Spedfrfoae te abbonamento postale — Poštnina plačana v gotovini
Leto SL, Št. 19 („Jutro«št.l©Sa)
LJubljana, ponedeljek 10. maja 1943-XXI
(Jpravništvo: Ljubljana, Puccuujeva ulica 5 — Telefon št. 31-22, 31-23 31-24.
Inseratni oddelek: Ljubljana, Puccini-jeva ulica 5 — Telefon 31-25, 31-26
Podružnica Novo mesto: Ljubljanska cesta št. 42.
IZKLJUČNO ZASTOPSTVO za oglase iz Kr. Italije ln Inozemstva ima
Fnfcrae Pubblicita Italiana S. A„ ■ Milano
PONEDELJSKA IZDAJA
Cena cent. 80
Uredništvo: LjnMjana, Puccinljeva ni. 5. Telefon St. 31-22, 31-23, 31-24, 31-25, 31-2«
Ponedeljska Izdaja »Jutra« izhaja vsak ponedeljek zjutraj. — Naroča se posebej ln velja mesečno L. 3.— Rokopisi se ne vračajo. — Oglasi po tarifu.
CONCESSIONARIA ESCLUSIVA per la pubblicitži cH provenienza italiana ed astera:
Dniooe PnbbBctta Italiana S. A-BDfauio
Ogorčeni hoji na severu tunlškega bojišča
Z neuklonljivo odločnostjo onemogočajo os o vinske čete sovražniku vsako pridobitev ozemlja
Glavni stan italijanskih Oboroženih sil je objavil 9. maja naslednje 1079 vojno poročajte
Ogorčene borbe so sedaj v teku v severnem odseku tuniške fronte. Z neuklonljivo odločnostjo onemogočajo oddelki Osi sovražniku vsako pridobitev ozemlja.
Na južni fronti so naše čete odbile krajevne napade, čast posebne omembe za svojo hrabro ponašanje zasluži 1. skupina 3. topniškega polka »Pistoia«.
V letalskih dvobojih so nemški lovci sestrelili 7 letal.
Močni oddeiki štirimotornih letal so v močnem spremstvu včeraj bombardirali Porto Empedocle in Pantellerijo. Bombardirana je bila tudi pokrajina Campidano na Sardiniji. Poškodbe so lahke. Protiletalsko topništvo je uničilo 19 sovražnih letal, izmed teh 1 v Portu Empedocle in 18 v Pan-telleriji, kjer so še eno letalo zrušili naši lovci.
Pozdrav vojski
Rim. 8. maja s. Državni podtajnik v vojnem ministrstvu je poslal vojski naslednji pozdrav:
»Ponosna na svoje tradicije in svesta si svojih dolžnosti praznuje vojska, najči-
stejši izraz italijanskega naroda v orožju, svoj dan slave, pripravljena potrditi s svojim ognjem in s svojo žrtvije zvestobo neumrljivi usodi Domovine. Pozdrav Kralju, pozdrav Duceju!«
V zarji slave
in junaštva
Rim, 9. maja s. V treh letih vojne so bile žrtve Italije naslednje:
Zapadna fronta: padlih 985, ranjenih 3551.
Balkan: padlih 22.728. ranjenih 29.826. Afrika: padlih 15.362. ranjenih 23.688. Rusija: padlih 6674, ranjenih 26.303.' Metropolitansko ozemlje: padlih 494, ranjenih 468
Skupno: padlih 46.193, ranjenih 113.736.
Za hrabrost so bila podeljena od pričet-ka vojne do 30. aprila 1943-XXI naslednja odlikovanja: zlata kolajna: v spomin 167. živim 15; srebrna kolajna: v spomin 1180, živim 2292;
bronasta kolajna: v spomin 1601, živim 5904;
vojni križec: v spomin 834. živim 13.734.
Velike edinice In oddelki,
ki ostanejo zapisani v zgodovini
Edinice Kr. Vojske, navedene v poročilih Glavnega stana:
Por. 78: Brigada »Agosti;; (Somalija), LXX. brigada (Somadija), XV. brigada (Somalija), H. brigada (Somalija), XIII. brigada (Somalija), Bande »Bertello« (Somalija), XIV. brigada (Somalija); Par. 81 : 27. batsrija »IMcat« (Mileno); Por. 175.: Div. »Feroaira«, div. »Siena«, div. .vCentauro« (grška fronta); Por. 176: Div. »Ferrara«, poflk. Cavalleggeri Guide (grška fronta); Por. 177: Div. Alpina »Julia« (grška fronta); Por. 178: Div. »Pusteria«, div. »Ferrara«, 47. peh. polk (grška fronta); Por. 182: Div. »Arezzo«. div. »Venezia« (Albanija); Por. 183: Alpinski bat. »Bolzano«, II. bera. polk, 26. peh. polk C. D. (Albanija); Por. 187: Div. CC. NN. »3 Gennaio« (Sidi ei Barani); 1. Libijska div.; por. 190: Alp. div. »Tridentina« (Osum, Albanija); Por. 193: m. gren. polk, polk Lancieri di Mikamo (grška fronta).
Por. 200.: Alp. div. »Julia«; Por. 232: Alp. div. »Sirte« (Tobruk); Por. 246: 13. peh. polk (grška fronta); Por. 248: XIV. bat. CC. NN., Leg. polk »Leonessa« (grška fronta); Por. 257: 4. kol. bat. »Toselli«, XLI. kol. bat., XI. grenad. polk. Savoia, Alp, bat. »Uork Amba« (Cheren); Por. 297: 10. gren. polk Savoia (Cheren); Por. 310: Alp. div. »Cuneense« (področje Dibra-no); Por. 311: 31. polk Carristi div. »Cen-tauro« (severno Skadra); Por. 319: 4. bers. polk; Por. 348: Gruppo Carabinieri Reali »Amba Alagi«, stotnija arditi »Toselli«, stotnija možnarjev 81. div. Savojski gren., bat. mitraljezcev 10. polka Granatieri Savoia, III. skup. 60. topn. polka Granatieri di Savoia, XLII. skup. kol. topn., XXIV. skup. topn. 75; Por. 353.: Div. Brescia (Tobruk).
Por. 384: Gr. Bande Amhara, Gr. Bande altipiano; Por. 448: 14. skup. eskadronov (kol.), 81. kol. bat., 77. kol. bat., 44. kol. baterija, skupina Bande confine; Por. 468: 14. skup. konj. eskadrona, 39. bat. »Gallia-no«; Por. 494 : 25. kol. bat.; Por. 505: skupina CC. RR. (Culquabert), 14. bat. CC. NN., 240 bat. CC. NN., 67. kol. bat. CC. NN.; Por. 536: oklopna div. »Ariete« (Mar-marika); Por. 538: Div. »Savona« (Mar-marika); Por. 539: Div. »Ariete«, div. »Pa-vktr (Marmarika), bat. CC. RR. (Culqua-bert); Por. 540: Div. »Savona« (Solum); Por. 541: Div. »Ariete« (Bir el Gobi), div. »Savona« (Solum); Por. 542: Div. »Savona« (Solum), div. »Trento« (Tobruk); Por. 543: Div. »Ariete« (Marmarika), div. »Savona« (Solum); Por. 544: Div. »Savona«
Nezlomljiv odpor italijanskega naroda
Monakovo, 8. maja. s. »Abendzeitung« se v eni zadnjih številk zopet vrača na besede, ki jih je spregovoril Duce z balkona Beneške pa* lače pred ogromno vžklikajočo množico, in zatrjuje, da je sedaj sestavni činitelj italijanske zgodovine dejstvo, da je ta narod znal doseči višek svoje veličine vselej, kadar je sovražna grožnja bodisi od znotraj ali od zunaj domnevala. da bo lahko ostala zmagovita. Neštevilni so primeri, piše list ki bi jih lahko navedli iz vseh dob, v katerih je Italija proti računom nasprotnika premagala vse težave. V dneh potrebe in največje nevarnosti je Italijo pretresel nezlomljiv val novih sil, ki je samo še povečati odpornost in njeno udarnost. Izjave Duceja na zgodovinskem Beneškem trgu so oov biser v tem mozaiku in slika, ki jo danes nudi Italija, je hraber odgovor na teroristične napade, ki jt napravlja nepremagljivo. Neizčrpne sile, ki j3» je uveljavila in jm bo še pokazala, bodo dale toku italijanske vojne, pa naj bodo pre= izkušnje, ki čakajo državo v naslednjih fazah borbe, še tako hude, žig neporušljivega odpora in odločnosti. Bolj ko se bliža nevarnost, bolj je narod hraber in odločen.
(Solum); Por. 545: Div. »Bologna« (Tobruk); Por. 547: Div. »Trento« (Tobruk); Por. 550: Div. »Trento«, div. »Pavia« div. »Savona« (Tobruk), oklepna div. »Ariete« (Solum); Por. 554: Div. »Brescia« (Tobruk), div. »Savona« (Solum); Por. 557: Div. »Trento« (Tobruk); Por. 564: Div. »Brescia« (Ain el Gazala); Por. 731: Okl. div. »Ariete« (Marmarika); Por. 733: Motorizirana div. »Trieste« (Gotel Ualeb); Por. 742: Div. »Ariete« (Bir Aheim); Por. 754: 21. C.D.A. (Tobruk); Por. 763. 21. C.D.A. (Marsa Matruk), 7. bers. polk.
Por. 781: Div. »Trento« in »Trieste« (egiptska fronta); Por. 786: Div. »Trieste« in »Brescia«; Por. 787: 65. peh. polk. »Trieste«, div. »Trento«, 61. peh. polk 3. bat.; Por. 788: Div. »Pavia«; Por. 789: Div. »Trento« 62. peh. polk 3. bat.; Por. 791: Div. »Trento« (El Alamein); Por. 797; Div. »Trento«; Por. 810: Div. »Ariete«; Por. 824: Div. »Ariete«; Por. 825: Div. »Litto-rio« in »Bologna«; Por. 858: Div. »Folgo-re«; Por. 866: Div. »Folgore«; Por. 884: 61. peh. polk »Trento« 3. bat.; Por.: 1064: Div »Trieste«, 304. bat. mitr., div. »Folgore«, 1. stot. grenadirjev-; Por. 1062: 1. bat. 66. peh. polka »Trieste«; Por. 1063: Div. »Pistoia«; Por. 1075: 2. skup. 21. topn. polka »Trieste«.
Generali in polkovniki, ki so padli na polju slave
Rim, 8. maja. s. Zvesti italijanski vojaški tradiciji, ki predpisuje vodjem, da morajo dati moštvu oseben vzgled poguma in požrtvovalnosti, je 15 generalov padlo v junaški borbi na raznih frontah med sedanjo vojno: Federieo Ferrari-Orsi, Orlando Lo-renzini, Alighiero Miele, I^aolo Tarnasi, Pietro Maletti, Gavino Pizžolato, Giulio Borsarelli, Giulio Martinat, Kr. Vis. Ame-deo di Savoia-Aosta, Giuseppe Tellera. Ugo de Carolis, Ettore Ba£das§are, Guido Pia-cenza, Giovanni Battista Volpini, Alessan-dro Preghieri.
53 polkovnikov vseh vrst orožja, Zborov, specialnih čet in služb je padlo za Domovino od junija 1940. do marca 1943: Carlo Amione, Amleto AlSertazzi, Luigi Mario Biasucci (zlata kolajna), Giuseppe Battista, Alberto Bertini, Alberto Borghesi, Fran-cesco Bazzani, Luigi Bonfatto, Attilio Binda, Luigi Bottesini, Michele Camusso, Pietro Chiavusso, Aminto Caretto (zlata kolajna), Carlo Cortella, Lorenzo d'Avanzo (zlata kolajna), Luigi de Angeli, Adriano de Cic-co, Emilio De Speratti, Guido Da Žara, Enrico De Gennaro, Ermenegildo Farfa-netti, Bernardo Fusco, Roberto Gianani, Aldo Galloni, Ferdinande Graziani, Luigi Izzo, Tomasso Latini, Osvaldo Mazza, Carlo Marca, Achille Menechini, Aldo Mascarini, Antonio Morocutti, Andrea Marasco, Emilio Moltoni, Paolo Maggio, Italo Massaioli, Abdon Nuzzo, Domenico ©refici, Rodolfo Psaro (zlata kolajna), Mario Pucci Delle Stelle, Vittorio Raffaelli, Ulisse Rosati, Giuseppe Scalamandrč, Guglielmo Scogna-miglio (zlata kolajna), Aldo Soffritti, Paolo Signorini, Gaetano Tavoni (zlata kolajna), Felice Trizio (zlata kolajna), Antonio Trivioli, Antonino Trulli, Gherardo Valari-ni, Luigi Zacco (zlata kolajna), Umberto Zanetti.
Odlikovani polki
Rim, 8. maja. s. Seznam z dvema zlatima kolajnama odlikovanih polkov navaja: 1. polk Granatieri di Sardegna; 5. in 6. pehotni polk (Aosta); 9. tn 10. pehotni polk (Regina); 151. in 152. (Sassari); pojk Genova Cavalleria; 3. bersaljerski; Kr. Zbor kolonialnih čet Eritrea.
S tremi zlatimi kolajnami je bila počaščena zastava topniškega orožja, čegar čini so tesno zvezani s širno zgodovinsko panoramo najvišjih borb, ki so,skupaj z junaštvom biffisaagjE	niaB^n mnft
SEJA VLADE V RIMU
Pod predsedstvom Duceja so bili sprejeti važni sklepi gospodarskega, ilnančnega in socialnega značaja v zvezi z vojno
Rim, 8. maja s. Davi ob 10. se je pod predsedstvom Duceja sestal ministrski svet. Kot tajnik je posloval državni podtajnik pri predsedstvu ministrskega sveta.
Duce je obvestil ministrski svet, da se pripravlja ukrep glede ureditve finančnih vprašanj za državne nameščence v vojni dobi. Na prihodnji seji bodo že v razpravi zadevni predlogi, ki bodo upoštevali pogoje v državnem proračunu. Ukrepi bodo veljali od 1. julija t. 1. in bodo šli v breme proračuna za 1. 1943-44.
Ministrski svet je nato odobril naslednje ukrepe, razen onih iz rednega poslovanja:
Predsedništvo: Na predlog Duceja in predsednika vlade zakonski osnutek o ustanovitvi posebnih kolegijev za proučitev pritožb glede priznanja pokojninskih pravic zaradi invalidnosti ali smrti državljanov kot žrtev vojne. Ta zakonski osnutek ima namen, pospešiti postopek glede pritožb v korist onih državljanov, ki so bili pohabljeni, kakor tudi preostalih po onih, ki so umrli zaradi letalskih napadov, in sicer na ta način, da bodo ustanovljeni posebni kolegiji v prizadetih mestih samih, kjer bodo lahko izvršene čim hitreje vse potrebne ugotovitve in priznana prizadetim pravica do pokojnin.
Zunanje zadeve: Na predlog Duceja in zunanjega ministra so bili odobreni nekateri ukrepi različnega značaja.
Na predlog Duceja kot ministra za notranje zadeve: Osnutek ukrepa z novimi določbami za ureditev poslovanja v vojni v pristojnosti notranjega ministrstva. K tem ukrepom bodo v zvezi s sovražnimi letalskimi napadi na južne pokrajine izdana posebna navodila, ki bodo bolj prilagodila službo organov notranjega ministrstva trenutnemu vojnemu stanju, pri čemer je predvideno, da bo v teh krajih priznano svojstvo bojevnika vsem. ki bodo pri teh poslih zaposleni in bodo uživali tudi vse ugodnosti takega osebaj. Razen tega je bil odobren zakonski osnutek o ureditvi gospodarskega položaja zdravstvenih pomočnic, ki so v službi javnih ustanov. S tem ukrepom bo zboljšano stanje te zaslužne kategorije uslužbencev, ki so bili sedaj občutno na slabšem in manj v skladu z važnimi posli, ki jih mora to osebje opravljati.
