DUHOVNI PASTIR
Izhaja vsak mesec.			Velja 8 K na leto.	
XL zvezek.	V Ljubljani,	december 1914.	| }		XXI. letnik.
Petindvajsetletnica škofovanja Nj. eksc. dr. Mihaela Napotnik.
Dne 27. septembra 1. 1889. je bil imenovan lavantinskim škofom takratni c. kr. dvorni kaplan in ravnatelj v Avgustineju na Dunaju, dr. Mihael Napotnik. Škofom posvečen je bil potem 27. oktobra in 17. novembra v mariborski katedrali slovesno ustoličen.
Petindvajset let že nosi višepastirsko palico. Lepa doba — polna truda in naporov, a bogato obdarovana s krasnimi uspehi in nesmrtnimi deli.
Cela vladikovina je željno pričakovala srebrnega jubileja. Namenila ga je praznovati na posebno slovesen način. Deloma so se slovesnosti že res tudi vršile. A tu je izbruhnil vojni vihar. Resnoba vojnega časa kliče vso domovino, naj misli edino le na skupni blagor in na plemenite žrtve, ki jih morajo podložniki njej posvetiti. Raditega je prevzvišeni škof-jubilant izrazil željo, naj se opuste vse nameravane slovesnosti.
Nekdo pa se mora s posebno hvaležnostjo Nj. eksc. dr. Napotnika spominjati ob njegovem jubileju. To je homiletični list — Duhovni Pastir. Saj je knezoškof dr. M. Napotnik dika slovenskih cerkvenih govornikov. Kot cerkvenemu govorniku pristoja knezoškofu dr. Mihaelu Napotniku sedaj prvi lovorov venec. Med avstrijskimi škofi slovi kot najboljši govornik. Mnogokrat mu je bila poverjena visoka čast, da je govoril ob navzočnosti najvišjih dostojanstvenikov iz vseh stanov pri najslovesnejših svečanostih. Za toli odličnega govornika ga usposobijo velika učenost v cerkvenih in svetnih vedah, notranja verska gorečnost v zvezi s polno zavestjo o veliki važ-
47
Duhovni Pastir.
nosti višepastirskega poklica, slovesen nastop in krasen, polno-doneč glas, ki obvlada vsako, tudi največjo cerkev. Slog njegovih govorov je vzoren, jezik povsem pravilen, izrazi izbrani.
Dr. M. Napotnik je bogato pomnožil slovensko cerkveno govorništvo z mnogoterimi svojimi govori, ki so tiskani izšli ter so med ljudstvom obilno razširjeni.1
Razen mnogih posameznih cerkvenih govorov je obelodanil večje zbirke svojih govorov. Tako so izšli »Govori o raznih cerkvenih slovesnostih v Čadramu« (1.1900.); »Štirje govori prevzvišenega in milostljivega gospoda dr. Mihaela Napotnik... meseca avgusta leta 1906.«; »Spomnite se besed, katere sem vam govoril« (1, 1902.), ki je poglavitno govorniško delo v slovenskem jeziku škofa dr. Napotnika.1 2 3
Velepomenljivo je bilo delovanje knezoškofa dr. Napotnika na Marijanskem svetovnem kongresu v Solnogradu v dneh 18.—21. julija 1910. Njegovi takratni govori so vzbudili veliko pozornost pri vseh, iz vsega sveta došlih udeležencih.
Istotako je žel dr. Mihael Napotnik neomejeno hvalo in priznanje na Evharističnem kongresu na Dunaju 1. 1912. Njegov govor v cerkvi sv. Štefana je občudovalo vse občinstvo, med katerim je bil mnogobrojno zastopan cesarski dvor. Mi Slovenci smo pa slišali propovedovati prevzvišenega kneza dr. Napotnika z apostolsko gorečnostjo v frančiškanski cerkvi.15 Za Evharistični kongres se pač ni noben škof v Avstriji toliko potrudil kakor dr. Napotnik. Njegova knjiga »Povabi-tev in poziv k primernemu praznovanju evharističnega leta 1912.« je našla glasen odmev po vsej Avstriji in daleč preko njenih mej.4 Z istim oduševljenjem je bila sprejeta njegova knjiga »Odprite vrata! Kralj slave prihaja! Končni klic k blagodarnemu slavljenju evharističnega leta v lavantinski škofiji.«
1	Gl. Dr. Ant. Medved: Zgodovina slov. cerkv. govorništva, Voditelj, 1. 1906.—1908., o dr. M. Napotniku 1. 1908., str. 69—76.
2	Duh. Pastir, 1. 1902., str. 681.
3	Govor je objavljen v poročilu o delovanju slov. odseka na XXIII. mednarodnem Evh. kongr. na Dunaju (Duh. Past. 1. 1913., str. 598).
1	Duh. Pastir, 1. 1912., str. 446.
Mnogo lepih propovedi in nagovorov je zbral dr. Napotnik v knjigi »Dajte cesarju, kar je cesarjevega!« (1912), objavljeni v nemškem jeziku.
Pravi homiletični biseri so pastirski listi škofa dr. Napotnika.1 Niso samo navdušeni govori, temveč obenem temeljite, obširne učene razprave.
Mnogo retorične tvarine je zbrane v zelo obsežnih knjigah, ki jih je škof dr. Napotnik izdal kot poročila o sinodah, ki jih je obhajal v Mariboru 1. 1896., 1900., 1903.,2 1906. in 1911. Govor, prednašan v prvi sinodalni seji na praznik obglavljenja sv. Janeza Krstnika 1911 je izdal prevzvišeni knezo-škof 1. 1914. pod naslovom »N a j v e č j a pa je 1 j u b e z e n«.3
Veličastni govorniški nastopi knezoškofa dr. M. Napotnik na slovenskih katoliških shodih so bili najboljša govorniška šola propovednikom iz vseh slovenskih pokrajin.4
Z ognjevito vnemo oznanjuje sedaj, ob svojem srebrnem jubileju, knezoškof dr. Napotnik ljubezen do domovine, do cesarja, do slavne naše armade. 18. avgusta, 8, septembra, 4. in 25. oktobra je imel navdušene propovedi, ki so vžigale domoljubna čuvstva v srcih tisočerih poslušalcev.
Ob srebrnem jubileju prosimo Boga, da Nj. ekscelenci knezoškofu dr. M. Napotnik da zdravemu in krepkemu milost dočakati zlati in diamantni jubilej, vsem slovenskim pridigarjem pa, ki hočejo prav izvrševati prevažno opravilo svoje vzvišene službe, oznanjevanje božje besede, kličemo, kazoč jubilanta — knezoškofa govornika, ki bi bil v največjo čast kateremukoli narodu: »To vam je vodnik, to je predpodoba, je zgled in ravnilo za vaše učenje!«5 ----------- Dr. Anton Medved.
1	Duh. Pastir, 1. 1911., str. 278 in na raznih mestih.
2	Duh. Pastir, 1. 1905., str. 266 in tudi na raznih mestih.
3	Duh. Pastir v »Pogledu na slovstvo« v tem zvezku.
4	Duh. Pastir, 1. 1913., str. 549—552, kjer je objavljen govor »Proslava svetega križa«, ki ga je imel knezoškof dr. M. Napotnik na slov.-hrvaškem kat. shodu 1. 1913.
5	Dr. M. Napotnik, Sveti Pavel,, apostol sveta in učitelj narodov. 3. izdaja, str. 251.
Govori ob času vojske.
1.	Junaštvo vere in upanja.
Na mejah naše države napadajo naši hrabri vojaki sovražnika v silnih naskokih, da moramo občudovati njihovo junaštvo. V teh težkih, usodepolnih dneh moramo pa tudi mi doma pokazati junaško srce. Branitelji domovine naskakujejo sovražnika, mi pa naskočimo božje usmiljenje in božjo dobroto z moli t v i j o , da nam pomaga v stiski.
V boju zmaga le ona vojska, ki jo vodi duh junaštva in navdaja zaupanje v zmago, čeprav se mora sempatja umakniti sovražnikovi premoči, čeprav prva bitka ne prinese zmage.
In če hočemo mi zmagati božjo dobroto, nam je predvsem treba trdne, junaške vere v božjo previdnost in neomajenega zaupanja v božjo pomoč. In o tem dvojem danes.
V teh resnih dneh kaj lahko pridejo nad nas težke poiz-kušnje, kjer se bo pokazalo, kakšna je naša vera v božjo previdnost. Bog ve, kaj nas čaka! Pridejo morda dnevi, usodepolni za tvojo družino, bridki za domovino, in takrat se lahko v srcu porodi dvom nad božjo previdnostjo in pravičnostjo, kjer ni junaške vere.
Zgodovina tisočletij, od Abela do Kristusa, od Kristusa do danes nam govori, da ne zmaga vedno takoj dobra in pravična stvar.
Kristusovo življenje nam to jasno priča. Gori na Kalvariji umira Sin božji kot mož bolečin, pekel in farizeji pa vriskajo pijanega zmagoslavja. Apostoli, učenci — so se razkropili; zataji ga celo Peter, prvak apostolov! Zdi se, da je bilo zastonj njegovo delo, da je uničeno kraljestvo božje na zemlji. Učenca, ki sta šla v Emavs, sta že vsa obupana govorila: »Mi pa smo mislili, da bo On Izrael rešil.. ,« Gospod pa ju je pokaral radi njune malodušnosti, rekoč: »O, vi nespametni in kesnega srca! Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to trpel in tako šel v svojo slavo?« Ko je bil Gospod povišan, je vse nase potegnil, po trpljenju je prišel do zmage.
Tako pogosto v zgodovini zmaga resnica in pravica šele po trpljenju, po stiskah in preganjanju.
Ko so Faraoni doli v Egiptu zatirali judovsko ljudstvo, ko so jim Egipčani morili prvorojence in jih z bičem tirali k težkim delom, je bilo pač težko upati, da bi to ljudstvo kdaj zasedlo obljubljeno deželo. Toda, ko je bila stiska največja, je bila pomoč božja najbližja. Bog pošlje Mozesa iz puščave, ki čudežno izpelje svoje ljudstvo iz sužnosti.
Kako so preganjali kristjane v prvih stoletjih! Tisoči in tisoči so morali na morišče; po človeško sojeno, bi bili kristjani morali obupati nad zmago krščanstva. Pagani so se že veselili, da je uničeno krščansko ime, saj je dal rimski cesar Decij celo kovati denar z napisom: »V letu, ko je bilo uničeno krščansko ime«; toda kmalu je krščanstvo praznovalo zmagoslavje nad paganstvom.
Stoletja so Turki zmagovali, tisoči in tisoči kristjanov so obležali na bojnem polju, tisoči in tisoči so morali v strašno turško sužnost, milijoni križarjev so hiteli v sveto deželo, da jo iztrgajo nevernikom, in vendar turške moči niso takrat zlomili. Res je, ne zmaga vedno takoj dobra in pravična stvar.
Toda, predragi moji, kristjan kljub temu ne obupa, ker veruje v božjo previdnost, ki ves svetovni razvoj tako vodi, da vselej doseže svoje najsvetejše namene. Kakor je Kristus po križu šel v slavo, kakor je njegova Cerkev po preganjanju zmagala, tako vodi božja previdnost v zgodovini pravično stvar pogosto po trpljenju in stiskah k zmagi.
Mi bi radi, da bi pravica takoj zmagala in pozabimo pri tem, da božji mlini počasi, pa gotovo meljejo; ne premislimo, da je Bog vsemogočen, da tudi nesrečo in poraze obrne lahko nam v dobro. Človek rad vse presoja s svojega stališča, z ozirom na svoje vsakdanje potrebe in skrbi le za usodo svojcev, Bog pa gleda pred seboj vse narode, vse države, vsa stoletja v prihodnosti in po tem uravna tek dogodkov, seveda pri tem ne pozabi tebe, ne tvojega očeta, ne moža, ne sina v vojski, saj skrbi še za ptice pod nebom in za lilije na polju. Zato, predragi moji, ohranimo vero v božjo previdnost, ki onim, ki Boga ljubijo, vse prav obrne. Kakor se naši vojaki v teh dneh kažejo junake v prenašanju naporov, tako pokažimo tudi mi junaško vero v božjo previdnost!
Ta vera v božjo previdnost bo potem rodila junaško zaupanje v božjo pomoč. Verujemo, da Bog vse prav obrača, verujemo, da nas Bog ljubi in da nam le dobro želi in zato upamo, da nam bo dal vsega, česar potrebujemo, vsega, za kar ga prosimo, tudi zmago, če je za nas koristna, saj pravi Gospod: »Vse, karkoli prosite v molitvi, ako verujete, boste prejeli« (Mat. 21, 22).
Nikoli ne smemo pozabiti, da je Bog naše edino upanje in naša pomoč; On je edini Gospod vojskinih trum, ki daje zmago, ki uniči sovražnika in pošlje rešitev.
Mi pogosto preveč nase zidamo, premalo pa na Boga in zaupamo le v svoje orožje, svoje junaštvo in svojo moč, Bog pa nas potem — osramoti. Ko so sedem let sovražniki stiskali Izraelce, je Bog poklical sodnika Gedeona, da reši svoje ljudstvo velike stiske. Gedeon je zbral veliko vojsko za boj proti sovražnikom, toda Bog mu je rekel: »Veliko ljudstva je s teboj in Madijancev ne izročim v njegove roke, da se Izrael ne bo po-
našal proti meni in rekel: »S svojimi močmi sem se rešil.« Le 3000 mož mu je pustil Bog vzeti seboj in tem je Bog dal zmago nad mnogobrojnim sovražnikom. Da, predragi moji, le »naš Bog je pribežališče in moč, krepak pomočnik v stiskah, ki so nas obšle; zato se pa ne bojimo, če se potrese zemlja in se gore pogreznejo v sredo morja« (Ps. 45).
Upanje v božjo pomoč se pa najlepše kaže v molitvi, saj je molitev izraz upanja. V molitvi se pokaže trdno — junaško upanje.
Lepšega zgleda junaške molitve bi vam ne mogel navesti, kakor nam ga podaje sv. pismo v zgodbi o Mozesu, ki je molil na gori za zmago. Doli v dolini je vihrala grozna bitka, Izrael je stal v boju proti silnejšemu nasprotniku. Zdi se, da bo sovražna premoč strla Izraelovo vojsko. Toda moč molitve je zlomila sovražno silo in nadomestila tisoče borivcev. Osemdesetletni starček Mozes je cel dan dvigal na gori svoje roke v molitvi proti nebu; kadar so omahovale njegove roke, takrat so omagovale Izraelove vrste, kadar je zopet dvignil trudne roke v molitvi, se je začela umikati sovražna sila. Aron in Hur sta ga podpirala, da je do večera dvigal proti nebu roke v molitvi — dokler ni bila zmaga nad sovražnikom popolna. In Bog je ukazal Mozesu, naj ta dogodek zapiše za spomin; za spomin vsem rodovom, da bodo vedeli, da je molitev zmagala sovražnika.
Predragi, če osemdesetletni starček ni cel dan opešal v molitvi za zmago, ali naj potem mi zanemarjamo v teh dneh molitev? Kakor se naši bratje kažejo junake v boju — tako se mi odlikujmo v vztrajni, junaški molitvi. Mesece že prenašajo branitelji domovine najhujše napore, pa ne bomo mi v teh dneh žrtvovali malo več časa za molitev? Prosimo za zmago in prejeli jo bomo, trkajmo na vrata božjega usmiljenja, da prikrajša dneve stiske in nas obvaruje še hujših poizkušenj, in odprla se nam bodo.
Ohrabrimo torej svoja srca v veri v božjo previdnost, da bodo pripravljena za vse; pokažimo se v teh dneh tudi junake upanja, junake molitve, saj vemo, da kdor v Boga zaupa, ne bo osramočen vekomaj. Amen.	M. škerbec.
2.	Opomin k pokori.
Kadar magnet pride v bližino železnih koščkov, se vsi obrnejo proti njemu; kadar Bog pokaže svojo bližino narodom in jih obišče z dnevi stiske, skrbi in strahu, takrat se obračajo človeška srca k njemu v — molitvi. Vse danes moli za zmago, za srečno vrnitev, za padle in ranjene vojake. Da bo pa naša molitev uslišana, mora priti iz spokornega srca, kajti naše hudobije nas ločijo od Boga in naše pregrehe skrivajo pred nami
njegovo obličje, da nas ne usliši, pravi prerok Izaija. Čas vojske naj bo zato čas pokore; obrnimo se h Gospodu v pokori in Gospod se bo obrnil k nam v usmiljenju.
Zato danes nekoliko o potrebi in lastnostih pokore.	__________
Vojske, stiske narodov, svetovne nesreče so pogosto šiba božja, kazen božja za grehe posameznikov, narodov in držav. To nam posebno jasno priča zgodovina judovskega naroda. Kadar je bila mera hudobije polna, je Bog dal ta narod v roke sovražnikom in ga obiskal z nesrečami. Ko so prišli Judje v obljubljeno deželo, so pustili v svoji sredi malikovalce, ki jih je bil Gospod zapovedal pokončati, in ti so jih zapeljali v malikovanje in druge pregrehe. »In Gospod,« pravi sv. pismo, »razsrjen zoper Izraelce, jih je dal v roke sovražnikom, kamorkoli so hoteli iti, povsod je bila roka božja nad njimi in bili so hudo stiskani« (Sodn. 2).
Isti Bog, ki je vladal Izraelce, gospoduje tudi nad nami; kar je govoril njim, velja tudi nam: »Če boste zapustili mojo postavo in se ne boste ravnali po mojih pravicah, če boste moja povelja oskrunili in se ne boste držali mojih zapovedi, bom s šibo obiskal vaše hudobije in s tepenjem vaše pregrehe« (Ps. 88, 31—33).
Predragi moji, med nami samimi, med narodi in v današnjih državah je mnogo malikovalcev in malikov, ki izzivajo božjo jezo.
Kateri pa so med nami maliki, ki jih nismo iztrebili, ki jim zažigamo kadila? Cela vrsta jih je. Omenjajmo predvsem sedem poglavitnih grehov.
Napuh. To je eden največjih malikov današnje dobe, kateremu se klanja svet po kmetih in po mestih, po kočah in gradovih. Kaže se posebno v obleki in v nepokorščini do sv. Cerkve. Vsak teden nova moda, ena bolj pohujšljiva od druge! — Kolikokrat so se slišale besede: Čemu naj hodim v cerkev k pridigam, h krščanskemu nauku, jaz vse vem, ne potrebujem pouka! Mož, mladenič je prebral par protiverskih časopisov, pa je imel vso učenost in vse znanje. Kdo bo nam kaj zapovedoval, kdo bo veroval v papeževo nezmotljivost, to ni za nas — prosvetljene. Ošabnost in nevednost sta si tako podajala roke.
Lakomnost. To je pa tisto zlato tele, kateremu na ljubo svet pozabi na peto in sedmo božjo zapoved. Za premoženjem se je vozil svet tedne daleč —, toda niti pol ure daleč ni šel v nedeljo k sv. maši! Ta malik je posebno kriv današnje vojske, ko nam sovražne države niso poznale one zapovedi, ki pravi: ne želi svojega bližnjega blaga, ne želi svojega bližnjega dežele in zato so poslale morilce in poslale vojske ubijat in krast poštenim državam.
Nečistost. V starem zakonu je Bog pokončal Sodomo in Gomoro radi tega greha; koliko hiš, koliko vasi, mest in dežel bi pač danes zaslužilo, da jih Bog pokonča z ognjem in žveplom radi nečistih grehov!
