SLOVENSKI VESTNIK CELOVEC ČETRTEK 21. NOV. 1996 Letnik 51 Štev. 47 (2886) Cena 10 šil. Izhaja v Celovcu Erscheinungsort Klagenfurt Verlagspostamt 9020 Klagenfurt Poštni urad 9020 Celovec P. b. b. Na nedeljskem osrednjem koncertu SPZ v Velikovcu so številne obiskovalce razveselili otroci v pevskem zboru »Mlada Podjuna« Več na 6. strani ZA ZAČETEK KONGRESA Skoraj tretji mandat Skupnost južnokoroških kmetov (SJK) bo tudi v prihodnji mandatni dobi v Koroški kmetijski zbornici zastopana z dvema zborničnima svetnikoma, dipl. inž. Stefanom Domejem in Jankom Zwittrom. Na nedeljskih volitvah je zbrala skupno 1960 (5,3) glasov, to je 28 glasov (1,1 odstotka) več kot leta 1991 (1932) oziroma 6,4 odstotka od skupnega števila. Za tretji mandat pa je zmanjkalo le 156 glasov! SJK bo v novi 36-članski zbornici spet jeziček na tehtnici, saj nobena frakcija ni dosegla absolutne večine. Izgubili so socialistični kmetje (1 mandat); svobodnjaški kmetje so daleč zgrešili svoj volilni cilj, da bi postali najmočnejša frakcija. »Skupnost južnokoroških kmetov, ki je na teh volitvah dosegla najboljši rezultat in v absolutnem rezultatu pridobila glasove (28), vse druge grupacije pa so jih izgubile, je edini pravi zmagovalec« je dejal nadvse zadovoljni ponovno izvoljeni kandidat Štefan Domej. »Volilci in volilke so nagradili našo konstruktivno politiko v zadnjih petih letih in podprli naše predloge v volilni kampanji«. Dodatno pa je Domej v izjavi ugotovil, da se je politično vzdušje do slovenske narodne skupnosti v deželi zboljšalo, kar je tudi pripomoglo k uspehu SJK. Tudi Janko Zwitter je bil nad izidom volitev zelo zadovoljen. Tudi njemu, kot drugemu kandidatu, je v okraju Beljak s pomočjo njegovih sodelavcev uspelo pridobiti glasove. V občini Straja vas, kjer je tudi podžupanje SJK zbrala 19 glasov več (plus 8,1 odstotka) kot pred petimi leti. »Zame osebno je bil to najlepši uspeh« je dejal in pripomnil, »daje na osnovi skupnih naporov mogoče doseči še veliko več«. Nizka volilna udeležba Značilno za te volitve je bila tudi nizka volilna udeležba. Od 47.384 volilnih upravičencev/upravičenk jih je glasovalo le 31.032, kar je 65,5 odstotka (1991: 77,1). Osnovni mandat je bil tokrat znatno cenejši, pa tudi za mandat je bilo potrebno manj glasov kot običajno. Na teh volitvah so se kmetje in kmetice z večino 88,5 odstotka izrekli tudi za obvezno članstvo v kmetijski zbornici. Analiza oddanih glasov po občinah in okrajih je jasno poka- Štefan Domej Janko Zwitter zala, daje SJK z glavnim kandidatom Domejem v dvojezičnem okraju Velikovec pridobila največ glasov - plus 41 ali 3,8 odstotka; največji porast glasov je SJK dosegla v občinah Pliberk (36), Dobrla vas (16), Globasnica (12), Škocjan (10), glasove pa je izgubila na Djekšah (6), v Železni Kapli (7), Žitari vasi (12), Velikovcu (6), Grebinju (3) in na Suhi (2). V okraju Celovec-dežela je SJK izgubila v absolutnem številu 30 glasov, pridobila pa jih je v občinah Sele (5), Šmarjeta v Rožu (3), Žihpolje (4), Otok (3), Kotmara vas (2) in Hodiše (1), znatno pa je nazadovala v Škofičah (minus 16), na Bistrici v Rožu (9), v Žrelcu (7), Borovljah (3), Pokrčah (3) in Štalenski gori (2). V okraju Beljak-dežela je SJK s kandidatom Jankom Zwittrom pridobila absolutno 23 glasov ali 2,3 odstotka v občinah Straja vas (plus 19), Podklošter (21), Šentjakob v Rožu (4), Bistrica na Zilji (2), Vernberk (3) in Bad Bleibergu (2). Izgubila pa je v občinah Bekštanj (minus 19), Vrba (7) in Rožek (4). Nadalje analiza volilnih razultatov pokaže, daje SJK v nemško govorečih okrajih izgubila le 5 glasov (okraj Šentvid ob Glini). Socialistični kmetje so največ izgubili v velikovškem, wolfsberškem, celovškem in beljaškem okraju. Njihova glavna kandidatka Hilde Schaumberger je že napovedala konsekvence. Prihodnji novi predsednik bo po vsej verjetnosti spet doslejšnji Walfried Wutscher (VP). Glavni kandidat SJK Štefan Domej pa je po volitvah za svojo frakcijo zahteval mesto strokovnega referata. Manj glasov Zaradi nizke volilne udeležbe so vse tri velike grupacije izgubile glasove: VP Bauernbund je sicer obdržal svojih 17 mandatov, vendar je izgubil približno 2.200 glasov, svobodnjaški kmetje so pridobili 1 mandat, vendar izgubili 1.500 glasov, socialistični kmetje pa so izgubili 2.000 glasov in 1 mandat. Prava zmagovalka je tokrat torej samo Skupnost južnokoroških kmetov. Mirko Štukelj Rezultati volitev na 2. strani Lepe, a neobvezne besede deželnega glavaija Zernatta ot mentor v zadevah manjšinskih pravic, (pri tem je IV imel v mislih neobstoječo nemško manjšino) seje na preteklem kongresu na Brdu (poročilo glej stran 3.) ponudil Sloveniji deželni glavar Zernatto, da bo skupaj s Hrvaško laže izpolnila pogoje za vstop v evropske integracijske tokove. Pri tem seje skliceval na velik napredek, ki da gaje pri sožitju med večino in manjšino dosegla Avstrija. V zadevi zastopstva Slovencev v koroškem deželnem zboru je Zernatto menil, da se bo tega vprašanja treba lotiti bolj ofenzivno, pri čemer pa ugotavljanje manjšine naj ne bi bilo več pogoj, ampak naposled nepotrebno, kajti kakovost manjšine da ni odvisna od številčnosti, ki pa je seveda zanimiva. V doglednem času naj bi torej bilo urejeno, da »bomo Slovencem dali možnost širšega sodelovanja, da bo ta dialog dvignjen na formalno višjo raven«. Te svoje sicer lepe, a neobvezne besede pa je Zernatto relativiral že v isti sapi, saj jih je označil kot »optimističen pogled v nezanesljivo prihodnost«. Predsednik Zveze slovenskih organizacij dr. Marjan Sturm je v svojem pozdravu na začetku kongresa poudaril problem globalizacije kot izziv tudi za sožitje med večino in manjšino in opozoril na spreminjanje vrednot. Pred 20 leti smo koroški Slovenci enotno zavrnili preštevanje, danes pa so med nami ljudje, ki na to gledajo drugače. V odnosih med manjšino in večino da ni druge znosne alternative kot dialog, je dejal Sturm. Predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Nan-ti Olip je zahteval, da morajo zaščitni ukrepi za manjšine biti zajamčeni z ustavo in z zakonskimi določili in je kot glavne cilje označil zastopstvo v deželnem zboru ter novelizacijo zakona o narodnostnih skupnostih. Franc Wakounig Vseeno kaj se bo zgodilo s Tržaško kreditno banko (TKB) - ali bo likvidirana, ali bo šla v stečaj ali se bo s pomočjo politike organiziralo nekaj novega - tako kot je bilo, ne bo več. Slovenci v Italiji so ob ustanovo, ki je bila zanje desetletja pomembna opora tako za gospodarstvo kot tudi za kulturno dediščino. Kako je moglo priti do zloma banke, kako je moglo priti do izgub, ki nekajkrat presegajo lastna sredstva? Kdo je odgovoren, kako je mogla tako popolno odpovedati notranja in zunanja kontrola? Brez podrobnega poznavanja razmer znotraj banke ni KOMENTAR Piše dr. Kristijan Schellander v TKB pa očitno tudi niso bili pripravljeni ali zmožni ustrezno reagirati na novo situacijo, poleg tega pa so bili Slovenci v Italiji neodvisno od ideološke usmeritve pod močnim pritiskom desnih sil. Domnevam, da se je vodstvo banke v tej težki situaciji zateklo v naročje dvomljivih gospodarskih avanturistov in samo agiralo v nasprotju z načeli stroke in proti pooblastilom in zakonom. Rezultat je bil končno propad banke. Stotine milijonov šilingov bodo zgubile slovenske, hrvaške in druge banke, škodo pa bodo utrpeli tudi drugi vlagatelji in stranke ter sodelavci. Kaj je pokopalo Tržaško kreditno banko? mogoče dajati utemeljenih odgovorov na ta vprašanja. Ob prebiranju poročil v slovenskem tisku in poslušanju razprave na enem od televizijskih programov v Sloveniji pa vsekakor dobiš vtis, da se je v banki prepletalo nič koliko najrazličnejših političnih interesov in da so na poslovanje in dogajanje v banki vplivale tajne službe, države pa mafijska in druga kriminalna združenja. Vsekakor je banka opravljala posle, ki so bili daleč stran od potreb slovenske manjšine v Italiji in katerih vrednost je presegala običajni velikostni razred banke z regionalnih težiščem. Očitno je banko nadziralo omejeno število ljudi, ki so bili tesno navezani na Beograd in Jugoslavijo, dokler je ta obstajala. Velik del financiranja trgovine med Italijo in Jugoslavijo je tekel preko TKB, politično pa so se zadeve pokrivale med centroma odločanja v Beogradu in Rimu. Potem ko je razpadla Jugoslavija in ko je zaradi korupcije propadel tudi nekdaj vladajoči politični sloj pod Andreottijem, Craxijem in De Michelisom v Italiji, so se dramatično spremenili tudi pogoji delovanja TKB. Tiste države, ki je nekoč ob potrebi pokrivala izgube iz politično požegnanih poslov, ni bilo več. Slovenija kot nova samostojna država je imela veliko opraviti sama s seboj in ni mogla oz. ni hotela prevzeti vloge bivše Jugoslavije. Vodilni Če lahko finančne ustanove koroških Slovencev zase potegnejo kakšen nauk, potem tale: Čim bolj se izogibati poslom, ki nimajo zadosti gospodarskega smisla, neodvisnega od trenutnih političnih vplivov, ne zahajati v odvisnost od posameznih strank in vplivnih skupin; upoštevati načela stroke in vzdrževati transparentne upravne strukture, ki zagotavljajo redno in strogo notranjo kontrolo; sestaviti večje enote, ki bodo v državnem in predvsem mednarodnem merilu še vedno le zelo majhne; sodelovati z