Na predl°g ministra za italijansko Afriko: Zakonski osnutek, s katerim so bile prirejene in izpopolnjene določbe za čas vojne glede izredne uprave ustanov gospodarskega. značaja, ki so na delu v italijanski Afriki.
Na predlog ministra za pravosodje: Osnutek ukrepa, ki se nanaša na vzdrževanje praivice v krajih, ki so ogroženi od vojnih dogodkov. Da bi se zagotovilo nemoteno poslovanje sodišč, kjer bi lahko sovražnik izvršil letalske akcije, je dobil minister za pravosodje možnost, premestiti začasno sodne urade s sedanjih sedežev v primerih, kadar bi bilo njihovo poslovanje zaradi vojnih dogodkov hudo ovirano. S to premestitvijo in drugimi s tem zvezanimi ukrepi je lahko združena do določenih rokov tudi začasna ustavitev ali zakasnitev sodnega poslovanja. V zvezi s temi določbami lahko minister zsčasno ustavi razne v zakonu določene roke, ne glede na stanje spisov in listin, in sicer v skladu s prejšnjimi pooblastili iz 1. 1925.. kjer so bile izdane določbe
Ameriški napadi
na bolniške ladje
Rim, 8. maja. s. Italijanska vlada je zbrala dokaze, da so bili napadi ameriških letalcev proti bolniškim ladjam izvedeni samovoljno in s kršitvijo vseh vojnih zakonov. Iz zbranih dokazov je razvidno, da ni nobene možnosti pomote glede na okoliščine, v katerih so bilft ti napadli izvršeni. Iz njih je nasprotno popolnoma jasno razvidno, da je sovražnik spoznal ladje, ki jdh je napadel. Italijanska vlada je s posredovanjem švicarske vlade poslala vladi Zedinjenih držav ponovno odločne proteste zaradi takšnih nedopustnih kršitev načel haaške konvencije iz 1. 1907., ker predstavljajo zločin in žalijo vsako človeško vest.
Španski list'o junaštvu italijanske mornarice
Madrid, 8. maja & List »Alcazar« piše, da bodo ne glede na izid borbe ostale zapisane izredne zasluge italijanskih sil, ki so skupno z majhnim nemškim oddelkom do konca vzdržale svoje poslanstvo in vztrajale v triletni borbi v severni Afriki proti ogromnim rezervam angleškega imperija. Ker se bo borba proti Angliji morala odločiti na morju, ima Os v podmor-niškem orožju sredstvo za zmago, če bodo potopitve stalno prekašale izmero novih gradenj pri sovražnika Članek še zaključuje s pohvalo in priznanjem za vojno in prevozno mornarico Italije in pravi, da je bil ves napor Osi v Afriki izvedljiv samo zaradi junaškega samozatajevanja in ne-utrudljivega dela fašističnih mornarjev, ki so zmagovito izzivali angleško pomorsko silo. Isti list piše v razpravi o anglosaški zaščiti konvojev, da se je nova obrambna tehnika Angležev in Američanov pokazala nezadostno proti podmorniški akciji Osi, in zaključuje, da ta borba za zaveznike ne vodi k uspehu, ker bodo morali Anglosasi za zboljšanje svojih enot na morju žrtvovati brzino, medtem ko dela čas v korist Osi, tem bolj, ker podmor-niške gradnje v velikem prekašajo njiho-
za primer uničenja spisov in listin v kakor koli prizadetih krajih.
Zakonski osnutek s spremembami v ureditvi sodne službe, kolikor se nanaša na izpite državnih tožiteljev v zvezi s sedanjo vojno dobo, kakor tudi glede ugodnosti za sodne pripravnike, ki so služili Domovini v orožju. Ta osnutek določa med drugim tudi to, da bodo izpiti aa državne tožitelje razpisani po potrebi tudi v krajih izven sedeža višjih sodišč, predvsem v primerih, ee so kraji z višjimi sodišči izpostavljeni sovražnim letalskim napadom. V teh primerih minister za pravosodje ne more odrediti, da bi se izpiti opravljali neposredno pri ministrstvu, temveč v ratznih drugih krajih, da bi se na ta način preprečilo izredno veliko zbiranje oseb v Rimu v isti časovni dobi. V zvezi s temi ukrepi za preureditev sodne službe je dobil minister za pravosodje tudi možnost, da skliče izredne izpitne seje za državne tožitelje, določene sanno za priprav. nike-bojevnike, da se tako omogoči opravljanje izpitov v dobi, kadar bodo ti oproščeni vojaške službe, da se jim tako omogoči čim hitrejši prestop v poklicno delo.
Finance: Na predlog ministra za finance zakonski osnutek glede podelitve čina di-vizijskih in brigadnih generalov iz pomožne in rezervne službe Kr. finančne straže, nadalje zakonski osnutek glede sprememb v sedanji ureditvi za gojitev tobaka in zakonski osnutek z enotnim besedilom zakonodajnih določb glede izrednih davkov na večje dohodke in drugih administrativnih ukrepov.
Mornarica: Na predlog Duceja kot ministra za mornarico zakonski osnutek glede
ustanovitve čina »aiutante di battaglia« v mornarici.
Narodna vzgoja: Na predlog ministra za narodno vzgojo zakonski osnutek z določbami za postopno preuvrstitev šol v skladu s šolsko listina Po tem ukrepu bodo vse sedanje šole spremenjene v nove vrste šole, razen srednje šole, ki je bila ustanovljena z zakonom z dne 1. julija 1940 v duhu smernic »Šolske listine«, ki vsebuje navodila za vpis gojencev in uvedbo novih šolskih načrtov samo v prvih razredih vseh šol, ki bodo tako spremenjene, z veljavnostjo od pričetka prihodnjega šolskega leta. Šolsko razmerje gojencev v razredih, v katerih prihodnje leto ne bodo uvedeni načrti, ostane nespremenjeno. Po tem ukrepu bo imel minister za narodno vzgojo vse potrebne možnosti, da lahko delovanje šol prilagodi trenutnim potrebam.
Zakonski osnutek, ki ureja izvršitev zakona z dne 1. junija 1939 glede zaščite predmetov umetniškega in zgodovinskega pomena. S tem ukrepom bo v celoti izvršen prej omenjeni zakon, da se tako pospeši dovršitev zaščite mogočnega umetniškega in zgodovinskega premoženja naroda. V istem zakonskem osnutku je določena tudi ustanovitev narodnega tehničnega in industrijskega muzeja s sedežem v Milanu.
Javna dela: Na predlog ministra za javna dela zakonski osnutek, ki vsebuje nekatere podrobnejše določbe k zakonu o posvetovalnih organih za javna dela, predvsem glede sestave vrhovnega sveta za javna dela. Nadaljnji zakonski osnutek vsebuje določbe, da morajo fašistični zavodi za ljudske hiše pridržati del stanovanj za poškodovance in invalide iz vojn po letih 1915—1918. Ta ukrep je v skladu z nedavnimi željami Združenja vojnih poškodovancev in invalidov. S tem ukrepom je fašistična vlada znova dokazala svoje priznanje onim, ki so si pridobili narodne zasluge v zadnjih vojnah in ki so zaradi do-prinešenih žrtev najbolj potrebni ugodnosti, da se bodo z njihovo pomočjo zopet usposobili za delo.
Korporacije: Na predlog ministra za kor-poracije zakonski osnutek, ki daje zakonsko moč prepovedi, da bi bili Židje člani zakonito
priznanih sindikalnih organizacij. Zakonski osnutek, ki ureja geofizična raziskovanja, a katerih odobritev bo vselej pristojno ministrstvo za korporacije in jih bodo tudi nadzirali pristojni tehni.ni organi tega ministrstva. Ukrep stremi za tem ,da bodo ta dela čim bolj na znanstveni podlagi in bodo raziskovalci lahko opravljali svoja dela na podlagi zanes= Ijivih podatkov.
Ljudska kultura: Zakonski osnutek, kl vsebuje nove določbe glede dotoka in poletnega bivanja v vseh krajih Kraljevine. S tem ukrepom je načelno urejeno, kdo in s kakšnimi omejitvami bo lahko v letošnji, sezoni obiskal zdravilišča zaradi zdravljenja. Vsii ostali, ki bi se hoteli zaradi odmora za nekaj časa odstraniti iz svojega vsakdanjega bivališča- bodo mo»-rali imeti posebna pooblastila. To gibanje iz kraja v kraj bo urejeno tako. da ne bo povzro* čalo težav prebivalstvu iz krajev, ki so prizadeti po letalskih napadih in so objavljeni v posebnem seznamu notranjega ministrstva. Vsakdo kdor se namerava med 15. junijem in 30 septembrom t. 1. odstraniti v občino, kjer ni v evidenci zaradi prehrane in bo hotel ostati tamkaj nad 5 dni. bo moral predložiti kakor lani 20 dni pred odhodom občinskemu uradu z živilskimi nakaznicami poseben obrazec, ki ga bo prejel od tega urada. Od živilske nakaznice vsakogar, ki bo predložil tako izjavo, bo urad odvzel ustrezne bone za dobo odsotnosti in izdal prosilcu namestu nje posebno živilsko nakaznico, ki bo imela tudi veljavo za primer odhoda v zdravilišča, ki bodo posebej objavljena v seznamu tega ministrstva v sporazumu ■i ministrstvom za poljedelstvo in gozdove. Pooblastilo se bo dobilo samo tedaj, če bo prošnji za odstranitev iz kraja stalnega bivališča priloženo tudi nekolkovano zdravniško spričevalo, odobreno od uradnega občinskega zdravnika o potrebi zdravljenja. Skupno z bolnikom bo po zdravniški odredbi šel lahko z njim tudi spremljevalec. Pooblastila bodo brez nadaljnjega izdana nad 15 let starim otrokom., ki bi jih roditelj želel imeti med zdravljenjem pri »ebi. Vsa ta navodila veljajo za one. ki se bodo nastanili v hotelih, penzijonih in drugih gostiščih zdravilišča, s pripombo, da ne bodo mogli ostati tamkaj preko 15 dni. ne vštevši dneva prihod« in odhoda. V drugih krajih, ki ne bodo označeni v omenjenem seznamu, bodo gostje v hotelih. penzijonih in gostiščih lahko ostali največ 30 dni. Kdor bi odšel v lastno ali najeto hišo, ne bo omejen glede trajanja bivanja. Prav tako te omejitve ne veljajo za noseče ženske z otroki pod 15 let. Načelo je, da bodo tujci v zdraviliščih lahko ostali 15 dni. V drugih krajih pa 30 dni. pri čemer pa je dovoljeno prebiti v dveh krajih največ 30 dni, v neadra-viliških krajih onim. ki se odpovedo po prejetem pooblastilu bivanju v zdravilišču Ukree omenja nadalje tudi nekatere primere, za katere ni treba predlagati omenjene izjave, in s*= cer med drugim za bivanje v mestih z več kot 100.000 prbivalci. razen na področje Lida, mesta Rima ter mest Benetk in Livoma. Nadalje ni treba predlagati izjav pripadnikom Oborožene Sile, ki uživajo svoj dopust, kakor tudi ne onim. ki so se izselili iz krajev, prizadetih po letalskih napadih, v kolikor so izpolnili vse formalnosti, veljavne za njihovo bivanje drugod. Da ne bo v tujska-prometnih in zdraviliških krajih prevelikega navala, bo minister sa ljudsko kulturo sporazumno z notranjim ministrstvom določil največje število tujcev za posamezne hotele, penzijone in gostišča v vseh takih krajih, ki so običajno najbolj obiskom. Vsekakor bodo ljudje iz bombardiranih krajev tudi v tem primeru dobili potrebna stanovanja-
Vse te določbe, ki jih nalaga strogost vojnega časa. naj dajo razumeti, da je poletno bi« vanje v zdraviliščih in klimatičnih krajih v tem času utemeljeno samo iz zdravstvenih razlogov ali zaradi okrevanja. Kdor bo krM te določbe, bo kaznovan z globo od 1000 do 3000 Kr ter vrnjen v domačo občino lastniki stanovanja pa z zaporom cd 2 do 6 mesecev in z globo od od 2000 do 10.000 lir poleg zatvoritve obrata.
Seja ministrskega sveta ae je končala ob 13. Prihodnjič se bo ministrski sestal dne 19. junija.
Nemški protinapadi na vzhodu
Sovjetski napadi ob Kubanu ponovno odbiti — 72 ruskih
letal sestreljenih
Iz Hitlerjevega glavnega stana, 9. maja. Vrhovno poveljništvo nemške vojske ie objavilo danes naslednje poročilo:
Ob kubanskem mostišču je sovražnik nadaljeval svoje napade. V obrambnih bojih so naše čete sovjetskim četam ponovno prizadele velike krvave izgube in uničile številne oklopne vozove.
V	krajevnih bojih severno od Lisičanska in južno od Orla je bil sovražnik v protinapadih vržen nazaj kljub trdovratnemu odporu.
Letalstvo je z močnimi kilami podpiralo boje na kubanskem področju ter nadaljevalo podnevi in ponoči obstreljevanje sovražnega železniškega prometa. Včeraj je bilo ob '6 lastnih izgubah uničeiffii 72 sovjetskih letal.
Na Črnem morja so potopile lahke nemške obviožene sile v močno zavarovanih konvojih 4 manjše eretr s skupno 1800 tonami. Lastne enete kljub močni sovražni obrambi niso utrj^ele nobenih izgub niti poškodb.
V	Tunisu so nemške-italijanske čete tudi včeraj nudile sovražniku, ki je napadal z vseh strani s mnogo močnejšimi sUami, junaški odpor. Na prostora južno od Biaer-te drži več bojnih skupin svoje postojank« v zglednem Izpolnjevanju dolžnosti do zadnjega nahoia- Efl tuiflh i^mlVtfh hflriiab M
se naše v Tunisu se boreče čete skladno z danimi povelji umaknile na postojanke ju-žnovzhodno od mesta. Močni sovražnikovi napadi na nove postojanke in na južni odsek tuniške fronte so se izjalovili ob odločnem odporu nemško-italijMMkih branilcev. Uničeni so bili številni ofctopni vozovi te sovražniku prizadete občutne izgube.
Pri ščitenju tuniškega obalnega ozemlja so sestrelili nemški in italijanski lovci ter protiletalsko topništvo 27 sovražnih letal. Izgubljeni so bili 3 lastni lovci.
Nemška bojna letala ao odvrgla v jutranjih urah 8. maja bombe težkega kalibra na cflje v jugovzhodni Angliji.
Hode sovjetske izgube
Berlin, 8. maja. s. V izpopolnitev včerajšnjega vojnega poročila nemškega Vrhovnega poveljništva »o se zvedele v pooblaščenih krogih še naslednje podobnosti:
V vzhodnem delu kubanskega mostišča so boljševiki včeraj razširili svojo napadalno fronto. Nemške čete so v hudih borbah moža proti možu in v zmagovitih protinapadih zavrnile vse ofenzivne sunka močnih sovražnih oddelkov. Razen Številnih ujetnikov so sovjetske čete izgubile tudi 30 oklepnih voz, tako da ae je skupno število teh vozil, uničenih v tem de hi fronte, ppva-čafe K	,
Proslava dneva Vojske in Imperija
Veličastne svečanosti v LJubljani ob navzočnosti ministra Eksc. Dina
Perrone Compagni
Ljubljana, 9. maja
Ljubljana je dostojno proslavila današnji praznik. Vse mesto je bilo v slavnostnem razpoloženju. Na poslopjih so vihrale v pomladnem vetru državne zastave z liktorski-mi znaki, v izložbenih oknih pa so bale nameščene Kraljeve in Ducejeve slike. Posebno pozornost so zbujale praznično okrašene palače na Cesti 3. maja. V naše mesto je prispel včeraj opoldne državni minister Eksc. Dino Perrone Compagni, ki ga je Stranka določila, da proslavi v Ljubljani Dan vojske in imperija.
