Janko Moder
RUSKA LASTNA IMENA V SLOVENŠČINI
Ruska lastna imena nam v primeri z angleškimi, romanskimi in germanskimi zaradi svoje slovanske sorodnosti ob izgovarjavi ne delajo posebnih težav, ker si jih mirno prilagodimo, kjer naletimo na morebitne preglavice. Več zadreg imamo s pisavo. Tuja, zlasti zahodna imena, pisana v latinici, gladko po črki in do črke prepišemo, pa naj so nam po izgovarjavi in glasovno še tako španska vas. Takemu — za preprostega človeka, ki tuji izgovarjavi ni kos — dostikrat nepreglednemu sprimku črk pritikamo potem domača obrazila za posamezne oblike. Pri ruskih imenih že ob prepisovanju iz cirilice v latinico nismo tako suženjsko tankovestni. Ze tam prilagajamo, in sicer deloma zaradi pomanjkanja ustreznih črk v latinici, deloma pa iz občutka večje neodvisnosti, ker gre za sorodna, tako rekoč »domača« imena. In so nam res dokaj bolj domača kakor ne-slovanskim jezikom, ki imajo z njihovo pisavo še več nevšečnosti (č, ž, š itd.), dasi z majhno olajšavo, da jim v latinico (dobro ali slabo, srečno ali nesrečno) prepisano ime ostane potem za vse oblike v glavnem nepre-gibno, kot enkraten nespremenljiv pečat, ki kvečjemu za množino in pridevnik dobi majhen privesek in za rodilnik drobcen okrasek, kadar je z njim izražena svojina.
V Slovenskem pravopisu (SP) 1950 je zlasti na straneh 23 in 24 in še naprej v besednjaku zajetih precej ruskih imen, vendar je bila že nekajkrat ustno in pismeno izražena želja, naj bi to snov še in še pretresali. Letošnji jubilejni spominski dnevi ob štiridesetletnici oktobrske revolucije so mogoče ena od najlepših priložnosti za tako delo, zato sem v članku ob posameznih starih primerih zbral še nekaj novega gradiva,
4
da bo sestavljavcem prihodnje izdaje SP bolj pri roki. Ne gre mi za znanstveno transkripcijo ruskih imen, ker sodim, da je to vprašanje že rešeno, temveč — predvsem kot prevajalcu — za pisavo v vsakdanji rabi. Zato sem tudi gradivo črpal predvsem iz dveh virov: imena resničnih oseb in krajev in imena iz izmišljenega sveta leposlovja. Ni mi treba še posebej poudarjati, da se dotikam v glavnem le imen iz osrednjega ruskega jezikovnega območja, ki se z njimi najpogosteje srečujemo.
I. Pisava. Najprej bi rad poudaril, da imen v leposlovju ne kaže ponaševati. Ohranjajmo jih v izvirni obliki, ker tudi to prispeva k stvarni vrednosti opisovanega življenja, čeprav je v navideznem navzkrižju: sredi slovenskega besedila tuja imena ... A to sodi že v osnovne postavke nauka o dogovoru (konvenciji), da se sredi zgodbe, ki pripoveduje o življenju v Rusiji, srečujemo — pa čeprav v slovenskem prevodu zgodbe — z ruskimi izvirnimi imeni, ne pa z raznimi Franckami, Mickami, Janezi in podobno. Imen torej ne prevajajmo, temveč jih obdržimo tudi v Ijub-kovalnicah in pomanjševalnicah v izvirni obliki (Mašenka, Petka).
1. Pri prepisovanju iz ruske cirilice v latinico imamo za večino ćirilskih znamenj ustrezne pismenke v naši latinici (gajici):
Vendar je treba o nekaterih od teh znamenj spregovoriti še posebej, tudi o joru in jeru, ki ju tu sploh nisem navedel, ker sta tako imenovana nema znaka. Pri pisanju članka sem se moral ozirati tudi na tiskarno, ki ruskih in ćirilskih pismenk žal nima vseh in ne v zadostni množini.
2. Rusi z dostikrat nadomeščajo tuji h (Gaaga = Haag, Gam-burg = Hamburg, Gavana = La Habana = Havana, Kagor = Cahors). V zvezi s tem nastaja zadrega ob prepisovanju nekaterih ruskih imen v latinico: Gercen = Herzen = Hercen, Gole = Holz, German = Herman. Predlagal bi: a) če gre za resnična tuja osebna ali zemljepisna lastna imena, jih pišimo v izvirni tuji (neruski) obliki, od koder so pač vzeta (Gamlet = Hamlet, Gavr = le Havre, Gai ti = Haiti); b) če gre za izmišljena, nezgodovinska imena v ruskem leposlovju, jih ohranjajmo v ruskem zapisu (čeprav je fonetičen) samo v primerih, ko je težko najti izvirno tujo obliko imena, ki bi ustrezala ruski obliki; c) resnična imena Rusov, ki izvirajo iz tujih rodovin (Mejergold, Gercen, Gofman), pišimo, če se le da, v izvirni tuji obliki (Mayerhold, Herzen, Hofmann).
