoril in ni odmaknil pogleda od starčevega bolehnega obraza . . . Ali je to baron Zois — bogati Zois, ki ima velika posestva in fužine na Gorenjskem, komaj dve uri hoda od njegovega — dečkovega — doma? Joj, ubožec! Bolan — hrom! Bolne noge so mu bile zavite v tople odeje. ,,Ali veš, kdo io je zložil?" je baron vprašal s huaomušnim nasmehom. Mali Prešeren je v zadregi pogledal navzgor k Vodniku. ,,Gospod profesor Vodnik," je dejal bolj tiho. ,,Nu, pa torej povej —“ in s sarkastičnim posmehom se je nagnil k Vodniku in tiho pristavil: — ,,če ne znaš nobene boljše!" Znano je bilo, da baron Zois nasilnega Napoleona ni posebno cenil in mu zato tudi Vodnikov slavospev korziškemu zavojevalcu ni bil všeč. Vendar .ni hotel svojemu malemu posetniku kvariti veselja in dobrodušno je zaklical: ,,Gospoda! Tu imamo malega gosta — deklamatorja." Gospodje so okrenili glave. Mali dijak pa je pričel: ,,Napoleon reče: Ilirija vstan! ..." Deklamiral je dolgo pesem gladko in s poudarkom. Glasek mu je bil trden in prožen. Gospodje so se za njegovim hrbtom nasmihali drug drugemu. ,,Dobro! Dobro!" so mu ploskali ko je končal. Branka Jurca: MED DVEMA 0 B N! E M 9 Leka Vujisič ,je bil Gojkov stric. Bil je bivgi jugoslovanski oficir, majhen, debel, neumnega pogleda, bahatega vedenja. Leka Vujisič je bil komandant četniške kolašinske brigade. Med paglavci kolašinske gimnazije je izbral prav Gojka za svojega osebnega kurirja. Leka Vujisič se je izprsil na svojem stolu za široko javorovo mizo. Samozavestno je potrepljal Gojka po njegovem šibkem ramenu. ,,Vi ste že čisto dovolj prizadeti. Draga in Dragiča že ni več! Bila sta komunista, zato sta padla! Ti, Gojko, si pa še otrok! Tebe moram na vsak način odtrgati od komunistov!“ so se mu besede na gosto sipale iz ust. Gojku je bilo pred njim do skrajnosti nepri jetno. Dozdevalo se mu je, da ga njegov prodirljivi pogled razgalja. ,,Gojko, ali hočeš biti moj kurir?“ ga je vprašal vedro, z občutkom ve-likodušja. Gojko se je prvi trenutek prestrašil. Zgornja ustnica mu jje zatrepetala. Po sencih mu je žila vedno hitreje nabijala. Samo za trenutek se je zbal, da ne bi izdal krvavega spomina Draga in Dragiča. ,,Hočeš? Vzamem te za kurirja!11 so bahato donele njegove besede. ,,Izdajalec! Izdajalec!11 je potihoma odmevalo od sten. Takrat mu je preblisnilo zavest. Globoko je zajel sapo. ,,Hočem11. ,,Tako, tako11, j,e drobil Leka. ,,Jaz pa sem se že bal, da boš iz zakrknjenosti, iz trdovratnosti, iz golega komunističnega ponosa odklonil.11 Gojku je, medtem ko mu je Leka bral levite, zdrsel pogled preko strmih streh mimo pašnikov in polj do toplega slemena, ki je na obzorju zastiralo pogled. Od takrat je bil Gojko glavni č«l-niški kurir — hkrati pa tudi partizanski. Neprestano dan za dnevom, uro za uro je izgoreval med dvema ognjema. Kurirski posel, ki ga je opravljal vsedoslej, se mu je zdel nenadoma od sile neznaten. Ne mogel bi reči, da je bil ves njegov dosedanji napor brez vrednosti, vendar se njegovo delo nikakor ni dalo vzpore-diti s koristmi, ki so jih partizani imeli od njega, odkar je poštal Le-kin kurir. Medtem ko je rekel Leki, da gre domov, da obišče svojo staro in betežno mater, in ga je Leka, preden je odšel, dobrodušno potrepljal po ramenu, jo je Gojko na sredi poti ucvrl