freiexemplar V. b. b. GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE 3a.sluiajk tadio '£fublfina ki oddaja za Koroško: prihodnjo nedeljo, dne G. avgusta ob 20. uri reportaža iz počitniške kolonije koroških otrok v Tolminu. letnik v DUNAJ, V SOBOTO, 5. Vlil. 1950 ŠTEV. 57 ( 330) Pevski koncert v Št. liju ob Dravi: Slovenska pesem naj nas spet združi vse Slovence odšmi Dhora p a do Pliberka Prehodni pokal SPZ je prejel mešani zbor Št. lij-Loga ves Po ,,Dnevu slovenske pesmi" konec junija, ob katerem so nam na koncertih v Šmihelu pri Pliberku in Št. Jakobu v Rožu zapeli naši tržaški bratje, smo se zadnjo nedeljo zbrali na pevlskem koncertu v št. liju ob Dravi, ki je bil pod geslom ,,Slovenska pesem med Dravo in Vrbskim jezerom". Tokrat so nam peli naši domači zbori, mešani in moški in naša narodna pesem je odmevala daleč naokoli. Pri Lederhasu se je zbralo več sto ljudi z vseh (Jur, prišli pa so tudi z onstran Drave, iz št. Jakoba v Rožu. Da so bili polnoštevilno zastopani domačini, ne bo treba posebej poudariti. Naš človek pač ljubi slovensko narodno pesem. Zato je bila dvorana pri Lederhasu napolnjena do zadnjega kotička, mnogi pa so morali ostali zunaj, ker za vse v dvorani ni bilo prostora. Najprej so nastopili škofiški tamburaši, ki so nam zaigrali in zapeli, nato pa je spregovoril predsednik SPZ tovariš dr. Franci Zvvitter, ki je med drugim dejal: Koroški Slovenci smo znani zaradi svoje pesmi in v tem prednjačimo pred drugimi Slovenci. Pred kratkim so bivali med nami naši bratje iz Trsta, ki so nas seznanili s svojo pesmijo. Danes boste slišali domače zbore, ki bodo peli našo domačo slovensko pesem, ki je tukaj doma. Slovenska pesem nas je družila, kar pomni zgodovina in naš človek je prepeval, kadar je bil vesel, pa tudi, kadar je bil žalosten. Pel je v veselili časih in pel tudi v težkih časih. Naj naša domača pesem, ki jo bomo slišali danes, spet vse združi, vse Slovence od Djekš do Šmohorja in nas povezuje z brati tja do Jadrana. Besede predsednika SPZ so navzoči sprejeli z burnim odobravanjem, zakaj v vseh nas je iskrena želja po nerazdružljivi enotnosti vseli Slovencev. Nato so nastopili posamezni zbo« ri. Hkrati je bila tudi tekma posameznih zborov za prehodni pokal, ki je bil razpisan ob 40. obletnici Slovenske prosvetne zveze in ho po v&zpisu prešel v las’t 'tistega društva oziroma zbora, ki ga bo v času do 50. obletnice Slovenske prosvetne zveze največkrat prejel. Prekrasni srebrni pokal je v to svrho Podaril SPZ ugleden koroški Slovenec. Najprej je nastopil moški zbor St. Ji j — Loga ves, ki je zapel pes-}ni ,,Mrzel veter" in „Dokler sem še edik biv". Mešani zbor št. Hj — !J0ga ves pa je zapel ,,Mali mlada" 'J1 i,Rož, Podjuna, Zilja, venec treh (mliU“, ki jo je uglasbil naš harmo-•Uzator Pavle Kernjak. In dalje: me« sani zbor iz Bilčovsa (,,Vsi so pridali" in ,,Ne tožim vam cveti- ce"), moški zbor iz Škofič (,,Kako bom ljubila"), mešani zbor iz Škofič (,,Med cvetlicami" in ,,Soči“), mešani zbor iz Hodiš ter mešani zbor iz Kotmare vesi. Vsi zbori so peli izvanredno dobro in se je videlo, da so se zelo potrudili. Poslušalci so jim zato navdušeno aplavdirali; če je pa ob pesmi ,,Soči“, ki jo je zapel mešani zbor iz Škofič in ki je nam znana že izza gostovanja naših tržaških bra-. tov, aplavz dosegel svoj višek, to nikakor ni čudno, saj je s to pesmijo tudi tržaški zbor dosegel največ uspeha, ker pač pesem v besedilu in melodiji izraža vse trpljenje in hrepenenje našega naroda ob morju. Nato je nastopil centralni pevski zbor (moški zbor) Slovenske prosvetne zveze, ki je jpod vodstvom osrednjega zborovodje SPZ tov. Zdravka Hartmana in našega bar« monizatorja 'tov. Pavleta Kernjaka zapel vrsto naših domačih pesmi. Videlo se je, da so v centralnem zboru res najboljši pevci, ki lahko nastopajo vsepovsod in se jim ni treba bati kritike. Medtem se je posvetovala ocenjevalna komisija, kateri zbor je zaslužil prehodni pokal. V tej komisiji so bili sami strokovnjaki, ki o petju nekaj razumejo, toda odločitev kljub temu ni bila tako lahka, saj so se vsi zbori potrudili in dali vse od sebe, odločiti pa je bilo treba pravično in popolnoma nepristransko. V imenu ocenjevalne komisije je nato spregovoril podpredsednik SPZ tov. Janko Ogris in sporočil občinstvu njeno odločitev. Dejal je, da gre pohvala vsem zborom, ki so založili vse svoje sile in se res potrudili. Zakaj v poletnem času, ko so čez dan vsi obremenjeni s težkim delom, so morali za vaje žrtvovati marsikatero noč. Prehodni pokal pa je komisija po temeljiti in vsestranski presoji določila mešanemu zboru §t. lij — Loga ves za pesem »Roži Podjuna, Zilja“. Nato je predsednik SPZ tov dr. Franci Zwitter izročil pokal pevovodji nagrajenega zbora tov. Pavletu Kernjaku. Ob koncu so nastopili še škofiški tamburaši in združeni pevski zbori, ki so pod vodstvom tov. Zdravka Hartmana zapeli Prešernovi ,,Pod oknom" in ,,Zdravljico“. Pevski koncert zadnjo nedeljo v Št. liju, ki so ga izvajali naši domači zbori, je bil velik uspeh, ki je zadovoljil pevce in poslušalce. Pokazal je, da je med Dravo in Vrbskim jezerom doma slovenska pesem. Tu bi ponovil samo željo, ki jo je v svojem govoru izrazil predsednik SPZ tov. dr. Franci Zwitter: Naša domača slovenska pesem naj nas združi vse Slovence od Šmohorja do Pliberka, ne glede na različne poglede na svet in življenje! Oborožene sile Severne Koreje ogrožajo Pusan Prodiranje severnokorejskih čet se še vedno nadaljuje in so trenutno v teku ostre borbe 80 km pred Pusanom, najvažnejšim pristaniščem in bazo ameriških čet za nove pošiljatve. Vedno nove ameriške čete, ki prihajajo na Korejo in jih takoj pošiljajo v borbo, si sicer prizadevajo, da hi ustavile napredovanje Severokorejcev, toda doslej jim to še ni uspelo in so nasprotno morale zapuščati vedno nove položaje. Tudi o napadih ameriškega letalstva v Severni Koreji, o katerih so prej dnevno poročali, trenutno ni mnogo kaj slišati in vse kaže, da tudi tam niso mogli doseči zaželjene-ga uspeha. Dejanski položaj na Koreji karak-terizira tudi poročilo posebnega dopisnika ,,Chicago Tribune", Walter Simmonsa, ki piše, da vlada v glavnem stanu generala Mac Arthurja vsled stalnih porazov že velika za- skrbljenost in vsak se vprašuje, kako dolgo bo pet oslabljenih ameriških divizij še vzdržalo navalu 15 severokorejskih divizij. Resnost položaja označuje tudi dejstvo, da nove čete, ki komaj prispejo na Korejo, takoj pošljejo v bojno črto. Po mnenju dopisnika povzroča stalne poraze ameriških čet slabo vreme, ki letalstvu ne dovoljuje zadostne aktivizacije. Korejsko vprašanje ponovno obravnavajo tudi v Varnostnem svetu, kjer si sovjetski zastopnik Malik prizadeva, da hi korejsko vprašanje združil z vprašanjem kitajskega zastopstva v OZN. Zastopniki zapad-nih sil so se na prvi seji izrekli proti dnevnemu redu, ki ga je predložil sovjetski zastopnik, ker podrejuje korejsko vprašanje vprašanju kitajskega zastopstva, Malik pa je izjavil, da se bo v skrajnem primeru poslužil svojega veta. Kralj Leopold odstopil Položaj v Belgiji, ki je nastal po povratku kralja Leopolda, se je v teku enega tedna tako zaostril, da je bil Leopold končno prisiljen, da odstopi in izroči oblast sinu Baudoui« nu. Za primer, da bi kralj ne hotel odstopiti, so socialisti zagrozili, da bodo desettisoči stavkajočih vkorakali v Bruselj in se bo pričela državljanska vojna. Najprej je kralj Leopold predlagal, da izroči oblast svojemu sinu, dokončno pa odstopi 7. septembra 1951, torej na dan, ko bo princ Bau-douin polnoleten. Ta predlog so odobravale vse tri največje stranke, ker pa se je kralj še vedno obotav- ljal, so socialisti dali povelje za vkorakanje v Bruselj in šele v zadnjem trenutku, ko je napetost dosegla: svoj višek, je