29. št V Ljubljani, dne 10. oktobra 1913. IV. 1. Rudar izhaja trikrat na mesec in sicer prvi, drugi in fcetrti četrtek v mesecu * datumom naslednjega dne. Naročnina za celo leto 4 K, pol leta 2 K in četrt leta 1 K. Posamezne Številke po 10 v. Reklamacije so proste poštnine. Nefrankirana pisma se ne sprejmejo. Rokopisi se ne vračajo. Inserati po dogovoru. Uredništvo in uprav-ništvo je v Ljubljani Ilirska ulica 22, prvo nadstropje Glasilo sloven ^ skih rudarjev. Brez tuje pomoči. Preden se je razvil moderni industrijski sistem, je bila samoposebica!, da je mezdni delavec s svojo mezdo vzdrževal' in preživel' svojo družino. Ti časi so danes za nami. Stroj je spremenil v današnji družbi žene in otroke v mezdne sužnje in tako prisilil delavsko družino, da delajo vsi: mož. žena in kjer je mogoče tudi otroci, da se družina vsai deloma človeško preživi. Danes smo srečno prijadrali tako daleč, da mora cela družina robotati kapitalistu, da se množi njegovo premoženje. Najboljši dokaz zato nam daje poročilo ameriškega zveznega števnega urada izza leta 1910.. v katerem se glasi, da delavec povprečno zasluži na leto 518 dolarjev, za življenje jih pa potrebuje 768 dol. Ako pomislimo, da so tu všteti1 ravnatelji obratov. inženirji, delovodje itd., ki dobivajo mnogo višjo plačo, smo na jasnem, da delavci, ki izvršujejo podrejeno umsko ali ročno delo, dobe še mnogo nižjo povprečno mezdo, kot je izkazana v uradnem' poročilu. OčividtiO je, ako delavec povprečno zasluži po uradnem izkazu nad dvesto dolarjev manj V letu. kakor potrebuje: za svoje življenje, da mu najmanj dvakrat ali trikrat toliko primanjkuje za celo družino. Delavec ne zasluži toliko, kolikor potrebuje za vzdrže- ( vame svoje delovne moči. Iz tega. sledi, dal je ženska še toliko mani sposobna s svojo mezdo prehraniti celo družino. Zato mora' vse v družini v kapitalistično sužnost. da se družina vsaj skromno' preživi. Vendar pa ni naraščajoče žensko in otroško delo edini vzrok, da je mezda delavca tako nizka, da ne more prehraniti z njo svoje družine. Družina delavca ne obstoji iz samih za delo sposobnih članov; v nji so šolskobvezni otroci, delavski invalidi, včasi starčki, ki so za vsako delo nesposobni1 ali je pa njih produktivna sila tako nizka, da se za kapitalista1 ne izplača, da bi- io izkoriščal. Otrok se ne more izročiti iz človeške družbe. To je nekaj naravnega, da prihajajo na svet. Zato se pa gleda, da so otroci kmalu sposobni za kapitalistično tlako. Drugače pa je s starčki in invalidi. Neki ameriški zdravnik dr. Osler (pravilno bi se glasilo osel), je nekoč izjavil, da noben delavec ne koristi nič. ko doseže 45. teto in da bi bilo najboljše za take Mudi. da bi zginili s tega sveta. »Učenjak« je govorit kapitalistom iz srca. Kapitalisti smatrajo vsako javno oskrbo starčkov in delavskih invalidov, ako so prisiljeni prispevati k oskrbi, za tatvino na njih interesih. Po kapitalističnih načelih mora delavstvo samo skrbeti za svoje invalide in starčke. Kapitalist se ne briga, ako hoče delavec preživeti svoje stariše ali za delo nesposobne člant« v družini, da mora poleg njega še žena v tovarno. maljši sin na cesto prodajati časnike, sta- rejši v tovarno, hči pa je prisiljena »prodajati« svoje telo. Za vse to se kapitalisti ne brigajo; njih srca so iz kamna. Delo proizvaja čimdalje več produktov, odkar imamo moderni industrijski sistem'. Delovni čas se je znižal, proizvajalna sila dela se je Pa naobratno pomnožila, kar pomeni, da se delovna sila vedno hitreje izkorišča. V