* * * У ESTNIK***
PROSVETNE ZVEZE V LJUBLJANI
Št. 11-12	NOVEMBER-DECEMBER 1943	LETO XXII
Klic nadpastirja
Mnogi so doživeli pri nas v zadnjih dveh letih globoka razočaranja, katera bi pa bila hripranjena, ako bi verniki in ves slovenski narod poslušal klic Nadpastirja, ne pa vabila in obljub komunizma. Napačna je trditev, češ da ni nihče od poklicanih pravočasno povzdignil svojega glasu in zaklieal narodu: ta pot vodi v pogubo! Res pa je, da je naš Vladika povzdignil glas v stolnici že leta 1941. v adventnih govorih, nato leta 1942. v postnih pridigah. Med drugimi je glasno spregovoril tudi ob priliki pogreba dr. Natlačena in naposled tudi v nedeljo 14. novembra 1943:
Ko smo se lani poslavljali od tega groba, v katerem čaka vstajenja truplo slovenskega mučenca dr. Marka Natlačena, smo čuli njegovo poslednje sporočilo, ki ga pošilja od tam, kjer ni več zmot ne strasti, svojemu narodu. Čuli smo tedaj dvojen opomin:
1.	»Narod, zavrni in odkloni od sebe brezbožni komunizem, ki je največja nevarnost zate in za tvoj obstoj;
2.	narod, ostani živ, ne ubijaj samega sebe in ne izzivaj ukrepov, ki te morejo zadeti v tvoji življenjski sili.«
Morda lani tega opomina niso vsi sprejeli dovolj resno, mislili so si, da vendar ni tolikšne nevarnosti v osvobodilnem gibanju, ki so ga gledali v lepši, a zlagani luči. Od tedaj je minilo leto, težko leto — ali more biti letos še kdo, ki ne bi živo čutil in se ne bi bil še prepričal, kako pravilno je bilo to poslednje sporočilo Natlačenovo? Danes ni več dvomov, razblinila se je koprena narodnega idealizma, ki je ovijala v zapeljivo gloriolo Osvobodilno fronto,
sami so si sneli krinke z obrazov vsi, ki tvorijo in vodijo OF, komunisti, svobodomiselni tabor in tako imenovani kristjani — vsi so prve dni oktobra slovesno izjavili, da ostanejo zvesti v enotnem gibanju komunistični partiji Slovenije. Tako poročajo prizadeti sami. Vsem je torej zdaj jasno, da med OF in komunistično partijo ni več dejanske razlike, da je cilj obema isti. Žal, lani del naroda ni poslušal opomina ob tem grobu, ni si ga vzel k srcu. Zato pa stojimo po enem letu ob novih grobovih, ki jim je število strahotno narastlo. In zakaj? Ali so ti grobovi prinesli tolikokrat napovedano in obljubovano svobodo? Ali so odprli vsaj pogled v novo, lepšo bodočnost? Ti grobovi ne!
Brezbožni komunizem je pognal ljudstvo v pogin, ene v smrt, druge v revščino. Iz teh grobov življenje več ne bo vzklilo: ne iz tistih, ki jih je roka komunistov direktno odprla, ne iz onih, ki jih. je indirektno izkopala. Da, tudi oni grobovi tam v drugem kotu — koliko jih je — so delo komunistične OF, zaradi njenega za narod pogubnega nastopanja so se bili odprli in vzeli vase toliko mcčnih mladih življenj, koliko idealnih, najboljših ljudi našega naroda je v grobovih širne naše zemlje, ljudi, ki bi jih narod v sedanjosti in bodočnosti bridko potreboval, a ne bo jih več. Vsemogočni Bog naj njihove duše vzame k sebi, da v Njem dosežejo svoj cilj, počitek in večni mir.
Ti grobovi dovolj umljivo oznanjajo, kam vodi brezbožni komunizem narod, ki se poda pod njegovo brezobzirno trdo vodstvo. Njegova pot je zaznamovana
z grobovi in ruševinami. Težko bo iz teh ruševin zgraditi nove domove — a življenj iz grobov obuditi nihče ne bo mogel do dne vesoljnega vstajenja.
Iz teh grobov prihajajo vprašanja — mirno in resno prisluhnite, ne morete jih preslišati — vprašanja: Zakaj še vedno silite v smrt? Ali niso zadosti še naše žrtve? Čemu jih še množite? Komu koristijo? Narodu ne! Narod bo izkrvavel, komu naj bodočnost na,klanja svoje vence? Ostali bodo le še narodovi krvniki.
Ljudje slovenski, streznite se vendar že, streznite se vsi v tej skrajni stiski, v kateri je narod na tem, da pogine. Spoznajte vsi, prav vsi, edino pravo pot, ki vodi narod od grobov k življenju, pot trdne vere v Boga, brez katere noben narod ne more postati velik in srečen, pot požrtvovalnega dela v medsebojnem sporazumu, poštenju, pravičnosti in ljubezni, pot načelnega in vztrajnega odpora proti brezbožnemu komunizmu, ki
je največji škodljivec, kar jih je kdaj slovenski narod napadlo.
Vi vsi pa, ki ste postali direktne ali indirektne žrtve blodnega brezbožnega komunizma, počivajte v božjem miru. Vaš spomin bo toplo živel v naših pobožnih molitvah. Vi pa tam, kjer morete v Bogu 'gledati našo bodočnost, prosite za vse Slovence brez izjeme, da vztrajamo neomahljivo v resnici in pravici in da se vsi, ki so zablodili, spreobrnejo kmalu in popolnoma spreobrnejo. Potem bo kdaj zasijal srečni dan, ko bo Slovenec Slovencu v vsem brat in narod narodu spoštovan in ljub sosed. V tem vidimo oni trajni mir, ki si ga narodi sveta žele in po njem vzdihujejo.
Vsemogočni in usmiljeni Bog, daj po Mariji, naši Pomočnici, našemu ubogemu, zbeganemu narodu doživeti ta mir. Zaradi tolikega števila nedolžnih žrtev prizanesi našemu narodu, da ne bo po lastni krivdi in nespameti izginil s površja te lepe zemlje.
Slovenske Marije*
(Predavanje s slikami in petjem)
Za uvod se poje kaka Marijina pesem, kot n. pr.: Večerni zvon, o mili zvon! ali pa: Marija skoz življenje, voditi srečno znaš ... Nato sledi zborovna de-klamaci ja:
Zgodnja Danica
Zgodnja Danica, tvoji mornarji daleč nad drugi jadramo breg; z nami valovi, z nami viharji spuščajo v silni boj se in beg.
Mi smo pogumni tvoji mornarji, zdrava Marija, zvezda neba! Ti nas očuvaj, ti nas obvarij, Ti nas popelji preko morja.
* Predavanje je primerno za, Marijanske akademije in proslave Marijinih praznikov. Diapozitivi se dobe pri Prosvetni zvezi, Ljubljana, Miklošičeva c. 7. Predavanje je sestavljeno na podlagi knjig: Fr. Štele: Slovenske Marije. Celje 1940. Družba sv. Mohorja. Dr. Rotter: Die Madonnen. Die Kunst dem Volke: die Madonna m der Malerei.
Zvezda vodnica, Tvoji mornarji vrgli ne bomo vesla iz rok, dokler ne bomo v tvoji se zarji zbrali ob tebi v radostni krog.
Mi smo pogumni tvoji mornarji, zdrava Marija, Zvezda neba! Ti nas očuvaj, ti nas obvarij, Ti nas popelji preko morja!
Lepe so nabožne pesmice, zložene Mariji na čast, katere naš narod tako rad in tako pogosto poje. V teh pesmicah imenuje Mater božjo: Roža Marija, v znamenje največje lepote, katero more doumeti srce preprostega človeka.
Kakor slavi Marijina pesem njeno življenje, njeno trpljenje in zmagoslavje ter njene skrivnosti in prošnje, tako slave tudi slikarji našo Nebeško Mater. Številne so slike Matere božje in kipi širom slovenske zemlje, kjer krase Njej posvečene božje hrame.
V tri skupine delimo primere Marijinega češčenja v upodobljajoči umetnosti:
Zgodovinska skupina upodablja Marijino spočetje, rojstvo, življenje, smrt in poveličanje.
Druga skupina ustvarja ikone, to so podobe, ki so namenjene pobožnemu češčenju in premišljevanju.
Tretja skupina se pa poglablja v posamezne Marijine skrivnosti, katere tudi simbolično z raznimi znaki hoče na viden način prikazati.
Slikarji iz prve zgodovinske skupine zajemajo snov iz sv. pisma in pa od pobožnega izročila.
V	Sloveniji imamo v freskah cerkve sv. Primoža nad Kamnikom ohranjeno Marijino življenje iz leta 1520. Vsa skupina nam predstavlja 12 prizorov iz njenega življenja. Neznan slikar, ki je poslikal to cerkev, nam predstavlja sveto Ano, ki doji novorojenko: služabnica prinaša od leve jed, druga spodaj pa pripravlja vodo za kopel.
Valentin Mencinger je sredi 18. stol. na podoben način naslikal isti prizor, vendar bolj izrazito. Sv. Ana drži novorojenko v rokah, zanjo je pripravljena spodaj kopel in zraven stoječa zibelka. Sv. Ana se razgovarja s služabnico, od leve pa prihajajo sorodnice na obisk. Ta slika je sedaj shranjena v Narodni galeriji v Ljubljani.
V	cerkvi sv. Primoža vidimo na sliki Marijo, oblečeno v obleko, okrašeno s pšeničnimi klasi pri statvah. Pred seboj ima odprto knjigo ter je zatopljena pol v delo, pol v branje. Tovarišica spredaj šiva, druga pa pripravlja štreno. Slika podaja lep prizor dekliškega dela v prvi polovici 16. stol.
Marija je preživela svoja mladostna leta v tempeljski službi. Ko je odrasla1, se je vrnila domov. Tedaj se je zgodilo kakor pravi sv. pismo: Angel Gabrijel je stopil pred Marijo in je rekel: »Zdrava milosti polna, Gospod je iS Teboj. Glej, postala boš mati božjega sina.« Ko ji je razložil, kako se bo to zgodilo, je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po Tvoji volji!« V istem trenutku, kakor nam slika kaže, je priplaval sv. Duh in moč Najvišjega jo je obsenčila.
To skrivnost je naslikal Kremser-
Schmidt v drugi polovici 18. veka v lepi romarski cerkvi v Velesovem.
Preden so se dopolnili dnevi, pravi sv. pismo, je šla Marija obiskat svojo teto Elizabeto, ki je bivala v Anjkari-mu. Naš najslavnejši slikar Jurij Šubic je na sliki v cerkvi na Rožniku upodobil ta prizor. Pozdravu Marije z Elizabeto prisostvuje tudi sv. Jožef in Caharija. Nad sliko plava svečan mir, na obrazih pa vidimo čudovito iznenadenje obeh žena. Ena najstarejših slik na Slovenskem, ki nam predstavlja rojstvo Gospodovo, je ohranjena v cerkvi v Črnem grobu pri Škofji Loki, katero je naslikal slikar Volbenk sredi 15. stol. Mati božja moli Novorojenčka, ki ga pa na sliki ni več. V ozadju je hlevček, spredaj pa pripravlja sv. Jožef večerjo, ker je pa preveč zaverovan v prizor, mu je jed skipela.
V poznejši dobi je slikar Leopold La-yer upodobil svetonočni dogodek na prav mičen način. Pastirčki pridejo molit božje Dete in mu poklonijo ovčko v dar. Vsa skupina zamaknjeno moli, tako da slišimo izza ozadja pesem:
Sveta noč, blažena noč! Vse že spi, je polnoč, le Devica z Jožefom tam v hlevcu varuje detece nam. Spavaj Dete sladko!
Za pastirčki so kmalu prišli sv. Trije kralji iz daljne Jutrove dežele, da se poklonijo Jezusu. Ta poklon je lepo naslikal nepoznan slovenski slikar na Ma-čah v 15. stol. Sv. Jožef stoji v ozadju.
Vse bolj živo je naslikal Jurij Šubic sv. Tri kralje, ko polagajo pred Jezusa svoje darove. Gašper kleči pred novorojenim Kraljem ter mu poklanja zlato, za njim stoji Miha ter mu podaja kadilo, poleg njega pa Boltežar, črnega obraza, v pisani obleki drži posodo z miro. Na nebu pa plava zvezda, katera jim je kazala pot:
Z darovi jutrove zemlje, ga trije modri počaste. Kadila, mire in zlata hvaležnega dado srca. O prejmi Bog še dar od nas glej, ljubimo te slednji čas!
Štirideseti dan po rojstvu je šla Marija v tempelj in tamkaj darovala par grlic po tedanji šegi. Starček Simeon vzame Dete v naročje in reče: Gospod, odpusti svojega hlapca v miru, kajti moje oči so videle Odrešenika. Ta svetopisemski dogodek je izrezal iz lesa po-dobar v 16. stol. na nekdanjem oltarju v Zgornjem Tuhinju. V ozadju vidimo sv. Jožefa in služabnico, druga na levi pa nosi grlici.
