GLAS
LETO XXIV. ŠT. 42 (1152) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 31. OKTOBRA 2019
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Misli ob vahtih
Ambrož Kodelja
Na tisto tiho
domovanje
  o človek umre, stopi v nezastrto
stvarnost in resnico. Zavzame prostor,
ki mu resnično pripada. Vse maske
sedanjega življenja padejo. Ni več možno
nobeno zatekanje k raznemu izmišljanju in
opravičevanju. Človek je tokrat to, kar v
resnici je, in ne to, kar ga je delalo lastno
ali tuje slepilo. Božja sodba je preprosta
resnica, kajti Bog je resnica, dokončna
resnica, ki sodi. Tako razmišlja papež
Benedikt XVI.
Hans Urs von Baltazar papeževo trditev
dopolnjuje tako: “Kako bo Gospod soril?
Tega nihče vnaprej ne ve. Gospod nam
sporoča edino to, glede česa nas bo sodil:
bil sem lačen in ste mi dali (ali mi niste
dali) jesti. Si izkazoval usmiljenje, si ljubil
soljudi ali samo samega sebe? “Po tvojih
lastnih besedah te bom sodil, zanikrni
hlapec”.  (Lk 19,22). “Ali nisi bil ti dolžan
usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se
jaz tebe usmilil”?  (Mt 18,33) Brez
usmiljenja bo namreč sojen tisti, ki ni
izkazoval usmiljenja. Usmiljenje slavi
zmago nad sodbo.  (Jak 2,13)
Od Sodnikove milosti pa pričakujemo, da
bo upošteval, da ni bilo v nas vse podlo in
da nismo vse svoje življenje od otroških
nog naprej samo zavračali Božjo ljubezen.
Saj ni On zaman umrl na križu za nas”?
Čim večja je Božja ljubezen, ki nam jo
podarja in izkazuje Bog, tem zahtevnejši je
odgovor, ki ga Bog terja od človeka. Človek
živi v neki čutni lupini, saj znova in znova
opravičuje samega sebe. Ko pa se osvobodi
te lupine, se njegova samoprevara konča in
človek spozna samega sebe. Tako bo ob
sodbi razkrito, kakšni smo dejansko bili v
življenju. Slika bo lepša, če se v življenju
ravnamo po ogledalu, ki nam ga nastavlja
Bog, ne ljudje. Če si v tem ogledalu
izpopolnjujemo svojo podobo, so vsa
človeška “ogledala” popolnoma
nepomembna in pomirjeni lahko
verjamemo Jezusovim pozivom: Ne bojte
se, samo verujte!
Sv. Bazilij je takole razmišljal: “Ob sodbi
Odrešenikovo obličje izžareva Božjo
svetlobo, ki prežarja srca v njihovi
globini”.
Sv. Avguštin pa to dopolnjuje: “Sodba je
neka Božja moč, ki prikliče v spomin
vsakomur vsa njegova dejanja, dobra ali
slaba, ki jih je v življenju storil, in to v
nepojmljivi naglici. To spoznanje pa
obtežuje ali opravičuje človeka. Ta Božja
moč je podobna knjigi, v kateri se bere, kar
smo živeli. Po tem zapisu je Božja sodba
neke vrste SAMOOBSODBA, ko spoznamo
svojo nezastrto resnico v luči Božje resnice.
Srečanje z Jezusom, kot ga spoznamo iz
evangelija, je srečanje posameznika, ki
Jezusa sprejme ali odkloni. Torej gre pri
sodbi za osebno srečanje z Gospodom, ki
sodi. Posameznik STOPI pred Boga in
Kristusa. “Vsi bomo stopili pred Božji sodni
stol, vsak izmed nas bo zase dajal odgovor
Bogu”.  (Rim 14, 10-12) “Vsi se moramo
prikazati pred Kristusovim sodnim stolom,
da sleherni sprejme to, kar je v zemeljskem
življenju delal, dobro ali slabo” (2Kor 5.10)
Iz tega vidimo - spoznamo, da bo poslednja
sodba za vsakega od nas posebna in
osebna.
K
Gorica / Študijsko srečanje
V Trgovskem
domu je bilo
študijsko
srečanje o malo
poznanem
domoljubu
Ernestu Jazbecu 3
foto dd
www.noviglas.eu
Pravljica 
o Tini
Konec sinode o Panamazoniji
Papež o sinodi in
4 razsežnostih
  apež Frančišek je v nedeljo dopoldan v ba-
ziliki sv. Petra vodil slovesno somaševanje
ob koncu škofovske sinode za Panamazoni-
jo. V homiliji je razmišljal o molitvi cestninarja,
farizeja in ubožca ter povabil, k molitvi za milost,
da se ne bi imeli za vzvišene, da bi prepoznali, da
potrebujemo Božje usmiljenje ter bi znali prisluh-
niti kriku ubogih. Že takoj v začetku je sveti oče
dejal: “In poleg tega, da pozabi na Boga, pozabi
tudi na bližnjega, pravzaprav ga zaničuje: zanj ni-
ma cene, nima vrednosti. Ima se za boljšega od
drugih, ki jih imenuje, dobesedno, “ostanek,
preostanek” (“loipoi”, Lk 18,11). So “ostanki”, iz-
mečki, od katerih se je treba distancirati. Koliko-
krat vidimo, da se ta dinamika uresničuje v
življenju in zgodovini! Kolikokrat tisti, ki je pred
nami, kakor farizej pred cestninarjem, postavlja
zidove, da bi povečal razdalje, da bi tako drugi po-
stali še bolj zavrženi. Ali pa jih ima za zaostale in
malovredne, zaničuje njihova izročila, izbriše nji-
hove zgodbe, zasede področje, si prilasti dobrine.
/ str. 16
P
  redsednik vlade Republike Slovenije Mar-
jan Šarec je v četrtek, 24. oktobra, prišel
v Trst ob žalnih slovesnostih, ki so se v
minulem tednu pričele ob bližanju dneva spo-
mina na mrtve.
/ str. 11P
  inuli četrtek, 24. oktobra, je bilo v
Rimu vladno omizje za slovensko
narodno manjšino, ki sta se ga ude-
ležila predsednika krovnih organizacij Kseni-
ja Dobrila (SKGZ) in Walter Bandelj (SSO).
/ str. 2M
Foto MČ
Foto TDD RAI
Svet okrog nas31. oktobra 20192
Povejmo na glas
Praznik hvaležnosti in spoštovanja
  na od najbolj doživetih slovesnosti v letu
je prav gotovo dan vseh svetih in z njim
dan spomina na mrtve. In ni nenavad-
no, da je tako, saj je vsaj verujočim svečana
misel na množico oseb, ki so se dvignile do
svetosti s pretresljivimi dokazovanji Božjega
in z dobrimi deli za druge, v nepopisno spod-
budo. Še več, v veliko navdušenje in v veliko
veselje, ker gre za prečudovita pričevanja o po-
gumu in enkratni opredeljenosti za Božje spo-
ročilo, kar vliva tolažbo in predvsem upanje v
rast vse lepšega in plemenitejšega tukajšnjega
življenja. In vse to skupaj utrjuje in širi pre-
pričanje, da poleg našega obstaja še drug svet,
svet najsvetlejše svetlobe, ene same ljubeče
dobrote, svet najlepših sanj, ki nadvladuje
našo minljivost in uničuje njen zlovešči na-
men. In to prepričanje, če vanj zares, a prav
zares verjamemo, ukinja naš strah pred lastno
končnostjo, strah, ki je med vsemi strahovi
najhujši in ga zgolj s človeškimi močmi ni mo-
goče premagati. Res nadvse smo zato vsem
svetim lahko hvaležni, saj nam s samim seboj
in s svojo vero v odrešilno nebeško željo po-
magati človeku na njegovi nemalokrat trnovi
poti podarjajo luč, ki iztrga iz duše še tako obu-
pan obup. Tudi smo ob tem prazniku hva-
ležni, in to vsekakor v nič manjši meri, vsem
tistim, ki so od nas odšli iz naše bližnje bližine,
hvaležni smo za vse naše bližnje in najbolj
bližnje, ki so nam dali družino, varnost, skrbe-
li in sploh vse storili za nas. Hvaležni tistim, s
katerimi smo potem skupaj odraščali in ka-
sneje prijateljevali, hvaležni ob dneva spomi-
na na mrtve, čeprav jih med nami več ni, a
bodo vedno del našega življenja. Hvaležni,
čeprav je izguba svojca in vsake ljube osebe
preveč bridka, preveč neusmiljena, preveč pol-
na bolečine, ki se le počasi poleže. Tako
počasi, da se nam prikrade v srce mračna mi-
sel, da je odhod naših najdražjih poraz
vsakršnega smisla, ker pač ob neznanski izgu-
bi ne moremo biti mirni, čeprav nas tolaži za-
vest, kako bogato smo bili z našimi bližnjimi
obdarjeni, ko so bili še med nami. Potem pa
se v svoje dobro nemara spomnimo, da tako
prav vsi in ne samo mi, ne samo jaz, doživljajo
isto bolečino, ko so oropani enega od staršev
ali obeh, oropani brata, sestre, moža, žene, so-
rodnih duš. Sočutje je tisto, ki nam odpre ta
pogled in nas spomni tudi na trpljenje drugih
in nas tako poveže z njimi, da v svoji žalosti
nismo več sami, da jo s temi drugimi delimo
in jo drugi delijo z nami in smo obojestransko
potolaženi. In v luči tega sočutja naši mrtvi in
vsi drugi mrtvi zadobijo enkraten smisel, moč,
ki stori, da postanemo mi tukaj eno z vsemi
in prepoznamo nesmisel siceršnjih nesoglasij,
zamer in medsebojnega nezaupanja. In zato
lahko vse mrtve globoko spoštujemo, vse in
ne samo naših, spoštujemo jih, ker nam raz-
pirajo srce za vse žive, nam podarjajo srečnejši
stik z njimi in nam na ta način s svojo ljubečo
tišino približujejo tista posvečena obzorja, po
katerih tako zelo hrepenimo od nekdaj.
Janez Povše
E
  inuli teden je
odjeknila žalo-
stna novica, da
je v 58. letu starosti umrl
nekdanji časnikar in za-
ložnik David Tasić, član
četverice, ki je bila areti-
rana leta 1988 zaradi raz-
kritja vojaške skrivnosti
oz. t. i. afere JBTZ. Z njim
so bili na pripor obsojeni
še Janez Janša, Ivan
Borštner in Franci Zavrl.
Četverico so potem po-
gojno izpustili na začet-
ku avgusta 1989. Afera je
takrat v Sloveniji sprožila velik
odmev ter okrepila prizadevan-
M
ja za demokratizacijo, spošto-
vanje človekovih pravic in od-
pravo nekdanjega reži -
ma. Ob 25. obletnici te-
ga dogodka je Tasič po-
vedal, da je žal zgodo-
vinski spomin
prekratek in da
danes že poza-
bljamo, v kak -
šnem režimu
smo takrat živeli
in kako nevaren
je bil boj za spre-
membe in de-
mokracijo v ta-
kratni Jugoslavi-
ji. Leta 1989 je
Tasič zapustil
uredništvo Mla-
dine in se poslo-
vil od novinar-
stva. Ustanovil
je eno prvih neodvisnih zaseb-
nih založb v Sloveniji, Založbo
Karantanija. Od slovenskega
junaka so se poslovile številne
javne osebnosti med katerimi
omenimo Janeza Janšo, ki je na
Twitterju tako pozdravil dolgo-
letnega prijatelja: “Poslovil se
je David Tasić, junak Slovenske
pomladi 1988 in 2014, dober
in pokončen človek, bojevnik
svobode in luči. Počivaj v miru,
dragi David”.
David Tasić leta 1989 (foto Tone Stojko)
Smrt člana četverice afere JBTZ
Poslovil se je David Tasić
  Predstavniki naše manjšine so se srečali z ministrom Pikalom
Govor je bil o okrepitvi ponudbe
za predšolske otroke
LJUBLJANA 
  a ministrstvu za izo-
braževanje, znanost in
šport Rebublike Slove-
nije v Ljubljani je pred kratkim
potekal delovni sestanek, na ka-
terem je minister
Jernej Pikalo spre-
jel predstavnike
slovenske narodne
skupnosti v Italiji.
Na srečanju se je
minister neposred-
no soočil s sploš -
nim položajem
slovenskega šolst -
va v Italiji. Srečanje
je bilo šele prvo, ki
se je zvrstilo v tak -
šni zasedbi manj -
šinskih in mini-
strskih predstavnikov.
Minister Pikalo je po sestanku
poudaril, da je splošna podoba
slovenskega šolstva v Italiji do-
bra, ni pa idealna. Po njegovem
mnenju je potrebno ohraniti
kapilarno prisotnost slovenskih
podružničnih šol na območju,
kjer živi naša narodna skupnost.
Predsednika krovnih organiza-
cij SKGZ in SSO, Ksenija Dobrila
in Walter Bandelj, ter načelnik
Urada za slovenske šole pri
deželnem šolskem uradu Igor
Giacomini so sogovorniku
predstavili tri osrednje proble-
me. Izrečena je bila potreba po
N ureditvi ustreznega popoldan-skega podpornega pouka slo-venščine za otroke, ki jim slo-
venščina ni materni jezik, in po
okrepitvi financiranja dodatnih
šolskih projektov. Posebno po-
glavje pa zadeva odprtje novih
slovenskih jasli v Trstu in Gorici,
kot je na srečanju poudarila
višja svetovalka za slovenske
šole v Italiji Andreja Duhovnik
Antoni. V tem vidiku bi se
ojačila “jezikovna vertikala” na
vseh ravneh našega šolskega si-
stema.
Minister Pikalo je zagotovil, da
so stiki med področnima resor-
jema v Sloveniji in Italiji stalni,
kar je najboljši porok za
reševanje omenjenih težav.
Ključni problem je, kako naj
Slovenija svojo podporo sloven-
skemu šolstvu udejanja na kra-
jevni ravni, ne da bi segala v pri-
stojnosti italijanskega šolskega
ministrstva. V tem vidiku je
rešitev problema pomanjkanja
jasli lažje dostopna. Privatni
režim, v katerega lahko vstopajo
te ustanove, naj bi omogočal te-
snejše sodelovanje struktur na
obeh straneh meje. A za to
možnost bo potrebno predhod-
no proučiti obstoječe birokrat-
sko fiskalne pregrade.
Srečanje na ministrstvu je bilo
spoznavnega značaja. Pričako-
vati gre, da bodo prihodnja
soočenja še bolj okrepila navezo
med slovensko narodno skup-
nostjo in institucionalnimi
predstavniki matične domovine
pri reševanju odprtih vprašanj
naše šolske problematike.
  liža se 11. november, ko
se v Škrbini pri Komnu že
22 let obnavlja spomin
na junaško in tragično zgodbo
primorskih padalcev. Tudi letos
bo tam ob 10. uri v cerkvi sv.
Antona maša zadušnica, ob 11.
uri pa bo pred ploščo, ki je bila
postavljena v spomin na pri-
B morske padalce na Fakinovi do-mačiji, žalna slovesnost.Že v torek, 5. novembra, pa bo
ob 18.30 v Kosovelovi knjižnici
v Komnu večer, povezan s slo-
vesnostjo, ki ima tokrat naslov
Nove raziskave o “očetih” gar-
dnega bataljona, Ivanu Rudolfu
in Ivanu Mariji Čoku. Nastopi-
la bosta ured-
nika dveh
zbornikov
številnih av-
torjev. Višja
kustosinja v Muzeju novejše
zgodovine Slovenije Irena Uršič
bo predstavila knjigo Ivan Ru-
dolf, Ob 120-letnici rojstva,
časnikar Ivo Jevnikar iz Trsta pa
najnovešjo knjigo Krožka Virgil
Šček o Ivanu Mariji Čoku in
drugih vidnih članih družine
Čok Županovi iz Lonjerja.
  inister za zunanje zadeve dr. Miroslav Cerar
se je 24. oktobra srečal s slovensko senator-
ko v italijanskem parlamentu Tatjano Rojc.
Senatorka Rojc je predstavila aktualno politično si-
tuacijo v Italiji po oblikovanju nove vlade v začetku
septembra. Izrazila je zadovoljstvo s pozornostjo, ki
jo nova italijanska vlada namenja slovenski narodni
skupnosti, izkazano tudi s sklicem institucionalnega
omizja za slovensko manjšino pri italijanskem no-
tranjem ministrstvu. Informirala je o prizadevanjih,
da bi v novo volilno zakonodajo, ki bo predvidoma
oblikovana v prihodnjih mesecih, vključili določbe
za učinkovito in sistemsko zastopstvo slovenske na-
rodne skupnosti v italijanskem parlamentu.
Minister dr. Cerar je zagotovil, da bo Slovenija tudi v
prihodnje podpirala predstavnike slovenske narodne
skupnosti pri njihovih upravičenih prizadevanjih za
sistemsko ureditev zastopstva manjšine v italijanskem
parlamentu. Poudaril je, da bo ta vprašanja naslovil
v političnem dialogu s predstavniki Italije.
M Vsakoletni poklon v Škrbini
Spomin na primorske padalce
Polaganje vencev delegacij SSO in SKGZ
Delegaciji Sveta slovenskih organizacij in Slovenske kulturno-
gospodarske zveze se bosta v petek, 1. novembra, ob 9. uri skupaj z
delegacijama Republike Slovenije in Mestne občine Nova Gorica udeležili
polaganja vencev v Viscu, nato bosta ob 9.30 polagali vence na
svečanosti v Gonarsu in ob 12.30 na goriškem mestnem pokopališču
pri spomeniku padlim, kostnici ter pri grobu Lojzeta Bratuža.
1. november
  Vladno omizje za slovensko narodno manjšino v Rimu
Tokrat samo o Narodnem domu
S 1. STRANI 
  a omizje, ki je dejansko
najbolj pomembno za
našo narodno skupnost, je
vladalo veliko zanimanje, saj se-
stanka omenjenega omizja ni bi-
lo že tri leta. Na dnevnem redu je
bila samo ena točka, in sicer
vprašanje vrnitve Narodnega do-
ma slovenski narodni manjšini v
Italiji. Druga Contejeva vlada ima
ves namen rešiti zadevo, kot je
povedal tajnik na notranjem mi-
nistrstvu Achile Variati, član
deželne vlade, odbornik Pierpao-
lo Roberti pa je dejal, da zaščitni
zakon ne določa, kdo bo dal de-
nar za selitev visoke šole za pre-
vajalce iz Narodnega doma v dru-
go stavbo v Trstu. Tako Ksenija
Dobrila kot Walter Bandelj sta ko-
legu Fabiu Gergoletu takoj po
srečanju za slovensko televizijo
RAI povedala, da je bilo vzdušje
zelo dobro, da se zavedata težav,
ki jih vrnitev Narodnega doma
po dvajsetih letih prinaša s seboj.
Oba pa sta pokazala tudi zmerni
Z optimizem, saj je sedanja vladastalno omizje za slovenskomanjšino le sklicala in tudi poka-
zala namen rešiti vprašanje Na-
rodnega doma, v katerem se bo-
sta ob stoletnici njegovega požiga
s strani fašistov srečala italijanski
predsednik Sergio Mattarella in
slovenski Borut Pahor. Predsed-
nika krovnih organizacij Sloven-
cev v Italiji sta tudi izpostavila po-
trebo po čimprejšnjem sestanku,
na katerem bi spregovorili o za-
jamčenem političnem zastop-
stvu, konvenciji RAI in drugih pe-
rečih problemih slovenske narod-
ne skupnosti v Italiji. Kot sta nam
predsednika krovnih povedala na
obisku v našem uredništvu, bosta
krovni organizaciji Slovencev v
Italiji skupaj naredili načrt za Na-
rodni dom, da bi spet postal naj-
bolj pomembno središče kultur-
nega, družbenega, političnega,
gospodarskega pomena in tudi
ponovno kraja srečevanj, kot je
bil nekoč za naše prednike.
Zadeva ni enostavna, saj naj bi se-
litev visoke šole iz Narodnega do-
ma stala od deset do petnajst mi-
lijonov evrov, vprašanje pa je, ka-
ko in kdo bo rešil zadevo pristoj-
nosti, deželni odbornik Roberti
je namreč poudaril, da mora
država dati potrebni denar.
Vsekakor je državni tajnik Achile
Variati zelo jasno poudaril, da je
državni zaščitni zakon za našo
manjšino, v katerem je zapisano,
da se mora Narodni dom vrniti
slovenski narodni manjšini, pač
zakon, ki ga je treba spoštovati, in
zato ima sedanja vlada ves na-
men, da zadevo reši, zato bo pri-
hodnje omizje za slovensko na-
rodno manjšino sklicano prihod-
njega marca, ko naj bi že imeli v
rokah možne rešitve. Variati je tu-
di poudaril, da je še vrsta drugih
pomembnih vprašanj, o katerih
bi morali na omizju spregovoriti,
a so se tokrat osredotočili samo
na Narodni dom.
JUP
Tudi o slovenski manjšini
Srečanje med ministrom Cerarjem
in senatorko Rojc
Foto TDD RAI
Aktualno 31. oktobra 2019 3
  Študijsko srečanje o Ernestu Jazbecu
Domoljub zunaj kalupov in graditelj slovenstva
GORICA 
  rnest Jazbec je malo pozna-
na osebnost naše polprete-
kle zgodovine. Rodil se je v
Svetem pri Komnu 16. aprila 1913,
umrl je po drugi svetovni vojni v
doslej še nepojasnjenih oko-
liščinah. V Gorici je obiskoval ma-
lo semenišče, iz katerega je bil “za-
radi vihravega izražanja svojega
narodnega čutenja” dvakrat
izključen, nato je na
vseučilišču v Padovi diplo-
miral iz prava in političnih
ved. Med študijem se je začel
politično udejstvovati v
vrstah krščansko-socialne
organizacije, bil je pristaš Be-
sednjakove in Ščekove stru-
je, ki se je zavzemala za na-
rodno edinost, za vsesloven-
sko narodno-osvobodilno
gibanje. Ta t. i. goriška sredi-
na je zavračala sodelovanje
bodisi z okupatorjem bodisi
s komunistično revolucijo
in iskala tretjo pot. Kot od-
vetnik je deloval v Gorici in
Trstu. Fašistične oblasti so ga
kot antifašista nadzirale in
oktobra 1942 tudi aretirale. Pri
partizanih na Krasu je bil le kratek
čas. Veliko je naredil za obnovo
slovenskega šolskega življenja, je-
seni 1943 je začel ustanavljati slo-
venske šole na Tržaškem. Sodelo-
val je tudi s četniškimi in probri-
tansko usmerjenimi obveščeval-
nimi mrežami. Leta 1944 so ga
Nemci aretirali in deportirali v
koncentracijsko taborišče. Maja
1945 je doživel osvoboditev. Do-
mov je pisal, da se vrača, a domači
ga niso nikdar dočakali. Na spo-
min tega idealista je padla temna
senca zaradi obtožbe iz krogov OF,
češ da je bil vpleten v zloglasni
umor Stanka Vuka, Danice To-
mažič in Draga Zajca, do katerega
je prišlo 10. marca 1944 v Rosset-
tijevi ulici v Trstu.
Da bi omogočili boljše poznavan-
je Ernesta Jazbeca, “domoljuba zu-
naj kalupov” in “graditelja sloven-
stva”, so Goriška Mohorjeva
družba, Študijski center za narod-
no spravo iz Ljubljane ter krožka
za družbena vprašanja Anton Gre-
gorčič iz Gorice in Virgil Šček iz
Trsta v petek, 25. oktobra, v go-
riškem Trgovskem domu posvetili
študijsko srečanje, ki ga je vodila
in povezovala časnikarka Erika
Jazbar, sooblikovalo pa sedem so-
govornikov. V uvodni misli v ime-
nu pripravljalnega odbora je Mar-
tin Brecelj orisal njegovo življen-
jsko pot. Na podlagi različnih vi-
rov je dejal, da je bil Jazbec “človek
iz enega kosa”, “človek trdega in
ostrega značaja”, ki je deloval
“pridno in odločno, a premalo
previdno in preveč ukazovalno”.
Kar se tiče suma vpletenosti v
umor, je Brecelj poudaril, da se je
Jazbecu zgodila huda krivica. Iz-
med t. i. sredincev je bil “nekoliko
manj izstopajoča figura, a kljub te-
mu vredna spomina, kar se da
poštenega”.
Prvi poseg oz. osebno in doživeto
pričevanje je imela Majda Jazbec
Maček, ki je svoje otroštvo prežive-
la v rojstni hiši strica Ernesta Jaz-
beca. Na podlagi osebnih spomi-
nov, spominov sorodnikov in
vaščanov, njegovih dnevniških za-
pisov in različnih literarnih del je
marsikaj povedala o njem in nje-
govi družini, pa tudi o svojem dol-
gem raziskovanju stričevega
življenja. Ernest je od mladih let
“rastel v zrelega domoljuba, ki mu
ni bilo težko delati za dobro svo-
jega naroda”, je med drugim po-
vedala. “Ostal je zvest krščanstvu
in slovenstvu”. Nečakinja je na
koncu izrazila željo sorodnikov, da
E bi tudi drugače misleči prepozna-li, kje je resnica, in se spopadli zbesedami laži, ki so padle na Er-
nestovo družino. Renato Podber-
sič, ki je temeljito preučil dnev-
niške zapiske Ernesta Jazbeca iz
razdobja 1928-1938, je jasno po-
vedal, da niso za objavo, ker gre za
intimno izpoved mladeniča, ki se
je tudi pre-
ko stisk
iskal v pro-
storu in
času
odraščan-
ja. “Pisal
jih je zase
in je tudi
želel, da ta-
ko ostane”.
Ohranili
so se v
družin-
skem arhi-
vu. Iz njih
izhaja, da
je bil veren
in se svoje
vere ni sramoval. Bil je velik na-
rodnjak, ki je ljubil slovenstvo, ju-
goslovanstvo, sploh slovanstvo in
širni svet. “Znanja mu nikoli ni bi-
lo dovolj”. Hrepenel je po učenju
tujih jezikov, ki bi mu odpirali po-
gled v svet. Hrepenel je tudi po pri-
jateljstvu in “ljubezni v najbolj in-
timnem pogledu”. Da bi bilo pri-
povedovanje bolj nazorno in živo,
je Podbersič tudi prebral nekaj
odlomkov. Peter Černic je v pre-
davanju o Jazbecu in tajni krščan-
sko-socialni organizaciji na Pri-
morskem najprej orisal njen mi-
selni okvir, Ščekovo misel, da je
narod zapisan pogubi, če ni go-
spodarsko trden in samostojen;
kjer je revščina, tam ni samozave-
sti, odločnosti, kulture. Zato je
nadvse pomembna gospodarska
okrepitev ljudstva, zlasti najrev-
nejših. To je bil srž programa
krščansko-socialne skupine, ki je
postavila na noge strukture delo-
vanja in oblasti, preko katere so
skušali vplivati na ljudi, hkrati pa
ohranjati v rokah vse, kar je bilo
potrebno, da je slovenski jezik
ostal živ v novem upravnem okol-
ju, Italiji. Posebno razvejeno je bi-
lo društveno življenje; imeli so sa-
mostojen tisk; zavestno so se zav-
zemali za pravice Slovencev zno-
traj institucij, za gospodarsko ne-
odvisnost in za samostojnost zno-
traj cerkvene strukture. Z letom
1928 se je ta organizacija morala
spremeniti, da bi lahko preživela.
V letih 1930-39 jo je vodil Janko
Kralj s sodelavci. Med slovenskimi
katoličani je prišlo do močnih ra-
zhajanj, do spora med Kraljem in
Besednjakom. V vojno so stopili
razbiti, z zelo različnimi vizijami.
Del sredincev je po nekaj letih
sprejel varianto četništva, decem-
bra 1944 pa je Besedanjak dal na-
vodilo, naj se sredinci vključijo v
OF.
Drugi del študijskega srečanja je
uvedel časnikar in zgodovinar
Jože Možina, ki je v svoji razpravi
spregovoril o revolucionarnem
modelu delovanja Komunistične
partije Slovenije. Ta se je najprej
prikazal v osrednji Sloveniji, ka-
sneje pa se je vsilil tudi na Primor-
sko in s seboj primesel uničujoč
razkol na narodno enotnem
ozemlju, metode nasilja in terorja
za vse tiste, ki so delovali zunaj
osvobodilne fronte. Možina je po-
vedal, da se je “Ernest Jazbec, po-
dobno kot mi, boril za slovenski
jezik, narod, kulturo, za slovenski
obstanek in edinost, v bistveno
težjih pogojih”. Jazbec je že v po-
javnih oblikah Komunistične par-
tije spoznal, da bo ta uveljavila
svoje prevratne namene. KP ni bi-
la navadna stranka, imela je na-
men z revolucijo in diktaturo pro-
letariata uveljaviti svojo oblast po
vzoru boljševiške Rusije: revoluci-
jo je ustvarila s terorjem in pobi-
janjem drugače mislečih, njena
politika se je spreminjala v skladu
z navodili Kominterne s sedežem
v Moskvi. Do ustanovitve KPS je
prišlo leta 1937, vodil jo je Edvard
Kardelj. Z besedo “protifašizem”
je takrat pridobila na svojo stran
veliko prebivalstva, po podpisu
pakta med Nemčijo in Sovjetsko
zvezo pa je prišlo iz Moskve povel-
je, da mora na prvem mestu biti
“antimperializem”, nasprotovanje
zahodnim demokracijam - “v pro-
pagandi ni bil komunistom nihče
kos, … njihov cilj ni bil braniti svo-
jo državo, ampak izvesti komuni-
stično revolucijo”. KP se je napa-
du na Jugoslavijo odzvala medlo,
po nemškem napadu na Sovjetsko
zvezo pa se je pridružila boju proti
okupatorju, seveda s svojo nacio-
nalno tematiko - “to je bila sveta
nacionalna vojna slovenskega na-
roda”. Že septembra istega leta se
je začelo ekstremno delovanje in
nasilje KPS, uboji “izdajalcev” oz.
vseh rojakov, ki niso bili istega pre-
pričanja. Slovenski komunisti so
vzpostavili Varnostno-obveščeval-
no službo za izvajanje atentatov.
Prve tarče so bili primorski emi-
granti v Ljubljani, nato pripadniki
konkurenčnega tabora, potem še
cele družine in naselja: v prvem
letu vojne je bilo žrtev zelo malo,
potem pa je maloštevilno parti-
zansko gibanje s svojimi ekseku-
cijskimi skupinami povzročilo ve-
liko več žrtev med domačim, ci-
vilnim prebivalstvom kot okupa-
tor. Delovanje KPS in VOS je po-
tekalo po revolucionarni metodi,
preverjeni v Sovjetski zvezi,
krščanska in liberalna stran poli-
tike pa ni segla dlje od propagande
in ostrih kritik, ni znala učinkovi-
to odgovarjati, ker pač “ni bila spo-
sobna ubijati”.
Miroslava Cencič je spregovorila
o Jazbecu kot domoljubu, zvestem
veri in morali, ter graditelju slo-
venstva predvsem na šolskem po-
dročju na Tržaškem. Jazbec je pri-
padal krščanski skupini na Pri-
morskem, ki je imela jedro na Go-
riškem in sta jo vodila Virgil Šček
in Engelbert Besednjak. Med voj-
no je ta skupina dobila naziv Pri-
morska oz. Goriška sredina, to je
bila tajna krščansko-socialna or-
ganizacija, ki je začela delovati že
leta 1931 in se je kasneje povezala
z Zborom svečenikov sv. Pavla -
široko organizacijo primorske du-
hovščine, ki je delovala na robu
zakonitosti. Organizaciji sta skrbe-
li za ohranitev narodne zavesti, je-
zika, za dolgotrajni odpor proti
asimilaciji in v Gorici sta organi-
zirali Gibanje narodne enotnosti
za neoborožen in nestrankarski
odpor proti okupatorju. Ta sredina
je vztrajala do konca vojne in še
pod zavezniško vojaško upravo:
“Visoki goriški cerkveni dostojan-
stveniki so sodelovali z zavezniško
upravo in zastopali stališče, da se
priključita Jugoslaviji, čeprav ko-
munistični državi, tudi Trst in Go-
rica - politika se menja, narod osta-
ne”! Takoj po zlomu Italije so se
šole odpirale spontano, neorgani-
zirano; ker pa je primanjkovalo
učiteljev, so v organizacijo šolstva
začetno posegli duhovniki. Jazbec
je vodil oddelek za šolstvo v Trstu,
s sodelavci je hodil po terenu, na-
govarjal ljudi, iskal učence in
učitelje, organiziral konference in
sestanke v Trstu in Gorici. Ustano-
vil je šole v Trebčah, na Katinari, v
Devinu, Križu, Nabrežini, pri Sv.
