SLOVENSKA KOM.
--
Izdana IS. m aren 18S1.
Bogomila Agata.
(Koroška narodna pripovest.)
INpkoliko ur od Celovca leži proti iztocnej strani imanje Za gor. Želno oko popotnika i naravoslovca najde tukaj toliko lepot, da se jih nagle-dati dosti ne more. Pod pečovnasto stermo višino, na kterej grad stoji, se veličastno siva Drava proti severu vali, kmalo pa svoje valove sopet proti iztoku oberne. Se nekoliko časa jo spremlja pazljivo oko na ponosnem teku, in Junska krasna dolina se odpre ravno od te strani radopolnemu ogledovavcu. Proti jugu Obir, kakor da je iz Drave zrasel , orjaško svojo glavo proti nebu vzdiguje. —
Vozka steza, ki se okol gore zvija, pelje popotnika od Zagorja proti severu na drugo goro, ki se Škarbinja imenuje. — Videti je, kakor da je skerbna majka narav vso svojo umetnost i mogočnost poskusila, na tem kraju grozoviten, vekoviti spomenik smelosti i sile starodavnih časov sgraditi. Kdo ima serčnost, na rob Skarbinje, se ve da opazno, priplaziti, zagleda pod seboj čez golo, opično skalovje neizmerno globočino. Silovita Drava, nepremenljivi kinč prostrane Slovenske domovine, mimo podnožja Skarbinje veličastno in počasno šumeče valove proti izhodu riva. Zanimivo zares je in čudno, da se na tej strašnej višini dve kmetiji najdete. Veliki i umetno zdelani kameni, s katerimi ste hiši, hlevi i druge poslopja sozidane, so u starodavnih časih menda v zidovju kakega znamenitega grada bili. Ako se po gori dalje ozreš, se prikažejo nekoliko korakov od omenjenih kmetij na strašno stermem kraju, do kterega skoraj ni moči priti, razvaline starega zidovja. Vse to jasno kaže in priča, da je govorica resnična, po kterej je tu v dese. tem stoletju grad »Prozniča" po imenu stal. Dolga versta let je že v večnosti potonula i vendar se še dan današnji narod hvaležno spomeni Hildegarde, nekdajne vlastnice tega grada. Uzrok te drage, znatne spomene je milodarna zaloga, s katero si je Hildegarda svoje ime v ser-cih naroda za večne čase ohranila.
Hildegarda ali Agata, od njenega dobrega serca tako imenovana, je bila sopruga grofa Albuina, kteri je imel, po svedočbah od let 960 — 980, v Junskej dolini mnogo posestev. Stanovala je š njim v Prozniškem gradu, stoječem na sterinej steni gore Skarbinje. —
Eden izmed grofovih bratov, komaj upozna svojo krasno svakinjo, se kmalo prav debelo v njo zaljubi. Ne dolgo potem pokličejo grofa nekteri posli od doma, in precej časa je preteklo, predenj se je vernuti mogel. Skrivnemu ljubimcu njegove sopruge je bila ta prilika prijetniša, kot vode želnemu jelenu hladni studenec. Brez odloga se poda v grad, in razkrije milej Agati čuti svojega serca, ogenj silne ljubezni do nje. Vendar ves njegov trud, vse početje je Lilo zastonj, izmiknuti iz njenih ust sladko besedo, da ga hoče ljubiti. Zvesto serce pobožne sopruge je medene besede osleplenega zapeljivca kakor perhke pleve v veter zakadilo. Razžaljena tolike prederznosti ga ojstro posvari, i kaže mu s prijazno besedo nevarnost nespametne namere. Oplašena i zmotjena se potem nagloma poda s svojo verno služkinjo Dorotejo v sobo, zaklene vrata i opravi š njo obične molitve. Spoineni se tudi dragega svojega sopruga. Nikdar še ni njegovega dohoda tako vroče želela, kot ravno sedaj.
Al goreča ljubezen njenega svaka, pri pervem napadu tako sramotno odbita, se spremeni naenkrat v černo osveto. Sklene tedaj, stranom da bi si vročo jezo ohladil, stranom da bi lagleje zasluženo kazen od sebe odvernil, Ilildegardo pri gospodu ravno tistega zločinstva obtožiti, ktero je sam sveršiti htel. Nagovori zato deklo, Lupo po imenu, naj krivo priča čez svojo zapovednico Ni mu je bilo treba k temu dvakrat poprositi, ker jo je bila gospa ravno malo pred pokregala, in se skoz to mehkočutnej štorklji zamerila.
Ko jo je na kratko podvučil, kako da mora svojo nalogo sveršiti , otide.
Kmalo potem se verne grof nazaj. Običajem onega časa dostojno odgojen ni znal kej druzega, ko konje obuzdovali, sulice metati i meče v vitežkih rokah sukati. Nježnije čuvstva bile so plašnost, miliji običaji spodobili so se samo ženskemu spolu. Kakor posel, takova je bila ludi njegova prirodnost; bil je razserdljiv in buren, ko po skalovju dereči polok.—
Ravno je prisijalo juterno sonce, in razlivalo rumenozlate mile žarke po verhih gorotanskih planin ko je grof, hrepeneč svojo tak dolgo samotno soprugo na svoje serce pritisnuti, po stermej stezi proti gradu jahal. Perva stvar, ki mu naproti pride, je bila neverna dekla, kije ravno krave inolzla. Njegovo naj pervo vprašanje je bilo: Kako se počuti moja gospa, jeli je zdrava? — jeli je že ustala 1 Odgovor dekle je bil sumnjiv, njene besede zvito izbrane; s veliko silo je moral ji
skrivnosti iz ust pipati. Ko je zapazila, da mu je strupeno sumnjo in maloupnost do sopruge v serce zasadila, da se mu obraz strašne jeze žari, je prisegla, da se naj pri tej priči v kamen spremeni, če ni resnico govorila.