3. Ruski mehki e pišemo v latinici z e in z je, z o in z jo: Petrovič, Sergej, Versilov; Ermilov = Jermilov, Evreinov = Jevrejinov, Efremov — Jefremov; Dostoevskij — Dostojevski, Andreevič = Andrejevič, Ki-reevskij = Kirejevski; Lobačev = Lobačov, Pugačev = Pugačov, Ku-tašev = Kutašov; Petr = Pjotr, Semen = Semjon, Fedor = Fjodor, Striženov = Strižonov = Strižjonov. Vendar pisava ni tako preprosta in enotna, kakor sem jo prikazal na teh zgledih. Najprej naj omenim, da je neukemu nemogoče določiti, kdaj je mehki e preglasen v é, v ruskih knjigah pa je preglašeni e (= o ali jo) le redko zaznamovan; od tod tudi
5
v prepisu pri nas toliko nihanja: Lenja in Ljonja, Solovjev in Solovjov, Pugačev in Pugačov, Verevkin in Verjovkin, Kišinev in Kišinjov, Buden-nij in Budjoni. Ravno tako omahuje tudi pisava med e in je! Nekrasov, in Njekrasov, Lermontov in Ljermontov, Ignatevič in Ignatjevič, Ermilov in Jermilov. Kaj bi kazalo predlagati za prihodnje? Težko je postaviti trdna pravila, vendar bi bilo treba paziti na tole: a) ruski mehki e na začetku besede pišimo z je: Jefimov (ne: Efimov), Jelisaveta (ne: Elisa-veta); b) ruski mehki e sredi besede pišimo v latinici kot je vselej, kadar s tem zapolnimo zev: Aleksejev (ne: Alekseev), Rajevska (ne: Raevska); c) sicer pišimo ruski mehki e sredi besede zgolj kot e (ne: je), da dobimo čistejši zapis z manj soglasniki: Sergej (ne: Sjergjej), Petrovič (ne: Pje-trovič); č) mehčanje pišimo samo v primerih, kjer se je že ustalilo in nam fonetično nekako dopolnjuje estetsko podobo besede: Sovjeti (ne: Soveti), Turgenjev (ne: Turgenev); predvsem radi mehčamo 1 in n; Vasi-lev in Vasiljev, Lavrenev in Lavrenjev, a tudi nekatere druge črke (zlasti v zvezi z -ev-) se rade mehčajo: Sadofev = Sadofjev, Grigorev in Gri-gorjev, Leontev = Leontjev, Mefodevič in Mefodjevič; pri tem je zanimivo, da v dosti primerih tudi 1, ki je najbolj nagnjen k mehčanju, ostane brez j: Lenin (ne: Ljenin), Oleg (ne: Oljeg), v nekaterih imenih pa pisava omahuje: Kolcov in Koljcov, Oleša in Olješa; d) kjer je bodisi iz ruske pisave ali kako drugače znano, da gre za preglašeni e, pišimo jo (o), da s tem slovenskemu bralcu pripomoremo k bližji fonetični obliki ruskih imen: Cernyj = Corni ali Cjorni, Semenov = Semjonov.
4. Ruski II (dvojni i) in starejši i (i s piko) pišemo v latinici v glavnem z i, le v začetku besede, ob hiatu in za nekaterimi soglasniki tudi z ji. Predlagal bi: a) v začetku besede naj bi stari i s piko in sedanji dvojni i, če sledi še en samoglasnik, pisali z j: lakov = Jakov, leronim = Jeronim, losif = Josif; b) sredi besede zapolnimo zev z ji: Ukraina = Ukrajina, Alekseič = Aleksejič; c) kar je bilo povedanega o mehčanju soglasnikov zaradi za njimi stoječega mehkega e (I, 3), velja v glavnem tudi o mehkem (dvojnem) i; pišemo torej v pretežni večini samo i, le v nekaterih zvezah, kjer smo izrazito vajeni mehčanja, tudi ji: Hin = Il j in.
5. Ruski M (i s krajšavo) pišemb v latiiiici z j. Večinoma nahajamo ta j na koncu besed, zlasti še v pridevniških oblikah lastnih imen. O pisavi naj bi veljala tale načela: a) sredi besede pišemo zmeraj j: Kornej-čuk, Mihajlovski; izjema so le neruska lastna imena: Mejer = Maier ali Mayer, Gejne = Heine; b) pri rodbinskih imenih na -yj in -ij končni j izpuščamo: Minskij = Minski, Belyj = Beli; ravno tako tudi v zemljepisnih imenih: Niznyj = Nižni; c) v osebnih imenih (zlasti iz grščine in latinščine) končni j ohranimo: Grigorij, Dmitrij, Jevgenij; č) ravno tako ohranimo končni j v drugih končnicah: Tolstoj, Nizovoj.
6. Trdi nemi znak i, (jor) po navadi izpuščamo, ker ga tudi v ruščini, razen v nekaterih izjemah, nič več ne pišejo. Pomeni v glavnem le trdi, nemehčani izgovor soglasnika, za katerim stoji. Včasih so ga v prepisu označevali z opuščajem (').
7. Jeri bi pišemo z y in z i. Predlagal bi: a) pisavo z y samo za znanstveno zvesti posnetek cirilice; b) pisavo z i za vsakdanjo rabo: Kry-lov = Krilo v, Bezymenskij = Bezimenski; zlasti potreben je i namesto
6
y v končnicah: Gorny = Gorni, Belyj = Beli, ker sicer utegnejo nastati težave pri sklanjatvi.