Leopold sporočil, da Odstopi. S tem je bila zaključena tako imenovana kraljevska kriza, ki je trajala že več let. Po odstopu Leopolda se je v Belgiji pričelo spet navadno življenje, delavske organizacije so dale povelje, da se delavci, ki so stavkali, spet povrnejo na delovna mesta. Socialisti so tudi sporočili, da bodo lojalno podpirali princa Baudouina, seveda pa je treba šele počakati, če je bila vsa borba naprej ena res samo osebno proti Leopoldu. Berlin je za ZDA bolj važen kot Koreja Ameriški mestni komandant Berlina general Macvvell Taylor je na nekem banketu izjavil, da igra Koreja v ameriški politiki manj važno vlogo kot pa Berlin. Berlin je v pravem pomenu besede simbol borbe med Vzhodom in Zapadom, je dejal med drugim, in tukaj bomo morali za dosego naših ciljev izbojevati še številne borbe. ZDA pomagalo Francu Ameriški senat je s 65 glasovi proti 15 glasovom dovolil Španiji posojilo v višini 100 milijonov dolarjev, kar je prva prijateljska kretnja, odkar so ZDA skupno z drugimi državami-članicami OZN odpoklicale svojega zastopnika iz špa-nije. Med razpravo o pomoči je izjavil predsednik, demokratični senator Tydings, da je Španija potrebna za obrajnbo ZDA. Angleško prebivalstvo pričakuje nove obremenitve Angleški obrambni minister Shimvell je pred enim tednom naznanil, da ho Anglija poleg določene vsote v proračunu, ki znaša 7,4 % vseh državnih dohodkov, izdala za oborožitev še nadaljnjih 100 milijonov funtov. Ministrski predsednik Attlee pa je v svojem zadnjem govoru po radiu sporočil, da pomeni teh 100 milijonov samo prvi obrok in zdaj angleško ljudstvo pričakuje, da mu bodo naložene še nadaljnje obremenitve. Lake Success. — Turčija ho pri prihodnjih volitvah v Varnostni svet zahtevala mesto zase kot predstavnica Srednjega vzhoda. Turčija bo nadomestila Egipt, katerega mandat poteče z 31. decembrom 1950. Naši pionirji gradijo nove temelje mednarodnega spoštovanja Kakor smo v nagem listu že predhodno objavili je zadnjo nedeljo ob osmih zvečer ljubljanski radio oddajal za Koroško. V okviru te oddaje smo imeli priložnost slišati nage pionirje, ki so na počitniški koloniji pri Sugaku, kjer se, kakor so nam sami povedali, zelo dobro počutijo. Vse imajo, kar koli potrebujejo in požele, zato, kakor sami zagotavljajo, stargem ni treba imeti nobenih 'skrbi. Vrnili se bodo čili in zdravi ter telesno in duševno Okrepljeni. Zdaj pa k oddaji sami. Najprej so skupno zapeli staro nago narodno pesem „N‘mav č''iez izaro ..nato pa je napovedovalec spregovoril o počitniških kolonijah na splošno, ki jih organizira Rdeči križ Slovenije. Spregovorila je tudi tovarišica Milka Wieserjeva, ki je gla s pionirji kot spremljevalka. Povedala je, da je v prvi koroški skupini poleg slovenskih tudi okoli 50 avstrijskih otrok. Pri kem je poudarila, kakšnih metod so se sovražniki nove Jugoslavije, zlasti informbirojevci posluževali, da bi odvrnili starše, da svojih otrok ne bi poslali na počitnice v Jugoslavijo. O teh metodah smo v nagem listu že pisali, zato jih tu ne bomo ponavljali. Ko je skupina prispela v Jugoslavijo, je nadaljevala tov. Wieserjeva, je bilo za njo vse pripravljeno in 'ljudska oblast je za koroške pionirje, slovenske in avstrijske narodnosti, kar najboljše poskrbela. Pionirji pa so med seboj sklenili tesno prijateljstvo in tovarištvo in med njimi ni prav nobene razlike. Tudi Lidija Dorflinger iz Celovca, ki (je govorila v nemškem jeziku, nam je povedala svoje vtise: ,,Roma so nas poskušali ustrahovati, da v Jugoslaviji vsakega Avstrijca za-pro ter da bomo morali gladovati. Tu pa smo se lahko prepričali ravno o nasprotnem. Vsi ljudje so do nas zelo prijazni in ne manjka nam ničesar. Tu je res zelo lepo.“ Hanzi Weiss iz Št. Janža v Rožu je dejal, da se jim v koloniji bolj 'dopade kakor doma. Nato je povedal, kakgen je dnevni red v koloniji, kaj čez dan delajo: telovadijo, se kopajo, igrajo tenis, nogomet itd. Najrajši se kopajo, „najtežji“ za njih pa sta, kakor je dejal, dve uri spanja, ki sta tudi na dnevnem redu in ki se jima pač ne morejo izogniti. Lepo imajo pionirji urejeno življenje v koloniji. Sami nosijo tudi odgovornost, da se v redu' izvaja dnevni red. Zato imajo svoj odred, ki so mu dali ime po nagem padlem partizanskem junaku Francu Tavč-manu — Lenartu, o katerem nam Je tako lepo pripovedovala Krista Zeit-linger iz Celovca. Odred ima različne referente: fizkulturnega, kultur-no-prosvetnega, referenta za sten-čas itd. Razdeljen je ge v posamez- ne čete. Fizkulturni referent je zelo zadovoljen z uspehom, zakaj mnogi so se naučili že plavati, nekateri celo v gtirili dneh. Zdaj se pripravljajo prav pridno na zaključno prireditev. O kulturno-prosvetnem delu v kolonijah je spregovorila (Marija Se-rajnikova iz Svaten pri št. Jakobu v Rožu. Naučili so se že različna kola, med drugim tudi Titovo kolo, pridno se učijo pesmi in jih skupno pojejo. Imajo tudi svoj sten-čas in nanj pridno pišejo. Berejo ,,Ciciba-na“ in druge pionirske liste in se lako učijo slovenskega jezika. Večkrat pa imajo tudi izlete. Tako vidimo, da je življenje v koloniji zelo pestro in živahno in smo z nagimi pionirji vred lahko zadovoljni. Da med slovenskimi in avstrijskimi pionirji res ni nobene razlike in da med njimi vlada resnično prija- teljstvo in tovarištvo so nam dokazali tudi s tem, ko so skupno zapeli tri pesmi, dve slovenski in eno nemško: nago narodno ,,čej so tiste ste-zdice“, partizansko ,,Za vasjo je čredo pasla11 in nemško koroško narodno ,,0 Gldckle vom Hamattol“. O tem nam je v nemškem jeziku tudi prav lepo spregovorila Erna Peter iz Celovca: Nobene razlike ni med nami, med Slovenci in Avstrijci. Smo si kot bratje in sestre, vsi skupaj pa kakor velika družina. Sklenili smo, ko se spet vrnemo na svoje domove, da bomo med avstrijskimi otroci širili narodno sporazumevanje in spoštovanje ter bratstvo med narodi. Ko sta Kogler Oto in njegova sestrica zapela še pesmico ,,Alle Vogel sind schon da“, so posamezni pionirji sporočili svojim stargem po-(Konec na 3. strani) OVP in Vdll pripravljata koalicijo Nikakega dvoma ni, da so sile skrajno desničarskih strank, oVP-ja in Vdll-ja, na delu, da bi se spojile v enotno, tako imenovano ,,anti-marksistično enotno fronto11. 2e v votivni kampanji, .v. jeseni leta 1949, je bilo razvidno, da bo VdU omogočena od notranjega ministra Hel-merja baje z namenom razbitja oz. cepitve OVP, v resnici samo orodje OVP proti demokratičnim silam v Avstriji. Ojačen vpliv neofašistične ,,Junge Front“ v oVP-ju, ki jo vodijo napačno imenovani neofagisti, ker ti ljudje so bili in ge nikdar niso nehali biti fašisti, nazorno kaže osredotočenje vseh fašističnih sil, ki jih vedno močneje tirajo v ospre- dje. Najvplivnejši mož v OVP, zvezni svetnik Raab, je v glasilu ,,L)ie Wirtschaft“ z dne 22. julija t. 1. strankinemu vodstvu SPo-ja nedvoumno zagrozil koalicijsko ,,proti-marksistično vlado“ oVP-ja in VdUja, če SPO — vodstvo ne bo pripravljeno ge hitreje in brezhibno popuščati v vseh željah OVP-ju. Medtem, ko je Raab hvalil predsednika kluba ,,neodvisnih“ bivšega SS-ovca Hartleba,ki je stališče SPo-ja v vprašanju stanovanjske zaščite trdovratno kritiziral, je zagrozil: V narodnem svetu sedi danes 93 nemarksi- stičnih poslancev, ter samo 67 socialističnih, h katerim pride ge pet komunistov, s katerimi pa socialisti ne bi hoteli biti v enem piskru. Ne-marksisiični volivci se sprašujejo, kako dolgo si bodo njihovi poslanci ge pustili dopasti socialistično obstrukcijo. Enako je govoril na lingkem dnevu ,,Junge Front11 grof Stracb-witz, ki je socialističnemu vodstvu grozil z združitvijo vseh sil proti njihovemu terorju. Celo vatikansko glasilo ,,Oservatore Romano“ zastopa isto linijo, po je pred meseci pisalo, da je koalicija med OVP