Nevoščljivost deluje skupaj z lakomnostjo; sosed sosedu ne privošči sreče in blagoslova, država državi zavida radi njenega blagostanja in jo izkuša ovirati v napredku, če ni drugače — z vojsko.
Požrešnost. Pojdite po gostilnah, pa boste videli, kako se zažiga kadilo temu maliku; petka ne ločijo več od svetka, posta ne od pusta ...
Jeza v družinah, jeza med sosedi stori, da svet pozabi na največjo zapoved krščanstva, na ljubezen, in moli s sovraštvom v srcu: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom!«
Lenoba in neka komodnost odvrača ljudstva od molitve in službe božje.. Ko se ljudje vabijo k spovedi, odgovarjajo: »Ni časa«; ko se opominjajo, da bi šli večkrat k sv. maši, zopet slišimo: »Ni časa«; — še celo v nedeljo ga marsikateremu rado zmanjka za sv. mašo. Koliko kristjanov je, ki ne molijo zjutraj, ne zvečer in se izgovarjajo: »Nimam časa.« Za greh se pa dobi vedno časa dovolj!
Ti in še dolga, nepregledna vrsta drugih malikov je, ki izzivajo nad nas božjo nevoljo.
Pa tudi malikovalcev je bilo dosti med nami, ki smo jih mirno pustili zapeljevati nas v grehe. Le enega naj omenjam: slabo časopisje. Najhujše laži, največja obrekovanja, kriva vera in nevera se je mirno in svobodno v njih in po njih šopirila. Zasramoval se je v njih sam Bog, blatila Cerkev in marsikateri kristjan je to bral in podpiral.
Mera grehov, ki smo jih storili in storiti pustili, je gotovo prikipela do vrhunca in božja pravica nas je zadela ter nas opominja k pokori. »Obrnite se k meni in obrnil se bom k vam — obrnite se k meni v pokori in obrnil se bom k vam v usmiljenju« — nam v teh dneh posebno kliče Gospod,
Ko so Judje v nesreči in stiski spoznali svoje grehe, so začeli klicati k Bogu, rekoč: »Grešili smo zoper tebe, ker smo zapustili Gospoda, svojega Boga, in smo služili malikom« (Sodn. 10). »Grešili smo, povrni nam, kakor ti je všeč, samo sedaj nas reši.« To so govorili in pometali vse podobe tujih bogov iz dežele in služili Gospodu Bogu, on pa se jih je usmilil in jih rešil iz stisk. (Sodn. 10.)
Tudi nas se bo usmilil, če bomo v pokori sledili Izraelcem, Zato pomečimo vse malike iz svoje srede in poslušajmo njegov opomin k pokori, ki jo je oznanjeval že po Janezu Krstniku v puščavi, govoreč: »Spokorite se in delajte vreden sad pokore.« Naj se znižajo hribi naših grehov, naj se zravnajo naša kriva pota in vsč doline naj se napolnijo z deli pokore.
Naša pokora naj bo ponižna po zgledu onega cestninarja, ki je stal pri tempeljskih vratih in se trkal na prsi, rekoč: »Gospod, bodi milostljiv meni ubogemu grešniku.« Iz ponižnega srca kličimo: »Moja krivda, moja krivda, moja največja krivda; moj greh, moj velik greh zasluži, Gospod, da me kaznuješ.« Grešniki smo, to priznajmo — ponižno, in to bo začetek naše pokore. Potem se bo začel boj proti grehu, proti malikom in malikovalcem v naši sredi. Res je, predragi, greha sicer ne bomo spravili s sveta, zatreti pa moramo ono grešno voljo, ki se prostovoljno vdaja grehu in namenoma postavlja v grešno nevarnost. In potem se bo stajal oni napuh, skrila se bo nečistost, sovraštva bodo med nami nehala, veselice, plesi in ponočevanje bo izginilo in polnila se bo cerkev in obhajilna miza.
Naša pokora naj bo resnična, da bo potem trajna. Samo polovičarska in začasna pokora ne prinese božjega usmiljenja. Saj vam je znana zgodba kralja Antioha, ki se je v nesreči spomnil vseh krivic, ki jih je storil Judom, in prosil Boga, naj mu odpusti in prizanese. Toda Bog je videl, da je njegova pokora neodkritosrčna, da bo potem zopet padel v stare grehe in zato se ga ni usmilil. Kristjana nevredno bi bilo, če bi samo v nesreči obračali svoje srce k Bogu — potem pa zopet pozabili na vse dobre sklepe in zopet začeli zažigati kadilo starim malikom.
Ko je prišel prerok Jona v Ninive in oznanjeval po mestnih ulicah pokoro, se je vse mesto s kraljem vred odelo v spokorno obleko in začelo prositi božjega usmiljenja in Bog je prizanesel spokorjenemu mestu. Tako poslušajmo tudi mi opomin k pokori in kličimo: »Grešili smo, odpusti nam naše dolge in reši nas kuge, lakote, vojske in večne smrti.« Amen.
M. Škerbec.
3.	Vojska in krščanstvo.1
(Za uporabo pri pridigi ob času vojske.)
Znani nadškof Ireland iz Št. Pavla v Severni Ameriki se je dotaknil v svojem pastirskem listu od 4. oktobra 1914 tudi svetovne vojske, ki divja najhuje ravno med krščanskimi narodi. Z nepobitno logiko zavrača Ireland pri tej priliki že večkrat pogreto očitanje, da pomenja sodobna vojska med krščanskimi državami popoln polom krščanstva, češ, da krščanstvo, ki je vera miru, ni moglo preprečiti k'anja in moritve med lastnimi pristaši; zato je ta vojska obenem tudi sodnji dan za krščanstvo!
1 Iz pastirskega lista nadškofa Irelanda v Št. Pavlu v Severni Ameriki po prevodu v »Miru«, št. 53.
Temu nasproti izvaja amerikanski nadškof: »Seveda tudi mi obžalujemo vojsko, vedno jo moramo obžalovati. Toda treba nam je biti opreznim, da ne gremo predaleč v svoji sodbi in ne delamo zaključkov, ki jih niti naš razum, niti naša vera ne more opravičiti. Ni res, da se mora vsaka vojska obsoditi, češ, vsaka vojska je nepotrebna in krivična, ali: vsak, kdor se udeležuje vojske, je krivičnik, naj se že bojuje na katerikoli strani. Ne ubijaj! pravi zapoved.
Dokler ostanejo ljudje — ljudje, dokler tvorijo ljudje narode, tudi prepornih vprašanj med ljudmi in narodi ne bo zmanjkalo. Večkrat pa za poravnavo prepornih vprašanj ni drugih sredstev kakor odločitev na — bojnem polju. — Kakor strašna je taka razsodba, je vendar potrebna, da se ne pogazijo v prah najsvetejša prava; je potrebna, da zmaguje pravica nad krivico. Priznavam, da je težka žrtev, katero terja vojska od posameznih ljudi. Toda posamezni človek je samo člen celokupnega narodovega telesa, in nikdar se ne sme sreča celega telesa podrediti sreči posameznega člena tega telesa.
Če tedaj zavest pravice zahteva obračun in če so izčrpana vsa druga sredstva, krivico mirnim potom poravnati — tedaj je vojska pravična; in vojak, ki v tem slučaju sledi klicu domovine, sledi vzvišenemu klicu pravice in domoljubja, nebo in zemlja morata z odobravanjem gledati na takega vojaka.
Zato tudi ni res, da vojska med krščanskimi narodi kaže, kako je krščanska vera s svojimi nauki pustila svoje pristaše v najbolj kritičnem trenutku na cedilu, ni res, da visoko nad nami ne vlada nobena vsemogočna in usmiljena previdnost božja, ki bi dobrohotno vodila usodo ljudstev in narodov.
Krščanska vera uči sicer in oznanja vesoljni mir, a ta zahteva je — ideal! Mir bo zagotovljen kristjanom dejansko samo tedaj, kadar bodo kristjani spoznali, kaj je in kje je pravica ter bodo to pravico odločno iskali brez ozira na lastne koristi ali javne koristi. Ta ideal oznanja krščanstvo narodom ter jih tudi opominja, da se potrudijo ta ideal doseči. Krščanstvo pa ni porok, da človeško oko ne bo nikdar toliko motno, da se krščanski človek ne bo nikdar tako daleč spozabil, da bi se dvignil zoper vzvišene nauke krščanstva! Krščanstvo ni porok, da se človeško srce ne bo vdalo strastem ter se zapletlo v krivična dejanja.
Nepobitna pa je resnica, da krščanstvo s svojimi nauki ni vodilo nikdar in ne vodi v zmoto. Svoj vzvišeni namen doseže le pri ljudeh, ki so blage volje. Če se tedaj ne kažejo povsod jasni sadovi krščanstva, je krivo človeštvo samo, ker manjka blage volje in pa sodelovanja!
Pri verskem življenju se mora predvsem vpoštevati prosta volja vsakega človeka. To je najdragocenejši dar duše človeške, sam Bog ga ceni in uvažuje! Krščanstvo po volji božji proste volje ne more ne omejiti, ne uničiti!
Samo človek, ki ne pozna niti krščanstva, niti njegovega poslanstva, bo grajal krščansko vero radi nemirov in vojska med kristjani. Seveda bi Bog lahkotno preprečil vsak greh in vsako krivico, če bi le hotel; igrača bi bila Bogu, prisiliti človeštvo, živeti tako blago, obzirno in pravično, da bi bil vsak prepir nemogoč, pa tudi vsaka vojska. Toda Bog je od vekomaj sklenil, da se naj človek svobodno odloči, kako hoče uporabiti prosto voljo — ali v svojo pogubo ali v svoj blagor. Kljub vsemu hudemu, ki sledi zlorabi proste volje, je vendar prosta volja predragocen dar, ki da duši človeški posebno veljavo. Ker ima človek prosto voljo, je dobro, kar stori, njegova last, zaslužna dela, ki jih vrši, so njegova, imajo zanj posebno vrednost ... če pa križajo vojske pota človeštva, ki niso potrebne, ki izvirajo iz krivice — tedaj seveda Bog teh vojsk ne odobrava, akoravno pripusti, da se vrše, pa zakrivila jih ni krščanska vera, ampak človeštvo . ..«
Druga adventna nedelja.
1. Mi ne smemo tako živeti, kakor živi veliko ljudi.
Pojdita in povejta Janezu, kar sta videla in slišala.	Mat. 11, 4.
Človek, ki dolžnosti svojega stanu zvesto izpolnjuje in se od posvetnega veselja ne da oslepiti, je velikokrat od hudobnih preganjan, sovražen in zaničevan. — Sv. Janez, katerega pobožnost vse preseže in o katerem Jezus sam pravi, da ga ni žena rodila večjega od Janeza Krstnika, da je še veliko več kakor prerok, ki je nedolžno živel kakor angel in vendar delal ostro pokoro kakor največji grešnik: ta bogaboječi, sveti in Bogu dopadljivi mož je, kakor nam pove današnji sveti evangelij, s trdnim železom vklenjen vzdihoval v ječi. In zakaj? Zato, ker je slehernemu resnico povedal, farizejsko hinavščino črtil in kralju Herodu očital njegovo prešuštvo, ravno zato mora zaprt v ječi trpeti. Ko bi se bil trudil posvetnim ljudem dopasti, ko bi bil kak posveten mehkužnik, ki ceni le dragoceno oblačilo, bil bi lahko prebival na kraljevem dvoru in pri Herodovi mizi užival veselje. Ali on je videl spačeni človeški rod in njegove pregrehe, vedel je, da pri takem življenju ljudje ne morejo v nebesa priti, zato se ni bal njihove zamere, da je le svojo dušo rešil. Vse drugačne so bile torej njegove misli, kakor misli ljudi v naših časih, ko si ljudje ravno zato iz svojega pregrešnega živ-
ljenja nobene vesti ne naredijo, ker na široki cesti pogubljenja najdejo dosti tovarišev in menijo, da ne morejo pogubljeni biti, ker večina ljudi ravno tako živi. To zmoto vam želim danes odvzeti, torej pravim: Takšno življenje, kakor ga živi veliko ljudi, vodi v gotovo pogubljenje, kar bom pokazal v I. delu; in nas tudi pri so d b i ne bo izgovorilo, kar bom pokazal v II. delu.
I. Če mi primerjamo svoja dela in opravila z božjimi zapovedmi in besedami sv. evangelija, bomo brez vse težave spoznali, da ne živimo tako, kakor nas uči božja beseda. Ker pa zraven vidimo, da skoraj vsi ljudje tako živijo in delajo, mislimo, da ne grešimo tako zelo in da ne bomo pogubljeni, ker bi sicer moralo preveč ljudi pogubljenih biti. Ali grozno se motimo in goljufamo, če mislimo, da nas bodo izgovorili tuji zgledi, vkore-ninjene in zastarane navade, naj bodo še tako razširjene. Ko nam je namreč Bog dal svojo postavo, ni rekel: »Ti me moraš častiti, kakor boš druge videl, da me častijo,« — ampak tako, kakor sem ti jaz zapovedal, jaz, ki sem tvoj Gospod in tvoj Bog. On ni rekel, ti moraš storiti ali opustiti, kakor boš videl, da drugi opustijo ali storijo, ampak ti moraš to storiti, kar sem ti jaz zapovedal, in tisto opustiti, kar sem ti jaz prepovedal. Zato pravi sv. Krizostom: »Kjer se kak greh stori, tam mi naj nobeden o navadi ne govori; če je hudobno, kar se stori, moramo opustiti, naj bo še tako stara navada.«
Tako je tudi v resnici; božja zapoved ostane in ne bo izbrisana, če jo kdo izpolnjuje ali ne; tat, pijanec, nečistnik ne bo zveličan, ko bi tudi vsi ljudje v teh grehih zakopani bili. Nikar se torej ne izgovarjaj, da se tistega pota držiš, po katerem večina ljudi hodi, in da se tako obračaš kakor drugi, ker te je sram kak posebnež biti. To je nespameten, pregrešen odgovor, ki ni vreden krščanskih ust, zakaj odgovori mi na vprašanje: Kdo je tvoja pot in pravilo tvojega obnašanja, ljudje ali Kristus? Kdo te bo zveličal — navade ljudi ali Kristusov zgled? »Jaz sem pot,« pravi Jezus, torej ne glej, kaj in kako drugi delajo, ampak glej, kaj in kako sem jaz delal, ker jaz sem pot, katerega se moraš držati. Tako je, kristjani moji, in nič drugače; po potu hoditi, po katerem hodi večina ljudi, pravi se, imeti želje, z večjim številom pogubljen in ne z manjšim številom izvoljen biti; zakaj široka in prostorna je pot, ki pelje v pogubljenje in veliko veliko ljudi hiti po njej v večno nesrečo.
Naj tedaj ljudje storijo, kar hočejo, Bog ostane vendar zmeraj naš Gospod, naj ga ljudje častijo ali ne; kakor nas uči naša sv. vera, tako moramo živeti, če hočemo priti v nebesa, in ko tudi nobeden drugi ne bi tako živel.
Lep zgled nam daje kralj David, ki je živel v prav hudobnih časih, ko se ni drugo videlo nego prevzetnost, krivica, za-
peljevanje in pohujšanje. Ali kljub temu je on vendar zmeraj zvesto Bogu služil in večkrat je vzdihnil v bridkosti svoje duše: »Oh Gospod! Ko bi se tudi celi svet zoper tebe vzdignil, ko bi nobeden po tvojih zapovedih ne živel, jih bom vendar jaz do zadnjega izdihljeja izpolnjeval in jih nikdar ne bom pozabil.«
Ravnotako je storil tudi Tobija v sredi malikovalskega ljudstva; skoro vsi so pozabili na pravega Boga in si izbrali malike za bogove, ali njegova kolena se niso nikoli pred drugim, kakor pred pravim Bogom pripognila; on sam, pravi sv. pismo, on sam je pred hudobno družbo svojih tovarišev bežal, v jeruzalemski tempelj hodil in Gospoda in Boga izraelskega molil in častil. Oba, David in Tobija, sta namreč dobro vedela, da nas nobena navada, nobena šega ne odveže od izpolnjevanja božjih zapovedi.
Zavoljo tega vas opominjam s prerokom Jeremijem: Stojte na poti, glejte in vprašajte, katera je prava, in tiste se držite. In da se boste zagotovili, katera je prava pot, ne glejte na pota sveta, temuč na pot Jezusovo, katero vam je zaznamoval s svojim zgledom. Ta pot je sicer trnjeva, ozka, težavna, pa je gotovo edina, ki vodi v zveličanje. Po tej poti se gre s stopinjami pokore, ponižnosti in čistosti, z zatajenjem svoje lastne volje in s krotenjem grešnega poželjenja. Vem, da je to sicer težko, pa ni drugače; kdor po tej poti neče hoditi, mora se odpovedati nebesom.
II. Izgovor: jaz živim, kakor drugi živijo, je tedaj gotovo znamenje večne nesreče, in da tak izgovor tudi pred Bogom ne bo nič veljal, pokazal bom vam v drugem delu.
Kadar bo Bog prišel sodit naša dela, kakšne postave se bo takrat držal in kaj bo govoril? Ali bo vprašal, če je ta ali ona grešna navada bila pri vseh ljudeh, ali le pri nekaterih? Ali bo morda vprašal, če je večina ljudi tako govorila, mislila in dela'a, kakor mi? Ne; za vse to se še zmenil ne bo, ampak pri luči sv. evangelija bo naša dela pregledal in jih pretehtal, in če bodo zadosti potegnila, bo to za nas velika sreča, če bodo pa prelahka najdena, bomo brez usmiljenja zavrženi, in navada celega sveta nam ne bo v stanu pomagati. Tako nam pripoveduje sv. Janez v skrivnem razodenju. On je videl božjega sodnika na prestolu sedeti in okrog njega so stali ljudje ter s strahom in upanjem čakali sodbe. In ko se je sodba začela, prinesli in odprli so bukve, v katerih so bila zapisana dobra in slaba dela slehernega, in vsi so bili sojeni po tistih delih, katera so bila zapisana v bukvah. Po svojih delih bo tedaj vsak človek sojen; dobra dela so pa le tista, katera zapoveduje in dopušča vera, ne pa tista, katera je na dan spravila pregrešna šega hudobnega sveta.
Zastonj se boš torej takrat izgovarjal: V mojem času so ljudje le krivico in goljufijo ljubili; so se priduševali, kleli in
lagali, da so le kak vinar pridobili; sodnik pa ti bo pokazal nauk sv. evangelija, da to ni bilo nikoli dovoljeno.
Zastonj boš takrat rekel: Ko sem jaz živel, takrat so se skoro vsi tako prevzetno oblačili in nespodobno obnašali; sodnik ti bo pokazal nauk sv. evangelija, da je to bilo vselej zoper sramežljivost, in torej velik greh.
Zastonj boš takrat govoril: Tako so se v mojem času obnašali ljudje ob praznikih in nedeljah, včasih so še šli k sveti maši in pridigi, sicer pa ni nobeden več na Boga mislil, ampak po svojih željah so živeli in dan Gospodov izpreobrnili v dan hudobnega duha; on ti bo pokazal nauk sv. evangelija, kako bi po božjih in cerkvenih zapovedih moral živeti.
Zastonj boš takrat rekel: V tistih časih se ljudje za post niso zmenili, na spoved in sv. obhajilo se ni nobeden drugikrat spomnil, kakor o veliki noči ali kvečemu še v adventu; nauk sv. evangelija ti bo pokazal, zakaj je Kristus postavil Cerkev in zakaj ji izročil sv. zakramente.