namesto domov k partizanom, ki so hajkali po hribih. Po opravljenem poslu se je spet vračal po zajčjih stezah v medvedov brlog. Ko je divjala peta ofenziva, se je odtrgal od Leke, od četniškega štaba in od četnikov. Hitel je, kolikor so ga nesle noge, skozi Plane preko Markovega brda do Preprcma, do štaba poljskega bataljona, do komandanta. Komandantu je izročil veliko usnjeno torbo s četniškimi dokumenti in podatki. ,,Poglejte ga! Poglejte ga, junaka!11 so vzklikali okrog njega. ,,Gojko iz četniškega brloga!11 Ogledovali so njegovo kapo s peterokrako zvezdo. ,,Pa ne, da bi ti jo bili četniki da-li!“ ,,Kaj četniki! Sam sem si jo iz-rezal!14 Bil je gost štaba in ljubljenec vseh partizanov. „Zdaj pa nas ne boš več zapustil! mu je rekel komandant. ,,Dovolj si že nosil svojo kožo naprodaj!11 ,,Dobro!“ so se mu smejale oči. ,,Bom pa ostal pri vas11. Toda dolgo ni strpel. Čez nekaj časa ga je ponovno zgrabila strast za poizvedovanjem. Nekega poletnega jutra, ko se je trava iskrila od jutranje rose, se je odtrgal od partizanskega tabora in se spustil v dolino. Spal je pod milim nebom. Ponoči in podnevi je imel s seboj veliko usnjeno torbo, kjer je zbiral podatke za partizane. Kolašinu se je približeval oprezno in bolj od daleč. Takrat so znova, kdo ve katerikrat, četniki in Italijani preplavili Kola-šin in Lipovo Bistrico, doline in breg. Da bi se jim umaknil, je stekel Gojko do Plašnice in skočil do kolen v vodo. Kljub temu so ga iztaknili. Skozi vse vrste četnikov, po vsej dolini je šel glas: „Gojka Vujisičevega so dobili!11 ,,Gojka! Jojmene!11 so se križale ženske. Vujisičeva mati je stekla do Gojka. ,,Pustite ga! Ne vidite, da je otrok!11 ,,Gojka, da bi pustili!11 so se smejali četniki materi v lice. ,,Leka nam je naročil, da ga moramo na vsak način pripeljati njemu v roke živega!11 Še celo oče je prišvedral. ,,Zaprite mene, če že res morate samo zapirati! Pustite otroka!11 Kljub vsemu so četniki Gojku zvezali roke in ga gnaii pred seboj v osovraženi Kolašin. Zasliševal ga je Leka sam. Gojko je bil trd kot kremen. ,,Si ti sam obvestil partizane, da pripravljamo nanje napad?11 ,,Sem. In bi še, če bi bilo mogoče.11 ,,Torej si bil zmeraj z njimi?11 ,,Zmeraj in tudi ostal bom z njimi do konca! 1 je stisnil skozi brezkrvne ustnice. ,,In če te ubijemo?11 Kapitan stražne ladje Gruzinec Guramišvili pripoveduje: — Bilo je spomladi 1942. Bili smo še na suhem ter branili starinsko mestece P. Tedaj sem poveljeval odredu. Nekoč, proti jutru, so pripeljali predme starčka s širokokrajnim klobukom na glavi, v dolgi, z apnenim ometom oškropljeni kamižoli. Bil je ravnatelj mestnega muzeja. ,,Pišem se Perčiliin11, se je predstavil. ,,Moji predniki so bili trgovci in so sezidali hišo, kjer je danes muzej. V njem je ostalo dokaj dragocenih umetnin. Posebno eno je treba spraviti na varno, če ne, nam zgodovina ne bo odpustila, ako pride v roke barbarom, kakršni so Nemci.11 Vprašal sem ga, kakšna umetnina je to, in odgovoril je, da Tizianova slika ,,Prebujenje pomladi11. Tizian v P.! Že sem hotel potomca Perčihinovih trgovcev spoštljivo zapoditi, toda mož me je držal. ,,Vam se zdi malo verjetno,11 je dejal, ,,da bi bila Tizianova slika v P-! toda ne pozabite, da stoji mestece blizu stare meje. Ko so L 4918 mnogi