in SPo le ,,prehoden pojav11 ter naznanja enotno fronto ,,resničnih“ demokratov. Tudi zapadnonemgko, ameriško orientirano časopisje, potrjuje raz-motrivanje skrajne avstrijske reakcije o spojitvi vseh neofašističnih sil. ,,Siiddeutsche Zeitung11 piše, da izgloda, da ima VdU ugodne možnosti, da svoje pozicije znatno zboljša- Medtem je nastal v VdU razvoj, ki ga je mogoče vrednotiti samo kot priprave za vstop VdUja v vlado. Odločujoči krogi v VdU, Kraus, Rei-man in Hartleb so dosedanjega generalnega sekretarja, nacističnega polkovnika Gordon Galloba, izključili, nikakor ne zaradi znanih nacističnih provokacij na štajerskem, za katero nosi glavno odgovornost, temveč iz čisto notranjih prestižnih vzrokov. Izključitev Golloba in njegove skupine iz VdUja, ki čisto javno nastopajo kot fašisti, je bila izvedena le zaradi tega, da bi na ta način postala VdU sposobna za vstop v vlado. Nevarnost osredotočenja neonacističnih sil pa se zaradi tega cepljenja VdUja ni zmanjšala, temveč prej ko slej le povečala. Gollobu je pripadla vloga neke rezerve, v kateri naj bi se zbirali najradikalnejši nacistični elementi. JE BILA IZROČENA PROMETU Dne 28. julija t. 1. so se v Zagrebu pričele slavnosti, ki so trajale tri dni: jugoslovanski narodi, in predvsem jugoslovanska mladina, so slavili otvoritev avtoceste Beograd— Zagreb, doslej najmodernejše prometne zveze te vrste in največjega objekta prve petletke. Na mogočnem mitingu so se zbrali mladinci-graditelji, nadalje zastopniki prostovoljnih brigad Ljudske fronte, ki so se udeležile gradnje, kakor tudi zastopniki ljudske oblasti in vseh množičnih organizacij. Mitinga pa so se udeležili tudi številni člani zvezne vlade in vlade LR Hrvatske. V imenu hrvatske vlade je spregovoril predsednik mestnega odbora Ljudske fronte Zagreb Mirko Pavleko-vič, ki se je graditeljem zahvalil in med drugim dejal: Na tem velikanskem gradbišču, ki je simbol brat- Amerika išče krmo za topove „Wall Street Journal “ odkrito izjavlja, da postaja Marshallov plan vedno bolj sredstvo za priprave za vojno. „New York Times11 piše, da je najvažnejša naloga ameriškega zastopnika na konferenci pakta atlantskih držav v Londonu v tem: ,,zapadnoevropske zaveznike pregovoriti, da postavijo čim več ljudi za od Amerike 'zahtevano armado na razpolago “. V nekem nagovoru po radiu je predsednik armadnega odbora v senatu izjavil, da je treba za-padno Evropo pripraviti do tega, da bo svoje oboroževanje stalno ja-čala ter da se mora zapadni Evropi pomagati z dobavo orožja. Denar, ki bi ga Amerika izdala za oboroževanje Zapadne Evrope, pomeni za Ameriko za daljšo dobo štednjo člo- veških življenj, to se pravi za Amebi krvaveli evropski si- naj riko novi. Truman zahteva nadaljnja sredstva Predsednik ZDA Truman je ameriški kongres zaprosil za nadaljnje 4 milijarde dolarjev za vojaško pomoč zavezniškim državam. Dejal je, da bi o tem predlogu čim prej glasovali, ker potrebuje ta denar za izgotovitev orožja, ki traja dalj časa. — Ta pomoč je v prvi vrsti namenjena članicam atlantskega pakta in jo hoče Truman razdeliti po naslednjem ključu: 193 milijonov dolarjev za vojaško pomoč Grčiji, Turčiji in Perziji, ostale 303 milijone pa Filipinam. stva in enotnosti narodov Jugoslavije, revolucionarne vztrajnosti in ponosne vere v svoje lastne sile, se vi-, di vsa trdnost, varnost in zmagovi-tost resnične socialistične misli in dela ter pravilnost poti, po kateri nas vodita Tito in Partija. Na zagrebškem mitingu je spregovoril tudi predsednik Sveta za promet vlade FLRJ minister Božidar Maslarič, ki je poudaril veliki pomen izgotovljene avtoceste, pri kateri se je izkazalo, tla je zedinjeno ljudstvo laka sila, ki premaga vse ovire na svoji poti. Ob koncu, ko je govoril o klevetah informbirojevcev, ki so to cesto razglasili za ,,osvajalno cesto Titove klike in zapadnih imperialistov11, je dejal: V našem sporu s Kominformom je bilo nekoč že rečeno: ,, P s i lajajo, karavana pa gre dalje11. Avtomobilska cesta je že pripravljena za promet, če pošiljamo sedaj tudi našo karavano na pot, ne moremo prepovedati psom, da bi lajali. To dejstvo ne more biti razlog, da naša karavana ne bi šla na pot. Po svojih besedah je minister za promet prerezal trak in kolona avtomobilov je krenita na pot proti Beogradu. Z avtomobili so se odpeljali graditelji avtoceste, ki so jih v Beogradu pozdravili desettisočii prebivalcev, zbranih na tamkajšnji slavnosti. V Beogradu je v imenu maršala Tita, zvezne vlade in KP Jugoslavije spregovoril predsednik gospodarskega sveta vlade FLRJ Boris Kidrič in v zvezi s simboličnim imenom nove ceste ,,Bratstvo— Enotnost11 poudaril skupne napore vseh jugoslovanskih narodov pri izgradnji tega objekta, ki povezuje prestolnico Jugoslavije Beograd z glavnim mestom LR Hrvatske Zagrebom in bo po podaljšanju pove-zaval ta mesta tudi z glavnim mestom LR Slovenije Ljubljano in drugimi deli države. Boris Kidrič je v svojem govoru tudi poudaril, da je bila avtocesta Beograd—Zagreb že od vsega po« četka predmet vseh mogočih kritik, ki so jih izvajali sovražniki nove Jugoslavije, ko so hkrati s tem objektom omalovaževali tudi celotni petletni načrt. Govoreč o zlonamernih klevetah s strani kominformov-cev in drugih sovražnikov Jugoslavije je dejal: Naj nas klevetajo še naprej, mi bomo nadaljevali borbo za socializem, za izgradnjo naše države in je brez vsakega dvoma, da bomo tudi v bodoče zmagovali. Novi argumenti raznih kritikov pa so samo dokaz, da so bila in so njihova prerokovanja nestvarna, hkrati pa dokazujejo, da so naši načrti bili io so stvarni. Svoj govor je Kidrič za-k 1 jnči 1 z besedami: Vemo, da nas čakajo še velike težkoče, toda s tež' kočami, ki smo jih doslej prebredli, se je naše zaupanje v lastne sile samo še povečalo, prav tako pa smo si nabrali novih izkušenj in danes lahko rečemo, da bomo zmagali tudi pr' nadaljnjih naporih, kakor smo zmagovali doslej. Ob otvoritvi avtoceste je bila v Zagrebu odprta tudi razstava, ki pr*' kazuje ves trud, ki ga je v to ogroni" no delo vložilo nad 350.000 mladin' cev, vojakov JA in strokovnega osebja. Največji del razstave je posvečen mladinskim delovnim brigadann razstavljene pa so tudi slike najlep' šib in največjih objektov na avta' mobilski cesti, ki so jih graditelj1 predčasno dovršili. Buenos Aires. — V obveščen'^ krogih izjavljajo, da je argentinsk^ vlada sklenila prekiniti izvoz mesa Anglijo. Ukinitev izvoza zagovarjaj s tem, da ni bilo mogoče doseči ,SP .j razuma o ceni tega blaga, ki bi potreben zaradi zvišanja cen v s' tu. F« U FBNMAOS NAŠA MOČ V soboto drugega tedna je krožil po tovarni razglas, da se prične s ponedeljkom delovni čas, ki je zdalj-šan za dve uri na dan. Zato se pa tudi izl)olj(š#i plača delavcem. Boljši dobijo predplačilo po deset krajcarjev, drugi po pet. Ko je sicer prišel podoben oklic, so delavci navadno stiskali zobe; na licih se je brala nejevolja, kladiva so silno butala na rdeče železo in bobneče mrmranje se je vmešalo v ropot in sikanje koles. Danes tega ni bilo. Vsa lica so zažarela, pri posameznih skupinah so se oglasile pesmi, nekateri so žvižgali okrogle napeve. Seme, ki je bil zadnje dni kakor napol blazen, napol divji, je naznanil ravnatelju, kako veselje vlada v tvornici zaradi bornih krajcarjev. In vendar to še kapljica ni od morja dobička, ki ga dobi tovarna, ko dovrši nujna in velika dela, katera je sklenila s tako ugodnimi pogoji. Direktor je bil vesel, gel je sam po tovarni, da se je prepričal o Semetovih besedah. Hodil je vesel med delavci, marsikoga nagovoril in poudarjal, naj le pridno delajo, češ, saj ni izključeno da dobijo še bolj povečane plače. Delavci so gledali ponižno in veselo, v njih rokah se je krivilo in zvijalo goreče železo, katerega so z mogočnimi