8. Mehki nemi znak b (jer) v latinici v pisavi za vsakdanjo rabo izpuščamo, včasih pa vpliva na mehčanje pred njim stoječega soglasnika: Grigor'evna = Grigorjevna, Vikent'evič = Vikentjevič, dasi ne zmeraj: Podol'sk = Podolsk, Rjazan' = Rjazan.
9. Jat .Sije pismenka iz starejše ruske pisave; v latinici pišemo kar e: Sever Janin,' Beli, Leskov.
10. Obrnjeni e 3 je v ruski pisavi v rabi za trdi e; v domačih lastnih imenih ga ne zasledimo, le v tujih: Ermitaž, Ehrenburg. V prepisu ga pišemo s črko, ki jo pač nadomešča v ruski fonetični pisavi: Boduen-de-Kurtene =: Baudouin de Courtenay, Rube = Roubaix.
11. Fita e je starejša pismenka; v novejši pisavi jo nadomešča f: Mefod, Marafon.
12. Posebej naj opomnim, da posamezne črke pišemo ne glede na izgovarjavo povsod enako: Jakov (kjer izgovarjamo jakov) in Jazikov (kjer izgovarjamo jizikóv). To velja tudi za druge črke.
13. Omenil sem že, da lastnih imen v načelu ne prevajamo in ne prilagajamo našim glasoslovnim in slovniškim zakonom; torej: grof inj a Mjagka ali Mjagkaja (ne: Mjahka ali Mjahkaja ali Mehka). Izjema so le imena vladarjev, ki jih slovenimo (Jekaterina = Katarina), in imena splošno znanih in že ustaljenih zemljepisnih pojmov (russkij = Rus, russkaja = Rusinja, Rus = Rusija).
14. Nekaj ruskih imen ima pri nas že precej ustaljene končnice, tako da jih po navadi ne pišemo v izvirnem zapisu: Aleksandr = Aleksander, Dnepr = Dneper ali Dnjeper, Kremi = Kremelj.
15. V ruski pisavi podvojene samoglasnike in soglasnike pišemo tudi pri nas: Isaak, Gavriil, Sawa, Anna, Annenkov.
16. Posebej težavno je prepisovanje neruskih lastnih imen, ker jih Rusi dostikrat podajajo v fonetičnem zapisu, ki ga nekako nismo vajeni: Gete = Goethe, Kjuri = Curie, Gjugo = Hugo, Mjunhen = München.
17. Rusi pišejo imena narodov z malo, mi seveda z veliko.
II. Oblikoslovje. Ne mislim govoriti ne o sklanjatvi ne o izpeljavi pridevnikov pri takih ruskih lastnil; imenih, ki so po svoji obliki popolnoma podobna našim. Omenil bom le nekaj posebnosti in nevšečnosti.
1. Nekatera imena podaljšujejo osnovo z -j-: Igor, Igorja, druga ne: Jegor, Jegora. Pri tem odločata dve stvari: a) če je ime nam zelo domače, ga obravnavamo tudi v sklanjatvi po domačih pravilih; v tem primeru ga po navadi podaljšujemo v odvisnih sklonih z -j-; b) če je ime pri nas neznano ali pa nam zaradi svojega poudarka tuje zveni, ohranjamo tudi v odvisnih sklonih nepodaljšano obliko: Makar, Makara, Makarovič.
2. Pri nekaterih imenih se v odvisnih sklonih izpahuje zadnji ne-poudarjeni samoglasnik (kakor tudi pri nas): Pavel Pavla, Kremelj Kremlja, Vasilij Vasilja (in Vasilija).
3. V zvezi s tem moram posebej omeniti dve imeni, ki ju bo treba za prihodnjo rabo dobro pretresti, ker sta dokaj pogosti zlasti v prevodih leposlovja; to sta Pjotr in Ljov (Petr in Lev), ki v odvisnih sklonih preneseta poudarek na obrazilo: Petra in Lva (od tod tudi izpeljanki: Petrovič in Lvovič). Do zdaj sta pri nas v navadi sklanjatvi: Pjotr Pjotra in
7
Lev Leva, torej nedosledno in nerusko. Mogoče bi se kazalo približati ruščini in sklanjati: Pjotr Petra in Ljov Lva. Ugovor, češ da bi utegnil kdo misliti, da gre za dve osebi, če bi uporabljali obe obliki, je jalov, ker smo v leposlovju vajeni, da vštric ob popolnih imenih Jakov, Aleksander, Fjodor, Leonid uporabljamo tudi njihove ljubkovalne oblike: Jaša, Saša, Fedja, Ljonja, ki so vsaj tako daleč od osnovnih imen kakor Pjotr od Petra in Ljov od Lva.
4. Moška imena na -a sklanjamo bodisi po moški ali po ženski sklanjatvi: Ilja Ilja Ilju ali Ilja Ilje Ilji, Kostja Kostja ali Kostja Kostje. Ce pišemo -j- v prvem sklonu, ga ohranimo tudi v odvisnih (ne glede na izvirno rusko obliko).