tem razmerju, kakor se izkorišča vedno intenzivnejše delovna sila. pa nikakor ne gre kvišku delavska mezda. Marks je v »Kapitalu« to povedal že pred leti. ko industrijski sistem, še ni bil tako razviti kakor je danes. Poznal je dobro izkoriščevalce, zato ie rekel, da se kapitalisti brigajo te za najvišje izčrpanje delovne sile tekom dneva, da prav nič ne dajo zato. ako vsled' trajnega Izkoriščanja izumrje' ves svet. Koliko ie kapitalistom vredno človeško življenje. se lahko prepričamo v Ameriki, v deželi naiboli razvitega kapitalizma'. V Amieriko se vedno izlivajo novi toki priseljencev. Ti priseljenci so večinoma vrastli na deželi in nimajo najmanjšega pojma o nevarnosi. ki preže: na delavca v industrijskem obratu. Te delavce pošljejo v rudnike in. plavže, dasi v svojem življenju niso nikdar videli nobenega rudnika ali plavža, ne da bi ji'h preje podučili o nevarnosti', ki je pri takem delu. Ako kasneje ponesreči posamezni delavec, ali če katastrofa hkrati zahteva več človeških žrtev, potem zvaie vso krivdo na delavce in še predno se delavski mrliči ohlade, se zopet dela s polno paro v obratu. Zunaj pred vratmi plavža, tovarne atfi rudnika stoje neizkušeni delavci, ki so prišli iz stare domovine m čakajo da jih delovodja pokliče na delo. Prišli niso za zaibaVo v Ameriko, vajeni so bili trdega dela doma na polju, zato hite v žrelo, ko jim delovodja namigne, da jih potrebuje. Nad vrati vsakega modernega industrijskega veleobrata bi bile skoraj' na mestu Dantejeve besede »Lasciate ogni speranza, voi che entrate«. Da, pustite, vse upe in nade. vi. ki odhajate skozi tovarniška vrata, dokler obstoji' kapitalistična človeška družba. Za' vas ni na svetu druzega kot mukotrpno delo v zadohlih delavnicah, sredi ropotajočih m bobnečih strojev. krog katerih se razprostira težak in okužen zrak. ki vam počasi razjeda zdravje. Kapitalisti so vam po neizprosnem zakonu kapitalističnega družabnega reda razdejali družino. Pognali so vas. vaše žene in otroke v tovarno. Vaše ude in vaših svojcev trgajo železni zobje strojev. V rudnikih, plavžih in železnicah vas moTe. Za mukotrpno delo vas oškodujejo z beraško napojnino. kateri pravijo delavska mezda. Vendar pa brez vas svet obstati ne more. ker vstvarjate vsa bogastva na svetu. Ali naj ob zavedanju tega dejstva izginejo LISTEK. Od Dunava do Vardarja. Spisal Hugo Šule, poslovenil Ivan Tok a n. Danilo se je že, predno je naš transportni vlak odrinil iz Niša in se počasi pomikal ob bregovih visoko narasle reke Morave po neštetih ovinkih proti stari srbski meji. Smehljajoče se solnce je že pošiljalo svoje tople žarke na zemljo, ko se je vgnezdil v nadvse čemerni postaji Vranja. Zdelo se je, da je tukaj obtičal in da: te postaje sploh ne namerava več zapustiti. Tudi tukaj so naložili zopet nekaj tucatov čmovojnikov. nadalje ie bilo Tečeno. da ie treba počakati sanitetnega1 vlaka z ranjenci in končno je bilo v opravičbo za dolgo čakanje še nekaj drugih izgovorov. Ko je po strašno dolgem čakanju naš vlak iz Vranje vendarle oddrdral, smo po preteku ene ure prišli v obmejno postajo Ristovac, kjer je na sto metrov daleč na okoli dišalo vse po karbomu. V Ristovacu ie namreč gvarantena* za vse moštvo,ki se vrača iz bo- * Gvarantena je oddeljeni kraj, v katerem se ljudi nekaj čaka zdravniško opazuje, jišča. v neposredni bližini zelo enostavnega po- stajnega poslopja pa se nahaja baTaka1 za bo«-lane na kolerii. Na postaji se zbira zdo mnogo ljudi, ki si navzajem pripovedujejo dogodke iz zadnjih doživljajev. Indijanski