kleščami prenašali od peči do kladiva, odtod spet v peč in potem valjavcem na vretena. Ravnatelj se je vrnil zadovoljen v pisarno in takoj sporočil baronu Pinkelesu, da je podaljšal zaradi pogodbe delo za dve uri in povišal plačo za malenkost, kar da je vzbudilo med delavci obče veselje. Prišla jc nedelja, lepa, sončna praznična. Iz cerkve so doneli zvonovi dopoldanskih božjih služb. Vse je bilo svečano, pomlad je dehtela v naj lepše m cvetju. Tedaj začno vreti dolge vrste delavskih množic, glasno in veselo govoreč, na prostrani prostor pred gostilno v vasi pod Kalvarijo, getalci so postajali in gledali te sklenjene vrste močnih mož, gosto združene množice delavk, ki so prihajale od vseh strani in se stekale kakor reke vse na prostrani prostor sredi vasi. Gospoda je postajala, ljudje so vreli iz hiš, vse je strmelo in kot en glas je šlo od ust do ust: Shod, shod — delavski shod! To je bila novica za malo podeželsko mesto! Dotlej je bilo kaj takega še čisto neznano. Ker so delavci tudi nalašč v soboto zvečer raznesli novico o shodu, se je zgrinjalo k njim čedalje več radovednega občinstva. V ozadju s peskom posutega prostora je bilo položenih čez par zabojev nekaj desk. Na njih je bila majhna mizica, pogrnjena s pisanim rdečim prtom. Ob njej je bil stol — prostor za vladnega zastopnika. Ob treh popoldne je bil trg sredi vasi natlačeno poln. Kakor valovje se je pregibala pisana množica, nobenega ni manjkalo: od prvega mojstra do zadnje deklice-delavke, vse je bilo združeno. Vse je dihalo iste težnje, vse je bilo edino, vse veselo ih navdušeno. Iz množice se je dvigal vrtinec šuma m nerazumljivega govorjenja. Večji so se ponosno ozirali nazaj, kjer je za hrbtom delavcev obkrožal zbor Pisan trak lepih sončnikov, črne •jbleke in barvastih klobukov. Danes je bil veliki dan za delavce. Nikomur se niso ognili: kdor je hotel v gostilno, je moral po ovinku. Toda nikomur se ni ljubilo v notranje pro-store. Vse je čakalo, vse gledalo in strrnelo. Marsikomu so se porajale pesne misli: Kaj, če bi ta nakopičena moč zdivjala, če bi zakriknila in Udarila vsa naenkrat! In nekako spoštovanje in strah se je loteval tistih, kl so to mislili. . Na odru se prikaže vladni zastop« *nk v uniformi. Množica obmolkne. Po vzkliku je hitro izvoljeno pred- sedstvo. Vse čaka, vse je napeto, kakor bi pri jezu držal zatvornico in čakal znamenja, da se dvigne in voda s hrupom zabobni na turbine. K besedi se oglasi Peter Rožman. Nekoliko bled in nemiren stopi na deske. Med množico se čuje par vzklikov, ki hitro potihnejo. Valovanje človeških glav se zaguga naprej proti odru, kakor bi se vsak želel približati, da mu ne uide nobena beseda. Peter prične. Visoko dvigne roko, stisnjeno pest, in nato vzklikne z glasom, ki je bil močan in zvonek — pa se je vendar nekoliko tresel. Vsaka mišica na licu, njegove iskreče, široko odprte oči, bledo lice, vse je pričalo, da govorita duša in srce, da ne bodo prazne besede, da ne bo igra, naučena in umetna — ampak da bo, kar bo govoril, vse njegova pristna kri. ,,Naša moč!“ To je bil njegov prvi vzklik. Kakor bi vrgel med množico bombo, tako je vplival ta izvirni začetek njegovega govora. Zabučalo in zahrumelo je med ljudstvom, da so zvoki segali do neha. Tisoč pesti se je dvignilo, tisoč glasov je ponavljalo: ,,Naša moč!“ Ljudstvo se je zazibalo v nervoznem nemiru, kakor bi hotelo to črno morje delavskega ljudstva poroditi iz sebe močno tajno silo, in jo dvigniti tisoko do neba in jo tam posaditi na prestol oblakov, da si jo ogleda vesoljni svet in da zatrepeta pred njo ter se ji pokloni. Peter je stal kakor kip na odru z dvignjeno pestjo. Obraz mu je prešinilo nekoliko krvi, oči so se mu zaiskrile in se vsesale v to mogočno jezero ljudstva, kakor bi hotele vžgati v srcu vsakega isti ogenj, ki je plamtel v njegovi duši. Hrup se je polegel. Zavladala je spet tišina. Peter je nadaljeval: ,,Bratje moji in sestre! Nikdar še V decembru leta 1942. je II. bataljon Tomšičeve brigade prezimoval na Pugledu. I. in III. bataljon sta še pred snegom krenila na Dolenjsko, od koder smo dobivali poročila o njunih uspešnih akcijah. Drugi bataljon je torej ostal na Pugledu kljub temu, da smo bili tik pred Ljubljano, v kateri je bilo več divizij italijanske vojske, za našim hrbtom pa fanatični pol iški belogardisti in*močne postojanke v Grosuplju, Šmarju in na Škofljici. Seveda nismo ostali na Pugledu le zato, da tu prezimimo, temveč v glavnem zato, da napadamo, da ne pustimo sovražniku niti minute počitka. Belogardistični zagrizenei pri Sv. Urhu so namreč hoteli vzpostaviti zvezo s po-liškimi belogardisti, da bi tako neomejeno kontrolirali jugovzhodni del Ljubljane. Naša naloga je bila torej tudi za vsako ceno preprečiti belogardistični bandi kontrolo za nas tako važnega terena. Naredili smo vse, da bi se čim bolje zavarovali proti snegu in mrazu. Iz šole na Lipoglavu, ki so jo požgali Italijani, smo pobrali okna, v katerih so bile še cele šipe, in jih znesli na Pugled. Potem smo na pri* pravnem terenu skopali v strmo ježo nekakšne kletke, v katere smo okna montirali. Ge si zvečer pogledal po taborišču nisi videl nobenih šotorov, niti barak, pač pa si imel občutek, da si v Ljubljani na prometni cesti. Po grapi je bila speljana lepa steza, meter višje je bila izložba pri izložbi, le ta razlika je bila, da si videl namesto pomaranč izza stekel kuštrave glave partizanov. Naš komandant bataljona je bil tov. Martinov, komisar pa tov. Frenk. Srdito smo napadali Sv. Urh, Devico Marijo v Polju in Polico. Naše ni bilo moje srce tako veselo, kakor ie danes, in nikdar ni bilo vaše toliko vredno, kakor je danes. Toliko vredno? Kaj pravim? Ne, ni res! Vedno je bilo toliko vredno. Ali danes je tisti veliki dan, ko se nam je prvič v življenju zjasnilo, danes nam je prvič posijalo sonce spoznanja. Kaplje smo bili, bratje moji, kaplje, katere je noga stresala iz trave, ko je šla po polju. In glejte, danes je v tem jasnem soncu iz kaplje nastalo morje, morje tako bučno in pa tako globoko, da ga ne prebrede nobena noga več- Danes si odpiramo oči in si j ib manemo kot zaspani, ker skoro ni mogoče verjeti, da je tako silna naša moč!“ V ljudstvu je vnovič zavrelo in donebesni kriki so stresali ozračje. ,,In šele danes si je upala ta silna moč iz noči in iz skrivnih kotov pod to svobodno lepo božje sonce, ki je prav tako naše kakor milijonarjev. Doslej smo trpeli in smo se bali. Naš strah je bil že tolik, da smo mislili prositi, če si smemo na soncu ogreti trudne in mrzle ude. Zakaj kmalu bi bili mislili, da to lepo sonce ne sveti za nas, žuljave umazance —“ Žulji so udarili ob žulje, velikanski plosk in topot je zavihral v množici, da so radovedni poslušalci čutili, kako se jim zliva nekaj mrzlega, tresničavega čez hrbet in mozeg. ,,Dragi moji, vprašam vas, ali je potrebno tega krika? Ne, ne bilo bi ga treba, ko bi hoteli tisti, ki so zato poklicani. Ali sedaj ga je treba in naj se razlega kakor grom in kakor tresk — treba ga je, da ga slišijo oni, ki so bili gluhi za tiho ječanje plačane bede. In sedaj nam poreko na ta krik: ,,Krivice hočejo, predpravice iščejo!