Poštnina plačana ▼ gotsvini
Sped. in abbon. post. • II Gruppo
Katoliški
Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečna	L	110
Poštno ček. račun: štev. 24-12410	Za inozemstvo: Mesečno	L 190	
J
[
Wk
Leto IV. - Štev. 36
Gorica - 4. septembra 1952 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Po šestdesetih letih
Leta 1892 se je v Ljubljani vršil prvi slovenski katoliški shod. Ta letnica je za nas katoliške Slovence največjega pomena, ker znaci nov katoliški prerod slovenskega naroda, našo katoliško renesanso, kot je nekdo dejal. AJa tem shodu so položili temelje poznejšemu tako mogočnemu katoliškemu, političnemu, verskemu in kulturnemu življenju na Slovenskem. Pol stoletja in več smo Slovenci živeli po smernicah, ki jih je v glavnem začrtal ravno ta prvi katoliški shod.
Preteklo stoletje je stoletje liberalizma. Ta je zajel vse življenje ne samo pri narodih s staro kulturno tradicijo, kot so bili Francozi, Italijani, Španci, Angleži, temveč prav tako tudi pri mladih narodih, ki so se šele v preteklem stoletju v dobi romantike prebudili k narodnemu življenju. Med temi slednjimi smo bili tudi mi Slovenci. Do tedaj tradicionalno verni in katoliški, smo po letu 1860 začeli prihajati vedno bolj pod vpliv evropskega kulturnega liberalizma. Naše mlado slovstvo je pod vodstvom Levstika in Stritarja zašlo na pota liberalizma. Iz slovstva se je potem ta zmota razširila na politično, kulturno in celo na versko in cerkveno življenje. Grozila je nevarnost, da tako zvani katoliški liberalizem zajame in po-vodeni vse pristno slovensko katoliško življenje. Iz skrbi za narodno enotnost in edinost so se vedno bali začeti s kako ločitvijo med liberalno mislečimi in katoliško mislečimi ljudmi. Hoteli so, naj bi bili vsi eno, to je liberalno misleči Slovenci. Škoda, ki jo je pri tem trpela verska zavest in versko življenje, je bila nepopravljiva. Saj so bili tudi katoliško zavedni politiki in kulturniki prisiljeni delati kompromise, ki jih njihova vest nikakor ni mogla odobravati.
Tedaj je med Slovenci vstal mož, kot kamen klen in neupogljiv, bistro misleč in filozofsko široko na-obražen, katoliško in cerkveno zaveden, kot nihče tedaj med Slovenci, vstal je dr. Anton Mahnič ter začel iz Gorice ven z delom za katoliški
preporod slovenskega naroda. Mahnič je spoznal kolike nevarnosti je za slovenski narod tako breznačelno druženje katoličanov z liberalci. Videl je, kako so drugod začeli z ločitvijo duhov. Na Nemškem, Francoskem, Italijanskem so začela vstajati gibanja katoličanov, ki so zahtevali radikalno priznavanje in uveljavljanje katoliških načel tudi v javnosti, tudi v politiki in kulturi in gospodarstvu. Ob vzgledu teh narodov je začel tudi Mahnič z delom za slično preobnovo med Slovenci. Začel je s članki v časopisih dokazovati Slovencem, kako se je med njimi vgnezdil liberalizem, tihoma in skrivaj, da še sami niso vedeli kako. To je napravil predvsem z znamenito razpravo Dvanajst večerov. Potem je začel kazati na pogubnost liberalizma za katoliško misel in za Slovence sploh. Ker mu pri tem ni zadostoval več dnevnik »Slovenec«, je ustanovil lastno revijo »Rimski katoliku. V njem je začel neizprosen boj zoper liberalizem na Slovenskem'. Istočasno pa je pozival Slovence, naj se organizirajo na podlagi katoliških načel.
, Pisanje »Rimskega katolika« ni ostalo glas vpijočega v puščavi. Že leta 1892 se je sešel v prestolici Slovencev v Ljubljani prvi slovenski katoliški shod. Take shode so imeli nemški katoličani že dolgo. Tudi drugod so se katoličani redno shaja* li na sestanke, da so razpravljali o svojih zadevah. V njih vrsto smo se torej l. 1892 postavili tudi mi Slovenci.
Zasluga tega prvega slov. katol. shoda je, da je potrdil to, kar je Mahnič že izpeljal, ločitev duhov na liberalce in katoličane. Potem, da je zahteval enotno politično in kulturno nastopanje slovenskih katoličanov. Tretjič, da je dal mogočnega zagona verski misli in verskim organizacijam. Vsega tega ta shod ni še izpeljal, toda pokazal je smernice, postavil temelje, na katerih so poznejši shodi gradili naprej.
Povsem umevno tedaj, da ne moremo mimo tega jubileja, ne da bi se nanj spomnili. Slovenski emi-
granti v Argentini so sklenili, da bodo letos imeli svoj lastni katol. shod ob spominu na 60. obletnico prvega. Mi smo na Goriškem imeli letos svoj evharistični kongres, ki je tako lepo uspel. Tudi sicer iz drugih razlogov ni misliti, da bi mogli že letos imeti svoj katol. shod. To naj bo stvar prihodnosti, ki pa ne sme iti predaleč. Vendar nekaj moramo storiti že letos in takoj:
Na 1. katol. shodu pred 60 leti so uvideli, da katoliška misel v hibridni zvezi z liberalizmom samo vsiha, da imajo katoličani od tega samo škodo in z njimi vred, da trpi škodo vsled te nenaravne zveze celotno narodno telo. Zato so odrezali in sprejeli Mahničevo geslo ločitve duhov. Poznejši zgodovinski razvoj jim je dal popolnoma prav. Le zato, ker so se ločili od liberalcev, so mogli slov. katoličani ustvariti ono mogočno vsenarodno katoliško gibanje, katerega sad je bila politična stranka SLS, katol. prosvetne in gospodarske organizacije ter končno Marijine družbe, ki so prav tako v tem času vzcvetele. Tudi narodna misel je imela od tega največjo korist.
Ali nismo danes zamejski Slovenci v še bolj kočljivem položaju? Danes ne gre za sodelovanje z liberalizmom, temveč za sodelovanje s komunizmom, ki se nam predstavlja pod podobo demokratske fronte Slovencev. Ti iščejo sodelovanja in zveze s katoličani sedaj v tej potem v drugi obliki. Največkrat prinašajo ra dan narodnoobrambne razloge. To se je zgodilo najbolj vidno na Tržaškem ob priliki zadnjih volitev. Nekatere v katol. vrstah mikajo ti razlogi v upanju, da bo od take zveze imela kako korist narodna obramba, morda cela katol. misel. Ne bodimo naivni! Pred 60 leti je Mahnič zaklical: Stran od liberalizma, čeprav je bil manj nevaren od komunizma. Tako moramo mi sedaj stati trdno kot kraška skala pri Devinu pri odločitvi: Stran od komunizma! Z njim je treba pretrgati vse mostove in vse vezi, če hočemo, da bo vzrasla med nami zmagovita katoliška ideja. Mi hočemo pristno vino katoliške načelnosti in ne limonade kakega medlega sodelovanja!	Augustinus
Preokret v mednarodni politiki ?
Bodoči politični zgodovinar bo moral letošnji 25. avgust zapisati med zares zgodovinske dni medna* rodne politike po drugi svetovni vojni. Ta dan je namreč vstopila volilna borba za bodočega predsednika ZDA v svoje drugo razdobje.
V	tej fazi bosta oba predsedniška kandidata Stevenson in Eisenhower odprla in nategovala vse svoje registre, ki bodo odmevali v Ameriki in pri nas v Evropi v najrazličnejših tonih govorniške muze. Pri tem jim bodo pomagali najboljši zamislje-niki. Vsi bomo stali dober mesec pod valovanjem plime in oseke, groma in bliska, srda in jeze, duhovitosti in volilne surovosti, resnobe in morda tu pa tam tudi oživljajočega humorja, da se naši živci ne bodo preveč vznemirjali in utrudili. Odločilna volilna agitacija, ki ima namen, da pridobi več kot tretjino danes strankarsko še ne opredeljenih ameriških volilcev za eno ali drugo stranko; da utrdi strankine pristaše v strankarski disciplini ter v ideološkem navdušenju za platformo, to je program in ideale ene ali druge stranke, demokratske ali republikanske; in da . tako postane vsak strankin član spreten volilni agitator, ki vodi strankino agitacijo od volilca do volilca, se je začela na
kongresu »American Legion«, to je prvi dan govoril Ike, predsedniški zveze bojevnikov obeh svetovnih kandidat republikancev, dan za vojn v New ^ orku dne 25. avgusta, njim pa je govoril demokratski kan-Na kongresu te važne organizacije je didat Stevenson.
Eisenhowerjev govor
Eisenhover ni ravno prvovrsten govornik, ne moremo pa ga šteti med slabe govornike. V govorništvu ga močno prekaša njegov politični konkurent Stevenson. Pri presoji njihovih govorov moramo, če hočemo pravilno soditi enega in drugega kandidata, upoštevati okolnost, da sodeluje pri sestavljanju Ikovih govorov tudi kdo izmed njegovih bližnjih sodelavcev, dočim sodijo, da to pri Stevensonu ni potrebno in da bi ta mož vmešavanja drugih v svoje posle tudi ne trpel, ker ga vsi smatrajo za enega najboljših in globokih ameriških političnih govornikov.
V	svojem prvem zares velikem in pomembnem govoru je Ike izvajal v glavnem naslednje misli: v uvodu svojega govora je predvsem poudaril, da je nevarnost, ki danes leži nad Združenimi državami, največja, pred katerimi se je Severna A-merika kdajkoli znašla. Nato je ta-
koj prešel v jedro stvari in lepo izvajal svoje nadaljne misli: »Sovjeti ne bodo ponovili usodne napake naših sovražnikov, ki smo jih premagali v drugi svetovni vojni. Če bodo in ko bodo odločili, da je za njih koristno, da pričnejo svetovno vojno, bodo popolnoma gotovi, da imajo celoten vojaški, industrijski in človeški potencial, ki ga smatrajo za potrebnega, da jim zajamči zmago. Po mojem zamišljenem mnenju Sovjeti še niso dosegli tega stanja in to pomeni, da imamo mi še čas. Toda to istočasno pomeni, da moramo takoj najti za sovjetske grožnje pravilen odgovor. Dokler pa leži grozeča nevarnost nad našimi glavami, občutek strahu škoduje našim industrijskim naporom, našim financam, celotni naši ekonomiji in vsaki naši prizadevnosti. Strah, ki ga vzbuja nevarnost, je klima, ki podpira militarizem in preoblikovanje naroda v vojni arse-
nal. V ozračju strahu se razvija gospodarski in nravstveni bankrot. Kdor živi v strahu, išče sigurnost v lahkomišljenem trošenju, ki pospešuje obubožanje in nravstveno kvarjenje človeka. Živeti nepreneh-no v strahu, je prav tako drago v pogledu materiala, življenj in duha kot izgubljena vojna. V dobi kroničnega strahu slišimo hropenje umirajočega naroda.