podobna arnavtska noša je tukaj že precej močno zastopana. Sicer pa je že od Stolaca ven na vsaki postaj® videti v Srbiji stalno nastanjene Albance, ki se od: ostalega prebivalstva strogo ločijo po svoji čudni podobni tolovajski noši. katera se z drugače prijazno nošo Srbov nahaja' v kričečem nasprotju. Naravnost čudno je. kako otroci teh albanskih A rnavtov navzlic temu, da1 so bili tudi morda že njihovi starši rojeni v Srbiji, to nošo. jezik in vse druge neotesane šege in navade po svojih starših dosledno podedujejo. V nobeni drugi stvari se svojstvo tega rodu ne pojavlja tako izrazito kakor v stremljenju, da se njegovi pripadniki od drugih ljudi na zunaj strogo razlikujejo. človek bi mislit, da za takega1 med Srbi zraslega arnavtskega mladeniča mora biti sitno in neprijetno oblačiti se popolnoma1 drugače kakor njegova okolica; to pa kakor videti ni slučaj, če pa se že drže svojih zunanjosti tako trdno tedaj si znamo pač lahko pred1-staviti, kako trdno1 se bodo šele posebno oni Albanci, ki pridejo pod Srbijo, držali svojega jezika. S temi posebnostmi Albancev pa se v Srbiji tudi že vnaprej računa: kar sklepam' iz tega. vsi upi in nade delavstva? Ali naj delavstvo mirno nosi svoje gorje in ne stori nič za osvoboditev iz strašnih življenskih razmer? Ali naj delavec ostane večni rob kapitalista? Ne! Ako imajo delavci razum, da grade za druge razkošno opremljenie palače, pripravljajo najbolj okusne jedi, najfinejšo obleko, namoder-nejša z vsem komfortom obdelana prometna sredstva in grade razna zabavišča, potem imajo tudi razsodnosti, da se bodo- bojevali za svojo osvoboditev iz kapitalističnega robstva. Danes se po širnem svetu zaveda delavstvo svojih pravic. Po vsem civiliziranem: svetu ima danes delavstvo svoje organizacije, gospodarske. strokovne in politične. Vsaka organizacija je kamen, s katerim si delavstvo gradi svojo stavbo, novo družbo gospodarske enakopravnosti. svobode in bratstva. Večje in večje postajajo organizacije, številnejša postaja armada za>-vednih delavcev in čimdalje boli v propad drvi kapitalistična človeška družba in bliže in bliže prihaja dan. da se strmoglavi, kar ie starega iz podrtin pa vzklije novo življenje... nova človeška družba!. Zato ne obupaj delavec. Tudi tVol dan prihaja. dan. ko razpadejo tvoji tlačniki okovi, ko boš živel svobodno in brez gospodarjev. V vrste delavci, ki še niste organizirani Pomagajmo si sami... brez tuje pomoči! Gospodarske posledice balkanske krize za Avstro-Ogrsko. Vojni vihar na Balkanu se je polegel in siklenjen je vsepovsodi mir — če sedanjega zopetnega klanja ne vpoštevamo. Tudi naša država le bila v balkanski vojski, če prav ne direktno. vendar v odlični meri zainteresirana. Skozi celih devet mesecev smo prežali tam doli ob južni meji, oboroženi od pete do glave, na nekoga in sedaj po sklenjenem balkanskem miru se nehote vprašamo: koliko nas je li stala ta mobilizacija? Vojna uprava bo predložila delegacijam račun teh stroškov v znesku 300 milijonov kron; od teh odpade na tostransko državno polovico 200 milijonov kron. Delegacije pa bodo morale presoditi, če se naši stroški tudi strinjajo z našimi usipehi Če bo kritika poštena in možata, potem bo izpadel obračun za vlado zelo slabo! K tem vojnim stroškom se pa morajo prišteti še gospodarske škode, ki se pa v številkah le prav težko povedo; pač pa govore o tem številke o konkurzih, ki so bili v dobi balkanske krize napovedani, saj je naraslo njihpvo število po poročilu Kreditorenverehia v enem samem polletju