“ Ne, mi sovražimo krivico, mi nočemo predpravic, mi hočemo samo dvoje: človeških pravic prvič, in drugič hočemo poštenega kruha. patrole so imele spopade prav pred vrati postojank, proti ogromni premoči smo bili v stalni ofenzivi. Nekega večera, bilo je nekaj dni pred božičem, zapove komandant zbor bataljona in nas nagovori: ,,Tovariši, lepe akcije imamo za seboj in krepko se držimo, toda kljub temu je potrebno, da napravimo še več. Veste, da v naši neposredni bližini vozi stalno po deset in deset okupatorjevih transportov. Te transporte nikakor ne smemo puščat* mirno mimo nas. čim več lokomotiv bo ležalo za progo, tem bolj bomo zavrli okupatorjevo delavnost, tembolj mu bomo vsilili defenzivo in mu onemogočili koncentracije čet. Zato, tovariši, pojdemo še nocoj na progo. Prepričan sem, da bomo tudi to akcijo uspešno izvršili kljub bunkerjem, s katerimi mislijo, da so se zavarovali. Hkrati pa bomo ponovno dokazali, da je ni sile na svetu, ki bi zaustavila naše partizanske bataljone. “ Borci smo bili nad njegovim govorom tako navdušeni, da smo komaj čakali ukaza, da krenemo na pot, da gremo na progo, ge poslednja posvetovanja, navodila — in dve četi pod poveljstvom komandirja Domena in Dušana sta utonili v temo. Vlak naj bi napadli med postajama Škofljico in Šmarjem, nekje na terenu, ko vlak iz Škofljice že vozi po nasipu proti bližnjim tunelom. Ker sem bil jaz doma v neposredni bližini te proge, so mi naročili, naj najdem primeren teren in da kot bivši ključavničar ljubljanske kurilnice pomagam pri razmontiranju tračnic. Proge namreč nismo več minirali, da bi tako iztirili vlak. Pokazalo se je namreč, da vlaku, pod Krik našega shoda naj samo zavpije na uho onim, ki so poklicani: Mi smo ljudje — in sicer pošteni ljudje, ki zahtevajo v najbolj umazani obleki vendarle človeškega spoštovanja. Mi nismo kužki, da bi nas suvali z nogo, da bi nam metali drobtinice z bogatih miz. Mi jih odklanjamo — mi hočemo tak kos kruh,a, kakor ga zaslužimo in kakor ga potrebujemo, da moremo vztrajati pri težkem delu. In če ga nam nočete dati, odreka ga danes slovesno tudi vam — naša moč!“ Za trenutek je vladal v mogočnem zboru paničen molk. Naenkrat pa je vzvaloval vihar, ki je bil tako velikanski, da je pretil udariti čez bregove in zmleti vsako zapreko ter iti sam do žitnice in si vzeti zvrhano mero. Navdušenja ni mogel udu-giti niti Peter, ki je dajal znamenja, naj molče, naj mirujejo, da se oglasi drug govornik. gele čez nekaj minut se je poleglo navdušenje, da so mogli govoriti še drugi. Vsi so bili prvič na govorniškem odru. Ali v. njih duše in srca je bila vržena iskra, ki jim je narekovala stavek za stavkom, ki je trgala kakor kosce srca iz njih samih in jih metala med množico, ki jih je sprejemala vse z udoševljenjem in svečanim zanosom. Za shod je seveda izvedelo tudi vodstvo tvornice. Seme ga je opazoval od daleč. Ko je bil vihar navdušenja haj-večji, se je Semetu vsililo vprašanje: Kaj ko bi kdo ukazal tej orjaški sili: naprej! Kako grozno bi ga pomendrala! Vrnil se je domov in pripovedoval zbranim uradnikom, kaj je videl. Pikro je pripomnil, da je videl ob odru zdravnika, ki se je živahno pogovarjal s Petrom Rožmanom, in omenjal, da je gotovo nahujskal on vse delavce iz osvete, ker mora iti iz službe. Ali ta njegova opazka ni zadela v živo. Nad zborom tvorniških uradnikov je ležalo nekaj težkega, kakor usode polna slutnja, da se bližajo veliki dogodki. (Odlomek iz romana „Iz modernega sveta11) katerim je mina raznesla kos tračnice, še ni nič treba, da bi se iztiril. Navadno je samo z truščem poskakoval čez razbito tračnico in se nam pred nosom odpeljal. Zato smo si izmislili bolj učinkovito sredstvo. Oskrbeli smo se s ključi, kakršne rabijo progovni delavci za sestavo tračnic. S takim ključem smo potem odvili vijake s tračnic, pobrali proč vezalke, ki vežejo tračnice, vtaknili nekaj močnih kolov pod tračnice in premaknili tir s pragi za nekaj desetin centimetrov. Ta past je bila vedno zanesljiva. S takim orodjem smo bili poleg naših ,,zbrojevk“ in pušk oboroženi tudi to noč. Okoli polnoči smo prispeli v neposredno bližino proge. Noč je bila temna kot nalašč za napad. Dobrih sto metrov od kraja, katerega sem izbral na progi v smeri do Škofljice proti Šmarju, je stal velik italijanski bunker. Tristo metrov nižje je bila čuvajnica, v kateri je bilo stalno po 30 Italijanov. Zato je bilo treba odmontirati progo v največji tišini, ker bi ena sama neprevidna kretnja oziroma udarec, kr bi ga zaslišal italijanski stražar na progi, povzročila najprej blazno streljanje tja do jutra, poleg tega pa pred svitom ne bi spustili vlaka na odprto progo. V največji tišini je krenila proti bunkerju zaseda Dušanove čete. Zavzela je položaje dobrih 100 metrov pred bunkerjem. Drugo zasedo, ki je zavzela položaje proti čuvajnici, je vodil mitraljezec Tiger, najboljši mitraljezec našega bataljona. Tiger je ob bombardiranju partizanskih položajev na Molniku s puško« mitraljezom zrušil sovražno letalo. — Čim so bile postavljene zasede, da bi nas branile pred nepričakovanim napadom, je glavna skupina začela z delom. Vse naokrog mrtva tišina. Priplazimo se do tračnic. Nervozno tipljem, kje so tračnice spete. ,,Aha, tu so“ -— nalahka zasikam skozi zobe. (Dalje na prihodnji strani) Napad na vlak Eskimo gre po scetu Medtem ko so prebivalci zapadne Grenlandije že prišli v stik z evropsko omiko, pa so v severno-zahod-nem kotu Grenlandije do 1. 1909. živeli še tako divje in naravno življenje, kot ga živijo še danes Eskimi v nekaterih predelih Sever. Kanade. Ko so ti Eskimi prvič videli tuje ljudi (angleške raziskovalce), so jih po tolmaču izpraševali, če so ti beli ljudje iprišli z meseca na zemljo. Zelo so se jih bali in v začetku sploh niso hoteli stopiti na njihovo ladjo. Prvi belokoži tujec, ki si je pridobil njihovo zaupanje, je bil pokojni severni raziskovalec Danec Knud Rasmussen. Le-ta se je rodil kot sin danskega uradnika v zahodni Grenlandiji, zato je popolnoma obvladal jezik Eskimov. Po dolgem bivanju med njimi v Smithsundu (na severozahodu Grenlandije) se mu je posrečilo pregovoriti takega eskimskega pračloveka, po imenu Osarkraka, da ga je spremil v ,,deželo belega moža11. Dolgočasna morska vožnja Osarkraku ni ugajala. A boril se je junaško z morsko boleznijo in ni tožil. Ko je priplula ladja v mesto Ko-danj, se je Osarkraka množice ljudi in številnih hiš zelo prestrašil, ravno tako tudi konj, katerih svoj živ dan ni videl; bal se je sploh vsega novega. Najrajši bi ostal kar na krovu, varno skrit v kabini male raziskovalne ladje. Končno se je Rasmussenu posrečilo, da ga je spravil s težavo v kočijo s konjsko vprego. Tako sta se odpeljala v hotel. Takrat je bilo v Kodanju še malo avtomobilov. Ko pa je Osarkrak zagledal prvi avto, se ga je zelo prestrašil in kričal: „Tornrak, tornrak!11 (kar pomeni: „zli duh11). Eskimi namreč trdijo, da se vozi ,,tornrak11 v saneh brez vprežnih živali. Vsako vozilo, ki vozi brez vprežnih živali je za preprostega Eskima „tornrak“ ali vrhovni poglavar pekla. Ko sta privozila dva avtomobila drug za drugim, se je Osarkrak hotel skriti za hrbtom Ras-mussena. Grozno! V tej deželi ni samo en „tornrak“, celo več jih je! Ko sta prišla v hotel, je bil ubogi Eskimo že mirnejši. Preiskal je vse in spraševal brez konca in kraja. Posebno ga je zanimal električni zvonec in popisani listek, nabit pod njim na steno. Rasmussen mu je pojasnil, da bo na enkratni pritisk na gumb vstopila v sobo ženska, na dvakratni pritisk pa mož, ki bo prinesel kosilo. „Pritisni enkrat na gumb!11 je prosil Osarkrak. Vstopila je sobarica in Rasmussen ji je dal obleko, da jo osnaži. Ko je odšla, ga je pogledal Osarkrak ves začuden in dejal: „Poznam te že dolgo in sem vedno mislil o tebi. Kako moreš poklicati tako lepo deklico, da ji izročiš tako zamazano obleko v čišče* nje? čakaj, sedaj bom jaz pritisnil « ■ / / T f * _I - 1 — o. . i V* r\ >k I A O na gumb!11 Ko je vstopila sobarica jo je Osarkrak prijel in na vse načine poskušal, da bi podrgnil svoj nos ob dekletovega (to je najvljud-nejši pozdrav Eskimov med seboj). Sobarica se ga je otepala na vse načine, odvračala obraz od njega in se skušala temu pračloveku izviti. Dolgo je trajalo, da mu je Rasmussen Naslednjega dne sta šla na sprehod po mestu. Osarkrak vpraša: ,,Odkod prihaja toliko ljudi in kam bežijo? Kam se jim tako