BESEDNIK. Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo, Izhaja 10. in 25. vsakega mesca. Velja celoletno 2 gold. 50 kraje. — polletno 1 gold. 30 kraje. List 14. V Celovcu 25. julija 1872. Novoletni dar. (Spisal Pr. Jaroslav.) (Konec.) V. Martin ni mogel spati, vso ljubo noč ni zatisnil očesa. Duša njegova je bila prenapolnjena s strahom, z miloto in z radostnim pričakovanjem. Zgodaj je vstal, ko so zvonovi še le v pervič vabili v cerkev. Ob sedmih da ga grof S—ski poklicati. Martin vošči dobro jutro in srečno novo leto, za kar se grof priserčno zahvaljuje. Seže v tišnik ter poda Martinu lepo število novih desetakov. Martin se kar stresne, ne upa se vzeti novcev, boji se, preveč se mu zdi, ter jecljaje govori: „0, blagorodni gospod, saj bi bil eden ali dva zadosti." »Ne bodite tako boječi in preponižni, ljubi moj Martin Gričar, vi meni niste nič dolžni, jaz vam pa veliko. Vi ste bili mene rešili gotove pogube, toraj je moja sveta dolžnost, da sem vam hvaležen. Le vzemite, a to še ni vse, to je le za sedaj, za silo. Novoletni dar pa sam po-nesem na vaš dom." »Gospod grof, pa toliko, to je vendar preveč, tega jaz nisem zaslužil. Saj sem z malim zadovoljen. „Ljubi Martin Gričar, ponižnost je lepa čednost, toda na pravem mestu in o pravem času. Gledi, ta vaša, ta naša ponižnost slovanska je kriva, da na vlastnej zemlji nismo svoji gospodarji. Menim, da se že toliko zavedate, kar sem bil sinoči izprevidel iz vaše opazke, in da tudi veste, da Slovani smo si bratje, pa vendar tujci med seb6, in preponižni služabniki svojih zatiralcev. Jaz sem Poljak, vi ste Slovenec , ali midva nisva tujca, nego brata po kervi. Mi smo včasih bili samostalni, poljska kraljevina je jako lepo cvela, ali preveliki prepad med plemstvom in seljaštvom nas je stermoglavil v pogin, oholost plemehiška je pogubila kraljevino poljsko. Sedaj smo razcepljeni v tri cepove, en cep žre Prus, ki bode najpopred pogoltnil ga. Nesreča , da je naše slovansko prosto ljudstvo zbog različnih vzrokov izgubilo svojo samodoločnost, da se niti ne upa misliti zase, nego se preponižno klanja do tal vsakemu, kdor si bodi, če le zarezi nad njim. Oh ta jarem je ožulil ga do debelih kosti, ta jarem je spremenil ga v pohlevnega, tihoterpečega — roba. Glefli, to je storila — peta tujčeva!" Martin se skoro plaho ozira, kakor bi se ne čutil varnega, kakor da bi že par žandarjev stalo za njim. „0 Martin Gričar, včm, plahota vas obhaja. Ne zamerite , da vam odkrito povem i kakoršni ste vi sami zase, prepohlevni, prepokorni, preponižni, da se ne upate vzeti celo tega, kar vam s hvaležnim sercem kot vaš dolžnik ponujam , ravno takošen je ves vaš narod slovenski. Ce še tega ne upate se poprijeti, kar se vam tako rekočzaničevaje verze od zatiralčeve mize, češ, da nebi preveč cvilili, kako hočete kedaj dokopati se do svojih pravic, kivamgrejo po božjej in človeškej pravici?" ,Gospod grof!" seže Martin v besedo, „enkrat sem zavpil „živijo Slovenci", in malo je že manjkalo, da me policaji niso tirali na rotovž, kjer se zastonj večerja in spi. Komaj sem jim jo odnesel." „Nu, pogledi, celo za take nedolžnosti vas love. O sramota, da nemčurska mergolazen gospoduje v deželi. — Vzemite, vzemite to malenkost, te desetake, in bodite samostojen mož, ne dete. Kedor se sam zaverže, ni vreden spoštovanja." „Bog vam stotero poverni, gospod grof, jaz ne vem druzega!" Pojdite še kaj nakupit, da ponesete domu ženi in hčeri. Pridite nazaj, in potem poj deva skupaj vošit srečno noTO leto." IV. Napočil je lep jasen novoleten dan. Visoki snežniki so jasni in čisti, kot da bi dež ravnokar izpral jih, veter posušil, solnce pa poljubilo. Martin in grof L—ski v živem razgovoru prideta do križa. Martin stermeč zapazi svoje dete v plašč zavito na podnožju križa, in kakor bi bilo mertvo. Bolestno vskrikne: »Oh Marica!" skloni se k njej, in jo prime z obema rokama. „Marica, Marica, kaj pa delaš tukaj ?" Dekle izpregleda, in kakor človek, ki se izbudi iz globokega spanja, vnovič zamiži, tako je tudi ona vnovič zaperla oči in pala očetu v naročje. »Marica!" kliče oče, »kako da si sem zašla, kaj je to?" »Mati," izpregovori Marica, zavedši se, »mati so mi bili velevali iti vam nasproti, ker vas ni bilo toliko časa domu. Skerbelo naju je. Ob poludvanajstih sem šla z doma. Čakala in klicala sem vas tu pa tam, a ni vas bilo od nikoder. Vsa utrujena od brodenja po snegu in