na 950 m so bili člani tega društva prizadeti z 11,685.000 K. Avstrijska industrija je izgubila vsled neizterljivosti svojih bal- ker se me ie pogostomakrat zagotavljalo, da nihče niti na to misli, da bi temu rodu njegove narodnostne posebnosti zatrl. Jemati komu kaj. baje sploh ni navada Srbov, kajti tako kakor so Rumuni v Njegotinu do današnjega dne ostali Rumuni. ki srbsko komaj razumejo in imajo svoie rumunske šole in kojih jezik se rabi tudi pri sodiščih njihovega okrožja, tako bo tudi z Arnavti. Sedaj ko se je Arnavtom pokazala srbska vojaška premoč, si bodo vsi pametni Srbi prizadevali Arnavte. do katerih goje celo neko romantično občudovanje, moralično pridobiti ter nase navezati. »Grozno divji ljudje so tele Arbanasi — kakor tiger v goščavi, toda občudovanja vredno inteligentni, v svojih notranjih zadevah strogo moralični. pred vsem pa popolnoma brez vsake bojazni. Ti Arbanasi bodo še niso najboljši vojščaki,« mi je dejal dr. Petkovič v Pirotu. »Ali se pri zasedanju Sandžaka in Kosovega ni ravnaio z njimi morda nekoliko pretrdo?« sem vprašal in nadaljeval1, »pri naai se ie o fiziladab in grozodejstvih, kijih je v albanskih vaseh zagrešilo srbsko vojaštvo slišalo zelo mnogo!« Odgovor na to- se je glasil: »Na tem ie pač toliko resnice, da ie naše vojaštvo deželo od: arnavtskih band zelo energično očistilo. Po vaseh smo sklicevali skupaj notable od katerih smo zahtevali, da so nam predložili listo onih mož. ki so imeli na svoji vesti umore in rope. s katerimi smo potem seveda napravili kanskih odjemalcev in vsled popolnega prekinjanja vseh naročil iz Balkana v dobi balkanske vojske nešteto milijonov, ki jih pa za sedaj še ni mogoče statistično natančno določiti. Število obratov se je silno znižalo in velikansko je bilo število onih tovarn, ki so le nekaj dni v tednu delale, ostale dni’ v tednu ie Pa delo počivalo. Celo dunajski tujski promet je v tem letu nazadoval za celih 10.000 oseb iz tujezemstva. Iz Srbije. Bolgarije, Rumiunije, Črne gore in Grčije je došlo v prejšnjem letu še 13.S28 oseb, letos komaj 8000. S takšnimi številkami bi naj pa označili materielno škodo naših rezervistov, ki so stali po 8 do 10 mesecev na južni meji naše monarhije pod orožjem? In število teh rezervistov je znašalo na tisoče in tisoče in med temi jih je bilo zopet na tisoče in tisoče, ki so pustili svoje dfužine brez vseh denarnih sredstev izročene žalostni- usodi — revščini. Med tem, ko so žene in otroci doma stradali, so njihovi redniki zmrzovali v mrzlih barakah obmejnih provinc. Kako zbrati ogromne številke te gospodarske škode, ko se je vendar navadno vršila za štirimi stenami. Tudi dejstvo, da je na primer padel konsum mesa na Dunaju za časa balkanske vojske v osmih mesecih za celih 4400 goved in 13.500 svinj, ali za 1,360.000 kg govejega in za 780.000 kg svinjskega mesa, pove veliko. Če prištejemo k vojnim izdatkom še ogromne gospodarske škode, ki nastanejo kot posledica mobilizacije v tovarnah itd., lahko z mirno vestjo rečemo, da je balkanska kriza stala Avstrijo najmanj eno milijardo kron. K tej vsoti pa pride še dejstvo, da namerava vojna uprava1 zopet zvišati število vojaških novincev za nadaljnih 40.000 mož, če prav smo šele komaj preboleli povišanje števila vojaških novincev, ki ga je vojaška uprava s silnim trudom komaj sipravila pod streho. Stroški zopetnega zvišanja vojaških novincev bodo znašali letos najmanj 20,000.000 K. A to še ni vse! Mornariška uprava namerava nadomestiti zastareli tip vojnih ladij »Monarch« z