Odslej mi Amerikanci ne moremo trpeti, da bi se priprava in izvrševanje naših načrtov nabajali pod ozračjem strahu in histerizma. Dan za dnem moramo tako postopati, da more naš narod razumeti in vse prenesti z vero v bodočnost, in ne moremo popustiti v svojih naporih, dokler ne izgine iz svobodnega sveta tudi zadnja verjetnost komunističnega napada. Pohod miru predstavlja, da se morajo ustvariti take razmere, ki preprečuje strah in vzpostavi zaupanje v bodočnost. Če hoče Amerika to doseči, se morajo izpolniti trije temeljni pogoji.
Najprej je potrebno, tako je Ei-senhower nadaljeval svoj govor, da je Amerika vojaško in v proizvodnji močna. Obrambne sile morajo biti tako silne in udarne, da bo njihova pripravljenost za izvrševanje potrebnih represalij in strahovita sila njihovih udarcev vznemirila spanje Kremlja s fantastiko kazni, ki bi se zvalila na Rusijo, če bi napadla mir. Istočasno pa se moramo ohraniti močni tudi gospodarsko.
Drugi temeljni pogoj zdrave politike je okrepitev sodelovanja in zveze z vsemi narodi svobodnega sveta, ki so pripravljeni biti z nami ter z nami delati in graditi sigurnost za vse. Nikdar ne smemo pozabiti, da je število mož in žena svobodnega sveta mnogo večje kot pa število komunistov. Zakaj ne bi bili edini napram skupni nevarnosti ? Zedinjeni pa smo nepremagljivi in brez strahu.
Kot tretji pogoj pa je Ike navedel tole: »Naša vlada mora enkrat za vselej povedati Kremlju, hladno in krepko, da mi ne bomo priznali niti v najmanjši meri, da so ruske pridobitve v Vzhodni Evropi in v Aziji trajne. Napočil bo dan, ko bodo ljudstva zdaj zasužnjenih dežel lahko določila svojo bodočnost v polni svobodi in v svetlobi dneva. Poleg tega moramo Sovjetom tudi povedati z isto hladno odločnostjo, da ne bomo zadovoljni, dokler u-mazani naliv komunizma ne steče nazaj v svoje meje. In tudi to jim moramo povedati, da ne bomo nikdar prenehali podpirati ljudi zasužnjenih dežel, ki iščejo pri nas zatočišče, ki ohranjajo med svojimi ljudstvi plamen svobode in se posvečajo svobodi svojih narodov. Vest Amerike ne bo imela miru, dokler bodo celotni narodi pod sovjetsko nadvlado in dokler se ne povrnejo v družbo svobodnih ljudi.«
Atlantski zavezniki Amerike niso sprejeli Eisenliowerjevega govora z navdušenjem, pač pa so ga precej hladno kritizirali; posebno so to 6toriIi angleški listi razne barve. Trumanovo politiko politični strokovnjaki označujejo za politiko »contanmenta«, to pomeni zajezo-vanja sovjetske napadalnosti. Ta politika Trumana pa ni vezala in mu ni hromila hrbtenice, njegove hrabrosti in političnega junaštva, ko je izvršil prvo veliko vojaško zajezitev komunistične napadalnosti na Koreji. To Trumanovo junaško dejanje je rešilo svet pred morebitnim drugim večjim spopadom in morda celo svetovnim. Zaslugo Trumanove politike je javno ugotovil tudi Ike v svojih volilnih govorih. Truman je pravzaprav tudi že dovršil zmagovito vojno na Koreji in le trma jo še nadaljuje. Komunizem je bil
že lani vojaško premagan. Trumanovo politiko je nek politični pisatelj označil za »oboroženo potrpežljivost«. Glavna odlika politike je pravilno mišljena in pravilno vodena potrpežljivost. Trumanovo in Achesonovo politiko pa označuje ravno nujna hrabra in izredna politična potrpežljivost, ki jo zahteva od zrele politike današnja politična stvarnost, če nočemo kar čez noč zdrkniti radi svoje slabe živčnosti v temen prepad krvave vojne. Sovjetska »Pravda« pa Ika smeši in ga spominja na nesrečnega ameriškega vojnega ministra Forrestala, ki je pred par leti zagrešil samomor, ker se mu je um zamračil. Tako pisanje je neumno in neokusno; kdor pa zna brati med vrsticami, čuti, da je Ike živo zadel v kremeljsko trdnjavo. Tudi Stalin ne bo ostal ob tem govoru ravnodušen, ker sta se svoj čas z Ikom dobro razumela.
Stevensonov govor
Dan za Ikom je govoril demokratski kandidat Stevenson pred istimi poslušalci. Njegov govor je bil docela po duhu in vsebini drugačen in politično boljše zgTajen.
Po Stevensonovem prepričanju mora »patriotizem« pomeniti ljubezen in ne strah«. Za Amerikance ne more pomeniti sovraštva do Rusije, marveč ljubezen za zvezdnato republiko iu ljubezen za najvišje i-deale svobodnega človeka in človeškega duha. ZDA in z njimi njihovi zavezniki nimajo namena, da bi gospodovali in prevladovali druge narode. In če na žalost narodi onstran »železne zavese« ne poznajo resničnih namenov Združenih držav, pada vsa krivda na voditelje, ki jih vladajo. Protiviti se moramo vsakemu histerizmu, vsakemu poizkusu nevarnega pretiravanja, varovati se moramo tudi antikomunističnega pretiravanja; in to zaradi tega, ker se pod geslom antikomunizma skrivajo nepriznane strasti in interesi, ki se protivijo zakonom in resnični svobodi.« Stevenson je med drugim omenil, da občuduje Eisenhowerja kot vojaka, da ima veliko spoštovanje pred njegovimi vojaškimi deli, toda občudovanje in spoštovanje ga ne bosta ovirala, da se ne bi poslu-žil vsakega dovoljenega sredstva, da ga pri prihodnjih volitvah porazi. Nato je Stevenson poudaril, da vse, kar se je storilo do sedaj, da bi se dežela rešila pred grozečo nevarnostjo, ne zadostuje. Mir je dobrina, ki je ni mogoče uresničili za majhno ceno. Velika zmota bi bila, če bi mislili, da je mogoče mir zajamčiti z duhovitimi diplomatskimi ali propagandističnimi akcijami. Vsa ameriška mesta danes niso zaščitena pred zračnimi napadi in kar danes potrosimo za »hladno vojno«, je majhna stvar napram žrtvam, ki bi jih zahtevala resnična svetovna vojna. Poleg predsedniških kandidatov sta med tem govorila tudi že Foster Dulles, o katerem pravijo, da bo Eisenhowerjev zunanji minister, če zmaga; govoril pa je ta ponedeljek tudi Truman. Njuna govora bomo pa obravnavali v prihodnjem političnem pregledu.
Ko motrimo današnjo politično stvarnost, nas prešinja vedno in zopet le ena človečanska želja, da bi se Kremelj streznil in spoznal ob dvanajsti uri, da žene sebe in ves svet v propast.
PRISPEVAJTE za t L* Kemperlov skladi
Štirinajsta nedelja po binkoštih
Iz svetega evangelija po Mateju (6, 24-34)
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Nihče ne more služiti dvema gospodoma, ali bo namreč enega sovražil in drugega ljubil, ah se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu. Zato vam pravim: Ne bodite v skrbeh za svoje življenje, kaj boste jedli, tudi ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Poglejte ptice pod nebom: ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, in vaš nebeški Oče jih živi. Ali niste vi veliko več vredni ko one? Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo dodati svoji postavi en komolec? In za obleko kaj ste v skrbeh? Poglejte lilije na polju, kako rastejo; ne trudijo se in ne predejo, a povem vam, da še Salomon v vsem svojem sijaju se ni oblačil kakor katera izmed njih. Če pa travo na polju, ki danes stoji in se jutri v peč vrže, Bog tako oblači, ne bo li mnogo bolj vas, maloverni? Ne skrbite torej in ne povprašujte: Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali s čim se bomo oblekli? Zakaj po vsem tem povprašujejo pogani. Saj ve vaš nebeški Oče, da vsega tega potrebujete. Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse to se vam bo navrglo. Ne skrbite torej za jutri; kajti jutršnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava«..
*
VERA V OČETOVSKO SKRB BOŽJO.
Jezus ne prepoveduje pečati se s stvarmi, ki so nam potrebne za življenje, niti ne prepoveduje misliti na bodočnost in pametno pripraviti kaj za starost. Noče nikakor ne, da bi se mi predali neki sladki brezbrižnosti, ki je skoro fatalizem, in bi ponavljali: Zakaj naj bi delal in se trudil? Gospod bo mislil na to, česar potrebujem. Sam pa morem biti čisto miren s prekrižanimi rokami.
Kako bomo imeli kruha za hrano, če ne bomo sejali? In obleke, če ne bomo tkali platna? Ali zdravja, če nočemo hraniti telesa ali odklanjamo, kar nam zdravje ohranja in ga povrača ?
Kristus zavrača ono pretirano, nespametno skrb, ki jo radi pomanjkanje vere in zaupanja v očetovsko božjo skrb, ki je znamenje pretirane in grešne navezanosti na dobrine tega sveta, kakor bi bile samo te, po katerih moramo težiti. In zagotavlja, da nam bo Oče, ki je v nebesih, dal še več kot je življenje, dal bo tudi hrano in obleko.
Mnogi mislijo samo in vedno na snovne stvari. Zaskrbljeni za zem-sko bodočnost, za bodočnost družine, otrok, zaradi bolezni, ki bi mogle priti, starosti, ki prinaša nedelavnost in betežnost, mislijo samo na denar, da bi ga zbrali čim več mogoče in bi tako, po njih mnenju, mirno gledali v bodočnost in pričakovali tega, kar jim prinese. Zato pa onečaščajo praznike z delom; pri skupičku goljufajo na vse načine, samo da si prisvoje groš več!