Na vojaškem pokopališču
Davi ob 8. so prispeli na vojaško pokopališče pri Šv. Križu visoki gostje. Eksc. Dino Perrone Compagni, ki so ga spremljali Eksc. Visoki komisar. Zvezni tajnik Orlan-dini, general Ruggero, ki je zestopal poveljnika' Armijskega zbora. Eksc. Pilctti, general Maggiore Perni, general Fava. mestni župan Rupnik, pokrajinska zaupnica ženskih fašijev De Vecchijeva in drugi odlič-niki, je odšel pred spomenik umrlim itafli-janskim vojakom
Prisotni sta bili tudi materi padlih juna-ših borcev V. nninija in Zappule. Ob poti med grobovi vojakov so stale fašistične žene s šopki krvavordečib nagljev, pred obeliskom pa je bila postavljena častna četa slpskih lovcev z zastavo artiljerije in godbo. Ob obelisku sta bili tudi častni straži Kr. karabinjerjev in zastopnikov Borbenih fašijev.
Ko so prispeli visoki gostje pred spomenik, so se z molkom in rimskim pozdravom poklonili padlim vojakom, ki so dali svoja življenja za Domovino. Zatem so položili na vznožje spomenika vence Eksc. Dino Perrone, Visoki komisar Eksc. Grazioli in Zvezni tajnik Orlando Orlsndini. Po položitvi vencev pred oltar, ki je bil nameščen ob vznožju obeliska, je imel vojaški duhovnik mašo zadušnico, med katero so fašistične žene polagale cvetke na grobove vojakov Po m:ši so obšli odličniki vojaške grobove, nato se pa poklonili še pred kostnico slovenskih fantov spominu Slovencev, padlih v prejšnji vojni. Ko je bila ta pietetna svečanost končana, so se najvišji predstavniki odpeljali s pokopališča pri Sv. Križu zopet nazaj v mesto in se ustavili na cesti Soške divizije.
Otvoritev vojaškega naselja
Prispeli so ob 9. dopoldne pred novozgrajena poslopji vojaškega naselja Eksc. Perrone, Eksc. Visoki komisar Grazioli, Zvezni tajnik in ostali odličniki. Poslopja te vojaške naselbine ob cesti Soške divizije, ki je dolga 54 m in je veljala skoro poldrug milijon lir, so bila zgrajena po načrtih, ki jih je izvišil dr. ing. Carra. V teh stavbah so prostrane spalnice, obednica in trgovina, v kateri dobe vojaki najrazličnejše potrebščine. V eni teh stavb je tudi prostrana kinematografska dvorana, ki ima 300 sedežev. Nad vhodnimi vrati so napisane Mussolini jeve besede: »Kdor omahuje v borbi, pade.«
Na dvorišču pri vhodu v vojaško naselje je bila postavljena častna četa letalcev, ki je strumno pozdravila došle goste. Vojaški duhovnik je blagoslovil poslopje, nakar je Eksc. Perrone otvoril vojaško naselje. Zatem so si odličniki ogledali novozgrajene sSaivbe. Eksc. Dino Perrone si je z največjim zanimanjem ogledoval stavbe, po katerih je visokega gosta vodil Zvezni tajnik.
V vojašnici Princa Piemontskega
Gostje so se dalje časa zadržali v vojaškem naselju, nato pa so odšli v vojašnico Princa Piemontskega.
Ob vhodu v vojašnico je goste pozdravila častna četa, nakar so se podali odličniki na prostrano dvorišče vojašnice, na katerem so bile razvrščene črte alpskih lovcev, črnih srajc in protikomunistične milice. Poslopje vojašnice je bilo okrašeno z državnimi zastavami. Tu sta se pridružila visokim gostom še Eksc. Pilotti, predsednik apela-cijskega sodišča, ter comm. dr. David. Visoki gostje so nato pregledali razvrščene čete vojakov. General Maggiore Perni je pozval odlikovane vojake, ki so se razvrstili pred Eksc. Perronijem, ki jim je čestital k njihovemu uspehu v borbi za Domovino. Enega izmed teh vojakov je objel in ga poljubil. Zatem je Eksc. Perrone izročil generalu Perniju velik zavoj cigaret kot dar Podpornega urada Zveznega poveljništva vojakom.
Na sedežu Dopolavora
Iz vojašnice so visoki gostje odšli v Dopolavoro ODoroženih sil na Taboru. Prostrana dvorana je bila svečano okrašena z državnimi zastavami in liktorskimi znaki, nad c čirom pa sta bili sliki Kralja in Duceja. V dvorani so bile razvrščene čete alpskih lovcev z godbo, čete črnih srajc in četa predstavnikov Borbenega fašija. Ob četi Črnih srajc so stali zastavonoše, ki so nosili prapore Borbenih fašijev iz Ljubljane, Črnomlja, Kočevja, Trebnja, Logatca in pomožnega središča v Novem mestu. Visoki gostje 30 se podali na okrašeni oder, kjer so se jim pridružili tudi Poveljnik XI. armijskega zbora Eksc. Gambara, nadalje hrvatski konzul in zastopstvo nemškega konzulata.
Oo strani najvišjih predstavnikov sta stali častni četi Borbenega fašija in črnih srajc. Zvezni podtajnik Capurso je pozdravil Eksc. Perronija,, ki je nato odredil pozdrav Kralju Cesarju in Duceju. Zatem je počastil spomin padlih fašistov Arielle Rea, Žita, Sanguinija in ostalih, ki so na tej zemlji dali svoja življenja za Italijo. Vojaški duhovnik je blagoslovil prapor Zveze borbenih fašijev, ki ga je Eksc. Perrone izročil Zveznemu tajniku. Eksc.. Perrone je zatem nagovoril navzoče in jih opozoril na najvišjo žrtev, ki jo mora dati vsakdo za Domovino. Spomnil se je vseh tistih, ki so junaško padli v borbi, in je izrazil občudovanje vsem, ki častno zastopajo svojo domovino v junaški borbi proti sovražnikom. Naglasil je, da italijanski narod stalno spremlja in vedno misli na svoje sinove, ki se bore daleč od svojih domov v imenu Rima, ker so Italijani od Boga poslani, da širijo v svetu civilizacijo.
Nagovor Eksc. Perroneja so prisotni sprejeli z velikim navdušenjem.
Zatem se je Zvezni tajnik zahvalil Eksc. Perroneju za prapor, ki ga je poklonil Zvezi borbenih fašijev. Prisegel je, da bo ta prapor simbol njihove borbe, s katero morajo nadaljevati začeto kristalno čisto borbo vseh tistih, ki stoje daleč od svojih domov na sovražni zemlji ter se bore za Italijo kot nasledniki onih, ki so dali svoja življenja za Domovino.
Eksc. Perrone in Zvezni tajnik sta poljubila prapor in ga izročila zastavonoši. Eksc. Perrone je nagovoril gospo Vanninijevo, ka- j tere sin je padel na tej zemlji, in poveli-čeval njeno veliko žrtev. Zatem je izročil i Eksc. Perrone skvadristične izkaznice vsem fašistom, ki sodelujejo pod poveljstvom tov. Cungija in Petronija pri straženju ljubljanske mestne meje. Svečanost je bila s tem končana.
Visoki gostje so odšli pred poslopje, kjer je bil mimohod častnih čet s standartami.
Drugi obiski
Zatem so se odpeljali odličniki na sedež Ljubljanskega fašija, kjer je tajnik tov. Cungi predstavil svoje sodelavce, in na se-
dež GUFa, kjer so jih sprejeli s pesmijo
vseučiliščniki pod orožjem.
Odtod so se odpeljali odličniki v poslopje Delavske zbornice, kjer so bile delovne tekme. Eksc. Perrone je čestital nagrajenim in si je ogledal delo, ki so ga opravile tekmovalke.
Nato so odšli gostje v šelenburgovo ulico v Združenje industrijcev in obrtnikov, kjer so bile prav tako delovne tekme iz frizerske stroke. Tudi tu so se gostje z zanimanjem ogledali delo naših obrtnikov, nakar so odšli mimo razvrščenih oddelkov črnih srajc in GILLa, kjer je bilo zbranih 1500 članov, vzdolž Ulice 3. maja. Spremljal je visoke dostojanstvenike in generale pri tem pregledu mladinskih organizacij italijanske Sloveniije podpoveljnik Cossani. Dostojanstveniki so izrazili svoje zadovoljstvo in pohvalo. Obiskali so nato sedež GILLa, kjer so se kratko pomudilL
Zatem so odšli v operno gledališče, kjer je imel Ekscc. Perrone Compagni govor, o katerem bomo še podrobneje poročali v jutrišnji izdaji.
Junaška obramba osovinskih sil
pred sovražno premočjo v Tunisu
Rim, 8. maja. s. še enkrat so bile naše čete potem, ko so se borile preko vseh mej možnosti, prisiljene, cia so skrajšale fronto in zapustile mesta, ki je ne samo od dane3 drago italijanskemu srcu. Bizerta in Tunis sta padla po junaškem odporu zavoljo velikanske sovražne premoči v vojaštvu m zlasti v orožju. Bitka v Tunisu je zvezana neposredno z bitko za Libijo ki je dospela do svojega konca 23. januarja, po 32 mesecih trdih dogodkov, v katerih sta se izmenoma izkazala vrlina m pogum osnih sil pred angleško premočjo v moštvu in orežju. Ko so se pred šestimi meseci an-gleško-ameriške divizije izkrcale v Francoski severni Afriki, so strategi tako zva-nih zavezniških narodov izrekli prenagljeno sodbo, da je velikanska borba v Afriki. Menili so dejansko, da je samo vprašanje nekoliko dni, da se italijansko-nemške čete odstranijo iz Libije, ki naj bi jo v najkrajšem času strle angleška 8. armada in sile iz Alžira. Vodje Osi niso spregledali resnosti trenutka in so odgovorili z orožjem v dveh smereh, v Franciji in na Korziki z defenzivnim namenom, in na tuniški obali z namenom, da bi zadržali sovražnikovo akcijo. Potrebno je bik}, da bi se cbe akciji razvijali v intlmnj povezanosti; manever v Tunisu naj bi dal vojakom Osi potrebnega časa, da bi se Evropa spremenila v neza-vzetno trdnjavo. Vsak dan, ki bi ga pridobili, je pomenil ena vrata več, ki so se zaprla možni invaziji, a vsak mesec časa je pomenil en strelski jarek več na obalah celine. Zaradi junaškega odpora italijansko-nemških čet v Libiji in Tunisu so angleški in ameriški upi v bliskovito zmago kaj kmalu zatonili in začelo se je to, kar bi lahko imenovali afriško bitko za čas. Po ostrih borbah so naše vojske zadale nasprotniku krvave izgube in so ga prisilile k dolgim odmorom, da bi obnovil svoje težko preizkušene edinice. Nato so se razvnemale no-
ve bitke, ki so še enkrat poškodovale sovražnikov bojni stroj in zahtevale novega časa za končno akcijo.
Pomlad, ki ni prinesla sadov o kakršnih so sanjali Angleži in Američani, je našla Montgo-meryjeve čete v južnem Tunisu, Eisenhowrove na umiku za zapadnimi gorskimi prelazi. Medtem so se v evropski trdnjavi francoska utrdba ter sprednje osamljene postojanke v Italiji in na Balkanu preurejale za vojno in dovrševale svojo organizacijo. Obramba tuniškega o-zem» lja s strani italijanskih in nemških vojakov je bila enaka najsijajnejšim zgledom v zgodovini, če jih ni celo prekosila, kakor je moral priznati sovražnik sam. Lahko rečemo da se je vsaka ped zemlje na skrajnem afriškem bastio-nu posvetila z našo krvjo in da ni bilo položaja ali strelskega jarka, kjer bi sovražmk ne bil prisiljen žrtvovati svojih čet v ognju naše obrambe, kjer pa se je ogenj ustavil zaradi pomanjkanja streliva, so imeli zadnjo besedo bajoneti in rečne bombe. Samo preveliko nesorazmerje med napadajočimi silami in onimi, ki so se branili, je moglo zadnje uničiti. Če pomislimo, da je bilo razmerje med oklopnimi vozovi Osi in Anglosasov kaker 1:12, razmerje motornih vozil pa kakor 1:7, lahko precenimo v vsej njegovi veličini junaštvo branilcev, ki jih je neprekinjeno napadalo sovražno, prav tako številčno premočno letalstvo. Navzlic prodoru Anglosasov na severnem bojišču, se pri* pravljajo vojaki naše J. armade, ki so po treh velikih bitkah ustavili angleško 8. armado na postojankah južne fronte, kakor tudi vojaki ( nemške armade, da bi nudili mogočnemu so- ' vražniku zadnji junaški odpor. Ukaz veli: Vzdržati! Italijani in Nemci stoje z ramo ob rami, težko preizkušeni, toda navzlic temu odločeni, da branijo še zadnje pedi. To so zadnje skale, ki izvršujejo do konca svojo vzvišeno dolžnost. Čast našim junaškim tovarišem, ki se bijejo pozabljajoč na same sebe, z očmi uprtimi v fisio Afriko, v katero se bodo vrnili!
»Prima linea«
V soboto je izšla nova številka tednika Zveze bojevniških fašijev, ki je to pot posvečena predvsem vojakom in je izšla tudi v povečani obliki. Vsebina te številke je prav zaradi tega še posebno pestra in zanimiva.
Na uvodnem mestu so v vidni obliki objavljene klene besede Duceja, ki jih je spregovoril dne 5. t m. z balkona Beneške palače, potem pa je najlepši prostor posvečen izvajanjem Tajnika stranke Eksc. Scorze, ki jih je imel na zadnjem sestanku fašističnih hierarhov v Rimu. Med ostalo vsebino, ki je, kakor že rečeno, prikrojena predvsem za pripadnike Oborožene sile, je nanizanih cela vrsta kratkih sestavkov o trenutno najbolj perečih vprašanjih. Tako piše Luigi Licitra o Italiji in Afriki, Francesco di Martino o največji žrtvi za domovino, Ernesto Capurso o Argonavtih Kvarnera, Enzo Catal-di o zimi na Hrvatskem. Luigi Vita Lom-bardo o starih in novih narodih v Evropi, Euro Orciani o herojih morja, Oreste Ca-sabuoni o straži na fronti, Carlo Pedroli o doživljajih skvadristov bataljona »Nizze« v borbah proti upornikom itd. Kakor v vsaki številki, je tudi v tej zaključek lista posvečen delu v Zvezi. Med poročili čita-mo obširno o proslavi druge obletnice ustanovitve Ljubljanske pokrajine in udeležbi številnega članstva pri vseh mogočnih proslavah na dan 3. maja. Številka je tudi to pot bogato ilustrirana, je pa uvrščena v njej tudi nekaj zabavnega čtiva.
Prodaja blokiranega blaga
Opaža se, da je v izložbah raznih trgovin razstavljenih z označbo cene mnogo produktov, kakor n. pr. likerji, parfemi, stekleni izdelki, keramika, usnjeni izdelki itd., katerih prodaja je sedaj blokirana. Razstavljanje takih predmetov, katerim so pristavlje-nd listki z označbo cene, daje videz, ki ne odgovarja dejanskemu stanju, in zapeljuje v zmote, vabeč na eni strani konzumente. ki ne poznajo dobro predpisov, k nakupu in zapeljujoč na drugi strani .trgovce k prodaji.