5. Ravno tako ohranimo mehčanje tudi pri ženskih imenih v vseh sklonih, če ga zasledimo v prvem sklonu: Valja Valje, Daša Daše, Katja Katje in Kata Kate, Rimma Rimme, Anja Anje.
6. Ženska imena s tujo končnico, pisana v ruščini fonetično, pišemo v izvirni tuji obliki (če jo vemo) in jih navadno ne sklanjamo: Betsi = Betsy, Katti = Katty, vendar pisava omahuje v primerih, ko je prevelik odmik od tujega imena: Zanna in Jeanne.
7. Ženska imena imajo v ljubkovalni obliki lahko tudi soglasniške končnice: Nadjuš, Katjuš, Lizok, Lenok. Teh oblik tudi Rusi ne sklanjajo. Ce je sklon zaradi stavčne jasnosti potreben, ga naredimo od najbližje primernejše oblike: Nadja, Katja, Liza, Lena.
8. Tudi nekatera zemljepisna imena ženskega spola se ne končujejo na -a; sklanjati bi jih morali po ženski sklanjatvi: Tver Tveri, Kuban Kuhani, Ob Obi, Kerč Kerči, Rjazan Rjazani, če bi se hoteli ravnati po ruščini, vendar se ravnamo po prevladujočem pravilu, ki velja tudi za krajevna imena iz drugih jezikov, in jih imamo za samostalnike moškega spola in jih tako tudi sklanjamo: Tver Tvera, Kuban Kubana.
9. Moška lastna imena na -o so v Rusiji v glavnem nesklonljiva (ali pa jih sklanjajo po ženski sklanjatvi: s Makarenkoj). Pri nas taka imena zmeraj sklanjamo, in sicer po zgledu podobnih naših: z Makaren-kom, pri Busku, nad Gromikom.
10. V Rusiji ravno tako ne sklanjajo imen z raznimi nenavadnimi (tujimi) končnicami: Pušnih, Sac, Burdih, Ordžonikidze. Slovenščina je po končnicah nenavadno gibljiv jezik, tako da smo vajeni pregibanja vseh mogočih imen: Pušnih Pušniha, Sac Saca. Težave nam povzročajo le nekatera imena na samoglasnik. Tu nihamo med dvema oblikama, daljšo: Frunze Frunzeja, Tbilisi Tbilisija, Joškar-Ola Joškar-Olaja, Jessentuki Jes-sentukija, in krajšo: Ordžonikidza, Tbilisa, Joškar-Ola. S tem dodajamo samo še od vzhodne strani nekaj ocvirkov na že tako dobro zabeljeno jezikoslovno kašo, ki nastaja z dvojno sklanjatvijo imen na -e: Berle Berla in Berleja, Galle Galla in Galleja, Goethe Goetheja in Dante Danteja, a Volpone Volpona, Pijade Pijada (Srbi sklanjajo celo: Dante Danta). V SP 1950 je o tem sicer lepo navodilo, a se je včasih zelo težko ravnati po njem, ker pravilo o imenih na nepoudarjen samoglasnik ne more veljati za imena iz vseh jezikov enako.
11. V ruščini so ravno tako nesklonljive razne umetne zveze in skrajšave: Kuzbass, Giprolito. V slovenščini tudi take zveze po navadi sklanjamo (če dopušča okrajšava misel, da gre za samostalnik, ne za
8
značko): Giprolito Giprolita; če bi bila sklanjatev nerodna, jo opustimo ali pa zvezo razvežemo: Kuzbass = Kuznecki bazen Kuzneckega bazena.
12. Eno najpogostejših ruskih obrazil za rodbinska imena je -ij. Že pri pisavi (I, 5b) je bilo povedano, da to pridevniško obrazilo po svoje oblikujemo in izpuščamo končni -j. Sklanjatev je potem izrazito pridevniška (in prvi sklon nekako narejen po drugem): Gorki Gorkega Gor-kemu pri Gorkem z Gorkim (v nasprotju s samostalniško sklanjatvijo osebnih imen na -ij: Makarij Makarija Makariju z Makarijem). Tako sklanjam.o vse priimke, ki v njih čutimo pridevnik: Golovati Golovatega, Budjonni Budjonnega, Suleržicki Suleržickega, Čajkovski Cajkovskega, Beli Belega. Škoda, da v slovenščini to pridevniško obrazilo ni ravno najpripravnejše za oblikovanje dvojine in množine, zato se pogosto tudi v knjigah (ne le v listih) ponavlja napaka, da si pisci to sklanjatev po svoje olajšujejo in pišejo: pesnik Majakovskij, brata Čajkovskija, igralci Komissarževskiji. V tem je res nekaj (pisne) doslednosti in mogoče (kot pravijo nekateri) celo več preglednosti kot v predpisani sklanjatvi: brata Gorka, bratje Gorki. V zadrego nas spravljajo tudi imena, ki so se iz slovanskih jezikov zanesla v romanske, germanske in drugod in tam dobila svoje pisne oblike: Skorzeny (Nemec), Lipsky (Američan). Včasih se pri takih tujih pisnih oblikah ne zavedamo več pridevniške oblike in sklanjamo samostalniško: Skorzenyja. To po svoje spet povzroča zmedo v sklanjatvi izrazito slovanskih pridevniških priimkov, zlasti še, ker se človeku vsiljuje toliko podobnih imen iz drugih jezikov, kjer je končnica samo po črki pridevniška: Salvini Salvinija, Marty Martyja, ValmikiVal-mikija, Linnankoski Linnankoskija, Teply Teplyja, Mally Mallyja, a v resnici je ime samostalnik in ga tudi sklanjamo kot samostalnik.