Zastonj boš takrat rekel: V mojem času smo v zakonu imeli vse za dovoljeno, znanje enega spola z drugim pred zakonom se ni imelo za greh; zakaj nauk sv. evangelija te bo prepričal, kako grešno je bilo vse to, in da torej ne moreš drugega upati, nego večno pogubljenje.
Ne pustimo se torej zapeljati od velikega števila ljudi, ki božje zapovedi prestopajo, in pomislimo večkrat na besede sv. Avguština, ki pravi: Človek, ako hočeš zveličan biti, drži se tistih, katerih je majhno število. Ne glejte na to, kar večina ljudi dela, kaj govore, kako se nosijo, kako žive, glejte na to, kar čednost in evangelij od vas zahteva, in storite to, čeravno vidite, da večina ljudi od tega nič ne stori. Svet bo črez vas govoril, se vam bode posmehoval, nič za to, na tem vam ne sme nič ležeče biti, za svet se ne zmenite. Kar je Kristus sv. Petru rekel, tudi vam pravi: Kaj je tebi mar in kaj vprašaš, kaj drugi delajo? Za menoj hodi, jaz sem tvoj zgled, mene torej posnemaj, ne pa goljufivi svet. Če bomo tako živeli, kakor večina ljudi živi, tedaj bomo gotovo tudi z večino ljudi pogubljeni.
Moj usmiljeni Bog! tedaj je nad večino ljudi Jezusovo trpljenje izgubljeno, in njegova sveta kri je zanje zastonj tekla! O ni zastonj tekla, ne, ampak Jezusova prelita kri jih bo šele v hujše pogubljenje obsodila, ker si je nečejo obrniti v svoje zveličanje. — O usmiljeni Jezus! Ali bo tudi nad menoj tvoja kri izgubljena? Ali bo izgubljena nad mojimi ljubimi poslušalci? Da, tudi nad menoj in nad mojimi ljubimi poslušalci bo izgubljena Jezusova kri, če ne bomo svojega življenja uravnali po njegovih presvetih naukih; zatorej zaničujmo vse posvetno in ozirajmo se tje, kjer je življenje in večno veselje. Amen.
t Kanonik J. Rozman (Konjiški). — Priobčil Iv. Skuhala.

2. Sv. Nikolaj — apostolski škof in branitelj čiste vere.
(Govoril v Novem mestu kanonik Anton Žlogar.)
Spominjajte se svojih predstojnikov, ki so vam govorili besedo božjo; glejte konec njih življenja, in ravnajte se po njih veri.	Hebr. 13, 7.
Dne 6. decembra 1461 je cesar Friderik IV. podpisal ustanovno pismo za ljubljansko škofijo. Slavni zgodovinar Valvazor (VIII,, 653.) pripoveduje, kaj je cesarja k temu napotilo. Miroslav IV. je bil zapleten v vojsko s takrat še mogočnimi celjskimi grofi. Hotel je po smrti grofa Urha vsled pogodbe v posest vzeti celjsko kneževino. A Urhova vdova se mu z oboroženo silo pod vojskovodjo Vitovicem postavi v bran. Cesarju se je trda godila, tako da bi ga bili sovražniki kmalu ujeli. A ponoči je imel cesar čudovito prikazen. V sanjah vidi svetega škofa, ki ga svari, naj bo oprezen in naj gre v kraj, kjer bo varen. Komaj se cesar zateče v celjski grad, ko v naslednji noči že vojskovodja Vitovec mesto vzame in ujame nekaj cesarjevih ministrov. Ko pa Vitovec potem še oblega grad, pošlje cesarju na pomoč dežela Kranjska svoje konje-ništvo in mesto ljubljansko nekaj pešcev, kateri so cesarja oprostili in ga spremljali v Ljubljano. — Ker je cesar menil, da je bil tisti svetnik, ki se mu je v spanju prikazal, ali sv. Nikolaj, patron ljubljanskega mesta, ali pa sv. Maksimilijan, varih celjskega mesta, je po tem imenoval svojega novorojenega sina Maksimilijana, prvemu v čast pa sklenil ustanoviti ljubljansko škofijo, kar mu je tudi svetoval njegov bivši tajnik Eneja Silvij, ki je pa potem postal papež — Pij II. — Tako je nastala ljubljanska škofija, kateri je zavetnik sv. škof Nikolaj.
Isti cesar Miroslav IV. je bil Kranjcem zaradi njih obilne pomoči v vojski in njih neomahljive zvestobe zelo naklonjen, združil jih je v posebno »vojvodstvo Kranjsko«. Dolenjskemu je v Novem mestu zadnje leto svojega življenja 1493. leta ustanovil tukajšnji kapitelj, kar pa je dovršil in uredil šele njegov sin cesar Maksimilijan I.1 In ta kapiteljska ter mestnofarna cerkev je bila posvečena sv. Nikolaju.
Ker sv. apostol Pavel piše: »Spominjate se svojih predstojnikov, ki so vam govorili besedo božjo; glejte konec njih življenja, in ravnajte se po njih veri« (Hebr. 13, 7), je katoliška Cerkev primerno odredila, da se vsak dan praznuje spomin enega ali več služabnikov božjih, kateri so dosegli svoj cilj v nebesih in so nam po svojem življenju kažipot v sveta nebesa, —• Danes tu praznujemo spomin svojega patrona sv. škofa Nikolaja.
1 Zgodovina Novega mesta, str. 199.
Zadostimo tudi mi opominu sv. Pavla s tem, da si ogledamo sv. Nikolaja kot apostolskega škofa — branitelja čiste vere. Premišljujmo njemu v čast in slavo, sebi pa v vzpodbudo in posnemo.
1.	Sv. Nikolaj je bil sin pobožnih staršev, kateri so si ga od Boga z molitvijo, postom in miloščino izprosili že v starosti. Rojen je bil sredi 3. stoletja v Patari v Liciji, v pokrajini Male Azije.1 Zato starši iz hvaležnosti sklenejo svojega sina Bogu v službo posvetiti. Že od mladosti kaže Nikolaj posebno pobožnost in poučljivost. Ko je bil po dokončanih šolah v mašnika posvečen, napove o njem njegov stric, tedanji mirski škof, naslednje: »Bratje, jaz vidim svetu novo solnce vzhajati in človeškemu rodu dotekati veliko tolažbo. Blagor čredi, ki ga kdaj prejme za pastirja!«
Nikolaj je hrepenel po tihem življenju, da bi v samostanu služil Gospodu Bogu. Toda Bog je drugače odločil. Ko nekega dne kleči v tihi celici, sliši glas: »Nikolaj, tu ni njiva, ki sem jo zate odločil; vstani in pojdi tje, kjer je močno naseljeno, da se moje ime po tebi poveličuje.« Vsled tega se Nikolaj poda v glavno mesto Miro. Ondi so se zbrali licijski škofje, da izvolijo novega škofa. Nekemu častitljivemu starčku nebesa navdihnejo misel: tistega izvoliti, ki bode drugo jutro prvi prišel v cerkev in se zove Nikolaj. Ko drugi dan po svoji navadi prvi pride v cerkev maševat, vprašajo ga škofje, kako se imenuje. Odgovori jim: »Ubog grešnik sem po imenu Nikolaj.« Zdaj mu razodenejo, da je vsled včerajšnjega sklepa on novoizvoljeni mirski škof. Nikolaj se prestraši in toži, da to ni mogoče, ker se za toliko butaro veliko preslabega čuti. Škofje pa mu razlože, da je to volja božja, ki jo je po njih molitvah na znanje dal. Nikolaj, s tem utolažen, se da v škofa posvetiti. Da so škofje pravega zadeli, je pokazala prihodnost.
Daši je bilo dosedanje Nikolajevo življenje ogledalo svetosti, se mu dozdeva vendar, da mora sedaj kot škof dospeti še na višjo stopnjo popolnosti. »O Nikolaj« — reče sam sebi — »sedaj boš moral za druge čednosti skrbeti; škofova palica vse kaj drugega zahteva. Doslej si le zase živel; sedaj pa moraš tako živeti, da tudi druge vodiš k zveličanju. Ako hočejo tvoje besede kaj opraviti, treba je, da tvoje čednosti svetijo pred njimi.«
2.	Poglejmo, ali je Nikolaj svojo obljubo izpolnil? Ne bom popisoval vseh njegovih čednosti, o katerih pripovedujejo njegovi životopisci — o njegovi molitvi in premišljevanju, o postu, spokornosti, miloščinah in dobrodelnosti — dovolj bo,
1 Glej »Življenje svetnikov« IV., 6. december.
ako opozorim na dve okoliščini iz tedanje cerkvene zgodovine, ki spričujeta, da je bil Nikolaj res apostolski škof, branitelj vere katoliške.
a)	Cerkvena zgodovina pripoveduje, da so rimski cesarji nad 300 let neusmiljeno preganjali kristjane — bilo je deset velikih preganjanj. Trinogi so hoteli mlado krščanstvo v korenini zatreti in paganstvu ohraniti svojo moč in veljavo. Ali vse grozne muke in trpinčenja, kolikor si jih je le izmislil trinoški um, niso omajale velike večine kristjanov, da bi zatajili svojega križanega Zveličarja. — Poslednje preganjanje za cesarja Dioklecijana je divjalo tudi po Mali Aziji, širilo se je tudi po škofiji Mira, kjer je Nikolaj pastiroval. Skrbni oče ne zapusti svojih ovčic; kjer čuti nevarnost, tje prihiti, z apostolsko gorečnostjo jih potrjuje v veri, vzpodbuja jih za trdi boj, naj rajši umro, nego bi kadilo zažigali malikom, naj bodo zvesti Jezusu, kateri jim zagotavlja večno plačilo, krono nebeško. V vseh nevarnostih se Nikolaj sam postavi na čelo brez strahu, zato ga pagani zgrabijo in vržejo v ječo. Njegova želja po mučeništvu bi se mu bila izpolnila, če bi se pagani ne pomišljali zaradi občnega spoštovanja, ki ga je imel, umoriti ga. Da bi pa ne mogel kristjanov zadrževati od vere odpadati, odpeljejo ga v pregnanstvo z nekaterimi prebivalci vred iz Mire. Po zmagi cesarja Konštantina Velikega je preganjanje nehalo, krščanstvo je dobilo prostost, zato se je Nikolaj povrnil k svoji ljubljeni čredi, kjer pa je našel več malikovalskih templjev, ki so jih preganjalci postavili. Te je zopet razdejal in zapeljane pripeljal v hlev Kristusov. Krščanstvo je v Miri zopet cvetelo.
b)	A prišla je še druga poizkušnja, v kateri se je sv. Nikolaj potegnil za čistost svete vere. Okrog leta 318. je začel Arij, aleksandrijski duhovnik, učiti, da Jezus Kristus ni pravi Bog, Sin božji da ni istega bitja z Očetom, da je bil v času pred vsemi drugimi bitji ustvarjen, da torej ni od vekomaj rojen od Boga Očeta. Tako je torej tajil božanstvo Kristusovo. Ako pa Kristus ni Bog, torej tudi ni večna resnica, mi bi bili v zmoti, ne bili bi odrešeni itd.
Arij in njegovi somišljeniki so zvito in hinavsko širili svoje krive nauke daleč naokrog, tudi po Mali Aziji, Tu je sv. škof Nikolaj s skrbnim očesom pazil, da se krivi nauki niso zanesli tudi med njegovo čredo. Tudi on je bil med tistimi 318 škofi, ki so prihiteli na prvi vesoljni cerkveni zbor v N i c e j o leta 325. in so ondi obsodili Arijevo krivo vero.
Zdaj vas opozorim na sliko našega patrona v glavnem oltarju, imenitno delo slavnega Tintoretta. Vidite na njej spodaj dva svetnika, zroča proti sv. Nikolaju v škofovski obleki. Nikolaj z razprostrtimi rokami zre proti nebu, kjer vidi prikazen pred seboj. Z višave plava Oče nebeški, držeč pred seboj križ, na njem visi Sin božji, obrnjen proti sv. Nikolaju, nad čigar glavo plavajo krilati angelci. Glejte, to vam predstavlja, kako
48
Duhovni Pastir.
je bil sv. Nikolaj tudi med tistimi škofi, ki so v Niceji slovesno razglasili božanstvo Jezusovo, da je on istega bitja z Očetom. — Svetnika spodaj sta sv. Mohor in Fortunat — patrona oglejske cerkve —, pod katere oblast je spadal ta kraj in skoro vse slovenske pokrajine skozi stoletja.
A kaj bi nam, predragi kristjani, pomagalo vse to vedeti, če bi pa ne storili, k čemur nas opominja sv. Pavel, kličoč: »Glejte konec njih življenja in ravnajte se po njih veri!« In kakšna je bila smrt sv. Nikolaja? »Dragocena v obličju Gospodovem je smrt njegovih svetnikov« — to svetopisemsko zagotovilo se je obistinilo tudi pri sv. Nikolaju. Na srečen konec se je Nikolaj pripravljal vse življenje, Ni čuda, da je na smrtni postelji vzdihnil: In te, Domine, speravi... In manus tuas commendo spiritum meum. — Angeli so spremili njegovo dušo k prestolu Jezusa Kristusa, čigar božje veličastvo je izpričeval v življenju. — Hočete, dragi v Kristusu, srečno umreti, »ravnajte se po veri njegovi«. To je vera svete katoliške Cerkve. Zato nas list ob prazniku sv. Nikolaja opominja: »Ne dajte se zapeljati po raznih naukih« (Hebr. 13). Koliko novotarij se dandanes oznanja, ki pa ne nasitijo človeškega srca... A »beseda Gospodova ostane vekomaj«. Uravnajte svoje življenje po tej besedi, kakor sv. Nikolaj — pripeljala vas bo v srečno večnost. Amen.
Praznik Marijinega brezmadežnega spočetja.
1. Marija — pomoč kristjanov.
Češčena bodi Kraljica, Mati milosti, življenje, sladkost in upanje naše, bodi češčena!	Cerkv. molitev.
Zopet praznujemo Marijin praznik. Komaj mine en Marijin god, približa se že drugi, tako da moramo svojo ljubo nebeško mater vedno imeti pred očmi, čeprav bi tega ne hoteli. Izkušnja uči, da se človek tudi najbolj prijetnih reči naveliča in si želi večkrat kake izpremembe. Da so Marijini prazniki in godovi vsakemu dobremu kristjanu prijetni, o tem niti ne dvomim; toda se li tudi teh naveličamo kdaj, ko se nam zopet in zopet vračajo? Izkušnja uči, da ne, da jih vselej z veseljem praznujemo! Zakaj neki? Pravega vzroka tega veselja ne more jezik povedati, temveč čuti ga le srce. Najbolje povem ta vzrok, ako rečem s pesmijo: »Veš, o Marija, moje veselje, veš moje želje? ljubil bi te. Zmerom pri tebi hotel bi stati, ljubljena
Mati, zavrzi me ne!« Zato torej se vedno veselimo Marijinih godov, ker Marija je naše veselje in naša edina želja, da bi bili vedno pri Mariji.
Toda kristjani, izkušnja pa nas uči še kaj drugega. Mi ubogi Adamovi otroci izkušamo dan na dan, kako daleč smo še od Marije, kako slabe so vse naše čednosti v primeri z lepoto Marijino. Kaj neki, predragi v Kristusu, je to, kar nas vedno k hudemu vleče, kar nam pot k čednosti ovira in tako težavno dela? Kaj je to, odkod to, da smo vedno tako mlačni in leni za vse dobro, da tako hitro pozabljamo vse svoje dobre sklepe, a tako radi pademo nazaj v prejšnje slabosti in pregrehe? -— Kristjani, to ni nič drugega nego izvirni greh, ona strašna pošast, ki nas hoče spraviti v pogubljenje, še preden smo rojeni; ona pošast, katera niti po sv. krstu ne da človeku miru, temveč zapusti v njem še mnoge hude nasledke za dušo in telo.
Vsak človek pride na svet obložen z izvirnim grehom, in čeprav se mu pri sv. krstu izbriše, kazen za greh vendarle še ostane. Le enkrat je Bog naredil izjemo, le enega človeka je izvzel od te kazni — blaženo Devico Marijo. Ker le ona edina je bila brez madeža izvirnega greha spočeta. Kolika čast in slava je Marijo s tem doletela, razumemo vsaj nekoliko, ako pomislimo, kako zlo je greh in koliko strašnih nasledkov ima. Marija pa je bila vsega tega izvzeta. Zato govori o njej po pravici sv. Cerkev: »Vsa si lepa, o Marija, in madeža ni na tebi!«
Predragi kristjani, ker vemo, kako je Bog Marijo poveličal nad vsa ustvarjena bitja, zato jo slavimo najbolj za Bogom, in ker vemo, da jo je Bog sam nam dal kot mater, zato trdno zaupamo v njeno pomoč. In te pomoči svoje nebeške matere mi njeni ubogi otroci silno potrebujemo, ker obloženi smo ne le s kaznimi za izvirni greh, temuč tudi za grehe, katere smo sami storili. V svojo dušno tolažbo premišljujmo danes, kako je Marija brez madeža spočeta — pomoč kristjanov.	_________
Znano vam je, da se ta svet imenuje dolina solza zaradi tega, ker je na njem brez prestanka mnogo, mnogo žalosti in trpljenja, veselja in sreče pa prav malo, ali pravzaprav nič. Naj se človek trudi in ubija, kolikor hoče, vendar mu le še ne gre po sreči. Iz lastne moči ne more storiti ničesar, opirati se mora vedno na tujo pomoč. Sedaj mora prositi tega sedaj onega, da se ga usmili; pa marsikdaj celo tuja pomoč nič ne pomaga. Kam naj se človek potem obrne? Oh, obrne naj se tja, kamor bi se najprej moral obrniti, obrne naj se k svojemu Bogu, naj mu ta pomaga.
Toda težko je otroku k očetu se zateči, ako ga je morda hudo razžalil; tako je tudi težko kristjanu zateči se v obrambo
svojega nebeškega Očeta, katerega je morda pred kratkim hudo razžalil. Takemu zapuščenemu kristjanu velja opomin sv. Bernarda: »Ti se bojiš približati se Očetu, ti se ustrašiš, ako le slišiš o njem, in bežiš ves vznemirjen. Toda poglej! On ti je dal Jezusa kot posredovalca! Kaj vse more sin od očeta izprositi? Toda morda se bojiš tudi tega? Ali hočeš tudi pri tem imeti posredovalca? Obrni se torej na Marijo! Gotovo bo Sin uslišal Mater, Oče pa Sina. Dete! To je lestvica za grešnike, to je moje prepričanje, to je vzrok mojega upanja.« In na drugem mestu pravi: »0 Marija, ako tebe le pogledam, ne vidim nič drugega nego usmiljenje; zakaj zaradi tistih, ki so usmiljenja vredni, si ti postala Mati božja. Ti si usmiljenje rodila; tebi je izročeno opravilo usmiljenja, ti ne poznaš druge želje, nego usmiljena biti.«
Predragi v Kristusu, ali ni res, kadar pogledamo le podobo Matere božje brez madeža spočete, vselej nas spreleti nekak strah po udih, ki pa je združen s trdnim upanjem in z gorečo ljubeznijo. Pogled na Marijo sam nam kaže dovolj, kaki ubožci smo v primeri ž njo, kako daleč smo od nje v popolnosti in slavi, kako resničen je vzdih: »Marija, k tebi uboge reve mi zapuščeni vpijemo, — objokani otroci Eve v dolini solz zdihujemo.«
Od zibeli do groba živimo v vednem boju, ako ne v telesnem, pa gotovo v dušnem. V vsem tem pa nam je edina Marija zvesta in zanesljiva pomočnica. Marija nas brani v dušnih bojih, v izkušnjavah; Marija nas varuje telesnih nesreč, ozdravlja bolezni; Marija nas vodi srečno skozi življenje in nam izprosi srečno zadnjo uro, srečno smrt.