Ivanu in na Opčinah. Delal je zav-
zeto, odločno in uspešno v neiz-
prosni konkurenci s tremi poli-
tičnimi in ideološkimi silami, ki
so si prizadevale dobiti šolstvo v
svoje roke. Te so bile Primorski na-
rodnoo-
svobodil-
ni odbor,
Slovenski
narodno-
stni var-
stveni
zbor in ita-
lijanska
oblast -
“rivalstvo
in borba
med temi
silami sta
bila stra-
hotna, na
šolah so se
razmere
zaostrova-
le”. Delovanje Jazbečevih šol je
prenehalo 14. oktobra 1944, ko so
ga Nemci aretirali. “Sredinske šole
so uničili z očitki, da so domo-
branske, belogardistične, okupa-
torske, izdajalske, in z zastraševan-
jem učiteljev. Tako so prenehale
delovati in se spremenile v tajne
krožke”. Jazbec je delal samostoj-
no, pripadal je tajni krščansko-so-
cialni skupini in bil je član Narod-
nega sveta, ki je povezoval krščan-
sko in liberalno skupino, zato je
imela KPS do njega povsem so-
vražen odnos.
Martin Brecelj je spregovoril o ne-
gativni luči, v katero je zapisan Er-
nest Jazbec zaradi obtožbe, da je
bil vpleten v zločin v Rossettijevi
ulici. Brecelj je v svoji knjigi Ana-
tomija političnega zločina in med
predavanjem v Trgovskem domu
naštel številne dokaze, da je bila
obtožba zoper Jazbeca neosnova-
na. Obtožba se je prvič pojavila v
javnosti kmalu po zločinu, in sicer
v nekrologu z naslovom Dr. Stan-
ko Vuk, ki ga je v Kmečkem glasu
priobčil tedanji podpredsednik
Pokrajinskega odbora osvobodil-
ne fronte za Primorsko dr. Jože Vil-
fan - napisal je, da, ko se je Stanko
Vuk z ženo pripravljal, da se pri-
druži partizanom, jima je Jazbec
zagrozil s smrtjo in nazadnje svojo
grožnjo tudi izpolnil. Enaka ob-
tožba na Jazbečev račun se je po-
javila na letaku Pokrajinskega od-
bora osvobodilne fronte za Pri-
morsko, po Brecljevem mnenju
očitno izpod Vilfanovega peresa.
31 let pozneje je o Jazbečevi
grožnji Vuku pisal pisatelj in kro-
nist NOB Jože Vidic v svoji knjigi
Po sledovih črne roke. Vidic po-
trjuje prepir med primorskima
krščanskima socialcema, obenem
tudi trdi, da je Jazbec sodeloval s
četniško usmerjeno državno
pričevalno službo in da je pri njej
predlagal usmrtitev, za materialno
izvedbo zločina pa naj bi poskrbe-
la glavna likvidatorja DOS. Tudi
pisatelj Fulvio Tomizza je v celoti
sprejel Vidičevo rekonstrukcijo:
navedel je še dodaten vir, ki po-
trjuje prepir med Jazbecem in Vu-
kom, ter izrazil možnost, da je Jaz-
bec likvidatorja pospremil
do Vukovega stanovanja.
Brecelj je govoril tudi o lju-
bljanskem zgodovinarju
Emilu Cesarju, ki je Vi-
dičevo tezo dopolnil še s
trditvijo, da je bil Jazbec tret-
ji morilec v zločinu. Po Bre-
cljevem mnenju in po po-
datkih policijske preiskave
je verjetnost, da je Jazbec
pospremil morilca, nična.
Tudi obtožba, da je bil član
morilske trojke, je popolno-
ma neutemeljena, saj se ni
nikdar ukvarjal z orožjem,
poleg tega je iz poročila
VOS razvidno, da je bil Jaz-
bec tisti dan v Gorici. Časni-
kar je navedel še številne
druge argumente, ki dokazujejo,
da Jazbec ni bil vpleten v zločin,
da ni mogel biti med materialni-
mi izvršitelji umora - “danes umor
pripisujemo komunistom znotraj
OF”. V svoji knjigi navaja še več
kot dvajset natančnih dokazov, po
katerih so zločin izvedli trije pri-
padniki VOS, piše, kdo je zločin
ukazal in zakaj.
Sklepni predavatelj na posvetu je
bil časnikar Ivo Jevnikar, ki se je
osredotočil na zadnje, zagonetno
poglavje Jazbečevega življenja. Er-
nest Jazbec je imel hude težave z
različnimi oblastmi: iz goriškega
bogoslovja je bil izključen,
fašistična policija ga je nadzorova-
la kot antifašista, slovanofila ter
sodelavca Virgila Ščeka. Bil je are-
tiran v Komnu in zaprt v goriškem
zaporu od novembra 1942 do
prvih dni po kapitulaciji Italije, pri
partizanih se je leta 1943 zadržal
le nekaj dni, goriški vosovci so ga
skušali večkrat umoriti. Njegovo
ime se pojavi v zaporniški knjigi
tržaških koronejskih zaporov 14.
oktobra 1944 - “bil je na razpolago
esesovcev”, 28. novembra 1944 pa
je zabeležena njegova napotitev v
internacijo v taborišče Mauthau-
sen, kjer so ga navedli za italijan-
skega državljana katoliške vere,
pravnika, bivajočega v Trstu, 5. de-
cembra pa so ga poslali v zunanje
taborišče Melk, nato v Ebensee,
kjer je ostal do ameriške osvobo-
ditve taborišča 6. maja 1945. Jev-
nikar je poročal o krutih razmerah
v taboriščih, kjer je “interniran-
cem bila namenjena smrt zaradi
neznosno trdega dela, nezadostne
prehrane, obleke in zdravstvene
oskrbe. V zunanjih taboriščih pa
delo naj ne bi bilo samo sredstvo
za uničevanje internirancev, tem-
več naj bi v njih zgolj zdravi inter-
niranci delali za oboroževalno in-
dustrijo”. V Ebenseeju sta bili
glavni opravili kopanje vojaških
rovov in delo v tovarnah. Po osvo-
boditvi se je Jazbec pisno oglasil
svojcem, 18. maja pa je zabeležen
v seznamu preživelih jugoslovan-
skih internirancev. To je zadnji do-
kument v nemških arhivih, ki ga
omenja, na več mestih pa obsta-
jajo trditve, da je v Ebenseeju
umrl. Jevnikar je dodal, da “se je
med svojci razširilo prepričanje, da
se je Jazbec skušal vrniti domov, a
ga je na Krasu doletela nasilna
smrt s strani revolucionarnega na-
silja”. Jazbečeva usoda vsekakor
še ni razčiščena, ostajajo le nami-
gi.
Katja Ferletič in Danijel Devetak
Majda Jazbec Maček Renato Podbersič Peter Černic Jože Možina
Miroslava Cencič Martin Brecelj Ivo Jevnikar
Kristjani in družba31. oktobra 20194
  sako jutro sestra Bisirat
skrbi, da deklice odidejo
pravočasno v vrtec,
osnovno in srednjo šolo.
Pogleda, če imajo lepo zapete
gumbe na šolskih uniformah,
če so lepo počesane, čiste, če
imajo s seboj vse, kar v šoli
potrebujejo … Namaže jih s
kremo po obrazu in laseh, in ko
jo vprašam, zakaj, nekam
nestrpno in živčno
reče: “Taka je pač pri
nas navada”. Mislim
si, da najbrž zato, da
jim las ne bi razmršil
veter … Preden bom
odšla od tod, bom
sestro vprašala, kaj
lahko še naredim
zanje. In takrat mi
bo povedala: “Veš,
tukaj je zjutraj tako
mraz, da si deklice
nočejo umiti obraza,
ker nimajo brisač, da
bi se obrisale.
Imamo pa samo
mrzlo vodo. Zato jih
namažem s kremo”.
Tako poskrbim, da
dobi vsaka od njih
svojo brisačo. Takega
veselja zaradi ene
same brisače še
nikoli nisem videla!
Deklice so se ogrnile
z brisačami in tekle
še drugim povedat, kaj so
dobile! Skakale so od veselja,
kot bi jih ogrnila v zlat
kraljevski plašč! Ker so skoraj
vse brisače bele, bež ali rjave
barve in z le nekaj različnimi
vzorci, sestra Bisirat poskrbi za
oznake in kljukice na zidu, tako
da se ve, čigava je katera brisača
in na katero kljukico jo lahko
obesijo.
Do srednje šole vodi pot mimo
kapucinske cerkve in travnikov,
na katerih se pasejo krave.
Sestra hodi za srednješolkami in
velikokrat jo spremljam, skupaj
z Lidio in Bajush. Ti dve bi sicer
morali v vrtec, a sestra Abrehet,
prednica, ve, da mi lahko zaupa,
zato smeta biti dopoldan z
mano. Ko spremljamo
srednješolke k pouku, se
pogovarjamo, nabiramo kakšne
V sadeže ali zanimivo suho listjein cvetje. Sestra pokaže naposušene sadove nekega
drevesa. V njih so še semena, in
ko jih potreseš, lepo ropotajo.
Rečem ji, s kako malo igračkami
se znajo te deklice igrati,
medtem ko se naši dolgočasijo
ob kupu plišastih igrač … “Res
je”, odvrne. “Ko sem bila v neki
drugi skupnosti, kjer je v okolici
tudi veliko gline, so otroci
nabirali to glino in so iz nje
ustvarjali tako čudovite izdelke,
da so italijanski prostovoljci o
tem posneli film za televizijo”.
Potem ko so učitelji v šolski
dvorani praznovali najstarejši
krščanski praznik, Timkat ali
prihod Svetih treh kraljev, ki so
se prišli poklonit malemu
novorojenemu Jezusu, poberem
s tal vse zamaške od piva,
kokakole, fante in drugih pijač
in jih odnesem domov. Iz njih
hočem najprej narediti neko
vrsto glasbila, ropotuljo. Potem
jih opazi Lidija in jih začne
razvrščati po mizi v razne
oblike, vrste in po barvah. Ko
pa pridejo iz vrtca še ostale
deklice, si začnejo izmišljevati
nove igre z zamaški. Kalkidan
prinese kos kartona, ki se kmalu
izkaže za veliko bogastvo.
Razdeli ga na koščke, vsaka
deklica dobi svoj kos, nanje
napišejo številke in že se igrajo
tombolo. Številke pokrivajo s
pločevinastimi zamaški in za
nagrado potrgajo cvetlice z
mojega vrta. Kako zelo
preproste igre in kako ganljiva
skromnost.
Druge dneve sedimo na tleh na
terasi. Iz Benina
sem prinesla
koščke blaga, ki so
ostali, ko je šivilja
Pulcherie sešila
obleke za deklice v
Kobbu. Šivam
punčke in jih
polnim z
nepredeno volno,
ki sem jo nekoč
kupila v trgovini z
volnenimi izdelki
na ljubljanski
tržnici. Ko me
vidijo, hočejo tudi
same šivati.
Prinesejo nekaj
plastičnih punčk,
ki so jih dobile v
dar bog ve kdaj.
Naj jim sešijem
oblekice, prosijo.
K sreči imam s
seboj šivanke z
zaobljeno konico,
darilo prijateljice
Lijane Perko. Razdelim jim
šivanke in sukance in tako
nastane naš šiviljski krožek.
Zatopijo se v delo, si sposojajo
škarjice druga od druge,
primerjajo svoje izdelke in
odhajajo zadovoljne. Drugega
dne sestri Bisirat dam otroške
statve, ki sem jih tudi prinesla s
seboj. Sestri Bisirat je ideja všeč
in tako nekaj starejšim
dekletom pokaževa, kako tkati
nanje. Všeč so ji tudi kvačkani
uhani s piranske tržnice. Reče,
da bo tudi te dejavnosti
vključila v tisto popoldansko
uro, ki je namenjena ročnim
delom. “Le tistih sestavnih
delov za uhane nimam”, rečem
in po tihem si obljubim, da jih
bom naslednjič prinesla.
/ dalje
Špela Pahor
Jezus je pot, življenje in resnica
V Janezovem evangeliju se Jezus predstavi kot
oseba, ki vodi do Boga in odpira pot do ljudi. Je-
zus je pot, dogodek v zgodovini, ki je povezan z
ljudmi, da bi jih usmeril k Očetu. Tako je pove-
dal Tomažu: Kdor vidi mene, je videl Očeta. (Jn
14,9) Jezus je delil našo človeškost do največje
krhkosti in smrti. Pilat ga je privedel pred ljudi
in rekel: Glejte človek!  (Jn 19,5) Po drugi strani
je bil prav kot človek tudi Božji Sin in povezan z
vsemi nami. Sveti Janez je zapisal, da je bil luč,
ki razsvetljuje vse temine.  (Jn 1,5). Jezus je razo-
deval Boga človeku in človeka samemu sebi. On
je podoba, po kateri smo bili ustvarjeni, popolni
človek, predhodna prihodnost novega človeka
in zaklad upanja.
V luči njegove prihodnosti in razodetja moremo
videti svojo življenjsko
pot, ki gre drugače od
tiste, ki jo živita javno
mnenje in masa člo-
veštva. Njegova pot gre
skozi križ, vendar je na-
polnjena z ljubeznijo in
smislom, zato je ne
moreta uničiti še tako
prefinjena hudobija in
laž. Jezus pravi, da,
kdor hodi za njim, ne
hodi v temi, ampak
ima luč življenja.  (Jn
8,12) Za svetega Pavla
je Jezus podoba Boga,  (2 Kor 4,4) na njegovem
poveličanem obrazu odseva slava nevidnega Bo-
ga. Biti kristjan, pomeni biti s Kristusom, hoditi
za njim, ga posnemati, mu zaupati. Predvsem
pa ga iskati v molitvi, o njem premišljevati ob ra-
zodetju in ga odkrivati v skupnosti ter v ubogih.
Jezus kot pot nam kaže, kako naj ljubimo
bližnje, zlasti še tiste, ki nam niso najbolj pri
srcu. Zato pa je potrebna budnost, da ne zaspi-
mo in zamudimo srečanja z njim, ki prihaja ka-
kor Ženin, da bi nas popeljal na svatbo ljubezni.
(Mt 25, 1-13)
Jezus je življenje. Kjer so ljudje odprti za Jezusa,
tam sprejemajo njegovo oznanilo o življenju,
osvoboditvi in upanju. Jezus je deloval kot tera-
pevt in zdravnik, ki je zdravil fizične, psihične in
duhovne bolezni. Tudi njegovo trpljenje in
križanje je prva Cerkev razumela, kot da je nosil
grehe sveta, da bi človeštvo ozdravil od najhujše
ujetosti.  (Mt 8,16-17) Jezusovo zdravilsko in
odrešenjsko delovanje je izhajalo iz odnosa, ki
ga je imel do človeštva. Bog ne more pustiti člo-
veka v takem stanju. Cerkveni očetje so poistove-
tili Jezusa z njegovim odrešenjskim delom.  (Ori-
gen, Irenej, Avguštin) Ta Jezusova podoba je po-
magala mnogim, da so se osvobodili bivanjske
teže življenja. Jezus je zdravil zlasti bolezni žalo-
sti, izrinjenosti, oddaljitve od Boga. Meje, grehi,
hudobije nas delajo ljudi za smrt,  (Heidegger)
Jezus pa daje tistim, ki verujejo vanj, novo
življenje, osvoboditev, upanje. Vera je živa, če
prinaša življenje. Res, da še vedno ljudje bežijo
pred Bogom in njegovo ljubeznijo, vendar se ta
vedno znova sklanja v naše revščine in jih osvo-
baja za življenje. Po Jezusu smo odrešeni, osvo-
bojeni, razsvetljeni za življenje in ne vegetiranje.
To osvobajanje se odvija na različnih področjih,
na bivanjskem in
družbenem, na po-
dročju kulture, v
politiki, v medse-
bojnih odnosih, v
odnosu do narave.
Bog je postal člo-
vek, da bi ljudje
polno živeli in sto-
pili z njim v tisto
večnost, ki jo pri-
naša.  (Jn 3, 36)
Kristjani, ki živijo z
Jezusom, vodi svet
k svobodi, upanju
in življenju.
Jezusovo življenje in njegov nauk razodevata tu-
di nov pogled na resnico. Peter je rekel Jezusu v
kritičnem trenutku: Ti imaš besede večnega
življenja.  (Jn 6,68) Jezus deli večno življenje z
Očetom in Svetim Duhom. Kar gre skozi Jezusa
in njegovo ljubezen, dobi pečat večnosti. Odkri-
vati moramo Božjo resnico, ki je po stvarjenju
položena v človeška srca. Vse je ustvarjeno po
Božji zamisli in resnici. Zato nam Jezus pomaga
odkrivati njeno sporočilo in veljavo. V njem so
ljudje sposobni sprejeti Boga in njegovo resnico.
Odrešenje in resnica sta neločljivo povezana
med seboj, ker odrešenje prihaja po resnici in re-
snica vodi k svobodi. Jezus je konkretna oseba,
ki osmišlja ter osvobaja vso človeško stvarnost.
Njegova resnica je v človeškem razumu in vodi
njegovo zgodovino k večnosti. Tako se pot,
življenje in resnica zlivajo v dejstvo Jezusovega
poveličanega delovanja v svetu za nas.
ZAKAJ PRAV JEZUS? (89) PRIMOŽ KREČIČ
Hieronimov shod na Starodu
Spoznati Kristusa
po Svetem pismu
  a Starodu, vasici ob meji
s Hrvaško, smo tudi letos
obhajali tradicionalni
Hieronimov shod, ki pa je bil le-
tos še prav poseben, saj obhaja-
mo Hieronimovo leto ob 1600-
letnici njegove smrti, Starod pa je
ena od možnih lokacij Stridona,
rojstnega kraja tega velikega cer-
kvenega učitelja zahodne Cerkve
in prevajalca Svetega pisma v la-
tinski jezik. Na istem kraju so si-
cer pred dvaindvajsetimi leti (leta
1997) obhajali tudi 1650-letnico
Hieronimovega rojstva, predaval
pa je takrat prof. Otmar Črnilo-
gar, ki je zase nekoč v bolnišnici
dejal, da so mu, poleg vseh dru-
gih znanih snovi, našli še eno, za
katero še niso vedeli – latinščino!
V glavnem, najprej smo obhajali
sveto mašo, ki sva jo darovala z g.
dekanom Lojzetom Milharčičem
(župnikom v Knežaku; sam sem
župnik v župniji Podgrad, kamor
Starod spada). G. Milharčič je de-
N jal, kako lepo zaokrožamo topraznovanje sv. Hieronima v letu2019 v ilirskobistriški dekaniji na
Starodu, kjer že ime govori, da je
bil najbrž doma nekje tu okrog.
Dva shoda sta bila sicer v dekaniji
tudi v Čeljah in nad vasjo Korit-
nice, kjer stojita cerkvi sv. Hiero-
nima. Vsekakor nam je lahko za
zgled v radodarnosti, če ga po-
vežemo z evangelijem tiste nedel-
je, saj je svoje bogato imetje raz-
dal za druge, ko se je odločil za
meniško življenje v samoti, je
opozoril g. dekan. Res je sicer naj-
prej poskrbel za svoje domače, a
je to v skladu z naukom Cerkve,
kjer pač velja hierarhija ljubezni,
pa so najprej na vrsti tisti, ki so
nam najbolj blizu, potem pa osta-
li – to je danes tuje mnogim so-
dobnim kristjanom. G. Lojze je
tudi opozoril, da bogastvo samo
po sebi še ni zlo, kakor tudi
revščina sama posebej ni nekaj
dobrega. Lahko namreč v revščini
živimo v nekem sovraštvu,
nevoščljivosti in ljubosum-
ju do tistih z imetjem, kar
je seveda grešno. Pri sveti
maši so sodelovali moški
pevci iz Dornberka, ki so
jih bralci Novega glasa ime-
li priložnost slišati poleti
na Srečanju pod lipami, ko
je bila predstavitev knjige
Rajka Hareja. Po sveti maši
smo blagoslovili sliko sv.
Hieronima v cer-
kvi, da bi ob spo-
minski plošči iz
leta 1997 imeli
tudi podobo tega
svetnika. Po sveti
maši smo se od-
pravili v večna-
menski prostor
našega farana
Ivana Šuštarja,
kjer je sledil še
kulturni pro-
gram z dvema
poljudnoznan-
stvenima pri-
spevkoma. Poleg
prej omenjenih
dornberških pevcev so sodelovali
še cerkveni pevci iz Podgrada in s
Knežaka (ti s pesmijo o sv. Hiero-
nimu), bodoča muzikologinja
Doris Primc s saksofonom ter go-
stitelj Ivan s sinom Blažem na
Ponovno v Etiopiji (5)
Med deklicami v sirotišnici v Kobbu
harmoniki. Prvi pri-
spevek je imel zgodo-
vinar in kustos v ko-
prskem pokrajin-
skem muzeju Ivan
Simčič. Predstavil
nam je vse teorije,
povezane z lociran-
jem rojstnega kraja
sv. Hieronima, posebej pa se je se-
veda zaustavil pri tisti, ki še vedno
velja za najbolj verjetno, tako na
Hrvaškem kot tudi recimo po
mnenju prof. Rajka Bratoža. To je
liburnijska teorija, kjer je nekdaj
bila pokrajina Liburnija (današnji
Kvarner), del province Dalmacije.
Na Hrvaškem so pustili vse druge
smeri, ko so postavljali Stridon
precej nižje v Dalmacijo, da bi se
zlasti usmerili v območje sever-
nega zaledja današnje Reke, ki je
zrastla na kraju antične Tarsatice,
današnjega Trsata. Zanimivo je,
da se Starod nahaja nekako na
sredini med Trsatom in Trstom
(Tergeste), tik ob nekdanji glavni
cestni povezavi z Oglejem, kot
glavnim središčem. Tudi sicer pa
je Starod nekje enako oddaljen ta-
ko od Ogleja (antične Aquilee)
kot tudi od Ljubljane (antične
Emone), in sicer kakih 90 kilo-
metrov. Prof. Rafko Valenčič
omenja, ko podaja svojo “kraško
teorijo”, razna gradišča, pa pravi,
da so tista, ki zadevajo njegovo
teorijo, arheološko še praktično
neraziskana. Tudi v okolici Staro-
da je veliko teh gradišč, torej nek-
danjih obrambnih naselij, nekaj
prav v neposredni bližini Staroda,
kot recimo Grmada, Gradin nad
Starodom, na kraju današnjih Sa-
bonj, Gradac nad Račicami itd.
Simčič je sicer omenil dve od teh,
za katera pa je prav tako dejal, da
arheološko praktično nista razi-
skani. S prof. Valenčičem in g.
Simčičem se torej lahko brez
težav strinjamo, da je velika ško-
da, da so se na tem območju
odrekli arheološkim
raziskavam, vseeno pa
je znano, kako je rim-
ska cesta potekala
praktično tik ob sta-
rojskem pokopališču
pri sv. Pavlu, kar so ob
okupaciji poudarili tu-
di Italijani, kasneje pa
temu niso dajali večje-
ga poudarka. Ko so ce-
sto obnavljali, pa so
odkrili miljni kamen
iz časov cesarjev Klav-
dija in Hadrijana, v
neposredni bližini pa
je bila še vojaška po-
stojanka “Ad Titulos”,
na mestu današnjih
Šapjan. Ni veliko od-
daljena niti postojan-
ka “Ad malum” na mestu da-
našnje Materije. P. Stanko Josip
Škunca, avtor zadnjega hrvaškega
dela o sv. Hieronimu, nas sicer
usmerja k pozornosti na imena
krajev, saj Šapjane, ki so se nekdaj
imenovale Žabjane, in Žejane
močno spominjajo na Hieroni-
movega očeta Evzebija, sicer bo-
gatega posestnika, čigar veliko
posestvo bi lahko bilo tako ravno
na tem območju. O veliki verjet-
nosti lociranja Stridona prav na
tem ožjem območju je tako več
kot dovolj takšnih in drugačnih
kazalcev, zato nas je g. Simčič po-
vabil, naj kar vztrajamo pri tem,
da je prav Starod rojstni kraj sv.
Hieronima. Zakaj bi se konec
koncev temu odpovedovali, če še
Hrvati vse bolj odločno Stridon
umeščajo prav sem, p. Škunca pa
omenja še številne druge razloge
za to.
/ str. 12
Andrej Vončina
Kristjani in družba 31. oktobra 2019 5
  as Strmec se nahaja na
pomembni t. i. “predelski
cesti”, ki je bila v prete-
klosti z več vidikov še veliko po-
membnejša kot danes, čeprav je
danes prometa, predvsem zaradi
turizma, veliko več kot včasih. Po
tej cesti so potovali trgovci, vojaki
in romarji. Zanimivo bi bilo ugo-
toviti in vedeti, kdo vse je potoval
mimo Strmca. Morda sta po pre-
delski cesti, v drugi polovici 9. st.,
na enem izmed potovanj iz
Moravske v Rim ali pa iz Ri-
ma v Kocljevo Panonijo,
potovala tudi sozavetnika
Evrope, sv. brata Ciril in
Metod. Vsekakor so po tej
cesti korakali rimski, be-
neški, avstrijski, Napoleo-
novi, italijanski in nemški
vojaki. Ob tej cesti so stale
pomembne utrdbe: predel-
ska trdnjava, Kluže in Her-
manova utrdba. Ni slučaj-
no, da so tu, v prvi polovici
16. st., morda pa še prej,
zgradili cerkev, posvečeno
nadangelu Mihaelu, ki je
“voditelj nebeške vojske”,
pa tudi zavetnik vojakov.
Kdo ve, koliko spopadov in
mrtvih je bilo v preteklosti
na tej cesti.
Čeprav so umrli krute
smrti, so umrli s pogledom
na lepoto Julijskih Alp. Iz-
pred kapele sv. nadangela
Mihaela, kjer je pred poži -
gom vasi stala gotska cer-
kev, občudujemo Loško steno, v
bližini pa vemo, da so Mangrt, Ja-
lovec, Jerebica, Rombon … Kljub
temu se tu, ko mašujem, ne po -
čutim dobro. Kapela stoji tik ob
cesti, po kateri poteka, posebej v
času poletne turistične sezone,
kar gost promet. Predvsem so
moteči motoristi brez dušilcev na
“avspuhu”. Zoprno je tudi, če
med sv. mašo dežuje ali piha.
Upam, da bo kdaj v prihodnosti
iz Loga pod Mangrtom proti Ra-
blju zgrajen predor in bo Strmec
zaživel v večjem miru, z manj
prometa in z več ljudmi. Če so l.
1905 za potrebe vojne in rudnika
zgradili predor “Štoln”, zakaj ne
bi v prihodnosti, ko so tehnične
možnosti neprimerno večje,
zgradili predora za promet. Men-
da bi bil predor iz Loga pod Man-
grtom do Rablja dolg okoli 2 km,
okoli 5 km pa, če bi zaobšel tudi
Rabelj.
Pred začetkom 2. svetovne vojne
je bilo v Strmcu 35 hiš, v katerih
je živelo okoli 190 prebivalcev. V
vasi je bilo veliko več človeških
glasov in veliko manj ropotanja
avtomobilov in motorjev kot da-
nes. Trenutno v vasi stalno živijo
le štirje prebivalci: Rozalija in sin
Andrej Pohar, Marica in sin Bran-
ko Črnuta. Marica, ki je v vasi še
edina živa priča strmške tragedi-
je, je trenutno, zaradi infarkta, v
jeseniški bolnišnici. Vse ostale
hiše so vikendi ali pa so za-
puščene. Lastniki več ali manj
praznih hiš so poleg Slovencev iz
raznih krajev Slovenije tudi
Egipčani, Angleži in Rusi. Viken-
daši, ki so hiše kupili, so pomrli
ali ostareli, njihovih otrok in de-
dičev pa v Strmec ne vleče tako
kot starše, si za to ne znajo ali pa
ne morejo vzeti časa.
Vsako leto je v Strmcu, na nedel-
jo okoli 11. oktobra, sv. maša za
strmške žrtve. Tudi letos smo se
zbrali k sv. maši, v nedeljo, 13.
oktobra 2019, 76 let po strmški
tragediji.
Kmalu po kapitulaciji Italije je
Loška partizanska četa začela,
pod vodstvom narodnega heroja
Ivana Likarja – Sočana (roj. 9. 9.
1921 v Logu pod Mangartom, pri
Mraku), akcije proti Nemcem.
Pred tem so večkrat napadli itali-
jansko vojsko. V nedeljo, 10. ok-
tobra 1943, so se odločili za prvi
napad na 71. pehotno divizijo
nemške vojske. Loška četa je
pod Strmcem, “Pri Mlinču”
(odcep za Mangrtsko sedlo),
napadla konvoj nemških
vojakov. Po navedbah v lite-
raturi so partizani ubili 5
nemških vojakov, med nji-
mi tudi enega oficirja, in ra-
nili 17 nemških vojakov, od
tega enega oficirja (Jaka
Vadnjal, Domovanje v raju.
Zgodovina Loga pod Man-
grtom, Tolmin 2009, str.
193). Zvečer so se partizani
umaknili na varno. Strmška
bitka je bila končana, sledila
je strmška tragedija, mašče -
vanje Nemcev. Še isti večer,
v nedeljo, 10. 10. 1943, so
Nemci zbrali vse moške v
Mejkovi gostilni, kjer so jih
celo noč zasliševali. Nasled-
nji dan, v ponedeljek, 11.
10. 1943, so vse ženske in
otroke zbrali v šoli in jih na-
gnali peš v Log pod Mangar-
tom. Po odhodu otrok in
žena so vas zažgali. V hiši je
zgorela nepokretna Helena Ven-
celj, stara 87 let. Nato so pod Mej-
kovo domačijo ustrelili 16
moških.
/ str. 12
Bogdan Vidmar
V
Po sv. maši (foto Zoran Kašca Strmec)
Ob 76-letnici strmške tragedije
“Živimo v svetlobi!”
  ragi bratje in sestre,
vera nam zagotavlja, da
je na skrivnosten način
Božje kraljestvo že navzoče tukaj
na zemlji (prim. Pastoralna
konstitucija o Cerkvi v
sedanjem svetu, 39). Toda v
času, v katerem živimo, nas
preveva žalost ob pogledu na
ovire in nasprotovanja, s
katerimi se srečuje. Nasilni
spopadi in načelne vojne
še naprej ločujejo
človeštvo. Krivice in
diskriminacija si sledijo
druga za drugo.
Gospodarska in socialna
neravnovesja na lokalni in
svetovni ravni so zelo
težko obvladljiva. Poleg
tega ceno za našteto
plačujejo najrevnejši med
revnimi in socialno
najbolj ogroženi.
Gospodarsko
najnaprednejše družbe so
priča rasti skrajnega
individualizma v povezavi z
utilitaristično miselnostjo, ki jo
krepijo mediji in ki ustvarja
“globalizacijo ravnodušnosti”.
Migranti, begunci, razseljene
osebe in žrtve trgovine z ljudmi
so v tem scenariju postali
simboli izključenosti. Poleg
tega, da živijo v težkih socialnih
razmerah, ki so posledica
njihovega položaja, nanje
pogosto gledamo zviška in jih
pojmujemo kot vir vseh
družbenih težav. Takšen odnos
kaže na moralni propad, s
katerim se bomo morali soočiti,
če bomo še naprej popuščali
kulturi odmetavanja. Če bomo
nadaljevali tako, obstaja
dejanska nevarnost, da bo
vsakdo, ki ne bo v okviru
sprejetih meril telesnega,
duševnega in socialnega
blagostanja, potisnjen v ozadje
in izključen.
