ESLOVENIA LIBRE 70 let v Argentini Leto LXXVII | 26. junija 2018 - Buenos Aires, Argentina | Št. 16 Svobodna Slovenija www.svobodnaslovenija.com.ar SPOMINSKE PROSLAVE V SLOVENSKIH DOMOVIH Slovenska vas Slomškov dom V Slovenski vasi smo v nedeljo, 10. junija, proslavili žrtve komunisticne revolucije v Sloveniji. Najprej smo se zbrali v cerkvi Marije Kra­ljice pri sv. maši za vse žrtve, kar vkljucuje tiste, ki so bili zverinsko na skrivnem pobiti kakor tiste, ki so sicer preživeli, a so potem pod režimom neizmerno trpeli in one, ki so v varovanju lastnega življenja morali zapu­stiti domovino. S podlago svetopisemskih beril je mašnik Toni Burja CM opozoril na vsestransko škodljivo vlogo laži v cloveški zgodovini, ki se je pricela že ob izvirnem grehu in sprenevedanju Adama in Eve pred Bogom. Laž je med revolucijo izmišljala ne­mogoce razloge za izbruh nasilja nad naj­boljšimi in najbolj vernimi sonarodnjaki, za povojne poboje pa so se celo krivci zavedali nemogocega opravicila in so jih zato dolga desetletja lažnivo zakrivali in tajili. Iz cerkve smo se pomaknili v Hladnikov dom, kjer je pred spomenikom znova Toni Burja vodil molitve za pokojne, katerim smo se vsi priporocili. V prošnje Bogu pa je vkljucil mucitelje in ubijalce, ki so odslej tudi postali žrtve svojih necloveških dejanj. Bivši domobranec Zdenko Rot je položil ve­nec rož, nakar je v dvorani Janeza Hladnika sledila spominska akademija naslovljena “Spomin v preteklost”. Po vhodu šolskih ot­rok s sveckami je supina mladih predstavila dinamicno dramatizirano recitacijo Martina Sušnika, ki je v razponu iz tragicnih medvoj­nih in povojnih dogodkov do današnjih dni poeticno razvil razumske in emocionalne razloge, ki so našim mladim rodovom nav­dih in opora v narodnih in ideoloških dile­mah, ki jim jih odpirata spomin in življenje. Dani Grbec je kot režiser, pa tudi kot pra­vi ucitelj v najžlahtnejšem pomenu besede, dosegel da so recitatorji Karla Burja, Lour­des Kocjancic, Paula Kocjancic, Natasha Gr­bec, Valerija Urbanija, Martin Grbec, Marko Kocjancic, Aleš Koprivnikar in Jeremias Žitnik doživeto in prepricljivo podali zahteven tekst. Ob minimalni sceni tudi zaslužita pohva­lo glasbena spremljava (izbral in pripravil Martin Grbec) in zelo zgovorna osvetljava (Fede Cerar in Jože Mehle). K ucinkovito­sti so tudi prispevali Helena Cerar z izbiro kostumov, Magui Jerman Sušnik z masira­njem, Eli Grbec Burja in Tatiana Castiglione Grbec s frizurami in Boris Rot kot šepetalec. Tako nastopajoci kot vsi prisotni smo obo­gateni z doživeto izušnjo ob koncu zapeli gan­ljivo pesem Lojzeta Mava “Moja domovina”. Franci Sušnik V nedeljo, 24. junija, smo tudi v Slomško­vem domu pocastili naše padle domobran­ce na vsakoletni spominski proslavi. Ti ju­naki so darovali svoje življenje iz ljubezni do Boga in domovine Slovenije. Ob 9. smo se zbrali k lepo obiskani sv. maši, ki jo je vodila ga. Neda Vesel. Bila je obenem tudi šolska in komunitarna maša. Daroval jo je naš župnik g. Franci Cukjati. Med pridigo je poudaril, da je prav ta dan praznik sv. Janeza Krstnika, ki je tudi bil mucenec. Ta­koj po maši sta Jože Oblak in Aleks Kastelic pripravila prostor za proslavo. Navzocim je spregovoril Jože Lenarcic, ki je med drugim povedal: “In kakšni so bili ti mladi? Videli smo jih med nami, videli smo jih, kako so ponovno zaceli svoje življenje od zacetka, tukaj v Argentini, videli smo jih kako so prenašali svoje trpljenje v tišini, kako so po­trpeli v pomanjkanju in kako so tiho trpeli najvecje trpljenje, ki je bil za njih spomin na prijatelje in sorodnike, ki so bili kruto umor­jeni. Videli smo, kako so delali v tišini, ne da bi se pritoževali. Videli smo jih kako so bili ganjeni do solz, ko so jih preplavili spomini. Videli smo jih moliti. Pobožni, vedno zvesti v pobožnosti. V Sloveniji niso imeli prilož­nosti živeti z njimi, mi pa smo imeli to cast. Zato smo tako ponosni na njih in se jih z ve­seljem spominjamo.” Sledil je odrski prizor »Dvoje pisem«, av­tor Miklavž Trpotec (Nikolaj Jelocnik). Ma­teja Hribar Šmalc in Polde Malalan sta bra­la pismi, napisani v tistih daljnih povojnih casih. Kljub doživetemu trpljenju in stra­hu, ki je po njem ostal v srcih, nas pismo spominja, naj ne izgubimo vere, upanja in ljubezni: “Ljubi! To je tvoja posebna odlika. Ljubezen bo premagala vse, tudi nasilje in vezi in jeco in smrt! Ljubi pa vse: domovi­no, ker je ljubezni vredna; brate, ki so jo potrebni; sovražnike, ker je tak ukaz božji; trpece, ker jim je v tolažbo, stanovitne, da jih z njo potrdiš; uboge, teh je zdaj veliko; preganjane, da jim bo v zavetje; matere, da bodo zdrave; otroke, da se nam ne izgube; pa tudi nas, da bomo po ljubezni z vami.” Ob koncu prizora so se najprej otroci in za njimi vsi navzoci s prižganimi sveckami v rokah v procesiji pomaknili v spodnje pro­store pred spominsko plošco padlim. Med tem je Štefan Godec bral imena naših pa­dlih sorodnikov. Ucenci Slomškove šole so recitirali pesem in nato smo vsi skupaj zmo­lili in zapeli himno »Moja domovina«. V dvorani smo tudi imeli razstavo fotografij padlih sorodnikov ramošcanov, ki jo je na novo oblikovala Viki Kastelic. Odrski prizor je režiral Štefan Godec, otroško recitacijo je pripravil in vodil Marcelo Brula, za pripravo odra in luci je poskrbel Aleks Kastelic, zami­sel in