In za svoje duše? Prav ničesar ne mislijo, ne poskrbe! Mislijo, da je še prezgodaj misliti na to, saj ko bodo stari, bodo časa dovolj imeli misliti na dušo! Iti k sveti maši, poslušati božjo besedo, pristopiti k zakramentom - oh, da, to so stvari samo za one, to je za tiste, ki pač nimajo na kaj drugega misliti kot na to. Oni sami pa sedaj pri najboljši volji nimajo časa!
Pred skrbjo za zemske stvari, za hrano in obleko, dovoljena razve-drila, bogastvo, častna mesta, dobro ime pred ljudmi moramo skrbeti in iskati božjega kraljestva in njegove pravice!
Božje kraljestvo: najprej nebesa, ali bolje to, kar nam služi, da nebesa dosežemo. Za nebesa smo ustvarjeni in samo tam najdemo največje zadoščenje in mir. Pred nebesi
morajo zginiti vse druge skrbi! Samo tam vlada Bog in daje svojim zvestim slavo in veselje svojega kraljestva! »O kako se mi studi zemlja, če mislim na nebesa!«, je dejal sv. Stanislav Kostka. In sv. Avguštin priganja: »Težimo, in brez lenobe in brez prestanka težimo, da bomo kdaj vredni dospeti tja!« ,	.
Božje kraljestvo: milost božja, ki božje kraljestvo v nas in naši duši ustvarja in samo po milosti dospemo do nebes. 0 da bi spoznali ta dar božji! Pa da bi ga tudi cenili nad
Kat. Cerkev v Združenih državah Amerike zavzema po številu svojih vernikov in po vplivu na javno življenje nedvomno prvo mesto med ostalimi verskimi družbami te stopetdeset milijonske države. Isto velja tudi glede števila novih spreobrnjencev, ki znaša vsako leto čez sto tisoč oseb. Samo v zadnjih desetih letih je pristopilo 1,040.839 drugovercev oz. brezvercev v kat. Cerkev.
Naraščanje katoličanov v tej državi je naravnost čudovito, vendar se čuti to naraščanje predvsem v velikih mestih, medtem ko je v manjših mestih in na deželi manj izrazito. V Združenih državah je oko. li 78.000 manjših mest in vasi, od katerih ima le kakih 5.000 stalnega kat. duhovnika. Za kraje brez duhovnika skrbijo posebne kongregacije duhovnikov, ki s potujočimi kapelami obiskujejo vedno te kraje ter jih duhovno oskrbujejo.
Koncem lanskega leta (1951) je bilo v Združenih državah 29,240.000 katoličanov; k tem je treba še prišteti 166.000 katoličanov na Alaski in na Havajskih otokih. Skupni prirastek katoličanov je znašal lansko leto 772.642 oseb.
Nadškofije oziroma škofije, ki so štele največ katoličanov so bile takole razvrščene:	Chicago 1,743.936; Boston 1,360.732;
Brooklyn 1,340.787; New York 1,302.306; Philadelphia 1,114.122 in Newark 1,077.935 katoličanov.
Katoliška hierarhija šteje 3 kardinale, 27 nadškofov in 158 škofov, ki vodijo 24 nadškofij in 106 škofij. Vseh kat. duhovnikov je bilo koncem lanskega leta 44.459, tako da je prišel en duhovnik na povprečno 658 katoličanov.
Vseh redovnikov je bilo 7.975; vseh redovnic pa naravnost 156.606, od katerih je bilo čez 95.000 v raznih šolah zaposlenih.
V	škofijskih semeniščih se vzgaja 14.121 semeniščnikov, v samostanskih šolah pa 16.867 dijakov ozir. novicev, tako da znaša skupno število vsega duhovniškega naraščaja 30.988 vseb.
Na 233 kat. univerzah in podobnih zavodih je študiralo 204.937 visokošolcev.
Na 2.441 višjih kat. šolah — škofijskih, župnijskih in kat. privatnih — je bilo vpisanih 588.490 dijakov, medtem ko je
Ob moč so
mehikanski komunisti, kar je Marija v Fatimi tudi napovedala, da bo namreč Mehika kmalu rešena. Ti komunisti so gnjavili in mučili in pobijali katoličane, ki jih je bilo 95% v državi. Posebno hudo je bilo preganjanje v 1. in 2. desetletju tega stoletja. Berite knjigo, ki jo je izdala Goriška Mohorjeva družba o tamkajšnjem mučeniku, jezuitu p. Pro-ju! — Letos so bile pa v Mehiki volitve. Kaj menite, koliko glasov so dobili komunisti. Reci in piši: dva odstotka in 40 stotink! Dočim je vladna stranka dobila 75%.
Kaj menite, da je bilo v državah, ki so pod komunistično diktaturo, kaj drugače, če bi bile volitve količkaj svobodne? Vendar vemo, da svaka sila do vremena, kot pravijo Hrvatje! Svetoval je nekdo sopotnikom, naj čimprej zapustijo ladijo, ki je poginu zapisana. Saj bi nekateri radi, a ne vedo, kako. Naj se zavedajo, da »žrtve morajo biti«, naj jih naredijo zase,
vse zemske stvari! In ne barantajmo za ta dar z neumnim veseljem greha! Skrbno in za vsako ceno ga branimo proti vsakemu, ki bi se drznil oropati ga! Z molitvijo in zakramenti ga skušajmo ohraniti in povečati!
Božje kraljestvo in njegova pravica :
to je svetost našega življenja, naše življenje, ki naj poteka v milosti božji. Samo milost nas dela pred Bogom pravične in sprejemljive!
*
Živimo v zaupnem odnosu v božjo skrb do nas! »Ko sem vas poslal brez mošnje in torbe in čevljev, ali ste kaj pogrešali?« (Lk 22,35). Proč s pretirano skrbjo in grešnimi računi. Zemske dobrine ne smejo zamegliti našega pogleda v nebo in nebeških dobrin. Iščimo z vso skrbjo in neprestano samo te, pa nam Bog ne bo odrekel tudi zemskih, kolikor jih bomo potrebovali!
obiskovalo 8.358 kat. osnovnih šol 2,692.706 učencev.
Vseh učnih moči je bilo koncem lanskega leta 113.106. Od teh je bilo 15.626 laikov, 7.829 duhovnikov, 3.612 redovnih bratov, 402 šolska brata in 85.637 redovnic.
Izvenšolskega verskega pouka se je udeleževalo čez poldrugi milijon učencev 9 državnih šol, tako da je bilo deležno verskega pouka, skupaj z učenci kat. šol, čez pet milijonov ameriške mladine.
To je v suhih številkah izraženo delo ameriških katoličanov na šolskem polju.
Pa tudi na socialnem in dobrodelnem polju je delo ameriških katoličanov občudovanja vredno. Tako imajo katoličani 772 splošnih bolnišnic s 117.033 posteljami, poleg tega pa še 117 posebnih bolnišnic, ki nudijo lahko oskrbo 10.141 bolnikom. Lansko leto je iskalo zdravja v katoliških bolnišnicah čez pet milijonov oseb. Ker je katoličanov samo 29 milijonov, je jasno, da se poslužujejo kat. bolnišnic tudi nekato. liški Američani.
V	Združenih državah je delovalo lani 366 kat. šol za bolničarke; te šole je obiskovalo lani 31.755 oseb.
Vseh kat. hiralnic je 271; v teh je uživalo kat. gostoljubje 24.055 oseb.
H koncu naj omenimo še to, da so bili lansko leto krščeni 1,018.303 otroci in sicer 44.759 otrok več kot 1950. leta- Število kat. porok pa je lani nazadovalo za 8.471, kljub temu je bilo sklenjenih lansko leto 319.846 kat. zakonov.
Lansko leto je umrlo 276.197 katoličanov,
med njimi osem škofov in 729 duhovnikov.
¥
Vsi ti podatki, ki smo jih posneli po tozadevnem članku v »Osservatore Romano« z dne 9. avg. t. 1., pričajo o izredni življenjski sili ameriških katoličanov.
Kako otročja se nom mora zdeti propaganda tiste peščice slovenskih komunistov, ki smatra sv. vero za preživelo praznoverje, če pomislimo, da je prestopilo v kat. Cerkev v Združ. državah v zadnjih desetih letih — prostovoljno in brez vsakega pritiska — približno toliko ljudi, kot jih šteje Slovenija brez Primorske in Istre. In to ljudje niso bili gotovo nič manj inteligentni, kot so rdeči voditelji in propagandisti komunizma.
da se junaško in brez strahu iztrgajo iz komunističnih krempljev vsaj tu na našem ozemlju, ker je možnost. Kdor noče, se ne bo smel pozneje pritoževati. — V Mehiki je sedaj komunizem prepovedan. Pri volitvah so se komunisti skrili v stranko Delavskega udruženja. Pa še tam so pogoreli, kot omenjeno. Cerkvi, ki so jo oni morili, se pa ni treba sedaj v Mehiki skrivati. Kako hitro pride sprememba!
Rusija se bo spreobrnila
je Marija napovedala 13. 7. 1917 v Fatimi Luciji. Lucija je pred krattkim izjavila, da tedaj ni vedela, kaj beseda Rusija zna-či. Tretjo skrivnost, ki jo je Marija zaupala Luciji, bo zvedela javnost leta 1960. Ve pa zanjo cerkvena oblast.
S 184. proti 49.
glasovi je brazilska poslanska zbornica zavrnila predlog za razporoko.
Izraelska vlada
je dosedaj vrnila katoliški Cerkvi v sveti deželi naslednja poslopja: Italijansko bolnico v Jeruzalemu, salezijanska poslopja v Nusrari v Judeji; samostan in hospic na Karmelu, samostan na gori Tabor, in avstrijski hospic v Nazaretu. — Kakor se vidi so Judje kmalu začeli vračati. Vidi se, da so bolj pošteni od komunističnih vlad. Kdaj bodo pa ti tirani vračali? Če prej ne, po smrti. Z Aškerčevim pokojnim Vidom bodo klicali:	»Joj, kam bi del?«
Martin mu je odgovoril: »Kjer si vzel.« Samo malo pozno bo. Kaj mislite? Zanje namreč.