Grof se zažen-e napred. Vroča kri mu je vrela po žilah, strašne misli, kot žareče strele po černem oblaku, so mu švigale po možganih. Zaklel se je, brez vsakega izprašovanja oskrunjeno zakonsko čast strašno maščovati. Ko prisopiha v grad, najde sobo zaklenjeno. Bogoljubna gospa je ravno s Dorotejo juterno molitev molila. Nesterpljivo poterka na vrata — nihčir ne odpre. To ga še bolj v sumnji poterdi. Razkačen plani zdaj na vrata, jih šiloma polomi, zagrabi, ko besni lev, svojo soprugo, in neusmileno jo treši na tla. Zastonj kriči Doroteja, daje gospa nedolžna, da je čisto i sveto ohranila zakonsko čast, zastonj ona prisega — grof je ni poslušal. Ni ga ganila nesrečna sopruga, vpijoča vsmilenja, pravičnosti — nedolžnost pod njegovimi nogami ni zamogla omekšati okuženega serca. Potem zagrabi najpred Agato, jo puhne i za njo tudi Dorotejo skoz okno, pod katerim je grozni propad iz globočine zeval. Ali glej na mestu se prikažejo trije čudoviti fantiči, plavajoči na zlatih perutnicah, i pevajoči nebeške pesni razprostrejo svoja krila pod ženama, ter ji čisto nepokvarjene spustijo med stermimi pečinami na zemljo. — Kdo popiše zavzetje in čudenje grofa, ko pogleda skoz okno, i tam kjer je mislil okervavljeno pečovje in raztrešene kosti videti, zagleda soprugo s Dorotejo zdravo i živečo. Hitro pošle po deklo, ki je bila kriva tega nesrečnega, prenaglega čina. Al groza i strah! novi čudež se pokaže bezupnemu! Našli so jo na onem mestu, kjer je krivo zoper svojo blagomilo gospodinjo zaprisegla, s kravo, molznjakom (žehtarjem) i stolcem okamenelo. —
Grof, spoznavši v teh prikaznih pravedno roko božjo i svojo strašno zločinstvo, ni vedel, kam bi se djal. Mislil je sim i tam, kako bi mu bilo mogoče, gospe iz nevarnega, nedosegljivega mesta nazaj spraviti. Ozre se še enkrat v grozovitno globočino, i o čudo, ves preplašen vidi, kako se gospe, blišeče kot svetlo sonce, med čudoglasnimi pesni v zrak vzdigujete, i preko Drave proti Kamniku, kot lahke sence, plavate. — Pred očmi se mu stemni, in od tega časa ni videl več belega dne. Sedem let je blodil brez mira po svetu, kakor ponižen spokornik obiskal pokopališča sv. Apostolov v Rimu, sv. Jakopa v Komposteli, našega odrešenika v obečanej deželi. — Potem se poda nazaj na svoj dom , i po priprošnjah svoje žene zadobi sopet svoj vid.
Pozneje je dal u Mohličah, ne daleč od Kamnika, cerkev sozidati, v katero so ga tudi, ko je pobožno končal, pokopali bili.
Agata je še nekoliko let za njim živela. Od dne, ko je bila po božjej previdnosti tako čudovito strašne i gotove smerti rešena, je bilo njeno življenje krasni venec bogoljubnih del. Kar je imela premoženja, je vse med revne razdelila. Tudi opirala i snažila je jih s lastnimi rokami in velikodušno s živežem in obleko preskerbovala. Clo cerkev v Kamniku je lepi dar njene blage duše. In da ne bi dobrotljive dela s premenljivim truplom vred v zemlji strohnele, je ukazala postavili bolešnico, i iz ostalega imetja je utemelila zalogo, naj bi se iz tajiste ubogim iz Kamnika vsako leto 5. februarja kakor na dan sv. Agate, jedila in pijače razdelile. Umerla je leta 1042 peti dan februarja ob treh po poldne. Hiša je bila tadaj neizrečeno lepo razsvetljena , i zrak v tajistej je dišal slajši ko miriš mladih rožic na spomladanskem vertu. Na mestu, kjer bi se bila na sto kosov raztrešila, ko bi jo ne bila nevidljiva moč tako čudno obvarvala so naj lepši limbarji i rože iz suhih pečin pricvetele, kakor da jih je umeten vertnar navlašč tamo zasadil. Na predvečer, se pripoveda, ko so se milodari med uboge razdeliv ali, se je mnogokrat prikazala gospa, ogernjena s opravo, belo kot sneg. Videli so jo hoditi po gradu gor i dol in pregledovati darove, ki so bili pripravleni za prihoden dan. I vselej so neki bili darovi od posebnega teka.
Do tod narodna govorica.
Leta 1605 drugi dan marca so bile njene kosti po želji nadvojvoda i potlejšega carja Ferdinanda II. i njegove matere vpričo vladika Teržaškega i Kerškega iz grobnice vzdignjene i svečano na stranski žertvenik v cerkvi Kamenskej položene, kder še zdaj v steklenej s srebrom okovanej skrinji ležijo. Od nekdaj nega grada v Kamniku, kjer je Agata svoje posledne dni preživela, je dolga versta let tudi zadne razvaline v prah zdrobila.	K — i.
Polkovnik Vanovskj.
Pripovest in časov dokončane sedemletne vojske. Svobodno po češkem zdelal M. Požar.
V severozapadnein kraju Moravije se verstijo nebotične gore in bez-končni prepadi, jesenovi in smrekovi logi, rodovitne ravnine in gole sive pečine. Obzor se menja per vsakej stopinji: zdaj postane tako ozek, da ni videti druzega kot tla in nebesa, zdaj se spet prostejše odpre črez cvetnate brežulke in ravnine, posjane s prijaznimi seli in mesti. Srečen, kdor to milo, na dalelco in široko razprostranjeno zemljo svojo porodnico - svojo domovino - imenuje!
Bil je lep spomladanski den leta 1763. Poldnevno sonce je ogrevalo mlado se tu in tam s snegom pokrito zemljo. V zraku so se zibale trume ptic vračajočih se z južnih krajin.
• Po Ijudopraznej z lesnatih gor noter v serce Moravije segajočej cesti jezdita dva vojaka. Stariši, mož kakih petdeset let nenavadno ve-like postave ima obleko viših pruskih častnikov, sluga njemu nasleduje. Oba molčita, konja postopata korakoma.