14, Glede obrazila -oj pa je v SP 1950 v celoti zmagalo načelo, da se odvisni skloni ravnajo po prvem (in ne po drugem, kakor pri priimkih na -ij), ne glede na to, da Rusi take priimke ravno tako sklanjajo pridevniško. Slovenski pravopis 1950 namreč pravi: »imena na -oj (Tolstoj, Trubeckoj).. . sklanjamo kakor prave samostalnike: Tolstoja, Tolstoju.« Poglejmo še, kaj pravita o tem druga dva jugoslovanska pravopisa. Pravopis srpskohrvatskog književnog jezika (A. Belič, Beograd 1950) pravi na str. 116—117: »Kada se imena mesta ili lična imena svršavaju završecima koji odgovaraju našem jeziku, onda se takva imena menjaju kao naša vlastita... Ali kada takva imena imaju za naš jezik neobičan oblik, onda se menjaju kao imenice njima najbliže: Tolstoj, Tolstoja, Tolstoju itd. (kao Milivoj, Milivoja i sL), a ne Tolstoga kao što ima u ruskom; međutim Trubeckoj, Trubeckoga (bez obzira da li glase -ski, -skoj ili kako si.).« Pravopis hrvatskoga ili srpskoga jezika (dr. D. Boranić, Zagreb 1951) pa pravi na straneh 35 in 36: »U ruskim riječima ... završetak -skij prelazi u -ski: Zukovskij: Žukovski; jednako Trubeckoj: Trubecki... Tolstoj gen. Tolstoja.« Priimke na -oj bo torej treba še pretehtati: ali naj gredo vsi od kraja (Polevoj, Nizovoj, Konevskoj) po samostalniški sklanjatvi (Tolstoj, Tolstoja) ali pa bi bilo treba upoštevati pridevniško obliko, ki jo je še izrazito čutiti pri priimkih na -ckoj in -skoj, in sklanjati taka imena pridevniško (Trubeckega, Konevskega). Konec prihodnjič
9
Janko Moder
RUSKA LASTNA IMENA ; V SLOVENŠČINI
NadaljeDiinje in konec I
i
15. Ruščina ima zanimivo posebnost, da loči moža in ženo po priimku. Mož je na primer Karenin, njegova žena Karenina, mož Tretjakov, ¦ žena Tretjakova. V slovenščino to po črki prepisujemo in vsak priimek j posebej sklanjamo, ker je na primer Karenina ravno tako uradno ime ; kakor Karenin, torej več kot tovrstni slovenski pridevki: Tavčar, Tavča- | rica, Tavčarka, Kersnik, Kersnikovka, Gose, Gosélja itd. Mi bi rekli: go- ; spa Karenin ali gospa Kareninova, Rus pa reče Karenina. To načelo je \
1 Referat na kongresu slavistov v Beogradu 12. septembra 1957. >
55
v celoti ohranjeno tudi pri priimkih s pridevniškim obrazilom -ij; tem se pritika pridevniško obrazilo za ženski spol -a j a, torej: Sadovskij — Sa-dovskaja, Ivanickij — Ivanickaja, Tolstoj — Tolstaja. Obrazilo -aja je seveda samo v prvem sklonu, v drugem je že -e: Sadovske, Ivanicke, Tolste. Od tod v slovenski pisavi omahovanje: nekateri pišejo tudi v prvem sklonu kar kratko (Sadovska), drugi pa v prvem sklonu pridržujejo izvirni ruski -aja (Sadovskaja) in šele pri odvisnih sklonih pregibljejo kratko: Sadovske, Sadovski (in še tretji so, čeprav redki: ti tudi v odvisnih sklonih ohranjajo daljše obrazilo prvega sklona in sklanjajo: Sadovskaja Sadovskaje Sadovskaji). Kakor mi daljša oblika v prvem sklonu imenitno zveni in je zvesto prepisana izvirna ruska oblika, se mi vendar zdi, da bi jo mogoče kazalo opustiti in se ravnati po zgledu tovrstnih moških priimkov, kjer smo -j opustili in se tudi za prvi sklon ravnamo po drugem, kakor smo videli v II 12. Torej: Sadovski Sadovskega — Sadovska Sadovske, kakor predpisujeta tudi srbski in hrvatski pravopis. Vendar tudi pri tem ne poj de brez nevšečnosti. Marsikomu se bo namreč uprlo, da bi o Tolstojevi ženi zapisal, da je Tolsta. Ker ima Tolstoj že pri moških nekako izjemno obliko, naj jo ima med ženskami še njegova žena, ki ji recimo rajši gospa Tolstoj ali Tolstojeva.
16. Isto pravilo lahko uporabimo tudi za krajevna imena s pridevniškim obrazilom -aja (kakor smo ga že za moško obrazilo -ij: Nižni Niž-nega), tako da bomo rajši pisali: Jasna Poljana Jasne Poljane, čeprav SP 1950 želi in svetuje, naj pišem.o: Jasnaja Poljana Jasne Poljane.