Zato je navzočnost migrantov,
beguncev in ranljivih ljudi
nasploh vabilo k povrnitvi
nekaterih bistvenih razsežnosti
krščanskega obstoja in
človečnosti, za katere je
nevarno, da jih v cvetoči družbi
prezremo. Ne gre le za migrante.
Ko jim izkazujemo svojo skrb,
izkazujemo tudi skrb zase, za
vsakogar. Ko skrbimo zanje,
rastemo vsi. Ko jih poslušamo,
dajemo glas tudi tistemu v sebi,
kar morda skrivamo, ker
dandanes ni spoštovano.
“Bodite pogumni! Jaz sem. Ne
bojte se”!  (Mt 14,27). Ne gre le
za migrante – gre tudi za naše
strahove. Zaradi znakov
hudobije, ki jih vidimo okrog
sebe, se krepi “naš strah pred
'drugim'”, pred neznanci, pred
ljudmi na obrobju, pred tujci...
To je danes še zlasti vidno, ko se
soočamo s prihodom migrantov
in beguncev, ki trkajo na naša
vrata, da bi našli zaščito, varnost
in boljšo prihodnost. Do neke
mere je naš strah upravičen tudi
zato, ker na to srečanje nismo
dovolj dobro pripravljeni”
(Homilija v Sacrofanu, 15.
februarja 2019). Težava pa ni v
naših dvomih in
strahovih, ampak v tem,
da ti pogojujejo naš
način razmišljanja in
delovanja vse do tega, da
postanemo nestrpni,
zaprti in – ne da bi se
tega zavedali – morda
celo rasistični. Tako nam
strah vzame željo in
zmožnost, da bi se srečali
z drugim, s človekom, ki
je drugačen od nas. Strah
nam vzame priložnost,
da bi se srečali z
Gospodom (prim.
Homilija pri maši ob svetovnem
dnevu migrantov in beguncev,
14. januarja 2018).
“Če namreč ljubite tiste, ki
ljubijo vas, kakšno plačilo vas
čaka? Mar tega ne delajo tudi
cestninarji”?  (Mt 5,46). Ne gre
le za migrante – gre za dejavno
ljubezen. Z dejanji ljubezni
izkazujemo svojo vero (prim.
Jak 2,18). In najvišja oblika
dejavne ljubezni je tista, ki jo
izkažemo ljudem, ki nam ne
morejo povrniti ali se morda
niti zahvaliti. “Gre tudi za
obraz, ki ga želimo dati svoji
družbi, in za vrednost vsakega
človeškega življenja. /... /
Napredek naših narodov /... / je
odvisen predvsem od naše
odprtosti, da se nas dotaknejo
in nas ganejo tisti, ki potrkajo
na naša vrata. Njihovi obrazi
uničujejo in razkrinkavajo vse
lažne malike, ki lahko
prevzamejo naša življenja in jih
zasužnjijo, malike, ki obljubljajo
zavajajočo, bežno srečo, ki je
slepa za življenja in trpljenje
drugih” (Govor v škofijski
Karitas v Rabatu, 30. marca
2019).
“Do njega pa je prišel tudi neki
Samarijan, ki je bil na
potovanju. Ko ga je zagledal, se
mu je zasmilil” (Lk 10,33). Ne
gre samo za migrante – gre za
našo človečnost. Sočutje je
nagovorilo Samarijana, ki je bil
v judovskih očeh tujec, da ni šel
mimo. Sočutja ni mogoče
razložiti na zgolj razumski ravni.
Sočutje zaigra na najbolj
občutljive strune naše
človečnosti in sproži živahno
potrebo po tem, da bi bili
“bližnji” vsem tistim, ki so v
težavah. Kot nas uči sam Jezus
(prim. Mt 9,35–36; 14,13–14;
15,32–37), biti sočuten pomeni
prepoznati trpljenje drugega in
nemudoma ukrepati, da bi
njegove rane omilili, jih zacelili
in ga rešili. Biti sočuten pomeni
ustvariti prostor za nežnost, ki
jo današnja družba pogosto
spregleda. “Odpiranje sebe
drugim ne vodi v siromašenje,
temveč v bogatitev, ker nam
omogoča večjo človečnost: da
prepoznavamo sebe kot
udeleženca v večji celoti in svoje
življenje razumemo kot dar za
druge, ki mu niso cilj lastni
interesi, temveč dobro
človeštva” (Govor v mošeji
Heydarja Alijeva v Bakuju, 2.
oktobra 2016).
/ dalje
D
Papež Frančišek o odprtosti srca do bližnjega (1)
Ne gre le za migrante
Gladina tam morska v daljavi,
sonce žareče utaplja se v njej,
na obronku po licu pa solza drsi.
Morje peneče, v čeri’ butajoče,
bojna tam ladja mornarju je grob.
Daleč, tam daleč od solznih oči.
Kje, otrok si moj!
Družina te čaka, a tebe ni!
Ostale sirote so z materjo same,
kamen ta mrzli o tem govori.
Mrzel je veter listje odnašal,
materi brisal je solzne oči.
Še zadnji pogled na morsko gladino
mati je sinu poslala v slovo.
Zgrnila se noč nad vasjo je domačo,
razpelu tam v kotu lučka gori.
V morske globine luč večna jim sveti.
Zbrani vasjani ob dnevu spomina
pojemo, molimo k Očetu sedaj,
tebi in drugim pokojnim v spomin.
Pavel Vidau
Mornarjev grob
Misel za 31. nedeljo med letom
Danes ne zapirajte
svojih src
  bhajamo zahvalno ne-
deljo in smo povabljeni,
da bi bili Bogu resnično
hvaležni, pa ne le za pridelke, am-
pak še bolj za vse ljudi, ki so del
našega življenja, pa tudi za živ -
ljenje samo, ki ga imamo. O tem,
da je že samo grško ime za sveto
mašo “zahvala”, smo tu že spre-
govorili, vendar je dobro na to
znova in znova opomniti, da bi
res zavestno pri sveti maši, pa tudi
v molitvi, Bogu darovali “zahval-
no daritev”. Zanimivo je, da se
prigoda z Zahejem dogaja ravno
v Jerihi, najnižjem mestu na sve-
tu, saj leži v depresiji tektonskega
jarka, v tistem času pa je to bilo
pomembno
trgovsko vozlišče
za karavane, še
zlasti pa po-
membno zaradi
trgovine z balza-
mom, ki je ena
od dragocenih
dišav, katere lah-
ko škof primeša
oljčnemu olju,
da naredi in po-
sveti sveto kriz-
mo, olje Svetega
Duha. Skratka,
tudi tako je pri-
kazano, kako se Bog poniža, da bi
dosegel vsakega človeka, ki ga želi
videti, v tem primeru pa je bila
Zahejeva želja res velika. Po eni
strani je slišal za čudeže, ki jih je
Jezus delal, po drugi pa tudi za to,
da je z veliko dobroto ravnal s ce-
stninarji. Kristusovo oznanilo je
bilo najprej namenjeno “izgu-
bljenim ovcam Izraelove hiše”,
Zahej pa je bil eden od teh. Nje-
govo ime, Zakkai, pomeni, med
drugim, “čist” in “pravičen”, ker
pa Gos pod edini vidi v človeško
srce, je že prej vedel, da je našel
srce, v katerem je dovolj rodovit-
ne zemlje, da bi lahko obrodila
sad. Pravzaprav lahko Bog spre-
govori vsakemu srcu in v vsakem
je tudi kaj dobre zemlje, vprašan-
je pa je, ali to srce odpre Gospodu
vrata ali pa ostane trdno zaprto,
človek pa je v svojem ponosu in
napuhu trdo srčen. Goreča želja je
tako veliko vredna, a še ni dovolj,
kot bomo videli. Nekaj te člo-
veške vzvišenosti vedno tudi osta-
ne, zato tudi nam Kristus kliče,
naj splezamo z drevesa le-te, da
bi lahko “danes ostal v naši hiši”.
O Imeti je treba torej srčno željo inodprto srce, a potrebno je tudi“pasti na kolena” pred Gospo-
dom, da je res tisti odločilni “da-
nes”, kakor nam lepo pravi psal-
mist (Ps 95). Ta “danes” označuje,
kako v ustvarjeni čas vdira neki
drugi, milostni čas, ki je lahko ka-
darkoli, le da naleti na “poslušno
srce”, za kakršnega je prosil tudi
kralj Salomon (1 Kr 3,9). Kakor
nam lepo govori knjiga Razodet-
ja, Gospod vedno stoji pri vratih
našega srca in trka ter čaka, da mu
odpremo, da bi večerjal z nami in
mi z njim (Raz 3,20). Na nas je,
ali bomo posnemali cestninarja
Zaheja in to storili. Kot smo pa
dejali, želja še ni
dovolj. Zahej
nam lepo po-
kaže, kaj je po-
trebno za resni -
čno spreobr nje -
nje in za to, da
prejmemo Božje
us miljenje, tudi
v povezavi z za-
kramentom sve-
te pokore – po-
trebna sta kesan-
je in trdni sklep.
Tu so drugi go-
vorili, da gre za
grešnika, Zahej pa je to priznal,
zadnjič se je pa cestninar označil
za “tistega” grešnika, lahko
rečemo, da “z veliko začetnico”.
Tokratni prvak med cestninarji je
priznal svojo grešnost, se je poke-
sal in trdno sklenil, da po naj-
boljših močeh povrne svojo ško-
do. In sicer ne samo, kolikor je
predpisano, temveč toliko, da bi
sicer sprva bolelo, ker bi pač to
bilo veliko, potem pa končno pri-
neslo mir njegovemu srcu. Pra-
vičnost, ki je večja kakor tista fa-
rizejev in pismoukov. Na nedeljo
“hvaležnico” smo tudi mi tako
poklicani, da bi za vse dobro iz-
kazali hvaležnost s svojo mi-
loščino, konkretno, ne le z neki-
mi drobtinicami. Ampak, seveda,
kdor ne najde v srcu prostora za
Boga, ne bo mogel premagati
svoje sebičnosti niti v odnosu do
bližnjega. Zato je tako pomem-
bno zares duhovno sodelovati pri
Kristusovi daritvi na križu pri sve-
ti maši, da bi se ta potem lahko
nadaljevala v našem življenju, v
mislih, besedah in dejanjih.
Andrej Vončina
Goriška31. oktobra 20196
Zdrava hrana iz domačih krajev
Radi uživate zdravo hrano in podpirate lokalne pridelovalce? Zdaj
lahko obiščete novo pokrito tržnico zveze Coldiretti (Campagna
amica) v ulici IX agosto v Gorici, ki so jo odprli v soboto, 19. oktobra.
Na tržnici je 16 stojnic raznih izdelkov in pridelkov, npr. kruh,
suhomesni izdelki, med, marmelade, vina, olje, siri, a tudi rastline.
Odprta bo trikrat tedensko, in sicer ob ponedeljkih od 15. do 19.
ure, četr tkih od
8.30 do 13.00 in
ob sobotah od 8.30
do 13.00. Med
kmetijskimi podjetji
je tudi Hiša okusov
Vrhovke Sare
Devetak, ki ima
vidne dvojezične
napise. Pri stojnici,
kjer so vina in olja,
pa so tudi nekatera
slovenska vina
(Fiegl, Komjanc,
Sturm, Humar,
Colle Duga) in olje
podjetja Alice Crepaldi. Na odprtju so pozdravili predstavniki zveze
Coldiretti, ki so poudarili, da za izdelke tržnice niso pomembne le
cene, ampak skupek kakovosti, zgodovine, kulture in vrednot našega
območja. Številne prisotne, ki so napolnili prostorno tržnico, je
pozdravil tudi goriški župan Rodolfo Ziberna, ki je čestital za ta
hvalevredni projekt in povedal, kako je pomembno, da ima na tej
tržnici vsak izdelek svoj obraz, kajti prodajajo ga tisti, ki ga pridelujejo.
Pred uradnim rezom traku je g. Paolo Bonetti blagoslovil tržnico ter
poudaril pomen hrane, ki jo na svetu ljudje žal v veliki količini
zavržemo. / MČ
Predstavniki ZSKP so počastili vojne žrtve
Kot je večletna tradicija, so predstavniki Zveze slovenske katoliške
prosvete počastili vojne žrtve in obiskali taborišči v Gonarsu in Viscu.
To sta taborišči, ki so nam najbližji. Predvsem v Gonarsu je umrlo
veliko slovenskih otrok in žensk. Taboriščnike so v Gonars preselili
iz taborišča na Rabu in žrtve so pokopavali na skrajnem desnem
vogalu
gonarskega
pokopališča,
kjer so bili na
grobovih
cementi križi.
Pred leti je
Jugoslavija
postavila
mogočen
spomenik, ki
ima obliko
cveta. Samostojna Slovenija je spomeniku dodala še obeležje z imeni
žrtev. Isto je storila tudi Hrvaška. S polaganjem venca in z molitvijo
so se v nedeljo, 27. oktobra, zastopniki ZSKP iz Gorice poklonili vsem
žrtvam, civilnim in vojaškim, ki so izgubili življenje zaradi vojnih
grozot. Obiskali so tudi bližnje taborišče v kraju Visco, ki je kljub
številnim pozivom raznih organizacij še vedno neurejeno in
zanemarjeno. Tudi v tem taborišču so položili venec.
V naslednjih dneh in predvsem 1. novembra se bodo zvrstile v
organizaciji društev in uprav v vseh naših krajih spominske
svečanosti v počastitev vojnih žrtev. / DP
Igor Gabrovec o razpisih za slovenske
uslužbence: “Obljuba dela dolg”!
Med zasedanjem deželnega sveta v sredo, 23. oktobra, je deželni
svetnik Slovenske skupnosti Igor Gabrovec predložil svetniško
vprašanje, s katerim je ponovno opozoril na težave pri zaposlovanju
uslužbencev z znanjem slovenščine. V teh tednih, kot je uvodoma
povedal Gabrovec v svojem posegu v slovenščini, se nadaljuje
konvencionirani postopek zaposlovanja uslužbencev deželnih
krajevnih uprav po deželnem zakonu 18/2016. V ta namen je
pristojno deželno ravnateljstvo povabilo občinske uprave, da
evidentirajo morebitne potrebe po osebju oz. razpoložljivost za nove
zaposlitve. “Žal se pri tem ne upošteva znanje slovenščine, kar
dejansko onemogoča zaposlovanje v dvojezičnih občinah”, je dejal
predstavnik SSk. “Opozarjam, da je poslovanje v slovenskem jeziku
v statutarno dvojezičnih občinah obvezno ali vsaj priporočljivo,
deželni postopki pa tega ne upoštevajo”. Na pomanjkljivost je med
drugim tudi formalno opozorila Občina Števerjan.
Pristojni odbornik Pierpaolo Roberti je v odgovoru svetniku Gabrovcu
dejal, da tovrstna tipologija razpisnega postopka mora predvidevati
popolno poenotenje kriterijev in pogojev, tako da ne dovoljuje
evidentiranja specifik, kot je npr. znanje manjšinskega jezika. Prošnji
Občine Števerjan torej v tej fazi ni bilo mogoče ugoditi, je dejal Roberti
in v isti sapi napovedal, da bo potrebno speljati nove, bolj specifične
razpise, ki bodo lahko ustregli posebnim potrebam, ki jih navajajo
različne krajevne uprave. Gabrovec se je v repliki odborniku zahvalil
za odgovor in napovedal, da bo pozorno spremljal novosti, in če bi
jih ne bilo, ga bo kmalu ponovno opozoril na obljubo, “ki dela dolg”.
Na občini o Podgori
Poverjeni svetnik za četrti Podgora, Pevma, Oslavje in Štmaver Walter
Bandelj je imel 29. oktobra na občini sestanek z odbornico Arianno
Bellan in nekaterimi funkcionarji. Na dnevnem redu so imeli
parkirišče ob podgorskem nogometnem igrišču, razsvetljavo v
predoru Baruzzi, mostiček v Pevmi, ureditev vode, ki ob dežju odteka
na Kalavariji ob gostilni Al ponte del Calvario.
Kratke
  Ponovno v gosteh muzikal Cvetje v jeseni
Romantična ljubezenska
zgodba, ki osvaja srca
KCLB 
  o treh letih je v veliki dvo-
rani Kulturnega centra Loj-
ze Bratuž v Gorici v nedeljo,
20 oktobra 2019, popoldne spet
oživela najbolj poznana in na-
jlepša ljubezenska zgodba iz slo-
venske književnosti, Cvetje v jese-
ni, z lirično tančico odeta kmečka
povest Ivana Tavčarja (1851-1923).
V goste je kot druga programska
ponudba letošnje koncertne sezo-
ne Kulturnega centra Lojze Bratuž
spet prišel muzikal, ki je bil v režiji
Vojka Anzeljca premierno uprizor-
jen pred petimi leti, septembra
2014 v ljubljanskih Križankah. Po-
tem ko je bil v vsem tem času na
ničkoliko slovenskih odrih, je v
Gorici zabeležil okroglo 170 po-
novitev na baje zadnji svoji turne-
ji. Poslednja ponovitev naj bi bila
22. decembra 2019 v Cankarje-
vem domu v Ljubljani. A če bo še
povpraševanje po njem, bodo
morda pevci in igralci še očarali
gledalce s to občuteno, pristno lju-
bezensko zgodbo med mladim
kmečkim dekletom Meto in Jane-
zom, ljubljanskim odvetnikom že
v zrelih letih. Nenadejano, globo-
ko ljubezensko čustvo ni imelo
srečnega konca, kajti Meta je iz-
dihnila v Janezovem naročju od
prevelike sreče, ko jo je on zaprosil
za roko. Njeno bolehno, šibko srce
ni preneslo tega presenečenja,
čeprav je hrepenelo po njem. Lju-
bezen je za Janeza prišla prepozno.
Bila je kot zapoznelo cvetje v je-
senskem času, ki ne obrodi sadov.
Romantična zgodba, ob kateri se
P kar samo orosi oko, se je nepozab-no vtisnila tudi na filmski trak.Film Cvetje v jeseni iz l. 1973 v
režiji Matjaža Klopčiča je zazna-
moval slovensko filmsko produk-
cijo. V njem sta igralca Milena
Župančič in Polde Bibič tako izra-
zito in čustveno pol-
no orisala glavni
dramski osebi, da bo
komurkoli težko za-
senčiti njuni inter-
pretaciji. Ob njiju sta
se verjetno navdiho-
vala tudi Matjaž Ro-
bavs, operni in kon-
certni pevec ter peda-
gog, v vlogi Janeza,
in glasbenica Nina
Pušlar, ki je odigrala
oz. odpela vlogo Me-
te, rahločutnega, a
obenem modrega
kmečkega dekleta, ki
si ne dela preveč ut-
var. Avtorska glasba z
domače zvenečimi,
spevnimi skladbami
(avtor Matjaž Vlašič,
orkestrator Anže Rozman, avtor
besedila Janez Usenik, mentorica
za petje Željka Predojevič), igralci,
glasbeniki in plesalci so ustvarili
res enkratno vzdušje z močnim
narodnim nadihom. Muzikal vse-
buje več kot dvajset pesmi, večina
jih je povsem novih, avtorskih,
druge pa so iz lepe, čustveno obar-
vane slovenske narodne zakladni-
ce, ki ogrejejo srce, a ga tudi ovije-
jo v rahlo otožnost.
120-minutna glasbena predstava
je spet osvojila goriško publiko.
Zgodba se kot v romanu začne in
konča na ljubljanskih ulicah: pri-
kazana je v več kot dvajsetih pri-
zorih. Pri tem različne kraje doga-
janja uokvirjajo video projekcije,
tudi čarobne nočne Ljubljane z
Ljubljanskim gradom in idilične
pokrajine iz Loškega pogorja. Nek-
danji kmečki svet so nastopajoči
obudili s prepričljivo igro in ga pri-
kazali z izbranimi rekviziti in scen-
ski elementi (Greta Godnič). Da je
smeh zaigral na ustih gledalcev, je
poskrbel gledališki in filmski igra-
lec, pa tudi odličen pianist in skla-
datelj Jure Ivanušič, ki je pristno,
z učinkovitimi kretnjami in po-
srečeno mimiko orisal šepajočega
hlapca Danijela. Ta se kar ne more
ločiti od steklenice in tudi zaradi
tega izgubi dekle in se poln upanja
z domačinom odpravi v Ameriko
iskat boljše življenje, a se vrne ra-
zočaran in ob beraški palici preživi
preostale dni svojega življenja.
Njegovo dekle Lizo je z energični-
mi, živahnimi potezami orisala
Alenka Kozolc Gregurić, skrbnega
in preudarnega gospodarja Boštja-
na, Metinega očeta, je upodobil
Damijan Perne, Nives Mikulin je
bila njegova razumevajoča žena
Barbara. Poleg njih so nastopili
Antea Mramor (Mica / Katinka),
Ana Ferme (Dinca), Asja
Potisek (Marica), Alen
Kofol (doktor Urbel), Ma-
tevž Mali (Anžon), Am-
brož Kvartič (Mlačan).
Vsi so vživeto, s srcem
poosebili like, ki jih je ta-
ko plastično izklesal Ivan
Tavčar. Dogajanje so z
glasbo v živo – včasih ta-
ko vneto, da je skoraj pre-
glasila pevce - spremljali
glasbeniki Aleš Ogrin
(klaviature), Janez Skaza
/ Damijan Pančur (kita-
ra), Giovanni Toffoloni /
Caterina Stanisci (bas),
Tomi Purich (bobni), ki
je tudi vodil skupino. K
celostni, harmonični po-
dobi muzikala prispevajo
tudi lepi kostumi (Vesna
Mirtelj), ki nas povedejo v začetek
20. stoletja v mestno in kmečko
okolje.
Prisrčno ploskanje je pričalo, da je
številno občinstvo spet uživalo ob
izvedbi muzikala, ki iskreno nago-
varja gledalca in ga po čustvenih
poteh vodi v nekdanje dni na
kmetih in mu nevsiljivo prikaže
tudi socialne težave tedanjih ma-
lih ljudi, ki so slične današnjim.
IK
Svečanost v Doberdobu 
Poklonili so se žrtvam
prve svetovne vojne
  četrtek, 24. oktobra, so
se avtoritete, predstavni-
ki naše civilne službe -
med katerimi so bili generalni
konzul Vojko Volk, predstavnik
SSO Julijan Čavdek, predstavni-
ca SKGZ Maja Humar, predsed-
nik Kulturnega doma Igor Ko-
mel in svetnik liste Za Doberdob
Aldo Jarc - ter domačini zbrali v
Doberdobu pred spomenikom
padlih v prvi svetovni vojni.
Spominske slovesnosti so se
udeležili tudi dijaki doberdobske
osnovne in srednje šole v sprem-
stvu profesorjev in ravnateljice
V Sonje Klanjšček. Po postavitvivenca v spomin žrtvam, ki sta gapoložila vojaka slovenske vojske,
je prisotne nagovoril minister za
Slovence v zamejstvu in po svetu
Peter Jožef Česnik, ki je spomnil,
kako je vojna v teh krajih terjala
življenje številnih vojakov, a tudi
civilnega prebivalstva, z grozni-
mi posledicami na tem ob-
močju. Vasi so bile porušene in
opustošene, prav tako slovenski
narod, je poudaril minister. Ta-
krat se nismo nič naučili, saj je
dvajset let kasneje zopet izbruh-
nil svetovni spopad. “Spomin-
ske slovesnosti so pomembne
prav zato, da premislimo o tistih
dogodkih in se spomnimo, da
mir, svoboda in demokracija ni-
so podarjeni. Ljudje so v tistih
letih žrtvovali življenja za svobo-
do in mi se moramo truditi, da
to svobodo ohranimo in da go-
jimo sožitje, sodelovanje in
spoštovanje med narodi”, je de-
jal Česnik, ki se je obrnil
tudi do številnih dijakov
in jim povedal, da imajo
danes vse, kar si želijo,
in se morajo zato še toli-
ko bolj boriti, da vse to
ohranijo.
Podobne misli je izrazil
doberdobski župan Fa-
bio Visintin, ki se je
osredotočil na grozljive
dogodke, ki se še danes
dogajajo v svetu, tudi
blizu nas. Mi, ki dobro
vemo, kaj se je dogajalo na
našem območju, moramo biti
zgled za celo Evropo in ustvarjati
sožitje in mir med narodi.
Župan je sklenil z mislijo, da so
prijateljske vezi bistvenega po-
mena in mladi morajo vrednote
miru, prijateljstva in sožitja širiti,
biti strpni in ne gojiti sovraštva.
MČ
Foto MČ
  četrtek, 17. oktobra, je v
avditoriju slovenskega li-
cejskega pola v ulici Puc-
cini v Gorici potekala predstavi-
tev inovativnih didaktičnih gra-
div, ki so nastala v sklopu pro-
jekta EDUKA2 – Čezmejno upra-
vljanje izobraževanja/Per una
governance transfrontaliera del-
l’istruzione na Univerzi v Novi
Gorici. Projekt je financiral Pro-
gram sodelovanja Interreg V-A
Italija-Slovenija s sredstvi Evrop-
skega sklada za regionalni razvoj,
vodilni partner je bil Slovenski
V raziskovalni inštitut SLORI, so-delovali pa so tudi profesorji slo-venskih srednjih šol v Trstu, Go-
rici in Špetru. Na predstavitvi sta
spregovorili izr. prof. dr. Ana To-
roš, ki je vodja projektnih aktiv-
nosti za čezmejno didaktiko
književnosti EDUKA2 na Univer-
zi v Novi Gorici, in mag. Nataša
Špolad Manfreda iz Osnovne
šole Simona Gregorčiča v Koba-
ridu. Dogodek je potekal v sklo-
pu Tedna Univerze v Novi Gorici
2019, v sodelovanju s SLORI-
jem iz Trsta in slovenskim licej-
skim polom v Gorici.
Ana Toroš je z navajanjem pri-
merov in opisovanjem njiho-
vih skupnih literarnih značil-
nosti predstavila učbenike in
digitalne literarne pešpoti po
Trstu, Gorici in Devinu, ki so
nastale na podlagi učbenikov.
Gradiva obravnavajo čezmejno
literaturo s komparativno meto-
do in s pomočjo vaj iz kreativne-
ga pisanja. Prvi učbenik LITERA-
TURA NA STIČIŠČU 1 je namen-
jen učencem prvostopenjskih
srednjih šol v Italiji in obravnava
tako kanonizirana kot tudi manj
znana literarna dela v sloven-
skem, italijanskem, furlanskem
in nemškem jeziku, ki so nastala
izpod peresa tridesetih avtorjev
na Goriškem in Videmskem.
/ str. 15
Kat
Projekt EDUKA 2:  Predstavitev didaktičnih gradiv 
“Izhajali smo iz regije, videnja našega
prostora kot prostora večjezičnosti”
Ana Toroš
Goriška 31. oktobra 2019 7
  es prejšnji teden je bilo v Katoliški
knjigarni na goriškem Travniku zelo
živahno. Skupine otrok z odraslimi
spremljevalci so vsak dan vstopale vanjo, da
bi se udeleževale doživetih trenutkov ob knji-
gah. Katoliška knjigarna se je namreč spet
priglasila k vsedržavni italijanski bralni spod-
budi Io leggo perche' – Berem, ker... in pri-
tegnila v svoj krog tudi naše vrtce in šole. Ta
bralni načrt tudi vabi obiskovalce knjigarne,
naj kupijo in podarijo knjigo šolam in
vrtcem, da na tak način obogatijo šolske
knjižnice. Po uspešnem začetku, v soboto,
19. oktobra, ko je prišel v knjigarno vrtec
Čriček iz Doberdoba, so v torek popoldne,
22. oktobra, v sicer manjšem številu prihiteli
v knjigarno otroci iz vrtca Pikanogavička iz
Štandreža. Njim so Riccardo, Niccolo', Ma-
tilda, Desiree', Nicola, Simon in Maurizio
(polovica 3. razreda tehniškega zavoda Jurij
Vega iz Gorice, smer informatika) prebrali in
z mimiko prikazali ekološko pravljico Neven-
ka plastenka, o nenavadni plastični stekleni-
ci, ki usmerja v pravilno zbiranje odpadkov
in se ob reciklaži veseli svojega novega
življenja. Dijake in dijakinje je na srečanje z
otroki pripravila prof. Majda Bratina, zelo
navdušena spodbujevalka branja in tega bral-
nega načrta. Povedala je, da je šola Vega v šti-
rih letih na račun tega pridobila za svojo
knjižnico 250 knjižnih enot! Dijakom in pro-
fesorici so učiteljice vrtca Pikanogavička, Sara
Renna, Alessandra Posilippo in Valentina Tul,
ki je spregovorila v imenu vseh, podarile
piškotke, ki so jih spekli v vrtcu.
V sredo, 23. oktobra, se je v Katoliški knjigar-
ni zbralo veliko malčkov, ki obiskujejo vrtec
Sonček v ul. Max Fabiani v Gorici. V družbi
staršev ali nonotov in učiteljic Mojce Terčič,
Lucie Danielis, Katerine Ferletič in Tanie Lau-
rentig so pazljivo poslušali rusko pravljico
Medved išče pestunjo, ki jo je s pomočjo ka-
mišibaj gledališča prisrčno pripovedovala
Mirna Stopar. Kosmatinec je res dobil pe-
stunjo, in sicer zajčka, ki je bil zaradi tega po-
plačan s sladkimi medenjaki.
Tudi številni otroci iz vrtca Ringaraja (ul. Bro-
lo v Gorici) so se v četrtek, 24. oktobra, raz-
veselili ob pravi kamišibaj gledališki pripo-
vedi. V goste je nam-
reč prišla njihova do-
bra znanka Vlasta
Brecelj Črnic. Ob ja-
snih risbah jim je raz-
krila staro rusko pra-
vljico Repa velikan-
ka, ki nas uči, da s
skupnimi močmi
marsikaj zmoremo
in da je vsaka, tudi
najmanjša pomoč
dragocena. S prijaz-
no, ljubeznivo pripo-
vedovalko so otroci, s
pomočjo dopolnje-
vanke, sami spet se-
stavili pravljico in
pokusili, kakšen
okus ima repa, ki je
zelo zdrava, kot je pojasnila gospa Vlasta, ki
je ob svojem kamišibaju pripravila pravo je-
sensko “scensko” ozračje. Košček sladke repe
so dobile tudi učiteljice Mirjam Paulin, Darja
Šviligoj, Vanja Batistič, Ana Turus, Adriana
Malič, Katja Bandelli in Verena Čevdek. Po-
sebna gostja pomenljive pravljične, pravza-
prav gledališke urice v Katoliški knjigarni je
bila Andreja Duhovnik Antoni, višja peda-
goška svetovalka za slovenske šole v Italiji, ki
spremlja tudi jezikovni projekt v vrtcih. Kot
nam je obrazložila, je bila Vlasta Brecelj Črnic
tri leta jezikovni asistent v vrtcu Ringaraja.
Prihajala je trikrat tedensko po štiri ure. Du-
hovnikova je povedala, da je samoupravna
skupnost italijanske narodne manjšine v Ko-
pru prijavila bralni projekt na ministrstvo in
so ji bila dodeljena sredstva iz evropskih
strukturnih skladov. Na ministrstvu so
odločili, da bodo dve tretjini
sredstev dobile italijanske šole v
Sloveniji, eno tretjino pa sloven-
ske v Italiji. Letos se že sedmo leto
izvaja ta projekt, ki omogoča za-
poslitev jezikovnega asistenta, enega za
Tržaško in enega za Goriško. Le-ta postane
dodatni, gostujoči učitelj ali vzgojiteljica je-
zika na izbrani šoli oz. v vrtcu, kjer je največja
potreba po njem. Ti jezikovni asistenti so naj-
prej pomagali na osnovnih šolah v Špetru in
Romjanu, izjemoma pa je bila gospa Vlasta
kar tri leta v goriškem vrtcu Ringaraja, da bi
izvedli neki model oz. da bi pokazali, kakšen
jezikovni pristop je bolj primeren v vrtcu, v
katerem je veliko otrok, za katere je slo-
venščina drugi ali celo tretji jezik. Duhovni-
kova je še povedala, da so prav isti dan v Lju-
bljani na sestanku visokih predstavnikov šol-
stva omenili, da se bo ta jezikovni projekt na-
daljeval.