mudi, kaj vendar jedo — saj ni nikjer ne severnih jelenov, ne druge hrane? Kako pa naj bi tudi živeli jeleni med temi velikimi hišami iz kamna in na tlakovanih tleh ulic?11 Kmalu ga je pričelo mučiti milo podnebje. Postalo mu je prevroče v njegovi polarni obleki. Rasmussen ga je peljal v trgovino in mu kupil obleko in perilo. — Povsod so ga gledali kot ču-do. Včasih so prišli lepo oblečeni gospodje in dame ter so obtipavali njegovo kožuhovinaslo obleko. Vprašal je Rasmussena, ves začuden, kako morejo biti beli ljudje tako predrzni. Ali pa so mu morda prijazni in naj jim malo podrgne nos? Rasmussen mu je zabičal, naj bo miren, posebno z nosom. Osarkrak je nevoljno odgovoril: ,,Potem naj me pa beli možje in ženske pustijo na miru!11 Ko sta prišla spet na cesto, jima je prišla nasproti četa oboroženih vojakov z visokimi kučmami na glavi. Osarkrak jih je z zanimanjem občudoval in vprašal, če niso morda lovci na severne jelene? Zakaj so tako oblečeni. Vse živali bodo splašili! Ko mu je Rasmussen pojasnil, da so ti mladi možje vojaki, ki ne hodijo na lov na jelene, marveč se učijo braniti domovino in streljati njene sovražnike — tedaj se je Osarkrak silno prestrašil. ,,Lovci na ljudi? Kako strašno!11 je zakričal, zbežal ko blisk v prvo hišo in se skril, dokler niso vojaki odkorakali mimo. Rasmussen mu je razlagal, da mu vojaki kot milemu gostu te dežele ne bodo ničesar žalega storili, pa se je malo pomiril. Rekel pa je, da mu je nad vse odvratna misel na to, da morejo omikani beli ljudje biti lovci na ljudi, da se med seboj borijo z neusmiljenim orožjem in se ubijajo v množicah, če je še kdaj srečal vojake, je okrenil glavo uporni no k tlom. Teh „lovcev na ljudi1 hotel gledati. Saj Eskimi ne poznajo vojn in v svojem jeziku nimajo izraza za vojno. Osarkraku je kmalu postalo pretesno v tem mestu in je poprosil Rasmussena, da ga odvede iz tega zakletega sveta. Rasmussen ga je poslal na posestvo svojega očeta — nekaj ur vožnje od Kodanja. Seveda se je Eskimo zelo čudil, s kakšnimi ,,velikimi sanmi11 (železniškimi vagoni) se vozita in kakšna ,,dim in ogenj bljuvajoče pošast11 (lokomotiva) vleče te sani. Pri Rasmusseno-vih starših in bratih, ki so živeli na deželi in so vsi gladko govorili jezik Eskimov, je bil Osarkrak zado-voljnejši kot v velikem mestu. Preden se je Knud Rasmussen vrnil v Kodanj, je obljubil Osarkraku, da bo od tam z njim govoril po telefonu. ,,Ti veš, kako daleč je mesto Kodanj. Pa vendar boš tukaj slišal moj glas!11 Osarkrak je rekel, da hoče to čudo najprej preizkusiti, potem pa bo povedal svoje mnenje. Ko so ga naslednjega dne poklicali k telefonu in je zaslišal Rasmussenov glas iz slušalke, je zaklical: ,,Da, tvoj glas čisto dobro slišim. Toda povej, prijatelj, ali pa tudi ti vohaš v telefonu moje škornje iz tjulnove kože?11 Ko je Rasmussen to zanikal, je dejal Osarkrak: ,,Potem pa ta tvoj čudežni stroj ni mnogo prida, če lahko z njim samo slišiš glas, ne moreš pa vohati z njim.11 Nekega dne mu je Rasmussen pokazal ljudsko plesno zabavo. Osarkrak se ni mogel načuditi, da plešejo pri belih ljudeh moški in ženske. Pri Eskimih plešejo samo posamezni moški brez žensk, čudil se je, da so bili ljudje pri plesu tako veseli, pa vendar se nihče ni spomnil, da bi z vso ljubeznivostjo podrgnil svoj nos ob nos svojega zadovoljnega soseda. Nekoč je pračlovek Osarkrak zbolel in je moral ostati v postelji. To je bilo zanj zelo žalostno. Saj ni bil še nikdar v življenju bolan in sploh ni vedel, kaj to pomeni. Med Eskimi, ki so popolnoma odrezani od omeh-kuženega omikanega sveta, so nalezljive bolezni — tudi prehladi — neznane stvari. Osarkrak se je močno prehladil in je mislil, da je gotovo začaran in da bo moral do konca svojega življenja preležati v postelji. Nekega dne je naprosil Rasmussena, naj ga usmrti, da ne bo več trpel. Pomagati nekomu v smrt, ki si jo želi, pomeni pri Eskimih največjo uslugo, ki jo more napraviti prijatelj prijatelju. Če pa prijatelj to odkloni, smatra vsak Eskimo, da je slabič in ga zaničuje. Ko je Rasmussen odklonil prošnjo, ga je Osarkrak poprosil vsaj za nož, da sam opravi svojo namero. Ko mu prijatelj tudi te želje ni izpolnil, češ, da bo kmalu spet zdrav, se je Osart krak hudo razjezil, se obrnil k steni in ni več odgovarjal na vprašanja. Ko pa je kmalu ozdravel, je prišel k Rasmussenu in mu dejal: ,,Sklenil sem, da ti tvoje obnašanje odpustim, ker si imel le prav, saj sem res ozdravel. Ali hočeva biti spet prijatelja?11 Eno leto pozneje se je peljalOsar-krak s Knudom Rasmussenom iz zahodne Grenlandije proti Smithsundu. Njegovi rojaki in sorodniki so ga radovedno spraševali, kako izgleda zemlja belega moža, in o vsem, kar je videl. Iz početka ni hotel ničesar povedati. Bal se je, da bi mu ne verjeli in bi ga imeli za lažnika, če bi jim naštel vse, kar je čudnega videl in doživel. Ker pa se je zadnje leto, preden se je vrnil v svoj domači Smithsund, mnogo vežbal v rokoborbi z močnimi možmi, so bile njegove mišice tako razvite, da je prekosil vse svoje rojake v Smithsundu. Če ga je torej kdo kaj povprašal o deželi ,,belega moža11, se je moral najprej z njim boriti. Čim je Osarkrak dokazal, da je močnejši od svojega protivnika, je začel pripovedovali in vsi so mu vse ' verjeli. Eskimi namreč mislijo, da zdravemu, krepkemu možu laž ni potrebna. Lažnivost je po mnenju teh praljudi znak slabosti in manjvrednosti. Osarkrak je dobro vedel, kako si bo pri svojih rojakih pridobil spoštovanje in to se mu je v polni meri posrečilo. Postal je slaven med Eskimi. Po Ledenu-Paulin metrov vstran je moj dom. Verjet- Napad na vlak pojasnil, da to v deželi pametnih ljudi ni v navadi. „Kako pa naj ji sicer izrazim svoj pozdrav in spoštovanje, če ne znam njenega jezika?11 Kakor je začudeno zmajal s svojo neuko glavo — vendar je obljubil, da odslej njegov nos ne bo več nadlegoval belih ljudi. (Nadaljevanje s 3. strani) Za menoj se priplazi tovariš in mi poda ključ. Lahen udarec ob tračnice. Zdi se mi, kakor da bi udaril ob zvon. Pošepetamo si. Nekaj borcev se vleže po dolgem po tračnicah, da bi zadušili vsak nepreviden zvok udarca kovine ob kovino. Na nasprotni tračnici odvija moj sotovariš kovač. Tudi njemu nekaj nagaja. Potihoma preklinja, ge tri vijake imam, še dva, končno so vijaki' odviti. Sedaj pride na vrsto najtežje delo. Premakniti je treba tir. Pod tračnice porinemo kole. Počasi začnemo potiskati tir navzven. Kamenje strašno hrusta. Mogoče se to le nam zdi. Prenehamo in poslušamo. Tišina, vsepovsod mrtva tišina. Niti psi ne lajajo. Ko bi hotel vsaj en sam pes zalajati. Toda ko nalašč, tišina vsepovsod. Vnovič poizkusimo premikati tir in vnovič zaropota kamenje, ki se ruši po nasipu, — Zdi se mi, kakor da se je razbila gora porcelanastih krožnikov. Vnovič prenehamo. Tišina, da slišiš utrip srca. Ponovno začnemo. Rsk... rsk... Po centimetrih gre. Končno zija med tračnicami za odprto dlan široka razpoka. Dovolj je. Tu čez vlak ne bo preskočil. Čuden je pogled na razdrto progo. Ce greš v temi po progi in se ti tračnice nekaj metrov pred teboj svetijo, imaš občutek varnosti. Prepričan si, da te bodo te tračnice pripeljale med ljudi. Tukaj pa črni konci tračnic nemo in zlovešče štrlijo V noč, zlovešče, — za naše proklete okupatorje! Taka misel mi je šini' la v glavo, ko sem še postal pri razdrti-progi. Umaknemo se. Po nekaj minutah se vračajo zasede. Tiho si pošepe-tavamo. Nikjer kakšnih sovražnikovih patrol. Vse liho. Komandir Dušan in Domen dasta v nekaj besedah povelje. Cele se vrnejo v logor. štirje od skupine — komandir Domen, mitraljezec Tiger, njegov pomočnik Slave in jaz ostanemo pri progi. Nad mestom, kjer je proga razdrta, je nizek hribček ,,Babka“. Tudi na Babki pripravljajo Italijani material za bunker. Vsi