Nanagloma zakriči služabnik: »alo gospod polkovnik! vidite tam stanje v daljini, gotovo je to gostivnica !"
Smehljaje mu častnik odgovori: »Ti imaš sokolove oči, jaz do-zdaj še stanja ne razpoznam, ti pa že gostivnico vidiš; al se morebiti bolj po povohu kakor po zraku obračaš ? — Poterpi le, glej, ostaneva dolgo lačna, nam bo pa bolj dišalo."
»Gospod polkovnik, bi le dobro bilo, ko bi hitreji pognala, jaz se neskerbim tolko za me, kakor za vas ino za naše kobile. Dones sem jih še le enkrat napojil, ino tudi vojska ne terpi več, da bi morala z dolžnosti in za čast glad ino žejo terpeti. Blagovoljite se spomniti svoje rane, da še ni dobro zaceljena.« Ti ojstri veter ji gotovo škodi, zakaj jaz sem zapazil bolest v vašem obličji. InU — blagovoljite dopustiti —zares, Vi bi vonder morali bolj na se paziti, O ti ljubi Bog! — Vi ravnate s svojim telesam, kakor da bi ne bilo vaše. In ta rana — ne-zamerite — je bla vam pač čisto nepotrebna; — Clo brez vsega vzroka ste se s temi tremi oklepniki sprijeli. Deržala sva se — to je res — po junaško. Nelažem, en majhno me je sicer groza obletela, bal sem se, da bi se vaša sablja ne zlomila. Tudi mi ni bilo prav po volji, ko ste mi vkazali, da bi se nepletel v vaš boj. »
Al jaz sem si djal: gospod polkovnik bo tudi brez tebe lote tri premagal. In kakor sem si mislil, tako se je zgodilo. Vaša sabla je padla na desno — ino srušil se je drugi teh vojniških neprijatlov. Tretji pa se je verlo branil! Bilo mi je že ozko, pristopiti sem že hotel ino braniti našo čast. Al ravno zdaj je na vašo strano premahnulo. Posled-ni neprijatel je že bil skorej čisto okervavljen — pa tudi. Vam se je valila kerv z čela. Neprenehama ste sabli po zraku švigale in daleč proč so iskre odletavale. Med tem sta se vidva silo čudno pogovarjala. Vi ste ga opominjali, da bi se podal! — On pa: »ne podam se!«
Ne per moj kokoš! še zdaj mi ti napad ne gre z glave — on je prosil, da bi vi od boja odstopili. »Imam ženo ino dete, zakriči, pustite mi živlenje, podati se ne smem in ne morem.« — Resnično vam povem, ko bi jaz ne bil vojak, gotovo bi mi bilo serce poknilo pri tej prošnji.^Pa zastonj je prosil.—Še enkrat zablišči vaša sabla—ino tudi tretji odpornik se
je z konja zvernul. — Vi ste se vernili k našim, jaz sem se pa spustil črez bojišče. Kaj, sem si mislil, ali ni nič tukej za naše žepe ? — Ino poogledam vmorjene. Pri pervih dveh — bila sta prosta vojaka — mi je čisto spodletelo; pri tretjem sem tole mošnjo najdel. Dnarjev ni bilo veliko v nji, in še tote sem nevem kako zgubil, mošnja pa je za me prelepo všita in s biseri okinčana. Blagovoljite jo sprejeti v spomin svoje junakoserčnosti "?« —
Polkovnik vzeme mošnjo ino vkaže služabniku: »Jezdi naprej ino naroči kaj za nas ino naše kobile."
Pokorni sluga spodbode konja in jo zapraši dalej po cesti.
Polkovnik poderži svojega konja, da bi se laglje ozirati mogel po prostranej krajini. — Brez nagiba kakor junaški kip z mramora je sedel jezdec ne mirno stoječem klusetu, samo njegove oči so — kakor orlo-ve — letale po moravskih nižinah. — Pa hitro so tudi oči zgubile raz-penljivost in živi blisk — ino so ble enake onim na umetno zdelanej ka-mnitej postavi: delavnost duha ino pazlivost ste se vernile od zvunaj-nega sveta k prihodnemu živlenju v lastnej duši ino v sercu, v katero so se vernili davno odptujeni občuti, kakor ptiči, kateri odletevši v ptuje kraje, večkrat po nekoliko let zopet mesta objiščejo, kder so svoje rodno gnezdo zapustili.
Tudi on se je vernil v domovino s živimi občutmi, želeč, da bi on tam, kder je njegova zibelka stala, po dokončanem burnem boju, tiho utočišče v slabej starosti najdel, in da bi se mu tam, kadar njegova posledna ura odbije, odperlo krilo zemlje, njegove ljube roditelke.
Ni bilo vonder tako dolgo, ko je Moravijo vidil — al takrat so bili njegovi občuti čisto drugi, tudi cesta ni bila tačas tako tiha ino pokojna: — peljal*je sovražno trumo — drugi Koriolan — v svojo domovino , ino okrutnejši kakor listi rimski izgnanec — nesprosljiv revšini 'n plakanju vboge majke zemlje je vkazal po Moraviji moriti ino ropati.—
Kakor od daleč viharni dežovni oblaki, gredo zdaj mimo njegovega duševnega očesa obrazi teh groznih dnevov, ino njegovo serce je predčutilo, da ne sme dočakati tolažbe i pokoja v zemlji, ktere se je ponosno odrekel, proti kterej je vzdignul roko oborožjeno kakor mate-rovbijavec.
Ta tihota je njegovo dušo prisekla, in kakor oglušen navalom se borečih občutkov je on za trenutek na vse i na krivico i na svojo za-puščenost pozabil.
Al nenadama ga zdrami polnoglasno: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!"