Zadnje srečanje v Katoliški knjigarni v sklopu
Io leggo perche‘, Berem, ker... so tehtno izo-
blikovali nekateri učenci drugih razredov go-
riške nižje srednje šole Ivan Trinko, ki je letos,
prav na povabilo Katoliške knjigarne, prvič
pristopila k temu projektu. Pod čvrstim men-
torstvom prof. Slavice Radinje, koordinatorke
na tej šoli za ta bralni načrt, in v sodelovanju
s profesoricama Sašo Kolenc in Saro Boškin,
so pod naslovom Ljubka Gorica privlačno
predstavili in tekoče recitirali - tudi na pa-
met! - nekaj pesmi (vmes je bilo nekaj razi-
granih in duhovitih) iz zadnje pesniške zbir-
ke Ljubke Šorli Goriške pesmi. Navdih zanje
je pesnica dobila na Goriškem, predvsem ko
je poučevala v Štmavru, ki nudi krasen raz-
gled na okolico. Učenci so se prav dobro iz-
kazali. Izmed njih naj omenimo vsaj Tomaža
Čavdka in Nino Bensa, ki sta brala vezno be-
sedilo, mestoma začinjeno s ščepcem hu-
morja. Med pesniško besedo so učenci raz-
krili marsikaj iz pesničinega življenja, tudi
njene trpke izkušnje v času fašizma in nasil-
no smrt ljubljenega moža Lojzeta Bratuža.
Pripravili pa so tudi vprašanja o njej in našem
mestu, v katerem je preživela dobršen del
svojega življenja. Publika se je kar potrudila
z odgovori. Sicer so poslušalci imeli to pred-
nost, da je med njimi sedel nečak Ljubke Šor-
li, Igor Tuta, ki skrbi za obširno pesničino li-
terarno zapuščino. Tuta je prišepnil pravilne
odgovore, ki so jih nato z raznimi pojasnili
dopolnili učenci. Nižješolce je prišla poslušat
tudi njihova ravnateljica Elisabetta Kovic.
Plakat Ljubka Gorica, ki je vabil na udeležbo
dogodka, so dijaki izdelali pod mentorstvom
profesorice likovne vzgoje Marte Lombardi.
Iva Koršič
V
Obvestila
Spominske svečanosti 1. novembra
se bodo v občini Sovodnje ob Soči
začele ob 9. uri na Vrhu Sv.
Mihaela pred sedežem Danica,
ob 9.40 na Peči, ob 9.50 v Rupi,
ob 10.15 v Gabrjah, v
Sovodnjah ob Soči ob 10.50 pri
spominski plošči pri cerkvi, ob
11.00 pa pri spomeniku.
Občina Števerjan obvešča vse
občanke in občane, da je pri
sporočanju programa polaganja
vencev za 1. november prišlo do
neljube napake. Program bo v
petek, 1. novembra 2019,
potekal takole: pred
spomenikom na Trgu Svobode
ob koncu sv. maše, ki se bo
začela ob 9. uri,  in pred
spomenikom padlim na
Jazbinah ob 11.15.
Slovenski center za glasbeno vzgojo
Emil Komel organizira akredi ti -
rane izobraževalne tečaje kla -
virja in kitare za učno osebje vrt -
cev, osnovnih in nižjih srednjih
šol. Rok prijave 5. november
2019. Več informacij na
telefonskih številkah 
0481/532163, 0481/547569
ali na info@emilkomel. eu.
Iščemo gospo, usposobljeno za
socialno zdravstveno oskrbo
starejših oseb za polovični urnik
za zaposlitev v Gorici. Zaželjeno
je znanje slovenskega in
italijanskega jezika. Tel. št.
0039335 1395483.
Akademski kipar Herko Saksida,
rojen 10. 4. 1953 v Postojni,
živeč na Dobrovem, Grajska 7,
se pripravlja na svojo prvo
razstavo, ki bo na gradu
Dobrovo l. 2021. Zato vljudno
prosi imetnike svojih del (kipi,
risbe, vaze, broške), da mu
pošljejo fotografijo umetniških
izdelkov, ki jih posedujejo,
zaradi morebitne posoje na tej
razstavi.  Tel:  051345322
elektronska pošta: heribert.
saksida@gmail.  com. Za
poslane fotografije se že vnaprej
zahvaljuje.
Prispevke za SCGV Emil Komel v
spomin na ravnatelja prof. Silvana
Kerševana lahko nakažete na
bančni tekoči račun: Banca di Civi-
dale - IBAN IT 97 M 054 841 240
1CC 003 003 6225; SWIFT CIVIIT2C
s pripisom: za SKLAD SILVANA
KERŠEVANA. Informacije na taj-
ništvu SCGV Emil Komel, tel. št.
0481 532163 ali 0481 547569.
“Male oglase” najdete na našem
portalu www.noviglas.eu.
Čestitke
Ob pomembnem življenjskem
ju bileju rupenska vaška skup -
nost in PD Rupa-Peč čestitata
Zdravku Klanjščku in mu voščita
še na “mnogaja ljeta! ”.
(od 1. 11. 2019 do 7. 11. 2019)
Radijska postaja iz Vidma oddaja
na ultrakratkem valu s
frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino
95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo
dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo
97.4, 91, 103.6 Mhz; na
internetu www. radiospazio103.
it. Slovenske oddaje so na
sporedu vsak dan od 20.00 do
21.00. Spored:
Petek, 1. novembra (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis:
posnetki z naših kulturnih
prireditev - Glasba iz studia 2.
Sobota, 2. novembra (vodi Ezio
Gosgnach): Okno v Benečijo:
oddaja v benečanskem, terskem,
rezijanskem in ziljskem narečju.
Nedelja, 3. novembra ponovitev
oddaje Okno v Benečijo.
Ponedeljek, 4. novembra (v studiu
Katja Volpi): Človek skozi
tisočletja.
Torek, 5. novembra (v studiu
Matjaž Pintar): Utrinki v našem
prostoru - Glasbena oddaja z
Matjažem.
Sreda, 6. novembra (v studiu
Danilo Čotar): Samotni pastir:
Slovenske pridige škofa Attemsa
1. del. - Izbor melodij.
Četrtek, 7. novembra (v studiu
Andrej Bavcon): Četrtkov večer z
glasbo - Zanimivosti, obvestila in
humor.
Zveza slovenske katoliške posvete, Kulturni center Lojze Bratuž
in Združenje cerkvenih pevskih zborov Gorica podeljujejo
priznanje društvom in organizacijam ali posameznikom na
osnovi utemeljitve predlagateljev in po presoji organizacij, ki
priznanje podeljujejo. Predloge za priznanje zbira Zveza
slovenske katoliške prosvete na podlagi javnega razpisa.
Priznanje se praviloma podeli za ustvarjalne dosežke, za
pomemben prispevek k razvoju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti,
za publicistično delo in za izjemne dosežke pri organizacijskem
delu na kulturnem področju. Priznanje lahko prejmejo tisti, ki
delujejo v goriškem prostoru. Predloge za priznanje je treba
oddati do 31. decembra 2019 na naslov: Zveza slovenske katoliške
prosvete – 34170 Gorica-Gorizia, Drevored 20. septembra 85,
s pripisom na ovojnici: “Predlog za priznanje”.
Javni razpis / 16. Priznanje Kazimir Humar
  Praznovanje ob okroglem jubileju Zdravka Klanjščka 
Hvaležni za darove, ki jih
poklanja skupnosti
JAZBINE 
  čudovitem jesen-
skem popoldnevu
je lepa množica
ljudi v nedeljo, 27. okto-
bra, napolnila cerkev na
Jazbinah, da bi se ob 80.
rojstnem dnevu Zdravka
Klanjščka, dolgoletnega
organista, zborovodje in
organizatorja, pri maši
zahvalili Bogu za vse, kar
je dobrega naredil v
življenju, pa tudi njego-
vim staršem, ki so mu dali
življenje, in sodelavcem.
Župnik Marijan Markežič
je uvodoma pozval ljudi,
ki so prišli na Jazbine iz
širše Goriške, naj molijo,
da bi jubilant še veliko
dobrega naredil: to bo go-
tovo zmogel, “saj so ga
nove orgle v vaški cerkvi pomla-
dile za deset let”! Navzoči so se
Bogu zahvalili tudi za nekdanjega
župnika Albina Martinčiča, ki je
dal zgraditi cerkev, in za vse do-
brotnike. “Pomembno je delati
dobro, ne da bi računali na
plačilo”, je poudaril v homiliji.
“Ko bi Klanjšček to čakal, bi že bil
milijoner”. Zato “osvobodimo
svojo notranjost in pustimo v se-
V
bi prostor Bogu! Ne bodimo na-
vezani na svoje stvari, niti na
naša dobra dela! Tudi svoje talen-
te dajmo na razpolago drugim,
kot to dela Zdravko Klanjšček”.
Nič ni majhno, kar je narejeno z
ljubeznijo, je še dejal g. Markežič,
s katerim je somaševal g. Mauri-
zio Qualizza, ki rad sodeluje z
župnijskimi skupnostmi v ob-
mejnih vaseh ob vznožju Brd. Po
obhajilu je mogočno zadonela
Zahvalna pesem. Med evhari-
stičnim slavjem je bil jubilant se-
veda na koru, od koder je skupno
z drugimi pevci z lepim petjem
požlahtnil evharistično daritev.
Ker poje s srcem in dušo, s svojim
šarmantnim glasom še vedno ga-
ne. Po maši in pesmi Mnogaja lje-
ta mu je v imenu Združenja cer-
kvenih pevskih zborov najprej
iskreno čestitala Nadja Kovic, ki
mu je podarila dragoceno ikono
sv. Cecilije, zavetnice glasbe.
Voščila in priložnostni dar so mu
iz hvaležnosti prinesli še pred-
stavniki zbora Jazbine-Pevma,
župljanov iz Pevme in mirenskih
pevcev. Županja Franca Padovan
se je Klanjščku zahvalila v imenu
števerjanske in jaz-
binske skupnosti,
saj “rabimo take lju-
di”, ki skrbijo za
skupnost, za slo-
vensko besedo in
pesem. Izrazila je
željo, da bi še naprej
vodil jazbinski zbor
in skupnost, ter mu
zaželela še veliko
zdravja in uspehov.
Župnik Marijan
Markežič je
Klanjščku izročil
pergament z apo-
stolskim blagoslo-
vom svetega očeta
Frančiška. Na kon-
cu je prišel do bese-
de še jubilant, ki se
je srčno zahvalil
Jazbincem, dobrot-
nikom, sodelavcem in prijatel-
jem. S svojim zborom, Moškim
pevskim zborom Mirko Filej, je
nato odpel pesmi Večerni ave in
Zgodnja danica, lepo Marijino, ki
vliva zaupanje in pogum. Kot se
v Brdih spodobi, se je praznovan-
je nadaljevalo ob rujni kapljici,
obloženih mizah in petju, in si-
cer v bližnji kleti v Gradiščuti.
DD
Tik pred oddajo časopisa v tisk so nam
v torek, 29. oktobra, sporočili, da je v 89.
letu umrl Marijan Brecelj, velik goriški
izobraženec, naš prijatelj, predvsem pa
pesnik, prevajalec, urednik, bibliograf in
pisec slovarjev, tesen in reden sodelavec
Goriške Mohorjeve družbe. Gospoda
Marijana Breclja smo v uredništvu zelo
cenili, zadnjič smo pisali o njem in
njegovem Slovensko-brazilskem slovarju
leta 2017, samo dve leti prej pa o
Brazilsko-slovenskem slovarju, ki ga je
prav tako uredil on.
G. Marijan Brecelj je bil eden zadnjih
goriških enciklopedistov v pravem pomenu besede, saj je živel
od knjig, za knjige in sredi knjig, velik poznavalec teologije,
predvsem pa zavezan slovenstvu in rodni Goriški. O g. Marijanu
Breclju bomo pisali v prihodnji številki, svojcem izražamo sožalje,
g. Marijanu pa želimo, naj mu sveti večna Luč!
Vlasta Brecelj Črnic pripoveduje o repi velikanki vrtcu Ringaraja Umrl je Marijan Brecelj
  Io leggo perche‘ - Berem, ker...
Knjige so sanje, ki jih držimo v rokah
KATOLIŠKA KNJIGARNA 
Kultura31. oktobra 20198
Pogovor / Luka Paljk
Opustil grščino za fiziko
  tokratnem pogovoru z
mladimi študenti bo-
mo spoznali Luko Pal-
jka, ambicioznega osemnaj-
stletnika, ki se v prostem času
ukvarja s petjem pri MeMlPZ
Emil Komel in jadra pri JK
Čupa. Lanski maturant na kla-
sičnem liceju P. Trubarja v Go-
rici se je po petih letih grščine
in latinščine usmeril v štu-
dij na čisto znanstveni fa-
kulteti.
Kaj študiraš?
Študiram fiziko na Fakulteti
za matematiko in fiziko v
Ljubljani.
Kateri so pogoji za vpis na
fiziko v Ljubljani?
Na fakulteti ni nobenih
vstopnih izpitov, vsako leto
pa je na razpolago omejeno
število mest. Letos se je pri-
javilo 110 študentov v prvi
letnik, razpisanih mest pa je
bilo 150, tako da ni bilo
sploh omejitve. Glede
predznanja pa ni nikjer za-
pisano, kaj točno pričakuje-
jo od tebe, je pa toplo pripo-
ročeno dobro znanje sred-
nješolske matematike in fizike.
Na fakulteto se torej lahko
vpiše kdorkoli, čeprav ne vem,
kdo bi se vpisal na tako smer
brez nikakršnega predznanja.
Na prvih vajah fizike ste do-
bili nični kolokvij, s katerim
so profesorji preverili vaše
znanje fizike. Kateri so bili
rezultati začetnega kolokvi-
ja? So bili sošolci iz Sloveni-
je bolj pripravljeni?
Dobili smo kolokvij z desetimi
vprašanji, ki so zahtevala bolj
teoretično znanje kot pa
V računanje. Recimo, da je bilprecej zahteven za znanje, kiga trenutno imam. Razlike s
sošolci iz Slovenije pa so precej
velike. Oni so seveda bolj pri-
pravljeni, na srednji šoli so se
učili matematiko in fiziko na
višji ravni kot jaz na klasičnem
liceju. Mogoče, če bi končal
znanstveni licej, bi bile razlike
rahlo manjše, vseeno pa je v
Sloveniji na splošno raven pri-
pravljenosti v znanstvenih
predmetih višja kot v Italiji.
Zakaj si izbral fiziko in kako
si se približal tej vedi?
Ne vem. To je bil predmet, ki
me je najbolj zanimal v zad-
njih letih študija. Prvič sem se
srečal s fiziko, če se prav spom-
nim, v četrtem razredu osnov-
ne šole, ko mi je prijatelj po-
daril knjigo, v kateri je bila na
otroški način opisana Einstei-
nova teorija o relativnosti. Ta-
krat me je knjiga pritegnila in
vzbudila v meni zanimanje.
Je prehod z višje šole na uni-
verzo drastičen?
Odvisno je od tega, katero
smer izbereš; v mojem prime-
ru je bil zelo drastičen. V zad-
njih dveh letnikih klasičnega
liceja sem imel 2 uri matema-
tike, 2 uri fizike in 2 uri nara-
voslovja na teden, zdaj pa
imam 10 ur matematike, 6 ur
fizike in 4 ure kemije. Precej
drastična pa je tudi spremem-
ba v načinu predavanja in
obravnavanju nove snovi. To,
kar sem nekoč mislil, da je sko-
raj nemogoče, učenje v smislu
števila ur in količine snovi, se
mi zdi, da bo postalo moje
dnevno učenje. Če greš s kla-
sičnega liceja na filozofijo ali
slovenščino oziroma na
kakšno humanistično smer, si
pa predstavljam, da je prehod
bolj omiljen, ker imaš v takih
predmetih več predznanja.
Če malo primerjamo Slove-
nijo in Italijo, katere misliš,
da so glavne razlike pri
načinu dela, predvsem na
znanstvenih fakultetah?
Slovenski sistem je po mojem
mnenju boljši, ker je bolj “do-
mač”. S kolokviji in drugimi
načini preverjanja znanja te
prisilijo, da se sproti učiš. V Ita-
liji pa, kar je meni znano, ima-
jo izpitno obdobje, v katerem
imajo ne vem koliko izpitov,
pred tem pa nič. Zato so izpiti
seveda bolj obširni in zahtev-
nejši. Poleg tega imaš v Slove-
niji dobro organizirano tutor-
stvo in vaje z asistenti. Ker pa
je Slovenija manjša država,
kjer se profesorji na ra-
zličnih univerzah poznajo
med samo, so znanstvene
fakultete zelo povezane. Za-
radi manjše države je seveda
tudi manj študentov, kar je
za posameznika bolje. Poleg
tega imamo na naši fakulte-
ti odlične profesorje.
Kaj pa po študiju?
Ne vem, zdaj se skušam
koncentrirati na prvi letnik,
da ga uspešno končam, po-
tem pa bom razmišljal za
naprej. Ne vem še točno, kaj
me najbolj zanima v fiziki;
bom videl, kam me bo pel-
jala študijska pot.
Po končanem študiju fizike
je možnost zaposlitve viso-
ka glede na to, da je študij
precej specifičen?
Mislim, da ja. Vsi ljudje, ki jih
poznam in so končali fiziko,
so se zaposlili brez večjih
težav. Obstaja možnost, da po-
staneš profesor na višji šoli ali
na univerzi, veliko več pa je ra-
ziskovalnega dela in ogromno
podjetij ter multinacionalk
išče fizike in mlade znanstve-
nike na splošno.
Kaj te je prepričalo, da si se
po klasičnem liceju vpisal
na znanstveno fakulteto?
Nisem si postavil preveč pro-
DROBCI DOMAČE ZGODOVINE (85)
Škof Anton Mahnič in Gabriele D'Annunzio (5)
Kot rečeno, so italijanske oblasti z zvijačo de-
portirale škofa Antona Mahniča v Italijo. Škof
bi moral pač potovati v Zagreb iz zdravstvenih
razlogov, toda italijanska torpedovka “Espero”
(kasneje je postala del D’Annunzijevih obo-
roženih sil), ki bi ga morala z otoka peljati v
Senj, ga je na ukaz podadmirala Umberta Ca-
gnija peljala v Ancono. Prevara in ugrabitev sta
škofa hudo užalili, a ga nista presenetili, saj je
že pred odhodom zaupal svojemu zdravniku dr.
Stanjeku: “Italijanom nič ne verjamem”! Iz An-
cone so ga deportirali v Frascati pri Rimu, kjer
je živel v razmerah, ki so še dodatno poslabšale
njegovo zdravstveno stanje. Kljub vsem diplo-
matskim prizadevanjem Svetega sedeža je bil
osvobojen le nekaj mesecev
pred smrtjo. V luči teh dogod-
kov povsem grozeče zvenijo be-
sede, ki jih je ravno D’Annunzio
nekaj let prej napisal v pesmi o
podadmiralu Cagniju, s kateri-
mi opeva “italsko pesem praznovanja, vojsko-
vanja, zaobljube in maščevanja” (“E la canzone
italica di festa e di guerra, di vóto e di riscossa,
la sua face scotea su la tua testa”). O istih zavo-
jevalnih obsesijah pričajo besede nekega dru-
gega italijanskega pesnika, Giovannija Pascolija,
posvečene podadmiralu Umbertu Cagniju, ka-
snejšemu grofu Bu Meliane (plemiški naziv je
dobil le zaradi vojnih in kolonialnih “zaslug” v
Libiji): “O fulgidi eroi, ci deste un impero”!
(“Oh, sijajni junaki, dali ste nam imperij”!). Ca-
gniju, D’Annunziu in Pascoliju so danes po-
svečene ulice, trgi in ustanove po celi Italiji.
Krški škof Anton Mahnič, rojen v Kobdilju pri
Štanjelu 14. septembra 1850, je - po zahrbtni in
mučni italijanski konfinaciji - umrl v Zagrebu
14. decembra 1920 na
domu zagrebškega kne-
zoškofa Antona Bauerja
(tega poznamo kot veli-
kega hrvaškega rodolju-
ba in prijatelja Sloven-
cev, ki je 19. marca 1931
v poslanici, ki je odme-
vala po celi Evropi in je
hudo razdražila italijan-
sko diplomacijo, naročil
vernikom, naj molijo za
preganjane Slo-
vence in Hrvate
pod italijansko
zasedbo). Škof
Anton Mahnič je
bil najprej poko-
pan na za-
grebškem poko-
pališču Mirogoj,
potem so njego-
ve posmrtne
ostanke prenesli
v cerkev sv.
Frančiška Ksave-
rija v Zagrebu, le-
ta 2002 pa v
krško stolnico.
Od 14. decembra
2013 poteka po-
stopek za beatifi-
kacijo.
Slovenec je 25.
decembra 1920
objavil govor dr.
Josipa Srebrniča
iz Solkana, teologa, publicista, zgodovinarja in
bodočega krškega škofa, na spominski svečano-
sti za škofa Mahniča: “V obrambo svojega na-
roda je dne 31. decembra
1918 apeliral na samo pa-
riško konferenco, naj
vendar pomaga proti ita-
lijanskemu nasilju! V
obrambo istega naroda je
nastopil proti podadmi-
ralu Cagniju, kar je imelo
najusodnejše posledice
za njegovo osebo, kajti
bil je odveden daleč v Ita-
lijo v prognanstvo. Toda
še iz prognanstva je pisal
septembra meseca 1919
pismo domov, pravi sla-
vospev na Jugoslavijo:
“Napočil je veliki dan, a
na nebu se je pokazal znak z napisom SHS. Na-
rode moj, v tem znaku boš zmagal! Hrvati, Srbi,
Slovenci! Božja volja je, da ostanete na veke ne-
razdružljivo ujedinjeni”. Do konca, prav do
konca je žrtvoval sebe in vse, kar je imel, tudi
za narod svoj. /…/ Eno prošnjo pošljimo še k
njemu, ki sedaj gotovo že vživa plačilo za zve-
stobo pri Gospodu v nebesih: Brani, o naš pro-
rok, in čuvaj svoje ljudstvo tostran in onstran
mej! /…/ Njegovemu spominu pa, spominu ve-
likega učitelja in voditelja, ter njegovemu delu
kličimo iz srca večno: Slava, slava, slava”! Sol-
kanec Josip Srebrnič je bil leta 1923 imenovan
za krškega škofa, tako kot si je sam njegov pre-
dhodnik Anton Mahnič želel. Med drugo sve-
tovno vojno je odločno branil svoje ljudi pred
okupatorskim nasiljem in poitalijančevanjem.
Branil je tudi glagoljaško bogoslužje. Po vojni
so ga z ideologijo zaslepljeni rojaki po ne-
dolžnem zaprli, javno diskreditirali in ponižali.
Boril se je za pravice zamejskih Slovencev.
Podadmiral Umberto Cagni, ki je leta
1919 z zvijačo deportiral v Italijo
bolnega škofa Mahniča, je znan tudi
kot polarni raziskovalec, osvajalec
Tripolija v krvavi kolonialni vojni in
kasnejši senator, kateremu sta prav
Gabriele D’Annunzio in Giovanni
Pascoli posvetila pesmi in sonete. Še
danes so vsem trem po celi Italiji
posvečene ulice, trgi in ustanove.
Mahničeva nagrobna plošča v krški katedrali Marijinega
vnebovzetja (foto Massimo Selva Mirizzi).
Notranjost krške katedrale, v katero so leta 2002 prenesli
posrmtne ostanke škofa Antona Mahniča. Na začetku je bil
pokopan na zagrebškem pokopališču Mirogoj, potem so
njegove posmrtne ostanke prenesli v cerkev sv. Frančiška
Ksaverija v Zagrebu. Od 14. decembra 2013 poteka
postopek za beatifikacijo (foto Massimo Selva Mirizzi).
Solkanec Josip Srebrnič je bil leta
1923 imenovan za krškega škofa,
tako kot si je sam njegov
predhodnik Anton Mahnič želel.
Med drugo svetovno vojno je
odločno branil svoje ljudi pred
okupatorskim nasiljem in
poitalijančevanjem. Branil je tudi
glagoljaško bogoslužje. Po vojni so
ga z ideologijo zaslepljeni rojaki
po nedolžnem zaprli, javno
diskreditirali in ponižali. Boril se je
za pravice zamejskih Slovencev.
Po kruti, zahrbtni in mučni italijanski
konfinaciji je krški škof Anton Mahnič umrl v
Zagrebu 14. decembra 1920, na domu
zagrebškega knezoškofa Antona Bauerja (na
sliki), ki je tudi vodil njegov pogreb (poznamo
ga kot velikega hrvaškega rodoljuba in
prijatelja Slovencev, ki je 19. marca 1931 v
poslanici, ki je odmevala po celi Evropi in
hudo razdražila italijansko diplomacijo,
naročil vernikom, naj molijo za preganjane
Slovence in Hrvate pod italijansko okupacijo).
Dimitri Tabaj
blemov, ali bi se vpisal na fizi-
ko ali ne, ker vem, da je več ve-
likih fizikov študiralo na kla-
sičnem liceju in so kljub temu
uspeli. Poleg tega imam sta-
rejši sestri, ki sta maturirali na
klasičnem liceju, zdaj pa je
prva v drugem letu specializa-
cije za ginekologijo, druga pa
v drugem letu doktorata na
Kemijskem inštitutu, pred tem
pa je končala študij na Fakul-
teti za kemijo in kemijsko teh-
nologijo.
Kaj bi rekel tistim, ki si ne
upajo s klasičnega liceja na
študij fizike, s humani-
stičnega liceja na medicin-
sko fakulteto itd.?
Naj poskusijo … Če te smer res
zanima in bi rad študiral nekaj
čisto različnega od tega, kar si
se v zadnjih petih letih, se lah-
ko sam naučiš osnovno znan-
je, ki ga zahtevajo na začetku
študija. Višja šola te rahlo
usmeri v določene predmete
in ti posreduje solidnejšo bazo
v določenih strokah, ni pa za-
vezujoča za nadaljni študij na
univerzi.
Giulia Černic
  der velike dvorane Kul-
turnega centra Lojze
Bratuž v Gorici se je v
nedeljo, 27. oktobra 2019, spre-
menil v zasnežen klanec, po ka-
terem je drvela mala deklica Ti-
na in se ob nasvetih medveda in
lisičke učila smučati... Želja po
uspehu se je deklici uresničila,
saj je postala super prvakinja v
smučanju.
Na povabilo Kulturnega centra
Lojze Bratuž je v goste prišlo
Gledališče Velenje s svojo novo
produkcijo Tina in medvedja
moč v režiji igralca Romea Gre-
benška, ki je sam Velenjčan in
je zadnji dve leti umetniški vod-
ja te ljubiteljske skupine, pri ka-
teri je sodeloval, še preden je
odšel na AGRFT. Predstava Tina
in medvedja moč je “zamejsko”
premiero ob številni mali in
odrasli publiki doživela v Gori-
ci, kjer Tina Maze - junakinja
pravljice - preživlja veliko časa,
saj si je tu ustvarila družino s
O svojim nekdanjim trenerjemAndreo Massijem. Gledališkapredstava je nastala v koproduk-
ciji Gledališča Velenje in Festi-
vala Velenje ter ob podpori ve-
lenjske občine in je bila pre-
mierno uprizorjena v Velenju 8.
oktobra 2019. Zamisel zanjo se
je porodila režiserju Grebenšku,
ko je prebral istoimensko knjigo
za otroke, ki jo je napisal
odličen slovenski pravljičar, zelo
priljubljen med mladimi bralci,
Primož Suhodolčan. Njega po-
bliže poznajo tudi naši otroci,
saj je bil že nekajkrat zelo dobro-
došel gost na naših šolah.
V središču dogajanja uprizoritve
in seveda knjige je živahna, ra-
dovedna deklica iz vasi Črna na
Koroškem, ki rada raziskuje svet
okoli sebe. Večkrat med svojim
raziskovanjem gre na obisk k
črnjanskemu medvedu v votli-
ni.
/ str. 15
IK
Gorica / Kulturni center L. Bratuž
Resnična pravljica o naši
veliki športnici Tini Maze
Foto JMP
Kultura 31. oktobra 2019 9
  em rjavi kostanjev možic,
nikoli ne delam brez rokavic,
obujem škornje dolgoproge,
zmagujem na najdaljše proge.
Rad imam drevesa, jase, trate,
skrbim za naravo, tudi zate.
Joj, kakšen zoprn dan! Dežuje in dežuje,
včasih bi rekli – kot iz škafa. Danes bi bilo
verjetno bolj moderno reči, da lije kot iz
pralnega stroja, ko se iztakne odtočna cev.
Pri nas v kostanjevem gozdu nima-
mo teh problemov, živimo v skladu
z naravo, pravzaprav malo peremo,
le enkrat na vsak letni čas, zdaj mor-
da malo več, ker so naše rjave hlače
in peščeno obarvane srajčke že zelo
zamazane od kopice opravil, ki se na-
berejo jeseni. V našem gozdu vlada
vse poletje izjemno pričakovanje: v
času pasje vročine – julija in avgusta
– veliko počivamo, zjutraj poležkuje-
mo v listnatih krošnjah, malo jemo,
več pijemo. Popoldne počivamo pod
pahljačami kostanjev in opazujemo
vsako spremembo na listih in plodo-
vih, da bi nam kak škrat ne zagodel
in napadel naš pridelek. Zvečer, ko
sonce leže spat v morsko posteljo z
nebesnim baldahinom, se zberemo
pod najstarejšim kostanjem (pravijo,
da ima že dvakrat dvesto let). Tam se
najdemo kostanjevi možici, ženičke, dekliči
in fantiči. Ob koncih tedna nas s svojimi
čudovitimi skladbami razveseljuje naš veliki
skladatelj Kostanjevič, ki zna na tipkah sta-
rega kostanjirja pričarati najlepše melodije.
Nato se zavrtimo ob zvokih kostarmonike
in ples se zavleče pozno v noč.
Konec septembra ni več časa za zabavo: čaka
nas veliko dela z nabiranjem kostanja. Vin-
ski škratje so zaposleni v vinogradih in v
hramih, mi pa imamo veliko opraviti v goz-
dovih, na stezah, obronkih kolovozov in ro-
bovih cest. Ko zapiha veter, moramo stražiti
vso noč in se izmenjevati še posebno ob ko-
lovozih. Ko z dreves padajo kostanji, po-
skrbimo, da ostanejo skriti pod travami in
grmičjem. Kajti v zadnjih letih se je razpasla
navada, da se v naše kraje trumoma poda-
jajo neotesanci brez vsake srčne omike. Za-
jašejo svoje jeklene konjičke in dirjajo vsev-
prek po gozdovih, onesnažujejo z izpuhi,
plašijo gozdne živali s hrupnimi motorji in
kradejo kostanj.
Mi se opašemo z loki in če je treba, tudi s
fračami branimo našo Kostanjevino. Vsil-
jivci govorijo neko čudno govorico, brun-
dajo, da jih nihče ne razume. S sabo pri-
našajo vreče in koše, ki jih polnijo s kostanji
in z gobami. Nekateri se pripeljejo prav v
notranjost naših gozdov, parkirajo na naših
parcelah in se potem kot poplave razlijejo
po gozdnih jasah. Zoprni so in sploh ne
spoštujejo narave. Bojimo se jih bolj kot hu-
dih nalivov in neviht. Celo naš starosta Ko-
stja Kostanjič, star že dvakrat sto let, ki je
marsikaj videl in doživel, pravi, da ne pom-
ni česa takega. Ne tolikšnega dežja ne dežev-
nih bomb, ki prinašajo preplah zaradi po-
plav in usadov, ne teh nesramnih
meščanov, ki prihajajo ropat našo lastnino.
Gozdovi so naši, trate so naše, jase so naše,
steze so naše, vasi so naše – vse to moramo
obraniti, čeprav smo trudni od straženja in
pohodov. Letos smo že imeli več dela kot v
prejšnjih letih, saj je sončno vre-
me privabilo v Kostanjevino še
več ljudi. Zdaj so travniki potep-
tani, gozdne steze uničene, ko-
lovozi razkopani, kostanjevje
opustošeno – in to kljub temu
da smo letos pozorno nadzoro-
vali pokrajino podolgem in
počez.