zapuščali Rusijo, so jim na meji pobrali vse umetnine ter jih izročili našemu muzeju.11 Zamislite se v položaj, v katerem se je predel najin pogovor: Nemci so nas napadli s tanki, kepe zemlje in razdrobljeno kamenje je letelo v kaverno, možiceli v kamižoli pa mi je mirnodušno pripovedoval o Tizianu. Hm, navsezadnje je bilo tu vse mogoče. Dan poprej me je bil prosil naš zdravnik, naj pošljem koga po zdravila, ki so ostala kakor Tizianova slika pri Nemcih in so nam bila vsaj tako potrebna ko ta. Kaj, ko bi vzeli hkrati zdravila in Tiziana? Poklical sem poročnika Norkina. To vam je bil fant od fare, črn, nizke postave pa predrzen in bister izvidnik! Vrh tega je tudi dobro risal. Kdo drug naj torej otme nesmrtnega Tiziana? Odpeljal se je ponoči za bojno črto na uplenjenem avtomobilu. S seboj je vzel ravnatelja ,,Ubijte me! Vseh partizanov pa le ne boste!11 Odločno, samozavestno mu je donel glas, vendar je videl, kako je Leka namršil obrvi, kako mu je potemnelo čelo, slišal ga je, kako je zaškripal z zobmi. Za tem razgovorom, ki ga je imel Gojko z Lekom, se je začelo mučenje, za katerega je Gojko z vso gotovostjo vedel, da mora priti, ki si ga pa le ni mogel v vsej grozoti nikoli zamisliti. Mali je pritekla že takoj prvi dan v-Kolašin, toda šele po sedmem dnevu se ji je posrečilo, da ga je videla. Celo je pritiskal na okno z rešetkami. Z velikimi, na pol še otroškimi očmi je gledal v drobno zdelano postavo svoje matere, naravnost v njene tople, ljubeče oči. Nato se je zdrznil in njegove blede ustnice so se razprle. „Ne bo dolgo, ko bom umrl!11 Materi se je zdelo, kot da je v teli nekaj dneh skopnel kot sneg na pomlad. Cez nekoliko dni ga je iznenada videla pred zaporom. Tanek, slok, raztrgan in umazan se je nagibal nad pipo. Lovil je vodo v prgišče. Zraven so stali Italijani. Pognala se je naravnost do Gojka. Sklonila se je nadenj in objela njegov tanki, sloki vrat. Takrat so se Italijani že znašli. Udarili so jo s puškinimi kopiti v pleča, v rebra, po bokih. Ko je začutil topli materin dih na svojem licu, je Gojku zaigralo srce. Sunkoma se je okrenil, potem se je sklonil, vzel vedro, polno vode, in odšel! Pred vrati se je še enkrat ozrl. ,,Mati, bodi pogumna, mati!11 muzeja. Zjutraj se je vrnil, a bil je nekam otožen. Pripeljal je zdravila in sliko, ravnatelj pa je ostal v P. za vedno . . . Veliko zvito platno je ležalo v avtomobilu skupaj z obvezami, vato, špiritom in zavoji streptosila. Razgrnili smo ga in kar sapo nam je zaprlo. gmentano lepa stvar: na vrtu, pod cvetočimi jablanami velike pogrnjene mize, na mizah pa velikanski kupi kruha, pečene govedine in perutnine. Kmetje in kmetice v pisanih prazničnih nošah plešejo in pojo veseli, zdravi in vsi potni. Ob strani, ob sodu, ki ga osvetljujejo bakle, pije vojak v visokih škornjih vino in rdeč curek sladke pijače mu teč« po usnjeni uniformi. Na drevesih svetilke. Vaški ples torej, praznik pomladi; imenitna stvar, da nam je srce zavriskalo. Najrajši bi bili s temi ljudmi vred plesali, pili vino iz sodčka ter prigrizovali kruh in čebulo ! Konec maja smo zapustili P. O tem pohodu ne bom pripovedoval. Prešli smo na tisoč kilometrov. Kruha ni bilo. Pekli smo si konjino; kadar nismo smeli zapaliti ognja, smo jedli surovo. V gozdu na žalost še ni bilo ne