Da se to prepreči, se odreja, da je treba k vsakršnemu blagu, čegar prodaja občinstvu je prepovedana in ki je razstavljeno zunaj ali znotraj trgovine, pristaviti poleg cene tudi listek z označbo »pod zaporo — ni v prodaji.«
Opozarja se, da zadenejo prodajalce, ki se ne bodo držali gornje določbe, sankcije, ki so določene v naredbi z dne 26. januarja 1942-XX, štev. 8
Nedeljska kronika
Ljubljana, 9. maja V vremenskem pogledu današnja nedelja ni bila najidealnejša, vendar smo se z njo kar zadovoljili. Jutranja temperatura je bila 10.60 c, čez dan pa se ozračje
ogreje do 17 C«. Barometer se je nekoliko
dvignil. Nebo pa je še vedno zamreženo in
nam obeta novo močo, kakor da je doslej še ni bilo zadosti. Prireditve so bile zelo dobro obiskane, zlasti umetniške manifestacije. Vavpotičeva razstava je zlasti dopoldne privabila številno občinstvo. Gledališče je bilo pri vseh predstavah v soboto in nedeljo dobro zasedeno.
IZŠEL JE
drugi del slovitega romana
»Deževje je prišlo"
Oni naročniki »Dabre knjige«, ki knjige sami dvigajo v upravi naših listov, lahko takoj pridejo ali pošljejo tudi po novo knjigo. Ostalim ce te dni dostavlja na dom.
V podrobni prodaji se dobi knjiga v vseh knjigarnah ali v naši upravi v Narcdni tiskarni. Broširan izvod velja 13 lir, vezan in na boljšem papirju tiskan pa 28 lir.
Oba dela romana »Deževje je prišlo« lahko dobite po znižani ceni, s tem, da se naročite na zbirko »Dobro knjigo«. Naročniki za nazaj pa se seveda sprejemajo le tako dolgo, dokler je na razpolago še kaj izvodov prvega dela romana.
Sps^isfa št&ferska
Učiteljsko zborovanje. Pretekli torek je bil v Narvik-ivi glavni šo.i v Mariboru velik; tč teljski zbor. ki ga e vodil okrožni šclski svetnik Petz. Najprej je vodja mladine kot zastopnik nemške mladeži v okviru Hrimatbunda poročal učiteljstvu o načrtih mladine. Jurrja bo kulturna razstava nemške mladine, ki bo nudila pregled mladinskega dela v zadnjih dveh letih. Nato je predava! študijski svetn;k Fahrenhorst, poverjenik za telesno vzgojo v mariborskem okrožju. Vodja druge deške glavne šele v Mariboru rektor Karel Hutter je razlagal vzgojne naloge glavne (meščanske) šole. šolski svetnik Petz ]3 slednjič dal navodila za bodočnost in je pozval učiteljstvo, naj vztrajno pomaga pri izgradnji Spodnjega štajerskega.
Za nov kataster, šef civilne uprave na Spodnjem štajerskem izvršuje le*os po sporazumu z državnim statističnim uradom pregled uporabe zemljišča na Spodnjem štajerskem. Imenoval je osrednjo komisijo ter sedem okrožnih Komisij, r.a-dalje krajevne komisije in za vsako ka-tastralno občino še posebno podkomisijo. Glavni poverjenik za to nalogo j? deželni svetnik dr. Engelhardt, v vsakem okrožju pa vodi delo deželni svetnik in po občinah župani, štajerski Heimatbund je v teh komisijah zastopan po okrožnih in krajev.ih ved jih
ŠPORT
Medšolske športne igre
Razprava senata o vojnem proračunu
Rim, 8. maja. s. Senatu so predložili poročila o vojnem proračunu senator Giuria, za mornarico senator Giuseppe Rota, z% letalstvo senator Cristoforo Ferrari, za vojno proizvodnjo senator Castelli.
Senator Giuria je podal pregled vojaških dogodkov v preteklem letu, srečnih in neugodnih, veselih in žalostnih dogodkov, ki so pa bili vsi slavni za naše vojake. Nat'_> je ilustriral sedanji položaj, ki ga označuje skrajni odpor naših čet v Tunisu, in ki nam dovoljuje gledati z zaupanjem v bodočnost, zlasti, če se upoštevajo uspehi proti sovražnemu pomorskemu prometu, ki postajajo vsak dan učinkovitejši, in če se upošteva znatni prispevek Japonske vojni Osi.
Ko je nato očrtal osebnosti in naloge najvišjih poveljnikov vojske in delavnost vojnega ministrstva, je c-menil, kako se je v Italiji izvedla mobilizacija, kako so se sestavile nove edinice in preoblikovale druge.
Nato je podal pregled značilnosti sedanje vojne, ki je pod globokim vplivom tehničnega 'napredka in mehanizacije, zlasti glede na oklopne in motorizirane čete, na gibljivo topništvo in razne ženijske edinice. Nato je govoril o prehodnih postavkah in menil, da imajo samo hipotetsko vrednost, ker predpostavljajo položaj v mirovnem stanju. Izrazil je tudi svoje prepričanje, da bomo videli Italijo zmagoslavno korakati proti njenim visokim ciljem.
Senator Giuseppe Rota je podal pregled postavk v mornariškem proračunu in ilustriral uspešno delo, ki je bilo izvršeno s pomorskimi in mehaničnimi gradnjami, ^ z oborožitvijo na morju in na kopnem, delo, ki je bilo tvegano zaradi pomanjkanja surovin in specializiranih delovnih sil. Podčrtal je tudi znaten napredek pri reševanju kontingentnih vprašanj. Podal je pregled najvažnejših pomorskih spopadov v Sredozemlju od začetka vojne in dokazal, da je italijanskemu brodovju vsakokrat v spopadu s sovražnimi silami uspelo preprečiti, da bi dosegle svoje cilje, in jim je povzročilo zelo težke izgube.
Ko se je nato spomnil junaške in sedaj že legendarne delavnosti napadalnih oddelkov mornarice in enako junaških nastopov pedmorniškega orožja na Atlantiku in Sredozemskem morju ter tihega in pogumnega dela trgovske mornarice, je govornik zaključil z zatrdilom, da zasluži najvišje priznanje točno in zadovoljivo delo naših mornarjev, od poveljnikov do posadk, ki občutijo vsi svetost te borbe za nadvlado našega morja, in je končno izrazil svoje popolno prepričanje, da bo blesteča zmaga ovenčala napore vseh bojevnikov, ki pod poveljstvom Duceja in v imenu ljubljenega Vladarja mirno tvegajo največje napore in smrt.
Senator Cristofero Ferrari je nato naslovil ponesen pozdrav vojakom zraka, ki so padli za domovino, in onim, ki se zanjo še' borijo, ter je podal poročilo o raznih
postavkah proračuna za aeronavtiko. Očrtal jih je tako s finančnega kakor s tehničnega stališča. Poudaril je navdušenost in borbenega duha osebja Kr. aeronavtike ter zagon, s katerim je odgovorilo osebje v rezervi. Nato je omenil najvažnejše spremembe, ki so bile izvršene v preteklem letu v aeronavtskih pravilnikih in ki stremijo vse po izpopolnitvi discipline ter raznih del letalskega orožja. Izvršeno je bilo veliko delo in dosegel se je znaten napredek na raznih delovnih področjih tako glede materijala kakor brzojavnih komunikacij, civilnega letalstva in letalskih šol, potem, ko je očrtal pobude, s katerimi so bile izvršene proučevalne raziskave in preizkušnje. Domači motorni industriji, je izjavil, v tem pogledu ni treba ničesar zavidati podobnim in mogočnim tujim organizacijam. Ko je omenil delo, ki je bilo izvršeno na področju avtarkije in glede raznih vprašanj, ki so v zvezi z uporabo aviacije v vojni, je govornik zaključil z besedami, da je bilo delovanje letalskega orožja tudi v 1. 1912 tečno in uspešno, pogosto iežko, a vedno slavno.
Senator Castelli je opozoril nato, kako se je spričo velike važnosti, ki jo ima v moderni vojni proizvodnja, že od etiopskega konflikta dalje podredila narodna proizvodnja v Italiji vojnim smotrom z ustanovitvijo posebnega komisarijata. Ko so se na mednarodnem obzorju že kazali prvi znaki velikega spopada, sta se ustanovili državno podtajništvo in nato ministrstvo za proizvodnjo.
Ko je ilustriral vsestranske naloge, ki so bile postavljene novemu organizmu, in na kratko omenil njegov notranji ustroj, je pokazal, kakšno porast smo dosegli s transformacijo naprav civilne industrije in spretno koordinacijo tehničnih, vojaških in industrijskih organov v skupno delo. Vsa vprašanja, ki jih je zastavljala koordinacija so bila rešena s primernimi odredbami, ki so preprečile podvojitev funkcij in hierarhičnih odvisnosti. Ministrstvo ni moglo ostati brezbrižno glede vprašanj, ki se tičejo prevozov in nadzorovanja cen, kakor tudi morda še važnejših vprašanj glede discipliniranja delovnih moči. Primerne in dobro premišljene zakonske odredbe so mu dale pripomočke, s katerimi lahko rešuje te svoje funkcije'. Govornik je zaključil svoje poročilo z mislijo na junaške bojevnike vojske v sprednji črti, kakor tudi na tiste bojevnike, ki opravljajo v tovarnah in delavnicah vsakdanje težko delo v smrtni nevarnosti pred sovražnimi letalskimi napadi in v junaškem molku ter oblikujejo talko z rokami in s srcem orožje za zmago.
Naročite se na romane DOBRE KNJIGE
Zaključek turnirja v odbojki ob udeležbi skoraj 30 skupin raznih ljubljanskih
zavo dov
Ljubljana, 8. maja. Na zadnjem, 9. dnevu medšolskega turnirja v odbojki v okviru mladinskih športnih iger, ki je bil 30. apnla, so bile odigrane samo tri tekme. V skupini A (moški) je I. moška realna gimnazija premagala srednjo tehnično šolo 10:5,10:2, v skupini B (moški) je I. moška realna gimnazija premagala II. moško realno gimnazijo 10:6.10:6, v skupini D (ženske) pa je I. ženska realna gimnazija premagala klasično gimnazijo 11:9,10:6.
Turnir je bil tako zaključen, Končaia ocena je naslednja: Skupina A (moški);
1.	H. moška realna gimnazija 300 točk,
2.	Srednja tehnična šola	270 točk,
3.	I. moška realna gimnazija 225 točk,
4.	Klasična gimnazija	225 točk,
5.	Učiteljišče	150 točk,
6.	m. meška realna gimnazija 150 toč .k,
7.	IV. moška realna gimnazija 150 točk,
8.	Trgovska akademija	90 točk. Skupina B (moški):
1.	I. moška realna gimnazija 300 točk,
2.	n. moška realna gimnazija 270 točk,
3.	IV. meška realna gimnazija 240 točk,
4.	I. mešana meščanska šola 195 točk,
5.	Klasična gimnazija	195 točk,
6.	m. moška realna gimnazija 150 točk,
7.	II. moška meščanska šola 120 točk.
8.	H. mešana meščanska šola 90 točk,
9.	II. mešana meščanska šola 60 točk, 10. I. moška meščanska šola 30 točk.
Skupina C (ženske):
1.	Dvoletna trgovska šola	300 točk,
2.	Učiteljišče	270 točk,
3.	I. ženska realna gimnazija 240 točk,
4.	Trgovska akademija	210 točk,
5.	II. ženska realna gimnazija 180 točk,
6.	Obrtna šola	150 točk. Skupina D (ženske):
1.	I. ženska realna gimnazija 300 točk,
2.	Klasična gimnazija	270 točk,
3.	I. mešana meščanska šola 240 točk,
4.	II. ženska realna gimnazija 210 točk,
5.	I. ženska meščanska šola 180 točk,
6.	II. ženska meščanska šola 135 točk,
7.	II. mešana meščanska šola 135 točk,
8.	III. mešana meščanska šola 90 točk. Prvenstvo »Mladinskih iger« v odbojki
za šolsko leto 1942-1943 so si priborila na podlagi gornjih izidov naslednja moštva:
Skupina A (moški) II. moška real. gim. Skup*na B (moški) I. moška realna g'm. Skupina C (ženske) Dvoletna trgov. žola. Skupina D (ženske) I. ženska realna gim.
GLEDALIŠČE
DRAMA
Ponedeljek, 10. maja: Zaprto. Torek, 11. maja, ob 18.: Jorijeva hči. Premiera. Red Premi erski. Tridejanska pastirska tragedija Gabriela D' Annunzija: »Jorijeva hči«, bo imela svojo prvo uprizoritev na našem odru v torek za red Premierski. Konflikt, ki je zapopa-den v tej igri, je konflikt ljudske duše in njenih hotenj, ki so jim kot jez nasproti postavljeni religija, mistika in tradicija. Veličina žrtve iz velike ljubezni je višek te drame Režiser: Milan Skrbinšek.
OPERA
Ponedeljek, 10. maja: Zaprto. Torek, 11. maja: Zajprto. Sreda, 13. maja, ob 18: Madame Butterfly. Red Sreda
Radio Ljubljana
PONEDELJEK, 10. MAJA 194S-XXI.
7.30: Pesmi in napevi. 8.00: Napoved ča-aa. — Poročila v italijanščini. 12.20: Plošče. 12.30: Poročila v slovenščini. 12.45: Operetna glasba. 13.00: Napoved časa. — Poročila v italijanščini. 13.10: Poročila Vrhovnega Poveljstva Oboroženih Sil v slovenščini. 13.12: Klasični orkester vodi dirigent Pe-tralia. 14.00: Poročila v italijanščini. 14.10: Koncert Radijskega orkestra vodi dirigent D. M. Sijanec. — Glasba za godalni orkester. 14.45: Pisana glasba. 15.00: Poročila v slovenščini. 17.00: Napoved časa. — Poročila v italijanščini. 17.15: Simfonična glasba. 17.35: Pisana glasba. 19.00: »Govorimo italijansko« — poučuje prof. dr. Stanko Le-ben. 19.30; Poročila v slovenščini. 19.45: Politični komenetar v slovenščini. 20.00: Napoved časa. — Poročila v italijanščini. 20.20: Simfonični koncert vodi dirigent Elto Selvaggi. 21.30: Predavana j« v slovenščini. 21.40: Orkester »Armonia« vodi dirigent Segurini. 22.15: Klesični orkester vodi dirigent Mamo. 22.45: Poročila v italijanščini.
Maksimalni cenik
Maksimalni cenik štev. 9, ki velja po naredbi Visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino od 10. aprila t. 1. naprej, določa za rr.estno občino ljubljansko naslednje ce ne na drobno (z všteto trošarino):
1.	Kruh iz enotne moke v kosih do 400 g 2.30 lire, v kosih od 400 do 1.000 g 2.20 lire; testenine iz enotne mrke 3.90 lire za kg; enotna pšenična moka 2.70 lire; enotna koruzna moka 2.20 lire; riž navadni 2.70 lire; fižol 6 lir za kg.
2.	Jedilno olje (olivno) 14.70 lire za liter; surovo maslo 28.40 lire za kg; slanina so-Ijena 19 lir za kg; mast 17 lir za kg.
3.	Kis, 4% vinski 6.35 lire za liter.
4.	Mleko 2.50 lire za liter; kondenzirano mleko v dozah po 880 g 15.90 lire za dozo, v dozah po 385 g 7.55 lire za dozo.
5.	Sladkor: sladkorna sipa 8.25 lire za kg, v kockah 8.35 lire.
6.	Mehka drva, razžagana. franko skladišče trgovca v Ljubljani 33.60 lire za stot; mehki roblanci (žamanje), približno 1 m dolgi, franko mestno skladišče 40 lir za stot; trda razžagana drva 40 lir za stot; enotno mil«, ki vsebuje 23—27% kisline, 4.10 lire za kg.
