399
Slovstvo.
Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum, emendatum auctum edidit Fr. Mi k losi ch Vindobonae. Guilelmus Braumueller 1862.
Učeni A. Schleicher v „wochenschrift fur wi«seu-schaft, kunst und offentliches leben, beilage zur k. wiener zeitung" 31. maja tega leta pravi: „Miklosič, neutrudni učeni jezikoslovec, kega po vsej pravici imenujemo slovanskega Jakoba Grimma, izdaja staroslovenski slovar, delo, ktero je vsemu jezikoslovju sploh, posebno pa slovanskemu važno, i ktero se pristojno vrsti velicim njegovim slovniškim knjigam. Naj bode tu dovolj opomnoti, da stara slovenščina med slovanskimi jeziki ima tisto mesto, ktero goški med nemškimi, staroindijski (navadno sanskrit imenovan) med indoevropskimi. Stara slovenščina nej samo potrebno stalo vsacega slovanskega jezikoslovstva, ampak primerjavnemu indoevropskemu jezikoslovstvu name-stuje (vertritt) zdaj vsa druga slovanska narečja, ker je najbliže ostala unemu nam neznanemu govoru, kterega so v predavnih časih rabili še vsi Slovani. Zboga več reči težaven i zarad obširnosti jako truden posel je pisati slovar kacega jezika; ali zlaga staroslovenskega slovarja pa ima še vse posebne težave i napotja. Kritika, v družbi s pre-tencim znanjem, vedno mora spremljati pisatelja; zato pravimo, da je prav storil Miklošič lotivši se tacega dela. — Poleg latinskih pomenov stoje v tej knjigi tudi prvotne grške besede, ktere so bile prestavljene v staro slovenščino , i po tej strani je ustreženo tudi tistim Slovanom, kteri bi se bili morda neraji prijeli nemški pisanih bukev. Kadar se je potrebno zdelo, nej samo po vrhu povedano, kje nahajaš to ali uno, ampak postavljene so celo nektere besede, vzete iz mesta določnejše zaznamovanega. Pa tudi se primerja slovanščina množim družim indoevropskim jezikom. Pred le-tem delom so bile samo dvoje imena vredne bukve te vrste na svitlem: istega Miklošiča „lexicon linguae slovenicae veteris dialecti" na Dunaji 1850, potem pa „slovar cerkovno slovanskega jezika" , zložil ruski, za staro slovenščino uže več let visoko zaslužni akademik Vostokov, i znanstvena akademija natisnola v Petrovem js:radu 1858. Ta knjiga čestitljivega starega jezikoslovca je zrastia po tridesetletnem prizadevanji, ter obsega vse besede prvega Miklošičevega slovarja. — Primerjal sem na več mestih novo Miklošičevo delo, sad desetletnega truda, poprejšnjemu; ali uže osnutek je ves drugačen, pa tudi ima dosti besed, kterih še nej bilo v prvem. V slovarji leta 1850 nahajamo 205 (^veličin) strani; le-ta pak izide petkrat, i vsako izdavanje prinese 12 pol (192 strani); toraj bode vsega 960 strani. Tudi Vostokov nejma ne toliko besed, ne zaznamovanih mest. Resnično i po pravici se jako čudimo znanej pisateljevej učenosti. Vsaka slovarjeva stran priča, koliko je prebiral knjig i rokopisov, med kterimi je dosti obširnih, tudi obilo tacih, da se težko dobe; sploh pa, kar se v teh rokopisih pripoveduje, nejma vselej te lastnosti, da bi posebno mikalo bralca".
>                                                                                                                   v
Muro v iztočnem Štajarju, tedaj je gotovo spadal iztočni Stajar med Dravo, Muro in Rabo v velikomoravsko državo, ker ta-košnih poznamovanj v korotanski strani, kjer je vladalo nemško upraviteljstvo, zastonj iščeš. Gori naznamljeno okrožje je pozneje bilo lastina Koeelova.                                      Pis.