novimi vojnimi ladijami velikani — seveda morajo biti dreadnougthi. To bo zopet olajšalo žepe avstrijskih davkoplačevalcev za 250 do 300 milijonov kron in sicer bo mornariška uprava že kar prihodnjo spomlad prišla s to novo zahtevo. Na eni strani silno naraščajoči izdatki za vojno mornarico in {Izpopolnitev armade, na drugi strani pa brezmejna notranja politična razdrapanost, in razni komisarijati, sovraštvo balkanskih narodov, ki smo si ga' nakopali z našo nerodno politiko, nedelavnost mnogih deželnih parlamentov, usodepolne finančne krize, v katerih se nahaja mnogo avstrijskih provinc ter konečno letargija avstrijskega in ogrskega državnega parlamenta, vse to so pač žalostne perspektive in je položaj naše države skrajno nezadovoljiv, da oie rečem nevaren. Če hočemo spraviti monarhijo na nov, zdrav tir, moramo popolnoma prelomiti s preteklostjo in ustvariti povsem novo prihodnjost. Enaka pravica vsem narodom in vsem stanovom, samo v tej de vizi je rešitev Avstrije! Več solidarnosti in razredne zavednosti. Jesen se je pričela, dnevi se urno krajšajo in polagoma se bliža čas, ko bo dolge večere treba zopet prečepeti v stanovanju. Poletni čal je na ta ali oni način nenadoma potekel in nehote se nam vsiljuje potreba po zopetnem duševnem ter agitatorrčnem delu. Da ne za- kratek proces. Tudi z onimi ljudmi, ki smo jih zasačili z orožjem v roki proti našemu vojaštvu. se je ravnalo natančno tako. kakor so Nemci leta11870. ravnali s francoskimi1 četaši in sicer s to pravico če morda ne z večjo, kajti albanski četaši so gotovo nekoliko bolj divji in nevarni kakor pa so bili francoski.« Ko sem s lastnimi očrni videl, ko je naš transportni vlak dospel ono stran meja na tla nekdanjega vilajeta Kosovo, me je prepričalo, da se v resnici ne morem upirati veri v te in one slične govorice. Takoj za Ristovcem. ki leži še v ozkem gorskem kotlu, zapušča vlak dolino Moravo. Na desni in levi strani se hribi široko narazen umikajo in prikaže se ravan, ki ji nizki1 griči dajejo obliko mirnega vaiovja. Na levi strani se v časih zdi, da se ravnina vleče do nekoneč-nega m le v daljavi modrega nebeškega obzorja se tu in tam zapazi negotove, meglene obrise nekega gorovja1, za to pa se ob desni približujemo včasih zelo blizu s črnimi gozdovi poraščenemu enoličnemu Kara-Dagh gorovju. Na široki ravnini doline se raztezajo obsežni nasadi v vetru veselo valujoče pšenice, med katerimi se nahajajo tuintam tudi bujni nasadi koruze in maka. V pšeničnih nasadih ravnokar srp pričenja žvižgati, podsekavajoč visoka stebla, ki jih roke domačinov združujejo v snope in vsak hip tuintam kjer vlak sopiha mimo, v goščavi mudimo ugodnega trenotka, hočemo V našem strokovnem listu otrvoriti razpravo o solidarno-sti in razredni zavednosti. Ako bi pa ta naš poziv ne našel potrebnega1 odmeva, tedaj hočemo vsaij sprožiti misel, naj bi se o vprašanju solidarnosti in razredni zavednosti živahno in prav temeljito razpravljalo v naših skupinah in vpla-čevalnicah. Gotovo se bo zopet tudi pri tem vprašanju našlo nekaj sodrugov, katerim se ta predmet bo zdel »prestar« in »obrabljen«; navzlic temu si ne damo vzeiti, da ne bi enkrat bližje izpregovorili nekaj besed o solidarnosti in razredni zavednosti med rudarji. »Kaj!« Tako slišim ugovarjati, mi rudarji, da nismo solidarni in razredno zavedni? No, hvala lepa!