FRANC URAN 
Kako se je delala cesta na Vršič 
O cesti čez Vršič se je že nekajkrat pisalo, tako v stari Jugoslaviji kakor 
tudi sedaj po osvoboditvi, vendar so bili ti popisi kratki in pomanjkljivi, ker 
pisci teh vrstic položaja niso dobro poznali. Mislim pa, da je potrebno, da 
javnost zgodovino te tudi danes silno važne ceste do dobra spozna. 
Ker sem nad izvirom Soče živel polnih sedem let t. j. od leta 1909 do leta 
1916 in bil zaposlen pri delu te ceste od početka do konca, t. j. do prihoda onega 
strašnega plazu na Vršiču, ki je zasul 110 Rusov, štejem skoro za svojo dolžnost, 
da to stvar opišem, ker sem bil pri tej katostrofi navzoč. 
Leta 1909 v januarju sem stopil v službo pri takratnem tesarskem mojstru 
in županu v Gornji Šiški Ivanu Zakotniku. Kmalu po mojem vstopu v službo 
je prišel k Zakotniku nek mešetar iz Kamnika, Franc Cvek, ki je Zakotniku 
ponudil v nakup gozd Velika Planina v Trenti. 
Zakotnik se je za nakup odločil in tako smo šli konec marca istega leta 
Zakotnik, Cvek in jaz v Kranjsko Goro, kjer smo se oglasili pri gostilničarju 
Pristavcu. Ta je bil lastnik gozda, kupil ga je pa od kranjskogorske občine. 
Takrat je i bilo v Kranjski gori skoro en meter snega. Odločili smo se, da gremo 
v gozd prihodnji dan, za kar smo se morali temeljito pripraviti, ker so nas 
opozorili, da je na »vrhu« dosti snega. Zato . smo se opremili s krplji in smo 
prihodnji dan zgodaj odrinili iz Kranjske gore. Vodil nas je pa oče Mrak, 
občinski mož, ki je situacijo dobro poznal. 
Do Klina je šlo še kar nekam v redu, ker je bila do tam pot izvožena. Od 
Klina dalje pa je bilo treba navezati krplje, ker smo gazili sneg na celem. Poti 
nismo videli nič. Kdor je poznal staro pot, ki je bila izredno strma, mi bo 
pač priznal, tda je bila ta hoja s krplji na celem snegu izredno utrudljiva. 
Gazili smo sneg menjaje, da ni bil vedno eden in isti prvi. Pristavec je bil 
debel možakar in ga je najbolj 2delovalo. 
Končno smo le prišli Na Močilo, od koder smo videli tudi takratno » Voss­
htitte«, ki pa je bila zaprta. Treba je bilo torej iti dalje in smo končno le 
prispeli z veliko težavo na vrh do J ezerca, kot so takrat rekli Kranjskogor.ci 
ali pa na Kranjski vrh, kot so rekli Trentarji. • 
Gozd, ki smo si ga šli ogledat, se je pričel takoj pod vrhom na levi strani 
sedanje ceste in se je razprostiral spodaj ob Lemi, kjer je danes drevesnica 
proti Zadnjemu Prisojniku do Ra2Jorskih Korit in proti vrhu Prisojnika, dokler 
so pač rasle smreke in macesen. Gozda dosti nismo mogli videti, ker je bila pot 
v gozd nemogoča in tudi mi smo bili že pošteno utrujeni, zato smo si ogledali 
le del gozda Na Lemeh,' potem pa smo šli dalje v dolino. Mimogrede smo si 
ogledali tudi izvir Soče, ki pa je bil s plazom zasut in smo do izvira morali iti 
s svečo pod snegom. Potem smo pot nadaUevali do Loga v Trenti, kjer smo 
se ustavili pri Cotu (Zorž) pole~ Baumbachtite. 
Zame je bila to silno utrudljiva pot, ker takrat nisem bil še prav nič 
vajen planin. 
Spali smo pri Cotu, prihodnji dan pa smo nadaljevali pot peš do Bovca, 
ker ni bilo nobenega prevoznega sredstva. Iz Bovca smo se odpeljali s poštnim 
vozom do Sv. Lucije, kjer smo zopet prenočili. Naslednji dan smo se z vlakom 
odpeljali proti Jesenicam. Med potjo pa je barantija napredovala tako, da smo 
v Boh. Beli izstopili in šli tam v prvo gostilno, kjer se je kupčija zaključila. 
Popoldan istega dne pa smo se odpeljali v Ljubljano. 
151 

Gozd je bil torej kupljen in jaz sem bil določen, da bom delo v gozdu 
nadzoroval. .Poiskali smo sekače in tesače. Cim smo zvedeli, da je izginil sneg, 
smo se odpravili v gozd in to maja meseca istega leta. 
Z njimi sem odšel tudi jaz. Ker je bila takrat Vosshiitte že odprta, sem 
se provizorično nastanil tam. Medtem pa so sekači podrli nekaj smrek in si 
iz smrekovega lubja napravili zasilno streho, Tu moram omeniti tudi ta­
kratno pot iz Kranjske gore čez Vršič, ker je pozimi zaradi snega nismo mogli 
videti. 
Do Klina je bila slabo oskrbovana gozdna pot, tam je bila zasilna 
brv čez Pišenco. Od Klina dalje pa je bila pravzaprav le steza, ki se je v 
nekaterih krajih zelo strm-0 dvigala. Pri Zlebiču (pod sedanjim Mihovim do­
mom), je bil studenec, kjer se je običajno počivalo. Od Zlebiča dalje je bila 
steza na več krajih razrita od hudournikov, malo pod Močilom pa je bila 
zasuta -0d peska in kamenja od plaza. Tudi od Močila dalje proti vrhu je bila 
pot zasuta od plarov. Pešec je prišel lahko do vrha, z vozom pa je bilo nemo­
goče. Zato so morali takrat hrano in pijačo v Vosshiitte nositi na hrbtih. 
Druga stran proti Trenti pa je bila še slabša. Na kranjski strani je še 
ta ali oni gozdni posestnik kak les »vlačil« proti Klinu, s čimer je bila pot do 
Klina kolikor toliko utrta. Na trentarski strani je pa bila pot prepuščena sama 
sebi in torej silno zanemarjena, uporabna samo za pešce. Bila je to prava 
kozja steza, ki se je vila po -0bronkih sedanje ceste do Hude ravne, mirno Ko­
rnac-0vega spomenika naprej do Lemi, kjer je sedanja -drevesnica. Od tu dalje 
je ta steza še popolnoma taka, k-0t je 
1
bila pred 45 leti. Tak je bil takrat pre­
hod iz Kranjske gore v Trento, samo za pešca, nikakor pa ne za kak-o v- ozilo. 
Trentarji S-O pravili, <la je pred nekaj leti, preden sem jaz prišel v Trento, 
avstrijska vojska imela tam vaje in da so takrat pripeljali čez Vršič tudi nekaj 
manjših topov, ki so jih privlekli tudi do Trente, vendar z veliko težavo in 
da jih je več zdrknilo tudi pod cest-0. Takrat si nikdo ni mogel misliti, da je 
avtomobilska cesta čez Vršič sploh izvedljiva. 