Objave
— Ponovno opozarjamo na nocojšnji koncert slavnega pianista Carla Vidussa. Umetnik je eden največjih pianistov sedanje dobe in bo njegov koncert prav gotovo izreden umetniški dogodek. Program je tako izvrsten, da mora navdušiti vsakega prijatelja klavirske igre. Najprej bo zaigral umetnik Beethovnovo Sonato op. 10, nato 6 Etudes, ki jih je napisal skladatelj Ferrari Trecate; v drugem delu koncerta pa bo izvajanih po 12 Etudes iz Chopinovega opusa 10 in 25. Nocojšnji koncert je tretji Vidussov nastop v Ljubljani. Oba njegova koncerta sta bila velika umetniška praznika v našem mestu. Koncert bo drevi ob 19. v veliki filharmonični dvorani. Predprodaja vstopnic v knjigarni Glasbene Matice.

Izgubljeni v puščavi
Iz zapiskov Slovenca, ki je služil v francoski tujski legiji
Bili smo na peti k oazi Dehner.
Sto in sedemdeset milj severovzhodno od našega cilja nas je zajela noč. Razprostrli smo šotore, zakurili ognje in polegli v pesek. Bili smo trudni in izmučeni. Za nami je bila pot, polna velikih in ne-zaslutenih grozot, še spomin nanjo je bil mučen in neprijeten.
Hodili smo šest tednov. Dva tedna v krogu. Bili smo izpiti od sonca. Obnemogli. žejni. Obupani.
Nihče ne ve, kaj je to. V glavi smo čutili silno bolečino. Naše misli so bile trudne in lene. Težke so bile. Tlačile so nas k tlom, kakor svinec. Pred našimi očmi so vstajale meglene in zbrisane slike in kakor spominjanje je bilo v njih. Spremljale so nas skozi pustinjo in tudi ponoči nas niso zapustile. Kakor mesečni smo hodili naokoli. Nič nas ni več vznemirjalo. Obdajala nas je gluha topost. Vsa dejanja smo izvršili v nekem čudnem, podzavestnem stanju; še besede, ki smo jih govorili, niso bile naše, niso bile porojene v naših možganih, čudili smo se jim. Sredi govorjenja smo se ustavili, da bi jim prisluškovali.
Nekaj nejasnega je bilo v nas. Niti zavedali se nismo, da vobče še živimo. Ono, kar nam je dajalo nekoč zavest, da smo, se je izločilo iz našega telesa; nekam daleč jc šlo, sami nismo vedeli kam. Bili smo malcjie neobčutljivi za zunanje dražljaje. Kakor iz velike dalje je prihajala zavest bolečine do nas. Zdelo se nam je, da je naše telo le nepotrebno breme, da je to le sila, ki nas drži na tej zemlji — da bi živeli brez njega lepše življenje. Gledali smo na svoje roke in telo, kakor na nekaj tujega in nepoznanega, čudili smo se jim. Bili smo tujci samim sebi.
V	ušesih nam je neprestano brnelo. Vznemirjal nas je en sam visok in zate-gel zvok. Neprestano nas je spremljal. Kadar smo hodili, smo ga čuli, in tudi ponoči ni ponehal, čutili smo ga v sebi — čutili smo, da drhti sleherna stranica, da drhti vse telo od njega.
Ako smo si zatisnili ušesa z rokami se je še povečal; rastel je, udarjal ob stene.
Bilo je strašno. Le zvečer, ko se je zrak ohladil, ko je polagoma zatemnelo obzerje, ko je priplaval mrak v naše šotore, tedaj je bilo bolje.
Nismo mislili nanj. Pozabili smo ga.
Predmeti okoli nas so dobivali nejasne, zabrisane oblike in tih mir je objel vso zemljo.
Teaaj nam je odleglo.
Legli smo pod razpete šotore, položili glavo na roke in strmeli v noč.
Te noči so bile krasne. Okoli nas je sanjala puščava, polna velikih in nepoznanih skrivnosti.
V	teh nočeh smo zaslutili, da smo tudi mi del te velike, vsevečne narave.
Te misli so nam begale po glavi; — ne misli; samo nekaj, kakor slutnja. Mislili nismo več. Nismo mogli.
Zaspali smo. Trudne veke so se pogrez-nile čez oči. Drugo jutro, ko je izginjal mrak, ko je jelo bledeti nebo, smo vstali, trudni in izmučeni, kakor nikdar prej. In smo hodili dalje. Vedno dalje.
Naše oči so bile vdrte in obdane z višnjevim kolobarjem. Obenem so biie nenavadno velike, čuden, nenavaden blesk je bil v njih.
Obrazi rumeni in upadli.
Nekaka zamaknjenost, kakor prerlslut-nja smrti, je bila v njem.
N:bena mišica ni trenila okoli usten, nobena se ni zganila okoli oči.
Kakor v snu smo hodili dalje.
Pred nami je ležala večna ravan, le tu in tam posejana z redkimi griči; — nato zopet ravan.
Nikjer življenja, nikjer enega samega živega bitja, ki bi drhtelo, občutilo.
Brezmejna puščava okoli nas.
Le mi sredi nje. Mi, premagani zmagovalci.
Scr.ce nam je jemalo vid. Pred našimi očmi so plesali vijoličasti jeziki — žaru žovali so se v zraku in se nato spet razblinjali.
Tla pred nami so migetali. Zarkl so se odbi ali od njih in nas slepili. Po životu se nam je razlilo nekaj kakor žareč svinec. Neizmerna trudnost se nas je polotila. V glavi smo čutili silen pritisk na možgane in oči so nas sklelele. Kakor v megli smo hodili naprej. Nato smo čutili, da se naše noge opletajo, da nismo več gospodarji svojega telesa. Kakor iz dalje so prihajali glasovi na naše uho.
Nenadno ie prišlo v nas nekaj, kar je bilo kakor strah. Zdrznili smo se, zbrali pc?!ednjo moč svoje volje in korakali naprej.
Bali smo se smrti.
Nato srno čutili, da nam pešajo poslednje moči, da se bliža konec. To spoznanje je bilo megleno in nejasno. Niti pretreslo
nas ni.
Slišali smo glasove, ki so govorili nekaj med seboj, videli smo obrise ljudi, ki so strmeli v nas, čutili smo neznosno težo, ki je padala na naše možgane.
Zdelo se nam je, da nas je prijel nekdo pod pazduho, da nas vleče naprej, — da hodimo dalje v pekočem soncu.
Zdelo se nam je, da hodimo vedno počasneje, da drhtijo roke, ki so nas podpirale.
Nato se nam je zazdelo, da govorimo mi, da prihajajo besede iz naših ust. Tudi tuje besede smo slišali in v njih je bilo kakor slovo. Zdelo se nam je, da jih izgovarjajo z žalostnim nasmehom.
Potem smo čutili, da padamo, da se prgrezamo na veliko, razbeljeno ploščo, — da ležimo, da smo ena sama žareča gmota, da izgubljamo zavest.
Ko smo se prebudili iz te omotice, smo se preplašeno ozirali.
Mrak je legal na zemljo in v veliki dalji so se odražale od obzorja sence tamarisk.
Splazili smo se do njih in leg'i v njihovo senco. Da bi se odpočili. Bili smo kakor omamljeni. Tc.pa bolest nas je prevzela. Naše ustne so bile razpokane in gnusni tvori so se naselili ob njih. Jezik je bil trd in zasinel.
Nato smo začeli odgrebati pesek. Z lopato. ali pa kar s prsti, z drhtečimi prsti, kakor zveri.
Grebli smo, da so nam krvaveli prsti, da so se zarila kremenasta zrnca v naše meso.
V	naših očeh je bil divji, napel blazen ogenj, in naše skrčene roke so trepetale.
Grebli in razrivali smo pesek in ko smo
prisil do vlažnega dna, smo se smehlja M.
Vlegli smo se v pesek tn spali, spali.
In zjutraj smo tavali dalje.
Zrak okoli nas je trepetal o4 silne vročine. Mnogokrat smo videli v dalji srebrn pas, ki se je vil preko ravani, ali višnjevo progo, ki je robila obzorje. Vzkliknili smo od veselja. Kakor nov up je vstalo življenje pred nami. Napotili smo se, — hodili ure in ure in končali sredi poti, razočarani in užaljeni, da se je usoda po-ncrčevala iz nas.
Take prikazni smo videli večkrat.
Nekoč smo uzrli sredi obzorja teman lik — podoben žugajoči pesti. Ostrmeli smo in se spogledali s čudnim, plahim pogledom. Sklonili smo glave in nadaljevali molče svojo pet.
Naposled smo postali brezbrižni za vse. S trudnimi, opotekajočimi koraki smo lezli dalje. Postali smo stroji, nesposobni sleherne misli. Naši obrazi so porumeneli in postali breizrazni. Le nekaj kakor blo-
den smehljaj nam je trepetalo okoli usten.
Pred seboj smo videli samo umazano rjavo ploskev. Prostrana je bila. Brezmejna. Segala je od enega konca obzorja do drugega. Drugega nič. Nobene neso-mernosti, nobene barvne spremembe, nikakršne točke, ki bi vzbujala našo pozornost.
Ta prikazen je trajala več dni. Navadili smo se je, kakor smo se navadili '-sega. Kakor podoba naših misli se nam je zdela.
A mi smo blodili dalje, vedno dalje v umazano rjavo negotovost.,
Ko smo se spogledali med potjo, se nismo niti poznali več. Nasmehnili smo s-e trudno in kakor opravičevanje je bilo v tem pogledu.
Bili smo napol blazni.
Izpred nas je izginilo vse, — izginil je dom, mati, deca; le nekaj sklečega, nekaj neskončno bolečega je ostalo: eno samo
željo so izrekale nate ustne ▼ teh strelnih urah. živeti!
To nam je značilo vse. Zaradi tsga bi bili izdali vse, kar nam je bilo detlej drago, vse, kar smo ljubili nekoč, v danih dnevih.
To življenje je postajalo neznosno.
Eden izmed nas se je ustrelil. Zvečer, ko smo sedeli ob ognju in mislili svoje ne-vesele misli, se je na lepem zagrohotal in izginil v noč.
Nato je počil strel. *
Strašno nam je bilo. Nihče ne zamore slutiti bolesti, ki smo jih pretrpeli tedaj.
Sonce nam je pilo kri. Sesalo je zadnjo moč iz naših velih teles.
Sovražili smo ga, kakor otroci. Kleli smo ga.
Bili smo res kakor ctroci.
Ko smo našli nekoč v globeli, zavarovani od sence dreves, nekoliko kalne vode, smo planili k njej, — sme ali smo se, vpili, se objemali — in pili, pili.
\r
Šahovsko čuido
Znameniti šahovski mojster Ignacij Re-thel je prejel nekega dne pismo iz majhnega vseučiliščnega mesteca. Pismo se je glasilo:
Visokospoštovani mojster!
V umetnosti kraljevske igre sem šele začetnik. Vkljub temu menim, da sem iztak-nil v sebi precejšnjo nadarjenost do te igre. A meni manjkajo nasprotniki. Kar je doslej tu igralo z mano, sem vse pobil. Rad bi si priskrbel strožjih dokazov o svoji morebitni zmožnosti, zato Vam predlagam, da igrava partijo na daljavo, to je pismeno.
Dovoljujem si predlagati: če izgubim igro, plačam 1000 mark, če jo dobim, plačate Vi meni 3000 mark; pri neodločni igri, pri remis-u, mi plačate le dva tisočaka.
Ta razlika v tveganju se seveda nikakor ne krije z najino spretnostjo v igranju. V resnici nimam noben nade do zmage, hočem Vam pa, ker sem precej premožen, dokazati s svojim predlogom, da mi je za resno igro in ne morda za šalo. Vrhu vsega bi si nikakor ne hotel eritati, da žrtvujete svoj dragoceni čas zame popolnoma brez koristi, ne da bi imeli pri tem najmanjši dobiček. Partija je meni tako rekoč pouk, zato sem pa tudi pripravljen plačati.
Upam, da se strinjate s tem mojim predlogom in pričakujem v tem primeru z zanimanjem Vaše tozadevne izjave.
Srečko Pipenbrink.
No, si je mislil Rethel, blaznež? Le kako si je mogel drzniti tisti mladič pozvati ga na partijo? Ali bi mogel on, veliki Rethel, sploh opravičiti korak, da odvzame takemu norcu igrc.je njegov denar?
že je hotel vreči pismo v koš, a se je v zadnjem trenutku premislil. Nesramnost treba kaznovati, si je rekel... In poleg tega ... »precej premožen«. Torej mogoče kak bogat čudak. Ni mu mnogo do tisočaka za pouk.
In odgovoril je gospodu Pipenbrinku, da sprejema predlog.
Igra se je začela razvijati. Pismo za pismom je romalo tja, pismo za pismom je romalo sem in Rethel se je bil že po prvih desetih potezah prepričal, da je njegov neznani vajenec še dosti dobro podkovan. Precej dolgo je sicer razmišljal, vedno
Tiče iframij®
Livonski običaj
čičo, čičor — tički, tiči, čas je zdaj se prebuditi.
Volk, medvedi v tujo hosto, jelen, zajci v našo goščo!
Suhi robci v vode druge, tolsti robci v naše struge!
Dobri mladci v selo naše, slabi mladci v selo vaše!
Lepotice v našo vas, grdcbice v ljudsko vas!
Opomba. Livonci, ugro-finski narodni drobec ob Baltiku, so po 1918 v južnem delu pripadali Letonski z glavnim mestom Rigo, v severnem pa Estonski. Njih narodno blago je v več debelih knjigah izdal Oskar L e o r i t s. Gorenji vzorec je iz dela »Liivi Rahva Usund« (Divska ljudska vera), Tartu 1926. Poje se na velikonočno jutro, ko so ti primorci okrasili strehe, ržišča in čolne nato pa odidejo na obrežen grič »tičke budit« ... Robec-rhombus maxi-mus, Steinbutte (riba); ljudski = tuj, stranski.	A. D. K.
študentovska
Moj kolega Kategcrščin je sijajen dečko. Se pravi, da je zmerom dobre volje. Pri tem prehaja z ironičnim usmevom. za katerega ga od nekdaj zavidam, in s fakirsko lahkoto čez vse še tako pogoste praznine svojega želodca.
Stanujeva v nizki podstrešni sobi z eno samo staro posteljo, polomljenim divanom, omaro brez vrat. plesnjivo skrinjo ki 6tcji na treh nogah in enem polenu, z mizo, tremi stoli, večno mrzlo' pečjo in eno tretjino bivšega ogledala — komfort, za katerega plačujeva stari gospe Blažonovi. vdovi po pokojnem c. in kr. šolskem slugi Georgesu Plaschonu, vsak po petinsedemdeset lir na mesec Kadar jih imava seveda. Sicer pa živiva od dobrega ljubljanske« ga zraka in poldruge inštrukcije po osem lir na uro. kar nama nese natanko dvestoštiriin-dvajset lir na mesec.
Moj kolega Kategorščin je torej sijajen dečko. Že njegova zunanjost je značilna. Blatni škomji. sive jahalne hlače, pozimi kratek zimski kežuh. črna kučma postrani med ušesi, a pod njo dvoje svetlih, živih oči, židovsko zakrivljen nos, sarkastično zategnjena usta z ostrimi, počrnelimi zobmi in kratka, plava bra> tla, tak je moj kolega KategOTŠčin. Pri tem pa nikakor ne smem pozabiti na pipico. kratušo kakor ji pravi, odkar se je v nekem melanholičnem trenutku izpozabil tako daleč, da je vzel v roke Karla Maya. Pripomniti moram namreč, da je moj kolega Kategorščin med drugim tudi na priliko po srcu literat, po študijah pa jurist. Od tistega dne naprej pa je pozabil na vse številne paragrafe, socialno pravičnost in ljubljeno literaturo ter je postal Indijanec. Indijanec, drznejši od slavnega Win&» touja, strašnejši od samega Old Shatterhanda,
je minilo nekaj dni, preden je došlo naznanilo o novi potezi. Toda to je malenkost, ki ne pomeni mnogo med igralci.