« Na to odgovarjamo; Po mnenju nekaterih vročekrvnih tovarišev bi gotovo bilo med rudarjLsolidamosti in razredne zavednosti dosti, toda žal, da je to le njihovo mnenje, in da so mnenja žal zelo, zelo različna. Mi namreč trdimo, da so med rudarji obe navedeni delavski kreposti od daleč premalo razviti, za to hočemo pojem o solidarnosti ih razredni zavednosti enkrat raztolmačiti tako kakor odgovarja našemu mnenju. Na videz navadna beseda »solidarnost« v svoji natančni prestavi od daleč ne izraža svojega pomena; tem mani pa vse to kar obsega njen smisel. Razume se, da imamo na misli ono solidarnost, ki jo je rodil razredni boj, ono složnost med tovariši enega razreda, »kratka ono interesno skupnost in vzajemno pomoč, ki temelji na enakih dolžnostih in enakih pravicah. Iz vsega tega se tudi poraja naravna zaključna posledica, da v to interesno skupnost spada vsak razredni pripadnik. Vsi za enega, eden za vse! Tako se glasi drugi temeljni nauk o solidarnosti, To nekako bi bil občni pomen pojma o solidarnosti, o katerem mnogi mislijo, da se po njem ravnajo, misleč, da zadostujte, ako se izkažejo s člansko knjižico Unije. Mnogi so mnenja, da so s tem svoji dolžnosti zadostili ter da so se prvotnemu temeljnemu nauku — enake dolžnosti in enake pravice — zadostno podvrgli. Pa recimo, da je temu tako, kar se pa tiče drugega temeljnega nauka — eden za vse ih) vsi za enega — pa stvar zelo, zelo šepa. V sedanjem našem razrednem gibanju že zdavnaj ne zadostuje biti zraven, biti član centralne strokovne organizacije, kajti to od daleč še ni nobena solidarnost, ako se kdo samo izkaže s člansko knjižico, v organizaciji in pri agitaciji pa prepušča vse delo drugim, in ne čuti, da je tudi njegova dolžnost sodelovati. Tako pa se ne izkazuje niti solidarnostno čuv-stvovanje, o praktični in resnični solidarnosti — za vse, pa sploh ne more biti govora, kajti uživati le pravice in prepuščati dolžnosti drugim menida še ni prava solidarnost. Oglejmo si stvar nekoliko natančneje. V poročilih o mednarodnem rudarskem kongresu smo čitali, da je tekom zadnjega časa organizacija' rudarjev na Angleškem narasla za 100 tisoč, v Ameriki za 150.000, v Belgiji za 6000 članov. Število članov zveze rudarjev v Nemčiji je poskočilo več kakor za 100.000, na Francoskem pa znaša število organiziranih rudarjev preko 40.000. Kako je to mogoče, da je na primer organizacija rudarjev na Angleškem poskočila za tako velikansko število? Popolno enostavno, eden za vse itn vsi za enega, so si rekli angleški rudarji in so celo stavkali, kadar so se neorganizirani branili pristopiti v organizacijo. Eden za vse in vsi za enega so dejali onim, ki so kakor parasiti na delavskem telesu bili vselej prvi pri mizi, kadar so bile pridobitve izvojevane. Že zopet tisti »angleški primer« slišim klicati! Mi pa pravimo, to ni prav noben angle- poliskih nasadov pojavljajo se temnorujavi radovedni obrazi. Ti ljudje, ki nam’ v pozdrav z rokami mahajo ali pa s skremženimi obrazi s poljskim' orodjem salutirajo so ponajveč Albanci. Nekateri, na parni stroj že zdavnaj navajeni, se za naš vlak sploh ne zmenijo in ostajajo za-globljeni v svoja dela. Vsekakor izgleda. kakor da bi dogodljaji zadnjih mesecev te ljudi ne bili spravili prav nič iz nihovega življenskega ravnovesja in da njihovo življenje teče naprej kakor le kedaj poprej e. Tudi vasi z njihovimi iz kamna ali pa opeke zidanimi kočami, ki jih krijejo prijazne, rdeče, špicaste piramidam podobne strehe, ki se nudijo očesu, napravljajo na opazovalca celo prijeten vtis. Naravnost imponujoče pa učinkujejo posamezne kmetije s svojimi gospodarskimi poslopji. obdane z viokimi zidovi, ki jim dajejo zgled nekakih utrjenih graščin. Predno