Kat. Cerkev na Madžarskem pod tesnim nadzorstvom partije
V	mesecu juniju je dobila vsa madžarska duhovščina uradno in po pošti vprašalne pole, na katere so morali posamezni župniki in kaplani zapisati podatke, ki jih ni doslej zahtevala še nobena državna oblast. To novo zanimanje komunistične vlade za katoliško Cerkev na Madžarskem kaže, da se madžarska Cerkev bliža novemu in še hujšemu nadzorstvu partije nad cerkvenimi zadevami. Med številnimi vprašanji, na katere je bil dolžan odgovoriti vsak župni upravitelj, so bila tudi taka: Koliko vernikov je v vašem kraju? Koliko in katere sekte delujejo v vašem kraju? Koliko pristašev imajo? Koliko ljudi zaposluje vaša cerkev? Kakšno delo opravljajo? Kakšen je finančni položaj župnije? Kdaj praznuje fara svojega patrona? Ali ste vi včlanjeni v Gibanje za mir? — Verjetno bodo madžarski komunisti iz odgovorov na ta vprašanja pripravili nov načrt za or-
Clara Sheridan, sestrična sedanjega angleškega ministrskega predsednika Churchilla, je bila doma v bogati irski protestantski družini. Živela je v visokih krogih. Leta 1947 je romala v Assisi — mesto sv. Frančiška — in postala katoličanka. O svojem spreobrnjenju pripoveduje takole:
»Svojo mladost sem preživela v južni Irski. Naša družina je bila protestantska. Po petstoletnih bojih za samostojnost se je Irska končno otresla angleške oblasti. Preden je bila proglašena svobodna Irska, so še požgali našo hišo na deželi.
— JE KRIVO VERKA...!
Ko mi je bilo trinajst let, so me poslali v Pariz v zavod Marijinega Vnebovzetja, da bi se dobro naučila francoščine. Moja mati je bila posvetna dama in se ji je zdelo zelo važno, da bi izgovarjala čisto francoščino. Dobro sem poznala cesarja Napoleona III. in cesarico Evgenijo. Kot deklica sem se udeleževala plesnih večerov na cesarskem dvoru.
Zopet v pomirjenje vesti je mati prosila predstojnico zavoda, naj me ne učijo katoliške vere. Predstojnica je privolila. Vendar, kadar je prišel v razred katehet, so mi dovolili, da sem ostala na svojem mestu. Nekoč se je katehet zmotil in me je nekaj vprašal. Ves razred se je oglasil in mu pojasnil: »Je krivoverka!« Lahko si mislite, kako mi je bilo neprijetno in kako sem trpela.
V	zavodu nisem bila srečna. Doma sem živela čisto svobodno in zato nisem prenesla discipline. Vendar sem ljubila sestre. Posebno so me prevzeli lepa kapela, obredi, sveče, kadilo, petje. Verske svečanosti so silno vplivale name.
Šestnajstletna sem sklenila, da postanem katoličanka. V počitnicah je protestantski pastor omenil moji materi, da bi bil čas za sveto birmo. Odločno sem odklonila zakrament in povedala, da hočem postati katoličanka. Dobro se še spominjam, kako je postal žalosten. Mati pa je rekla apatično: »Ah... bolje katoličanka kot nič!«
— MARIJIN OLTARČEK —
Potem sem se poročila z nekim protestantom. Ko je videl, da imam v sobi Marijin oltarček s cvetjem in svečami, je postal nemiren. Povedal mi je, če bo kak njegov sin postal katoličan, da ga bo razdedinil. Toda sprva ni bilo otrok in sva bila zelo žalostna. Mož mi je svetoval, naj se obrnem do znamenitih zdravnikov, a jaz sem imela druge načrte.
Počitnice sem preživela v Rimu. Bile so zame prava božja pot. Hodila sem od cerkve do cerkve, molila pred Marijinimi ol-tariji in prižigala sveče. Bila sem pri sveti maši v cerkvi svetega Petra, zraven mene pa je klečala uboga žena, oblečena v cunje, ki je nosila otroka v naročju.
Potem je prišla vojna. Leta 1915 se je rodil sin, a istočasno je mož padel na bojnem polju. 21 let mi je bil sin kakor bog. Ljubila sem ga bolj kot vse drugo, bolj kot nebo in zemljo. Toda dve leti preden
ganiziran napad na podeželsko organizacijo madžarske Cerkve.
Na Formozi
se pogani zelo spreobračajo h katoliški veri. Tako poroča misijonar p. Jaeger. Beguncev s Kitajske je tam tri milijone. Vojakov, ki so prišli s Kitajske pa 600.000. Trpljenje jih napravlja dostopne resnici.
Niso proti veri
trdijo komunisti. Na Češkem pa so spravili pod svoj upliv nekaj duhovnikov. Ti v svojem glasilu poživljajo sobrate, naj ne uporabljajo preveč sv. pisma v pridigah. Torej: božje besede ne — pač pa Stalinovo! Ta javni upor proti oznanjevanju Kristusovega oznanila in naročila: Pojdite in učite vse narode! — Neki tamkajšnji komunistični list je pisal, da daje Jezusovo trpljenje in vstajenje preveč poguma ljudem, ko se upirajo komunizmu.
Diktatura
hodi rada ista pota. Na Moravskem se je polastila komunističnih oblastnikov bolezen, da so začeli spreminjati vsa verska imena ulic in trgov. Svoj čas je fašizem spreminjal slovenska in hrvatska imena, kar mu seveda ni bilo v čast.
Pri letališču
so sezidali kapelo v New Yorku, da morejo prisostvovati potniki sv. maši, takoj ko izstopijo iz letala. To so izposlovali katoliški uradniki, da morejo potem hitro v službo. Torej služba Bogu in služba državi.
je izbruhnila druga svetovna vojna, je umrl v Severni Afriki.
GROB SV. FRANČIŠKA
Ko gledam sedaj nazaj, vidim, da je name odločilno vplival grob sv. Frančiška. Pred vojno sem samo dve uri prebila v Assisiju. Bila sem s prijatelji na potovanju po Italiji. Z avtomobilom smo se ustavili v Assisiju. Spominjam se, da sem se ločila od družbe in šla h grobu sv. Frančiška. Kaj se je tam zgodilo, ne vem. Ganotje me je čisto prevzelo. Spominjam se le toliko, da je prišel samostanski brat in me peljal na klop. Govoril je tako prijazno, da se mi je zdel poosebljeni sv. Frančišek. Takrat sem spoznala, da se moram še vrniti h grobu sv. Frančiška.
Izbruhnila je druga svetovna vojna in vsi moji upi sb splavali po vodi. Vojna leta sem preživela na posestvu ob obali v južni Angliji. Prišli so trenutki, ko se mi je zdelo, da moje življenje nima nobenega pomena več. Obljubila sem, če bom preživela vojno, da bo moja prva pot v Assisi. Ko je šla vojna vihra po Italiji, nisem bila v skrbeh za nobeno drugo mesto, samo za Assisi sem molila.
Po končani vojni nisem mogla izpolniti svoje obljube. Preden sem odšla na pot, sem v svoji kapeli dolgo molila k sv. Frančišku, da bi se vse dobro izteklo. Zaradi slabih prometnih zvez je bila pot zelo naporna. Ko sem prišla v Assisi, sem šla najprej na grob sv. Frančiška.
Naslednje jutro, 8. avgusta sem začela razmišljati, kako naj izvedem svoj namen. Nikogar nisem poznala, toda Bog sam je vodil moje korake. Naletela sem na nekega Švicarja, ki je dobro govoril francosko. Ko je zvedel, čemu sem prišla v Assisi, je takoj našel nekega patra, ki je znal francosko, da bi me poučil. Ta je kmalu spoznal, da sem bila vzgojena v zavodu in da že precej dobro poznam verske resnice. Poiskala sem si bivališče v nekem ženskem samostanu. Bala sem se, da se bo moja priprava za vstop v Cerkev dolgo zavlekla.
- RAJ V SRCU -
k noči pred praznikom sv. Klare sem bila pri polnočni sveti maši. Nikoli ne bom pozabila tiste čudovite noči. Naslednje jutro me je sprejel generalni vikar in me pripravil za obrede sv. krsta in sv. birme. Ob petih popoldne me je sprejel škof in je določil, da mi bo oba zakramenta podelil še isti večer. Ne vem, kako se je to zgodilo, še danes mi je skrivnost. Prav na god sv. Klare sem dosegla te milosti. In vendar nihče v Assisiju ni poznal mojega imena, Klicali sol m<“ »angleška gospa« (la signora inglese).
Sveti krst in sveto birmo sem prejela v zgodovinski katedrali sv. Rufina, v kateri sta bila krščena Frančišek in Klara. Nekaj dni kasneje sem prejela sveto obhajilo na grobu sv. Frančiška. Obdajale so me sestre iz samostana, v katerem sem prebivala, še nekaj časa sem ostala v Assisiju in preživljala dneve nadzemskega veselja. Kako velika sprememba sc je zgodila v moji duši.
Stanje katoliške cerkve v Združ. drž. Amerike
Iz življenja Cerkve
Kako jo Ctacioia sestrična postala katoličanka
SKSZ za Tržaško proti delitvi STO-ja
Odbor SKSZ v Trstu je na svoji zadnji seji dne 2. septembra 1952 razpravljal o položaju, ki je nastal na Svobodnem ozemlju spričo najnovejšega diplomatičnega pritiska zapadnih velesil na Jugoslavijo in Italijo, naj skupaj najdeta sporazumno rešitev tržaškega vprašanja. Posebno se je bavil z morebitnim načrtom, da bi se Svobodno ozemlje razdelilo med sosedni državi, ter sklenil, da najodločnejše protestira zoper namero katerekoli delitve našega ozemlja.
SKSZ vztraja slej ko prej na zahtevi slovenskih tržaških množic, ki hočejo, da se brezpogojno ostvari Svobodno ozemlje v smislu mirovne pogodbe, ki edino zamore zaščititi Slovence pred raznarodovanjem ter jim zagotoviti življenje enakopravnega naroda na domači grudi.
Kar je SKSZ sa časa volitev ljudstvu obljubila, tega se hoče do kraja zvesto držati.
SKSZ v Trstu
Praznik katoliških Slovencev y Padovi-Benetkah
Zadnji avgust leta 1952 gre v našo zgodovino kot velik dan in izredni praznik naše svete vere, naše lepe pesmi in skupnega veselja! Skupno romanje preko 2000 tržaških in go-riških romarjev je v vsakem oziru zelo lepo uspelo. Vodstvo romanja je razdelilo 1887 voznih listkov; o-krog 30 drugih romarjev se je peljalo z rednim vlakom, nad 60 udeležencev iz Jamelj pri Tržiču se je pripeljalo z lastnim avtobusom; vsem nam so se v Padovi in Benetkah pridružili vsi tam živeči Slovenci, tako da nas je bilo skupno nad 2000.