Sv. Družina se je po vrnitvi iz Egipta nastanila v Nazaretu, kjer je imel sveti Jožef mizarsko delavnico. Ob dnevih počitka je sv. Družina šla v okolico mesta, kjer je Marija v senci drevesa brala zgodbe sv. pisma stare zaveze. Jožef je poslušal božjo besedo, dočim sta se Je-zušček in Janezek igrala. V tako nedeljsko zatišje je postavil sv. Družino tudi naš slikar Šubic, ko jo je naslikal, kakor tudi poje naša pesem.
Ne samo veseli, temveč tudi žalostni dogodki iz življenja Marijinega so nam ohranjeni na naših slikah. Večkrat se je izpolnilo prerokovanje Simeona: Tvojo dušo bo presunil meč bolečin. Tak meč bolečin je bil, ko se je Jezus poslovil od Marije in šel v trpljenje. Tako trpečo Mater božjo nam je naslikal okrog leta 1460. v Podzidu pri Trojanah nepoznan slikar. Meč bolečin je presunil Marijo tudi takrat, ko so sneli s križa mrtvega Sina božjega in ga ji položili v naročje. Neki neznan slikar iz prve polovice 17. stol. je naslikal v Šmarju na Dolenjskem ta prizor na izredno živahen način. V svoji pretresljivi boles'ti se je Marija obrnila k nebu, da mu potoži. Janez pa je prijel za truplo, da ji ni zdrknilo s kolen. Od desne se ji približa angel, da jo potolaži.
Še lepše nam je podal isti prizor Janez Šubic na sliki, ki krasi župno cerkev na Breznici. Marija drži v naročju gornji del mrtvega Jezusa. Magdalena pa poljublja rano na roki, dočim Marija z desnico kaže: Čigava bolečina je večja?
Komu potok solz ne lije, ko bridkosti zre Marije, grenke nad morja grenkosti? Kdo prisrčno ne žaluje, ko to Mater premišljuje, njenih bolij velikost ?
Ne samo slikarji, ampak tudi kiparji so kaj radi izdelovali tako imenovane kipe »Pieta«, ki kažejo Marijo z mrtvim Jezusom v naročju. Ena najlepših upodobitev tega predmeta je starodaven kip iz leta 1420. v Veliki Nedelji na Štajerskem. Marija opazuje v vzvišeni žalosti mrtvega Sina.
Kakor pride smrt na druge ljudi, tako je prišla tudi na Marijo. Na glavnem oltarju v Ptuju je naslikana smrt Marije iz 15. stol. Marija je vstala iz postelje in kleče pričakuje smrti, apostoli so zbrani okrog nje in jo molijo. Ob Marijinem vzglavju stoji Jezus, ki sprejema Marijino dušo.
Zelo nazorno je podana smrt Matere božje na reliefu, ki je ohranjen iz leta 1410. na Ptujski gori. Moral je biti to odličen kipar, ki je napravil najlepšo upodobitev zadnjih trenutkov Marijinega življenja. Marija leži umirajoča na postelji, okrog so zbrani apostoli, ki opravljajo obsmrtne molitve. Dva apostola se sklanjata k Mariji in ji skušata lajšati trpljenje njenih zadnjih trenutkov.
Toda Marijino truplo ni ostalo v zemlji, da bi strohnelo. Angeli so prišli po-njo in jo spremili v rajske višave. Takrat so se odprla nebesa in zaslišal se je glas: »Kdo je ta, ki kakor zarja vzhaja za gorami?« Ta prizor je naslikal sredi 18. stol. Anton Cebej v cerkvi na Kopanju ter je to ena najlepših slik, kar jih imamo od tega slikarja. Marija se dviguje vsa srečna in njena duša poveličuje Boga:
Tebe v rajskih zdaj višavah, srečno angeli časte, meni v zemeljskih težavah bridko pa medli srce. Naj do tvojih kdaj višin pride solzne zemlje Sin.
Gotovo je največji in najlepši praznik Matere božje Veliki šmaren, ko se spominjamo Marijine smrti, vnebovzetja in kronanja. Vso veličino tega praznika je doumel naš slikar Šubic, ki je naslikal ta prizor, ko Sin božji vpričo Boga Očeta polaga krono na Njeno glavo. Ker je Marija za Odrešenikom največ trpela,
zato prejme tudi najvišje priznanje in plačilo. Zato pa tudi mi Zemljani:
Za Bogom častimo Marijo najprej, iz srca vzdihujemo h Kraljici vselej ki milo od sveta je vzela slovo, od angelov vzeta, nesena v nebo.
V vrsti neštetih za češčenje namenjenih podob se pogosto vidi Brezmadežno spočetje. Fortunat Bergant je naslikal sredi 18. stol. ta prizor v uršulinskem samostanu v Ljubljani. Marija stoji na zemeljski obli, katero ovija strupena kača izvirnega greha. Vdano sprejema golobčka sv. Duha. Po žarkih od Boga Očeta pa plava k njej malo Dete — božji Sin.
Ikonske slike so namenjene spodbudnemu opazovanju in češčenju. V skupino ikon spadajo tudi zgodovinski prizori iz Marijinega življenja, ki so se izkristalizirali v razne oblike, kolikor nimajo težnje pripovedovati zgodbe njenega življenja. Posebno so to vse one podobe, katerih namen je pokazati vernikom, kako Marija posreduje pri Bogu za človeka, kateri k Njej pribeži. Sem spadajo podobe, ki predstavljajo Marijine praznike.
Prvo mesto zavzemajo podobe Matere božje same. Saj že cd najstarejših krščanskih časov stoji v ospredju vprašanje, kakšna je bila Marija, hoteli so videti Njen obraz v umetnini. Marijo so predstavljali že v katakombah, in sicer kot Mater. Zgodovinska slika se opira na dvojno izročilo: prvo pravi, da se je Marija v Lidi prislonila na steber in mu vtisnila svojo sliko. Posnetek te podobe se je ohranil. Drugo izročilo pa trdi, da je sv. Luka naslikal Marijo, ko je bila še živa. Še danes je cela vrsta takih slik, o katerih trdijo, da so posnetki te Lukove slike. Semkaj spadajo: Marija Snežna, Čenstohovska Mati božja in ruska Ikona. Slika predstavlja Marijo z Detetom v naročju, ki ga objemlje.
Milostni kip iz lesa v Velesovem je najstarejši spomenik srednjeveškega kiparstva v Sloveniji iz prve polovice 13. stol. Marija sedi na prestolu ter pestuje Dete, ki ji sedi v naročju in opira levico na knjigo. Te vrste kipe Matere božje,
ki se opirajo na bizantinske vzore, so v srednjem veku imenovali pogosto: Sedež modrosti.
Po starosti druga za velesovsko je reliefna podoba v Krakovem v Ljubljani, tudi iz 13. stol. Jezus drži svitek rokopisa v levici, z desnico pa blagoslavlja. Marija mu nudi granatno jabolko, simbol večnega življenja, sedi na tronu, pod vznožjem sta pa dva zmaja in dva leva ter grlice.
Na Muljavi na Dolenjskem je ohranjen dragocen kip v oltarju, na katerem kraljuje Mati božja. Leseni kip je ohranjen iz 15. veka in predstavlja Marijo z detetom v naročju, ki drži v desnici hruško. Te vrste sadeži so razen granatnega jabolka v srednjem veku zelo pogosti v rokah Marije in Jezusa.
V	cerkvi na Kamnern vrhu pri Am-brusu je leta 1439. naslikal to podobo božje Matere slikar Janez Ljubljanski. Nežno razmerje Sina do Matere se izraža z objemom, kar se pogosto opaža v dobi gotike in renesanse.
Silno dragocena umetnina, katero hrani Narodna galerija v Ljubljani, je na lesu slikana podoba, katero je ustvaril slikar Gian Francesco di Rimini, ki je bila nekoč v Hočah pri Mariboru. Jezus z desno blagoslavlja, v levici drži limono.
V	velikem oltarju minoritske cerkve v Ptuju stoji lepa podoba: stoječa Marija z Detetom iz 15. veka, ki spada med najlepše gotske kipe na Slovenskem.
Ko se je razširila posebna pobožnost do sv. Družine, so se pojavile tudi tovrstne slike po naših cerkvah. Po pravici zasluži ta slika, ki je v cerkvi sv. Petra v Ljubljani, naslov najlepše slovenske Madone, katero je naslikal Franc Jelovšek leta 1734. V navzočnosti sv. Jožefa je Marija dvignila svoje Dete, da ga predstavi vernikom kot Odrešenika. Sv. Jožef in angel sta prevzeta veličine tega trenutka in sta oba pokleknila, da počastita Dete:
Sveta družina, lepa edina,
Jezus, Marija, Jožef!
Varhi odbrani, v zgled ste nam dani,
Jezus, Marija, Jožef!
V	tretjo skupino spadajo one Marijine podobe, ki simbolično z znaki in prispodobami .kažejo Marijine čednosti. Njih število je ogromno, saj je vsak naslov iz lavretanskih litanij našel svojega slikarja in kiparja.
Velik del slik Brezmadežnega spočetja spada semkaj: luna je znak Marijine lepote, Marija je: Morska zvezda, Vrata nebeška, Lilija med trnjem, Ona je Vodnjak žive vode, Njena čistost je Goreči grm Mojzesov, Stolp slonokoste-ni, Zaprti vrt itd. Vsi ti znaki se predstavijo ali dobesedno ali pa z napisi pojasnjujejo skrito mistično misel slike.
V	preteklem stoletju so častili Marijo kot Kraljico zemlje in neba. Zato dobimo v mnogih Marijinih cerkvah kipe Matere božje, ki so oblečeni v dragoceno svilo s krono na glavi. Take kipe vidimo na Šmarni gori in na Svetih gorah. Tudi v velikem oltarju v Stopičah pri Novem mestu je zelo češčena lesena Marija iz baročne dobe. Marija kot Kraljica drži v rokah žezlo in božje Dete. Oba imata krono na glavi.
V	mnogih cerkvah so častili zlasti Žalostno Mater božjo. Ustanavljali so posebne bratovščine Žalostne Matere božje s škapulirjem. V takih cerkvah so postavili kipe in podobe Marijine, kakor na primer v župni cerkvi v Šmartnem pri Kranju. Kip nam predstavlja Marijo, žalujočo pod križem, kateri je meč bolečin prebodel srce:
Mati žalostna je stala zraven križa je jokala, ko na njem je visel Sin. V grenko žalost zatopljena je nje duša prebodena z mečem silnih bolečin.
Umetniki so pogosto upodabljali Marijo v zvezi z raznimi svetniki. Tako je slikar Skobel leta 1634. v župni cerkvi v Slovenjem Gradcu naslikal mistično zaroko sv. Katarine z božjim Ženinom. V znamenje te zaroke natikuje Jezušček prstan sv. Katarini.
Zlasti oni svetniki, o katerih je znano, da so gojili posebno pobožnost do nebeške Matere, se pogosto slikajo obenem z Marijo. Tako vidimo na sliki, katero je
naslikal Palma mlajši, slavni beneški slikar, za uršulinski samostan v Ljubljani v 17. stol., kako Janez Krstnik opozarja sv. Frančiška, sv. Barbaro, sv. Ambrozija na prikazen Matere božje z Detetom.
Večkrat beremo, da so vneti častilci Matere božje izdihnili dušo ob navzočnosti Marije, ali pa je Marija sprejela na nebeškem pragu njihovo dušo. Val. Mencinger je naslikal v kapelici škofovskega dvorca v Goričanah sliko, ki nam predstavlja Marijo, kako z razprostrtimi rokami sprejema v nebeško slavo svetnika sv. Frančiška Šaleškega. Slika je sedaj v Narodni galeriji in velja za tretjo najlepšo baročnih Marij.
Važen del slovenske zgodovine tvorijo turški boji. Takrat, ko so gorele grmade po gorah, ko je prihrumel divji Turek v deželo ropat in morit, takrat so postavljali naši predniki na gorah cerkve z obzidjem ter jih imenovali tabore. V te cerkve so se zatekali ob uri hudih napadov in posebno častili Marijo zaščit-nico s plaščem, pod katerim so iskali varstva in zavetja. Najpomembnejša podoba iz one dobe v Sloveniji je v reliefu na Ptujski gori. Pod plaščem vidimo tedanjega vladarja Sigmunda, Ptujskega Bernarda z ženo, ter vso rodbino celjskih grofov. Podoba je slavna ne samo po svoji lepoti, temveč tudi po svoji zgodovinski vrednosti, ker priča o Marijinem češčenju med Slovenci za časa turških vdorov.
Slika nam predstavlja Marijo, zatopljeno v branju pobožnih knjig, poleg nje stoji šopek cvetic, v ozadju pa spremljajo Marijino pobožnost angeli. Nad sliko se razliva svet mir zbranosti in pobožnosti. Slika se hrani v Žužemberku.