Nasledek izvirnega greha je nagnjenje človekovo k hudemu, mnoge dušne izkušnjave posebno zoper sv. čistost. Zoper te napade hudobnega duha pa ni nobenega boljšega pripomočka nego Marija.
Blaženi Janez iz Avile, sloveč pridigar in spovednik, pravi: »Izkusil sem, da vsak, kdor je v nečistih izkušnjavah preblaženo Devico po čistosti, v kateri je bila spočeta, v kateri je dobila svojega božjega Sina, t. j. po brezmadežnem spočetju, klical na pomoč, vsak je dobil od nje neko posebno pomoč.« Jezuit Na-dasi pripoveduje o nekem mladeniču, ki se je vsake nečistosti obvaroval s tem, da je večkrat, zlasti v izkušnjavah zaklical: »Po svojem svetem devištvu in po brezmadežnem spočetju očisti moje srce, o Marija, v imenu Boga Očeta in Sina in Sv, Duha!« Nasledek tega kratkega izdihljeja, katerega je večkrat ponavljal, je bil ta, da pozneje, kakor je sam pravil, niti izkušnjav ni več imel zoper čistost.
Kristjani, ko bi nam Marija nič drugega ne izprosila nego to, da bi bili rešeni izkušnjav, bilo bi vredno Marijo častiti nad vse moči; zakaj koliko je kristjanov, ki imajo zaradi neprene-hanih izkušnjav res prave peklenske muke na tem svetu, ki
jim ne dajo pokoja ne ponoči in ne podnevi. Vsem tem je edino zdravilo: »Hitite k Mariji!« Vsi ti naj jo prosijo, kakor jo je prosil oni blagi mladenič, in vsi dušni viharji bodo kmalu potihnili, ker Marija bo ukrotila hudobnega duha.
Toda mnogo lepše poplačuje Marija češčenje svojega brezmadežnega spočetja. Benedikt Feramdez, zelo pobožen in srčen jezuit, je posvetil Mariji brezmadežnega spočetja vse svoje spise, knjige, dela in opravila. Plačilo za vse to mu je Marija dala s tem, da je uprav na dan brezmadežnega spočetja blaženo in sveto umrl. Enako milost je dosegla sv. Ivana Frančiška Chantalska, ki je opravljala devetdnevnice v čast Marijinemu brezmadežnemu spočetju. Tudi ona je umrla na današnji praznik z besedami: »Jaz se izročim v tvoje brezmadežne roke, v družbi one daritve, katero si opravila v prvem trenutku svojega spočetja. Zato želim umreti in slaviti Očeta, Sina in Sv. Duha.«
Kristjani, posnemajmo tudi mi to svetnico in onega blaženega moža. Prepričani smemo biti, da bo Marija tudi nam izprosila milost, ako ne to, da bi ravno na njen god umrli, pa gotovo, da bomo blaženo in sveto umrli. Ta milost pa je najdražja, najslajša in najlepša! Sv. Anzelm piše, da vsi, ki pobožno praznujejo spomin brezmadežnega spočetja Marije Device, bodo od Kristusa prejeli večni mir.
L. 1855. je bila vojska med Rusi in Francozi pri Krimu. Vršila se je na morju. Na neki francoski ladji je bil vojaški duhovnik, ki je zelo osrčeval vojake k boju in priporočil, naj sprejmejo blagoslovljeno svetinjo brezmadežne Device Marije in se jej izroče v varstvo. Vojaki so ga ubogali, in na celi ladji niti en vojak ni bil ubit in ladja je bila popolnoma nepoškodovana, čeprav je bila sredi najhujšega boja.
V	krimski vojski so zmagali Francozi Ruse, čeprav je bilo teh mnogo več nego onih. To zmago so tedaj splošno pripisovali varstvu Matere božje čistega spočetja. Cesarica Evgenija, soproga cesarja Napoleona III., je poslala generalu Caursbertu svetinjo Matere božje brezmadežnega spočetja s prošnjo, naj jo obesi na vrat, da ga bo v vojski varovala, ako bo v njo zaupal. Enake svetinje so nosili tedaj skoro vsi francoski vojaki v boju. Vsi, ki pa so v tem boju padli, so bili tako srečni, da so bili poprej prevideni s sv. zakramenti, torej so srečno umrli. Ta zgodba nikakor ni izmišljena, na tisoče vojakov jo je s hvaležnostjo do Marije potrdilo.
V	neki bolniščnici je ležal na smrt bolan vojak, ki je kri pljuval. Bil je sicer še dober mož in hvaležen usmiljenim sestram, ki so mu stregle, toda o veri in sv. zakramentih ni hotel nič slišati. Bil je zelo nevarno bolan, in znano je bilo, da je že 20 let zelo pregrešno živel. Drugim je sicer prigovarjal, naj se dajo prevideti, sam pa se je le branil. Ako mu je kdo kaj rekel, izgovarjal se je: »Jaz sem pošten človek, nisem tat, pa tudi ne ubijalec! Pustite me v miru!« Ko je bilo še hujše, je
klical: »Jaz sem izgubljen!« Prišel je duhovnik, a brez uspeha. Zadnjo noč mu je ena sestra skrivaj položila svetinjo Matere božje čistega spočetja pod zglavje, zjutraj pa je bil že ves drugačen. Dal se je prevideti in je mirno umrl.
Pokazal sem vam, kako je Marija naša pomočnica v dušnih izkušnjavah, v boleznih, v smrtni uri. Videli smo, kako čudovito pomoč so dobili vsi, ki so se k njej zatekli. Kaj pa zahteva Marija — Brezmadežna — kot hvaležnost od nas? Ko se je prikazala v Lurdu, je na vprašanje Bernardike, kaj želi, odgovorila: Pokora! pokora! — Toliko zadev imamo, v katerih potrebujemo posebne pomoči Marijine. Uslišani bomo, če prosimo in če prošnje naše prihajajo iz spokornega srca. Tebi torej, ki si v dušnih izkušnjavah, ki si v telesnih bridkostih in ki kličeš na pomoč Brezmadežno, velja njen opomin: Pokora! pokora! Milosti si želimo izprositi od Marije, zato pa tudi poslušajmo danes, na dan njenega brezmadežnega spočetja, njeno vabilo in njen klic. Amen.	j. T.
2. Pojasnilo posvetivne molitve.
Češčena, milosti polna.
Luk. 1, 28.
Med najlepše in najbolj pomenljive dogodke za Slovence in tudi Hrvate se mora šteti slovensko-hrvaški katoliški shod v Ljubljani L 1913. dne 24. avgusta in naslednje dni. Zlasti prvi dan, nedelja, je bil veličasten ob pogledu tolike množice slovenskega in hrvaškega ljudstva deloma v narodnih nošah in na dolge vrste naših Orlov. Posebno ganljiva je bila posvetitev brezmadežni Devici Mariji pred uršulinsko cerkvijo, posvečeno skrivnosti presv. Trojice.
Da bi spomin na ta trenutek in sploh na katoliški shod vedno ostal med nami živ, določili so ljubljanski višji pastir, da naj se posvetitev vsako leto na današnji praznik ponavlja, in sicer takoj po pridigi na prižnici, verniki pa naj, kolikor mogoče, molijo z duhovnikom glasno in počasi.
Posvetivna molitev je jako lepa in pomenljiva ter obsega v peterih odstavkih te-le misli: V prvem odstavku je splošna prošnja za pomoč v nevarnostih naših dni. V drugem odstavku prosimo za milost vere, v tretjem za zvestobo katoliški Cerkvi, v četrtem za življenje po veri in v petem za stanovitnost v dobrem do konca.
To vam sedaj pojasnim v čast brez madeža spočeti Devici Mariji, vam pa v spodbudo katoliške zavesti in pomnožitev ljubezni do naše nebeške Matere.
Preden začnemo v posvetivni molitvi Marijo prositi raznih milosti, jo nagovorimo in počastimo z njenimi najbolj značilnimi pridevki in bistvenimi imeni. »Brezmadežna Devica, Mati božja, Marija!« Pa tudi vsak naslednji odstavek nagovarja Marijo z brezmadežno Devico.
Najsvetlejši biser v kroni Marijini je njeno brezmadežno spočetje, ko je bila po posebni milosti božji od prvega trenutka svojega življenja obvarovana madeža izvirnega greha, ki ga sicer vsak drug podedovanega prinese na svet. »Ena zvezda prikazala se,« kakor poje stara pesem, — pa le ena taka: brez madeža spočeta Devica nazareška. Zato je samo njo pozdravil nadangel »milostipolno«, ker »na druge je razlit le del milosti«, pravi sv. Hieronim. (L. IV. hod.)
Marija pa ves čas svojega življenja ni storila tudi nobene vrste najmanjšega osebnega greha ne v mislih, ne v željah, ne v besedah in seveda ne tudi v dejanju. Zato je bila edino vredna spoznana postati Mati božjega Sina, torej Mati pravega Boga, enakega po vseh lastnostih nebeškemu Očetu, in tako Mati božja. Bila je po besedah sv. Hieronima (L. IV. hod.) »bolj blagoslovljena kakor vse ženske«.
a)	Zaradi tolike Marijine neprimerne odličnosti molitev v prvem odstavku potem naravnost pravi: »Tebi, ki pri Bogu vse premoreš, posvetimo sebe in svoj rod. Srčno in zaupno Te prosimo, vzemi nas milostno v svoje varstvo in ne dopusti, da bi nas in naš rod premagali sovražniki Tvoji in Tvojega božjega Sin a.«
Tu torej prosimo, da bi ne sedanjega, ne prihodnjih rodov slovenskih katoličanov katerega ne premagali sovražniki Marijini in Jezusovi.
Kateri pa so sovražniki Marijini in Jezusovi in seveda tudi naši sovražniki?
1.	Prvi sovražnik Marijin in Jezusov je satan, »stara kača« (Raz. 12, 9), ki že od začetka nasprotuje Mariji in njenemu zarodu. Saj je Bog tako napovedal že Evi, rekoč: »Sovraštvo bom naredil med teboj in med ženo in med tvojim zarodom in njenim zarodom; ona ti bo glavo strla in ti boš njeno peto zalezovala« (I. Moz. 3, 15). Hudobni zavrženi duh, ki ga je zgolj napuh, hudobija in nevoščljivost, je Mariji vedno nasprotoval ter bi jo bil tudi zapeljal v kak greh, ko bi Marija ne bila zavoljo Jezusovega zasluženja obvarovana vsega madeža. Hudobni duh si je vse prizadejal, da bi Mariji in Jezusu napravil vedno več bridkosti. Šuntal je Heroda, farizeje, Pilata, rabeljne in vse hudobne ljudi zoper Marijo in Jezusa, kar se je končalo s strašno smrtjo Jezusovo na križu; a z vstajenjem Jezusovim je bil satan premagan.
2.	Drugi sovražniki Marijini in Jezusovi so krivoverci vseh časov, ki so drzno jemali Mariji čast Matere božje in v
Jezusu tajili njegovo božjo naravo. Sem spadajo krivoverci izza časa sv. Janeza evangelista in cerkvenih očetov, torej od Cerinta, Arija, Nestorija, Pelagija do Albižanov v 12. in 13. stoletju in raznovrstnih protestantov v 16. in nadaljnjih stoletjih po Nemškem, Angleškem in tudi Slovenskem do tistih, ki nočejo verovati verske resnice o brezmadežnem spočetju Device Marije ter s tem smrtno greše, kakor tudi tisti, ki nočejo priznavati papeževe nezmotljivosti.
3.	Seveda so vsi grešniki sovražniki Marijini in Jezusovi, kef tisti, ki žali Jezusovo presv. Srce s smrtnim grehom, rani tudi srce njegove presv. Matere. Zlasti pa so sovražniki Marijini in Jezusovi grdi pijanci in vsi nečistniki in nečistnice, ki z nesramnim življenjem drug drugega pehajo v večno pogubo. Sovražniki Marijini in Jezusovi so vsi pohujšljivci in zapeljivci obojega spola, ki more nedolžnost, kakor svoj čas kralj Herod nežna telesca betlehemskih fantičev. V to vrsto spadajo dandanes zlasti tisti, ki sebe in okolico pohujšujejo s tem, da pišejo, rišejo ali izdajajo protiverske časopise in knjižure, in ravnotako spadajo semkaj med take satanove pomočnike tisti, ki take ostudnosti bodisi iz hudobije ali iz zaslepljenosti ali iz pregrešne radovednosti naročajo, kupujejo, bero, razširjajo. Tak poguben tisk sedaj naravnost, sedaj po ovinkih zastruplja uboge duše bravcev ter odvrača njih srca od Boga, od sv. vere, od Cerkve ter zapeljuje v grešno življenje. Na ta način se odtuji mladina že zgodaj Bogu in sveti Cerkvi ter izgubi kmalu strah božji. Kjer pa ni strahu božjega, tam so vrata nastežaj odprta vsem pregreham, tam ni ponižnosti, ni pokorščine, ni zvestobe, ni poštenosti, ni značajnosti, ni miru in zadovoljnosti, pa tudi ni pričakovati — trdovratne-žem — srečne večnosti.
Zato je dandanašnje posebno potrebno, da se vsi dobri katoličani zatekajo k mogočni varhinji in kraljici nebeški, da bi ona, ki je že tolikokrat pomagala premagati srdite sovražnike krščanskega imena, tudi sedaj stala na naši strani »kakor zvrščena vojna truma«. (Vis. p. 6, 9.)
b)	V drugem odstavku posvetivne molitve prosimo za milost sv. vere.
Kako primerno! Saj je sv. vera podlaga, korenina naše sreče. »Brez vere je nemogoče Bogu dopasti,« pravi sv. Pavel (Hebr. 11, 6), torej se tudi ne zveličati. »Kdor ne veruje, bo pogubljen,« je rekel Jezus. (Mark. 16, 16.)
Zato se v tem odstavku obračamo do brezmadežne Device, ki je »tako trdno verovala besedam angela Gabrijela in kot Devica rodila Luč, ki razsvetljuje ves svet.« Prosimo jo, naj nam »p o -maga, da ohranimo vero v Boga Očeta, Stvarnika nebes in zemlje, vero v Boga Sina, našega edinega Odrešenika in Učenika, vBoga
Svetega Duha, ki je poslan Cerkvi, da jo ohrani v resnici in obrani vsake zmote.«
Oj, kako bogotajno in bogokletno so se brezverski časniki že izražali o troedinem Bogu, tako da vam tega tukaj povedati ne maram in ne smem. Le to vam rečem: Sramota, največja sramota za vsako hišo, kjer se kaj takega kupuje in razširja! Božja roka ni prikrajšana, to si dobro zapomnite!
c)	Pravo vero oznanuje in ohranuje sv. katoliška in apostolska Cerkev. Kako potrebno je pač, Marijo prositi dalje z a zvestobo sveti Cerkvi! Sveta mati katoliška Cerkev nas je sprejela za svoje otroke pri sv. krstu. Ob roki te skrbne matere potekajo dnevi našega življenja, ona nam hoče pomagati k srečni ločitvi s tega sveta. Zato prosimo Marijo, da ostanemo zvesti katoličani in ne priznamo drugega učenika in vodnika na potu v večnost, kakor to sveto Cerkev, ki nam govori po nasledniku sv. Petra, po rimskem papežu in po naslednikih apostolov, po škofih združenih s papeže m.« Taka je naša prošnja do kraljice svete katoliške Cerkve, do Matere Jezusa Kristusa, »začetnika in nevidnega poglavarja svete nezmotljive in edino zvličavne katoliške Cerkve«.
č) Dalje prosimo tudi, da bi nam brezmadežna Devica pomagala živeti po naukih sv.vere. »Moj pravični pa iz vere živi,« piše sv. Pavel. (Hebr. 10, 38.) In znane so besede sv. Jakoba’: »Vera, če nima del, je mrtva sama v sebi.« (2, 17.) Sv. Peter pa nas v svojem drugem listu takole opominja: »Z vso skrbjo si prizadevajte izkazovati v svoji veri čednost.« (1, 5.)
V čednostnem življenju nas pa ne ovira le hudobni duh, ne le sprijeni svet, ampak nosimo posebnega sovražnika sami v sebi, in to je naše hudo poželenje.
Zato prosimo v četrtem odstavku, da bi nam brezmadežna Devica, »ki je strla glavo peklenski kači«, pomagala, da uidemo njenemu zalezovanju in premagujemo silne strasti naših src, da premagujemo poželenje oči, poželenje mesa in napuh življenja. Prosimo jo, da ostanemo ne le verni, ampak tudi ponižni, nedolžni, čisti, zmerni, trezni, krotki v besedi in dejanju, polni srčne ljubezni do Boga in do bližnjega.« In zares, teh lastnosti, teh čednosti nam je treba, če hočemo, da bo naše življenje po sv. veri, po zgledu Marijinem.
d)	Pa kaj bi nam pomagalo, ako bi se samo tu pa tam potrudili taki postati, kaj bi nam pomagalo, ko bi nam versko življenje bilo mar samo n. pr. v adventnem, v postnem času, ob sv. misijonu, potem pa bi naša vnema omrznila in bi postali zopet stari, povračljivi grešniki, kristjani brez resnične pokore
ali bi se celo neskesani in nespokorjeni ločili s tega sveta? Kaj govori Bog po preroku? »Če se pa pravični obrne od svoje pravice in počenja hudobijo ... bo mar živel? Vsa njegova pravična dela, katere je storil, bodo pozabljena.« (Eceh. 18, 24.) In kaj pravi sv. Ciprijan: »To so grehi padlim, kar toča pridelkom.«
Zato prosimo v zadnjem odstavku te molitve za stanovitnost vkljub vsem težavam in izkušnjavam, da bi ne bili podobni »trstu, ki ga veter maje«. (Mat. 11, 7.)
Prosimo torej v sklepu te molitve brezmadežno Devico, ki je »vkljub najhujšim bridkostim o s t a 1 a z v e-sta Bogu in se sedaj vekomaj veseli v nebeški slavi«, naj nam pomaga, »da tudi mi ostanemo v veri in v življenju po veri stanovitni do konca in po smrti pridemo iz te solzne doline v pravo domovino, kjer ne bo ne solza, ne bolečin, ne nevarnosti, ampak popolno veselje, ki ga je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo. Amen.	Val. Bernik.
Tretja adventna nedelja.
Kristjan, posluži se milosti, ki so ti na razpolago!
V vaši sredi med vami stoji, katerega vi ne poznate. Jan. 1, 26.
Preljubi v Kristusu! Dnevi tihega pričakovanja in srčnega hrepenenja po Odrešeniku in Zveličarju se bližajo h koncu. Sv. Janez Krstnik, predhodnik Gospodov, še vedno vabi in kliče ljudi k pokori. Zakaj tako beremo v evangeliju sv. Janeza (1, 19—28): »Jaz sem glas vpijočega v puščavi. Pripravite pot Gospodu, kakor je rekel Izaija prerok. V sredi med vami stoji on, katerega vi ne poznate,« namreč Jezus Kristus, Odrešenik sveta.