Višek našega lepega romarskega dneva je bila skupna služba božja pri Sv. Antonu v Padovi. Sv. mašo je po namenu vseh prisotnih daroval in vmes v našem jeziku pridigal prevzvišeni tržaški škof. Pri tej sv. daritvi se je pokazala vsa nezadržna in vedno bolj mogočna sila našega skupnega petja. Za številne druge romarje in domače duhovnike pri baziliki je bil to dogodek, ki ga ni-
PIERRE L’ERMITE:
Nespametni svet
Roman iz druge svetovne vojne
Dal sem si prinesti zajtrk na teraso, na katero sije jutranje sonce. Ko sem končal, sem si prižgal cigareto. Preden sem šel v pisarno med ženske spletke, sem še nekoli-ko užival mir polja in njiv.
Tedaj sem zagledal kuščarja, ki je tudi prišel na sonce počivat. Priplazil se je na vogel kamnitega, zidu, na kraj, ki je bil zares sončno žarišče.
Ležal je nepremično; majhne črne oči je imel zaprte.
Zdelo se je, da blaženo spi. Tedaj je prifrčal mimo lahek, lep kačji pastir nebesno sinje barve. Nalahno se je dotaknil kuščarja, ki je v hipu šavsnil in ga ujel.
Videl sem, kako je izginil. Slišal sem, kako so suho pokala njegova krila, ki so se lomila med čeljustmi plazilca.
Uboga živalica, ustvarjena za prostor in svobodo!
Mislil sem na mnoge ljudi, ki so ustvar-
so mogli prehvaliti. Dejansko je bilo naše petje tako mogočno, disciplinirano in navdušeno kakor še nikoli pri naših skupnih praznikih. Vsa ta leta od romanja v Rim naprej ima vso zaslugo pri našem skupnem petju naš neumorni ojrga-nist, g. Pavle iz Bazovice.
Zaključek romanja je bil popoldne v zlati baziliki Sv. Marka. Tam smo imeli pete litanije in na koncu še enkrat zapeli nepozabno lepo pesem Marija skoz življenje. Tudi tu je naše petje pritegnilo številne izletnike in turiste, ki so sedaj na filmskem festivalu v Benetkah.
Potovali smo kar imenitno. Po suhem in na morju je bila vožnja zelo prijetna. Drugi vlak je imel sicer zvečer kar veliko zamudo, a to ni pokvarilo dobre volje. Najlepše je bilo seveda v Benetkah, ko smo se v dobre pol ure prepeljali z devetimi velikimi ladjami po glavnem beneškem kanalu proti sv. Marku. Izmed vseh 2000 romarjev so samo trije prišli na vlak brez dokumen-
jeni za velike in lepe stvari. In v nekaj hipih jih ujame tih, skrit, zavraten sovražnik, ki pazi na ugodno priliko ter čaka svoje ure...
TRETJI DEL XLI.
Moje strašne sanje so pomenile resnico!
Strašna ura je prišla, ura, ki je zaradi praznote v Franciji bila skoraj neizogibna.
Danes je zazvonil mrtvaški zvonček vsemu svetu.
Vojna je napovedana.
Takoj sem pisal na ministrstvo za letalstvo; prosil sem, naj me dodelijo kakemu oddelku letal na fronti.
Moje pismo je bilo iskreno in zelo odločno. Potem sem večkrat osebno posredoval, da bi uspel.
Brez uspeha! Moja ponudba je bila gladko odklonjena. Ministrstvo mi je odgovorilo, da je zame najprimernejše mesto, kjer bom za vojno največ koristil, pri čim hitrejšem izdelovanju letal in pri pregledovanju novih letal, ki bodo prišla iz Amerike.
tov in ti so se seveda morali vrniti takoj nazaj v Trst. Drugače ni bilo nobene zamude vlaka, le tu in tam kakšna zamenjava s prvega vlaka na drugega. — Tako za zgodovino in za bolj revno ogledalo teh dni omenimo le, da je neki tuji nerodnež v Padovi potrgal vse napise z vagonov in je radi tega nastala pri povratku proti Benetkam majhna zmešnjava. Nekateri ljudje pač ne morejo prenesti, da mi rečemo mestu ob Jadranu — Trst. Uradno vodstvo vlaka se je radi tega pri našem romarskem odboru opravičilo.
Sedaj povemo našim veselim romarjem, da so v Trstu veliko molili za lep uspeh romanja, ki smo ga voditelji postavili pod posebno varstvo Matere božje. Prav zato nam božji blagoslov ni manjkal. Bilo je
Septembra sejemo
deteljo inkarnatko ali ruso travo, če je nismo posejali že v avgustu. Letos je posebno priporočljivo, da je več sejemo, ker so zaloge krme pičle in je seno sorazmerno zelo drago in je verjetno, da bo konec zime še bolj. - Kdor nima živine in torej tudi ne hlevskega gnoja, pač pa ima vinograde, naj tudi seje pod trte deteljo inkarnatko, katero bo spomladi pogrebel. Tako bo zemljo zrahljal, v zemljo bo spravil precej organskih snovi, ki so potrebne za delovanje bakterij v zemlji; istočasno; pa bo trtam tudi pognojil. - Kot je znano imajo detelje zmožnost črpati iz zraku dušik, katerega potem kopičijo, tako da je vsako sejanje detelj istočasno gnojenje z dušikom.
Radič solatnik bomo sejali lahko tudi še drugi mesec, seveda tudi ta. Za rdeči radič je prepozno, ker se ne bi do novembra dovolj razrastel. Najugodnejši je sedaj čas za setev motovilca in špinače. Pri nas sejemo dve sorti motovilca: debelozrnatega ali holandskega in domačega,-drobnozrnatega. V bistvu je vse eno, katerega sejemo. Navadno zraste holandski nekoliko večji. Za jesensko setev so primerne skoraj vse sorte špinač, predvsem pa sta priporočljivi sorti »orjanška viroflaj« in »gaudri«, ki sta pri naših vrtnarjih tudi najbolj priljubljeni.
Za endivijo je skoraj prepozno, pač pa sejemo solato. Lahko jo sejemo za solatico (solatino) katero uživamo mlado, lahko pa sejemo tudi zimsko solato, ki bo presajena in primerno zavarovana nudila spomladi prvo glavnato solato.
Mnogi sejejo še korenjček za juho in nekateri celo peteršilj.
Ta mesec sejemo zgodnji kapus ali go-riške vrzotine, h katerim spadajo predvsem francoske sorte: zgodnji »ekspres«, srednje-zgednji »etanpes« in malo poznejši zato pa večji »volovsko srce«. Mnogi sejejo tuji navadne kapuse sort »brunšviški« in »slava Enkujcen« ter ulmski ohrovt (vrzote), ki dajo zgodaj spomladi sicer drobne, a trde glavice.
Hočeš visoke pridelke,
potem moraš skrbeti za to, da je v zemlji dovolj organskih snovi. Organske snovi pa so vedno rastlinskega izvora, četudi so šle skozi živalski želodec. Kjer ni v zemlji organskih snovi, tam umetna gnojila ne koristijo in prej ali slej postane taika zemlja pusta, prava pušča.
Obsojen sem torej za več mesecev na delo v tvorijiei.
Ker pa tvornico poznam, kot je sedaj, bi rajši šel dihat čisti zrak višin ter bi svojo težko dolžnost drugače vršil.
Toda sem vojak in se dobro spominjam na prvi paragraf vojaških službenih predpisov: »Ker je disciplina osnova moči armade...«
Ubogajmo tedaj, ker moramo ubogati!
Pravkar je bil pri meni Filip v uni-formi kavalerijskega podporočnika.
Dal mi je roko in vzkliknil: »Grem, da me bodo pihnili za Francijo!«
»To je lepo! Toda upajmo, da se vrneš!«
»Ali mi verjameš ali ne, toda prav nič mi ni do tega, da bi se vrnil. Zelo sem nesrečen!«
»Zakaj pa?«
»Vse, kar si prerokoval, se je uresničilo, in sicer v stoterni meri. Sam sebi se gnusim, ker sem poročil to žensko. Če bi ti vedel... Kaj?«
Za hip se je obotavljal. Potem pa je nenadoma izbruhnil: »Moja žena je vohunka... Gospa Gouya, ki je posredovala to poroko, je vohunka. Vsa njena okolica je
veliko notranjega in zunanjega veselja, ki ga ne bomo dolgo pozabili. Res pa je, da so nekateri starejši romarji hoteli v cerkvah veliko več moliti, a ni bilo časa. Kakšen bi hotel ostati ves dan v Padovi, a ni bilo mogoče. Sedaj so pač novi časi, prihaja nova mladina in tako se sedanja romanja že tudi razlikujejo od nekdanjih. Naš cilj je bil: pobožna in vesela božja pot. Ta cilj smo po Marijini pomoči dosegli.
Mnogi nas že vprašujete, kam gremo drugo leto. Če bomo živi in zdravi, obiščemo drugo leto najstarejšo Marijino božjo pot, Gospo Sveto pri Celovcu na Koroškem. — Drugo nedeljo 14. sept. pa pridite vsi padovanski romarji na Opčine in se zgrnimo v veliko slovesno procesijo v spomin Marijinega romanja po Tržaškem.
Samo v zemlji z mnogimi organskimi snovmi pridejo umetna gnojila do svojega popolnega učinka. Umetna gnojila se morajo namreč v zemlji razkrojiti, za kar poskrbijo bakterije v zemlji. Te pa potrebujejo za svoje življenje organskih snovi, seveda poleg zraku in vlage.
Čitamo, da so pridelali tu in tam na hektar zemljišča (10.000 m2) po 50 ali celo 60 q. pšenice, torej na furlansko njivo več kot 20 q. Te visoke pridelke so dosegli, ker so res gnojili z velikimi količinami umetnih gnojil, a ta so bila samo dodatek obilnemu gnojenju s hlevskim gnojem. Po 500 in več q hlevskega gnoja raztrosijo na hektar, to je 5 q na vsakih 100 m2 ali 5 kg na vsak m2.
Zato pa je potrebno, da si pripravimo doma dovolj hlevskega gnoja, tega pa bo mnogo, če bomo razpolagali z visokim staležem živine in če bomo z gnojem prav ravnali.