od klicanja sem se tu-le pod križ vsedla, da bi se malo spočila, ter vas počakala. Gledite no, sem pa zaspala; oh kako lepo se mi je sanjalo!" »Saj bi bila lehko zmerznila, uboga stvar," svarilno oponese Martin. »Prav sam križani Kristus je te čuval. Bog bodi zahvaljen!" — 106 — „Če se le ni prehladila," oglasi se grof S—ski. Marica se ozre in vgleda imenitnega, krasno oblečenega gospoda. Sramuje se očinega plašča. Grof je opazil deklečino zadrego , namuzal se ter dejal zadovoljno: »Marica, nič se ne sramuj očinega plašča, on te je vendar le grel, ko si ležala na mrazu. Jaz ljudi ne sodim vselej po obleki, tudi pod slabo, obnošeno odejo pogostokrat bije naj plemenitejše serce." „ Marica, ta blagorodni gospod so naš dobrotnik. Ti ne veš, koliko denarja so mi dali, sedaj grejo pa še k nam domu pogledat." ^Malenkost, nič drugo. Hitro pojdimo, bojim se za Marico, da ne bi zbolela." — „Mati, mati! Marta!" to so bile perve besede, kedar so stopili v hišo. Marta napol odpre oči. Spala je bila. Vnovič Marica zakliče: „Mati, ali ne vidite, oče so prišli!" Marta do celega izpregleda. Čuti da jej je odleglo, dobrodejno spanje jo je bilo pokrepilo. Solza radosti se jej vlije po licu. Marica se skloni k materi in pritisne svoje živorudeče lice k njenim ustnicam, oče se hvaležen ozira na podobo križanega v kotu, grof pak se na tihem raduje osrečene blage rodbine. Ali spomin preteklih let, ko je tudi on še užival rajsko srečo na zemlji, zatre mu s černo meglo visoko plemenito čelo, in otožen skloni glavo. „0 kako izdatno se je zboljšalo mi, kar vstala bi", spregovori mati, ter se z roko oklene svoje hčere. Marica, saj si vendar le uganila, da nam hoče dobrotni Bog dati veselejše, srečnejše novo leto. Čast bodi Bogu!" „Žena, Marta, gledi, ta blagorodni gospod so oni grof, o katerem sem že večkrat pripovedoval. O kako so dobri, zahvalite se jim! Zopet so me obdarili. Sedaj bo-demo pa že izhajali. Saj sem rekel, da Bog ve za nas, da nam bode pomogel, da ne bode nas zapustil, ako le mi njega ne zapustimo." „Bog poverni, Bog poverni! zahvaljuje se bolnica in hvaležna vpre svoje oči v neznanca. Grof S—ski sede na klop za mizo, izvleče iz žepa lično krabico, ter jo postavi sredi mize. „Tu je novoletni dar, dota Marice, ne prevelika pa tudi ne premajhena. Nobena nevesta pri vas, menim, nima veče." Marica, ki je bila med tem odložila očin plašč ter se zunaj v veži hitro malo očedila, J6 zarudela preko nšes, obernila se v kot ter z obema rokama zakrila obraz. Veselje in deviška sramožljivost ob enem je prehajala jo. „Sedaj sem upokojen," nadaljuje grof, „serčna želja se mi je spolnila. Storil sem svojo dolžnost, ter ob enem pripomogel obožanej rodbini svojega rešitelja. Poslušajte, kako sem prišel vam na sled. Prehodil sem mnogo sveta, najraje sem potoval po slovanskih zemljah, koder prebivajo moji kervni bratje. Spomladi sem bil došel tudi na slovensko. Po naključji sem vas , ljubi moj rešitelj Martin, bil zagledal nekega večera pozno na jesen iti iz mesta. Obraz vaš se mi je znan dozdeval, a nisem mogel koj domisliti se, kje sva se bila videla. Mahoma pa se mi je premišljevajočemu posvetilo v glavi, pri Novari sem vskliknil, in urno sem jel stopati za vami opazovaje kam pojdete. Stopal sem za vami blizo vaše hiše, in sodeč po tem, ker ste noter šli, da je to vaš dom, sem se vernil v mesto z namenom, da nemudoma poizvem, kdo ste, ali ste Martin Gričar ali ne. Posrečilo se mi je, da sem izvedel vse, ter se do cela prepričal, da sem našel svojega rešitelja. Za danes sem se bil namenil z novoletnim voščilom in darom priti k vam. A sinoči sem vas nenadoma srečal, ter opazil na vašem obrazu, da vas skerb mori, ali pa da ste bolehni. Obernil sem se in sto- paje za vami opazoval vas ves čas, da sem nagovoril vas, ter navlašč poprašal, ali bi hoteli kazat iti N—jev dom. Tako smo se sešli." »Kaj prav je to, da smo se sešli," omeni Martin. „Tam na steni vidim obraz vašega pervega pesnika Valentina Vodnika, in pod obrazom visi svetinja taborska. Lepo je to, da spoštujete svoje narodne buditelje. Z veseljem sem se prepričal, odkar bivam na Slovenskem, da se začenja niže ljudstvo jako jako zavedati, a z bridko žalostjo sem tudi opazil, kako to ljudstvo v siromaštvo leze, kmetije in posestva se dan na dan prodajajo, mnoge pridejo tujcem v roke, domačini pa grejo hlapčevat. Tim potom se dežela trebi domačih