Oglejmo si nekoliko natančneje pomen teh besedi:	»V
sredi med vami stoji on, katerega vi ne poznate,« in obrnimo jih v svojo dušno korist.
Kdor je že bil v vojski, ta dobro ve, da najhujši sovražnik v vojski ni mogočno število nasprotnikov, ampak kužna bolezen, lakota, predvsem pa strašna žeja, ki posebno v poletnem času muči vojake in jih več pomori, kot sovražno orožje.
Mislimo si vroč poletni dan. Solnce hudo pripeka. Vojaki so že več dni brez vode. Vedno hujše pripeka vročina, a nikjer ni dobiti vode, da bi si utrujeni vojaki ohladili strašno žejo, ki jih muči. Noge postajajo žejnim vojakom težke kot svinec, jezik
je suh in debel v suhih ustih, glas jim postaja hripav. Bati se je, da popolnoma omagajo. Že jih je nekaj zaostalo, ne morejo več naprej, temno jim je pred očmi, od vročine in hude žeje so popadali omotni na tla. Tam vidiš vojaka, ki je popil zadnjo kapljico vode iz svoje posode, katero je imel s seboj. Zraven tega vojaka vpije njegov tovariš, ki je opešal vsled hude žeje, kako bo vse sovražnike poklal ter se do sitega napil sovražnikove krvi, samo da si utolaži strašno žejo. Pa glejte, vojaki pridejo do studenca, si potolažijo žejo, napolnijo posode z vodo in prenovljeni in poživljeni zasledujejo naprej sovražnika.
Kakor vojakom v vojski, prav tako se je godilo nekoč popotnikom in mornarjem, ki so se peljali po morju v južno Ameriko. Dokler je bilo morje nemirno in je pihljal vetrič, je šla ladja hitro naprej, zakaj ta ladja je bila jadernica. Toda nekega dne kar naenkrat poneha vihar, morje postane popolnoma mirno. Dan je minul za dnevom in ladja ni mogla naprej. Slednjič je zmanjkalo vsem popotnikom na ladji pitne vode. Razobesili so torej na ladji znamenje, da potrebujejo pomoči. In res, na vso srečo se prikaže v daljavi parnik in, ko zagleda ono znamenje, se približa ladji. Popotniki, vsi obupani, so klicali: Pomagajte nam, zakaj umreti moramo vsled strašne žeje! In odgovorilo se jim je s parnika: Ali ne veste, kje da ste? Vi ste ravno na tistem kraju, kjer se izteka amaconska reka v morje. Vzemite posode in pijte! Amaconska reka je največja reka na svetu in ima toliko vode, da stoji njena voda tamkaj, kjer se izliva ta reka v morje, več metrov nad morsko vodno površino in se razteza njena voda nad trideset ur daleč naokrog nad morskim površjem. — Tako je bila ta ladja krog in krog obdana s pitno vodo in ljudje na ladji bi skoraj žeje umrli, ako bi jih ne rešil parnik, ki jim je prišel na pomoč
Predragi v Kristusu! Tudi človeška duša je mnogokrat obdana krog in krog z neizmernimi milostmi. Ona stoji tako-rekoč v morju največjih brezmejnih milosti in vendar žeje umira. —
Glej, dragi kristjan, ti si v začetku adventnega časa obljubil, da hočeš zapustiti ono osebo, ono družbo, ki te vleče v pogubljenje. Ti si obljubil, da hočeš zapustiti grešno življenje in nastopiti pot pokore in zveličanja. Sklenil si trdno, da hočeš odpustiti svojim sovražnikorp, zapustiti pijančevanje, slovo dati nečistemu življenju. Toda strast, izkušnjava te je zopet premagala, padel si nazaj v stare grehe.
Ti praviš: Je vse zastonj, jaz se ne morem poboljšati. Otrok pravi: Moja mačeha je tako huda, da je ne morem ljubiti. Hujša je kot hudobni duh. Preklinjal sem jo, preklinjal jo bom, zakaj me pa sovraži in preganja!
Žena toži: Jaz ne morem moža ljubiti, saj me ne mara. Ravna z menoj hujše kot z živino. Pustila ga bom, pobrala svoje reči in šla po svetu, da me nikdar več ne bo mož videl. Mož
toži čez svojo ženo: O kako nesrečen sem, da sem dobil tako ženo v zakon. Vse mi narobe naredi. Ne zna kuhati, ne na polru delati. O, ko bi nikdar ne poznal te ženske. Mladenič, vdan nečistemu grehu, se izgovarja: Izkušnjave so tako hude, da jih ne morem premagati. Dekle pravi: Jaz ne morem pretrgati pregrešne zveze. Zopet drugi se huduje nad Bogom in ljudmi, ker mu pri gospodarstvu gre vse narobe, ker ga zadene nesreča za nesrečo. Kaj bom torej hodil k spovedi, saj se ne bom poboljšal. Saj vem, mačeha me bo vedno sovražila, mož bo ravnal z menoj kakor do sedaj, jaz bom nesrečen svoje žive dni v tem zakonu. Kaj mi torej pomaga hoditi k spovedi! Tretji zopet pravi: Jaz nisem vreden odpuščanja, ker moji grehi so preveliki. Saj še ni dolgo, kar sem bil pri spovedi, vse sem obljubil spovedniku, da bom zapustil ono družbo, ono osebo, ono hišo, a pri prvi priložnosti sem padel nazaj v svoje stare grehe, vsi dobri in trdni sklepi so bili pozabljeni.
Vse te, ki tako govorite, vprašam: Zakaj imate tako malo zaupanja v Boga? Zakaj je vaša vera tako slaba. Vi stojite v sredi neizmernih milosti, pa žeje umirate. Ali ne veste, kaj je Jezus vse za vas storil? A'i ni za vas vse prelil svoje dragocene krvi? Ali ni vam vsem zaslužil neizmernih milosti? Ali ni za vas vse postavil zakramenta sv, pokore? Ali ne kliče vam vsem: Pridite k meni vsi, ki ste obteženi in jaz vas bom poživil? Vsi smo povabljeni k studencu žive vode, tudi največji grešniki. Četudi moramo živeti v žalostnih razmerah, četudi nismo popolnoma srečni v svojem stanu, radi tega nikakor ne smemo obupati. Ravno taki se morajo približati k sv. spovedi in k sv. obhajilu, da zadobijo novih moči, da ne omagajo pod težo križa, ki jim ga je Bog naložil. Vsak stan ima svoje trpljenje, svoje težave. Zato prihitimo k Jezusu, k tolažniku in zdravniku bolnih duš z zaupanjem in spoznali bomo, da je največja tolažba za človeka, ako očisti in umiri svojo vest. Ako pa padeš nazaj v stare grehe in slabosti, glej, da prideš kmalu zopet k spovedi in ne izgovarjaj se: Kaj bom hodil k spovedi, saj sem vedno stari grešnik. Sv. pismo pravi, da celo pravični pade sedemkrat na dan, kaj še le mi, ki smo ubogi grešni, slabostim podvrženi ljudje. To Jezus dobro ve, zato je tudi vedno pripravljen, nas zopet in zopet sprejeti za svoje otroke, ako ga prosimo odpuščanja in mu obljubimo poboljšanje. Seveda ne smemo Boga izkušati, ampak storiti, kar je v naših močeh. Ako pa človek ničesar ne stori, si ne prizadeva se poboljšati, ne rabi nobenih sredstev, potem ga tudi Bog ne bo silil v nebesa. Sv. Avguštin pravi: »On, ki te je odrešil brez tebe, te ne bo zve'ičal brez tebe.«
Zato pa skleni danes, dragi kristjan, poln žive vere in trdnega zaupanja na Jezusovo pomoč, da se hočeš stanovitno vojskovati zoper vse dušne in telesne sovražnike. Stopi pred božjega Zveličarja in ga prosi s ponižnim srcem: Gospod, poma-
gaj mi, daj mi svojo milost, da se ne pogubim. Res je, da sem padel v mnoge in velike grehe, vendar sedaj jih obžalujem in te prosim, odpusti mi jih. In Gospod se bo ozrl na tvoje prošnje; zakaj potrtega in skesanega srca Bog ne zavrže.
Posnemaj sv. Pavla! Kaj pa je storil Pavel, poprej imenovan Savel, ko ga je Bog na zemljo vrgel, ga udaril s slepoto in mu klical: Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Glej, on tri dni ni jedel, ne pil, ampak je neprenehoma molil in prosil Boga razsvetljenja in odpuščanja. In Gospod je poslal k njemu Ana-nija, ki ga je krstil.
Moli tudi ti stanovitno in goreče, da bi Bog tudi tvojo dušo razsvetlil, da bi spoznal svoje pregrehe in jih opral v zdravilni vodi zakramenta sv. pokore ter jo utrdil v zakramentu sv. Rešnjega Telesa. O, kako srečna bo tedaj tvoja duša. Ne bo več žejna, ne bo več žeje umirala. Tisti dan boš govoril s prerokom: »Jaz te hvalim, Gospod, da je tvoja jeza nad menoj potolažena. Gospod je sedaj moj Zveličar. Poln sem zaupanja do svojega Gospoda in ne bojim se več ničesar, zakaj moja moč je Gospod in On je moje zveličanje!« Amen.	p. j. Pichler.
Četrta adventna nedelja.
Dragocena je smrt pravičnih.
Vse človeštvo bo videlo zveličanje božje.	Luk. 3, 6.
Zgodilo se je že, predragi poslušalci, kar je napovedal prerok Izaija v današnjem evangeliju: »Vse človeštvo bo videlo zveličanje božje« (Luk. 3, 6), in zopet se bo zgodilo. Zgodilo s e j e to ob prvem prihodu Kristusovem, ko je vsak, kdor je hotel, lahko s telesnimi očmi videl Zveličarja. Zgodilo s e b o pa to zopet ob drugem prihodu Odrešenika, če tudi z velikansko razliko; kajti takrat ga bodo videli pravični z velikim veseljem, hudobni pa z veliko, neizmerno žalostjo in obupom. Prav lepo primerja sv. Gregor (Hom. 21) drugi prihod Kristusov z onim angelom, ki je bil priča Kristusovega vstajenja in je s svojim blisku podobnim obličjem prestrašil stražo groba, in s svojo snežnobelo obleko razveselil svete žene. »Njegovo obličje,« kakor beremo pri sv. Mateju, »pa je bilo kakor blisk, in njegovo oblačilo kakor sneg« (Mat. 28, 3). Na podoben način, pravi isti sveti učenik, se bo Kristus prikazal na sodnji dan vsem ljudem, pravičnim se bo zdel prijazen, krivičnim pa bo njegov pogled strašen. — Poglejmo danes tiste, katerim bo veselja utripalo srce, ko bodo gledali Kristusa, prihajajočega v oblakih neba.
Trojna so vrata, skozi katera gredo vsi ljudje, ki se ločijo od tega sveta: vrata smrti, vrata sodbe in večnosti. Skozi
prva vrata gredo pravični radi, kajti ni je reči, ki bi jih količkaj navezavala na svet. Skozi druga vrata, k s o d b i , gredo pravični zaupno, ker kako naj bi jih strašil pogled na Njega, kateremu so celo življenje tako zvesto in goreče služili. Skozi tretja vrata, v večnost, gredo pravični z neizrekljivim veseljem, kajti ne straši jih strah pred peklom, nebesa so jim že zagotovljena.
I.	Pravični, predragi v Gospodu, radi umro, kajti nobene reči niso na svetu tolikanj ljubili, da bi ne bili vedno pripravljeni zapustiti jo. Karkoli so imeli na svetu, se jih ni bolj držalo kakor obleka, katero lahko oblečemo in brez bolečine tudi lahko slečemo. Tisti nasprotno, ki so navezani na ta svet, slečejo na smrtno uro takorekoč kožo svojega telesa, kar se seveda ne more zgoditi brez hudih bolečin. Kako prav govori torej sv. pismo: »O smrt, kako grenek je tvoj spomin človeku, ki ima svojo srečo v premoženju (Sir. 41, 1).
Toda smrt ni pravičnim lahka le zato, ker nimajo srca na nobeno reč navezanega, ampak tudi zato, ker vidijo, koliko zla je na svetu. Kamorkoli se obrnemo, dragi moji, povsod vidimo nesrečo in greh, povsod slišimo zdihovanja in stok tako revnih kakor bogatinov, ni je namreč prave sreče na svetu. To je spoznal tudi očak Jakob, ko je rekel Faraonu: »Sto in trideset let je mojega popotovanja, malo jih je, pa huda so« (I Moz. 47, 9), to je polni so nesreč, nevarnosti in poizkušenj. Nasprotno pa pride hudobnim smrt vedno ob nepravem času, kajti nikdar niso pripravljeni umreti.
Pravični dalje celo hrepene po smrti, ker vidijo v njej konec vseh svojih trudov in težav, konec boja in trpljenja. Ne primerja se zastonj smrt spanju in počitku. Kakor tisti, ki cel dan pridno delajo, komaj čakajo, da se morejo v spanju okrepčati in počiti, tako tudi pravični po premnogih bojih in velikem prestanem trpljenju hrepene po smrti kot po počitku. »Blagor mrtvim«, beremo v sv. pismu, »kateri v Gospodu umrjo! Odslej naj počivajo od svojega truda, zakaj njih dela gredo za njimi« (Skr. raz. 14, 13). »Sladko pa je,« pravi pridigar v sv. pismu, »spanje delavcu, naj malo ali veliko je, sitost pa bogatinu ne pusti spati« (Prid. 5, 11). Ravnotako je tudi spanje smrti sladko pravičnemu, težko in nemirno pa hudobnemu.
Življenje na svetu in v telesu je pravičnim kakor ječa, iz katere komaj čakajo rešitve. Dva jetnika sta bila zaprta v Faraonovi ječi, pek in točaj. Eden je bil povišan v prejšnjo službo, drugega so pa peljali v sramotno smrt. S kako različnimi občutki sta pač šla obadva iz ječe! Eden ves obupan, drugi pa poln veselja, da se ga je Faraon usmilil ter ga rešil iz ječe. Na podoben način se tudi ljudje ločijo s tega sveta. Pravični z velikim veseljem zapuščajo ječo svojega telesa, medtem ko izkušajo
hudobni z vsemi silami ubraniti se smrti. In zakaj? Vzrok si lahko vsak sam misli. Svetniki so pa šli takorekoč pojoč v smrt. Tako beremo o svetem starčku Simeonu, da je prosil Boga, da bi bil rešen iz ječe tega telesa. Tako beremo o sv. Frančišku, da je umrl prepevaje psalm 141.: »Pelji me iz ječe, da slavim tvoje ime; pravični me pričakujejo, dokler mi ne povrneš« (Ps. 141, 8). Na ta ali podoben način, predragi v Gospodu, je umiralo nešteto svetnikov.
II.	Vprašati bi pa mogel kdo izmed vas: Zakaj je vendar pravičnih smrt tako sladka? Zato, ker ji je vzeto najhujše želo, in to je: strah pred sodbo. Strah pred sodbo dela ravno grešnikom smrt tako strašno; za pravične tega strahu n i. Oni umro v milosti božji in takorekoč v božjem naročju: »Blagor mrtvim,« pravi sv. pismo, »ki v Gospodu umro« (Skr. Raz. 14, 13). In zakaj naj bi se tudi bali? Saj bo tisti njih Sodnik, ki so ga celo življenje stanovitno ljubili in mu vztrajno služili. Oni vedo, da pred obličje božje ne bodo prišli praznih rok, ampak polni dobrih del. Kakor je namreč očak Jakob svojemu bratu Ezavu nasproti poslal darove, vole, ovce itd., da bi ga potolažil, tako tudi pravični pošiljajo nasproti Kristusu, ki je tudi prvorojenec in naš brat, svoja dobra dela, da bi ga potolažili na dan sodbe. Dobra dela gredo pravičnim takorekoč naprej, da jim pridobe nebesa in jih obenem tudi spremljajo na dan sodbe, da jim prislužijo plačilo. Zato prav govori sv. Janez: »Blagor mrtvim, kateri v Gospodu umro, zakaj njih dela gredo za njimi« (Skr. Raz. 14, 13), to je, spremljajo pravične kakor služabnike, ki pripravljajo pot svojemu gospodu. Kakor je torej Ezav, videč veliko bratovo družino in njegovo radodarnost, vesel prihitel in objel svojega brata, tako bo storil tudi Kristus svojim služabnikom, prijateljem in bratom.
III.	Še nekaj pa je, predragi poslušalci, kar, lahko rečemo, da najbolj tolaži pravičnega na smrtno uro, in to je vesela nada, da bo kmalu prišel iz te solzne doline v kraljestvo večnega miru in veselja. Ondi bo, kakor Sv. Duh sam pravi, »Bog obrisal vse solze od njih oči, in smrti ne bo več; tudi ne bo več ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine, ker poprejšnje je minulo« (Skr. Raz. 21, 4). Prišli bodo takorekoč skozi Jordan v Palestino, to je, skozi reko sodbe v deželo živih. Zato kaj primerno sv. Bernard imenuje smrt pravičnih »veliko noč«. »Kako drugače,« pravi, »naj bi verniki imenovali ta prehod v življenje, ki ga ubogi pagani imenujejo smrt, kakor veliko noč? Kajti s to ločitvijo umro svetu, da bi popolno živeli Bogu.« (De nat. et dignitate divini amoris, cap. 15.)
Konec, predragi v Gospodu, je zdaj za pravičnega vsega truda in vojske, prišel je dan zmage in plačila. Poslušajte, kaj pravi pobožni Job: »Vojska je človekovo življenje na zemlji; in njegovi dnevi so kakor najemnikovi dnevi. Kakor hlapec po senci hrepeni in kakor najemnik željno čaka konca svojega
dela, tako sem tudi jaz imel prazne mesece in prešteval sem težavne noči« (Job. 7, 1—3), prešteval namreč vsled prevelikega hrepenenja po dnevu plačila. Kakšen pa bo tisti dan, 'nam prekrasno opisuje sv. Hieronim v svojem pismu na Eustohijo: Tedaj ti bo naproti prišla Mati božja z deviškimi trumami. Z odprtimi rokami te bo sprejel Zveličar, rekoč: »Vstani, hiti, moja prijateljica, in pridi, ker zima je že minula, dež je že jenjal in prešel!« (Vis. pes. 2, 10, 11). Tedaj bodo otroci, o katerih govori Zveličar pri preroku Izaiju: »Glej, jaz in moji otroci, katere mi je dal Gospod« (Iz. 8, 18); ti otroci bodo dvigali palmove veje in klicali z enim glasom: »Hosana na višavah! Hvaljen bodi, kateri pride v imenu Gospodovem! Hosana na višavah!« (Epist. 18 ad Eustoch.)
Kadarkoli nas bo torej, predragi v Kristusu, veselila prazna čast in slast tega sveta, kadarkoli bomo na tem svetu kaj lepega videli, pojdimo v duhu v nebesa in pomislimo, kaj nas ondi čaka, tedaj bo gotovo tudi vsak izmed nas enkrat zaslišal sladke in vesele besede Gospodove: »Pojdi v veselje svojega Gospoda« (Mat. 25, 23). Amen,	Po Faber: Conciones. — P. A. T.
Sveti božični praznik.
1. Dete Jezus — na videz slabotno, v resnici
mogočno.
In to vam bodi v znamenje: Našli boste Dete položeno v jasli in v plenice povito.	Luk. 2, 12.