gob ne jagod. A Tizian? Kos platna, ki nam je bil tako rekoč povsem nepotreben. Jesti ga ni bilo moč, streljati z njim tudi ne. Dokler smo imeli konje, smo ga obešali na sedlo; ko smo konje pojedli, smo ga morali sami nositi. To je bilo hentano nerodno. Fantje so zabavljali. Nekega dne pa je Norkin sliko razgrnil ter jim jo pokazal. V mojem odredu so bili preprosti ljudje, težko, da bi bil prej kateri slišal o Tizianu. In vendar so mrki, izmučeni obrazi kar ožareli! Ko da so na‘mah izginile vse skrbi! Dečki so pozabili na lakoto, na umazanost, na strašno utrujenost in nevarnost, ki jim je pretila izza grma. S platna se nam je smejalo prelepo življenje, zdravo in srečno življenje pojočih in plesajočih ljudi. Bilo nam je jasno, da so ti ljudje na naši strani. Na naši strani je bil umetnik, ki je naslikal smešnega brkatega vojaka, kako pije vino in ga razliva po obleki, in ta zala dekleta in to vabljivo perutnino! Grom in strela, še bomo jedli perutnino! Jedli bomo perutnino, pili vino in plesali pod jablanami, na katerih bodo svetilke. V umazanih bojnih avtomobilih se bomo peljali po moskovskih ulicah. Dekleta, prav taka kakor na sliki, nas bodo obsipale s cvetjem in cvetje bo povsod, kamor bo seglo oko. Pod prestreljenimi zastavami pa bomo izročili poveljniku poslednji raport: Vojne je konec! Zmagali smo! To niso bile sanje, ni bil privid utrujenih vojakov, ki lačni počivajo v pragozdu po pet in dvajsetih kilometrih lačne poti — ne, to je bila misel na prihodnost, stvarna kakor bojni ukaz, ki ga je treba izvršiti, pa bodi še tako težko. Poslej ni nikomur več prišlo na misel, da bi se iznebili nerodnega ovoja, ki smo ga morali zavijati še v eno maloštevilnih šotornih ponjav. Ponoči smo določali posebno stražo tudi za Tiziana. Postal je tako rekoč naša zastava in čuvali smo nad njim kakor nad zastavo. Nekoč, ko smo šli čez reko Desno, toliko da ga nismo izgubili. Mornar, ki ga Je nosil, je padel in podoba je ostala na desnem bregu. Vprašal sem, kdo bi hotel prostovoljno ponjo. Kmalu so se odpravili trije pod poveljstvom poročnika Norkina. gli so v domala gotovo smrt: bilo je že svetlo, mi pa smo bili prebredli reko ponoči. Pa ni bilo moč drugače. Da bi pustili Nemcem tistega brkaša v usnjeni uniformi, tisto perutnino in sploh vse tisto prelepo življenje! Da bi podarili fašistom našo prihodnosi, ki je bila tako imenitno pokazana na sliki — še tega se je manjkalo! Fantje so se prepeljali v preluknjanem čolničku. Nekoliko smo jim pomagali s streljanjem. Na drugem bregu so kar tikoma udarili po Nemcih. To je bilo ..izkrcanje11, so rekli. Čez dve uri so se vrnili s sliko. Bila je prestreljena. Svinčenka je prebila vojaku roko, v kateri drži kozarec, ranila je eno dekle in pokvarila še druge dele. Toda poročnik, ki se je na take reči razumel, je dejal, da so v Moskvi mojstri, ki bodo vse tako popravili, da se ne bo nič poznalo. Jeseni smo prišli k našim blizu. Bili smo vsi kosmati, a noge smo imeli zavite v cunje. Tiziana smo pozneje pripeljali v Moskvo. Cel vod muzejskih izvedencev ga je prišel spravljat na varno. Vodu je poveljeval starec, prav tak možicelj s šicokokrajniin klobukom na glavi. Ko je zagledal podobo, se je zjokal in mi rekel: ,,Kapitan, veliko stvar ste izvršili!1* Benjamin Kaverin l