rodbin, in na njih seliš-čih se vgnjezduje ošabni, kruti tujec. Tujec terži po vašej zemlji, kupici si lepe dobičke, narod pak malomarno gleda v prihodnost. Povsodi po deželi so postavljene pi-javice, ki serkajo kri, premoženje narodovo. Uboga Dolenjska! tvoje tersje si tujec lasti, tvoje vince tujec pečati, ne moreš in ne smeš prodati ga, preden ne zadostiš njegovej lakomnosti. In kaj ti ostane naposled? Nič, nič, čisto nič. Prazna posoda, prazen žep, dolg na štibre, dolg na tersju, — in tiha kletvica. To dela peta tujčeva!" »Martin, želim , da za en del Maričine dote kupiš kako veče posestvo, da rešiš en kosec domače zemlje. j Pridno jo obdelujte, hleb z domačega polja najbolje diši. O nikari ne zamotajte ga! Pa čemu bi jaz podučeval vas, poslušajte svoje voditelje. Bog daj, da bi hodili po pravem potu! Bog vas čuvaj gadnih izdajalcev!" — „Vem, da bi radi izvedeli tudi kake čertice iz mojega življenja. Prebolevši rano, ki sem dobil jo pri Novari , živel sem doma na Poljskem v prijetnem dvoru j svojih dedov. Hrepeneč po rodbinskem življenju poiskal sem si dobre ženice v Rusko-poljskej. Berzo je preteklo mi nekaj let v domačej zadovoljnosti, kar vam uno leto nastane upor v Poljskej. Oče moje žene in sin njegov sta bila kolovodja v svojej okolici. Svaril sem ju, prizadeval se na vso moč odverniti ju od pogubilne navdušenosti, a dosegel nisem nič. Oče je poginil v lesovih poljskih , poginil je od terpljenja in nezgod pa od starosti, sina pak je prederla sovražna kroglja. Moja žena je tu-govala in jokala zbog te nesreče in zgube, ni se dala utolažiti. Kmalu je odšla tjekaj , od koder se nihče ne vrača. Imel sem edino hčer, živ obraz njene matere, tudi nj6 je že objela bela žena. Zapustil sem dvor svojih dedov, s kervavečim sercem sem hodil po svetu, čas celi serčne rane, zacelil je jih tudi meni, čeravno ne do cela. Svoje premoženje obračam v dobrodelne naprave,, želeč koristiti svojim zatiranim rojakom. Iznebil sem se krivih presodkov svojih rojakov, jaz ne ljubim enostranski, ne ljubim izključivo samo Poljske, jaz ljubim vso slovansko domovino, ves slovanski narod, ter terdim, da le v edinosti našej je shranjena naša prihodna moč. Kruti so-vragi preže od vseh strani na nas. Griva pruskim gri-varjem se košati. Razbivši moč in razlomivši silo Fran-cozke, se skrivaj pripravljajo na nov naval, da bi poderli in zadušili ruskega medveda, ali vsaj z uzdo oberzdali ga. Boj, krut boj se bode bil med germanstvom in slo-vanstvom. Kedaj ? kedo ve ? Jaz sem za gotovo namenjen na Rusko k svojim bratom. Stopiti hočem v službo belega čara, vojevati hočem proti našim zatiralcem, kedar trombe glas zapoje po ruskej carevini." Vznesena postava grofova je bila divno preobražena, oči so se mu iskrile, visoko čelo pak je od ne volje in serda se nagubalo mu v temne, debele gube. Tišina je nastala v hiši, naposled zopet grof spregovori in pravi: „Nu Marica, sprejmi novoletno darilo, — 107 — srečna ga uživaj na domačej zemlji. Saj veš, povsodi je dobro, a doma je najbolje. — Z Bogom Martin, z Bogom mati, z Bogom tudi ti Marica, preden odidem iz Ljubljane, bodemo se že še kedaj videli!" Ko je grof vsem po versti v roke segel, je s serčnim veseljem zapustil osrečeno rodbino. * * * Preteklo je nekaj mescev po novem letu. Lepi cve-teči, vonjeviti majnik krasi zemljo slovensko. V nekej vaškej gostilnici preklinja tuj gosposk človek, kot stekla zver se dere nad plahim kerčmarjem , ki mu ne more z nobeno stvarjo ustreči, kerčmarica, hčere in dekle pa so kar pobegnile z doma, ker je bil tujec kosmatinec jed in posodo za duri vergel, ter kričal, da slovenski hudič še kuhalnice ne zna v roke vzeti. Kaj je tujcu v vaškej kerčmi? Hotel je bil prav po ceni dobiti obširno posestvo, da bi kot žejna pijavica mogel piti kri, — premoženje slovenskega kmeta. Ali Martin Gričar mu je poderl ves naklep. In to je vjezilo ga, a vzlasti ker je Martin Gričar po doveršenej dražbi na glas izrekel okrog stoječim možem: „Hvalo Bogu! rešil sem kosec domače, slovenske zemlje. Ne bode je nemčur pogoltnil." Velik smeh in krohot je navstal med možmi režaje se v tujca ozirajočimi, ki je od togote brado si pulil, z novci po žepu rožljal, ter psoval slovenske kmete s tepci in z berači. Slovenski posestniki! deržite svoja posestva, deržite jih do skrajne sile. Vi pak slovenski premožniki, rešujte kosce domače zemlje, da tujcem ne pridejo v roke! O