Igra se je razvijala. Za Rethla je postajala čedalje opasnejša in mu je grozila slednjič s porazom. Rethel sam je v začetku, upoštevajoč svojega nasprotnika, res igral zelo malomarno, kmalu <=■« pa nikakor ni mogel načuditi Pipenbr nkovim elegantnim, dobro premišljenim in v bodočnost zasnovanim potezam.
Po preteku štirih tednov se je zgodilo, o čemer se Rethlu ob prejemu pisma niti sanjalo ni. V naglem zaključnem boju, tako rekoč v boju na nož, je izgubil kralja in igro. Kot poštenjak je takoj odposlal vrlemu vajencu tri tisočake.
Sram ga je bilo. Besnel je. Da se maščuje za ta nepričakovani poraz, je pozval Pipenbrinka na revanžno igro z istimi pogoji. Nekaj dni se je Pipenbrink obotavljal, slednjič je pa le sprejel poziv. Rethel je dosegel v tej novi igri vsaj remis, kar ga je stalo le dva tisočaka.
Sam ni vedel, ali naj se jezi, ali veseli. Zmagala je dobrina v njem. Pripravljen je bil priznati brez nikake zavisti novo vzhajajočo zvezdo na šahovskem nebu. Dodal je dvema tisočakoma še prijazno pismo, v katerem vabi zmagovalca na šahovski kongres, ki bo v kratkem v Baden-Badnu, da uvede novinca v vel5ki šahistovski svet in se dogovori z njim za Nadaljnje igre. Toda Pipenbrink ni odgovoril na pismo.
Kongres se je začel. Rethel je imel v ožji družbi predavanje o novem mojstru, ki ga je bil odkril in ki so mu namenjene najvišje šahovske časti. Povedal je tudi, da ga je bil povabil na kongres, da se pa Pipenbrink iz doslej še nepojasnjenih vzrokov temu vabilu ni odzval.
Ni še dobro izgovoril Rethel priimka Pipenbrink, že se je dvignil s svojega sedeža ves vesel svetovni šahovski mojster čapak.
Gkbus
Madžarsko spisal Zsolt Harsanyi.
šolski nadzornik se je pripeljal v Budimpešto. Bilo je že zarana. Tckoj se je odpravil v poslansko zbornico, da obišče zastopnika majhnega podeželskega mesteca, ki je bil v njem sam nastavljen kot nadzornik. Ko je bil slednjič iztakn l poslanca, mu je začel brez ovinkov praviti:
»Neverjetne razmere vladajo pri nas. Pred dnevi se mi je spet nekaj pripetilo, o čemer vam moram takoj poročati.«
»Kaj neki?«
»Nu, nedavno sem nadzoroval šole v občini Vocsok-u. Pri zcmljepisju vprašam dečka, kazaje s prstom na globus, če mi more povedati, zakaj sta mesti ob obeh tečajih zemeljske krogle neko:ixo stlačeni? Deček mi odgovori, da ne ve nič o tem, on vsekakor ju ni sploščil. Pogledam učitelja in ga vpračam, kak odgovor naj bi bil to? In učitelj? »Dovo!ite,« je dejal, »gospod nadzornik, deček se ne liže. Globus je bil pokvarjen, 2e ko smo ga dobili.« Učitelja nisem hotel osramotiti, zato mu zadeve nisem pojasnil. Včeraj sem pa povedal vso zadevo pri seji kulturnega sveta predsedniku kot zelo značilno. Kaj mislite, kaj mi je odgovoril? »Učitelj je govoril najbrž golo resnico,« je dejal predsednik, »kajti pri razpošiljanju učnih potrebščin se dogajajo v zadnjem času večkrat nemarnosti.« Kaj pravite, gospod poslanec, vi na to?«
Poslanec je srebal, zatopljen v misli, kavo in dejal nato z nagubanim čelom in precej strogim glasom: »Šolske oblasti
Rekel je: »Isto sem hotel tudi jaz povedati, dragi tovariš! Tudi jaz sem hotel gospoda Pipenbrinka tu predstaviti. Z doslej popolnoma neznan'm gospodom sem igral dve igri. V prvi sem le s težavo zmagal. Po tej igri me je pozval na revanžo, ki se je končala remis. Igralec mora biti naraven talent prve vrste. No, počakajmo, mogoče se pa le prikaže!«
»2e prvo igro je začel,« je dejal Rethel čapku takoj po tisti seji. »kakor jo prav za prav začenjajo le najspretnejši igralci, da ne govorim o nadarjenosti. Vsa njegova igra me je sploh spominjala na vaš način igranja, tovariš čapak!«
Med nadaljnjim razgovorom o tem primeru se je bolj in bolj pojavljala sličnost štirih, s Pipenbrinkom doigranih iger, in ko sta primerjala Rethel in čapak svoje beležke, ki sta jih bila prinesla s seboj, sta ugotovila, da se igre paroma popolnoma ujemajo.
»Zgodilo se je čudo, je slednjič dejal čapak. »Kaj takega se menda še ni pripe-petilo. To sploh ne sme b!ti, saj to prevrne ves nauk o verjetnostnem računu!«
»Veste kaj, tovariš,« je odgovoril Rethel po daljšem razmišljanju polnem odmoru, v katerem se jima je začela svitatl resnica, »bodiva odkritosrčna. Mislim, da sva največja tepca. Igrala sva obe Igri drug proti drugemu in pri tem oba izgubila. Tiček...«
»... je naslovil na vsakega izmed naju enako pismo in nato kratko malo prepisoval napoved naj'nih potez in jih pošiljal kot svoje domislice nasprotni stranki. In nato mu ni bilo treba drugega ko sprejeti denar. Njegov sestav je gotov ko smrt.« čapkov obraz je med tem vidno pordeval.
»Ne govoriva o tem,« je menil Rethel, »z nobenim Človekom, tovariš! Sicer se osmešiva med šahovskim svetom do svoje smrti in še preko nje.«
same so krive vsemu temo. Zakaj dopuščajo, da izgotavljajo inozemske tovarne naše učne potrebščine. Ce M nam dobavljal potrebščine kak zanesljiv domačin, bi se taka zanikarnost, o tem sem prepričan, nikdar ne pripetila!«
NEPISMEN PES
Gospa Liščeva: »Da, ljuba prijateljica, izgubil se mi je moj dragi, lepi, nenado. mestijivf psiček!«
Gospa Piščeva: »Oh, kako se mi smilite! Pa niste dali oglasa v časopise?«
Gospa Liščeva: »To bi bilo brez uspeha
— saj ne zna brati.«
*
PRIDNI UČENEC
»Torej, kako je bilo danes v šoli, Jur-
ček?«
s Zelo lepo, mama: gespod učitelj je rekel, da bi morali zapreti šolo, če bi bili vsi učenci taki kakor jaz!«
SATTRUS:
Gledališče in satira
Opomba: Teh epigramov ni jemati osebno, ker so skupek vtisov, satirično naspi-Čenih. po večletnem opazovanju raznih ljudi in krajev.
1.	INTENDANT.
Obraz mu je ves poln resnobe, ko nam kulture hiše stavi;
a večkrat zmoti se v zidavi in nam postavlja jo — narobe!
2.	DRAMATURG.
Bi, revež, dal... a kamor zgrabi, z rokama seže vedno v luknjo — Zato zapne skrbno sj suknjo in toži, da so časi slabi!
3. DRAMATIK. Duh. ki se z dušami ukvarja ter valja v brozgi jih in grehih — Ce pa ga sodiš po uspehih, je dvojnik slabega — čevljarja!
4. REŽISER. Ta sem pa tja kot ura niha in se nikamor ne odloči — On je kot ženska v borni koč], ki pridno v peč brez ognja piha!
5. TRAGEDKA. Ves dan se skoz živ'jenje smeje, zvečer pa toči pristne solze — A vendar zdi se mi, da molze nam večkrat kravo tuje reje!
6.	LJUBIMEC. On ljubi Julije, noč in breze, in z odra krade ženska srca — A ko ga kritik naš obrca. pa nam zvečer zboli od jeze!
7.	LJUBIMKA. Ta pa je roža, ki zacvete prav vsak večer nam dalj z odra. Če bo res pridna, če bo modra, bo veren lik Ivane, svete!
8. KOMIK. K'ovn. ki nam z burko čas preganja, in kadar se najbolj grohoče, _ se sam nad sabo najprej zjoče, za kar mu svet ne da priznanja!
9. KARAKTERNI IGRALEC.
Mož, ki obraze vse nagrabil si v dnu življenja je resnice, pri tem pa. revež, je pozabil na svojega človeka lice!
10. DILETANT.
Brezskrben ptič. ki nič ne seje, in ljubi le hazard - igranje; a plačo mesec vsak požanje in publiki , v pesti se smeje!
11.	GLEDALIŠKI KRITIK. Ta je zaljubljen v stavke čvrste, ki polni strupa so in zlobe — A včasih veže nam otrobe, ker honeriran je od — vrste!
12.	GLEDALIŠKI VRATAR. On ceni red za se in druge ter je teatra prava dika; zato je vreden spomenika, in tudi reda za — zasluge!
Ključ
Švedsko napisal Hasse Zetterstroem.
Vsako jutro jo je srečaval ob istem času, na istem mestu. On je hodil v svoj urad, ona v pisarno. Ko je minil en mesec, je razmišljal, naj jo ii pozdravi ali ne. Ni je pozdravil, ker je bil Šved. Po dveh mesecih je že popolnoma obupala. Toda nekega dne v tretjem me&ecu je opazil prav v trenutku, ko je šel mimo nje, ključ na tleh. Pobral ga je. vtaknil v žep m razmišljal, mogoče pa je le njen ključ. Mogoče ga je bila ona izgubila. Ko jo zopet sreča, jo že povpraša.	. .
Ko sta se drugi dan srečala, je stopil k njej in dejal: »Prosm, oprostite mi. je li to vaš ključ? Našel sem ga včeraj pri srečanju«
Razveselila se je in odgovorila: »Da. seveda, to je moj ključ! Kako prijetno! Že povsod sem ga iskala. Tako jezi človeka, če izgubi ključ.«
Izročil ji je ključ. Vzela ga je in se zahva* lila. Ločila sta se.
Po dveh mesecih sta se zaročila, tako je namreč ona hotela. In neki večer, ko sta stopala prav po ulici, ki sta se bila v njej prvič srečala, je dejal:
»Pomisli čudež, da sem tedaj tu našel tvoj ključ. Sicer bi se ne bila nikdar spoznala. Prav previdnost je morala namigniti.«
»Seveda « je odvrnila in se nasmehnila, »toda največje čudo je bilo...«
»Kaj, ljubica?«
»Da sem bila tedaj uverjena, da je bil to moj ključ!«
krvcločnejši od vsakega drugcšolca. skratka: strah in trepet mojega življenja. Zak3j živel sem cela dva tedna v neprestani smrtni nevarnosti in nisem vedel tako rekoč ne ure ne dneva, kdaj bo sovrag zopet izkopal svojo bojno sekiro.
V takih trenutkih je uprizarja! Kategorščin za menoj po vesoljni sobi pravcatt divje pohode. prevračal stole, gradil barikade, plezal po skrinji na omaro in metal vame z njenih sinjih višin svoj tomahavk. Težk; kazenski zakonik mi je vse'ej z devetdesetedstotno zanesljivostjo priletel v glavo nakar se je seveda z visokega skalcv:a raz!egcl huronski krik zma« goslavja. Po štirnajsrih dneh napornega vojskovanja so se trdo vezanemu tomahavku hvala Bogu vendarle odtrgale platn'ce, z rde-č'm in modrim svinčnikom podčrtani listi pa so se mu razsuli po tleh. Sovražniku pa ni pri vsej tej nesreči prav nič upadel pogum Z bliskovito prisebnostjo je presodil položaj in v vsej svoji vratolomnosti tvega' drzen 6kok čez globok prepad, ki je zijal pod njim. in je telebnil na mojo posteljo, kjer sem jaz, strahopetni bledoličnik. z blaz no v roki branil svoje golo življenje. Bitka je bila tako seveda na mah odločena. Ped težo celokupne nasprotne armade se je namreč moja postelja zlomila in midva sva se nemalo presenečena naenkrat znašla sredi ruševin v tovarišem objemu na tleh. Tako naju je tudi naš'a gospa Blažonova. ki jc z vikom in krikom pritekla gledat, kaj se godi.
»Za božjo voljo, saj sem mislila da je po« trts! Kaj se je že spet zgodilo?«
»Oh, nič takega, gospa B'vonova. Midva sva pri mizi nekol ko študirala, pa se je ta zlomek v kotu kar na lepem takole malo polomil. Seveda, nič hudega, gospa Blažonova,
stara roba, kar brez skrbi, bova že kako najino postc!j:co spet popravila« — —
»Kolega Kategorščin. dovoli: ti si bedaki Lep3 reč! Ali nimaš nobenega pojma, kolikšno težo prenese taka stara škatla, a? Če že z loga-r trni nc veš ne kaj ne kako. bi vsaj z golim otroškim razumom lahko približno presodil, kolikšna naj bi neki bila nosilnost teh petih ali šestih črvivih desak. Seveda, kjt pa moreš imeti kaj pojma o tehnki? Jurist. pamet rabi! O pros'm prosim, meni je tudi prav, saj lahko prav tako sladko spim na tvojem divanu. Morebiti še ne veš za tisto poučno storijo o juristih? Pa jo poslušaj. Živel je oče. ki je imel dva sina: starejši je bil pameten —«
»Vem. mlajši je bil pa jurist. Kaj se boš, tehni ka kislica. baharil s svojimi logaritmi, rajši mi pomagaj, da spet skupaj zbijeva to polomijo. Gobezdalo pa tako! Poprimi, neroda, in glej. da ga potem od kod pritreseš vsaj pol litra, da poplakneva nrah z goltanca ter pokadiva čik in to smrdljivo pipo miru.
Težko je živeti z indijanskim razbojnikom. *
Pa je moj kolega Kategorščin vendarle zlata duša. Davi je ztaknil Bog ve kje pravo sveto* pisemsko razodetje in ga je seveda brž prinese! domov. Smejočih se lic in svetlih oči je stal z rokama za hrbtom pred menoj.
»Prijateljček, daj ugani, kaj imam?«
»Cigareto? Liro? Morda celo dve?«
»Pah! Se vse več! Napni možgane: če uganeš. dobiš klobaso!«
Strmim in ne razumem. Tedaj pa mi po-mež kne in privleče izza hrbta zavitek za-maščenega papirja. Počasi in previdno ga od» vije in pred mojimi začudenimi očmi se po-kažeta dve kranjski klobasi, ki ju Kategorščin od daleč zdaj meni zdaj sebi podrži pod nos!
Bog nebeški, kakšna slast! Od samega presenečenja skleneš roki na trebuhu in zamežiš. Samo malo. kakor bi se bal. da se utvara prehitro ne razblini Ko pa spet razpreš oči in vidiš klobaso šc vedno pred seboj, se vščipneš v bedro in se prepričaš, da si ti. da bdiš. da vst to skupaj ni samo sen. temveč klobasa, prava pravcata debela kranjska klobasa, tedaj .. tedaj —
Nu. kolega Kategorščin je seveda poskrbel tudi za štruco kruha. Ker pa nobena klobasa ne traja dolgo, je jasno, da sva tudi midva vsak svojo kmalu pospravila. Potem sva popila še skodelico bezgovega čaja. to se pravi: čaja brez slivovke in sladkorja ki ga po navadi že od petega dne v mesecu več ne premoreva, pa nama je kljub temu imen tno teknilo.