pripravo proslave je pa imela na skrbi Marjana Poznic. Lepo je bilo, da smo se jih spet spomnili! ASB San Martin Zadnjo nedeljo v juniju smo se znova spom­nili in pocastili zrtve vojne in revolucije na slovenski zemlji. V ta namen je nas dusni pastir g. Igor Grohar daroval sv. maso. Obe­nem smo skupaj s petosolci (Martina Filipic, Tomi Jarc in Niko Leber) prosili za srecno po­tovanje v Slovenijo. Potem smo odsli v Slovenski dom, kjer je bil pripravljen prostor za proslavo. Ob ub­rani melodiji smo sprejeli pevski zbor pod vodstvom prof. Lucke Marincek Kastelic ter skupino mladih. Pred 75. leti sta darovala svoja zivljenja bla­zeni Alojzij Grozde in pesnik France Balantic. Ivana Petkovsek je podala Grozdetovo molitev s prosnjo Materi Mariji, Kraljici Slo­vencev. Zbor je nato zapel korosko narodno Pojdam u Rute. Matjaz Filipic in Martin Za­gar sta prebrala dve Balanticevi pesnitvi: Magistrale in Sen o vrnitvi. Medtem, ko so pevci peli latinsko Anima Christi, so otroci prinesli prizgane svecke. Milena Petkovsek je pa podala se eno Grozdetovo molitev z upanjem na boljse case za vse Slovence. Za konec smo pa vsi navzoci zapeli Oce, mati… Magda Zupanc Petkovsek Naš dom Resnico zakrito odkrijte! Hladno jutro nas je štiriindvajsetega junija zbralo v sanjuški stolnici. Soncna svetloba je osvetljevala resnico, ki ni bila nikdar zakrita med vsemi, ki smo našli svoj dom na tujem. Cutece petje Mešanega Pevskega Zbora pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar nas je vabil k spominu zgodovinskih gro­zot, trpljenja, muceništva in junaštva naših Domobrancev, žrtve vojne in revolucije, za katerih se je darovala sveta maša. Delegat slovenskih dušnih pastirjev, msgr. Jure Rode je na praznik sv. Janeza Krstnika razmišljal o njegovem zgledu ponižnosti in o poslanstvu oznanjevanja Besede, do muceništva. Tako kot domobranci, ki so pogumno branili naj­višje vrednote, prav do muceniške smrti. V Našem Domu smo pred spomenikom Franceta Balantica opravili molitve in pro­sili Pravicnega Boga, naj podari padlim ju­nakom svetlobe rajske sreco. Predsednik mladine, Nace Kržišnik ter domobranci, g. Jože Kržišnik, g. Franc Uštar, g. Stane Mustar ter g. Albin Magister so v žalnem sprevodu prinesli venec rdecih nageljev ter ga položili pred spomenik. Slavnost je nadaljevala v zgornji dvorani. Gdc. Lucijana Oblak je omenila, da so med nami žive price strašnih dogodkov, najstrahotnejše­ga poglavja slovenske zgodovine. A ti, katerih se še posebno spominjamo, niso umrli, ceprav jim je bilo življenje prezgodaj prekinjeno. Oni bodo za vedno živeli v našem spominu in v naših srcih. Nato je podala besedo slavnemu govorniku. G. Albin Magister nam je poudaril, da za Domobrance ni bilo vecjih vrednot, kot so: narod in družina, domovina, Bog… Nam, potomcem, je pa vložil v srce, da bi vsa resnica o Domobrancih iz naših ust obšla prav v vsak koticek Slovenske dežele… Pocasi se je zastor odpiral in prikazal se nam je Vstali Kristus, premagalec smrti, ki ljube­znjivo sprejme vse, ki so mu bili zvesti… Na­stopajoci so se vrstili in nam custveno podali delo Martina Sušnika “Spomin v preteklost”. Domobranec, slovenski emigrant in njegov sin so nam odkrili to, kar še vedno nosijo v srcih… “Pomni, slovenski sin: ce nima važnosti jok, naj važnost ima vsaj spomin…” “Pot na dva dela je šla: en del je odšel, drugi je doma. Jih videl je svet, trpela sta oba.” Scena, delo g. Toneta Oblaka s sodelavci, je bila primeren okvir za recitatorje: Kamila Mehle, Milena Zupanc, Tone Erjavec, Erik Ob­lak, Ignacij Mehle, Tomaž Miklic ter Avguštin Malovrh. Deklamacije so se lepo prepletale s pesmi Mešanega Pevskega zbora. G. Toni Ro­van in Aleks Puntar sta prevzela režijo, sku­pina “Luc in zvok San Justo” pa osvetljavo in zvok. Vsem, prisrcna zahvala! Vsi skupaj smo zapeli “Moja Domovina” in tako zakljucili to spominsko akademijo. “Ne išci krivice, ne mašcevanja, ne smrti. Narodu bodi zvest, odprt. Ceprav ne najdeš pravice, ohrani cisto si vest. Boriti se moraš v iskanju resnice…BOG: pomagaj mi v iskanju poti…NAROD: prek morja si, a tukaj živim…DOMOVINA: povej mi, kje si…” Lucka Bergant Uštar STRAN 2 26. JUNIJA 2018 | SVOBODNA SLOVENIJA JUNIJ, MESEC SPOMINA Kdor živi v spominu drugih, ni mrtev, je samo oddaljen. Mrtev je tisti, ki ga pozabijo. IMMANUEL KANT GOVOR G. ALBINA MAGISTRA Proslavo naših junakov, naših mucen­cev, naših DOMOBRANCEV, zacenjam z izrekom že iz davnih casov: IME VELIKO POVE! Zgodovino Slovencev v zadnjem, dvajsetem stoletju, od leta 1941 naprej, bi jaz dajal pod naslov DOMOBRANCI in ... neslovenskega imena tistih, ki ga pa danes rajši ne omenim. »Oce, mati, bratje in sestre!