basni. (Spisal „,%) I. Pomen, ime in izvir basni. Basen jo eden najlepših umotvorov didaktične ali pripovedno-naučne poezije, katere namen ni le poduče-vati, temoč, kakor uaietnije sploh povzdigovati in blažiti serce in oživljati domišljijo. Kratka in priprosta povest, v kateri stvari, ki same ob sebi ne znajo misliti in govoriti, misleče govore" in delajo, da nam kaže kak nravni nauk ali nam stavi pred oči kako pravilo iz vsakdanjega življenja, se imenuje basen. Beseda basen sama na sebi pomenja t6 , kar v latinskem fabula (id , quod fatur), namreč to, kar se basnuje ali pripoveduje. Basen je ono seme, ki požene lepo kal prosvete v neizobraženem narodu, ker v njej vidi človek, kak je in kakov bi moral biti. Basen je tako rekoč zercalo, v katerem "vidi posamezni človek kakor ves narod samega sebe ter vse svoje slabosti in napake, kar pa mu ravno pomore, da se jih lehko omije. Tudi je eden najstarejih pesniških umotvorov, ker najde se že pri narodih pervih Časov. Navadno se basen imenuje ezopova, pa ne kakor bi jo bil iznašel Ezop; nahaja se že mnogo prej na Jutro-vem, in celo pri Gerkih pred Ezopom, pri Heziodu, Archi-lochu, Stezichoru; ampak le, ker je bil Ezop, ki je svoje basni pri nekaterih resničnih povodih in prigodkih, naj-berž le ustmeno pripovedoval, v klasični stari dobi izgled vsem hasnikom. Izvir basni se ne more nikakor pripisovati enemu narodu, še manj pa enemu posameznemu pesniku. Basen je perva, otročja moralno izobraževalna poezija vsega človeštva, ker najdemo jo pri vseh le nekaj omikanih narodih, tak<5 pri Indih , Perzih i. d. in povsodi, kjer se je oživljal pesniški duh in izbujal um zavedajoč se nravnosti. 2. Kakov naj bo nauk basni. Vsaka basen mora imeti dve reči: nauk in dogodek 1 ali dejanje, v katerem se nauk pojasnuje. Nauk je tedaj snov, katero pesnik rabi in glavni namen basni; za-t6 je tudi basen naučna pesem. Dogodek ali dejanje je obleka, v kateri se nauk jasno pred oči stavi, in ravno ta obleka stori, da je basen pesem. Človek naj se v estetično-dover-šeni obleki vidi samega sebe, vse svoje pomankljivosti in napake , za-t6 naj bo obleka v basni taka, da gleda v načertanem značaji svojo podobo. Obleka v basni naj le zakriva človeka s krilom pesništva, da-si je v resnici sam, ki tako misli in dela (mutato nomine de te fabula narratur). Da je pa basen pesem, mora določevati estetičen občutek, kateri je različen. Lehko je ta veličasten, visok ali šaljiv , smešen , lehko je resen ali priprost, satiričen itd. Da bo ves vpliv na človeškega duha tak , kakor se namerjava, si bo pesnik tudi izvolil potrebne estetične povode. Nauk basni mora zapopasti resnico, katera sama brezi vsega dokazka in dolzega premišljevanja pred oči stopi. Moralne ali nravne resnice so najpripravnejše, ker one v obče veljajo in se najlagljeje predstavljajo; k temu ; pa tudi lehko služi kaka resnica ali pravilo iz vsakdanjega življenja za poseben položaj človeškega življenja. Nauk le ne sme biti prenavaden, ali vsakdanji. Pomen-ljivši in lepši ko je nauk , zanimivša je basen. Ali gola izpoznana resnica ne pristuje basni. Pogosto pa nam nauk tudi odpre pogled v svetno uredbo, katera se tako dobro kaže v živalskem in rastlinskem stvarjenji kakor v človeškem življenji. Nauk ima lehko svoje mesto v začetku ali na konci basni; boljše je zadnje, ker se doseže s tem veča pazljivost; včasih ga tudi kar naravnost kaka delajoča oseba izgovarja; ali pa lehko čisto izostane, ako je tudi, misliti nenavajenemu, bralcu od sebe jasen in razumljiv. 3. Kakova naj bo obleka basni. Obleka basni iz natornega življenja vzeta, katera nauk predstavlja, je izmišljen dogodek, v širjem pomenu besede, iz živoče ali neživoče prirode , kateri basnik da človeški misliti in delati, da se človek v onej obleki samega sebe izpozna. Temu dogodku pa mora pesnik podeliti posameznost ali individualnost in resničnost; ker ko bi dogodek predstavljal le mogoč, bi bil ta le primer ali prilika. S tem da je dogodek dejansk ali istin, se tudi toliko bolj prepriča o učni resnici. 