Treba je bilo torej skrbeti najprej, da se napravi primerna cesta, da se 
bo mogel dovažati v gozd prvviant in orodje, ki je potrebno v gozdu, istočasno 
pa -0dvažati nazaj posekan in obdelan les. Moja naloga je bila, da za vse to 
skrbim. Najel sem delavce v Kranjski gori in v Trenti. Z delom srno pričeli 
v Kranjski gori in predvsem očistili in popravili ter razširili cesto od Kranjske 
gore do Klina, da je bila upOTabna za vozila poleti. V Klinu je bila takrat le 
brv čez Pišenco, zato smo morali napraviti nov most. Iz Klina dalje proti vrhu 
pa sem se moral držati stare go21dne poti, ker bi kak-0 n-0vo smer takratni 
posestniki skozi svoje gozdove ne dov-0lili. Trasiranje nove ceste pa bi bilo 
tudi predrago. Ta pot je bila v nekaterih krajih izredno strma, večkrat pre­
trgana od hudournikov in plazov. Mostički čez hud-0urnike so bili razdrti. 
Vse te ovire smo za silo odpravili, pot po :možnosti razširili, napravili nove 
mostičke ,čez hudournike in v splošnem usposobili pot za voznike, in sicer vse 
do vrha prelaza. Seveda takrat še nikdo ni računal s tem, da bo prišla jesen 
in zima in z njima hudourniki in plazovi. Kljub temu pa je bila pot v dobrih 
dveh mesecih sposobna za vožnjo z vozili. Ves ta čas sem stanoval v Vossovi 
koči, ker naša naselbina ni bila še gotova. 
Medtem pa smo si poiskali prostor, kjer naj bi bila centrala našega podjetja 
in kjer naj bi se postavila tudi potrebna poslopja za bivanje osebja in delav­
cev, hlevi itd. Zaradi nevarnosti plazov je bilo treba vprašati domačine za 
nasvet in so nam Trentarji nasvetovali, da se naj to napravi v malem kotlu 
pod Hudo Ravno, kjer je tudi studenec dobre zdrave vode, ki ga pa danes 
152 

Cesta na Vršit s kočo na Gozdu 
Foto Ferd. Premru 
ni več. Tu smo najprej napravili hišo iz celih debel (Blockhaus), pokrito s 
smrekovim lubjem; prav tu je bilo tudi zasilno stanovanje za Zakotnika in 
mene in tudi pisarna. Drugi del hiše pa je bil za delavce sekače in 
tesače. Istočasno pa smo na bližnjem gričku pričeli graditi lepo planinsko 
kočo s štirimi sobami, kuhinjo, kletjo in podstrešjem, ki je imela tudi železne 
peči in štedilnik. Tako sem se konec junija ,preselil iz Vossove v našo kočo. 
Prvo leto, t. j. 1909, smo sekali le na levem pobočju sedanje ceste proti 
Prisojniku, medtem pa nadelavali cesto do vrha, ki je bila v silno slabem sta­
nju. Z vožnjo pa smo čakali do zime, ko se les lahko vlači po snegu. Ker pa 
na tem pobočju ni bilo veliko lesa, temveč je bil glavni del gozda na južni 
strani Prisojnika, je bilo torej treba skrbeti za cesto v ta del gozda. Edina 
steza v Zadnji Prisojnik je bila tista, ki je držala do Prisojnik-0vega okna in 
na Prisojnik, ki pa se je nekoliko pod oknom ,odcepila na desno v Zadnji Pri­
sojnik ter steza čez Robec. Obedve stezi pa nista bili primerni, da bi se 
uporabili za izvoz lesa iz Zadnjega Prisojnika. Zato sem trasiral cesto od naše 
naselbine čez Šupco in potem -dalje proti Zadnjemu Prisojniku ravnice »Na 
Ležah«. Na Ležah je bila ravnina, kjer smo postavili drugo naselbino. Izdelava 
ceste od naše naselbine pod Hudo Ravno <lo Šupce in naprej Na Leže je bila 
silno težavna in nevarna, ker so ;pred Šupco hude strmine in svet brez trdnega 
fundamenta. Istotako tudi onstran Šupce. Pod šupco pa bi bilo nemogoče izpe­
ljati cesto, ker bi tu morala biti vsekana v živo skalo, to pa bi bilo predrago. 
Dalj kot do Lež mi nismo delali ceste, ker nas je pTehitela vojska. 
S sekanjem gozda smo tako nadaljevali do leta 1914, ko se je pričela 
vojska. Poleti smo sekali in tesali les, pozimi pa smo ga vozili na postajo v 
Kranjsko goro. Sekače smo imeli običajno iz Bače pri Podbrdu, tesači pa so 
bili iz Loške -doline, deloma pa tudi Trentarji. Ves čas, dokler se ni pričela 
vojska, nismo pri našem obratu imeli nobene nesreče. Tudi zimskih razmer 
153 

smo se na. vadili, tako da smo se vedno pravočasno zavarovali pred plazovi. 
Zelo nevaren je bil plaz pod Močilom, dalje plaz s Slemena, ki je vzel navadno 
smer pod Vosshutte in pa plaz pod Mojstrovko. Od Močila do vrha smo pozimi 
navadno zasadili dolge palice v sneg, da so se mogli vozniki orientirati, ko so 
prihajali pozno zvečer iz Kranjske gore. Brž ko je kazalo, da se bodo prožili 
plazovi, smo ustavili vsako vožnjo čez vrh. Ko pa so plazovi odšli, smo preko 
njih napravili pot za sani in vozili dalje. Nikdar pa nas ni prehitelo, da bi 
imeli kako nesrečo. 
Ves prosti čas sem porabil, da sem oblezel vse vrhove tam okrog: Moj­
strovko, Prisojnik, Razor, Jalovec itd. Večkrat sem se oglasil tudi pri Zlato­
rogu na Logu, kjer sva bila z gostilničarjem in takratnim županom Cundrom, 
p. d. Tondrom zelo dobra prijatelja. Danes živi v Mariboru, kamor se je moral 
preseliti, ker mu je bilo posestvo na Logu prodano. Hodil sem vedno sam, vča­
sih pa sem vzel seboj tudi kakšnega delavca, ki je imel veselje do planin. 
Sicer pa sem imel v svoji koči večkrat razne obiske. Tisti čas je bil silno redek 
Slovenec, ki je prišel čez Vršič v Trento. Prihajali pa so pogosto Cehi, med 
njimi sta bila dva, od katerih se je eden menda pisal Dvorsky, ki sta bila vsako 
leto v Julijskih alpah. Največ pa je prihajalo Nemcev, predvsem Korošcev, 
pa tudi rajhovci so prihajali, med njimi največ Bavarci. Mnogi so se ustavili 
pri naši naselbini, počivali in spraševali za informacije. Tudi dr. Kugy in 
Bois de Chesne sta se večkrat ustavila pri nas. 
• Prihajali pa so tudi službeno, in sicer gozdarji iz Bovca in Tolmina, ki so 
nam nakazovali les. Z njimi je vedno prišel tudi Andrej Komac (Mota), sin 
vodnika Andreja Komaca, ki ima spomenik na Hudi Ravni, kjer je eno leto 
pred našim prihodom zmrznil. Z Andrejem ,Komacem sva se sprijateljila in 
sem ga večkrat obiskal na njegovem domu na Logu. Med prvo svetovno vojno 
je izginil neznano kam .Prišel pa je večkrat tudi »Špik«-Tožbar od Sv. Marije, 
katerega sem pred nekaj leti obiskal na njegovem domu. Ni me več spoznal, 
ker je v starosti zgubil spomin. Od Slovencev-turistov se spominjam samo 
dr. Bogdana 2užka, ki je bil enkrat s sv-0jo materjo v naši koči. 
Leta 1910 je prišel k Zakotniku takratni predsednik D. U. O. A. V. prof. 