17. Pridevniško obrazilo je v krajevnih imenih pogosto tudi za srednji spol (-oje): Roždestvennoje, Carskoj e selo. Po zgledu moških in ženskih pridevniških samostalnikov bi torej kazalo tudi te uravnati po drugem sklonu in pisati: Roždenstvenno Roždenstvennega, Carsko selo Carskega sela. V tem smislu bi kazalo spremeniti tudi navodilo v novi izdaji pravopisa in za posamezne redke primere, kjer bi se to pravilo ne dalo uporabiti (Novoje vremja), nasvetovati, naj se rusko ime prevzame kot popolnoma nesklonljiv pojem.
18. Tako smo prišli do še pogostnejših ruskih priimkov, namreč do priimkov s pridevniškim obrazilom -ov (-ev). Ti priimki nam delajo tudi še več preglavic in nevšečnosti kot primki na -ij in -oj. Najprej moram poudariti, da je še pri domačih priimkih na -ov in -ev težko potegniti do kraja jasno mejo, kdaj gre za pridevnik, kdaj za samostalnik. Imamo na primer nedvomne samostalnike: Pengov, Drev, Rebov, imamo tudi jasne pridevnike: Andrejčkov (Jože), Prežihov (Voranc), imamo pa še domača imena, pri katerih je obrazilo sicer pridevniško, vendar se je čut, da gre tu za pridevnik, že nekako izgubil: Matičetov, tako da sklanjamo Matiče-tova in Matičetovega. To se posebej jasno vidi po stavi osebnega imena: Prežihov Voranc, Klusov Joža, a redko Matičetov Milko, temveč pogosteje Milko Matičetov. Od tod omahovanje tudi pri ruskih imenih na -ov in -ev. Nekateri in v nekaterih sklonih jih občutijo kot pridevnike, drugi in v drugih sklonih kot samostalnike. SP 1950 sicer predpisuje samostalniško sklanjatev, vendar je v vsakdanji rabi kamen spotike zlasti peti sklon. Kako rado se človeku zapiše: s Cehovim, z Veresajevim! Težave so tudi v dvojini in množini, zato mogoče ne bo odveč, če pregledamo vse sklone, in sicer ob treh imenih. Ob ruskem pisatelju Cehovu pregibljimo dvoje
56
domačih zvez, da bo primerjava nazornejša. Ce se kdo piše Ceh (ali se pri hiši reče pri Cehu), so njegovi otroci Cehovi, kar je čisti pridevnik.
Ednina
Cehov fant — slikar Pengov — pisatelj Cehov
Cehovega fanta —¦ slikarja Pengova — pisatelja Cehova
Cehovemu fantu — slikarju Pengovu —¦ pisatelju Cehovu
Cehovega fanta —• slikarja Pengova — pisatelja Cehova
pri Cehovem fantu — pri slikarju Pengovu — pri pisatelju Cehovu
s Cehovim fantom — s slikarjem Pengovom — s pisateljem Cehovom
Dvojina
Cehova fanta — Pengova — Cehova
Cehovih fantov — Pengovov — Cehovov
Cehovima fantoma — Pengovoma — Cehovoma
Cehova fanta — Pengova — Cehova
pri Cehovih fantih — pri Pengovih — pri Cehovih
s Cehovima fantoma — s Pengovoma — s Cehovoma
Množina
Cehovi fantje — Pengovi — Cehovi
Cehovih fantov — Pengovov — Cehovov
Cehovim fantom — Pengovom — Cehovom
Cehove fante — Pengove — Cehove
pri Cehovih fantih — pri Pengovih — pri Cehovih
s Cehovimi fanti — s Pengovi — s Cehovi
Iz te primerjave se jasno pokaže, da nikakor ne moremo reči s Cs- i Tiovim, kadar mislim.o na ruskega pisatelja (kakor ne moremo reči s : Pengovim). ;
19. Tako smo prišli do svojilnih pridevnikov, izpeljanih iz lastnih j imen. Pri mnogih gre kar gladko: Matvej — Matvejev Matvejeva Matve- j jevo, Iljin — Iljinov Iljinova Iljinovo. Sklanjatev gre potem gladko po j pridevniškem zgledu. Tudi z imeni na -a nimamo težav: Annuška — An-nuškin Annuškina Annuškino, Sejfullina — Sejfullinin Sejfullinina Sej-fuUinino. Upirajo se le imena na -i (-y): Betsy, Katty, Anni. A še tu nekako gre: Betsyn Betsyna Betsyno ali Betsin Betsina Betsino, Annin ) Annina Annino.
