Marica: De in solnce.
De in solnce.
Spisala Marica.
peici v kotu plapola ogenj in po sobi je tako prijetno gorko. Zunaj burja glasno viga in tuli in goni sneg sedaj v
kolobarjih, sedaj v ravnem tiru mimo okna; ni mi ni po volji, niti zvieg te neznosne burje, niti ta nedolno-beli sneg, ki se nocoj tako raduje svoje oblasti niti knjiga, ki lei odprta pred mano. Zakaj je pisatelj ni bolje pisal? Ni mi ni prav; da, celo ta nema sobna oprava me jezi, zatorej pomikam rei z desne na levo in z leve na desno. Stopam k oknu ter naslanjam na mrzlo steklo pekoe svoje elo in kadar se mi ogreje, urno pritisnem elo na drug e nedotaknen kraj. Tu si hladim svojo nejevoljo in jezo, gledajoa potnike v plae zavite, hitee svojim potem. Marsikaterega zebe, ali naj ga, naj trpi saj trpim tudi jaz. In jaz sem bolna na dui, na srci. Zakaj bi jaz sama bila nesrena l
Srd, nejevolja, alost je zmagala in bridko sem ihtela. Zakaj moram bas jaz biti tako revna, bas jaz tako nesrena, da moram prenaati toliko gorja? Zakrila sem obraz, zopet sem si otrla solze in stopila k drugemu oknu. Sneg se je ustavil, toda burja je pihala, kakor prej.
Ne, ne grem in ne grem; naj le nezvesti povprauje, naj se le jezi, ko me ne bo ugledal med drugimi. Z okna, pri katerem sem stala, videla sem blinji hrib, in na hribu je bil lep gradi, katerega belo ozidje se je prijetno kazalo iz gostega smreja, noseega sedaj bisera sneen kras. Pozabiva vso svojo togo, bila sem hipno v duhu tamkaj.
Nikjer loveka. Sama v velikih lepo opravljenih sobah brez zavidnega lovekega oesa. Le tam v sobi kraj obednice milo vr-golita dva rmena kanarka; skoim k njima ter jima sladko nagovarjam, v tem ujem praskanje po vratih, hitim k njim, odprem in tu je neni moj pinek, ki me nikdar ne izgrei, boam ga, poigram se njim in zopet steem v drugo sobo, kjer sem bila pustila svoje malo vezivo. Primem je v roke, a ni ivanke ne zabodem, kar sliim klopot konjskih kopit. Skoim k oknu in ugledam njega; zdriim po stopnicah nizdolu in e sem v objemu svojega Stanka.
Dre me objeto ez pas stopa Stanko na lahko z mano po stopnicah, pripovedujo mi, kje je bil in kaj je delal; a jaz se mu
28*
43& Marica: De in solnce.
naglo izpulim in kliem lovi me 1 ter hajd! steem gori v sobo, naglo jo odprem in e sem v nji, ne da bi me bil Stanko ulovil. Stoprav ez nekaj sekund pritee za mano, objame me in skrije vroe lice na mojih prsih . . .
Milena, kaj pa dela tu sama v mraku?
Ta poziv stare moje tetke me je vzbudil iz sladkih sanj ter me je privel zopet nazaj v sedanjost. Nejevoljna sem ji odgovorila: Te-tka, ne bodite sitni! Sama sem najraja!
I nol rekla je teta, kdo je sitneji od tebe? e ti reemo: tako bo; ne, poree ti: tako bo, in e mi obrnemo po tebi, trdi ti nasprotno. Kdo more s tabo izhajati, ko si tako merna in svojeglava?!
Seveda! Pa ne bodi merna in svojeglava, ko je vse proti meni in se vse z mano igra. Ne bodi jezna, e se mi Stanko laska in laska, pa me tak<5 lahko pogrea. Jokala sem zopet na glas.
Ti moj ljubi Bog, Milena, kaj pa zopet blodi, sta se li e zopet sprla ali pa se ti je kaj sanjalo?