Ludwig, s katerim se je pogodil za razširjenje 'tedanje Vosshutte. Pooblaščen 
sem bil napraviti načrt in proračun in res je bila otvoritev razširjene Vossove 
koče leta 1911. Vzhodni trakt sedanje Erjavčeve koče, kjer so spalnice, je 
napravljen po takratnih mojih načrtih in nič spremenjen. 
Med delavci, med katerimi je bilo tudi dosti Trentarjev, je bilo tudi več 
divjih lovcev. Od početka nisem na no~en način mogel dognati, kdo lovi. Ve­
deli smo, da ima skrito puško nekje v bližini naselbine. Ko se je pričelo svitati, 
je počilo nekje v Prisojniku in padel je divji kozel. Končno pa smo le dognali, 
da sta to Škafar in pa Vertelj Anton, ki sta vsak zase lovila. Ko smo sedeli 
pri ognju v bajti, so pripovedovali o teh divjih lovcih razne dogodivščine: 
Kako je Škafar nesel gamsa skozi Prisojnikovo okno, da je s tem ušel lovcem, 
kako so divji lovci privezali lovskega čuvaja Koširja iz ,Kranjske gore nad 
mravljiščem z glavo nad mravljiščem in kako ga je po naključju rešil pastir, 
da ga niso mravlje požrle. O Škafarju so pripovedovali, da je lovil postrvi 
v Soči. Lovec pa ga je opazoval z daljnogledom z vrha hriba. Škafar je odšel 
s plenom domu, lovec pa si je prerisal sled v pesku in odšel na Škafarjev dom, 
da mu dokaže tatvino postrvi. Dokaz pa je lovcu spodletel, ker sled v pesku 
ni soglašala s -čevlji, ker je imel Škafar za take podvige še par ogromnih 
čevljev, ki niso bili za njegovo nogo. 
154 

Naša naselbina je obstajala iz upravne hiše na griču, poslopja za delavce, 
kuhinje, kovačnice, shrambe za oglje in dveh hlevov. Imeli smo 6 do 8 konj, 
včasih tudi več. Sedlar Šmon iz Črnuč je popravljal konjsko opremo. Nekoč me 
je prosil, da bi šel z menoj na Mojstrovko in da bi nabral med potjo tudi nekaj 
planik, da bi Hh nesel domu. Vodil sem ga od vrha čez melišče za Šitom, da 
bi potem po grebenu šla na Mojstrovko in tam na'brala planike. Silno je bil 
mož navdušen, da bo iprišel tako visoko. Ko pa sva prišla izza Šita na greben, 
kjer je zelo lep razgled v gornjo Trento, Grintovec, J,alovec itd., se mu je 
zvrtelo v glavi, pokril se je s pelerino, se usedel na tla in nikamor več ga nisem 
mogel spraviti z mesta. Prijel sem ga za roko in ga odvedel nazaj na melišče, 
kjer mu je odleglo. Planike pa sem šel nabirat zanj jaz. Menda mož še živi 
na Črnučah. 
Leta 1912 je bila izredno huda zima. Padlo je mnogo snega in smo usta­
vili čez zimo vse delo, tudi konje smo poslali v Kranjsko goro. Pred veliko 
nočjo sem prišel v našo naselbino, da uredim nekaj stvari. Bil sem sam. Med­
tem pa je pričelo snežiti in je strašno medlo noč in dan, brez prestanka. 
Skušal sem se s krplji prebiti, da bi prišel čez vrh in v Kranjsko goro, pa sem 
z največjim naporom prišel komaj do Hude Ravne. Zato sem se vrnil v kočo 
in se vdal v usodo. Hrane sem imel za silo, vendar je bila enolična. Minevali 
so dnevi in minilo je 14 dni, pa še vedno ni bilo nikogar iz Trente, da bi šel 
v Kranjsko goro. Tiste dni mi je prinesel Šilov Lojz nekaj mleka in jajc, ker 
so v Trenti vedeli, da sem jaz sam v koči. Bil sem ga silno vesel. Preko vrha 
se pa še vedno nisem upal, ker je bil sneg mehak. Tako sem ostal zameten 
sam cele tri tedne. Po treh tednih so prišli prvi Trentarji, ki so utrli pot čez 
vrh in smo tako prišli skupaj v Kranjsko goro. Doma so bili prepričani, da 
me je zasul sneg. Do mene pa tudi iz Kranjske gore ni mogel nikdo. To je 
bilo ravno tisti čas, ko se je potopil »Titanic« in ko se je malo pozneje ubil 
na Stolu dr. Cerk. 
Ko se je pričela pomlad, so pričeli gospodariti plazovi. Iz vseh strani, 
od Prisojnika, iz Mojstrovke in Travnika so si utirali pot v dolino. Takrat je 
grmelo in bučalo, posebno ponoči, da se ni dalo spati. Ogromne mase snega 
so se včasih valile v dolino. Posebno velik plaz je prihajal vsako leto s Travnika 
in se valil v grapo pod našo naselbino. Do naše naselbine nikdar ni prišel. 
Najneva·rnejši plaz je bil za našo naselbino tisti iz Prisojnika. Zato si nad našo 
naselbino nismo upali sekati nobenega lesa, ker je ta plaz vsako leto zadržal 
ravno gozd. Gozd je bil pod! varstvom gozdne uprave in smo smeli izsekavati 
le določene predele in še te ne na gosto. 
,Naša koča je bila zgrajena tako, da je iimela silno močan strop nad kletjo, 
da bi se v primeru nevarnosti mogli tam skriti. Ta klet še danes obstaja, kočo 
pa je odnesel plaz leta 1917. 
Tiste čase je bil res užitek pešačiti od Mo~ila preko vrha in naprej proti 
Trenti. Spomladi so bila vsa ta pobočja en sam rožni grm. Na goriški strani 
proti Hudi Ravni pa je bilo planinskega cvetja vseh vrst. 
Med Trentarji sem se vedno zelo dobro počutil. Imel sem jih rad. Bili so 
dobri, mehkočutni ljudje, s katerimi je bilo prijetno kramljati in poslušati 
njihovo mehko govorico. Trentar je bil navajen trpljenja in bil z malim zado­
voljen. Jedel je leto in dan samo polento in včasih »čompe«. Kruha ni poznal. 
Le če je šel v Kranjsko goro, si ga je kupil. Pil je Trentar »gajst«, t. j. kupil si 
je nekaj navadnega špirita, ki ga je pri prvem studencu razredčil z vodo. Vsak 
Trentar je imel seboj tako steklenico, če je -šel od doma, in je vsakomur, kogar 
je srečal, ponudil požirek. Takrat so. Trentarji hodili nakupovat v Beljak. Tudi 
155 

svojo drobnico so gnali na semenj v Beljak. Običajno so tja ho-dili tudi k 
zdravniku. Tako je celo pot napravil peš in sicer najprej čez Vršič in potem še 
čez Podkorensko sedlo. 
Ce je šel Trentar v IKranjsko goTo, je rekel, da gre čez Kranjski vrh v 
Kranj = Kranjska gora. Nobeden pa ni rekel, da gre čez Vršič. Kranjskogorci 
pa so rekli, da gredo do »Jezerca«, ker je bilo takrat prav na prelazu malo 
jezerce, ki ni nikdar usahnilo. Naša cesta se je umaknila, vojaška cesta pa 
ga je potem razdrla. Vossovi koči so rekli tako Trentarji kot Kranjskogorci 
• Koča na Močilu. Uradno se je takrat imenoval Vršič Prelaz Mojstrov.ka. Tudi 
vojaška komanda je med vojno imenovala Vršič »Mojstrovka-Pass«. 