20. Prave težave nastanejo šele pri pridevniških imenih na -ij in ; -oj, -ov in -ev. O tem pravi SP 1950 na strani 14: »Iz osebnih imen, ki so i že sama na sebi pridevniki, ne moremo delati novih pridevniških oblik ... ; V teh primerih (za svojilne pridevnike) uporabljamo rodilnik.« Kakor je : pravilo na videz trdno in preprosto, je mogoče le malo preohlapno zapi- i sano. Imamo namreč cel kup imen, ki so izraziti pridevniki, a jih vendar \ oblikujemo še naprej. Naj brž preskočim svoje ime in se ustavim pri raz- j nih Malijih (da: Matijih, ne: Malih), Majcnih, Majhnih, Teplyjih. Mislim, | da je težko najti obliko: skladbe Malega, kavarna Majc(e)nega, govori j Majhnega, članki Teplega, ker splošno govorimo in pišemo o Malijevih i skladbah, Majcnovi kavarni, Majhnovih govorih in Teplyjevih člankih, j
57
Pa tudi nekaterim drugim pridevniškim imenom mirno pritikamo nova pridevniška obrazila: Lenin Leninov, Vesnin, Vesninov. V novi izdaji SP bo treba omenjeno pravilo določneje omejiti in potegniti (če se bo dala) ostro mejo med imeni, ki so po nastanku in obliki pridevniki, po občutku in pomenu pa samostalniki, in pridevniškimi imeni, ki so še v resnici popolni pridevniki. Dokler pa to ni storjeno, se ni treba čuditi, da tu in tam ob Malijevih skladbah in Teplyjevih člankih zasledimo tudi Koseskijeve pesmi, Briškijeve lekcije in seveda tudi Dostojevski j e ve romane, Gorki-jeve črtice, Merežkovskijeve življenjepise. Iz podobnih razlogov se je pri obrazilu -oj že uradno uveljavila raba, ki iz samostalnikov, čeprav so »sami na sebi pridevniki« (Tolstoj), dela nove pridevnike: Tolstojevi romani (in ne več: romani Tolstega). Nekateri so to pograbili in trdijo: Ce se slabo sliši romani Tolstega, ali je kaj bolje romani Gorkega? Če Tolstojevi, zakaj ne tudi Gorkijevi? Ali korenine za tako rabo so predvsem v domači vsakdanji rabi podobnih imen, ki jo bo najprej treba pretehtati in na tej podlagi določiti rabo tujih imen (mogoče s to in ono edino izjemo, ki naj potrjuje pravilo). Pri tem bo treba upoštevati tudi siceršnja domača lastna imena, ki so v tvorbi izvedenk rada izjemna in se ne ravnajo zmeraj po slovniških pravilih in splošnih določilih.
21. Podobne težave nastajajo s svojilnimi pridevniki pridevniških samostalnikov na -ov in -ev. Omenil sem že vzrok: pri nekaterih imenih je zabrisan občutek, da bi bili to pridevniki, zato jih sklanjamo in pre-gibljemo po domačem zgledu. Pravimo in pišemo: Pengovove slike, Devove pesmi, Premrovovi članki, a: dela Prežihovega, čeprav tudi tu namesto rodilnika rajši: Prežihova dela = dela Prežiha. Iz takih in podobnih imen namreč nastajajo dvojnice, ki še bolj zapletajo vprašanje. Prvotno Prežihov Voranc, Klusov Joža, a preko redkeje uporabljenih oblik Prežih, Klus kmalu tudi Prežihova dela, Klusovo pisanje. Tako nastajajo tudi Cehove drame, Turgenjevi spisi itd. V starini smo za nove svojilne pridevnike iz pridevnikov sicer imeli še eno obrazilo, namreč -Iji: bratov — bratovlji (Bratovlja peč, Uršlja gora). Vendar je danes to obrazilo povsem zamrlo, tako da bi se nihče ne spomnil, da bi na primer ob ruskem imenu Jakov zapisal Jakovljev (Jakovljeva žena), kakor je v ruščini še ustaljeno, temveč bi vsakdo zapisal in govoril: Jakovova žena. Zaradi zakrnelosti obrazila -Iji je bilo tudi umetno precepljanje z njim obsojeno na neuspeh. Oblika Čehovlje novele se nekako ni prijela (ker se nam preveč upira na podobnih domačih imenih: Pengovlje slike, Andrejčkovlje črtice) in se je rajši (in dostikrat) izrodilo v Cehovljeve novele. Kakor se torej jezik na splošno rad otepa podvojenih zlogov in slaboglasnosti (celo okovov rad krajša v okov po zgledu konj), mu gre vendar za jasnost in nazornost tudi za to ceno: Pengovovih slik, Cehovovih dram. Uradno je za vsa podobna ruska imena predpisana zgolj oblika z rodilnikom: črtice Cehova, romani Turgenjeva. Te meniške revščine so se dobro zavedali tudi Rusi in brž našli rešitev, ki jo mi še iščemo.