naklonjenimi partnerji, dokler je to mogoče brez izgube vpliva narodne skupnosti. DISKUSIJA Delovni skupnosti v Kotmari vasi Delovna skupnost Koroška ter Delovna skupnost avstrijske narodnosti v SPÖ sta preteklo sredo vabili kotmirčane na prireditev »Razgovor povezuje -prepir razdružuje«. Razgovora so se udeležili predstavniki vseh strank, ki so zastopane v občinskem odboru ter predstavnik SPD Gorjanci. Nad 30 udeležencev se je vneto vključilo v razpravo. Predsednik Delovne skupnosti Koroška mag. Wenger ter predsednica Delovne skupnosti avstrijske narodnosti v SPÖ Ana Blatnik sta uvodoma poudarila, da obe organizaciji želita s tovrstnimi prireditvami izboljšati vzdušje v deželi. Le na podlagi pogovora je mogoče odstranjevati predsodke. Predstavniki strank so bolj ali manj poudarjali, da je vzdušje v občini v redu in da ni večji problemov. O tem pričajo prijave k dvojezičnemu pouku (41 od 135 otrok), prisotnost slovenščine v cerkvi, kulturna dejavnost SPD »Gorjanci« ipd. Predstavniki Slovencev so kritično pripomnili, da občina ni v odredbi glede slovenskega uradnega jezika in dvojezične topografije in da slovenstvo v občini izumira. Občinski odbornik EL Jože Wakounig je poudaril, da bo odvisno predvsem od Slovencev samih. ali bo manjšina kot takšna preživela. Kljub nasprotujoči razpravi pa je le treba ugotoviti, da je Predsednica DS »Avstrijske narodnosti v SPÖ« Ana Blatnik celotna prireditev potekala v konstruktivnem vzdušju. Izkazalo se je, da so tovrstne prireditve zelo potrebne. Zato je bilo najbolj obetavno to, da so vsi razpravljalci poudarili željo, da bi s takimi pogovori nadaljevali. Podobne diskusije so bile že lani po raznih krajih spodnje Koroške in skoraj nepričakovano živahen odziv je spodbudil k nadaljevanju. IZID VOLITEV V KMETIJSKO ZBORNICO V DVOJEZIČNIH OBČINAH Skupnost južnokoroških kmetov Kärntner Bauernbund ÖVP Freiheitliche Bauernschaft FPÖ Team Schaumberger SPÖ 1996 1991 1996 1991 1996 1991 1996 1991 glasovi % glasovi % glasovi % glasovi % glasovi % glasovi % glasovi % glasovi % Bekštanj 64 13,1 85 15 212 43,4 228 40,3 134 27,4 139 24,6 79 16,2 114 20,1 Bilčovs 50 27,5 51 23,3 59 32,4 83 37,9 33 18,1 24 11,0 40 22,0 61 27,9 Bistrica v Rožu 44 18,5 53 18,4 82 34,5 98 34,0 54 22,7 58 20,1 58 24,4 79 27,4 Borovlje 72 22,8 75 19,2 118 37,3 115 29,5 77 24,4 88 22,6 49 15,5 112 28,7 Čajna 8 3,5 10 4,0 80 35,4 83 33,5 57 25,2 62 25,0 81 35,8 93 37,5 Djekše 10 5,4 16 7,8 92 50,0 98 47,6 54 29,3 47 22,8 28 15,2 45 21,8 Dobrla vas 104 25,9 88 18,8 189 47,0 239 51,0 43 10,7 49 10,4 66 16,4 93 19,8 Galicija 46 21,2 41 16,1 95 43,8 115 45,3 57 26,3 55 21,7 19 8,8 43 16,9 Globasnica 137 53,5 125 41,0 58 22,7 77 25,2 33 12,9 56 18,4 28 10,9 47 15,4 Grabštanj 4 1,7 6 2,1 142 60,9 175 61,2 75 32,2 88 30,8 12 5,2 17 5,9 Grebinj 10 3,0 13 3,1 230 68,2 278 66,3 75 22,3 88 21,0 22 6,5 40 9,5 Hodiše 21 11,9 20 9,2 67 38,1 112 51,6 56 31,8 38 17,5 32 18,2 47 21,7 Kotmara vas 29 12,6 27 10,8 146 63,5 155 61,8 30 13,0 29 11,6 25 10,9 40 15,9 Otok 4 4,0 1 0,7 47 46,5 83 59,7 43 42,6 44 31,7 7 6,9 11 7,9 Pliberk 232 48,8 196 43,7 159 33,5 164 36,5 52 10,9 37 8,2 32 6,7 52 11,6 Podklošter 44 14,6 23 7,7 92 30,5 103 34,7 105 34,8 90 30,3 61 20,2 81 27,3 Pokrče 2 1,1 4 2,0 93 50,5 107 54,3 70 38,0 65 33,0 19 10,3 21 10,7 Rožek 37 21,0 41 21,0 52 29,5 74 37,9 34 19,3 30 15,5 53 30,1 50 25,6 Ruda 6 3,9 7 3,2 80 51,6 106 49,1 29 18,7 43 19,9 40 25,8 60 27,8 Sele 70 60,3 65 47,4 18 15,5 30 21,9 7 6,0 8 5,8 21 18,1 34 24,8 Straja vas 80 42,6 61 34,5 38 20,2 58 32,8 46 24,5 30 16,9 24 12,8 28 15,8 Suha 20 12,3 22 10,7 85 52,1 107 52,2 36 22,1 33 16,1 22 13,5 43 21,0 Škocjan 83 23,6 73 21,9 139 39,6 130 39,0 58 16,5 64 19,2 71 20,2 66 19,8 Škofiče 18 19,1 34 18,0 37 39,4 84 44,4 26 27,7 29 15,3 138 13,8 42 22,2 Šmarjeta 21 12,7 18 10,1 82 49,7 83 46,4 32 19,4 34 19,0 30 18,2 44 24,6 Šmohor 26 2,8 21 2,0 344 37,7 383 36,1 290 31,8 346 32,6 253 27,7 311 29,3 Štalenska gora 2 0,8 4 1,5 109 44,7 135 49,5 85 34,8 85 31,3 48 19,7 49 17,9 Štefan na Zilji 4 1,2 12 3,6 161 47,9 173 51,8 58 17,3 48 14,4 113 33,6 101 30,2 Šentjakob v R. 150 35,2 146 31,9 108 25,4 108 23,6 69 16,2 79 17,3 99 23,2 124 27,1 Velikovec 30 3,6 36 3,9 444 53,6 460 50,3 211 25,5 233 25,5 144 17,4 185 20,2 Vernberk 11 7,5 8 3,4 49 33,6 88 37,8 57 39,0 65 27,9 29 19,9 72 30,9 Vrba 50 16,1 57 14,6 134 43,2 179 45,9 85 27,4 93 23,8 41 13,2 61 15,6 Železna Kapla 103 43,6 110 39,3 87 36,9 86 30,7 14 5,9 17 6,1 32 13,6 67 23,9 Žihpolje 7 5,1 3 1,9 87 63,5 99 61,9 30 21,9 32 22,0 13 9,5 26 16,3 Žitara vas 58 23,6 70 20,8 100 40,7 122 36,3 37 15,0 39 11,6 51 20,7 105 31,3 Žrelec 34 11,3 41 10,9 107 35,7 126 33,6 103 34,3 107 28,5 56 18,7 101 26,9 Beljak mesto 13 2,3 9 1,1 265 47,2 355 44,2 163 29,9 210 26,1 121 21,5 230 28,6 Dežela Koroška 1.960 6,4 1.932 5,3 14.323 46,7 16.562 45,6 9.702 31,7 11.226 30,9 4.655 15,2 6.617 18.2 KONGRES NARODNIH SKUPNOSTI Dovolj izzivov in možnosti za manjšine in Evropo Pogled na začetek kongresa ob nastopu suškega okteta »Jezikovne manjšine: izziv in šansa« se je glasila osrednja tematika letošnjega, sedmega kongresa »Narodne skupnosti v Evropi - Svoboda v raznolikosti«, ki gaje od četrtka, 14., pa do sobote, 16. novembra v hotelu Karnerhof na Brdu ob Baškem jezeru priredila dežela Koroška skupno z Evropsko komisijo, mestom Beljak in Delovno skupnostjo Koroška. Znani in priznani strokovnjaki za pravna in manjšinska vprašanja iz Avstrije, Slovenije in Italije, naj omenim dr. Ralfa Unkarta, dr. Vladimirja Klemenčiča, mag. Borisa Jesiha, Davida Zaffija in Andreja Moriča, ter zastopniki manjšin, med drugim Branko Lenart za štajerske Slovence in propo-nenti nemškogovorečega prebivalstva v Sloveniji, so skušali iz najrazličnejših zornih kotov osvetliti tematiko in na primeru obstoječih etnij dokazati njen pomen. Uspešnost poskusa bosta pokazala nadaljnji razvoj in politična realnost. Da pa je že sam kongres v marsičem prehitel politiko, je morda najbolj nazorno pokazal referat dr. Ralfa Unkarta, bivšega vodje koroške ustavne službe in vodje urada deželnega glavarstva. Štajerska nima prav V svojem referatu o pravnem položaju štajerskih Slovencev je namreč izrecno nasprotoval pravnemu mnenju dežele Štajerske, da na njenem ozemlju ni avtohtone slovenske manjšine, pa čeprav je posebej omenjena v členu 7 Avstrijske državne pogodbe. Štajerska namreč trdi, da so Slovenci na njenem ozemlju rezultat migracijskih gibanj iz Jugoslavije, kar po Unkartu sicer deloma drži, a ne za slovensko avtohtono prebivalstvo ob meji. To je dokazal na podlagi statistik štajerskih šolskih oblasti iz prejšnjega stoletja in ljudskih štetij, ki neizpodbitno potrjujejo obstoj slovenske manjšine na Štajerskem, pa čeprav je številčno zelo šibka. Je pa družbeno in kulturnopolitično svoja enota in prav zato vredna zaščite. Un-kart je tudi nasprotoval mnenju, da so koroški in štajerski Slovenci dve posebni slovenski manjšini. Po njegovem mnenju je to ena manjšina ali narodna skupnost in zato naj bi tudi imela en sam sosvet. Zato gredo štajerskim Slovencem kot slovenski manjšini vse pravice, kakor jih predvideva člen 7, in podpora po zakonu o narodnih skupnostih. Čeprav je štajerski deželni pravni strokovnjak dr. Willin-ger skušal nasprotovati referentu in relativirati njegovo pravno njnenje, pa so prav izvajanja Branka Lenarta, predsednika društva »Člen 7« to potrdila. Društvo »Člen 7« se zavzema za kulturno in jezikovno rast in krepitev slovenskega in dvojezičnega prebivalstva na Štajerskem, pri čemer se sooča z mnogoterimi oblikami nasprotovanja in neupoštevanja tudi z najvišjih mest dežele. Člen 7 se pojmuje v prvi vrsti kot kulturna ustanova, ki ji gre za priznanje in ohranitev manjšine, kar zelo nazorno potrjujeta podpora dvojezičnemu pouku v šolah ter adaptacija lastnega kulturnega doma v Potmi/Laa-feld. »Člen 7« podpira vključitev štajerskih rojakov v obstoječi sosvet za koroške Slovence. Za bližnjo prihodnost sta pomembna cilja odprtje omenjenega kulturnega doma ter sodelovanje pri štajerski deželni razstavi, najpoglavitnejše pa je seveda ohranitev in okrepitev manjšine in njenega jezika. Podoben oz. isti cilj zasleduje tudi Slovensko kulturno društvo »Planika« v Kanalski dolini, ki gaje predstavil predsednik Rudi Bartolot. Društvo je z nedavno smrtjo profesorja Salvatora Venosija utrpelo hud udarec. Karl Lagger pa je govoril o nemškem »Kanaltaler Kulturverein-u«. »Mali« in »veliki«? Petkov popoldan je bil namenjen znanstvenim referatom. O vlogi manjšin v evropskih mednarodnih odnosih je predaval prof. dr. Silvo Devetak, o jezikih manjšin kot kulturni dediščini regije je spregovoril prof. Heinz-Dieter Pohl, pojmi jezik, etnija in narodnost so bili v središču razmišljanj prof. Andreja Moriča, razlike med »malimi« in »velikimi« narodnimi skupnostmi pa je skušal izluščiti mag. Boris Jesih. Tematika je dosti bolj kompleksna, kot na prvi pogled kaže. Kajti težko je določiti tisto mejo, ko govorimo o veliki ali majhni manjšinski skupnosti, in tudi v mednarodnih dokumentih težko najdemo točno opredelitev, kdaj je neka skupnost zadosti velika, daje sploh lahko manjšina in ko gre za določitev obsega in nivoja določenih manjšinskih pravic. Jesih je nedvoumno poudaril, daje