vlak dospe v Skoplje obrne gledalčevo pozornost nase še neka čerkeska vas. ki je nemara predstavljala n%ko vrsto vzorne turške kolonije, in če ne bi bilo njene izredne stavbne posebnosti, po kateri je zgrajena, tedaj bi ta vas vsaj1 kar se tiče zunanje njene snažnosti, ne delala nobeni deželi srednje Evrope prav nikake sramote. (Konec prih.) ški primer, temveč prav posebno avstrijski, k} se pa seveda ne tiče celokupnosti. Kdo pa na Angleškem pravzaprav izvršuje resnično in plodonosno solidarnost? Tistih par posameznikov, ki sede v načelstvu, gotovo niso bili v stanu izvršiti vsega, kar tam imajo, to so izvršili člani sami in ne morda posamezni člani temveč vsi člani skupno. Kako je mogoče, da v Avstriji vse druge centralne- strokovne zveze vsako leto, kar se tiče števila njihovega članstva naraščajo in se jačijo? Odgovor na to vprašanje je čisto lahak in enostaven; ustvarjajoča sila tega naraščaja ie drobno delo članov, njihovo sistematično in agitatoriono delovanje. Število posameznikov, ki sodelujejo, se je pomnožilo in s pomno-ženjem psameznih sodelavcev se je ob enem pomnožila tudi število članov. Sicer pa povejmo kar naravnost, tam kjer ni nobenega solidarnostnega čuta in kjer se nobena resnična solidarnost ne izvršuje, nastopa mirovanje, nedelavnost, mirovanje in nedelavnost pa dandanes pomeni nazadovanje. Če bi bili organizirani rudarji na Angleškem čakali, da bodo njihovi neorganizirani tovariši prišli sami v or-ganzacijo, tedaj bi njihova organizacija danes gotovo ne štela svojih 600.000 članov in ravno tako ne bi mogli danes z velikim ponosom na-glašati, da mora do zaključka tekočega leta biti vsak angleški rudar član svoje strokovne organizacije. To nikakor ni nobeno prazno govorjenje, kajti organizirani rudarji na Angleškem, ki so tekom štirih dni samo v enem revirju organizirali nekaj tisoč doslej še neorganiziranih, ne bodo odnehali, dokler svoj namen ne bodo izvedli na celi črti. Solidaren biti in solidarnost v resnici praktično izvrševati, pomeni toliko, kakor v organizaciji dejansko sodelovati. Vsak mora sam nastaviti svojo moč in ne čakati ali delati le to, kar se mu ravno ljubi. Gotovo, da ne more biti vsak agitator, kakor bi bilo treba, vse eno pa je njegova dolžnost izvrševati to. kar mu njegove zmožnosti dopuščajo, če tega ne izvršuje tedaj je to dokaz, da mu je solidarnost tuja stvar. Kolikokrat na' primer slišimo od kakega neorganiziranega rudarja, da bo tudi on sodeloval in pomagal kadar bo Unija velika in močna, kdo naj bi mu zameril, da tako govori, ko vendar vemo, da sam ni organiziran in da vsled tega tudi ne more imeti nobenega pojma o tem, kaj govori. Posebno še, ako vemo, da je neorganiziranemu vsak izgovor dobro dOšel, vse eno če je ta izgovor še tako puhel in neumen. < Žalibog, da’ se najde tudi med organiziranimi rudarja dosti takih tovarišev, ki se prepogosto ravno tako naslanjajo na razne prazne izgovore, kakor neorganizirani, posebno takrat, kadar se jih pozove na resno sodelovanje. »Pri-maruha, če bi bili vsi tako, kakor sem jaz,« pravijo, ne sodelujejo pa ne. Ali je tako sodelovanje res tako težavno, ali pa še morda celo ponižujoče? Kadar revirni odbor ob dani priliki izda kak poziv za hišno agitacijo, napade marsikaterega našega so-druga strah tako, da v svoji zmedenosti včasih niti več ne ve, kaj govori. Običajni izgovor ob takih prilikah je, »vsaj tako ne bo nič zaleglo«. Takih, ki proti ukrepom organizacije agitirajo. je seveda tudi nekaj. In to naj bi bila solidarnost? Tako