«, je pesem, ki mi iz srca zavre, ko zaslišim domobrancev, sloven­skih, nadvse ljubo mi ime. Ime, ki meni veliko pove, ce ne že skoraj vse. DO­MOBRANCI, svojo zemljo ljubimo; mi, domobranci, mi se borimo. Narod in družina, domovina, BOG, so vrednote, ki jih, za domobrance, vecjih ni bilo; in jih še danes, zame in za nas... ne more biti. Ime, sem rekel, veliko pove: odkod sem prišel in tudi že, kako in kam moram iti. Ker tistih, katerih ime se mi nocoj izrekat ne ljubi, danes že ni, in so tokrat, revcki, brez vere v Boga, v junijskih dneh nam brate, domobrance, in tudi njihove svoj­ce, goloroke in, torej, nemocne, mucili in z gnevom pocasi morili, potem pa še veckrat, komaj še žive v brezna poskrili - bi danes, POTOMCEM LE-TISTIH, rad, s tribune naših domobrancev proslave, tole povedal. Ne bodite strahopetci in RESNICO zakri­to odkrijte, RESNICO povejte, kjerkoli že ste; svojim otrokom, sinovom, hceram, v šolah, na vseucilišcih, na javnih tribunah, v parlamentu in tudi na zastonjskem od­dihu. To je vaša dolžnost, ce želite sreco v življenju imeti. Resnico o domobran­cih, o Vaških Stražarjih, o Belih vseh, ki so pod knuto svojih bratov umirali in za svoje življenje niso prosili, ceprav so ve­deli, da je življenje lahko nekaj lepega, a trpljenje predvsem – nekaj svetega. In z milostjo, iz nadzemskih višin, bi tako morda, Vi, potomci z zlocini okrvavlje­nih, celo svojcem na drugem svetu po­magali. In ne cudite se, potomci le-tistih, ce vam svoje želje izrecem, ki, bogdaj, da bi se vsi mi, tukaj navzoci, nje iskreno, (kot kristjani) NAVZELI in je ta, da bi res­nica vsa, o domobrancih, o naših mucen­cih, iz vaših ust, koticka vse naše dežele obšla in bi se, v takem primeru, solza iz oci naših mucencev, njim, svojim krvni­kom v odpušcanje, utrnila. Gledano, se­veda, vse to, »sub specie aeternitatis«, z vecnostnega vidika. In vam, potomcem tu neimenovanih, bi lahko tudi odleglo, ker bi z iskrenim navdihom in celo resni­co ocem radoznalih videti dali. Zakljucim svoj, morda nepricakovani, malo cudni nagovor, s spominom iz tistih dni s pesmico svojega brata, ki sva oba jo živela: Ko v kranjsko noc odmeva rdecih tolp divjanje, se v dušo nam vsiljuje le vprašanje: V narocju, tvojem, res prostora ni za sina, nezvesta mati domovina? Zgodba o kruhu Odlomki iz zapiskov Francke Mihevc Tomazin (1901-1998) Veliko spoštovanje do kruha v našem narodu ima gotovo svoj izvor v prejšnjih casih, ko sta bila pomanjkanje in lakota pogosta obiskoval­ca pa tudi v globoki zavesti, da je vse, kar ima­mo, v resnici božji dar. Ce kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga. Ta narodni pregovor je pokojna Francka Tomazin rada ponavljala otrokom in vnukom. Ob prelistavanju poru­menelih listov njenih zapisov iz begunskih dni maja 1945 se je izlušcila zgodba o kruhu. Leto 1945 Prvi petek, 4. maja Z vecjimi otroki sem bila pri maši v sosednji cerkvi. Po pobožnosti se približa ves razbur­jen gospod župnik: “Mama, v veliki nevarnos­ti smo! Približuje se mocan val partizanov in druge vojske. Tu ob glavni cesti bo še posebej nevarno, moramo se umaknit, pa brž! Za kak­šen teden ali dva se bomo umaknili v hribe proti Rovtam.” Zgrozim se, le kako naj grem, sama s šestimi otroki v starosti od leta in pol do dvanajst let. Mož je bil na domobranski postojanki. Nujno se moramo z njim posve­tovati. Ko se vrnem domov, me mož že caka z enako novico. Pripravi mi rocni voz na štiri kolesa, s katerim naj se z otroki umaknemo na Rovte, medtem se bodo domobranci borili v dolini in skušali zaustaviti silovit napad. Ko pripravljam zajtrk, pospravimo zadnje košcke kruha. “Joj, brez kruha smo!” … Se­veda, danes je petek, dan v tednu, ko sem na naši domaciji navadno pekla kruh za ves teden. Kaj narediti? Na voz naložim manjšo vreco moke, priložim peharje in kvas ter nekaj živil, posode in obleke, prav na vrhu pa mlajše otroke, vecji mi bodo pomagali porivati voz… Grede se ustavim pri mojem bratu, da se pos­lovimo. “Imate s seboj dovolj kruha?”, je brat skrben, ko zagleda kopico otrok. “Prav nic”, mu odgovorim. “Upam, da ga bom lahko kje spekla.” Previden kot je bil, stopi v shrambo in se vrne s hlebcem kruha. “Vzemi to malen­kost in Bog z vami!” se je na hitro poslovil, nas pa je vzela cesta… Hlebec je prišel prav, kot dar z neba. Z nožem sem ga prekrižala in na­rezala otrokom, ta ljubi domaci kruh. Pri družini v Rovtah, kjer prenocujemo, so dobri kot kruh. Vse delijo z nami. Kako je Bog dober, da nam pošlje take ljudi… Prva sobota, 5. maja Vstanem zgodaj, ker sva z gospodinjo zme­njeni, da bova spekli kruh. Zamesim za vecjo peko, dam vzhajati in se odpravim v cerkev k pobožnosti prvih sobot. Ko se vrnem me že caka sel od domobranskega poveljstva. V da­ljavi se sliši zamolklo bobnenje topov, grozlji­vo kot huda ura. Nic boljše novice ne prinaša fant: “Domobranci se bodo umaknili, kdor hoce z njimi, naj se javi na posadki, cez eno uro bo odhod.” Kaj naj naredim! Posvetujem se z našimi vašcani. Oni gredo naprej. Torej še mi. Kaj pa kruh! Testo že lepo vzhaja… O verne duše v vicah, svetujte mi! Potlacim te­sto v peharje, vse pa zavijem v prt in naložim na voz. Zaupam, da bom nekje še danes lah­ko spekla. Brez kruha šest lacnih ust vendar ne more biti… Pot nas pelje v Šent Jošt, nato zavijemo navzdol proti Gorenjski: Lucine, Poljane, Go­renja vas, meni že cisto neznani kraji. Vendar dobri ljudje se najdejo povsod. V hiši ob cesti, kjer se ustavimo, gospa sama ne ve, s cim bi nam postregla. S skrbjo ji povem svojo stisko s kruhom, pa o testu, ki caka, da se v miru dvig­ne in gre v pec. Na žalost gospa nima vecje peci. Vendar v majhni pecici le uspem speci nekaj štruck kruha. Nedelja, 6. maja Ko se ukvarjam s kruhom, vidim, da mi gre zelo pocasi od rok. V tem pridejo domobran­ci z novico, naj se civilisti, ki mislijo iti naprej, takoj odpravijo. Tudi našo skupino je zajel val in nas odnesel naprej: Škofja Loka, Žabnice, Kranj, Tržic, Ljubelj… Dobri Bog je poskrbel, da