status manjšine važnejši od številk. Statistična moč manjšine je sicer izredno pomemben pokazatelj njenega položaja v določenem okolju, vendar pa istočasno priložnost za nešteto razlag, manipulacij in tudi popolnoma resnih zakonskih ukrepov, ki ta položaj determinirajo. Tudi avstrijski politolog F. Reiterer meni, da manjše število samo po sebi še ne naredi manjšine. Pomemben je položaj manjšine v določeni družbi. Predvsem ga določajo razne oblike in stopnje podrejenosti manjšine. Sem sodi jezikovna podrejenost do večinskega jezika, ki je najbolj opazna pri Mag. Branko Lenart, predsednik društva »Člen 7« ocenjevanju položaja določene manjšine oz. upoštevanja jezika manjšin na področjih šolstva in izobraževanja, javne uprave, sodstva ter ostale družbene infrastrukture. Podrejenost je tudi politična, pri čemer se manjšine grobo povedano opredeljujejo za dva modela: za integrativne-ga in za model samostojnosti z raznimi oblikami kooperacije. Problemi politične participacije in sploh zaščite manjšin niso rešeni ne v starih in ne v novih demokracijah, je ugotovil predavatelj. Tudi na kulturnem področju obstaja podrejenost na vseh ostalih področjih družbenega življenja. Za odpravo teh podrejenosti je predavatelj navedel vrsto možnih ukepov, med njimi odstranitev predsodkov, preprečevanje uporabe statističnih metod za ugotavljanje obstoja oz. neobstoja neke manjšine, upoštevanje manjšin kot sestavni del družbe, strpnost do drugačnih, ukrepi za zaščito manjšin po načelu pozitivne diskriminacije. Sobotni dopoldan je v celoti bil namenjen razpravi in poročilom o položaju nemškogovorečega prebivalstva (nemška manjšina) v Sloveniji. Nemci v Sloveniji Ponovno se je kot vrhunski strokovnjak na tem področju predstavil univ. prof. dr. Vladimir Klemenčič iz Ljubljane, ki je osvetlil današnji položaj nemške Rudi Bartolot, predsednik SPD »Planika« iz Kanalske doline manjšine v Sloveniji. Tematike se je lotil izredno tankočutno in strogo strokovno, tako da je njegov referat treba šteti med najboljše na kongresu. Na začetku je opozoril na škripce, v katerih se nahajata znanost in manjšina sama: saj bosta morali razčistiti dilemo med nemštvom in avstri-jstvom, ker sta obe identiteti danes javno razpoznavni v Nemčiji in Avstriji, izraz »staro-avstrijci« pa ni sporen le zaradi očitno različnega izvora obravnavanega »nemškega« prebivalstva, temveč še bolj zaradi tega, ker se nanaša na bivšo državno enoto, ki je bila v času obstoja izrazito mnogonarodna (in je zaradi tega tudi razpadla). Staroavstricji bi lahko bili vsi prebivalci Slovenije, je dejal Klemenčič. Nato je kratko orisal zgodovinski razvoj »nemštva« v Sloveniji od razpada avstro-ogrske monarhije naprej in opozoril je na podobno usodo manjšin v tem prostoru. Obenem v zadnjih desetletjih meje vse bolj izgubljajo svoj ločevalni pomen. Med pomembne dileme pa sodi odprto teoretsko-meto-dološko vprašanje, kdaj in kako štejemo neko skupino prebivalcev, ki se »po jeziku, kulturi in narodni identiteti razlikujejo od večinskega prebivalstva, kot narodno ali etično manjšino?«. Klemenčič meni, daje indikatorje prisotnosti in delovanja pripadnikov določene manjšine treba iskati v njihovem praktičnem delovanju. Glede strukture nemškega prebivalstva v Sloveniji je poudaril njegovo izrazito naselitveno razpršenost brez pomembnih središč, njegovo starostno piramido (močna ostarelost) in da predvsem njen naraščaj išče zaposlitev v tujini ter tam tudi ostaja, doma pa opušča nemški jezik. Koreferent je bil univ. prof. dr. Stefan Karner iz Gradca, ki je podal vmesno poročilo o položaju nemške manjšine v Sloveniji od leta 1939 naprej. Najprej velja ugotoviti, da predavatelj kot edini svojega referata ni dal na razpolago. Karner ne dvomi o obstoju nemške manjšine v Slovenije in je to skušal dokazati z dokaj vprašljivim opozorilom na nekdanjo nemško posest v Sloveniji. Pripomba manjšinskega strokovnjaka iz Italije, daje na podlagi tega referata bila povojna nacionalizacija premoženja v Sloveniji pomemben korak in izraz dekolonizacije, pove vse. Informativna so bila poročila treh nemških manjšinskih predstavnikov v Sloveniji. Predsednik mariborskega društva »Freiheitbriicke-Most miru« dr. Dušan Ludvik Kolnik je omenil različno usodo mariborskih in kočevarskih Nemcev, poudaril je avtohtonost obojih in naglasil, da imajo po načelih FUENS-a pravico do restituci-je, to je vračanje beguncev. Izrazito je podčrtal politične zahteve svojega društva. Popolnoma drugače pa sta nastopila predsednik kočevarskih staroselcev v Kočevskih Poljanah inž. Adolf Gril in predsednik društva »Peter Kosler« inž. Erik Krisch iz Ljubljane. Oba sta naglasila, da njuni društvi nimata nobenih političnih ciljev in gospodarskih intencij ter interesov in odločno sta ugotovila, da priznanje kot manjšina nima ničesar opraviti z vračanjem lastnine. Cilj društev je ohranitev kulturne dediščine in »našega jezika«. Vse to je seveda bilo rečeno v zavesti in vedenju, da nemška manjšina v Sloveniji uradno ni priznana, da pa slovenska ustava vsakomur zagotavlja pravico, da se organizira po svoje. f.w. Uftnikotli tetami Ugledni Washington Times je pretekli torek objavil obširen prispevek o potrebi reorganizacije Združenih narodov. Kot morebitnega sprejemljivega kandidata za novega generalnega sekretarja ZN poleg nekdanjega beninske-ga predsednika Nicephoreja Sogla navaja tudi sedanjega slovenskega premiera dr. Janeza Drnovška. Avtor članka Arthur Davica meni, da Drnovšek uživa podporo obeh velikih sil in da s svojimi sposobnostmi uteleša lastnosti voditelja, kakršnega potrebujejo Združeni narodi. Ob tem navaja dosežke Slovenije pod njegovim vodstvom v času po osamosvojitvi -miren prehod, uveljavitev demokratične ureditve in visoka stopnja človekovih pravic. Drnovšek pa si je svetovni ugled pridobil že tudi poprej, med leti 1989 in 1991, ko je kot predsednik jugoslovanskega predsedstva in hkrati kot predsedujoči Gibanje neuvrščenih popeljal skozi obdobje hladne vojne. Združeni narodi potrebujejo reforme in prišel je čas za tiste, ki so se sposobni soočiti z njimi, zaključuje Washington Times. Prejšnji torek so se na slovenski strani začela obnovitvena dela v predoru Karavanke med Podrožco in Hrušico. Obnovili bodo obok v dolžini 100 metrov (ojačitev) in dela končali predvidoma do srede decembra. Pred časom se je na približno 2500 metrih slovenskega dela predora na asfaltu pojavila vzboklina ali grbina, ki je nastala zaradi zameljskih pritiskov hribine, zato sanacija vključuje tudi okrepitev talnega oboka. V času obnovitvenih del bo promet potekal izmenično enosmerno. Letala F-16 so se pojavila na slovenskem nebu prejšnjo sredo. Preletela so Ljubljano in pristala na brniškem letališču. Gre za obisk štirih letal nizozemskega kraljevega letalstva v smislu sporazuma med obema državama. Ob tem je v Slovenijo pripotovala tudi 40-članska ekipa nizozemskih pilotov in tehničnega osebja. Ti naj bi s slovenskimi piloti izvedli dvanajst poletov, poleg tega pa sodelovali tudi na letošnji največji vaji slovenske vojske »Drava 96«. Slovensko obrambno ministrstvo in generalštab slovenske vojske sta demonstracijo sposobnosti teh letal pripravili zaradi interesa, da bi jih nabavila; letala so namreč zelo gibljiva, saj so na demonstraciji pokazala, da lahko obrnejo celo nad brniškim letališčem. Prodor opozicije na preteklih lokalnih volitvah v Srbiji je močno prizadel vladajočo Miloševičevo koalicijo. Združena levica je sicer zmagala v 187 občinah, vendar predvsem manjših, v šestih občinah Beograda, v delavskih mestih Niš in Kragujevac (revolucionarna trdnjava srbskega naprednega gibanja) pa je zmagala opozicija. V Beogradu seje torej ponovil zagrebški primer, ko je vodilna in vseobvladujoča Tudjmanova HDZ izgubila večino v mestni skupščini. Prav Beograd pa bi mogel biti zelo nevaren za Miloševičevo vladavino. Jj Povolilno strankarsko dogovarjanje za sestavo I nove slovenske vlade napreduje le mukoma. Problem je v tem, da ena stran drugi oporeka volilno zmago. Dejansko je posamično največ madatov v državnem zboru osvojila Drnovškova Liberalna demokracija Slovenije (25), skupno, vendar brez podpisanega volilnega dogovora, pa t. i. stranke slovenske pomladi - Slovenska ljudska stranka (19), Socialdemokratska stranka Slovenije (16) in Slovenski krščanski demokrati (10). Skupno imajo te tri torej natančno polovico sedežev v 90-člans-kem državnem zboru. Medsebojno se podpirajo in prepuščajo mandat za sestavo nove vlade najmočnejši izmed njih, ljudski stranki oz. njenenemu predsedniku Marjanu Podobniku. Liberalna demokracija Slovenije pa se prav tako čuti zmagovalko, zato pričakuje od predsednika republike Milana Kučana poverite v mandata. V strankarskem dogovarjanju se izrazito izkazujejo povezave, ki naj bi koaliciji, kakršnakoli pač bo, zagotovile dvotretjinsko večino v parlamentu, s katero bi lahko izvedle potrebne ustavne spremembe, ki Slovenijo čakajo ob vstopanju v Evropsko unijo in obrambni pakt Nato. Časa za dogovor pa je le še en teden, saj je predsednik republike sejo državnega zbora sklical že za prihodnji četrtek, 28. novembra. J. R. 20 LET OD PREŠTEVANJA MANJŠIN Takrat se nismo dali preštevati! Kaj pa danes? Pred dvajsetimi leti, 14. novembra 