4. Delajoče osebe v basni. Bitja, ki se jemljtf iz naravnega življenja, pa morajo vsikdar kaj človeku podobnega imeti; za-t<5 je bas-nitu najboljše in najpripravnejše živalstvo; ker 6no se že po svojem naravnem nagonu bliža človeku, in se v njem nahajajo tudi vse človeške lastnosti. Ako se govori o levu, takoj vemo, da pomenja pogum, o lisici, da predstavlja zvijačnost, o volku, da predočuje lakomnost, o zajci, da zastopa plašljivost itd. Ko bi pesnik človeške 14* - 108 — osebe v basni predstavljal, nemogoče bi mu bilo tako natanko vsak značaj narisati, med tem ko so značaji in razmere v živalskem življenji največ že določeni in znani, in ker so ti nespremenljivi in vedno isti; priroda se ne preminja. Vsak človek dela v vsaki okornosti drugače; ni tako pri brezumnih stvareh, volk je kakor vsi volkovi, lisica kakor vse lisice, oreh kakor vsi orehi. Naj raj še vendar se jemljd v basen najbolj znane živali in sicer za-to, ker ni treba druzega ko ime povedati, da je narisan ves značaj. Tudi sočlovek, kateremu naj basen neposredne izpoznanje razširja, nepristransk ohrani s tem, da ne vidi v basni njemu enakih delajočih bitij. Ker dejanja in terpljenja teh nizih stvari ne delimo in sočutimo tako živo, da bi odvračali svojo pozornost od nauka, ki ga daje basen. Konečno daje živalstvo pesniku živejše, natančneje in ostrejše načertane podobe ali slike, katere se dado manj zmešati in napačno razumeti. Živali pa morajo v basni po svojem naravnem in umetnijskem nagonu, po svojem živetji, tedaj kakor živali delati, in človeškemu krogu le toliko približati se, da samega sebe se človek v njih izpozna. Eazen živalstva pa sme basnik vzeti delajoče osebe iz rastlinstva, in tudi neživoče stvari se dajo v to porabiti , kjer predstavljajo kaj človeškega n. pr. „prepirajoči trepetliki", Cegnarjeva, „cena", Vilharjevaitd. Krog basni sploh tako daleč to- in onstran živalstva sega, kakor si upa pesnik nauk, ki ga ima v mislih, živo predočevati. Tudi alegorična bitja lehko pod tem pogojem v basni nastopijo. 5. Lastnosti basni. Kar se od vsake basni tirja je tedaj: 1. Resnica, • 1 dogodkom in nasprotnim dogodkom mora biti po-iost ali analogija; 2. prirodnost, načertani dogodek mora ne le sam s seboj vjemati se, ampak tudi z značajem stvari, katere v basni govore in delajo; 3. razumljivost, ne le dogodek mora biti jasen, tudi misel in pomen basni naj se bralcu, ki ne premišlja, jasno in razumljivo kaže; 4. dostojnost, ker naj dogodek nauk iz nravnega življenja predstavlja, za-to ne sme biti preprost in nizek; 5. priprostost, ko bi pesnik prenatančno pripovedoval, bi zadobila izmišljena situacija posebno pomembo; tako neha sama obleka biti, pozornost se obrača le na dogodek ali dejanje kakor je, in nauk otemni, ki mora vsikdar jasen in zapopadljiv biti. 6. Razdelitev in oblika basni. Basni so proste ali zložene. Prosta basen se zove ona, v kateri izmišljena pripovest samo kako splošno resnico predstavlja; zložena pa je basen, ako se v njej ta resnica poterjuje in dokazuje na kakem drugem resničnem dogodku. Oblika basni je navadno epična, to je, pri-povedovalna, more pa tudi biti dramatična, kar se vendar redkejše nahaja; nje misel je kmalu resna, kmalu šaljiva, ali satirična. Pri zadnjem se je pesniku posebno varovati, da je epigramatično ne oberne; ker tako izgubi basen svoje bistvo, in pesem postane napis ali epigram, ali šaljiv izmislek. Basen more biti prozaična, to je, v nevezani besedi, ali metriČna, to je, v vezani besedi; ako je metrična, rabijo se neenako dolgi stihi, ali navadno peterostopni jambi ali čveterostopni troheji, ki se vjem-ljejo; sploh kakor je primerno merilo. 7. Kako se basen iznajde. Basen iznajdemo, če premišljujemo kako moralno ali nravno resnico, kateri poiščemo poseben dogodek, ki ono v svoji pripovesti natanko predstavlja; ali če premišljujemo poseben dogodek, v katerem se pojasnuje kaka resnica , in ta je tudi najstarejša in bolj pesniška oblika basni. Slednjič se tudi lehko znana basen kakega pisatelja premeni, ako se pripovest basni prej preterga, kakor se konča; ali se še nadaljuje; ali če se posamezne okol-nosti v njej premene; ali če se najvažniša okolnost vzame iz nje in vstvari nova basen. Iz vsega se razvidi, kako zelo" je basniku treba skerbno in premišljevaje opazovati prirodo in z ljubeznijo in veseljem muditi se pri razmerah njenih stvarstev k višemu, po notranji svobodi se gibajočemu človeškemu življenju, da zamore vse to jasno predstavljati. 