Ko pa je leta 1914 v juliju izbruhnila prva svetovna vojna, smo morali 
začasno ustaviti vse delo, ker so morali delavci oditi na vojno. Na jesen pa 
smo z delom zopet pričeli, vendar v zelo zmanjšanem obsegu. 
Kljub trozvezi pa Avstrija takrat ni zaupala v Italijo in se je počasi pri­
čela pripravljati na vojno proti njej. Medtem pa so se vršila pogajanja naprej, 
ki pa, kakor je znano, niso uspela. Tako je vrhovna komanda že v jeseni 
leta 1914 pričela s pripravami tudi na tem odseku. 
Eno izmed najvažnejših vprašanj za izlete v planine v tisti dobi je bilo 
vprašanje dobrih čevljev. Ko smo mi šli prvič čez Vršič pozimi v snegu, sem 
imel navadne promenadne čevlje, ki so bili seveda takoj premočeni in sem 
zaradi tega na poti precej tr;pel. Pozneje, ko sem prišel v stik z lovci in gozdarji 
v Trenti, sem videl, da imajo odlične, močne, nepremočljive in sijajno podko­
vane čevlje. Take čevlje je imel gozdar iz Bovca Crnigoj, Andrej Komac....Mota, 
Tožbar-Špik in drugi. Na moje vprašanje, kje se dobe taki čevlji, ki so v 
Trenti neobhodno potrebni, so mi dali naslov čevljarja, ki jih izdeluje in 
dobavlja. To je bil čevUar Franz Plieseis v vasi Goisern na Gornjem Avstrij­
skem. Takoj sem mu pisal in dobil tudi takoj odgovor, da je pripravljen na­
praviti mi čevlje, naj mu pošljem čim prej mero. Taki čevlji so takrat stali 
10 kron, s škatlo odlične masti vred. Ostal sem v stikih s tem čevljarjem 
do prve svetovne vojne in sem stalno naročal čevlje pri njem zase in za svoje 
znance. Cevlji so bili vedno odlični in je bil vsakdo z njimi zadovoljen. 
Takrat v Ljubljani ali drugje ni bilo mogoče kupiti v trgovini planinskih 
čevljev. Šele potem, ko se je planinstvo bolj razvilo in ko so bili čevlji od 
čevljarjev iz Goiserna v planinskem svetu bolj razglašeni, so se pričeli izde­
lovati podobni čevlji tudi pri nas in so se imenovali »gojzerji«. Prvi in pravi 
planinski čevlji pa so prišli iz vasi Goisern. Cevljar Franz Plieseis je umrl 
v visoki starosti pred približno petimi ali šestimi leti v Goisernu. Ta je prav­
zaprav izumitelj tako imeno, vanih »gojzerjev« . 
.Ze v jeseni je poslala vojna komanda v Kranjsko goro 25 Rusov. Bili so 
sami Sibirci, visoki, dostojanstveni ljudje, ki so bili nastanjeni v salonu pri 
Pečarju. Stražili so jih avstrijski vojaki. Vsak dan zjutraj so šli iz Kranjske 
gore in nesli vsak eno palico železa, ki so jo potem oddali na Močilu. Te železne 
palice so potem služile za žične ovire na Vršiču. To je bilo vsakodnevno delo 
teh Rusov. Zvečer so navadno prepevali razne ruske pesmi, domačini pa so 
jih radi hodili poslušat in so jim nosili tudi razne priboljške. Avstrijska straža 
spočetka tega ni branila, pozneje pa je bil vsak stik z Rusi strogo zabranjen 
in tudi nevaren, ker so vsakogar takoj šteli za izdajalca domovine. 
To je bil šele začetek, ker vojno stanje med Avstrijo in Italijo takrat še 
ni nastopilo. Tisto zimo večjih vojnih priprav na Vršiču in v tem odseku ni bilo. 
Brž ko se je spomladi leta 1915 približeval mesec maj in ko je bilo že 
gotovo, da • bo Italija stopila na nasprotno stran, so se v Kranjski gori pričele 
156 

priprave za cesto čez Vršič v Trento. Prišle so ženijske trupe z inženirji in 
pričeli so meriti in trasirati cesto v Trento. Navlekli so ogromno raznega 
gradbenega materiala v Kranjsko goro in s tem materialom so prihajali vedno 
novi Rusi. V Kranjski gori so zgradili razne barake, skladišča, pisarne itd. Bil 
je v resnici ogromen promet. Trasa do Trente je bila kmalu končana in so jo 
razdelili na 12 ali 13 odsekov. Vsak odsek je prevzel en inženir. Inženirji so 
bili po večini češki Nemci in nekaj Madžarov. Komandant pa je bil takrat še 
major Riml, tudi češki Nemec, ki pa za Ruse ni bil slab človek. Prvi odsek 
od Kranjske gore (od Babe) do Erike je bil dodeljen Slovencu inž. Beštru, ki 
pa zaradi svojega slovenskega porekla ni bil posebno priljubljen pri svojih 
nemških kolegih, med katerimi je bilo tudi precej Judov. 
Ko pa je dne 24. maja 1915 Italija oficielno , napovedala Avstriji vojno, 
je bilo delo na cesti čez Vršič že v polnem razmahu. Takrat sem tudi jaz bil 
poklican v vojno, pa sem bil zaradi svojega položaja pri gradnji te ceste vojaške 
službe začasno oproščen. 
Vojaška uprava pa je zasedla tudi našo naselbino in je bilo naše delo v 
gozdu popolnoma ustavljen . o. Zak-0tnika je ogromna režija v gozdu finančno 
skoro uničila in je , bil že skoro pred polomom, ker je gozd samo žrl, 
od sebe pa je premalo dal. Ko pa je videl, da se j e vojna uprava 
odločila delati cesto čez Vrši-č, mu je padla dobra misel v glavo, da bi se dal 
vnovčiti les iz njegovega gozda. Odpeljal se je v Beljak, kjer je bila komanda 
6. kora, general Rohr, kateremu je predlagal, da bi bil on pripravljen napra­
viti čez Vršič tako imenovane strehe proti plazovom iz svojega lesa (Lawinen­
schutzdacher) in bi bil tako zagotovljen varen prehod za avstrijsko armado čez 
Vršič tudi pozimi, ko zapade sneg. Vojna uprava je Zakotnikov predlog odo­
brila in pričela se je gradnja teh stre~ čez Vršič. 
Vojaška trasa nove ceste je šla po naši cesti samo do Erike, kjer je prešla 
Pišenco in se potem polagoma dv'igala z nekaj zavoji do Mihovega doma. Tam 
se je križala z našo cesto, jo zopet zapustila in se potem do Močila zopet nekaj­
krat samo srečala. Ta trasa je vzela popolnoma svojo smer in prišla na Močilu 
zopet na naoo cesto, ji nekaj časa sledila, potem pa prešla v zavoj in se s 
staro cesto zopet sešla na vrhu prelaza. 
Na goriški strani gre po.naši cesti, razen dveh vijug, neprestano do Hude 
Ravne, t. j. do Komacovega spomenika, ki so ga takrat hoteli podreti, pa sem 
pri ing. Schuttu interveniral, da je spomenik ostal. Nadalje gre trasa zopet po 
naši cesti do našega naselja in potem naprej d-0 Šupce in dalje do Lež. Od tu 
dalje pa je trasa popolnoma nova, ker od tu dalje ni bilo takrat niti steze. 