Med naše Marijine slikarje moramo šteti tudi slikarja Matevža Langusa iz Krope. Med drugimi je on naslikal lepe prizore iz Marijinega življenja v kupoli na Šmarni gori. Ohranjena je ljubka podoba Matere božje z malim Jezu-ščkom, kateri blagoslavlja svet.
Verni Slovenci, častilci Marijini, radi obiskujejo tudi njena božja pota. Gori-čani in Primorci radi zahajajo na sveto Goro pri Gorici, kjer že skozi stoletja časte svetogorsko Marijo. Na glavnem
oltarju kraljuje ta čudodelna podoba, ki nam kaže Janeza Krstnika in sv. Joa-hima na sredi, na prestolu pa Marijo z božjim Detetom, kateri razprostira nežne ročice v objem vernikov.
Kdo ne pozna Marije z Brezi j, kraljice Slovencev? Saj je ta podoba najbolj češčena in po številnih milostih najbolj znana božja pot na Slovenskem. Naslikal jo je iz hvaležnosti, ker ga je rešila iz ječe, Leopold Layer leta, 1814. po originalu Cranachove Marije Pomagaj, ki jo od 16. stol. časte v vseh alpskih deželah. Kdo še ni klečal pred to podobo? Kdo še ni zrl v te mile oči, da, ne bi bil uslišan, česar je prosil? Zato pa naše ljudstvo časti svojo kraljico ne samo z molitvijo, temveč tudi s pesmijo:
Lepa si, lepa si, Roža Marija, Tebe časti vsa nebeška družina; angelci lepo pojejo, Tebe Marija hvalijo.
Kar nam je Eva nesrečno zgubila, Roža Marija nam je zadobila, ki je rodila Jezusa, milega nam Zveličarja.
Mnogi narodi so izbrali Marijo za svojo vodnico in zavetnico. Da bi jo čim bolj približali ljudstvu, so ji nadeli tudi nošo dotičnega kraja. Ni čuda, da je tudi slovenski slikar Gaspari ustvaril podobo slovenske Marije, kakor jo vidimo pred seboj. Oblekel ji je našo narodno nošo z dragocenim nakitjem, krono pa polagata na glavo dva angela. V naročju drži božje dete, ki razprostira roke v objem slovenskega naroda. Postavil je umetnik podobo slovenske Marije na Otok bleški, kajti: »Dežela kranjska nima lepš'ga kraja, kot je z okolico ta podoba raja.«
Marija, Slovencev Kraljica!
Odprta so sveta nebesa, odgrnjena zlata zavesa, prestol se tam svetel žari, Gospa na prestolu sedi.
Angeli božji, hitite, in zlato ji krono nesite, krono Mariji Devici, svoji nebeški Kraljici!
Krog ljube gorenjske ravnine, pozdravljene stene višine, pozdravljena Triglav in Stolp, varujta Marijin prestol!
Oj, mili Slovenci hitite in zlato ji krono nesite, krono Mariji Devici, svoji nebeški Kraljici!
Oj zemlja, vse tvoje ravnine, oj zemlja, vse tvoje višine, karkoli si, gora in dol, oj vsa si Marijin prestol!
Zemljani pobožni hitite in zlato ji krono nesite, krono Mariji Devici, svoji nebeški Kraljici!
Odprta so srca nam vneta, za Tebe Devica presveta, pripravljen je v srcih prestol, le Tebi, a svetu nikol!
Castivci Marijini, hitite in zlato ji krono nesite, krono Mariji Devici, svoji nebeški Kraljici!
Dr. J. Debevec.
Vse te Marijine podobe predstavljajo le skromen izbor najzanimivejših Marijinih slik v naši domovini.
Videli smo, kako se je tudi Marijina slika pri nas razvijala v okviru vesoljne krščanske umetnosti. Kakor so je spreminjal ideal nabožne Marijine podobe v krščanskem svetu, tako se je razvijal tip Marijine slike tudi v Mari-janski umetnosti v naši domovini. Prve njene slike segajo pri nas nazaj v 11. stoletje, kar nam dokazuje velesov-ski milostni kip. V 13. in 15. stoletju se razvije oblika Žalostne Matere božje, tako imenovane »Pieta«, takoj za njo pa slika Zavetnice na Ptujski gori.
Nov tip je nastal po turških bojih in reformaciji, ko je bil zatrt Lutrov krivi nauk, pojavi se tedaj Ona, ki je kači glavo strla; podoba Brezmadežne. V njeno skrivnost se je najbolj poglobil slikar Bergant s svojo sliko pri uršulin-kah v Ljubljani. Tej se je pridružil nov tip, po mnogih čudežih ozdravljenih v Lurdu — tip lurške Matere božje. V najnovejšem času je H. Vurnik naslikala Marijino Oznanjenje v Št. Vidu.
Po vojni pa je slikar Kralj poslikal Vi-šarje in cerkve po Goriškem ter ustvaril na sodoben način podobe Brezma-
12	Ljudska
t Ravnatelj Anton Dokler, naš zvesti knjižničar se je preselil v boljšo domovino. Skoraj osem let je vodil Ljudsko knjižnico na Miklošičevi c. št. 7. Knjiga je bila njegova zvesta tovarišica. Kot profesor, kot šolski ravnatelj in kot vzgojitelj na učiteljišču je imel pač dovolj prilike spoznati kaj je dobra knjiga za človeka. Neutrudljivo marljivo in z veliko skrbjo se je posvetil naši knjižnici, katero je čuval in spopolnjeval kot bi gojil in sadil svoj lastni vrt. Prebiral je vse knjige, ki so izšle na domačem trgu, jih ločil od slabih, dobre pa je sprejel v svoj katalog. Kot knjižničar je poznal stalne obiskovalce in že naprej spoznal njihove želje glede čtiva. Bil je knjižničar vzgojitelj. Dobro je vedel, ta in ta knjiga ni za takega in takega čita.telja.
Bil je globoko veren. Vsak dan smo ga videli pri mizi Gospodovi. »Hojo za Kristusom« pa je znal že na pamet, kakor tudi latinsko recitirano mašo. Nikdar ni pokazal razburjenosti, bila ga je sama skrb in dobrota. Da, takih mož, ki bi povsod delili vedrost, zdrav humor, ki bi bili očetovsko naklonjeni svojemu bližnjemu, takih je malo. Ohranimo blagopokojnega v najlepšem spominu, njegovi duši naj bo Pravični velik plačnik.
Nove knjige
Mlado Bredo je izdala Slovenčeva knjižnica kot prvo knjigo tretjega letnika. Hvale vredno je, da je izdala eno najlepših del velikega slovenskega pisatelja in oblikovalca naše besede dr. Ivana Preglja, kateri praznuje letos 601et-nico svojega rojstva, kateremu tudi mi želimo še mnogo blagoslovljenih let življenja. Pisatelj dr. Ivan Pregelj je bil v tesnih zvezah naše organizacije, katerim je poklonil poleg lepega števila knjig tudi marsikatero igro in zborno
dežne. Lahko trdimo, da Slovenci tudi v Marijinem slikarstvu prav nič ne zaostajajo za drugimi narodi!
knjižnica
deklamacijo. Mlada Breda bo njegovo ime še bolj razglasila med široke plasti naroda. Njena poučna vsebina pa naj bo v vzpodbudo in vzgojo našega ljudstva. Slovenčeva knjižnica pa naj prinaša čim več takih del, ki so zrasla na domačem polju!
»Svet« je naslov slovenski poljudnoznanstveni knjižnici. Prav veseli smo te zbirke, ki tako lepo spopolnuje naše prosvetno delo med ljudstvom. Vsaka Ljudska knjižnica naj bo gotovo naročnica te zbirke. Kot prva knjiga je izšla dr. Murko: O denarju. Kot druga pa van Loonova knjiga o ladjah. Obe sta bogato ilustrirani in zato zelo nazorni. Pravkar je izšla znana razprava Dala Carnegia: »Kako si pridobiš prijateljev«. Tudi ta knjiga je polna lepih vzgojnih primerov in navodil, kako postaneš priljubljen, kako moraš občevati z drugim, zanesljivi načini kako si pridobiš nasprotnika itd. Življenjske reče-nice srečamo: Ne obsojaj, rajši razumevaj. — Bog sodi človeka ob njegovi smrti. Zakaj naj bi ga sodil prej? — Bodi velikodušen v odobravanju ter radodaren s pohvalo itd. Slovenske staro-svetnosti od dr. Kotnika so izšle kot 4. zvezek Svetove zbirke. V tej knjigi razpravlja naš narodopisec v uvodu o obsegu in sestavu narodopisja in je pri nas prvi tovrstni uvod. V naslednjih dveh poglavjih pojasnjuje pisatelj ob-čestveno in duševno kulturo, v ostalih dveh pa nakazuje materialno kulturo in ljudsko medicino. Lahko rečemo, da je s svojo knjigo dr. Kotnik eden prvih naših narodopiscev posvetil globoko našo narodopisno panogo, ki kar kliče in vabi, da jo začnemo tudi pri nas intenzivno in ekstenzivno gojiti. Prosvetna zveza je s svojimi predavanji s tega področja, ki so vsa bogato ilustrirana s pomočjo diapozitivov, zlasti v zadnjih letih vzbujala veliko zanimanja po vseh društvih. Šege in običaje, narodne noše,
narodne pesmi ■ in pravljice, legende in romance, ljudska umetnost, vse to zanima podeželskega človeka bolj, kot pa meščana, ki se je v zadnjih letih izkoreninil podeželju. Nova pa je legenda o sv. Ožbaldu, čigar češčenje se je razširilo iz Anglije preko Nemčije tudi k nam. Zanimiva je razprava o slovenski pasijonskih igrah in o Drabosnjakovi božični igri. Pisatelj je posegel tudi v dobo »školnikov« in na področje ljudske medicine; kot zdravilno in čarobno sredstvo navaja: skoz potegniti, skoz vleči in skoz iti. Glavni namen knjige je, da vzbudi zanimanje za narodopisje, kar se je pisatelju tudi posrečilo. Hvaležni smo tudi za lepo besedo »staro-svetnost«, ki pove vse, kar spada pod starosvetsko kulturo.
Zorko Simčič: Prebujenje. Roman iz dijaškega življenja. Izdala Nova založba v Ljubljani 1943. Str. 350. Cena knjigi platno 70 lir, polplatno 64 lir,
kart. 60. Slovensko slovstvo že dolgo ni prineslo tako sveže in žive knjige, kakor je ta roman iz dijaškega življenja, zgodba o treh prijateljih Jožetu, Dušanu in Milanu, ki v Ljubljani sredi šole, umetnosti, ljubezni, v siromaštvu, delu in sanjah preživljajo nemir današnjih dni ter z iskrenostjo in pogumom zmagujejo svojo dušno in gmotno stisko. Eden izmed njih, Milan, omaga sredi revščine in sanj, druga dva najdeta pot, Dušan k resnici in lepoti, Jože k domu in zemlji. Cela vrsta dijaških zgodb in usod stopa mimo nas in razmika po-igled v širino današnje Ljubljane ter sega pod njeno površino. Posebno- tragika dijaka Milana Zadravskega in hrome deklice Rože je pretresljiva. Knjiga je polna mlade modrosti, bistrosti m osvežujočega humorja, predvsem pa je resnoben opomin starejšemu rodu — kako malo pozna današnji mladi svet.
Filmski
Zgodovina sedanje vojne na filmskem traku. Eno izmed sredstev, s katerimi se piše zgodovina te vojne, je filmska kamera. Po pregledu, objavljenem s pristojnega mesta, so nemški vojaški filmski poročevalci do danes naredili čez 5 milijonov metrov filma. To je ponosen uspeh najtežjega in najnevarnejšega dela nemških propagandnih operaterjev v prvih bojnih črtajh. Za to nalogo so morali mnogi od njih žrtvovati življenje. Glede na današnje hude boje so le najbolj izurjeni in v bojih preizkušeni častniki in vojaki sposobni, da poleg običajnega poisla delajo še vse tisto, kar zahteva veličina njihove naloge. Ta naloga pa ni samo v dobavi nekaj metrov pomembnih in zanimivih slik, temveč zahteva od operaterja, da s filmskim tednikom vzpostavi zvezo med bojiščem in domovino, a poleg tega ustvari še dokazila o potekajočih bojih, ki boi uvrščeno v umetniško urejeno »Vojno' zgodovino na celuloidu«. Ta bo poznim rodovom pričala o usodnem boju nemškega naroda. Boje in oddihe, vse dobre in slabe strani vojaškega življenja mora
razgled
opaziti kamera. Postala je sobojevnik na kopnem, na vodi in v zraku.' O moči tega tovarištva nam zgovorno priča milijarda obiskovalcev, ki so samo v Veliki Nemčiji leta 1942. obiskali kinematografe.