Kategorščin sedi široko razkoračen na skri« nji. binglja z nogami in si trebi s stare vžigalico zobe. Nekam resnobno strmi tja v desni kot in filozofira iz dna svojega sitega želodca.
»Hm, klobasa! Pravkar je še bila tu pred mano in že je ni več. Žalostna usoda Prav kakor naša lastna in vsega sveta cbentm. Nekaj časa si. debela klobasa, če si sit. zadovoljen in dobro rejen. suha klobasa, če te je samo lakotno črevo, ki stika od vrat do vrat da bi kje smelo oblizniti skledo, iz katere je napolnila gospoda svoj trebušček. Si, pravim, pa ne dolgo. Pride ura m smrt te s trdo roko izbriše iz življenja in te ni več. Nekaj časa še za teboj dehti, kmalu pa obledi še vonj in spo« min, ostane le praznina, vanitas vanitatum, votla praznina že od samega začetka naprej.«
»Duš ca, Kategorščin, nikar, sicer se od samega gin jen ja raz jočem« _ »Kaj pa da. otročiček. kaj pa ti veš. kaj je življenje? No. pa pustiva in pojdiva rajši ns promenado gledat ljubljansko menežarijo « In sva šla.	G
Zgodovinska odkritja na Dolenjskem
K našim člankom pod naslovi »Pogled v zgo» dovino Dolenjcev« nam je podal raziskovalec g. Ivo Pirkovič v zvezi z nekaterimi trditvami
0	vprašanju naseljevanja Slovencev na Dolenjskem nekaj pripomb, ki bodo morda osvetlile to vprašanje še z drugih, do sedaj ne apošte-vanih vidikov. Rade volje jih priobčujemo z žejjo, da bi doprinesle k čim točnejšim dognanjem o naseljevanju naših pradedov v naši sedanji domovini.
G. Pirkovič zlasti dvomi nad osnovnostjo naših trditev, da so se Slovenci v novi domovini izogibali gora in gozdov ter se mu vsaj za področje dolenje Krke in Gorjancev zdi. da nekatera, strokovnemu svetu še neznana dejstva govore popolnoma drugače. V članku o naseljevanju Slovencev smo mi namreč zapisati: »izogibali pa so se Slovenci ob naseljevanju prvenstveno gozdov in močvirij ter naseljevali le ozemlja, ki so imela lahke dofctope in prehode in bila v čim večji bližini predzgodovinskih in rimskih selišč.« Katera dejstva bi sedaj utegnila ugovarjati tej trditvi," kar se tiče področja Gorjancev?
V smeri iz Št. Jerneja proti Gorjancem se desno od samostana Pleterje zajedata dve globoki prečni gorski dol t ni v verigo Gorjancev, Kobile in Bendirjevka.
Med obema dolinama se dviga nad Vrhpoljem gorski hrbet, po katerem gre vozna pot prav gori na sleme Gorjancev, proti Sv. Miklavžu, pa tudi na hrvatsko stran. Ta pot je brez dvoma najzanimivejša pot na Gorjance, če? prav morda ne najlepša.
Nad Mihovim, zadnjo vasjo pod Gorjanci, se vzpne kolovozna pcrt po pobočju, poraslem z brinjem, kjer se pase mihovska živina. Pobočje se splošno imenuje »Na grobiščih«. Le
v	imenu je torej še ohranjen spomin na tisočletne grobove, ki so skriti pod temi brino*
vi	m i grmi. Ferdinand Schuiz jih ie ob koncu prejšnjega stoletja vznemirjal, za njim pa Šchulzev sodelavec Šcntjernejčan Ignac Kuš-Ijan. Nad grobišči pa se vzpne kolovozna pot mimo grička »Na gavgah« višje na gorski hrbet. skozi »Vratolom« in dalje mimo »Zidaš nega gabra« proti vrhu. Pri »Zidanem gabru« ni ničesar videti ob poti. ki je ozka in zelo zarasla. Če se pa preriješ skozi grmovje, boš našel na najvišjem ostanke surovega obzidja ir p?, sledove nasipov na on;h straneh, k: jih m isuarcrvala ae narava sama. Na vzhodno »twn pada namreč pobočje strmo v Leskovo drago. Ob pobočju je opaziti tudi v zemljo izkopane prostore, ki spominjajo na kleti ali hteve. Kulljan je dejal Pirkoviču, da je našei t-udi Godove ozidja, ki je to človeška bivališče ščitilo proti dolini. Ta zid naj bi šel preko kolovoza prav pri Vratolomu Zidani oaber pač ni nikakršna razvalina srednjeveškega gradu, ker bi, sodeč po ostankih, dajal komaj siromašni družini dovolj veliko bivališče. Le pri rodna nedostopnost, izpopolnjena z umetno utrjenostjo, priča, da se je naselil človek tukaj nekoč v nemirnih časih.
Pa šc nekaj vzbudi pozornost že površnemu opazovalcu. Zidani gaber in grobišča nekoliko nižje doli so gotovo v medsebojni zvezi. Toda na grobiščih je sto in več grobov, ki ne morejo izvirati vsi iz bivališča Zidani gaber. Zato je najnaravnejšt &ldep, da je bil Zidani gaber središče večje naselbine, katere sledov je treba iskati tam v bližini. Nekaj teh sledov je Kušljan res našel ob robu Ko-bilske doline, leve zaseke v Gorjance, v katero se spušča tudi Leskova draga. Gorska zaseka na desni od grobišč in Zidanega gabra je pa tista znamenita dolina Pendirjevka, v kateri je. kakor pripoveduje Trdina, prebival škrat Gugelj.
Pirkovič nam omenja, da je sem gori k Zidanem gabru hodil posedat Kušijan in razmišljat, kakšno ljudstvo je neki tu živelo in kakšen konec je učakalo. Šestdeset let je že tega, ko so preprostega in nešolanega človeka mučile te misli in ga vedno znova in znova vlekle na kraj neznanega zgodovinskega dogajanja. Tisti čas si je zapisal v svoj dnevnik:
»Nobeno najdišče, kolikor sem jih do danes spoznal v naši občim in drugod, mi ne dela toliko preglavic, kakor le:to na grobiščih pri Mihovem ..
kako radostno bi sprejel mrtveca i/ teh gomil, ki bi mi povedal dogodke te naselb ne od njenega postanka pa vse do koncu .. . kako sem želel najti vsaj kak predmet bodisi še tako malenkosten, da bi bi le iz one dobe. Kolikokrat sem se trudil sam. kolikokrat najel delavca . . Pa vse zaman .. Da b> našel vsaj kak novec, da bi mogel določiti približno, v kateri dobi je mogla naselbina bit' ...«
Kjer je stalo zidovje, tja hodi naše ljudstvo rado iskat zakopane zaklade. Tudi pri Zidanem gabru so jih iskali, kajti nekdo je res našel zaklad — za Kušljana namreč. Ko je kopal, je odkril obzidan grob, v katerem je našel srebrno — pozlačeno spono in pa glav« nik. V primeri s siromaštvom mrtvih na grobiščih je bil to očiten dokaz, da je bil Zidani gaber res bivališče odličnejše rodbine v tej gorjanski naselbini. Zidani gaber je moral hrti torej sedež poglavarja neznanih gozdnih prebivalcev na Gorjancih.
Pirkovič nam omenja da je Kušijan oba ta «h»a predmeta poslal v ljubljanski muzej, kjer mOrarta biti še sedaj in je v pismu 14. julija KBM vpuaial tedanjega kustosa Dežmana, irataš doto j« treba predmeta prištevati. Dež-wjan mu odgovoril, da sta iz merovinške s čimer je bila zgodovinska zagonetka r. -ena. Merovinska doba (Merovingi so vla-■<ali Frankom do leta 752) je pa prav doba naselitve Slovencev (6. in 7. stoletje) in prvi čas njihovega bivanja v novi domovini.
Človeku se takoj ponudi sklep, da je utr> jena postojanka pri Zidanem gabru najstarejša slovenska naselbina, ustanovljena po prihodu naših prednikov v področje Gorjancev.
Leto dni pozneje se Kušijan ponovno loti kopanja pri Zidanem gabru, in sicer 20. julija 1885. V bližini prvega groba, ki je M, sodeč po najdenih predmetih, ženski, mu je uspelo cdkopati š« en obzidan grob, v katerem pa je rtasel 1« majhno srebrno spono. Po stanju groba, v katerem je bilo prvotno *otovo več predmetov, je bilo sklepati, da je bil grob nekoč že oplenjen. Ali so bili na delu skalei zakladov ali p« se je odigrala tukaj
eenan« drama, ko so bivali pri Zidanem ga-
1	ru še njegovi davni prebivalci? S^m Zidani , ,bcr leži namreč na desni strani kolovozne prti ki vodi na sleme Gorjancev, zabrisan od stoic.ij ia tako skrit v gošči, da ga je prav težko iztakniti. Od tu gori je krasen razgled proti Krškemu in štajerskim hribom, proti
Novemu mestu in Notranjski ter proti Kumu in gorenjskim planinam. Šentjemejska ravnina pa je kakor na dlani. Na desni strani ko lovozne poti v gozdu in ob poti je zemlja vsa pomešana z ogljem. Po Pirkovičevih izjavah je Kušijan tudi tu kopal. Leta 1887 je našel tukaj okoli 40 velikih žebljev. mnogo žlindre, nekaj puščic, neke vrste ključavnico in mnogo črepinj, nekaj brusilnih kamnov, različno velikih in različne oblike, uteži za tkalske statve in pa okroglo bakreno škatlico. Kasneje je dobil tukaj šc kos bronaste zapestnice in del kamenitega kladiva, kar je zašlo po naključju k Zidanemu gabru, kajti bron in kamen sta tvarini starejših kultur. Vso to pisano zbirko predmetov je poslal Kušijan v ljubljanski muzej.
Malovredni drobiž, ki ga je našel Kušijan pri Vratolomu, pove nekaj o nekdanjem življenju pri Zidanem gabru. Veliki žeblji bi po* menili, da so gradili z lesom. (Kušijan je mislil tudi. da bi utegnila biti pr* Vratolomu z žeblji zbita ali obita vrata v obzidju, katerega sledove je tudi našel.) Predli in tkali so platno, bili so tudi kovači, brusili so puščice, namenjene sovražnikom in divjačini. To se da z gotovostjo sklepati iz najdenih predmetov.
Na gorskem obronku spredaj pred Vrato-lomom se svet vrh sedanje Dobrinčeve in Bregarjeve košenice precej strmo prevesi navzdol proti grobiščem in vasi Mihovo. Na tem obronku je Pirkovič, kakor nam sam pripove* duje, dostikrat posedeval s starim Kušljanom, ki ga že 13 let ni več med živimi; rodil se je leta 1857 pod Okičem pri Sv. Nedelji na Hrvatskem, kjer je bil njegov oče »reparator viae« ali po naše cestar. Pirkoviču je pripovedoval, kako je v davni svoji mladosti pasel svinje na Hrvatskem in se bori! z volkovi; kako je rajši zbiral star denar in gumbe, nego se brigal za učenje, ko je obiskoval v Zagrebu osnovno šolo. Kako je na svojih čudnih potih živel življenje, ki je nekdaj bilo in ga ni več. Potem pa ga je vprašal, kaj neki se je godilo na mestu, kjer sedaj sed;ta. pred morda tisoč dve sto leti. Tudi tam je bila zemlja namreč črna, pomešana z ogljem in črepinjami. Na nekem mestu je našel Pirkovič tukaj majhno predilno kroglico, kos noževega rezila ali nekaj podobnega in precej surovo kovan žebelj. Prav tukaj je Kušljanu prišel v roke. kakor je g. Pirkovič našel zapisano' v njegovih zapiskih. v zemlji, pomešani z ogljem, kostmi *n črepitajami, 30 cm dolg bronast nož. bronasto puščico in iglo. Kljub temu pa ni opaziti na tem mestu prav nikak;h sledov stalnega člo'-veškega bivališča. Gotovo pa se je človek nekoč redno tukaj mudil in kuhal ali pekel, kakor povedo ogije. kosti in erepinje. Pirkovič je s Kušljanom zastonj ugibal, ali je bil tukaj žrtvenik ali straža, ker je prav to mesto najboljša razgledna točka, ki obvladuje vso okolico. Potem pa še to: od kod prv;m Šimencem bron. saj so poznali njihovi kovači pri Zidanem gabru le železo. Zato bi mislil lahko človek, da tisto mesto na Dcbričevi košen;ci sploh ne pripada Z'danemu gabru, ampak mnogo starejši predslovanski naselb ni v Mihovem nekoliko nižje od grobišč. Lahko pa vendarle pripada kulturi Zidanega gabra n so bronasti predmeti zašli sem iz propadle keltske naselbine v Mihovem, kjer je bilo tedaj — kakor bomo šc videli — po vsej priliki razgubljenega in razmetanega mnogo bronastega materiala.
Tam v bližini je griček, za katerega je je slišal Kušijan ime »Na gavgah«.
Tudi tam je poizkusil z odkopavanjem, vendar pa je našel le dvoje okostij brez najskrom-nejšega predmeta. Lobanje je prenesel domov in jih v bojazni pred ženo skril pod posteljo, dokler ni njegova skrbna žena z metlo odkrila »svinjarije« in vprizorila majhen družinski vihar. To pa starega Kušljana ni motilo v njegovem čistem veselju, da je našel nekakšno zvezo med imenom kraja in uspehom svojega kopanja.
Kaj smemo o »gavgah« sklepati? Pirkovič misli, da smemo reči, da »gavge« niso >z predslovanske dobe in spadajo skoraj gotovo v sklop Zidanega gabra. V imenih je namreč mnogokrat ohranjen star spomin, ne more pa tak spomin segati v predsiovansko dobo. kar je jasno. Prevzeli smo sicer tudi starejša keltska imena, toda ta imena nam nič ne povedo. V imenih Vratolom, Zidani gaber. Grobišča, Gavge je pa seveda gotovo nekaj zgodovinske tradicije. Ni si pa treba predstavljati, da so prebivalci Zidanega gabra svoje hudodelce na Gavgah ravno obešali. Po Pirkovičevem je treba jemati le čisto na splošno misel da so pač izvajali tudi smrtno obsodbo nad svojimi obsojenci. Ime je moglo nastati pozneje, toda v nekakšnem skladu s starim ohranjenim spominom. Da bi pa Gavge same izvirale iz poznejše dobe. ni verjetno, ker pozneje človek ni več bival tukaj gori. Tako vstaja pred nami polagoma podoba prve naselbine naših prednikov v novi domovini na področju sredi Gorjancev.
Se nekoliko niže na pašniku, ki mu pravijo Grobišča, je bilo pokopališče naselbine pri Zidanem gabru. Tukaj je kopal najprej Ferdinand Schuiz. za njim pa Kušijan. ki je odkril 15 grobov. Toda le v petih ali šestih je našei vsega skupaj 10 zapestnic, majhno posodo, 20 korald iz modrega stekla. 3 spone in novec.
lz vsega tega arheološkega gradiva zaključuje g. Pirkovič, da je naselbina pri Zidanem gabru prva slovenska naselbina v okolici Št. Jerneja in Srednjih Gorjancev.