8. O slovenski basni. Ako se tudi Slovenci še ne moremo ponašati z veliko literaturo, vendar imamo že nekaj lepih in celo iz-verstnih literarnih izdelkov v poeziji kakor v prozi. Kaj bi pa tudi pomagalo, ko bi se spravilo vse na noge in jelo pisariti, da bi imeli kmalu gore" nakupičenih bukev in pisem, ali vse brezi vrednosti, vse prazne v pravem pomenu, kakor se je včasih godilo in se še godi pri Francozih, Nemcih i. d. Non multum, sed multa! tega se modro deržimo, in dobro bo za nas. * Kakor so pričele zeleneti in cvete ti razne veje in vejice pesništva, tako je pognala tudi basen. Že pervi naš pesnik in verli buditelj Vodnik je začel basni spisovati, dobro vedoč, da so te narodu j ako priljubljene in veliko pomorejo do prosvete. Kedo ne pozna njegove: »Srake in mlade", v kateri je tako lepo nauk, obleko in obliko združil. Enako lepe so »Kos in brezen", „Nemški in kranjski konj" in »Pravljica o petelinčekih," v vseh je beseda gladka in blagoglasna, oblika priprosta, jasna in razumljiva. Pot, ki jo je Vodnik odperl, nastopili so pozneje nekateri za njim. Najlepše basni v novejšem časi je spisal Vilhar in tudi lepo število. Razen nekaterih malenkosti so večidel vse prav gladkotekoče in razumljive. Iz-verstne so tudi Cegnarjeve, katerim se ne more očitati kakor, da jih je premalo. Najdejo se drugih pisateljev še sem ter tja posamezne, vendar ne mnogo. Le škoda, da"~-možje, ki imajo v sebi moč stvariti, tako kmalu umolknejo kakor slavec, ki nam spomladi komaj dober mesec serce razveseljuje s svojimi sladkimi melodijami. Ne pisarjev in šušmarjev, modrih verlih mož nam je treba. Denašnji časi pa so zopet žalostni, nikedo se ne zmeni za basen, — kakor še za marsikaj druzega ne — ki je vendar pripravno, kratkočasno in podučevalno bev rilo mladini in odrastlim. Kmalu bi bilo skoraj druzega Vodnika treba, da bi budil k novemu literarnemu življenju, ker povsodi, kjer se že pokaže blago delovanje in napredek, kmalu zopet vse potihne. Kedo ve zakaj ? — Nikakor pa nisem jaz namerjeval s tem postaviti nova pravila, kako naj se basni pišejo, marveč so te vselej veljavne postave umetnosti lastne, po katerih se ima vsak ravnati, ki hoče v tem oziru kaj doveršenega vstvariti. Da se dado ravno v slovenskem jeziku prav lepe basni pisati, pričajo vse do sedaj spisane, in v dokaz hočem bralcem nekaj novih poskušenj podati. Basni. (Spisal „%) 0 volku. I. Ovco vkradel je iz hleva Volk požrešni kmetu bil, Tretjega z njo čakal dneva In nazaj jo pridrevil. Ovco to sem našel v hosti," Kmetu zvit lažnjivec d6, Varuh čed ne čuje dosti, Ker živali se gube. Kaj zaspanca še terpite, Ki vam kropa vreden ni; Z doma rajši ga spodite, Naj drugje, če hoče, spi. V službo pa se jaz postavim, Saj ne vživam več mesa; Vso požrešno zver podavim, Ki loti se kdaj ovca. In ko svojega jaz brata V škodi vaši kdaj dobim, K hiši ga pripeljem tata, Po dolžnosti vse storim." a grič se volk je vstavil, Zatulil je strašn6; Ko da bi nekaj davil, Grizljal na tleh drev6. Pastirji so v dolini Zavpili na ves glas, Da volk je na stermini, Da hoče priti v vas. Gorjače so pobrali, Šli kmetje nad volka; Pastirji so ostali Tak6 sami doma. Po gozdu kmete vodil Volk daleč je za nos, In po goščavah brodil, Kjer mu nikd6 ni kos. Prevariti kmet se dal je, Da hinavcu je verjžl; Zvestega pesa pognal je, Varuha volka si vzel. Pervi teden zvesto dela In pastir ga rad ima, Hvala mu je koj donela, Da pesa presega dva. Drugi teden spet prižene In s pastirjem v log dospe, Pa ko blisek iz zelene Šume roj volkov privre. Ovce urno so pobrali, Z njimi v hosto vsi tek6 ; Varuh sam je sred druhali, Komu čudno zdi se t61 Kmetic pa mi sam je pravil, Da zmenili so se prej; Zraven mi je še pristavil: Komu upaš, vsigdar glej! II. Med tem volkov pa truma V dolino se spusti, Pastirjev vsak iz uma Skrivajo se molči. Volčje z ovcami tekli V goščavo so nazaj, In kmetje se opekli, Šel volk je v drugi kraj. Zastonj so se kesali, Da šli so nad volka; Naj sto jih je, dejali, Ostanemo doma. Med tem ko človek pazi, Da vniči zlo en6, Pa v drugih sto zagazi, Ki za enim gred6. Sultana pa nekedaj Daleč v gojzdu volk dobi, Vpraša ga kako, pokaj, Da od doma se spusti. In beseda drugo da; Pes prijazen z njim je bil, Ker je vedel, kaj volk zna, Družbo koj je z njim delil. III. Ko prišla sta že do mej, Volk tovarišu pa d6: „Kaj o meni pač, povej, Sultan, pravijo ljude" ?" Pes veruje, da zares Volk resnico rad bi znal. Kakor tudi iz očes Radovednost mu je bral. „Pravijo," pes govori, „Da prekanjen tat si zvit, Dobro, da te kdo vstreli, Ker nikoli nisi sit." Jezen zgrabi volk pesa, Ki izusti komaj t6; Verze ga terdo ob tla In razterga mu