Na vse večne čase, Amen! — odgovori polkovnik, kakor skoz angelski glas k novemu živlenju prebujen. Ino ko kviško pogleda, vidi, da se je mu bil potnik približal, vendar se zopet hitro v hosto zmuznil. —
»Ali je morebiti to tvoje znamnje, o Bog" zdihne vojak ino oči proti nebesam povzdigne rekoč: »smem vonder upati, da me je ena odkritoserčna duša v očevini pozdravila? —
»O ti sladki glas — dotakni se kakor juterna nebeška rosa, milo-darno serca mojega — meni je, kakor da bi bil te zvuk moje odpuš-čenje izustil. — Ne, ne — to ne more biti. Preveč sim se proti očevini ino proti materskemu jeziku pregrešil; ona kliče na me maščovanje z nebes: — ker sem moravski umil, je me bil Miroslav odločil za posrednika med Moravijo ino Prusijo. Jaz sem svojim rojakom davke nalagal, jes sim svoje Moravjane cesarju odpasti pregovarjal.
(Konec sledi.)
P e r v e n c i,
Osoda pevca.
(Iz ljubljanske Slavij e.)
C/uj, o čuj besedo milo, Slušaj pevca britki glas! Kaj mu žalost je zbudilo, Kaj daje mu žali glas!
Žarki solnca, mlada zora, Glas nedolžne ptičice, Veličanska, siva gora In Ieskeče zvezdice
Krajnska hči, o bistra Sava! S tebe nektarji hlape, Snežne tri kope Triglava Ste hladile mu serce.
Dokler k vam se je ozeral Bilo je serce mirno, Slavček sladko mu prepeval, Ah bilo je vse ljubo.
Al naenkrat je mu zginul Mir, veselja tudi več ni; Se obup je v persa vrinul, Serce zmir ga bolj boli.
Po planjavi neizmernej Zdaj penečega morja, K zvezdi zdihujoč večernej Čoln miru naprej jadra.
Moč ljubezni v jadro veje, Tira vedno ga naprej, Up vkanljivi srečne šteje Dnove. Reve pevca glej.
Kak zdaj jadro omaguje Čoln vetrovi kak pode, Se skalovju približuje, Kjer valovi se dele.
Čoln na skali se razbije, Žuga pevcu strašna smert, Mokra jama se odkrije, Vidi večni grob odpert.
Hočejo požret valovi Siloviti pevca zdaj, Že mertvaški se glasovi Njega slišijo u gaj.
U zeleni gaj nebeški, Kjer bogovi vesele Se, kjer duh še ni človeški Vžival radosti sladke.
I usmili se«bogovom, Sklenejo, oteti ga Divjim že vele valovom Rešit pevca vbozega.
Rahlo verze val šumeči Ga na suho, v lepi kraj, Kjer spod skale vir kipeči Ziiva se v zeleni gaj,
Slavček kjer mu pesme mile Z vejce sladko je drobil, Kjer ljubezen vliva v žile Se, kjer vence si je vil
Iz cvetličic, oh dušečih Kakor dihljej boginje, ^ Ki iz pers se ji bliščečih Dvigne, usta če odpre.
Strežejo mu zdaj bogovi Lovor da mu Palada, Liro perneso duhovi, S kojo Lelj obdari ga.
Z vinom čašo Korš nakiti, I ponudi pevcu jo, Ter ga sili vso popiti — Spomni ga na ljubico.
Radost uživavši tako Je odločen od sveta, Ter mu zraven še jednako Misel bog ljubezni da:
Ne prepevaj bognje lepe, Ne orožja viteza, Ne pravice, dive slepe Veličanstva ne gora.
Mili vetrič glas ra znaša Od poprejšne ljubicei Mu u mislih je le čaša — Vinca zlate kaplice.
Mladoljub.
Isl
(Iz celo v
Draga lipa, stara lipa! Zašto listje ti odpada, Zašto si se posušila, Zašto nečeš zeleniti ? Ah, kako bi ne pomerla, Kako se ne posušila? — Vroče sonce me prepeka Vroče sonce, žarno sonce — Me muči pekoča suša, Ne hladi me vetrič mili, Blagi dež mi neče biti, Ne mi vodoe kdo priliti!! —
trice.
ške S1 a v i j e.)
Zvezda svetla, zvezda sreče! Zašto si nam ugasnila Zašto si ti zapustila Slavsko nebo, sinje nebo ? Zašto nečeš več sijati, Odkar megle so pokrile Tvojo belo svetlo sjajnost? Zašto ne prodereš tmine Goste tmine čeme noči? Ah prederi vse koprene Sijaj zopet Slave sinom, Slave sinom, dragim bratom.
J. Štefan, šestošolec.
S 1 a v j a n i.
(Dalje.)
' --
Glavne vlastnosti, ki se na slavjanskem narodu posebno pokažejo, so sledeče: »Pobožnost, delavnost, brezskerbna i nedolžna veseljost, ljubezen k svojemu jeziku, i mirnost." Perva glavna vlastnost Slavjanov je taj:
1.	da so pobožni i verni.
Že prej, da se je keršanska vera med Slavjani razširila, je bilo drugim narodom dobro znano, da Slavjani brumno i pobožno živijo, i se svoje vere terdno i zvesto deržijo. Le malokteri narodi zamorejo u naših časih dokazati, da bi toliko domačih besed za imenovanje svetih navad imeli, da bi bili toliko i tako lepih cerkev stavili, da bi bili toliko božjih potov i to u dalnje kraje storili, da bi bili svoje bogove (malike) tako gorečo i pobožno častili i molili: s jedno besedo le malokteri narodi zamorejo dokazati, da so tako pobožni i verni bili, kakor Slavjani. Kadar je juterna zarja keršanske vere u severnih krajinah zasvetila, Slavjani niso čakali na to, da bi se oznanovavci evangelja k njim nekako zaleteli, temoč so jih očitno prosili, i brati Kiril i Metod sta u Panonijo i Moravo prišla, ker so to slavjanski knezi gorečo želeli. Svojo vero ljubiti je Slavjanom vselej vlastno ostalo. Slavjani so keršansko vero kupili s naj drajšim blagom, ki ga človek na svetu ima. oni so za keršansko vero dali naravsko svobodo, samostalnost i narodno ustavo. Sčasoma so se med keršansko vero nektere napake i malovred-ne navade bile upletle i namešale; tudi pri tej reči so bili Slavjani pervi, ki so se oglasili i tiste napake iztrebiti hotli; na Ceskem se je že jelo deniti, dokler je u Evropi, posebno na Nemškem še temotabila.—
Slavjansko pobožnost pokažejo tudi svetniki i svetnice, ki so slavjanskega roda, i se u izhodnej i zahodnej cerkvi čestijo; postavim: sv. Ljudmila, sv. Rozvita, sv. Hedviga, sv. Venceslav, sv. Nepoinult, sv. Stanislav, sv. Kazimir, sv. Boleslav, sv. Vladimir, sv. Sabas, sv. Lazar i mnogi drugi. Res je, da so nektera slavjanska plemena, ki so se s drugimi narodi obhodila, sedaj praznoverna, sedaj merzla i zastran vere nesterpljiva postala; ali zavolj tega se pa vendar še ne sme reči, da je celi narod bil sirov, lehkomiseln i brezbožen. Nedelje i praznike Slavjani bolj posvečujejo kakor drugi narodi, sveto pismo marljivejši berejo, domačo pobožnost i molitvo rajši opravljajo, u cerkvi i pri molitvi se bolj tiho i pobožno zaderžijo, i proti svojej veri se bolj serčno i mično obnašajo u djanju i govoru. Tudi proklinjati i zmerjati, ropati i krasti, ubijati i kerv prelijati pri Slavjanih ni tako u navadi, kakor pri drugih narodih."