so povsod bili tudi dobri ljudje, ki so pomagali begunski družini. Skrbi me, kaj bo s preostalim testom, ki sem ga spet povila v prt, in hajdi naprej. Kako se bo testo obnašalo, kje bom lah­ko v miru spekla? Kaj bo, si ne upam pomisliti. Ponedeljek, 7. maja Vcerajšnjega dne ne bom pozabila. Po cez ljubeljske klance je bila ena sama muka, pot skozi predor pa bolj podobna poti skozi pekel. Koroška dežela se je odpirala pred nami tisto jutro in sreca, da nismo vedeli, kaj vse nas še caka prav na Koroškem. V Podljubelju se reka ljudi in voz nenadoma ustavi in ne kaže, da bi se kmalu pomaknili naprej. Zato stopim malo stran od ceste, k neki hiši prosit vodo pa še poizvedeti, ce bi se dalo kaj skuhati, morda bi poskusila speci kaj kruha… Gospodinja je prav prijazna in mi takoj pokaže še vroco pec. Zac­nem pripravljati testo. S strahom ga opazu­jem, ce se bo še enkrat dvignilo. V tem pa sto­pijo v kuhinjo sumljivo moški, na pol civilisti, a oboroženi, na glavi pa kape z rdeco zvezdo. Groza me objame! Za božjo voljo, kam smo pa zdaj padli? Stopim ven, da se grem posve­tovat k naši skupini, kjer pa najdem le prep­lah in nered. Eni svetujejo stranske poti in iti kamorkoli, vecina se odloci za umik nazaj, da dosežemo naše vojake. Poberem spet peharje s testom v culo in že se po polževo pomikamo nazaj proti Ljubelju, dokler ne dosežemo voja­ke protikomuniste, cetnike srbske narodnosti. Radi nas sprejmejo v svojo zašcito in z njimi pod milim nebom tudi prenocimo. Torek, 8. maja Zopet smo na poti, gremo naprej proti Borov­ljam. Ko se že v dolini zopet ustavimo zvemo, da je most cez Dravo v oblasti partizanov in da ne pustijo nikogar cez. Stojimi in opazuje­mo vojake. Vidno se nekaj pripravlja… V bližini je manjša gostilna, stopim pogledat, ce bi se dalo kaj dobiti. Lastniki gredo še kar na roko beguncem. Ko povem gospodinji zgodbo o te­stu, ki caka, da postane kruh mi obljubi, da bo v peci naredila nekaj prostora za moje hlebce. Lotim se dela. “Sveti križ božji, kar bo, pa bo!” Testo slabo kaže, vendar ga vsega pregnetem pa dodam malo vec kvasa in malo mleka ter dam vzhajati. Vse skupaj izrocim Božji prevo­dnosti, “daj nam danes naš vsakdanji kruh”, prosim zaupno. Samo na Tvoji dlani smo!... In šlo je… Testo je vzšlo, hlebci se že pecejo v krušni peci. Daj Bog, da bi naš odhod še poca­kal, da bodo vsi hlebci peceni. Oddahnila sem se, ko sem vzela zadnjega iz peci in dala hladiti. Kako lepo je peka dišala, pa tudi lepo zapeceni so bili hlebci in privabili obcudovalce. “Bog daj, da bi bil kruh še tako dober kakor je lep!” sem si mislila. Po cloveški pameti in izkušnji testo ne more cakati tri dni in vec, pa še v toplem vremenu. Vendar Tisti, ki je pomnožil hlebe v evangeljski priliki, lahko dopusti tudi, da se sla­bo testo spece v dober kruh. Ko sem prvi hleb pobožno vzela v roke, ga z nožem prekrižala in odrezala prve krajce, je iz njega zadišalo po dobrem… Z Gospodovo molitvijo smo ga poz­dravili okoli stojeci, nato pa zaužili božji dar. Sreda, 9. maja - petek, 11. maja Vojašcina je izrinila civiliste v majhen gozd pod cesto, kjer naj cakamo, da se odpre pot. V noci na 11. maj se je razbesnelo peklensko streljanje. Pozneje smo izvedeli, da je bila borba za dravski most med domobranci in partizani. Domobranci so izbojevali svojo zad­njo bitko in odprli pot beguncem. Pocasi se vlece pot po neznani deželi. Govo­rili so, da moramo priti v Celovec, ne da bi ve­deli, ali je to blizu ali dalec. Vecer nas je zopet dobil na prostem, na vrtu kmecke hiše, kjer smo dobili tudi malo okrepcila. Ob prvem svitu nas doseže novica, da mo­ramo hiteti, da pridemo cim preje v Celovec, kjer nas cakajo angleški kamioni, da nas od­peljejo v Italijo. A kako naj hitimo, ko smo pa na smrt utrujeni! Ko dosežemo zborno mesto zvemo le, da je transport odpeljal in da je bil zadnji… Kaj pa zdaj? A tudi ta nesreca je bila pravzaprav sreca. Ce bi šli naprej, bi se zgrešili z domobranci, ki so prihajali za nami. Drugi dan greva z vašcanko v Vetrinj obiskat domobrance in poiskat naše može in brate. S seboj nesem hleb tistega blagoslovljenega kruha. Naše vojake najdeva okoli tabornega ognja, kjer si pogrevajo mesne konzerve za kosilo. Kakšno veselje, ko se zagledamo! Nis­mo se mogli nagledati in verjeti, da smo po vseh nevarnostih zadnjih dni sploh še živi. Ko jim izrocim domac kruh, se ga razveselijo kot otroci Miklavževega darila. Že cel teden so brez kruha in vse mesne konzerve so se jim že uprle. Pripovedujem jim zgodbo o kruhu, ki se morda res sliši kot pravljica, pa ni. Je resnicna zgodba o tem daru Božjem. (Objavljeno v reviji Duhovno življenje, april 2005) STRAN 3 SVOBODNA SLOVENIJA | 26. JUNIJA 2018 JUNIJ, MESEC SPOMINA Franceka ni vec. Marija Modic si je v mladih letih želela, da bi postala uciteljica. Vendar je bila njena življenj­ska pot vse prej kot njene dekliške želje. Ko je bila stara 20 let se je porocila s Francem Šker­jancem, vendar je po 1. svetovni vojni postala mlada vdova in se porocila z Janezom Škrabo, ko ji je bilo 26 let. Francek je bil njen tretji otrok, ki se je v kmecki družini devetih otrok rodil 10. 11. 