1976, so bile oči mednarodne javnosti uprte v Avstrijo, predvsem pa na Koroško. Tisto jesensko nedeljo je namreč Avstrija kljub močnemu notranjemu in zunanjemu odporu in pritisku izvedla razvpito »Ljudsko štetje posebne vrste/Volkszählung besonderer Art«, ki naj bi po načrtih takratne Kreiskijeve vlade, koroških strank in nem-škonacionalnih ter domovinskih organizacij ter združenj končno oštevilčilo manjšine, predvsem pa koroške Slovence, in tudi tako pripomoglo k politični legitimaciji za Zakon o narodnostnih skupnostih. Ta poskus je zaradi enotnega upora manjšin in izjemne solidarnosti ostalih Avstrijcev docela spodletel, za vselej pa je ostala izkušnja, da je država s političnim in legističnim pritiskom hotela del svojih občanov, kar manjšinci smo, spraviti na kolena. Ta pritisk pa ni ostal brez posledic. V državi je sprožil enkratno solidarnostno gibanje z manjšinami, ki ga danes smemo brezdvomno šteti med naj-večja solidarnostna ali občanska gibanja v Avstriji in je bistveno pripomoglo k temu, da se je okrepila civilna družba, predvsem pa vedenje o manjšinah v državi in senzibilnost zanje. V ta sklop sodijo solidarnostni komiteji za pravice manjšin, ki so nastali v domala vseh avstrijskih prestolnicah, posebej dejavni pa so bili na Dunaju, v Salzburgu, Gradcu in tudi v Celovcu. Sem sodijo ma-nifestativna zborovanja koroških Slovencev ter demonstracije v Celovcu, Salzburgu in na Dunaju. To je bil čas trdne enotnosti med koroškimi Slovenci, ki je svojo moč in prodornost črpala prav iz pluralistične strukture manjšine same, in to je bil tudi čas, ko sta Slovenija in Jugoslavija kot zaščitna sila enovito podpirali boj koroških Slovencev za izpolnitev člena 7 in proti preštevanju. Zgodovina vala, ki je pripeljal do 14. novembra 1976, je dolga in najtesneje povezana z bojem za izpolnitev člena 7 Avstrijske državne pogodbe. Okvirno gledano sega časovno v konec šestdesetih let, ko so slovenski mladinci v smislu samopomoči prvič segli po laku in so nemškim krajevnim napisom dodali avtohtone slovenske. Storili so to, kar je bila neizpolnjena dolžnost in obveza države. Leta 1972 je država hotela svoj dolg vsaj nekoliko zmanjšati in je načrtovala postaviti nekaj več kot 200 dvojezičnih krajevnih napisov na južnem Koroškem. A naredila je račun brez domovinskih organizacij in koroških strank: pogrom na dvojezične table, imenovan »Ortstafelsturm«, je bil programiran in izveden, koroški deželni glavar Sima pa je kot grešni kozel moral odstopiti. Nasledil gaje »visoki Hitlerjunge« Wagner, či- gar čarobna formula za reševanje manjšinskih vprašanj je bil »tristrankarski pakt«. Sad poznejših dogovarjanj, pogajanj in delovanja komisij, v katerih so sprva sodelovali tudi koroški Slovenci, je bil »Zakon o narodnostnih skupnostih«, ki smo ga Slovenci od vsega začetka odklanjali, ker je med drugim skrčil dvojezično velja-vnostno območje. V tem boju za svoje pravice, za »staro pravdo«, kakor gre besedilo puntarske pesmi, je nastajalo solidarnostno gibanje, ki je konec koncev preprečilo preštevanje novembra 1976. Na Dunaju na primer je bilo tiste dni uradno več Slovencev kakor na Koroškem. Kaj pa danes? Ali gesli: »Ne damo se preštevati«, »Nismo živali, smo ljudje« še veljata? Kako smo naložili idejni, politični in humanistični kapital solidarnostnega gibanja? Ali nas Slovenija še podpira pri odklanjanju preštevanja? Oziroma, ali smo danes tako enotni in močni, da lahko preprečimo preštevanje? Pa še to vprašanje: koliko pa današnja mladina, ki leta 1976 ni doživela, sploh ve o tem velikem solidarnostnem gibanju za osnovne človekove pravice v Avstriji? Glavni gesli proti preštevanju sta bili »NE DAMO SE PREŠTEVATI!« in »ČLEN 7, NAŠA PRAVICA«. Tako je v letu 1976 »Slo-. venski vestnik« krepil upor koroških Slovencev proti preštevanju. Sploh so takrat manjšinski časopisi odigrali pomembno informacijsko in propagandistično vlogo. v Pripravil Franc Wakounig Pred nedavnim je Deželni šolski svet posredoval preko medijev koroški javnosti najnovejšo statistiko za manjšinsko šolstvo na Koroškem. Tudi v tekočem šolskem letu 1996/97 so prijave k dvojezičnemu šolskemu pouku narasle (glej tabelo). Trenutno obiskuje od 5.707 šolarjev na ljudskih šolah 1.427 dvojezični pouk, to je 25,00 %. Ali pa drugače povedano - vsak četrti ljudskošolski otrok ve-Ijavnostnega območja je prijavljen k dvojezičnemu pouku. Od leta 1958, torej od tistega trenutka naprej, ko je deželni glavar Ferdinand Wedenig na pritisk nemškonacionalnih organizacij in skupin dal razveljaviti obvezno dvojezično šolstvo, je delež prijav letos največji. Prirastek od lanskega šolskega leta na letos (1,30 %) je izmed najvidnejših in najraz-veseljivejših zadnjih let. Če bodo prijave v prihodnjih letih naraščale v isti meri kot letos, bo v šestih, sedmih letih že vsak tretji otrok veljavnostnega območja obiskoval dvojezičen pouk. TABELA Šolsko leto Ljudske šole abs. % pred 22. 9. 58 10.030 po 22. 9. 58 2.094 20,88 60/61 1.820 17,28 65/66 1.602 14,46 70/71 1.486 14,53 75/76 1.224 13,95 80/81 1.115 15,88 83/84 1.063 17,52 84/85 1.070 18,38 85/86 1.098 19,06 86/87 1.130 19,88 87/88 1.107 19,49 88/89 1.092 19,36 89/90 1.134 20,00 90/91 1.163 20,58 91/92 1.242 22,03 92/93 1.302 22,62 93/94 1.338 22,75 94/95 1.368 23,66 95/96 1.375 23,71 96/97 1.427 25,00 Prav gotovo ima tako računanje opravka tudi z iluzijami, ni pa čisto izključeno, da bi prijave ne dosegle takšnega razmaha in takšnega podviga. Ravno odgovorna šolska oblast, ki naj bi bila zazrta v prihodnost, če hoče ohraniti zmožnost ukrepanja in najti primerne pristope za najnovejše tendence, mora računati z najrazličnejšimi scenariji na šolskem področju. Če sklepamo samo po statistiki prijav, se je manjšinsko šolstvo razmeroma hitro znebilo političnih hipotek prejšnjih let in se je številčno zelo opomoglo. Trenutni delež prijav kaže, da ljudje manjšinsko šolstvo sprejemajo kot alternativno ponudbo šolanja in je šolstvu uspelo, MANJŠINSKO SOLSTVO - MED EVFORIJO IN ZBEGANOSTJO Prijave k dvojezičnemu pouku naraščajo odvrniti napade, ki bi ga lahko potisnili na obrobje in v nepomembnost. Ta pozitiven trend prijav pa nikakor ni vzrok za počivanje . Relativno visok delež prijav tudi ni argument za to, da trenutna notranja šolska situacija, predvsem vsebina in način pouka, ne potrebuje nadaljnjih inovacij in reform. Naraščanje prijav lahko tolmačimo tudi tako, da si starši od tega šolstva nekaj pričakujejo. Dejstvo, da starši iz leta v leto v večjem številu prijavljajo, je treba razumeti v prvi vrsti kot nalog za dobro izobrazbo, ki jo hočejo zagotoviti svojim otrokom. Pogled na manjšinsko šolstvo -enkrat drugače Zdi se mi, da je potrebno ta statistično pozitiven razvoj manjšinskega šolstva videti v nekem širšem družbenem kontekstu, ki je postal v zadnjem času zelo opazen in je zajel tudi strukture, v katerih sami živimo. Opozoril bi samo na dve splošni tendenci, ki sta po mojem že zajeli tudi manjšinsko šolstvo in bosta daljnoročno še bolj vplivali nanj: 1. Sola, možnosti šolanja in ponudbe izobraževanja so v zadnjem času čedalje bolj postajale predmet javnih razprav. Avstrijsko šolstvo je trenutno v eni največjih vsebinskih in organizatoričnih sprememb; naj opozorim tu na diskusijo okrog avtonomije v šolstvu. Ljudje se zavedajo, da je dobra šolska izobrazba važen »kapital«, s katerim je mogoče zboljšati življenjske pogoje. Zato spada kritično presojanje različnih šolskih ponudb k osnovnim dejanjem, kadar gre za izbiro šol oz. za nadaljnje šolanje in izobraževanje. Starši vedo, da imajo možnost izbire. Šola nikakor ni več tista »absolutna« institucija, ki bi ji bili otroci in starši izročeni na milost in nemilost. Vsaka šola stoji danes v javni izložbi, kjer se mora profilirati z dobrimi programi. Tega trenda se ne bo dalo zaustaviti, vse šole bodo prej ali slej ocenjevali po vzorcih uspešnosti in zanimivosti. Tudi javne šole se ne bodo mogle izogniti dejstvu, da jih bodo v bodoče ocenjevali po njihovi storilnosti. To se pravi, da bo dobra ocena za šolo eksistenčno važna. 2. Najnovejše razprave o šolstvu opozarjajo na poseben trend: Ljudje izbirajo šolo po svojih osebnih preferencah, interesih in pričakovanjih. Skupinske norme (npr. stranke, socialni sloji, etnična pripadnost, Cerkev ipd.), ki so še pred leti narekovale, kako se naj posameznik zadrži pri »življenjskih odločitvah«, nimajo več tiste veljave. Tako imenovane »velike institucije« (npr. država, politika, narod), ki so se do pred kratkim kolektivno nadzorova- le zadržanje ljudi, so zgubile svojo pomembnost. Danes je v ospredju avtonomnost posameznika. Posameznik se čedalje bolj skuša otresti različnih avtoritet. Ljudje se ne zanašajo več na »institucije«, marveč hočejo avtonomno odločati o svoji sreči in bodočnosti. Opaziti je, kako se posamezniki čedalje bolj emancipirajo in si tudi ne pustijo »diktirati«, kako naj organizirajo svoje življenje. Pri svojih odločitvah ljudje vedno manj sledijo vrednotam in normam lastnega socialnega, kulturnega in narodnostnega porekla oz. ozadja, človek hoče biti samemu sebi in svojim lastnim interesom odgovoren, v svojih odločitvah hoče biti svoboden. Kaj ima vse to opraviti z manjšinskim šolstvom? Kaj ima to opraviti z naraščanjem prijav k dvojezičnemu pouku? Z naslednjimi izvajanji hočem na to odgovoriti. »Mnenje politikov me ne zanima!