Krasna, čarobna noč je razprostrla svoja krila nad livadami betlehemskimi, po katerih so čuvali pastirci pri svojih čredah. V mestu samem je vrvelo in šumelo prej ta večer; a sedaj je bilo že zavito v trdo temo. Mnogoštevilni tujci, ki so prišli le-sem zaradi ljudskega štetja, so se že spravili k počitku, ki jim je bil potreben po dolgi poti. Daleko in široko vlada mirna tišina, skrivnostna tema. Le zdaj pa zdaj ujame uho mile zvoke pastirske piščali, s katero si kratijo pastirji dolgo noč. Polnoč je. Živahen pastirček je ravnokar zaigral nov spev, katerega so spremljali tovariši z ubranim petjem. Kar hipoma premine petje in igra, zbranih pastirjev se poloti strah in groza, pol plašno pol veselo upirajo svoje oči proti nebu. Od tam priplava proti njim nebeško lep angel ter razsvetljuje okolico z nenavadnim bliščem. Hipni strah, katerega je pastirjem povzročila nenadna prikazen nebeškega poslanca, pa se izpremeni v neizmerno veselje; ker iz angelskih ust čujejo srečepolne in tolažljive besede: »Ne bojte se. Oznanjam vam veliko veselje, katerega bo deležno vse ljudstvo. Danes vam je rojen Zveličar v mestu Davi-
dovem, Kristus Gospod. To pa vam bodi v znamenje: Našli boste dete v plenice povito in v jasli položeno.« Nebeškemu klicatelju te za ves svet prevesele novice se zdajci pridruži truma drugih angelov in zaoril je po nočnem zraku preveseli spev: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje.« — Ko je to noč zapel veliki zvon ob enajsti uri, je klical z bronastim svojim jezikom v tiho noč: »Zopet je prišla ura, v kateri se nam je pred 1914 leti rodil Zveličar sveta. Hitite v cerkev in počastite nebeško dete.« In duhovniki so ponavljali venomer veselo vabilo: »Kristus nam je rojen, pridite, molimo ga.« Kakor so pohiteli presrečni pastirji proti Betlehemu, poklonit se prvi novorojenemu kralju, tako stopimo tudi mi, dragi v Gospodu, danes v duhu pred jaslice. In kaj najdemo tam? Revno, slabotno, neznatno dete leži v bornih plenicah na trdi slamici in ne na mehkih, kipečih blazinah zavito v tople, dragocene svilne odeje, kar bi bilo po vsej pravici pričakovati pri potomcu staroslavne in velemožne rodbine kralja Davida. In to Dete naj je izpolnjenje prerokbe Izaijeve, ki se glasi: »Dete nam je rojeno in Sin nam je dan, na njega ramah sloni poglavarstvo in njegovo ime je: Prečudni, Svetovavec, Bog, Močni, Oče prihodnjega veka, Knez miru.« Temu Detetu naj se nadevajo vsi ti mogočni naslovi? Da, na videz ni to, kar je zares, ker to Dete, ležeče v jaslicah, je 1. dasi tako uborno, vendar silno bogato, 2. čeprav tako slabotno, vseeno silno močno, in 3. vkljub temu, da je nepoznano in neopaženo, v resnici največjega, da, neizmernega pomena. Ta tri nasprotja so morali opaziti betlehemski pastirčki in jih opazimo tudi mi, A da se prepričamo, da so le navidezna, pomudimo se nekoliko v premišljevanju teh resnic, da tako po svoji moči izpolnimo to, kar so pevali angeli sveto noč: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje.«
I.	Dete Jezus, ležeče v betlehemskem hlevu, je vkljub vsej revščini vendar silno bogato, sem trdil v prvi vrsti. Predragi v Gospodu, če bi vas vprašal, ali med vami ni revežev in ubožcev, mi boste gotovo odgovorili, da so, kakor je tudi res. Pa, potrudite se in poiščite tistega, ki je največji ubožec, in ga vprašajte, kje stanuje, kje je bil rojen. Naj je bil rojen v podstrešju ali pa v kleti, bil je rojen v človeškem bivališču vendarle. Glejte, ali pa je bilo tako tudi z Jezusom? Ko bi ne bila Jožef in Marija našla te podzemske votline, kamor je pribegla ob slabem vremenu živina, bi bil prišel Zveličar sveta na svet pod milim nebom, »kajti v prenočišču ni bilo prostora za nju,« pravi evangelist. Koderkoli je potrkal sv. Jožef v Betlehemu, je našel gluha ušesa in trda srca. »Ne moremo,« so rekli povsod, »jih imamo že dosti!« Mogočnega kralja Davida pravnuk ne najde
49
Duhovni Pastir.
v lastnem mestu prostora, kjer bi stopil na zemljo obljubljeni Odrešenik. Tudi najbolj umazane beračice bi nikdo v takih okoliščinah in pozimi ne zapodil izpred hiše, ampak gotovo bi ji odprl vsaj gorki hlev, česar niso storili trdosrčni Betlehemčani Devici Mariji. In kakšna je ta duplina, v kateri najdeta navsezadnje zavetje! Iz vseh kotov in oglov gleda uboštvo. Gola kamenita stena ni prevlečena z dragocenimi raznopisanimi preprogami, ne, marveč vodene kapljice drče nizdolu na vseh koncih in krajih. Jasli, iz katerih sicer zoblje živina, napolnjene z bodečo slamo, so zibel in ležišče božjemu Detetu. Nekaj plenic za silo odeva nežne ude ter jih varuje komaj komaj mrzle in mokre sape. Pobožna pripovedka pripoveduje, da sta osliček in vol ogrevala z gorkim dihom svojega Stvarnika. Glejte, kaka revščina! O, kako po pravici je zapisal evangelist sv. Matevž (Mat. 8, 20) o Jezusu Kristusu: »Lisice imajo svoje jame in ptice svoja gnezda, Sin človekov pa nima niti kamna, kamor bi položil svojo glavo,« — Pa kljub tej neznosni revščini je to Dete neizmerno bogato. Ali nista njegova nebo in zemlja? Njegova neomejena last je žarno solnce in bledi mesec ter svetle zvezde. Njegove so živali, rastline in rudnine, njegovi smo tudi mi, ali ne? »Gospodova je zemlja in nje polnost, zemje krog in vsi, ki bivajo na njem.« To v jaslicah ležeče Dete oblači hribe in griče, krasi poljane, daje cveticam bujno pisano lepoto, dragim kame-nom lesk, zvezdam blišč. Vse ima od njega življenje in bitje; dan na dan pogrinja ta Gospod nebes in zemlje širno mizo, pri kateri se hranijo ljudje in živali na njegov račun. To Dete je Kralj vsega stvarstva, nad morjem in zemljo ima svoj prestol, kjer vlada kot neskončno dobrotljivi in usmiljeni Bog, ki dan na dan razsipava nad svoje stvari najlepših dari v preobilni meri, pa mu pri tej radodarnosti ne pojema bogastvo in moč. »O ubogo betlehemsko Dete, kako si vendar ti bogato!«
II.	Ravno tako se strinja in ujema v Detetu Jezusu drugo nasprotje:	tako slabotno, a vendar tako močno, —
Glejte, ali ni res slabotno to Dete? Nožiče ima, pa ne more hoditi, ročice ima, pa se jih ne more posluževati. V vsem in popolno je zavisno od matere, navezano na njeno dobroto in ljubezen, kakor vsako drugo človeško dete. Niti sladkega imena mati ne more izreči in šepetati, le joka in izteza slabotne ročice proti Devici Mariji, svoji Materi. — Komaj preteče nekaj dni, mora to Dete priznati svojo slabost in onemoglost takorekoč očitno pred vsem svetom; bežati mora hitro hitro pred krvoločnim Herodom v daljni Egipt. In ko doraste to Dete ter postane mož, se pojavi še večkrat ta slabost; preganjan od farizejev in drugih zakletih sovražnikov beži sem, beži tja; včasih sicer takorekoč prodere in pride na površje božja moč, ko se umakne sovražnikom, dasi so ga že imeli v rokah. In kakor je bil začetek Jezusovega zemskega življenja slaboten, tako je tudi njegov konec priča onemoglosti. Ne more ganiti ne z
rokami, ne z nogami; ker pribite so mu na trdi les križa. Pa glejte in čudite se, ta onemoglost je le navidezna, Gospod sam jo je le dopustil, da se pokaže kot pravi človek, kajti v resnici je to Dete silno močno in mogočno. »Kot Stvarnik sveta se igra to Dete z ognjenimi bliski in z bobnečimi gromi,« je rekel nek duhovit mož prav lepo. Te slabotne ročice odkazujejo pota brezštevilnim zvezdam, in le migljaj te glavice vodi njih gibanje. In ko to Dete odraste, pokaže svojo vsemogočnost in božjo moč prav očitno. Ali mu ni pokorna tudi nema narava? Glej, z eno samo besedo umiri silovit vihar na morju, tam zopet nasiti tisoče z malo kruhi, bolezni zapuščajo bolnike na samo povelje iz njegovih ust, celo neizprosna smrt se trese pred njim in da mrtvece nazaj. Danes podeljuje novo življenje, a jutri ga tem ali drugim zopet jemlje. Ta očitna dejstva oznanjujejo dokaj glasno njegovo nadzemsko božjo moč. Skoraj neverojetno se nam zdi, da more biti v tem Detetu združena taka slabost pa tako neizmerna moč, a vendar je res; česar ne vidijo telesne oči, to vidijo dušne oči po živi veri in se gledaje čudijo temu prečudnemu Detetu.
III.	Reven in slaboten, ubog in malomogočen človek je navadno tudi zaničevan, nepoznan, brezpomemben. Tako se je godilo tudi božjemu Detetu. Marija in Jožef nista mogla dobiti prenočišča v Betlehemu; evangelist sicer pravi: »Ni bilo zanje prostora v prenočišču,« a zakaj ni bilo prostora? 0, da bi bila mogla Marija in Jožef pokazati trdemu gostilničarju rumen zlat, takoj bi bila dobila prostora, prav gotovo. A ta dva, bolj borno oblečena in siromašna tujca ni nikdo maral pod streho, nikdo se ni zmenil za nju. — Isto se ponavlja par ur pozneje. Kdo se zmeni za nebeško Dete v hlevu? Za vsakega novorojenčka se poleg srečnih staršev vendar še kdo drugi tudi kaj zmeni. Za Dete Jezusa se pa poleg sirotnih pastircev, katere je pa angel opomnil, ne zmeni nihče, prav nihče ne izmed vseh Betlehemčanov. Pastirci drugo jutro že povedo srečni dogodek prijateljem, znancem in drugim. Pa kdo jim verjame? Eni se jim smejejo, češ: Sanjalo se vam je; drugi se iz njih norčujejo, ker jih imajo za sanjarje; njih gospodarji pa so celo hudi: »Mar bi bili čuli in bdeli, pa se vam ne bi bilo sanjalo; imamo vas za to najete, da čujete, ne pa da spite pri čredah.« — Malo pozneje preiskujejo prvi učenjaki izraelskega naroda po povelju kralja Heroda po sv. pismu, kje da bi bil rojen Zveličar. In najdejo, da more biti edino le Betlehem njega rojstno mesto, a nikdo se ne gane, da bi šel sam tja poklonit se novorojenemu kralju; tisto goreče hrepenenje po Zveličarju je čudno hitro in naenkrat ugasnilo. »Kaj nam mar tisto Dete,« so si rekli vsi in ga prezirali. Da, prezirali so sveto Dete Jezusa, a ga niso mogli prezreti, ker je svetovnega, neizmernega pomena. Ne mine leto in že izteza Herod krvave roke po njem, da bi ga umoril, mu je že na potu; a svojega cilja ni dosegel, dasi je po-
stopal jako prekanjeno. Ko doraste to Dete v dečka, se ne čudita samo Marija in Jezus njega božji modrosti, marveč prav posebno začudenje vzbuja v tempeljnu med pismouki, katere spravi s svojimi vprašanji in odgovori v nemalo zadrego. Kot mož pa nastopi kot učenik, in sicer z uspehom, o katerem bi se ne bilo nikomur niti sanjalo. V nobeno šolo ni hodil, pri nobenem po-zemskem učitelju ni zajemal modrosti, in vendar uči sedaj tako prepričevalno, tako jasno in določno, tako umno in umljivo, da vzplamte tisočera srca v navdušenosti za njegov božji nauk. Nepričakovani uspeh mu zbudi mnogo zavistnežev, ki ga sovražijo s smrtnim sovraštvom. Posreči se jim, da izpeljejo svoje črne naklepe: pribijejo ga na sramotni les križa. Sovražniki se radujejo, a prezgodaj. Kajti sedaj po smrti se šele prične svetovna pomembnost Jezusova, Po častitljivem vstajenju ustanovi svojo Cerkev in pošlje dvanajst mož oznanjevat svoj zveličavni nauk. Sv. Pavel ga oznanjuje na Areopagu v Atenah pred učenim občinstvom, sv. Marko v kupčiskih lopah bogate Aleksandrije, sv. Peter na dvoru rimskega krutega trinoga Nerona. Kmalu vihra vsepovsod zastava sv. križa. Povsod po širnem svetu vstajajo cerkve, polne umetnin, nauk Kristusov doni od vzhoda do zahoda, od jutra do večera se izkazuje čast in slava nebeškemu Detetu, križanemu Bogu. Borna in ubožna duplina betlehemska se izpremni v dragoceno svetišče. Dandanes so tla in stene tega svetega kraja obložene z najdražjim marmorjem in vedno gori 32 svetilk z najbolj izvrstnim oljem napolnjenih. Ob zadnji steni obseva 16 svetilk srebrno zvezdo, ki je obdana z napisom: »Tukaj je bil rojen iz Marije Device Jezus Kristus.« Slabotno Dete betlehemsko je zmagalo, pokazalo svojo mogočnost in moč.
Predragi v Gospodu! Uboštvo, slabost, nepoznanost, tega trojega se navadno človek boji. Toda odkar je Jezus Kristus v tem trojnem znamenju stopil v svet, se nam tega ni bati, ne, marveč celo veseli moramo biti, da tako postanemo podobni božjemu Detetu. In to Dete nas že v jaslicah uči, kako da dosežemo to. Bog Oče je hotel, da skrije Bog Sin svoj nebeški sijaj in stopi na svet kot ubog, slab, nepoznan človek. Bogu Sinu pa je bila sveta volja nebeškega Očeta, ker je sam rekel: »Izpolnjujem voljo onega, ki me je poslal.« Bodi tudi nam sveta volja neskončno modrega Boga. Sveto pismo pravi, da niti las ne pade z naše glave brez volje in vednosti nebeškega Očeta. Koliko bolj je torej volja božja, da smo v tistem stanu in v tistih okoliščinah, v katere nas je postavil Bog! Božje Dete naj nam bo zgled, da se tej presveti volji božji ne upiramo, marveč smo v ponižnosti in pokorščini, če Bogu drago, ubogi, slabi, nepoznani. V tem postanemo tudi mi bogati, močni, pomembni. Ali ni v resnici bogat ubožec, ki je pa zadovoljen vkljub uboštvu;
ali ni močan on, ki tudi svoje slabe moči posvečuje Bogu in njegovi službi; ali ni najbolj imeniten on, ki nepoznan deli dobrote ter si tako splete venec nebeški? O prav gotovo! Kdor tako živi in dela v svojem stanu, ta daje čast Bogu in v njegovi duši vlada mir, to pa zato, ker je voljan sprejeti sladko in grenko, veselje in žalost, uboštvo in bogastvo, slavo in zaničevanje, moč in oblast z istim veseljem, z isto vdanostjo, z isto pokorščino, z isto ponižnostjo. V duši takega kristjana odmeva danes veseli spev angelski prav iz srca: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje.« In da bi ta prelepa božična popevka na ta način i danes i vedno donela v naših srcih, vedno neskaljena in ne zmanjšana, to moje božično voščilo uresniči ljubo Dete Jezus nad nami vsemi. Amen.
Fr. Watzl.
2. Mir ljudem na zemlji!
Sveta noč, blažena noč! Ti mirna božična noč, zopet si se povrnila! Kako te je veselo srce kristjanovo! Borna votlina tam v Betlehemu, notri jasli, ki v njih spava ljubko Dete, mali Jezus, Zveličar sveta. Poleg pa presrečna mati, devica Marija in ženin njen, sv. Jožef. O božično veselje, komu naj te primerjam? Kakor je trepetalo srce vernega Izraelca v hrepenenju po obljubljenem Odrešeniku, tako drhti duša naša po svetih božičnih praznikih, in kakor se je vzveselil pobožni kralj David, ko je imel stopiti v tempelj Gospodov, tako nam prekipeva srce radosti ob misli na božične jaslice. In še posebno letos, ob teh nemirnih, viharnih časih — dobrodošli nam novorojeni Mesija! Mili Jezus! Prinesi nam danes na zemljo dragoceni mir — ti, Jezus, kralj miru. Da pomiriš svet, si prišel na zemljo. Tvoj nauk je nauk o miru, in edini ti imaš moč, da vpokojiš bojni vihar.
»Tiste dni bo Juda rešen in Izrael bo varno prebival« (Jer. 23, 6), je tolažil prerok Jeremija svoje ljudstvo, ko so ga stiskali od vseh strani sovražniki. Prišel bo Pravični, ki bo prinesel izvoljenemu ljudstvu mir, da bo varno počivalo. Kralj miru bo nastopil, »ki se ne bo prepiral, ne vpil in se njegov glas ne bo slišal na ulicah« (Mat. 12, 19), kakor ga je slikal prerok Izaija. In še veliko prej je obljubil Bog na gori Sinajski: »Dal vam bom mir po vaših pokrajinah; spali boste, in ne bo ga, ki bi vas plašil. Divje zveri bom pregnal in ne bo divjal meč po deželi« (Lev. 26, 6). Zato je umljivo, kako težko je pričakovalo izvoljeno ljudstvo prihod Odrešenikov. Zaupaj, Izrael, in bodi potolažen! »Ne boj se, hči sionska! Glej, tvoj kralj prihaja, sedeč na osličnem žrebetu« (Jan. 12, 15).
Obljubljeni Odrešenik nastopi. Jezus Kristus stopi na svet in že njegov prihod pomeni, da se je začela doba miru. V Rimu
vlada cesar Avgust. Sovražnike si podvrže, upore uduši. Mir zavlada po obširnem cesarstvu. V Judeji so divjale krvave vojske. Makabejec Antigon se vzdigne zoper krutega kralja Heroda. Vname se krvav boj. Herod pridere s svojo vojsko pred Jeruzalem. Dolgo ga oblega, dokler si ga slednjič ne osvoji. V Jeruzalemu teče kri v potokih. Vojaki pobijejo vse, kar dohite na poti: tudi starčke, žene in otroke. Po glejte! Ko se bojni vihar poleže, ko zavlada mir, zagleda Jezus v Betlehemu luč sveta.
In ni li bil Jezus kralj miru, dokler je bival na zemlji? S koliko krotkostjo je prenašal trdovratne in hinavske nasprotnike! Celo na obed je šel v farizejevo hišo. In oni prizor pri Jakobovem vodnjaku! Da naj mu žena piti. Kako prosi njo, ki je Samarijanka — jud? Jezus ne pozna sovraštva, ki je ločilo deželi. V znani priliki o usmiljenem Samarijanu se je naslikal nepopisno lepo v vsej svoji nepojmljivi in vseobsežni božji ljubezni. Kako ga je bolel pogled na trdovratno, zakrknjeno judovsko ljudstvo. V duhu že vidi razdejano sveto mesto in pa pogin izvoljenega ljudstva. Trudi se na vse načine, da dopove ljudstvu, kaj mu je v prid. Kakor koklja piščeta, hoče zbrati Izraelce okrog sebe. Pa nočejo. O, zakaj ga niso sprejeli, ko je jezdil cvetno nedeljo slovesno v Davidovo mesto kot kralj miru! Zakaj so tako hitro pozabili na prelep pozdrav: Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem! Zavrgli so ga kot kralja miru in si s tem zapečatili žalostno usodo. Prišla je gnusoba razdejanja nad mesto in ves narod.