Razstava nemških barvnih filmov. Pred nedavnim je bila prirejena v Lizboni razstava nemških barvnih filmov. V zvezi s to razstavo je ravnatelj Ufe Karel Opitz imel na tiskovnem oddelku nemškega poslaništva predavanja pred zastopniki portugalske filmske industrije in pred zastopniki portugalskega propagandnega tajništva. Govoril je o razvoju nemškega barvnega filma in barvne fotografije po tako imenovanem Agfa-Colotr postopku. Na razstavi so vzbudile posebno pozornost zlasti barvne fotografije — pravi barvni odtisi na papirju. Časopisje poudarja, da pome-nja nemški postopek zaradi svoje enostavnosti pravo revolucijo v tehniki barvnega filma. Razstavljene barvne fotografije so prve v Evropi izdelane kopije, ki so prenesene neposredno1 iz negativov na fotografski papir in za-
služijo posebno priznanje zlasti zaradi jasnih in čistih barv. Časopisje poudarja v zvezi s tem, da je popolnoma razumljivo, da portugalska javnost z radovednostjo pričakuje že napovedane prve predstave jubilejnega Ufinega filma »Lažnivi Kljukec«, ki je doslej najbolj uspeli barvni film nemške industrije.
Nov izum v kinematografiji. V tokijskem zavodu za fiziko in kemično raz-iskavanje je dr. Takeo Šimicu izumil pripravo, ki omogoča predvajanje filmov pri dnevni svetlobi. Namesto običajnega belega projekcijskega zaslona uporablja črno platno iz celuloida, ki ima na svoji površini 50.000 izboklin. Te izbokline odsevajo baje popolnoma luč projektorja, vsako drugo svetlobo pa sprejmejo vase.
Romunska kinematografska industrija. Kot znano je bila lani v Bukarešti ustanovljena posebna delniška družba z glavnico 250 milijonov lejev za zgraditev romunske filmske industrije. Pri družbi je sodeloval tudi italijanski kapital. Družba je kupila te dni v okolici Bukarešte veliko zemljišče, na katerem namerava zgraditi moderno filmsko mesto.
Filmsko predavanje v Laškem, V Laškem ob Savinji je bilo pred dnevi filmsko predavanje, ki je bilo namenjeno predvsem mladini. Na sestanku so po-
samezni predavatelji pojasnjevali s filmskimi posnetki najvažnejše dogodke iz nemške zgodovine in film »Pot groze«, ki prikazuje judovsko-boljše-viške mogotce in njihovo strahovlado nad podjarmljenimi narodi.
Tečaj za filmske operaterje na Bledu.
Podružnica nemške filmske organizacijske službe na Bledu je priredila v zadnjem času prvi tečaj za filmske operaterje na Gorenjskem. Tečaj je bil na Bledu ter so na njem predavali udeležencem o elektrotehniki ter o filmski tehniki vodja izobraževalnega oddelka v nemški filmski zbornici inž. Haupt-mann, ravnatelj Schliiter in tehničar Anton Stanko. Udeleženci filmskega operaterskega tečaja na Bledu so nato po končanem pouku polagali izpite pred posebno državno1 komisijo1 v Celovcu. Vsi so ga položili z dobrim uspehom ter so se tako usposobili za filmske operaterje.
Domače filmske strokovnjake naj pomaga izobraziti poseben filmski tečaj,
ki ga je v NDH priredilo ravnateljstvo za propagando. Na tečaj se je prijavilo 40 udeležencev. Pouk bo po preizkušenih nemških načelih.
Ljubljanski kinematografi so spet začeli predvajati nemške filme, ki lahko tekmujejo z vso svetovno filmsko izdelavo.
Društveni	obzornik
V petek 22. oktobra 1943 je umrla	svetila vso skrb revežem. Sodelovala je
sestra + dr. Jan. Ev. Kreka gdč. Cil-	pri nabiranju podpisov za majniško de-
ka Krekova. Bila je svojemu bratu	klaracijo. Bila je tudi predsednica Orlic,
skrbna gospodinja, njegova desna roka	Krščanskega ženskega društva, sodelo-
pa tudi njegova sodelavka zlasti v kr-	vala pri prireditvah, zlasti onih, ki so
ščansko socialnem področju. Od prvih	imele dobrodelni značaj. Cilka Krekova
začetkov je sodelovala v delavskih in	je bila vidna delavka slovenskega kato-
prosvetnih društvih, zlasti pa pri Slo-	liškega ženstva, ki je posvetila vse svo-
venski krščanski ženski zvezi, kjer je	je moči in zmožnosti duha in srca slo-
nastopala kot dobra in priljubljena pre-	venskemu narodu. Za vse to požrtvo-
davateljica. Njeno socialno srce, njena	valno in nesebično delo naj prejme pri
ljubezen do bližnjega jo je vodila v	Bogu, Voditelju vseh narodov, svoje
Ljudsko kuhinjo, kjer je bila dolgo let	plačilo,
odbornica; pri Elizabetni konferenci je	f Župnik Jožef Lavtižar je umrl v
bila 30 let blagajničarka, njena roka je	soboto 20. novembra 1943 v Ratečah na
bila izredno darežljiva in je zato po-	Gorenjskem. Dočakal je visoko starost
92 let. Kdo ne pozna njegovih zanimivih potopisov? Skoraj vsako leto je prijel potno palico in šel po svetu z odprtimi očmi, s kritičnim duhom, nato pa zapisal kar je dobrega videl v širnem svetu. Kjer koli je bil kot dušni pastir, se je udejstvoval tudi pri naših društvih, bodisi kot predavatelj, bodisi kot režiser in celo kot pisatelj ter skladatelj prvih ljudskih spevoiger, ki so v zadnjih letih šle preko naših ljudskih odrov po deželi. Vse življenje je bil ne-ugnano delaven, zraven pa tako ljubez-njiv, gostoljuben in dober družabnik, da si z veseljem stopil k njemu, če te je morda zanesla pot v Planico, kjer je zgradil tako lepo gorsko kapelico. Kadar koli smo romali na Višarje, nas je prišel vedno pozdravit. Blagi gospod biseromašnik je sedaj dospel v najlepšo deželo, kjer vlada nebeški mir, katerega naj nemoteno uživa po uspešnem dušnopastirskem in prosvetnem delu, katerega je daroval slovenskemu narodu.
S predavanji so zopet začeli v Trbovljah. Na letošnjem sporedu imajo 16 predstav in 20 prosvetnih in političnih predavanj.
Pojačanje radijske postaje v Banja Luki. Banjaluška radijska postaja je sedaj dobila svoje lastne prostore, potrebne za studio. Studio je najsodob-neje urejen ter razpolaga radijska postaja kar s 3 prostori za oddajo. V največjem je prostora za 150 ljudi, srednji prostor je določen za manjše izvedbe, manjši pa samo za objave in predavanja. Ta mesec bo gotov tudi veliki antenski stolp ter bo radijska postaja takoj nato lahko oddajala ves svoj program s 4 kilovati.
Kulturni dnevi štajerske mladine v Mariboru od 3. do 6. junija. Mariborski župan Knaus je izdal razglas ob priliki kulturnih dni in piše, da bo prišlo v Maribor 1200 mladeničev in mladenk, ki bodo zastopali 80.000 članov in članic spodnještajerske hitlerjevske mladine. Župan poudarja, da Maribor ponosno sprejema, mladino in ji izreka dobrodošlico.
Tečaj za režiserje gledaliških prostovoljcev. Glavno ravnateljstvo za občo
narodno izobraževanje organizira s sodelovanjem Matice hrvatskih gledaliških prostovoljcev II. režiserski tečaj gledaliških prostovoljcev. Obiskovanje tečaja je brezplačno. Predstavniki gledaliških prostovoljskih zborov, kateri so siromašnega stanu, bodo dobili še podporo za vzdrževanje od glavnega ravnateljstva za občo narodno izobraževanje.
Postavitev Starčevičevega doma v Sisku. Vsa kulturna in prosvetna društva v Sisku so sklenila zgraditi moderen prosvetni doimj ki se bo imenoval po dr. Starčeviču. V njem bodo imela prostore vsa prosvetna in kulturna društva v Sisku. Dom bo to leto že izročen svojemu namenu.
Večer zborne pesmi v Kranju. Pevska družina mladinske organizacije v Kranju je priredila te dni večer, posvečen zborni pesmi. Pred povabljenim občinstvom je nastopila v dvorani strankinega doma. Na sporedu so bile tudi koroške pesmi.
Vse javne knjižnice v Ljubljani so
štele lani 107.688 knjig. Knjižnice so pomemben činitelj v kulturnem življenju ljubljanskega prebivalstva.
Propaganda hrvatske narodne noše.
Da bi se hrvatska narodna noša ohranila in še bolj propagirala med kmet-skim in mestnim svetom, je imel hrvatski minister za narodno gospodarstvo te dni sestanek, na katerega je povabil župane občin Gračanj, Markuševac, Re-mete in Šestine, ki so posebno znane po slikovitosti hrvatskih narodnih noš. Župani omenjenih občin so ministra opozorili predvsem na težkoče, ki so v sedanjih časih združene z nabavo potrebnih surovin za narodne noše. Gospodarski minister je takoj odredil, da bo vse potrebne surovine nabavljal Državni osrednji zavod za narodno domačo in umetno obrt »Dom-rad«.
Zgodovinska razstava v Št. Lenartu nad Mariborom. V prijaznem trgu Šent Lenartu sredi vinskih goric so nedavno odprli zgodovinsko razstavo vseh predmetov in listin, ki se nanašajo na postanek in razvoj tega trga.
Praktični nasveti
Otrebimo sadno drevje!
Kdor gre na naš sadni trg, se čudi, da je naše sadje tako drobno, piškavo, črvivo in gnilobno. Nekaj tu ni v redu. Seveda se čuje izgovor: saj to so samo zgodnji odpadki. Mogoče res, toda tudi če so odpadki, morajo za to imeti vzrok. Kje tiči? Premalo skrbimo za sadje.
»Novice« so že pred malone sto leti učile modro in umno sadjerejo in zanjo gospodarje vnemale. Mnogi so se teh navodil oprijeli, še več se pa ni zato zmenilo in jim še dandanes niso mar; za umno vzgojo sadnih dreves, za sadje sploh nimajo smisla. Izgovarjajo se: Saj sadje nič ne zaleže; sadje je le za otroke. To mnenje je silno napačno. Neki akademik mi je pravil, da je njegov sosed prodal jabolk za 27.000 Din. To je pa že nekaj. Povejte, kdaj ste za žito, krompir, les toliko stržili? Menim torej, da morate tudi za sadje bolj skrbeti kot doslej. Res pa je, da tudi pri sadju ne smeš rok križem držati. Treba se je za sadje zavzeti. Mnogo dela pri sadovnjakih lahko tudi otroci opravijo, če jim daš modra navodila.
Za danes samo en nasvet.
Ko je na polju že vse pospravljeno in tudi pozno jesensko delo oskrbljeno, je čas za sadno drevje. Začeti moraš z osnaiževanjem sadnega drevja. S strgu-ljo ostrži vsa debla lubja in skorje, ker se v njih nahaja mnogo mrčesa. Pod drevo razgrni rjuhe in nanje ulovi otre-bež, ki ga potem urno vrzi v ogenj. Ko bi otrebež csta.1 pod drevesom, bi to delo nič ne pomagalo, ker bi mrčes spet splezal na drevesa in sadje bi bilo drugo leto prav tako črvivo kot prejšnja leta. Mrčes se namreč skriva v lubju in ob ugodnem času prileze na dan.
Ne samo deblo, tudi veje so leglo mrčesu. Zato je treba še veje očediti za-predkov. Odreži jih z vej in sežgi! S tem si storil veliko dobro delo.
Ako bi povsod to trebljenje skrbno opravljali, bi kmalu tudi v naših krajih imeli lepo, zdravo in dragoceno sadje.
Ker vemo, da kdor priporoča obenem več stvari, navadno nič ne doseže, zato prosimo vse člane naših društev, da se letos posebno' zavzamejo za zatiranje mrčesa na sadnem drevju. Kdor ima svoj vrt, naj tega dela na domačem vrtu ne opusti; kdor ga pa nima, naj druge za to delo vnema. V. E. S.
Kako sodijo drugi o nas?
Je to vedno eden in isti dogodek, ki pa se zmiraj znova pripoveduje o raznih visokih gospodih. Grof ali knez po-treplja svojega starega gozdarja, s katerim sta napravila že toliko uspešnih lovov, zaupljivo po rami: »He, staramo se, dragi moj!« In gozdar odvrne: »In zraven tega postajamo tudi neumni, Visokost!« »Jaz ne opažam še prav nič.« meni nato Visokost. »Toda drugi opažajo,« odvrne gozdar. Nato spusti Visokost počasi roko z njegove rame in ne de ničesar več.