Toliko smo posneli iz obširnejšega sestavka, ter opominjamo , da A. Schleicher starej slovenščini pravi stara bolgarščina, i da namestu „indoevropski rabi „indo-germanskitf.
Nej lahko pisati sodbe tako učenemu, tako globoko premišljenemu delu, kakoršno je to, ker vsako presojevanje hoče imeti na vse strani polno znanje tiste reči, ktera se presojeva. Tudi nej moj namen tak; le samo od slovenske strani bi rad nekoliko opomuil o Miklošičevih delih.
Zdaj je 17 let, kar se je oglasil ta naš zares slavni rojak , i v tem času je naredilo staroslovensko, i ž njim tudi vse slovansko jezikoslovstvo velikanske korake, skoraj večidel po Miklošičevem trudu. Prostor te vednosti je bil podoben prestaremu lesu, v kterem še nikdar nej pela sekira. Prvi delavci, bistroumni Dobrovski in učeni Kopitar poleg druzih nejso nikjer dovršili; moči teh mož, da-si velike , nejso mogle mahoma izkrčiti, kar so zaro-dili veki. Miklošič je našel samo tu i tam kake preseke i prekope; vse drugo je čakalo njega. Jezikoslovstvo, kakoršno je na zdanji stopnji, hoče znanja premnozih jezikov, veliko bistroumnosti, mnogo ljubezni do resnice, orjaško delavno moč. Da vse to nahajaš pri Miklošiču, pričajo njegova dela, s kterimi je pravo luč prižgal vsem Slovanom.
Ko so ga vprašali nasprotniki, kaj je počenjal, dokler je živel Kopitar, odgovoril je: „učil sem seu. Kdor bere i premišlja njegove knjige, v kih z veliko učenostjo bistroumno primerja staro slovenščino sanskritu, vsem živim narečjem , o priliki tudi grškemu, latinskemu, goškemu i še mnogo družim jezikom , rad vrjame, da ta mož ve, kaj imajo v sebi Horacijeve besede: „qui studet optatam cursu contingere metam, multa tulit fecitque puer, sudavit et alsit." Vendar mu ljubezen do svojega jezika nikjer ne slepi dušnega očesa. Ce na pr. besedo „veltb 7?v d*a (kameel) meri z goškim „nlbandus" itd., ter naposled sodi: „slavi a gothis habent", moramo reči, da njemu raji verjamemo, nego družim, drugače mislečim, pri kterih pa ne vidimo njegovih lastnost. Če vzameš „lautlehre" ali ^formenlehre" v roko , slišiš, kako našteva , kolikrat se ta ali una oblika nahaja tu ali tam; vidiš, kako — rekel bi z mikroskopom — pregleduje, potem tehta i primerja, preden sodi: to je napek, to je prav, to je negotovo; zakaj pravi iskatelj nikdar tudi tega ne skriva, da to ali uno se do zdaj še ne more vediti za trdno. Tako vestno ravnanje vselej oznanja moža prave učenosti , mirno sodečega misleca, ki se ne boji ne truda ne nasprotnikov. Kar tak pravi, da je res tako, pa ne drugače, lehko verjameš. Iz tega bi se marsikak sušmar marsikaj naučil, — ako bi se sušmarji kaj naučiti mogli. Pisanje te vrste nadomestuje prave izvirne knjige tistim, kteri bi radi prišli do resnice, pa ne mogo sami do njenega vrelca.
Miklošič vedno tudi sam še napreduje; ali z napredovanjem tacega moža napreduje tudi sama vednost. Deset let je, kar je na svitlem „vergleichende lautlehre". v kteri za mnogo besed pravi, da se v staroslovenskem jeziku še ne ve za-nje; novi slovar pa za veliko le-teh oznanja, da so uže tu i tam najdene; zlasti primerjanje mnogovrstnim jezikom je čedalje širje i globoče. Vedno napredovanje kaže dušno zmožnost, ostajanje dušno medlost. Čuditi se je tedaj Metelka, da od leta 1825, kar je bil dal med ljudi svojo zares globoko premišljeno , za tiste čase jako učeno, če tudi po Dobrovskem osnovano slovnico, potlej do smrti nej nič velicega spisal, ali vsaj spisanega popravil, pomnožil.