Ta naselbina, ki je štela po Kušljanovi cenitvi
vič torej sklepa, da so prvi- Slovenci iskali visoko gori v gorjanskih gozdovih varnosti. Človeku se vsiljuje misel, da so bili na op rezu proti nekomu v dolini, kjer so bil: ostanki starejših rimskih in keltskih naselbin in koder so po že tako neprehodnem svetu vodile šc rimske ceste. Vemo, da so bili tedaj nemirni časi premikanja večjih ljudskih skupin in da je bila prav dolina Krke zložna prehodna pet. po kateri so se že pred Slovenci valile množice od vzhoda proti zapadu; zadnji pred n.iimi j Langobardi, za njimi pa Obri. ki so j h južni j Slovani s svojo stalno naselitvijo v njih giba-
__________j ^______ ^ _	nju zaustavili in postavili proti n'im zid Te
okoli 30 družin, je imela svojega poglavarja,	j	množice, ki sc se valile po dcrlini, so menda
je predla, tkala in kovala ter sodila krivcem,	j	uničile vse rimske in romanizrane keltske na-
Trditev torej, da so se Slovenci izogibali pr	selbine, tako da so našli prvi Slovenci od njih
venstveno gozde«' in močvirij ter naseljevali	le še podrtine in ruševine. Glavna rimska na-
le ozemlja, ki so imela lahke dostope in pre-	■	selbina Crucium je bila le še groblje in danes
hode, po mnenju g. Pirkoviča, vsaj za to pod-	j	se tako imenuje vas, ki je pozneje v mirnej-
ročje, ne more veljati. Lega kraia kaže na-	!	ših ča6ih zrasla na teh rimskih ostankih. Tla
sprotno, da so se sprva Slovenci izogibali od-	i	Cruciuma so bila nekako poldrug meter nižja
prte široke ravnine ob Krki med Gorjanci in	i	od tal sedanje vasi Grobe!j. Zaradi tega se
Raškimi hribi ter Vinjim vrhom in iskali visoko gori v gori nedostopnega mesta, ki so ga še utrdili proti dolini. Celo najpotrebnejšemu, to je vodi, so se odrekli, ker tu gori ni nobenega studenca, ampak šele globoko doli v Pcndirjevki, ali pa na drugi strani v Leskov: dragi. Prav gotovo pa ni gnal nsših prednikov v goro lep razgled, marveč moramo misliti, da so bili za to dani določeni razlogi. Pirko-
g. Pirkoviču zdi, da za šentjemejsko dolino ne velja niti trditev, da so se ob svojem pri hodu Slovenci naseljevali v čim večji bližini predzgodovinskih in rimskih selišč. temveč, da sc se jih dejansko ogibali. Vendar ne govori g. Pirkovič na splošno, ampak le o srednjem odseku Gorjancev in obširnem šentjemejskem polju, kar nam pozneje še podrobneje pojasnjuje.
tvoj pacient? Ali iti bai majhen, mrtaar .«
»Da, prav takšen je bil,« je odgovoril dr. Potegač malo presenečeno. »Ali ga poznaš?«
»Nu,« se je zasmejad dr. Vrtač, »neto mi je žal. toda tvojemu junaškemu pacientu moram po sili odvzeti nimbus. Dahko ti izdam, da je bil prej nego pri tebi v moji ordinaciji, da si je dal vbrizgnfti injekcijo in je potem izginil brez zahvale iz moje čakalnice, da bi si dal pri tebi zob izdreti ceneje in brez bolečin ...«
Cvete! je maj
Veslo življenja ljudi je zaneslo čez vse valove in brodolome, mnogo je vzelo, malo jim dalo, ko je z mladostjo v zatone veslalo.
V maju cvetela je roža žareča, mladega srca blažena sreča, roži — ljubezni ostali so zvesti zlati spomini in težke bolesti.
Mara Tavčarjeva.
K zobozdravniku dr. Vrtača je prišel majhen, mršav človek v ordinacijo. Tožil je. da ga zobje hudo bole. Dr. Vrtač ga je povabil, naj sede in odpre usta, potem si je ogledal bolni zob z melim zrcalom in je menil, ne brez nekega občudovanja: »Hm. kočnik, krasen eksemplsr, izvira res od dobrih staršev, a na žalost, na žalost ni tu ničesar več storiti!«
»Ali mora ven?« je vprašal pacient.
»Seveda, vs3ka druga pomoč bi bila zaman,« je odgovoril zobozdravnik.
»Koliko bo stalo?«
»Z injekcijo 50 lir, brez injekcije 25 lir.«
Pacient je malo pomislli, potem je dejal: »Torej, prosim, z injekcijo!«
Dr. Vrtač je stopil k svojim instrumentom, vzel iz skrinjice injekcijsko brizgalno, odbil majhni fioli zapiralnih in napolnil bri-zgailno. Potem je pacientu dal injekcijo ter ga prosil, naj stopi v čakalnico, d3. počaka tistih dvajset minut, ki so potrebne, da opravi injekcija svojo, bolečine odganjajočo dolžnost. Med tem je pozval naslednjega pacienta.
Ko je čez četrt ure stopil spet v čakalnico, ia bi pozval prejšnjega pacienta, ni bilo tega nikjer. Na njegovo vprašanje so
?$gmsml pacient
mu drugi pacienti v čakalnici odgovorili, , da je bil ta iz ordinacijske sobe takoj odšel
: ven.
Dr. Vrtač je zmajal z glavo, morda se je možak le ustrašil. Škoda samo za nekoristno injekcijo. Potem je ordiniral dalje.
Zvečer se je pri stalnem omizju srečal s svojim tovarišem, dr. Potegačem. V pogovoru mu je ta pripovedoval;
»Torej, veš, ne bi si mislil, da so n<a svetu še tako pogumni pacienti! Pride danes k meni v ordinacijo neki pacient, imel je nerešljivo bolan kočnik, rečem ti. kočnik, ki bi bil vsakemu srednjemu konjskemu zobovju v čast. Ker je dejal, da je zelo nujno, sem ga vzel takoj v obravnavo. In ko sem ga vpivšal, ali ga naj izderem brez bolečin in z injekcijo, je samo odmajal z glavo in menil prezirljivo: »Zaradi tistih malenkostnih bolečin?« Torej, veš. da sem se potrudil, opraviti operacijo čim bolj brez bolečin, toda s takšno močno korenino M bil vsak drug tulil kakor na mučilnem kolu ! Moj možak pa ni trenil z očmi — lahko ti rečem, da sem kar zijal!«
Tedaj je vprašal dr. Vrtač kakor mimogrede: »Povej, kakšen je bil prav za prav
Izreki Ramakrišne
Resnično veren je tisti, ki ničesar zagreši, kadar .ie sam.
Bog je v vsakem človeku, a vsak ni v Bogu — tod je razlog, zakaj trpijo.
Pelikan sc potaplja v vodo. a ne zmoči perja; enako živi popolni v tu, ne da bi se ga svet dotaknil.
Bodi u ver jen, da človek, ld vpije: Bog! O, Bog!« ne pozna Boga; kajti ki ga pozna, molči.
Bog je brez oblik in z oblikami in oboje presega. Zato le sam more rečn je!«
Ko bi se Bog dandanes učlovečH, bi govo Božanstvo spoznalo le malo ljudi,
»Pogledi večnega brata4*
Misli in utrinki. — Zapisal V. K.
Želiš, da bi te razumeli. Mar sfcašaš zumeti tj?
Kakor ti ima tudi bližnji upoštevan.
pravica.
Sredstva posvečuje jo namen, ne ratno.
Različna pota drže k istem« Zato lahko bodimo skupaj, čeprav lični
Množica se oprijema oblik, življenja.
Povprečnež »odi drage, ran&rec pa i sebe.
:».7
--<iv asi«-
Zdaj v miru, zdaj v divjem diru uživa žlahtni rod pomlad
Stavro Uzunovič:
Hektor
Tako se je imenoval moj pes. katerega sem imel zelo rad.
Ni bil lep niti ni imel kakšne posebnosti, zaradi katere bi ga človek imel rad. Nekateri imajo pse radi zaradi njihove lepe dlake. ne= kateri zaradi lepega gobčka, lepe barve ali česa drugega. Ubogi Hektor ni imel nobene teh lastnosti. Nasprotno, priroda ga je preveč naka žila, da bi mogel biti ljubimec kake dame.
Ne bom vam ga opisoval ker si gotovo predstavljate psa potepuha. Povešena ušesa, rep med nogami, pogled negotov in boječ, a diaka umazana. Glava vedno pokorno povešena. kakor da se že od rojstva pokori usodi za tak.; ubogo životarjenje.
Kakor je navadno s psi in ljudmi take vrste, se je tudi Hektor klatil po ves dan. Mogoče ne zaradi hrane, temveč samo tako zaradi klatenja, da voha naokrog, da ga povsod preganjajo in da predmestju da navadno sliko vsak* danjega življenja.
Za mater se včasih še pri ljudeh ne ve, zato nisem niti jaz mogel tega raziskati pri Hektorju. Kako je prišel v našo družbo, prav za prav, kako se je priplazil v našo hišo. točno ne vem, ker je od takrat preteklo že dosti časa. Hektor je živel vsega skupaj deset let. (Sem je vračunano tudi zadnje leto. ko nismo vedeli, ali je živ ali mrtev.)
Jaz sem ga bil že pozabil. Velikomestno življenje mi je nudilo toliko zabave, vina koncer= tov in ženskih objemov, da nisem utegnil pomisliti na preteklost in na Hektarja. Nikoli ne bi nihče zvedel zani izven kroga njegovih sovražnikov in prijateljev, če jih je sploh imel.
da mi ni nekega večera prišlo na m:sel, da nekaj napišem.
Bilo je okoli polnoči. Zunaj je pihal veter in je tiho šumel dež. Razpoloženje za mehko in toplo posteljo. Ampak vseeno sem hotel tisto napisati. Naslonil sem se na mizo m se poglobil v premišljevanje. Samo kaj naj pišem? O življenju, o ženah, o ljubezni, ali o čem drugem? Tako sem razbijal glavo ob raznih malenkostih. Slednjič sem zaključil, da -.em zaspan .
Komaj odložim peru. zsslišim praskanje na vratih in komaj slišne pasje cviljenje. Pomislil rem, da je to kak pntepen pes. in prib.ižal sem se vratom, da ga zapodim. Odprl sen, vra'a ;n pripravil brco. da g;- ?a otresem. V temi t k i.b vrat h, sem opazil dve svetlikajoči se cčeM, k; sta me ponižno gledali. Kakor bi nu h. t. ii reči: tud pr! teb ni dosti toplo! Ampak jaz vreeno nisem na vetru in d«žju. Vse sov:.t i v o. katero sem do tedaj gojil do tak-h p-j.-v. mi je naenkrat izginilo iz srca. Kako in za' a j. •Tin ne vem. Mogoče zarad tega. k:r sem se spt-mnil na svojo lastno pojavo pred b ..;ataš,-k mi vrati? Ali pa sem se spomni! -vojega Hektorin?
Pustil sem v sob.: svojega gosta ki se je stisnil k vratom. Njegov gobec in njegova dlaka sta me zelo spominjala na HektOTja in gledajoč ta zamazani in mokri klobčič ob vratih, sem se nehote spomnil na svoj dom. na domače. na otroška leta — vse ie zdaj tako daleč od mene! Nekakšno tajno hrepenenje je vzklilo v meni. Počutil sem se boli razpoložen nega za pisanje.
Ampak kaj naj pi^em? O svojem- hrepenenju. o ovoji preteklosti, o svojem življenju?
t rofc-
hotel vedeti, kaj jaz mislim, kaj občutim in za	j tega ni bil kriv Hektor, ker je aamo iel
črn hrepenim? In končno: kdo bi me razumel?	i deklice gledajoč na kos kruha v njeni
Nazadnje sem se spomnil. O Hektorju bom	Vsega je bila kriva njegova nemogoča
pisal! sem pomislil v sebi veselo. O njem bom	njost. katere ni mogel popraviti. Jaz sem
pisal! Vsi bodo mislili, da je to kak pomemben	, razumel in Hektor mi je bil za to h-vaj"
pes. kar čudežen pes, izredno pametna žival,	i Spominjam se: ko sem se nekoč učil na
Prav za prav: Hektor je res pametna žival, to	i lino, sanjajoč, da postanem virtuoz. «o f*B=
brrtc že sprevideli. Samo svojo modrost je	j ščeči zvoki stare vijeline odmevali po vsej hjŠL
redkokdaj pokazal. Tudi ga je redkokdo raz-	j Oče je bil ta dan slabe volje, menda zaradi
umcl. Naj vedo vsi oni. ki so ga brcali in po-	neke menice. Zato me je vrgel iz sobe z v§o-
d:li izpred vrat. da je vseeno znal živeti in da	lino vred. In vijolina je padla na Hektor?w
je bil dober pes. Ni nobenega pepadel in ni naredil mkoli nič hudega. Pač pa ljudi na sploh ni imel md ker pač tudi ljudje niso ljubili n^ega. Vsi so ga sovražili zaradi njegove odvratne pojave in neukročenega lakotnega pohlepa. ko je bil včasih primoran. da poišče oglodano kost ali ukrade kos kruha.
Torej o nicm bom pisal! Navdih je tu, snov tudi: to je Hektor in njegovo življenje. Vzel sem pero.
Neka misel mi vseeno ni dala miru. Zakaj ga po tolikih letih budim od mrtvih? Zakaj mu pretresam stare kosti, katere sedaj mirno počivajo v jami za našo hišo? Prav za prav, ali bi ne bilo brez snrsla opisovati poedinosti njegovega življenja? Na primer, kako je neke zimske noči žalostno tulil na mrazu pred hišo, a meni ni mati pustila, d aga prinesem notri. Takrat je bil še majhen in upali smo da se bo razvil v krepkega psa. Nikdo ni mislil da bo z njega postalo tako odvratno bitie.
Nckoč smo ga celo hotelrspcditi od hiše zaradi njegovega odvratnega obnašanja. »Tako grd pes ni za našo hišo,« je pravila mati. Jaz sem edini nasprotoval. To je bilo po tistem dogodku, ko se ga je prestrašila županova hči. Župan je drugi dan izdal ukaz. da se pobijejo
Koga bi to zanimale, kdo bi to čital? Kdo bi 5 vsi psi. ki se bodo potepali na cosfci. Vsega
hrbet — in se ni razbila ...
Hektor je samo malo zacvilil. Na moje veliko začudenje je vijolino zgrabil. Dohitel me je šele na vrtu. kjer mi jo je pohlevno položil k nogam. Jaz. čeprav še razburjen zaradi tega dogodka, sem ga zgrabil in krčevito pritisnil na prsi.
Kdo bo tedaj rekel da to ni bil pameten pes? Da ni razumel ljudi in življenja da ni vračal hvaležnosti za dobroto in da ni imel rad tistih, kateri so bili z njim prijazni?
Ko sem odšel na študij, so mi pisali večkrat o njem, da ne je in da vedno cvili. Bil sem vesel, ko sem se vrnil o počitnicah ter sem ga zagledal pred hišo. Tedaj sem se spet lahko igral in hodil ž njim na sprehod. Ko je slednjič oslepel zaradi staosti. me je še vedno spoznaval po glasu, hoji in po kretnjah, kadar koli sem se vrnil za nekaj časa domov.
Saj naposled je prijetno, če vas ljubijo tatfi neznatna bitja. Zvedel sem, da je umrl peed oknom moje sobe. Takrat sem bil na tujem. Zato nisem pozneje hotel brskati za njegovem življenje, ker to je preganjanje po smrti. Vse* eno sem moral ta večer nekaj napisati m slučaj mi je dal Hektorja. O njem sem toiej sal. Usoda se včasih spomni in preganja teza bitja tudi po njihovi smrti.
fftegage Davorin Ravljen. — Izdaja za konzorcij »Jutra« Stanko Virant. - Za Narodno tiskamo d. <L kot tiskarnarja: Pran Jeran. - 2a Inaeratni Jel je o^ororen T J)|lw*	— *