štirje zlezemo na našo ljubljeno Babko. S Tigrom nameriva najine zbrojevke na mesto, kjer je razdrta proga. Naš načrt je tale: če pride slučajno mimo italijanska patrola in najde razdrto progo, bova s Tigrom užga-la po njih, da bomo imeli tako vsaj nekaj uspeha. Ce pa jih ne bo in bo prišel transport vojaštva, bova potem, ko se bo vlak zavalil pod progo, še dodobra požegnala Italijane. Pogledam na uro. Dve ponoči je. Če smo pravilno obveščeni, pride vlak ob štirih zjutraj. Torej še dve uri napetega čakanja. Nekajkrat zadremljem, pa se zaradi mraza spet zbudim. Med seboj ne govorimo nič. Vsak tuhta svoje. Tiger budno opazuje. Premišljujem o domačih. Dvesto no mirno spijo in ne vedo, kako blizu doma sem. Tudi ne vedo, da bo čez kratek čas zgrmel čez progo vlak, in potem ... Tako premišljujem in dremljem. Naenkrat planemo vsi pokonci. Na postaji Škofljica zapiska vlak. Kmalu nato se začuje sopihanje vlaka proti čuvajnici. Gledamo napeto proti bližajočemu se vlaku. Kar dve lokomotivi sta se zagnali proti Šmarju. Hud klanec je tu in vlak mora pridobiti na brzini, da bo brez motenj izpeljal do Šmarja. Vlak je prevozil čuvajnico, še tristo metrov, še dvesto. Na drugi lokomotivi so se odprla vrata peči. Krvavordeča svetloba udari v temno noč. Tiger mi zaše' peta: ,,Ravno prav, bodo vsaj videli kam pasti.11 Boljščim v točko, kjer je proga razdrta. Vlak je pod nami. Tako — zdaj — ! Strahotno rjovenje železja — ogenj, dim, piskanje pare — loko' motive se veličastno valijo po naši' pu ena za drugo. Kar mraz me pre' tresa. Molčimo in gledamo. Tišina, tišina — kot prej. Niti en sovražni mitraljez ne zaropoče. Ita' lijani molčijo. „Tovariši, gremo!11 de Domen-Brez besed oprtava na rame mitraljeze in počasi krenemo proti gozdu. Nato pa s Tigrom oba naenkruU ,,Ce je strah vas, zelenci, nas ni11 i'1 sproživa zbrojevke in dr-----dr — dr — v zrak! Da boste vedeli, da je to naše delo, partizansko delo! Tudi na najine rafale ni odgovor®' Tonemo v gozd. Sliši se le šumenj pare lokomotiv. Kijev \b vva§ v zendhi Prva letošnja skupina mladincev iz Koroške odpotovala na prostovoljno delo v Jugoslavijo Dvajset mladincev in mladink je (lne 31. julija t. 1. odpotovalo na Prostovoljno delo v Jugoslavijo, kjer P°do en mesec v družbi mednarodnih mladinskih delovnih brigad pomagali graditi ponosno metropolo Jugoslavije — Novi Beograd. Ude-ežba naše mladine prrizgradnji svo-mdtie Jugoslavije ima poleg prak« llčnega, fizičnega dela tudi globok Vz8'ojen in moralen pomen. Naši miudiuej se bodo seznanili z mludi-J10 jugoslovanskih narodov, videli P°do življenje, delo in napore ter ,llspehe jugoslovanske podjetnosti j11 vztrajnosti, poleg tega pa bodo c°vali mednarodno solidarnost z nuI>r( dno demokratično mladino drugih narodov. Zaenkrat jih je moglo odpotovati samo dvajset, čeprav se jih je prej prijavilo več. Toda Zveza slovenske mladine je upoštevala pomanjkanje delovnih moči na kmetih in zaradi tega število prve skupine omejila. Sicer Zveza slovenske mladine tudi tako organizira delovne skupine, ki pomagajo našim kmetom, kjer je najbolj potrebno. Zveza slovenske mladine že danes lahko najavlja, da bo odšla druga skupina na prostovoljno delo v Jugoslavijo v jeseni, ko bo glavno kmečko delo že opravljeno, (jas odhoda druge skupine bomo še pravočasno objavili. Bistrica pri št. Jakobu. Pretekli četrtek je nastala v Bistrici nevihta, 'etiadoma . je udarila strela skozi 'mrif) čudnove hiše, razbila šipe, tresla v radio, ki je zgorel, oplazila mnivalno napravo, kjer se je ta trenutek umival mladinec čuden Han« 2l> Hanzija je treščilo oa tla, kjer je jjoležal nekaj časa nezavesten, do-*ger ni prihitela mati. K sreči je pri-sel Hanzi kmalu k zavesti ter ni od->esel drugih poškodb, kakor precej strahu in nekaj steklenih drobcev °V razbile šipe, ki so se zapičili v llJega. Hanzi je že odpotoval na pro-s,"voljno delo v Novi Beograd. **jekše. V zgodnji jutranji uri je postal pri posestniku Somerniku v Avberški gori v občini Djekše po« zar> ki je povzročil veliko škode. Hi- 2 vsem inventarjem ter drvarnico Je Pogorela do tal. Poleg tega je zgo-J‘e'o tudi več strojev in drugega ^Pietijskega orodja, škodo cenijo na °k()li 350.000 šilingov. Škofiče. Eno novico imamo danes, ki je pa veselega značaja. Družina Tevžija in Pepce Košir je dobila prvo hčerko. S Tevžijem in Pepco se vsi radujemo in jima želimo, da bi bila' njuna najmlajša zdrava, pa tudi tako vesela in vrla pevka, kakor sta sama. Z Macna. Ni visoka gora Macen, v primeri z Obirjem ali bližnjim Orlovcem je ponižna, ima pa to prednost, da je postavljena dosti bolj v ospredje, je lažje dostopna in se z nje užiVa neposrednejši razgled po vsem Rožu gori in doli, pa še na sončne Gure in na daljnjo Podjuno ter celovško polje. Na Macnu stoji v višini 1550 metrov kapela sv. Ane že 99 let. Ta cerkvica je bila vedno privlačna točka za romarje posebno na god sv. Ane. Tako tudi letos. Zbrali so se tam gori v precejšnjem številu ne samo farani Glinčiči, temveč tudi Selani in Kočani in drugi Rutarjani od tam zadaj, Rožani iz spodnjih in zgornjih krajev ter veseli Gorjanci. Kakor na semnju so se na teh višinah znašli daljni sorodniki, prijatelji in znanci ter slišali, da bodo skromno in že zanemarjeno cerkvico tam gori za stoletnico prihodnje leto obnovili in povečali. To so vsi odobravali in v ta namen tudi vsak po svojih močeh darovali. Vsi pa bi tudi želeli, da bi bližnje drevje vsaj toliko posekali, da bi se odprl lepši razgled na div-ni Rož spodaj, ki je zdaj popolnoma zastrt. Tako bi ta izletna točka postala še privlačnejša. PRISPEVAJTE ZA PARTIZANSKI SPOMENIK V ŽELEZNI KAPLI Objava Zveza slovenskih izseljencev prosi vse svoje člane, da ji do 20. t. m. javijo vso še nepopravljeno škodo na naslov: Zveza slovenskih izseljencev, Celovec, Salmstrafie 6. — Kdor se ne javi, smatramo, da je prejel škodo v celoti poravnano. Odbor ZAHVALA Ni nam mogoče, da bi se vsem posebej zahvalili za izraze sočutja in izkazano ljubezen in spoštovanje do pokojnega našega nepozabnega Jan-kota Ogrisa. Zato se tem potom prisrčno zahvalimo številnim pogrebcem za spremstvo pokojnika k večnemu počitku. Prav posebno se zahvaljujemo za številne vence in cvetlice. Zahvaljujemo se domačim pevcem za ganljive žalostinke na domu in ob odprtem grobu. Prav posebno se zahvaljujemo Pokrajinskemu in Okrajnemu odboru Demokratične fronte delovnega ljudstva za prekrasne vence, ki sta jih položila na svežo gomilo dragega pokojnika. Rajni Janko je bjl zvest in delaven član naših organizacij do zadnjega diha. Pepca Ogris in družina Malejeva v Zgornjem Kotu. Naši pionirji gradijo novo temelje mednarodnega spnštovanja (Nadaljevanje s 2. strani) zdrave in jim zagotovili, da jim gre zelo dobro in da naj so brez vsakih skrbi. Ob koncu je spregovoril še komandant koroškega odreda ,,Franca Tavčmana — Lenarta" lov. Rupi Švajger, ki je poudaril, da bodo na Koroškem vsem povedali, kako dobro jim je šlo v koloniji in da jim bodo ti dnevi ostali za vedno v spominu. — Tako živijo naši pionirji na počitniški koloniji v Jugoslaviji. S to svojo oddajo, ki so jo imeli zadnjo nedeljo po ljubljanskem radiu, so dali najboljši odgovor vsem tistim, ki so jih skušali odvrniti in na razne načine ustrahovati. V koloniji pa pionirji gradijo no- ve temelje mednarodnega spoštovanja in narodne strpnosti. Vsi so si dobri prijatelji in tovariši, Slovenci in Avstrijci, in ne poznajo nobene nacionalne mržnje. Te mrž-nje, ki ima prav tu na Koroškem globoke korenine, ne pozna nova Jugoslavija, saj so imeli avstrijski pionirji možnost po ljubljanskem radiu spregovoriti in zapeti v svojem lastnem maternem jeziku. Zadnjo nedeljo so po ljubljanskem radiu spregovorili naši pionirji na počitniški koloniji pri