« Za tistega, ki se ukvarja z manjšinskim šolstvom, je bilo ze dalj časa jasno, da velik delež prijavljenih otrok pride iz nemškogovorečega družinskega okolja. Na podlagi podrobnejše analize prijav lahko trdimo, da so nemškogovoreči starši tisti, ki najbolj »zalagajo« manjšinsko šolstvo. Otroci slovenskih družin so v manjšini. Ali še bolj poantirano povedano: Manjšina je tudi v manjšinskem šolstvu v manjšini. V tem sklopu meje zanimalo, iz kakšnih motivov prijavljajo nemškogovoreče družine svoje otroke k dvojezičnemu pouku. Zato sem eksemplarično povprašal več nemškogo-vorečih staršev, ki so se odločili za dvojezičen pouk. Iz pogovorov je sklepati, da so ti nemškogovoreči starši zelo samozavestni glede šolanja svojih otrok. Zanje šola in dvojezična izobrazba nista tabu temi, zato razpravljajo o njima tudi v javnosti. Svojim otrokom hočejo nuditi dobro šolsko izobrazbo, ki naj bi bila podlaga za boljše življenjske perspektive. Ce dvojezičen pouk lahko bistveno prispeva k temu, potem je treba tako ponudbo koristiti, tako njihovo prepričanje. Dvojezičen pouk je zanje izobraževalna ponudba, ki pa je nikakor ne povezujejo s kakimi »narodnostnimi momenti«. Pri razmišljanju, ali naj prijavijo ali ne, jih mnenje politikov ne zanima. To se pravi, da se pri svoji odločitvi ne ozirajo na to, kaj menijo politični zastopniki in politične stranke. Zanje so tudi izjave nekaterih domovinskih organizacij o manjšinskem šolstvu nepomembne. V svojih razmišljanjih o šolski izobrazbi za svoje otroke se nočejo ravnati po društvih in organizacijah, ki iz »nacionalnih in političnih interesov« hočejo ustvarjati »neprijetno skupinsko vzdušje« in s tem »omejevati osebno svobodo«. Pri odločitvi za dvojezičen pouk je zanje predvsem važno to, koliko koristi dvojezična izobrazba njihovim otrokom. Pomembnost večjezičnosti je pomemben argument, ki je njihovo odločitev za prijavo bistveno podprl. Kvaliteten dvojezičen pouk: dobro vzdušje in vidni napredki Večina teh staršev ima do šole nasploh kritičen odnos. Po njihovem mnenju mora šola, torej tudi dvojezična šola, uresničevati dvoje: ustvarjati dobro vzdušje in zagotoviti učni uspeh. Ta pričakovanja so v veliki meri podobna tistim, ki jih dandanes najdemo v številnih raziskavah o kvalitetni šoli. Kvalitetno šolo odlikujeta na eni strani oblikovanje dobrega vzdušja, na drugi strani pa posredovanje znanja. Samo tam, kjer sta obe strani vidni, je tudi zadovoljstvo staršev največje. To je treba predvsem zaradi tega povedati, ker nemškogovoreči starši, ki imajo svoje otroke prijavljene k dvojezičnemu pouku, skoraj podobno gledajo na dvojezičen pouk. V pogovorih s starši je postalo jasno, daje zanje počutje otroka ravno tako važno kot viden napredek v dvojezičnosti, torej v slovenščini. Povezava med atraktivnim dvojezičnim poukom, dobrim vzdušjem v razredu in uspehom v dvojezičnosti naj bi bila samoumevna. Na vprašanje, za katero varianto dvojezičnega pouka (nemščina - slovenščina oz. nemščina - italijanščina) bi se odločili, so bili odgovori prese- netljivi: Odločili bi se za tisto varianto, pri kateri sta vzdušje in napredovanje najbolj vidna in zagotovljena. Ti odgovori so vsekakor zelo zanimivi, ker ne izigravajo večjega jezika proti manjšemu, marveč postavijo kvaliteto pouka v ospredje. Iz tega sledi, da se nemškogovoreči starši pri svojih odločitvah za prijave k dvojezičnemu pouku ne ozirajo na kake narodnostne aspekte, ne na kake dozdevne meje med slovensko- in nemškogovoreči-mi in tudi ne na kako prišepeta-vanje. Motivi za dvojezičen pouk so izraz subjektivnih pričakovanj. Gre za to, kaj je za mojega otroka najboljše. In če dvojezičen pouk koristi osebnemu napredku otroka, ga tudi prijavijo. Ta utiliratističen, na napredek posameznika usmerjen pristop do dvojezičnega pouka nikakor ni negativen. Ravno iz pogovorov z nemškogovorečimi starši postaja vidno, da takoime-novani narodnostni in socialni momenti kontrole zgubljajo čedalje bolj na veljavi. Videti je, da hujskanje, ki je še pred leti mnoge odvračalo od dvojezičnega pouka, nima več tiste skupinske pomembnosti. Starši postajajo v svojih odločitvah bolj avtonomni, razmišljajo, kaj je za njihove otroke dobro, kako njihovo življenje lahko najbolje usmerjajo in podpirajo. V dvojezični izobrazbi vidijo eno izmed možnosti. Katere pedagoške konsekvence so potrebne? Zdi se, daje mnogo nemškogo-vorečih staršev zelo osveščenih in se svoje odločitve za dvojezičen pouk dobro zavedajo. Zaradi tega imam tudi vtis, da zelo kritično sledijo vzdušju v razredu in konkretnemu napredovanju otrok v dvojezičnosti. Njihova kritična pozornost lahko narekuje tudi nekaj drugega: če zaželenega vzdušja ni, če izostanejo tudi vidni napredki v dvojezičnosti, razmišljajo o drugih možnostih, namreč tudi o odjavi. Tudi v primeru odjave se zrcali v prvi vrsti njihova avtonomna in svobodna odločitev, ki je seveda povezana z osebnim razočaranjem, ker pač ni bilo zaželenega uspeha. Zdi se mi, da bo potrebno v bodoče pri dvojezičnem šolstvu razmišljati vsaj o dveh stvareh: - Kako poglobiti in na novo razmisliti o delu s starši? Je nekaj namigov, ki kažejo, da so nemškogovoreči starši kljub svoji kritičnosti zelo pdprti in imajo sami interes na razvoju dvojezičnega pouka. - Kako zboljšati vsebinsko, didaktično in metodično atraktivnost dvojezičnega pouka? Marsikaj govori za to, da bi tudi dvojezičen pouk prevzel elemente drugih pedagoških pristopov (npr. Montessori pouk). Dr. Vladimir WAKOUNIG OSREDNJI KONCERT SPZ V VELIKOVCU Poklon Valentinu Polanšku in Radovanu Gobcu Moški pevski zbor »Valentin Polanšek« vedno znova preseneti z zvočno ubranim petjem Saj še niso prenehale peti. Obirski ženski oktet je nepogrešljiv. Že drugo leto zapored je Slovenska prosvetna zveza svoj osrednji letni koncert izvedla v nekdaj za slovensko pesem in besedo prepovedanem velikovškein gradu/Neue Burg. Zdaj je na srečo to postalo že kar samoumevno, še posebej pa za koncerte, ki so vezani na ustvarjalce in poustvarjalce iz velikovškega okraja. Tudi Slovenci smo na srečo to temno obdobje kar hitro pozabili in se brez pridržkov gibljemo v tej stavbi. Letošnji koncert bi lahko šteli med stilne, tako je tudi v pozdravnih besedah napovedal predsednik SPZ dr. Gustav Brumnik. Taki pa imajo globjo vsebino kot le kaka pevska revija, na katerih se gneti nešteto zborov. Osnovna nit je bila posvečena spominu na pred enajst leti umrlega kulturnika, pesnika, pisatelja, kulturnega in političnega delavca Valentina Polanška, dodatno pa smo se spomnili še lani umrlega prijatelja koroških Slovencev, po materi celo našega rojaka, skladatelja in dirigenta Radovana Gobca. Koncert v celoti je izžareval predvsem Valentina Polanška. Njemu je bilo posvečeno vezno besedilo iz spominskega teksta Andreja Kokota svojemu prijatelju ob njegovi lanskoletni 10. obletnici smrti, vmes pa so bile vpletene Polanškove pesmi. Pesem vžgimo, / da bo premagala vso jokavost / in nalezljivo ponižnost, / da bo pometla / vse malodušje / in upepelila / vso laž / v meni, / v tebi, / v naših -... Ta Polanškov poziv bi lahko primerjali z velikim klicem Otona Zupančiča ... vrzi pesem v svet, / pesem za današnjo rabo/in vsi jo bomo povzeli za tabo! V tem smislu smo koncert večina poslušalcev tudi razumeli. Samozavest seje zrcalila že iz nastopa Kvarteta Smrtnikovih bratov, Polanškovih nek- danjih učencev, Vokalno dovršeno so poleg treh Polanškovih zapeli še prelestno lepo umetno »O kresu«. Obirski ženski oktet se je po lanskoletni napovedi, da ne bo več prepeval, tokrat spet že ne vem kolikič prebudil in nasto- pil na prireditvi v spomin svojega ustanovitelja. S svojim posebnim nežnim melosom je spet potrdil svojo edinstvenost. Poleg povsem Polanškovih besedil in melodij v treh znanih pesmih so pevke občuteno zapele še narodnobuditeljsko »Soča« po besedilu Simona Gregorčiča. In vmes po dvajsetih letih še vedno aktualna: Vstani in se brani, /trpin,/če res si sin/svobodoljubnega očeta! / Glasno zakliči v svet: / Kdo se je tako prevzel, da nas bi rad prešteli... Zato, sosed / v skupni domovini, / bodiva vrtnarja / lepših skupnih bodočih dni - / in ne drug drugemu /grobarja ... Moški pevski zbor obirskega slovenskega prosvetnega društva, ki nosi Polanškovo ime, vedno znova preseneča. Tokrat je v mojstrskem stilu poleg treh standardnih Polanškovih lokal- patriotskih pesmi navdušil še s Kernjakovo »Mojcej«. Solo je odlično zvozil mladi Bistrični-kov Marko Smrtnik. Bil sem otrok. Roke so prosile in usta jecljala. / Bil sem mož. Roke so skrbele in usta ljubila. / Postal sem starec. Roke so se usločile in usta že-brajo. Nastop otroškega živ-žava »Mlade Podjune« pod vodstvom prizadevne Vere Sadjak je bil v vsem svečanem vzdušju prava poživitev. Prisrčno so zapeli »Pozdravno«, tisto »O mamici zlati« in še dve, ob tem pa so se tudi spremljali z instrumenti. Številčno in glasovno mogočni pevski zbor šentprimoške »Danice« se je posvetil predvsem obletnici smrti svojega prijatelja, skladatelja Radovana Gobca. Mogočno in občuteno so zvenele njegove »Dekle in kozak« po ruski narodni, »Kje je moj mili dom«, ter »Pozdrav Koroški« in «Koroška pomlad« na besedili