glav6. Šel mermraje v gozd je spet: „Kar si pravil, vem, je res, Ali kaj! resnici svet Ne nagiblje več ušes." * Kdor resnico govori, Pazi kdaj, pred kom jo sme; Rajši tudi naj molči, Ko z besedo gre v gorje. Pravljica o klobuci. Zel6 žalostna resnica vsem klobukom in njih prijateljem. (Humoreska. Češki spisal Vitezslav Halek, poslovenil Podgoričan.) (Dalje.) III. »čemu bi se človek spominjal krasne doživelosti, ker je ni več nazaj! Klobuk, če ga pahnd raz stol njegove sreče, vse svoje dni se ne verne več na svojo goniglavo stopinjo. Z osodo se ne more noben klobuk pretepati; kar osoda ukrene vsled svoje terme, to mora klobuk ter-peti, a da bi tudi kaj še tako neusmiljenega počenjali z njim, klobuk mora molčati. „Moja poprejšnja imenitnost je počivala v grobu. Služnik ni čakal, kedaj mi postreže, kedaj me pokertači. Živemu kerstu ni bilo nič mar do mene. Tudi klobučniee nisem imel več, da bi bil po noči položil va-njo svojo omedlelo glavo. Zanemarjali so me — kakor kakega pseta; pa saj je še pes užival boljo postrežbo od mene. Po noči sem moral stati na mizi poleg svetilnice. če je na-me pala zdaj pa zdaj kaplja olja, nisem smel oglasiti se, če pa sem zinil kaj , nihče me ni slišal. Učenjak — ta je je bil nekov profesor — zanemaril me je do cela. Kedaj pa kedaj, a malo kedaj —sedela sva skupaj zvečer doma in zaupno razgovarjala se; opomnil sem ga časi, da bi boljše moral skerbeti za-me, a učenjak mi je vsak pot kratko presekal opomin, da je njemu klobuk do cela kaj postranskega, — bitnost, da je njemu glava. Ali, ljubi moj svet — kakova je bila njegova glava! Rad bi jo bil nežno ljubil, pa nisem nikakor mogel rad imeti je. Lasje so na njej cveli, žalostno cveli tako, kakor les cvete jeseni; od čela do temna je imela liso, kakor kako derso, a kader sem se je se svojim mladostnim ognjem oklenil: dihala je mraz va-me, da so mi oterpneli vsi udje. Kolikor je bilo še las na glavi, vsi so bili razmeršeni, raz-cukani, kakor je razpihano jesensko listje, ki ga veter raznaša. Tudi vonjala ni ta glava, da je še tista vonjava, ki sem jo bil privaroval si od svojega srečnega živenja, izkadila se iz mene. In za to glavo je dejal, da mora skerbeti boljše, nego za me! Ta mu je bila bistvo, jaz pa sem bil le za silo, skoro nepotreben! „Nič ni pomagalo, ker sem se opiral na to, da sem mogočen duh; niso mi verovali, — zasmeh, ta je bil odgovor. Imel sem sicer- pismo, da sem vzvišenega rodii, moj oče — da je tovarnik Surovi — ali to spričalo je bilo pismo slepim očem. „Učenjak se nikoli ni zmenil niti za dež, niti za veter. Nikakoršen dežnik me noben pot ni prejel pod streho, o vožnji pase mi še senjati ni smelo.*Cesto sem — 110 prišel domu ves premočen in omočen od same vode: udie so se mi tresli od mraza, zobje so klepetali — ali kaj! V kot me je učenjak postavil vselej , zato da mu ne bi bil zmočil popirja na mizi. Pes je imel še malo ljubezni domene: cesto je prišel in povohal me. Zdaj pa zdaj sem svojemu gospodu potožil svojo osodo — kamen bi bila omečila moja tožba, profesorju pa ni prav nič segla v serce. Naposled pa tudi psu moje žalovanje ni bilo več po všeči — zarenčal je najraji vselej in pobral se od mene. Godilo se mi je hujše, nego kralju Learu na pustini. »Profesor je imel gospo ; ta je tudi nosila klobuke — ženskega oglavja. Vsak njen klobuk posebe" je imel klobučnico, jaz pa sem bezivspešno cvilil po njej. O nekej priliki, ko je gospa profesorica devala v klobučnico klobuk, pogledal me je tisti njenih klobukov tako hrepeneče, da bi skoro bil jok posilil me. Na očeh sem mu bral, kako bi bil zadovoljen, ko bi jaz bival pri njem v klo-bučnici, a jaz, da bi bil gospi profesorici pokazal, da sem do cela njenega klobuka misli, šel sem, sel na klobučnico. Ali gorje, kako sem se bil opekel s to smelostjo! Gospa profesorica me je zagnala ob tla, da sem se terkolil in sterkolil v svoj navadni kot. Naposled me gospod profesor ni smel tudi na mizo več postavljati. »»Saj je uže brezi njega dosti koderčije na mizi,"" —dejala je gospa profesorica, gospod profesor pa ni smel ni ziniti, sicer bi reva bila njegova glav; do glave pa mu je bilo več, nego do mene. O nekej priliki zopet je prav pošteno razodel, da brezi mene lehko živi, brezi glave pa ne; in res je bil nekega dne zabil na me doma, ko je šel v učilnico. To pa je vendar bilo razserdilo ga: ko je bil prišel domu, zarezal je: »„»V učilnico sem