1925. Od zgodnjih let je bila potrebna pomoc pri dnevnih kmeckih opravilih, ki jih ni bilo malo: obdelava zemlje na razlicnih delih lju­bljanskega barja, v gozdovih na Krimu in na njivah ki so že od XVII. stoletja bile v družinski lasti in so prehajale iz ene generacije v drugo, odkar se je v te kraje preselil Gregor Škraba iz Grosupelj. Kot je bilo v kmeckih vaseh v tistih casih pre­cej pogosto, ce so seveda sredstva to dopuš­cala, so tistega otroka, ki je izstopal v osnovni šoli zaradi nadarjenosti, poslali naprej v šola­nje. Francek bil tak otrok, zato ga je družina poslala v Gimnazijo Šentvid, v internat Škofo­vih zavodov. Tam je bil sošolec našega znanega msgr. dr. Alojzija Starca. Kot otrok sem bil prica pogo­voru, ki ga je imel z mojim ocetom. Ko je obu­jal spomine na zgodnja leta, se je naš pokojni dušni pastir spominjal mojega strica Franceta in pohvalil njegovo nadebudnost in radove­dnost. Bil je med najboljšimi ucenci: »nikoli se mu ni bilo treba prevec uciti, a znal je vedno vse«. France se je dodatno ucil španski jezik. Kakšno nakljucje, še predno bi se sploh vede­lo, da se bodo razmere v Sloveniji zaostrile in da bomo kdaj prijadrali v to Argentino, kjer je španšcina uradni jezik, je stric France že listal po knjigah v Cervantesovem jeziku. Drugi sošolec, dr. Branko Rozman, ki je bil v šestdesetih letih prefekt v Škofovem zavo­du v Adrogué, kamor sta med drugimi slo­venskimi fanti hodila moja bratranca, Jože in Slavko, jima je povedal, da je bil Francek pesnik. Ne morem reci, ce lahko jemljem to dobesedno, ali je bil zgolj vzdevek za fanta, ki je navzven kazal globoko navdušenje nad knjigami in pisanjem. A stvari so se hitro spremenile. Zacela so se trenja med Slovenci. Francek, ki ni bil star niti 18 let, se je pridružil skupi­ni narodno zavednih mož, ki so se odlocili, da bodo nekaj storili, da jim revolucija ne bi vzela staršev ali starih staršev, stricev ali tet, pravice do lastnine, do šolanja, do prostega gibanja, do poklica, do dela. Združili so se z namenom, da se borijo za pravico do svobo­de in za pravico do svobodnega mišljenja, govora in pisanja, za pravico do enakoprav­nosti v družbi in pred državo. Državljanska vojna je imela v Sloveniji kljuc­ni trenutek na gradu Turjak, ko so se spopadli partizani in vaške straže, ki so se odlocile, da branijo ta slab strateški položaj in s slabimi možnostmi za obrambo. Tam se je v tistih dneh znašel tudi France. Mama Marija, je pozorno spremljala doga­janja, medtem ko se je njen mož, moj ded Ja­nez, skrival za zamreženo zaveso, domnevno v kleti ljubljanske pekarne. Spoznala ali zaslutila je, da gre pri množicnemu pohodu na Turjak za verjeto past v katero je nevede zašel tudi njen sin France. Doma v Mateni je vpregla voz in se z njim podala na 20 km pot proti Turjaku z upanjem, da sina pred spodadom reši skoraj gotove smrti. Ko je prišla do Turjaka, je zaradi velike ma­terine ljubezni in odlocnega znacaja zahtevala pogovor s poveljnikom vaških straž. Z njim se je prerekala, rekoc pustite ga, saj je premlad, da umre v bližajoci se bitki. Po dolgem pre­govarjanju ji je poveljnik, že utrujen rekel, da France lahko odide, ce tudi on tako želi. Mati se je vrnila s praznim vozom, kakor je prišla, saj ni bilo varno, da bi Franceta pripeljala do­mov vsem na oceh. Prišel je za njo peš in se sredi noci skril v gredo pred hišo. Spopad na gradu Turjak ni bil enakovreden v smislu vojaške moci, ker so imeli partizani podporo italijanskega topništva. Pricevanja razkrivajo, da so vse zajete, vkljucno z ranjeni­mi pripadniki Prostovoljne protikomunisticne milice pobili. Soditi jih niso mogli, ker jih niso imeli za kaj. Ranjencev niso oskrbeli, ker tega niso znali ali hoteli. France se je skrival doma in tudi v Ljublja­ni, dokler se ni nekaj mesecev po turjaškem dogodku ustanovila Slovenska domobranska legija. V tej organizaciji je zacel opravljati delo signalista. Maja 1945 se je družina Škraba z vozom prikljucila dolgi koloni beguncev, ki so bežali pred bližajoco nevarnostjo, da si rešijo gola življenja. Kot mnogi drugi so v naglici zapustili posejana polja, nepokošene travnike, gozdo­ve, nezavedajoc se, da jih mnogi med njimi ni­koli vec ne bodo videli, ali pa da jih bodo videli po desetletjih, ko bodo postali tako drugacni, da jih bodo težko prepoznali in jim bodo pos­tali celo že malo tuji. Preckali so Ljubelj in prišli na Vetrinjsko po­lje. Tudi France je bil z njimi, vendar skupaj z ostalimi Domobranci, ki so na meji predali orožje Britancem in se jim izrocili v varstvo kot vojni ujetniki. Receno jim je bilo, da bodo premešceni v italijansko Palmanovo, vendar je bila to le zvijaca, s katero so Domobrance zlahka vkrcali na vlake in jih na meji izrocili »osvoboditeljem«. Kaj se je dogajalo v gla­vah takratnih politikov, da so sprejeli tako usodne odlocitve, ki so v smrt poslale na ti­soce mladih fantov in mož, ne vem. Z dese­tletji oddaljeni dogodki se nam zdijo skoraj neverjetni in nerazumljivi in dobivajo pridih nadzemskega zla. Vetrinjsko polje je bilo posejano s šoto­ri. Na številnih fotografijah, ki obeležujejo utrinke iz tistih dni, je videti precej nasme­jane obraze, saj se je bilo takrat fotografirati nekaj nenavadnega in si moral biti na foto­grafiji »lep«. Ce pa bi lahko naslikali pocu­tje, misli, custva tistih ljudi, bi videl marsikaj drugega, predvsem krhkost, strah in nego­tovost. Toplega junijskega dne je moj oce Tone prišel do šotora, ki je bil namenjen nji­hovi družini. Zazrl se je v bled obraz mame Marije, ki je sedela pred šotorom in gledala zamaknjeno, izgubljeno. Takrat 15 letni Tone jo je zaskrbljeno vprašal: » Mama, se slabo pocutite?