Valentina Polanška in Andreja Kokota. Odhajanje / ni bolečina, /je nuja življenja. / ...je kakor ljubezen / in sovraštvo, / kakor rojstvo, / življenje in / smrt. Tako je pesnik Andrej Kokot zapisal v prijatelju Polanšku posvečeni pesmi. In interpretacija Tončija Schlapperja je izzvenela med obiskovalce. Z Miro Einspieler-Grötschnigovo sta prireditev pripeljala do nastopa Ansambla Drava iz Borovelj. Taje dodal piko na i s svojimi uglasbitvami in interpretacijami pesmi Andreja Kokota, Milke Hartmanove, Janka Messnerja, Franceta Prešerna in Janija Oswalda. Jože Rovšek IMENITNA RAZSTAVA Jaki v slovenskem konzulatu GALERIJA PRI JOKLNU Novejše slike Petra Gstettneija V ponedeljek zvečer je slovenski generalni konzul v Celovcu dipl. inž. Jože Jeraj v prisotnosti številne prominence z obeh strani meje (sekretar v slovenskem zunanjem ministrstvu dr. Peter Vencelj, predstavnik koroške deželne vlade dr. Reinhard Sladko, celovški župan dr. Leopold Guggenber- ger vključno s predstavniki slovenskih koroških političnih, kulturnih in gospodarskih organizacij) v prenovljeni stavbi novega (nekdanjega jugoslovanskega) generalnega konzulata na Radetzkijevi cesti odprl imenitno razstavo svetovno znanega slovenskega slikarja Jožeta Horvata-Jakija. Jakijev tokratni opus zajema številna olja in poslikave stekel v sodelovanju z znamenito Steklarsko šolo v Rogaški Slatini. Svoja delaje doslej razstavljal na preko 250 skupnih in samostojnih razstavah po vsem svetu, od Rio de Janeira preko Tokia pa vse do avstralskega Sydneya. Ob otvoritvi seveda tudi ni šlo brez politike, saj je generalni konzul ob dobrem sodelovanju med Slovenijo in Koroško izpostavil tudi probleme, kot so velik slovenski trgovinski primankljaj z Avstrijo, potreba po odprtju Pavličevega sedla ter mankajoči kulturni sporazum med obema državama. Z avstrijske strani sta razstavo pozdravila dr. Slatko in župan dr. Guggenberger. Umetnost Jožeta Horvata-Jakija in. njegove mojstrovine na steklih iz Rogaške Slatine so bile zaradi protokolarnega scenarija kar nekoliko v senci. Z vokalnimi vložki seje v otvoritveni ceremonial vključil »Kvartet Rož«. Univerzitetni profesor Peter Gstettner se je začel ukvarjati s slikanjem na začetku osemdesetih let. Najbolj ga zanima akvarelna tehnika, večina motivov pa je iz kulturnozgodovinske zanimive Toscane in drugih sredozemskih držav, kjer umetnik vedno spet biva in se da inspirirati od šarma teh pokrajin in starih mest. Važna komponenta v njegovih slikah je svetlo-temni kontrast in opaziti je razvoj k bolj abstraktnemu slikanju. Slike so zrcalo njegovega čutnega sveta, stanja, ki se izraža v veselju do življenja, nastajanja, pretakanja, protislovja v človeški naravi in družbi. M. Š. Pravijo, da je bil na premieri še boljši. To se je dalo sklepati po vidni utrujenosti nekaterih igralcev, po nekoliko nihajoči koncentraciji in nekaterih težavah s tekstom. Ves teden vaditi, odigrati premiero, vmes še snemati za ORF in potem igrati še ponovitev res niso mačje solze. Pa kljub temu je bila predstava na sobotni ponovitvi navdušujoča, skoraj polna dvorana v kulturnem domu na Brnci pa navdušena. Kar objel bi vsakega igralca posebej, še posebej pa režiserja Sergeja Verča, vendar se za opazovalca in pisca poročila to ne spodobi. Najbolj pri vsej stvari, če predstavi banalno rečemo tako, meje navdušila dinamika. Toliko energije, kolikor je je nabite v tej predstavi, skorajda ne najdeš. In prav z njo so režiser in igralci uspeli. Kar predstavljajte si, da bi tako kritična besedila, kot so to Daria Foa, na odru govorili z znano koroško bojazljivostjo. Hudič bi vzel vso predstavo, saj je njena dramaturška linija grajena na med seboj zelo rahlo povezanih pripovedih posameznih posebnežev in prav zato bi lahko delovala samo čitalniško. Na brnškem odru pa smo po izpovedani, izsmejani in izploskani pripovedi komaj čakali na novo. Vse po vrsti so bile imenitne! Pa ne v smislu antikristjanstva, kar bi mi lahko kdo očital, pač pa v doigranosti, režijski dovtipno-sti, v energiji, s katero so igralci prehajali iz prizora v prizor, v rešitvah, v katerih nismo pogrešali glomaznega števila rek- GLEDALIŠKI VIŠEK NA BRNCI Energičen »Burkaški misterij« Pravi brnški burkeži pred scensko poslikavo Kristijana Sadnikarja vizitov, scenskih preureditev, drage kostumografije in druge potrebne in nepotrebne gledališke navlake. Pantomima, dobro izdelana in največkrat tudi dosledno odigrana, je v največji meri nadomestila vse to. Ob vsem tem pa dinamika, gib, govor, luč in glasba! Igrati Daria Foa predvsem s koroško mentaliteto zagotovo ni lahko. Temperament glumača ali burkeža izvira iz me-diterana - lahko bi ga našli tudi v Boccacciovih novelah. Fo pa je glumaču dodal še pijanca, ki s svojim drezanjem dodatno povezuje posamezne segmente predstave. Ne glede na to, koliko pravih resnic je v njunem pripovedovanju, je predstava kljub temu, da se na humorni, mmm\ , ■ 1 *m Dva v enem. Prvi hodi, drugi vidi. vendar simbolni način ukvarja s Kristusovim trpljenjem, papežem Bonifacijem, anomalijami, ki izvirajo iz cerkvenih dogem itd., vendarle vsebinsko izpovedna. Vsebuje celo precej večnoaktualnih resnic, ki kličejo po preobrazbi in spremembi družbe. Prav te pa ob spretni interpretaciji zbujajo smeh in aplavz na odprti sceni. Najbrž prav zaradi globoke izpovednosti. Dinamika v jeziku, gibanju in pantomimi je bila na dostojni ravni. Zelo posrečena rešitev ob solističnih in skupinskih pevskih vložkih v živo je bil posnetek preko zvočnikov, luč s strobo-tehniko je dopolnjevala že tako zanosno ritmiko gibanja. Scena je bila le od Kri- JANKO MESSNER BO 75 Majhne štorije Slavljenec Janko Messner s poslanko Zelenih Terezijo Stoisič Program: pozdrav (mag. Terezija Stoisic) - laudatio (dr. prof. Ulf Bierbaumer) - glasbeni vložek (klavir, Andrea Wuzella-Mocilnik) - branje (Janko Messner) - glasbeni vložek - čestitke in priznanja (navzoči) - bife (za vse). Takšen je bil program v sredo, 13. novembra, v dunajski »hiši literature«. Zelena izobraževalna delavnica manjšin (Grüne Bildungswerkstatt Minderheiten), 10. zvezna dežela zelenih in graško združenje pisateljev (Grazer Autorenvereinigung) so v čast Janku Messnerju priredili praznovanje za njegov 75. rojstni dan, ki ga bo ifnel naslednji mesec. Potek večera je bil diametralen s suhoparno zvenečim programom. Mnogo prijateljev in znancev Janka Messnerja ter precej študentov se je zbralo v sredo v sedmem dunajskem okraju, da bi na prijateljski in prijeten način popraznovali z Messnerjem. Globoko prijateljstvo in občudovanje je dr. prof. Ulf Bierbaumer izrekel Messnerju. V majhnih anekdotah in zgodbicah je orisal delo in osebo slavljenca. Ti prosto nanizani skupni doživljaji, tako Bierbaumer, najbolje opisujejo Janka messnerja, kajti angažiral s je povsod in deloval za slovensko besedo in domovino. Svoje zgodbice povezuje Messner s političnimi dogodki in se tako nenehno bojuje proti sistemu, ki želi iztrebiti slovensko manjšino. Kritično in pogumno domovinsko pesništvo (Heimatdichtung) je to, kar Messnerja povezuje s Petrom Turrinijem. Bierbaumer je posebno poudaril Messnerjevo prevajalsko delo, kajti to kulturno-politično delo je zelo pomembno in dragoceno. Messner se je priznal k »estetiki upora« in bral iz svojih del: liriko, prozo, aforizme in celo epitaf si je že napisal. Zgoraj omenjeno programsko točko »čestitke in priznanja« so oblikovali navzoči. Precej dolga vrsta ljudi je nastala, ki so zaporedoma jemali mikrofon, stopali k Messnerju ali z njim sedli na rob odra, čestitali in pripovedovali kako štorijo o Messnerju. Večina gratu-lantov ga ceni in opisuje kot človeka, ki ni udoben, ne za Slovence, za večince na Koroškem pa že sploh ne, cenijo ga kot človeka, ki nenehno spremlja in kritično opazuje dogajanja - tako rekoč duhovni perpetuum mobile. Tisti, ki mu niso čestitali po mikrofonu, so to lahko storili v družabnem delu večera ob bifeju in okusnem gradiščanskem vinu. katja stijana Sadnikarja poslikana zavesa, rekvizitov skoraj nič. Poleg režiserja Sergeja Verča, ki je tekst tudi poslovenil in predstavo likovno domislil, in že omenjenega Kristijana Sadnikarja je pri jezikovnem oblikovanju uspešno sodelovala Minu Kjuder, Hanzi Kežar pa je za predstavo napisal in posnel izvirno glasbo. Odlično usklajen strokovni team! In še igralci. Spet smo videli Zofijo Debevec, sicer v moški vlogi, kar pa ni motilo. Vlogo pouličnega burkeža je igrala tako živo in energično, da smo se lahko do popolnosti vživeli v tisti srednjeveški čas. Drugega pomembnega povezovalca - pijanca -je prepričljivo in z veliko humornosti interpretiral Loj-zi Gallob. Vloga mu je bila prav pisana na kožo. Veliko odkritje je bil novinec na brnškem odru Marjan Gallob II. Prepričljivo in suvereno je odigral kar štiri vloge. Tudi preostali novinci, Boris Gallob. Pepi Miki in Kristina Toth so odrski krst prestali zelo dostojno in uspešno. Stefan Hudi je bil najboljši v vlogi papeža Bonifacija, Terezija Gallob v vlogi krčmarice, Regina Wutti pa v srhljivi vlogi smrti. Preostali sodelavci - Emanuel Hudi (ton), Vlado Posavec (luč) ter organizatorja Peter Krawanja in Marjan Gallob I. -so svoje delo opravili izvrstno. Brnškemu Burkaškemu mi-steriju/Mistero buffo je želeti, da bi se sprehodil po čimveč koroških odrih! Jože Ro v še k Popravek Na tem mestu smo se v številki SV 7. novembra t. 1. prenaglili z objavo »Simpozij o literaturi Janka Messnerja« in tako povzročili neke nejasnosti. Vabilo na simpozij 5. in 6. decembra popoldne na celovški univerzi ter na »pašo za dušo in telo« velja vsem interesentom, brez kakršnihkoli finančnih obveznosti (subskripcije na avtorjeve najnovejše knjige). Podrobni program za oba popoldneva bomo objavili v prihodnji številki lista. Uredništvo SV AWOL PRIREJA DISKUSIJO »Haben Sie im Mr 2000 noch einen M?