bil šel brez klobuka, nazaj sem prišel pa brezi glave.""" — Po teh njegovih besedah se mi je nekoliko zboljšalo živenje. Postavljal me je zopet na mizo, zato da ni zabil me, kader je šel v učilnico; — da, rekel je svojej soprozi, da ga mora vselej spomniti: »»»»Ne žabi klobuka!"""" »»»Oj, moja glava!""" — viknil je gospod profesor, in jaz sem bil naposled vesel, zato ker je znal, da ta njegova glava ni do cela pristna mi. »Ali kaj sem—revež izkusil, ko sem gospodu profesorju na glavi bil prišel na ulico! Jaz nisem bil vajen prikloniti se vsakemu, ki me je srečal. Gospod profesor pa me je učil drugače molitvice: moral sem se pripog-niti slehernemu mladeniču , kateri me je srečal. To je bilo krivo, da je moja streha hudo terpela. V kratkem času se je zibala, kakor se guga drevo, ki so ga omajali serbopeti mladi pastirji. Poleg tega pa je gospod profesor zmerom tobak nosil in tlačil v svoje kopito (nos), zato se njegovi perstje niso mogli ponašati s posebno snažnostjo. Ni torej čuda, ker sem jaz to nečistost moral nositi na svojej strehi. »A vse to mučenje ni bilo nič v primeri s tem, kar sem moral terpeti v učilnici. Dijaci so se mi posmeha-vali, jaz sem bil tarča njih preširnih otipov. Ni po pravem imeni me niso klicali, temuč zdevali so mi taka imena, da je sram me našteti jih. »»Razvetranec,"" — rekel mi je nekega dne eden dijakov, — no, pa to je bila psovka — poštena, porodila se je bila v možganih pervemu »premijantu". »Drugi nadarjenec me je pokerstil za »burovža", tretji za »suho južino", neki neinarnež pa, ki je sedel v oslovskej klopi, zdel mi je, da sem »kantorjev pinčelj". »Ko sem tiho čepel na klinu med tem, ko je profesor učil, metali so mi nemirnejši dijaci svalke pod nos, a jaz se nisem smel ni ganiti, ni žugniti nisem upal se, kajti gospod profesor je učil. In kaj še? — teh hudob- nih ptičev eden mi je o nekej priliki v obraz vergel sva-lek, ki je bil oslinil ga, zato da je prijel se mi ga; moral sem to sramotno znamenje se seboj nesti črez ulico domu. Nekega dne je gospod profesor šel iz učilnice; izmenjeni dijaci so jeli metati va-me velike papirnate svalke, knjige, černilnike, čapke, da sem se tresel na klinu — kakor merzličen; ker pa nisem mogel več terpeti, ne več braniti se njih razposajenosti, padel sem raz klin in sterkolil se dijakom prav k nogam. Drugi nadarjenec me je bercnil, dasemodletel tija k učilniškej leči; vsi dijaci so se divje zasmijali. A vstal je tisti lenuh, ki je sedel v zadnjej klopi, dvignil me s tal in krohot-nil: »»Dejte, to je kantorjev razum!"" »Po tem sramočenji je vstalo peklensko hehetanje; j lenuh me je zopet obesil na klin. Sreča, da je profesor i precej zopet bil prišel nazaj v učilnico ter vstavil to hudobijo. Ko bi ga še nekoliko trenotkov ne bilo nazaj, morda bi mi bili poterli vsa rebresa. »Največi gorje pak mi je bilo to, ker sem moral z dijaci vred poslušati učečega profesorja, pa ga nisem umel prav nič. »Ko sem bil s profesorjevo glavo vred prišel domu: ] zagledal je in izpoznal gospod profesor , kako sem bil zdelan. Obračal me je na vse strani, jaz pa mu nisem tajil, da se tako ne sme več dolgo časa goditi mi pri njem. Videl je moje poterte ude, videl pomencana uha, | slišal moje kratko dihanje — s kratka: moje nevarne, ] smertne bolezni ura se je bližala. »In premišljal je gospod profesor, kaj bi bilo naj- j ugodnejše, da bi učinil z menoj; dolgo časa je posveto- I val se o tem se svojo gospo in se svojo glavo. »Nu, kaj bi —učinil! —dejal sem profesorju. Poj- I dem k očetu in razodenem se mu: oče, pregrešil sem se, I hudo pregrešil, zato ker sem te bil zapustil ali priza-B nesi mi! »Moj nasvet je bil dober: še tistega dne precej me 1 je gospoda profesorja sluznica zanesla k očetu. »Najinega radostnega snitka ne bi lehko popisal. Zgrudil sem se očetu pred nogi in neznanski bridko jel jokati. Oče je napel ves svoj um, da bi me izpoznal, kateri sem njegovih preljubih sinov; težko me je izpoznal. »»Ljubi sin, sin moj!"" — javdal je oča, „„kaj se je godilo s teboj?! — o kakov si?!"" — »Ali njegovo jadovanje ni nič pomoglo. Torej je sklical vse svoje služnike in rekel jim: »»Gledite, to je moj sin, pomozite mu, da zopet okreva, zato da bode zopet vreden svojega očeta!"" »Služabniki so resnično pomogli mi, da sem ozdravel. Zopet sem bil takj, kakoršen sem bil. Ali jedva je bilo minolo pol ure, zopet sem moral zapustiti očin