Veselim se obilnega dežja in na-
livov, bodo vsaj pregnali tatove
iz naših lepih pokrajin. Obul
sem si škornje dolgoproge, tako
bom zlahka pregledal in popisal
vso škodo. Pa naj kar dežuje in
dežuje, naj nevihte in nalivi na-
polnijo luže pred vasmi, da bodo
gozdne poti in steze nedostop-
ne. Tudi v obilnem dežju je ne-
kaj dobrega, tudi v nalivih, saj
nam, prebivalcem Kostanjevine,
lahko pomagajo, da iz naše Kostanjevine
preženejo pohlepneže.
Sem rjavi kostanjev možic,
nikoli ne delam brez rokavic.
Rad imam drevesa, jase, trate,
skrbim za naravo, tudi zate.
Če mikajo te kostanji pečeni,
pohrustaj jih pet, druge pusti meni.
Majda Artač Sturman
S
Kobarid / Društvo Nit
Druženje z verzi
   epota bo rešila
svet”, je nekoč
napisal Fjodor
Mihajlovič Dostojevski … In
o lepoti, ki naj bi rešila ta že
skoraj pogubljeni svet, je na
9. Ladinem večeru v
Kobaridu spregovoril tudi
častni gost pesniškega
srečanja, Jurij Paljk. Letošnji
večer, posvečen muzi
ljubezni, ljubezenskim
verzom in poeziji nasploh,
ki ga prireja čezmejno
kulturno društvo Nit, je
potekal v Kobaridu. Na njem
so niz svojih poezij prebrali
avtorji iz Posočja, Benečije,
pa tudi Vipavske in Tržaške.
Predstavnice Benečije so bile
letos tri, Claudia Salamant,
Margherita Trusgnach in
Marina Černetič. Zaradi
delovnih obveznosti je svojo
odsotnost opravičila
Andreina Trusgnach, ki je
letos, kot je poudarila
povezovalka večera Silva
Mlekuž, društvu Nit v velik
ponos. Andreina Trusgnach
je namreč osvojila prvo
nagrado na prestižnem
državnem natečaju VI
Premio Giovanni Bertacchi
“L v Sondriu, in sicer v skupiniza krajevne jezike (sezionelingue locali), na natečaju
“Un cuore, una voce” (Eno
srce, en glas), ki ga prireja
Kulturno združenje San
Bartolo iz Firenc, pa se je
med 1200 udeleženci
uvrstila na drugo mesto.
Po poezijah v beneškem
narečju smo na Ladinem
večeru poslušali verze
številnih pesnikov iz Posočja
ter novih članov iz Vipavske
(Bogdan Troha) in z Opčin
(Alenka Petaros). Literarne
utrinke je odlično dopolnil
oktet Hrast iz sosednjih Brd,
nadvse prijeten pa je bil tudi
nastop mladih učenk
osnovne šole Simona
Gregorčiča iz Kobarida, ki so
nekaj avtorskih poezij tudi
same prebrale.
Večer se je končal z
letošnjim gostom Jurijem
Paljkom, ki je povedal nekaj
besed o poeziji, pa tudi o
svojem življenju ter o
Furlanski nižini, kjer
domuje, branje pa je
posvetil morju, laguni in
večnosti.
Suzi Pertot
JEZIKOVNICA
Adrija in Adria
V zadnjih tednih je osrednje slovenske medije
zaposloval stečaj slovenskega letalskega pre-
voznika, ki bi mu po imenu sodeč ne pripisali
slovenskosti, če ne bi zaradi splošne razgleda-
nosti vedeli, da je letalsko podjetje Adria Air-
ways (bilo) slovensko podjetje. Po izvirnosti je
izstopal osrednji slovenski dnevnik, ljubljan-
sko Delo, ki je na naslovnici objavil napis Adi-
jo, in to v prepoznavni elegantni tipografski
podobi črk modre barve, ki so nam poznane iz
celostne grafične podobe Adrie Airways. Po-
glejmo, zakaj je stvarno lastno ime Adria Air-
ways zanimivo tudi za Jezikovnico.
Bralcem Novega glasu je odveč razlagati, da
prvi del imena izhaja iz zemljepisnega lastne-
ga imena, ki mu danes pravimo Jadran oz. Ja-
dransko morje, kar je prevod latinskega Sinus
Hadriaticus; italijansko ime je Mare Adriatico,
angleško Adriatic See, nemško Adriatisches
Meer itd. Podomačena beseda Adrija je pred
sto in več leti označevala Jadran, spomnimo se
na cikel pesmi Adrija Dragotina Ketteja iz nje-
govih Poezij (1900) in na znamenito pesem
Adrijansko morje Simona Jenka iz njegovih Pe-
smi (1865), ki jo uglasbeno poznamo kot po-
gosto izvajano zborovsko pesem, prepoznavno
po prvem verzu Buči, buči, morje adrijansko.
Nepozaben je prizor iz znamenitega slovenske-
ga filma Franceta Štiglica Tistega lepega dne
(1962), ki je nastal po noveli Cirila Kosmača in
v katerem so prikazane skrivne večerne pevske
vaje v času fašizma na Primorskem, ko pevci
vadijo Adrijansko morje. Naravnost antologij-
ski pa je prizor, ko organist Jereb v navalu za-
nosa med mašo ob poroki namesto cerkvene
nehote zaigra ravno to prepovedano pesem in
se po cerkveni ladji razlijejo prvi takti mo-
gočnega Adrijanskega morja, in to med neje-
voljnim mrščenjem ženinovih bratov fašistov.
Zakaj je podomačeno zemljepisno ime Adrija
v stvarnem lastnem imenu slovenskega letal-
skega prevoznika postalo Adria, dodan pa mu
je bil angleški samostalnik Airways, in sicer pi-
san po angleškem, ne slovenskem pravopisu z
veliko začetnico (po slovenskem pravopisu se
neprve enote stvarnih lastnih imen pišejo z
malo, razen če bi že same po sebi bile lastna
imena), o tem nima smisla izgubljati besed.
Verjetno so argumenti za tako izbiro bili med-
narodna prepoznavnost in večja privlačnost
ter posledična uspešnost ali pa kar modnost
tujih imen. Ne vem. Bolj me zanima nekaj
drugega, in sicer to, da sodi samostalnik žen-
skega spola Adria med redke slovenske besede
(prevzete), ki se končujejo na -ia, ne pa na po-
gostejši -ja. Tako je podomačena oblika žensko
ime Marija, ne pa Maria, pa tudi Pija, Lija in
Mija namesto Pia, Lia in Mija. Medtem ko pri
Adriji nimamo težav pri sklanjanju (Adrija,
Adrije, Adriji, Adrijo, pri Adriji, z Adrijo), mora-
mo pri imenu Adria biti pozorni, da se nam
pri sklanjanju ne vrine j, ki ga sicer slišimo, ko
besedo izgovorimo. Prav je torej pisati brez j
(Adria, Adrie, Adrii, Adrio, pri Adrii, z Adrio).
Če smo v dvomu, si lahko pomagamo z zapi-
som v Slovenskem pravopisu 2001, doseglji-
vem na jezikovnem portalu Fran, saj je stvarno
lastno ime Adria Airways (bilo) tako pogosto v
rabi, da je svoje mesto našlo celo v slovarskem
delu pravopisa. Tam izvemo tudi, da se svojilni
pridevnik tvori z j, torej Adrijino letalo, ne pa
Adriino letalo, in da se druga enote besedne
zveze Adria Airways ne sklanja, ostaja torej v
vseh sklonih enaka: Adria Airways, Adrie Air-
ways, Adrii Airways, Adrio Airways, pri Adrii
Airways, z Adrio Airways.
Za prihodnjo Jezikovnico nam ostane še po-
menek o tem, kako izgovarjamo besedo, ki po-
leg pilota označuje najpogostejši letalski po-
klic, s katerim se ukvarjajo ženske, namreč ste-
vardese, in o katerih je bilo v zadnjih tednih
tudi veliko govora.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman na Oddelku
za slovenistiko Fakultete za humanistične štu-
dije Univerze na Primorskem (Koper) izvaja
pravopisne in lektorske vaje. Jezikovna
vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici,
ji lahko pošljete na e-naslov: 
vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo
Novega glasu.
Vladka Tucovič Sturman 72Ob 80-letnici Dušana Jovanovića
e-razstava o velikem
režiserju in dramatiku
  lovenski gledališki inštitut
(SLOGI) je režiserju in dra-
matiku, velikemu praktiku
ter mislecu gledališča in družbe,
ob njegovem okroglem življen-
jskem jubileju (80 let je dopolnil
1. oktobra 2019), namenil e-raz-
stavo Dušan Jovanović, maestro
sodobnega gledališkega
jezika. Inštitut je sode-
loval tudi pri pripravi
oddaje Dušan Jovanović
– osemdesetletnik, ki je
bila na sporedu na pro-
gramu Radia Slovenije –
program Ars prav na
njegov rojstni dan.
E-razstavo Slovenske
krstne uprizoritve
dramskih besedil
Dušana Jovanovića je
SLOGI pripravil na po-
dlagi izbora iz fotograf-
ske zbirke v Ikonoteki
Slovenskega gledališkega inštitu-
ta in iz arhivskega gradiva gleda-
liških hiš. Tako je nastal izbor po-
snetkov krstnih uprizoritev avtor-
jevih dramskih besedil med leto-
ma 1969 in 2013. Izbor sledi kro-
nološkemu zaporedju del, ki jih
Amelia Kraigher v razpravi Per-
spektive upora v dramatiki
Dušana Jovanovića (delo v nasta-
janju) razvršča v šest ustvarjalnih
faz. Fotografski niz retrospektiv-
no predstavi Jovanovićev obsežni
opus še z vizualne plati.
Izbrane zabeležke časa so nastale
na prizoriščih slovenskih krstnih
uprizoritev, skozi katera lahko
S sledimo recepciji dramskega opu-sa Dušana Jovanovića. Simpto-matičen je dvojni prodor v jav-
nost na samem začetku: leta 1969
fotografski objektiv beleži tako
prizore predstave Znamke, nato
še Emilija na odru Male drame
SNG Ljubljana pa tudi trenutke iz
neoavantgardne uprizoritve Pu-
pilija, papa Pupilo pa Pupilčki v
Viteški dvorani Križank. Sledijo
uprizoritve v več gledaliških
hišah: v Slovenskem ljudskem
gledališču Celje (Norci, 1971;
Igrajte tumor v glavi in one-
snaženje zraka, 1976; Karamazovi
(Prevzgoja srca) , 1980); v Sloven-
skem stalnem gledališču v Trstu
(Življenje podeželskih plejbojev
po drugi svetovni vojni ali Trije
rogonosci, 1972; Vojaška skriv-
nost, 1983; Klinika Kozarcky,
1999); v Slovenskem mladin-
skem gledališču (Žrtve mode
bum-bum, 1975; Hladna vojna
babice Mraz, 1982; Jaz nisem jaz
II, 1983); v Mestnem gledališču
ljubljanskem (Generacije, 1977;
Viktor ali Dan mladosti, 1989;
Razodetja, 2011); v Primorskem
dramskem gledališču Nova Gori-
ca (Jasnovidka ali Dan mrtvih,
1989) in v Kopru v okviru Pri-
morskega poletnega festivala (Ka-
rajan C, 1998). Na odru Drame
Slovenskega narodnega gleda-
lišča v Ljubljani je bilo leta 1978
uprizorjeno besedilo Osvobodi-
tev Skopja, katerega krstna upri-
zoritev je bila sicer v Zagrebu. Po-
novno sledi desetletje drugih
odrov, nato pa se z uprizo-
ritvijo Zid, jezero leta 1989
začne vrsta uprizoritev Jova-
novićevih besedil na odru
ljubljanske Drame (Don
Juan na psu, 1991; Antigo-
na, 1993; Uganka korajže,
1994; Kdo to poje Sizifa,
1997; Ekshibicionist, 2001;
Boris, Milena, Radko, 2013).
Dušan Jovanović je krstno
uprizoril dobro tretjino svo-
jih besedil. Kot celostnega
avtorja, ki v vlogi režiserja
ustvarja inscenacijo lastne-
ga besedila, ga spoznamo že
v 70. letih prejšnjega stoletja na
odru Slovenskega stalnega gleda-
lišča v Trstu (Življenje podežel-
skih plejbojev po drugi svetovni
vojni ali Trije rogonosci) , kjer je
konec 90. let postavil tudi Kliniko
Kozarcky. Izpostaviti velja izjem-
ne vizualne elemente v predstavi
Žrtve mode bum-bum v Sloven-
skem mladinskem gledališču leta
1975, kjer avtor ustvarjalno sode-
luje z Meto Hočevar, ki oblikuje
tako scenografijo kot kostume, je
med drugim napisal ob e-razstavi
mag. Primož Jesensko s Sloven-
skega gledališkega inštituta.
IK
Prikupna pravljica, odeta v tople jesenske barve 
Kostanjev možic, nikoli brez
škornjev, nikoli brez rokavic
Foto JMP
Tržaška31. oktobra 201910
Enourni dokumentarec na naši TV 
in maša v Rižarni
Sredi novembra bo v Padovi, na Ptuju, Cresu, v Trstu in morda
še kje več pobud v spomin na minorita p. Placida Corteseja ob
75-letnici njegove mučeniške smrti v Trstu. Ta mladi duhovnik
(1907–1944), rojen na Cresu, a dejaven v baziliki sv. Antona v
Padovi, urednik zelo raz šir -
jenega verskega mesečnika
Messaggero di S. Antonio, je
bil zelo povezan s Slovenci in
Hrvati, saj je v Padovi nudil
pomoč našim internirancem v
taborišču Chiesanuova, po
zlomu fašizma pa je pomagal
pobeglim vojnim ujetnikom,
Judom, odpornikom. To je
plačal z življenjem. Ker ni izdal
nobenega sodelavca, so ga od
8. oktobra 1944, ko so ga
ugrabili v Padovi, do smrti
mučili na sedežu gestapa v
Trstu, truplo pa verjetno
sežgali v Rižarni. Zaradi
njegove nesebične ljubezni do
bližnjega se je leta 2002 začel
postopek, da bi ga razglasili za blaženega. Lani pa mu je
italijanski predsednik Mattarella posmrtno podelil zlato kolajno
za civilne zasluge.
P. Placida Corteseja se bodo spomnili tudi slovenski televizijski
sporedi RAI v Trstu. V soboto, 2. novembra, bodo ob 21. uri
predvajali enourni dokumentarec o njem, ki nosi naslov Pogum
molka. Leta 2006 ga je pripravil scenarist in režiser Paolo
Damosso iz Turina, za sinhronizacijo v slovenščino pa je
poskrbel Ra dijski oder. Ta krat so ga v slovenščini oddajali naša
televizija, a
tu di TV Slove -
nija, v italijan -
ščini pa de -
žel ni sporedi
RAI.
Film ostaja
ze lo aktua -
len, njegova
dragocenost
pa je tudi v
tem, da v
njem na sto -
pa več Cortesejevih sodelavcev in znancev, ki so nas medtem
zapustili, njihovo pričevanje pa ostaja.
Naj še omenimo, da bo v Trstu p. Placidu Corteseju posvečena
maša zadušnica v Rižarni, ki jo bodo v torek, 19. novembra, ob
15.30 darovali provincial slovenskih minoritov p. Igor Salmič,
škofov vikar za slovenske vernike v tržaški škofiji Anton
Bedenčič, tržaški škofov vikar za kulturo Ettore Malnati, ki je
bil  predsednik cerkvenega sodišča za škofijski del
beatifikacijskega postopka za p. Corteseja, in drugi duhovniki.
Pel bo združeni pevski zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov iz
Trsta pod vodstvom Alenke Cergol.
Pobude v spomin na P. Corteseja
  Ob 1. obletnici smrti 
Poklonili so se velikemu pisatelju 
in mislecu Alojzu Rebuli
TRST - OPČINE 
  rejšnji teden so se v Trstu
in na Opčinah na poseben
način spomnili na pisatel-
ja, profesorja, misleca in vse-
stranskega kulturnika Alojza Re-
bulo ob prvi obletnici njegove
smrti. Prireditelji teh dveh
večerov, namenjenih spominu
na pisatelja in na njegovo izjem-
no ustvarjalnost, so bili Sloven-
ska prosveta, Društvo Finžgarjev
dom, Knjižnica Dušana Černeta,
Mešani in moški cerkveni zbor
Sv. Jernej, Radijski oder, Slavi-
stično društvo Trst-Gorica-Vi-
dem, Slovenski filatelistični klub
Lovrenc Košir, Slovensko numiz-
matično društvo Janeza Vajkarda
Valvasorja in Založba Mladika.
Srečanje v Peterlinovi dvorani v
Trstu v sredo, 23. oktobra, se je
pričelo s predavanjem predsed-
nice Slavističnega društva Trst-
Gorica-Videm prof. Marije Pirje-
vec, medtem ko so se na zaslonu
vrstile podobe profesorja, ki jih
je pripravil Peter Cvelbar. Prisot-
nim je profesorica podala pogled
na življenje in literarno ustvar-
janje tržaškega pisatelja. Alojz Re-
P bula je z literarnim in eseji-stičnim opusom, s prodornostjosvoje misli, z bleščečo umetniško
besedo in zvestobo lastni biti bi-
stveno zaznamoval slovensko
književno ustvarjalnost druge
polovice 20. in začetka 21. stolet-
ja. Zanj je značilno, da je ostal do
konca zavezan slovenstvu in ma-
ternemu jeziku, ki ga je imel kot
nezamenljivo ustvarjalno sred-
stvo. Istočasno je bil svojevrstno
odprt v širši svet, v sodobno bi-
vanjsko in duhovno problemati-
ko. Posebnost Rebulovega pisan-
ja je v jedru ontološka. Gre za
usmerjenost pogleda od imanen-
ce v transcendenco, od biva-
jočega k temeljnemu ter pre-
pričanja v tendenčnost literature,
je povedala Pirjevčeva. Rojen na
robu slovenske zemlje, ki je bila
dodeljena Italiji, je šel skozi glo-
boko mladostno travmo, dožive-
to ob skrajnem ponižanju zaradi
prepovedi uporabe materinega
jezika: “Moja mladost je bila oro-
pana nečesa neprecenljivega”, je
sam pravil pisatelj, ki se je šolal v
italijanščini in se je moral začeti
učiti slovenščino praktično iz
niča. Jezikovni preskok od revne
domače govorice v univerzalni
literarni jezik se mu je zgodil ob
branju Župančičeve poezije in
njegovih prevodov Shakespearja.
Takrat se je zavedal veličine zata-
jenega in preganjanega sloven-
skega jezika. Poizkusiti kreativno
pisanje v nematernem jeziku je
po njegovem odločitev, ki jo lah-
ko navdihujejo slabohlepnost,
manjvrednostni kompleks ali ek-
sperimentiranje, z eno besedo
povedano nekaj, kar diši po ne-
pristnosti. Profesorica je na kon-
cu obrazložila še, kako pisatelj
zmore kljub vsem travmam mla-
dosti, sicer vedno prisotno na-
rodnostno tematiko v vsakdan-
jem življenju preseči že v prvi fa-
zi ustvarjalnosti in se usmeriti
bolj k univerzalnim, duhovnim
temam, ki zadevajo večne dile-
me posameznega člo-
veka, kot so vprašanja
človekove svobode in
nesvobode, dobrega
in zlega, strahu in po-
guma, sovraštva in
ljubezni, niča in smi-
sla življenja.
Po predavanju je Pe-
ter Suhadolc, član Fi-
latelističnega kluba
Lovrenc Košir, pred-
stavil Rebulovo oseb-
no znamko, pri-
ložnostno razgledni-
co in spominska žiga
(žig obstaja namreč v
slovenski in dvoje-
zični obliki). Žig za
Italijo je enaindvajse-
ti dvojezični žig in prvi z dvoje-
zičnim napisom na obodu, je
opozoril filatelist, ki je hudo-
mušno dodal, da so verjetno v
Rimu to v sili spregledali.
Na koncu spominskega večera
sta posegla še predsednik
Knjižnice Dušana Černeta Ivo
Jevnikar in knjižničarka Lučka
Kremžar, ki sta predstavila nov
oddelek knjižnice, poimenovan
po Alojzu Rebuli in Zori Tavčar.
Kot je razložil predsednik, je
tržaški par počastil knjižnico
Dušana Černeta s podaritvijo
knjig iz zasebne knjižnice. Prav
te knjige bodo na policah sesta-
vljale nov oddelek, ki so ga na
večeru uradno odprli in predali
uporabnikom.
MČ
  soboto je bil na Opčinah
drugi del obeležitve prve
obletnice smrti pisatelja
Alojza Rebule. Najprej je bila v
openski župnijski cerkvi maša za-
dušnica, nato pa še kulturni
večer v Finžgarjevem domu.
Večer so tokrat pripravili Sloven-
sko numizmatično društvo Val-
vasor, Društvo
Finžgarjev dom, Za-
ložba Mladika in Radij-
ski oder. Na večeru je
tudi tokrat sodeloval
Filatelistični klub Lo-
vrenc Košir. Za glasbe-
ne intermezze sta po-
skrbela domača zbora,
Moška vokalna skupi-
na Stane Malič in
Mešani cekveni pevski
zbor Sv. Jernej pod
vodstvom Janka Bana.
Po uvodni pesmi, ki jo
je zapela Moška vokal-
na skupina Stane Ma-
lič, je bila na vrsti
predstavitev medalje,
ki so jo izdali Rebuli v
spomin. Slovensko nu-
mizmatično društvo
Valvasor iz Trsta je v
V
sodelovanju z založbo Mladika
izdelalo bronasto medaljo. Me-
daljo je na sobotnem večeru
predstavil predsednik društva
Andrej Štekar. Na njeni sprednji
strani vidimo portret Alojza Re-
bule, ki ga je narisal mladi umet-
nik Jurij Devetak. Medaljo so sko-
vali v kovnici Picchiani e Barlac-
chi v Firencah, ki izdeluje najra-
zličnejše male kovinske predme-
te in medalje že od leta 1902. Na
reverzu oz. zadnji strani medalje
pa sta ob robu nakovana izdaja-
telja medalje, Slovensko numiz-
matično društvo J. V. Valvasor in
Mladika, kraj in datum izdaje, to-
rej Trst 23. 10. 2019. Na sredini
medalje sta še napis Smer nova
zemlja, ki je naslov knjige esejev
oz. meditacij Alojza Rebule, in
njegov lastnoročni podpis.
Sledila je predstavitev knjige
Alojz Rebula 1924-2018, ki jo je
predstavil avtor France Pibernik
v pogovoru s Sergijem Pahorjem.
Govorila sta o tem, da je bil Alojz
Rebula nepoznan v Sloveniji, ker
je bil katoliško usmerjen pisatelj
in torej prepovedan. Literarni
zgodovinarji pa so z zanimanjem
sledili njegovim literarnim de-
lom, ker je zelo neposredno pisal
o zadevah, ki jih drugače niso
imeli na voljo.
Nato so člani Radijskega odra An-
ka Peterlin, Marjetica Puntar, Pe-
ter Raseni in
Tomaž Susič
interpretirali
dve njegovi
kratki zgod-
bi, Biti Slove-
nec danes in
Gorje zelene-
mu drevesu.
Med odlom-
ki sta zapela
Mešani cer-
kveni pevski
zbor Sv. Jer-
nej in Moška
vokalna sku-
pina Stane
Malič.
Ob koncu je
Peter Suha-
dolc, predstavnik Slovenskega fi-
latelističnega kluba Lovrenc
Košir, predstavil še znamko in žig
pisatelja Rebule, ki so jih prav ta-
ko izdali v ta namen. Izdali so
dva žiga, enega v Sloveniji in
enega v Italiji, v Sloveniji pa tudi
spominsko znamko.
Dvorano Finžgarjevega doma je
napolnila publika, kar je še en
dokaz, da je bil pisatelj Alojz Re-
bula zelo cenjen pri nas in so ga
hoteli počastiti.
Urška Petaros
S 1. strani
Svečanost v Rižarni
  red Rižarno, v kateri je
potekala slovesnost v
spomin na žrtve grozot
druge svetovne vojne, je pred-
sednika sprejel neutrudni pisa-
telj Boris Pahor, živa priča kru-
tosti fašizma in nacizma. Pred-
sednik se je na poti v notran-
jost Rižarne srečal s predstavni-
ki in avtoritetami naše dežele
in mesta Trst. Prisotni so bili
podpredsednik tržaškega
občinskega sveta in svetnik SSk
Igor Švab, deželni svetnik Lige
Danilo Slokar, generalni kon-
zul Vojko Volk, dolinski župan
Sandy Klun, repentabrska
županja Tanja Kosmina, zgo-
niški podžupan Igor Černjava,
P predstavnika SSO in SKGZ, IvoCorva in Igor Kocjančič, terpredstavnika stranke Slovenska
skupnost, Peter Močnik in Mar-
ko Pisani. Spominska slove-
snost se je pričela prav z govo-
rom predsednika RS, ki je poz-
val prisotne, naj se spomnijo,
da stojijo na kraju, ki se je spre-
menil v nekaj najbolj grozne-
ga, kar je premogla naša zgo-
dovina, v uničevalno taborišče.
Danes ne moremo razumeti
trpljenja, gorja in tega, kar je
lahko človek naredil drugemu
človeku. Nacizem in fašizem
sta si zadala kot cilj uničenje
drugače mislečih in narodov,
ki si po njihovem mnenju niso
zaslužili živeti. Med temi smo
bili tudi Slovenci. To se danes
sliši oddaljeno, je kritično na-
daljeval Šarec: “Kot neka legen-
da, nekaj nemogočega, mit, ki
ga pravzaprav nikoli niti ni bi-
lo. Tako bi nas radi nekateri
prepričali. Nekateri so še vedno
žive priče tistega dogajanja, kot
tu prisotni Boris Pahor, ki nas
uči zavedanja, da smo pripad-
niki naroda, ki je v svoji zgodo-
vini veliko trpel. Danes, ko se
spominjamo na te dogodke, ne
obtožujemo nobene države,
nobenega naroda, kajti ti niso
krivi, če so imeli v določenem
obdobju voditelje, ki niso priz-
navali človečnosti drugih. Zato
naj ta slovesnost nikoli ne izve-
ni v tem duhu. Želimo si sode-
lovanja z vsemi narodi, z vsemi
sosedi, obsojati moramo vsako
obliko totalitarizma”. Predsed-
nik vlade je sklenil z mislijo, da
v tem času, ko se vračajo taka
populistična mišljenja, smo še
bolj dolžni razmišljati drugače,
evropsko in sodelujoče. Raz-
mišljati tako, da se ne bodo ni-
koli več ponovila taka dejanja,
ki pustijo posledice naslednjim
rodovom. To je bistvo vsega, je
dejal Šarec, ki se je ob koncu
spomnil tudi na bazoviške ju-
nake, ki so ponekod označeni
za teroriste, namesto da bi bili
priznani kot žrtve in kot tisti,
ki so se bojevali za svoj narod,
za njegovo svobodo in za svo-
bodo vsega človeštva.
MČ
Foto MČ
Foto damj@n
Foto Maver
Foto damj@n
Tržaška 31. oktobra 2019 11
Obvestila
Marijanska pobožnost s shodom
članic Marijine družbe Marije
Milostljive bo v nedeljo, 3.
novembra, v Marijinem domu v
ul. Risorta 3: začetek ob 16. uri
v domski kapeli z molitvijo
rožnega venca, po blagoslovu
prijateljsko druženje.
Občina Dolina sporoča, da je do
petka 15. novembra 2019,
možno predložiti prošnje za
dodelitev denarnega prispevka
za povračilo stroškov, v š. l.
2019-20, za nakup učbenikov,
individualnih učnih
pripomočkov v korist učencev
nižjih srednjih šol in/ali za
nakup vozovnic za lokalni javni
prevoz v tržaški pokrajini v
korist učencev nižjih srednjih
šol in prvih dveh razredov višjih
srednj ih šol ,  s stalnim
bivališčem v občini Dolina.
Obrazec za predložitev prošenj
navaja pogoje, ki jih je treba
izpolnit i  za uživanje
predvidenih ugodnosti in je na
razpolago na občinski spletni
strani www. sandorligo-dolina.
it.
Združenje “AUSER – Universita'
delle Libereta'” v sodelovanju z
Občino Dolina bo v drugem
tednu novembra začelo tečaje
slovenskega jezika v prostorih
osnovne šole Fran Venturini v
Boljuncu. Tečaji bodo potekali
okvirno ob ponedeljkih od 18.
ure dalje. Za vpisovanja in
informacije e-mail :
uniliberetauser@libero. it (info
tudi na 040-8329.245).
Darovi
Misijonski krožek Rojan je prejel: 
Za slovenske misijonarje:
nabirka v rojanski cerkvi
101,02 evrov, na misijonsko
nedeljo so slovenski verniki pri
sv. Antonu nabrali 200 evrov.
Za misijonarja Pedra Opeko -
Madagaskar: Boži in Gigi ob
zlati poroki darujeta 200 evrov.
Darove lahko nakažete tudi na:
ZADRUŽNO KRAŠKO BANKO
IBAN: IT22 L089 2802 2010
2000 0086 948
Codice BIC: CCTSIT2TXXX
Misijonski krožek Rojan
ul. Cordaroli 29
34135 Trst
  Poklon pisateljici Evelini Umek ob življenjskem jubileju
Svojih tržaških korenin 
ne morem zanikati
DSI 
  isateljico Evelino Umek
lahko upravičeno imamo
za “tržaško pisateljico”,
čeprav že mnogo let živi v Lju-
bljani, ne le zato, ker je do svoje-
ga osemnajstega leta odraščala v
mandriji pri Sv. Ivanu ali zato ker
je svoja številna literarna dela
izdala pri tržaški založbi Mla-
dika. Poglaviten razlog je v
tem, da njena slovenska iden-
titeta in njene tržaške koreni-
ne pridejo do izraza v vsebi-
nah prav vseh njenih knjig.
Pisateljica se v njih na ra-
zlične načine loteva proble-
matike slovenske manjšine in
problema narodnostne zave-
sti Slovencev na Tržaškem;
zaslugo ima, da je predstavila
bralcem mesto Trst kot slo-
vensko mesto.
To dejstvo je jasno prišlo do
izraza na ponedeljkovem se-
stanku v Društvu slovenskih
izobražencev. Srečanje je v Peter-
linovi dvorani organiziralo
društvo DSI v sodelovanju z za-
ložbo Mladika in Radijskim
odrom. V uvodnem posegu je
predsednik DSI Sergij Pahor po-
vedal, da je bil večer zamišljen
predvsem kot poklon pisateljici
ob njenem okroglem življen-
jskem jubileju, ki ga je sicer praz-
novala pred nekaj meseci. Da-
tum srečanja pa je lepo sovpadal
z začetkom radijskega predvajan-
ja njenega romana Zlata poroka.
Urednica Založbe Mladika Nadia
Roncelli je uvodoma orisala
življenjsko pot pisateljice in jo
povezala z njenim pisateljskim
ustvarjalnim delom. Evelina
Umek je doma s Tržaškega,
točneje, od Svetega Ivana; tu je
preživela svojo prvo mladost in
to okolje jo je najbolj zaznamo-
valo. Njena ljubezen do pisanja
se je kazala že zelo zgodaj v di-
jaških letih, ko je čutila “nujo po
pisanju”. Klasično gimnazijo, ki
jo je obiskovala, je definirala kot
“zakladnico ne le znanja, ampak
tudi osebnosti, ki so poučevale
P na njej”. Uredniki takratnih revijMladika, Sidro, Literarne vaje, Ja-dro so mlado literarno ustvarjal-
ko podpirali in ji dali možnost,
da razvija svoje talente s tem, da
so objavljali njene zgodnje lite-
rarne prispevke.