« 21. 11. 1996, ob 19.30 v dvorani BKS, St. Veiterring 43, v Celovcu Diskutirajo: dr. Hans-Peter Martin, dr. Hans-Peter Hasel-steiner in Angelika Hödl, moderacija Martina Steiner Kam brezvestno manipuliranje vlad in držav z manjšinami oz. njihovega obravnavanja kot drobiž političnih, oblastniških ter geopolitično-ideoloških interesov pripelje, zelo nazorno dokazujejo bivši kočevarski Nemci oz. usoda te nekdanje nemške narodne skupnosti na Slovenskem. Njeni izgubljeni kulturni dediščini je namenjena razstava v Tinjah. V 14. in 15. stoletju so or-tenburški grofje na Kočevsko naselili nemško govoreče prebivalstvo iz zgornje Koroške in Tirolske, ki je vse do svoje izselitve, torej do decembra 1941 in januarja 1942, živelo strnjeno na tem koščku zemlje. Z razsulom avstro-ogrske monarhije so Kočevarji postali manjšina v Jugoslaviji in z napadom nacistične Nemčije na Jugoslavijo leta 1941 se je približal brutalni konec njihovega šest-stoletnega bivanja in delovanja na Slovenskem: niso jih pregnali njihovi slovenski sosedje ali partizani, kakor bi to nekateri krogi, tudi v Sloveniji, radi dopovedali, zgodovinska dejstva so drugačna. Iz Kočevske jih je pregnal nacistični režim v dogovoru z italijanskim faši- RAZSTAVA O KOČEVARJIH Pogled na izgubljeno domovino KOCEVSK Izgubljena kulturna dei OTTSCHEE A verlorene Kulturerbe der C' GÖTTSCHI * Oottsrheabara unt i? Predstavnika Kočevarjev v narodnih nošah stičnim. Manjšina je sledila paroli »Heim ins Reich«. Njen pregon je bil namreč sad pogodbe med Hitlerjem in Mussolinijem, v kateri sta se domenila, da bojo vse nemške manjšine na italijanskem oblastvenem ozemlju preseljene »domov v rajh«. In Kočevska je aprila 1. 1941 pripadla Italiji. Poleg Kočevarjev so bili tako kot nemška skupina z bogato in lastno kulturno dediščino obsojeni še Nemci v Kanalski dolini in Južni Tirolci. Slednji so se temu masovno uprli, pri Kočevarjih pa jih je le nekaj sto od nad deset tisoč nasprotovalo odselitvi. Decembra 1. 1941 so Kočevarji začeli dokončno zapuščati svoje domove. Nad 150 vlakovnih kompozicij je bilo potrebnih, da je bil na ukaz iz Berlina preseljen starodavni nemški živelj iz Kočevske, njihovo posest pa je prevzela posebna italijanska fašistična imobilska družba »Emona«. Kočevarjem so obljubili, da bojo strnjeno naseljeni v rajhu. A že tu jih je režim nalagal, kajti o rajhu ni bilo nobenega govora, pač pa so jih naselili po vaseh ob Dravi in Savi na slovenskem ali spodnjem Štajerskem, odkoder so poprej v Srbijo izselili slovensko prebivalstvo (skupina policije, ki je ta pregon izvedla, je aprila 1942 izselila tudi slovenske koroške družine - op. ured.). In spodnja Štajerska nikoli ni bila priključena rajhu, temveč je imela status zasedenega ozemlja. Na opuščene domove Kočevarjev naj bi bili naseljeni Siciljanci in ljudje iz južne Italije. Naj bi, kajti to se nikoli ni zgodilo. Kočevske gozdove si je slovenska partizanska vojska izbrala za svojo bazo, domovi Kočevarjev so začeli propadati in dve ofenzivi proti partizanom, najprej italijanska in pozneje nemška, sta vasi, poslopja in cerkve večinoma docela uničili, nekaj objektov, predvsem sakralnih, pa je res bilo po vojni načrtno porušenih. Danes le še redki zidovi, poti v gozdu, sadno drevje ali pragovi, spominjajo na izgubljeno kulturno dediščino koče-varskih Nemcev, ki ji je Urad za kulturno dediščino pri slovenskem ministrstvu za kulturo namenil posebno in izredno zanimivo razstavo. Znanstveno ogrodje je pripravil mladi slovenski zgodovinar Mitja Ferenc v sodelovanju s strokovno sodelavko Jernejo Batičevo, ljubljanska izpostava Avstrijskega inštituta za vzhodno in jugovzhodno Evropo pa je pripomogla, da je razstava sedaj na ogled v tinjskem domu. Odprtja prejšnji četrtek se je udeležilo kar lepo število na Koroškem živečih Kočevarjev, pa tudi iz Slovenije so prišli potomci tistih, ki leta 1941 niso hoteli v rajh. Ogled razstave toplo priporočamo. Kakor je dejal vodja ljubljanske izpostve dr. Miroslav Polzer, naj bo usoda Kočevarjev zadostna šola, da nikoli ne bo treba prirejati razstave o izgubljeni kulturni dediščni koroških Slovencev. Franc Wakounig V ŽITARI VASI Interkultumo učenje v KUMSTU Teden dni po svečani otvoritvi so v Kulturnem domu KUMST (Kulturni most/Kulturbriicke) pozdravili skupino ameriških študentov. Tu so bili v okviru izmenje-valnega programa svojih domačih univerz (Arkansas, Kalifornija, New Hampshire, New Jersey, New York, Washington), leto dni pa bodo preživeli v Gradcu. Štirinajstčlanska skupina je prišla na južno Koroško v velikovški okraj, da bi spoznala tudi ta del Avstrije. Združene države Amerike so domovina najrazličnejših narodov, zato so študentje pokazali izredno zanimanje za sožit- je med narodoma na Koroškem. Gostje iz Amerike so diskutirali z dijaki in dijakinjami veli-kovške trgovske akademije o procesih asimilacije pri manjšinah. »Moji stari starši so prišli v ZDA iz Ukrajine, moj ded se ni nikoli naučil angleško ... zato se nisem mogel z njim pogovarjati, ker so moji starši govorili z menoj le angleško ... samo enkrat, bila sem še majhna, šest, sedem let stara, se spominjam, da mi je ded pripovedoval, s težavo po angleško, o vojni...«je pripovedovala dvajsetletna Chris. Čuti se Američanko. Toda ko v ZDA začutijo zavedanje o lastnih koreninah, so ljudje ponosni na svoj izvor, na etnične korenine, npr. da so po izvoru Italo-Američani, Madžaro-Američani in mnogo je poskusov oživljanja etničnih tradicij. Mladinci s Koroškega so pripovedovali o podobnih izkušnjah. Njihovi stari starši da še govorijo med seboj slovensko, ob nedeljah je še mogoče, da gredo k dvojezični maši, njim samim pa je slovenščina povečini že tuja. Zvečer so v KUMSTU mladi začutili, da preko etničnih in jezikovnih meja obstajajo možnosti, da skupaj kaj storijo,' da se sporazumejo. Renate Matiasek VELINJA VAS - BILČOVŠKA JESEN Veliko zanimanje za kvaliteten program V nabito polni dvorani kulturne Krušic odprla 2. Bilčovško jesen, pina »A band front home« s sve-gostilne Seher (Knaberle) v Vel- Petkova prireditev je bila v zna- tovno znanim saksofonistom inji vasi, je pretekli petek Krista menju jazza, nastopila pa je sku- Wolfgangom Puschnigom , pevko Ali Gaggl, bobnarjem Emilom Krištofom in drugimi. Izvajali pa so lastne in komade mednarodnih jazz skladateljev. Obiskovalci/obiskovalke, med njimi je bilo veliko domačinov iz bližnje okolice in iz Celovca, so z velikim navdušenjem sprejeli ta koncert in vse kaže, da zanimanje za jazz prireditve na deželi raste. V soboto je v okviru Bilčov-ške jeseni predaval dipl. inž. Hartwig Wetschko o zgodovini arhitekture na Koroškem, dan navrh pa je sledil literarni zajtrk z Janijem Oswaldont, ki je bral iz svoje najnovejše zbirke »Achillesverse«. M. Š. Skupina »Glasbeniki. A band from home.« Dva znana koroška Slovenca, pesnik Andrej Kokot in pa kulturni delavec Hanzi Weiss praznujeta te dni svojo 60-letnico. Oba sta tesno povezana s Slovensko prosvetno zvezo; prvi je bil dolga leta njen tajnik, drugi pa njen predsednik, podpredsednik in tudi blagajnik (seveda ne obenem). Iskreno čestitamo! Vse gladko je teklo na sobotnem maturantskem plesu dijakinj in dijakov Zvezne dvojezične trgovske akademije. Maturanti so najprej v razkošnih baročnih oblekah zaplesali polonezo, za polnoč pa so pripravili še nekoliko manj konvencionalni vložek. Srečni so bili starši, zadovoljni učitelji, vsi skupaj pa so se s številnimi častnimi gosti in obiskovalci sploh veselo vrteli po gladkem parketu. Naj jim tako gladko gre tudi na spomladanski maturi! Vsak, ki se ukvarja s fašizmom in nacionalizmom, ki se bori proti diskriminaciji manjšin (ne samo etničnih in avtohtonih), torej vsak, ki je kakorkoli soočen z manjšinsko politiko, pride pri svojem delu nedvomno vedno spet do vprašanja, kaj fašizem ali nacionalizem sploh je. Kje se začne diskriminacija drugega, drugačnega in do kod sega legitimna želja vsakogar po ohranitvi lastne identitete. Je razmerjevanje vaškega življenja po jezikovnih ali narodnostnih kriterijih (vseeno s katere strani prihaja) le del etničnega samoohranitvenega nagona, ali pa je v tem že KOMENTAR ifovah: l i- pn klanju drugih manjšin), da radikalna politika Terezije Stoi-sič ter njenih sodelavcev le zaostruje avstrijsko politiko, rezultat te zaostritve pa da so atentati s pisemskim bombami ipd. Najhuje pa je, da Joža očitno ni edini s takšnimi prepričanjem. Od prenekaterih sem slišal mnenje, da te izjave niso noben razlog za izključevanje Jože iz Kluba, da gre tu za pravico do svobodnega izražanja, da Joža le provocira in vsega tega ne misli resno itd. Glavno je, da ne skrunimo imena Kluba in celotne narod-Piše Joži