« Odgovorila mu je:« Našega Fran­ceka ni vec. Ubili so ga«. Tone se je nasmeh­nil in jo je hotel potolažiti: » Mama, pomirite se, naši vojaki so bili premešceni v Italijo!«. Mama ga je pogledala in rekla:« Ne, Fran­ceka ni vec; pravkar se mi je prikazal tukaj, pred šotorom. Prišel se je poslovit. Rekel mi je, naj ne skrbim za njega, da z njim je in bo vse dobro«. France je bil med prvimi potniki živinskih va­gonov, ki so pomladi leta 1945 vozili v koncen­tracijska taborišca v Teharje, Škofjo Loko in v Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Namesto, da bi s starši in sošolci praznoval maturo in se veselil konca študija se je verje­tno prav v tistih gimnazijskih prostorih znašel s tisocimi drugimi prestrašenimi fanti, ki so slutili bližajoc konec. Od tam so veliko vecino 11.683 Domobrancev odpeljali na morišca v Kocevskem Rogu, Hrastniku, Hudi jami in po ostalih krajih Slovenije. Kje leži France, ne vemo. Kje so fantje in možje, katerih potomci bi zagotovo pomagali pri zdravem in enakovred­nem politicnem dialogu med enimi in drugimi v današnji Sloveniji, ne vemo. Sloveniji danes manjkajo prav tisti, ki so bili umorjeni in tisti, ki so zbežali iz rodne domo­vine ter njihovi potomci. Neuravnovešena Slovenija je sad teh dogodkov in nastale vrzeli in ovira pri bolj pravicni ureditvi države. S ca­som se bo to popravilo. Zgodba o mojem stricu Francetu Škrabi je zdaj napisana. Ob premišljevanju se mi zastavlja veliko vprašanj na katere ni odgovo­rov, lahko pa recem, da sem ponosen nanj in na vse kar cuti argentinski Slovenec. Dani Škraba VSEPOSVOJITEV.SI Pravzaprav ne vem, kako sem do vseposvoji­tve prišla, spomnim se pa, da me je vsebina spletne strani takoj prevzela. Že na predsta­vitvi je bil zapisan -in še vedno je- namen strani: “… Tako kot se trudimo zbirati in raz­vršcati navadne odpadke, bi se lahko lotili tudi cišcenja duhovne atmosfere. Zbiranje bi v tem kontekstu pomenilo spraviti cim vec na svetlo, tudi tisto izpod enajstih preprog, omar in zidov, kjer tici naša nepredelana, ne­reciklirana zgodovina. Naša je, naj je še tako grozljiva (…) Ko nam kdo umre, je konec njegovega ze­meljskega življenja, ne pa konec stika. Kjer ni smiselnih zvez, ni kulture, kjer ni kulture, ni civilizacije. Po vsej Sloveniji skriti cloveški os­tanki iz druge svetovne vojne nazorno kažejo, da je v naši drži do njih nekaj skrajno naro­be. Ce bi se od skrivanja in zanikanja obrnili k posvecenemu spominjanju nesrecno umrlih, bi morda zadržali narašcajoco civilizacijsko erozijo na naših tleh? Kultura je kultura zato, ker se spominja in ce se spominja, tudi ve. V ta okvir lahko zdaj postavimo zamisel vse­posvojitve. Na Inštitutu za novejšo zgodovino Slovenije urejajo seznam z naslovom Smrtne žrtve med prebivalstvom RS med drugo sve­tovno vojno in neposredno po njej, v katerem je cez 99 000 imen. Približno pet odstotkov Slovencev bi lahko posvojilo vse žrtve (….) Pos­vojeni bi se naselil v srcu posvojitelja in se tako izmotal iz anonimne gmote slovenske smrtne zavozlanosti. V konkretnem spominu bi postal oseba, z lastnim imenom in edinstvenostjo. Žrtvovano, pozabljeno ali razvrednoteno živ­ljenje bi s socutjem in molitvijo doseglo dosto­janstvo. Na tocki srecanja dveh duš bi nastal spomenik, z vonjem po svetem. To bi bilo to­stransko vstajenje od mrtvih. Morda bi bilo po tej poti hitreje zadošceno pravici vseh ljudi do dostojnega pokopa in javnega spomina.” “Kljub casovni odmaknjenosti še zdalec nis­mo preboleli strahot bratomorne vojne, saj še nismo vsi skupaj obžalovali vseh krutih usod, vsega trpljenja, vseh krivic in nismo še poko­pali vseh cloveških ostankov (…) Eden od teh korakov na poti nazaj k cloveškosti je poklon vsem smrtnim žrtvam med prebivalstvom Re­publike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej.” Žrtev se lahko posvoji na dva nacina: spletna stran po nakljucni izbiri izpiše ime posvojenca, lahko si ga pa vsak izbere. Sama sem si izbra­la svojega posvojenca, in sicer starega oceta umorjenega med vojno, ki je dolga desetletja neznano ležal nekje v gorenjskih gozdovih in ima danes svoj nagrobnik. Prejela sem tudi posvojitveni list: POSVOJITVENI LIST Osebna posvojitev žrtve zla med drugo sve­tovno vojno in po njej, jaz, ……....................., sprejmem v posvojitev žrtev z imenom ………. in bom varuh blagega spomina nanj-o. Naše žalostne dlani kot najmehkejše trave nežno so objele vaše trudne glave z zaprtimi oc.mi ... (Anton Vodnik) Vsako nedeljo opoldne smo ob Angelovem c.ešc.enju povezani v skupni molitvi in usmilje­nem spominjanju. Na spletni strani je tudi mogoc obisk e-po­kopališca, kjer so simbolicni grobovi, virtual­ni nagrobniki žrtev, kjer jim lahko prižgemo svecko in zapišemo misel v spomin. Posvojitelji in njih prijatelji se zbirajo pri svetih mašah in križevem potu, na spomin­skih žalnih slovesnostih, na predavanjih, koncertih in razstavah, pri branju pasijonk, na Žalah, na Teharjah, v Hudi jami, v Barba­rinem rovu, v Kocevskem rogu, skupaj molijo za domovino. V nacrtih imajo tudi kak film ali posnetek. Vec teh prireditev je tudi doseglji­vih potom radia Ognjišce in se o njih poroca v raznih