V vijugah in v silno slabem terenu: pride končno v dolino . pri sedanjem mostu 
in od tu dalje do Loga v Trenti. Predora takrat še ni bilo. Tega so napravili 
pozneje Italijani. 
,Novo cesto so gradili izključno samo ruski vojni ujetniki, ki jih je bilo 
okrog 12 000. Nastanjeni so bili v raznih barakah od Kranjske gore do Trente. 
Te barake so bile zelo primitivne in pozimi zelo mrzle. Hrana ujetnikov je 
bila: zelo slaba in nezadostna. Pri delu so • bili razdeljeni v oddelke po 25 mož, 
ki jih je stražil en avstrijski vojak in en Rus-tolmač, navadno Jud, ki pa ni 
nič delal. Med ujetniki je bilo tudi dosti Nemcev od Volge. Ujetniki so bili 
slabo oblečeni. Ker so morali delati ob lepem in slabem vremenu, so imeli 
po večini vsi razcapane uniforme. Drugih oblek jim ,pa avstrijska vojna uprava 
ni dala. Zato so razsajale med njimi razne bolezni kot navadna in krvava 
_griža, celo kolera in črne koze in jih je dosti pomrlo. 
157 

Ravnali so z Rusi zelo grdo. Posebno nekateri inženirji in oficirji so se 
divjaško obnašali nad ujetniki. Za vsak najmanjši prekršek je bil ujetnik 
privezan na drevo, da je že v najkrajšem času padel v omedlevico. Potem so 
mu pljusknili mrzle vode v obraz, da se je zopet zavedel in ga pustili tako 
viseti dve do tri ure. Najbolj divji med inženirji je bil ing. Kavalir, Madžar, 
ki je gradil odsek pod Močilom. Kadar je bil pijan, je prišel s težko palico med 
Ruse na cesto in je s to palico mlatil po Rusih kar navzkriž, ne glede kam je 
padlo. Tudi mnogi avstrijski stražarji so radi pretepali Ruse. Pritožba j_e bila 
nemogoča. Ko so po novi cesti pripeljali stražarji ujete Italijane, so jih Rusi 
vedno napadli s krampi in lopatami, češ da so Italijani krivi, da vojska še 
vedno traja, ker bi bilo vojske že davno konec, če ne bi Italija pomagala 
Rusom. Komaj so Italijane ubranili, da jih niso na mestu pobili. 
Čim je torej Zakotnik dobil pristanek vojne komande za gradnjo proti­
lavinskih streh, je stopil v kompanijo z ljubljanskim tesarskim mojstrom 
Weissbacherjem in oba sta takoj pričela ·s pripravami. Predvsem sta dosegla, 
da smo se zopet vselili v našo naselbino, ki je bila do takrat zasedena z voja­
štvom. V naši koči se nam je vrnila polovica prostorov, t. 
0
j. dve sobi, ostalo 
polovico pa so obdržali vojaki. Po celi Sloveniji in celo po Tir.olskem in Sol­
nograškem so takrat mobilizirali sekače, tesače in voznike za delo na cesti 
čez Vršič. Te protilavinske strehe naj bi se zgradile od Močila čez vrh in potem 
še nekoliko naprej od Tičarjevega doma. Protilavinske strehe so bile projek­
tirane tako, da bi bile postavljene na 35 X 35 cm močnih stebrih, na katere 
bi bili pritrjeni močni špirovci in potem vdelani v teren nad cesto. Na špi­
rovcih pa bi bili kot streha 6 cm debeli plohi, čez katere naj bi potem plaz 
zdrsel. Vse pa je bilo povezano z močnimi železnimi spojkami. Teoretično je 
bila to jako dobra zamisel, praksa in plaz pa sta pokazala vse kaj drugega. 
Takoj se je pričelo z izdelavo stebrov in špirovcev. Na Ležah pa so vojni 
ujetniki na roko žagali plohe in sicer tako, da je bil en ujetnik na vrhu, dva 
ujetnika pa sta držala in vlekla ročno žago spodaj. Na ta način se je na Ležah 
nažagalo dnevno do dva vag-0na plohov. 
Z delom se je pričelo na Močilu. Medtem sem dobil še eno lokomobilo 
s cirkularko in smo pri naši koči pričeli žagati plohe tudi s cirkularko. 
Cesta se je medtem delala neovirano naprej, in sicer z vso naglico. Trdna 
ta cesta ni bila, ker se je v razne škarpe porabil okrogel smrekov les, ki 
nikakor ni mogel držati dolgo. To se je pokazalo pozneje. 
Istočasno pa se je izdelala tudi žičnica, ki je držala iz Kranjske gore na 
Vršič, kjer je bila postaja. Druga postaja je bila v grapi pod našo naselbino, 
tretja pa ob brvi, čim se pride v dolino pred izvirom ,Soče. 2ičnica je vlekla 
težo do 60 kg in je predvsem prevažala hrano za vojsko, seno za konje in pa 
razno orodje. Pri Hudi Ravni je šla žičnica tako nizko, da je bilo treba odko­
pati teren. Tu so večkrat ukradli razne vreče hrane tako Rusi kot tudi avstrij­
ski vojaki. Kradli pa s,o tudi stražarji ali pa so bili s tatovi domenjeni. Največ 
se je kradlo, kadar so pošiljalr v fronto tako imenovane »Liebesgaben«. Ko so 
žičnico gradili, sem povedal, da ni prav izpeljana, ker jo bo vzel plaz, pa so 
se mi smejali, češ, da ni tako nevarno, kot jaz mislim. Mnogi oficirji in inže­
nirji so se celo smejali projektu protilavinskih streh. 
Cestna dela so napredovala silno rtaglo, tako da se je l. oktobra 1905 že 
peljal po njej 2 avtomobilom poznejši cesar Karl. Peljal se je do Soče v Trenti, 
kjer je bil vojaški sprejem. Takrat se je govorilo, da se je potem pri kosilu 
nalezel konjaka in potem celo pijan padel v Sočo. Mi smo morali na Močilu 
držati špalir. 
158 

Glavna komanda gradnje je bila v Kranjski gori. Potem pa so bile razne 
vmesne komande in tako si je nad rusko cerkvico zgradil svojo vilo tudi major 
Riml. V Vosshiitte je bila druga komanda, tretja pa v Tičarjevem domu. V 
Hudi Ravni pa si je zgradil krasno enonadstropno vilo ing. Schutt. Mesto, kjer 
• je pričel graditi, sem mu odsvetoval, ker je nevarno za plaz, pa mi ni verjel. 
Vilo je odnesel plaz še tisto zimo, Schutt pa k sreči še celo glavo. Temelj te 
vile se še danes dobro vidi na Hudi Ravni. Zadnja komanda pa je bila potem 
v naši koči. Strogo se je pazilo, da se nikdo ni vozil vkreber na konjski vpregi 
in so bili zato postavljeni posebni cestni prometniki. 
Brž ko je bila cesta prehodna, se je začel po njej valiti material, topovi 
i. dr. St alno so bile na njej razne kolone vojaštva. Nazaj so vozili ranjence. 
Ko se je 24. maja pričela vojna z Italijo, ni bilo v Soški kotlini nobenega 
vojaštva, razen na Predilu. V strelskih jarkih pri Bovcu so bili samo 4 orož­
niki, med njimi je bil stražmojster Pogačar. Imeli so po jarkih postavljene 
puške v določenih razdaljah. Italijani so se pritipali previdno zelo blizu, vendar 
se naprej niso upali, ker so ti orožniki hodili od puške do puške in streljali kar 
tja v en dan. Šele dosti pozneje so prišle prve avstrijske edinice, ki so zasedle 
tamošnje položaje. 