Večji del svojega življenja je Eve-
lina Umek preživela v Ljubljani,
kamor se je odpravila najprej na
univerzitetni študij slavistike, na-
to si je tam ustvarila družino in
se zaposlila (med drugim je bila
urednica založbe, odgovorna
urednica otroškega in mladinske-
ga programa na televiziji RTV
Ljubljana). Ko se je upokojila, se
je za nekaj let vrnila na svoj dom
k Sv. Ivanu, a se nato zopet usta-
lila v Ljubljani. Vseskozi pa se v
mislih vrača v rodno mandrijo
oz. na kmetijo ter v mesto Trst.
Njene številne esejistične knjige
(Sidrišče spomina; Zlata poroka
ali Tržaški blues; Mandrija in
druge zgodbe; Po sledeh fate
morgane; Sprehod z baronom;
Frizerka; Malka gre v Trst), izdane
pri Založbi Mladika, imajo sku-
pen “fil rouge”: gre za problem
slovenske narodnostne identitete
na Tržaškem, ki se izgublja. V
mladinskih delih pa gre za
ohranjanje spomina na nekdanje
poklice slovenskih ljudi v Trstu
oziroma na sliko Trsta, kjer so se
uveljavljali in uživali velik ugled
razni znani Slovenci, kot npr. ba-
ron Žiga Zois.
Raznarodovalna politika, ki je bi-
la v času fašizma groba in očitna,
je ustvarila med Slovenci nepo-
pravljivo škodo in ima posledice
še danes. Toda nič manj porazna
ni t. i. “tiha asimilacija”, ko so
postajali Slovenci v Trstu nevidni
in tihi. Sredi globalizacije nacio-
nalna identiteta izginja: posledi-
ca je iznakažena identiteta, iden-
titeta, ki se izgublja; to ustvarja v
človeku neuravnovešenost in ne-
gotovost. Izpostavljenost Sloven-
cev raznarodovanju je v mestu
večja, tudi zato, ker nimajo lastne
zemlje (zato pisateljica tolikokrat
omenja mandrijo), ki bi jim da-
jala gotovost in samozavest.
Literarni zgodovinar Jože Horvat
pisanje Eveline Umek označuje
kot “pričevanjsko”, saj avtorica
odslikava svet in ljudi okoli sebe.
Pisateljica je na vprašanje o svoji
ustvarjalnosti povedala, da
ogromno bere in da pri izbiri
knjig daje prednost tistim avtor-
jem, pri katerih je v ospredju fa-
bulistika. Tudi sama se prišteva
med tovrstne pisce. Njeni junaki
“se sprehodijo po svoji notranjo-
sti”, se razvijajo, pridejo do spoz-
nanja svojega bistva ali do katar-
ze. Svoje zgodbe “krade” iz svo-
jega okolja, saj je od nekdaj rada
opazovala ljudi, jih poslušala, se
vživljala vanje. Skratka, zanimajo
jo problemi, ki jih človek vsak
dan doživlja v svojem življenju in
v svojem okolju. Vanje se psiho-
loško poglobi in jih ubesedi s hi-
trim in živim načinom pripove-
dovanja.
Roman Zlata poroka, ki ga prav
te dni predvajajo po radijskih va-
lovih na postaji Radio Trst A v ru-
briki Odprta knjiga, vsebuje
omenjene značilnosti pisanja
Eveline Umek. Dogajanje je po-
stavljeno v dvojezično okolje in
celotna zgodba se odvije v
enem samem dnevu, to je na
dan zlate poroke zakoncev Jo-
lande in Franca. Konča se z
dramatičnim razpletom, ko na
slavju pridejo na dan dolgo za-
molčani očitki in medgenera-
cijske zamere. Problematika
potujčevanja se prepleta s ti-
pičnimi problemi današnje
družbe, ki jih prinaša globali-
zacija. Od tod tudi izhaja pod-
naslov romana, namreč
Tržaški blues. Blues je sicer
melodija, namenjena plesu,
vendar vzbuja otožnost, prav
tako kot je otožen konec ro-
mana, ki nam namesto veselja
prikaže žalostno sliko nerazume-
vanj, razhajanj in razprtij v
družini slavljencev.
Franko Žerjal, ki je za Radijski
oder režiral in za radio priredil
roman, je povedal, da plodno so-
delovanje med avtorico in igral-
sko skupino traja že več desetletij
(tudi avtorici je pisanje za radijski
medij blizu). Roman je Žerjala ta-
koj pritegnil. Poslušalcem Od-
prte knjige je želel dati možnost,
da preko slušnega medija čim
bolj učinkovito spoznajo to lite-
rarno delo Eveline Umek. Ugoto-
vljeno je bilo, da je za poslušalca
mnogo lažje spremljati zgodbo,
če je besedilo vsaj mestoma dra-
matizirano, zato je v umetniško
branje veznega besedila vključil
dialoge in s tem veliko glasovno
paleto mnogih igralcev Radijske-
ga odra. Prisotni na večeru so
lahko prisluhnili nekaterim za-
nimivim odlomkom posnetega
branja (tudi nekaterim, ki še niso
šli v eter). Tako so se lahko pre-
pričali, da romanu velja prisluh-
niti tudi še v prihodnjih tednih.
P. in
  Lepa slovesnost v vasi
Blagoslovili so pil 
in vodno pipo
SALEŽ 
  Saležu je v nedeljo, 27.
oktobra, potekalo
posebno in
pomembno praznovanje.
Vaščani so se zbrali v vasi na
slovesnosti ob koncu
obnovitvenih del pri vaškem
“pilu”, spomeniku in
vodnjaku. Obnovitvena dela
so podprli Občina Zgonik,
Zadružna kraška banka in
vaščani sami. V lepem
sončnem popoldnevu so
najprej odkrili na novo
V obnovljeno vodno pipo sfreskami, nato so se prisotnipremaknili k spomeniku in
nazadnje k vaškemu
vodnjaku. Na slovesnosti so
bili prisotni in so spregovorili
županja občine Zgonik
Monica Hrovatin, g. Karel
Bolčina in domačin ter
politik Miloš Budin. Domači
mešani pevski zbor Rdeča
zvezda, ki ga vodi Rado Milič,
je glasbeno obogatil vesel
dogodek.
Rojanski Marijin dom 
Glasbeni popoldan z
Denisom Novatom
  nedeljo, 27. oktobra,
je na povabilo društva
Rojanski Marijin dom
prišel v Rojan priznani
harmonikar Denis Novato. V
spremstvu basista Borisa
Stoparja in kitarista Walterja
Beta je poskrbel za živahen
in prijeten glasbeni
popoldan v dvorani
Rojanskega Marijinega doma.
Denis Novato nosi svojo
glasbo, slovensko glasbo,
V okoli po svetu. Letno naštejekar 160 nastopov. Letosmarca je gostoval v Avstraliji,
junija v Indiji, oktobra v
Hong Kongu in novembra se
vrača v Cleveland. Slovenski
harmonikar je posnel kar 33
albumov, dobil eno
platinasto ploščo in konec
avgusta tudi odličje Stella C.
E. A., ki jo podeljuje
Evropska zveza Accordion.
MČ
Bil je dejaven član slovenske narodne skupnosti
Fabiu Klariču v slovo
  sredo, 23. oktobra, se je
v triinšestdesetem letu
starosti za posledicami
operacije od nas poslovil Fabio
Klarič, ki je bil zlasti v mladih
letih dejaven v slovenskih
verskih, vzgojnih in kulturnih
organizacijah na Tržaškem.
Aktivno se je udeleževal
življenja slovenske verske
skupnosti, najprej v domači
župniji, kasneje pa zlasti pri
Novem sv. Antonu v središču
mesta. Tu se je vključil v
cerkveni pevski zbor, in sicer
tako v mešani kot v moški
sestav, pel je pri nedeljskem in
prazničnem bogoslužju, pa
tudi na številnih posvetnih
prireditvah, v Marijinem domu
v ul. Risorta, v Kulturnem
domu na reviji cerkvenih
pevskih zborov in drugod.
Aktiven je bil tudi v slovenski
skavtski organizaciji. Bil je član
svetoantonske skupine, tedaj
znane kot peta četa, nato je
deloval v klanu Južnega
Zlatoroga. Spominjamo se ga
zlasti kot večletnega kralja
skavtske kuhinje na poletnih
taborih.
V Ljubil je petje in glasbo in se jevključil tudi v Tržaški mešanizbor, ki je v osemdesetih letih
zbiral mlajše pevce in imel
sedež v ul. Donizetti. Bil je
eden od najzvestejših in
najzanesljivejših članov tega
sestava in je rad pomagal pri
organizaciji raznih njegovih
dejavnosti.
V mladih letih je bil Fabio
Klarič tudi član Slovenskega
kulturnega kluba in se pogosto
udeleževal sobotnih predavanj
in drugih klubovih aktivnosti.
A ni bil le član, ampak več let
odbornik, eno leto pa tudi
njegov predsednik.
Fabio Klarič bo prijateljem in
znancem ostal v spominu kot
vesel, optimističen,
velikodušen in zvest sodelavec,
kot bistroumen in kritičen
opazovalec, pa tudi kot
nenadkriljiv pripovedovalec
vicev in duhovitih puščic.
Od Fabia Klariča smo se
poslovili s pogrebno mašo, ki
je bila v torek, 29. oktobra, v
Žavljah. Pokopan bo na
pokopališču v Miljah.
žč
Foto damj@n
Foto MČ
Aktualno31. oktobra 201912
  svojem referatu sem se sicer bolj
usmeril k Hieronimovemu delu pre-
vajanja Svetega pisma, vendar sem v
začetku vse skupaj povezal z velikim pome-
nom izročila, ki je ne nazadnje eden od dveh
bistvenih virov Božjega razodetja, kakor nas
uči tudi zadnji vesoljni cerkveni zbor. Ome-
nil sem to, kar je novinar Ervin Hladnik Mil-
harčič dejal našemu uredniku, ko sta govorila
o Ogleju, da je namreč potrebno dati večjo
pozornost legendam kot pa zgodovinarjem.
Legende pač temeljijo na izročilu, ki se, kot
nam lepo pokaže pripovedovanje pravljic
naših staršev, v bistvenih zadevah ne moti.
Pustimo to, da se pogosto dodajajo takšni in
drugačni “okraski”, da bi bile legende pri-
vlačnejše, a v svojem bistvu se ne motijo.
Omenil sem, kako so na podlagi izročila
prišli po izkopavanjih do natančnega loci-
ranja kraja mučenja oglejskih mučencev sv.
Kancijanov, na podlagi ustnega izročila pa je
bilo zapisano tudi samo Sveto pismo. Svete-
mu Hieronimu je bilo tedaj pomembno zla-
sti to (seveda tudi naročniku, pa-
pežu Damazu), da bi Cerkvi zago-
tovil zanesljivo Sveto pismo, v ka-
terem ni zmot. Njegov pre-
vod ni bil popolnoma na-
tančen v vseh pogledih, saj ne-
katere malenkosti niso bile
natančno prevedene, pa še ti-
ste so bile smiselno prevede-
ne (pomen določene besede
je, recimo, v grščini drugi v
evangeliju kot pa v Pavlovih
pismih, je pa ista beseda).
Hieronimov prevod je bil po-
polnoma pravilen kot celota
in Cerkev je potrdila, da gre
za navdihnjeni prevod, glede
na to, da so t. i. Vulgato raz-
glasili za sveto. V njegovem
času je bilo precej krivover-
stev, najpomembnejše je bilo
arijansko, ki je, kakor nam
pravi odlični Hillaire Belloc,
v svojem bistvu imelo Kristu-
sa pravzaprav samo za prero-
ka, na las podobno temu, kar
trdi muslimanska religija. Ne smemo poza-
biti, da je bil prav arabski polotok poln
krščanskih krivoverstev in diaspore pripad-
nikov nove judovske religije, nastale iz za-
vračanja Kristusa kot odrešenika. V glavnem
opazimo bistveno razliko med Hiero-
nimovim prizdevanjem za čim bolj
kvaliteten prevod, zlasti v teo-
loškem oziru, s sodobnimi
težnjami, ko se pri prevajan-
ju, zlasti za liturgične potre-
be, popušča raznoraznim
ideološkim težnjam, pa naj
bodo to pacifizem, femini-
zem ali še kaj podobnega, ko
pa gledamo na sam prevod
Svetega pisma, sionizem.
Pred zadnjim nastopom na
koncu programa, ki je bil v
režiji dornberških pevcev, se
je sicer zanimivo oglasil eden
od članov sestava, s čimer za-
ključujemo tudi to naše pi-
sanje: “Iz vsega, kar smo da-
nes poslušali, pa je bilo za nas
kar nekaj novega, lahko
rečemo tole – če se o teranu
lahko še kaj pogajamo s Hrva-
ti, pa o tem, da je bil sv. Hieronim s Staroda,
ni nobenega pogajanja”!
V
  ikakor ne moremo opravičiti
nacističnega nasilja. Po
pripovedi domačinov je
oficir, ki je bil ranjen, na smrtni
postelji prosil vnuka, da gre v Strmec.
Nisem poklican, da presojam motive,
etičnost, vojaško upravičenost in
pametnost odločitev Loške čete,
vsekakor pa se mi zdi sporno
razlagati to bitko kot zmago:
“Oktobra četa zmaga v spopadu z
Nemci v vasi Strmec”. Kakšna zmaga,
če so partizani zbežali, Nemci pa so
zažgali vas, pobili 17 domačinov,
ostale pa izgnali? Zgodba, podobna
Dražgoški zgodbi. Razlika je v tem, da
so si Dražgoše opomogle, Strmec pa
ne.
V času zavezniške uprave je
zavezniška vojska, od 19. avgusta
1946 do 5. februarja 1947, sezidala 24
novih hiš (pred tem jih je bilo 35!).
Ko so bile hiše dokončane, so mnogi
Strmčani hiše prodali za vikende in
se v resnici niso vrnili v Strmec. Vas
ni nikoli ponovno zaživela. Kot je
bilo že povedano, danes v Strmcu
stalno živijo samo štiri osebe (nekoč
okoli 190). Iz te zgodbe se lahko
naučimo, da ni dovolj graditi “hiše”.
Potrebno je graditi “dom“ in
“domovino”. Da hiša postane dom,
je potrebna družina, so potrebni
ljudje, otroci... Hiša postane dom, ko
v njej zadiši po sveže pečenem kruhu,
ko so med člani družine spoštovanje,
dobrohotnost in ljubezen. Dokler
tega ne bomo doumeli in za to
“umirali” vsi državljani, še posebej in
veliko bolj pa župani, poslanci,
ministri, predsednik vlade in
predsednik države, bomo padali
strmo navzdol in bo Strmec postajal
vedno bolj simbol našega naroda in
ljudstva. Bog, obvaruj nas tega!
Na dan šestega - zadnjega Marijinega
prikazanja v Fatimi, 13. oktobra 1917,
se je na oblačni in deževni dan zgodil
sončni čudež. Med desetminutnim
poplesavanjem sonca v Fatimi, ki je
sijalo, grelo, a ni ljudi zaslepilo in jim
poškodovalo vida, temveč je osušilo
od dežja premočeno množico, so se
dogajala spreobrnjenja in
ozdravljenja. Naj nam Marija izprosi,
da Sonce osuši solze in rane vseh, ki
so bili vpleteni v strmško tragedijo.
Vidkinja Lucija, katere zavetnica je
priprošnjica za vid, je zaklicala:
“Glejte sonce”! Naj se po Marijini
priprošnji zavedamo, da nas pravo
Sonce vedno dobrohotno razsvetljuje
in greje. Glejmo Sonce! Živimo v
Svetlobi!
STRMŠKE ŽRTVE
1. Jožef Vencelj: Strmec.
2. Anton Valas: Strmec, Mažjev.
3. Andrej Vencelj: Strmec.
4. Ferdinand Kuk: Strmec.
5. Jožef Štrukelj: Strmec, Mejkov. Po-
leg njega je bil ustreljen tudi njegov
sin Jožef.
6. Jožef Štrukelj: Strmec, Mejkov. Še
ni bil star 18 let (roj. 7. 9. 1925).
7. Franc Vencelj: Strmec. Poleg njega
je bil ustreljen tudi njegov sin Franc.
8. Franc Vencelj: Strmec.
9. Anton Pohar: Strmec, Matijev. Po-
leg njega je bil ustreljen tudi njegov
brat Andrej.
10. Andrej Pohar: Strmec, Matijev.
11. Andrej Vencelj: Strmec.
12. Andrej Vencelj: Strmec, star 82
let. Najstarejši med talci.
13. Karlo Kuk: Strmec 20, Šmonov.
14. Andrej Štrukelj: Strmec. Poleg nje-
ga je bil ustreljen njegov brat Miha.
15. Miha Štrukelj: Strmec.
16. Anton Možina: Strmec, Tončev.
17. Helena Vencelj: Strmec, Htinova.
Najstarejša žrtev. Stara 87 let. Nepo-
kretna, zgorela v postelji.
Strmške žrtve, počivajte v miru in pri
Bogu prosite za nas, ki živimo ob pre-
delski cesti!
Sveti nadangel Mihael, brani nas v
boju, da bomo rešeni ob poslednji
sodbi!
N
  liža se svetovni dan
varčevanja, 31. oktober.
Razglasili so ga na zadnji
dan 1. mednarodne konference
hranilnic leta 1924 v Milanu.
Prvič so ga praznovali leta 1925.
Varčevanje je postalo znak
zrelosti tako države kot posa-
meznikov. Prihranki so omo-
gočali boljši življenjski stan-
dard in ohranjanje gospodar-
stva. Vsi se še spomnimo ko-
vinskih hranilnikov z ozko
odprtino zgoraj in s ključkom
na spodnji strani. Vanje smo
spravljali kovančke, kdaj pa
kdaj pa stlačili tudi nekajkrat
prepognjen bankovec. Neka-
teri smo imeli tudi hranilne
knjižice in starši so nanje po-
lagali denar za našo prihod-
nost. Kasneje nam je banka
Koper ob vpisu podarjala pla-
stične hranilnike v obliki del-
finčka. Taki predmeti so zdaj
predmet mnogih zbirk starin,
najdemo jih tudi v kaki stari-
narnici.
Janez in Marija Janežič, znana
zbiratelja iz Kopra, se ponašata
tudi z zbirko starin o temi denar-
ja, bančništva in varčevanja.
Med vsakovrstnimi predmeti in
dokumenti izstopa zelo zanimiv
in dokaj velik hranilnik, ki ima
poleg vsega tudi zanimivo zgod-
bo. Narejen je iz kovine in ima
obliko skrinje, na kateri stoji še
manjša skrinja z odprtino za ko-
vance. Poleg nje stoji glasnik s
B palico v roki. Oblečen je v suk-njič, ki mu sega do kolen in sezapenja z dvema vrstama gum-
bov. Glavo mu krasi kapa z dve-
ma krajcema, obut pa je v vo-
jaške škornje. Če dobro pogleda-
mo njegovo palico, vidimo, da
se konča v obliki nekakšnega
valja z luknjo pri strani. Ko hra-
nilnik odpremo, vidimo, da je
razdeljen na dva dela. V enega
padajo kovanci, v drugega pa pe-
pel. Pepel? No, morda le odščip-
njeni koščki cigar in cigaret. Luk-
nja v strani valja je namreč imela
svoj namen. Vanjo je kadilec po-
tisnil cigareto ali cigaro, potem
pa glasnikovo palico potisnil
navzdol. Tako je preščipnil svojo
cigareto ali cigaro, preščipnjeni
koščki so padali v njim namen-
jen del hranilnika, ostalo pa je
kadilec spravil v žep in pokadil
do konca ob kaki drugi priložno-
sti. Ja, tudi s cigaretami in ci-
garami so včasih varčevali,
saj so jih manj premožni ka-
dilci kupovali po kosih, ne
lepo zapakirane v škatlice
kot danes. In kaj je še tako
posebnega na tem hranilni-
ku, razen te izvirne in domi-
selne zgradbe? Ob straneh
so barve, ki jih ima sloven-
ska zastava še danes, lepo
zaokrožene v obliko grba.
Na prednji strani pa je velik
napis. Velike rdeče črke na
beli podlagi pravijo: “Mal
položi dar, domu na altar”!
Verz pripisujejo Simonu
Gregorčiču. Izrekel naj bi ga
tako rekoč na smrtni postel-
ji. Kot vemo, je bil Gregorčič
katoliški duhovnik, izjemen
pesnik in tudi velik domol-
jub. Morda je kot duhovnik kdaj
v kaki pesmi napisal tudi verz
“Mal položi dar, Bogu na oltar”,
znane pa so tudi njegove besede
“Kar more, to mož je storiti
dolžan”. In zakaj so se Gre-
gorčičeve besede znašle na tako
imenitnem hranilniku? To izve-
mo, če malo pobrskamo po zgo-
dovini ali po knjižnem katalogu
Cobiss. V tem katalogu najdemo
zapis o katalogu razstave ob 110.
obletnici Družbe sv. Cirila in
Metoda (v nadaljevanju CMD).
Pripravili so jo v Slovenskem šol-
skem muzeju leta 1995, besedilo
kataloga, ki nosi naslov “Mal po-
loži dar, domu na altar”! pa je
napisal dr. Andrej Vovko. Izve-
mo, da je bila Družba sv. Cirila
in Metoda zasebna organizacija,
ustanovljena leta 1885 v Ljublja-
ni, torej tisoč let po smrti apo-
stola Slovanov. Bila je nadstran-
karska organizacija, ki je v času,
ko je habsburška dinastija izva-
jala raznorodovalni pritisk na
podrejene narode, ustanavljala
zasebne slovenske otroške vrtce
in osnovne šole. CMD je sloven-
ske šole, tudi javne, finančno
podpirala in vsem udeleženim v
procesu izobraževanja podarjala
učne knjige in didaktične pripo-
močke. Delovala je povsod, kjer
so živeli Slovenci (Kranjska, Šta-
jerska, Goriška, Istra, Trst, Ko-
roška), podružnice pa je imela
celo v severni Ameriki, kjer je
živelo veliko slovenskih izseljen-
cev. CMD je večino sredstev do-
bila s prostovoljnimi prispevki,
članarinami, darili in volili po-
sameznikov, prispevki sloven-
skih časnikov, podjetnikov in
trgovcev. Izdajala je tudi svoj
časopis. Ne gre spregledati nje-
nega kulturnega pomena in zav-
zemanja za narodnostne pravice
Slovencev.
Vam, dragi bralci, pa prepuščam
primerjavo, iskanje podobnosti
in razlik med tedanjim in sedan-
jim položajem Slovencev, tako
glede slovenskega jezika, gospo-
darske samostojnosti, odnosa do
šolstva in šolanja, moralnih
vrednot in ne nazadnje, kato-
liške vere. Meni se zdi, da so
“monarhijo” zdaj le zamenjala
neka druga imena …
Špela Pahor
Razmišljanje ob svetovnem dnevu varčevanja
Hranilnik iz zbirke Janeza
in Marije Janežič
S 5. strani
“Živimo v svetlobi!”
  Druga pravljična urica
Tri stare zgodbice v
kamišibaj pripovedi
GORICA / FEIGLOVA KNJIŽNICA 
  krog dvajset,
večinoma predšolskih
malčkov se je v
ponedeljek, 14. oktobra 2019,
zbralo v mladinski sobi
Feiglove knjižnice, da bi se
odpravili v širni pravljični
svet, ki ga tako lepo
poustvarja prav prostor,
namenjen najmlajšim
obiskovalcem knjižnice, saj je
na policah polno otroških
knjig in igrive ilustracije
krasijo stene. Tokrat sta k
malim radovednežem prišli
na obisk Nevenka Vrančič,
upokojenega igralka, ki je bila
40 let članica igralskega
ansambla SNG Nova Gorica,
in Slavica Babič, ki rada
pripoveduje
pravljice
svojim
vnukom. Z
Vrančičevo
sta postali
prijateljici
na pohodih
in tu
spoznali, da
obe imata
radi zgodbe. Tako sta v njuni
pripovedi oživele tri različne
pravljice ob slikah kamišibaj
gledališča, se pravi japonskega
papirnatega gledališča, ki se je
kot gledališka zvrst pojavilo
na Slovenskem l. 2013, kjer se
z njegovim razvijanjem in
širjenjem ukvarja Društvo
Kamišibaj Slovenije. Stara
pravljica o Jelenčku
zlatorogcu (izdana je bila l.
1951) je zaživela v izraziti
pripovedi Nevenke Vrančič, ki
je risbicam, kopijam iz knjige,
dodala še nekaj svojih.
Mlademu, prebrisanemu
jelenčku so rogove pozlatili
ljudje v zahvalo, ker jih je rešil
glinastega človeka. Ta je oživel
in zaradi svoje požrešnosti vse
pojedel: starčka, ki ga je
izdelal, starko, dve dekletci,
O tri starke, drvarje s sekirami incelo čoln z ribiči vred! SlavicaBabič je povedala pravljico o
psu, ki je iskal prijatelja in ga
dobil v človeku, kateremu je
zvest še danes. Za konec je
Vrančičeva otrokom podarila
še eno zgodbico ob izvirnih
ilustracijah slikarja Branka
Drekonje, in sicer Na rdečem
oblaku vinograd rase. Zapisal
jo je likovni umetnik Pavel
Medvešček, ko je hodil po
Koradi in okoliških krajih ter
zbiral ljudsko dediščino.
Brkati stric Matic je ob
kvartinu “nebeške kapljice,
božjega daru”, razlagal
otrokom, kako hlapec Jakob z
lunino pomočjo hodi
obdelovat vinograd na rdeči
oblak visoko na nebu...
Po domišljijsko bogati
zgodbici je knjižničarka
Breda, ki zmeraj poskrbi vse
potrebno, da se otroci lahko
zadržijo na ustvarjalni
delavnici, povabila malčke,
naj iz lepenke, volne in še
česa izdelajo jelenčka
zlatorogca.
Po srečanju s pravljičnimi
vsebinami, ki naj bi
spodbujale otroško domišljijo,
se otroci vselej zglasijo pri
knjižničarkah Bredi in
Martini za izposojo knjig, saj
eden izmed namenov teh
pravljičnih utrinkov v
knjižnici je tudi ta, da se
otroci v čim bolj rosnih letih
približajo knjigam in branju.
IK
Jožef Anton Lerchinger:  
Sv. Hieronim
S 4. strani
Spoznati Kristusa ...
Slovenija 31. oktobra 2019 13
Tudi pri nas podpora papežu  Frančišku
Majhna vloga Slovenije 
v mednarodnih odnosih!
  aše misli in ravnanja naj
bi bili 1. novembra, ob
spominu na mrtve, na-
menjeni njim, torej pokojnim,
ki počivajo kjerkoli, tudi v
pričakovanju vstajenja in začet-
ka novega življenja v drugem
svetu, kot navajata in zatrjujeta
vera in Cerkev. Gre za velik praz-
nik, ki je osvojil svet, ki ima ve-
soljni pomen in razsežnosti za
vse ljudi. Zato ni prav in etično,
da so v Ljubljani, kjer se nahaja-
jo Žale, največje pokopališče v
Sloveniji, ki je zaradi svoje ure-
jenosti in arhitekturne lepote
znano tudi v evropskem merilu,
že okrasili ulice in trge z lučmi
in barvnimi okraski, z razlago,
da se bliža konec leta in z njim
čas zabav, vsestranskega hrupa
in sproščenosti. Ljudje drugače
razmišljajo in ravnajo, kot zme-
raj bodo seveda najprej počastili
1. november.
Državni praznik spominjanja na
mrtve se je v Sloveniji različno
imenoval. V obdobju kraljevine
Jugoslavije, od leta 1929 dalje,
so ga imenovali Vsi sveti, pri
čemer je bil 1. november dela
prost dan. Po drugi svetovni voj-
ni ga je nova revolucionarna
oblast preimenovala v dan
mrtvih, od leta 1991 pa ga v no-
vi državi častijo kot dan spomi-
na na mrtve. Svojci mrtvih in
drugi obiskovalci slovenskih po-
kopališč na njih domnevno
prižgejo skupaj kar okoli 16 mi-
lijonov nagrobnih sveč. Iz pre-
teklih let je ostalo na pokopa-
liščih in na krajih za komunalne
odpadke celo 700 ton odpadnih
nagrobnih sveč, ker jih ni mo-
goče reciklirati, to je predelati v
nove uporabne izdelke. Ostajajo
zavrženi tudi kot vir nesnage in
nevarni za zdravje. Na mini-
strstvu za okolje in prostor so
obiskovalcem pokopališč sveto-
vali, naj namesto klasičnih sveč
na grobovih prižigajo prijaz-
nejše in bolj uporabljive na-
grobne sveče. Lahko pa bi mrtve
počastili tudi s postavljanjem
kamnov, na katere bi zapisali le-
pe misli.
V Sloveniji je 31. oktobra tudi
verski praznik, dan reformacije,
N ki ga je uvedla še prejšnja oblast,namenjen je vernikom evange-ličanske Cerkve, ki jih je največ
v Prekmurju. Verske obrede na
ta praznik pripravljata evange-
ličanska Cerkev, ki ima sedež v
Ljubljani, in Ministrstvo za kul-
turo.
Sicer pa se na posvetnem po-
dročju, predvsem v politiki, na-
daljuje že znano dogajanje ali pa
nastajajo novi dogodki, ki se bo-
do morda razvili v dalj časa tra-
jajoče procese. Na posvetovanju
o vlogi in možnostih Slovenije
v mednarodni politiki, ki ga je
nedavno sklical predsednik
države Borut Pahor, so opozori-
li, da ima Slovenija na večini
ustreznih mednarodnih po-
dročjih zelo majhen ugled in za-
to tudi omejene možnosti za
svoje delovanje. Posebej je to
razvidno v Evropski zvezi, kjer
je, denimo, odhajajoči predsed-
nik evropske komisije Jean-
Claude Juncker Slovenijo ves čas
svojega mandata ignoriral. Bil je
naklonjen Hrvaški, ki ima zato
tudi boljši in ugodnejši položaj
v povezavi, kot pa ga ima Slove-
nija. Pri nas pa se vlada sploh ne
zmeni za novo resolucijo evrop-
skega parlamenta, ki obravnava
pomen evropskega zgodovin-
skega spomina za prihodnost
Evrope, čeprav ta novi doku-
ment našteva konkretne zahte-
ve, ki bi jih morala izpolniti tudi
Slovenija. Odstraniti bi na pri-
mer morali spomenike in druga
obeležja, ki poveličujejo totali-
tarne režime, kakršnega so imeli
tudi v Sloveniji.
Po proruskem obdobju delovan-
ja Karla Erjavca želi zdajšnji zu-
nanji minister dr. Miro Cerar
“uravnotežiti” slovensko zunan-
jo politiko. Vendar tudi njegov
pristop še vedno kaže na po-
manjkljivo razumevanje tega,
da bi članstvo v EU in Zvezi NA-
TO moralo pomeniti tudi
občutenje vrednot teh dveh or-
ganizacij. Dvostranski odnosi
med Slovenijo in Rusijo se nam-
reč nespretno nadaljujejo. Tudi
nekdanji veleposlanik Roman
Kirn poudarja, da je bil nedavni
obisk slovenske delegacije s pre-
mierom Marjanom Šarcem v
Moskvi slabo pripravljen. Poli-
tični ocenjevalci razmer na
mednarodnem prizorišču meni-
jo, da je tudi za Hrvaško in Srbi-
jo in projekte teh držav laže ob-
vladljiva takšna Slovenija, ki za-
nemarja možnosti Zahoda ter
miselno in razvojno ostaja na
Balkanu in pod ruskim vpli-
vom.
Nasploh pa v domači politiki
premier Marjan Šarec še zmeraj
obvladuje in usmerja razmere.
Provladni mediji mu namenjajo
tako rekoč neizmerno pozor-
nost. Mnenjski voditelj in poli-
tični analitik prof. dr. Matevž
Tomšič, je v komentarju z naslo-
vom Koga v resnici varujejo me-
dijski “psi čuvaji”? , objavlje-
nem v Slovenskem času, časni-
ku za družbo in kulturo, ki je
priloga tednika Družina, zapi-
sal: “Spominjamo se vseh hval-
nic premierju Marjanu Šarcu, ki
so mu jih izrekali razni mnen-
jski voditelji, pa njegovi
“odločnosti” in voditeljskim
sposobnostim. Primerjalo se ga
je celo s košarkarskim zvezdni-
kom Lukom Dončičem. Še več,
Marjan Šarec naj bi bil tudi
čudodelnik, saj je po pisanju
enega od dnevnih časopisov
predsednikova voščilnica hudo
bolnemu človeku le-tega pripel-
jala do nepričakovane ozdravit-
ve”.