Da, drugi so, ki vse zapazijo! Naši sorodniki, tovariši, sostanovalci, sosedje, služinčad in pri učiteljstvu učenci, celo mali otroci — ti so tisti, ki vse bolje opazijo in vedo, v čem smo pomanjkljivi. Ko bi mogli brati v njih očeh in v njih dušah, bi bili precej skromnejši. Tam so namreč zapisane vse naše napake, skrbno zbrani vsi naši pogreški, nobeden ni pozabljen. In če pridejo skupaj, se o njih tudi pogovarjajo. Velike in male naše napake, bolj ali manj smešne lastnosti, vse pride na re-šeto! Nam v obraz jih ne pove nihče, niti najboljši naš prijatelj. Morda je katera naša nerodnost že tudi ovekoveče-na s šaljivim priimkom, ki se nas drži, ne da bi mi vedeli. Toda drugi vedo vse to prav dobro.
Vsebina: Klic nadpastirja. — V. Z.: Slovenske Marije. — V. Z.: Ljudska knjižnica. — Filmski razgled. — Društveni obzornik. — Praktični nasveti.
Jahrlicher Betrag L 10 - Letna naročnina L 10 — Herausgeber - izdajatelj: Prosvetna zveza, Ljubljana Miklošičeva c. 7 — Schriftleiter - urednik: Vinko Zor — Zadružna tiskarna
(Maks Bleje«) Ljubljana
h V
t« j
Prilogu Veatnika PZ št. Il-tljl94~>.
PROSVETNI ODER
NOVEMBER-DECEMBER	1943
Slovenska mladinska igra
Martin Jevnikar — Nadaljevanje
7. Pomladni glasi (1891-1900)
Pomladni glasi so bili almanah, posvečen slovenski mladini. Ustanovili in zalagali so jih ljubljanski bogoslovci. Gojili so pesmi, razprave, povesti in igre poučne vsebine. Izhajali so deset let in prinesli deset iger.
1.	Alojzijeva slavnost. Dramatičen prizor v dveh dejanjih; sp. J. D. ( = Josip Debevec). 1891. — I. dej.: Jo-žek, Janez in Anica se uče deklamacije za Alojzijevo slovesnost. Pri tem se modro in pobožno pogovarjajo. II. dej.: Slovesnost. Katehet govori v začetku in na koncu, vmes oni trije deklamirajo. — Ves prizor je prisiljeno nabožen. Učenci so premodri, neživljenjski; govor in deklamacije so priložnostne, šablonske. Slaba stvar brez umetniškega hotenja.
2.	Volk. Prizor za deco; spisal A. Medved. 1891. — Viljko in Katica gresta iz šole grede po jagode. Spotoma se pogovarjata o volkovih; strah ju je, vendar gresta dalje. Tudi Mihec gre v gozd. Ne upa si domov, ker se boji, da ga bo Francek zatožil, da ni znal v šoli. Kmalu pribežita Viljko in Katica in se skrijeta za grm, ker tuli volk. Tudi Mihec priteče k njima in vsi trije beže. Francek prituli kot volk in jih kliče nazaj. Francek in Mihec se spravita, nato odidejo skupaj po jagode.
—	Volk je prvi Medvedov dramatskl poskus. Prizor je zelo šibek. Pisatelj je hotel napisati majhno šaloigro, a ni uspel, ker manjka pravega humorja. Vse je preveč prisiljeno, za lase privlečeno, brez poglobitve. Preveč je besed, premalo dejanja, medla in slabokrvna stvar brez življenja. Prizor je napisan v blank versu; jezik je lep in tekoč.
3.	V Rim! šaljivo-resna igra v dveh prizorih; spisal J. D. (= Debevec). 1891.
—	I. pr.: šest dečkov se zbere v gozdu. Na Štefanovo prigovarjanje hočejo oditi v Rim na Alojzijevo slovesnost. Oglasili se bodo tudi pri papežu, naj jih sprejme med svoje vojake. Vsak mora vzeti za dva dni hrane, saj bodo v dveh dneh tja in nazaj (kakor velikonočni zvonovi). Čez eno uro bo odhod. II. pr.: Dečki se počasi zbirajo. Niso več tako pogumni, ker se boje domačih. S težavo jih Štefan pogovori in spravi v vrsto, kar pride županov dijak in
jim razloži vso stvar. Lepo jih pouči, naj se vrnejo k staršem, kruh pa razdele med siromake. Vsi so zadovoljni in z Alojzijevo himno odkorakajo v vas. — Igrica je zelo naivna, slaba robinzonada, polna praznih besed; drugi del je silno tendenčen. Dijak jim govori pobožno kakor star pridigar in dečki se takoj vnamejo za dobra dela. Kar po vrsti naštevajo siromake, ki jih bodo odslej podpirali. Takih otrok ni na svetu. Igra je v idejni in vsebinski zvezi s pisateljevo Alojzijevo slovesnostjo.
4.	O svetem Miklavži. Prizor iz otroškega življenja v dveh dejanjih. J. Vole. 1892. — I. dej.: Otroci karajo Milana, zakaj ni hotel pred Miklavžem moliti. Milan pravi, da mu je Belčev Miha povedal, da ni Miklavža. Otroci ga zatdžijo materi, ta ga ošteje, zakaj se druži s tem hudobnim dečkom. II. dej.: Drugo jutro so polne košare Miklavževih daril, le na Milanovi je samo šiba. Mati mu napravi ganljivo pridigo, Milan se joka in kesa ter obljubi, da se bo poboljšal. Zato mu da vsak polovico darov. — Slaba stvar, polna naukov in pridig. Nima nič dramatske-ga. Napisano je v verzih.
5.	Kdor ne uboga, tepe ga nadloga. Otroška igra. J. štrukelj. 1892. — Mihec in Jožko sta sama doma, starši so odšli na semenj. Izbirata fižol; lačna sta, hočeta v omaro, a ubijeta dva lonca. Sosedov Srečko ju zvabi na dvorišče igrat se slepe miši. Pri tem pade Jožku na glavo poleno in ga močno rani. Hitro začneta spet zbirati, a starši takoj odkrijejo nerodnosti. Za. kazen ne bosta dobila novih hlač. — Igra je šibka, brez zgradbe, brez osnovnih dramatskih zahtev. Nesreče so umetno prikrojene, da se izkaže resnica, ki jo napoveduje naslov. Zaradi te resnice je igra nastala.
6.	Gospod iz Trsta. Otroška igra v dveh dejanjih. A. Stroj. 1893. — I. dej.: Otroci se pripravljajo na praznovanje dvestoletnice bitke pri Sisku in petdesetletnice škofovanja sv. očeta Leona XIII. Glavno vlogo ima Ciril, velik siromak; nima očeta, mati leži nevarno bolna. V vas pride neki tujec in ogleduje Cirilovo hišo. II. dejanje: Praznovanje. Učitelj ima rodoljuben govor, Francek pove zgodbo o hrabrem Slovencu, Ciril deklamira narodno pesem Ravbar, katehet govori o papežu. Na slo-
vesnosti je tudi tisti tujec, trgovec Planinec iz Trsta. Dečka pohvali in jih hoče obdarovati. Pravi, da je prišel zato, da bo poplačal dobrotnike, ki so mu rešili življenje. Ko je bil še deček, je bil sirota. Zmrzlega je odpeljal neki fantič domov, .ga tri dni hranil v svoji hiši, nato ga je pa njegov oče priporočil nekemu trgovcu. Tu je bil priden, zato je napredoval in danes je bogat. Otroci takoj povedo, da ga je rešil Cirilov oče. Trgovec pokliče Cirila in mu obljubi, da ga. bo poslal v šole študirat za duhovnika. — Igrica je zelo borna, nič nima dramatskega. Večinoma so sami razgovori, a še ti neživljenjski. Spet nastopa že znani dobrotnik, ki je bil včasih siromak, a je čudežno napredoval, ter obilno poplača svoje rešitelje. To je že star motiv. Ciril je preveč siromašen'in preveč idealiziran. Tudi to je staro. Vse skupaj je en sam nauk, pa naj spregovori kdor koli. N. pr. Planinec: »Da, otroci, če hočete biti Bogu dopadljivi in srečni že na tem svetu, bodite pobožni in pridni, molite in delajte!« — (110).
7. Od hiše! Igrokaz v treh dejanjih. Jos. Vole. 1894. — I. dej.: Na Logarjevem posestvu gospodari kot oskrbnica hudobna Barba; pri sebi ima ničvrednega sorodnika Vida in Vladka, sina rajne Logarice. Logar je izginil v vojski, župnik hoče poslati Vladka v šole, Barba pa se boji, da bo morala od hiše in da bo prišlo na dan, da je prodala Logaričine dragocenosti. Da bi to preprečila, poreže Vid župnikova drevesca in jih podtakne Vladku; sploh Vladka na vse načine mučita. Vladka zaradi drevesc zapro; če bi ga spustili, bi ga spravila s poti. II. dej.: K staremu Tomažu, sosedu Logarjevih, pride — Logar! Skupaj sta bila v vojski; Logar je bil ranjen in ujet, sedaj išče otroka. Tomaž mu vse pove. Pride Vid in začne nagovarjati Logarja, naj odvede s seboj nekega neznanega dečka, ki se je pritepel k njim, za kar mu da petak. Logar obljubi, da bo prišel zvečer po otroka. S Tomažem skleneta razkrinkati hudodelca. III. dej.: Vladka so na župnikov ukaz izpustili. Barba ga ošteva, Vladko se brani, končno sklene, da bo šel drugi dan od hiše. Pride Logar. Nepridiprava mu dasta petak. Ko Vid Vladka sune, se Logar ne more več premagati. Razkrije se; hudobneža sta presenečena. Ko pokaže Vidu njegov nož, ki ga je zgubil na župnikovem vrtu, prizna, da je on porezal drevesca. Oba zapro. — Igra je silno ganljiva. Na eni strani nastopa predobri Vladko, sirota brez staršev, na drugi z najtemnejšimi barvami naslikana Barba, duša vsega zla. Njena hudobija ne pozna meja. Tudi Vid ni boljši. Motivi so precej obrabljeni. Sirota mora v dežju pasti živino, strada in prezeba (Sirota Jerica!), podtaknejo mu porezana drevesca (staro!), prodasta ga lastnemu očetu (malo verjetno naključje), zločin se obrne proti zločincema, dobri dečko prosi za m učitelja. Igra je živahna, dobro zgrajena, jasna, za-
to bi uspela na odru. Nauk poda Tomaž (stran 143): »Nedolžnosti je Bog najljubeznivejši v a r i h , a hudobiji strašen maščevalec!«
8.	Indijski siroti. Igrokaz v treh dejanjih. Spisal Fr. S. Finžgar. 1895. — I. dej.: Melehar, reven indijski seljak, in njegova žena prodasta hčerko Ajino vra-žarici Žiti, ker ne moreta preživljati obeh deklic. II. dej.: Žita čaka deklice; te plešejo v mestu, prosijo in kradejo ter prinašajo njej. Pride Ajinina sestra Ganči ter toži, da ji je očeta raztrgal lev, mati pa je umrla od revščine. Išče sestro. Ko zapazi Žito, zbeži. Deklice se vrnejo s plenom, Ajina zadnja. Ker ni hotela krasti, jo čarovnica pretepe. Pride Irec Brito, zagrozi Žiti s sodnijo in odpelje Ajino. III. dej,: Na misijonski postaji. Ajinin krstni dan. Lepa slovesnost je. Žito peljejo mimo v zapor. Brito privede Ganči in sestri se veseli objameta. — Dobra misijonska igra; jasna dispozicija, naiaven zaplet in učinkovit konec. Sicer je zgodba namenoma malo pretirana, temna, da tem bolje služi namenu, za katerega je napisana. Pri nabožnih stvareh ne smemo dela. meriti samo z umetniškim merilom, ampak tudi po tem, koliko je dosegla svoj namen. In ta igra ga dosega, čeprav je tendenca skrbno zabrisana, že v tem je Finžgarjeva odlika, da se je tudi v taki igri dvignil nad staro šolo, opustil nepotrebne pridige in moraliziranje ter pustil, da govori delo samo. Igra človeka pritegne, mu da misliti in to je dovolj. Dosegla je svoj namen. Napisana je v blank versu. Jezik je lep. tekoč, brez navlake. Igra kaže, da se je pisatelj šolal pri starejših dramatikih, ker ima Proslov o svetli in senčni strani Indije.
9.	Ogenj! Dramatičen prizor v jed-nem dejanju. Fr. Kralj. 1897. — Ivan, Lojze in Minica se igrajo v sobi. Lojze postavi trdnjavo, Ivan mu jo zažge. Pri tem se vname sestra. Mati ogenj pogasi in jih hoče zatožiti očetu, a otroci jo tako lepo prosijo — pozneje tudi očete. — da jim vse odpustita. — To sploh ni igra, saj nima nič dramatskega. Napisana je v tekočem blank versu.
10.	Sveta Germana. Igrica s petjem v treh dejanjih. Fr. Kralj. 1898. — Igra je vzeta iz življenja svete Germane. Pisatelj sam pravi v opombi, da »kar se pripoveduje tu iz življenja sv. Germane, je zgodovinsko resnično«. Igra je dobra, lepo zgrajena, primerna za starejšo mla-dino, zlasti za Marijine družbe. Napisana je v blank versu. Verzi so precej prisiljeni.