O Miklošičevih delih sploh sem za to več govoril, ker vidim, koliko imajo težkega jedra, prave rude v sebi, i ker mi nej skrito, da na Slovenskem je še kaj malo tacih — celo pisateljev, — kteri ne vedo samo tega, da je Miklošič na Dunaji sloveči jezikoslovec, ampak tudi prebirajo njegove besede.    Zlasti   v zdanjih   časih   nas   uči   vsak   dan,
vsaka ura, da temeljitega učenja svojega jezika nam je tako zelo treba, kakor slepcu pogleda. Ce hočemo sami sebe pošteno soditi, moramo reči, da od leta 1825 se je mnogo popravil naš književni jezik, ali da pa vendar izmed vseh slovnic, kolikor nam je od tedaj spisanih, nobena Me-telčice še dosegla nej, nikar da bi jo bila prešla, i da nektere med njimi so polne zmot i napak. Sem ter tje se kdo naših rojakov celo tako-le oglasi: ti i ti naši bratje so uže daleč pred nami, ki pišo novele, zgodoviuo itd., za jezik se pa več ne prepirajo, kakor mi. Tem nespametnim besedam nej kaj odgovoriti. Trdna resnica je, da še le, kadar bode vse Miklošičevo preiskavanje dovršeno, potem si bodemo Slovenci mogli narediti pravo slovensko slovnico. Nepremekljive so tega jezikoslovca besede, ktere je dvakrat povedal v uvodu knjige „vergleichende lautlehre", na VII. i XI. strani, da namreč „siara slovenščina vsem slovanskim jezikom brez izimka v sebi hrani pregloboko pravilo". Če to velja za vsa narečja, mora še posebno za slovenščino, poleg bulgarščine prvo šči stare čestitljive matere. Zato naj bi se zdanji naš jezik učil, pretresal i sodil vedno le na stalu starega jezika; vse drugo modrovanje je prazno. Kdor hoče iskati novej slovenščini pravil, pa stare ne zna, tak le golomiši. Lahko je razumeti, koliko bi nam pridovalo, ko bi se stara slovenščina po učilnicah posadila na mesto, kakoršnega je vredna.
Vrnimo se k slovarju. Ta knjiga je Slovencu, ki se hoče jezika dobro naučiti, vredna, da bi jo se zlatom od-vagal. Nejsem v strahu, da bi preveč bil rekel, videč, kak zaklad neprecenljivega blaga je shranjen v njenih listih. Prigovor je: „habent sua fata libelli"; to delo beroč sem pa mislil: „habent sua fata et chartae libelli." Ljubezni do slovenščine , ktera diha iz vsacih Miklošičevih bukev, ne pogrešamo tudi tu, ker dobro ve, kako potrebni smo nauka, za kar bi imeli učenemu rojaku posebno hvaležni biti. Pri tacih oblikah, ktere nam je bil uže razložil, pa se jih nej-smo sploh poprijeti, zopet ponavlja, kako je prav; tako bereš na 121. strani: „vendar, vener, vini fortasse, ta m en est vbtiib da žeu. Obsledil je nekje celo Ribnica na, ki mu je v slovar podal toliko dobrih, po našem kraji zares navadnih, ali knjigam do zdaj še sploh neznanih besed.
Naposled opominjamo še slovenske i tudi slovanske učitelje sploh, naj ne pozabe pridnim mladenčem viših latinskih učilnic na koncu šolskega leta v dar dajati Miklošičeva dela. Posebno slovar je pravo darilo učencu, ki se pridno uči svoj materni jezik.                           Levstik.
400