V slovenskem katoliškem tedni-
ku Družina je bil objavljen zelo
pomemben in pomenljiv čla-
nek o tem, da Katoliško društvo
Operando zbira podpise podpo-
re papežu Frančišku v njegovem
poslanstvu in delovanju. Sveti
oče je namreč deležen nav-
dušenih odzivov na eni strani,
na drugi strani pa kritik, ki pri-
hajajo predvsem iz cerkvenih
vrst. Deležen je celo groženj s
smrtjo, in to le zato, ker se po-
stavlja v bran slabotnejših pred
tistimi, ki služijo, bogatijo in ra-
stejo na njhov račun. V Kato-
liškem društvu Operando spo-
ročajo in opozarjajo: “Papež
Frančišek naj ve, da ima na svoji
strani tudi ljudi iz Slovenije, saj
se tudi pri nas ustvarja razdelje-
nost mnenj. Ob tem pa po-
grešamo odločen ZA papežu v
vodstvu slovenske Cerkve”. Pi-
smo podpore papežu s podpisi
njegovih podpornikov v Slove-
niji bodo sv. očetu izročili v
božičnem času.
Pa še novica, ki vzbuja zaskrblje-
nost in bolečino, pa tudi potrju-
je naše pisanje in ugotovitve.
Maja Megla, avtorica knjige z
naslovom Stres, kuga sodobne-
ga časa, ki jo bodo zaradi velike-
ga zanimanja nekajkrat ponati-
snili, je za revijo Oddih dejala:
“Po izidu knjige sem imela pre-
davanja v vsaj 25-tih slovenskih
knjižnicah. Bila sem na terenu,
v pogovorih z ljudmi, se pogo-
varjala s stotinami posamezni-
kov, ki so se obrnili name. Zara-
di tega lahko mirno zatrdim, da
so v delovnih okoljih pri nas
medčloveški odnosi resnično
zastrupljeni.  (beseda stres izvira
iz latinščine in pomeni nape-
tost, pritisk, nasilje, tudi člove-
kovo izgorelost, op. a.) Ljudje so
pod hudim pritiskom za svoje
preživetje, izkoriščanja pa so po-
nekod v Sloveniji že povsem
neokusna in nečloveška”.
Marijan Drobež
Poroka z veliko začetnico
Skoraj desetletje je že, odkar je bila naša
družina na zadnji poroki. Epidemija koruz-
ništva je očitno naredila svoje. Zato je bilo va-
bilo, ki mi ga je druga sestrična iz Dalmacije
poslala kar fotografiranega po vibru, dogodek
poletja. Poroka pa dogodek leta, kakopak.
Najprej sem moral sklicati sestanek hišnega
sveta. A se ni bilo treba nič kaj prepričevati, le
najmlajšima članoma družine smo opisali, ka-
ko poroka izgleda. Soglasno in navdušeno za
1,1 K kilometrov vožnje zaradi poroke je bila
tudi najstarejša hči, študentka. To si, kajpada, s
soprogo štejeva v veliko čast...
Dalmatinske poroke, ki sem jih kot eden od 26
mlajših vnukov moje bake (stare matere) in di-
da (starega očeta), kar nekaj doživel, so bile vse
po vrsti nekaj posebnega. Izjemnega. Ti spomi-
ni so danes, ko se svet tako hitro spreminja, še
toliko lepši.
Dalmatinska poroka je dogodek, ki ga lahko
napišemo z veliko začetnico. Od nekdaj. In te-
ga Dalmatinci ne opuščajo. Ženski svet se na
dan poroke odene v večerno toaleto. Najboljša
obleka ni dovolj dobra. Nekoč sem klepetal s
svakinjo, ki mi je pripovedovala, da je na moji
poroki na Vipavskem doživela malodane kul-
turni šok. Ko je prišla med svate, se je v svoji
obleki počutila, kot da izziva, saj so bili svatje
oblečeni tako običajno, kot bi se odpravljali v
kino. Razmišljala je, da bi se šla preobleč, da ne
bi vzbujala pozornosti.
Ja, to je to. Tudi ko Slovenci imamo poroko, je
to precej banalen dogodek. Maloštevilni svatje,
ohcet v garaži ali vegasti lovski koči. Videl sem
že svata v kratkih hlačah. Ne, ni bil najstnik. In
da, noge je imel kosmate. Spominjam se neke-
ga ženina, ki se, mimogrede, šteje za elitnega
kulturnika, v teniskah. Verjetno je bilo pre-
hladno, da bi si nadel japonke...
Dalmatinska poroka je v takih časih zato nepo-
zabno doživetje, ki bi ga lahko mirno vpisali
na seznam Unescove nesnovne dediščine. Pri
nas sicer imamo, hvala Bogu, kraško ohcet. A
to je ena. V Dalmaciji je dalmatinska ohcet
praktično vsaka poroka.
Si predstavljate 300 pražnje oblečenih svatov?
Ki gredo zbrano vsi v cerkev. Vsi. Svate vodi za-
stavonoša. Ta nosi visoko pred seboj veliko na-
cionalno zastavo. Svileno in lepo sešito, ne ka-
ko poceni plastično zastavico. Zastava tako vi-
hra ves dan, od zbora pri ženinu do odhoda k
nevesti. Biti praporščak je ena od služb, častnih
zadolžitev, ki jih imajo izbrani svati.
Kolona z belimi pentljami okrašenih avtomo-
bilov se vije za avtomobilom z vihrajočo zasta-
vo. Zastavonoša je bodisi stegnjen skozi strešno
okno bodisi sedi na oknu avtomobilskih vrat -
v notranjosti je seveda trdno pripet z “varno-
stnim pasom”, da ne pade iz avta: eden ali dva
sopotnika ga trdno držita okoli pasu. Poročni
avtomobili se od drugih ločijo tudi po stalnem
hupanju in vključenih vseh štirih smernikih.
Žmigavcih, bi rekli po domače.
Naša poroka se je začela v petek ob dveh po-
poldne pri ženinu doma. Vse druge dneve so
bili namreč svatbeni saloni zasedeni že mesece
vnaprej. Glasbena skupina (harmonika, kitara
in bas kitara) je igrala praktično brez pavze.
Mize so bile bogato obložene z najboljšim
pršutom in sirom, kar se ga lahko dobi. Slaščic
je bilo več vrst kot v še najboljši naši slaščičar-
ni. Kako uro je trajala zabava, potem pa se je
kolona avotmobilov napotila k nevesti. Mimo
ženinove matere, ki je vsak avto posebej
poškropila z blagoslovljeno vodo.
Pri nevestini hiši so se začele serenade. Petje
drenjajočih se svatov pred vhodom k nevesti je
bilo vztrajno, a tudi pogajanja so slednjič raz-
meroma hitro končali. In zabava z neutrudni-
mi muzikanti se je preselila na vrt pred hišo.
Sledil je obred v cerkvi. Civilnega obreda na
Hrvaškem namreč ni več treba, saj je veljaven
tudi cerkveni. Ni tako kot pri nas, kjer je cer-
kveni obred za državo povsem neveljaven. Za
Slovenijo je celo koruzništvo brez vsakega
obreda, kaj šele podpisa, veljavno, medtem ko
cerkvena poroka ne velja nič. Kdo bi to razu-
mel...
Poroki so sledile čestitke – vsi svatje so za dari-
lo prinesli kuverte, videl nisem niti enega sa-
mega tako imenovanega “praktičnega” darila.
In se nasmehnil ob spominu, kako sva s sopro-
go dan po poroki tuhtala, kam bova s tremi se-
ti kristalnih kozarcev, saj jih v najino garsonje-
rico nisva imela niti kam dati. Takrat bi bila
pripravljena veliko večino prejetih daril, vseh
tako imenovanih “praktičnih” (sic), zamenjati
za 25 dek kave. Ja, zahodna civilizacija je vsaj
na tem področju v zadnjih letih zelo napredo-
vala.
Naša mladoporočenca je pred cerkvijo pričaka-
la glasba, riža niso metali. Svojih poročnih
običajev imajo očitno dovolj, da jim ni treba
uvažati običajev iz ameriških filmov. Rajanje se
je nadaljevalo še pred cerkvijo. In slednjič je
povorka odrinila k svatbenemu salonu. Tega
pri nas sploh ne poznamo. V Dalmaciji, Herce-
govini in Slavoniji pa jih je kar precej. Restavra-
cija s plesiščem, butik s poročnimi oblačili, ve-
liko parkirišče, cerkev pa manj kot 100 metrov
stran. Nisem se pozanimal, ali imajo morebiti
tudi ženitno posredovalnico. No, šalo na stran.
Naš salon ima poročne gostije sedem dni v ted-
nu. Vsak ljubi dan. Gre za velikansko priredit-
veno dvorano, v kateri lahko je in pleše tudi po
1000 ljudi. Natančnih cen ne vem, sem se pa
toliko pozanimal, da vem, da so precej nižje
kot v Sloveniji. V Hercegovini pa so še nižje.
Hrana je bila zelo dobra, količinsko gledano
pa, “kot na ohceti”. Najedel sem se itak preveč,
tega verjetno ni treba posebej opisovati. Dal-
matinska na ognju pečena jagnjetina je pač
moja šibka točka. Otroci so se naplesali, midva
s soprogo tudi. Zaradi našega triletnika smo se
okoli enih zjutraj odpravili domov. Bili smo
med prvimi. Zadnji so šli ob 6. uri zjutraj. Lepu
je blu. Šaldu lepu.
Ne, in to nikakor ni samo fraza, če rečem ženi,
da bi se z njo takoj še enkrat poročil...
DALMATINOTino Mamić 28
Vročitev državnih odlikovanj
Rudi Pavšič je prejel odlikovanje 
red za zasluge
  ospod Rudi Pavšič, dol-
goletni predsednik krov-
ne organizacije SKGZ in
družbeni delavec ter časnikar, je
25. oktobra v predsedniški pa-
lači v Ljubljani iz rok slovenske-
ga predsednika Boruta Pahorja
prejel red za zasluge za izjemne
zasluge in dolgoletna prizade-
vanja pri uresničevanju pravic
slovenske manjšine v Italiji ter za
neprecenljiv prispevek k uvelja-
vljanju medkulturnega dialoga.
Red za zasluge za izjemne zaslu-
ge in dolgoletna prizadevanja
pri uresničevanju pravic sloven-
ske manjšine v Avstriji ter za ne-
precenljiv prispevek k uvelja-
vljanju medkulturnega dialoga
je prejel tudi dr. Borut Marjan
Sturm.
Na slovesnosti ob vročitvi odli-
kovanj sta nastopili mladi umet-
nici, sestri pianistka Brina Uršič
G
in violončelistka Lora Kozlevčar,
ki sta se predstavili s himno ko-
roških Slovencev Rož, Podjuna,
Zila in s skladbo Salut d’Amour
Edwarda Elgarja. Dogodek so s
pesmijo popestrili še učenci
Osnovne šole Alberta Sirka iz
Križa pri Trstu, prve šole s slo-
venskim učnim jezikom v Italiji,
poimenovane po Slovencu; za-
peli so slovensko pesem Tam je
lepo.
Rudiju Pavšiču gredo naše iskre-
ne čestitke.
Foto STA/Tamino Petelins ̌ek
Najuspešnejši slovenski športnik Miroslav Miro Cerar je v pone-
deljek, 28. oktobra, praznoval 80. rojstni dan. Legendarni sloven-
ski telovadec, tudi eden od ustanoviteljev Olimpijskega komiteja
Slovenije, je na največjih tekmovanjih, olimpijskih igrah, svetov-
nih in evropskih prvenstvih zbral neverjetnih 30 odličij - dosežek,
ki ga bo težko, če sploh, ponoviti. Na svojem paradnem orodju,
konju z ročaji, je osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Konj je najsta-
rejše gimnastično orodje, katerega prvotni namen je bilo razvi-
janje vojaških sposobnosti. S tehnološkim razvojem orodja so se
razvijale tudi mojstrovine Mira Cerarja, z izjemnimi nastopi na
tem orodju pa si je prislužil tudi laskave vzdevke, kot so kralj konja
z ročaji, zlati konjenik in celo bog konja. Po legendarnem Leonu
Štuklju je bil Miro Cerar tisti slovenski športnik, ki je edini po
drugi svetovni vojni postal velika zvezda svetovnih tekmovanj.
Aktualno31. oktobra 201914
  re za dve neznani ali ma-
lo poznani, malo obiska-
ni državi Srednje Azije,
nekdanji sovjetski republiki, ki
sta postali samostojni državi ob
razpadu Sovjetske zveze. Odločili
smo se zanju, ker je organizator
potovanja obljubljal pravo no-
madsko avanturo po obeh
državah, torej popolnoma obrat-
no od tega, kar nudijo običajna
potovanja kamorkoli na
civiliziran in do kraja sko-
mercializiran zahod. Obe
državi postajata (žal) vse
bolj priljubljena potoval-
na destinacija, žal v okle-
paju zato, ker bo
množični turizem prej ali
slej spremenil (na slabše)
sedanjo podobo neo-
krnjenih držav, ki zdajle
ponujata prav to – neo-
madeževano naravno bo-
gastvo, v katerega človek
še ni posegel. V obeh
državah so sicer še kako
opazni sledovi nekdanje
socialistične ureditve (še
danes je Kazakstan totali-
tarna država, ki ji je do
marca letos vladal znani
diktator Nursultan Nazar-
bajev), vendar se obe tudi
posodabljata in v mar-
sičem približujeta zahod-
nemu stilu življenja in
miselnosti. Še posebno
obsežni Kazahstan (2.724.000
kvadratnih km in samo 17 mili-
jonov prebivalcev!) je izredno
obdarjen z naravnimi bogastvi,
kar ga uvršča v sam svetovni vrh,
če upoštevamo razdelitev vsega
bogastva na posameznega prebi-
valca. Problem je v tem, da je to
neizmerno bogastvo neenako-
merno porazdeljeno (korupcija),
zato, kljub nizkemu številu pre-
bivalstva na tako ogromnem
G ozemlju, ostajajo v državi še veli-ke socialne razlike. Za obe državije značilno kontinentalno pod-
nebje z velikim letnim tempera-
turnim razponom od +40 do –
40, zato je za obisk primeren ka-
terikoli letni čas razen zime. Tu-
ristično najbolj zanimiv predel
Kazahstana je zagotovo jugov-
zhod, preostali teritorij je namreč
v glavnem ravninski, medtem ko
je na vzhodu in jugovzhodu kon-
centrirano vse, kar ima država
najlepšega: neokrnjeni naravni
parki, kanjoni, stepa, planote z
značilnimi jurtami in nomadski-
mi čredami konj in ovac, za-
sneženi vrhovi mogočne gorske
verige Tjanšan, ki se razteza od
severozahodne Kitajske vzdolž
meje s Kazahstanom vse do Kir-
gizistana in Uzbekistana, z vrho-
vi, ki dosegajo nadmorsko višino
od 4000 do 7000 m. “Razisko-
vanje” dežele se je zato začelo v
nekdanji prestolnici Almaty ali
“Rajskem vrtu”, kot jo drugače
poimenujejo, ker jo obdajajo vi-
soke gore Tjanšana in slikovita
pokrajina. Turist ima seveda
možnost spoznati najpomem-
bnejše zgodovinske znamenitosti
mesta, kot so trg in park Panfilov,
Trg neodvisnosti, muzej, bazar,
razgledišče na hribu Kok
Tobe, vendar ga najlepša
presenečenja čakajo iz-
ven mesta z znamenito
dolino kraljev pri mestu
Issyk, kjer so našli “Zla-
tega človeka”, ki je eden
od simbolov Kazakstana,
nedotaknjeno istoimen-
sko jezero Issyk, spust v
kazahstanski “Grand Ca-
nyon” z reko Charyn,
obisk narodnega parka
Kolsai z istoimenskim je-
zerom, kjer smo opravili
tudi daljši treking do
višjeležečega jezera. Ne-
kaj posebnega je tudi je-
zero Kaindy, ki velja za
eno najbolj zanimivih
kazaških naravnih zna-
menitosti, saj se tu naha-
ja potopljeni gozd, ki je
nastal, potem ko je plaz
zaradi potresa ustvaril
pregrado reki, ki je nato
ustvarila jezero, iz kate-
rega štrlijo drevesa. Ne bo odveč
pripomba, da so vsi ti naravni bi-
seri dosegljivi izključno s teren-
skimi vozili, ki jih upravljajo iz-
kušeni domačini, saj marsikje
prave poti ni, največkrat gre za
zelo slabe gorske makadamske
ceste, kolovoze ali samo začrtane
smeri, polne globokih jarkov in
lukenj.
/ dalje
Adrijan Pahor
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednica Franka Žgavec
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail zadruga.gm@gmail.com
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 61 H 0892812400013000730643, SWIFT ali BIC koda: CCRTIT2TV00
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: tel. št. 0039 0481 533177 – e-mail gorica@noviglas.eu
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev 
v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
Novi glas prejema javna sredstva za medije. 
Novi glas je kot član združenja FISC tudi v inštitutu IAP (Istituto dell’Autodisciplina Pubblicitaria) in spoštuje njegov kodeks
To številko smo poslali v tisk v torek, 29. oktobra 2019, ob 13. uri
NATUROPATSKI NASVETI (265)Erika Brajnik
Izgorelost in naturopatske 
rešitve (3)
Primer naturopatske logike razmišljanja pri
aktiviranju procesa samozdravljenja s hrano
Zajtrk ob 7. uri:
2 jajci in pršut
dopoldan: grozdje
kosilo ob 13. uri:
riž in meso in zelje in fižol
popoldan: radič in fižol
večerja ob 19. uri:
meso in zelje in fižol
Pri izgorelosti zelo poma-
ga oligoelement zlato-srebro-baker, saj, ko je
oseba izgorela, najbolj trpi nadledvična žleza,
takrat so vrednosti kortizola, hormona stresa,
visoke. Če uživamo ta oligoelement zjutraj na
tešče, bo pospešil kemijske reakcije, ki favori-
zirajo zdravljenje, saj so oligoelementi katali-
zatorji fizioloških procesov organizma. To po-
meni, da pospešijo proces zdravljenja. Po do-
mače povedano, vsako zdravilo ali dodatek k
prehrani bolj hitro deluje.
Pomagajo pa tudi Maca in Aswaganda, ki kre-
pita nadledvično žlezo, ter enkrattedenska ko-
pel iz njivske preslice. Med zdravilnimi goba-
mi ob izgorelosti najbolj pomaga Cordyceps,
ker krepi ledvice in nadledvično žlezo.
Za uravnavanje pretirane produkcije adrenali-
na, ko je oseba še nespeča in se težko umiri,
bodo pomagale tudi CBD kapljice. Depresivni
osebi bo pomagal oligoelement litij, ker od-
pravlja apatičnost in povrne reaktivnost tele-
su.
Ob izgorelosti si lahko pomagamo tudi s flo-
riterapijo. V tem primeru najbolj pomagajo
cvetne esence: Rock rose, Olive, Star of Be-
thlehem, Gorse, Sweet chestnut, Vervein.
Izgorelost bo postala velik zdravstveni pro-
blem, če se ne bodo spremenili urniki dela, in
sicer tako, da bi ljudje, starejši od 40 let, delali
po 6 ur na dan in prejemali normalno plačo
za 8-urni delovnik. Tudi naše vred-
note se morajo spremeniti, potreb-
no je postaviti osebo na prvo me-
sto, ne pa dobrine.
Takšen zgled in takšne vrednote
moramo posredovati mlajšim gene-
racijam. Zakoni bi morali biti
takšni, da NE bi dovoljevali izko-
riščanja delavcev, žal jih pa ravno
država prva krši in daje slab zgled.
Kratek opis cvetnih esenc proti iz-
gorelosti:
Rock rose: potolaži dušo pred
šokom stresa in zlorabe, ki jo telo
občuti, ko predolgo časa zanemarja potrebo
po počitku.
Olive: esenca, ki jo telo potrebuje, ko je brez
energije in utrujeno, da se ponovno aktivira,
reagira.
Star of Bethlehem: potolaži osebo in ji da
upanje in vero v nov začetek.
Gorse: daje upanje in odpira možnosti za no-
ve začetke.
Sweet chestnut: da upanje tistim, ki so res že
vse poizkusili in jim ni nič pomagalo, ki so se
skoraj že vdali. Daje luč upanja v temi obupa.
Vervein: za vztrajnost. Osebe, ki so zelo
vztrajne in zelo trmaste, ko pa enkrat rečejo
ne, je ne za vedno, je konec. Take potrebujejo
esenco vervein.
Vse esence zmešamo skupaj, damo 5 kapljic
direktno pod jezik zvečer pred spanjem. Za
personalizirano mešanico mi pišite na
info@saeka. si.
Iščimo zdravje!
/ konec
www.saeka.si
Pripravljamo se
že na 1. novem-
ber, praznik
Vseh svetih.
Gospe kupujejo
krizanteme in
čistijo grobove
svojih dragih
pokojnih - vse
mora biti na ta pomembni praznik, skupni veliki
dan vere, v najlepšem redu. Nekoč so mojstri v
goriških pekarnah in slaščičarnah proti koncu
oktobra pripravljali majhne “pince” nalašč za ta
praznik, saj so mladi fantje in dečki navadno ho-
dili po domovih v mestu, a tudi v Šempetru,
Štandrežu in Rožni Dolini po “vahtič”, “pagnut”,
gospodinje pa so
jim ga rade volje
dale, saj je bil to
“kruh za nahranit
pokojne”. Kruhki,
pince, so bili po-
dobni pogačam, v
Štandrežu so jih
pripravljali iz ajdo-
ve moke. V
slaščičarnah so
prodajali tudi “fa-
ve mrtvih”,
fižolom podobne
mandljeve piškot-
ke. Tudi te so verniki kupovali za svoje pokojne,
saj so verjeli, da se bodo v noči med prvim in
drugim novembrom vrnili na zemljo med žive
na obisk. V Gorici so na praznik Vseh svetih ob
14. uri začeli zvoniti cerkveni zvonovi, ustavili so
se od 22. ure do 4. ure 2. novembra zjutraj in spet
zvonili do desete ure: v preteklosti so verovali, da
zvonjenje prebuja mrtve, ki se nato sredi noči
udeležujejo počasne procesije po mestnih ulicah
in so pred ponovnim odhodom v onstranstvo
obiskali svoje sorodnike. 1. novembra zvečer so
starejši ljudje jedli solato “indivio”, obeljeno s
pocvrtim špehom in kuhanimi kostanji, molili
so rožni venec pred podobo Svetogorske Matere
Božje, nato pa so ob ognjišču govorili o svojih
pokojnih in pili novo vino. Preden so se odpravili
v posteljo, so v vrče in posode v hiši natočili vo-
do, da so se pokojni ponoči, ob svojem obisku,
lahko umili in “očistili svojih grehov”. Vodo so
zjutraj zlili proč. (Iz knjige R. M. Cossarja Gorizia
d’altri tempi)
Tudi na kmetih so dolgo obdržali podobne obre-
de, tako kot tudi tiste, ki so se vrstili ob smrti. Te-
daj so sosedje in vaščani izražali pokojnikovi
družini veliko solidarnost in globoko sočustvo-
vanje. Priskočili so na pomoč pri kuhanju jedi in
pri opravilih za pripravo pogreba ter bedenju ob
pokojniku. Tudi zadnje ure življenja človek ni
smel ostati sam. Duhovnik je prišel domov na
obisk in umirajočemu dal obhajilo ter zakrament
bolniškega maziljenja. Ob bolniku so poslednje
trenutke sedeli sorodniki in pobožne ženske, ki
so molile, da bi njegova duša zapustila telo in bi
se trpljenje tako končalo. Sorodniki so navadno
bili na levi strani bolnikove postelje, saj so verjeli,
da je na desni stal angel varuh. Ta naj bi ga branil
pred demoni, ki so ga med agonijo obiskali in
mu iz velike črne knjige naštevali njegove grehe
in slabe lastnosti. Ponekod so verjeli, da je k umi-
rajočim prihajal tudi sveti Mihael, ki je na svoji
tehtnici tehtal njegova dobra in slaba dejanja. V
trenutku, ko je nastopila smrt, so morali sorod-
niki nemudoma odpreti okno v sobi, da je po-
kojnikova duša lahko zletela ven, in v sobi niso
smeli imeti ogledal, ker so verjeli, da ta lahko
zadržijo pokojnikovo dušo. Pokojnika so sorod-
niki umili in ga oblekli, navadno v poročno oble-
ko, ki jo je v svojem življenju nosil za vse pomem-
bne priložnosti, in ga položili na posteljo. Ob nje-
govih nogah je bila posodica z blagoslovljeno vo-
do in oljčno vejico (pri nas so uporabljali vejico
“pušpanja”), s katero so sorodniki, prijatelji in
znanci blagoslovili pokojnika in ga zadnjič poz-
dravili - šli so ga “pokruopit”. Ob smrti je bilo
slišati cerkvene zvonove: če je umrla ženska, so
zvonili dvakrat, trikrat, ko je umrl moški, za otro-
ke pa je najmanjši zvon zazvonil enkrat, le ob
smrti otroka, ki ni bil krščen, so zvonovi mirova-
li. Med bedenjem
pokojnika so sorod-
niki molili, pili vino
in žganje, jedli
piškote. Med smrtjo
in pogrebom je na-
vadno minilo zelo
malo časa, ponavadi
le en dan, saj so
ljudje umirali do-
ma. Na dan pogreba
so pokojnika po-
ložili v leseno krsto
na mizo, ob njem
pa razporedili cvetje
in svečke. Po župnikovem blagoslovu so krsto za-
prli in jo na ramenih nesli v cerkev za pogrebni
obred, za njo so hodili sorodniki in drugi verniki
v točno določenem vrstnem redu: za križem, ki
je imel bel trak v primeru smrti otroka, je hodil
župnik, nato so prišli na vrsto krsta in pokojni-
kovi sorodniki. Sledili so najprej možje in fantje,
če je bil pokojnik moškega spola, ženske v obrat-
nem primeru, otroci v belih oblekicah, če je umrl
otrok. Po obredu je procesija pospremila pokoj-
nika na pokopališče: nekrščene otroke, nevernike
in samomorilce so pokopavali v poseben kraj ob
pokopališču, ki je bil označen s križem. Za pogreb
so se pokojnikovi sorodniki oblekli v črno (tako
so se starši ali soprog ali soproga oblačili še celo
leto po smrti svojca, bratje, sestre in nonoti pa
šest mesecev - v tem obdobju žalovanja je bilo
nezaželjeno poslušanje radia, obiskovanje veselic
in zabav, glasno smejanje). Po pogrebu so se svoj-
ci vrnili domov, na pogostitvi so se jim pridružili
“pogrjebci”, sosedje in prijatelji. Navadno so do-
mače ženske v dneh po pogrebu zaradi žalovanja
malo kuhale, spekle so kruh, “odprle” salamo,
servirale sir in vino, sosede pa so prinesle juho,
kako sladico in v naših vaseh tudi kislo zelje s
klobaso.
DUŠENO KISLO ZELJE
Sestavine:
1 kg kislega zelja, 100 g slanine, 2 žlici moke, 2
stroka česna, 1-2 lovorjeva lista, kumina.
Priprava:
V lonec damo kislo zelje in ga popolnoma pre-
krijemo z mrzlo vodo, nato kuhamo petnajst-
dvajset minut. Posebej pocvremo slanino, doda-
mo moko, česen in kumino ter pustimo, da se
vse popraži. Nato dodamo zelje z njegovo vodo,
lovorjeva lista, sol in poper. Dušimo še nekaj
časa, dokler se ne popolnoma zmehča. Če več
časa kuhamo ali ponovno segrejemo, postane
dušeno zelje še bolj okusno. Serviramo ga ob
pečeni klobasi, krompirju, svinjski pečenki ali
kruhovih cmokih.
Ka
tja
 F
er
le
tič
STARE JEDI V NOVIH LONCIH (58)
Dve neznani ali malo poznani državi Srednje Azije (1)
Osupljiva Kazahstan in Kirgizija
Aktualno 31. oktobra 2019 15
Vsi mladi sanjajo, kako bodo preobrnili svet ... (3)
Kozarci in dim za “šankom”
  rijateljem, ki imajo to
srečo, gostilno, kamor se
vračajo in kjer jih čakajo
znanci, zavidam ta privilegij.
Ko se na večer peljem proti
domu in me na poti nekje
sredi zelenih grebenov zagrabi
občutek, da se menda ne
vračam domov in da sploh ne
vem, kam bi se rada vračala, si
zaželim, da bi se nekje na poti
ustavila in sedla za “šank”.
Nekje v gostilni, kjer bi me
ljudje poznali, kjer bi našla
pozdrav, besedo, roko morda
in kozarec. To so le trenutki,
morda samo občutki, ki jih
pogrešam, ko se vozim sama in
je zunaj tema in je zima in še
mraz. Pogrešam luč, pogrešam
pogovor, ogenj, toplino.
Pogrešam človeka, ko je okoli
samo gozd. Pogrešam ljudi, ko
je dom še prazen. A se pot vije
naprej v temo. Samo pot,
zvezde nad dolino, vinogradi,
ki samevajo, in okna brez luči.
Luči je tu vse manj. Premalo,
da bi lahko osvetljevale dom.
Tiho in neizprosno ugašajo
druga za drugo.
Zadnjič pa se je zgodilo. In
P sem se končno spomnila naprijatelja, ki mi je ponavljal,naj pustim internet in poiščem
družbo v gostilni. Zgodilo se je
slučajno. V naši dolini spet
pripravljamo kulturni
večer, tokrat bo v
Okrepčevalnici Britof,
kjer smo si dobri znanci
in prijatelji. Morala sem
se pogovoriti s točajko
ravno glede tega večera,
pa sem se zapeljala tja, na
rob, na skrajni konec baje
najbolj zelene oziroma
najbolj zaraščene doline
v deželi. Od mojega
doma do Britofa je kar
nekaj kilometrov vožnje
ob Idriji. Vasi je na poti
malo, skoraj nič, nekaj
hiš, največ praznih. Pa še
navidezna mejna črta
nekje vmes. Že
popolnoma zabrisana, na
srečo. Nekoč je namreč
ločevala in zapirala
prehod z enega na drugi
breg.
Poletje je. Dolina je neizmerno
lepa. Vsakič, ko se peljem tod
mimo, zaslutim, da živim v eni
izmed najlepših dolin, kar jih
poznam. Idrska dolina. Dolina,
na katero so skoraj vsi pozabili.
Dolina, o kateri marsikdo
pravi, da je že čez dvajset let ne
bo več … Da ne bo več ljudi.
Da ne bo več poti. Da ne bo
več ničesar. Razen gozda,
robide in bršljana.
V Britofu gori luč. Zunaj sedi
nekaj ljudi. Sara ravno prinaša
pijačo na mizo. Vse naokoli se
bohoti zelenje naših strmih
bregov. Nebo še vedno rdi, v
njegovem naročju sameva
Britof, nekaj hiš in cerkev,
krasna, za njo slutnja Krna in
gora nekje za Sočo.
Pozdravijo me vsi. Sara me je
vesela, Claudia, naša pesnica iz
Salamantov, ki ve, kje se
skrivajo krivapete, prisede.
Sergio prinese na mizo
kozarec. Pravi, da je zame.
Ljudje iz Idrske doline. Včasih
pozabim, da se je tu nekje
iztekel del moje poti. Nekega
zimskega večera, ko sem si
zaželela, da bi se ustavila med
luno in Korado. Nekje izza
“šanka” se smeji Miro. On
alkohola ne pije, čebelar je, ki
veliko da na zdravo življenje. A
brez gostilne vsekakor ne
more. Ne gre za alkohol, ne gre
za tisti kozarček, ki mi
kljub vsemu prija. V
gostilni je klepet, so
besede, je smeh in
navsezadnje so tu
prijatelji. Nekje, na dnu
duše, zaslutim, da sem
prišla domov. Morda.