Wutte ' ne skupnosti. Mogoče me bo Fašizem naš vsakdanji korenina nacionalistične sile, katere konsekventno nadaljevanje je etnično čiščenje oz. bolje rečeno genocid? Je prisilna homogenizacija neke narodnostne ali jezikovne skupine iz kakršnegakoli razloga ter izključevanje vseh, ki niso stoodstotno »naši«, potrebno za obrambo narodnostnih pravic, ali pa s tem diskriminiramo pravico posameznikov do njihove povsem osebne drugačnosti? Je slovensko govoreča lezbična anarhistka in ateistka, ki ni aktivna pri nobenem slovenskem društvu, manj vredna kot narodno zaveden katoliški kmet z deset-glavo bogaboječo družino? Ravno v manjšinskih organizacijah (in tu najbolj v organizacijah narodnosti) je nevarnost zelo velika, da si pri raznih fašističnih in desno-ekstremnih izjavah v lastnih vrstah zatisnemo ušesa in se delamo, kot da ni bilo nič. Nekdo, ki se leta dolgo zavzema za pravice, recimo koroških Slovencev, pa vendar ne more biti desni ekstremist. Takšne in podobne očitke raznih članov dunajskega štu- dentskega kluba, ki so me v zadnjih dneh klicali, sem moral poslušati, ker sem nedavno preko tega časopisa svetoval Klubu, da se distancira od desnoekstremnih izjav Jože Pi-ceja. Nekateri so celo menili, da gre za osebno maščevanje in da sem si vse skupaj le izmislil (še vedno nisem odkril nikakega vzroka, da bi bil to storil). Dejstvo je, da je Joža Picej, sicer dolgoletni zvesti sodelavec kluba, na neki klubski prireditvi (s pristojnostjo enega izmed soavtorjev priročnika o avstrijskem desnem ekstremizmu je bil krog vse prej kot zaseben) dejal, da se zavzema za ukinitev zakona, ki prepoveduje oživljanje nacionalsocializma, ker da so neonacisti le družbeni zgubaši, žrtve izključevanja mdr. s strani »po-litmafije« (kamor da sodi tudi Terezija Stoisič). Vendar so bile te izjave le zadnja točka dolge vrste podobnih trditev. Že večkrat je razburil duhove z izjavami, da bi bilo za koroške Slovence po anšlusu bolje, če bi se z nacionalsocialisti aranžirali (se pravi z njimi so- kdo imel za radikalneža, vendar mi je pri takih izjavah čisto vseeno, iz čigavih ust pridejo. In ko sem slišal Jožo Piceja, se mi je zgnusilo enako kot vedno, kadar sem podobne teorije prebral v poročilih s procesov proti Kiisslu in njemu podobnim. Zato sem še vedno prepričan, da je jasno distanciranje klubskega odbora od svojega (do slejšnjega?) člana edino, kar se v tem primeru lahko pričakuje. To pa navsezadnje nikakor ni le problem dunajskega kluba. Podobni pripetljaji se dogajajo tudi v mnogih drugih »naših« organizacijah. Spomnimo se le Adrijana Kerta, ki je nekako pred letom dni v »nt« zapisal, da je asimilacija možna le z genetično spremembo (citirano po spominu). Mislim, da je zadnji čas, da se senzibiliziramo do nacionalizma in fašizma med nami samimi. Kajti boj proti nemškemu (ali kakršnemukoli) nacionalizmu je lahko usepšen samo, če se z isto doslednostjo borimo proti našemu lastnemu. Joži Wutte Izjava KSŠŠ na Dunaju V zadnjih dneh seje v Klubu študentk in študentov na Dunaju razvnela diskusija o antifašističnem delovanju Kluba in desnem ekstremizmu. Povod za to je bilo predavanje dr. Dušana Nendla v klubskih prostorih 8. tega meseca in diskusija, ki seje po tem razvila med nekaterimi člani. V tej diskusiji je eden izmed članov izjavil, da stoji politma-fija za vsemi avstrijskimi strankami in da je z enim članom zastopana tudi v Klubu. Diskusija se je potem preusmerila na zakon, ki prepoveduje oživljanje nacionalsocializma. O tem je trdil, da nam ne prinaša nič dobrega, da le radikalizira družbo in ustvarja mučenike. Treba da ga je odpraviti brez vsakega nadomestila. V tem zakonu vidi med drugim vzrok za naraščanje desnoekstremnih pojavov in konec koncev vzrok, da so se pojavile pisemske bombe. Izrazil je potrebo po pogovoru prav z neonacisti in neofašisti, ki bi jih vrhu tega vabil v slovenski klub in je zahteval svobodo izražanja mnenja za fašiste in naciste. On kot pravnik bi na sodišču zastopal tudi Gottfieda Kiissla in desne ekstremiste podobnega kova. Na tem mestu bi radi pojasnili nekaj stvari, ki nam jih je v Slovenskem vestniku štev. 46, 14. novembra očital naš nekdanji preglednik Joži Wutte, na primer, da hočemo harmonizi-rati in da desničarske izjave v Klubu nimajo posledic. Zavračamo podtikavanje, da brez ugovora in tako rekoč na tihem akceptiramo taka stališča. Ka- kršnekoli posledice lahko sklene le odbor, ne pa posamezniki. Na zadnji seji je odbor stvari prediskutiral s članom, ki je potrdil nesprejemljive izpovedi in na podlagi diskusije prišel do sklepa, da takih izjav v našem klubu ne akceptiramo, ker po našem pojmovanju prekoračujejo meje svobodnega izražanja mnenja. Z ozirom na našo antifašistično dejavnost v okviru platforme proti desnemu ekstremizmu na univerzah in na razne akcije ob desetem oktobru take izjave niso združljive z mnenjem odbora in razen tega nasprotujejo klubskim statutom. Zaradi tega bo odbor Kluba slovenskih študentk in študentov predlagal občnemu zboru, ki bo 13. decembra letos, izključitev tega člana. Odbor KSŠD ZA PLANINCE Za planinsko knjižnico V oktobrskem Planinskem vestniku, glasilu Planinske zveze Slovenije, so med drugimi zanimivimi prispevki predstavili tudi dve planinski knjigi z naslovoma Gornikov svetovalec in Posušeni rožmarin. Prvo je izdala Gorska reševalna služba Slovenije, drugo (napisal jo je dr. Miha Potočnik) pa Planinska založba Slovenije. Brošuro Gornikov svetovalec so v Planinskem vestniku predstavili kot »Darilo Gorske reševalne službe Slovenije slovenskim planincem«. V njej so opisani zelo pomembni napotki za planince, ki se podajajo v gore. V izvirniku je publikacija izšla pri avstrijski GRS, katere avtorji so Willi Jung-meier, Günter Amesberger, Walter Siebert, Berti Kam-pusch in Alfred Leitgeb. Prevedel jo je Pavel Šegula, dopolnil pa Bine Vengust, oba izvrstna poznavalca gorskega sveta. Priročnikov, ki planince seznanjajo z nevarnostmi v gorah, je v Sloveniji kar precej. Najstarejši med njimi je vsekakor knjiga »Na planine«, izšla leta 1921, ki jo je napisal Pavel Kunaver, leta 1978 pa obširna knjiga Pavleta Šegule »Nevarnosti v gorah«. Namen brošure »Gornikov svetovalec« je na dobrohoten način brez prepovedovanja poučiti obiskovalce gora o varni hoji po poteh in o varnem smučanju. Brošura, ki je izšla v 20.000 izvodih, je dejansko brezplačno na voljo pri Planinski zvezi Slovenije, posameznih planinskih društvih (tudi pri zamejskih planinskih društvih) in na vseh postajah GRS. Knjiga »Posušeni rožmarin« pa predstavlja žlahtni izbor že objavljenih planinskih spisov pred nedavnim umrlega dr. Mihe Potočnika, staroste slovenskih planincev. Bil je najmlajši član znamenite Zlate naveze z Jožom Čopom in Stankom Tominškom in tako kot je ob izidu knjige zapisal dr. Matjaž Kmecl, poosebljena zgodovina klasičnih desetletij slovenskega alpinizma. V tej knjigi so zanimiva razmišljanja avtorja, povzeta iz knjige Zlata naveza, kjer je njegove spomine zapisal Marjan Krišelj; sledijo nekatere prigode iz prvenstvenih plezarij iz časa med obema svetovnima vojnama, popisane v prvi izdani knjigi Srečanja z gorami; najzabav-nejše pa so nekatere zgode in nezgode iz knjige Triglav -gora in simbol. Knjiga v formatu 19 x 24 cm vsebuje 320 strani s 97 črno-belimi fotografijami. Obe publikaciji naj bi dobili pomembno mesto na naših knjižnih policah, še posebej pa velja to za planince. Nabavite si jih lahko v obeh slovenskih knjigarnah v Celovcu. Bližnje gore v Karavankah Med koroškimi Slovenci je kar precej planincev, ki radi hodijo po gorah tudi v neposredni bližini doma. Gorski svet okoli Tržiča je prav gotovo znan, vendar ga večina obiskuje v glavni planinski sezoni, torej le poleti. Tržiško planinsko društvo in pa društvo Križe pa oskrbujeta planinske koče tudi jeseni oz. pozimi. Od 15. septembra tja do 15. junija so ob koncu tedna ter ob praznikih, ki jih praznujejo v Sloveniji, odprte vse planinske postojanke. Tako je odprta tudi Koča na Kriški gori, kamor se povzpnete v eni uri iz vasice Gozd nad Križami, lahko pa tudi iz Križev ali pa iz Tržiča. Začeto turo lahko nadaljujete čez Tolsti vrh do Doma pod Storžičem, kjer se običajno prične vzpon na 2132 m visoki Storžič. Do tega doma, od koder so lepi izleti na okoliške hribe, se lahko pripeljete iz Tržiča skozi vas Lom. Okolica Doma je prijetna za sprehode v naravi, pozimi pa za turno smu- ko in sankanje. Na južni strani Košute pa pričakuje planince Dom na Kofcah, kamor vodijo številne lokalne in gozdne ceste iz Tržiča, Podljubelja in Jelendo-la, same Kofce pa so izhodišče za ture v Košuti, za sprehode po planinah, v zimskih pogojih pa so tod odlični tereni za turno smuko. Na Kofce je mogoče priti tudi iz Zgornjega Kota in čez Hanževo sedlo, kjer je od letos tudi mednarodni planinski prehod. Zelenice z njenim planin-sko-smučarskim domom ni potrebno posebej predstavljati, omeniti pa velja vendarle, daje tod odlično izhodišče na okoliške vrhove kot so Begunjšči-ca, Vrtača in Stol. Čisto nazadnje pa še nekaj besed o Koči na Dobrči, kamor vodijo gozdne ceste in vlake ter številne planinske pešpoti, značilna pa je po tem, da je od koče in od bližnjega vrha enkraten razgled po Gorenjski. Ivo Bergant Kälte-Klima-Monteur für Reisemontagen