medijih. Možnost je tudi, da posvo­jitelji napišejo svoje vtise, obcutke, spomine, želje … in globoko, pesniško in ganljivo obo­gatijo bralce, saj besede odmevajo v notran­josti duše. Slovenska povojna skupnost v Argentini je že od vsega zacetka varuh spomina vseh svojih mrtvih in jim izkazuje priznanje, spoštovanje, cast, se jih spominja v molitvi in z dobro mis­lijo, še posebno v mesecu juniju, ko se v Slo­venski hiši in krajevnih domovih vrstijo spo­minske maše in proslave. V osnovnih šolah in srednješolskem tecaju pa se mlajše seznava s slovensko zgodovino in se jih navdušuje, da bi se o vojnih in povojnih dogodkih pogovarjali s starimi starši, da ne bi žrtve ostale v pozabi, temvec bi pušcale neizbrisne sledi. Za konec pa še misel posvojitelja o razmerju s svojim posvojencem: “ … dobro, da sva se srecala, sicer izven skupnega casa in prostora, a v nekem vecno­stnem brezcasju. Shranim ga in premišljujem v svojem srcu. In svoje življenje bom živel le­pše kot prej. Njemu pa Bog daj vecni mir in pokoj, vecna luc naj mu sveti, naj pociva v miru. Amen.” Vnukinja (citati © www.vseposvojitev.si) STRAN 4 26. JUNIJA 2018 | SVOBODNA SLOVENIJA MED BRALCE TREH SLOVENIJ PRIŠLA KNJIGA SPOMINOV JANEZA HLADNIKA OSKAR MOLEK Fotograf KOLEDAR 30. junija ob 15:00 Redni pouk SSTRMB 1. julija ob 12:30 Koline v Slovenski vasi 7. julija ob 15:00 Redni pouk SSTRMB 8. julija ob 10:00 Predstavitev knjige “Adiós a tu dolor de columna” v Slomškovem domu 20. julija do 22. julija Duhovne vaje za može in žene 4. avgusta ob 20:00 “Ob taktu barv” Slovenski dom San Martin 5. avgusta Mladinski dan v Slomškovem domu Knjižna novost v sozaložbi Goriška Mo­horjeva družba – Družina - Župnija Rovte V drugi polovici meseca maja je izšla druga dopolnjena izdaja spominov izse­ljenskega duhovnika msgr. Janeza Hlad­nika z naslovom Od Triglava do Andov, v službi Cerkve in naroda. Soizdajatelji so najstarejša založba Slovencev v Italiji Goriška Mohorjeva družba, osrednja ma­ticna katoliška založba Družina in župni­ja Rovte, ki je kraj, od koder je bil Janez Hladnik doma. Dopolnjeno izdajo knjige pobudniki posvecajo 40-letnici prve izda­je ter 70-letnici prihoda prve skupine slo­venskih politicnih beguncev v Argentino. Hladnikovi spomini so prvic izšli pri Go­riški Mohorjevi družbi v dva tisoc izvodih in v redni zbirki goriške založbe za leto 1978. Knjiga je bila namenjena tudi ali predvsem maticnim bralcem, katerim pa je tekst postal kaj kmalu nedostopen, saj je so bili Hladnikovi spomini ena redkih knjig, ki jih je jugoslovanski režim tudi formalno prepovedal z objavo v Uradnem listu. Zato je kopij prve izdaje knjige v Slo­veniji in v Rovtah zelo malo. Iz Rovt je tako lansko leto prišla pobuda, da bi knjigo po­novno izdali, zato da bi ovrednotili lik tega velikega duhovnika, mu dali mesto, ki si ga zasluži v zavesti ljudi, skrita želja po­budnikov pa je tudi ta, da bi po Hladniku poimenovali domaco osnovno šolo. V Rovtah so tekst, ki je izšel pred štirimi desetletji, pretipkali, zbrali so bogato fo­tografsko gradivo, tekst in slike pa je nato v celoto spravila urednica druge izdaje Erika Jazbar. Izvirnemu besedilu je dodala še štiri spominske zapise o msgr. Janezu Hladniku, ki so v povojnih desetletjih izšli v zamejstvu, v Argentini in v matici. Med temi bi omenili daljši zapis, ki ga je podpi­sal begunski duhovnik Jože Košicek in je izšel v Zborniku Svobodne Slovenije leta 1966 ter uvodni zapis delegata slovenskih dušnih pastirjev v Argentini Jureta Rode­ta v monografijo 50 let Slovenske vasi in Društva Slovenska vas, ki je izšla v Argen­tini leta 2002. Knjigo so krstno predstavili 29. maja na tiskovni konferenci, ki je potekala v Galeriji Družine v Ljubljani. Na njej so spregovorili direktor Družine Tone Rode in predsednik Goriške Mohorjeve družbe msgr. Renato Podbersic, ob njem goriška urednica Erika Jazbar, Ivanka Koprivc, ki je tekst leta 2012 pretipkala, pa še glav­na akterja druge izdaje, in sicer Hieronim Kavcic in Jože Leskovec, ki sta Hladniku leta 2016 posvetila tudi spominsko slove­snost v Rovtah in razstavo o Hladniku, ki je že obiskala številne kraje. Drugi izdaji Hladnikovih spominov je Radio Ognjišce posvetil tudi dve oddaji iz niza Moja zgodba. Jože Bartolj se je pogo­voril s snovalci knjige, pa tudi s Hladniko­vimi necaki in domacimi iz Rovt. V nedeljo, 24. junija, pa je bila predstavi­tev knjige v Rovtah. Bil je to pravi praznik domace vasi in okoliških krajev, udeležba je bila množicna, navdušenje veliko. Pra­znik se je zacel v domaci cerkvi, ki je pos­vecena Sv. Mihaelu, s slovesno mašo, ki jo je daroval upokojeni ljubljanski nadškof msgr. Anton Stres, zlatomašnik, ob soma­ševanju drugih duhovnikov, med katerimi sta bila domaci župnik, predsednik GMD msgr. Renato Podbersic, ki je tudi zlato­mašnik, ob njih je somaševal tudi g. Pavle Novak iz Argentine. Msgr. Stres je homilijo posvetil likoma msgr. Hladnika in Janeza Krstnika, spomnil se je tudi svojih potovanj v Argentino, spoznavanja Slovenske vasi in tamkajšnjih ljudi, pri katerih Hladnikov lik še danes živi, poudaril je tudi pomen ne le njegovega dela, temvec predvsem pristopa do družbe in okolja, v katerih je deloval. Pred izzivi vsakokratnega trenut­ka ni bil indiferenten, temvec je nanje od­govarjal z dejanji, za katere se ni spraševal in