Sara, točajka, mi
predstavi še druge. Mlad
fant, doma iz Kojskega,
se z mano zaplete v
pogovor o zdravi
prehrani. Zaposlen je v
Italiji, v Gorici, pri
Biolab. Tam, kjer
izdelujejo tofu' in
tempeh... pa druge
vegetarijanske dobrote.
Kmalu kujeva načrte za
večere, ki bi jih lahko
organizirala v Britofu.
Nekje, sama, z velikim
kozarcem piva v roki, se mi
smeje Cristina. Ona je
Italijanka, ki se je preselila v
Britof. Ima dva še majhna
otroka in avto, enak mojemu.
Poleti se srečujemo v najbolj
skritih tolmunih.
Prišla sem, da bi se le na kratko
pogovorila, a ure zdaj
neusmiljeno minevajo. Večer v
gostilni je največkrat brez
konca. Sedim in nekako me
ima, da ne bi odšla. Našla sem
besede. Našla sem smeh. Našla
sem ljudi. Kot bi domov
povabila prijatelje. Nikamor se
mi ne mudi več. Zvezde se že
prižigajo nad Kolovratom. Noč
je krasna. Smeh odmeva v
tišini. Ko je že nekaj čez
deseto, vem, da bom morala
domov. Poslavljam se, z
obljubo, da se kmalu vidimo.
Odhajam iz gostilne in vem,
da doma ne bom vklopila
računalnika.
Nazaj grede poslušam beneške
harmonike. Ramonike. Na ves
glas. Moja dolina, skriti v njej
tolmuni moje Idrije. Vesela
sem nove izkušnje. Zdaj vem
končno tudi jaz za “šank”, za
katerim me čaka kozarec, poln
besed. Zdaj vem, da obstajajo
gostilne, kamor se vračaš, ko je
otožnost tako gosta, da bi jo
rezal z nožem. Zdaj vem, da se
bom tudi sama vračala. V
gostilno. Tam na robu Idrije. V
Britof.
/ konec
Suzi Pertot
Prof. Ivanu Peterlinu izredno priznanje 
Steber našega športa in vse
naše skupnosti
  okrat gre poklon stebru sloven-
skega športa v Italiji, profesorju
Ivanu “Jožiju” Peterlinu, ki je v
Portorožu prejel ugledno priznanje
Olimpijskega komiteja Slovenije. V
okviru dnevov OKS – Združenja špor-
tnih zvez mu je nagrado vročil legen-
da slovenskega športa Miro Cerar, ka-
teremu so na dogodku čestitali ob 80.
rojstnem dnevu. Na prireditvi so po-
delili več plaket,
Peterlinu po pre-
dlogu Komisije za
zamejski šport pri
OKS. Tržačan, let-
nik 1951, je bil do
upokojitve profe-
sor športne vzgo-
je. Izjemno deja-
ven pa je vse svoje
življenje kot špor-
tni in kulturni de-
lavec, publicist
ter odbojkarski
trener. Še zlasti je
zapisan prav špor-
tu, kot so zapisali
tudi v utemeljitvi
prestižnega priz-
nanja. Še danes je
predsednik
Združenja sloven-
skih športnih
društev v Italiji,
dolga leta pa je bil gonilna sila, alfa
in omega Športnega združenja Sloga.
Brez prispevka Ivana Peterlina bi bil
slovenski zamejski šport nedvomno
manj uspešen, med drugim še piše v
obrazložitvi nagrade. In res je naša
športna srenja v Italiji zelo trpela v
mesecih po večeru, ko je profesorja
na odbojkarski tekmi njegovih mla-
dih varovancev prizadela možganska
krvavitev. Od šoka pa si je naš šport
nato tudi opomogel, tudi ker je Pe-
terlin v rekordnem času okreval in se
spet aktivno vključil v okolje, ki mu
je domače in ga ima za priznanega
vodjo. Njegove uspešne vrnitve na
sceno so se seveda veselili tudi vsi na
podelitvi v Portorožu s predsedni-
kom Olimpijskega komiteja Slovenije
Bogdanom Gabrovcem na čelu, ki je
imel za nagrajenca laskave besede. V
izjavah za medije po prejemu priz-
nanja pa je Peterlin poudarjal, da mu
veliko pomeni predvsem to, da ga
podpira in da ga je nagradila matica.
Omenjena je bila tudi Peterlinova
skrb za krepitev nege slovenskega je-
zika in narodne zavesti pri mladih,
kar je zagotovo Jožijevo poslanstvo
(glej jezikovni poligon, ki si ga je iz-
mislil) in prioriteta njegovih manda-
tov na čelu športne krovne organiza-
cije Slovencev v Italiji.
Pri njegovi vsestranski dejavnosti je
pomembno tudi raziskovalno delo,
vedno usmerjeno v posodabljanje
športne in splošne politike v naši
skupnosti. Tako se je na primer
večkrat strokovno in temeljito lotil
trendov pri športnem udejstvovanju
naših mladih, pa tudi slike o znanju
in uporabljanju slovenščine med
mladino. V odbojkarskih krogih je
ob vlogah vzgojitelja, trenerja in
športnega delavca aktiven tudi v vod-
stvenih organih deželne zveze FIPAV,
pri nas pa je bil vedno cenjen tudi kot
izrazit komunikator, kar se je
odražalo v vseh številnih javnih na-
stopih ter v izkušnjah kot radijski in
televizijski voditelj.
Skratka, nadvse zasluženo priznanje
in iskrene čestitke!
HC
T
  ekega dne ta nemi kosmatinec
oživi in deklici z botro lisičko
pomaga pri treniranju smučan-
ja, dokler ne pride do prve zmage. Pri-
kupna pravljica je privlačna tudi zato,
ker je resnična zgodba velike smučarke
Tine Maze. Kot vse dobre zgodbe nosi v
sebi vzgojno sporočilnost.
Otroke, pa tudi odrasle uči,
da moramo biti vztrajni, po-
trpežljivi in moramo skušati
uresničiti svoje sanje, saj če
verjamemo vanje, se z
našim trdim, požrtvoval-
nim delom tudi uresničijo.
V uvodu v Suhodolčanovo
knjigo je Tina Maze napisala
tudi, “da je uspeh nedvom-
no posledica trdega dela in
vloženega truda”. V tej
zgodbi o uspehu, ki pride
po vztrajnem delu in napo-
ru, nastopa kar nekaj igral-
cev. Jana Flego je razigrana, vztrajna in
vedoželjna Tina, Irena Zalar je njena
mama, ki jo spodbuja in bodri, Jože
Školc igra Pepija in Hubija. Nejc Škor-
janc se krasno znajde v vlogi na pogled
nerodnega in okornega, a zelo modrega
medveda, ki Tini dopoveduje, da je naj-
pomembnejša moč. Lisičko, ki zvito
vztraja pri hitrosti, pooseblja Zoja
Lešnik. Miha Šilc je Fik, Štrankl pa Ur-
ban Hrastnik. Na posnetku se oglašata
Tomaž Hudomalj kot
voditelj tekme in Ro-
meo Grebenšek kot
pripovedovalec zgod-
be. Grebenšek si je
tudi zamislil sceno, na kateri takoj pri-
kličeta pozornost gledalcev medved v
votlini in zelena strmina, ki jo pobeli
sneg, da Tina lahko smuča in preiz-
kušuje smuk in zavoje, upoštevajoč na-
svete medveda in lisičke. Vse to gledalce
kar odnese v čudovite hribovske kraje,
kjer je Tina Maze doma.
Pravljica je bila otrokom očitno všeč: eni
so imeli rajši medveda, drugi lisičko,
večino pa je osvojila v smučarsko opre-
mo oblečena Tin, ki ima uspeh! Vsi ga
pa lahko imamo, “če vedno dokončamo
to, kar začnemo”, kot je mali Tini dopo-
vedovala njena mama. Vsebino predsta-
ve spremlja čudovita avtorska glasba Pe-
tra Harla (sicer člana igralskega ansam-
bla SNG Nova Gorica), ki utripa z doga-
janjem in poudarja značilnosti Tininih
prijateljev medveda in lisice in seveda
razigranost protagonistke. Na glasbo so
ubrani koreografski koraki Lucije Boru-
ta. Primerni kostumi so delo Astrid Ba-
stianelli. Za uspeh celote so zaslužni tu-
di vsi zakulisni delavci (Christian Šiško-
vič, rekviziti, Marko Janeš, izdelava sce-
ne, Karmen Štubej, Mateja Hribar, šivil-
ji, Andrej Vrhovnik, ki si je zamislil zelo
posrečena kostuma nastopajočih živali,
Davorin Štorgelj in Jaka Breznik, obli-
kovanje luči, Nina Kavzar, ilustra-
cija, Katarina Bebar, oblikovanje).
Predstavo sta si ogledala tudi Tina
Maze in Andrea Massi. Z njima je
sedel pisatelj Primož Suhodolčan.
“Kraljica smuka in veleslaloma” je
povedala, da ji je uprizoritev zelo
všeč in da jo je tudi ganila.
Po predstavi sta se na odru name-
stila pisatelj Suhodolčan in Maze-
jeva, da bi ustregla vsem, ki so po-
trpežljivo čakali v vrsti, da bi jim
podpisala kar tam kupljeno knjigo,
saj jih je imela veliko na razpolago
uslužbenka Katoliške knjigarne Eli-
zabeta Maraž. V privlačno ilustrira-
ni knjigi (ilustrator Gorazd Vahen) so
ob koncu naštete vse zmage in vsi špor-
tni podvigi Tine Maze (1983), naju-
spešnejše slovenske alpske smučarke v
svetovnem pokalu. Ona je ena izmed
šestih smučark, ki so zmagale v vseh pe-
tih disciplinah in ena od treh, ki jim je
to uspelo v eni sami sezoni! V karieri je
dosegla 26 zmag in je olimpijska prva-
kinja v smuku in veleslalomu.
IK
N
Z 8. strani
Resnična pravljica ...
  čbenik je razdeljen na poglav-
ja, ki obravnavajo različne te-
me, kot so zemlja, kmečko
življenje, reke, potres 1976, migraci-
je, identiteta, goriška meja, literarni
prostori Gorice. Vsako poglavje ima
uvodno motivacijo, biografske po-
datke o avtorjih ter branje in analizo
izbranih književnih odlomkov. Kot
nadgradnja so ob koncu možne še
komparativna obravnava prebranih
književnih del ter naloge, vaje,
vprašanja za poustvarjalno delo -
učenci lahko ob pomoči učitelja sa-
mi pridejo do določenih sklepov in
prebrano povežejo z lastnimi iz-
kušnjami v domačem prostoru. Pri
ustvarjanju učbenika je sodelovalo
tudi Furlansko filološko društvo. Tu-
di drugi učbenik LITERATURA NA
STIČIŠČU 2, za drugostopenjske
srednje šole v Italiji, je razdeljen na
poglavja: uvodni poglavji sta namen-
jeni specifiki slovenske tržaške lite-
rature in istrsko-tržaške literature, v
tretjem poglavju so obravnavana
predvsem besedila iz italijanske lite-
rature iz slovenske Istre in slovenske
tržaške literature. Sklepni poglavji pa
sta namenjeni avtoricam in nemški
literaturi iz Trsta.
Dr. Ana Toroš je povedala, da je ino-
vativnost teh gradiv ključni koncept
projekta, vodilo pri pripravi učbeni-
kov. “Izhajali smo iz regije, videnja
našega prostora kot prostora večje-
zičnosti in spoznavanja v praktičnih
primerih. Večina učiteljev v sloven-
skih šolah v sklopu pouka književno-
sti dodatne ure namenja poučevanju
izključno slovenske literature, uman-
jka pa stičišče med raznimi literatu-
rami, da bi lahko učenci pogledali na
naš prostor z različnih zornih kotov.
Zato smo se v projektu skušali pre-
makniti iz nacionalne literarne zgo-
dovine v regijo in jo pogledali z vidi-
ka regionalne primerjalne književ-
nosti, da bi obogatili pogled na pro-
stor, v katerem živimo. Cilj je, da bi
naš pogled na literaturo postal bolj
barvit”.
V drugi polovici srečanja je mag. Na-
taša Špolad Manfreda prisotnim šol-
nikom prikazala nekaj praktičnih
primerov uporabe gradiv pri pripravi
učne ure. Gradiva so brezplačno do-
stopna na spletni strani EDUKA2
www.eduka2.eu.
U
S 6. strani
“Izhajali smo iz regije, ...”
Foto dd
Aktualno31. oktobra 201916
   oliko domnevnih vzvišeno-
sti, ki se spreminjajo v zati-
ranja in izkoriščanja, je tudi
danes! To smo videli med sinodo, ko
smo govorili o izkoriščanju stvarstva,
ljudi, prebivalcev v Amazoniji, o trgo-
vini z ljudmi, o trgovanju z ljudmi”.
Nato je papež nadaljeval razmišljanje o
Amazoniji in našem odnosu do narave,
do drugih: “Napake iz preteklosti niso
bile dovolj, da bi prenehali ropati druge
in zadajati rane svojim bratom ter naši
sestri zemlji: to smo videli v izna-
kaženem obličju Amazonije. Religija ja-
za se nadaljuje, hinavska s svojimi obre-
di in “molitvami” - toda mnogi so ka-
toličani, se imajo za katoličane, a so po-
zabili biti kristjani in človeški - pozablja
na resnično češčenje Boga, ki gre vedno
preko ljubezni do bližnjega. Tudi kri-
stjani, ki molijo in hodijo ob nedeljah
k maši, so podložniki te religije jaza.
Lahko pogledamo v svojo notranjost in
vidimo, če je tudi za nas kdo manjvre-
den, primeren za odpad, tudi samo z
besedami. Molimo, da bi prosili za mi-
lost, da se ne bi imeli za vzvišene, da
smo v redu, da ne bi postali cinični in
posmehljivi. Prosimo Jezusa, naj nas oz-
dravi tega, da bi o drugih slabo govorili
in se pritoževali, da bi koga zaničevali.
Te stvari Bogu niso všeč. Previdnostno
je, da nas danes pri tej maši spremljajo
ne samo domorodci Amazonije, ampak
tudi najbolj ubogi razvitih družb, bolni
bratje in sestre skupnosti Barka. Z nami
so v ospredju”.
V začetku svoje homilije je sveti oče naj-
prej govoril o farizeju, nato pa je izpo-
stavil čist odnos cestninarja do Boga in
med drugim povedal: “Od hudiča nam-
reč prihajata nejasnost in dvoličnost, to
so opravičevanja, in od Boga luč ter re-
snica, kar je prosojnost mojega srca. Le-
po je bilo in za to sem vam hvaležen,
dragi sinodalni očetje in bratje, v teh
tednih izmenjavati stališča s srcem, z
iskrenostjo in pristnostjo, ko smo pred
Boga ter pred brate prinašali napore in
upanja. Danes, ko gledamo cestninarja,
ponovno odkrijemo, kje ponovno
začeti: pri zavedanju, da potrebujemo
zveličanje, vsi. To je prvi korak religije
Boga, ki je usmiljenje do tistega, ki priz-
nava, da je ubog. Korenina vsake du-
hovne napake pa, kakor so učili staro-
davni menihi, je ta, da se imamo za pra-
vične. Imeti se za pravične, pomeni pu-
stiti Boga, ki je edini pravični, pred
hišo”.
Zelo pomembne so besede papeža
Frančiška, ko je dejal: “Če iskreno po-
gledamo vase, v vseh nas vidimo oba,
farizeja in cestninarja. Malo smo cestni-
narji, saj smo grešniki, in malo farizeji,
ker smo domišljavi, sposobni samoo-
pravičevanja, smo izkušeni v tem, da se
opravičujemo! Pri drugih pogosto de-
luje, pri Bogu pa ne. Molimo, da bi pro-
sili za milost, da bi se čutili potrebni
usmiljenja, notranje ubogi. Tudi zato
nam dobro dene obiskovanje ubogih,
da bi se spomnili, da smo ubogi; da bi
se spomnili, da Božje zveličanje deluje
le v ozračju notranjega uboštva”.
Svojo pridigo je papež Frančišek končal
z besedami: “Na tej sinodi smo imeli
milost, da smo prisluhnili glasovom
ubogih in razmišljali o negotovosti nji-
hovih življenj, katerim grozijo plenilski
modeli razvoja. In vendar, prav v tej si-
tuaciji so mnogi izpričali, da je mogoče
gledati stvarnost na drugačen način: ta-
ko, da jo sprejmemo z odprtimi rokami
kot dar, da nimamo stvarstva, v katerem
živimo, za sredstvo, ki ga je potrebno
izkoristiti, ampak za dom, ki ga je po-
trebno varovati, v zaupanju v Boga. On
je Oče in usliši 'prošnjo tistega, ki se mu
je zgodila krivica' (v. 16). Kolikokrat se,
tudi v Cerkvi, ne prisluhne glasovom
ubogih in se jim celo posmehuje ali se
jih utiša, ker so neprijetni. Molimo, da
bi prosili za milost, da bi znali prisluh-
niti kriku ubogih; to je krik upanja Cer-
kve. Če bomo njihov krik naredili za
svojega, bo tudi naša molitev, o tem
smo prepričani, predrla oblake”.
Papež Frančišek je
začel sklepni govor ob
koncu del zasedanja
škofovske sinode za
področje Panamazoni-
je v soboto, 26. okto-
bra, zvečer, potem ko
je bil predstavljen do-
kument sinode in o ka-
terem so točko za
točko glasovali, s temi
besedami: “Najprej se
želim zahvaliti vsem
vam, ki ste dali to
pričevanje s svojim de-
lom, poslušanjem, ra-
ziskovanjem ter z
iskanjem, da udejanjite
ta sinodalni duh, ki se ga učimo in ga
še nismo povsem izpopolnili, smo pa
dobro začeli in smo na dobri poti”.
“Všeč mi je ponoviti to, kar je ponavljal
Gustav Mahler: izročilo je obramba pri-
hodnosti in ne škatla s pepelom, je kot
korenina, iz katere priteka življenjski
sok, ki daje drevesu rast, da rodi sado-
ve.
Sprejeti torej to in ga nesti naprej, kakor
so si to, kar je izročilo, predstavljali prvi
cerkveni očetje, torej sprejeti in hoditi
z enakim smislom v tej trojni, tako lepi
razsežnosti Vincencija Lerinškega že v
9. stoletju. Hvala za vse to”.
Sinodalnost
Ena od tematik, o katerih se je glasovalo
in je imela večino, tri tematike so imele
večino, za prihodnjo sinodo je sinodal-
nost. Ne vem, ali bo izbrana ta, nisem
se še odločil, o tem še premišljujem in
razmišljam, lahko pa rečem, da smo do-
sti hodili in še več moramo hoditi po
tej poti sinodalnosti. Hvala vam za
družbo.
Postsinodalna spodbuda
Postsinodalna spodbuda. Ni obvezno,
da jo papež napiše. Najlažje bi bilo: “Tu-
kaj je dokument, zaj pa vidite vi …” Vse-
kakor papeževa beseda o tem, kar se je
živelo med sinodo, je nekaj dobrega in
hočem to napraviti pred koncem leta
na način, da ne bo minilo preveč časa.
Vse je odvisno od časa, ki ga bom imel
za razmišljanje …
Štiri razsežnosti
Kulturna razsežnost
Govorili smo o štirih razsežnostih: o
kulturni razsežnosti, na kateri smo pre-
cej delali, govorili smo o inkulturaciji,
o ovrednotenju kulture in to z veliko
močjo. Zadovoljen sem, kar je bilo gle-
de tega rečeno o tem, kar je znotraj kul-
ture. Glede inkulturacije je že Puebla
odprla ta vrata, če omenim to, kar je
nam najbližje.
Ekološka razsežnost
Druga je ekološka razsežnost. Ob tem
hočem izraziti spoštovanje pionirju o
tej zavesti znotraj Cerkve, carigrajskemu
patriarhu Bartolomeju. Bil je med prvi-
mi, ki je odprl pot za ustvarjanje te za-
vesti in njemu so potem mnogi sledili s
to zaskrbljenostjo in geometrično po-
spešenostjo, kot je to na primer pariška
ekipa. Za tem so prišla druga srečanja
in iz tega se je rodila Laudato si' kot
navdih, nad katero so delale številne
osebe, delali so znanstveniki, teologi,
pastoralisti… Ta ekološka zavest, ki gre
naprej in danes razkriva to pot
množičnega izkoriščanja, uničevanja,
katere največji del tega je v
Amazoniji. Ta ekološka raz-
sežnost je simbol, če tako
rečemo, glede katere je v igri
prihodnost. Med manifestaci-
jami mladih, bodisi Gretinega
gibanja bodisi drugih, so mla-
di prišli z manifestom, na ka-
terem je pisalo “prihodnost je
naša”, kar ne pomeni “vi za
našo prihodnost”, ampak “je
naša”. Gre za zavest ekološke
nevarnosti, ki ni samo v Ama-
zoniji, ampak tudi v drugih
krajih, kot npr. v Kongu, in
drugih področjih. V moji do-
movini se nahaja v Chacu, tu-
di zona “neprehodnosti” je,
ki je sicer majhna, skratka, poznamo tu-
di to.
Družbena razsežnost
Skupaj z ekološko razsežnostjo smo go-
vorili tudi o družbeni razsežnosti. Na
divji način se ne izkorišča samo stvar-
stvo, ustvarjeno, ampak se izkoriščajo
tudi osebe. V Amazoniji je vse vrste kri-
vic, uničevanja oseb, izkoriščanja oseb
na vseh nivojih, kakor tudi uničevanje
kulturne identitete…
Pastoralna razsežnost
Četrta razsežnost predpostavlja vse
prejšnje in rekel bi, da je osnovna, gre
za pastoralo, za pastoralno razsežnost.
Nujno, nujno je oznanjevanje evange-
lija. Vendar tako, da ga bodo doumele,
sprejele in razumele te kulture. Govor
je bil o laikih, duhovnikih, stalnih dia-
konih, redovnikih in redovnicah. Cilja-
ti je potrebno na to. Govor je bil o tem,
kar delajo, in to je treba tudi okrepiti…”
K sklepom sinode o Panamazoniji se
bomo še vrnili, predvsem takrat, ko bo
jasno, katere dokumente bo Cerkev
sprejela za nova določila.
“K
  etošnje tridnevno 54. Srednjee-
vropsko kulturno srečanje z naslo-
vom Gorizia, Gorica Görz – incon-
tro fecondo delle tre civilta’ europee
(Gorizia, Gorica Görz – Plodno srečanje
treh evropskih civilizacij) se je uradno
začelo v četrtek, 24. oktobra, v konfe-
renčni sobi Fundacije Goriške hranilni-
ce.
Uvodno besedo je imel podpredsednik
Inštituta za srednjeevropska kulturna
srečanja Nicolo’ Fornasir, ki se je zahva-
lil Deželi FJK, Fundaciji Goriške hranil-
nice, goriški občinski upravi, goriški
trgovinski zbornici, videmski univerzi
in drugim ustanovam, ki so nudile po-
kroviteljstvo pri organizaciji dogodka. V
imenu občinske uprave je prisotne na-
govoril svetnik Dario Obizzi; Claudio
Cressati, predsednik Informesta, agen-
cije za razvoj in mednarodno ekonom-
sko sodelovanje FJK, pa je spregovoril o
pomenu srečanja tudi v duhu čezmejne-
ga sodelovanja z Novo Gorico ob skupni
kandidaturi za evropsko prestolnico kul-
ture.
Po pozdravu častnega predsednika inšti-
tuta Renata Tubara je predsednik Fulvio
Salimbeni uokviril letošnje srečanje v
posebno obdobje, ki ga Evropa doživlja
– “v čas velike zbeganosti, v katerem igra
tudi Inštitut zelo pomembno vlogo, ta-
ko kot jo je igral v preteklosti”. Salim-
beni je nato prepustil besedo glavnemu
predavatelju jutranjega srečanja, germa-
nistu, publicistu in pisatelju Hansu Kitz-
müllerju. Ta je primerjal sedanjost, ki jo
v našem prostoru doživljamo brez fi-
zičnih meja in v kateri skušamo naše
ozemlje ovrednotiti z zgodovinskega,
kulturnega in enogastronomskega vidi-
ka, z obdobjem, ko je tu še bila avstro-
ogrska kraljevina in se je veliko goriških
kulturnikov različnih narodnosti šolalo
v State Gymnasium, kjer so poučevali
nemško, italijansko in slovensko litera-
turo. “V našem prostoru lahko najdemo
zgodovinske like in pomembne osebno-
sti, ki so s svojim delom pričali o goriški
medkulturnosti in prepletanju nemške,
slovenske, italijanske in furlanske kultu-
re skozi zgodovino”. Ko je govoril o po-
membnih goriških kulturnikih, je ger-
manist navdušeno spregovoril o Alojzu
Gradniku, velikem slovenskem pesniku,
ki je v slovenščino prevedel Božansko
komedijo Danteja Alighierija, Michelan-
gelove sonete in dela drugih velikih ita-
lijanskih pesnikov. Spregovoril je tudi o
umetniku Alfonsu Cancianiju. Omenil
je Franza Xaverja Zimmermanna, profe-
sorja na State Gymnasium, ki je napisal
edino knjigo o
Gorici v
nemškem jezi-
ku, in druge kul-
turnike, ki so si
prizadevali za
ovrednotenje
vseh jezikov in
kultur goriškega
“srednjeevrop-
skega” prostora:
“Gorica je bila v
daljni preteklo-
sti, zaradi svoje
geografske lege
in zgodovinske-
ga ter etnološke-
ga razvoja, edi-
no evropsko me-
sto, v katerem so
strpno sobivale
tri različne kulture – latinska, nemška in
slovanska”. Jutranji program srečanja se
je končal z govorom zgodovinarja Na-
dirja Stringe. Ta je predstavil lik in delo
umetnika Andree Parinija in razstavo
njegovih del iz keramike, ki so jo za to
priložnost postavili v Beli dvorani go-
riške občinske stavbe.
V avditoriju liceja Gregorčič-Trubar v
Puccinijevi ulici se je še isti dan, v po-
poldanskih urah, nadaljeval posvet, ki je
postavil v žarišče nekatere zgodovinske
značilnosti plodnega srečanja treh
evropskih omik na Goriškem. Modera-
tor Alberto Gasparini, predsednik Uni-
verzitetnega mednarodnega inštituta za
evropske študije, je poudaril, da se je naš
prostor razvil prav v dialektičnem
soočenju med različnimi narodnimi
skupnostmi, jeziki in kulturami. Kultur-
ni geograf in Unescov izvedenec Giorgio
Andrian je obrazložil, da je v svetu kul-
ture prišlo do hitrih in pomembnih
sprememb. Danes - z razliko od prete-
klosti - lahko vsakdo “ustvarja” kulturo
in “s kulturnim načrtovanjem je možno
delati čudeže”. Prizadevati si, da bi Go-
riška postala kulturna prestolnica, je za-
to za ta prostor “najlepša stvar, ki se tu
lahko zgodi”. Tako lahko vsakdo prispe-
va h gradnji tukajšnje prihodnosti. “Ve-
liki izziv je biti Evropejci”. Pomembno
je deliti isto, jasno vizijo prostora, isto
poslanstvo, imeti primerne osebe na
pravih mestih ter seveda dovolj fi-
nančnih virov. Ivan Portelli, predsednik
Inštituta za družbeno in versko zgodo-
vino, je orisal zgodovinsko vlogo go-
riškega centralnega semenišča, institu-
cije, ki je nastala v začetku 19. stoletja in
kjer so se izobraževali italijanski, sloven-
ski, furlanski in hrvaški duhovniki ter
intelektualci, ki so ogromno naredili za
kulturni dvig ljudi in za gradnjo tu-
kajšnje kulturne identitete. Težave so na-
stale v drugi polovici 19. stol., ko so ra-
zlične narodne istovetnosti povzročile
spore in dramatične delitve tudi med go-
jenci semenišča. Posebno zanimiv je bil
poseg, ki ga je imel beneški kulturnik
Ferruccio Clavora o problemu identitete
Beneške Slovenije. Problemi te skupno-
sti so se začeli, je dejal, z zgodovinarjem
Simonom Rutarjem, ki je ob koncu 19.
stoletja poimenoval omenjeno območje
z imenom Beneška Slovenija. To skup-
nost, ki živi v sedmih občinah, danes se-
stavlja manj kot pet tisoč - pretežno sta-
rejših - oseb. Beneška
Slovenija je jasen pri-
mer, kako “naciona-
lizmi uničujejo
življenje skupnosti”.
Skupnost je namreč
najprej pripadala
oglejskemu patriar-
hatu, nato venetski
republiki; zaradi dru-
gačnega jezika je po-
stala upravno samo-
stojna. Po Napoleo-
nu in Avstriji je v te
kraje prišla Italija in
z njenim prihodom
so ljudje upali, da bo-
do s svojo različno
zgodovino, jezikom
in istovetnostjo spet
dosegli samostoj-
nost. Toda italijanski nacionalizem je
kmalu pokazal svoj obraz in namero, da
bi to “slovansko skupnost” izbrisal; ne s
silo, temveč tako, da bi jo prepričal, naj
pozabi svoj jezik, tradicije, kulturo in
zgodovino ter se poitalijanči. Državne
strukture so sistematično onemogočale
stike s Slovenci na drugi strani meje.
Fašizem je v ljudeh samo še krepil prezir
do sebe in lastne skupnosti. Ljudje so
upali, da Italija ne bo več mačeha, tem-
več mama, “toda tega prehoda ni nikdar
storila”. Medtem se je veliko Benečanov
izselilo in skupnost se je še ošibila. V letu
velikega furlanskega potresa so ljudje iz
Kobariške in Tolminske priskočili na po-
moč, Benečani so le ugotovili, da “torej
niso nevarni, niso sovražniki”... Tako se
je rodil čut istovetnosti, alternativen ita-
lijanski, in vendar še ne povsem sloven-
ski. Odločilna bi lahko bila Evropa, ki pa
je na razpotju: da bi beneška skupnost
spet zaživela (in da bi dve Gorici postali
prava kulturna prestolnica...) je pomem-
bno, da odločilne vloge nimajo zgolj in-
stitucije, “ki žal ne predstavljajo vedno
občanov in skupnosti”. Pozabimo na
Bruselj in Strasbourg, spomnimo se, kdo
so bili Shumann, Adenauer in De Ga-
speri, kaj pomeni Ventotenski manifest,
kaj je povedal papež Wojtyla leta 1995
na obletnici ustanovitve OZN v New
Yorku o pravici narodov do samoo-
dločanja... Pomembno je torej, da o naši
prihodnosti ne odločajo države in biro-
kratske strukture, temveč skupnosti, ki
ustvarjajo sožitje, prijateljstvo in zasle-
dovanje tudi zelo ambicioznih skupnih
ciljev.
Za Clavoro so s krajšimi posegi nastopili
arhivistka Lucia Pillon (o družini Coro-
nini-Kromberk in njenih odnosih do ra-
zličnih narodnosti), Marta Verginella (o
odprtih vprašanjih v goriškem zgodovi-
nopisju), Marco Plesnicar (o potrebi po
novih zgodovinskih študijah in škodi, ki
so jo Gorici povzročili nacionalizmi).
Letošnje Srednjeevropsko kulturno
srečanje s pestrim sporedom - ki se je v
petek nadaljevalo s predavanji o novih
perspektivah in priložnostih za Goriško
ter o kulturni diplomaciji, s knjižno
predstavitvijo, z okroglo mizo in projek-
cijo dokumentarca, zadnji dan pa še s
sklepnimi mislimi in nekakim “potu-
jočim posvetom” -, je še enkrat pokaza-
lo, da je Goriška imela bogato “evrop-
sko” preteklost, da bi bilo treba študij te
preteklosti še poglobiti, da bi morali v
šolah korenito spremeniti poučevanje
zgodovine (sic Salimbeni). In da taki po-
sveti ne zanimajo ne politikov ne širše
javnosti.
Katja Ferletič in Danijel Devetak
L
  54. Srednjeevropsko kulturno srečanje 
Plodno srečanje treh evropskih civilizacij
GORICA 
S 1. strani
Papež o ...