Jezus, skrivnostno živeč v sveti Cerkvi, ostane na veke kralj miru, kakor je bil, ko je hodil po zemlji. Sam je govoril v Svetem Duhu: »Kadar bom povišan od zemlje, bom vse nase pritegnil« (Jan. 12, 32). On hoče, da se ga oklenejo vsi ljudje, vsa ljudstva, združeni med seboj v bratovski ljubezni, ki jo je on učil. Zakaj se ne držite, narodi brezbožni, naukov Gospodovih! Gotovo je: odkar je segla Evina roka v raju po prepovedanem sadu, divjajo v srcih posameznikov in tudi med narodi hude strasti. Koliko brezmejnega samoljubja! Pohlep po imetju, častilakomnost, neutolažljiva jeza in nenasitna maščevalnost. To so ognjišča, ki so zanetila svetovni požar. Strasti so res hude. A poslušajte glas Gospodov, ki vam ukazuje: premagujte se, krotite neurejene strasti. To vam ukazujem jaz, vaš Bog, k temu vam ponujam svojo roko v pomoč. Ko bi ne bil ta božji klic »glas vpijočega v puščavi,« kakor nekoč klic sv. Janeza Krstnika, bi ne ruval narod po krivici zoper narod, bi ne vzplamtel vojni ogenj. »Svoj mir vam zapustim, svoj mir vam dam« (Jan. 14, 27), kliče Jezus. Ne le notranji, tudi zunanji mir on prinese vsem, ki so dobre volje.
Po genezareškem jezeru plava čolniček. Kako lepo reže mirno gladino. Jezus se pelje z učenci na nasprotni breg. Nastane silen vihar. Valovi se dvigajo in se zaganjajo z vso srditostjo proti čolniču. Uboga ladjica! Še potopila se boš! Tedaj
vstane Jezus. Zapove viharju, naj miruje. Ko bi trenil — zavlada mir. Toliko oblast je imel Jezus nad viharji. Preljubi! Isto moč ima Gospod tudi še danes. On lahko umiri sleherni vihar, tudi bojni. On vodi in vlada svet. Njemu se mora pokoriti nebo in zemlja. On je tudi gospodar vojnih trum. Njegova beseda je vsemogočna. On hoče — in uničen je sovražnik; on hoče, in svetni vladarji zamislijo misli o miru. In še enkrat on hoče — vojaki odlože bojno orožje.
Odgrnite zagrinjalo, ki mi ovira prost pogled! Kaj vidim? Dolga četa vojakov-junakov koraka radostnih lic po beli cesti. Prelepo svira godba. Ljudstvo hiti od vseh strani ter obsipa vojake s cvetkami in jih navdušeno pozdravlja. Glejte! Možje neustrašni in junaški mladeniči se vračajo zmagoslavno iz vojske. Na veselo svidenje v domači hiši! Pridite, matere, očetje, žene, otroci, bratje in sestre, da se pozdravimo po tolikih dneh trpljenja in pričakovanja in žalosti!
Preljubi v Gospodu! Pogled me vara.
V Skrivnem Razodetju vidi sv. Janez knjigo, zapečateno s sedmimi pečati. Jagnje odpira pečate. Odpre drugi pečat, oglasi se druga žival, rekoč: pridi in poglej! In res! Rdeč konj se prikaže in jezdec na njem, ki mu je bilo dano, da je vzel mir zemlji in da so drug drugega morili; in dan mu je bil velik meč (Skr. Raz. 6, 3, 4). Vojska se je pričela in še divja jezdec s smrtonosnim orožjem po svetu. »Pa bi vendar tako radi, da bi se uresničil prizor za zagrinjalom.« Kaj vam rečem! Po preroku Izaiju je oznanil Gospod vojnih trum: »Iščite mir v deželi, ki se boste v njej naselili in molite zanj h Gospodu, ker njegov mir bo vaš mir« (Jer. 29, 7). Molimo torej za mir. Molimo goreče in stanovitno! Molimo posebno danes. Danes je prišel na svet Jezus, Kralj miru. Danes prebiva v naših srcih kakor v jaslih, kamor ga je položil mašnik pri sv. obhajilu. Uslišal je pastirje, ki so ga molili v jaslicah, uslišal bo tudi nas. Pridi torej, o Jezus! Bodi nam Kralj miru! Naj ne bo današnji praznik samo spomin tvojega prihoda na zemljo, ampak pri<^i zares k nam kot Kralj miru. Potem se bo uresničilo med nami prelepo angelsko petje: Čast Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji! Amen.	Anton Hainer.
Praznik sv. Štefana.
v
Nekaj naukov iz mučeništva sv. Stefana.
In kamenjali so Štefana, ki je klical: Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!
Dej. ap. 7, 58.
Z besedami sv. Cerkve vas danes vabim: »Kristusa rojenega, ki je danes venčal sv. Štefana, pridite, molimo!« »Včeraj je bil rojen Kristus na zemljo, da bi bil danes za nebesa rojen
sv. Štefan,« pravi sv. Bernard. Zvezo včerajšnjega in današnjega praznika pojasnjuje sv. Gregorij iz Nise takole: »Ta dva praznika obhajamo zapored; včeraj nas je (v duhovnem pomenu) nasitil Gospod vesoljnega sveta, danes nas vodi na duhovno pašo naslednik Gospodov. Pa kako to? Kristus si je za nas oblekel človeka, Štefan si ga je za Kristusa slekel. Kristus je prišel na zemljo zaradi nas, Štefan je zapustil zemljo zavoljo Kristusa.« Zgodilo se je to strašno mučeništvo s kamenjanjem do smrti.
Ne bom vam popisoval mučeniškega kamenjanja sv. Štefana na drobno, ampak povzamem po današnjem berilu le nekaj dejanskih naukov iz mučeništva sv. Štefana, prvega mučenca.
1.	V 6. in 7. poglavju dejanja apostolskega nam sv. Luka popisuje poklic sv. Štefana v službo dijakonov, prvih odličnih služabnikov apostolskih, v njegovem neustrašnem nastopu proti Judom, svojim rojakom, in v sveti gorečnosti njegovi za božjo postavo, kakor tudi v njegovem mučeništvu. Del tega ste slišali v današnjem berilu. Iz njega ste izvedeli, kakšna modrost Sv. Duha je govorila iz sv. Štefana in kako »so se togo-tili v svojih srcih in z zobmi škripali zoper njega«, to pa zlasti zato, ker jim je bil očital njihovo trdovratnost ter upornost zoper Sv. Duha in, da so »izdajalci in ubijalci Pravičnega« ali obljubljenega Odrešenika, kakor tudi več prerokov. »On pa, poln Sv. Duha, se je ozrl v nebo in videl božje veličastvo ter Jezusa, stoječega na desnici božji, in je rekel: Glejte, vidim nebesa odprta in Sina človekovega stati na desnici božji.« Nedolžni sv. Štefan, ki je imel »kakor obličje angelovo«, je videl nebeško svetlobo in njega, nekdaj zaničevanega Sinu človekovega, z božjo močjo obdanega v božji oblasti; in stal je poveličani Jezus, kakor tisti, ki se vojskuje in pomaga, pravi sv. Gregorij papež.
Kristjan! Uči se iz tega, kam imaš obračatisvoje o č i tudi ti, kadar ti je kaj trpeti, namreč na podobo Križanega ali proti nebesom, ki ti stoje odprta, ako trpiš vdan v voljo božjo. Kar je videl sv. Štefan s telesnimi očmi, to vidimo mi z očmi sv, vere. Sad tega pa bodi nepremagljiva potrpežljivost v trpljenju. Pogled na sv. križ, pogled proti nebesom — in vse nam bo lahko; zakaj apostol uči, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati prihodnji časti, katera bo nad nami razodeta« (Rim 8, 18). In ravno trpljenje je tisti ključ, ki nam nebesa odpira. Kaj se torej pritožujemo, ako nam Bog pošlje ta nebeški ključ? Saj ste gotovo že slišali o srčni makabejski materi, ki je gledala svojih sedem sinov umirati grozne muče-niške smrti ter je sedmega, najmlajšega navduševala takole: »Prosim, dete, ozri se v nebo in na zemljo in na vse, kar je ondi;
in spoznaj, da je Bog te reči in človeški rod ustvaril iz nič!« (II. Mak. 7, 28). Ob zadnji balkanski vojski smo brali tudi več zgledov junaških očetov in mater, ki so z zadovoljstvom in mirno vdanostjo dali svoje sinove v boj in smrt za zmago sv. križa nad polumesecem.
2.	Današnje berilo pravi dalje: »In kamenjali so Štefana, ki je klical, rekoč: Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!« Sv, Cerkev je vpeljala posebne molitve za duhovnike v čast sv. Štefanu. Med drugimi izrekamo tudi besede: »Kameni iz potoka so mu bili sladki,« Kaj to pomeni? Sv. Cerkev hoče s tem reči, da je sv. Štefan kamenje, ki je letelo nanj, sprejemal vdano, da, celo veselo. Zakaj? Zato, da bi zaslužil prejeti venec slave, kar pomeni že njegovo ime. »Kateri se bojuje na premaganje, ni kronan, ako se ni vojskoval po postavi,« pravi sv. Pavel. (II. Tim, 2, 5.) Očitno spozna sv. mučenec Jezusa kot svojega Gospoda ter mu priporoči svojo dušo.
Kristjan, tudi nate prileti večkrat kak kamen, ne sicer pravi, akoravno je dostikrat to zares nevarno, ker nekateri otroci posnemajo kaj radi tiste jude, ki so metali kamenje v sv. Štefana. Prileti vate kamen v duhovnem pomenu in te hudo zadene na srce. Težko ti dene, ko te tvoj bližnji, tisti razdiralec miru, grdo zmerja, kolne, obrekuje, tožari, škodo napravlja tvojemu dobremu imenu ali tvojemu imetju. To se ti ne zdi nič kaj sladko. Zato vržeš kamen nazaj: togotiš se/ zmerjaš, preklinjaš, satanu izdajaš svojega žalivca, tožit ga greš in škodovati mu želiš v svoji maščevalnosti. Kako neumno je vse to! Mar pomisli, da so kamni in kamenjavci le orodje v roki božji. Njegova volja pusti kamenje nate metati iz najboljših namenov, hoče te spokoriti tu na zemlji; če si nedolžen sedaj, si se pa kaj pregrešil poprej. Zato, če tega kamenja ne sprejemaš z veseljem, sprejemaj ga vsaj vdano v voljo božjo in s spokornim duhom.
Kadar so blaženega Junipera, frančiškanskega brata, obkladali s priimki in ga zmerjali, je dejal: »To so sami biseri, čim več jih je, tem obilnejše je bogastvo, le mečite jih!«
Sv. Anton je poučeval v duhovnem življenju opata Amona. Peljal ga je pod milo nebo in pokazal mu kamen, rekoč: »Pridi, zmerjaj ta kamen in tolci neprenehoma po njem!« Mož uboga in vse tako stori. Nato ga vpraša sv. Anton, če mu je kamen kaj odgovoril? Amon odvrne, da nič. Sv. Anton reče: »Toliko moraš napredovati v čednosti tudi ti, da se ne boš zmenil za nobeno zaničevanje, za nobeno krivico, ki ti jo bo prenašati!«
Zveličana dekla Armela Nikolas, ki je živela sredi 17. stoletja na Francoskem kot posebno zgledna kristjana, se je odlikovala zlasti tudi v potrpežljivosti in dobrohotnosti do svojih nasprotnikov. Neka domišljava dekla, ki je služila ž njo pri istem gospodarju, jo je vedno dražila, zavidala ter ji prizadela mnogo bridkega. Ko je bilo gospodinji vendar le preveč, spodi to malo-
pridnico iz hiše. Kmalu potem pa nevarno zboli ta doslu-ženka. Armela o tem zve in naprosi svojo gospodinjo, da bi smela k nji ter ji kaj postreči. In res hodi dan na dan k nji ter ji streže tako skrbno, ljubeznivo in sočutno, da bi lastna mati ne mogla bolj. Ljudje, ki so poznali njuno prejšnje razmerje, so se čudili toliki junaški ljubezni preblage Armele, ki je prečula pri bolnici po cele noči ter ji bila po lastni izpovedbi bolj pri srcu kakor rodna sestra. Ozdravela — je bila Armeli nadvse hvaležna ter hvalila okrog njeno požrtvovalno ljubezen, kateri je pripisovala, kakor tudi njeni molitvi, svoje ozdravljenje.
3.	Poglejmo dalje v današnje berilo, kaj pravi o sv. Štefanu: »In pokleknil je ter zaklical z velikim glasom, rekoč: Gospod, ne prištevaj jim tega greha!«
Premislimo nekoliko molitev prvega mučenca! Sv. Maksim piše: »Sv. Štefan misli ravno tedaj, ko bi kdo drug ne mislil niti na svoje najboljše prijatelje, na svoje sovražnike in preganjalce ter moli zanje.« Brez dvoma je slišal sv. dijakon besede Kristusove s križa dol: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!« (Luk. 23, 34.) Ta zgled je hotel sv. Štefan kot zvest učenec svojega božjega Učenika posnemati.
Kristjan moj! Ako imaš ti na koga še kak srd, danes ga odloži popolnoma, danes na god sv. Štefana, ko moli sv. Cerkev v zbirni molitvi pri sv. maši: »Daj nam, prosimo, Gospod, posnemati, kar obhajamo, da se bomo učili ljubiti tudi sovražnike, ker častimo onega, ki je tudi za preganjalce prosil Gospoda našega, Jezusa Kristusa, tvojega Sina.«
Prosi, moli, kristjan, tudi ti za svoje razžalivce! Zgled Jezusov, zgled sv. Štefana te k temu spodbuja. Sv. Štefan je bil človek, kakor ti, in bil je nagnjen k hudemu, kakor ti. Pa on se je z božjo milostjo znal premagati, znal izvojevati boj za nebesa. Sicer ti pa tudi gotova korist narekuje, odpustiti iz srca tistim, ki so te razžalili. Kako moliš v očenašu? »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Torej odpuščanje za odpuščanje. Naša molitev za sovražnika naj obsega dvoje. Prvič, da bi Bog našim razžalivcem odpustil greh, ki so ga storili nad nami, drugič, naj bi jih Bog zadržal, da bi se vnovič z žalitvijo ali škodo nad nami ne pregrešili, skratka, da bi jim Bog dal milost spoznanja ter bi srčno obžalovali krivico, popravili in ne več storili.
4.	Dalje beremo: I n ko je to izrekel, je zaspal v Gospodu.« V zvezi s prejšnjimi dogodki najdemo tu prelep krščanski pomen. Sv. Štefan odpusti svojim smrtnim sovražnikom zavoljo Jezusa, moli zanje in zaspi v Gospodu. Tisti lahko zaspi mirno v Gospodu, kateri je vsem odpustil in vse, kar so mu bili storili hudega. Zato je smrt pravičnemu samo spanje; pravični kristjan takorekoč ne umrje, on le zaspi, in sicer v Gospodu. Ko se zbudi na onem svetu, znajde se v
naročju večnega Boga. »Pravičnih duše so v roki božji« (Modr. 3, 1), kateri bo po besedah sv. Janeza »obrisal vse solze z njih oči, in smrti ne bo več; tudi ne bo več ne žalovanja, ne jokanja, ne bolečine, zakaj kar je bilo, je prešlo« (Raz. 21, 4).
Kajne, predragi, tudi mi vsi si želimo umreti drage smrti pravičnih. Ako pa hočemo, da se nam ta želja izpolni, moramo tudi živeti življenje pravičnega. Kakor človek živi, tako umrje. »Ti se bojiš hude, nesrečne smrti,« pravi sv. Avguštin, »pa se vendar ne bojiš slabega življenja. Popravi slabo življenje, boj se nesrečne smrti, ali pa se nikar ne boj! Saj ne more nesrečno umreti, kdor je lepo živel.«
V nekem misijonskem zavodu na Laškem je dne 11. septembra 1912 umrl svete smrti 20 letni mladenič Alojzij K. Svojo lepo dušo je razkril posebno tekom svoje štiridesetdnevne in zelo hude bolezni. Če so mu krčevite bolečine vsled črevesnih ran pustile trenutek oddiha, dejal je smehljaje: »Izmučen sem kakor Job na gnojišču, a sem zadovoljen, in Gospod bo rešil tudi mene, kakor je rešil Joba. Zjutraj in zvečer je s svojim duhovnim očetom opravljal molitve, prosil je, da mu je narekoval takole: »Molim te, o moj Bog, in te ljubim iz vsega srca, zahvalim te, da si me ustvaril, mi podelil milost sv. vere ter mi naklonil milost te bolezni!« Otroško ljubezen je gojil v srcu do prečiste Device in Matere Marije. Sredi dolgih in bolestnih napadov so mu dvigali duha in srce (tako je zaupal nekaterim prijateljem) takile občutki: »Vsako krščansko življenje je žrtev, ki se daruje do smrti; tudi jaz sem žrtev, namenjena daritvi. Jezus je hotel zase najgrozovitejšo smrt. A ni učenca nad Učenikom. Sladka moja mati Marija, zatekam se v tvoje naročje kot dete Jezus. Kajne, da boš pri meni v poslednjem hipu? Ti boš osladila bolečine moje daritve, sprejmem jih rad zavoljo tvoje ljubezni do mene.«
5.	Po vsem tem se slednjič še vprašajmo: Zakaj je sv. Štefan, zakaj so toliko neizrečeno trpeli vsi drugi sv. mučenci, katerih skupni spomin tudi danes obhaja sv. Cerkev in katerih število raste od leta do leta? Vprašajmo se, zakaj so preganjali in preganjajo še dandanes pobožne, nedolžne, svete ljudi, n. pr. na Portugalskem, na Francoskem, na Balkanu in drugje?
Odgovor na to nam je dal za vse čase naš vsevedni Gospod Jezus Kristus, ki je rekel: »Ako vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil poprej, kot vas« (Jan. 15, 18). In zopet: »Hlapec ni večji kakor njegov gospod. Ako so mene preganjali, bodo tudi vas preganjali. Vse to pa vam bodo storili zavoljo mojega imena, ker ne poznajo njega, kateri me je poslal« (Jan. 15, 20, 21).