Ocena
Pomladne glase so pisali bogoslovci, možje, ki so se pripravljali za vzgojitelje slovenskega naroda. Tega so se zavedali tudi pri pisanju obravnavanih iger. Vzgajati! Pri delu jih je vodila bolj želja množiti slovensko katoliško mladinsko literaturo kakor pa lastna umetniška sila. Ta-
krat je še veljalo pravilo, da za mladino pisati ni težko. »Marsikateri začetnik, ki je tipal v sebi za, pisateljsko žilo, a ni do-tipal dosti močne, da bi vstopil kot svečenik v svetišče splošne literature, je poprijel brez strahu za pero, hoteč postati — mladinski pisatelj. Saj se mu na tem poprišču ni bilo bati stroge kritike: malo dejanja, nekaj ginljivih prizorov, ščepec moralne soli — in siguren si je bil pohvale in priznanja. Da bi kdo zahteval od mladinskih spisov umetniške oblike, to ni prišlo skoraj nikomur na konec . . .« (Josip Brinar: O slovstvu za mladino. Pedagoški Letopis 1905, str. 23). Zato so te igre ganljive, solzave, polne naključij in nenavadnih razpletov. Tendenca je prisiljena, kričeča, večkrat cela pridiga. Osebe so enostranske, nenaravne, umetno prikrojene, kakršne pač potrebuje pisatelj. Dejanje se ne razvija po logičnih postavah ali dramatskih pravilih, ampak po pisateljevi samovolji. Večina iger je v dialoge spremenjena moralna zgodbica, a še ta brez jedra; o izbiri primerne snovi si niso belili glave. Izmed vseh je najboljša Finžgarjeva igra. Ima pravilno dramat-sko zgodbo, žive ljudi, prepričljivo vsebino, da človeka pritegne. Upoštevati je treba tudi to, da so bili pisatelji šele začetniki, brez literarnih in življenjskih izkušenj. Večini je bila dramatika le prehodnega značaja. Le Finžgar in Medved sta se tudi pozneje ukvarjala z njo. A le Medved je bil rojen dramatik, vendar ni dosegel pravega uspeha, ker mu je manjkala šola in dober voditelj. Zanimivo je, da se jim je zdel verz imenitnejši od proze, štirje: Medved, Finžgar, Vole in Kralj so pisali samo v verzih. Dosledno so uporabljali blank vers po zgledu svetovnih dramatikov. Pred njimi ga je uporabljal pri nas Jurčič v Tugomeru.
8. Naš dom (1900-1936)
Naš dom je začel izhajati leta 1900 kot priloga Slovenskega gospodarja v Mariboru. Za nekaj časa se je osamosvojil, a je postal spet priloga. Z desetim letnikom se je spremenil v mladinski list, a ni uspel, zato je postal spet priloga, ponovno mladinski, nazadnje družinski list.
Naš dom ni polagal važnosti na mladinske igre. Prinesel je le eno, a še ta nima umetniške vrednosti, ker imai izrazito rodoljubno tendenco. To je:
Odpadnik. Narodna igra v dveh dejanjih. (Brez podpisa.) 1911. — I. dej.: Trgovski pomočnik Jurij je odpadnik; druži se s sovražniki. Sestra Anica ga spre-obrača; končno ji obljubi, da bo prišel zvečer na zborovanje mladinske zveze. П. dej.: Na zborovanju govori predsednik Josip navdušujoč govor. Jurija tako gane, da se v hipu spreobrne, raztrga proti-narodni časopis in tudi sam govori. — Igra. je propagandna, rodoljubna, zato je ne moremo ocenjevati po umetniških vidikih.
9.	Mladost (1907-1929)
Mladost je bila glasilo Slovenske orlovske zveze v Ljubljani. Prinesla je samo eno mladinsko igro, in sicer:
Mati Slovenija in njena deca, Alegorična slika. V. Bele. 1911. — Slovenija toži o slabih razmerah, ljudje zapuščajo vero in narodnost. Orel ji razloži svoje simbole in ji obljubi, da bo vedno zvest veri in narodu. — Priložnostna stvar; verzi so precej dolgovezni.
10.	Mentor (1908-1940)
Mentor je bi! dijaški list. Izdajati ga je začela Škofijska klasična gimnazija v št. Vidu, pozneje ga je prevzela Prosvetna zveza v Ljubljani. Mentor prave izvirne mladinske igre ni prinesel. Najbolj so znani Omerzovi prevodi iz grške dramatike: Sofoklej: Filoktet (VI. letnik) in Kralj Ojdipus (X. in XI. 1.) ter Ajshilova Orestija: Agamemnon (XI., XII. 1.) in Maščevanje (XIII. 1.). Mladinske igre in prizori so:
1.	Ko se je porajala Jugoslavija. Prizori iz dijaškega življenja. Quis (— dr. Jože Debevec). 1928/29. — Dva rodoljubna priložnostna prizora iz leta 1914 in 1918. Igrali dijaki III. realne gimnazije v Ljubljani dne 1. dec. 1928.
2.	Iz sklepne konference. Dramatičen prizor. I. Dolenec. 1928/29. — Nekako pomenkovanje o šoli, uspehih in neuspehih. Precej živahno. — Ponatis iz Slovenca 28. junija 1928. Igrali dijaki III. realne gimnazije 28. junija 1928.
3.	Med slovenskimi kulturnimi delavci v E 1 i z i j u. Julij Vrbič. 1929/30. — To je bila slovenska domača naloga na III. real. gimn. v Ljubljani. Obravnava sprejem pisatelja Ivana Tavčarja med nebeščane. Napravljena je nekoliko po Aškerčevi pesmi: Slovenska legenda.
4.	Na valeti. Dramatičen prizor. I. Dolenec. 1930/31. — Pomenkovanje o izbiri poklica. Igrali dijaki Ш. real. gimn. ns. Vidov dan 1929.
5.	Privatni izpit. šala. Fr. Wei-ser — Joža Lovrenčič. 1933/34. — Zelo posrečena šala iz dijaškega življenja. Profesor zamenja vrtnarja z dijakom, ga izpraša; vrtnarja zamenjajo s profesorjem; nazadnje se vse srečno konča. Je zelo živahna in zanimiva stvar.
6.	Kako je Janko Mlakar obhajal svoj šestdeseti rojstni dan. J. D.(ebevec). 1934/35. — Priložnostna stvar, nastopajo: Potopis, Laž, Humoreska, Dramatika, Skioptikon in Mentor ter pripovedujejo o slavljenčevem delovanju.
7.	M a n h u. Evharistična slika. F. T. Grivški (Filip Terčelj). 1934/35. — Prizor z mano v puščavi, hvalnice, konča z duhovnikom, ki nese sv. popotnico v hribe. — Nič posebnega.
8.	Mentorjev obisk. Jože Dular. 1937/38. — Priložnosten prizor za petin-dvajsetletnico Mentorjevega izhajanja.
9.	Spominu papeža Pij a XI. Anton Anžič. 1938/39. — Zborna dekla-macija, sestavljena po papeževih okrožnicah in njegovem življenju.
11. Zamorček (1913-1936)
Sprva je izhajal Zamorček kot brezplačna priloga Odmeva iz Afrike in se je imenoval Zamorski otrok. Z aprilom 1919 je dobil ime Zamorček. Prinašal je nabožne in misijonsko spodbudne mladinske igre.
1.	Hranilček z zamorčkom. (Brez podpisa). 1917. — Razgovor med Nežo in Ludovikom o podpiranju misijo-nov. Slaba in neprepričljiva stvar.
2.	Male pomožne misijonarke. Božična igra v treh dejanjih. Izvirno spisal Angelik. 1917. — I. dej.: Stanka in Zorka skleneta odkupiti zamorčka in ga krstiti na očetovo ime, da bi se ta vrnil, ker že dolgo ne vedo zanj. II. dej.: Sveti večer. Jezušček jima prinese med drugim denar za dva zamorčka. III. dej.: Sv. večer čez eno leto v Afriki. Zamorčka sta krščena in prosita Boga za dobrotnike. V1 epilogu prosijo zamorčki evropske otroke, naj se jih usmilijo. — Igra je nabožno spodbudna, precej pretirana, na nekaterih mestih okorna in dolgovezna, v splošnem pa živahna. Izšla je tudi v samostojni knjižici.
3.	Umijmo zamorčka! Igra za otroke v enem dejanju. Igra se v korist zamorskih misijonov. (Brez podpisa). 1920.
—	Tonček in Lizika hočeta umiti zamorčka, ki iščeta pot v nebesa. Pride angel in pravi, da je tudi v črnem telesu bela duša; podpirata naj misijone, da bodo mogli misijonarji krščevati zamorčke. — Slaba propagandna stvar.. Izšla je tudi v knjižici.
4.	Klic božji. Verska igra v enem dejanju. Spisal o. J. Baetemam, misijonar v Abesiniji, Afrika. Poslovenil Angelik. 1921. — Cirila hoče med pomožne misijonarke, a mati ji sprva brani, nato dovoli.
—	Zelo dolgovezna in ganljiva stvar. Izšla je tudi v knjižici.
5.	Mihcu se je sanjalo. Igrica z?. prvoobhajance v enem dejanju. France Markež. 1922. — Mihcu se v sanjah prikažejo Jezušček, angeli in zamorci. Jezušček mu napove, da bo misijonar. — Igra je zelo slaba, okorna, začetniška,
6.	T ar c iz i j. Misijonska drama v dveh dejanjih. Prosto prevedel Angelik. 1923.
—	Kopirano je po rimskem dečku sv. Tar-ciziju, ki so ga pogani ubili, ko je nesel sv. popotnico v ječo. Tu se godi igra v Afriki in mučenec je zamorček. — Igrica je še precej živahna, vendar je preveč govorjenja. Izšla je tudi v knjigi: Jezus lju-
bitelj malih. — Tarcizij. Dve igrici za prvoobhajance. Ljubljana 1935.
7.	Misijonski božič. Božična igra v dveh slikah. Priredil Angelik. 1931. — Učiteljica nagovarja otroke, naj zbirajo za misijone. O božiču prineso otroci prispevke. — Slaba stvar, prisiljena in dolgovezna. Ni dejanja, ampak so same besede.
8.	Nezadovoljni Jezušček. Božična igrica v treh dejanjih. Spisal p. Adolf. Poslovenil Mirko Kunčič. 1935. — I. dej.: Jezušček prebira v nebesih otroška pisma in je nezadovoljen, ker ga prosijo samih igrač. II. dej.: Trije siromašni otroci zberejo denar za odkup zamorčka. III. dej.: Plačilo v nebesih: odkupljeni zamorček postane angel varuh teh otrok. — Igrica je misijonsko spodbudna, na nekaterih mestih preveč gostobesedna, posebno v prvem delu. Igra je izšla v knjižici: Nezadovoljni Jezušček. Božična spevoigra v treh dejanjih. Spisal p. Adolf (Chwala). Ljubljana 1936.
9.	Naredimo zamorčka! Spisala M. Elizabeta. 1936. — Isto stvar je priobčila avtorica že v Orliču 1923/24. leta pod naslovom Zamorčki. šaljiv prizor za deklice.
12. Orlic (1920-1929)
Orlič je bil glasilo orličev in mladcev ter gojenk in mladenk. Zato je večina Iger tendenčnih, spodbudnih. Vsega skupaj je prinesel Orlič štiri in dvajset iger in prizorov.
1.	Orliči in drugi ptiči. Igra v treh dejanjih. P. Krizostom Sekovanič. 1921/22. — Orliči se pripravljajo na telovadni nastop, dva izprijena študenta jima pa nagajata. Konec: eden izmed njiju si zlomi nogo, drugega odpeljejo orožniki v poboljševalnico. — Igra je priložnostna, slaba. Preveč hoteno je razdeljena svetloba in senca: orliči so popolnoma dobri, dijaka hudobna, pokvarjena, pijeta, kadita in kvartata (in to pri 12 in 14 letih!) ter mislita samo na maščevanje. Psihološko je slaba, nima nobene zgradbe, ne raste, ni prave igre in protiigre, ampak je napisana zaradi tendence in v spodbudo.
2.	Miklavžev večer. Igrica v enem dejanju. P, Krizostom Sekovanič. 1922/23. — Prizor je starinski. Otroci se pogovarjajo o Miklavžu; ta pride, jih izpraša verouk in si zapiše njihove želje. Mirka hočejo pograbiti parklji, a prosijo drugi otroci zanj.
3.	Deklicia in berač. Božični prizor za orliški naraščaj. Jože Stabej. 1922/23. — Jelica je opešala iz šole grede. Velika sirota je; begunci so in še mati je bolna. Pride berač — Jezušček in ji pove, da je materi že dobro; tudi njo bo odpeljal s seboj. — Igrica je okvirna, motiv starinski, sicer pa prisrčna in ganljiva. Orliči so jo igrali (prim. Orlič, V., 75).