Druga vlastnost Slavjanov je:
2.	da so delavni i pridni.
Delavnost slavjanska je vsim znana. To se pa ne sme tako zastopiti, kakor da bi drugi narodi leni bili, ali pa, da bi nekteri posamezni ljudi drugih narodov delavnejši i za nektera posamezna opravila sposobnejši ne bili, temoč to se ima le tako zastopiti, da ni naroda na svetu, kleri
jjj c£i _ od najvišjega do najnižjega človeka — tako rad delal, se trudil i mučil, kakor ravno slavjanski narod. Ako so ravno te narod velike nesreče zadele i naproti slale, da on u omiki i izobraženju ni mogel napredovati, se vendar u vsih sortah znanosti, uinetnij, obertnij, i rokodelstev med Slavjani najdejo taki moži, ki se s slovečimi ljudmi drugih narodov meriti smejo. Že Herder je delavnost Slavjanov pohvalil; pa tudi den donešnji se po slavjanskih deželah vidi, kako po zimi i po letu okoli hiše i na polju vse migle od pridnih slavjanskih rok. Drugi narodi se samo jedne obertnije poprimejo; pri Slavjanih je drugači: oni vse sorte obertnije, kupčijo i rokodelstvo, znanost i poljodelstvo jednako
ljubeznivo i marljivo obdelujejo."	(Dalje sledi.)
\ -
Slovenski običaji.
V Koroškej so si ljudi tako dolgo žlahta, da že ne vejo, po čem i kako, in tedaj govore samo: U totej hiši smo si tudi še žlahta. Neznan človek se pričita v žlahto tistej hiši, v kterej služi ali prebiva. Človeka, kteri je brez žlahte, imajo za siromaka vsmilenja vrednega, kar se vidi iz sledeče pesni zapisane na Bistrici v zilskej dolini:
Dva popotnika.
Marija po puli prangava, Srenčata jo dva popotnika.
Koj je rekva roža Marija, Oj kan še vidva pojdata'?
Midva greva v mesto Jeruzalem, Bova Ježiši striče spljelava.
Koj je rekva roža Marija. Ljepo vaji prosili popotnika,
Ne spljetejta strice preojstre, Da bo Ježiš vožej terpov je.
Koj je nama za Ježiša, Saj Ježiš nama žvahta ni.
Saj nema bratov, sester nič, Da bi se Ježiš smilu jin!
Saj še sači čovak žvahta ma Samo Ježiš in Marija je nemata!—
Marija po puli prangava, Srenčata jo dva popotnika.
Koj je rekva roža Marija: Oj kan še vidva pojdata?
Midva v mesto Jeruzalem, Bova Ježiši gajžle spljetava.
Koj je rekva roža Marija: Ljepo vaji prosin popotnika,
Ne spljetejta gaižle prehude, Da bo Ježiš vožej terpov je.
Koj je nama za Ježiša, Saj Ježiš nama žvahta ni.
Saj nema bratrov, sester nič, Da bi se Ježiš smilu jin.
Saj še sači čovak žvahta ma, Samo Ježiš in Marija je nemala.
Marija po puli prangava, Srenčata jo dva popotnika,
Koj je rekva roža Marija: Oj kan še vidva pojdata?
Midva greva v mesto Jeruzalem Bova Ježiši krono spljetava.
Koj je rekva roža Marija: Ljepo vaji prosin popotnika,
Saj nema bratrov, sester nič, Da bi se Ježiš smilu jin.
Saj še!sači čovak žvahta ma Samo Ježiš in Marija je nemata.—
Ne spljetejta krono preojstro, Da bo Ježiš vožej terpov jo.
Koj je nama za Ježiša, Saj ježiš nama žvahta ni.
Saj nema bratrov, sester nič, Da bi se Ježiš smilu jin.
Saj še sači čovak žvahta ma, Samo Ježiš in Marija je nemata. — Marija po puli prangava , Srenčata jo dva popotnika. Koj je rekva roža Marija: Oj kan še vidva pojdata? Midva greva v mesto Jeruzalem, Bova Ježiši križ devava
To pesem je slišal i zapisal g. ra, samo da se onde takole počne: Leži mi leži poljece Prek polja leži cestica.
Koroški Slovenci se tudi pobratijo i Slovenke se posestrijo in tedaj se zovejo bratri i sestre, pri Serbljih pak pobratimi i posestrime. Serblji, kristjanskega i mohamedanske ga verozakona, imajo bratinstvo v velikej časti i ga sveto deržijo. Ako bi svojega naj večjega sovražnika, bodi kristjana, bodi Turčina za brata prosil, ga pobratil; bi ti nikdar ne odrekel, temuč onda ti bode kakor pravi rojeni brat postojano zvest, da se moreš vsigdar na njega zanesti. On ti bode pri vsakej priložnosti, kde i koliko samo more, na pomoč priskočil, še clo s nevarnostjo svojega živlenja.