Su-šaku, prihodnjo nedeljo ob 20. uri pa bomo lahko slišali pionirje, ki so na počitnicah v Tolminu. Vsak, ki ima možnost, naj posluša to oddajo. Marsikdo bo lahko slišal glas svojega otroka. Prežihov v o r a n c I li i i POŽGANICA .Tonač se je ob tem ropotu zdrz- I *• Strahoma je pokukal izpod ode-0e Proti oknu, kjer pa še ni mogel Paziti pravega svita. Koj nato je het sladko zaspal... ■ Čez dobre četrt ure pa ga je pre-Uclil pravi in resnični ropot; nekdo je stresel za noge in ko se je sklo-J* na postelji, je videl, da so hlev« j a vrata široko odprta. V svitu zore ^1^! številne žandarje, ki so stali va Praga do njegove postelje. Sredi Rudarjev je stal njegov oče, oble« cerb razoglav... rant je bil takoj buden. Že je hotel skočiti s postelje, ko Je zgrabil za rame najbliže sto- . j^či žandar, ga kruto stresel in za- oKje imaš strojnico?" . r’ant je kakor ukopan obstal pri {J°stelji; toda ni še utegnil odpreti ko se je iz ozadja, iz sredine padarjev kot strela zagnal njegov |T° proti njemu, popadel žandarja, je še držal za roko, in zavpil: ” zaradi nepravilnega ,,zdravljenju močno otekla in ranjena. Zato je bo* Ije, da zdravljenje opustimo, ako n® znamo pravilno zdraviti. Deteljni pojalnih Pravimo mu tudi pojovc, v nemščini pa nosi ime Kleeteufel in je skoro prav tako nevaren deteljni za-jedalec kakor predenica. Videti ga je po nekaterih deteljiščih poleti, zlasti po prvi košnji junija meseca. Ima umazano rumena ali rumeno-rdeča stebla, ki rastejo pod zemljo in 20 do 30 cm nad zemljo. Podzemeljski del stebla je močno odebeljen in zamota s svojimi vlakni de-teljno korenino ter se z njo trdno zveže. Rastlina nima nikakih vejna-tih razrastkov, tudi ne pravih listov in nobenega sledu zelene barve, oziroma listnega zelenila. Iz cvetov, ki stoje v skladu na vrhu stebla, se razvijejo glavice, ki so napolnjene z zelo drobnim semenom. Cenijo, da ena sama rastlina razvije okoli 100.000 semen., Posebno hitro in močno požene pojalnik po prvi košnji, ko se v korenini rastline gostiteljice ustavi sok. Ako je prav veliko pojalnika, kakor ga letos vidimo po nekaterih njivah, detelja močno opeša in je druga košnja zelo slaba. Ako se hočemo varovati tega ne* varnega zajedalca je potrebno pred' vsem sejali čisto seme, dalje P® skrbeti’ za gosto setev in bujno rast detelje. V močni in dosti zagnojeni zemlji, kjer detelja dobro uspeva in gosto raste, se pojalnik ne bo mogn* tako bohotno razviti, kakor na pusti, revni zemlji. Ako se pokaže na nji' vi v pičlem številu, ga je najboljše izruvati, kar pač ni težko. Ako sproti porujemo in tako skrbimo,.d» ne pride do semena, ki bi ostalo v zemlji, bo čez nekaj let, ko se de' tel,ja zopet vrne na njivo, zeinlj8 prosta zajedalca, ker z oranjem nji' ve uničimo njegove podzemeljske dele. če se pa pojavi v tako velike1?* številu, da ni misliti na pletev, nj*'^ vo po prvi košnji detelje takoj Pre' orjemo, potem pa deset let na to ine' sto ne sejemo detelje. dva bajtarja, ker sta skrivala vojaške puške. Bilo je že čez poldne, ko je štirinajst oseb prišlo k Nicnarju. Tu pa je prignane Jazbince čakalo veliko presenečenje — čakalo jih je dvanajst žandarjev, med njimi pa Kopi-šar, pri katerem so našli vojaško puško, Karpuh, kjer so našli revolver, Močivka, kjer so na materino začudenje tudi našli puško, ter bajtarji Čemerjev, Karpuhov, Kopišarjev in Staneči. Manjkala sta le Stana in Smerdoh ter najemnik Kozainir. Nihče ni vedel, da so listo jutro vdrle tri močne žandarmerijske patrulje hkrati v. Jazbino, da jo razorožijo. Na zbirališču pri Nicnarju je bilo zbranih dvajset žandarjev, trinajst aretirancev in razen tega še toliko žen in otrok, ki niso hoteli zapustili mož in so jim sledili. Ko je Jazbina videla, kolika je, so postali še tisti veseli in. razposajeni, ki so le bili od kraja v skrbeh. ,,Zdaj nas pa bodoT" se je prešerno režal Kopišar. „Močivka, ti boš najbolj plačala, ker si dala sina za Jugoslavijo!" se je na ves glas rogal Karpuhov bajt-lar. - ,,Naj bo, sem že vajena!" se je odrezala pogumna mati, ki ni pozabila zavezati črne hadrce na glavo. ,,Tiho!“ se je zadrl komandant neke patrulje. „Čeprav smo tiho, je pa le res...!" je zaklical nekdo. ,,Torej gremo!" je ukazal komandant. Toda žandarji so debelo gledali, ko so videli, da hočejo z aretiranci vsi, ki so se pridružili in prostovoljno prišli z njimi. Žandarjem je postalo neprijetno. ,,Kam pa?" „Za našimi, da vidimo, kaj se bo zgodilo z njimi!" ,,Proč! Ni dovoljeno!" Žandarji so hoteli odganjali vsiljivce, toda ti so se držali kot čeki. Ko pa je hotel z njimi še Nicnar, pri katerem niso našli niti konca kake vojaške cape, jih je minila potrpežljivost. „Kam pa vi, Nicnar?" „Z njimi!" ,,Zakaj ?“ ,,Ker sem Jazbinec kot oni!" „Hudič, kakšno gnezdo!" je klel komandant. Ni preostalo drugega kakor odriniti z vso kolono. Od žandarjev obkoljena Jazbina se je odpravila na pot. „Kam pa gremo?" je grede vprašal Kopišar. ,,Boste že videli!" mu je odgovoril najbližji žandar z mrkim, nezadovoljnim glasom. Nicnar je hodil nekaj časa vštric Naraglava. ,,Ali so našli?" je šepnil oprezno. ,,Niso!“ mu je odšepnil Naraglav. Napravila sta pet korakov, nato je šepnil Naraglav: „Izginilo je ...!“ ,,Potem je dobro!" je odšepnil Nicnar in se tajinstveno nasmehnil. Nato se je Nicnar neopaženo pridružil Verhunu in mu prav tako neopaženo pošepnil: ,,So našli?" ,,Niso, kar so iskali!" ,,Potem je dobro!" Tako je obhodil vse aretirance ... V soseski je prišel koloni nasproti lovec Nadlar; začuden se je umaknil daleč gor s ceste. Vsa Jazbina je sovražno zalajala nanj: ,,Hej, vidiš, ženejo nas? Ali si vesel?" ,,Zdaj boš pa lahko sam gospodaril!" Zbegani lovec se je potuhnil in se hitro pobral. Pri skali, ki čuva vhod v Jazbino, je kolono čakalo novo presenečenje. Za njo so v diru pridrveli Repežev Rok, Smerdoh, čemer, Kozamir in še dva bajtlarja. „He, počakajte!" se je že od daleč oglasil Repežev Rok, ki je tekel daleč pred drugimi. ,,Repežev Rok! Repežev Rok!" je zadonelo med Jazbinci. Stražmojster, ki je z delom orožnikov čuval rep kolone, se je razsrdil. ,,Ho, ti Rok! Ti se pazi — ti mo-tovilo! Drugače se ti lahko zgodi, da boš moral zraven!" ,,Saj to tudi hočem!" se je zadrl Rok, ko je dosegel kolono, in se neustrašno postavil pred orožnika. Pred mušenikom je komandant še enkrat poskusil zlepa spraviti spremljevalce domov. Bilo mu je neprijetno, da bi skoraj z vso Jazbino vkorakal v trg. Stvar bi lahko povzročila nove zapletljaje. ,,Pojdite lepo domov! Vašim se gotovo ne bo nič zgodilo, verujte mi! Moramo jih le odvesti na občino zaradi zaslišanja in protokola, potem se bodo pa vrnili!" (Dalj el Stanje koloradskega hrošča na Koroškem Po poročilu oddelka za zašč>^° rastlin pri Deželni kmetijski zboru*' ci z dne 20. VII. t. 1. so koloradske' ga hrošča na Koroškem ugotovili* 27. VI.' v Trebinji (Treffen) ?(i' verozapadno Beljaka, žar šče s 30 ličinkami; _ . na Bruci pri Beljaku žar šče z nad 200 ličinkam*’ Bekštajnu 1 hrošč (naju** dvomljiva) ; 30. VI. v §t. Lorencu (Lessacld8^ 1 hrošč z zalego, v K*'1 < vrbi ob Vrbskem jezeru hrošč (v stanovanju); 12. VII. v Kirchbach — SJtraning v Zg. Zilji močno žarišč®, j Tropolach v Zg. Zilj* . hrošč, v Weissbria;. (Gitschtalu) močno ža* šče ličink. ge je letos nevarnost novih P0-^ vov hrošča pri nas, posebej Pa Spodnji Zilji, Zg. Rožu in obČ'na_ med Beljakom in Vrbskim j« velika. Bodimo budni in pregl® mo krompirišča- ro*Tl duj' C0' 2» Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. t Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava-lovec, Gasometergasso 10, telefon 1624/^^ vsebino odgovarja: Rado Janežič. Robitschek & Co., Wien Vlil., Hernalserg**^ 20. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov-genfurt 2, PostschlieBfach !?•