Onojitvene poskuse s kalijem
so napravili le'os v okolici Pordenona. Kot je znano, se v Italiji gnoji zelo malo s kalijem, dočim je ta v srednjeevropskih državah skoraj glavno umetno gnojilo.
Poskusi so bili tako napravljeni, da so parreele s pšenico gnojili kot navadno, eno parcelo pa dodatno s kalijem. Na vseh parcelah 's kalijem je bil dosežen višji pridelek kot na parcelah brez kalija. Ravno-tako so ugotovili, da je bila hektoliter-ska teža zrnja stalno višja tam, kjer so gnojili tudi s kalijem.
Povdarjamo stalno, da se ne sme gnojiti enostransko, kar dela večina naših kmetovalcev. Nekateri gnojijo samo s superfo-sfatom ali samo z dušičnatimi gnojili, bolj redki gnojijo z enim in drugim, prav redki pa so, ki bi gnojili z vsemi tremi snovmi, ki jih vse rastline predvsem potrebujejo: dušik, fosfor in kalij.
Lepa je božja priroda,
a te krasote ne sme uživati večina naših telet, ki so privezana v temnih in zaduhlih hlevih. Otroci radi skačejo in imajo samo dve nogi. Teleta pa imajo štiri in ali naj bodo obsojena na stalno mesto? Taka so otožna in žalostna, pa tudi ne zdrava.
Vsa drugačna so teleta na svobodnem zraku. Noge se jim krepijo, prsni koš se jim širi, saj lahko vdihajo dobrega in zdravega zraku v vsa svoja pljuča. Oči teh telet so živahna, že iz površnega pogleda lahko razsodimo, da je žival zdrava in da lahko upravičeno upamo, da se bo razvila
pela kolona. Tebe so stalno opazovali... In nasilen vdor v tvornico je bil skrbno pripravljen; pri tem je pomagala ena tvojih risaric. ...Tvoje letalo..? Poznajo ga v vseh bistvenih potezah. Načrti so že v Berlinu... Jaz sem podlež!.. Moja pokora bo v tem. da se bom dal ubiti. ... Za življenje nimam več poguma.«
Brat, ki je bil še pred kratkim veseljaški širokoustnež, je v moji pisarni bridko jokal naslonjen na mojo ramo.
»Kaj boš pa ti naredil?« je končno rekel.
»Prosil sem, da bi me nemudoma poslali na fronto. Ker pa tako zelo potrebujemo letal, me je minister mobiliziral na mestu v vodstvu tvornice. Zagotavlja mi pa, da bi rajši imel ono drugo pot.«
Filip je odšel nekoliko potolažen. Prav prisrčno sem ga objel.
»Le pogum, ljubi bratec!.. In potem, saj veš... Božja milost!.. «
»Da,« je ponovil, »božja milost! Zdi se mi, da sem dobrega Boga precej vznejevoljil! Na srečo je prišel na svet zaradi kakih ubogih tepcev, kot sem jaz. Toda vse bom popravil... In vedi... da imam
v lepo goved.
Teleta bi morala biti na prostem od začetka pomladi pa do pozne jeseni. Če ti tega ni mogoče preskrbeti, vsaj zvečer spusti mlado živino na prosto, da se nekoliko razkače. Zavedaj pa se tudi, da je sonce zelo velik zdravnik in da zato spada posebno mlada živina tudi na sonce, ki ne pripeka vedno tako hudo, kot v pasjih dneh, ko sta rada v senci ti in tvoja živina.
Kmetijsko čtivo
je najbolj razširjeno tam, kjer je kmetijstvo najbolj napredno. To pa je v ameriških ZDA. Veste, da je malo kmetijskih strokovnih listov, ki bi imeli izpod 150.000 izvodov naklade, nekateri kmetijski listi pa presegajo naklado celega milijona?
Kmet, ki se ne briga za strokovno čtivo, ne bo napredoval z duhoni časa in se ne bo mogel okoristiti napredka kmetijske tehnike. Zavedajmo se vedno, da znamo prav malo in da se moramo učiti do groba. Ne samo puhlih ilustracij, tudi resno strokovno knjigo moramo vzeti v roke.
Pridelek pšenice v Ital. in Franc.
Francija ima mnogo več kmetijske zemlje kot Italija, nekoliko manj pa prebivalcev. Letošnji pridelek pšenice v Italiji znaša okoli 72 milijonov, v Franciji pa 78 milj. q; v obeh državah je pridelek nekoliko višji od lanskega. Oba naroda sta močna kruhojedca in oba ljubita testenine, glede katerih pa nosi zastavo Italijan.
Nad 4 milijonov jančkov in kozličev
se zakolje letno v Italiji, in sicer največ okoli Velike noči, ko pusti svoje življenje skoraj 1/2 milijona nedolžnih živalic. Visok je zakol v mesecih november - april, najnižji pa julija in avgusta, ko je sploh najnižja uporaba mesa.
Ralston Purina Co
Tako se imenuje velika ameriška tvrdka, ki proizvaja in sestavlja različna živinska krmila. Sploh postaja industrija krmil vedno razsežnejša in večja, to pa ne samo v ZDA, temveč v vsaki državi so nastale v zadnjih letih tvornice za proizvodnjo živinskih krmil.
Tvrdka Ralston Purina Co preizkuša vsa svoja krmila na lastnem posestvu v Gray Summit v državi Missouri. Posestvo meri okoli 300 hektarjev, gojijo pa na njem letno 80.000 kokoši, 12.500 puranov, 2.000 prašičev, 300 glav svoje živine za meso, 225 krav mlekaric poleg manjšega števila koz, pa tudi golobe, fazane, srebrne lisice in vse polno drugih živali za kožuhovino.
Glavno vprašanje, ki ga hoče tvrdka sedaj rešiti, je: kako doseči uajhitrejši razvoj živine z uporabo manjše količine krme. Na posestvu delujejo mnogi znanstveniki in kmetijski strokovnjaki, drugi pa prihajajo na oglede. Ti so mnenja, da se pripravlja na tem posestvu prava revolucija glede krmljenja živali, kar bo imelo za posledico, da se bo tudi človeška prehrana znatno zboljšala.
Predaleč bi vodilo, če bi hoteli našteti vse dosedanje izsledke, omenimo le par:
V	9. tednih se razvije kokoš s težo 1.3 kg in porabi za to v celi dobi samo 4 kg krme. Pure nosijo jajca v glavnem le v pomladanskem času, tu pa znesejo od 206 do 245 jajc tekom leta in to razdeljeno na vse letne čase. Kokoši znesejo v srednjem 239 jajc na leto. Izredne uspehe dosegajo tudi v živinoreji in prašičjereji.
Kako prihajajo do takih uspehov ? Izrabljajo vsa moderna odkritja in tako so primešani tudi penicilin, streptomicin, paci-tramid itd., dodajajo različne vitamine, različne izvlečke iz mesne in ribje moke, sojino moko itd.
mnogo popravljati, več kot se ti zdi. To ti bom povedal, če se vrnem.«
Drugi dan je pritekla Arlctte in mi povedala, da so starši zapustili Pariz in se preselili v Biarritz.
Ta vest me je pomirila.
Oče je star, mati pa se nitro razburi. Kaj naj delata sama v Parizu stalno v nevarnosti pred morebitnimi bombnimi napadi? Rajši vidim, da so daleč proč... za silo varni.
Sestra se je prijavila k Rdečemu križu.
»Verjemi mi,« mi je rekla, »da sem pripravljena na vsako žrtev, tudi na smrt.«
Objel sem jo za to pogumno besedo.
Naša družina je torej raztresena na vse štiri strani neba. Vendar sem s tem zelo zadovoljen, ker bomo trije v aktivni službi domovine.
Zlasti po me je razveselil Filipov moralni dvig. Pokoril se ho za vse s tem, da se bo hrabro bojeval.
Zvečer me je Chantalova, ko je odhajala iz pisarne, plaho vprašala, ali pojdem k vojakom.
Odgovoril sem, da sem Franciji na raz-
Fatimska Marija nas vabi na Opčine
v nedeljo 14. septembra
Vsi tržaški duhovniki prijazno vabimo naše vernike, naj pridejo drugo nedeljo 14. sept. popoldne na Opčine. Tam bomo skupno obhajali tretjo obletnico Marijinega romanja na Tržaškem. Središče proslave bo velika marijanska procesija, ki naj postaja iz leta v leto lepša in večja. Duhovnik g. Vidmar je v teh dneh na novo preslikal Marijin kip in tako fatimska Gospa v novi obleki čaka, da jo zopet dvignemo in slovesno nesemo v skupni procesiji.
Skupna marijanska proslava na Opčinah je zelo važna zadeva. Želimo samo, da bi se prav vsi tega zavedali. Ni dosti samo pohvaliti duhovnike, ki prirejajo take velike skupne praznike in potem pa ob strani stati. Čas je že, da se vsaj mestna katoliška inteligenca prebudi in najde svoje mesto pri takih velikih prireditvah. V vsaki mestni in podeželski župniji je gotovo število mož in sedaj tudi že fantov, ki verno živijo in so praktični katoličani. Na tak dan kakor je 14. september na Opčinah, vsi zavedni katoličani skupaj! Pokažimo materialistom, da se krščanski idealizem zopet prebuja in vstaja tudi na Tržaškem! Razumemo, da so na primer pri velikem romanju v Padovo bili stroški in vsak si ni mogel udeležbe privoščiti. Toda z popoldanskim obiskom na Opčine je prav malo stroškov, zato vse izgovore proč in na veselo pot drugo nedeljo k fatimski Kraljici na Opčine!
Prosimo vse naše duhovnike v mestu in na deželi, naj svojim vernikom to skupno marijansko proslavo oznanijo in priporočijo. Vabimo cerkvene zbore, Marijine družbe, vabimo mladino, narodne noše, vabimo naše zavedne može iz mesta in dežele, pridite k marijanski proslavi na Opčine! V posameznih krajih si pravočasno naročite avtobuse in pridite. Tudi letos bo sodelovala znana salezijanska mladinska godba iz Trsta. Slovesnost se bo pričela s prenosom Marijinega kipa na trg pred cerkev, kjer bomo najprej molili rožni venec. Začetek popoldne ob štirih in pol. Točen spored objavimo v naslednji številki. Marijini častilci, pridite!
V	abi »Duhovska zveza«
G O SIP OID AIRISITIVIO
Strun 4.