Pobratjeni Slovenci se imajo za žlahto, si podpomagujejo v potrebah, pri Žili se, kakor prava žlahta, vadajo na vahtiože-gnu (se povabe na obed o somnju, prosčenju, cerkovnem žegnovanju). Ako se hočeta pri Žili dva pobratiti, si napijeta na zdravje vina, rekoč: Bodiva si bratra 'i No masti Bog brat! to je: pomozi ti Bog, pomagaj ti Bog. Ako se u Rožju hočete dve ženski posestriti, greste k duhovniku, daste za jedno meso i si obečate, da ona izmed njeju, ktera
Koj je rekva roža Marija : Ljepo vaji prosin popotnika,
Ne de vej ta križa preteščega Da bo Ježiš vožej nesu ga.
Koj je nama za Ježiša, Saj Ježiš nama žvahta ni
Saj nema bratrov, sester nie, Da bi se Ježiš smilu jin.
Saj še sači čovak žvahta ma, Samo Ježiš in Marija je nemata.—
Marija po puli prangava, Srenčata jo dva popotnika.
Koj je rekva roža Marija: Oj kan še vidva pojdata?
Midva greva v mesto Jeruzalem, Bova Ježiši žreble devava. Koj je rekva roža Marija: Ljepo vaji prosin popotnika, Ne devejta je pretumpaste Da bo Ježiš vožej terpov je. Koj je nama za Ježiša, Saj Ježiš nama žvahta ni. Cafov v Fravheimu blizo Maribo-
Po cesti gresta dva popotnika: Oj kam mi vidva pojdeta? . . .
bode dalje živela, za rajno, za pomerlo če sopet jedno sveto meso pustiti brati. — Pri Žili se pak drugače posestrijo, namreč: Vsaka vzeme čašo vina, se na srednjem perstu malo rani i pusti v vino tri kaplje kervi kapnuti i s ovim nazdravi svojej prihodnjej sestri. Tako je to po starej šegi i navadi.	(Dalje sledi.)
Latinski bogi - slavjanske priče.
Obče spoznana resnica je, da pameten, razumen človek ne kersti nobene reči, nobene stvari z imenom, ktero joj ni primerno-da ji ne daje imena , ktero bi v njegovem jeziku bilo bez pomena, marveč da in pfiloži umen, pameten človek vsaki osobi, vsaki reči in stvari takše ime, ktero po njegovem jeziku pomeni in izreče nekšo lastnost te osobe ali reči, bodi si znotrajno, bistveno, ali zvunajno, nje okolšinam pristojno.
Kakor posamezen umen človek tako ravna gotovo tudi vsaki umen narod. On poišče za vsako osobo in stvar, ktero hoče kerstiti ali imenovati, iz zaklada svojega jezika kako pomenljivo ime. Tako je umnemu človeku prirojeno. Se najdejo toraj pri kakšem narodu besede ali imena, ktere u njegovem jeziku nimajo nobenega pomena, neti če se tudi njegovim naj staršim koreninam primerjajo, je to očiten dokaz, da so te besede, te imena ptuje, od drugod, od drugega naroda in jezika sprejete, prenesene in izposodjene vred s stvarmi ali zapopadki, ktere zaznain-novajo. Je to očitno in gotovo, bode nam mahom jasno, da so Rimljani večino svojih bogov od Slavjanov sprejeli, ker so jih imena le v slavjanskem jeziku lepega, primernega pomena, v latinskem in v drugih jezikih pak nič ne pomenijo.
Začnimo pri Bahu. Bachu s nima v latinskem jeziku nobenega pomena naj se to ime suče, zavija in obrača kakorkoli. Ni tedaj tam domače' ternoč ptuje. Pripoveduje pak nam Herodot (v IV. knigi), da so Traki', (staroslavjansko pleme) Baha, Marsa in Diano častili. Pri njih pak je' Bahus imel ime: Boch ali Bogh in jim je bil, dokler je še vera v edinega Boga živela, naj višje bitje. Ime: Bog ali Boch so Gerki i Latini po svojem prikrožili, » v a premenili in mu gerčko ali latinsko koncovko os ali hm pridjali in po takem iz njega Bachus napravili. To poterdi tudi Strabo, kteri v svoji 7. knigi piše, da pri Trakih navadno božje ime: Samolksis, ni nič drugega pomenilo, ko edinega živega Boga. Gerčki Samolksis je slavjanski Samoživs-t. j. kteri od samega sebe živi; 1 so ptujci Gerki le za lakšega izgovora voljo vmes postavili, kakor je še zdaj sem ter tje šega, da se reče svitlo-in s vi to. itd. Kakor pak se je počasi vera v jedino božje bitje zgubila, je tudi njegovo ime ob pravi pomen prišlo in se na ljutl^, preneslo. Pod Bachom ali Bogom so častili imenitnega vojvoda, in Samolkis ali Samoživs jim je bil naj veči modrijanec. —
Bachus ali Boh je imel še dvojno drugo ime, kakor piše Macrobius (Saturnal. c. 18.) Imenovali so ga namreč tudi: Jachus-Jakus in Attes, Attimes. Razumen pomen tih imen se spet le iz Traškega jezika najde. Jachus je toliko, ko Jak-Jaki t. j. močen in Attes ni kaj drugega ko otec-otac - atta - ker je Bog zares vsemogočni otec.
Zadnič so še Bacha ali Boha imeli za znajdnika vina; mati mu je bila Semele; posvečen mu je bil thirsus, njegov sprevajavec je Sile-nus ali Zelenusi in duhovnice so Bassaride. Vse te imena so Traške in toraj Slavjanske.
Semela, kakor spet Macrob. (Satur kn. 1.) priča, je bila bogica zemlje, od klere je tudi svoje ime imela. Ime Semele je tedaj slavjan-ska zemlja, zemblja, zemalja, klera nam rodi vino. Palica Thyr-shs, ktero je od Semele ali zemlje rojen Bachus ali Bog vina v roki imel, očitno ni kaj drugega kot ter s, tir s, ta rs, lersovit okoli kola: ters z grozdjem, iz kterega teče vino.