4.	Pijanec — b r r r. Igra za dečke v dveh dejanjih. France Markež. 1922/23.
—	Slavko hoče biti pijanec, orliči pa ga vabijo v svoje društvo. Ko ga pijanec Groga pretepa, ga orliči rešijo, zato gre z njimi. — Igra je zelo slaba. So same besede, polna, je stranskih dejanj, nič ne raste. Orliči so silno dobri. Slavko je zapeljan, a ne hudoben, zato se hitro spreobrne.
5.	Sirota Jerica. Igra za deklice v 3 dejanjih. Priredil t Jožef Logar. 1922/23.
-	I. dej.; Jerica živi pri hudobni gozdni ženi Špeli; zelo trpi. Nekoč se ureže. Palč-nik ji prinese iz vodnjaka cekin, da z njim ustavi kri. Mora pa ga vreči nazaj. Špeli se zdi škoda, zato nažene Jerico spat. II. dej.: Ponoči ukrade Špela Jerici cekin. Jerici odteče kri in umrje. Špela jo vrže v vodnjak; piailčki jo ožive in jo silijo, naj ostane pri njih. III. dej.: Špeli zmanjka denarja, zato se ureže, da bi iz krvi nastali cekini. Res nastanejo, a odteče ji kri in umrje. Palčki pripeljejo Jerico nazaj in ji podare Špelino hišo in vse premoženje. Jerica povabi prijateljice, da ostanejo pri njej, da bodo skupno dobro delale. — Igra ima po narodni pesmi samo ime, vse drugo je tu pravljično. Stvar je zelo naivna, brez prave zgradbe in rasti, prav-ljičnost pomešana z resničnostjo. Jerica je predobra, Špela prehudobna. Dobre Bog poplača, hudobne kaznuje.
6.	Z a m o r č k i. šaljiv prizor za deklice. M. Elizabeta. 1923/24. — Deklice se nehote namažejo s sajami po obrazu, da so črne kot zamorčki. — Je šala za doma ali na vrtu, ni pa igra za na oder.
7.	Kaznovana radovednost. (Brez podpisa). Otroška veseloigra v 1 dejanju. 1923/24. — Otroci so hoteli dati sosedovi Ivanki nekaj za god, a niso marali povedati Julki, ker je takoj vse izblebe-tala. Ker je prisluškovala, so namazali ključavnico s kredo, da je bila vsa bela po obrazu, in hitro odprli vrata, da je padla v sobo. Ker je slišala nekaj o omari, je zlezla nanjo; otroci so nevede odnesli lestev, da ni mogla na tla. — Igrica je preprosta, a živahna, ker ima nekaj situ-acijske komike: kreda, padec (oboje že staro), omara. Seveda, se na koncu Jdlka poboljša.
8.	čevljarski vajenec. šaljiv prizor s petjem. (Brez podpisa). 1923/24.
-	Dva vajenca pojeta izmenično, kake šale uganjata, če ni gospodarja doma.
9.	Mi smo živo srebro. Veseličica za pet deklic. (Brez podpisa). 1923/24. — Preprosta stvar, primernejša za na pašo kot za na oder.
10.	Veselje prijateljic. Igrica za mladenke v 1 dejanju. Cirila Kajzer, or-liška mladenka v št. Vidu nad Lj. .1923/24.
—	Nekaj razgovorov pridnih deklic.
11.	Mihec tatič. Mladinska igra v 1 dejanju. Priredil M. N. 1924/25. — Mihec ukrade krčmarici jajca"; vanja pa je dejal grajski hlapec žimo. Jajca proda krč-
marici, tatvina pride na dan. — To je prireditev znane pripovedke Krištofa Schmi-da brez posebne dramatične spretnosti.
12.	Zlati oreh. Prizor za Miklavžev večer. P. Krizostom. 1924/25. — Miklavž da trem lenim učencem zlat piškav oreh.
—	Stvar je zelo slaba, ker je nemogoče, da bi se prvošolca in tretješolec tako vedli in bali Miklavža, katerega gredo čakat v gozd, saj že v ljudski šoli vedo, kako je s to stvarjo.
13.	Krompir sadit. Dvogovor med Ančko in Reziko. (Brez podpisa). 1924/25.
—	Slaba deklamacija,
14.	Pred shodom. Dvogovor. Cirila Kajzer, orliška mladenka. 1924/25. — Razgovor o kandidatinjah Marijine družbe. Brez vrednosti.
15.	Iz otroškega življenja. (Brez podpisa). 1924/25. — Milka in Darinka se prepirata, katere punčka je lepša. Pomiri ju Vida, — Slaba stvar, zložena v verzih.
16.	Medveda. Vesela igrica za dečke. Priredil A. M. 1924/25. — Tilna in Drej-četa je strah, ker jima Nande laže. Drago ju hoče ozdraviti, zato se preobleče v medveda. Tudi Nande se preobleče; medveda se srečata in se bojita drug drugega, dokler se ne spoznata. Otroka sta ozdravljena. Nande se poboljša. — Zgodbica je preprosta; hotela je biti komična, a se ne more razmahniti. Tudi Nandetove pripovedke ne učinkujejo, ker so pregrobe laži.
17.	Božično drevesce. Igrica v enem dejanju. Emil Slanovec. 1925/26. —• Zelo preprosta stvar; nekaj otroških prepirov in razgovorov ter krasitev božičnega drevesca. Otroci so dobri, posebno Nande, siromašen dijak, slab je Mihec, bogat, a trde glave (star motiv!), a se tudi poboljša.
18.	O r 1 i č P a v 1 e k. Igra v dveh dejanjih. Štefan T.(onkli). 1925/26. — I. dej.: Pavleka ne marajo med orliče, ker je njegov oče pijanec. Zato joka. II. dej.: Pav-lekovemu očetu prodajo hišo; kupi jo stric, ki se je ravno vrnil iz Amerike. Vse se srečno uredi in tudi med orliče ga sprejmejo. — Snov je zelo tradicionalna: oče pijanec, mati umrla, sirota Pavlek, silno dober, vse ga zaničuje, a vztraja, bogati stric, hudobni županov Mihec, ki se poboljša, konec srečen! Druga polovica drugega dejanja je preveč pridigarska; pridigajo: oče, stric, predsednik orličev Tone.
19.	V deveti deželi. Igra v enem dejanju. Last Marijanišča. (Brez podpisa.) 1926/27. — Deseti brat nagaja pritlikavcem v deveti deželi toliko časa, dokler ga ne izženejo. — Zelo slaba stvar, brez vsebine in smisla. Skuša ponazoriti pravljico o štrukljih, poticah in medici. Nekoliko je situacijske komike.
20.	Slovenska sanja. Mladčevska pravljica v treh slikah. Vaclav Winkler. 1926/27. — I. si.: Pod Triglavom na kresni večer. Od vseh strani prihajajo ljudje in
tožijo o hudih časih, žele si kralja Matjaža. Pastir, varuh gora, jim bo pokazal pot.
II.	si.: Mladci pridejo k Matjažu, a se že po poti spro. Z združenimi močmi izvlečejo meč in Matjaž se zbudi. Tako žalostno mu pripovedujejo o svojem trpljenju, da se odloči, da pojde s svojo vojsko na svet.
III.	si.: Na Gosp. polju. Matjaž je na Sor-škem polju premagal vse sovražnike. Od vseh strani prihajajo spet mladci, pojejo in plešejo kolo, ker je zdaj dobro na svetu. — Igrica je res pravljica, napravljena precej po starem vzorcu. Najprej prihajajo mladci od vseh strani in tožijo, nj koncu spet od vseh strani in vriskajo. Vmes je prizor z Matjažem po pripovedki. Igrica je dolgovezna, premalo razgibana, ni pravih dogodkov. Ljudje na dolgo in široko tožijo, mladci se prepirajo. Za uprizoritev bi jo morali skrčiti.
21.	Mamici za njen praznik (25. marca). Prizorček. Ljudmila. 1927/28. Ivanka nese šopek na materin grob in se poslovi od nje, preden odide po svetu. Nič posebnega.
22.	Beraška zgodba. Pravljica v treh dejanjih. Brat Vencelj (= Winkler?). 1927/28. — I. dej.: Bogati dečki nabijejo siromašna beraška otroka Martina in Jožeta, ker sta dobra in jih nočeta pozdravljati. Pride romar in ju odvede k čarovniku, ki ju bo napravil zdrava in bogata. II. dej.: Dobri čarovnik da Jožku in Martinu na izbiro pet stvari: moč, denar, poštenje, zdravje, mladost. Izbereta poštenje, zdravje in mladost. Romar ju spremi nazaj, III. dej.: Dečka prideta domov močna. Gosposki dečki se ju boje in jima ponudijo prijateljstvo. — Igra je simbolična, ima socialno tendenco: »Beraška moč je hujša od bogatinove« (str. 184). Igra јв precej dolgovezna, slabo zgrajena, dokaj nejasna. Za mladino ni.
23.	V precepu. Igra za deco v dveh dejanjih. F. S. Finžgar. 1928/29. — I. dej.: Zelo revna predmestna sobica. Otroci jedo krompir v oblicah. Starejša se stepeta in ubijeta skledo. Prideta Fičafaj in Drpalež, dva potepinčka, in pregovorita Jakca in Mihca, da gredo namesto v šolo sadje ra-butat. Jožku dado dinar in jabolk, da nc bi povedal materi, ko bi se vrnila iz tovarne. II. dej.: Otroci so nakradli jabolk, orehov in krompirja, Drpalež tudi nekaj klobas. Mihec noče jesti ukradenih klobas, zato ga napode. Ko gre Fičafaj po koruzne storže, ga ujamejo, kmalu zatem zgrabita kmet Urh in poljski čuvaj še Dr-paleža, ju ukleneta ter odpeljeta v zapc, Jakca in Mihca pa napodita domov. Mati je zelo v skrbeh, ker ji je Jožek vse po pravici povedal. — Igra je poučna, hoče pokazati otroke, ki so brez pravega nadzorstva in doma. slabo vzgojeni, »žival ima pastirja, otroci so brez njega« (str. 39). Pokvarijo se in so v škodo celi vasi, pa tudi druge okužujejo. Vdovini otroci so po srcu dobri, le omahljivi so, pač otroci; manjka jim pravega vodstva, ker matere
ni doma. Igra je dobra, živahna, napravljena z natančnim poznavanjem otroškega življenja, lepo raste in se neprisiljeno razreši. Napisana je v krepkem gorenjskem jeziku. Je uprizorljiva.
24. M e j n i k , k i b o 1 i. J. Jalen. 1928/29. — Slaba priložnostno rodoljubna stvar.
Ocena
Orlic je prinesel malo dobrih iger, čeprav je sodelovalo štirinajst pisateljic in pisateljev, šest sestavkov je pa brez podpisa. Kakor smo doslej vedno našli pri vseh mladinskih listih, tako je tudi tu: razen nekaj imen sami neznani pisatelji, sami začetniki, brez izkušnje in nadarjenosti. Zato niso mogli ustvariti kaj trajnega, ampak same priložnostne, neživljenj-ske stvari. Razen tega je bil Orlič stanovsko glasilo, ni mu šlo toliko za obliko kot za tendenco; take stvari pa so navadno slabe. Najboljša je Finžgarjeva dvodejanka V precepu. Napisana je z dobrim poznanjem otroške duše, hkrati pa tudi z dobrim znanjem dramatskih zahtev. Takoj se ji vidi, da jo je napisal pravi umetnik. Nekaj vrednosti imajo še Stabejeva Deklica in berač, Tonklijev Orlič Pavlek, Winklerjeva Slovenska sanja in brezimna Kaznovana radovednost. Ostalo je slabo, vredno le toliko, kolikor je njihova tendenca ustrezala tedanjim potrebam.
13. Naš rod (1929/30-1941/42)
Naš rod je bil mladinski časopis, naslednik tržaškega Novega rodu (1921—1926). Bil je zelo dobro urejevan in pri njem so sodelovali sami priznani pisatelji. Igre so:
1.	Mati. Igrica v štirih prizorih. Milan Skrbinšek. 1931/32. — Mirko in Vida pišeta nalogo. Prestavljata črnilnik, dokler Mirko ne pomaže Vidinega zvezka. Pride sosedova Zlatka in pove, da ji je umrla mati. Mirka to tako pretrese, da vzame Vidin zvezek in ga pokaže materi ter obljubi, da ne bo nikoli več poreden. — Igrica je zelo živahna, naravna, otroka sta kot izrezana iz vsakdanjega življenja, lahkomiselna in nagajiva, a dovzetna za. tujo nesrečo.
2.	Ljudstvo in dom. Po H. Hasen-auer-u iz Jugendbiihne priredil A. Debe-ljak. 1931/32. — Zborna deklamacija, zelo globoka in močna, o ljudstvu, domovini in mladini.