angleški rudarji gotovo niso ravnali in postopali, če so hoteli imeti veliko in močno organizacijo. Tudi pri nas v Avstriji si gotovo vsak rudar želi močne strokovne organizacije. Za' to pa naj se nam nikar ne prihaja z izgovorom, da je med rudarji več strank, ki ovirajo postanek enotne močne strokovne organizacije; pri nas pretežna večina rudarjev sploh ni organizirana, je indiferentna, kar pač dosti jasno dokazuje, da nobenih takih ovir ni in če se morda tu in tam1 na videz pojavljajo vendar pa v celoti ne prihajajo v poštev. Sploh pa ogromna masa popolnoma indiferentnih rudarjev dokazujejo, da s. strankami nimamo ničesar opraviti. Kako naj se torej organizacijo poveča in ojači? Na to staro vprašanje je najboljši stari odgovor, ki se glasi: potom pridobivanja novih članov. In kdo naj nove člane pridobiva? Vsak posamezen član in ne, kakor se prerado pravi, da Unija. Kdo je Unija, to vedo razni modrijani prav dobro, posebno takrat, kadar Unije in solidarnosti vseh organiziranih rudarjevi nujno potrebujejo. (Konec prihodnjič.) Rudniški uradi in pritožbe delavcev. Najbolj osvetljuje obstoječe razmere v zavarovanju avstrijskih rudarjev veliko število pritožb, ki jih rudarji v zavarovalnih zadevah vlagajo na rudniške urade. Te pritožbe, dasi jih merodajni faktorji pri sestavljanju svojih poročil ne vpoštevajo v polni meri in po zaslugi, tvorijo hudo obtožbo celotnega zavarovalnega načina kakor je veljaven za rudarje. Tekom leta 1909 je bilo samo na tri rudniška glavarstva — v Pragi, na' Dunaju in Celovcu — vloženo 91 pritožb in je poleg tega še ministrstvo za javna dela 11 takih pritožb izročilo navedenim glavarstvom v rešitev. Izmed teh 112 pritožb jih je bilo 71, ki so se nanašale na zavarovanje rudarjev v bratovskih skladnicah. Drugih 9 pritožb je bilo vloženih proti bratovsko skladiščnim razsodiščem, ostale so se tikale delovnih razmer. Izmed 9 pritožb proti razsodiščem jih je bilo 8 vloženih proti razsodišču*, ki se nahaja v okrožju rudniškega glavarstva v Pragi v katero spada tudi velika »Osrednja bratovska skladnica v Mostecu.« Proti sami Osrednji bratovski skladnici v Mostecu je bilo tekom 1909 vloženo nič več m nič manj kakor 275 tožb na to razsodišče. Od tod prihaja, da se je od gotove strani z vso silo delalo za tem, da bi se to razsodišče odpravilo, kar je bila namera podjetnikov, da se obravnave teh tožb enostavno prepreči. Na vseh 27 avstrijskih rudniških uradih je bilo skupaj deloma pismeno, deloma ustmeno vloženih 1030 pritožb. Razume se, da tožbe, ki so bile vložene pri razsodiščih v tem številu, niso zapoipadene. Izmed vseh 27 rudniških uradov iih je bilo le 18, ki so 839 pritožb, ki so jih prejeli, tudi po vsebini in namenu razdelili in navedli. Po ti razvrstitvi je izmed navedenih 839 pritožb bilo 353 talkih, ki so se tikale bratov-sko-skladiščnega zavarovanja oziroma bolni-šikh blagajn bratovskih skladniic. Po rudniško uradnih navedbah je bilo v Komotavi vloženo 24, v Mostecu 166 in v Toplicah 172 delavskih pritožb. Okraji (revirji) teh treh rudniških uradov namreč spadajo v delokrog zloglasne Osrednje bratovske skladnice v Mostecu. Rudniška urad v Komotavi vzrokov, vsled katerih so pritožbe bile pri njem vložene, sploh ne navaja. Rudniški urad v Mostecu, ki izkazuje 166 pritožba pravi, dai je med 80 takih pritožb, ka-tere se rudarskega zavarovanja ne dotikajo. Rudniški urad v Toplicah, ki je prejel 172 pritožb, navaja, da se je izmed teh tikalo 23 odpusta iz dela in 34 plačilnih razmer. Druge so bile vložene radi