Bassaride - Bachove duhovnice ali služkinje, niso tudi kaj drugega ko ilirske busare, busarice t. j. take osobe ali stvari, ktere se po po germovju ali busijah (zasedah) skrivokajo in skrivoma sprehajajo. To pak so činile Bahove duhovnice, kader so njegove svetke, praznike (orgie) obhajale; so se tudi z vejami pokrivale in venčale. Bavno iz tega vzroka so stari Traki tudi lesico imeli za busaro - in obleko iz Ie-sičjih kož so imenovali busarico. Gerki in Latinci so tudi to ime po svojem jeziku zavili, u v a premenili in ga v bassaris ali bassari-des prikrožili. Silena Bahovega sprevajavca ali tovarša so slikali z ze-lenoj rozgoj venčanega, napuhnjenega prevzetega, silovitega-kakši je človek. Takši so nasledki vinske sile od tod ime Sileuus - Silen. - ali od zelenega venca Zelen 'l	(Konec sledi.)
Kratek navod u številoslovje.
II. Druga stopnja: Dosteva in odšteva-
fo dvojno opravilo mora sdruženo biti in sdruženo se učiti. To se pa takole zgodi:
Perva vadba. Učitelj uči olroke k vsakemu številu med 1-10 narprej enojko, in vsigdar po stopnjah. Ako je u šoli pri roci rajl-benica (Rechenstok) to je: lestvica, ki ima 10 šprekel, in na pervej šprekli ena kroglica, na drugej dve. i. t. d. se to došlevanje stori in pokaže na rajtbenici, - ako pa je ni, se napravijo na deski ali tabli čerte takole :
| | do deset; na slrani se pristavijo šlevilnice 1,2,3 itd.
in se došteva: eden in eden sta dva, dva in eden so tri, tri in | | | | eden so štiri i. I. d. devet in eden je deset. Najprej se to vadi lepo postopnjama, po tem pa tudi skaklaje, postavim: Peter ima tri hruške, in dobi eno, jih ima štiri, in dobi eno, jih ima pet ild.
Druga vadba. Kadar otroci že znajo enojko doštevati, jih začne učili enojko odštevati na rajtbenici ali pa po rečenih čertah rekoč : od desetih eno je devet, od devetih eno je osem itd. najprej postopnjama, sčasom pa tudi preskaklaje.
Tretja vadba. Došleva in odšteva se sdruži in se praša: 3 in I , koliko 'i 3 menj 1, koliko'! i. t. d.

— m —
Šterta vadba. Ako so se otroci naučili doštevati in odštevati enojko, in se š njo urno obnašati znajo, se začnejo vaditi po enakem načinu, dvojko doštevati in odštevati. 1 in 2, 2 in 2, 3 in 2- do 8 in 2 , vse to najprej po versti: postopnjama, potem tudi bezverstno: pre-skaklaje. Kroglice ali čerte morajo otrokom zmiram pred očmi stati. Ako znajo dvojko doštevati, se učijo dvojko odštevati; zadnič se do-števa in odšteva dvojke sdruži.
Ravno tako naj se dela s trojko, in pomalim s vsimi drugimi števili do deset.
Pri vsakej sledečej vadbi se morajo poprejšne ponavljati. Da bode te nauk za otročiče prav vesel in kratkočasen, naj se učitelj posluži vsih reči, ki jih otroci pridobiti, kupiti, najti, oddati, prodati, zgubiti morejo.
III.	Tretja stopnja: Sborna števila (Sammelzahlen). U do-sedajnih vadbah pošteve (poštevankah, einmahl eins) najdemo naj prej
1	krat 1 je 1 , 1 krat 2 je 2 itd. do 1 kr. 9=9. Ako prav premislimo, to ni nič druzega, kakor napravlanje sbornih (vkupnih) števil; na mesto dvoje pravimo: par, dvojica, namesto dva rajniša pravimo: tolar, mesto dva krajcarja: dvojak ali dvojača, tako mesto tri dvajsetice rečemo : rajniš, mesto tri krajcarje: groš i. t. d. Vsako število si moremo misliti kakor enoto (Einheit), s čim si rajlanje močno slajšaino. Po-služiti se smemo, tudi moramo vsih navadnih in med kmeti znanih sbornih števil, ako ravno takega denarja pri nas nemarno, postavim: re-par=4 kr. i. t. d. Posebno pa bodemo na tej stopnji otroke s navadnimi denarji soznanili.
IV.	Šterta stopnja: Pošteva.
Perva vadba. Pokažejo se na rajtbenici dve kroglici ali naredijo se na deski dve čerti | | in se pokaže, da je enkrat po dva ali ena dvojača toliko, kolikor dvakrat po enem, in se izreče enkrat dva je dva; napravijo se pod | | sopet | | . | | dvakrat po dvoje, i. t. d.; te čerte
bodo pa takole stale:............II'' I I
in s tim se naj dvojka pošte vati	. . ' ' '' , ,
vadi. Kjer je pa rajtbenica pri roci,	J' ji" .'i ' ' m
se vse to s kroglicami pokaže.	11 II 11 I I I I
Druga vadba Ravno to se oberne na sborna števila. 1 par,
2	para, 3 pari itd. koliko snese 1 tolar, 2 tolarja? itd. koliko sne-se 1 dvojak, 2 dvojaka, 3,4,5 dvojakov? tako bodemo otrokom u glavo utisnuli, dvojko poštevati.
Tretja vadba. Otroci se vadijo kupovati dve reči, postavim: 2 peresi, jabuki itd. po 1 , po 2, po 3 krajcarjih. To gre takole: 1 jabuko velja 1 kr:, koliko dve? kteri denar imamo, namesto 2 kr. Dvo-jačo. Sedaj ponovimo: ako I jabuko velja I kr. dve veljate 1 dvojačo ; ako 1 jabuko velja 1 dvojačo, dve veljate 2 dvojači; ako 1 jabuko velja
3	kr. dve veljate 3 dvojače i. t. d.
Pazka. Poslednja vadba se bode posebno u višjih rajtbah prav prav koristna skazala; zatorej je pa treba, otročiče že tudi na tej stopnji k njej pripravljati.