Prišel je mesec november. Medtem so pričeli postavljati prve stebre za 
protilavinske strehe na Močilu. Snega pa ni bilo še vedno nič. Tudi v decembru 
še ni bilo nobenega snega. Oficirji, inženirji in moštvo, ki me je poznalo, vsi 
so brili norce iz mene, češ, kje pa so tiste lavine. Prišel je božič 1915. Ponoči 
na Štefanovo je zapadlo nekaj snega tako, da se je malo nad Močilom iz Sle­
mena udrl majhen plaz, ki je do pasu zasul dva Rusa. Smeje sta se sama izko­
bacala iz snega. Vsi pa, ki so to videli, so se jima smejali, še bolj pa meni. 
Promet se je torej čez Vršič vršil nemoteno naprej, ker tudi januarja 1916 
še ni bilo nobenega snega. Tudi delo na protilavinskih strehah je dobro napre­
dovalo in je prišlo že do druge vijuge proti vrhu. Ogromno materiala so 
požrle te strehe. Neprestano je bilo treba dovažati les in vse je kazalo, da 
se bo stvar odlično obnesla. Vsakdo je tudi verjel, da bo konstrukcija kos 
vsakemu pritisku snega, ker je bila res izredno močna in tudi solidno izdelana. 
Medtem pa so pričeli graditi na vrhu prelaza, kjer je danes italijanska 
karaula, spomenik nadvojvodi Eugenu, ki je bil glavni komandant fronte proti 
Italiji. Po njem naj bi se imenovala tudi cesta čez Vršič »Erzherzog Eugen­
Strasse». Spomenik naj bi predstavljal nekaj ogromnega, kot večen simbol 
veličine Avstrije. ,Samo pri izdelavi ogrodja za spomenik je bilo zaposlenih čez 
200 ruskih ujetnikov. Tudi za ta spomenik sem rekel graditeljem, da ga bo vzel 
plaz, epa so mi odvrnili, da bo izdelan tako močno, da bo kljuboval vsaki 
naravni sili. 
V začetku februarja smo se na Hudi Ravni brez srajc sončili. Snega pa še 
vedno nič in zopet sem bil tarča. Bilo me je že skoraj sram, ker take zime do 
takrat res še nisem doživel. 
Konec februarja pa je pričelo snežiti. Sprva polagoma, potem pa vedno bolj 
in bolj in nazadnje ga je pričelo pošteno mesti, tako da smo ga morali s ceste 
kidati. Sneg je bil suh kot moka. Takrat so pričeli nekateri verjeti, da moja 
obetanja niso bila zastonj. Tudi Rusi so rekli, da je v Rusiji sicer res sneg, 
vendar takih količin tam ne poznajo. Nisem si pa mogel misliti, da je katastrofa 
tako blizu. 
Dne 8. marca 1916 po kosilu sem bil namenjen na vrh, da si ogledam delo. 
Šel sem od naše koče proti vrhu ob enih. Bil je !Pravi metež. Ko pridem do 
Hude Ravne, zaslišim en, sam strašanski: krik. iz nešteto grl, ki pa je takoj 
159 

utihnil. Grem počasi naprej, pa mi kmalu pridrve naproti ruski ujetniki s 
, prestrašeni obrazi: »Lavina, lavina«. Pribežalo je tudi nekaj avstrijskih 
stražnikov. Vsi, kar jih je pribežalo z vrha, so bili tako prestrašeni, da nismo 
iz njih mogli spraviti ničesar jasnega. Tudi nazaj nismo mogli pripraviti 
nikogar. Vsi so izjavili, da se raje dado pobiti, kot pa da bi šli nazaj. Tudi 
oficirji in inženirji so zgubili glavo in niso vedeli kaj početi, ker je bila na 
mah pretrgana vsaka zveza s Kranjsko goro in tamošnjo komando. 
Vse delo je zastalo. Ničesar nismo vedeli, kaj se je zgodilo na drugi strani 
Vršiča. Nikdo pa se ni upal na vrh. Tisti dan je bilo absolutno nemogoče 
pripraviti ruske ujetnike do k,ake rešilne akcije in tudi avstrijski oficirji niso 
imeli nobene volje in poguma, da bi šli na mesto katastrofe. Pričeli smo 
ugibati, koli.ko mora biti žrtev. Natanko se takrat še ni dalo dognati, ker so 
bili na prelazu zaposleni ruski ujetniki tudi iz druge strani. Približno pa smo 
že takoj takrat ugotovili, da manjka okrog sto ruskih ujetnikov in nekaj 
avstrijskih stražnikov. Tudi oficirji iz Tičarjevega doma so pribežali na našo 
stran in izjavili, da je na vrhu vse uničeno in da je Tičarjev dom popolnoma 
izpraznjen. 
Komanda za naš sektor je bila v tako imenovani Schuttbaraki na Hudi 
Ravni, tabor ruskih ujetnikov pa je bil malo niže v naši naselbini. Naslednje 
jutro so prišli iz Schuttbarake vsi oficirji in inženirji v našo naselbino. Bili 
so vsi oboroženi z revolverji, kar običajno ni bila navada. Zahtevali so nasfop 
vseh ruskih ujetnikov. Ko so ujetniki nastopili, je iz njihovih vrst izstopila 
dep utacija treh Rusov, ki so takratnemu komandantu izjavili, da na delo na 
Vršič ne • bodo šli več, ker to delo ogroža njihova življenja in jih avstrijska 
vojna komanda za taka dela ne sme uporabljati. Inž. Schutt jim je ponovno 
zagrozil, da bo v primeru nadaljnjega upora prisiljen uporabiti orožje. Depu­
tacija pa mu je odgovorila, da so vsi ujetniki pripravljeni pustiti se pobiti, 
na delo na Vršič pa ne bodo tli več. Tudi poziv za reševalno akdjo so odklonili, 
češ, da bi bila brezuspešna, ker je na vrhu vse uničeno, kar je bilo živega. Le 
nekateri ujetniki so bili pripravljeni, da gredo na vrh, če bi se morda dalo 
kaj rešiti. Sicer so pa imeli Avstrijci z inženirji in oficirji še večji strah iti 
na vrh kot Rrn;i. 
,KUub temu pa se nas je nekaj zbralo in smo jo mahnili na Vršič . Ko smo 
prišli tja, se nam je nudilo strahovito razdejanje. Tam kjer je bilo prejšnji 
dan skoro 20 metrov visoko ogrodje Evgenovega spomenika, ni bilo videti 
ničesar več, le tu in tam je ležal v snegu kak zlomljen tram ali deska. Snega 
je bilo ogromno, bil je nabit. Ker je še vedno snežilo in je bil ves vrh v megli, 
se ni dalo še ničesar ugotoviti, od kje in kako je plaz prišel. 
Plaz je bil suh. Domneval sem, da se je 'morala utrgati na grebenih 
Mojstrovke opast, ki je padala na lavinsko področje in sprožila na novo zapadli 
sneg. Zato je še vedno obstajala nevarnost za nove iplazove in to tembolj, ker 
se ni videlo na vrhove, da bi se presodilo, od k-0d preti nevarnost. 
Č:loveških trupel nismo videli nobenih. Šli smo do Tičarjevega doma. 