KATOLIŠKI GLAS
Let* IV. - štev. 36
S TRŽAŠKEGAZ GORIŠKEGA
300 letnica cerkve v Mačkovljah
Mačkovlje, skoro najmanjša vas na Tržaškem, daje vsem velikim župnijam in vasem nov zgled pravilnega katoliškega mišljenja in življenja. Ni nam znano, kje na Tržaškem bi v zadnjih dvajsetih letih tako slovesno obhajali obletnico cerkve kakor so to napravili to nedeljo v Mačkovljah.
Gotovo vas zanima, kako so Mačkovljani obhajali 300 letnico svoje cerkve. Za tako visoko obletnico so povabili najstarejšega duhovnika, starosto slovenskega klera msgr. dr. Ukmarja, ki bo znal vernikom največ povedati iz zgodovine zadnjih 300 let. In res je priletni monsignor razvil v dopoldanski pridigi velik pregled zgodovine na Tržaškem v zadnjih stoletjih. V Mačkovljah je bila vedno državna meja med Benetkami in Avstrijo, pozneje meja med fašizmom in slovenstvom, sedaj meja med katolištvom in komunizmom. Okrog te vasi se vse spreminja, a ta vas ostaja do teh časov narodno zdrava in globoko katoliška!
To so pokazali mladi Mačkovljani zlasti popoldne, ko so nam sredi komunistične dolinske občine zaigrali popolnoma versko igro o izgubljenem sinu. Oder so fantje pripravili kar sredi vasi pri cerkvi in tu se je kljub bolj slabemu vremenu zbralo zelo veliko ljudi od vseh strani. Po obsegu je bila prireditev zelo dolga, a živahna, vesela in lepa. Slišali smo veliko lepih pesmi, ki so jih prepevali domačini in so-
sedje iz Doline. Vmes je bilo še pred igro več lepih točk, iz katerih smo zopet dobili novega poguma za bolj katoliško in za bolj zavedno narodno življenje. Papeška zastava na zvoniku, čista slovenska zastava na taboru, to sta bila simbola lepe prireditve.
Mačkovljani, sedaj pa se ne prevzemite! Igro o izgubljenem sinu ste tako prisrčno lepo zaigrali, tako zares zaigrali, da nam je vsem samo zelo žal, da nismo videli zadnjih dveh slik, ker ste morali zaradi dežja prenehati. Pohvalimo mladega fanta, ki si je upal v svojem sedemnajstem letu prvič v življenju prevzeti tako veliko vlogo izgubljenega sina. Nočemo reči, da je bilo prav vse najboljše, toda za razmere sredi vasi, ki končno sploh nima stalnega odra, je bil to dogodek in uspeh prve vrste. Ko človek gleda to talentirano in narodno ter versko zdravo mladino, mu nehote pri. de na misel, zakaj naši Mačkovljani ne dajo več svojih otrok v gimnazijo. Na odru se velikokrat odkrivajo talenti.
Velika igra o izgubljenem sinu bi zaslužila daljša oceno, a upamo, da jo bomo še enkrat in to v celoti videli, saj delo to zasluži.
Vrlim Mačkovljanom želimo, da bi svojo cerkev kmalu povečali in jo v novih rodovih še bolj cenili in ljubili.
Gledalec
Vpisovanje in popravni izpiti
Ravnateljstvo Državne slovenske nižje industrijske strokovne šole v Trstu-Rojan sporoča, da bo vpisovanje učencev v I., II. in III. razred od 1. do 25. septembra t. 1. vsak dan, razen nedelj, od 9. do 12. ure v šolskih prostorih v Rojanu, ul. Montor-sino 8. Vpisati se morajo ne samo novi učenci, ampak tudi oni, ki so že dosedaj obiskovali pouk na tej šoli in še niso dopolnili 14. leto starosti ali, ki nameravajo nadaljevati pouk na tem zavodu.
Popravni izpiti čez 1. in II. razred se bodo pričeli v ponedeljek 15. septembra 1952 ob 8 uri zjutraj.
Podrobna navodila za vpis in razpored izpitov so razvidna na šolski oglasni deski.
Otroci v Rigoiatu
Že drugo leto ima Slovensko karitativno društvo iz Trsta kolonijo otrok v Rigoiatu. Kolonija je dobila prostor v lepi in zračni šoli. V juliju je letovalo 100 dečkov, sedaj pa 100 deklic. Rigolato leži skoraj 800 metrov visoko. Obdajajo ga s travniki in s smrekovimi gozdovi porasle planine. Ko smo v Trstu skoraj umirali od vročine, je bil v Rigoiatu prijeten hlad. Poleg kolonije Slovenskega karitativnega društva so v Rigoiatu še tri druge: kolonija vojnih sirot, Figli del popolo in kolonija begunskih otrok.
Kako se počutijo otroci v koloniji? Zelo prijetno. Poskrbljeno je za dobro vodstvo in obilno, zdravo hrano. V koloniji vlada pravo družinsko razmerje. Skrbne voditeljice so vedno med otroci. Z njimi se igrajo, poslušajo njihove težave, vprašanja in jih s prijazno besedo tudi poučujejo. Deklice pravijo, da jim voditeljice dobro nadomestujejo njihove mamice. V koloniji ni nobene pristranosti. Vsi imajo enake pravice in tudi enake dolžnosti. Življenje poteka po točno določenem dnevnem redu. Zjutraj deklice telovadijo, čeprav jim to posebno ne ugaja. Po zajutrku gredo na sprehod. Ustavijo se v gozdu in tam uži-
vajo lepoto narave: skačejo, se igrajo, prepevajo, nabirajo cvetje in maline. Po enajsti uri se vračajo domov. Sedejo za šolo na klopce in imajo skupno pevsko vajo. Petje sto mladih grl se razlega po celi vasi. Domačini jih zelo radi poslušajo.
Po kosilu gredo vsak dan počivat in ob štirih pa zopet na sprehod. Ko se vrnejo v mraku domov, jih že čaka obilna večerja. Ob devetih so že vsi v posteljah.
Letos ima kolonija na razpolago zvočnike, ki so v vseh prostorih. Opoldne tn zvečer, da otroci hitreje zaspijo, jim čitajo povesti ali pravljice, včasih pa pojejo lepe narodne pesmi.
Enkrat ali dvakrat na teden imajo otroci kulturne prireditve. Vedno nastopajo otroci sami. Pretekli teden so imeli lep literarni večer. Dvajset deklic je čitalo svoje spise, v katerih popisujejo življenje v koloniji in razne druge dogodke. Sedaj se pa že resno pripravljajo na zaključno prireditev.
Kolonije so za otroke velikega pomena. Vsi se telesno krepijo. Pa to ni najvažnejše. Skupno življenje na otroka zelo vzgojno vpliva. Otroci se precej otresejo sebičnosti. Ne vidijo samo sebe, ampak tudi druge. Znebijo se zbirčnosti v jedi, ker se v koloniji pač ne da gledati na posamezne želje, kakor mama doma.
Hvaležni smo Zavezniški vojaški upravi, da je omogočila, letovanje našim otrokom. Želeli bi le, da bi bilo še večje število deležnih teh dobrot.
Državna nižja trgovska strokovna šola
Ravnateljstvo Državne nižje trgovske strokovne šole sporoča, da se vpisovanja začnejo I. septembra in zaključijo 25. septembra. Šolska pisarna posluje vsak dan od 9. do 12. ure.	,
Popravni in ostali izpiti se začnejo 15. septembra po razporedu, ki je objavljen na oglasni deski zavoda v ulici Lazzaretto Vecchio 11/11.
Koncert koroške pesmi
ki ga priredi v Marijinem domu v Gorici v soboto 6. septembra ob 8xIq zvečer pevski zbor iz Št. Lenarta na Koroškem.
SPORED:
Mešani zbor: Pozdrav Vam pojemo
Pozdravni govor g. Kurbusa Mav čriez izaro Pojdam v Rute Spov tiče pojo Moški zbor: Tam čer teče bistra Žila Mam pa milino kajio Je biv an gospud Bebenav Juhe pojdam v Škufiče Ženski zbor: Luštno je v vigred Kaj pa ti pubč Da bi biva liepa ura
Odmor
Moški zbor: Moja lubca m je pošto posvava Bog Oče poj z nami Burno js havžvam Ti pubč ja k ne lumpa j Mešani zbor: E j, vigred je to
Moj pubč je prišou Od nedeljskih jagrov Mrzel veter Lahko noč
Vstop samo z vabili, ki jih dobite v trgovini čevljev pri Kosiču v Raštelu štev. 1 ali pri vstopu.
Vinogradniki
če še niste prijavili pri užitninskem uradu (v Gorici, via Mazzini 7) vina, ki ga imate še v kleti — storite to gotovo do petka — 5. t. m. —, drugače bodete morali plačati užitnino od njega.
Jamlje
»Romualdove skrbi« delajo tudi jamelj-skim fantom skrbi, ker se napovedano nedeljo radi slabega vremena niso mogli pokazati. Upajmo, da bodo prihodnjo nedeljo— 7. sept. bolj srečni. Nastopili bodo ob 4h popoldne. Vabijo vas, ker želijo, da se od srca nasmejete in tako pozabite na lastne skrbi.
Izpiti in vpisovanje na slovenskih srednjih šolah
Po določilu prosvetnega ministrstva se izpiti (sprejemni, vstopni, popravni) v jesenskem roku pričnejo na vseh štirih slovenskih srednjih šolah v Gorici 15. septembra ob 8.30 zj. in se bodo vršili v vrstnem redu, ki je objavljen na razglasni deski vsake šole.
Mature se pričnejo 29. septembra.
Vpisovanje za novo šolsko leto 1952-1953 se prične I. septembra in se zaključi 25. septembra; le za dijake, ki bodo polagali izpite v jesenskim roku, se zaključi 30 septembra.
Vse podrobnosti	glede	vpisovanja	so	razvidne z razglasne	deske	na šolah.
Tajništva so za	morebitna pojasnila	odprta vsak dan od	9. do	12. ure.
Iz Gorenjega Barnasa
Tolažnica žalostnih je videla v torek lepo skupino goriških romarjev, ki so se ji prišli poklonit na povratku s Stare gore. Bili so prav veselo iznenadeni nad lepoto cerkve in prijaznostjo domačega gospoda, kateri jim je v prijetni domači besedi orisal nastanek tamkajšnjega svetišča in milostipolno moč Tolažnice žalostnih. Gotovo je bil obisk v Bar-nasu najlepša točka pestrega sporeda goriških starogorskih romarjev dekliške Marijine družbe. Zato svetujejo vsem našim romarjem, ki bi šli na Staro goro, naj ne prezrejo Tolažnice žalostnih v Gorenjem Barnasu.