Sanjalo? Ne, ni se mi sanjalo; Malka mi je pravila, da je bil onega veera, ko me ni bilo v italnici, ves boji as z nji neznano gospodiino ondu, njo je sedel pri jedni mizi; smijal se; sploh vedel se prav domae njo. Pa ne bodi jezna, ne bodi jezna!
Teta je kimala z glavo in odla.
Zopet sem bila sama in sedaj e res v temi, zunaj na cesti pa je od belega snega odsevala medla lu cestne svetilke. Nocoj mi je bilo iti na ples, a ne pojdem! Ko sem vpraala mater, e poj-deva, bila je nezadovoljna; a ko sem to videla ter rekla, da ne bi la rada, silila me je, naj grem. Ali jaz ne pojdem, naj se jeze mati, teta, Stanko, ves svet! Ne pojdem!
e zopet me nekdo nadleguje, v vratih vidim lu. Teta mi jo je prinesla in prinesla tudi pismo njegovo. Izvestno mi pie, kako se je dolgoasil, izvestno me prosi, naj nocoj pridem; prosi me s peresom, v srci pa si eli, da bi ostala doma. Vender berimo!
Ljubljena Milena!
Da ne bo nocoj nikakega izgovora, pridem jaz sam pote. V etrtek te nisem hotel siliti, ker si dejala, da ti ni dobro. Veraj ti nisem mogel pisati, ker sem bil obloen s premnogim poslom. Pove dati ti moram, da je dola ba v etrtek opoludne mlaja moja sestra nepriakovano k meni. Peljal sem jo v italnico in bil sem tam ves veer njo.
Knjievna poroila.
437
Govoril sem le o tebi skoraj vso no in e sem tudi priel drug govor, nap6sled je venderle govorica prila zopet nate. Ko bi ona ne bila moja sestra in bi me ne poznala, imela bi me za stranega dolgoasnea in ne vem, kaj e. Ali ona se je dobrovoljna smijala, posebno, ko sem tak6 vestno v vrata zrl, kadar je kdo doel, ker sem le tebe priakoval. Upal sem, da bode tudi tebe gnala elja po meni, kakor mene do tebe, a sem se varal 1 In nocoj ? Pripravi se za doloeno uro, da te popelje s seboj tebi vrni
Stanko.
NB. Tudi nocoj bo tam sestra moja, jutri pa odide od tod.
Tekla sem v drugo sobo, objela mater in staro teto, govore jima najslaje besede in da teta ni nikdar sitna, ampak najbolja teta na svetu. Dobrovoljno sta se mi smijali mati in stara teta in jaz sem jima pomagala. Malo asa potem sem bila e pripravljena. akala sem pri oknu, da pride Stanko.
Prijetno mi je bilo sedaj tuljenje mone burje, prijeten pogled na sneg zunaj na cesti, in ta knjiga, ki lei tu-le e vedno odprta, zdi se mi najlepa in nje pisatelj najbolji med svojimi vrstniki.
In ti ubogi potniki, ki romajo pe mimo, smilijo se mi v srce, ubogi ljudje 1 Ce bi imela velik grad, vse bi vzprejela vanj, ali e bi imela konje in koije, hitro bi vsakemu poslala voz, tako se mi zdaj smilijo ti potniki, ti ubogi potniki 1
-*s^P*-
Knjievna poroila. IX.
Janezieva slovenska slovnica.
Za srednje ole priredil in predelal dr. Jakob Skd, c. kr. profesor. esta predelana izdaja. Cena i gld. 30 kr. V Celovcu 1889. Tiskala in zaloila tiskarna drube sv. Mohorja
v Celovcu.
(Dalje.)
V in. naj se v opombi kratko opozori na 306., da uenec lahko sam najde pravilo, po kterem mu je izraati nemki als (lat. quam) za primemikom.
Kar je povedano v 309. a) in c) o rabi oblik jeden, en, nobeden, noben ter o zvezi jeden in dvajset in dvajset jeden, naj se e omeni v opombi 118.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si