Kristus je glava Cerkve, Kristus je luč, Kristus je resnica. Ali se mar more udom bolje goditi kakor glavi? Ali more biti brez nasprotstva luč in tema, resnica in laž? Nasprotstva se
zlasti kažejo po javnih zbornicah in po časopisju, ki se imenuje velemoč, velevlast radi silnega vpliva, ki ga ima na posameznike, na cele ljudske sloje in na države same. Le škoda, da so nasprotniki katoliškega imena bolj vneti in delavni za razširjanje svojega časopisja, kakor katoličani za svoje, le žalostno, da jih gre več za zmoto in grehom, kakor za resnico in čednostjo. Da bi dosegli svoje brezbožne namene, pišejo zlasti o dušnih pastirjih obrekljivo, češ, da odvrnemo ljudstvo od njih. Ti grdi pisači, ki se noč in dan trudijo za svoje svobodomiselstvo, so tudi mučenci, pa satanovi, so tudi kamenjavci, pa med judovskimi tudi krščanski in med raznorodnimi tudi slovenski. Čujte! Neki Perego je urejeval »Veronski časnik«. Napisal je mnogo člankov zoper sv. Cerkev, zoper samostane in duhovnike. Škofje so ga prosili, naj jenja zaničevati namestnike božje, a ni nič pomagalo Vsled tega so škofje morali branje njegovega časnika ljudstvu prepovedati, kar ga je silno razkačilo. Perego je ugovarjal in trdil, da ima on prav, škofje pa da so zaslepljeni. Bil je toliko predrzen, da je poklical Boga na pričo, naj on razsodi prepir med njim in škofi. V ta namen je hotel izdati poseben sramotilen spis zoper škofe, a izšel je le prvi del spisa, drugega dela ni mogel izdati, ker je Bog poprej sodil. Ta človek se je zgrudil v sobi, kjer je delal. V štirih dneh je bil mrtev. Vendar se je pred smrtjo izpovedal in skesal svojega dejanja.
Tudi pri nas je nekaj časnikov imenoma prepovedanih pod smrtnim grehom. Zato jih ne naročajte, ne berite, ne dopisujte vanje! Bodite pa vsi vneto delujoči za dobro, katoliško časopisje! Razširjajte ga vsestransko; s tem izpolnite svojo dolžnost, ko pomagate bojevati duhovni boj za Boga, za sv. Cerkev, za našega ljudstva večni in časni blagor
Vrnimo se v sklepu k sv. Štefanu. Mladi dijakon se je z zgovorno besedo srčno bojeval za Boga in Sina božjega Jezusa Kristusa. Delal je »kakor dober vojščak Kristusa Jezusa« (II. Tim. 2, 3), gnan po živi veri in iz nje izvirajoči ljubezni, ki mu je kamne celo posladila, Bog mu je pomagal v tej duhovni borbi s tem, da ga je po Sv. Duhu obilno navdajal z darom modrosti, z darom umnosti in darom moči, vsled katerega je ves krvav in razbolen prosil celo odpuščanja svojim pobijalcem.
Kristjani! Bog od nas ne zahteva pravega mučeništva, pač pa hoče imeti naše srce, srce polno žive vere, svetega upanja in močne ljubezni, z drugo besedo prave pobožnosti. Tako molimo tudi v tihi molitvi današnje sv. maše, proseč, da bi Bog sprejel naše darove v spomin svojih svetnikov ter bi mi po svoji pobožnosti tako postali Bogu prijetni, kakor so oni po svojem trpljenju postali tako slavni. Kristjani, potrudimo se zato iz vse svoje duše! Naj nas pri tem podpira zgled in priprošnja sv. Štefana in vseh drugih svetih mučencev! Amen.
Val. Bernik.
Nedelja pred novim letom.
Odrešenje ljudi.
(Osnova govora.)
Da bi jih odrešil, kateri so bili pod postavo.	Gal. 4, 5.
Jezus Kristus, Sin božji, se je učlovečil, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil ter nas tako večno zveličal. Premišljujmo torej danes:
I.	Kolikih reči nas je Kristus rešil.
II.	Veliko dobrotljivost Jezusovo v našem odrešenju.
III.	Kaj zahteva Bog od nas za naše odrešenje.
1.	Jezus Kristus nas je s svojo smrtjo na križu 1. rešil greha: »Da bi nas rešil od vse krivice« (Tit. 2, 14).
2.	Rešil nas je iz oblasti hudobnega duha.
3.	Rešil nas je večne smrti: »Smrti iz rok jih bom otel, smrti jih bom rešil« (Ozej. 13, 14).
II.	Jezusovo neizmerno dobrotljivost v našem odrešenju lahko spoznamo:
1.	Rešil nas je brez vsake naše zasluge: »Brez srebra boste rešeni« (Iz. 52, 3).
2.	Rešil nas je z velikanskimi stroški: »Niste rešeni s strohljivimi rečmi, z zlatom ali srebrom od svojega ničemurnega obnašanja po očetovskem izročilu, ampak z drago krvjo Kristusa, kakor neomadeževanega in nedolžnega Jagnjeta« (I. Petr. 1, 18, 19).
3.	Odrešil nas je iz gole preobilne ljubezni: »V svoji ljubezni in v svoji milosti jih je on sam otel« (Iz. 63, 9).
III.	Kaj pa zahteva Bog od nas za naše odrešenje?
1.	Zapustiti moramo greh in pribežati k njemu: »Vrni se k meni,« pravi Gospod, »in jaz te bom sprejel« (Jer. 3, 1),
2.	Moramo ga ljubiti: »Kako zelo moram ljubiti svojega Boga,« kliče sv. Avguštin, »ki me je ustvaril, ko me ni bilo; ki me je odrešil, ko sem se pogubljal in bil prodan v greh; odkupil me je in odrešil in tako ljubil, da je celo lastno kri dal zame.«
3.	Njemu samemu moramo služiti: »Zakaj kupljeni ste za drago ceno« (I. Kor. 6, 20).
4.	Povsod moramo razglasiti toliko dobroto božjo: »Dajte to slišati, in nesite do pokrajin zemlje« (Iz. 48, 20).
5.	Zahvaljevati se mu moramo za toliko dobroto: »Moje ustnice se bodo radovale, ko ti bom prepeval, in moja duša, ki si jo odrešil« (Ps. 70, 23).
D. Thom. Aqu. Serm. Dom. — P. A. T.
Pogled na slovstvo.
A.
1.	Mesija. Spisal dr. Anton Bonaventura Jeglič, knezoškof. 1. zvezek. Str. 160. Celovec, 1914. Izdala in založila Družba sv. Mohorja.
Koga ne ganejo prelepi prizori, ko o božiču in veliki noči vsi, tudi sicer mlačni kristjani, kažejo iskreno ljubezen do Zveličarja, ko ga časte v jaslicah ali v božjem grobu! Pričakovali bi, da bodo verniki vse dogodke Jezusovega življenja, tako lepe in veličastne, radi prevdarjali in premišljevali. In vendar z žalostjo opazujemo, da kljub mnogim knjigam, ki nam opisujejo sveto življenje Gospodovo, premnogi ne poznajo dovolj Mesije, in zato tudi ne premišljujejo čudovitih dogodkov v njegovem življenju. Eden poglavitnih vzrokov je pač v tem, ker ni lahko dobiti v resnici dobrega in obenem prijetno pisanega, tudi modernim zahtevam odgovarjajočega življenjepisa Odrešenikovega. Hvala Bogu, da nam je sedaj presv. škof dr. Jeglič oskrbel tak življenjepis Gospodov! — Posebno privlačno silo imajo predvsem oni življenjepisi, v katerih se življenje svetnikov ali junakov takorekoč pred nami razvija. Zato se pisatelji trudijo, da dobe glavni namen, okolu katerega se suče vse dejanje v življenju dotične osebe. Nihče pa še ni imel imenit-nejšega namena, kakor Kristus, čigar namen je bil, »da naj z razodetjem večnih resnic in s smrtjo na križu odreši ves človeški rod ter ga spravi z razžaljeno božjo pravico. Zato je poučeval ljudi, je trpel in umrl na križu ter ustanovil na zemlji svoje mesijansko kraljestvo« (Mesija, str. 3). Prevzvi-šeni pisatelj je posebno srečno sprejel imenovani namen Mesijevega delovanja kot središče svojemu delu, okolu katerega se razvija vse delovanje Zveličarjevo. Prva tri poglavja knjige govore o političnih in verskih razmerah judovskega naroda, o prihodu Mesijevem, o napovedbi mesijanskega kraljestva po Janezu Krstniku in o Mesijevem prihodu na svet in njegovi mladosti. V IV., V. in VI. poglavju nam slika presvetli pisatelj, kako je Mesija ustanovil duhovno kraljestvo. Napuhnjeni Judje pa si predstavljajo Zveličarja kot svetnega vladarja, ki bo osvobodil njih narod; zato Jezusu nasprotujejo. Zveličar oznanjuje kraljestvo božje, ljudstvo časti v njem svojega Odrešenika, vodniki ljudstva, farizeji, pa ga preganjajo. Jezus potrjuje svoje nauke s čudeži, zaslepljeni farizeji jih pripisujejo hudiču (str. 135) in s tem Zveličarja hudobno preklinjajo. Nasprotstvo učlovečeni božji Ljubezni je vedno večje, in občudujoč potrpežljivost Zveličarjevo, beremo z vedno večjim zanimanjem svete dogodke Mesijevega življenja. Vsak čitatelj bo željno pričakoval drugega zvezka. — Kraji, kjer so se vršili posamezni dogodki, so kratko in jasno, rekel bi, plastično naslikani, da se pri premišljevanju posameznih prizorov nehote zamislimo v dotično okolico. Presvetli knezoškof je dvakrat potoval v Sveto deželo, nabral si ogromno znanja iz bibličnih pomožnih ved, in vse to je porabil le, da popolnoma točno in posebno živahno posamezne prizore slika, ne pa da bi z opisovanjem krajev zadrževal pripovedovanje. To je posebna prednost knjige. — Prav tako so povzete potrebne razlage večinoma v opisovanje dotičnih dogodkov, da čitatelja nobena stranska misel ne moti, ko bere ali premišljuje Gospodovo življenje. Kjerkoli je le mogoče, pripoveduje prevzvišeni pisatelj z besedami svetih evangelistov.
Prav hvaležni smo presv. ljubljanskemu knezoškofu za knjigo, katero bo ljudstvo in — upamo — tudi inteligenca z največjim veseljem prebirala. In tako bo knjiga »Mesija« v tisoč in tisoč srcih vzbudila živo vero, ki je potrebna za vzprejem vseh svetih resnic, vnemo, ki se z ljubeznijo ukloni božjim zapovedim, in pobožno hrepenenje, združiti se s Kristusom v molitvi in v zakramentu sv. Rešnjega Telesa.	Al. Stroj.
2,	Največja pa je ljubezen. Govor prevzvišenega in premilostljivega gospoda dr. Mihaela Napotnik, knezoškofa lavantinskega, pred-
našan v prvi sinodalni seji na praznik obglavljenja sv. Janeza Krstnika, dne 29. avgusta leta 1911. Strani 26. V Mariboru, 1914. Založila knezoškofijska pisarna. Tiskala tiskarna sv. Cirila v Mariboru.
Glaserjeva »Zgodovina slovenskega slovstva« (IV. del, str. 264) pravi o knezoškofu dr. M. Napotniku: »Škofa Napotnika moramo prištevati najboljšim govornikom; on je govornik v velikem obsegu, kakor so n. pr. Francozom Bossuet, Bourdaloue, Fenelon, Massilon itd.« Od tistega časa pa, kar je izšla Glaserjeva »Zgodovina slovenskega slovstva«, je prevzvišeni govornik izdal velike zbirke svojih klasičnih govorov in s svojimi govori na svetovnih kongresih v Solnogradu in na Dunaju vzbudil izredno pozornost ter tako sijajno potrdil resnico navedenih besedi. Med govore prevzvišenega govornika, ki se po vsebini in obliki posebno odlikujejo, moramo prištevati veličastni govor »Največja pa je ljubezen«. Govor je pri sinodi leta 1911. globoko ganil vse duhovnike. Zapisnikarjevo poročilo v sinodalni knjigi (Opera-tiones et Constitutiones Synodi dioec. Lavant. 1911) o imenovanem govoru se glasi: »Verba huius sermonis, amore et seriis veritatibus referti, cum pio ardore et sacro affectu per totam horam prolata, magnam et, ut arbitramur, saluberrimam vim in animis synoditarum impresserunt et in se digna sunt, quae sacerdotes frequenter, typis excusa, permeditentur,« Vtis govora na sinodi je moral biti prav izreden, ker se tudi vsakemu čitatelju, ki bere govor, mora vneti srce ljubezni do Boga in do bližnjega, do sv. Cerkve, do domače škofije, do ožje in širje domovine, slavne Avstrije, do svetih in drugih ved. Posebno veličasten in naravnost pretresljivo-ganljiv je konec govora, v katerem je izrekel pregoreči nadpastir ljubeznipolne besede: »Želel bi, da bi se po smrti našli v moje srce vtisnejni besedi: Amo Lavan-tinenses — ljubim Lavantince.«	'	Al. Stroj.
3.	Vrtec. Časopis s podobami za slovensko mladino. — Štiriinštirideset
let že poučuje in zabava priljubljeni »Vrtec« slovensko mladino. In kljub tej dolgi dobi se zlasti zadnjih dvajset let, odkar ga urejuje prezaslužni mladinoljub in vrlospretni mladinski pisatelj profesor Anton Kržič, vsak letnik odlikuje po izbranih spisih, ki ne vedrč le duha, ampak v resnici blaže srce. Častiti sobratje naj delujejo pa to, da pride »Vrtec« v vsako boljšo slovensko družino. Povesti in poučne spise v »Vrtcu« pa z zanimanjem bere tudi odrasla mladina in zato naj bi nobena knjižnica naših izobraževalnih društev ne bila brez tega časnika. »Vrtec« s prilogo »Angelček« stane za vse leto 5 K 20 vin. in se naroča pri upravništvu v Ljubljani (Pred škofijo št. 9).	A. S.
4.	Angelček. Priloga »Vrtcu« in glasilo »Marijinih vrtcev«. Ne moremo dovolj priporočati staršem, vzgojiteljem in učiteljem, naj poleg »Vrtca« med slovensko mladino širijo tudi nežni starosti namenjeni časnik »Angelček«. To, kar otrok dobi razen šolskih knjig za prvo branje, je odločilnega pomena v vzgoji; zato je potrebno, da damo mladini v roke skrbno urejevani list »Angelček«, ki prinaša toliko blažilnega in mikavnega za deco. Tudi ne poznamo lepšega darila za mladino, kot vezan letnik »Angelčka«. — List je postal zadnji čas tudi glasilo »Marijinih vrtcev« in prinaša za mladino, ki se hoče posvetiti Mariji, prav vzpodbudne nauke in zglede.
»Vrtčevim« naročnikom se pošilja »Angelček« brezplačno; posebej naročen velja za celo leto 1 K 20 vin. »Vrtec« in »Angelček« izhajata v založbi »Pripravniškega doma« in vsi naročniki omenjenih listov podpirajo plemenito ustanovo profesorja in kanonika Antona Kržič a, »Pripravniški dom«, ki skrbi za vzgojo in oskrbo (hrano in stanovanje) učiteljskih pripravnikov. Naj nas torej plačilo za dvojni dobri namen, podpora »Pripravniškega doma« in razširjanje v resnici dobrega berila med mladino, vzpodbudi k agitaciji za razširjanje »Vrtca« in »Angelčka«.	A. S.
5.	Izšla je »Vojska v podobah«, to je prva vrsta ali skupina vojnih razglednic v izredno lepi izpeljavi. Prvih 16 razglednic nudi v resnici veliko več, kakor smo pričakovali. Krasne slike na finem papirju, predstavljajoč prizore, ki so v najtesnejši zvezi s sedanjo grozepolno vojsko, in vendar tako ljubke, domače, da se bodo namah prikupile vsakomur. Sodeč po tej
prvi skupini, smemo od naslednjih izdaj pričakovati mnogo lepega, ker se bo založništvo vsestransko potrudilo, da bodo imeli pospeševalci dobrodelne svrhe tudi lepo nagrado za svojo požrtvovalnost. V prvi skupini se nahajajo med drugimi ti-le ganljivi prizori: Sv. Peter sprejema padle vojake, slovo vojaka, Marija tolaži ranjence, Marija na bojnem polju, slovo vojaka, molitev pred vaškim znamenjem, mož piše ženi, mati pošilja sinu krepčila, gozd, ki so ga uničile granate, skupina ranjencev itd.
Cena kuverti s poštnino vred je eno krono. Razprodajalci dobe znaten popust. Naroča se pri upravi »Bogoljuba« v Ljubljani. Znesek se pošlje lahko tudi v desetvinarskih znamkah.
6. Svetovna vojska. Pod tem naslovom je pričelo izhajati lepo delo v zvezkih v zalogi Katoliške bukvarne v Ljubljani. Delo je opremljeno z lepimi slikami in bo nudilo enoten in nepretrgan popis današnjih bojev, poleg tega bo pa podalo tudi mnogo izvirnih črtic, slik in vojnih dogodkov, katerih niso prinesli časopisi. Uredništvo »Svetovne vojske« ima namreč na razpolago že sedaj obilo dopisov in poročil po največ od slovenskih vojakov, ki so se udeležili bojev na južnem ali severnem bojišču. Delo bo vsled tega zelo zanimivo in bo vredno, da si ga ohrani vsaka hiša za spomin na današnje težke dni svetovnih dogodkov. S prav posebnim zanimanjem pa bodo po tej knjigi posegli naši vojaki, ko se vrnejo z bojišč, saj bodo popisani v knjigi boji, katerih so se sami udeležili in ki so jim živo v spominu. Časopisi se pogube, ta knjiga pa bo ostala v spomin nam in zanamcem, saj bo nudila kroniko slovenskega junaštva.
Vsak posamezen sešitek, ki je dokaj obsežen, velja 60 vin., četrtletna naročnina (6 zvezkov) pa znaša samo 3 K, katero je treba plačati pri naročilu naprej.
B.
Heinrich Mohr: Feldbrieie. Freiburg i. B. Herder 1914. Cena 18 vinarjev.
Grozote bojnega polja odmevajo tudi po naših družinah, v srcih osamljenih mater, žen, otrok, sorodnikov, ki v strahu pričakujejo mogoče usode-polne novice, da ni več med živimi sina, očeta, moža. Koliko žalosti in solza rodi vsak dan vojska po naših domovih! Ne smemo pozabiti, da ta potrta srca potrebujejo tolažbe in krepčila vere. Kako se razveseli zapuščena mati ali žena, če jej duhovnik izpregovori par besedi tolažbe; z novim upom in pogumom gre zopet na delo.
Tem žrtvam vojske je začel Herder izdajati »Feldbriefe« pisatelja H. Mohra. Izšli ste že dve pismi: »A n die Frau des Kriegers« in »An die Mutter des Kriegers«; obetajo se še »An unsere Helden im Feld« in »Von unseren Toten«.
Nekaj prisrčnega in blažilnega je v teh pismih, ki bodo gotovo rodila v srcih krščansko vdanost v voljo božjo, zaupanje v božjo dobroto in krščansko junaštvo v prenašanju gorja, ki ga rodi vojska. Pisatelj Mohr je res ljudski pisatelj, ki pozna dušo matere in žene, ki nekako pesniško in tako iskreno piše, da človeka gane. Govornik bo v njih dobil marsikako prav lepo misel za govore ob času vojske.
Ravno tam je izšla tudi brošura »Wach aui« — Weckruf an das deutsche Volk. Von P. Sebastian von Oer O. S. B. Cena 18 vin. Namen brošure je: Klic nazaj k »staremu Bogu« — klic k pokori, k molitvi, k delom krščanskega usmiljenja — nazaj k duhu krščanstva. Vojska je zrahljala človeška srca, da so postala rodovitna, vzprejemljiva za seme božje besede. To priliko je treba porabiti in v ta namen bo služila tudi omenjena brošura.	M. Škerbec.
Odgovorni urednik Alojzij Stroj. — Tisk Katoliške tiskarne.