22. Rusi namreč tvorijo svojilne pridevnike tudi z obrazilom -ski (ki ga pritikajo na že tako pridevniško obliko samostalnika): Gorki — gorkovski. Cehov — cehovski (o čemer pričajo tudi že ustaljena nova imena: Mihajlov — Mihajlovski). To obrazilo pri njih nima samo splošnega pomena kot pri nas (na primer: cehovski slog), temveč lahko tudi
58
zgolj osebni pomen, isto, kar pri nas obrazilo -ov (-ev): cehovske novele = novele Cehova; podobno: leninska misel (pri nas: Leninova misel). Rus se zateče k obrazilu -ski posebno rad takrat, kadar bi bilo izražanje z rodilnikom slogovno okorno ali bi zapeljalo v dvome in nejasnosti. Iz istih razlogov je seveda potem v prevodu slovensko besedilo slogovno okorno ali nejasno, ker se slovenski prevajalec ne more zateči k temu ruskemu izhodu za silo. In Rus ima vsaj še tri take izhode za silo, od katerih razen zveze z dajalnikom zlasti pogosto srečujemo ustaljeno rečenico: (ustanova) imeni Lenina (ali Cehova), kar je v slovenščini ravno tako okorno: ustanova imena Lenina ali Cehova (ustanova, imenovana po Leninu ali Cehovu). Ravno tako težko pa slovenski prevajalci uporabimo tudi tretji ruski izhod: namesto imena Cehov Rusi na primer zapišejo kar njegovo osebno in očetno ime: Anton Pavlovič. Iz tega potem tvorijo svojilni pridevnik, na primer Anton Pavlovičeve novele, kar je za slovenščino spet nemogoče. Slovenci smo torej pri precejšnji razgibanosti ruskega izvirnika obsojeni na goli rodilnik (novele Cehova), pa naj je ta okorni rodilnik v tej ali oni zvezi še tako nebogljen.
23. Pri tem je treba poudariti še eno: Rusi izražajo z množinsko obliko priimka (Lopatkini, Cehovi, Petrovi) dvoje: resnično množino in družinsko (hišno) ime, torej ne samo: bratje Pengovi, temveč tudi družina Pengovovi. Tega je v vsakem ruskem leposlovnem besedilu vse polno. Kako to izražati v slovenščini? Ce rečeš: grem k Lopatkinom (bil sem pri Lopatkinih), je to čisto nekaj drugega kakor: grem k Lopatkinovim (bil sem pri Lopatkinovih). S tem imenom to še gre, a kaj naj prevajalci počnemo pri imenih na -ov in -ev? Pri tem se človeku vsiljuje vse polno domačih imen na -ov (-ev, -av) in -iva (-eva) itd., s katerimi mirno lahko oblikujemo družinska imena, ne zgolj množino: grem k Deklevovim, Terseglavovim, Vadnjavovim, Zerjavovim, Koprivovim. Razen tega moramo tudi pri tem obrazilu misliti še na polno (predvsem iz ruščine) prenesenih imen pri drugih narodih: Burovi^, Gutzkow, Guvaroff itd. Pri teh mora biti jezik ravno tako prožen, gibčen in vse izrazijiv. Tudi tu se mora pokazati razloček med brati Pengovi m družino Pengovovih. Kaj bo za to stisko svetoval, predlagal ali predpisal prihodnji SP?
24. Rusi ob osebnih in rodbinskih imenih pišejo tudi očetna: Anton Pavlovič Cehov. Pri moških nastajajo očetna imena z obrazili -ovič (-evič) in -ič, pri ženskah pa z obrazili -ovna (-evna) in -ična (-išna), ki se pri-tikajo na očetovo ime: Pavel — Pavlovič, Ilja — Iljič, Andrej — Andre-jevič, Pavla Pavlovna Pavlova. Slovesna (uradna) oblika moških očetnih imen z obrazilom -ovič (-evič) se v prijateljskem pogovoru krajša v obrazilo -ič: Aleksejevič — Aleksejič, Pavlovič — Pavlic.
25. Poglejmo še obrazilo, ki se pogosto navezuje na lastna imena: pugačovščina, dostojevščina, gorkovščina, tolsto j evščina, oblomovščina. Ze tu vidimo, kako si jezik pomaga: obrazilo -ščina pritika na navidezni pridevniški samostalnik; če je ime predolgo, ga mirno skrajša, če je prekratko, ga podaljša; torej ne: dostojevskijevščina, tolstojščina, čeprav radi naredimo iz že prej omenjenih (razlogov) tudi gorkijevščino, ker nam manjka novi pridevnik iz pridevniškega samostalnika: gorkovski.
26. Pri imenih za prebivalce posameznih krajev se ravnamo po izvirnih ruskih obrazilih, čeprav se ta ne ravnajo po naših načelih (Muzga
59
¦— Muzginec — muzginski), zlasti takrat, kadar ime pri nas še ni drugače ustaljeno, saj tudi pri nas ne gre brez izjem.
Pri bežnem pregledu vprašanj, ki se nam odpirajo v slovenščini v zvezi z rabo ruskih lastnih imen, smo torej ugotovili, da je slovenščina v glavnem kos vsem ruskim zvezam, le s pridevniškimi imeni je še precejšen križ. To ne more biti nič sramotnega, saj je o ruskem jeziku Gorki ponosno zapisal: »Veruj v rusko ljudstvo, ki je ustvarilo mogočni ruski jezik, veruj v njegove ustvarjalne moči!« In tudi ruska ljudska uganka dobro označuje jezik: »Ne mjod, a ko vsemu Injot« (ni med, a se k vsemu prilega). Z jezikom se torej da vse povedati, vse izraziti, vse objeti, vse prijeti. A to morejo doseči seveda le največji mojstri besede. Da bo tudi slovenščina lahko čimprej taka, naj nekoliko pripomore tudi moj prispevek k zbirki gradiva; mišljen je predvsem kot opozorilo na nekaj nerešenih vprašanj in kot spodbuda za debato.