Pri tej koči se je plaz ustavil. Pred vrati, ki so bila vsa zasuta s snegom, 
ga je bilo več kot tri metre. Pričeli smo odkopavati, da bi prišli v kočo. Kmalu 
smo odkopali dva Rusa, ki sta bila že oba mrtva. Kazalo je, da jih je ubil puh. 
Č:eprav se je takrat, ko se je gradil Tičarjev dom, previdno iskalo in določalo 
prostor, da bi bila koča varna pred plawvi, je le malo manjkalo, da je ni 
odnesel ta plaz, kajiti bil je tako silen, da je kočo nagnil za približno 15°. še 
danes se na koči opazi, da stene ne stoje navpično. Zlasti se to opazi tudi pri 
vhodnih vratih, ki so iz :pravega kota. 
160 

Oba mrtva Rusa smo vzeli seboj in jih pokopali na Hudi Ravni. Ko pa so 
pri tej priložnosti, ob pogrebu teh Rusov, ostali ujetniki prišli do spoznanja, 
da bi bila reševalna akcija na Vršiču le potrebna, so se potem odločili, da bodo 
z odkopavanjem pričeli. Vsi niso šli, vendar pa jih je prihodnji dan šlo precej 
na Vršič in so pričeli z odkopavanjem, ker je tudi snežiti prenehalo. Sneg je 
bil trd in je bilo delo jako težko. Odkopali so kakih 15 ujetnikov in enega 
stražnika. Vsi so bili strahovito izmaličeni. Tramovje je nekaterim potrgalo 
glave, roke in noge. Da bi bila pod snegom še živa bitja, ni bilo niti govora. 
Kmalu po delu, še isti dan, je zopet prihrumel plaz na istem mestu. Zato 
je bilo vsako delo z odkopavanjem nemogoče in tudi ujetniki niso imeli več 
poguma. 
Plazovi so zasulQ tudi obe postaji žičnice na vrhu in v grapi pod našo 
naselbino. Katastrofa je bila torej popolna. Ves promet čez Vršič je bil ustav­
ljen. Ničesar nismo vedeli, kaj se godi na drugi strani Vršiča. 
Tako smo čakali kakih 14 dni na povelja. Snežilo ni več in nastopili so 
lepi sončni dnevi. Ker pa je bilo treba nekaj ukreniti, me je komandant 
vprašal, ako bi se upal iti čez Vršič v Kranjsko goro na komando, kamor bi 
nesel poročilo o katastrofi in dobil tam nadaljnja navodila glede usode grad­
benega osebja in ujetnikov na naši strani. Ker nikogar drugega niso mogli 
pripraviti na pot, sem se torej odpravil jaz. 
Šel sem torej v Kranjsko goro in še isti dan prinesel nazaj povelje, da je 
treba vse ruske ujetnike spraviti v dolino do Sv. Marije in naj se tam nastanijo 
v barakah. Kar pa je tehničnega moštva, naj gre do Soče v Trenti in tam 
počaka nadaljnjih povelj. Tudi inž. Gregor in jaz sva dobila nalog, da odideva 
do Soče, lcamor sva pri-šla še isti dan. Jaz sem bil nastanjen v gostilni Flajs, 
kjer sem bil še jz prejšnjih časov dobro znan s tedanjim gostilničarjem. 
Cakali smo v Soči nekaj dni, nakar pa smo dobili povelje, da naju z inž. 
Gregerjem še isti večer, ko se naprav;i tema, odpelje kamion v Srednji Log pod 
Mangrtom, kjer se bova odpeljala z elek. rudniško železnico v Rabelj. Bovec 
• je bil takrat deloma v italijanskih, deloma pa v avstrijskih rokah. Cesta čez 
Kal in Koritnico mimo Bovca, pri križišču, je bila ;prehodna, vendar podnevi 
nemogoča, ker je imela italijanska artilerija cesto vedno pod ognjem. Tudi po­
noči so Italijani večkrat napravili na ce.sti preplah. Cez PTedil pa je bilo 
takrat nemogoče priti s kamionom. Zato je dobro služila rudniška železnica, 
ker je bil promet čez Vršič pretrgan. 
Res so naju naložili na kamion , in odpeljali smo se proti Kalu in Koritnici. 
Cim pa smo prišli do tja, je pričela avstrijska artiljerija dražiti Italijane. 
Naš kamion je ta.ko prav po nesreči zašel v artilerijski ogenj. Šofer je v tej 
zmedi zavoZJil v jarek, kjer smo obtičali. Hitro smo poskakali z našo prtljago 
iz kamiona. K sreči je za nami privozil drug kamion, ki nas je naložil in 
odpeljal dalje v Srednji log. 
Tam je že čakala električna železnica in odpeljali smo se naprej v Rabelj. 
šaht je tam globok okrog 230 metrov. Dvigalo nas je potegnilo na vrh in bili 
smo okrog enih ponoči v Rablju, ki je bil ves v temi zaradi italijanskega 
obstreljevanja. 
Najprej smo šli v pekarno, kjer smo dobili svež kruh. Na cesti ni bilo 
nikogar. Vse je bilo zaprto. Naposled pa smo le zagledali pri neki hiši žarek 
svetlobe. Prišedši tja smo videli, da je pred hišo vojaška straža, ki nam je 
salutirala, ko smo vstopili, misleč, da spadamo tja. Prišli smo v precej veliko 
sobo, lepo razsvetljeno,. po sredi pa dolgo mi,zo, ki je bila polna raznovrstnih 
jedil in pijač. Bilo pa ni nikjer žive duše. Prav pošteno smo se poslužili vseh 
161 

dobrot in nazadnje smo se tudi napili. Potem pa smo polegli in zaspali. Nikdar 
nismo nikomur dali račun za to postrežbo. 
Kamion nas je potem odpeljal na postajo v Trbiž, od tam pa smo se odpe­
ljali z vlakom v K,ranjsko goro, kjer smo se javili komandi. V Kranjski gori 
smo zvedeli, da je tudi na tej strani plaz napravil silno razdejanje, vendar 
natančnih podatkov še ni, ker ni bil po katastrofi .še ni.kdo na Vršiču. Ugotovilo 
pa se je medtem, da je vseh mrtvih ujetnikov ilO, poleg tega pa še 6 ali" 7 
stražarjev. To so bile takrat oficialne številke, ki pa so bile zaupno javljene 
na višje komande, civulistom se je to prikrivalo. 
Komanda v Kranjski gori je izpraznila prav vse objekte do Vršiča in ni 
bilo nikjer nikogar več v poslopjih in barakah. Rusi so bili tako preplašeni, da 
je komanda že skoro uvidevala, da si z njimi ne bo mogla dosti pomagati. Nič 
manj pa niso bili preplašeni vojaki z oficirji vred. Vsakdo si je želel proč, celo 
v fronto, samo da bo stran od teh prekletih plazov. 
Čakali smo torej vsi v Kranjski gori nadaljnih odredb. Dne 3. aprila pa 
sem dobil od podpolkovnika Rimla (takrat je že avanziral) nalog, naj grem s 
25 ujetniki v Vossovo kočo in naj pričnemo odkopavati cesto, da , bo čimprej 
zopet vzpostavljen promet na njej. Šel sem torej z ujetniki do Močila, kjer sem 
jih hotel nastaniti v tamošnjih barakah, ki so še ostale cele. Zdajci ni bilo 
nobenega ujetnika več, vsi so zginili kot kafra. Gledam okrog sebe, kam da 
so zginili, in zagledam luknjo v snegu. Grem po njej in zagledam samo pod­
plate ujetnikov. Ujetniki so tičali v vsajalnih luknjah vojaške peči, ki je ostala 
še cela in popolnoma zasuta s snegom. V peči pa je bilo polno pečenega kruha, 
ki so ga ujetniki zavohali. Pustil sem jih, da so si ga nabrali po mili volji 
in so bili jako zad-0voljni. »Hljeb harašo« so govorili, čeprav je bil že več kot 
tri tedne star. 