Kakor se je pošteva s dvojko učila — tako naj se uči s trojko — potem s čveterko i. t. d. Treba je opomniti, da, dokler se pošteva s
J
slednimi števili še ni naučila — ne smemo poštevine (multiplicandus) s poštevcem (muttiplicator) spremeniti — res je 5x2 toliko, kolikor 2x5 pa otrok tega ne ho lahko zapazil, poprej da se je tudi s peterko postavali učil. —
Pri vsakem številu naj se pošteva začne s enojko — n. p. se naj pošteva s trojko takole: |j| . tri enkrat eno so enkrat tri ali troje — III . HI dvakrat troje . . . ||| . ||| . |||......
To naj se oberne na sborna (vkupna) števila — 1 rajniš = 3 dvaj-setice — 2 rajn. =, 8 rajn^, l groš = 3 krajcarje, — 2 groša i. t. d.
Zadnjič naj se kupujejo 3 reči po 1, 2, 3 kr. — in otroci naj se učijo najti pravilo, da 3 reči vselej toliko grošev veljajo, kolikor krajcarjev se da za jedno.
Ker umen učitelj deselke ne bo presegel, tako tudi pošteve ne bo višej gnal — temuč on bo zadovoljen, ako jo med 1 — 10 prav dobro znajo in na tej stopnji vse izrajtati vejo. — Podal se bo potem k zdrob-Ijenju sbornih števil.	(Dalje sledi.)
Zmes.
*	Že večbart smo u novinah brali, da se g. minister uka in bogo-častja na to ojstro graja, ker duhovniki na Ceskem in Moravskem bukve kerščenih, poročenih in mertvih nemško pišejo, in ker u duhovnih urad-nijah še zmirain le nemščina gospodari. Tudi po Slovenskem je taka t vse samo po nemško. Močno bi to slovenščini na noge pomagalo, če bi se gospodi duhovniki na Slovenskem pri svojem uradovanju slovenskega jezika poprijeli. Pervi, ki je prošnjo na svojo škoftjijo po slovensko napisal, in tudi slovenski odgovor dobil, je znani domorodec, častivredni gospod Jožef Drobnič, bivši učitel na Celskih latinskih šolah. Da bi jih bilo več tacih vlastencev! —
*	Kar terdna in dobra volja zamore , pokaže šola u Borovljah (Ferlach). Slovenščina ima tamej veliko nasprotnikov, ki bi vse Slovence radi na enej žlici vode utopili; slovenščina pa vender le koj živi , raste in se razširuje, — nekteri gospodi to žlahtno rožico varjejo, in jej zvesto strežejo. 18 učencev Borovljanske šole u Majerjovem spisovniku prav lepo napreduje, in učenci v šoli in v cerkvi slovenske pesmi tako mično in ganljivo pojo, da že taki ljudi, ki so le »nemški Omt« in« Wir werfen« hvalili in hoteli, sedaj za slovenske pesmi prosijo. Le tako naprej! —
*	Gospod Venceslav Janda, bivši fajmošter, je lete dni u Strasburgu na Koroškem zameri. On je zapustil za slavjansko slovstvo imeniten rokopis, ki šteje 220 velikih pol. Naš prečast: gosp. knezo — škof so mende oskerbeli, da to imenitno delo v zgubo ne pride. —
- ■ -
Sm ž š n i c e.
*	V velikoj vrnčini srečal je jedan znanec svojega prijatelja v dveh černih jopah oblečenoga. Ali vam nije vruče u dveh jopah? Ah! ne uprasajte me, prosim vas, odgovori prijatelj, mene zadene jedna nesreča za dragom: včeraj umeri mi je stric, dones pa teta; zato moram u ovaj vročini dvojnu černinu nositi.«
*	Jedna lepa mlada devojka je srečala na putu jednoga kmeta, koji je osla s lonci nabašenoga pred seboj leral (gnal). Osel zagledavši ju poplaši se, i pobije vse lonce. Devojka ova milostljivoga serca, ako ravno je nedolžna bila, celil škodu kmelu poplača. — »Ah! vikne kmet: to je osel Balaainov, koji se je anjela ustrašil."
Zastavica.
(Iz ljubla lisice Sla vije.)
Trije so zlogi; pervega rak ti ponudi obernjen, Drugi pa s tretjim preganja po gojzdu divjo zverino, Dajo sostavljeni znano učencam mesto Slovansko. —
Čubranski.
Pogovori vrednistva
G. T. v G. Škoda, da je za te list prepozno prišla. — G. B. n. 1. m. Naše geslo je sloga. Prepirali se nikdar ne bomo; — G. B. L. v. D. Lepa vam hvala za poslani sostavek. Prosimo večkrat — G. F. B. v. G. Nam prav dopadejo. Ena bo prihodnjič natisnjena. — G. K. v. Č. S vašim sostavkom ste nas prav razveselili. Če bo le mogoče, ga bomo vprihodnjič uverstili. — G. J. C. v J. Le škoda, da preveč svelih pesem ne moremo natiskovati. Ali jih ne smemo si. vredništvu: »Drobtinc" izročiti? G. 1. V. v. G. Vaši sostavki bojo nam vselej dragi. To samo prosimo, da bojo kolikor je moč kratki in jederni.
Na koncu še enkrat poprosimo častite g. pisatelje, nas s sostavki, posebno pa s povestmi in pesmami podpirati.
Povabilo na iiaročbo.
S prihodnjim mescom se začne drugo četverlletje. Gospodi, ki so naročnino le za tri mesce odrajlali, so lepo naprošeni, jo nam za prihodnjič skorej poslali.
Po pošli prejemana velja »bčela« za pol leta 1 gld. 30 kr. sr. in brez poštnine 1 gid. 12 kr. sr. — Vsakemu novemu naročniku moremo tudi s bčelo pervih treh mescev postreči.
Ako kdo bčele redno ne dobi, naj se najprej pri doličnej pošti in če to nič ne zda, v odpertem pismu pri vrednišlvu bčele oglasi.
Vredn.
Odgovorni izdatelj in tiskar: Ferd. žl. Kleinmajr.