racunal, kako jih bo uresniceval, temvec je enostavno naredil. Vodilo sta mu bila verza Simona Gregorcica Dolžan ni samo kar veleva mu stan, / kar more, to mož je storiti dolžan! Msgr. Janez Hladnik je po mašniškem po­svecenju najprej deloval v maticnem pro­storu, nato kot izseljenski duhovnik od leta 1936 v Argentini, najprej med slovenskimi izseljenci, ki so zapustili domovino zaradi revšcine in fašizma, po koncu druge sve­tovne vojne pa je pri takratnem argentin­skem predsedniku Peronu dosegel, da so se slovenski politicni begunci, ki so dotlej živeli v taborišcih v Avstriji in Italiji, lahko preselili v Argentino. Omogocil jim je, da jih je Argentina sprejela, jim pomagal pri urejanju dokumentov, sad njegovega tru­da pa je tudi Slovenska vas, strnjeno nase­lje, kjer slovenska skupnost živi še danes. Po maši v domaci cerkvi v Rovtah je v domu krajanov sledila predstavitev knji­ge s kulturnim programom. Prisotni so napolnili dvorano do zadnjega koticka, dogodek je obogatilo petje domacega cerkvenega pevskega zbora, slavnostni nagovor je imel župan Logatca Berto Me­nard, spregovorila je tudi urednica knji­ge Erika Jazbar, na ogled je bila razstava, najbolj prisrcen pa je bil poklon otrok do­mace osnovne šole, ki so uprizorili nekaj odlomkov iz Hladnikove knjige, in sicer prizore iz njegovega srecnega otroštva, ki ga je preživel v preprosti, zdravi in verni kmecki družini. Janez Hladnik je že ob prvi izdaji spomi­nov leta 1978 idealno povezal tri narodne ude v zamejstvu, matici in v zdomstvu. Tudi druga izdaja je po štirih desetletjih povezala slovenski prostor in utrdila vezi med Gorico, Rovtami, Ljubljano in tudi Buenos Airesom. Erika Jazbar Gleb Pilipenko (.... .........) je Rus. A govori slovensko in bil je dvakrat na obisku v Argentini. Aprila 2014 sta se spoznala z Oskarjem Molekom in ga je Gleb vprašal, kdaj misli kaj obiskati Rusijo... In naslednje leto, 2015, je Oskar bil v Sloveniji in imel razstavo v Kra­nju; odlocil se je da podaljša pot še do Mo­skve in imel tako priložnost obiskati razne kraje s pomocjo najboljšega vodica, Gleba. Seveda je tudi fotografiral, kot naredi vsaki ki potuje. Spoznal je tako tudi pravoslavne enklave v Zusdalu, Vladimiru, Bogoljubovo... (........... ........., ............ ........., ......´..... .........). Ravno sedaj, ko se razvija nogometno pr­venstvo v Rusiji je pa otovoril v ulici Barlo­tolome Mitre, v centru Buenos Airesa, razstavo slik slavnega metroja, podzemne­ga vlaka, v Moskvi. V neobicajnem lokalu – ni to galerija, temvec kavarna – je na ogled, v lepih okvirih, vsi enaki in enake velikosti, serija slik, ki seveda presegajo v kvaliteti navadno spominsko fotografijo. Na vecer otvoritve sta tudi obiskali lokal Slovenski diplomatinji veleposlanica Jadranka Šturm Kocjan in Petra Cesen Catar. Lokal »Café y Compańía«, Mitre 1767, je možno obiskati in si ogledati razstavo ob delovnikih med 8. in 20. uro, predvideno do 13. julija. Oskar Molek je poleg razstav v Argentini tudi veckrat pokazal svoja dela na raznih pri­zorišcih v Sloveniji, celo v Cankarjevem domu. Rok Fink OSEBNE NOVICE KRST V soboto, 23. junija 2018, je bil v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši kršcen DANILO AGUSTIN SELAN, sin Martina in Ingrid Kopac Selan. Botra sta bila Kamila Mehle in Adrian Gaser. Krstil ga je duhovnik Roberto Scardamaglia.. ŠKOF LOJZE URBANC OBVESTILO Narocnikom tiskane Svobodne Slovenije sporocamo, da znaša narocnina za leto 2018 $ 1.600.- Dodatni stroški za pošiljanje po pošti pa $ 1.400.- Poravnate jo lahko pri odbornikih ZS, ali z nakazilom na naslednji racun: Banco Santander Río Cta Cte en Pesos 052 - 000110732 CBU 0720052620000001107322 Alias: Bled.Triglav.Zmaj CUIT: 30-53331351-1 Titular: Asociación Civil Eslovenia Unida Obletnica mašniškega posvecenja Škof msgr. Lojze Urbanc je skupaj z bra­tom Francetom, prav tako duhovnikom, 30. maja praznoval 36. obletnico mašniškega posvecenja. Slovesna sveta maša je bila v mestu San Fernando del Valle de Catamarca, ki je tudi sedež škofije, ki jo vodi naš rojak. Prosimo molitve in se zahvaljujemo Bogu! je njegovo sporocilo in prošnja za rojake. Msgr. Lojze Urbanc je bil rojen v sloven­ski družini v Buenos Airesu, dne 25. juli­ja 1958. Družina se je še v njegovem ot­roštvu preselila v provinco Tucuman, kjer sta Lojze in njegov brat France vstopila v bogoslovje. Mašniško posvecenje je prejel 30. maja 1982, kasneje je deloval v raznih župnijah v provinci Tucuman. 10. marca 2007 je bil posvecen v škofa in deluje v provinci Catamarca. Prav v teh dneh smo v argentinskih caso­pisih brali o njegovem aktivnem delovanju proti uzakonitvi splava v Argentini Škofu Lojzetu in duhovniku Francu cesti­tamo za teh 36 let službe Bogu! Diagonal 160 Nş 5776 Villa Loma Hermosa (1657) Buenos Aires, Argentina Tel / Fax: 54 (11) 4769-0581 / 1653 antonio@podrzaj.com.ar www.podrzaj.com.ar Uredniški odbor Mariana Poznic, Erika lndihar, Jože Lenarcic, Marko Vombergar, Miloš Mavric Lektoriranje Lucijana Hribar, Mariana Poznic Oblikovanje Erika lndihar, Cecilija Urbancic | Glasilo Slovencev v Argentini Ustanovitelj Miloš Stare Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Predsednik Jure Komar SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina email svobodna.ba@gmail.com www.svobodnaslovenija.com.ar