Za menoj so pirišli nato v naslednjih dneh še nadaljnji ujetniki in oficirji 
in inženirji in pričeli smo odkopavati cesto. 'Mene je !komanda določila za 
vremenskega preroka zaradi plazov. Dodelila pa mi je še nekega poro-Čnika­
turista, ki je bil doma iz Tirolske in 'kot tak, kot je rekel, pozna dobro planinske 
in snežne razmere. Hodila sva skupno in ogledovala tamošnja plazovna polja 
in vrhove. Poročniku so se zdele najbolj nevarne snežne opasti na Mojstrovki, 
ki so bile ogromne. Tako se je moja domneva, da se je sprožil plaz proti Tičar­
jevemu domu, p-0kazala kot napačna, ker so opasti na .Mojstrovki še vedno 
visele, kar sem povedal tudi poročniku. Rekel je, da bo temu kmalu odpomogel, 
da bomo lahko varni. Res smo čez dva dni že dobili dva topa 75 mm in 
poročnik je pričel streljati na snežne , previse na Mojstrovki, najprej z gra­
natami, ker pa ni nič zadel, je pričel streljati s šrapneli, pa tudi s temi ni bilo 
uspeha. Več kot 50 strelov je poslal proti Mojstrovki, pa ni bilo nobenega 
uspeha. Takrat sem pričel sam dvomiti, da more pok ali krik sprožiti v 
planinah snežni plaz. Ko je videl, da je njegov trud brezuspešen, je ustavil 
streljanje. Delo pa je šlo medtem naprej z odmetavanjem snega. Poročnika 
sem opozoril, da glavna lavina (temeljna - Grundlavine), ki je običajno vsako 
leto prišla s Slemena, do takrat še ni prišla. Odgovoril mi je, da ta ni nevarna 
in da smo lahko brez skrbi, o čemer pa sem jaz izrekel svoj dvom. Bili smo 
nastanjeni vsi v Vossovi koči. Med drugimi oficirji je bil tudi nek nadporočnik, 
češki Nemec, ki je ponoči dobesedno norel zaradi bojazni pred plazovi in je 
motil spanje nam vsem, ki smo bili v koči. 
Prav na sedlu Vršiča je bil takrat hlev, v katerem je bilo 7 žlahtnih konj, 
ki so bili last oficirjev iz Tičarjevega doma in Vosshiltte. D-Obili smo nalog, 
da te konje spraViimo na Močilo in od tu dalje v Kranjsko goro. Poskušali smo 
162 

na vse mogoče načine, pa nikakor ni šlo, ker se je konjem ucli,ral sneg in je 
obstajala nevarnost; da si polomijo noge. Nikomur ni moglo ničesar pametnega 
pasti v glavo. Pri konjih je · bil namreč še vedno konjski hlapec, ki jih je 
oskrboval. Tam tudi ni prišel plaz. 
Zvedel pa je za naše težave v Kranjski gori nek korporal, ki je imel v 
življenju opravka s konji, pa se je ponudil, da bo te konje rešil. Prišel je v 
Vossovo kočo in vzel seboj nekaj ujetnikov in šotorska krila. Na vrhu je 
vsakega konja podrl na tla, zvezal vse štiri noge in ga zavil v šotorsko krilo. 
Potem pa ga je kot tobogan po snegu porinil proti Močilu, kjer smo konja 
ujeli, mu razvezali noge in tako rešili vseh 7 konj. 
Vse je kazalo, da se bo cesta res dala odkidati in da bo spet stavljena v 
promet. Pa je spet plaz postavil vse na glavo. Neke noči, ko smo šli že vsi spat, 
ob pol dvanajstih, se zasliši nad Vossovo kočo strahovito hrumenje in bobnenje. 
Oficirji so v svojih sobah pričeli kričati in so pribežali napol oblečeni v jedil­
nico in spraševali, kaj je, ker se je zemlja tresla in tudi koča se je prav pošteno 
majala. Prihajal je temeljni plaz s Slemena. Bučalo in grmelo je še nekaj 
časa, nakar je vse utihnilo. Koči se ni zgodilo ničesar. 
Drugo jutro pa smo videli učinek tega plazu. Ogromne mase snega so se 
nakopičile skoro do vrha griča, kjer je stala Vosshiitte. Od protilavinskih streh 
pa ni bilo nobenega sledu več. Vse je odnesel plaz v grapo pod Vossovo kočo 
in potem dalje v Suho Pišenco. Tisti močni leseni stebri, k i so bili povezani 
med seboj z železjem, so bili zlomljeni kot vžigalice, potrgani iz zemlje. Sploh 
je bilo videti, kot da bi bilo vse napravljeno iz papirja. 
Javili smo stvar komandi v Kranjsko goro. Vse tehnično moštvo, z Rusi 
vred, je bilo .popolnoma demoralizirano, zato je komanda uvidela, da je naj­
bolje, da se premesti. Ostali smo še nekaj časa v Kranjski gori. Potem pa so 
nas odpeljali na Južno Tirolsko na tamošnjo fronto. 
To je zgodovina ceste čez Vršič, ki bi se morala imenovati pravzaprav 
»Ruska cesta«, ker so jo zgradili samo Rusi. Zahtevala je od ruskih ujetnikov 
mnogo trpljenja in mnogo človeških žrtev. Številke nikdar niso bile znane, 
ker jih je komanda držala v strogi tajnosti, računam pa po svojem preudarku, 
da je na cesti čez Vršič dalo svoje življenje najmanj 10 000 Rusov. 
Ker je mimo 40-letnica tega trpljenja, je prav, da se spomin na to primerno 
02ivi. 
Ker so za cesto porabili ogromno lesa in so ga sekali kjer koli, so naslednje 
leto plazovi še bolj divjali. Plaz je vzel »Schuttbarake« z vilo vred, vzel je 
tudi Zakotnikovo naselbino. 
Naslednje leto se je vojna komanda ognila plazovom na ta način, da je 
napravila cesto čez Vršič na levi strani sedanje ceste, ki se pa tudi ni obnesla. 
Ker je po prvi svetovni vojni polovico ceste pripadlo Italiji in pol Jugo­
slaviji, je cesta mnogo zgubila na pomenu, ker ni bila prehodna. Kljub temu 
pa so Italijani svoj del ceste odlično popravili in utrdili, medtem ko je bil 
jugoslovanski del popolnoma zanema1ien. 
Sedanja J ugoslavija pa se je pričela brigati tudi za ta del ceste, kar je 
vsekakor treba pozdraviti. 
Po prvi svetovni vojni sem šel prvič čez Vršič leta 1920, in sicer do izvira 
Soče. Preku sedla me je pustil Italijan za pest cigaret. Potem pa sem še 
večkrat prišel v Trento, kjer so me ljudje dobro poznali. Prišel sem običajno 
čez Predi!, v Bovec in potem v Trento. Sedaj pa grem v Trento čez Vršič vsako 
leto, tudi po dvakrat, ker je to zame najlepši del Slovenije. Prav rad še vedno 
pokramljam s Trentarji. 
163