3.	Miklavževi darovi. Igra v dveh slikah. Milan Skrbinšek. 1931/32. — I. si.: Mileva in Vladko se igrata v jutru po Miklavžu z dragimi igračami. Nezadovoljna sta. Obiščeta ju hišnikova Janko in Zori-ca s preprostimi igračami in vsa nasmejana. Vladko hoče zamenjati svoj stroj za Jankove živali. Janko se brani. Končno zamenjata, prav tako deklici svoje punčke. Vsi so veseli. II. si.: Že popoldne so vsi siti drugih igrač in spet jih zamenjajo. — Igra je zgrajena na dobrem opazovanju in poznanju otroške duše. Silno dobro so
pogodeni gosposki in siromašni otroci; oni siti vsega, nobena stvar jim ni nova, nič jih ne zadovolji ali razveseli, ti pohlevni in zadovoljni z najmanjšo stvarjo. Med tekstom je polno režijskih opomb.
4.	Padel si Milan Skrbinšek. 1931/32. — Tonček je bil v šoli poreden in zato ga je učitelj zaprl. Spričevalo je izročil Fra-nju. Ker ni bilo pri Tončkovih nikogar doma, se je Mirko preoblekel v Tončkovega očeta; hotela sta dečka kaznovati za po-rednosti. Tonček pride iz šole in Franjo mu pred vrati pove, da je oče zelo hud, ker je padel v šoli. Tonček prileze preplašeno v sobo in prosi jokaje »očeta« odpuščanja. »Oče« zamahne s palico, Tonček pade na kolena. To traja tako dolgo, dokler se ne začneta dečka smejati. Ko odkrije Tonček prevaro, je hud, ko mu pa dasta spričevalo, v katerem ni padel, je vesel. Pride oče in hitro jo odkurijo. —• Igra je prijetna šala, zelo živahna in psihološko dobro pogodena.
5.	V Korotan. J. .špicar. 1931/32. — Priložnosten prizor za sokolsko deco, zelo rodoljuben, a umetniško brez vrednosti.
6.	študent Ivan. Rudolf Pečjak. 1931/32. — študent Ivan hoče iti po vojski za prostovoljca, starši so proti. Odide, pade. — Močna stvar. Na eni strani prikazuje našo narodno brezbrižnost, ko so ljudje komaj čakali na konec vojske, potem pS se zanašali na druge, nasprotno pa se je mladina pravilno zavedala svoje dolžnosti.
7.	Roža. Milan Skrbinšek. 1931/32. — Miloš natrga, rož za bratranca Anzka. Mati misli, da so zanjo, zato je žalostna. Anzek ji jih podari in vsi trije so veseli. — Psihološki prizor, prikupen, živahen in naraven, poln režijskih opomb.
8.	Mamica išče svoje dete. Pri-zorček. Anica Cernejeva. 1932/33. — Mati sprašuje cvetke, ptičke, vetrček, žarke, ljudi, kje je njeno dete; šele angeli ji povedo, da so ga odpeljali v raj. — Pesniška stvar po zgledu Aškerčeve Anke. Neupri-zorljiva.
9.	Miklavžev obisk. Anica Cernejeva. 1932/33. — Sestavljeno je iz napovedi in obiska. Igrica je precej omledna, obdelava starinska (izpraševanje, obdarovanje), veliko je pomanjševalnic in pocu-kranih verzov.
10.	V Slomškovi nedeljski šoli. Dramatična slika v enem dejanju. Priredil Fr. Erjavec. 1932/33. — Slika je prirejena po Slomškovi knjigi Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Kaže nam, kako je bilo v šolah v Slomškovih časih. Dramatizacija je dobra in se lahko zamislimo v tedanje čase, ker je lepo izrabljen Slomškov material. Primerna je za Slomškove slovesnosti.
11.	Bureži — brbrači. Prizor. Marija Kmetova. 1932/33. — Fant je vsak večer razmetaval svojo obleko po sobi. Nekoč se .mu je v sanjah prikazala in se pritoževala, kolipo trpi, a se bo maščevala.
- Prizor je živahen, napravljen po zgledu
starih (n. pr.: Finžgar: življenje in smrt mohorske knjige i. dr.). Stvar ni uprizor-ljiva.
12.	December mi je najbolj drag. Marija Grošljeva. 1933/34. — Starejša sestrica sprašuje mlajšo, kateri mesec ji je najdražji. Pravi, da december, ker je tedaj največ praznikov. — Nič posebnega; navaden razgovor.
13.	Sv. Miklavž je prišel v šo-1 o. Anica Cernejeva. 1937/38. — Miklavž pride v šolo in obdaruje otroke po zaslužen ju. — Tradicionalna stvar v verzih. Starinska obdelava.
14.	Abc rudarskih šolarjev. Tone Seliškar. 1938/39. — Ob koncu leta prirede v rudarskem kraju slovesnost, kjer pokažejo otroci, koliko že znajo. Nastopajo učenci in učenke od prvega do osmega razreda. Prizor je dober, lepo je pokaza-no, kako se z leti širi otrokovo obzorje. Vse dogodke ponazarja pisatelj iz rudarskega življenja. Verzi teko gladko, so neprisiljeni in res pesniški. Primerno za uprizoritev v rudarskih krajih.
15.	T r i ž e 1 j e. Narodna legenda. Bogo Pregelj. 1940/41. — Gruntar Peter nažene dva popotnika, bajtar Pavel ju sprejme in prenoči. Zato mu izpolnita tri želje: zdravje, nebesa in streho na hiši. Ponoči se bajta spremeni v novo hišo, popotnika (Kristus in sv. Peter) pa izgineta. Gruntar je nevoščljiv; žena ga pošlje za popotnima, naj se jima nalaže, da še njemu izpolnita tri želje. Res mu jih izpolnita, žena si želi klobaso, mož je jezen in veli, naj ji obvisi na nosu, s tretjo željo prosi, naj zgine klobasa z nosa. — Igra je napisana po znani narodni legendi. Lepo je prikazana gruntaričina zavist in kazen za trdosrčnost. Igra ni uprizorljiva.
16.	S n e g u 1 č i c a. Iz nenatisnjene pravljične igre v stihih. Pavel Golia. 1940/41. — Tu je natisnjen samo odlomek, zato o celoti ne morem soditi.
17.	Bele žene in predica. Irska narodna. Bogo Pregelj. 1941/42. — Bele žene so ukradle vsako leto najlepše dekle in jo pripeljale k predici Mini, da jo je spravila do zavesti. Nekoč jih je ukanila in urekla ter rešila dekle. — Snov je zelo strahotna, moreča, obdelava dobra, a ni mladinska igra in ni uprizorljiva.
Ocena
Naš rod je priobčil sedemnajst iger enajstih pisateljev. So sami prizori, slike, nobene prave igre nimamo. Največ je sodeloval Milan Skrbinšek (štiri stvari). Vidi se mu, da zelo dobro pozna oder in njegove zahteve, pozna pa tudi otroško dušo. Njegovi prispevki so globoki, razgibani, naravni, kot bi izrezal resnično življenje in ga presadil na oder. Vse stvari je opremil z natančnimi režijskimi opombami in navodili. Druga dela so srednje vrednosti, nekatera zelo slaba. Miklavžev-ke kar ne morejo prinesti nič novega.
(Dalje)
Očrt svetovne drame po letu 1900
Nadaljevanje in konec
Francija
Francozi so rojeni dramatiki. Veliko 'zmago proti naturalizmu je v Franciji
izvojeval Ros ta n d K d ni on d. ki obljublja novo romanitilko. Po prvih manjših. a lepo sprejetih dramah je dosegel prodoren, uspeh s herojsko komedijo Cv-rano de Bergerac (1897). ki je znana tudi pri nas po Župančičevem prevodu in po uprizoritvah v ljubljanskem gledališču. Igran je bil pri nas tudi Orlič (1900). Tretja njegova pomembna ustvaritev je Petelin, dramatiziran živalski ep. V Rostam-dovih dramah je proti naturalistični volji po vsakdanjosti in nimazanosti postavljena jasna zahteva po domišljiji, lepoti, poetičnosti, po izboru jezika, verza in snovi. Novo umetnost je ustvaril med' Francozi M a u r i c e M a e t e r 1 i n c k , Belgijec, lx>lj mehak, čustven, samjav poet kot dramatik. Proti vsakdanjosti naturalističnih dram je postavil nekaj simbolističnih dram, med katerimi je treba omeniti pravljično Pelleas in Melisamide ter Princeso Maleiine. S itema dramama je očaral ljudi, ki vedo, kaj je poezija. Najboljša in najznačilnejša njegova drama, otrotk novega oasai, protest prati poetično revni, morda stvarni, toda ne lepi preteklosti naturalizma je njegova pravljična igra Modra ptica. Tu je pesniku oživel ves živi in mrtvi svet, svet človeka, živali in predmetov. Naturalizmu je bilo vise stvarno samo predmet znanstvene obdelave, življen je so preizkušali kakor kemik elemente v epruveti: lepote in živahne bu ji nosi i stvarstva v njegovi nevezanosti in naravni bogatosti pa niso občutili in ne videli. V tej simbolični pravljici je postavil dramatik pred nas svet sedanjosti, preteklosti in bodočnosti, svet predmetov in senc, živali in dreves, ljudi in mrtvih. V tej dramaitski pravljici je pesnik poosebil ves, svet: tu govore in nastopajo pes in mačka, ogenj in hlebec, mleko in veselje, fantek itn deklica, bolezni in strahovi, bodoči ljudje in umrli. Stvarnost se meša s pesniškim svetom, kajiti pesniški svet je praiv t,a,ko stvaren kakor otipljiv a narava. Okoli nastopajočih predmetov, živali, ljudi in abstrakcij se razliva čudovita modra svetloba, sijaj poezije, žar iieslutenega. Drama je seveda zaradi množice nastopajočih in zaradi svoje simboličnosti skoraj neuprizorljiva in bolj za branje kakor za igranje. Pri nas je dnamatsko uspela Maeiteiiinokova vojna draima Stilmondski župan. Eden izmed največjih sodobnih katoliških dramatikov je Paul Claudel. Njegove drame so le nekatere za igranje, druge so pesnitve v draimatski obliki, namenjene branju. Krščanske skrivnosti so mu vir pesniškega navdiha. Njegove ustvaritve so kakor srednjeveški mist
riji. Claudel je srednjeveški pesni^^rer?^fft<'va posebne obdelave.
razniiišljevalec, pa vendar ves zrasel iz sodobne stiske, iz silne francoske kultur-noisiti. Izmed dram so le za branje n. pr. Talec, Tudi kruh, za igranje pa n. pr. pri nas prevedena Oznanjenje. V ujeim je popolno bogastvo misli, konkretni del pa je šibak. Njegovi junaki so poosebitve nravstvenih ali religioznih idej. (Primerjaj v Oznanjenju, Doni in svet 1926: Violama = samozataja, krščansko žrtvovanje; Peter = nesebično poslanstvo umetnika, ki živi saimo za čast in službo Najvišjemu; Andrej = očak po dobro opravljenem delu na večer življenja: Mara = poosebljena lakomnost in trdo-srčnost kmetice.) Medtem ko je Claudel velik psalmist, kakor da gledamo in beremo stari, im novi zakon svetega pisma, ter so njegove drame globoke, vzvišene, odmaknjene preprostim dušami, namenjene silno kulturnim duhovom, je draimait-sko delo drugega francoskega katoličana H e n r v j a G h e o n a preproste jše. Ghe-on slkuša oživiti srednjeveški misterij ali ustvariti ma osnovah občestv enega ljudskega igranja novo gledališče. O njem je veliko pisal N. Kuret v Ljudskem odru ter Domu in svetu. Gheomu se prepleta stvarnost iin ljudska tradicija* sv. pismo in srednjeveška legenda, sodobnost iin evangelij. Pri mais sta posebej iizšlii v tisku knjižici Tri modrosti starega Wanga ter Mašna strežnika .iz Samtareima, v rokopisu pa je še precej drugih njegovih iger.
Češka in Hrvatska
Izmed dlrugih slovanskih narodov so dali svetovnemu odru Čehi Karla Caip-k a in Hrvati Iva V o j n o v i č a. Čapka so pri nas precej igrali in nekaj ga je izšlo tudi v tisku. Capek je glasnik evropskega zapadinjaštva v dobrem poime-mu besede. V njem je zaživela civilizacija dvajsetega stoletja, problemi Evrope po prvi svetovni vojmi se v njegovih dramah rešujejo v smislu humani tete (prini. R. U. R., Stvar Makropulos, Bela bolezen).
Hrvat Vojnovič je pognal kakor kak Yeats iz narodne tradicije. V njegovi drami je zablestelo staro plemištvo iin stairo dinarsko junaštvo. V njem je nekaj kakor domotožje po tem, kar izginja, in neka vera v prasilo naroda, kii lioče preskusiti. Iz kosovskega narodnega cikla je izšla vrsta njegovih draim, koit Smrt majke Jugovičev, Lazarjevo vstajenje in Impeiratris. Po svetovni vojni je velik uispeh, zlasti z dramo Gospoda Glemlbaifevi, dosegel ITrvait Miroslav K r 1 e ž a.
*
Slovenske drame k temu prikazu ne dodajani, kajti snov je preobširna in za-
цад t
k