Vodja svetišča se pa priporoča, naj voditelji romanj pravočasno naznanijo svoj prihod, da jih bodo lahko dostojno sprejeli. Romarji lahko dobijo spominčke barnaške Matere božje v hiši blizu cerkve. Obiskovalcem se daje na znanje, da je red svetih maš v Barnasu naslednji: V delavnik sv. maša vsak dan ob 7h, ob nedeljah in praznikih pa ob 7.30 in 10.30.
Vsakovrstno pohištvo:1	Tovarna pohištva
SPALNICE, JEDILNICE, KUHINJE	Tel. 32
ITD. - PO NAROČILU IZVRŠI	V* n n i k i ^ i
VSAKO DELO. - POROŠTVO ZA	PRINČIČ
DOBER NAKUP. - TOVARNIŠKE	
CENE. - DELO SOLIDNO. - DO-	KRMIN
MAČA TVRDKA.	Cormona prov. Gorizia
POZOR I	POZOR I
Vaši sorodniki, prijatelji in znanci potrebnjejo Se vedno Vaše pomoti.
TVRDKA C I T R U S
mffim 1,3 M ■ P’0 JRgTČ- EE*XgP£O£R0THI3HB
Lastnik Aleksander Goljevšček
Rgi. L TRST, UL. TORREBIAMCA-27 - TEL. 2-44-67
poSilja Se vedno v Jugoslavijo in ostale evropske države vse življenjske potrebščine in ostalo blago, vse OCARINJENO, torej brez vsakih IstroSkov za prejemnika.
PRIČAKUJEMO VAŠA CENJENA NAROČILA! - ZAHTEVAJTE INFORMACIJE!
t Župnik Miha Burja
Dne 16. avgusta 1952 je umrl v beljaški bolnici dva dni po operaciji preč. gospod Miha BURJA, župnik slovenskega begunskega taborišča v Spittalu na Koroškem, star 46 let. Pokopan je bil 19. avgusta na špitalskem pokopališču ob prisotnosti 35 duhovnikov in velike množice ljudstva, bridko objokovan od slovenskih beguncev, katerim je bil vseskozi najboljši dušni pastir. Naj počiva v miru!
Jud, ki je križ nosil
V	začetku prve svetovne vojne je živel v Lionu Abram Bloch, veliki rabin judovske sinagoge. Bilo mu je petdeset let. Prostovoljno je odšel na fronto. Dodeljen je bil v deveti polk armade generala Focha. Ta polk se je udeleževal silovitih bojev proti Nemcem na Marni. Rabin Abram je služil pri topništvu. Poleg njegovega topa je bil neki študent iz Bordeauxa, kmet iz Van-deje in delavec iz Tarbesa pri Lurdu. Oddelku je poveljeval mlad poročnik, ki ga Abram ni niti poznal, ker je šele pred kratkim prišel na to mesto. Tresel se je poleg njega.
Nenadoma je zapel mitraljez iz sovražnih položajev. Zagrnil jih je ogenj, dim in blato. Bil je eden tistih trenutkov, ki pretrese celo moža železnih živcev. Sledila je tišina.
Rabin si je začel čistiti obleko od blata. Videl je, da mu levica krvavi. Pogledal je okrog, da bi mu kdo pomagal. V njegovi bližini je ležal poročnik. Vojaška bluza je bila raztrgana in na trebuhu mu je zevala široka rana.
Jud je odtrgal podlogo pri svojem vojaškem plašču in skušal poročniku ustaviti kri. Poročnik se nasmehne.
»Pusti, tovariš, ali ne vidiš, da krvaviš tudi ti? Obvezi svojo roko. Z menoj je končano. Toda če mi hočeš res storiti kakšno uslugo, prosim te, pojdi v ambulanto. Tam visi križ. Zjutraj me je Kristus tako čudno gledal s križa. Prinesi mi ga«.
Veliki rabin se je obotavljal.
»Prijatelj, ali ti je težko ?«
»Ne, gospod poročnik«, odgovori Jud, »samo mislim, da bi bilo dobro, če bi prišel duhovnik«.
»Ni potrebno. Spovedal sem se zjutraj. Sedaj potrebujem samo Kristusa. Pojdi po križ!«	(Nadaljevanje)
DAROVI
Ob priliki godu svojega voditelja msgr. Iv. Omersa in 151etnici vodstva Mar. družbe, darujejo hvaležne družbenice:
Lir 10000 za Slovensko Alozijevišče,
» 10000 za Slovensko Sirotišče in » 2000 za Kemperlov sklad.
Paro?! za sklad L. Kemperle
Goričani ob romanju v Padovo in Benetke nabrali za Kat. glas lir 10.500. Družbe-nica iz Trsta lir 500 za Kemperlov sklad.
Najlepša hvala!
Družbenica iz Trsta Lir 500 za Kemperlov sklad.
TRGOVINA JESTVIN
ROMAN ŠMUC
TRST ul. Battisti 13 - tel. 96-300
se priporoča vsem starim in novim kli-jentom. Dobro blago in solidna postrežba. Zmerne cene. Blago dostavljamo na dom.
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskom* Budin v Gorici
polago za vse, kar ho zahtevala od mene. Vendar pa bodo najbrž na tem mestu uporabili mojo sposobnost v letalskih zadevah. Letala so sedaj najpotrebnejše orožje; morda bodo izsilila končno odločitev; in sedaj jih najbolj manjka.«
»Torej boste ostali?«
»Ponovna vam pravim: morda.«
Obraz se ji jc zjasnil in zamrmrala je: »Hvala Bogu!«
XLII.
Danes je prišel gasilski narednik, da bi poskusili plinske maske.
Imel jih je poln voz raznega izvora: francoske, angleške, čehoslovaške.
Bilo je zelo veselo.
Zdelo se je, da nobeden ne misli, da je strašna nevarnost, s katero računa ta varnostni ukrep, resnična.
V	ženskem oddelku je bila veselost še večja.
Narednik je bil videti zelo vesel, ko je pomerjal različne maske gospodičnam, zlasti Leoni, ki je bila ostrižena, frizirana in
našminkana ter je občevala z njim tovariško.
Ko pa je prišel do Chantalove, je bilo pa drugače.
Dekle najprvo ni hotelo poskusiti tega »rilca«. Pa ga tudi ni mogla, kajti maska je bila zaradi njenih dolgih las premajhna.
Gasilski narednik je našel preprosto rešitev :
»Saj se gotovo dobijo tu kje kake škarje. Kar odrezali bomo vse to.« To bi bilo seveda nekaj ostudnega.
Končno je Chantalova hotela pokazati dobro voljo. Lase je trdo spletla in jih ovila okoli glave; tako se ji je posrečilo, da je nataknila masko.
Leona jo je neprijazno opazovala.
»Čemu toliko hrupa! Ali bi ne bilo bolj preprosto, če bi se držala mode kot vse druge!«
Medtem se je Chantalova gledala v ogledalo; sama sebi se je zdela grda.
»Rajši umrem, kot da denem ta nagobčnik na obraz!«
Malo sem jo pomiril; nato sem sam poskusil masko. Toda medtem ko si je z živč-
nimi prsti popravljala lase, je Chantalova s prepričevalnim glasom ponavljala stalno misel svojega predstojnika: »Svet je nespameten!«
In ko je bilo vse končano, je vzela masko in jo z železno škatlo vred zabrusila v kot pisarne: »Upam, da mi je nikoli ne bo treba rabiti!«
Narednik, ki je vedno manj razumel, je pogledal druge risarice, zlasti Leono, ki je molče skomizgnila z rameni, in rekel: »To torej ne gre!« Nato je filozofsko mirno poveznil kapo na glavo, vzel naprtnino in odšel mrmraje: »Mala gospodična je pa živčna!«
Živčna!.. Razumem jo, zlasti še, ker te maske najbrž ne bodo porabne. To stopnjo so že prekoračili Nemci z novo fosforno bombo, katere mi nimamo.
Maske delijo... To pomiri preprostega človeka... Tisti pa, ki stvar razumejo..?
XLIII.
Chantalova ima prav.
Divjaki smo mi, tako zvRni »omikanci«.
Vsak dan beremo pri zajtrku z veseljem
v časopisih vesti, kot je tale: »Več sovražnih letal je bilo sestreljenih in so v plamenih padla na zemljo.« Ali pa »Nekemu letalu se je posrečilo potopiti veliko podmornico.«
Nihče si ne predstavlja smrti mladih pilotov, ki so živi zgoreli sredi bencina, ki teče od povsod in zgoreva... niti smrti mornarjev, ki so brezupno zaprti v jekleni krsti sto metrov pod vodno gladino.
Res je, da so šli ubijat.
Zato jih ubijajo.
Toda kako žalostna je ta nujnost ubijanja po dveh tisočletjih krščanstva.
Kolikokrat sem premišljeval o nasprotju: na eni strani zapoved: Ne ubijaj! na drugi pa ukaz ubijati... povsod in čim več.
Običajno napravim ovinek, da mi ni treba iti mimo občinske klavnice... da mi ni treba gledati živali, ki niso nič zakrivile in ki živijo samo za to, da jih pobijejo... voli... ovni... ovce... koze.
Kaj pa je vojna?
Kako resnična je beseda iz svetega pisma: »O mn is creatura ingemiseit... Katero koli stvar stisneš, bo zastokala...«
Na srečo pa sveto pismo dostavlja: »Et parturit... Zaradi te boli stvar nekaj rodi.«
Ta vera v prerodilno sposobnost trpljenja omogoča, da trpljenje laže prenašamo in razumemo.
Če razumemo, že začenjamo biti potolaženi. Na obzorju vsakega trpljenja se namreč vidijo usmiljene božje roke.
Velike spremembe človeških vrednot so brez dvoma možne samo v nesreči. In uničenje posameznikov je podobno uničenju žitnega zrnja, ki postane moka le, če ga zdrobiš pod mlinskim kamnom.
V	tem strahotnem smislu je najbrž treba razumeti evangeljsko besedo: »Blagor njim, ki trpijo...«
Kadar Kristus govori o »svoji uri«, misli le na uro svojega trpljenja. Zdi se, da je samo ta zanj važna.
Za nas najbrž tudi...
Zato so svetniki šli tako daleč, da so trpljenje ljubili in celo klicali.
Jaz še nisem tako daleč.
In vendar je to trda pot Tistega, kateremu hočem služiti.
( Nadal jevanje )